KLIC TRIGLAVA PARTIJA V KRČIH II. izdaja: DAN SLOVENSKE ZASTAVE GOSPODARSTVO PO ENEM LETU POLITIČNA PREBUJA BENEŠKIH SLOVENCEV DUNAJSKI "KOROTAN" 330 NOVEMBER 1966 Kdo bi vzdrževal škofijo? Od posebnega dopisnika Kolikor morem soditi na splošno, je poslednji Klicov uvodnik o slovenskem zdomskem škofu zadel žebelj na glavo. Uvodnik sam bi kajpak bilo mogoče raztegniti in zajeti nove momente, ki pa še bolj dokazujejo, da je bila osnovna teza tistega uvodnika pravilna. V uvodniku sta bila omenjena argentinski in rimski monsignor, niso pa bili omenjeni ostali monsignorji, ki prihajajo v poštev, če že zamižim pred tem dej stvom, da v Rimu tudi ni samo eden. Čeprav zamejski duhovniki, rojeni in posvečeni v tujih škofijah, ne prihajajo v poštev, bi vendar teoretično bilo več kan didatov. Prav Slovenci na Angleškem so nedavno dobili svojega monsignor ja g. Kunstlja. Toda zdaj imam v mislih amerikanskega monsignorja g. Baznika, ki bi bil prav gotovo najbolj resen kandidat med obema skrajnostima. Zanj lai namreč govoril poseben in zelo važen faktor pri takšnem morebitnem imeno vanju: vzdrževanje. Četrtega slovenskega škofa ne bi mogla vzdrževati niti Argentina niti Zahodna Evropa, saj na primer slovenski duhovniki v Severni Ameriki podpirajo slovenske duhovnike tako v Zahodni Evropi kot v Južni Ameriki. Zato bi prav gotovo breme vzdrževanja četrtega škofa padlo na ramena slovenske duhovščine in laiko\r v Severni Ameriki. Da kandidat iz Buenos Airesa in kandidat iz Rima ne bi mogla računati na podporo Severne Amerike, je meni, Ki poznam razmere, jasno. Potrebna sredstva za vzdrževanje bi v Severni A-meriki dobil samo Slovenec iz Severne Amerike ali specifično iz - Združenih držav, bodisi naturaliziran bodisi tam rojen. Vzdrževanje škofa je vedno združeno z vsakim novim imenovanjem, je celo bistvenega pomena. Vatikan ne bo zlepa pristal na ustanovitev nove škofije in postavitev novega škofa, če ne bodo sredstva za njegovo vzdrževanje zagotovljena. Po mojih dobrih informacijah se je prav na tem vprašanju lani v Rimu razgovor - končal, ker tega vprašanja niso mogli pozitivno rešiti tisti, ki so se zavzemali za novega škofa. V naših posebnih razmerah pa je vprašanje celo širše: če bi Slovenci v tujini dobili svojega škofa, bi ga morali dobiti tudi Hrvati. Ker pa so ti še veliko bolj zlasani med seboj kot smo Slovenci, bi bilo to vprašanje pri njih še težje rešiti. V nobenem primeru Vatikan vsem Hrvatom ne bi mogel ustreči, ?morda niti večini ne. Sodim, da je tudi to odločilo usodo četrtega slovenskega'škofa. Iz tega sledi, da bi slovenski zdomski škof število problemov povečal in ne zmanjšal. Ne vem, če je hotelo biti uredništvo 'Klica Triglava’ v komentiranju namenoma prizanesljivo ali pa ni bilo dovolj poučeno: dejstvo je, da se za slovenskega zdomskega škofa zavzema samo določena begunska skupina, ne zato, da bi dobila svojega vodnika, ampak da bi preko njega laže vodila ostalo slovensko emigracijo. To je bistvo vsega tega problema, pa čeprav škofovi zagovorniki tega nikdar ne bodo priznali. Ce bi bilo drugače, potem bi se na primer Slovenci iz Argentine zavzeli za monsignorja Baznika, če jim je zares toliko do tega, da dobijo zdomski Slovenci svojega škofa, in potem gotovega propagandnega potovanja sploh ne bi bilo treba izvršiti. (Tu ne mislim na potovanje madškofa dr. Pogačnika, ki pri celi zadevi nima ničesar.) Kar zadeva pastoralni značaj, ki ga omenja g. Rant, stvar ni tako generalna. Poznam slovenskega župnika, z lastno v veliki meri slovensko župnijo, ki je takole komentiral:1 kaj mi bo slovenski škof prinesel, česar v svoji slovenski župniji še nimam? Ničesar. Imam vse, kar hočem: slovensko službo božjo, svobodo v upravi cerkvene imovine in v dušnem pastirstvu. Pri svojem krajevnem škofu dosežem vse, kar hočem. Najbrž bi dobil samo nova bremena, nove dajatve. . " Ne bi rad generaliziral, toda bojim se, da bi podobno odgovorila vsa slo -venska duhovščina na slovenskih farah v Združenih državah. Končno: ce bi ta du hovščina zares hotela imeti slovenskega škofa, bi samo zagotovila, da ga bo vzdrževala, in ni izključeno, da bi ga že imela. Kljub Hrvatom morda. POLITIČNO NEODVISNI KLIC TRIGLAVA LONDON, 5. NOVEMBRA 1966. LETO XIX. ŠTEV. 330. PREUREDITEV NAJ BODO SKLEPI zadnje seje centralnega komiteja ZK Jugoslavije (gl. poročilo Od meseca do meseca) zgodovinskega pomena ali pa le zasilno krpuca-nje - kar bo razsodil čas - vsekakor kažejo, da se partija zvija v novih reformnih krčih. Odpraviti jih je mogoče z nezaupljivim skomigom ramen, češ da se ne bo mnogo spremenilo, ker se partijski birokrati v Ljubljani in Zagrebu prav tako kot v Beogradu še vedno oklepajo stolčkov. Posmehljivo je mogoče pokazati na dejstvo, da so napovedano ločitev partije od države zelo poceni opravili. Stare, že precej obrabljene voditelje so iz izvršnega komiteja prestavili v predsedstvo in jim s tem omogočili, da še dalje vodijo državo, češ da niso več izvršna oblast v partiji. Z izjemo Marinka, ki je omagal nekje ob poti, se tudi po republikah ni mnogo spremenilo. Partizanska generacija še naprej sedi v sedlu. Kar na prvi pogled predvsem zbode v oči, je dejstvo, da so komunisti ob reformiranju lastne partije spet enkrat prelomili zakone. Sami sebi so v statutu natančno predpisali, kakšni so vodilni organi ZK. Nihče jih ni silil, pa vendar so določili, da statut sprejema in spreminja edino kongres partije. Zdaj pa centralni komite meni nič, tebi nič, postavi vso uzakonjeno organizacijo na glavo in postavi predsednika in predsedstvo, o katerem statut nič ne ve. Postavil jo je na glavo po kratki razpravi, ki po Todorovidevih besedah ni zadela bistva, ampak se je izgubljala v drobnarijah in zahajala na napačna pota. Naravnost povedano se to pravi, da je vodilna skupina spet enkrat vsilila svojo voljo članstvu, ki je sicer blejalo, a je vdano pricapljalo v ogrado. To kajpak ni nič novega in bi komaj bilo vredno omembe, saj je partija že mnogokrat vsilila svojo "revolucionarno voljo" delovnemu ljudstvu, a vodstvo jo je vsililo članstvu v partiji. Včasih so se s tem celo bahali. Včasih je bila slepa pokorščina ena od glavnih odlik dobrega komunista. Toda zdaj voditelji v isti sapi poudarjajo (in komunisti ponavljajo za njimi), da je samovolja vodilnih nevarna. Na brionskem plenumu so obsodili Rankovidevo skupino prav zaradi take samovolje. Naznanjali so novo dobo demokratičnosti, odkritega in poštenega delovanja ter spoštovanja zakonov. Prvi sadež nove dobe pa je prav tako kisel kot prejšnji. Tri mesece po obsodbi samovolje so preuredili partijske vrhove, ne da bi člani mogli odločiti tako ali drugače, kot je bilo predpisano. Komunisti bodo sicer rekli, da se notranja organizacija partije tiče le njih samih. Po svoje je to res; toda isti ljudje, ki vodijo partijo, vodijo tudi državo. Če z lastnimi člani delajo kot svinja z mehom in ne spoštujejo pravil, katera so si sami postavili, je to slabo znamenje za navadne občane, za samoupravljanje in za zakonitost v državi. Novembrske misli Dvajset let je minulo v septembru, odkar so komunistični oblastniki usmrtili generala Leona Rupnika. Slovenska emigracija je to obletnico različno obhajala: nekateri z molkom, drugi s komemoracijami, a dvomimo, da je bil kdo med svobodnimi Slovenci, ki ne bi zaželel mir pokojnikovi du5i. Rupnikova medvojna vloga se le poCasi oblikuje in ni dvoma, da bomo v teku naslednjih let imeli še veCjo možnost, oceniti jo še objektivneje. Toda eno je že zdaj jasno: Rupnik svojih medvojnih položajev ljubljanskega župana in predsednika pokrajinske uprave ni prevzel iz kakšnih koristolovskih pobud ampak iz iskrenega prepričanja, da mora biti nekdo, ki bi v tedanjih apokaliptičnih razmerah prevzel nase vlogo braniti slovensko stvar pred okupatorjem. To nalogo je prevzel v dobri veri in zanjo je konCno tudi plaCal s svojim življenjem. Predmet debate je in bo, Ce je bila ta vloga in žrtev potrebna in modra. Argumentov za in proti je na pretek a težko je soditi, kako bi bilo, Ce Rupnik te vloge ne bi prevzel. Njegova politika gotovo ni bila edina alternativa komunistični Fronti, pa Čeprav je to tiste Čase veCina Slovencev v dobri veri smatrala kot edino in potrebno osvobodilno gibanje. Praktično vzeto, post factum, ko so nam znani zavezniški ukrepi med vojno in znan izid državljanske vojne, pa ostaja odprto vprašanje, Ce bi srednja pot, Ce jo tako imenujemo in ako bi jo v celoti izpeljali, v Cern politično in vojaško spremenila izid borbe. Ni izključeno, a polnih dokazov za to še tudi ni na razpolago, da bi se 12. 000 domobrancev rešilo. Čeprav nastaja novo vprašanje, Ce zaradi te srednje poti ne bi bilo še pod okupatorjem več žrtev, kakor pa jih je bilo tedaj. Vsa ta vprašanja velja prepustiti bodočnosti in zgodovini, da o njih poda sodbo. Možno je, da bo ta označila Rupnikovo zadržanje kot politično zgrešeno, ne bo ga pa mogla obsoditi kot narodnega izdajalca. Kajti velik del soodgovornosti za medvojno tragedijo in s tem posredno za Rupnikovo zadržanje gotovo pada na komunistična ramena. C e ne bi bilo v prvi vrsti rdeCe revolucije, ampak Ce bi šlo zares samo za osvobodilno borbo slovenskega naroda, potem je Cisto možno in celo verjetno, da bi tudi general Rupnik tam našel svoje mesto. Gotovo je treba možu dati, kar mu gre. Ne vidimo pa mnogo smisla, Ce nekateri poskušajo nekako nadaljevati njegovo politiko. Ta v spremenjenih razmerah ne more uspeti in povzroča spore tam, kjer so popolnoma nepotrebni in Časovno nesmiselni. Z Rupnikovim, kakor tudi z Rožmanovim odhodom, se je zaključila določena doba slovenskega razvoja. Po sili nadaljevati jo - v spremenjenih razmerah - ni niti realno niti modro. In še manj potrebno. V novih in spremenjenih okoliščinah je treba na nova ali spremenjena vprašanja dobiti nove ali spremenjene odgovore. To ne pomeni, da je treba zatajiti ideale ali izdati nekdanje vodnike. PaC pa pomeni, da je treba priznati klic Časa, da se je treba pogumno soočiti z novim položajem in poiskati najprimernejše odgovore. Samo v taki obliki bomo kot svobodni Slovenci odigrali neko vlogo. Alternativa je samo usoda prve ruske emigracije. Nihče nam ne bo tvezli, da so revolucionarne spremembe potrebne. Sami komunisti so prišli do spoznanja, da samovolja oblastnikov vodi do "deformacij" kot temu pravijo. Po dolgih dvajsetih letih prihajajo do spoznanja, da z revolucionarnimi prevrati (kot jih zdaj zganjajo Kitajci ) ni mogoče vladati, če hočeš doseči blagostanje. Ce bi pred dvajsetimi leti vprašali koga, ki ni bil zateleban v Marxa in revolucijo, bi jim prav isto povedal in bi jim prihranil bridke izkušnje, na katerih so se učili, in b r e z š t e vi 1 n e ljudske žrtve. Po dvajsetih letih odpravljajo vsemogočno partijsko vodstvo vsaj na papirju. Tudi to je napredek, čeprav dvomimo, da bo predsedstvo s 35 člani moglo uspešno poslovati. Se zme raj je verjetno, da bodo sprejemali važne odločitve v majhnem krogu kot doslej. Pa vendar je zdravo, da vsaj govore o nevarnosti, ki jo predstavljajo majhne skupine, ki niso nikomur odgovorne. Od spoznanja do dejanj je še trnjeva pot. Crvenkovski ima prav, ko pravi da ne v jugoslovanski državi ne v partiji ni demokratičnih tradicij, ki so krvavo potrebne. Takih tradicij si ne bodo pridobili z nasilnim poseganjem v lastno par tijo, pa če je še tako dobro mišljeno. Še manj si jih bodo pridobili z obsodbami naprijetnih a odkritih kritikov režima kot je Mihajlov. Pridobili si jih bodo*če bodo poslušali kritičen, strog, a trezen glas tistih, ki se z njimi ne strinja-j o, do česar pa je še dolga pot. A kljub temu, začelo se je. UREDNIŠTVO 2. IZDAJA OB PRAZNIKU 29. OKTOBRA PROGLAS NARODNEGA ODBORA ZA SLOVENIJO K NARODNEMU PRAZNIKU IN DNEVU SLOVENSKE ZASTAVE 29-OKTOBRA 1966. Samo 5e dve leti nas ločita od praznovanja petdesete, zlate, obletnice odkar je slovenski narod strl verige tujčeve oblasti, zavrgel podložniStvo in oklical svobodo, 29. oktober je dan zgodovinskega spomina, ki pove, da je narod naš, zavedajoč se svojih pravic in svoje lastne moči, zaokrenil sto in stoletni razvoj in drzno usmeril svoj čolnič usode v novo državno življenje, ki naj ga vodi in določa slovensko ljudstvo samo. Zato nam je 29. oktober praznik veselega navdušenja in ponosnega zmagoslavja. Za Slovence pomeni 29.oktober 1918 začetek narodno-državnega življenja; pomeni konec zapostavljanja slovenskega jezika v cerkvi, šoli in uradu, pomeni konec socialnega in gospodarskega zatiranja vsaj velike, osvobojene večine Slovencev po tujcih, konec ozemeljske razkosanosti na Kranjce, Štajerce, Korošce, Primorce in konec vladanja črno-žolte zastave, ki je prinesla v teku stoletij toliko bridkega in toliko žkočih krivic zatiranemu slovenskemu ljudstvu. Padla je in poteptali smo jo kot simbol suženjstva in na njeno mesto smo dvignili, da je zmagovito zaplapolala, slovensko belo-modro-rdeča zastava narodne svobode. Prapori in zastave iz davnine sem pomenijo dragocene, obče spoštovane narodne svetinje. Najmočnejši narod na svetu danes opeva v svoji nacionalni himni znamenje zmage, ko je iz bojnega dima in teme zaplapolala v soncu zastava svobode na utrdbi. Po muzejih in nacionalnih izložbah vidimo te zastave, morda razcefrane in umazane, pa zato nič manj dragocene znake prošlih borb, uspehov in porazov, ponižanj in zmag za dobro naroda in domovine. Narodna zastava je eden najvidnejših znamenj narodnostne kulture. Noben narod, ki ceni svoje ime, ne more biti brez nje, ne sme nanjo pozabiti, je ne sme omalovaževati. To velja za nas Slovence na sploh, dvojno močno pa velja za Slovence v zdomstvu, ki praznujejo vse mogoče praznike narodnih in državnih zastav, samo naše, slovenske ne. Celo pesnik naše narodne koračnice opominja nanjo takoj na začetku: "NAPREJ, ZASTAVA SLAVE:" Visoko je dvignil v pomladi narodov glasnik zatiranega naroda, slovenski pevec, prav to naše znamenje, narodno zastavo in pozval: "Naprej."' Ob tej zastavi in ob tej himni se je res začel narodov "Naprej". Narod je vstal v samoobrambo, segel po samovzgoji, šel v tekmo z najnaprednejšimi narodi Evrope, se socialno in gospodarsko o-samosvajal in nacionalno zorel in dozoreval za 29.oktober 1918. Trobojnica ga je združevala in mu bila znanilka bodoče slave in sreče. Nastopil je dan uresničenih sanj, ko so vojaki trgali s svojih čepic avstročogrske embleme in si na njih mesta pripenjali male kokarde s trobojko, ko je z vladne palače v slovenski prestolnici zaplapolala belo-modro-rdeča zastava kot znamenje svobode in neodvisnosti. Ljubili in nosili smo trobojnico v vsakovrstnih borbah proti pisani vrsti nasprotstev in nasprotnikov njenih in naših, dokler je ni diktatura pregnala v skrinje in potisnila še globlje v srca slovenskih ljudi. Od tam je vstajala zopet in zopet kot znanilka narodovega zdravja in njegove odločne volje in zahteve po svobodi in po priznanju samostojnosti. Sedaj že nad dvajset let v domovini slovenska zastava, ranjena in omadeževana z rdečo zvezdo, oznanja dobo s krvjo zadušene svobode in ti ranske vladavine. Na naš narodni praznik letos Slovenci, ki živimo v svobodi, znova poudarimo: Edinole čista, belo-modro-rdeča trobojka brez vsakih drugih oznak in navlak je naša edina narodna in državna zastava, ki naj nas in ves narod vodi v dan nove svobode v demokratičnem redu. Ko letos dvigamo narodno zastavo po dvoranah in pri zborih k novemu češčenju, sporočamo domov: "čim bolj se množe leta našega izseljenstva, tem bolj smo s srcem in dušo navezani na očetnjavo, tem tesneje živimo z njo. Pozdravljamo vsak resnično koristen napredek domačega življenja, z veseljem ugotavljamo vsako, še tako malo popuščanje v zatiranju svoboščin, ki je pa, žal, še vedno glavno sredstvo vladanja komunistične enopartijske in policijske diktature, in želimo vsem naporom za rešitev gospodarstva popolen uspeh. L Vidimo, da je splošna poglobitev in razširitev gospodarske in politične liberalizacije nujen in neizogiben predpogoj, da se bo domovina sploh mogla izogniti gospodarskemu bankrotu in novim političnim nesrečam. Monopolni vpliv komunistične partije na vse državno življenje je prignal v slepo ulico. V sami komunistični ideologiji ni zdravila za rešitev. Reorganizacija partijskega ustroja je tudi ne more prinesti. Le popolna svoboda in pravna varnost ljudi vseh naziranj ter enakopravnost vseh narodov, morejo privabiti nove sile, nove ideje ljudi kreposti in sposobnosti, ki so kričeče nujno potrebne v vodstvu državnega življenja. Politični jetniki so škoda, sramota in znamenje zaostalosti, če ne še globljih in odvratnejših notranjih bolezni vsake državne skupnosti. Ukinite to sramoto tisti, ki upravljate, prenehajte s političnimi procesi in preganjanjem, ki dokazuje le, da se bojite iskrene svobodne besede, demokratične tekme in svobodne družbe. V teh pa je rešitev^" S temi mislimi Narodni odbor za Slovenijo R A Z G LASA da bodi odslej praznik narodnega osvobojenja dne 29. oktobra vsakega leta tudi DAN SLOVENSKE NARODNE ZASTAVE Slovenske politične organizacije v zdomstvu sopodpisujejo ta razglas in a-pelirajo na rojake in somišljenike, da z vsemi združenimi močmi pomagamo domovini, da bi našla najboljšo pot mirnega prehoda v demokratično državno družbeno ureditev. NARODNI ODBOR ZA SLOVENIJO : Dr. Miha Krek, predsednik Miloš Stare, tajnik Dr. Ljubo Sire, član N.O. SLOVENSKA DEMOKRATSKA STRANKA : Ing. Ladislav Bevc, predsednik in član N.O. Dr. Franjo M. Mačus, član vodstva in član N.O. SLOVENSKA KRŠČANSKA DEMOKRACIJA (SLS) : Dr. Ludovik Puš, glavni tajnik in član N.O. Rudolf Smersu, član načelstva in član N.O. DELEGACIJA SOCIALISTIČNE STRANKE JUGOSLAVIJE V ZAMEJSTVU, Slovenski del: Dr.Celestin Jelenec, zastopnik in član N.O. Pred narodnim praznikom dne 29.oktobra 1966. Dobro leto po reformi Od gospodarskega sodelavca Te dni v Jugoslaviji vsepovsod, v skupSčini, po časopisju, v strokovnih organizacijah, razpravljajo o rezultatih reforme in politiki v bodoče. Predvsem je treba ugotoviti, da je po vsem videzu dokončno prodrlo stališče, da plan ni "operativen", marveč sa mo prognoza, ki naj olajša podjetjem poslovanje na več ali manj svobodnem tržišču. Družbeni plan za razvoj Jugoslavije od 1966 do 1970 namreč pravi: "S planom se določajo smeri razvoja družbenih odnošajev in urejajo pogoji za gospodarjenje delovnih organizacij da bi v njih okviru le-te v prihodnjih petih letih planirale svoje akcije in gospodarske odločitve." Tako gre dokončno čez krov komunistična obljuba, 'da bodo s centralnim vodstvom gospodarstva odpravili "anarhijo" tržišča in neizmerno izboljšali njegovo delovanje. Glavna teža odločb se vrača v podjetja, ki "družbeni plan" uporabljajo le kot napoved razvoja na trgu ter ga lahko celo nadomeste s svojim lastnim raziskovanjem trga, kolikor se jim zdi to bolj zanesljivo. Vsaj tako so jugoslovanski predstavniki rekli Evropski gospodarski komisiji, ko so tam pisali poročilo o planiranju v Evropi. Kot odraz tega novega stanja sploh ne bo več enoletnih izvršilnih načrtov, marveč bo zvezni zavod za planiranje izdeloval strokovne analize - kot jih podobni zavodi po-vsem svetu -, na osnovi katerih bodo sprejeti sklepi o ekonomski politiki za prihodnje leto. Osnutek teh sklepov je BORBA pričela objavljati 17.oktobra. Predsednik sindikatov jih je videl že prej in je navdušen: "Bistveno je to, da izhodiščna točka predloga niso stopnje rasti, temveč pogoji gospodarjenja, ki jih 'državna politika' daje proizvajalcem, tako da je od njihove sposobnosti ali nesposobnosti odvisno, ali bodo te pogoje izkoristili in dosegli večjo proizvodnjo, dohodke, življenski standard itd." Seveda je to do neke mere poskus političnih voditeljev prevaliti odgovornost na podjetja in s tem na delavce, toda po drugi strani je res, da gospodarstvo ne more dobro funkcionirati, ako ne delujejo uspešno podjetja. Noben centralni planer ne more namesto njih prevzeti te funkcije in kvečjemu lahko povzroči zmedo, če to poskuša, namesto da bi podjetjem dal le trden okvir "pogojev gospodarjenja", ki se ne sme vsak dan spreminjati, kot se je pii naših komunistih. Skoda je lev da Svetozar Vukmanovič ni prišel do tega zaključka že pred 20 leti. Na sindikalni seji so tudi ugotovili, da "dajanje injekcij, ki naj pospešijo rast, od zunaj kot v preteklih letih, vodi le do inflacije in izgube ravnotežja". Verjetno je res velik uspeh, da je Jugoslavija 1.1965 izravnala plačilno bilanco in da bo morda tudi.1.1966 pri tem ostalo, medtem ko so prej znašali deficiti od 81 do 267 milijonov dolarjev na leto, tako da novi družbeni plan priznava, da je "priliv sredstev iz tujine" (daril in kreditov) znašal povprečno pet odstotkov narodnega dohodka. Dvo miti je le, da je ta napredek v celoti posledica reforme, t.j. razvrednotenja. Kaže namreč, da je izvoz narastel za 20 odstotkov v primerjavi z 1.1964 že v prvih šestih mesecih 1.1965 in da je v istem razdobju uvoz padel za štiri od stotke, tako da to z reformo ne more imeti nobenega opravka. Bolj verjetno je, da gre za politično kampanjo, da je treba izvoz pospeševati in uvoz omejiti. Na to kaže že to, da se po pritoževanju časnikov skušajo izvozniki odškodovati za nižje cene, ki jih dobe na zunanjem tržišču z zviševanjem cen na domačem, če gre res za kampanjo, se u-tegne stanje poslabšati, ko pritisk odjenja. Vsekakor pa sta k uravnovešenju plačilne bilance veliko prispevala turizem in nakazila delavcev, ki so se zaposlili v tujini. GENERALE ČAKAJO ODLOČILNE BITKE Poskus uvesti racionalnejše cene na višjem nivoju se je končal s tem, da so cene porasle precej več kot predvide no - do konca 1965 npr. industrijske cene za 25