T G V A List m i Izliaja 1. in 15. dan vsakega mesca, in velja za celo leto S gold. 50 kr., za pol leta pa J gold. SO kr. Tečaj IV. V Uubljani 15. oktobra 1864. Ust 20. Ncprijatelji šol. ii. Svoje dni je branila gospoda kmetom, da bi si iskali po šolah podučenja. V „Drobtinicah* — kterega leta, se ne spominjam — sem bral, da je grajsčinski gospod sina svojega podložnega, pozneje učenega gospoda, po šolah iskal, hote ga iz šol spraviti. „Če bodo kmetijski sinovi gospodje, kaj pa bode iz naših otrok, rojenih gospodičev'? modrovala je gospoda. Imenitne cerkvene in deržavne službe so bile njih lastnina. Ce mlad plemenitič ni prenašal viteškega oklepa, za meniško kuto , so djali, bode že dovelj hraber, in opatava palica tudi ne bo zanj pretežka. Ce mu ne dopade vojaški hrup, bode pa brevir molil, in mitra bo kinčala njegovo glavo. Ali dan današnji se je to veliko veliko spremenilo, in v visokih cerkvenih in deržavnih službah najdemo možake, ktere je bistra glava do tje pripeljala. Učenost je bolj splošna postala; svet privošči tudi delavnim stanovom brati in pisati, in visoke službe so odperte kolikor toliko tudi otrokom nižjih stanov v prid in blagor cele deržave. Ljudsko mnenje je v tem vse drugačno. Gospodje, ki so pretečeno stoletje vodili deržavno kermilo v Avstriji, spoznali so, da se deržava nikakor ne more s svojo omiko ponašati, dokler ostane prosto ljudstvo sirovo in nevedno. Blaga cesarica Marija Terezija, skerbna mati svojih podložnih, je prizadevala se za srečo in blagostanje svojih narodov, za njihovo dušno in telesno omiko; v deržavni sovet odbrala si je može, kteri so zastopili njene visoke misli in jih izpeljevali, in izrastlo je v Avstriji velikansko drevo ljudska šola, pod čigar senco narodje v Avstriji bi imeli biti srečni in zadovoljni. Cesarica je znala pridobiti za svojo misel druge velikaše, in gospoda je po svojih grajsčinah po zgledu visoke vladarice ljudske šole napravi j ala. l)a pa ljudska šola svojemu namenu vstreza, mora biti čisto narodna. V mnogojezični Avstriji je bilo treba pri vpeljevanji ljudskih šol gledati na deželne jezike, in cesarica sama je ukazala, da naj se podučevanje v maternem jeziku ne zanemarja; rekla je pa tudi, da bi bilo želeti, ko bi se znanje nemškega jezika razširjalo. To gotovo vsak Avstrijanec pri-terdi, in temu se nikakor ne moremo čuditi, ker najvišja cesarska rodovina je bila nemškega rodu, in Nemec je presegal v svoji omiki druge avstrijanske narode, in preobladujoč narod povsod in vsikdar razširja svoj jezik. Ali gospodje, kteri bi bili mogli izpolnovati cesarske povelja, niso bili tako pravični do nenemških narodov, kakor cesarica, ki ni mogla do drobnega prezreti vseh razmer med narodi; uslišala pa je vselej pravične pritožbe, kolikorkrat so prispele do njenega prestola. — Ponemčevanje nenemških narodov po ljudski šoli je šlo svojo pot naprej, ker niso znali razločevati nemškega šolstva od narodnega. Kedar pa enkrat ljudje napčno pot nastopijo, kdo jih more od te poti odverniti? Bolj previdnih in razumnih pa nihče ni poslušal, ako sije kdo upal še kaj čerhniti; naj boljša ljudska šola je bila tista, ki je naj bolje nemščino gojila; narod pa, ki ostane doma in ne hodi po svetu, imel je od šol kaj malo — gotovo pa toliko ne, kolikor bi bil mogel imeti. V naj novejših časih se je to veliko na bolje obernilo. Ali smo pa že prišli do svojega namena, vsak sam lahko sodi! Važne premembe se ne morejo zgoditi kar tako, kakor bi se ravno komu poljubilo. Vsak čas svoje prinese, in kdo ve, kaj nam prinese prihodnjost. Kdor hoče umno popisovati zgodovino šol, mora omeniti političnih zgodb, gledati na zgodovinsko omiko svojega časa; in ko bi jaz hotel dokazati, zakaj da je po ljudskih učilnicah, da kar nič ne omenim od prednjih učilnic, slovenski jezik le priverženec, bi mogel preveč govoriti od politike. Ker pa le govorim od neprijateljev šol, omenim le toliko, da se naš slo- venski kmet ne bode poprej sprijaznil s šolo, dokler ne bode vidil djanske koristi od šole. Kmet hoče namreč, da bi mu sin, kije tri leta, ali še dalj dergnil klopi v ljudski šoli, prebiral pisma, ki jih dobiva iz kancelije. iver pa prosti kmetic razumeti ne more, da učitelj pri sto ali še več otrocih ne more nemškega jezika učiti, jezi se nad učiteljem, ki ni naučil njegovega otroka nemščine. — Deček, ki se je v ljudski šoli prav dobro učil, in že n. p. dve ali tri leta nosil zvonec v domači šoli, ne more prestopiti v tretji razred glavnih šol; nemščine mu manjka. Dovolj vzroka, da se huduje tnožiček nad učiteljem, in mu o-ponaša tisto peščico žita, ktero mu je dal za biro. — Kaj je tedej krivo, da prosti ljudje ne ljubijo ljudskih šol? Ljudske šole morajo nemške biti, ker se po kancelijah piše po nemški, in nemščina se mora v ljudskih šolah podučevati , ker bi sicer otroci ne mogli prestopati v srednje šole, v tem vertincu se verte vse vprašanja zastran jezikov v ljudski šoli, in ni ga brodnika, ki bi iz tega vertinca zakermil v pravo vodo. — k. Kako naj se učenci vadijo šteti od 1 do 10. Praktično obdelovanje št. 2. Številjenjo na pamet. Učenik: Otroci! zadnjič ste mi imenovali reči, ki so le enkrat v šoli; kdo mi ve še kaj od tega povedati? — Ktere reči so le po enkrat v hiši, v cerkvi, v kleti? — Česa smo se pa še učili? — Zapišite mi to število na tablico! Prav tako! Veseli me, da ste tako dobro zapomnili, kar smo se zadnjič učili; zatorej vam bom pa danes zopet nekaj novega pokazal, toda le tistim otrokom, ki me radi poslušajo. — Morda veste, koliko rok ima človek? Koliko pa nog, oči, ušes, lic, rama? i. t. d. — koliko pa glav, nosov, ust? i. t. d. (V eni roki bukve): Kaj je to? koliko bukev imam v roki? (Še v drugi roki ene:) Kaj imam pa v tej roki? Koliko bukev imam v obeh rokah? Koliko bukev je, če imam ene pa še ene? Ene bukve in še ene bukve so dvoje bukve. Recite to vsi vkup! Ena roka in še ena roka, koliko rok? Ena čerta (narejena na tabli) in še ena zraven, koliko je čert ? Koliko je 20» ena in še ena čerta? Recite to vsi vkup! Imenujte mi reči, ki so po dvakrat v šoli, v hiši, v cerkvi! —• Dve reči ste koli— krat ena reč? Dvakrat ena je koliko reči? Koliko je ena in ena? Dve je kolikrat ena? i. t. d. * „Tovarševa" opomba. To praktično obdelovanje pervih številk je prav lepo razloženo v pomočni knjigi: »Nav od iz glave (na pamet) po-števati z mnogimi vajami in nalogami«, brez ktere ne more in ne sme biti noben učitelj začetnih šol. »Tovaršu« se tedaj zdi, da nosi vodo v Savo, če se trudi, da bi ta nauk lepše razlagal, kakor je v imenovani izverstni knjigi, in na ktero »Tovarš« svoje mlade g. g. bravce vljudno zavrača, ter odstriže in konča pričujoči sostavek s prošnjo, da bi mu marljivi g. pisavec ne zameril te pre-derznosti. Pomenki o slovenskem p i s a n j i. XL. 17. Kdor grajo spodobnosti ali ograjo svojega stanu prestopi ali celo preskoči, si pa nakloni vso drugačno grajo. Od kod pa ta beseda graja (Tadel), grajati, grajanje? T. Mislili so nekdaj, da ni slovenska. Kopitar sam je s pervega djal: „Ta je pa Markova — Ein P. Marcusisches Wort!" — Ali pozneje si je spremislil. Dobil jo je že pri Krelu, prav dobrem pisatelju iz perve dobe novoslov. slovstva. Ker je Vodnik sani, kakor se mi zdi, posnel nekaj Krelovih misel, naj ti povem, kako piše Sebastianus Krellius v Span-genbergia Kärfhanfki Poftilli: „Ne moti fe pak, ako bode lih mnogi, na to nafhe Pilnio merdal, inu se obresal: Edan fentencie, drugi befede, tretij puhftabe, zheterti tipfelne alli zherke, peti ne vem fam kai fi, g r a i a 1. Sa-kai hudizhova natura ie, da ne more obeno ni boshie, ni karfhanfko delo pres tadla puftiti. Inu navada ie par liideli, da snaio bulie opravliati, kakor poprav-liati. Inu bersli v'drusih ozlieh bijl, kakor v'fvoih trame vidio: Da ie tudi vzhaf'y krulievac sa krulievcom pofmehuje. Inu gdo ozhe, alli more, vfim lii-dem, vfakateri glavi, vftrezhi ?" (cf. Kop. 420. 421.) U. In kaj pravi Kopitar na to? T. „Wir bitten bey dieser Gelegenheit dem guten Verbo graiati (was wohl zu gerd, und zum gurši anderer Dialekte gehört) das Unrecht ab, dass wir es S. 14t für ein Pa- ter Markusisches gehalten haben. Das Compositum zgrajati (abtadeln, durch Tadeln verleiden) haben wir inzwischen selbst gehört". U. Ali je pa res iz gerd in gurši (gerši ali gorši)? '/'. O tem primeri pomen. XI. tega leta. Nekdaj sem res mislil, daje iz stsl. gr'd', gr'diti iz 4. in grajati bi bilo iz 5. reda. Tudi v serbskem je grditi a) foedare in 6) con-vicium facere, kar bi se vjeinalo s slovenskim grajati vituperare. — Prav zanimljiva in naravna je razlaga te besede, ktero ima Jarnik (Etymologikon pg. 225), ker se strinja s poprej razloženo. Jarnik pravi: grajati tadeln d. i. fig. dem Menschen Schranken setzen; grajati se, pass.; o-grájati, einschränken, rings herum befestigen; grajanje oder grajenje, das Tadeln (iz graditi, kakor saditi — sajenje, kaditi — kajenje); graja Danim, Zäunung, Schranke; Tadel; grajavec Tadler; zagraja Redoute; vertograd altsl. der Garten itd. U. Skorej bi djal, da je ta resnična. T. Spet drugač piše Vuk Stefanovic v slovarji str. 98: grajati vide govoriti, in grajati vide graktati (crocito, krächzen) in graja vid. govor, in grája crocitus, das Gekrächze. • > U. Po tem se pa s krokati, krokar (corax) vjema in ima res gerd pomen. Bog me varuj graje in grajanja! T. Da je res tako, se vidi iz Miki. lex. str. 141: graj cantus. rad. gra: nsl. grajati vituperare serb. grajim loquor, grajem crocito lit. gro crocitare, in koj po tem grakanije, grakati. Pa tudi grajati crocitare, nsl. graja rühmung dain. 98. grajati vituperare cf. grakati, gracati lit. groti et ahd. krájan crocitare kráwu crocito: vera rad. est gr, unde rad. secundaria gra. ztschr. 8. 257. U. Kakor krokar kroka in krokota ali krokoče, kdor graja! Sram ga bodi! T. Kdor graja brez potrebe; torej glej, da ne boš nikdar grajal druzih brez potrebe, pa tudi, da sam ne boš kteri-krat vreden in potreben graje ali grajanja! XLI. U. Nekteri so celó besedo natora (naturo) razlagati hotli namesti na tvora iz natvoriti? T. Mnogi tudi pišejo natvora, natvoren, natvoroznanec itd., in Murko ima besedo natura za ptujo, neslovensko za-znamvano, natvora pa mu je prav slovenska. U. Natura je iz latin. nascor-natus, torej slovenski roda ali naroda, e? T. Bolj navadna je pri rod a zlasti v češkem, pa tudi v poljskem in ruskem, kar po besedi pomeni kaj prirojenega (etwas Angebornes t. j. Naturell, einen Zuwachs). Tedaj se velikrat lahko reče last, lastnost, lastnija ; mu je lastno, vro-jeno, naravno; bitje, bitstvo ali bistvo (die Natur — das Wesen der Dinge); časih se da kako drugač povedati: je močan, je slaboten (er hat eine starke, schwache Natur); v blagu dati, plačati (in natura); pod milim nebom, na planem živeti (in der Natur leben); izvirno, samo na sebi ali po sebi ali od sebe (von Natur, natürlich) itd. U. Kako pišejo drugi Slovani ? T. Vsem je pač znana beseda natura (natora), p. Poljakom, Serbom, Rusom, v dvojnem smislu (die in allen körperlichen, materiellen Dingen liegende Kraft als Eins gedacht, so wie auch der Inbegriff aller werdenden Dinge). U. Ali nimamo za to ktere bolj domače besede? T. Imamo, in sicer v pervem pomenu se kej lepo reče stvarnica, in v drugem stvari, stvarstvo, stvar-jenje itd. U. Sej že Vodnik poje svojim rojakom: Glej stvarnica vse ti ponudi, Li jemat' od nje ne zamudi! T. In v tem pomenu (die schaffende, schöpferische Natur) je zlasti sedanjim naravoslovcem (nekdo se mi je odmel: naravo-oslovcem) kej všeč! XLII. U. Sej res! Narava pišejo sedanji slovenski pisatelji, ali ni to dobra beseda za omenjene reči ? T. Narava pisarijo še le nekaj časa serbsko-hrovaški, in po njih noveji slovenski knjižniki; drugim Slovanom, kar vem, v tej obliki ne rabi. U. V kteri pa? T. Gutsman že in Vodnik imata narav, i v ženskem spolu (Natur, Naturell), in ravno tako Vuk Stefanovič v serb-skem (indoles). U. Kako pa i ni ali drugi Slovani? Ali v staroslovenskem slovstvu ni te besede? T. V staroslovenskem je nrav' mos in blag' nrav' virtus (nravi dobri, blaži-boni mores, virtutes), in tako več ali menj v vseh sedanjih jezikih slovanskih (Sitte, Gewohnheit; Lebens- Gemüthsart; Charakter). Tudi v novoslov. se bere sim ter tje in piše nravna t. j. veda (scientia, doctrina moralis), kar je v rus. nravoučenie, nravstvennost'(Moralität; Moral), nravi se mu t. j. dopade mu, všeč mu je, nravno t. j. prijetno, prijazno. U. Torej se rabi v duhovnem in telesnem ali notranjem in vnanjem pomenu. Narav je se ve le raztegnjeno iz nrav. T. Čudno ali po ruski tudi nravno — in skorej smešno je, da Čehi imajo namesti nrav (v staročeskem je še nrav, u mos, indoles) sedaj mrav, u in mravny (mravni) je v novočeskem moralis (sittlich). U. To je pa res čudno. Ali v nobenem drugem ni te spremembe ? T. V starosl. in v druzih je mrav', mravij in mra-vija, kar v novosl. mrav, mravlja ali mravljinec; v češkem mravec, mravenec. Primeri zdaj besede mravni (formicalis, čes. moralis), nravni (moralis) in naravni (naturalis). U. Pa Nr a vos lovec, nravoznanec in naravoslovec, naravoznanec — kako lično , in vendar — kako različno! T. Različno bi ne bilo, da bi mravov vmes ne bilo! Ali — kar je spustil stari zlodej (II. mon. frizing.) mravljince po človeku, in je človek znejeveril se Gospodu ter zatajil svoje pervotne nrave, oh — kolika razlika je in bode med nravno in naravno (vedo), nravoslovci in naravoslovci ! U. Da bi pač tudi v življenji sploh, v vsem našem djanji in nehanji ne bilo tiste nesrečne razlike ! 31 «a I i k o s I o v j e. Spisal Fr. Metelko. (Dalji.) Zvič seje imenoval večni ogenj, ki je Perunu v čast gorel, in kterega ugasitev je bila s smertjo kaznjena. Ker jim je bilo na tem ognji tolikanj ležeče, je lahko misliti, da so se očiševanja duš v njem nadjali, da so duše umerših skozi njega prišle v nebeški raj in de od tod imamo besedo vice (pur-gatorium). Namesti Zvič se večkrat bere Zuicz ali pa tudi Znicz, n. pr. H. str. 88: „Imprimis ignem, quem sua lingua Zuicz ut rem sac ram appellabant cultu divino p r o-sequebantur, euinque in celebrioribus locis at que oppidis observabant — Fulmen quo que, quod P e-runum slavonica lingua appellabant, pro Deo cole-bant. — Solem forte nubibus obscuratumcredebant sibi succenseri, ideo sese illi, quo placaretur, de-vovebant". Zvantevith, Svatovid, v. Svetovit, ki je bil Vid (Vid ali Vit je po izreku skorej eno), tedaj tudi bog svetlobe ali Belibog „Scrip, rer. Jutreb." II. p. 12: „Helmol-d u s (C. c.)admonet plures Deos bonos i.e. Blelocos, plures itidem malos sive Zernobocos1) apud S I a-vos fuisse, qui tarnen singuli propiis denuo no minibus distincti er an t". (S. Krüger: „Disp. hist, de Serbis V). Živa, Žive na (v. Siva), je skorej kar Ziza, pa tudi kot latinska Venera (Krasopani) H. str. 280 : S i in i 11 i in u m Veneris in curru stantis cum tribus graetiis (?) idolum fuerat Magdeburgi, quam urbem ab hac Dea (tedaj Dzeva, Deva) Slavoni olim Die wen vocabant. Živi, Zywie v. Siva. Žlidni, kar Koltki. Žwaigždunoka (t. j. zvezdino oko ali luna), so rekli, da pozna tek zvezd , vlada noč in ponočne opravila , ob polni luni gleda jasno na zemljo, in ob preminu lune se umakne. Po tem se jezi, se oberne in skrije v oblake. Da je bila z luno eno bistvo, pričajo tudi pesmi Litavskega naroda L. 1. Bhesa's ^Dainos". Potrebno se mi je zdelo pričujoči kratki osnutek slovenskega malikoslovja, če tudi še v veliki nepopolnomasti, tukaj na dan dati, da bi blagovoljno Slovence opomnil ali spodbudil pridno nabirati, kar je k doveršenju tega predmeta silno po- ') Valvazor (II. p. 377) ima Zcernebooh t. j. eerni bog, kakošen in kdo da je bil, že ime pove. trebno, t. j. pravljice, inarnje, basni, stare šege, narodove pesmi, m ar si kake lastne i m en a,» ki so se iz starih časov med ljudstvom še ohranile. Med ljudstvom po selili se marsikaj sliši, kar je v mestih popolnoma neznano, in velikrat je že ena zastarana pa na znanje dana beseda k znajdbi ali v terditvi imenitnih reči pripomogla. ("■'j" ■1"d,>> Napeljevanje za šolske oglednike. *) Šolski oglednik ima v imenu občine ali soseske šole v svoji skerbi; dani so mu torej ti zaukazi: 1. Skerbno naj si prizadeva, da bodo otroci, kakor gre, hodili v šolo; zavoljo tega mora а) vsako leto o jesenskih šolskih praznikih ali vakancah z učenikoin spisati liste otroke, ki že lahko hodijo v šolo, in ta spis poterditi s svojim podpisom ; б) mora večkrat, vsaj vsakih štirnajst dni enkrat, priti v šolo, in pogledati v imeniku (katalogu), če so vsi otroci v šoli. Ako bi kterega ne bilo, naj poprašuje, zakaj ni prišel; naj s prijazno besedo staršem naroča, da bi ga pridno pošiljali v šolo, in ako bi ta opomin nič ne pomagal, naj jih naznani županu, pomenivši se zastran tega z duhovnim gospodom, kteri opravlja dušno pastirstvo v tistem kraji ; c) vsak mesec ali vsake tri mesce narejeni izpisek tistih otrok, ki jih ni bilo v šolo, mora po svoji vesti podpisovati, in pri preiskovanji, ktero župan zastran tega napravi, po pravici samo takrat svetovati, da bi se komu kazen odpustila, kedar za terdno vé , da tega ali unega učenca po veljavnem vzroku ni bilo v šolo. 2. Njegova dolžnost je, da skerbi za to, da učenik otroke pridno uči in z njimi ravna, kakor je zapovedano; torej naj, а) pogostoma obiskovaje šolo, opazuje, ali sta navadno učenik in njegov pomočnik ves čas, dokler je učenje, neprenehoma v šoli, ali morda šole prekasno ne začenjata, ali prezgodaj ne končujeta ; б) tudi naj pazi, če učenik ne pošilja otrok med šolo zvonit, ali po hišnih ali po drugih opravkih, če ravna z otroci *) Ker so dolžnosti in pravice šolskih oglednikov po kmetih še premalo znane, naj jih naznanja tudi „Dč. Tovarš", kakor so zapovedane v C. k. mi-nisterstvenem ukazu 6. jan. 1855. štev. 19072. Vredn. prijazno, kakor je zapovedano, če gleda na to, da so otroci mirni in d» zvesto poslušajo, če ne nalaga tistim, ki se kaj pregreše, kake prepovedane kazni, če skerbi za to, da je šola Th šolska oprava snažna, če je sam čedno in spodobno oblečen. Kedar zapazi kako napčnost v teh rečeh, naj jo berž naznani duhovnemu gospodu. Če bi šolski oglednik zapazil, kar se ne pričakuje, da katehet ne podučuje kaj pridno otrok v keršanski veri, ali da ne dela lepo z njimi, bode poročil to o-krajnemu šolskemu ogledniku. 3. Tudi ima dolžnost, z duhovnim gospodom in učenikom vred čuti, kako se otroci vedejo. Torej: а) naj pazi, da otroci pridno in v redu hodijo k sveti maši. V cerkvi, kjer ima učenik svoje opravila bodi si na koru , bodi v žagradu ali zakristiji, naj šolski oglednik skerbi, da se otroci lepo vedejo in naj s pametnimi pripomočki pomaga, da se sploh redno in spodobno obnašajo. б) Če bi se otroci na ulicah in tergih napčno obnašali, naj to odpravi. 4. Njegovo opravilo je, da se za to poganja, da učenik plačilo, ki mu gre, prav dobiva. Zastran tega ima dolžnost: a) kedar duhovni gospod in župan , kar se godi vsako leto o začetku šol, odločujeta tiste otroke, ki bodo zavolj ubož-nosti zastonj hodili v šolo, pričujoč biti pri tem odločevanji in vestno gledati na to, da bi takih otrok ne bilo preveč, na uče-nikovo škodo ali pa zalogu, v kterega gre učnina (šolski denar), ampak da se bodo zastonj učili samo tisti otroci, kterih starši so po 181 in 182 *) politične šolske vredbe odvezani dolžnosti, da ne plačujejo učnine. *) §. 181. Med uboge se štejejo tisti, kteri iz ubožnice kako podporo zares dobivajo, ali ki bi jo dobivali, če bi ubožnica imela premoženja do-velj, sploh taki bajtarji ali željarji in ljudje, ki sebe in svojo rodovino v resnici težko preživljajo. Tudi vojaškim otrokom obligatnega moštva in sploh vsem rejen-cem c. k. regimcntnih zrejevavnic, in sicer brez razločka, naj bodo vojaškega ali nevojaškega stanu, če hodijo v poglavne šole, ni treba plačevati učnine. 182. Tudi niso dolžni starši, ki že plačujejo učnino za tri otroke, opravljati nikake učnine za vse druge otroke, kar bi jih ob enem v šolo hodilo. Ali ta izjema bo veljala samo za vasi, ne pa za mesta in terge, kjer so večidel premožniši mestnjani in stanovavci , ki jim te zlajšave ni toliko potreba. b) Gleda naj, da se bodo o pravem času privažale derva za šolsko kurjavo, ali pa dajali denarji, ki so namesti derv izgovorjeni. e) Prizadevati si mora, da bo učenik, kar in kolikor mu gre v blagu , prav in dobro blago prejemal. Če bi zapazil v tem kako prikrajšanje, naj sosesčanom z rahlo besedo pove , kolika bi bila krivica, ako bi kratili živež temu, ki uči njih otroke; tudi naj z lepim poravnanjem skuša vsak prepir zastran tega braniti ali odpravljati. 5. Dolžan je skerbeti, da se šola in šolska oprava ohrani v dobrem stanu; ako bi v tem kaj našel, da ni po redu, naj pove duhovnemu gospodu; kedar se zaukaže kako zidanje ali kaka poprava, mora gledati, če se po višjem ukazu dosti hitro izveršuje, in ako bi se delo ne izpeljevalo po zaukazu; ako bi kesno napredovalo ali celo zaostalo, mora to naznaniti duhovnemu gospodu. (i. Kedar pride okrajni šolski oglednik šolo pregledavat, mora po vsakem zraven biti, in kar je med letom opazil, bodi napčenga, bodi hvale vrednega, mora odkritoserčno razodeti okrajnemu šolskemu ogledniku , toda ne v pričo otrok , če ima kaj povedati zoper učenika. 7. Kjer je poseben šolski zalog, je dolžnost šolskega o-glednika, da pregleduje in popisuje račune zastran tega osker-bovanja. Šolski oglednik po kmetih ima po svoji službi, ki jo opravlja v imenu soseske, zastran šolskih reči v občinskem odboru sedež in glas ali besedo precej za županom in za občinskimi sveto-vavci. Pašnik. Kaj se t i rja od vsakega učitelja. Učitelj mora pred vsemi drugimi čednostmi, ki jih je treba v učiteljskem stanu, imeti ljubezen do mladine in sploh do učiteljskega stana. Ce učitelj ne ljubi mladine, nikoli ne more zvesto spol-novati svojih imenitnih dolžnost. Zatorej naj vsaki, preden si izvoli učiteljski stan, dobro premisli in prevdari, če je pregret s to nebeško iskro; in ako se čuti merzlega do tega stana, naj nikar ne bode učitelj; bolje je, da gre, Kog ve kam, kruha iskat. Ni pa še dovolj, da ima učitelj ljubezen do mladine, treba je tudi, da ga otroci ljubijo — tedaj , da si zna pridobivati mehke otroške serca. Le tistega učitelja, ki ga učenci ljubijo, ga tudi vbogajo. — Da pa si učitelj pri otrocih pridobi ljubezen, se naj ogiba dveh poglavitnih pogreškov, namreč: meh kij a-tosti in jeze. Učitelj se more vedno premagovati, daje popolni gospodar svojih občutkov. Večkrat mora se vnanje resen in ojster kazati, akoravno se smeja vsercu; kakor skerben oče naj se pogovarja z otroci, jih hvali, opominja in tudi kaznuje, če je treba. Učitelj, ki opravlja svojo službo le zavoljo denarja, je enak najetemu delavcu in dninarju, ki stori le toliko, kolikor je vredno plačilo, ki ga prejemlje. Učitelj pa ne sme misliti, če more termaste učence kaj kaznovati, da ga potem učenci ne ljubijo. Tudi šiba je lahko ljubeznjiva. Prava ljubezen ne mehklja; je ojstra, pa vendar ne grenka; je krotka in pohlevna, pa vendar ne taka, da ne prizanaša, kedar je treba ojstreje opominjevati in strahovati. Pervi dan v šoli. Učitelj pravi: Prav je , da vas je veliko prišlo v šolo, in vesel sem, ker vidim, da ste tako prijazni; ali ste sami prišli v šolo, ali vas je morda kdo pripeljal ? — Učenci hočejo vsi naenkrat odgovoriti, učitelj pa naj jih umiri, in naj pravi; Je že prav, je že prav, ljubi moji! Ako bi vi vsi naenkrat govorili, bi vas ne slišal in ne razumil jaz, pa tudi vi mene ne; jaz bom tedaj vsakega, ki bi ga rad kaj vprašal, poklical. Vaše imena imam že tukaj zapisane, in kmali vas bom vse dobro poznal. Rad bi vidil. kako je vsaki iz med vas velik; zato naj ta, ki ga pokličem, ravno vstane, in naj me priljudno pogleda. Prijazne otroke imam zelo rad. Učitelj pokliče enega učenca, in pravi: Janez, ti ven», da veš, kje si sedaj; povej mi, kje ste sedaj? — Zakaj pa otroci hodijo v šolo? — Kaj bomo delali v šoli? — Če pa hoče kdo kaj delati, pa mora tudi imeti kako orodje. Kedar ješ, imaš žlico; ali ti je tudi pri učenji treba žlice? Ali že imaš bukve ali knjigo? (tablico, čertalnik.) — Tukaj (kazaje tablo) imamo nekaj, kar bomo potrebovali. Jože, ali veš, kaj je to? Poglejmo tablo bolj na tanko! — (Potem naj kaže učitelj druge reči v šoli in naj se pogovarja z učenci.) Naj ti povem , da mi prijatel Tugoslav na moje poslednje pismo ni ničesar odgovoril. Berž ko ne, si misli: „Ti in tvoji sveti pojte rakom žvižgat! Tvoje lepe besede mi ne zašijejo sterganih žepov in ne zboljšajo mojega ubogega stana. Čemu bi tedaj mlatil prazno slamo?" — Kaj takega mi sicer ne more Ljubi „Tovarš!" očitati, ker mu tega nisem obetal, teniuč prigovarjal sem mu le, da naj svoj imenitni stan ljubi in spoštuje, da naj pomisli, da ni stana, ki bi mogel človeka ¡zveličati na tem svetu, da naj človek zadovoljnosti in sreče išče v svojem sercu, in da naj spozna, da je ubog terpin na zemlji in vedno potrebuje božje pomoči. Bog pa svojo milost daje le tistim, ki je prosijo. Kakor čutim, se te resnice mojega prijatla Tugoslavo niso kar nič prijele. Najemnik je najemnik, kjer koli dela, —in če učitelj nima serca do šole, zastonj se mu na ušesa trobi od imenitnega učiteljskega stana, o njegovih svetili dolžnostih i. t. d. Tak ima drugo mero, s ktero meri stanove. Le to bi še Tu-goslava in njegove tovarše rad poprašal, če niso popred vedili, kakšni gradovi jih čakajo v učiteljskem stanu; — drugič pa bi mu še povedal, da kdor se že od mladih nog ni navadil nositi Gospodov jarem, ga bode sladak jarem še huje žulil od unega, ki se gaje zgodaj privadil. Sicer učitelj ni drugači, kakor so ljudje, med kterimi se ¡zredi; toda to je žalostno, da je vnemarnost do vere tako zelo prevzela stanove, ki se štejejo, da so izobraženi, — in učitelj, akoravno je bil v mladosti dobro podučen, pa ko pride pozneje med samopašne in lene tovarše, si ne upa pokazati, da je boljši od njih, in ker se Boga sramuje, ga tudi Bog ne pozna in ga zapušča. Ni pa za duhovskim stanom stana, kteremu bi bilo bolj treba keršan-ske poterpežljivosti in ljubezni, kakor ravno učiteljskemu. Vse podučevanje v svetnih umetnostih pa ne stori človeka srečnega, ako je serce prazno, in olika brez keršanstva ljudstvu bolj škoduje, kakor pa mu pomaga za pravo srečo. Tedaj dragi moj Tugoslav, če kterikrat bereš „Tovarševe" liste in morda dobiš v roke pričujoče pismo, prosim te, ne bodi hud, da še kaj o tem spregovorim, in da ti svetujem, akoravno me nisi naprosil. Z Bogom! Svetoslav. Pod Grintovcem na Zelenem polji . . . i © 1 t © ®e Iz Zagreba. Gosp. Ivan Filipovič, učitelj v glavni šoli, izdajal bode trikrat na mesec list za mladost t. imenom „Bosiljak". Pervi list je prišel že tO. t. m. na svitlo. Cena mu je za celo leto 3 gohl. Naročila sprejema g. izdavec sam (Opatovina, br. 106.) Iz Idrije. S si. ukazom c. k. deržavnega ministerstva 23. avg. t. I. s št. 2969 (C. U.) je dovoljena še dalje tukajšnja začasna enoletna pripravniška šola. Iz Predoselj. 17. avg. t. I. je bilo lukaj očitno šolsko spraševanje, pri kterem se je lepo pokazalo, da so gosp. katehet, dosedanji šenthelenski fajmošter, gosp. učenik in učenci in učenke med letom spolnovali svoje dolžnosti, kakor so se prepričali prečast. gosp. kranjski dekan in mnogo drugih poslušavcev. Vendar, ne bom popisoval tega, kar je navadna reč; povem samo to, kaj našo šolo tako zelo pospešuje , — je namreč ljubeznjiva radodaruost tukajšnjega žl. gosp. barona Antona Cojza. Sicer so dobili otroci, kakor vsako leto, pri šolski skušnji šolske darila; vendar blagorodnemu gospodu ni bilo to še dovolj, ter sklenejo, da hočejo bolj pridnim učencem in učenkam še sami posebne darila podeliti. Ker pa mili dobrotnik niso bili doma, kedar je bilo navadno šolsko spraševanje, je bila ta slovesnost odločena na roženkransko nedeljo. Prišlo je torej ta dan 25 učencev in učenk praznično oblečenih (deklice vse z belimi pečicami), ki jih gosp. fajmošter in gosp. učenik spremita pod prijazne lipe pred berski grad. Tu jih že pričakuje žl. gosp. baronova družina. Po kratkem prijaznem pogovoru s šolskimi otroci blagorodni gospod ukažejo, da naj se razdele darila in sicer po svojih malih; in lej, mlada gospo-dičina baronovka — napravljena v lepi narodni obleki s pečo na glavi — darila deli učencem, mladi gospodič baron pa učenkam. Darila so bile lepe bukvice, pratike, sreberni tolarčki in lepi cvetlični šopki, kakor nalašč za roženkransko nedeljo. Po prejetih darilih so dobili otroci še prav primerno malo južino, pri kteri je bilo kaj ginljivo, ko so zraven grajsčinske strežnice tudi otrokom stregle same žl. gospe baronovke. Potem še otroci zapojo več cerkvenih in drugih kratko-časnih pesem, ter sklenejo s cesarsko. Otroci vsi ginjeni zaterdujejo, da tega lepega dneva ne bodo nikoli pozabili in bodo vedno molili za preblagega gospoda barona in njih milo družino. Zadnjič gospod baron vljudno dajo vsakemu otroku roko, in jih vesele razpuste z vosčilom : „Z Bogom!" —, Ljubi bravci! kaj ne, tako se djansko podpira šola in narodnost. Bog ohrani preblagega gospoda barona mnogo mnogo let v prid domovine in mu te dobrote obilno povračaj v sedanjem in prihodnem življenji, in daj, da bi se zbudilo veliko njegovih posnemavcev v naši mali domovini I — o — Iz Ljubljane. Ravno kar smo dobili drugi natis „zemljovida slovenske dežele in pokrajin", ki ga je dal na svito g. P. Kozler. Precej je poboljšan, razširjen in dopolnjen posebno proti hrovaški zemlji do Varaždina, Zagreba, Karlovca, i. t. d. Naprodaj je v Ljubljani pri g. Lerherju, v Celji pa pri g. Tarinonu. Rekli sino že enkrat, da tega lepega zemljovida ne sme pogrešati nobena slovenska šola, toliko bolj pa ga priporočamo sedaj, ker ima vso novo in lepšo podobo. G. J. L. Zlindrovič v zadnjih „Novicah" g. Kozlerja prosi, da bi ceno tega zemljovida ljudskim šolam toliko znižal, da bi si vsaka učilnica lahko napravila en iztis. Tudi „Tovara" podpira to prošnjo; naj bi jo domoljubni g. Kozler blagovoljno uslišal 1 — Bukvice „Svete pesmi za šolsko mladost" so prav lično natisnjene in vezane v mali pripravni podobi in obsegajo te le pesmi: (mašne) „Jezus male k sebi kliče", „Pred Bogom pokleknimo", „Pred stolam tvoje milosti" ; (ohliajilne) „Rešuje vidimo telo"," „Razumeti kdo je vstani", „Pridi molit, o kristjan*, „Moj zveličar, tebe vžiti", „Duša moja, poj veselje", „Še odperle so nebesa", „O kam? gospod", „Zdaj, o duša moja, pevaj", „Cvetice ve! ki noč in dan cvetete", „Ti, o Jezus! serčnomili", „Serce naj ljubeznjivši", „O Jezus, o sladak spomin", „Pri blagoslovu". (Marijne) „O Marija! lepši cvet", „O upanje mi lepo", „Kako bi dost storili", „Veš, o Marija", „Marija preblaga", „Naj bolj blaga, mila, draga", „O devica, bod' češena", „Češena kraljica", „Tebe Marija želim poslaviti", „Ena zvezda prikazala", „O devica", „Češena bodi, o kraljica", „O Marija, naša ljuba mati", „Pred tronam tvojim, o devica", „Moj duh iz telesa", „Ko v jasnem pasu primiglja", (raznoterne) adventila, božična, postna, velikonočna, križev teden, sveti duh, sveto rešnje telo, angel varh, vera, upanje in ljubezen, zahvalna, ssv. Ciril in Metod, sveti Alojzi. — Priporočamo jih tedaj vsem preč. šolskim prednikom, da bi jih rabili za cerkveno in šolsko petje, pa tudi za razne darilca, za kar so posebno pripravne. — Pri g. Giontiuetu se dobč novi le pop is ni zvezki (Schreib-theken) za slovensko, za nemško in za slovensko-nemško pisanje. Vnanja stran vsakega tega zvezka ima podobo kakega domačega kraja, kake cerkve, kakor p. Grad pred Jamo, Ternovsko cerkev v Ljubljani i. t. d. ali pa kako drugo spodobno in podučljivo reč p. cesarskega orla, cesarsko pesem, enkrat eno i. t. d. se ve da, s slovenskimi napisi. Ti zvezki so pa tudi zato dobri, ker je v njih močan papir, skozi kterega ne gre tinta. — 4. t. m. je tukajšnja mestna glavna šola spodobno praznovala god presvitlega cesarja Frančiška Jožefa. Ko se je v šoli primerno razložil pomen tega praznika, so redoma šli učenci vseh razredov (blizo 300) v mestno farno cerkev sv. Jakopa, kjer je bilo ob 8. uri slovesno opravilo za Njih veličanstvo. V ljubljanski škofiji. Postavljena staypoterj. pripravnika g. g.: Janez Gorjanec za podučitelja v glavno šolo v Škofjoloko, in Anton Junec za učiteljevega pomočnika v Kostanjevico. — 6. Francetu G e r-bicu, učitelju v Ternovem, je privoljen začasen dopust, in njegovo službo bode opravljal g. Leopold Cvek, bivši podučitelj v Škofjiloki. Easpls sližk Za novi farni šoli v Loki (Lonche) in Ricmanje v koperškem (Capo d' Istritt) okraji ste raspisane učiteljeve in orglavceve službi, perva s 315 gold. — druga pa z 250 gold. letnih dohodkov. Prošnje za nji se ravnajo do si. c. k. deželnega poglavarstva v Terstu , in se oddajajo pri si. srenjskem pred-stojništvu v Loki in Ricmanji do 25. t. m. Pri Savici. ytnderatom Drag. Krištof. f • • \J L —i . r« *=F ^fr mi, Y a- r ^ p r Kjer zB-lfFi ** bi T=F 1 :' • - stra Sa - vi hr1 - ca, Iz ska-le gro - lern \ "T 5 -fc=rr- r 1 F±= uprtiiw^mm^fm lo - ve pe - ne - če, Pred sa - bo po - di, Tam by* i I ^ . ' » F=, —n~- ! irrV h=r¥ lt Tr1 r te £ 1 *mf bi - val in ču - dil, Sem ves se zav - zet — Pre- mmmmm^mmm^mm r r- c r r r u ^ u r r X">R Ud, pppi^MüpMPil Er r ^^ r fu 1 r i r pf f ču - dne mi - lo - be, Do ser - ca pre - gret. Pre - gret. u r gT r r r V 77 r v1' } 1 r r 1 (Glej Praprotnikove „Pesmi cerkvene in druge!") Odgovorni vrednik: Andrej Praprotnik. Natiskar in založnik: Jož. Rudolf Mllio.