Stran 4
•»■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■I
SVOBODNA SLOVENIJA
'■■■■■■■■■■■■■■■■■■••■■■■■BBBBaaaBaaBaaaaaaaaBaaaaaaBBaaBaBaBBBaBBaBaaBaaB aaaaa
Buenos Aires, 13. maja 1971
■■■■■aaaaaaaBBaaaaaaaaaaaBaaBaaaaaaaaaaaaaaaaaaBaaaBaaaaaaaaaaBaBaBaBaaaaBBaaaaBBaaaaaaaaaaaaaa.
Otvoritev novega letnika na Ukrajinsko-slovenski fakulteti
(Nad. s 3. str.)
kulturi, se ta z gesli svobode, individualnosti infiltrira preko njih ter bo na ozadju tehnološkega napredka prišla med obema blokoma simbioza mišljenja in kulture. To me je pripeljalo na ono formulo, v kateri smatram, da so
1)	enklavne kulture določene na izumiranje, ter bodo prešle v dodatno 4 skupino izumrlih kultur. 2) in 3) simbiotične in mešane kulture pa se bodo razvijale v — dvojezičnosti in dvokul. tumosti. In na tem dela naše društvo (bilinguizma in bikulturizma), že od I. 1953 naprej, v problematiki, kako kulturo emigracijskih manjšin povezati s kulturo večinskih. Manjšine imajo v Kanadi že oficialne, legalne in ustavne obljube, in razni meceni ter ustanove manjšin imajo odslej dolžnost, izkoristiti jih. In jaz se bom to leto boril, da pridejo te obljube v konstitucijo. In po drugih krajih naj se potem zgledujejo po Kanadi.
S tem je podan problem, ki je najbolj važen, aktualen in bistven ta čas za našo diasporo. In lep ukrajinski uspeh je način, kako povezujejo te ustanove kontakte, o katerih sem govoril. V kultumo-infelektualnem pogledu to pričuje prav Ukrajinska univerza v Rimu, ki je prvi kulturni eksperiment te vrste. Ta ustanova bi z delom dobre volje in ljudem dobre volje mogla nudili recept, konkluzijo te vrste rešitev: tako tudi njena filiala izstopa iz lokalnega v univerzalni pomen, kajti pomeni zgled, formulo tudi za druge manjšine kot sinteza na intelektualni bazi.
Predavanje je bilo deležno velikega odobravanja od ukrajinske kakor slovenske strani, odobravajuči način, ka-
ko se v Kanadi rešuje — tudi po zaslugi prof. Rudnickega — emigracijsko manjšinsko kulturno vprašanje.
Sklepna beseda škofa msgr. A. Sapelaka
Sklepno besedo je nato povzel eksarh eminenca msgr. A. Sapelak. Najprej se je zahvalil predavatelju za predavanje, nato pa vsem, ki sodelujejo pri tej ukrajinsko-slovenski fakulteti, predvsem profesorju direktorju Halajczuku, pa tudi profesorskemu zboru in vsem licenciatom. Prav laskave besede naslovil na slovenske sodelavce pri fakulteti in na slovenske licencíate, ter jim čestital. Prav tako je še enkrat čestital prof. dr. Brumnu. V nadaljnjih besedah je poudaril potrebo po poznavanju domače ukrajinske in slovenske kulture, ki jo morajo ohranjevati izobraženci obeh narodov, in ostati kljub temu Argentinci. Naj jih to ne moti in naj se posvečajo znanosti domačih ved ter naj se ne zadovolje z licenciatom, temveč naj pospešijo razvoj fakultete k podeljevanju doktoratov. Kot pokrovitelj fakultete je še enkrat čestital vsem sodelavcem, pa tudi kot član ukrajinskega episkopata, ki je pravi upravitelj fakultete. Izrazil je upanje v razvoj fi-lialke in ustanovitev gimnazije, ki naj bo predhodnica na fakulteto. Mi starejši bi temu mlademu pokolenju hoteli dati možnost najvišega poznanja naših rodnih kultur, avtentično ukrajinske kakor tudi avtentično slovensko. Zato vabi vse k sodelovanju, k ohranitvi in razvoju fakultete, katero naj bi njeni absolventi zapuščali z doktorati. Daj Bog velikih uspehov filialki naše univerze.
UKRAJINSKA UNIVERZA PAPEŽA SV. KLEMENTA
FAKULTETA ZA FILOZOFIJO IN HUMANISTIČNE VEDE
Buenos Aires
vabi vse slovenske srednješolske abitpriente in akademike, pa tudi starejše, da se odločijo tudi za študij in izobrazbo v slovanskih in posebej v slovenskih vedah.
Vpisovanje za letošnje šolsko leto traja še do konca meseca maja. Predložiti je treba spričevalo o končani srednji šoli in (osebno izkaznico. Vpišete se lahko v Dušnopastirski pisarni, Ramón Falcón 4158.
SLOVENSKI ODDELEK
Ivan Tavčar	j
KAZEN
„Kako čudno!“ je vzkliknil Nesselrode. „Pri vas se že taki dečki opijanijo do nezavesti!“
Sestavek “Kazen” je vzet iz Tavčarjevega romana “Izza kongresa”, kjer pisatelj podaja zgodovinsko sliko Ljubljane v času znamenitega kongresa leta 1821. Prinašamo ga zlasti v premislek naših staršev in mladine. (Premislek ob podobi, koliko smo Slovenci morali prestati zaradi svojega materinega jezika.
Učitelj Kapus položi palico predse in vpraša: „Ali ima še kdo kaj povedati ?“
Res se dvigne Albin Kanduč, bogatega trgovca sorodnik in zategadelj Kapusov prvi ljubljenec. Rad je to-žaril in tudi danes zatoži: „Topolščak je slovenski govoril.“
Pa je spet ogenj v strehi! Učitelj je kar tulil: „Slovenski, kakor kršče-nice in perice! Ali nisem že desetkrat prepovedal? Zverina, kdaj si že vendar zapomniš? Hajdi v oslovsko klop, ker si res osel!“
Janezek ie moral v posmeh razredu odriniti v najzadnjo klop, ki navadno ni bila zasedena in je slovela pod imenom „Eselbank“.
Pa tudi sedaj se pouk še ni pričel. Kanus je iz svoje suknje ob steni izvlekel velik zavitek ter spregovoril z važnim glasom: „Gospod direktor so na mojo prošnjo dovolili denar za nov jezik. Stari res ni bil več za rabo!“
Iz zavitka je počasi izvlekel dolg kos usnja, ki je bil na eni strani z rdečo barvo prevlečen. V tisti dobi je bil tak „jezik“ imenitno vzgoje-valno sredstvo.
„Radoveden sem,“ je pristavil Kapus hudobno, „kdo ga bo prvi nosil?“
Sedaj se je šele začel pouk!
Janez Topolščak je med poukom tičal v zadnji klopi. Mali možgani so delovali, a želodec se je tudi začel oglašati. Lačen je bil in v sramoti je tičal. Ta dva občutka sta ga morila kakor težak mlinski kamen. Pričel je misliti, kaj je pravzaprav takega storil, da je moral v oslovsko klop. Govoril je slovenski! Je li bila to taka pregreha, da je moral zaradi nje v zadnjo klop?! Oče in mati govorita ves dan slovenski, pa ju nihče ne pošilja v oslovsko klop! In Marička moli z njim vsak večer, vsako jutro, pa vedno le po slovenski! Pretrgam se je nekaj v njegovi duši in revček je občutil, da se mu godi krivica. Temu občutku se ni mogel upreti. Vstal je in trmoglavo zaklical: „Tu že ne bom sedel!“
Kakor satan je planil Kapus pokonci! Resistenca! Upornost! Rajt-šola!“
Usodna beseda! Rajtšola! Groza je legla po vsem razredu. Boljša srca
v
so se bojazljivo oglašala: „Janček, beži!“
Anton Pengal — paznik — se je zavedel svoje naloge. Hitel je k vratom ter se postavil mednje, da bi „konjiček“ ne ušel iz razreda ter tako onemogočil imenitni pouk o jahanju.
Kapus je škripaje z zobmi planil s svojo paličico proti zadnji klopi.
■„Janček, beži!“
Otroka se je polastil silovit strah. Kar vse je v njem otrpnilo, in kakor v megli je videl prihajati svojega trinoga. Po razredu je zopet zagosto-lelo: „Janček, beži!“
Ojunačil se je in skušal na drugi strani uiti iz oslovske klopi. Pa se mu ni posrečilo. Bliskoma mu je bil razljučeni učitelj za hrbtom in sekal je po njem, ne da bi štel udarce, ne da bi pazil, kam so padli. Dvakrat in trikrat je zadel po glavi, da se je Jančku zasvetilo in zažarilo pred očmi.
„Naj se ti zrahlja prazna buča!“ je vnil. „Prav je!“
Rajtšola bi se bila še nadaljevala, da ni pozvonilo. Kapus je zgrabil dečka za tilnik ter ga vlekel h katedru.
„Sem vedel, da ga boš ti prvi nosil!“
To rekši mu je obesil rdeči usnjati jezik okrog vratu.
Tedaj je bila navada, da je moral vsak učitelj voditi svoj razred do glavnih vrat, kjer so se potem šo-larčki razšli na šolskem trgu.
Kapus je tisti dan prav tako vodil svoj razred. S sabo pa je vlekel Janeza Topolščka, ki je nosil rdeči jezik okoli vratu. Pri stopnicah ob prvem razredu ga je posadil k steni, nakar so vsi razredi stopali mimo nesrečnika, ki je bil izpostavljen na sramotilnem odru. Ko je bilo defiliranje končano, je mali Topolščak v nekaki omotici taval po stopnicah navzdol.
Okrog enajstih sta prišla na šolski trg avstrijski minister Metternich in ruski diplomat Nesselrode. V živahnem razgovoru sta korakala gor in dol pred licejskem poslopjem. Pri svojem razgovoru sta obstala tik glavnega vhoda. Tam je ležal nezavesten deček. Prav zelo si je bil onečedil revno oblekeo.
Metternich se je sklonil ter odgovoril: „Meni pa se zdi, da to otročč umira!“
Kakor blisk se je nato raznesla vest, da je učitelj Kapus enega svojih učencev pretepel skoraj do smrti!
Ob obnovi „Gallusa“
Poročali smo že o občnem zboru pevskega društva „Gallus“ dne 30. aprila 1971. Pred leti je bil Gallus reprezentativni pevski zbor Slovencev v Buenos Airesu, ki je imel visokokvalitetne koncerte in pel pred samim predsednikom republike. Potem so se začela trenja v društvu in končno je odstopil dolgoletni dirigent dr. Julij Savelli. Postal je dirigent Tine Selan, ki je prevzel nalogo, da pripravi zbor za obnovitev. In ta se je začela z občnim zborom, ki je dal priznanje Tinetu Selanu za njegovo delo, obenem pa je dirigiranje prevzel zopet dr. Julij Savelli s pogojem striktne discipline, ker le tako je mogoč nov zagon. In ta se obeta že v letošnjem letu, kajti pristopilo je nazaj več prejšnjih pevcev ter mnogo novih, kar je najlepše poroštvo za resnično obnovitev. V novih pravilih se je otresel nekaterih okostenelih pravil ter si odprl svobodnejšo pot k svojemu glavnemu cilju: gojiti slovensko pesem, z njo buditi in ohranjati slovensko zavest ter na zunaj predstavljati slovenstvo, kot je nekdo posrečeno zapisal ob njegovem jubileju: „biti pojoča slovenska diplomacija“. (Sklenil je, da bo zbor sodeloval pri velikonočnih in božičnih cerkvenih obredih, in pri prireditvah večjega obsega, kolikor bi jih prireditelji seveda naprosili. Vendar v letošnjem letu 11971) pri teh ne bo mogel sodelovati, ker si je stavil nalogo, konsolidirati svoj zbor in ga pripraviti za koncert, s katerim se ob koncu leta hoče predstaviti kot obnovljen zbor pred slovensko javnostjo.
¡Zbor Gallus vabi s tem vse, ki imajo voljo do resnega pevskega delovanja, med svoje člane, zlasti mladino. Vaje so vsak petek zvečer (od 8 do 10) v Slomškovem domu. Pogoj: točno prihajanje, disciplina in pazljivost pri petju.
Gallus ima v svoji zalogi še večje število plošč, zlasti narodnih pesmi. Pogoj novemu vzponu je poleg prizadevnosti pevcev in vodje tudi — sodelovanje in podpora občinstva. Slovenska emigracijska javnost nujno potrebuje močan in kvalitetno na višku pevski zbor, kot smo ga imeli in kot naj bo obnovljeni Gallus.
Otroški kotiček
Legenda o nesrečni materi
Neki mladi materi je umrl edini sin. Dolgo je trpel, nazadnje pa mirno zatisnil oči. Uboga mati je neutolažljivo jokala in se bridko pritoževala čez kruto usodo, ki ji je ugrabila ljubljenega sina. Hodila je od človeka do človeka in jedikovala: „Kako more Bog kaj takega dopustiti?“
METULJ IN ČEBELICA Leopold Turšič
Od cveta do cveta je motovilil metulj-pot epinček, kot gizdalinček
je v pridno čebelico-delavko silil.
„Nikar tako pridno, soseda čebelica; počitka si daj, z menoj pokramljaj, vseeno zvečer bo zvrhana celica!
Kaj vedno za druge bi delala tako? Le mene poglej, resnico povej,
če lepše in slajše življenje ni tako?“
Že bil je pri nji vrh čašice cvetne... „Cik! — na za spominček, moj sosed belinček, da urice bodo še bolj ti prijetne!“
Z oteklo glavico je odmigetal... „Kako to boli!
Prav se mi godi!“
Nikdar več čebelic ni nadlegoval. tb«--
Nekateri so jo pomilovali, drugim pa se je zdelo njenega jadikovanja že kar preveč in so jo zavrnili:
„Smrti ne more nihče uiti.“
Nazadnje je nesrečna mati srečala starega modrijana. Častitljivi starček jo je sučutno gledal in rekel:
„Na zemlji ni človeka, ki bi mogel mrtvega obuditi. Stopi na onole goro in poprosi samega Boga, naj napravi čudež.“
Mati se je stežka povzpela na strmo goro. Pokleknila je na golo skalo in s sklenjenimi rokami prosila:
„Vsemogočni Bog, vrni mi mojega sina.“
In Bog se je usmiljeno ozrl v nesrečno mater in rekel:
„Pojdi nazaj na zemljo in prinesi mi vršiček rožmarina, ki raste na vrtu tistih družin, kjer se še ni oglasila moja poslanka smrt.“
In mati je storila, kar ji je Bog velel. Stopila je do prve družine in z velikim upanjem izpovedala svojo prošnjo.
„Ne moremo ti pomagati,“ so jo 'zavrnili. „Teden dni je od tega, kar je pri nas umrl stari ded.“
Šla je k drugi hiši in potrkala na tretjo in četrto, toda nikjer ni našla družine, ki še ne bi objokovala koga od umrlih. Ponekod je umrl oče, ponekod mati, ponekod hčerka, ponekod teta in stric.
Vsa potrta je mati spet splezala na visoko goro.
„Ali si mi prinesla vršiček rožmarina?“ jo je vprašal Bog.
„Nisem,“ je žalostno odkimala mati.
„Zakaj si pa potem spet prišli k meni?“ jo je vprašal Bog.
„Da me potolažiš,“ je jadikovala mati.
In Bog je napravil strog obraz in rekel:
„Poslušaj, žena! Odkar stoji svet, vlada na zemlji moj zakon življenja
in smrti. Vse na svetu mora nekoč umreti: človek, žival, drevo, rastlina, roža — edinole človeku je dano, da ga po smrti pokličem k večnemu življenju. TVoj sin je zdaj pri meni v nebesih in je srečen. Zato, mati, ne žaluj!“
Potolažena se je mati vrnila domov in se ni več pritoževala čez bridko usodo.
Priredila T. K.
Stoji v planini vas. . .
Dovje, prelepa planinska vas!
Čudežno pero sem iskal, v rožnato barvo jutrnje zarje sem ga hotel pomočiti, verno sem hotel posneti tvojo podobo —
Otok tihega upanja spomladi,
kraljico rdečih nageljnov sredi poletnih juter,
šotor božajočega miru jeseni,
nevesto snežne beline sredi zimskih noči.
Pa je jutrnja zarja daleč in moje pero zarjavelo in moja roka okorna. Komaj medel odsev tvoje lepote sem vrgel na papir.
Kako je že bilo?
Zahotelo se ti je nekoč zdavnaj, da bi bila čim bliže vrhovom gora, belim oblakom in sinjini neba. In povzpela si se po globeli navzgor. Zmerom više, zmerom više te je gnalo hrepenenje. Vsa zamaknjena si
obstala sredi brega. Nasproti ti je prihitel sam Bog in nasul zvrhano prgišče pisanega bogastva okoli tebe: zelenih senožeti, prostranih pašnikov, dolgih njiv, sončnih trat, žuborečih studencev, temnih gozdov, samotnih jas, zgrbančenih rebri in sivih skal visoko nad njimi.
In zdaj stojiš tamkaj — prislonjena v breg — in si ne želiš nikamor več.
Stoletja teko mimo in se ne vračajo. Rod za rodom lega v grob, vse se pogreza v sivo davnino. Spomini na vesele in žalostne dni pa se selijo iz srca v srce in ne umrejo. V teh spominih živi skrivnostni svet tvojih pravljic, pripovedk in bajk. Nevidne roke so te z njimi prepletle kakor z zlatimi nitkami začarani grad.
Dovje, prelepa planinska vas!
Mirko Kunčič
Vihar na morju
Poveljnik neke turške ladje se je vozil po morju s svojimi mornarji. Kar na lepem se je morje dvignilo in huda nevihta je začela premetavati ladjo kot igračko. Mornarji so bili tega že navajeni in se niso preveč
razburjali. Na ladji pa je bil tudi suženj, ki je prvič v življenju doživel vihar na morju. Strahovito je začel tuliti in kričati ha pomoč. Nihče ga ni mogel potolažiti.
Kapitan je nekaj časa mirno po-
slušal to jadikovanje in kričanje, nazadnje pa mu je pošla potrpežljivost in se je razjezil:
„Ali res ni na ladji nikogar, ki bi znal pomiriti tega strahopetca?“ Oglasil se je star mornar:
„Če dovolite, gospod kapitan, da storim, kar hočem, vam jamčim, da ta strahopetec potem ne bo kričal več.“
„Dobro, stori, kar hočeš,“ je ukazal kapitan.
Stari mornar je ukazal drugim mornarjem:
„Privežite temu človeku vrv okoli pasu in ga vrzite v morje!“
Mornarji so storili, kar jim je velel. Vrgli so trepetajočega sužnja v morje in varno držali vrv, na kateri je bil privezan. Saj niso imeli 'namena, da bi ga utopili.
■Suženj se je obunno premetaval po razburkanih valovih in kričal, naj ga spet potegnejo na krov.
„Potegnite ga!“ je spet velel stari mornar.
i To je sužnja spametovalo. Vedel je, da je na krovu med izkušenimi mornarji bolj varen kot v razburkanih valovih in ni kričal več.
Priredila T. K.
GROZD
Sid
15 Majhna sva, a grozd je velik, hruška pa je sladka; pot do doma je še dolga in ne ravno gladka.
Ko pa v grad domov dospeva, to bo gostovanje!
Po večerjici okusni počivanje in dremanje
in potem vso nočco sladke sanje.
VELIK JUBILEJ
Ob 80-letnici enciklike „Herum novarum“
OTVORITEV NOVEGA LETNIKA
Dne 15. maja 1891 je papež Leon XIII. izdal znamenito okrožnico o delavskem vprašanju, ki je splošno znana po svojih prvih dveh besedah „Rerum novarum“. Okrožnica je pomenila tedaj pravo revolucionarno dejanje in je vzbudila splošno, pozornost vsega sveta. Silno so se je razveselili zlasti katoli-šk delavci in prav tako katoliški razumniki, ki so želeli in pričakovali jasno papeževo besedo o nadvse važnem in perečem delavskem vprašanju. Toda o-krožnica je poleg veselja in priznanja na eni strani vzbudila tudi preplah in razburjenje na drugi strani: pri zastopnikih kapitalizma in socializma.
Obsodba kapitalističnega izžemanja
Okrožnica, ki je bila sad večletnega študija in zlasti sad prizadevanja socialno usmerjenega papeža Leona XIII., je na prvem mestu z ostrimi besedami obsodila izkoriščanje delavstva, ki je bil znak klasičnega kapitalizma in tedaj splošen pojav tudi v Evropi in ki marsikje traja še danes, zlasti v tako imenovanih nerazvitih državah. Papež je pri tem rabil zelo ostre besede, k! do tedaj niso bile v navadi v papeških enciklikah. Med drugim je izjavil, da „so delavci brez pomoči in zaščite prepuščeni brezsrčnosti gospodarjev... in večina teh ljudi živi v tako žalostnih in bednih razmerah, da niso človeka vredne.“ Na drugem mestu je dejal, da je „zato potrebno, temu najubožnejše-mu stanu hitro pomagati.“ Prav posebno je papež obsodil zaposlitev otrok, težko in nočno delo žensk, predolgi delovni čas (ki je tedaj trajal od 12 do 16 in še več ur), izredno slabe stanovanjske razmere.
Poleg kapitalističnih izžemalcev pa je papež obsodil tudi države oz. vodnike držav, ki niso ničesar ali premalo storili za zaščito delavcev in so dopustili, da „se v rokah maloštevilnih ljudi kopiči . bogastvo, množica pa trpi revščino. Industrija in trgovina sta prišli v oblast maloštevilnih premožnih bogatinov, ki nalagajo skoraj suženjski jarem neskončni množici delavcev.“
V teku zadnjih osemdesetih let so se razmere marsikje spremenile in je danes položaj delavstva bistveno drugačen kot je bil tedaj, ko je Leon XIII izdal svojo okrožnico. Vendar še danes veljajo papeževe besede za milijone delavcev v državah in pokrajinah (zlasti v Aziji, Afriki in Južni Ameriki), kjer se delavsko vprašanje sploh še ne rešuje ali pa prepočasi rešuje.
Obsodba socialističnih zmot
Okrožnica pa je poleg kapitalističnega izžemanja obsodila tudi sociali-stično-marksistične zmote glede reševanja delavskega in sploh socialnega vprašanja. Socializem se je z vso silo boril zoper zasebno lastnino, češ da je ona kriva vsega zla na svetu, zlasti še vsega izkoriščanja delavstva, in je zato zahteval odpravo zasebne lastnine in izenačenje vsega na temelju skupne lastnine (kolektivizma). Papež je jasno povedal, da je taka socialistična rešitev delavskega vprašanja neprimerna, ker jemlje delavcem možnost, da bi sami ražpolagali s sadovi svojega dela. Zasebna lastnina je — pravi papež — o-pravičena po naravnem pravu in obstoja pri vseh narodih. Je temelj človekove svobode in izraz človekove osebnosti. Je tudi temelj družinskega življenja. Seveda pa je javna oblast dolžna — s sredstvi, ki so ji na voljo — preprečiti zlorabo zasebne lastnine. Poznejši papeži so te izjave dopolnili s trditvijo, da ima zasebna lastnina tudi socialno funkcijo in je zato npr. dovoljena razlastitev, kadar to zahtevajo splošni interesi. Zanimivo je, da so socialisti skoraj povsod opustili zahtevo po odpravi zasebne lastnine; obdržali pa so to zahtevo komunisti in sicer glede proizvajalnih sredstev.
Posebej je Leon XIII. obsodil pre-vratnost socializma, ki je hotel z nasilnimi dejanji in revolucijo rešiti delavsko vprašanje. Z revolucijo bi — po mnenju okrožnice — pobušil ves družbeni red, vrgel državljane v najhujšo sužnost in jih izenačil v uboštvu. Socializem in komunizem ne bosta rešila delavskega vprašanja, temveč bosta položaj delavstva le še poslabšala. Danes po 80 letih vidimo, kako pravilno je gledal Leon XIII. na razvoj delavskega vprašanja in kako pravilno je ocenjeval marksistično demagogijo.
Smernice za pravo rešitev delavskega vprašanja
V drugem delu okrožnice so podane smernice, kako pomagati delavcem. 0-krožnica zahteva, da morajo to pomoč nuditi skupno Cerkev, država, podjetniki in delavci. Cerkev s svojimi moralnimi nauki, država s socialno zakonodajo, ki naj ščiti delavca pri delu, mu zagotovi primemo plačo, ga zavaruje za primere, ko ne more delati (ob bolezni, brezposelnosti,, starosti, invalidnosti, itd.). 'Posebno važnost pa je Leon XIII. polagal na delavske organizacije. Pri tem je treba vedeti, da so bile v prejšnjem stoletju v mnogih državah delavske organizacije prepovedane. Zato je bila za tiste čase papeževa beseda o delavskih organizacijah nekaj, kar je bilo v nasprotju z mnenjem kapitalistov in vodilnih državnikov. Papež je to svoje stališče utemeljeval s tem, da je „po naravnem pravu človeka dovoljeno, da se združuje v zasebnih družbah, država pa je ustanovljena zato, da ščiti naravne pravice, ne pa da jih uničuje.“
Uspehi okrožnice „Rerum novarum“
'Uspehi okrožnice so bili veliki, številni katoliški javni delavci, ki so se zanimali za socialno vprašanje, so dobili z najvišjega mesta krepko oporo za svoje delo. Hitro so začele rasti krščanske delavske organizacije. Ustanavljali so se socialni krožki, organizirali so se socialni tedni, začelo se je javno in resno razpravljati o delavskih in socialnih vprašanjih. Države so —• nekatere prav pod direktnim vplivom okrožnice — začele izdajati zakone, ki naj ščitijo in zavarujejo delavstvo (delovno pravo).
Cerkev pa ni ostala samo pri naukih okrožnice „Rerum novarum“. Poznejši papeži so socialnemu vprašanju posvečali veliko pažnjo in sledili so novi papeški dokumenti o tem vprašanju: Quadragesimo anno, Mater et Magistra, Pacem in terris, koncilski odloki itd.
Razmere so se v teku 80 let bistveno spremenile v blagor delavstva. Žal da je del človeštva zapadel v objem komunizma, ki mu pa ni prinesel obljubljenega raja na zemlji, ampak mu je poleg pomanjkanja svobode ustvaril slabše življenje kot ga ima delavstvo V nekomunističnih državah.
Sadovi okrožnice Rerum novarum na Slovenskem
Na Slovenskem se je zanimanje za delavsko vprašanje — čeprav je bila Slovenija pretežno kmečka — pojavilo še prej, predno je izšla okrožnica Rerum novarum. škof in kasnejši kardinal Misia se je močno zanimal za socialne probleme in je že leta 1888 •— torej tri leta pred objavo Rerum novarum — poslal dr. Janeza E. Kreka na Dunaj, da tam nadaljuje bogoslovne študije in zlasti proučuje tamošnje socialno gibanje, kateremu je stal na čelu dunajski krščansko socialni župan dr. Lueger. iDtr. Krek je na Dunaju doživel izid okrožnice Rerum novarum in doživel tudi njen prodor v tedanji Avstriji. Ta doživetja in izkušnje je dr. Krek prinesel domov v (Slovenijo in postavil temelje katoliškemu socialnemu gibanju. Delal je dobesedno v smislu pravkar izdane okrožnice in bistveno pripomogel k socialni prenovitvi Slovenije. Dr. Krekova zasluga je da se je v ¡Sloveniji ob koncu prejšnjega stoletja razvilo izredno živahno socialno, gospodarsko, prosvetno, politično in mladinsko vzgojno življenje.
V Sloveniji se te dni seveda uradno ne bodo spominjali ne okrožnice „Rerum novarum“ ne dr. J. E. Kreka. Zato pa je prav, da se tega spominjamo mi Slovenci v zdomstvu. Bilo bi pa premalo, če bi se samo hvaležno spominjali papežev in domačih javnih delavcev, potrebno je več/ rušiti nenaravno in nasilno komunistično tiranijo in pripravljati se na novo ureditev domovine v svobodi.
Zato je vse pohvale vredno to, da je Družabna pravda pripravila slavnostno zborovanje v počastitev osemdesetletnice okrožnice Rerum novarum. Zborovanje bo na argentinski narodni praznik, 25. maja dopoldne v Slovenski hiši v Buenos Airesu.
Rudolf Smersu
Predavanje na Ukrajinsko-slovenski fakulteti
Dne 2. maja je bila v Slovenski hiši otvoritev novega —- petega ■—■ letnika Humanistične fakultete Ukrajinske katoliške univerze im. papeža sv. Klementa. Za to priložnost je prišel iz Kanade prof. J. Rudnickyj, eden najbolj znanih slavistov v svobodnem svetu. Ob 13 se je zbralo mnogo ukrajinskega izbranega občinstva, pa tudi slovenskih prijateljev te univerze, na kateri uživamo slovenski emigranti edinstven privilegij: svoj lastni slovenski vseučiliškž oddelek.
Otvoritev je odprl tajnik Pavel Fajdiga, ki je pozdravil pričujoče predstavnike in udeležence, najprej protek-torja fakultete škofa eksarha A. Sa-pelaka, nato gosta prof. J. Rudnickega, predsednika ukrajinskega predstavništva v Argentini dr. Ivanickega, predsednika Slovenskega narodnega odbora Miloša Stareta, zastopnika delegata msgr. Oreharja dr. Starca, direktorja
fesor na univerzi v Winnipegu v Kanadi ter predsednik slavističnega oddelka na njej, obenem pa tudi predsednik slavističnega društva V Kanadi. Prav tako je predsednik Kanadskega društva za primerjavno raziskavanje kultur ter podpredsednik svetovne organizacije istega imena. Istočasno je tudi član Kraljeve kanadske komisije za blingvi-zem in bikulturo. Je predvsem pisec odličnih slavističnih filoloških del (predvsem slovarjev), ter je letos izdal obširni Etimološki slovar ukrajinskega jezika. Poleg tega je publiciral več del s polja primerjalnih kultur, ki so prevedene na več svetovnih jezikov, vsaj na devet. Bil je v zadevah teh problemov v Evropi in v Avstraliji ter se je med potjo oglasil v Buenos Airesu, da predava na inavguraciji petega leta naše fakultete.
Nato je sledilo inauguralno predavanje.
Pogled v malo dvorano Slovenske hiše med otvoritvijo. V prvi vrsti sede od leve na desno: dr. B. Halajczuk, msgr. A. Sapelak, dr. B. Rudničkyj, M. Stare, inž. A. Šulminskyj, dr. A. Starc.
fakultete prof. Halajczuka in vse profesorje, predstavnico sester ukrajinskih kongregacij, slušatelje in vse gospe in gospode'. Nato je stopil na oder direktor prof. Halajczuk in prebral ukaz kardinala ¡Slipyja, ustanovitelja fakultete, o imenovanju prof. dr. Vinka Brumna, za izrednega profesorja fakultete. Pergamentno diplomo mu je izročil škof-eksarh msgr. Sapelak z lepo čestitko. Nato sta profesorja dr. B. Halajczuk in dr. T. Debeljak razdelila novim licenciatom potrdilo v Rimu priznanih izpitov in jim čestitala. Novi Ti-cenciati — prvi te fakultete —so: pokojni J. Poznič, ki ga je zastopala njegova žena ga. Alenka. Ob tej priliki ji je prof. Debeljak izrekel besede v počastitev moža, ki je padel v nesreči, ko je raziskaval v znanstvene namene bariloško ozemlje. Vsa dvorana je z enominutnim molkom počastila spomin prve smrti med diplomiranci. Drugi diplomiranci so: Milena Mikolič, Pavel Fajdiga, Ludvik Osterc, Marijan Schifrec ter Ukrajinca gospod ¡Zenon Wasylyk in njegova žena ga. Olga Wasylyk. Po zahvali g. Wasy]yka v imenu vseh li-cenciatov, je predstavil profesorja dr. Rudnickega prof. T. Debeljak. Poudaril je, da je prof. Rudnickyj eden najpomembnejših slavistov v emigraciji. Poleg tega, da je član Ukrajinske akademije znanosti in umetnosti v emigraciji in član Ukrajinske znanstvene družbe imena Ševčenka, je tudi predstavnik kanadskih znanstvenikov. Je namreč pro-
Dr. Tine Debeljak ob nagavoru na zbra ■ ne goste
Predavanje prof. dr. Rudnickega
Uvodoma je omenil, da prihaja med nas v imenu ukrajinskih znanstvenih ustanov, pa tudi kot član omenjene kraljeve komisije za dvojezičnost in dvokulturnost. Obenem je fakulteti izročil prvi izvod svojega Etimološkega slovarja, ki so mu ga kot takega poslali v Buenos Aires. Nato je imel predavanje v ukrajinščini, katerega vsebino, kakor smo jo razumeli, podajamo tu seveda skrajšano:
Kakor ste slišali v slovenski pred-
stavitvi, bom govoril o stikanju kultur. O tem sem govoril na mednarodnem kongresu v Leipzigu, kjer še je govorilo o organizaciji študija civilizacij. Pred leti sem bil na Dunaju na XII. kongresu zgodovinarjev, kjer se je razpravljalo tri dni (bilo je čez 500 znanstvenikov, preveč celo za aulo magno univerze) o akulturaciji. Tedaj sem se oglasil k debati in pripomnil, da akultu-racije ni in ne moremo o njej govoriti, pač pa le o asimilaciji med kulturnimi skupinami. Ni ne akultur, ne manjših ne večjih kultur, kajti vsaka ima svoj svojstven značaj... zato moremo govoriti le o srečanju, stikanju kultur, o-vzajemnosti kultur (nemško Begegnung der Kulturen). Tedaj sem opredelil tri tipe kultur: 1) Enklavne kulture (zaprte), v takoimenovanih rezervacijah,
Prof. B. Rudnickyj med svojim predavanjem o bikulturaciji
ki so še ponekod po svetu, s svojim jezikom, psihologijo... brez zveze z drugimi kulturami; 2) Simbiotične kulture (sožitje kultur), ki se nahajajo po vseh kontinentih, predvsem v Ameriki. Tudi Buenos Aires je tipičen teren za tako sožitje kultur, kar pričata že Ukrajinska in slovenska skupina in katere izraz je prav ta katedra, in 3) mešane kulture, ki so sestavljene iz obeh zadnjih tipov ter predstavljajo asimilacijski proces takoimenovanih odprtih združi, (open society). K tem trem pa sem dodal še 4) Izumrle kulture, kakor se kažejo v piramidah, ¡Partenonu, Koli-seju.. .
Skozi te žive kulture pa veje v sedanji dobi čez vse kontinente tehnološki proces, ki vse te individualne kulture nivelizira. To prepletanje kultur me je napotilo na to-le formulo, vzeto iz fizikalnega izrazoslovja:
ENK : SK : MK
ZTJ : PK = ------------— , ki pomeni
T
Znanstveni univerzalizem (ZU) v odnosu do pluralizma kultur (PK) je enak odnosu med enklavnimi kulturami (EN K), simbiotičnimi kulturami (SK) in mešanimi kulturami (MK) na eni strani ter tehnološkim napredkom (T) na drugi strani.
Lansko leto se je na kongresu sociologov in zgodovinarjev govorilo o tezi: pojasnitev konflikta med Kitajsko
in Albanijo na eni strani in Sovjetsko zvezo in sateliti na drugi. Vzrok je v tem, ker se obe razvijata izključno v svojo lastno stopnjo napredka. Sovjetska zveza se hermetično zapira pred zahodno kulturo, vendarle je kljub temu podvržena vplivom zahodne kulture, individualizma, materialne in duhovne kulture. Ta vdira vanjo, toda SZ je noče uvaževati, temveč se je brani in bori proti. Prav tako pa se tudi Kitajska bori protizahodu ter vprizarja proti njega kulturi svojo nacionalno kulturno revolucijo. Obe rasteta v svojo specifičnost in si ne dovolita vplivov. Zato konflikt.
In to je problem našega časa. Toda hermetičnemu zaporu mej proti zahodni
(Nad. na 4. str.)
Dr. Vinko Brumen prejema iz rok pokrovitelja fakultete eksarha A Sapelaka diplomo z imenovanjem za izrednega profesorja te univerze
SVOBODNA SLOVENIJA
bwMMwSWSfill«  ----------MII—T—f-TTHII.III»»MWIIIT~n«lll»ll«»lnn——
Čilska komunizacija
ALLENDE VPREGA TUDI VOJSKO
Čilska vlada pod vodstvom marksista Allendeja postopoma spreminja čile v komunistično državo. Celotno čilsko gospodarstvo postopoma nacionalizira ter že ima popolno kontrolo nad vso kemično industrijo, nad živilsko industrijo, nad energetsko proizvodnjo, nad večino rudnikov in nad celotnim bančnim sistemom v državi.
Allendejeva vlada ši je s tem zagotovila absolutno kontrolo nad nadaljnjim gospodarskim razvojem Čila, zlasti, ko je spravila pod svoje nadzorstvo tudi celotno železniško mrežo in 70 odstotkov bbčihskih prevoznih sredstev.
Da bi v svoj marksistični vbz vpregel tudi čilsko vojsko, je Allende začel na direktorska mesta v podržavljenih rudniških, kemičnih in drugih podjetjih postavljati generale iri drUge visoke častnike. Allende „zagovarja“ te nastavitve z izjavami, da so mnogi visoki častniki „strokovnjaki“ na mnogih tehničnih popriščih in da „njihovega znanja ne smemo odreči blaginji čilskega ljudstva.“ Allende je imel že več tajnih sestankov s čilskimi visokimi vojaškimi krogi kot ustavni vrhovni poveljnik čilskih oboroženih sil in izjavlja, da mu o vsebini razgovorov na teh sestankih ni treba nikomur poročati: Kar se jaz pogovarjam s čilskimi vojaki, s čilskimi mornarji in s čilskimi letalci, se pogovarjam kot ustavni vrhovni poveljnik čilskih oboroženih sil. Ni mi treba in ne bom nikomur dajal pojasnil o tej zadevi,“ je nedavno izjavil dvema krščanskima demokratoma, ki sta zahtevala tajno sejo poslanske zbornice, na kateri naj bi Allende poročal o svojih razgovorih z vojaki.
Ker že kontrolira ves bančni sistem, kontrolira Allende tudi kreditni sistem v državi. Allendeju je s kontrolo kredita enostavno kontrolirati ves nadaljnji razvoj še obstoječega zasebnega kapitala tako, da bo, kakor je izjavil Allen-dejev gospodarski minister Zorilla, „lahko doseči, da bo ta sektor koordiniral svoje akcije v skladu s celotnim državnim razvojem,“ kar z drugimi besedami pomeni: tudi še obstočejega zasebnega sektorja bo v čilskem gospodarstvu v najkrajšem Času konec.
Kljub odporu zemljiških posestnikov in celo nekaterih manjših kmetov Allende s pospešenim tempom izpeljuje svojo tkim. agrarno feformo s podržavljanjem velikih in majhnih posestev. Podržavljeno zemljo pa ne raz-de! j ti jev last „tistemu, ki jo obdeluje“, temveč jo obdelovalec Sobi le v dosmrtni najem.
Najhitrejše podržavljanje posestev se vrši na področju južno od Santiaga in ga vodi tkim. Korporacija agrarne reforme (CORA). Že krščansko-demo-kratska vlada je začela izvajati agrarno reformo, toda tako, da je razlaščeno zemljo delila obdelovalcem v last. Allende je sedaj tudi tistim kmetom, ki so zemljo dobili od Freija v lastništvo, le to razlastil in jo podržavil.
Doslej je Allendejeva vlada podržavila 568 poljedelskih kompleksov, ki obsegajo blizu podrugi milijon hektarjev. Trenutno ima Allendejev poljedelski minister Chonchol v načrtu podržaviti še nadaljnjih 432 poljedelskih kompleksov, da bo dosegel številko 1000 do konca letošnjega leta.
Mednarodni teden
Medtem, ko je Nixon ponovno objavil, da bo še letos umaknil skoro vse ameriško vojaštvo iz Vietnama in predlagal Hanoju, naj bi ameriške vojne ujetnike poslal do konca sovražnosti v nevratlno švedsko, kakor to namerava storiti Južni Vietnam s severnoviet-namskimi vojnimi ujetniki, je sevemo-vietnamska komunistična delegacija v Parizu po nalogu hanojske vlade zavrnila Nixonov predlog o vojnih ujetnikih, kitajska komunistična vlada pa istočasno obtožila Washington, da pripravlja zaroto tudi proti Kitajski, ko govorijo o priznanju Formoze na eni in Pekinga na drugi strani. V Pekingu so izjavili, da so pripravljeni vzpostaviti prijateljske odnose „z ameriškim ljudstvom, ne z ameriško vlado“, po znanem komunističnem načelu hujskanja prebivalstva proti zakoniti oblasti.
iSvojega zunanjega ministra Roger-sa je Nixon poslal na Bližnji vzhod, da bi ponovno poskušal na kraju samem dognati ozadje egipčanske in izraelske trmoglavosti okoli sueškega prekopa in sinajskega polotoka. Egipt odn. njegovo oboroženo silo v celoti kontrolira Moskva. Ker Moskvi trenutno ni za spopad z Washingtonom na Bližnjem vzhodu, je prisilila egipčanskega diktatorja Sadkta, da bi pristal na postopno izraelsko evakuacijo sinajskega polotoka. Egipčanske čete bi tudi spet prekoračile sueški prekop. V Jeruzalemu je Rogers naletel na odpor proti egipčanskim predlogom, ki ga ni pričakoval. ZÎBA si hočejo sicer ohraniti izraelsko utrdbo sredi Bližnjega vzhoda, da preko nje kontrolirajo sovjetsko po-liriko na tem področju, vendar iim prav tako ne gre ža spopad z ZSPÎR, Zato iščejo kakršen koli sporazum med Kai- * V
D v »ličnost romunskega komunizma
TUDI JUGOSLAVIJO V COMECON
Romunski komunistični diktator Ceaucescu je ob priliki proslav 50. letnice romunske komunistične partije spet proglasil romunsko neodvisnost od Moskve v njenih odnosih do zahodnih sil in do ostalih sovjetskih satelitov. Ceaucescu je znova zatrdil, da Romunija ne priznava sovjetskih političnih in gospodarskih napotkov, ki jih iz (Moskve dajejo evropskim satelitom.
Dobesedno je izjavil, da se je treba „boriti proti šovinizmu in hegemoniji“ Sovjetske zveze ter zatrdil, da je treba v sovjetsko gospodarsko organizacijo Comecon, v katerem Moskva povezuje svoje satelite, vključiti tudi Titovo Jugoslavijo ter tudi „nesocialistične države“.
Tito se je doslej otepal vključitve Jugoslavije v Comecon, ker je svoje
SEDAJ POPRAVLJAJO NAPAKE (Nad. s 3. str.)
samoupravne organizacije morale graditi svoje razvojne programe na podlagi tega elementa, ne pa čakati na rešilno potezo političnih vrhov“.
Kako te organizacije gledajo na problem, pa je razvidno iz tega, da je predanih državnemu tožilstvu 29 delovnih organizacij, ki so osumljene, da so nezakonito „posredovale“ svoje delavce v nekatere zahodne države. To sedaj imenujejo „nelegalne kanale“, da jih ločijo od legalnih, ki prav tako posredujejo delavce tujini.
V razpravi pa so prišli tudi do zaključka, da bi bilo treba najprej ustvariti ekonomske pogoje, ki bodo sami privabili zdomce. A tu je problem potrebnih delovnih mest, in zlasti stanovanj ter ustreznega dohodka. Opazili pa so tudi (kot da ne bi celo domače časopisje na to stalno opozarjalo), da je odtok delovne moči zlasti velik na kmetijskih območjih, zaradi česar je treba nujno ustvarjati boljše možnosti za kmetijstvo, da se nadaljni odtok vsaj delno ustavi.
'Ob koncu pa bo v vsej svoji nemoči znova potrdili, da je vprašanje odhajanje delavcev v tujino tako aktualen, da ga je treba postaviti pred politični organizem, ki naj izdela koncept reševanja tega problema.
S tem se je seveda konkretna rešitev prestavila za nedoločen čas. Vzrok je gotovo uradna birokratska neučinkovitost. Po drugi strani pa na tako zavlačevanja gotovo vplivajo tudi devize, ki jih režim krvavo potrebuje, in ki v največjih količinah prihajajo prav od delavcev, zaposlenih v tujini. Za ju-deževe groše...
gospodarstvo skoro v celoti naslonil na ameriški dolar. V Comeconu je bila Jugoslavija samo kot opazovalec, brez pravice glasovanja, pa seveda svobodna sovjetske kontrole svojega gospodarstva. Opazovalci se sprašujejo, ali je Ceaucescu predlagal vključitev Jugoslavije v Comecon svojevoljno, brez predhodnega posvetovanja s Titom, ali pa je to storil po posvetovanju z Moskvo, ki hoče tudi jugoslovansko gospodarstvo znova vključiti pod svojo kontrolo. V Moskvi pričakujejo zadevnih sprememb po Titovi smrti, če bo šel razvoj v smer, ki ga tej komunistični državi pripravlja Kremelj. Daši Ceaucescu nasprotuje sovjetski prepovedi satelitom, da bi vzdrževali svojevoljne gospodarske stike z zahodnimi silami, pa ne nasprotuje sovjetski želji ponovne celotne vključitve Jugoslavije v sovjetsko satelitsko družino.
Znotraj Romunije ohranja Ceaucescu s svojo komunistično partijo železno kontrolo nad državo. Kakršna koli primerjava v tem oziru s češkoslovaško ne pride v poštev. Romunija hoče ohraniti svobodo svojih odnosov z zunanjim svetom, na znotraj pa ohranja najtesnejše ideološke stike z Moskvo.
V zadnjih letih smo bili priča mnogim spominskim obletnicam in proslavam. V poštev so bili vzeti pomembni datumi kot npr. 25-letniea fašističnega padca, 50 let zaključka prve svetovne vojne, zrušenje nacistične strahovlade v Evropi in z njim po zaključku druge svetovne vojne nove oblike sožitja in sodelovanja narodov. V vseh velikih zgodovinskih prelomnicah se navadno srečamo tudi s kako veliko osebnostjo ki je odigrala prvenstveno vlogo v skupno dobro naroda.
Med take velike osebnosti spada v novejši zgodovini slovenskega naroda prav gotovo dr. Janez Evangelist 'Krek, bogoslovni profesor v Ljubljani, državni poslanec v dunajskem parlamentu, borec za socialne pravice delovnih stanov in nedosegljiv kulturni delavec ter vzgojitelj širokih množic po vsej ‘Sloveniji. Bil je neutruden in vztrajen organizator, ljudski govornik, človek širokih zamisli ali konceptov, poln simpatij in ljubezni do malega človeka, njegovega trpljenja in njegovih potreb. Ljubezen, ki je poznala samo človeka, njegove potrebe in delo zanj, ki pri tem ni delala razlike med pristašem in nasprotnikom, je Kreku omogočila, da je lahko postal vsem vse in zares simbol
rom in Tel Avivom, ki bi ža dogleden čas pomaknil nevarnost nove ‘ arabsko-izraelske vojne v bodočnost.
Novica tedna pa je bilo poročilo o krizi ameriškega dolarja. Nepoučeni časnikarji in zlasti ceneno časopisje so nod bombastičnimi naslovi (n. pr. Svetovna ofenziva proti dolarju, Razpad ameriškega dolarskega imperija, Preplah v Ameriki, Dolar odvisen od Evrope, itd.) pisali o finančni krizi, ki bi lahko nastala, če je ne bi hladnokrvno kontrolirali strokovnjaki v Zahodni Evropi in ZDA. Tako pa se nevarnost previška dolarske valute v Zahodni Evropi ameriški in evropski finančniki rešili za sedaj tako, da so nemški marki dopustili svobodno ustalitev v razmeriu z dolarjem, nrav tako nekaterim drugim evropskim valutam.
SPOROČILO NAROČNIKOM
V zadnii številki smo opozorili naročnike, ki prejemajo naš list no pošti, da naj nam sporočijo morebitne izgube izvodov zaradi poštnega konflikta, ki da se je že uredil. Vendar konflikt kljub nasprotnim uradnim objavam še doslej ni rešen. Zato ponovno orosimo naročnike razumevanja. Ko se stvari dokončno uredilo, bomo z naše strani skušali proti sporočilu nadomestiti izgubljene številke.
boja za nacionalne in človečanske pravice tlačenega slovenskega naroda.
To je lepo povedal v predavanju tržaškim delavcem pol leta po Krekovi smrti (rojen je bil 27. novembra 1865, umrl pa je 8. oktobra 1917) pisatelj Ivan Cankar, ki je Kreka vzljubil že kot dijak. Takole je povedal delavcem o Kreku: „Zdaj je vrsta ena, je prapor en sam! Tisti, ki je visoko dvignil ta naš prapor i— Janez Evangelist Krek — je legel v prezgodnji grob. Ali kakor je bilo plodno njegovo življenje, tako je bila plodna celo njegova smrt. Vrnil nam je spoznanje, da more obroditi sočen sad le tisto delo, ki je bilo spočeto in izvršeno v čisti poštenosti. Stare izkušnje pravijo:' „Vojskovodja je padel, armada pa je zmagala v njegovem imenu in pod njegovim praporom“. Ivan Cankar je tedaj še dostavil o Kreku: „Nikdar se še ni naš slovenski narod tako visoko in tako sijajno razmahnil, kakor v zadnjih dveh letih svetovne vojne. Dokazal je vsemu svetu, da je zrel za svobodo, zrel za lasten «voj dom.“
Kreku je Uspelo združiti ves narod po dolgi dobi hudega in marsikdaj zelo grdega političnega medsebojnega obračunavanja. Z osebnim življenjem je
Upravo
M še dobil spomenika
Poslušaj svojega očeta, ki ti je dal življenje, in ne zaničuj svoje matere, ko se postara!
Sveto pismo, Knjiga pregovorov, 23, 22.
Iz življenja in dogajanja v Argentini
PROBLEMI IN ŠE NOVI PROBLEMI
Sestanek višjih vojaških poveljnikov, ki je bil v sredo 5. t. m„ je razburil že itak nemirno politično ozračje. Opazovalci so imeli mnogo dela, da so po svoje raztolmačili, kako in kam se bo obrnila vladna politika. Razne vesti so bile tako nasprotne, da je končno javnost skomizgnila z rameni in opustila ugibanje glede snovi in zaključkov vojaškega sestanka.
Temu je seveda kriva tajnost, v kateri so se razvijali pogovori tako poveljnikov suhozemske vojske (katerim predseduje gen. Lanusse), kot vrhovnih vojaških poveljnikov vseh treh vojaških rodov, katerih sestanek je bil isti dan (in jim tudi predseduje gen. Lanusse). Najbolj verjetna je verzija, ki poroča, da se je ponovno govorilo o možni poglobitvi revolucionarnega procesa, predno bi prišlo (po že tradicionalnih „treh letih“) do institucionalnega izhoda. Preučili pa so se tudi nekateri bodoči koraki tako na političnem kot na gospodarskem polju. Vlada stoji n-«'! temeljitimi notranjimi spremembami. Govori se o raznih „ministrskih ločitvah“, to je, spremembah v ustroju ministrstev. Prizadeto bi bilo zlasti ekonomsko ministrstvo, pokroviteljstvu katerega bi odpadlo poljedelstvo (dobili bi ministrstvo za poljedelstvo). Prav tako hi bilo ustanovljeno novo Delavsko ministrstvo, šport bi dobil svoje
državno tajništvo, itd. Poglobitev dela s strani vlade je res nujna. Problemi se kopičijo drug na drugega, inflacija pa vedno bolj narašča. 'Na tem polju se precej govori o bližnji ostavki ministra dr. Ferrerja. Opazovalci menijo, da doslej še ni bil odstavljen, ker pač vlada ni našla boljšega naslednika.
—	Da na kratko pregledamo dogodke preteklega tedna. Učitelji so stavkali 48 ur; - zahtevali so povišico plač in ukinitev vzgojne reforme.
—	Notranji minister dr. Mor Roig ie poletel v 'Patagonijo, kjer je raziskal politični in gospodarski položaj. Nato je šel še v provinco La Pampo, kjer je tudi objavil imenovanje novega guvernerja te province, mesto, ki je prazno, odkar je bil bivši guverner Guozden prestavljen v Cordobo. Novi guverner, Benjamin Š. Trapaglia, ie po rodu iz La Pampe, star 63 let. oče sedmih otrok. Doslej je bil predsednik pampske provincijske banke.
—	Politične stranke se pa krepko pripravljajo na trenutek (morda čez tri leta), ko bodo morale stopiti pred javnost v volilni bitki. Najbolj delavni so peronisti (pridno romajo v Madrid, gotovo ne za svoj denar), in radikali. Drugi tudi ne zaostajajo. ‘Pred kratkim se je zbrala koordinacijska ekipa krščanskih demokratov, ki bo skušala to zelo atomizirano gibanje znova zediniti.
Razvoj na Južnem Balkanu
Pred kratkim je najprej Titova Jugoslavija, za njo pa sedaj še Grčija vzpostavila normalne diplomatske odnose s kitajskim satelitom v Evropi, Albanijo.
Grčija diplomatskih odnosov z Albanijo po drugi svetovni vojni sploh ni obnovila. Po fašistični zasedbi Albanije tik pred drugo svetovno vojno je med Tirano in Atenami vojno stanje dejansko še vedno trajalo do današnjih dni. Titova Jugoslavija je prekinila stike z Albanijo, ko so se v Tirani znašli pred nevarnostjo jugoslovanske priključitve Albanije, s sovjetskim pristankom. Zato je Albanija segla po zavezništvo na Daljni vzhod v Peking in dala svojo obalo na razpolago za oporišče morebitnim kitajskim podmornicam ali drugemu vojnemu ladjevju, kadar bi bilo potrebno.
Grška voiaška vlada, ki doma odločno preganja komuniste in druge prevratne elemente, je v zadnjih tednih pripravila načrte za novo politiko n'a balkanskem prostoru, zlasti po vzpostavitvi rednih diplomatskih odnosov med Beogradom in. Tirano.
Grčiji gre v prvi vrsti za konsolidacijo svoiih notranjih razmer. Gospodarski položaj se je vojaški vladi deloma posrečilo izboljšati in je zlasti med industrijskim delavstvom pridobila na
ugledu. Zato ima sedaj vse možnosti, da pozornost delavstva obrne proč od levičarskih tendenc, istočasno pa reši tudi finančno vprašanje države, v katerem se nahaja vsled velikih kratkoročnih zunanjih posojil, za katere mora plačevati visoke obresti.
Albanija, ki je od Kitajske dobila doslej precejšnjo gospodarsko pomoč, je začela industrializirati deželo, ter se ji je lansko leto celo posrečilo doseči previške v poljedelski proizvodnji.
Zato med Grčijo in Albanijo obnovitev diplomatskih odnosov v glavnem temelji na gospodarskih osnovah.
Titova Jugoslavija, ki je še do nedavna označevala Albance za „izdajalce socializma“ prav tako, kakor je Albanija obsojala Tita, se sedaj dogovarja s Tirano o elektrifikaciji in medsebojni gospodarski izmenjavi.
Naravni podaljšek novih zbliževanj med balkanskimi državami bi bila Turčija, ki doslej še vedno ostaja na robu teh dogajanj. Turčiji je še dobro v spominu politična nekoristnost povezova-nia s komunistično Jugoslavijo in kakršnega koli pakta z balkanskimi državami, ki so doslej še vsi razpadli ob najrahlejših udarcih od zunaj.
Moskva in Washington skrbno zasledujeta razvoj na balkanskem prostoru.
. pokazal, da je največja od vseh kreposti ljubezen. Krek je ljubezen bogato razdajal, zdto je dobil od ljudstva, ki je pogosto zelo nehvaležno, največ, kar to more dati javnemu delavcu, to je polno zaupanje.
‘Slovenci z Goriškega in Tržaškega so prišli masovno v osebni stik s Krekom med prvo svetovno vojno, ko bo se v velikem številu skupno s Furlani zatekli kot vojni begunci v Ljubljano. Med temi pribežniki je bil tudi mladi .furlanski duhovnik Luigi Fogar, poznejši tržaški škof in ki preživlja sedaj svojo častitljivo starost v Rimu.
Kako se je tedaj Krek zavzel za primorske begunce, opisuje eden njegovih sodelavcev takole: „Komaj so primorski begunci dospeli v Ljubljano, jih je Krek sprejel z odprtimi rokami in solznimi očmi. Gospodarska zveza, kateri je Krek načeloval, je po njegovem naročilu dajala hrano. Izdal je tudi poziv na Ljubljančane, naj prispevajo z denarjem, obleko in drugim. Krek je tudi takoj posredoval, da so dobili begunci stanovanje po Ljubljani in okolici... iSam je obiskoval begunska taborišča... V Ljubljani je Krek v prostorih Zadružne zveze (plod njegovega dela) odprl Posredovalnico za begunce. Ta je bila «prva informativnega značaja, potem se je okrepila v podporno ustanovo. Imela
je dva urada, za Slovence in za Italijane. Obema je bil dr. Krek pokrovitelj in oče...“
Danes bo še posebej zanimivo poročilo o Krekovi skrbi za begunce italijanske narodnosti. Isti poročevalec (J. Abram) nadaljuje: „Krek je naročil dr. Fogarju, naj ima pri 'Sv. Jakobu (znana župna cerkev v središču mesta) vedno vso službo božjo za italijanske begunce v italijanskem jeziku. V tem jeziku naj jim pridiguje, v tem jeziku naj pojejo ‘itd. ves čas, dokler bodo v Ljubljani 'Posredoval je pri škofiji, da se je to zgodilo. Po zatrdilu dr. Fogarja je Krek vedno rad govoril z italijanskimi begunci v njihovem materinskem jeziku...“
'Nič ni tedaj čudno, če so begunci „sklenili delovati na to, da bodo, kc se povrnejo domov, imenovale vse prizadete občine •—- slovenske oziroma furlanske — iz hvaležnosti dr. Kreka za častnega občana."
Krek je umrl, preden so se begunci mogli vrniti domov ter izpolniti, kar so se namenili. Potem je prišlo, kar je prišlo. Mrtvega Kreka niso mogli imenovati za častnega člana. Toda ali ni prav, če vsaj med tržaškimi Slovenci dobi ta veliki mož petdeset let po smrti primeren -spomenik?
J. J. v Katoliškem glasu, Gorica
Aik) (LETO) XXX (24)	nj—¿T 1 TT" S V ~T Tjl TWT-------------------------¥~ A	~W- HT i ) XZ) TjX	BUENOS AIKj*»
No. (štev.) 19	Jjj J J V FJ J\| 1_^\_ J_J JL ï > JTV Hj	13. maja 1971
■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■MaBaBBBBaBBBaaaaaaBBBBaaaBBaaaaBBBaBBaBBaBaaaaaBaaBaaaaaBBaBaaaBaaBBaBaBaaaBBBBaBBaaaaaaaaaB«BBaBaaaaaBaaaaaaBaaaaaaaBaaBBaaaBBBBaBaaBaBaBBaBBB*BaaBBBBaaBaBaBBaaaaaaBaaBaaaBaBBBaaaBaBaaBr.aaBBBa ................................
POLITIČNI IN GOSPODARSKI RAZVOJ V JUGOSLAVIJI
PARTIJSKA KASTA LOČENA OD LJUDSTVA
Prostor oholi Sueškemu prekopa
l Severnoameriški zunanji minister William Rogers se je pravkar vrnil s potovanja po državah Bližnjega vzhoda, ki se jih posredno ali neposredno tiče rešitev arabsko-izraelskega spora.
iPo nenadni smrti dolgoletnega egipčanskega diktatorja Nasserja, ki je Egipt zapeljal najprej v gospodarsko, nato pa še v politično in vojaško odvisnost od Moskve, novi diktator Sadat egipčanske politike do Izraela ni spremenil. Kairo ostaja namreč v vsem odvisen od Moskve, ki ji gre za uničenje Izraela kot sevrnoameriške politične in vojaške utrdbe na Bližnjem vzhodu.
Po dvakratnem vojaškem porazu, ki ga je Izrael zadal Egiptu je Kairo izgubil tudi kontrolo nad sueškim prekopom, kar mu je v prvi vrsti povzročilo večmilijonski dolarski primanjkljaj v vsakoletnem državnem proračunu. Sueški prekop ostaja zaprt, toda ne samo za egipčansko državno blagajno, temveč predvsem za Moskvo, ki ji je vedno bil najbližja in najcenejša pot iz črnega in Sredozemskega morja na Srednji vzhod, bogat zlasti na petrolelu.
Pred egipčanskim podržavljenjem sueškega prekopa, s čemer je kontrolo nad njim izgubila Anglija, je ostal Kairo edini lastnik te tako važne mednarodne pomorske bližnjice. Ko je Kairo pod 'Nasserjem postal gospodarsko, vojaško in politično odvisen od Moskve, je tudi kontrola nad sueškim prekopom dejansko prešla v moskovske roke. To izključno kontrolo je Kairo, odn. Moskvi iztrgal iz rok Izrael, ko je pregnal egipčansko vojsko s sinajskega polotoka in se utrdil s svojimi oboroženimi silami vzdolž vzhodne obale sueškega prekopa.
Ker je Moskva središče zaprte družbe, se pravi družbe, ki vsled svojega manjvrednostnega kompleksa sovraži odprlo družbo, neprestano kuje zlobne naklepe proti slehernemu družbenemu sistemu, ki ni komunističen. Zato skriva tudi svoje celo' najbolj nedolžne trgovske posle, da ne govorimo o političnih in vojaških ukrepih, ki jih kuje proti svobodnemu svetu. Če že ni mogla sovjetska trgovska ali vojna mornarica iz Črnega morja skozi dardanelsko ožino, ki jo kontrolira Turčija, ne da bi za to vedel svobodni svet, pa je po Nasserjevi kontroli sueškega prekopa Moskva mogla kontrolirati vsaj eno morsko pot in na njej premikanje ladjevja svobodnega sveta. Ta izključna kontrola ji je bila izmaknjena, ko se je izraelska vojska pojavila na sueški vzhodni obali.
Že dvakratno zaprtje sueškega prekopa v enem desetletju je izučilo velike ladijske družbe, da na ta vodni prehod med Afriko in Azijo ne smejo več računati kot nekaj stalnega, kakor je to bilo, dokler ga je kontrolirala Anglija. Celo v prvi in drugi svetovni vojni sueški prekop, pod angleško kontrolo, ni bil zaprt ladjevju nobene države. Zato so zlasti po zadnji arabsko-izraelski vojni leta 1967 preusmerile svoj promet okoli Afrike. Preusmeritev tega prometa je prizadela gospodarstvo vseh držav sveta, naj so to hotele ali ne. Zvišanje prevoznih tarif, zlasti petroleja iz držav okoli perzijskega zaliva, je dvignilo cene potrošnim dobrinam po vsem svetu. Ker sedaj ves ladijski promet že nad tri leta teče okoli Afrike in ker morebitno ponovno odprtje sueškega prekopa stoodstotno ne zagotavlja njegove stabilnosti vsaj, recimo, do konca tega stoletja, v vodstvih velikih ladijskih družb posebej na sueški prekop ne mislijo; to toliko manj, ker skozi prekop itak ne morejo pluti večstoti-soč tonski petrolejski tankerji, ki jih je bilo medtem zgrajenih zlasti v japonskih ladjedelnicah veliko število.
Zato gre okoli sueškega prekopa v zadnji analizi le za dvoboj med ZDA in ZSSR. Katero koli sovjetsko ladjevje — in gre predvsem za vojaško — mora iz sovjetskih pristanišč pluti vedno mimo kontrolnih oči svobodnega sveta. Iz Baltika mora skozi ožini Skagerak in Kategat, iz Črnega morja skozi Dardanele v Sredozemlje in nato še mimo
V sredo, 5. t. m. je jugoslovanska komunistična partija sklicala v Sarajevu 2. kongres jugoslovanskih samou-pravljalcev. Kongres je zasedal do sobote, 8. t. m. in se ga je udeležil tudi komunistčni diktator Tito.
Na kongresu so poleg običajnih sa-moupravljalskih problemov, ki težijo državo, odkar je bil ta nenaravni druž-beno-gospodarski sistem vpeljan v Jugoslaviji kot nadomestilo za prav tako nenaravno komunistično gospodarstvo po sovjetskem vzorcu, razpravljali tudi o vprašanju uzakonjenja pravice do stavke. Titova Jugoslavija bi tako postala prva komunistična država, ki bi uzakonila to delavsko pravico, katero imajo delavci že zdavnaj uzakonjeno v tkim. kapitalističnem svetu. Opazovalci menijo, da bi imel ta korak daljnosežne posledice tudi za ves komunistični blok v vzhodni Evropi.
Teden dni pred začetkom 2. samou-pravljalskega kongresa je Tito sklical sejo prezidija jugoslovanske komunistične partije ter je na njej silovito napadel „nacionaliste, ki sedaj konspi-rativno delujejo proti državi kot separatisti“, in rohnel, da komunistična partija odn. komunisti „vse preveč popuščajo,“ ker d‘a so se navzeli „buržuj-skih navad in buržujskega ugodja,“ s čemer „spravljajo v nevarnost pridobitve samoupravljalske družbe.“
Federalni komunistični predsednik zloglasni Mitja Ribičič je že minuli mesec moral priznati, da je povezanost med posameznimi republiškimi partijami in federativno centralo v Beogradu vedno rahlejša, ko je izjavil: „Federativne republike (beri: republiške partije — op. ur.) že nastopajo kot neodvisne republike.“ Tito je zato na ome-nieui seji prezidija jugoslovanske komunistične partije obtožil svoje .tovariše, da je „takemu stanju kriva slabost nekaterih vodij Lige komunistov Jugoslavije.“
Tuji opazovalci jugoslovanskega razvoja ugotavljajo, da je večina Titovih gverilskih komunistov danes popolnoma pomeščanjena in se krčevito, oklepa svojih privilegijev. 'Partijski veljaki so se spremenili v kasto popolnoma ločeno od ostalega prebivalstva.
Ta vrhunska komunistična kasta v Jugoslaviji je pred meseci neusmiljeno zadušila opozicijo, ki se je začela širili oredvsem po jugoslovanskih univerzah med študenti, na splošno nezadovoljstvo nad gospodarskim položajem v državi pa odgovorila z 20 odstotnim znižanjem delavskih plač.
Prav v Sarajevu, kjer je zasedal 2. kongres jugoslovanskih samoupravijal-cev, se je minulega marca razplamtela silovita stavka, ki jo je režim seveda takoj proglasil za nezakonito.
Prva stavka v komunistični Jugoslaviji je bila že leta 1958 v Sloveniji. Od takrat dalje je bilo širom države do konca aprila t. 1. 2012 delavskih stavk, ali, kakor jim pravijo jugoslovanski komunisti: prekinitev dela.
Vsled brezupnega gospodarskega položaja, v katerem se nahaja Jugoslavija, je Tito na seji prezidija kom. partije zahteval tudi „odločno zategniti pasove“, dalje „boj proti razbohoteni birokraciji“ in vrsto drugih ukrepov, s
Gibraltarja v Atlantik, iz pristanišč na Daljnem vzhodu mimo japonskega otočja na Pacifik; iz Atlantika na Pacifik pa, če hoče ubrati direktno pot, skozi panamski prekop. Kljub svoji razsežnosti iz Evrope čez Azijo je ZSSR ujeta na veliki evroazijski celini. Kljub modernemu raketnemu orožju še vedno ostaja kontrola modemih poti visoko na lestvici vojaških strategov v svobodnem svetu in ne v Moskvi. Moskva se ie bila s kontrolo nad sueškim prekopom povzpela na tej lestvici vsaj za eno stopnjo više, pa je spet zdrknila nazaj, ko se je izraelska vojska — z ameriško pomočjo — utaborila na vzhodni obali sueškega prekopa.
katerimi naj bi zaustavili gospodarski razkroj. V tkim. socialistični Jugoslaviji so danes družbene razlike med posameznimi sloji, ki jih komunisti nočejo imenovati razrede, tako velike, kakor niso bile v bivši „kapitalistični“ Jugoslaviji. Mesečni dohodki v delavskih vrstah se namreč sučejo med 40 in 500 dolarjev. Prestiž partije, v kolikor ga je še imela do konca lanskega leta, hitro pada proti ničli ter se tudi prepričani partijci, kolikor jih sploh še je, izogibajo debatam o partijskih načelih, smernicah in načrtih.
Beograjski dnevnik Politika, ki se je zlasti v zadnjih mesecih spremenil v močno polemičen list in se je prav zato njegova naklada dvignila nad 270.000 izvodov dnevno, je pred kratkim objavil karikaturo jugoslovanskega zemljevida z napisom: „Vsled inventarja zaprto.“ Beograjska iBorba, ki je glasilo jugoslovanske komunistične partije, pa redko kdo še kupi, tako, da je bila prisiljena svojo naklado od 200.000 izvodov dnevno znižati na vsega 40.000 iz vodov za vso državo. Enako se godi vsemu drugemu partijskemu časopisju, med drugim tudi ljubljanskemu Delu. V vodstvu Dela so pred kratkim spet razpravljali o „resni finančni krizi, v kateri se naš dnevnik nahaja.“ Na zadevni seji so napadli „slovenski verski tisk, ki svoje naklade nenehno viša.“
Prav takšen polom, kakor samoupravljanje, je bila za jugoslovansko gospodarstvo tudi nedavna devalvacija dinarja. Kljub 20 odstotni devalvaciji je jugoslovanski izvoz v prvih treh mesecih letošnjega leta narasel samo za 7 odstotkov, medtem ku se je uvoz v istem času povečal za 14 odstotkov. Samo v letošnjem marcu je draginja narasla za nadaljnja 2 odst. vsled močnega povišanja cen gorivu, telefonu, električnemu toku in transportu.
Tito je na seji prezidija partije tudi opozarjal, da „liberalizacija gospodarstva grozi razkroju države.“ Kljub govorjenju in načrtih o tkim. ustavni reformi, ki bo, če bo izpeljana, že četrta v komunistični Jugoslaviji, jugoslovanska kom. partija stremi za ohranitvijo centralizma tako v gospodarskem kakor v političnem pogledu. Raznolikost gospodarskih aspiracij, ki se v zadnjih mesecih stopnjujejo zlasti v Sloveniji in Hrvatski ter Srbiji v odnosih do drugih treh komunističnih republik, se pravi Bosne-Hercegovine, Macedonije in črne gore, se prenaša tudi na politično polje ter je previdna tudi v zunanjem svetu zlasti med Srbijo in Hrvatsko.
Med drugo svetovno vojno si je del hrvatskega prebivalstva, čeprav pod na-cifašističnim pokroviteljstvom, priboril tkim. Nezavisno hrvaško državo. Krvavi protisrbski pogromi v Bosni in Hercegovini so razplamteli že itak stare antagonizme med obema narodoma. V zadnjih mesecih ti antagonizmi priha-iajo na dan spet z večjo silo in najdejo izraza v številnih atentatih ne samo-v Jugoslaviji, temveč tudi v Zahodni Evropi. Nedavna smrtna žrtev takega atentata je bil Titov veleposlanik v Stokholmu na Švedskem, na drugi strani pa tudi dr. Jelič, ki je znan, da pri sovjetih išče zaveznikov za obnovo hrvaške države.
Izraelu samemu sueški prekop ni potreben kot pomorska prehodna pot, dasi se finančnega dohodka, ki ga prekop prinaša, ne bi branil.
Nadaljnja kontrola svobodnega sveta nad sueškim prekopom in nad celotnim bližnjevzhodnim petrolejskim prostorom in s tem nad moskovskim poseganjem v ta prostor ostaja v sedanjih okoliščinah odvisna od nadaljnjega obstoja Izraela kot države in njegove vojaške kontrole sinajskega polotoka.
V takem okviru kaže, da je najprimerneje zasledovati nadaljnji razvoj dogodkov, gospodarskih, političnih in vojaških, na prostoru okoli sueškega prekopa.
Eligieron la libertad
Varias veces nos hemos referido desde este lugar, al caso cubano. El régimen comunista de Fidel Castro, que al principio procedía sin ningún tipo de miramientos, ha tratado últimamente de proceder con mayor tino, a efectos de mejorar su imágen en el exterior. La política le ha dado buenos frutos, ya que no son pocos los que creen en una “humanización” del castrismo. En ese presunto cambio de actitud se basan también, quienes tratan de hacer entrar a Cuba nuevamente en la Organización de los Estados Americanos.
Pero son frecuentes también los hechos, que, pese al esfuerzo de régimen, desmienten el “paraíso” castrocomunista. Así los recientes fusilamientos, y las persecuciones a intelectuales y escritores. Ahora son pescadores cubanos, los que demuestran, que prefieren vivir en libertad, antes que soportar la tiranía de Castro.
El caso ocurrió en el puerto Progreso, en Méjico. Casi toda la tripulación de un pesquero cubano, que se quedó sin combustible en aguas mejicanas, se negó a regresar a Cuba y ha solicitado asilo político en Méjico.
(Doce de los 14 tripulantes del “Elby I” dijeron que no quelrían volver a la isla comunista. Solo el capitán y un tripulante permanecen a bordo del pesquero.
El hecho, por sí ¡significativo, desmiente una vez más a los que, malintencionados o cegados, cantan loas al régimen cubano.
Izbrali so svobodo
Večkrat smo se na tem mestu pomudili ob kubanskem slučaju. Komunistični režim Fidel Castra, ki je v začetku postopal brez vsakega ozira, skuša zadnje čase delovati z večjo previdnostjo, da bi izboljšal svoj položaj! zlasti v tujini. Ta politika je doslej prinesla že lepe sadove, kajti ni malo takih, ki • verjamejo v neko „humanizacijo” kastrizma. Na tej domnevni spremembi temeljijo tudi napori tistih, ki skušajo Kubo znova vpeljati v Organizacijo Ameriških držav.
So pa tudi pogosti primeri, ki postavijo na laž kastrokomunistični „raj“, kljub naporom režima. Tako nedavne ustrelitve in preganjanje intelektualcev in pisateljev. Sedaj pa so kubanski ribiči tisti, ki dokazujejo, da raje živijo na svobodi kot da bi prenašali Castrovo tiranijo.
Dogodilo se je v mehiškem pristanišču Progreso. Skoraj vsa posadka kubanske ribiške ladje, ki je ostala brez goriva v mehiških vodah, se je.uprla povratku na Kubo in zaprosila v Mehiki za politični azil.
Dvanajst od štirinajstih mož posadke ladje „Elby 1“ so povedali, da se počejo vrniti na komunistični otok. Le kapitan in en mornar sta ostala na krovu.
Dogodek, ki je že itak pomenljiv, ponovno postavi na laž vse tiste, ki zaslepljeni ali slabonamemi, opevajo kubanski režim.
Slovenec v odpravi na Mount Everest
ING. JURE SKVARČA V III. ARGENTINSKI ODPRAVI NA HIMALAJO
V Argentini se andinizem plodno razvija. Kot nekak vrhunski podvig in v dokaz argentinske zrelosti v gorništvu pa imajo za letos v načrtu —- kot povsod drugod po svetu — izpeljati odpravo na Himalajo. In v to letošnio ekspedicijo so med plezalce vključili tudi 'Slovenca, ing Jureta Skvarča, ki v polni meri zasluži to priznanje za svoje gorniške podvige. To je zanj velika odgovornost, pa tudi čast, saj je cilj odprave prav najvišja gora sveta, Mount Everest.
Argentinci so že pre.i dvakrat naskočili Himalajo. Prvič, leta 1954, so prišli skoraj na vrh Dhaulaghirija. Pri tej odpravi je sodeloval tudi Slovenec Dinko Bertoncelj iz Bariloč, ki je svojo pot opisal v knjigi „Dhaulaghiri“. Odprava se je žalostno končala s smrtjo vodje odprave Ibaneza. Nekaj let za niimi je odprava Emiliana Huerta skušala spet doseči vrh, a ji ni uspelo. Sedanja tretja odprava pa si je izbrala sam Mount Everest (8848 m). Tega sta sicer premagala že Hillary in Tensing leta 1953, pa pozneje tudi 'Švicarji, rdeči Kitajci. Amerikanci, Indijci in Japonci. Toda Argentinci so si zadali nalogo, da ga kot prvi preplezajo v pomonsunskem času, v tamkajšnji jeseni, ko je bolj mraz in je dohod težavnejši. Iz Buenos Airesa bodo odšli konec julija.
Vodja te odprave je Slovencem dobro znani Gerard Watzl, ki je skupaj
z Dinkom naskakoval D*haulagiri in tudi prišel na njem najviše, sedaj pa je predsednik Centro Andino v Buenos Airesu. Med druge plezalce, kot so Fenrouge, Peterek, Comesana, Mario Serano (ki ga poznamo iz opisovanj hra+ov Skvarča) je bil vključen tudi kot eden najboljših plezalcev v Argentini ing. Jure Skvarča.
Že dolga leta zasleduiemo delovanie hrbtov 'Skvarča v gorniških podvigih. Vsi vemo, da si je ing. Jure Skvarča eridobil veliko izkušenj v ledu, med viharni in v skrajno težkih okoliščinah, ‘--s i se že leta povrača na Kontnentalni oa+avonski led, kjer je sam ali z bratom Petrom ali z drugimi opravil precej vrhunskih podvigov na dosedaj še deviške vrhove. Vsi se spominjamo imen Pier Giorgio, Cerro Norte, Mellizos, Cerro Bertrand. Tudi v mendoških gorah ie Jure dobil izkušnje z višino na Cordonu El Plata. Vse to pa še mnogo drugega je zagotovilo za njegovo usposobljenost in tehnično zrelost za tak vrhunski naskok na Mount Everest.
Slovenci v Argentini, smo lahko ponosni, da se bo slovensko ime poneslo na vrhove Himalaje. To je tudi dokaz, k"Vo se oddolžuiemo naši novi domovini. predvsem v gorništvu, ko ohranjamo tradiciio ljubiteljev gora še od doma, ko smo dajali in še dajemo argen-tins+vn preko ,.šume'‘ v Bariločah do mladih buenosairečanov bratov Skvarčev.
Sedaj popravljajo napake
ZDOMCE BI RADI DOBILI DOMOV
Problem delavcev, ki odhajajo na delo v tujino, najsibodi na sezonsko ali za stalno, je začel sedaj resno skrbeli domače oblastnike. Razni pojavi, med katere je zlasti šteti pomanjkanje visoko kvalificiranih delavcev v domači industriji, je prisilil, da so se s problemom začeli ubadati odgovorni vladni organi.
Na raznih sejah so prišli do zaključka, da si bo moralo politično vodstvo le „ustvariti svoj koncept o zaposlovanju naših delavcev v tujini“. Do tega so prišli potem, ko so statistični
uradi ugotovili, da v Sloveniji nastaja okoli 15.000 nezasedenih mest vsako leto, hkrati pa ekonomska emigracija dosega že zaskrbujoče številke.
O tej problematiki je razpravljal na seji Odbor za družbene ekonomske odnose gospodarskega zbora slovenske vlade. Ta je pa seveda stvar preučeval precei iz birokratičnega vidika. Problem bi radi prenesli na ramena drugih. Tako ie že takoj na začetku dotične seje predstavnik republiškega Izvršnega sveta med drugim povedal, da bi „vse (Nad. na 2. str.)