(Mištvo in npmšfuo: Maribor, Koroške ulice 5. „STRAŽA“ «riuja v pondeljek, sredo in petek popoldne. Rokopisi se ne vračajo. Z eređništvom se more govoriti TBrit dan od 11.—12. ure dopold Teiefon fit. H 3. naročnina tisto: Celo leto...............[2 K Pol leta.................6 K četrt leta ...... 3 K Mesečno................. ] K Posamezne številke !0 v. Zunaj Avstrije celo leto 17 K. Inserati ali oznanila se računijo s 15 vin. od čredne petitvrste; pri večkratnih oznanilih velik popust Št. 35. Neodvisen političen list za slovensko ljudstvo. Maribor, dne 25. marca 1910. Letnik II. Radi praznika izide prihodnja številka v sredo 30. t. m. Kralju zmagoslavja, Gas, v katerem živimo, vedno nekoliko vpliva na naše duševno razpoloženje. Najbolj krepko in naj-bol.j občutno pa delujeta na našo notranjost največja in najsvetejša praznika v letu: Božic m Velikanoe. Božična noč: Vzduh ie opojen s prijetnim vo- njem smrečevja, tiho in rahlo, kakor bi se bali kaliti svečano tišino, hite akordi zvonov preko zasneženih planjav, v svitu trepetajočih svečk se pa naseli v naših srcih tih, svet mir, in jasno občutimo, da smo otroci Vsemogočnega. Velikanoe: Božajoči vetrovi pihljajo preko oživljenih livad in brstečih goric, krepko in odločno done velikonočni zvonovi v življenje dihajoča jutra, narava se koplje v morju solnčnih pramenov, v nas se pa poraja radost in veselje, upanje in veliko pričakovanje, in mi se klanjamo kralju lepih in solnčnih dni, kralju zmagoslavja. Veliki teden s turobnim velikim petkom ni ravno prilagođen za razigrana čustva. Ko vidimo trpečega Kristusa, ko slišimo, kako šepečejo njegove žejne ustne: Oče, v Tvoje roke izročam svojo dušo!, se nas oprijemlje tuga in žalost. A naše misli se večkrat otresejo težkih spominov in hite naprej v velikonočno jutro, kjer se okrepijo ob veseli vesti: Kristus je vstal, aleluja! Kristusa trpečega ljubimo in plakamo ob njegovem grobu, a bivamo pa rajši pri Kristusu-zmago-valcu. Sami smo zatirani in tlačeni, zelo sočustvujemo s preganjanimi in trpečimi toliko srčneje, a nas se polašča malodušnost in črnogledo presojamo bodočnost. Vsa naša notranjost nas zato veliko bolj vleče k Oznanjevalcu moči in volje, ki nam vdiha mladost in življenjsko silo. Premagovalca teme in smrti se oklepamo. Dolgo je Človeštvo tavalo v temi. Željno se je oziralo proti nebu in nestrpno in obupno pričakovalo, kdaj bodo razgnali solnčni žarki nepredirne, nakopičene oblake. Pa je vstal Kristus-človek. veličasten in zmagovalen, od smrti. Oblaki, katere je bil že zrahljal s svojim čudodelnim božanstvenim delovanjem in življenjem, so se razpršili. Človeštvo se je oddahnilo. Zasijalo mu je mogočno solnce svobode in vere in je bilo kakor prerojeno. Stoletja so minula. Zopet so se zaceli zbirati na obnebju temni oblaki nevere in gospodarskega izkoriščanja.^ Človeštvo je pozabilo na jasno, življenje vzbujajoče in dihajoče luč na nebu in se je oklenilo hladne, življenje vničiijoče materije. Gospodarski in verski liberalizem je samozavestno gospodoval in slavil triumfe. Človek je pa postal prazen, brez duha in poleta. Nevarnost je pretila, da zamre vsa notranjost 'm bodo hodile po zemlji žive mumije. Pa se je uprla življenjska volj a ■ ki tli ;v nas. Z vso silo se je. otresla težkih spon, v katere so jo mislili vkovati in se je zatekla' .' k /luči — Kristusu. Vsi napori brezyerstva in oderuštva, ki se sicer 'šopirita z omamljivimi frazami bratstva, svobode in pa enakosti, niso nič pomagali. Moreči oblaki so se jeli odmikati in razgibati. Življenjska volja, ki se je o-klenila svojega neizčrpnega vira, svojega Stvarnika, je postala nezlomljiva. Kristus-zmagovalec ji je pokazal pot. In katoliška misel, ki edina vsebuje pravo življenjsko silo in voljo, je započela zopet prekvasati in pomlajati človeštvo. Vera v Kristusa nam daje moč in nevzdržno napredujemo. Okosteneli nasprotniki, ki so se prvi hip v svojem nepoznanju in neumevanju vekovečnih idej, cinično in poniževalno rogali, sedaj strme in si ne vedo pomagati. Škripajoči z zobmi in s srdom v srcih morajo na vseh poljih, na katerih se vdejstvuje človeški duh, vedno pogosteje pripoznavati, prisiljeni s fakti, da so njihove trditve o zaostalosti, inferiornosti in škodljivosti katolicizma ničevi. Težki oblaki, ki so nam hoteli popolnoma zagrniti našo nebeško luč, se vedno bolj izgubljajo, katoliška misel si pribori vedno več tal. Brezidejni, ateistični materializem z logičnimi izrodki sebičnosti in nemorale stopa vedno bolj v ozadje, in človeštvo, ki tudi ne mara raznih fantastičnih, modernih reti-gij, si vedno bolj želi: Nazaj h Kristusu! Razpoloženje za srce ogrevajoče in duha zadovoljujoče Kristove nauke je ugodno. Leto. za letom f se klanjajo novi tisoči Kralju zmagoslavja. Tudi naš narod-trpin, ki mu je zaklical že nesmrtni pesnik: Pepelni dan ni dan več tvoj, Tvoj je vstajenja dan! se vedno tesneje oklepa Kristusa-premagalea krivice in nasilja. Iz tega vira samo se. upa nasrkati dovolj moči za neenak boj z oholim, nepoštenim nasprotnikom. V nas živi trdno prepričanje, ki ga ne zatrejo momentan! nevspehi, da se bomo klanjali enkrat o-samosvojeni svojemu zaščitniku Kralju zmagoslavja. Zato praznujmo v veselju praznik zmage in solnčnih dni! Veliki teden v evropski politiki. Nenavadno tiho je postalo v koncertu evropskih sil. Malokedaj smo že praznovali velikonočne praznike pod tako ugodnimi (avspicijami za svetovni mir, kakor bomo letošnje. Ako ni vsa ta miroljubnost samo hinavščina in to premirje samo tišina pred .nevihto, potem smemo res z veseljem /gledati v bodočnost. Skrajni čas bi že bil, da bi popustila napetost, ki vlada med evropskimi velesilami, in bi ponehale vznemirjajoče vesti, ki vsake toliko časa razgrevajo duhove. Pa tudi ni nič čudnega! Pretirano tekmovanje v oboroževanju, ki tira države fin narode v neznosne dolgove in povzroča, da sosed ne zaupa sosedu, ampak z mrkim in sumljivim očesom premotri-va vsa njegova gibanja, mora Ivstvariti gorka, vul-kaniena tla, na katerih lahko vsak trenutek kaj izbruhne. Ravno tako zahtevajo interesi industrije in trgovine, ki se v evropskih državah povsod silno razvijate, vedno novih trgov. To vprašanje je zelo kočljivo in nevarno, ter lahko vsak trenutek potisne države v krvave konflikte. Zadeva novih trgov že desetletja povzroča ne ravno prijateljsko razmerje med Nemčijo in Anglijo. Hitro napredujoča, na 1 naravnih zakladih bogata Nemčija nima dovolj trgov za svoj izvoz. Naravno, da hoče izpodriniti Angleško, ki ima v svojih imenz-nih kolonijah dobrega odjemalca. Raditega je vsake toliko časa zašumelo med obema državama in prenapeti duhovi so že slišali bobnenje kanonov. Sedaj se je razmerje med državama nekoliko ublažilo. Kričači na obeh straneh so se morali umakniti v ozadje in v časopisju in v vsem javnem mnenju je zagospodoval neki zmeren, pomirjevalen ton. Najbolj simptomatičen dogodek iz zadnje, pred-velikonočne diplomatične kamp a,nije je pa sporazum med Avstrijo in Rusijo. Pri aneksiji Bosne in Heree- PODLIOTEK, Vstajenj e» Na vrtni klopici sedi gospa Ana. ,(Roka ji o-mahne. Zlatovezana knjiga, po kateri je poprej listala in sempatje čitala kak odstavek, ji pade iz rok. Gospa se nekam leno nasloni nazaj na klopico in zasniva. Čuti tople solnčne žarke in prijeten vetriček ji boža lica. V dremajočem polsnu premišljuje o tem, kar je čitala v knjigi. rPosebno zanimal jo je sestavek: „Velika noč in razni narodi." Različna čustva se porajajo v njeni duši. Velika noč je tukaj. Vse se je veseli. jSe drobne ptičice žvrgole danes veselejše in ljubkeje, kot bi znale, da se bliža vstajenje, a ona je otožna, nesrečna. Ana se zopet vzdrami. Solnce sije vedno milej še, toplejše. ,Ozre se po belocvetoči črešnji v vrtu, potem upre oko v ozeleneli gozd, tkjer je začelo brsteti in poganjati drevje in grmovje, A konečno se ji ustavi pogled tam na severu, kjer kipe sinje gore, Še pokrite s svežim snegom in ledom, proti nebu. Da bi Velikonoč preživela v planinskem zraku, Je prišla Ana s svojim možem Mirkom, v vas Brstje, ki je slovela kot kraj s posebno zdravim podnebjem in mnogimi naravnimi krasotami. Sedaj pride k gospej Ani počasnih korakov, ve-zajoč šopek vijolic, nadučiteljeva žena Anastazija. Veselo pravi samevajoči Ani: „Za mojo Ivanko sem nabrala vijolice, da si jih vzame seboj k velikonočni procesiji.“ „Kako se vendar morete vi ,tega tako veseliti“, de Ana. „Danes je vendar vstajenje Gospodovo, ki se ga veseli vsa narava. Cvetlice, ptički, vse, vse je ne- kam veselejše razpoloženo, kako bi se Velikenoči potem ne veselili mi drugi?“ odgovori Anastazija. Ker ji Ana ne odgovori, fjo vpraša Anastazija začudeno: „Ali se vi, gospa Ana, niste nikdar veselili vstajenja?“ Ana pokima: '„O, da! Pred desetimi leti, ko sem bila še deklica, tedaj je bilo tudi moje srce veselo. Radostno sem pevala Alelujo. Takrat sva se spoznala z nekim dijakom; Bilo je na Veliko soboto, ko sva si razodela — da se ljubiva.“ Ana obmolkne. „In kaj se je zgodilo potem?“ „V zakon sem stopila z drugim. On ni imel pravega, stalnega poklica. Zato sem vzela raje nekega drugega.“ „Ali je vam znano, gospa, kaj se je zgodilo potem z onim dijakom?“ Ana globoko vzdahne in odgovori: „Žalibog, da! Postal je velik hudodelec. Padel je, ker je obupal sam nad seboj, posebno vsled tega, ker sem se jaz poročila z drugim. Dasiravno je globoko padel, se mi vendar vedno vrača spomin na Velikonoč pred desetimi leti . . .“ „Pustite te spomine, gospa Ana, saj imate vi pridnega, dobrega moža, da si boljšega želeti ne morete. Pa tudi vaš sinček Ivo je kaj ljubeznjiv deček. Posvetite se raje z dušo in telesom njima, pa bodo vsi spomini na nekdanje mladostne dogodljaje — minili!“ „Ko bi mogla to storiti!“ Rudečiea oblije Ano, a hipoma zopet obledi in nekam hlastno nadaljuje: „Nikdar ne bom in nisem imela tako vesele Velikenoči, kakor pred desetimi leti. Zakaj ne, sama ne urnem.“ Anastazija prime Ano za roko in pravi: „Ljuba gospa, ali smem govoriti?“ Ana prikima. „Draga moja“, začne ljubeznjivo Anastazija, „vstajenja Zveličarjevega se mora iz srca veseliti le tisti, ki začne popolnoma novo življenje. Glejte, gospa. Ana! Vas se lotevajo nemili, mladostni spomini. Srečni niste, dasiravno imate ljubečega moža in pa nežnega sinčka, kar bi lahko drugo na vašem mestu popolnoma osrečilo. Glejte draga, ! pred vstajenjem Zveličarjevim, katerega se ves svet, vsa narava veseli in radostno poje „Aleluja, Aleluja“ smo! Potolažite se, pozabite na preteklost, bodite veseli! Povzdignite nemirno in nesrečno vaše srce v I višave velikonočnega veselja in osrečili boste sebe in pa Še svojce!“ Ana globoko vzdihne: „Oh, še-le sedaj spoznavam, danes ob obletnici, da sem edino jaz kriva, da je postal oni dijak, kateremu sem obljubila ljubezen, propalica. Jaz, edino jaz, sem kriva njegove nesreče. Varala sem ga, polotil se ga je obup in posledica tega je bila, da je padel, globoko padel. Velikanoč je tukaj, on pa vzdihuje po moji krivdi v ječi, mesto da bi se veselil vstajenja. Ali zamorem biti vesela ob teh spominih? O, jaz nesrečnica!“ Ana vije roke in zaplaka . . . „Gospa“, jo tolaži Anastazija, „kot prijateljica vaša vas rotim in prosim, otresite se teh mladnostnih misli in spominov. Glejte, vaš mož vas tako iskreno, tako prisrčno ljubi, kažite mu tudi vi večjo ljubav in videli boste, da ne bo veselejšega vstajenja, kot v vaši družini. Nemilo usodo onega nesrečneža pa ne pripisujte sebi, kajti če bi bil imel kaj vere v Boga v srcu, ne bi bil zašel tako daleč.“ Te besede niso ostale brez učinka. Ana se nekoliko potolaži in dokaj negotovo, a vedno bolj odločno pravi: „Kako mi je srce nemirno. Neko notranje čuvstvo mi narekuje, naj spremenim dosedanji tok življenja. Da, gospa, slušati vas hočem. Vstajenja zvon S T RAZ A. govine se je bilo polotilo Rusije neko mrzlično, sovražno razpoloženje. Nočemo preiskovati, kajje bilo temu vzrok, omenjamo samo, da se splošno povdarja, da je mnogo pripomoglo k napetim odnošajem med sosednima državama osebna razdraženost in pikira-nost obeh vodilnih diplomatov — Aehrenthala in Iz-volskega. Sedaj je to neprijetno razmerje ponehalo. Naša država in Rusija so se dogovorile radi Balkana, ki je najbolj nevarno iztočišče za razne konflikte, in odkar je prenehala znana enketa, sklenjena v Miirzzu-sehlagu, nastale, so zopet normalne razmere, katere smo pogrešali. Gojimo trdno prepričanje, da bo ostalo prijateljsko razmerje naše države z mogočno Rusijo trajno. Upamo pa tudi, da prijateljski odnošaji z Rusijo ne bodo slabo vplivali na naš notranje-polm-een položaj. Odvzeta bo kričavim Nemcem trditev, da drži kvišku Avstrijo edino njena zveza z Nemčijo, in da je radi tega nujna zahteva vse naše zunanje politike prepotenea Nemcev v Avstriji. V precejšnji zvezi z ugodnim razmotanjem razmer med Avstrijo in Rusijo, so gotovo tudi potovanja bolgarskega in srbskega kralja v Petrograd in Carigrad. Nemštvo sicer milo toži, da je Avstrija doživela. v svoji zunanji politiki popoln polom, a to utemeljuje s tem, ker so v Carigradu zapihali drugi vetrovi, in je prodiranje Nemčije proti jugovzhodu onemogočeno. Tugujejo avstrijski Nemci, ker vidijo, da so se fantastične sanje Prusije glede na Malo Azijo, Mezopotamijo in še druge pokrajine razblinile. Mi te žalosti ne moremo deliti, tudi ne, ako si bosta res bolgarski in srbski knez s svojimi potovanji priborila nekaj novih železnic; prvi zvezo s Solunom, drugi pa z Antivari. Ako so se razmere v tem oziru za našo državo nekoliko neprijetno zasukale, je to le nujna posledica naše pogrešene balkanske politike, ki je hotela imeti na Balkanu robotnike, in ni nič u-poštevala individualnosti balkanskih narodov. Naj bo to dobro navodilo našim diplomatom, da bodo tok balkanske, sploh jugoslovanske politike popolnoma spremenili. Avstrija naj so otrese vpliva Nemčije, ki jo izrablja v teh pokrajinah kot svojega eksponenta, in naj započne politiko, ki odgovarja dejanskim razmeram države, v kateri je dve tretjini Slovanov, pa ne bo doživela več nepotrebnih blamaž. Naši principi v tem oziru so: Skrbeti je potrebno,, da se država ne zaplete v krvave boje, ampak, da se vsakokrat ojači mir. Gledati se mora na to, da se soseda ne odbije z oholim preziranjem, ampak da se ga, upoštevajoč njegove težnje in želje, priklene v svoje politične sfere in zainteresira za lastne zahteve. Iz obeh teh dveh vzrokov pozdravljamo sedanjo politično konstelacijo, ako tudi ne bo trajna, in bodo mogoče razni zakulisni intriganti zopet vse skvarili. Liberalci — izdajalci. Ko smo prvikrat čitali famozni komunike Zveze h Slavena glede na naše'vseučiliško vprašanje, nismo mogli verjeti lastnim očem, ter smo se čakajoč pojasnila vzdržali vsake kritike. iToda čakali smo in čakamo zastonj. Hofrat Ploj, ki drugače tako rad pošilja popravke „Straži“ za vsako malenkost, to pot molči. Akoravno so dotični komunike prinesli vsi dunajski listi in je vprašanje, ' katerega se tiče, silno važno, vitalnega pomena za nas Slovence, gospod hofrat še vedno molči. Raditega je gotovo, da je komunike avtentičen in ne kakor hoče natveziti „Slov. Narod“ lahkovernim ovčicam, isamo izmišljotina dunajskih žurnalistov. Mi smo čitali v dunajskih listih že popravke in izjave hofrata Ploja in drugih članov Zveze južnih Slavena, ki so se tikali navadnih malenkosti in 'vsakdanjosti. Ne moremo si misliti, da bi se sedaj nihče ne oglasil in ne povedal faktičnega položaja. Stvar, za katero se gre, je veliko preresna, da bi se z njo vganjale frivolne politične burke ni slepila javnost. Da je izdajalstvo slovenskih liberalcev v zadevi slovenskega vseučilišča res popolno, nas uverja tudi pisanje „Slovenskega Naroda.“ Najprvo korajžno trdi, da je komunike o sklepih Zveze južnih Slavena neavtentičen, da ni oficielne izjava. To je silno jalov izgovor. Stalna parlamentarna navada je, da izdajo klubi o svojih posvetovanjih komunikeje, ker s tem omogočijo drugim skupinam in vladi zavzeti stališče ali pa naznanijo, da še ni definitivnih sklepov. Da bi ravno veliki parlamentarec Ploj kot predsednik Zveze južnih Slavena opustil to navado, je neverjetno. . ! Se bolj dvomljivo pa zveni, ko „Slovenski Narod“ potem na vsa usta trdi, da se sklepi Zveze južnih Slavena krijejo s sklepi (Narodne zveze in da Junktim med slovenskim in italijanskim vseučiliščem še nadalje obstaja, Na podlagi teh dveh trditev potem nesramno napada Slovenski klub, češ, da hoče razdreti slogo v tem vprašanju. Ta je lepa! „Slovenski Narod“ pravi, da ni nobene oficielne- izjave, sam potem pa veselo zagotavlja, da so zgorajšne njegove trditve prave. Zakaj raje ne poskrbi za oficielno izjavo ali pa vsaj ne pove vira, iz katerega za jemlje svoje tolaž-ljive vesti. Vse „Narodovo“ kričanje, katerega se je oklenil, akoravno bolj ponižno „N. Dnev.“, je farbarija. Slovenski liberalci v zvezi z nekaterimi zastarelimi politiki hočejo napraviti s slovenskim vseučiliščem kako nelepo kravjo kupčijo. Da bi pa javnost zaslepili, mečejo v svet drzne trditve in jih opremljajo z brezštevilnimi insinuacijami in sumničenji. Na ta način mislijo omiliti početje svojih političnih varovancev. Pa ne bo šlo! Slovensko vseučiliško vprašanje je po izdajstvu slovenskih liberalcev zavoženo, to stoji! Tega sramotnega pečata se naši liberalci ne bodo nikdar znebili. Politični pregled. E dunajskemu županskemu vprašanju. Kakor smo v zadnji številki poročali, bo postal sedaj dunajski župan dr. Neumayer. To je pa le začasno. Kakor hitro bo sedanji trgovinski minister dr. Weißkirchner prost obvez, ki jih je dal kroni in vladi, bo izstopil iz kabineta, in bo izvoljen za dunajskega župana. Da, se to gotovo zgodi, najbolj jasno priča adresa, ki so jo dne 24. t. m. odposlali krščanskosocialni mestni in občinski svetniki iz 21 dunajskih okrajev dr. Weißkirchnerju. V tej adresi pozivljejo trgovinskega ministra, naj sprejme županskd mesto, kakor hitro mogoče. Adresa zagotavlja Weißkirchnerja, da bodo vsi krščansko-socialni občinski odborniki njega enoglasno izvolili. vzbuja tudi mojo dušo k novemu, drugačnemu življenju. Pozabiti hočem na prošle dni . . . Tudi jaz hočem zapeti radostno „Aleluja!“ Hočem, hočem . . .!“ Po potu sem od gozda prihaja Mirko. Mali Ivo poskakuje veselo ob očetovi strani. V ročicah drži šopek vijolic. Bolj ko se Mirko bliža ženi, bolj se mu mrači obraz. Dasiravno sta že osem let poročena, Ana. še ni nikdar prav ljubeče z njim občevala. In Mirko je bil prepričan, da ga žena ne ljubi, in ga je poročila samo zaradi njegove dobre službe. A Mirko je potrpel . . . Ljubil je Ano vroče, iskreno . . . Mali Ivo zdirja naprej in poda materi vijolice: „Nate, mama, velikonočno darilce od vašega Ivota!“ Ana vstane, se vzravna, potem pa pritisne sinčka k sebi in vsklikne: „Oj, zlato dete moje!“ Mirko gleda začudeno: Ali ga je res uslišal Vsemogočni? Skoraj neverjetno! Ko izpusti Ana sinčka, pade pred moža na kolena in med bridkimi solzami prosi: „Mirko, moj Mirko, odpusti! Pri vstajenju Gospodovem ti obljubljam slovesno, da bom odslej drugačna. Tebi in sinčku bom skazovala odzdaj več ljubezni, več sočutja. Obhajati hočem tudi jaz veselo vstajenje!“ Vroče sta se objela Mirko in Ana ter sta pomlajena in oživljena odšla v hram božji, se zahvalit od mrtvih vstalem* Zveličarju za milost prerojenja. v ;'e P°zabila na turobne, mladostne spomine, ljubila je odslej vroče svojega moža in v vsej družini se je naselila prava sreča, zadovoljnost in mir. Parabole. Pismo mlademu možu in obenem predgovor. Ljubi prijatelj! Ce že ne iz detinskih naukov, se bodeš pa gr tovo spominjal iz Goethejevega „Fausta“ besedice: Postati morate kakor Bog.“ To je stara in na videz prav neznatna beseda. Ih vendar obsega — kakor je sprevidel že Heine — vse novejše, najnovejše in prav najnovejše modroslovje. Ljubi prijatelj — ti bi bil prav gotovo rad tak kakor Bog. Ta želja je opravičena, da, najbolj opravičena izmed vseh želja, kajti mi živimo pravzaprav le zato, da postanemu Bogu jednaki. Vendar ne pojdi ■ — če ti smem kaj svetovati — k doktorju Faustu vprašat, na kakšen način in s kakšnim} sredstvi se to doseže. Kakor nam je namreč razodel Goethe, je vrgel dobri Faust svoj doktorski plašč raz sebe ter oblekel galantne nogovice in ostre črevlje. In ta, ki sedi na častitljivi doktorjevi stolici in ki ima doktorski klobuk globoko na obraz potisnjen, je — kakor tudi od Goetheja veš — satan sam. In nasveti, katere ti daje, niso dobri — kar vendar sam prizna, kadar je sam. Kajti, ko ga je zapustil mladi Baccalaureus ves omamljen, da okusi vse žareče sadove zlatega drevesa življenja, tedaj se Mephisto glasno zasmeje in zavpije zasmehljivo : Staub sollst Du essen und mit Lust, Wie meine Muhme, die berühmte Schlange! Prav hudo in neprijetno je plaziti se po trebuhu kakor kača in jesti prah, ' in človeku ne pomaga veliko, četudi se zraven počuti, da je hudičev bratranec in peklenski rojak. Kajti kdor v blatu na trebuhu, spozna slednjič, da na vsem tem pravzaprav ni veliko, 1 in pred vsem se spomni , na zgubljenega sina, ki je hrepenel nasititi se od tega, kar so žrle svinje, — kar pa za rojenega človeka ni posebno redilno. Ne vprašuj torej rajši pravi nič dr. Mephisto- fela. Toda — oprosti, da ti hočem še nadalje svetovati — ne pojdi niti k profesorju Wagnerju! Saj se ga spominjaš — prejšnje čase, je bil dr. Faustov famulus, toda odkar je odpeljal hudič doktorja na vinski sod, je imel suhi plazilec lepe dneve. Zdaj je on 25. marca 1010. Po „krvavi“ seji na Ogrskem. Že v zadnji številki smo zagotavljali, da, bodo brutalni nastopi v zbornici imeli za Khuena in njegovo stranko ugodne posledice. To se vedno bolj v-dejstvuje. Khuen in poljedelski minister bosta kmalu ozdravila, rana pa, ki si jo je zadala s temi nastopi Justhova stranka, se ne bo tako kmalu zacelila. —-Ljudstvo ni zadovoljno s „patriotičnimi čini“ nasilnih poslancev in splošno razpoloženje je za Khuena u-godno. To je v toliko razveseljivo, ker je zopet) enkrat krona izšla kot zmagovalka iz boja z ogrskimi šovinisti. S pesimizmom pa na® navdaja dejstvo, da je vrhovni voditelj na Ogrskem grof Tisza, ta prototip oholega, zastarelega Mažara. Pod egido tega moža ne bodo zasijali narodnostim lepši dnevi in tudi ma-žarske zahteve nasproti Avstriji se; ne bodo zmanjšale. Spremenila se bo edino taktika, cilji pa bodo ostali. Sedaj se vršijo preiskave proti poslancem Jus-thove skupine, ki so se vdeležili naskoka na ministre.; V preiskavo so pritegnili že 27 poslancev, ki so o-sumljeni 'napada. Tudi o zloglasnem Polonyju se Širijo obdolžujoče ga vesti. Volitve v bosanski sabor. Volitve v Bosni in Hercegovini se vrše od 18. do 28. maja. Volilne liste bodo razpoložene od 11. apr, naprej. Agitacija je pri vseh strankah že zelo živahna. Hrvaška narodna zajednica je imela 22. t. m. že 1. volilni shod v sarajevskem okraju. Predsedoval je dr. Mandič. Mosiemini se pripravljajo za veliko narodno skupščino, na, kateri bodo sklenili program in postavili kandidate za sabor. Tudi druge stranke se pridno gibljejo, in bo volilna borba silno vroča. Potovanje kralja Petra. Kralja Petra je car prav prisrčno sprejel. Pri slavnostni gostiji na čast kralju Petru v Carskem selu. je car v ruskem jeziku napil kralju Petru; pozdravlja prijateljsko razmerje, kr veže oba sorodna naroda, in je izjavil nado, da bo prihod kralja Petra v Petrograd brezdvomno utrdil mir in red, ki ga Srbija potrebuje za svoj razvoj. Kralj Peter je odgovoril s toastom, v katerem se je zahvaljeval carju za prijazen sprejem. Dejal je, da je sledeč starodavnim slovanskim tradicijam, najprej obiskal sorodno slovansko Rusijo. Dejal je, da boclo carjeve besede našle navdušen odmev v vseh srbskih srcih. Slednjič je napil carju in carski hiši ter celi Rusiji. Kralj Peter je dhb 28. t. m. posetil carico-mater, soprogo carja Aleksandra UL, in ostale elane carske rodbine. Obedoval je ta dan v srbskem poslanstvu. 24. t. m. dopoldne je poselil ministrskega predsednika Stolipina, ministra zunanjih del Izvoljskega, in finančnega ministra Ko-kovceva. Popoldne si je ogledal trdnjavo Petropav-lovsk, obiskal mavzolej, kjer je ob krsti carjev. Aleksandra II. in Aleksandra III. položil srebrne lovnr-jeve vence. Ob pol 3. uri popoldne je sprejel diplom matski kor. Hrvaški sabor. V seji dne 22. marca popoldne je imenom seljačke pučko stranke govoril njen voditelj poslanec Stjepan Radič. V svojem govoru se je bavil s program-nimi izvajanji novega bana Tomašiča, Izjavil je, da jedna izmed najbolj bliščečih luči modernega sveta. Kajti dočim ti podaja dr. Mephisto čarobno pijačo, po kateri uzreš v vsaki ženski, ki jo srečaš, lepo Heleno, te uči profesor Wagner najpogubnejše vseh umetnosti — umetnost, s katero se proizvaja homunculus. Homunculus je, kakor veš, majhen človek, ki se izdeluje umetno v kaki retorti ali posodi. To so bile sanje vseh srednjeveških zlatarjev in hajvišje upanje vseh alkimistov; toda še-le profesorju Wagnerju se je posrečilo,;' resnično homuncula izvršiti — tega malega, umetnega človeka v stekleni posodi,, ki je v vseh svojih delih prav kakor resničen človek in vendar umetnost, skozi in skozi umetnost. Ali nisi, ljubi moj mladi prijatelj, še nikoli srečal takega homuncula? Na svetu jih je dosti, ne vidi se pa vedno posode, v kateri žive. Ce pa kdo seže z roko, da bi se ga dotaknil, zadene ob steklo — mrzlo, gladko steklo, katero jih obdaja. Jaz poznam skrivnost, kako se homunoulns izdeluje, obiskal sem namreč laboratorij profesorja Wagnerja. „Kdor hoče biti resnično božji, Bogu podoben“, je govoril večkrat s svojim raztresenim glasom, „mora v sebi ustvariti homuncula — mora se spremeniti v homuncula.“ Najprvo se je bilo treba skrčiti, kolikor mogočo zmanjšati se. V ta namen je priporočal profesor najmočnejše kise in najbolj privijajoče kisline modeme literature. Treba je bilo zbrati se f v sebe samega, osredotočiti se v samem sebi, postati jaz, nič drugega kakor — jaz. In potem je trebalo spremeniti svojo posodo v steklo, napraviti se prozornega, a tako, da se mu ne more nihče približati — fin in kompliciran stvor, ki se kaže pod steklenim pokrivalom. Tako se je postalo — in tako se postane — to, kar imenuje Wagner homunculus in kar se imenuje tudi umetnik, un artiste pur, za katerega ne biva ni- bo on in njegova stranka vlado podpirala, če bo ona kaj več storila za blagor dežele. Radič se tudi veseli ustanovitve hrvaškega samostalnoga upravnega sodišča, ki ne bo več toliko pod mažarskim uplivom. On in njegova stranka zahtevata volilno reformo na podlagi pravičnosti, ter zato pozdravlja vladni predlog. Čudno je, da je Radie hvalil vlado bana Tomašiča, ki dosedaj mažarskega režima še ni spremenila. V tej seji je govoril tudi znani resolucijonaš Šupilo, ki pa je zavzel novi vladi nasprotujoče stališče. Socialni demokrat Korač se je izjavil proti banovi vladi. Ban Tomašič je opozicicnalnim govornikom odgovarjal in izjavil, da bo on imel pred očmi vedno le blagor Hrvaške. Lepe besede! — V hrvaškem saboru se mlati vedno le prazna slama. Mnoge raznolike izjave, prepiri, dolge, suhe debate, in Hrvaška — je rešena! Raznoterosti. Še enkrat opozarjamo vse pristaše S. K. Z., da se zanesljivo udeležijo 'velepomembnega občnega zbora S. K. Z. dne 24. marca v Mariboru. Ob velikonočnih praznikih agitirajte zaupniki!' med našimi možmi za udeležbo, da bo ta shod sijajna manifestacija naše misli na slovenskem Stajerju! Na velikonočni torek vsi v Maribor! Iz šole. Gdč. Lojzika Ferlež je premeščena iz Lembaha v Št. Jurij v Slov. gor. Opozarjamo na inserat gospoda Pograjca, ki je pripravljen dajati del provizije, ki odpade na njega pri zavarovanju za življenje, za obmejne Slovence. Slovensko vseučiliščno vprašanje je stopilo v drug Stadij, ivrženo je namreč na poti, ki pelje do njegovega realiziranja, za dobro točko nazaj, in to po krivdi tistih kosmatih konservativcev, liberalcev in radikalcev, ki so v državnem zboru zbrani v Zve- 4 7 zi južnih Slovanov. Ta zveza je namreč izjavila, da ne nasprotuje vladni predlogi o ustanovitvi'' italijanske pravne fakultete na Dunaju, pustila je torej pasti Junktim med slovenskim ‘ in i italijanskim vseučiliščem. ('Narodna zveza, to je zveza vseh jugoslovanskih poslancev, je v zadnjem poletju na predlog 'dr. Šušteršiča sklenila: „Dopusti se ustanovitev laške pravne fakultete bodisi na Dunaju ali v Trentinu le pod pogojem, da se zajedno ustanovi tudi slovenska visoka šola v Ljubljani.“ To zahtevo je torej Zveza južnih Slovanov pustila popolnoma pasti v vodo, ne da -bi prej o tem obvestila Narodno zvezo. To je zopet čin hofratske politike, ki dela slovenskemu narodu samo škodo ' in mu še nikdar ni prinesla prave koristi. Kaj poreče k 'temu dr. Ribar, kaj Vseslovan Hribar, kaj narodnovneti Roblek in pa druge veličine Narodne stranke? „Narodni Dnevnik“ se v svojem narodnem radikalizmu 1 samo ' upa pov-speti do ponižne prošnje za skorajšnje pojasnilo. Da, öe bi bili to storili naši poslanci, bi liberalni listi izlivali na nje kar cele kadi gnojnice ' in ne bi mogli najti dovolj zabavljic in zasmehovank, ' im ne dovolj surovih besed, katerih sicer liberalnim olikancem ne zmanjka tako lahko. Pa storili so to liberalci in liberalni zavezniki, in proti tem je treba biti uljudnim. Navsezadnje se bodo še nemara liberalci sami prepričali, ' da so izvršitvi slovenskega vseučiliščnega vprašanja dozdaj samo še škodovali in da je morebitna ugodna rešitev tega vprašanja, kakor sploh obramba vseh naših narodnih koristi edino-le v rokah krščanskih narodnih poslancev. česar drugega kakor notranjost steklenega zvona — jaz . . . Ne bodi tudi noben homunculus, ako hočeš biti podoben Bogu! Ne daj, da bi te vodil dr. Mephisto, da bi te poučeval profesor Wagner - o ne! Pojdi pa v šolo — h komu? H komu drugemu, kakor k ubogi, zapeljani Margareti! Pač res — doktor Faust, njen duhoviti in nezvesti ljubimec. Njena nadarjenost je celo bolj srednje vrste, toda njeno srce je zlato. Njena ljubezen je kakor dragoceno mazilo — ki se izliva po nevrednih nogah ... In to je njen način, po katerem se pbstane Bogu podobnim — kraljevi način trpeče ljubezni. Ona se mnogo pokori, zato ji je mnogo odpuščeno. Ona trpi mnogo, zato je mnogega očiščena. Skozi vice globokih bolečin vodi Margäretina pot k Bogu. In ko se bliža ubogemu doktorju Faustu poslednja ura — ko je dosegel svoj namen, ki obstoji v najvišji posvetni sreči, in ko je ravno radi tega (tako uči Goethe) padel hudiču v roke — tedaj j odrešen na priprošnjo one, kateri je nekdaj strl srce, in katera potegne sedaj bela in sveta — pogrezajočo se dušo proti nebesom. Goethejev Faust ni mogel postati sam Bogu jednak. Mephisto je lagal, kakor vselej laže. Toda po ljubezni in trpljenju je šla Margareta pred njim in dosegla namen, po katerem je on zaman hrepenel —■ dosegla ga je po skritem, krajšem potu. In najti to skrivno pot, to tajno pot do namena — to je naloga nas vseh — zlasti za tistega, ki ima Še mlado kri in čisto srce. Tvoj prijatelj J. Jörgansen. Slabotno brani „Narodni Dnevnik“ Zvezo južnih Slovanov glede na ono zloglasno izjavo o italijanski pravni fakulteti na Dunaju. "Narodni radikalec, ki se sicer kar topi najlepših fraz o obrambi slovenske narodnosti in njenih življenjskih potreb in je že dostikrat slovensko vseučiliščno vprašanje proglasil kot prvo našo kulturno vprašanje, naenkrat kaže veliko obzirnost in slabotno popustljivost v tej vele-važni stvari. Ne da bi ostro obsodil izdajstvo naših narodnih teženj in pozval Robleka in Ježovnika, da izstopita iz zveze, kjer se vladi na ljubo naše vse-učiliško vprašanje zapostavlja za tujenarodnim italijanskim ter se tako pomaga zavlačevati ad calendas graecas,^ še brani to slabotno in sramotno izdajstvo z besedami, posnetimi po „Slov. Narodu“1, svojem duševnem očetu. In potem pa po zgledu kakega široko-vestnega advokata skuša celo krivdo zvaliti na nasprotnika, svojega varovanca, V tem slučaju na ra-mena, krščansko-narodnih slovenskih poslancev. „Narodni Dnevnik“ namreč piše, da leži glavna odgovornost za eventuelni neuspeh na ramah klerikalcev. To je torej liberalna morala: lastne grehe nakladati na druge ljudi, ki niso ničesar zakrivili, sebe pa delati in kazati nedolžne. To je perfidnost in hudobija, katere so v svoji lumpariji sposobni samo Še liberalci. Pošten človek pa se s studom obrne od take politične in moralične propalosti . . . Razglednice s sliko naših slovenskih deželnih poslancev je založila Slovenska, kmečka zveza. Poslanci so dobro zadeti in razglednice prav okusno, izdelane. Komad stane 10 vin. Dobivajo se v prodajalni tiskarne sv. Cirila v Mariboru. „Narodnemu Dnevniku“ ni prav, da smo nekoliko izprašali narodno vest našim narodnim trgovcem. Sodi, da je to samo navadno sumničenje in obrekovanje, dokler ne povemo imen. Gospodje, sumničiti in obrekovati znate vi, mi pišemo resnico. Današnja številka že prinaša ime enega izmed tistih slovenskih trgovcev, ki pošiljajo slovenskim odjemalcem nemške cenike. Ce nas boste izzivali, bomo prinesli še drugä imena. Ce bo pa to v prid dotičnim trgovcem, ne vemo; škodo naj pripišejo svojim varihom,-liberalnim listom. Ce naposled mariborski dopisnik „Narodnega Dnevnika“ misli, da je vseeno, ali da slovenski trgovec kaj tiskati v nemški Mostböckovi, ali pa v slovenski, Cirilovi tiskarni, ne vemo, ali bi se bolj čudili neumnosti ali pa hudobnosti te trditve. Opozarjamo samo na to, kak hrup bi se dvignil med našim narodnim trgovskim svetom, če bi se iz zamenjave slovenske Cirilove tiskarne z nemško Mostböckovo po „Nar. Dnevniku“ izvajala ta praktična posledica, da bi se narodni trgovci zamenjali z nemškimi. Blamaža. Odkar so dobili šentlenartski Nemci in posiiinemci nemško Šolo. nastopajo dan za dnevom vedno bolj drzno. Posebno pa okušajo 1 prenapetost nemškonacionalnega duha šentlenartski Slovenci. Posebno imajo pristaši „Štajerca“ in Malika na piki priljubljenega gospoda kaplana Pavliča. Gostilničarju Schifko-tu ni bilo ljubo, da je gospod kaplan njegovo hčerko v nemški šoli imenoval Živko, kakor je ime zapisano v matičnih knjigah. Sploh se v Št. Lenartu in Slovenskih goricah to ime izgovarja vedno le Živko in ne Schifko. fGospod kaplan je bil vsled žaljenja od strani Schifko-ta primoran vložiti tožbo. Dne 18. januarja t. 1. se je vršila pred okrajno sodnijo v Št. Lenartu obravnava, pri kateri je bil Schifko obsojen na 50 K globe. Živko recte 'Schifko je vloži! priziv ) in tožbo proti gospodu kaplanu Pavliču. Pri vsklieni obravnavi na okrožni sodniji v Mariboru dne 23. marca je bila prvotna obsodba potrjena, gospod Pavlič pa oproščen. Schifko mora plačati tudi vse pravne stroške. Nemštvo je zopet za eno blamažo bogatejše. JDr. Luegerjev grob. Kakor znano, so položili dr. Luegerja začasno v grob njegove matere. Namen, ki so ga imeli, da bi namreč že letos prenesli truplo v krypto, ! ki jo bodo zgradili pod glavnim oltarjem cerkve na osrednjem pokopališču, se je opustil. Ta cerkev je nova, in ne bo še tekom tega, leta dovršena. Grobnico bi sicer lahko pripravili poprej, a odločili so se, da bodo prenesli dr. Luegerja in njegove stari še šele potem v njo, ko bo cerkev popolnoma izdelana. Zato se je sedaj določilo, da bodo prenesli pokojnega župana šele prihodnjo spomlad ob obletnici njegove smrti. Pri tej priliki se bodo vršile velike spominske slavnosti. Slovenski trgovci v gosteh v Zagrebu. Zagrebško trgovsko društvo Merkur priredi dne 3. aprila na streljišču v Zagrebu koncert s plesnim venčkom. Te prireditve se udeleži tudi slovensko trgovsko društvo Merkur iz Ljubljane s popolnim svojim pevskim zborom. Merkurjevemu izletu v Zagreb se pridruži tudi mnogo slovenskih trgovcev in drugega občinstva. Hrvatski listi pišejo, da bodo hrvatski trgovci svoje slovenske goste sijajno sprejeli in da bodo pri tej priliki priredili veliko manifestacijo brvatsko-slovenske vzajemnosti. Strah pred Slovenci. Mestni svet v Gradcu se je bavil v seji dne 23. marca z veliko nesrečo, ki preti nemškemu značaju mesta Gradec. Mestni svetnik Pichler je stavil nujni predlog, da se naj sestavi odbor, ki bo varoval in čuval graško nemštvo. V predlogu pravi predlagatelj, da obrtništvo v Gradcu prehaja vedno bolj v slovenske roke, ;in se je bati, da bodo slovenski trgovci in obrtniki preplavili Gradec. Izvolil se je res tak odbor, ki si je Stavil nalogo, da zabrani „prodiranje Slovencev proti Gradcu“. — Povzročil je ta nujni predlog naš prijatelj „Grazer Tag-biatt“, ki je dne 20. marca v dolgem uvodnem članku ”P*e Slaven in Graz“ naslikal svojim lahkovernim čitateljem slovenskega zmaja, ki si hoče podjarmiti nemški, Gradec. Clankar piše, da se leto za letom množe slovenski obrtniki v Gradcu, in da ta pojav ni za „špas“. Mi pa pravimo, da je treba graške Slovence pošteno organizirati, pa bo Gradec res zgleda! nekoliko drugače. Gradec je največje slovensko/tnesto. Naprej pred vrata Gradca! S. K. S. Z. (pevski odsek) priredi na velikonočni ponedeljek izlet v Slivnico. Odhod točno ob 2. uri popoldne iz glavnega trga. V slučaju neugodnega vremena odhod z vlakom ob 1. uri 40 minut popoldne. V Slivnici prosta zabava v restavraciji Lobnik (poleg postaje). Vsi p. n. somišljeniki in somišljenice dobrodošli ! Iz socluijske službe. Prestavljen je sodnik dr. Ambrož Petrowitsch iz Št. Lenarta v Slovenskih goricah v Ptuj; Janez Sernec iz Gornjegrada v Šmarje pri Jelšah; dr. Herbert Fischer k višji deželni sodniji v Gradcu. Sodnikom so imenovani avskultanti: dr. Rupert Celestiner, Anton Kajfež, dr. Feliks Rakovec, Rudolf Križek in dr. Jožef Fišinger. Za 50 kron iščejo hočki stiskani kristjani. po domače nemškutarji, neko sredstvo, s katerim bi c. g. kaplana Krajnca spravili iz Hoč. To kaže veliko uboštvo in revščino hočkih,, Nemcev“. Bi sicer več obljubili — č. g. kaplan Krajnc je večje žrtve vreden — pa najbrž nimajo: nemška rajfajze-nova kasa je dobila mogočno konkurenco v slovenski posojilnici, in učitelj Gatti je sicer baje kapitalist, toda razpoložnega. kapitala ima bore malo. Nekaj pa nas uči ta inserat. G. kaplan Krajnc je mož, ki mu v javnosti v celih Hočah ne more nihče najti nobene hudobije, in sedaj „stiskani kristjani“ iščejo okoli po svetu kak njegov delikt. Pa zastonj ves trud. Na poštenem življenju kaplana Krajnca si boste razbili svoje — butice. Podpornemu društvu za slovenske visokošolce na Dunaju so dalje poslali: 225 K: Ljubljanska kreditna banka; 200 K: Posavcev na Dunaju; po 100 K: inž. Gustav Pibroutz, tehnični vodja na Dunaju, in Hranilno in posojilno društvo v Ptuju; po 50 K: Mestno županstvoi v Kranju, posojilnica v Ribnici, in Kmetska posojilnica na Vrhniki; po 30 K: dr. Karol Hinterlechner, Dunaj, (Obrtno pomožno drb&fvo v Ljubljani, in Okrajna hranilnica v Ormožu; po 20 K: g-a Ana Dobida v Trstu, K. A. na Jesenicah, Hranilnica in posojilnica na Dolu, Posojilnica v Framu in na Vranskem; 12 K: Posojilnica v Vojniku; po 10 K: dr. Matko Heric, profesor v Št.,Pavlu, Minka Hrašovec v Radovljici, dr. Ivan Jenko, primarij v Ljubljani, dr. Leopold Poljanec, c. kr. prof. v Mariboru, Jurij Šenk, p. d. Makek, Jezersko, in dr. Klement Seshun, odvetnik na Dunaju; 6 K: dr. Karol Janežič, Volosko: po 5 K: notar Jak. Kogej v| Postojni, Jak. Vrečko, c. kr. pošt. nadkom., Zader, in dr. Fr. Žižek, Gradec; po 4 K: Jelena Bavdek,, dr. Fr. Detela, vlad. svetnik v Ljubljani, in Ivan Šorli, c. kr. nam. svetnik, Pazin; po, 2 K: Fr. Abulner, Ljubljana, prof. Mart. Mastnak, Gorica, in prof. Saša Šantel, Pazin; 1 K: župnik Bolt. Bartol, Sp. Bernik. Skupaj 1067 kron, — Odbor se iskreno zahvaljuje za poslane darove in prosi z ozirom na veliko potrebo novih podpor. Darove sprejema društveni blagajniki Ivan Luzar, nadrevident juž. žel. v p., Dunaj II. Reisnerstraße 27. Liberalno' — narodno — pa še radikalno povrh. Mariborski člani absolutnega narodnjaštva, prvaki, slogaši in ovinkarji bodo postali sčasoma sila slavni. Posebno kar se tiče naše občne zahteve, da zadobi slovenščina na naših železnicah veljavo in svoje pravice, imajo ti gospodje svoje specifične in originalne nazore. Evo dokaza! Dne 18. marca sem na mariborskem kolodvoru v slovenščini zahteval vozni listek. Poslujoči uradnik mi ga proti predloženemu denarju ni hotel dati.| Kričal je nad menoj: „Ich versteh’ nicht windisch, redens deutsch!“ A jaz sem ostal pri svojem. Še-io ko sem zahteval pritožno knjigo in sem v slovenščini zapretil uradniku, da bom se potom našega državnega poslanca pritožil na direkcijo, mi je dobri mož z vidno ježo dal vozni listek. Za menoj je stal pri blagajni mož, ki velja pri naših liberalcih za hudega narodnega radikalca, Ta je poslušal moj prepir z uradnikom p ter je večkrat proti meni prezirljivo namrdnil svoj liberalni obrazek. Za malenkostno se mu je zdelo, da človek, ki ni aboniran na liberalno narodnjaštvo, provocira s slovenščino. Radoveden sem bil, kako se bo kregal ta su-pra-narodnjak z uradnikom, ter sem počakal. A v moje začudenje se je ta vzor-narodnjak poslužd blažene nemščine. Ne vem, ali iz strahu pred tem uradnikom, ali policajem, ki je bil v bližini, ali pa vsled globokega spoštovanja do nemščine. To je pa že višek narodnjaštva in radikalizma obenem! Svetovati bi bilo, da bi gospodje „narodnjaki“ Šli za nekaj časa v Šolo k našim koroškim bratom, ki se ne strašijo ne policajev, ki jim ,pa tudi ne zleze srce v hlače, če kak nemškonacionalni; železniški uradnik noče razumeti slovenščine. Slava liberalnemu narodnjaštvu in rodoljubju! Slovaški župnik Hlinka in ogrska, vlada. Pred dnevi se je poročalo, da je slovaški župnik Hlinka, ki je prestal triletno ječo, zopet poklican nazaj, da prestane še en mesec kazni. Kakor pa se nam poroča, biva župnik Hlinka v Ružombergu (Roszahegy), kjer se prav dobro počuti. Dne 13. t. m. Je imel slavnostno sv. mašo. Na stotine ljudstva se je trlo v cerkvi in zunaj cerkve. Vse ga je hotelo pozdraviti in STRAŽA. poljubiti roko župniku, ki ga slovaško ljudstvo slavi kot svojega mučenika. Kakor se Suje, hoče ogrska vlada zabraniti vsako večje slavlje ob priliki blagoslovljeni a zaprte cerkve v Hlinkovem domačem kraju, češ, da bi mogoče nastali kaki nemiri. Slovanska liga katoliških akademikov a a Dunaju je priredila dne 16. svečana v društvenih prostorih dobro obiskan prijateljski večer za, člane, ki bivajo na Dunaju. Predaval je A. Me) ich ar ek. Ceh, o slovanski vzajemnosti. Zasledoval je razvoj ideje od njenih početkov pa do današnjih poizkusov in načrtov, kako zbližati na pozitivni podlagi slovanske narode. iNaše stališče nasproti neslovanom ne . sme biti več samo tisto romantično, da smo narod bodočnosti, ampak stremiti moramo za zedinjenjem in organiziranjem naših sil, da bomo tako lažje uspešno prispevali svoj' 'del k občni človeški kulturi. Zato je treba, da skušamo ublažiti in poravnati notranje spore med posameznimi slovanskimi rodovi na podlagi vestnega preučevanja razmer. Pri točki o našem skupnem občevalnem jeziku se je zavzel tovariš predavatelj po vzgledu H. Ji ročka za srbohrvaščino. Tretja je zahteva po organiziranem znanstvenem delu, kakor ga imajo naši zapadni sosedje. Skupno slovansko glasilo, urejen književni trg, slovanske knjižnice in čitalnice, strokovni shodi, izmenjavanje profesorjev in dijakov, potovanje in turisti-ka: to je nekaj pozitivnih. sredstev in potov k zbliža-nju in spoznavanju. Kratek slovenski posnetek predavanja je podal nato tovariš Sušnik, da so udeleženci lahko kontrolirali. v koliko so pravilno razumeli tovariša predavatelja, istotako tovariš Stele, ko je v živahni debati govoril tovariš Poljak M a tj a si k o razmerju Poljakov do Rosinov in Cehov; to je bil obenem praktičen poizkus, kako se Slovani le lahko Sporazumemo, govoreč vsak v svojem jeziku. Slovanski slušatelji na češki univerzi.» „Študentska Hlidka“ piše: „Število slovanskih dijakov na češkem vseučilišču veselo narašča leto za letom. Pred desetimi leti je bilo tu vpisanih samo deset Slovencev, v preteklem šolskem letu že 119. Istotako napreduje število Srbov in Hrvatov: v ! zimskem tečaju 1907-8 jih je študiralo v Pragi 26, lani pa so dosegli število 171. Z ozirom na vedno naraščajoče število slovenskih slušateljev so prosila lani društva jugoslovanskih akademikov „Adrija“. I „Ilirija“ in „Klub slovenskih tehnikov“ akademični senat, da naj bi se vršila v s vrb o priprav za bodočo slovensko univerzo v Ljubljani na češki univerzi v Pragi predavanja v slovenskem jeziku s slovenskimi docenti iz pravnih, državnoznanstvenih in modroslovnili strok. Ta prošnja ni bila ugodno rešena. Ministrstvo je odgovorilo z odlokom z dne 12. julija 1909, da je nemogoče ugoditi predlogu akade-mičnega senata, da bi se naredbinem potom pripojili k univerzi ti kurzi predavanj v slovenskem jeziku, z ozirom na to, ker je po par. 1 obstoječega zakona na češki univerzi v Pragi učni jezik izključno češki. Da bi se dalo temu predlogu ugoditi,,1 bi bilo treba po mnenju naučnega ministrstva preje spremeniti obstoječi zakon. O taki spremembi se pa ne da baje dalje obravnavati, ker imajo ti zahtevani kurzi predavanj samo prehoden značaj.“ Skrbimo, da čitamo dobre časnike. Mladenič, ki v mladih letih malo ali celo nič ne bere, se pozneje, če se poda v svet, silno lahko pokvari. Takih slučajev sem že veliko doživel, zato se mi zdi potrebno, označiti par silno žalostnih vzgledov. 'Mladenič se je šel učit neke stroke v tujino. Življenskih skušenj v tej mladosti še ni imel. Ko je nekaj časa občeval s svojimi tovariši, je sprevidel, da je najbolj neumen med njimi in moral je, zastran ■tega, ker ni nič bral, marsikatero zaničevanje prestati. Radi tega je začel večkrat iz strahu, in da je imel mir, jemati v roke časopise, kakoršni so mu pač prišli v roke. Da je pa bilo najbližje, social-demokra-ško glasilo, za to se je tam že preskrbelo. Ni bilo dolgo časa, in naš poprej tako dobri mladenič se je privadil slabega berila, in je bil prav; hitro zrel za socialnega demokrata. Pozneje se mu je Še svetovalo, naj si preskrbi za svoje napačno mišljenje primeren katekizem. Sedaj je dotični možak že tak učenjak M zna za drugo vero. Pravi tudi, 'da je bil Kristus prvi socialni demokrat, da je začetnik in vstvaritelj . st,™]e. V tem je sicer nekaj resnice, kajti dokler m prišel Kristus na svet, do takrat priprosto ljudstvo sp oh se misliti ni, smelo. Poprej je bil priprost človek suženj, m se toliko ne vreden, kakor žival. Trdilo se je, da ubogi človek nima duše. To je bil tudi človeštvo, nekdaj ni tako napredovalo, ka~ ko i sedaj. A pomisliti moramo dalje: Kristus ie sicer učil, da smo pred Bogom vsi enaki, in da se mora (la,i vsakemu kar mu gre po pravici. Nikdar pat ni učil, da se mora premožnejšemu vzeti, in če druaa-ee ne da, se mu pa nastavi revolver. Ropati krast to po katoliški veri ni bilo nikoli dovolS Ko M sedanji čas znalo ljudstvo le bolj temeljito in trezno misliti, potem bi prav gotovo bolj spoštovalo Kristu sa in njegove namestnike, kakor, jih sedaj. Nikakor pa ne morem verjeti, da bi se na. tak način prišlo k napredku, kakor sem slišal meniti se nekatere* Mi zategadelj veliko računimo, da pride več denarja*iz kas. Pri tem pa vse zalumpajo, namesto, da bi var- čevali. Zapravijo pa še več, kot zaslužijo na račun, da. pride skoro čas, in bomo vsi enaki, m si bomo (telili denar, ki ga je sila veliko v blagajnah. Se en slučaj, katerega sem preživel nedavno pri vojakih. Tam je bilo dosti prilike, spoznavati, kaj mladi ljudje mislijo in počenjajo. Bili smo zbrani fantje skoro iz vseli dežel avstrijske monarhije, v svoji sredini imeli smo nekega nevarnega učitelja, po stanu Čevljarja, kateri nas je skoro vsak dan vec, ali manj navduševal za anarhistično stranko. Seveda je moralo to ostati prikrito. Slišale so se naravnost strasne reči, katerih tukaj, ne morem napisati. Pogosto sem migni! svojim sotovarišem, naj bi mu posegel kateri vmes, ali večkrat sem mu štreno zmešal pač jaz, ker sem Videl, da se na druge ne morem popolnoma zanesti. Vprašal sem ga tudi, kaj ga je pripravilo, da, je postal anarhist. Pripoveduje mi, da je prebiral pridno takšne liste, katere, je dobival v škatljiei iz Švicarskega, ker se prosto ne smejo pošiljati. Druge soto-variše, kateri niso nič brali, je vedno zbadal, in jim pravil, da se s takimi pač ne da nič napraviti, ki nič ne berejo. To je drug slučaj, kako daleč pride človek, ki nič poštenega ne bere, dokler je še doma pri svojih stariših. Pozneje se poda v svet, se ne zna varovati slabega] berila, dobrega ne zna najti, in postane nesrečen časno in večno. Želeti je, da bi si vsak mladenič in vsako dekle, kakor hitro stopi iz šole, preskrbelo poštenega, napravi podlagi pisanega berila, posebno „Slovenski Gospodar“ in „Stražo“, ki imata; za gospodarje in gospodinje mnogo zanimivega, prvi kar tako poučno prilogo, kot so „Gospodarske Novice“. Treba je le vsake do konca prebrati. Dobro je, če ce mladina seznani tudi z drugimi krščanskimi listi. Nazadnje bomo pa vsi enih misli srečno napredovali v gospodarskem in gmotnem oziru. StaJ©rsko. Mariborske aovice. Stariši, ne puščajte malih otrok samih! Na Veliki četrtek dne 24. !t. m. je pustila žena železničarja 'Kristmana svoje dvoje otrok v starosti 17 mesecev in 3 let, sama v hiši, med tem, ko je ona šla na trg kupovat. Ko se domov vrne, je našla 17 mesecev staro hčerko po imenu Marjeta, vzacli za po’ steljo nezavestno ležati. Rešilni voz, katerega je mati hitro obvestila, je ponesrečenega otroka hotel v bolnišnico prepeljati,, a otrok jje že med potoma umrl. Žalostni velikonočni prazniki za stariše. Kadetnica v Mariboru. Dosedanji poveljnik ka-detne šole v Mariboru, podpolkovnik Josip Maver-hofer pl. Grünhübl, bo ob koncu šolskega |gta prestavljen k svoji prejšnji Četi. Naslednik še ni določen. Telefon. Dne 22. marca se, je vršilo v Mariboru posvetovanje trgovcev in drugih interesentov za uvedbo telefonične zveze Maribor—Ptuj—Ormož—Čakovec—Velika Kaniža. Navzoč je bil zastopnik poštnega ravnateljstva v Gradcu, poštni svetnik dr. Al-drian Müller. Sklenilo se je, da se zberejo potrebni doneski, ter se storijo potrebni koraki, da vlada čim prej zasigura ustanovitev te telefonske proge. V tem slučaju se napravijo tudi v Ptuju in Ormožu telefonske mreže. Maribor. Pri trgovcu Janezu Holzerju v Tržaški ulici zraven f bolnišnice, je zadnje mesece zmanjkalo iz skladišča večja množina koruze in pšenice- Polieifja je dognala, da, je 201etni dninar Alojz Matjašič, od Sv. Antona doma, v zvezi z 191etnim Holzerjevim hlapcem Anton Rajhom kradel dotično zrnje. Vratar v bolnišnici. J. Andražič, je videl, da je Matjašič večkrat nesel polne vreče z vrta v bolnišnici, kamor jih je Rajh preko vrtne ograje vrgel. Matjašič je vkradeno zrnje potem prodajal deloma pri Holzerju, nekaj pa pri nekem drugem trgovcu. Skupljeni denar ista si Rajh in Matjašič med seboj delila. Pri Rajhu so tudi našli večjo množino kave. Policija ga je aretirala in izročila okrožni sodniji. Mati in hči ponesrečile. Včeraj dopoldne sta se pripeljale 481etna. Alojzija /Polanec, posestnica v Ja-renini, in pa njena hči Marija, sedaj omožena Kos, posestnica v Melinju, v Maribor. V Tegetthoffovi u-hei se je pa konj lokomotive vstrašil in vsled tega po cesti zbežal. Kočijaž Ignac Polanec je padel na ee-sto, ne da bi mogel divjega konja vzdržati. Nazadnje jc zadel konj z vozom v neko ob cesti stoječo drevo m obe ženski so padle z voza in pri tem zadobile več poškodb na glavi, oziroma na roki. . IRešilni voz ie obe odpeljal v bolnišnico, med tem ko je Ignac Polanec sam lahko odšel na dom. Roparski napad. V torek dne 22. marca, zve-cer okoli 10. ure, sta napadla dva neznana ponočnjaka domu gredočega 621etnega barantača z jajci Jurija Baumana iz Kremberga, na cesti v Leitersbergu blizu opekarne, ter sta ga vrgla v cestni jarek. Med tem ko 'ga je eden od roparjev s palico po glavi v-daril, mu je vzel drugi denarje v znesku 15 kron. J. Bauman je nezavesten v jarku obležal, dokler