133 G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 Razstave Mojca Račič* * Mojca Račič, univ. dipl. etnologinja in sociologinja, bibliotekarska specialistka, Slovenski etnografski muzej, Metelkova ulica 2, 1000 Ljubljana; mojca.racic@etno-muzej.si. Razstava je nastala na pobudo Krajinskega parka Kolpa, ki je zagotovil večino sredstev, za njeno izvedbo pa smo poskrbeli v Slovenskem etnografskem muzeju. V Krajinskem parku Kolpa že od njegove razglasitve le- ta 1998 nenehno in zavzeto skrbijo tudi za ohranjanje in promocijo lokalne kulturne dediščine, čeprav je osnov- ni namen ustanovitve KPK ohranitev naravnih vrednot, biotske raznovrstnosti in krajinske pestrosti ter izvajanje ukrepov za zagotavljanje ohranitve območij Natura 2000 in ekološko pomembnih območij. Park se razteza ob mej- ni reki Kolpi v občini Črnomelj, njegov namen pa je tudi povezovanje gospodarskega in družbenega razvoja na ob- močju parka in čezmejno sodelovanje. Pomemben element parka je bogata kulturna dediščina zavarovanega območja. Kljub odsotnosti strokovnjaka za to področje jo v parku z veliko mero posluha vključujejo v svoje programe in po- nudbo ter na ta način skrbijo za bolj celostno predstavitev območja. V tem oziru negujejo tudi spomin na nekdanjega adlešiškega učitelja in ljubiteljskega etnografa Boža Rači- ča. Svoj odnos do kulturne dediščine pa izkazujejo tudi s tesnim sodelovanjem s KUD Božo Račič iz Adlešičev. Za- to ne preseneča, da je pobudo za razstavo dal prav direktor parka Boris Grabrijan. Krajinski park Kolpa je imel do nedavnega svoj sedež v prostorih podružnične osnovne šole v Adlešičih. V tej stavbi je leta 1919 prevzel mesto nadučitelja Božo Račič. Čeprav je tam ostal le pet let, se je na Belo krajino in Be- lokranjce tako navezal, da se je še do svojih poznih let vra- čal mednje. Številnim belokranjskim otrokom je bil krstni boter ali nastrižni kum, rad pa je pomagal tudi odraslim. Zato se ga je med Belokranjci prijelo ime Kume. Razstava je bila namenjena Adlešičanom oziroma Be- lokranjcem, ki se ga še spominjajo, pa tudi v spodbudo vsem drugim, predvsem mlajšim, da bi še naprej ohranjali zgodovinski spomin in lokalno identiteto. Zasnovana je bi- la kronološko in je prikazovala različna življenjska obdob- ja Boža Račiča (1887–1980) s poudarkom na petletnem obdobju v Adlešičih. Po uvodnem panoju je bila na kratko predstavljena Račiče- va primarna družina, ki je nedvomno močno zaznamovala njegovo življenjsko pot, saj so mu bili vedoželjnost, ustvar- jalnost in veselje do poučevanja položeni že v zibelko. Po končani nižji gimnaziji in učiteljišču v Ljubljani je leta 1909 dobil službo učitelja na Kalu nad Šentjanžem na Do- lenjskem, v bližini Boštanja pri Sevnici, kjer je odraščal. Kot mlad učitelj se je zanimal za zgodovino kraja in šole ter lokalne etnografske posebnosti, si prizadeval izbolj- šati gospodarske razmere kraja in vodil sokolsko društvo v Šentjanžu. Ukvarjal se je tudi s fotografijo in kljub od- maknjenosti kraja imel bogato družabno življenje. Po dru- gi strani pa je bilo življenje večine njegovih učencev zara- di pomanjkanja v družini, potreb po delovni sili ali bolezni precej težje. Zato je bilo to obdobje njegovega življenja na razstavi orisano le z redkimi ohranjenimi šolskimi opravi- BOŽO RAČIČ – KUME Spominska razstava ob 130. obletnici rojstva Odprtje razstave v Domu krajanov v Adlešičih. Foto: Tončka Jankovič, Adlešiči, 22. 12. 2017. Pogled na razstavo v Pastoralnem centru v Črnomlju. Foto: Miha Špiček, Črnomelj, 18. 1. 2018. G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 134 Razstave Mojca Račič čili iz tega obdobja, ki pričajo o tem, v kakšnih razmerah so živeli otroci. Račičevo naslednje življenjsko obdobje je zaznamovala prva svetovna vojna. Kot avstro-ogrski vojak je imel sre- čo, da je véliko vojno preživel večinoma v zaledju, nekaj časa tudi kot vojaški kuhar. Zaradi spremenjenih prehran- jevalnih navad je napisal priročnik Sušenje v gospodinj- stvu, ki naj bi ljudem pomagal prebroditi vsesplošno pre- hranjevalno krizo. Pred začetkom vojne se je poročil in med vojno se mu je rodila prva hčerka. Konec vojne pa je preživel kot avstrijski vojak v Srbiji, kjer se je njegovo za- nimanje za ljudsko kulturo še poglobilo, saj je v Šabcu in okolici naletel na pravo zakladnico etnografskega gradiva. Na podobno bogat »teren« pa je naletel tudi v Beli kraji- ni. Kot učitelj v Adlešičih je začel službovati 1. decembra 1919. Enako kot na Kalu je bil tudi tu poleg poučevanja otrok dejaven pri pospeševanju in razvoju sadjarstva, vi- nogradništva, ovčereje in čebelarstva. Vse te dejavnosti so bile usmerjene predvsem v izboljšanje življenja ljudi na gospodarsko nerazvitem podeželju. Podobno kot pred njim že drugi zbiralci in zapisovalci belokranjskega ljud- skega izročila se je tudi sam navdušil nad bogatim etno- grafskim izročilom Belokranjcev. Najbolj sta ga prevzeli tkanje domačega platna in pisanje pisanic. Obe spretnosti, ki sta tedaj že zamirali, si je prizadeval obuditi in ohraniti. V rokodelski dediščini je prepoznaval bogastvo lepote in znanja, pa tudi izražanje »narodove duše« in navsezadnje možnost dodatnega zaslužka, zlasti za dekleta in žene. Za- to je že leta 1920 v Ljubljani, v prostorih založbe Umetniš- ka propaganda, organiziral prvo prodajno razstavo »adle- šičkih« pisanic. Belokranjsko domačo obrt je predstavljal tudi na Ljubljanskih velesejmih. Najodmevnejša je bila predstavitev leta 1921 na prvem velesejmu, kjer je pripra- vil belokranjski paviljon. Z zbiranjem motivov s pisanic je sodeloval pri pripravi mape risb Narodni okraski na pirhih in kožuhih, ki jo leta 1922 izdal Albert Sič. Tudi po selitvi v Ljubljano je Belo krajino, njene ljudi in obrti popularizi- ral s poljudnimi objavami v domačem in tudi izseljenskem časopisju ter skrbel za oglaševanje in prodajo pisanic in drugih rokodelskih izdelkov. Belokranjsko obdobje je bilo na razstavi predstavljeno z oblačilnimi kosi lokalne noše, ki si jih je Račič izposojal za kostumiranje svojih družinskih članov ob fotografiran- ju. Pozneje je poskrbel za njihov prenos v tedaj ustanovlje- ni Etnografski muzej, še pozneje pa v Belokranjski muzej. Tam je shranjena tudi mapa Belokranjske pisanice, kjer so zbrane risbe učitelja in učencev z motivi pisanic. Poleg družinskih fotografij in povečave fotografije učencev adle- šiške šole so bile na razstavi še fotografije Frana Vesela, ki jih je posnel na Ljubljanskem velesejmu leta 1921. Leta 1925 se je Račič z družino preselil v Ljubljano, saj je bil imenovan za ravnatelja Državnega osrednjega za- voda za žensko domačo obrt. Zavod je organiziral šolan- je zlasti za čipkarstvo in vezenje. Izučenim čipkaricam je dostavljal material ter skrbel za prodajo njihovih izdelkov doma in v tujini, največ v Nemčiji, Franciji, Angliji, na Švedskem in Finskem, posamezna naročila pa so prihajala tudi z drugih celin. V ta namen je zavod leta 1933 izdal prodajni katalog v petih jezikih Jugoslovanske čipke s 600 vzorci. Ravnatelj je skrbel tudi za promocijo izdelkov svo- jih gojenk in na splošno ženskih ročnih del. V Ljubljani in tudi drugod je organiziral razstave in predavanja, objavljal poljudne prispevke in pripravljal radijske oddaje. Udele- ževal se je mednarodnih razstav in sejmov (Pariz, Praga, Berlin, Frankfurt, London, München, Köbenhavn, Haag, Helsinki, Milano, Bari, Solun), na katerih je zavod prejel več priznanj in nagrad. V tujini je predstavljal tudi umet- noobrtne izdelke drugih jugoslovanskih narodov. Državni osrednji zavod za žensko domačo obrt je želel povzdigni- ti izdelke domače obrti na višjo, umetnoobrtno raven ter jih prilagoditi uporabi in okusu sodobnega meščana. Pri ustvarjanju slovenskega narodnega sloga na osnovi orna- mentov in motivov ljudske likovne dediščine je bil idejno blizu zasebni umetniški šoli Probuda. Profesorji te šole, Saša Šantel, Maksim Gaspari in Mirko Šubic ter nekateri njihovi učenci, so za zavod risali načrte za čipke, prapore, oblačila in okrasne predmete za dom. V zadnjih dvajset letih delovanja zavoda se je tam izšolalo več kot 10.000 gojenk. Pridobljeno znanje jim je omogočalo samostojni ali dodatni zaslužek. Čeprav je na delovnem mestu ravnatelja Državnega osred- njega zavoda za žensko domačo obrt Račič preživel naj- večji del svoje delovne dobe, je bilo to obdobje na razstavi predstavljeno sorazmerno skromno. Razloga sta bila po- manjkanje prostora na razstavi in poudarek na belokranj- skem obdobju. Delovanje zavoda je bilo tako predstavl- jeno zgolj v eni vitrini s fotografijami gojenk, tečajev, domačih in mednarodnih razstav ter različnimi tiski in osebnimi predmeti. Enako skromno je bilo predstavljeno tudi obdobje po upo- kojitvi, čeprav je bil Račič v tem obdobju dejaven na šte- vilnih področjih: bil je strokovni sodelavec podjetja Dom, ki je skrbelo za prodajo spominkov in izdelkov domačih obrti, na področju spominkarstva je sodeloval s Turistično zvezo Slovenije, na področju keramike s tovarno Svit iz Kamnika, na področju tekstila s Tekstilno šolo v Kranju in Tehniškim muzejem Slovenije, bil je med ustanovnimi člani Belokranjskega muzeja, na področju nesnovne kul- turne dediščine pa je sodeloval z Glasbenonarodopisnim inštitutom in dialektološko sekcijo Inštituta za slovenski jezik SAZU. Posvetil se je tudi lastni ustvarjalnosti in publicistiki, saj je še naprej objavljal številne poljudne prispevke o domačih obrteh in Beli krajini. Monografske publikacije in strokovni prispevki so bili predstavljeni v posebni vitrini. Že med učiteljevanjem v Adlešičih je izdal kuharsko knjižico in zbirko otroških belokranjskih pesmi. Obe publikaciji sta po obsegu sicer skromni, vendar sta doživeli več ponatisov, otroške pesmi pa so uglasbili kar G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 135 Razstave Mojca Račič trije slovenski skladatelji. Tudi prispevek ‘Domače tkal- stvo v Beli krajini’, objavljen leta 1951 v reviji Slovenski etnograf, ostaja zaradi nazornih opisov in slikovnega gra- diva temeljno čtivo za to področje. Razstavljeno gradivo je bilo iz zbirk Slovenskega etno- grafskega muzeja in Belokranjskega muzeja ter iz družin- skega arhiva Boža Račiča in zasebne zbirke Borisa Grabri- jana. Razstavo je obogatilo tudi filmsko gradivo, in sicer pred kratkim najdeni posnetki v dokumentaciji Televizije Slovenija ter izjave nekaterih domačinov, ki jih je posnel in vse skupaj prijazno zmontiral Vinko Papež iz Črnomlja. Odprtje razstave 22. decembra 2017 je bilo del predpra- znične prireditve Dirin dirin duka1 v Domu krajanov v Adlešičih. Naslednji dan so razstavo prenesli v Pastoralni center v Črnomlju, kjer so bili boljši razstavni pogoji in boljša dostopnost, tudi po zaslugi črnomaljske izpostave Javnega sklada za kulturne dejavnosti. Razstava je bila na ogled do 18. februarja 2018. 1 To je naslov ene od izštevank iz zbirke Belokranjske otroške pesmi, ki jo je leta 1920 izdal Božo Račič.