Poštnina plačana T gotovini
življenje:
• 1n • svet-
Tedenska revija štev, 10. Ljubljana, dne 9. marca 1928. Letali.
z>
Г F/UP
fXÇf SUL
V£b£LA ZÇOOâA 12 Ž!VL1£H1A V C ti AU L£ <,TONU
Banja se oglaša ...
T okolici Charlestona, metropole bombaževega ozemlja Južne Karoline, je stala — nekoliko proč od ostalih bivališč belih, črnih in rumenih smrtnikov — koliba zamorca Šala Wooda. Bila je revna lesena bajta z napol razdrto streho in slabimi vetrnicami, ki so bile vedno zaprte, zakaj šip ponekod sploh ni bilo ali pa so se le s težavo razločile pod gostim žoltim prahom. Za kočo je bil kos slabo obdelanega vrta. Ondi je životarilo nekaj tobačnih bilk in merunkovih dreves: na tej str ni sr bili zasajeni batati. na oni vodne melone in buče. ki so pokrile tla z p sto mrežo zelenih in rumenih ovijalk. Bilo je tudi pre:ej plevela. Največji d-! dvorišča je zavzelo smetišče s kupom praznih pločevinastih vrčkov, razbitih posod, gnilih, smrdljivih melonovih in drugih odpadkov. Vse to je bilo ograjeno z nizkim plotom. Z obeh strani Woodove bajte in za njo so valovala, kamor je s.gel pogled, zelenorumena polja koruze »mond^mina«. sadeža, ki ga j- po --kih • indijanskega preroka Hiawata ^«m Bog podaril človeštvu. Na nasprotni strani, bolj v smeri k obrežju reke Ashleye, so se raztezale z obeh strani ceste bombaževe plantaže, ki so -Jaj pa zdaj vzvalovale, kakor da bi letele nad njimi mogočne peruti.
V-j to pa se je bilo že skrilo v temi; nastal je večer in na obnebju so sijale zvezde s tistim čarobnim bleskom, ki ga očituje zgolj južno nebo.
Iz daljave je prinašala sapa laskave zvoke banjolista*, zamorskega godca, ki je bržčas plul s čolnom po reki; daleč naokrog ni bilo ne krčme niti kakšne druge hiše. odkoder bi prihajala pesem. Kakšnih tisoč korakov tja proti mestu je bivala »teta« Marjeta s hčerko Zuzko. Starka se je preživljala s prodajo citronovega soka po charle-stonskih ulicah, hči pa se je bila pred nekaj tedni vrnila iz službe v Kolumbia City. Torej v hiši tete Marjete ni bilo
• Ba:.;o (' .džo) ]e kitari podoben godalni in-strr enit zamorcev v Zeiiniieaih državah ame-riikih.
moškega, tudi ni mogel nihče bren-kati na banjo.--Šele nadaljnjih tisoč korakov naprej je bila najbližja hiša in daleč, daleč za njo se je razprostiralo mesto, čigar odsev se je videl v temačnem ozračju.
Ko so se oglasili tihi zvoki banje, se je Šal zdrznil. Sedel je pred vratrni svoje kolibe in kadil iz kratke pipe. oziraje se češče na ženo Ido, ki je sklonjena na nizkem sedežu pestovala majhnega, bleščeče črnega otročička, čigar razgaljeno telesce se je vzlic mračni okolici razločevalo. Ida. stara približno štiri in dvajset let. z nelepim obličjem, ki sploh prevladuje pri črncih južnoameriških držav, ni opazila, da se je mož nenadoma vznemiril. Zvoki z reke so ii vrlo ugajali: sanjavo je obračala glavo in sklanjajoč se k detetu je jela potihoma peti eno tistih starih zamorskih pesmi, ki so se ohranile izza časov suženjstva in ki v potomcih osvobojenih sužnjev vzbujajo zopet in zopet bolestne spomine.
»Halo, Ida!« je vzkliknil Šal naglo, z malce ostrejšim glasom nego mu je bila navada. »Pojdi za hišo in mi pripravi dve buči; vzamem ju seboj v mesto.«
»Nocoj?« je vprašala Ida nagloma in je srepo pogledala soprogu v obraz, ki je bil ves črn, le oči so se svetile v belem nadihu.
»Da tal sicer takoj. Ostavi otroka tukaj, da ga ne bi vrezala. Kje sta druga dva otroka?«
»Vlegla sta se k spanju,« je odvrnila Ida. Potlej je vstala, položila otroka v košaro na tleh m je odšla z naglimi koraki po zaželjene buče.
Salamon je zrl za njo; usta so se mu razširila k smehu, roka se je zarila v kodraste lase in velike oči so se zamišljeno zapičile v temo, kakor da bi jo bile hotele pronikniti.
Veter je na mah utihnil in pesem je umolknila — le dete v košari je tiho zajokalo. Šal ga je izprva skušal potolažiti, ko pa je postajal jok čedalje glasnejši, je potegnil košaro k vratom v plotu, pozorno prisluhnil in nato pohitel k ženi na vrt.
»Ali si končala?« je vzkliknil že od daleč.
»Vse je v redu. Tu-!e imaš dve buči, zdaj pa me pusti k malemu! Joka.«
»To ,se ti samo čuje; mala je tiho. Vzemi še eno bučo, pa debelo; boljše je, če ponesem tri v mesto,« je rekel. Žena je odrezala še eno — nerada sicer, a pokorna ukazu. Tako je minilo «pet nekaj minut.
Salamon je stal resno za njo in je nestrpno poslušal. Stoprav ob novem udarcu vetra, ko so spet priplavali zvoki banje, se je umiril in je pustil ženo, da je pohitela k otroku. Počasi je sam krenil za njo, z nemim režanjem, ki ga je tema skrila. Nič se mu ni več mudilo k odhodu. Radovedno je stopil k ženi, ki se je pravkar sklonila nad košaro in se z naglim krikom obrnila.
Zamorček je izginil
»Šale,« je vzkliknila, »naše male ni!«
»Tako? Bržčas je pobegnila,« se je šalil. »Čudežen otrok: komaj štiri tedne je stara, pa že beži.«
»Le poglej, res je ni nikjer!« je jela tarnati.
ršale», je vzkliknila, «naše male ni!»
»Nemara pa si ga poistaivila kam na dvorišče?«
Skokoma je preiskala vsak kotiček na dvorišču, venomer tožeč in ihteč. Planila je v kolibo k možu, ki si je z največjim mirom prižigal pipo.
»Kje je moj otrok? Ti si bil tukaj, ti veš! Daj mi otroka!«
Odsunil jo je, rekoč: »Ali naj jaz skrbim za tvojega paglavca? Položila si ga v košaro — well — pa ga tam vzemi!«
»Moj Bog! Ali res ne veš, kje je.«
»Se sanja se mi ne!«
»Tedaj ga je kdo uikradel. Kdo? Kdo? Razen tete Marjete ni nikogar v bližini. Ah, nemara pa je ona ...?«
»Nesmisel!« je vzkliknil Šal. »Kaj bi staro babše počelo z mladim detetom?«
»Kaj če ga proda? Oh, moa otrok, uboga mala!«
»For God's sake*, ne vpij toliko!« jo je skušal Šal pomiriti, »saj imaš še dva velika dečka. Če je bila res ukradena, bom jutri pogledal, kako se je moglo to zgoditi!«
»Kdo — ti? O. saj te poznam! Kaikoi vsak dan, boš tudi jutri posedal po char-lestonskih krčmah, ne meneč se ne zame in ne za otroka. Ali jaz moram imeti svoje dekletce, pa najsi bi bila morala iti k samemu prezidentu v Washington! Moram dobiti otroka, ki so mi ga ukradli samo zaradi tvoje lenobe! Čaj, sama poizvem!«
Šal ni odgovoril. Majajoč z glavo je zrl, kako je hitela k vratom in izginila v nočni temi.
Pri teti Marjeti
Nekaj minut potem se je bila ustavila pred bajto tete Marjete. Od znotraj se je čul starkin godrnjavi glas in mla-dostnejši glas Suzane. Toda čuj! Kaj je to? Kakor da bi ji prihajal na uho otroški jok... bližje... vedno bližje... pritajeno... iz nekega oddaljenega skrivališča... Z enim samim sunkom je Ida odprla razbite duri in se ustavila na pragu sobe. Teta Marjeta ji je prihitela naproti.
»Halo, kdo je! Koga pa smo dobili?« je vprašala presenečena. »Če prav vidim, gospa Woodova? Vstopite gospa Woodova! Sveti Mojzes! Kako pa izgledate? Kaj Se je zgodilo?«
Gospa Woodova je vstopila in se je divje ozirala po sobi. Deteta ni ne videla niti čula. Stara, na pol razbita svetiljka je gorela na mizi in osvetljevala zajetno sveto pismo z rdečimi in črnimi črkami; teta Marjeta, povsod na glasu zaradi svoje pobožnosti, je bila minuto preje čitala. Na krožniku, ki
•Za božjo voljo I
je bil sicer snažen, vendar pa v sredini potrt, je ležalo nekaj koščkov zlatoru-inene oranže, tik krožnika pa vrč z vodo. Vrata majhne sobe, ki je rabila za spalnico, so bila zaprta in teta Marjeta je bila posadila k njiim leseno stolico in se je nanjo vsedla. Bila je velika, reje-na gospa, težka skoraj 250 liber, z obsegom, ki je primeren tej teži. Nihče je ne bi mogel ganiti z mesta, če se ne bi hotela odmakniti sama.
»Torej, gospa Woodova,« je rekla, ne da bi bila odvrnila svoj pogled od došle zamorke. »Kako pa je to, da ste nas prišli obsorej obiskat? Pa ne da bi se vam bilo pripetilo kaj neprijetnega — ha? Nu, sedite vendar.«
»Well — well«* — je odvrnila Ida nesigurno. »Hotela sem vprašati... ali niste videli... mojega moža...?«
»Vašega moža?« se je začudila teta Marjeta.
»In mojega otrooička! Mož je odšel ž njim. Ali ga je morda ostavil pri vas?«
Teta Marjeta je prislonila svojo stolico še bližje k vratom in se je nedolžno nasmehnila.
»Saj veste, gospa Woodova, da gospod Wood nikdar ne prihaja sem. Sigurno se je zamudil v Charlestomi. Nikar ne bodite v skrbeh. Vzemite no po-žirek citrone; pozna se vam, da ste se na moč prestrašili. Zakaj bi se toliko bali? Tako velik, močan črnec ne zgreši zlahka poti.«
»Kje je pa vaša hčerka Zuzka?« je vprašala gospa Woodova z drhtečim glasom, še vedno nepremično zroča v usodna vrata.
»Nekaj ji ni bilo dobro, pa je šla počivat. Gospa Woodova. oniditp vendar na zrak, tu-le je preveč zatohlo in se vidi, da vam tak zrak nič kaj ne prija.«
Ida se ni branila. Teta Marjeta jo je objela in jo presrčno spremila, proseč jo malce porogljivo, da naj ne bo v strahu. Nato je zapahnila vezne duri.
Zamorček se oglaša
Ida je šla kakšnih petdeset korakov čez polje naravnost k svojemu domu. Nato pa se je pritajila; zlezla je po vseh štirih nazaj k hiši in je, naslonivši uho k zadnji steni tenke lesene kolibe, prisluškovala. 2e čez nekaj minut je čula tihe glasove, brž nato pa glasen otroški jok. Skočila je pokonci, dvignila stisnjene pesti in besno zapretila:
•Dobe« — dobro
»Moj otrok, moj otrok.« }e momljala, »hočem ga imeti, vse vas bom pognala pred sodišče.«
Ko so se čez nekaj trenutkov odprla vrata in je stopila iz hiše teta Marjeta, da bî z nabito puško obšla svoj dom, je Ida že hitela domov povedat soprogu, kaj je bila dognala. Šal pa ji je rekel. da je sanjarka in se je brezskrbno vlegel k počitku.
Skrivnost se mora pojasniti
Stara teta se je vrnila, zapahnila duri, vstopila v spalnico in se slekla. Na postelji je ležala mlada, nemara okoli osemnajst let stara devojka nenavadne lepote. Njena polt je bila nekoliko svetlejša kot je navadno pri črncih; obraz ji je bil pravilnejši, le gosti, ko-
«Kaj pa je hoiela, mamica?» je vpva» šala deklica.
drasti lasje in debele ustnice so bile dokaz čistokrvne zamorke. V kotu je stala košara, v kateri je ležal črn otročiček, star približno štiri tedne. Obraz mu je bil še vlažen od solz, ali medtem se je bil že umiril in zaspal.
»Tako mi je bilo, kakor da bi sedela na žerjavici,« se je smejala starka, ko je vstopila in postavila svetiljko na tla.
»Bala sem se, da bo dete vsak hip zajokalo.«
»Kaj pa je hotela, mamica?« je vprašala deklica in naslonila glavo na roko. Svetlobni sij, ki je padal na njo. je dal njeni na pol razkriti postavi čarobno podobo. Zdelo se je, da z velikih temnih oči sevajo bliskavice; polt je zableščala v luči kakor temnobarvno steklo, kadar posine nanj solnce. Videla se je, ka-* kox krasna umetnina iz ebenovine.
»Kaj pa naj bi hotela, Zuzka?« je odvrnila teta Marjeta. »Poizvedovat je prišia. Zdaj je res že zadnji čas, da se ta skrivnost pojasni. Brž jutri jo izdam Ali si čula. da je vpraševala po otroku, ki ga je njen mož bojda ostavil tu pri nama?«
»Bedasta trditev!« je vzkliknila Suzana.
»Dobro ve. da njen ničvredni soprog nikdar ne zahaja k nama. Kaj bi tudi počenjal tu? Komaj da ga poznam, nepridiprava. Da, hotela je poizvedeti, ali je otrok tukaj. Oh, če bi se bil takrat izdal z jokom?!«
»Ha-ha-ha! Dete je pametnejše od nje!« se je zasmejala Suzana.
»Vse kaže. da je treba zadevo nemudoma pojasniti. Jutri storiva to, kar sva že zdavnaj hoteli.«
Po teh besedah je teta Marjeta pokleknila in je zapela svojo večerno molitev. Olas ji je bil podoben kruljenju lačne živali. Nategnila si je čez ušesa belo čepico, ki se je kaj čudno podajala črnemu, robatemu obrazu. Ozrla se je še enkrat na otroka, ki je mirno spal in je položila svojih 250 liber na posteljo. Odtod je kakor orkan puhnila v smeri k svetiljki. tako da je Ieščerba prestrašeno vztrepetala in od strahu ugasnila.
Teta Marjeta gre v mesto
Naslednjega dne se je podala teta Marjeta s skrivnostno zakrito košaro na pot v mesto. Napočil je jasen, vroč dan z vsem čarobnim razkošjem južne pri-rode. pa tudi z vsemi drobnimi in težkimi nadlogami, z vročino in mrčesom in kar je še sredstev, ki rabijo materi naravi, da ohladi naše pregoreče navdušenje.
Koruza, čije žolte lati so kukale izmed zelenega listja, se je rahlo zibala v vetru; ni ji bilo lahko pod solnčnimi žarki, pripekajočimi čedalje bolj s temno-višnjevega obnebja; a trave in ognjeno pisane cvetlice na robu njiv so se jele pripogrbati od utrujenosti. Zajetna ženska je korakala prav počasi in po gu-bavetn obrazu so ji polzele na vrat težke potne kaplje. Teta Marjeta je bila stara kakšnih pet in petdeset let. a je bila podobna ženski, ki še ni prekoračila prve polovice stoletja in ki si je docela v svesti svojih sil. Imela je slabo. pomanjkljivo in nemarno zapeto obleko; ohlapni rokavi so se na široko odpirali, tako da so se pražile v solncu itak že dovolj temne, črni svili podobne
mesnate roke. Na prstih je nosila gladke prstane iz prav belega srebra in malce posivele kodraste lase je pokrival slamnat, z rdečim, a skoraj že počrnelim trakom obšit klobuk.
Pot v mesto je bila mirna. Na poljih so delali beli in drugobarvni ljudje, ki so pozdravljali znano popotnico če jim je bila prišla blizu, z vzklikom: »Hello, aumt Margaret.«*)
Od oddaljenega obrežja reke Ashleye se je čulo ptičje petje in rikanje živine na pašnikih. Prav tik ceste je ležal poginjen konj; z mrhovino so se gostili jastrebi in se otepali med seboj za slastno kosilo. Teta Marjeta ie korajžno odkorakala mimo; noben jastreb se ni preplašil in odletel, le nekoliko proč so se pomaknili. — Teta Marjeta se je bližala mestu in je končno prispela po revnem ilovnatem hodniku med siromašnimi hišami v zamorsko predmestje. Polunage postave so ležale pred kolibami, luščile batate in se zabavale po zamorskih navadah, kričeč s sosedi; nagi otroci obojega spola so se igrali na ulicah, polnih smeti in smrdljivih odpadkov. Tu in tam so stal? na uličnih vogalih majhne mizrfce. za katerimi so pospa"» ženske ponuiale kaj malo Vabljiva okrepčila: na ledu ležeče vodne melone, čijih rdeči režnji so se obenem z ledom segrevali in curkoma tekli na tla, potlej na pol posušene banane in sočnati ananasi, ki so trdneje kljubovali solnčnim žarkom riego melone s črnimi jedri. Za drugimi mizami so prodajali ledeno vodo, v kateri so plavali kosi citron. Teta Marjeta in gospa Ida Woo-dova sta kupčevali prav s temi predmeti. ali danes nista bili na svojih mestih. zakaj medtem ko je prva romala po zamorskih ulicah je druga že čakala blizu prostora, kjer je teta Marjeta vsak dan prodajala vodo, in je odtod pokorno opazovala vse, kar se je godilo na ulici.
Odločitev se bliža!
Že iz daleč je bila ugledala zajetno postavo in je še bolj napela oči. Opazila je, da je teta Marjeta nagovorila zastavnega stražnika, mu pokazala košaro in je šla dalje. Ida je naročila svojemu sinu, ki ga je bila vzela to pot v mesto, da pazi na bla<ro in je jela iz daljave zalezovati teto Marjeto. Naposled sta obe črnki prišli v veliko hišo iz rde-
*) »Zdravo, teta Marjeta.«
min Stewart,« je odvrnil. »AH right**) — tu sem na pravem mestu,« si je mislila Ida, ko je sledila teto Marjeto v sodno dvorano, kjer je sodil Benjamin Stewart. tiste čase eden najpopularnejših sodnikov v Charlestonu — salamon-ski sodnik, ki je kaj slabo poznal postave, a je imel samosilniško voljo.
Stranke in poslušalci so bili po večini zamorci. Vsi slučaji, ki so že dve uri mučili ubogega sodnika, so bile tatvine in sleparije, tolikanj običajne med črnci, a še ni modremu sodniku posinila luč. Sodil je kakor da bi srni; oči so mu bile napol zaprte, odprl jih je le, če je izustil kakšno duhovito zbadljivko, ozrvši se pri tem na klop, kjer so poročevalci krajevnih listov pridn^ beležili potek zamorske razn-rave. Gospodie do-ročevalci, rjavi, pravi »southernes«***) preje na pol omikani Indijanci nego ši-ritelji omike, niso prezrli te pozornosti In so pokazali Njegovemu blagorodju glasno priznanje.
(Konec prihodnjič)
*) Povej, fante! **) Prav je! ***) Južnjak! ..........................................................................
Zrakoplovi - mogočne zračne ladje
V «ŽIVLJENJU IN SVETU» SMO ŽE ČEŠČE RAZPRAVLJALI O BODOČNOSTI LETAL IN LETALSTVA. ZANIMIVO PA JE PREMOTR1TI TUDI RAZVOJ IN NAPREDEK ZRAKOPLOVOV. LETOŠNJE LETO NAM OBETA ZRAKOPLOV SKE REKORDE. MED NJIMI MORDA POLET OKOLI SVETA Z VELIKIM NEMŠKIM ZEPPELINOM.
V času, k« hodi vsa tehnika s hitrimi koraki po poti razvoja in napredka, si je tudi zrakoplovstvo postavilo svoje določene smotre, ki se jim stalno približuje. V poslednjem času, odkar le nemški zrakoplov ZR III preletel ocean med Evropo in Ameriko, oziroma, odkar je Amundsen v zrakoplovu preletel severni tečaj, ni več o zrako-olovih čuti toliko kot prejšnja leta. Zdelo bi se, da so aeroplani izpodrinili svoje sodruge v zraku, zrakoplove, ter «e postavili na njihovo mesto. To bi se cdelo tem bolj verjetno, ker so letala )okazala v svetovni vojni, da so znat-,10 prikladnejša od zrakoplovov. Predvsem zaradi večje okretnosti, pa tudi ïbog tega, ker so zrakoplovi s svojim cajetnim obsegom kaj lahka tarča za sovražnikove bombe. Vendar pa nikar
le opeke, kjer so se trli meščani in re-iarji. Mlada žena je lahko nemoteno, le da bi jo bil kdo opazil, motrila svojo ïkolico. »Say. Boss«*), je nagovorila aradnika, »kaj pa je v tej-le hiši?« ►Druga policijska sodnija, sodnik Benja-
ne mislimo, da bodo zrakoplovi izginili s sveta oziroma ostali pozabljeni. Narobe je: vse večje države umejo ceniti pomen in uporabnost zrakoplovov. Zra-koplovska tehnika prav nič ne zaosta-je za drugimi tehniškimi panogami. Naslednje vrstice naj pokažejo čitatelju. kako vneto se v laših dneh proučuje in izpopolnjuje gradnja zrakoplovov in kakšna bodočnost jih čaka.
Začetki zrakoplovstva
Prvi početki zrakoplovstva segajo dosti dalje v zgodovino nego začetek aeronavtike. 1782 je tisto važno leto, v katerem se je dvignil v zrak papirnai balon, napolnien z dimom. Bil je to prvi balon ki ga !e zgradil človek (brata Montgolfier). Kmalu nato so za poizkus dvignili v zrak v balonu ovco, pe-
telina in gos. Leta 1783. pa se je dvignil v zrak prvi člo\ ek in sicer naravoslovec Pilatre de Rosier; to pot že v balonu, napolnjenem z vodikom. Od tega dogodka do danes se je razvil okrogel nevodljiv balon v podolgovat vodljiv zrakoplov, pri čemer si je pridobil velikih zaslug grof Zeppelin, po katerem se imenuje poseben tip zrakoplovov.
Ustroj modernih zrakoplovov
Princip zrakoplova je dokaj enostaven. V tako zvani ladji, to je v ogromnem kovinskem ogrodju, prevlečenem z neprodušnim blagom, se nahaja ta ali oni plin, ki je mnogo lažji od zraka, n. pr. vodik. Določena količina takega plina ki ima to lastnost, da sili vedno višje in se hoče dvigniti nad zrak podobno kot n. pr. olje nad vodo, ima že tolikšno moč, da lahko nosi po zraku neko težo. Praktično pomeni to, da plin nosi po zraku ladjo, v kateri se nahaja in pa gondole, ki so v njih motorji za pogon, prostori za posadko, potnike in prtljago. Te gondole so nameščene na spodnji strani ladje in imajo obliko velikih voz brzovlakov; se-
fekta. Ladja ima podolgovato, v prerezu okroglo obliko, spredaj nekoliko zaokroženo, zadaj koničasto. Na zadnjem koncu so krmila kakor pri aeroplanih, le dosti večja; eno za smer levo in desno, dve drugi za dviganje in padanje. — Zrakoplovi so spravljeni, kadar niso v prometu, v posebnih velikih zgradbah, tako zvanih hangerjih in pritrieni z vrvmi k tlom.
PRIMERJAVA MED VELIKO ZRA
veda so brez koles in tudi znatno obsežnejše. Največja gondola je spodaj v sredi, pomaknjena bolj proti srednjemu koncu. V njej je najprej kabina za vodilno posadko z vodstvom krmila in motorjev, v ostalem delu pa so morebitni drugi prostori, tako n. pr. kabine za potnike, skupni prostori in oddelek za pošto in prtliago. Gonilni motorji z vrtiljaki pa so nastanjeni v posebnih gondolah ob straneh spodnjega dela ladje Do njih se lahko pride iz vodilne kabine po posebnih mostovžih, ki vodijo skozi notranjost ladje; to je namreč nujno potrebno za slučaj kakega de-
LADJO IN LJUBLJANSktM
Praktična uporaba zrakoplova
To je torej oblika in ustroj modernih zrakoplovov Vprašanje je sedaj, čemu naj služijo in kje se dado najpraktič-neje uporabiti? Za promet na kratke proge sigurno niso, ker jih tu glede praktičnosti prekašajo aeroplani. Imamo pa nekatere druge razloge, ki bodo zrakoplove sigurno vpregli v trajno službo človeštva, s čimer se bo pričela njih redtna svetovna karijera. Večje države, tako predvsem Amerika, Anglija, Nemčija in Italija, se dobro zavedajo Domena zrakoplovstva in uporabljajo na
tem polju vse svoje tehnične zmožnosti. Ce samo premotrimo vprašanje rednega zračnega prekooceanskega prometa, nadalje sploh prometa na velike razdalje in pa vprašanje raziskavanja do sedaj še neodkritih ali težko dostopnih krajev zemeljskih kontinentov, že spoznamo, kakšno delo še čaka zrakoplove, pri poslednjem predvsem zaradi tega, ker zrakoplov lahko obstoji nepremično v zraku.
Zrakoplovi pa so se tudi že doslej dobro postavili, saj vemo, da je bil zrakoplov prvi, ki je zmagal naporno zračno pot med Evropo in Ameriko. Bil je to angleški zrakoplov R 33, zgrajen po nemškem vzorcu, ki je še vedno v vojni službi. Drugi zrakoplov, ki je premeril to pot, je bil nemški ZR III, namenjen Ameriki, ki je zdaj v ameriški službi pod imenom »Los Angeles«. Tretji znameniti zrakoplov je italijanski N L, imenovan »Norge«, ki je ponesel Amund-sena preko severnega tečaja.
Dasi se, kakor rečeno, zrakoplovi v vojaški službi, to je v vojni, niso dobro obnesli, jih strokovnjaki še vedno ne izkfljučujejo iz tega pozorišča. Uporabni so namreč za vojno na odprtem morju, medtem, ko bi se na suhem uporabljali predvsem kot — nosilci aeroplanov. Na vojnih zrakoplovih se namreč namesti velika plošča, na kateri lahko letala pristajajo, da se iim v sili ni treba spustiti na sovražno ozemlje. Namesto take plošče se daio uporabiti tudi posebne lovilne priprave, kakor jih imajo n. pr. na ladjah. Aeroplan se na to pripravo tako rekoč obesi, lahko pa vsak čas zopet odleti. Zrakoplovi kot nosilci
aeroplanov so se že dobro obnesli v službi Nemčije, vendar jim je treba še podrobne izpopolnitve, o kateri' nihče ne dvomi. Te vrste zrakoplovi pa ne bodo uporabni samo v vojni, temveč bodo lahko rabili kot zavetje tudi aero-planom v mirnem času.
Ogromne zračne ladje
Angleži so skoro da najbolj navdušeni- za zrakoplove, vsaj v toliko, v kolikor utegnejo biti njim v prid. Angleška državna oblast se razteza skoro po vsem svetu; jasno je tedaj, da zveza med temi deli ni tako preprosta. Ker jim je do tega, da imajo hitro prometno in poštno zvezo med raztresenimi deli svojega imperija, so si izbrali zrakoplove. V ta namen pravkar izdelujejo mogočna dva zrakoplova R 100 in R 101 za progi London—Indija—Avstralija in London—Egipt—Capetown (mesto v najjužnejšem delu Afrike). Zrakoplova bosta imela ogromen obseg: vsak bo dolg 220 m, največji premer pa bo 40 m. Ladja je torej tako široka, kot je visoka približno osemnadstropna hiša, dolga pa je malo manj kot petkrat toliko; za ljubljanske pojme je to dolžina Aleksandrove ceste od glavne pošte do Bleivveisove ceste. V gondoli teh zrakoplovov bo .prostora za 100 potnikov, prtljaga pa je preračunana na 10 ton. Popotniški oddelek bo urejen kaj razkošno in vsebujejo poleg kabin tudi skupne prostore za zabavo, ki sli-čijo enakim prostorom prekooceanskih parnikov. Motorji, ki gonijo vrtiljake, niso z bencinom, temveč s težkim oljem' Tehniki so se mncgo trudili, da bi mo-
i« СоП Do L A ZA LJUDI IM PRTLJAGO- -GoMDoLE. ZA ^KRMILO-0
HoToRJL-	(uvo-«ita-oEHio>
USTROJ NOVEGA ANGLEŠKEGA ZRAKOPLOVA
-NEPRODANA »KoViriiKo ..oGRoûJE-PRCVLAKA-
\
-vmniKo
KRMtUO -
(NAVi&Oe.- 1М1Л-
to rje izpopolnili; posebno marljivo so delali v tem pravcu v Angliji od 1. 1924. dalje. Po zaslugi najnovejših motorjev prevali zrakoplov v 120 urah 7000 km (približno zračna črta Ljubljana—Newyork), ali v uri skoro 60 km, kar je za tako ogromno zračno telo kaj lepa hitrost.
Takim velikanom pa je treba, kaj pa, pripraviti tudi primerne postaje. Le-te obstoje iz velikih hangerjev, razvrščenih v krogu okoli širokega prostora. V hangerjih so zrakoplovi pritrjeni na velike plošče, ki se premikajo po tračnicah iz hangerja proti središču tega kroga in nazaj. V središču je velik in ozek stolp z navzgor in navzdol premičnim obročem. Pritrjen na ta obroč, se zrakoplov dvigne s ološče na vrh stolpa, odkoder lahko prosto odleti, in obratno. Na vrhu tega stolpa je tudi močan žaromet za orijentacijo ponoči, in pa radio-stanica. Take postaje bi se morale zgraditi povsod, kjer bo reden promet z omenjenima angleškima zrakoplovoma. Mirno že določenih prog London — Avstralija in London — Južna Afrika, bodo prišle v promet še druge proge predvsem v Afriki; za nje bo izhodišče Ismaila (severni Egipt).
Za Anglijo noče zaostati Amerika. Ondi grade po vzorcu zrakoplova »Los Angeles« (ZR III.) velik zrakoplov, s katerim nameravajo vzpostaviti zračni Drekooceanski promet. Mimo tega grade v Ameriki nemški inženjerji ogromen zrakoplov Zeppelinovega tipa. Posebna nosilna konstrukcija tega zrakoplova omogoča, da se kabine, skupni prostori za zabavo, šetališče z razgledom in drugi slični prostori nameste v notranjosti ladje. Tak zrakoplov bo gonilo 7 motorjev s skupno 3000 konjskimi silami.
Pripravlja se polet okoli sveta
Pa tudi v Nemčiji se zrakoplovstvo kaj smotreno razvija. Pravkar grade zrakoplov LZ 127, čigar poizkusni let se napoveduje za letošnjo pomlad. Ta zrakoplov čaka še velika bodočnost in slava. Z njim namerava namreč dr. Eckener nastopiti zračno pot okrog sveta ter tako dokazati prvenstvo zrakoplovov nemškega izdelka v praktični uporabljivosti. Za polet okrog sveta si je dr. Eckener izbral tri velike etape: Friedrichshafen ''znana nemška izdelo-valnica zrakoplovov, kjer ie bil zgrajen ZR III.) — Vladivostok (vzhodna Azija) — Vancouver (Amerika) —-
Friedrichshafen. Te tri etape, to je vsa
pot okrog zemlje, so preračunane na dobo 12 dni. — Ta zrakoplov pa bo imel nekatere svojevrstne posebnosti. Tako n. pr. ne bo gnal motorjev bencin, temveč kak plin. V ladji, katere prostornina bo iznašala 105.000 m3, bo 70 odstotkov nosilnega plina in 30 odstotkov gonilnega plina za motorje. Mimo tega bo na zrakoplovu še 5000 kg. bencinske rezerve. Prednost gonilnega plina je ta, da je prav tako težak kot zrak, zbog česar je zrakoplov jako razbremenjen, oziroma se ta pridobitev lahko koristno uporabi pri drugi obremenitvi. Ta gonilni plin žene 5 motorjev po 520 konjskih sil. Ves zrakoplov bo dolg 235 m, širok pa 30.5 m. Prostor za potnike in posadko bo nameščen spredaj v gondoli, pa tudi v notranjosti ladje. Popotniške kabine so prirejene po vzorcu kupejev spalnih voz brzih tlakov, preračunane pa so le na 20 potnikov, ker je zrakoplov namenjen zgoilj najdaljšim progam; ves ostali prostor bo zavzemala prtljaga in pošta. Najbrže bodo pozneje uporabili ta zrakoplov za prometno zvezo med Španijo in Argentino.
Mimo LZ 127. bodo zgradili Nemci v naslednjih letih še dva taka zrakoplova LZ 128 in LZ 129, za katera so že izvršeni projekti in točni načrti. Baje bodo prevalili ti zrakoplovi 150 km na uro, kar pa bomo verjeli stoprav potem, kb nam utegnejo to praktično dokazati. V zraku se bodo lahko držali 70 ur.
Takšna bodočnost se tedaj obeta zrakoplovom. Kakor vidimo, si v velikih državah prizadevajo predvsem upeljati zrakoplove v prometno službo. Kakor hitro bodo vsa dela izvršena in zrakoplovi zgrajeni, se bo to uresničilo.
Letošnje leto utegne biti leto zrako-plovnih rekordov
Bliža se čas, ko bo omrežje zračnega prometa nad kopnem in morjem postalo prav tako gosto, kakor je sedaj železniško omrežje. Po zraku se bodo zibali manjši in ogromni zrakoplovi ter pluli na vse strani sveta, vmes pa bodo brnela letala lokalnih zračnih prog. To je slika bodočnosti, ki nam stoji tako reikoč že na pragu.
Maurice Renard
Priča
Na postaji Ferté=Milon je mali, stari g. Bourdure vstopil v voz drugega raz» reda. Trije potniki so bili tu. G. Bour» dure jih je vljudno pozdravil. Trije možaki so se dotaknili okrajca svojih klobukov in nadaljevali svoj pomenek.
G. Bourdure je bil zelo družaben. Nastanil se je v kotu, se milo nasmeh» nil, potegnil iz svojega žepa precej oguljeno tobačnico in dejal z ljubko uglajenostjo:
«Gospoda, menda vas tobačni dim ne moti, saj tudi vi ..»
Ostali so zares kadili. Dve čedri in smotko.
«Le dajte, le dajte!» je odgovoril možak s smotko. «In če vam smem ponuditi havano ...»
«Pa res ne vem, če smem...» se je prenevedal g. Bourdure.
«Kar vzemite!» je velel drugi in mu porinil svetlo cigaro v dlan.
G. Bourdure je spravil svojo obrab» Ijeno cigaretnico in si prižgal sijajno, vretenasto havanp, prepasano s škrlat» nim in zlatim obročkom. A njegovi so» potniki so s svojim vedenjem pokazali trdni namen, da se ne bodo naprej menili z novim došlecem In g Bour» dure se ie moral zadovoljiti s tem. da jih je kradoma opazoval skozi modri» kasti dim, ki je polnil oddelek.
_ Toda g. Bourdure ni utegnil nada» ljevati svojega proučavanja. Odpoto* val je bil še tisto jutro iz Pariza in pridno delal pri notarju v Ferté»Milo» nu, da bi razmotal vprašanje neke ded» ščine. Čutil se je trudnega, zaspanega. Povrhu pa mu ie šel dim razkošne ha» vane v glavo. Vročina v vlaku, zadu» Sij ivo ozračje te pušilnice sta ga orna» mila. In skoraj ga je objel težak spa» nec.
Znočilo se ie. December. Okoli pe» tih popoldne. Tedaici pa se je g. Bour» dure sunkoma zbudil ter uzrl prizor, ob katerem je otrpnil od groze. Va» gonska vrata so režala otvorjena v mrak Blagi gospod je ležal na tleh prsteno bled in z mahedravo glavo Druga dva pa sta se pripravljala, kako bi "a zagnala ven.
Nesrečni 2. Rourdure. nesposoben kretnje ali najmanjše besedice, ie brez moči prisostvoval zadnjemu deianiu zločina, ki se je pravkar izvršil. Ko sta se morilca po končanem hudodel»
stvu obrnila, sta ugledala malega ured» nika negibnega v kotu. Bled kot truplo njune žrtve je strmel v njiju z očmi zamaknjenimi od groze.
«Strela b ...!» je zarobantil možakar s smotko.
S stisnjenimi pestmi (in sicer kakšni» mi pestmi!) sta se mu bližala sokrivca, preteč.
On pa je ponižno prosil, jecljal:
«Ničesar ne izdam... Kolnem se va» ma... Nikarta nič hudega... Imam družino...»
Zločinca sta se vpraševala s pogle» dom, besna in nemirna, z namršenimi obrvmi, z nagubančenim licem.
«Kaj se ukrene?» je dejal eden na kratko.
A drugi, srdit brdavs, je popadel gospoda Bourdura za vrat in ga trdo mikastil, medtem ko so ga uboge ro» čice, mršave in obledele, skušale od» riniti... vljudno. Bože mili!
«Nobenih neumnostil Pusti ga. Časa imava dovolj. Se bo že videlo.»
Ko je bil prost, je g. Bourdure po« kleknil. Nič več ni vedel, kaj počenja, kaj govoriči:
«Gospoda .. Milost!.. Nikdar ni» sem lagal. Častna beseda, nič ne bom povedal... Doma me čakajo ...» In mahoma se je začel lagati Bedasto, smešno je lagal: okorel od dolgega in malenkostnega životarjenja po pisan nah si ni izmislil drugega kakor to za» res nerodno stvar, ki pa se mu je zdela v teh grozotnih minutah odločilna:
«Lejte... drevi bom imel goste... na domu . .. moi pisarniški načelnik, g. Piat in njegova gospa .. in tudi moj drugi načelnik g. Clinchard . Raz« umeta.. Uradnik sem.. Gospoda gospoda .. Moii otroci... Tn ta večer» ja, gospoda .. Moje napredovanje, vi» dita... Prisegam' Bodita brez skrbi! O, rotim vaju! .»
Suroveža sta ga neodločno motrila Možak 4 cigaro, manj divji od svojega tovariša, ga je postavil na noSe in ga zdajci pričel pretipavati. seveda brez» obzirno. V denarnici, ki jo ie ročno iznraznil. je zagrab'1 nekaj posetnic Ahi! Rnurdure.^urpdnik v ministrstvu 7.a dplo. 153. ulica Mnuffetard.
«Tako ti ie ime? Tamkaj stanuješ?»
«Da,» je črhnil g. Bourdure bolj mr» tev nego živ.
«Dobro je. No, poslušaj: imela te bova na pazki. Zapomniva si tvoje ime in tvoj naslov. Ako zineš le eno samo besedico, dobiš, kar ti gre. Raz* umeš?»
G. Bourdure je zamomljal:
«Prisezem*...»
In ves onemogel se je sesedel na Klop.
Prihajali so v Meaux. Vlak je obstal. Ko je g. Bourdure zopet odprl oči, je bil sam, in železni konj je drdral v noč.
Črez eno uro se je mali g. Bourdure opotekel v šesto nadstropje. Vrla go= spa Bourdurova ga je sprejela s svo» jim večnim nasmehom stare ženice, vdane in ljubeče. A toliko da sta pris šla v obednico, kjer je bilo pod visečo svetiljko pogrnjeno za štiri osebe ka= kor vsak dan, je takoj zapazila zme> denost svojega moža.
«Kaj pa ti je?» je preplašeno jekni» la. «Papa . saj si bolan? ..»
«No... no...» je bleknil g. Bour« dure. «Si mar pozabila, da g. Piat in
njegova žena večerjata nocoj pri nas z g. Clinchardom vred?... Le brž, le brž! Obleci se, no! Otroka naj gresta kar precej k gostilničarju. Kupit... kupit, kar je potreba. Kako je le mo> goče pozabiti kaj tako važnega, po. mislite! Boga mi, nič ni pripravljeno!*
Gospa Bourdurova je ponavljala, a nič razumela:
«G. Piat... njegova žena ... g. Clin, chard... Nikoli mi nisi nič dejal...»
«Kaj še! Kdo pa misliš da sem? Po» žuri se, gromska strela! Naši gostjf bodo vsak čas tu!...»
Potlej pa vnovič iznenada razdra.
ženo:
«Pravim ti, da bodo zdaj zdaj tukaj Hop! Pogrnite mizo! Pa malo hitreje ielite! Clinchard, Piat in njegova dama tako je!.. Za pet ran božjih! Kaj me gledaš kakor tele nova vrata? Sem mai ob pamet?»
Bil je blazen.	(N K)
S MIWELÊT	l^v
^/JCt - cvrcž ^ТУАШШ*
Učeno neznanje, vidovit nagon naših starih, je izrekel to-le preroštvo:
— Vse prihaja iz jajca; tu je zibeljka človeštva.
Različnost usode zavisi poleg istega izvora predvsem od matere. Mati deluje in naznačuje prihodnost, ona bolj ali manj ljubi, ona je v večji ali manjši meri mati. In kolikor bolj je mati res mati. toliko višje se povzpenja bitje; vsaka razvojna stopnja zavisi od stopnje ljubezni.
Kaj je mati v premičnem življenju ribe? Ne more nič drugega kakor da zroči svoja jajca oceanu. Kaj naj stori mati v svetu žuželk kjer navadno umrje, ko je znesla jajce? Edino to. da mu najde, preden povirie. sigurno mesto. kjer se bo razvijalo in živelo.
Celo pri višjih živalih, pri sesavcih kjer se zdi. da ie toplota krvi nuino povečala ljubezen, kjer mati nekaj časa skrbi za svoje mladiče so materinske skrbi mnogo manjše. Mladič se rodi razvit, oblečen, povsem podoben svoji
materi; priroda je medtem pripravila tudi mleko zanj. A pri mnogih vrstah se izvršuje razvoj, ne da bi se mati brigala za mladiče bolj ko takrat, ko so še bili v nji sami.
Čisto drugačna je usoda ptice. Ptič bi poginil, če ne bi bil ljubljen.
Ljubljen? Vsaka mati ljubi — od oceana pa vse do zvezd. Hotel sem reči: Če ne bi bil oskrbovan, obdan z neskončno ljubeznijo, ovit z gorkoto materinskega srca.
Tudi v samem jajcu, kjer apnena lupina varuje mlado živl enje, čuti nastajajoče bitje vsak dotik zraka: če se lupina mestoma ohladi; se to že pozna, na katerem poznejšem organu bodoče ptice. Prav zaradi tega mora mati toliko časa mukoma sedeti. . odtod tisto prostovoljno suženjstvo tista negibnost najbolj gibljivega med vsemi bitji. In vse to je hkrati tudi dokaj bolestno, saj iajce pritiska kakor kamen na srce ir na meso, često celo na živo meso!
— зсд -
In ko ptič prekljuva lupino in se pojavi v luči sveta, je ves gol. Medtem ko je mlad sesavee že prvega dne oblečen in se takoj plazi ali hodi, leži mlad ptič (zlasti pri višjih vrstah) brez puha nepremično na hrbtu. Ni dovolj, da ga je mati s svojo gorkoto izlegla; zdaj ga mora še dalje greti in varovati. Žrebe zna sesati in se lahko samo hrani, drobčkan ptič pa mora čakati, da mu mati poišče, izbere in pripravi hrano. Toda mati ga ne more ostaviti samega, zato jo mora oče nadomestiti. Тћкај-le imate pravo rodbino, zvestobo V ljubezni, prvi svit nravnosti!
no varuje ta nemi predmet, ki je podoben kamnu in ne kaže nikakih živ-ljenskih znakov.
Ne govorite o slepem nagonu. Preverili se bomo na dejstvih, kako se ta vidoviti nagon izpreminja po razmerah, ali z drugimi besedami: »kako se um ptičje matere po svoji naturi le malo razlikuje od visokega človeškega razuma.
Da, ta mati vam zna in vse natanko pretuhta z vidovitostjo in razboritostjo svoje ljubezni. Skozi gosto apneno lupino, kjer vaša trda roka ne občuti drugega kot apneno posodo mrtve tekočine, čuti ptičja mati z nežnim svojim čutilom skrivnostno bitje, ki se tu hrani in razvija. In prav ta občutek je toliko močan, da jo prikuje k mučnemu sedenju, k dolgotrajnemu suženjstvu. Ona gleda svojega mladiča v nežni in ljubki podobi, vsega v dražestnem puhu; v svojih nadejah vidi, kako bo smel in močan, ko bo z razprostrtimi perutmi .gledal solnce in letel proti viharju.
Izkoristimo dneve, ko ptice pripravljajo gnezda in sede na jajcih. Ne hitimo. Promatrajmo počasi mično sliko materinskega sanjarstva, sliko drugega porajanja, ko dovršuje ta nevidni predmet svoje ljubezni, to neznano dete svojih zeljâ.
Ne bom govoril na tem mestu o dolgotrajni, povsem svojevrstni in smeli vzgoji, ne o vzgoji v letanju, še manj o vzgoji v petju, toli nežnem pri pticah-umetnicah. Sesavee kmalu zna vse, kar mu je sploh treba umeti; mnogi beže koj potem, ko so bili prišii na svet. Čeprav tu in tam padejo, mi povejte: ni li čisto drugače, ako pade stvor brez nevarnosti v travo ali če se dvigne v višavo pod oblake?
Vzemimo jajce v roke. Eliptična obli ka, najbolj umljiva in najlepša, ki najlažje kljubuje vnanjim navalom, budi \ nas misel drobnega zaključenega sveta sveta popolne ubranosti, ki mu ni treba ničesar ne dodati in ne vzeti. Neorgan-ski deli ni malo ne kvarijo dovršene oblike. Jaz čutim za tem mrtvim pojavom véliko skrivnost življenja, čudovito božje delo.
In čigavo je to delo? Kaj bo izšlo iz njega? Ne vem. Ali ona to dobro ve, ona, ki z razprostrtimi perutmi drgetaje objema jaice, dozorevajoče pod njeno gorkoto. Ona, ki je doslej živela kot svobodna zračna kraljica prosto po svoji volji, zdaj kakor sužnja nepremič-
Takšni prizori so ljubki, pa tudi vzvišeni. Bodimo tukaj skromni. Pri nas ljubi mati to, kar se giblje v njenem naročju, to. česar se dotika, kar drži in objema, v čemer vidi svojo sigurno posest. Ptičja mati ljubi bodočnost in tisto, kar je še neznano; njeno srce utrip-lje osamljeno in ne čuje odziva drugega
srca. Vzlic temu ne ljubi manj m se tudi ne žrtvuje manj; njeno trpljenje je prav tako veliko, trpela bi do smrti za svoj sen in za svojo vero. Močna, delotvor-na ljubezen je to, ljubezen, ki gradi svet, kateri je izmed vseh nemara najbolj čudovit. Ne govorite mi o solncih, o osnovni kemiji svetovja. Čudež, ki je skrit v kolibrovem jajčecu, je tako velik kakor čudež Rimske ceste. Zamislite, da je ta majhna nepredorna točka cel ocean, mlečno morje, kjer v kali plove On, ljubljenec neba. Ne bojte se, da bi ta čudni popotnik, ploveč na obale življenja, utonil v oceanu. Privezan je z najnežnejšimi nitmi; ni se mu bati nobenih pretresljajev. In v tem toplem življu plove tako lahno in voljno, kakor bo plaval pozneje v zraku. Popolna varnost, najpopolnejši položaj — boljši od sesanja!...
Zdajci pa mlado bitje sredi božanskega sna občuti svojo mater, nje magne-tično gorkoto. In še samo jame sanjati. Njegov sen je gibanje; -posnema svojo mater, oblikuje se po njenem vzoru. Prvo njegovo dejanje, dejanje nezavedne ljubezni je, da nji nalikuje.
— Ali ne veš, da ljubezen izpremi-nja v njem to, kar ljubi?
in ko postane nji podoben, že ga zamika k nji. Nagiblje se, opira se čedalje bolj ob lupino, ki ga še edina loči od matere. In mati posluša: včasi je celo tako srečna, da čuje njegovo pm> čiv-kanje. Mladič ne mara ostati še dalje v tesnem oklopu: osmeli se, odloči. Ima kljun in si s kljunom pomaga. Udari, razbije, razcepi zid svoje ječe. Ima no-žice in si ž njimi pomaga... Osvoboje-nje mu poplača trud: vstopil je v prostost.
Ne bomo govorili o vzhičenju in vznemirjenju, o divnem nemiru in o vseh materinskih skrbeh; omenili smo že težkoče vzgoje.
Ptič mora imeti čas in nežnost, da se nauči živeti. Kakor ga odlikuje sposobnost letanja, tako ga še bolj odlikuje to, da je imel topli dom, da je živel po svoji materi; zbog tega ker ga je mati hranila in oče vzgojil, je ptič — to najsvo-bodnejše bitje med vsemi bitji — naj-nežnejša podoba ljubezni.
Kdor želi občudovati prirodino plo-dovitost, silo ustvarjanja, divno bogastvo, ki iz enega izhodišča ustvarja milijone čudežnih oblik, ta naj promatra ptičja jajca, ki so si po vnanjpsti vrlo podobna, iz katerih pa utegnejo iziti nešteta plemena in se razleteti širom sveta.
Priroda iz temne enovitosti razliva, razsipuje v neštetih, čudovito različnih žarkih te krilate plamene, ki jih imenujemo ptice in ki bleščijo v barvah in pesmi. V žarki božji roki nenehoma drhti ta neizmerna, silno raznolična pahljača, v kateri vse blešči, vse poje, kjer me vse zasleplja z ubranostjo in svetlobo.
In osupnjen povešam oči.
Ve sVetle pesmi nebeškega ognja, kako daleč gre vaš glas?... Za vas ni ne višave in ne daljave: nebo, brezno — vse vam je enako. So-li oblaki in globoke vode, ki vam niso dostopne? Najsi je zemlja še tako velika s svojimi gorami, morji in dolinami, povsod je vaša. Poslušam vas pod ekvatorjem, kjer ste, ptice, ognjevite kakor solnčni žarki. Poslušam vas na tečaju v večnem molku, kier je prenehalo življenje, kjer se je zadnja, redka mahovina umaknila; sam medved gleda iz daljave in moni-Ijaje odhaja. A ve, ve še vztrajate tukaj, živite, ljubite, pričujete o Bogu, ogrevate smrt. V strašnih puščavah vaša nežna ljubezen blaži to, kar človek imenuje barbarstvo prirode.
Stoletnica Henrika Ibsena
Henrik Ibsen, čigar stoletnice rojstva se spominja v teh dneh vsa omi-кћпа Evropa, ni Slovencem tuje ime. Njegove drame so vprizarjali vsi večji slovenski odri; slovenski Ibsen je bil znan v Ljubljani, Trstu, Gorici, Mariboru, Celju. Ni ga količkaj izobraže-
nega človeka, ki ne bi poznal tega imena. Norvežana Ibsena so omenjali tudi v zvezi z izvlirno slovensko dramo: njegov vpliv se čnti pri Cankarju, Et-binu Kristanu in drugih. Jubilej tega duševnega velikana je evropski kulturni datum. Zato naj se njegov odmev oglasi tudi v širših plasteh slovenskega ljudstva. Posvečamo mu te vrstice, namenjene predvsem preprostemu čitatelju, ki ni imel prilike, da bi sam spoznal Ibsenove spise.
Tudli umetniška dela, kakor so pesmi, povesti, romani, drame, ki z umetniškimi sredstvi podajajo lepoto in mogočnost življenja, raznolikost človeške usode, silo človekovih strasti, čuvstev in umstvenih spoznanj, ki nam kažejo svet in življenje v ubranosti in v težkih protislovjih, — tudi umetniška dela, pra-
vimo, imajo svojo miselno plat. Ne-kaj primerov: Komedije sioveč.ga francoskega dramatika Mol ère-ia so bolj ublažile ostra nasprotja med ple-menitaši in meščani nego /se učene razprave o tem vprašanju in vsa prizadevanja posameznikov. Less.ngov »Modri Natan« je bolj koristil misli verske strpnosti nego stotine drugih knjig, ki so dokazovale isto potrebo. Slovstvo je pomagalo širiti nove socialne in kulturne nazore, podpiralo je vsa človekoljubna stremljenja, bilo je na strani vseh, ki so se bo evali za svobodo in napredek. Sodobni socializem sloni v glavnem na znanstvenih spisih Karla Marxa. Ali koliko ljudi, ki se ogrevajo za socialno pravičnost, je prebralo učene spise tega moža? Skoraj vsi bojevniki za izboljšanje delavskega in kmečkega položaja, vsi voditelji socialno usmerjenih političnih strank, so odkrili svoja najgloblja prepričanja v leposlovju. Pisatelji, ki so opisovali v drami ali romanu, v povesti ali v pesmi, bedo delavskih slojev, so daleko bolj nego učeni ljudje razširili umevanje za socialna vprašanja. Prav tako so se v slovstvu reševala velika miselna nasprotja. Sem štejemo verska vprašanja, modroslovne izsledke prirodnih ved, vprašania ženske enakopravnost', zakona, ljubezni itd. Naloga umetnosti ni, da rešuje miselna vprašanja, lahko pa jih pokaže v ljudeh, kadar prihaiajo zaradi njih v konflikte. Prav zaradi tega, ker umetnik vidi ideje včlovečene, ker jih ume združiti s strastmi, z boji, ki se odigravajo v človeku ali v družbi, — so spisi velikih pisateljev tako pomembni!
S tega vidika utegne Henrik Ibsen zanimati slehernega, tudi nešolanega našega čitatelja- Res je. da Ibsenovih del ni lahko razumeti. Človek, ki hoče prodreti tem spisom do dna, mora poznati nekatere ideje, ki so v Ibseno-vem času pretresale evropsko človeštvo. Ali če iih gleda na odru, kjer do-
— OUo
bri umetniki vtelesijo Ibsenovo besedo, ne bo pogrešal miselne razlage. V njih je toliko pristne življenske sile, v človeških značajih, v konfliktih, ki jih rešujejo te osebe, toliko resničnosti ali verjetnosti, da morajo vsakogar pre-suniti.
To je Ibsen umetnik. Takšna je umetnost sploh. Umetnost te mora pre-tresti, vzburkati tvoja čuvstva in te očistiti. Umetnost spravi človeka v dotik z življenskimi silami in pravi umetnik se zmerom približuje vesoljnemu Stvarniku.
Henrik Ibsen pa je tudi mislec. Živel je v času, ko se je v vsem miselnem življen u Evrope uveljavljalo znanstveno spoznavanje sveta. V umetniških delih se je križalo predvsem dvoje teženj: ena je stremela po kar največji svobodi posameznika, po polnem izži-vetju njegovih posebnosti, druga pa je skušala posameznika postaviti v luč socialnih idej in zmanjšati njegov pomen spričo važnosti socialnih skupin. Henrik Ibsen ie v svojih dramah vob-ličil vse voglavitne spore svojega časa. Tako je n pr. v veliki igri »Brand« prikazal verske konflikte, v zgodovinski igri Cesar in Galileiec« je postavil v davno preteklost spor. ki je bil v 19. stoletju prav tako živ, čeprav v drugi obliki: spor med krščanskim pojmovanjem sveta in med svobodomiselnimi težnjami ki hočejo človeka že na tem svetu razviti v popolno bitje — vzor, ki so ga imeli pred očmi stari grški misleci. V »Peeru Gyntu« je podal tip nordijskega človeka ki Išče v borbi z državo in družbo resnico in pravico.
V	Komediji ljubezni se je dotaknil pomembnih problemov ljubezni in zakona, konflikta med poedincem in družabno nravnostjo. Konflikte med človekom in družbo opisuje tudi v naslednjih delih.
V	»Stebrih družbe« je podal mogočno osebnost konzula Bernicka. moža, ki zraste iz malomeščanskega osredja v vplivnega mogotca in zaslovi daleč po svetu. Ibsen je tu pokazal, kako občuduje ljudi, ki se iz malih razmer po lastni moči povzpnejo kvišku in ki se ne ustrašijo malenkostnih predsodkov, kadar jim gre za velik smoter. Veliko vprašanje zakona in položa;a ženske v moderni družbi ie zopet razčlenil v "Nori ali v hiši lutk«. V Nori Helmer je podal zagonetno žensko dušo z vsem njenim strastnim stremiienjetn po svobodi. V drami »Strahovi« vidi-
mo pretresljiv konflikt med človekon in prirodnimi silami. Osvald, sin poročnika Alvinga, ima kot dedno posle, dico očetove sifilide zelo nervozno razdejano naturo; tudi on uživa živ ljenje in deia težke skrbi materi -vdovi, ki čuti vse posledice nekdanje ga lahkomiselnega dejanja, ko je b.k odklonila roko poštenega pastorja Mandersa in vzela veseljaškega poročnika Skrbno varuje v sinu misel, da je bil njegov pokojni oče poštenjak. A strahovi, ki so skriti v krvi, ne mirujejo. Sin se blazno zaljubi v Regino dekle, ki je nezakonski otrok pokojnega očeta. Ne ve, da ljubi sestro In v konfliktu. ki nastane iz tega, se mu zmrači razum. In mati, ki mu je dala življenje, stoji tepetaje s strupom ob strani, hoteč mu skrajšati muke. A sinov« ustne ponavljajo venomer brezsmisel-no, prazno:
— Solnce... solnce...
V drami «Sovražnik ljudstva» je zoi pet prikazal politične boje iz razčlenil vprašanje nravne odgovornosti posa» meznika družbi. V «Divji raci» se je vrnil k staremu problemu: Ljubezen in zakon nravna načela in posameznikova svoboda. V igri «Rosmersholm>\ enem svojih najglobljih del. premotri> va z umetniškimi sredstvi — v kon< fliktu med tremi izredno močnimi osebnostmi — razmerje med poedin< cem in družbo, vprašanje vodstva in avtoritete. — V «Gospej z morja» je postavil družbi pred oči ženo novegj časa, ki jo venomer mika v svobodo v neodvisnost, v tisto življenje, ki j« prosto in nebrzdano kakor morje. A ko dobi svobodo, ne zapusti rodbine Problem svobode je tedaj probleii svobode človeške volje. — Ženske vprašanje, namreč vprašanje ženske osebnosti obravnava tudi igra «Hedt Gabier«. V «Stavbeniku Solnessu» je postavil na oder tipično ibsenovskega moškega in pokazal njegove boje 2 vestjo, razumom in strastjo. Izmed zadnjih Ibsenovih del sta še znani dra> mi «John Gabriel Borkman» in «Če se mi mrtvi prebudimo». Nismo niti omei nili njegovih manj pomembnih prvih dram in nekaterih poznejših, ki so manj znane.
Kaj nam kaže ta zelo zgoščeni pre« gled? Ibsen je bil pravi apostol svoje« ga časa, ki je oznanjal novega, boljše, ga, svobodnejšega človeka. Veroval jc v svobodo in hrepenel po srečnejšem človeštvu. Hotel je osvoboditi človek»
tiranije njegovih strasti in dednih na* gonov in mu pokazati silo razuma.
Raznovrstne, vendar pa v jedru enotne, tako rekoč od idej, od iskanja in razmišljanja bolne osebe, so potekle iz mogočne lbsenove osebnosti. Ta Norvežan se je rodil dne 20. marca 1. 1828 v majhnem primorskem mestu Skienu. Njegovi predniki so bili po* morščaki in trgovci, ljudje, vajeni bo« ja in življenskih tegob. 2e kot 16 le« ten deček se je moral vreči v boj za obstoj; postal je lekarniški vajenec v Grimstadu. Ob prostem času je veliko čital. Rad je sanjaril o svobodi; jel je mrziti vse, kar ga je obdajalo, pred očmi so mu hodili junaki, veliki ljudje, močne osebnosti — stvori njegove do« mišljije. Zasovražil je malomeščansko omejenost. Jel je pisati. L. 1850. se je v Kristijaniji pripravljal za vseučiliško skušnjo. Tu je spisal prvo odrsko de* lo. Posihmal se je bavil samo s slov«
stvom. Njegove prve drame so vzbu» dile hud odpor. V njih je ostro bičal družbo in slikal močne, brezobzirne poedince. Nepoučeni ali nahujskani ljudje so jih izžvižgali. Proglasili so ga za narodnega sovražnika. To je dalo slutiti, da bo iz njega še velik mož, ker je šel pred množico. (Spominjamo se, da so enake besede uporabljali ne» koč proti Mjsaryku. Tudi našemu Can» karju so nazadnjaki dali sežgati prvo pesniško knjigo.) Moral je zapustiti domovino in preživeti deset let v tu« jini. Umrl je dne 23. maja 1. 1906.
Mislimo, da niti preprostemu citate« Iju ne bo težko najti skladnosti med Ibsenovo osebnostjo in njegovimi deli, čeprav smo morali oboje opisati kar najbolj kratko. V Ibsenu vidimo svobodomiselnega bojevnika za novo človeštvo, ne človeštvo kot čredo s pa« stirji, temveč človeštvo kot prostovolj' no občestvo inteligentnih ljudi, svo* bodno razvitih osebnosti.
Ibis
Tristoletnica Gunduličeve „Dubravke"
IVAN GUNDULIČ, najslavnejši pesnik starega Dubrovnik ka, avtor »Osmana« in »Dubravke«
Od stvari novi red nastaje u njem
sad,
svaka zled pristaje, svako zlo čin jen je.
Zlati vijek postaje i milo živ jen je.
S. Zlatartč t. 1609.
Pred 300 leti v Dubrovniku.
Dne 9. marca 1628 je ljubko mesto ob Adriji, «slovanske Benetke»^ me> sto, ki je po kulturni višini tekmovalo z najslavnejšimi središči italijanskega preporoda (renesanse), slavilo svoj praznik svobode. V majhni republiki, obsegajoči zgolj mesto Dubrovnik in bližnjo okolico, so posebno slavili dva praznika: dan sv. Vlaha (Blaža) dne 3. februarja in praznik svobode dne 9. marca. Sv. Vlaho je veljal in velja še danes kot zaščitnik Dubrovnika. Ze od 10. stoletja ga slavijo s starodavni« mi obredi in prireditvami, ki očituje jo duha svobode in narodnega ponosa. Praznik svobode dne 9. marca pa spo« minja na l. 1400, ko bi bilo to svobod: no mesto malone izgubilo svojo ne odvisnost in prišlo pod tuji jarem, če ne bi bila ob pravem času razkrita za= tota četvorice podkupljenih mladeni» cev. Tudi to rešitev pripisujejo sv. Vlahu.
Pred 300 leti pa je bilo v Dubrovniku še posebno radostno.
Uprizorili so na prostem novo g le* dališko igro domačega pesnika Ivana Gunduliča, pisano, kaj pa, v narod* nem jeziku — v hrvaškem ali — kakor so ga tudi imenovali — slovinskem. Pesnik se je tisto leto oženil in «Du* bravka», — tako se je zvala nova igra — je bila njegova «svatovska drama». A bila je še več: Krasen slavospev dubrovniški svobodi, poveličevanje mirnega in srečnega življenja v doma* čem mestu, divna pastirska idila, iz katere čutimo še danes takratni srni* sel 7a prirodno lepoto, za domačnost, zu narodna izročila.
je jel potiti. Tedajci stopi v tempel Miljenko. Na mah se vse izpremeni: tempelj se umiri, žrtev vzplamti, Le* rov obraz postane veder. Bilo je to božje znamenje. Zdaj svečenik poroči najzaljšo z najlepšim: Dubravko in Miljenka.
7 o je vsebina drame «Dubraxke», ki se je igrala pred 300 leti Ljubezen in svoboda sta nje poglavitni motiv. L ju* bežen zmaguje nad zlat dm. i najdraž* ja izmed vseh je svoboda. Zato «Du* bravka» izzveneva v zanosnem pove* ličevanju svobode in zbor zapoje na koncu:
POGLED NA
Pastirji slave dan sv. Vlaha s pe* t jem in plesom v dobravi. Zdaj se ima izvršiti starodavni običaj, da se tega dne najlepša pastirica zaroči z najlep* šim pastirjem. Ta dvojica sta to leto Dubravka in Miljenko. Grdi Grdan pa podkupi z zlatom volilce in izroče njemu zalo Dubravko. Pastirje je Mi* Ijenkova usoda globoko ganila. Ko pa je svečenik v cerkvi Lera, boga 1>ц* bežni, hotel poročiti Dubravko in Gr* dana, so se stresla tla, žrtev ni hotela goreti, zagrmelo je in Lerov steber se
DUBROVNIK
O Ujepa, o draga, o sladka slobodo
Sva srebra, sva zlata, svi ljudski živo/i
Ne mogu bit plata tvôj čistoj Ijepoti!
Ivan Gundulid je zajel v okvir pa* stirske alegorije z bajeslovnim ozad* jem lep kos takratnega življenja v najsvobodnejšem in najbolj kulturnem mestu vsega jugoslovenskega sveta ti* ste dobe. Prikazal nam je — čeprav s primerno pesniško svobodo — prosla* vo sv. Vlaha in gorko domoljubje du* brovniških meščanov * republikancev.
<•Dubravka» se glede svojega duha, oblike in slovstvene višine v ničemer ne razlikuje od sodobnih italijanskih pastirskih iger, ki so se igrale v Firen= zi, v Bolonji, v Mantovi, v Rimu ali pa v francoski Provansi in ki kažejo stremljenja takratnega časa, zlasti tež* njo po preprostosti, idiličnosti, ubra--ni lepoti, zmago ljubezni in načela svobode in pravičnosti. To je duh tas ko zvanega humanizma, duh, ki je ob> novil tisto, kar se je videlo poprej za vekomaj mrtvo: stare grške in rimske bogove, te vtelešene ali poduhovljene like prirodnih sil.
Za Gunduličevega časa je vladal v •prelepem Dubrovniku «zlati vijek», ki ga je oznanil že pesnik ZlatariC.
Poezija je bila takrat uprav obožc vana. V mestu so imeli stalno gledaj lišče, ki je v narodnem jeziku uprizar--jalo sodobne dramatske komade. Gum dulič jih je prevel celo vrsto; v tisku je izšla samo «Arijadna», najbolj slo* veče italijansko delo te vrste tistega časa. Gospe in «gospari» so radostno gledali te vedre komade, opajajoč se z njih lepoto in idiličnostjo; okoli le> potic so se sukali mladi pesniki, čita* joč jim svoje sonete in madrigale, pob ne ljubavnih vzdihov; slikarji, učenci slavnih italijanskih mojstrov, so slika* li lepoto žena; pletle so se ljubavne in politične spletke; razpravljalo se je o sodobnih verskih in modroslovnih vprašanjih.
In onkraj obzidja teh ljubkih Aten jadranskih Slovenov je valovalo sinje
morje, ki so po njem plule ponosne dubrovniške jadrnice...
Pesnik «Dubravke» Ivan Gundulic se je rodil l. 1588. v Dubrovniku kot član ugledne patricijske rodbine. Nje' gov oče je bil petkrat knez republike. Tudi Ivan Gundulic je vstopil v državi no službo svoje domovine. L. 1628. se je oženil z 19*letno Niko Lorkočevice=■ vo. Umrl je l. 1638. Za njim so ostali literarni spisi, ki imajo trajno vrednost, predvsem «Dubravka», «Osman» in «Suze sina razmetnoga». Pisal je tudi I irske pesmi; njegove prevode it ali jam skih dram pa smo že omenili. V «Osmanu», ki obsega 20 spevov, je podal mogočno sliko bojev kristjanov s Turki, veren zgodovinski in pesniški dokument 17. stoletja, ki se lahko me* ri z nekaterimi sodobnimi epi velikih narodov. O «Osmanu» in «Dubravki* sodi slovstveni zgodovinar Branko Vodnik, da sta velika pesniška spisa 17. stoletja tudi v vsej svetovni lite» rat uri.
Z l. Gunduličem je dubrovniška književnost dosegla višek.
Ob 300 letnici «Dubravke» se s po* minjamo s ponosom mesta sv Vlaha, najdražjega bisera med jugoslovenskù mi mesti, ki pod višnjevim jadranskim nebom straži sinje vode našega morja in ponavljamo Gunduliceve besede iz «Dubravke»:
O lljepa, o draga, o sladka slohodo, C are, u kom sva blaga višnji nam bog je
dô...
Konec Gunduliceve pastirske igre «Dubravka»
REDOVNIK Sad, nebo, uslišt, usliš' te bogovi Što u glas najvišji sad vas molju ovt, 1 ti, iz ruke svih primi darove,
Proz ma usta od puka svega čuj molbe ove:
Eto vile prigizdave zlatne prame cvijetkom rese, A goramn divlji izljeze S viencem bornim oko glaive;
Eto pastijer sred livada fod sviroku p jeva svoju; Eto u miru i pokoju Dva najlepša ljubav sklada
Dubrava ova slavna svudi Opet zelen svû je primila, Opeta se razgojita U pokoju, ki svak žudi.
Bez oblaka u vedrini Vrhu nje se nebo kaže Tihi vetric u njo j draže Zorne hladke čuti čini.
Skladni puci, mirna sela Travna polja, doba ugodna Pune njive, dubja plodna Rojne pčele, stada cijela.
Tim pospješno, moji mili, ki zašite ove strane, U slobodi slatkoj stane Čim sie u miru obljubili,
U jedinstvu, u tfubavt Neka draži dan izlazi. Ovdi našim skladnim glasi Sloboda se draga slavi.
— ou/ —
SKUP
O tïj'epa, o draga, o sladka slobodo, Dare, u kum sva blaga višnji nam bog je dô, Uzroče istini od naše sve slave, Uresu jedini od ove Dubrave, Sva srebra, sva zlata, svi ljudski životi Ne mogu bit' plata tvoj čist o j IjepotiI
Tolmač: ka. — kateri; proz (kroz) — sko« ri; mâ — moja; od puka — od ljudstva; nolbe — prošnje; prigizdaive — ponosne;
rese — kitijo; goranln — goreč, človek t hribov; borni — venec iz borovine; sviroka
—	piščalka; tjubav sklada — ljubezen zdru« žuje; svudi — povsod; se razgojila — se je razcvela; svak žudi — vsaki želi; skladni puci — složni ljudje; stada — čreda; dan izlazl — da vzhaja; dubje — dïevje, sadje; skup — zbor; uzroče ti — vzrok vsej naši resnični slavi; — ures — nakit; tvoj
—	tvoji.
......................................................................................—*
AKO fO
Kljub neštetim knjigam in učemim raz-motrivanjem. ki jih imamo pri vseh evropskih narodih o davno minuli antični kulturi, je ostala v rezultatih prouča-vanja tega sveta precejšna vrzel. Ne z ozirom na modroslovje in umetnost, pač pa glede na običaje antike, na zasebno življenje Grka. V tem vprašanju je še danes večina strokovnjakov v precejšni negotovosti, ki sloni včasi uprav na neznanju. Kakor je ta trditev spričo toliko razširjenega klasičnega študija na prvi pogled čudna, je vendarle res, da manjka zgodovin stare kulture in pa zgodovin antičnih običajev. Kako pomanjkljive in nepopolne so naše predstave denimo o grškem ljubavnem življenju! In vendar je erotika jedro grškega verstva in ključ do razumevanja grške kulture sploh. Šele v poslednjem času so se pričeli za običaje grškega naroda resnejše zanimati in znanost je dobila nekaj dragocenih izsledkov, ki so do danes še edini te stroke in po svoji vsebini skrajno zanimivi. Za danes naj na tem mestu zabeležimo nekoliko zanimivosti o zasebnem življenju grške žene.
Trditev, da je bil položaj grške zakonske žene zanjo ponižujoč, zavračajo novejša raziskavaraja popolnoma. Kolikor so bili Grki v teku svoje kratke zgodovine slabi politiki, toliko večji so bili kot umetniki v življenju. Zaradi tega so dali ženi tiste meje, ki jim jih je dala narava. Kar je iznašel naš čas, da «ta namreč dva tipa žene, tip »matere« in tip »vlačuge«, to so vedeli Grki že v zgodnji dobi svoje kulture in se tudi po tem ravnali.
Ženstvo pač ni moglo doseči večje časti, kakoršno so Grki izkazovali tipu matere. Kadar je grška žena postala mati, je izpolnila cilj svojega življenja. Kraljestvo žene je bila domačnost, in tu je bila neomejena gospodarica. Morda se bo zdel tak zakon nekam suh, če pomislimo na našo moderno dobo. Vendar pa je bil prost nenaravnosti in laži, katere je današnja družba tako polna. Ni torej nič slučajnega, če nima grški jezik za pojme »flirt, galantnost, koke-terija« siploh nobenih izrazov. Vprašanje, ali se niso grške žene v takih zakonih neizmerno dolgočasile, je treba zanikati. Kajti prvič: česar ne poznamo, tega si ne želimo in drugič: te žene so zrle na svoj poklic zelo resno.
Deklice so do svoje poroke živele običajno le doma. Grki družabnega življenja z dekleti sploh niso poznali. Ko pa se je žena poročila, je dobila seveda malo veqjo prostost. Vendar je njeno kraljestvo ostalo v prvi vrsti domačija. Kako strogo se je to izvajalo, pojasnjuje na primer dogodek, ko se je raznesla vest po Atenah o strašnem porazu pri Chaironeiji. Takrat so prišle žene le na vežna vrata in tam izpraševale po svojih možeh, očetih in bratih. In še to se je smatralo kot nekaj zanje nevrednega, poroča kronist.
Iz vseh preostalih zapiskov in poročil je videti, da so se smele žene šele takrat prosto gibati, ko so bile v tistih letih, ko jih ni nihče več vpraševal, če jih je videl na ulici, čigave soproge so, pač pa čigave matere. Dobra vzgoja je zabranjevala, da bi se žene pokazale v
javnosti brez spremstva starejša moža, ki je užival zaupanje te hiše.
Seveda pa take navade niso bile zmeroim in no vsej Grčiji enake. Prav
GRŠKA PESNICA Kip iz šole znamenitega umetnike Praxitelesa (300 let pr. Kr.).
tako je praksa večkrat obšla mnenja raznih merodajnih mož. Tako na primer vemo, da so žene brez spremstva svojih mož obiskavale umetniški atelje kiparja Fidije ali pa dvorišče Perikleje-vega prijatelja Pyrilampa, da so tam občudovale krasne pave.
Če kje, potem veljajo tu besede, da se skrajnosti dotikajo. Dočim so možje zaklepali svoje žene doma, poroča He-rodot, da se v Lydiji nihče ni zgražal nad tem, če so dekleta zaslužila denar za svojo balo s prostitucijo. Medtem ko so špartanska dekleta nosila obleke, ki so bile odprte do bokov, da so se videla pri hoji stegna, se je na primer omožena žena v Atenah morala umakniti v. notranjščino hiše, če jo je pri oknu slučajno videl mimoidoč mož.
Splošno so trdili, da je bila posledica te velike navezanosti grške žene na lom njena duševna omejenost, kar pa novejša raziskavanja nikakor ne potr-iujejo. Nemogoče je, da bi bile žene deležne tolikega splošnega spoštovanja,
«VENUS GENETRIX» Ženski kip iz 5. stoletja pred Kr;
kakršnega so bile samo zaradi svoje sipolne in materinske funkcije. Vsekakor pa je bilo to, kar danes imenujemo galantnost nasproti ženi, grškemu možu popolnoma tuje.
Da so se Grki ženili le zaradi otrok, ni videti samo iz zaročnega besedila »zaradi rojstva pravnega pomladka«, temveč priznavajo to tudi vsi grški pi-
njega. Tako je isti Stephanes ravnal tudi s svojimi hčerami.
V kulturnih Atenah in bržkone tudi drugod v Grčiji so smatrali zakon kot izpolnitev dolžnosti do bogov. O kakšnih postavah glede zakona ni razven o zakonih iz Šparte znano nič zanesljivega. Solon je baje take zakone celo odklonil. Pri Špartancih niso bili le ne-
KN1DSKA glava iz marmorja —
satelji. Še dlje so šli Špartanci, kjer ni bilo nič nenavadnega, »da je mož odstopil svojo ženo močnejšemu, da bi bili otroci lepši, ne da bi bil s tern zakon kaljen«. Plutarh pripoveduje celo o nekem Poliagrosu, ki je svojo ženo prodajal. Znan je tudi neki Stephanes, ki je z lepoto svoje žene lovil tuice, za katere je mislil, da so bogati. Če se je tujec vtjel, ga je mož presenetil v neprijetnem položaju in je izsilil denar od
AFRODITA,
tip grške ženske lepote
oženjeni kaznovani, ampak tudi tisti, ki so se pozno ženili ali pa negladiko. Za nais zelo čudten je Likurgov zakon proti vsem neporočencem: »Neporočeni so bili v državljanskih pravicah prikrajšani; »praznika golih dečkov« se niso smeli udeležiti in so morali pozimi goli hoditi po trgu.« Kljub tenru pa se zdi, da je bilo število neporočenih na Grškem precej veliko S tem je bilo v skladu tudi preceijšrrje število starih de-
vie, ki so uživale še toliko manj spoštovanja in upoštevanja.
Preden preidemo k poročnim slavnosten, je važno omeniti še pogovor, ki ga ima pri Ksenophonu Ischomahas s svojo mlado ženo in kjer ji razlaga dolžnosti grške gospodinje. Jedro teh razlag je, da bodi žena čednostna in zmerna; znati mora šivati, pripravljati volno in znati dajati vsaki dekli pravo delo. Od moža zasluženi denar mora pametno uporabljati. Niena glavna naloga je vzgoja otrok. Vse hišne prebivalce mora poučevati v vsem, kar je treba znati in vedeti in vladati modro
in pravično nad njimi.
★
Grki so bili zmerom pametni računar-ji. Poezi a dolge zaroke jim je bila tuja, družina in dete — to je pomenilo več, kakor pa nevestine lastnosti. Vendar bi sodili krivo, če bi mislili, da dota ni mogla biti dovolj velika. Z njo so se kolikor le mogoče izravnale vnanje razmere. Zaradi tega niso bili očetje hčera z majhno doto prav nič zadovoljni, če se je kakšen bogatin zagledal vanje.
Malo verjetno pa je, da bi se mladi ljudje pred zaroko mnogo videli ali celo bližje poznali. Odtod tudi toliko razočaranj kmalu po poroki, kar še izrecno povdarja Sophokles.
V splošnem se je glede na naravni zakon, da žena prej uvene kot mož, običajno pazilo, da je bila žena mnogo mlajša od moža. Ce se torej očetu ni posrečilo, da bi kmalu oddal svojo hči, je iskal pomoči pri posredovalkah, ki so vodile v teh stvareh pravo obrt in seveda niso bile na posebno dobrem glasu.
Če je bil brez ali potom posredovalke najden pripraven mož, se je lahko zaroka izvršila. To je bil civilnopravni akt, kjer je bila le javno potrjena volja obeh pogodbenikov, da se vzameta. Običajno so takrat določili tudi višino dote. Zaroki je sledila skoro zmerom pojedina pri bodočem tastu.
Za poroko so smatrali Grki najprimernejši čas zimo. Pred pravim poročnim obredom so bila običajna žrtvovanja bogovom zaščitnikom zakona, torej Heri in Zeusu. Potem je bila na vrsti kopel neveste. Za to kopel je prinesel dečko iz bližnjega sorodstva vodo iz studenca ali reke, ki je bila za tisti kraj posebno važna. Na dejstvo, da je bila v primitivnih časih nevesta ugrabljena, spominja poročni obred, ki je bil v na-
vadi Ie še v Sparti. Tam je bilo insce-nirano navidezno ugrabljenje neveste, navidezno zaradi tega, ker so starši nevesto prej obvestili.
Svatbena pojedina se je navadno vršila v hiši nevestinega očeta. Medtem ko se žene gostij niso smele udeleževati, so bile pri svatbeni pojedini navzoče; vendar so bržkone sedele pri posebnih mizah.
Po gostiji so peljali nevesto v vozu, ki so ga vlekli voli ali pa tudi konji, v ženinovo hišo! Sedela je običajno med ženinom in njegovim najboljšim prijateljem. Pri tem sprevodu so bile nepogrešljive svatbene baklje, ki sta jih prižgali nevestini in ženinovi materi. Ženin in nevesta sta bila okinčana z venci in pisanimi trakovi. Nevesta ni skoparila z dragocenimi dišavami. Ce se je sprevod pomikal skozi mesto ob zvoku piščali, so udeleženci prepevali svatbeno pesem h y m e n a i o s.
V starih časih je bila navada, da je mož sam zgradil poročno sobo. Tako je storil Odisej, ki se je ob svoji vrnitvi s tem pobahal. da bi pregnal poslednje dvome o sebi.
Poročno ležišče so okrasila- dekleta in mladeniči, ki so pričakali tudi svatbeno povorko. Tu se je razvilo nekakšno tekmovalno prepevanje med moškimi in ženskimi zbori, ki izmenjaje hvalijo zakonski stan ali slikajo njegove slabe strani. Naravno obvelja beseda onih, ki hvalijo. Ženin je tedaj pristopil k vozu in pozdravil nevesto. Ob petju zbora jo je peljal v slavnostno okraše no dvorano.
Med petjem in raznimi hvalami se je nagnila noč. Dolgo pričakovana ura se je približala. Hitro je ženin vstal, objel sramežljivo se branečo nevesto in jo odnese!. Sledili so mu prijatelji, pripravljeni braniti vhod v poročno sobo, medtem ko so dekleta igrale preplašene prijateljice, ki so jim odnesli tovari-šico. Ko so pritekle do vrat, je stal že pred njimi stražar, ki so mu zdaj posvetile svoje petje v obliki zabavljic Nato še zadnje slovo in včasi drugo jutro budnica. Z njo so običajno prebudili novoporočenca, ki so jima sorodniki prinesli tudi razna darila. Mlada žena se je pokazala brez deviškega šala ki ga je posvetila boginji Heri. Ta dar se je vršila velika pojedina v hiši ženi novega očeta, ki se je žene in niti no-voporočena niso udeležile. Pač pa je bila navada, da je za to gostijo pripra-
vîla najiizbranejse jedi mlada žena, da se izkaže s svojo kuharsko umetnostjo.
O nadaljnjem življenju novoporočen-cev ni veliko povedati. V glavnem je žena ostala v svojih prostorih; skupna možu in ženi sta bili odslej le spalnica in jedilnica. Poslednja seveda le v tem slučaju, če ni imel mož svojih prijateljev pri sebi.
Javno mnenje grško se nikdar ni zgražalo, če si je mož poiskal razvedrila v naročju duhovite hetere. O nezvestobi, kakor jo mi pojmujemo, pri Grkih ue more biti besede, ker nikdar noben
mož ni občutil, da bi poroka pomenila tudi odrekanje estetskih užitkov. Grki zaradi tega niso bili nemoralnejši od nas. Oni so javno storili to in tudi druge presojali s tega stališča, medtem ko je pri nas prikrivanje in varovanje zunanjega videza v navadi.
Kot posebno čisti so bili zmani špar-tanski zakoni. V vsej Grčiji sploh so bile v navadi ostre, uprav barbarske kazni za žene, ki so bile nezveste. Enako ostrih kazni so bila deležna tudi dekleta, ki so pred poroko izgubila devištvo,

Bruxelles, v febrôarju
Prišel sem semkaj — v popolnoma nov svet — tako rekoč bolan od do» movine, nezadovoljen z vsemi našimi razmerami. Umetnik hočem biti in iščem možnosti izpopolnitve, razvoja in kruha. Prišel sem v tujino s trdnim zaupanjem vase. Moram prodreti! V Bruslju, prestolnici belgijske države sem.
Redko kateri čitatelj je že bil v tem ponosnem in slavnem mestu. Nemara bodo zanimali moji prvi, bežni vtiski. Prispel sem v to mesto kot reven slo» venski popotnik»umetnik z namenom, da se tu nekaj časa ustavim in se sku» šam malce približati svojemu smotru. Francoščine sem se preje kaj malo naučil in si lahko mislite, kako sem se hudoval radi svoje jezikovno neta» lentirane glave in zaradi tistih učnih knjig, ki sem jih bil predelal. Imel sem križe koj v začetku — nu, kje pa ie začetek, ki ni brez težav?! S po» streščkom na postaji sva se sporazu» mevala jaz z nemščino, on z flamšči» no — za silo je šlo, vsaj toliko, da sein izvedel, da stane soba v hotelu naj» •nanj 40 frankov dnevno. Lepi obeti, če pride človek «praznožep» — z ne» kaj težko prištedenega denarja, ki bo» di poslednja rešilna bilka v črnih
dneh! Štirideset frankov — nàk, toliko pa ne. Izmučen in zaspan zapustim postajo — mimogrede naj omenim, da me je po imenitnih kolodvorih v Monakovem, Kelmorajnu in Aachnu kolodvor belgijske prvostolnice precej razočaral — in jo mahnem kar v me» sto. Po dolgem iskanju sem našel v nekem majhnem hotelu stranske ozke, temne ulice sobo za 20 frankov na dan. Nisem veliko vpraševal; vležem se in prva noč v belgijskem mestu bi mi bila sladko minila... Zdajci pa me predrami ženski krohot, rajanje, vpttje. O sveti Alojzij, kam pa sem zašel?! Saj je to hotel... Tako sem tedaj pr» vo noč nič hudega sluteč in z najbolj» šimi nameni prespal pod streho držav» no dovoljenega pohujšanja. Nu, po ceni je bilo in sem ostal tu še nekaj dni.
Bruselj ali če hočemo biti pravilni in pravični: Bruxelles je krasno, zelo snažno in veliko mesto. Promet je ogromen, vidiš pa skoraj same avto» mobile. Avto^taksi so kaj poceni, ta» kisto električna železnica. Na križi» ščih se ureja z električnimi znamenji. Pa so redarji vzlic obilnemu in odgo» vornemu delu jako ljubeznivi: včasi ustavijo ves promet samo zaradi da« me z otroškim vozičkom, da se lahko
pod* na drugo stran ceste. Bajno je
zvečer, ko mesto zablešči v reklamnih električnih napravah. Skratka: vele» mestno življenje in vrvenje.
Kakor povsod, si tu za denar lah» ko marsikaj privoščiš, vendar je vse cenejše nego pri nas. V varijeteju «Palais d' été» dobiš vstopnico za se» dež pri pogrnjenih mizah za 3 franke.
u
BRUXELLES —
NaročiS čašo piva (1.50 fr.) In se lah» ko zabavaš od 8. do 11. ure zvečer ob •izbranem programu in izvrstni godbi. V angleškem baru je že dražje — gen» tleman izda vsaj 50 frankov, toda tre» ba je obleči predpisano večerno ob» leko. Na izbiro imaš tudi gledališča — menda jih je enajstero, a tudi tu je vstopnina nižja nego pri nas. Ne mi» sli, da je program večine njih posebno imeniten. Igrajo «Mignon», «Carmen», «Tosco», «Fausta», pa tudi operete ka« kor so «Chi*chi»» «Lido Ladv» itd. Celo «Vesele vdove» ne pogrešajo. Za tiste pa, ki iščejo kaj več, je zadosti preskrbljeno. Kulturne stopnje se v
vsakem velikem mestu jasno ločijo in sleherni človek lahko uživa ter se raz» vi j a v svojem krogu.
Belgijska prestolnica se ponaša tudi z lepim številom galerij in muzejev. Najzanimivejša sta «Musée de poin« ture ancienne et de sculpture» in «Mu» sèe de peinture moderne». Prvi ima umetnine Rubensa. Jordaensa, Cres»
Jusflčna palača
pij a, Rodina, celotnega C. Meunier»j a, domala vso nizozemsko šolo itd. Dru» gi novejše francoske, angleške, špan» ske, italijanske in nemške umetnike — pa samo enega Slovana: Jaroslava Čermaka sliko «Ujete Črnogorke», či» je reprodukcija je pri nas dokaj udo» mačena. Tu občutiš, da je slovanstvo na zapadu še vedno premalo znano in ocenjeno; spoznaš, da beseda o kul» turni izolaciji slovenstva ni prazna puhlica. — Belgijci so goreči prijatelji umetnosti: oba velika umetniška mu* žeja sta nabasano polna in namerava» jo sezidati še novo palačo. Ne poza» bimo, da je v tem mestu 15 muzejev
in galerij. Razkošen je tudi «Jardin botanique» (botanični vrt), ki ima svetovni sloves in v katerega te za* mika po ogledavanju muzejev in ga» lerij, da se oko navžije tudi prekras» nih prirodnih umetnin, rastlin in cvetlic.
Izmed monumentalnih stavb je najbolj znamenita justična palača. Zgrajena je na najvišji mestni točki in je stala 45 milijonov frankov. Na »Grand Plače«
mesečno. Najemnina tedaj ni baš nizka. Ce hodiš po ulicah, vidiš vse polno pri nas že pozabljenih napisov: »Stanovanje se odda (Appartement a louer«). Lepo, snažno, separirano mesečno sobo z električno razsvetljavo ali plinom dobiš že za 90 frankov na mesec. Torej ceneje nego v slovenskih mestih. Tudi razne potrebščine so izdatno cenejše. Najelegantnejša obleka stane 600 frankov, uprav po smešno nizki ceni se dobi damska obleka. Tako sem videl damsiki plašč s kožuhovimo po 95 frankov. Najelegantneijši darnski plašč se dobi za 900—1100 frankov. Na mesečne obroke dobiš vse, česar se ti zahoče: najnovejši tipi Fordovih avtomobilov se dobe na mesečno odplače-
BRUXELLES Maison du Roi
sta še dve znameniti stavbi: »Maison du Roi« in »Hôtel de Ville«. Sploh se odlikuje mesto po krasnih stavbah.
Ne bo odveč, če napišem še kaj o praktičnih zadevah. Stanovanjske krize tu ne poznajo. Stanovanj dobite, kolikor in kakršnih se vam hoče. Stanovanja po 3, 4, 5—9 sob z vsemi udobnostmi stanejo 250, 300, 400 do 700 fr.
vanje po 250 frankov. — Vreme je tu kaj nagajivo. Vsaik dan drugače, da, vsako uro. Zjutraj sije solnce in ni videti niiti oblačka, ob 10. uri dopoldne že dežuje. Ob enih je solnčno, ob 6. zvečer vihar s snegom. Veter pa je v tej deželi zares močan; ni čuda, da je tolilko mlinov na veter.
Lojze Žagar

BERLIN Brandenburška vrata
Kratek iap-rehod le, a vendar: koliko zakladov in lepote se nudi popotniku v osrčju Berlina.
Nedelja je. suh zimski dan in sever brije. Ceste so prazne, meščani slave svoj karneval, vsak po svoje, v nedeljo se je treba prespati. Podaš se izpred obokov Brandenburških * r3t, ki so neka varstvena znamka ali bolje simbol Berlina, proti velikim nasadom, ki jih nazivajo Tiergarten. Zakaj neki, ko daleč naokoli ni nobene živali! Sicer pa me to ne moti. Na desno sè sveti zlata kupola »Reichstiaga«. Tja jo krenem, na trg republike, sredi katerega se dviga nad 60 m visoki steber zmage. Štiri-oglati podstavek nosi na vsaki strani po eno reliefno sliko: Diippel, Sedan, Kraljevi Gradec. — Paris. Na podstavku galerija stebrov, v notranjosti alegorija: Boj germanstva proti roman-stvu in združen nemški narod se klanja materi Germaniji. Zanimivo je. da je to delo steklenega mozaika izvršil Italijan Salviatti iz Benetk. Skozi glavni steber vodijo stopnice do vznožja boginje Viktorije, odkoder se ti odpre razgled na nepregledno morje streh, iz katerih se dvigajo znameniti: Dom, grad, poslopje »Reichstaga« z napisom na pročelju »Dem deutschen Volke«. Pred državnim zborom spomenik železnega kanclerja, na nasprotni strani generala Moltke in Roon, skozi glavno alejo pa galerija spomenikov Brandenburžanov, nemških kraljev in cesarjev — nepregledna vrsta. Daš slovo pozlačeni Viktoriji, ki baje — mimogrede omenjeno
—	tehta 350 meterskih stotov in je visoka 8 m, in se podaš na pot proti galeriji spomenikov. Malo je ljudi v parku, amoretke se pokrivajo z bršljanom. Korakam skozi alejo zmage (Sieges-allee), tujec, ki ga nikdo ne vpraša, dd kod si in kam greš. Mrko zro name ka-meniti obrazi Brandenburžanov in njih slavnih sodobnikov. Na glavo velikega kurfiirsta se je nespoštljivo vsedel vrabec in nekaj se mi zdi čudno in tuje. Pomislim: da, vrabec — stari znanec
—	dolgo ga že nisem videl. V Berlinu avtomobilov — kočijaži in vrabci izumirajo. Se kratek hip posvetim ama-conki, ki kraljuje tu sredi zelenega ron-doja, v solncu se sveti nje bronasto telo. Čuva jo šest zvestih stražnikov iz brona: dva jelena, dva bizona, en medved in en laplandski jelen. Tu pa tam smukne mimo kak dijaček, tesno zavit v svoj plašč. Tudi meni je čas, da se podam v nasprotno smer.
Unter den Linden. Razkošni lokali, kavarne, zabavišča, odlična mednarodna družba. City Berlina. Marsikateremu dekletu v domovini zapolje hitreje kri v žilah, če sliši Unter den Linden ali Kurfurstendai n. Tu resnično žive junaki njihovih dekliških sanj. kojih slike polnijo njih albume ali vise nad njihovimi posteljami. Nisem jih iskal, nego sem šel mimo z občutki, ki so me sp;mmli na Cankarjevo dunajsko- V bogatih kočijah se vozijo ...
Nekaj minut hoje mimo staroslavne univerze in spomenika Friderika Velikega, ki ima še danes toliko čestilcev, da polnijo najraznovrstnejši filmi o njem raznï kinogledališča. Današnji Nemec je republikanec, a časti starega »Frica«, kakor mu pravijo: »Der alte Fritz.« —
Prispem do palače bivšega prestolonaslednika, ki je danes muzej, Na-tionalgalerije. Tu so shranjene novejše pridobitve, izmed splošno znanih Max Liebermannova dela. pa tudi drugih pri nas manj znanih umetnikov vseh smeri: kubisti, futuristi, dadaisti, slike, spomenik težke dobe, v kateri je po polomu in v dobi inflacije živela Nemčija, a se danes iz neprilik že žilavo izmotava.
Pustim na levi Dom in se podam v grad. Pred gradom je pompozni spomenik Viljemu l., kaj spomenik — cela zgradba. Grad sam je vsakomur dostopen in za malenkostno vstopnino vodi poseben vodič in tolmač tujca skozi dvorane. Posebnih znamenitosti v teh dvoranah — prostorih »Kurfiirsta« ni, če izvzamemo dragocene gobeline ruske carice Katarine in slavnostno marmorno dvorano. Na prostoru pred gradom slišim svirauje godbe. Za vse radoveden, izvem, da ima »Stahlhelm« svojo parado, ki jo komunisti motijo. Zdajci prispe policija na konjih, v avtomobilih in peš, izprazni v močnih kordonih ves trg in nemški fašisti lahko paradirajo, komuniste pa porinejo na drugo obrežje reke. kjer žvižgajo, grozijo in prepevajo internacijonalo. Drugega dne so se listi norčevali in objavljali, da vodi 3000 policistov 2000 faši* stov na izprehod po mestu.
Mene je stal ves prizor le nasmešek; nisem imel časa. Mimo Nationalgalerije, ki sem si jo že ogledal, je bil moj cilj Muzej cesarja Friderika (Kaiser-Fried-rich-Museum). Ne sluteč, kake dragocenosti nudi ta muzej, sem se zanimal, kakor se pač zanima vsak tujec za vse
znamenitosti, ki jih ne sme. Izpustiti, ali morda tudi iz čisto človeškega pohlepa: da lahko nekoč poreče: Tudi tu sem bil!
A ta muzej mi je bil razodetje. V ka-Kih 70 dvoranah ie tu zbrano toliko dragocenih slik in skulptur. da človek osupne, ker se jih tu ni nadejal. Ne-smrtniki ožive tu v slikah: slavna imena: Tizian, Tintoretto. Tura. Romani-no, Donnatello, Signorelli. Coreggio, Reni, Botticelli. Rafael Santi. Michelangelo. Buonarotti, Lionardo da Vinci, Rubens, Rembrandt, van Dyck, Wat-ceau, Murillo, Velasquez, Holbein, Lucas Cranach. Diirer — imena, ki so last vse" i sveta. Dvoje stolttiij samo. kratka. a kako plodovita doba. ki je rodila gigante. Človek stoji premagan, sključen pred božanstvom Umetnostjo. V tihem dvogovoru Ložanstv m. kaj dvogovoru, češčenju, molitvi — človek nima božanstvu kaj povedati.
Tu se hranijo originali, po katerih ustva.jene kopije so že davno prodrle v slednjo gorsko vas ali se prodajajo рт bazarjih, slikane v kričečih barvah
in vokvirjene v ceneno robo. Tu pa žive iz stoletij v večnost Tizianova La-vinia, se smejo satirji. ko zasledujejo kopajoče nimfe. Leda odkriva Labodu prelesti svojega belega telesa, gleda v svet resni Rembrandtov avtoportret, v dobo, ki je ne more razumeti, v dobo, ki ni vredna, da je sledila mogočnemu preporodu. Postojim pred Vincijevim »Vstajajočim Krrstorri«, se poklonim Rafaelovi »Madoni z detetom« — oprostita; brez grešne misli sem gornje napis'', a greh bi bil, ko bi bil vse zamudil.	1 Pri koncu sem. Zdaj sem spoznal, kaj dela meščana velemesta tako samozavestnega, mu daje ponos in elan. Odprte so mu zastonj neizmerne zakladnice kulturnih dobrin, iz katerih lahko stalno črpa in si širi obzorje. Za tujca, ki se le malo časa mudi v velegradu, pa imajo to napako, da so prebogati in preobširni. V pičlih urah, ki so mi bile na razpolago, sem mogel zajeti le majhen del, ki ga tu podajam.
Lojze Strašnik
Henrik Ibsen
Smrt cesarja Julijana
Poslednji prizor iz zgodovinske igre «Cesar in Galilejec»
V šotoru cesarja Julijana. Vhod v ozadju je zagrnjen. Ob belem dnevu.
Julijan leži nezavesten na svojem leži» šču. Rane na desni strani, na laktu in na roki so obvezane. Tik cesarja stoje njegov zdravnik Oribaz in Makrina s komornikom Evterijem. Nekoliko bolj zadaj sta Bazilij Cezarejski in učitelj modroslovja Prisk. Na podnožju postelje je mistik Maksim.
Makrina: Spet krvavi. Moram bolj pritrditi obveze.
Oribaz: Hvala ti, blaga žena; tvoje vešče roke so nam zelo <7 prid.
Evierij: Ali še res živi?
Oribaz: Sigurno še živi.
Evterij: Toda — saj vendar ne diha.
Oribaz: Ne, diha še. (Pride stotnik Amijan in potihoma prine» ie cesarjev meč in ščit. Odloži ju io ob« ostane pri zavesi.)
Prisk: Ah, dobri stotnik, kako je tam гипај?
Amijan: Boljše nego tukajTe. Ali je že —?
Prisk: Ne, ne, ne še. Je4i sigurno, da smo odbili Perzijce?^
Amijan: Da, popolnoma. Vojni po» veljnik Jovijan jih je prisilil k begu. Pravkar so prišli v taborišče trije od» lični sli kralja Sapora. Prosijo premir» je.
Prisk: Meniš, da jim bo Nevita ver» jel?
Amijan: Nevita je izročil vodstvo Jovijanu. Vsi se zbirajo okoli Jovija» na. Vsak vidi v njem edinega rešitelja.
Oribaz: Govori potihoma; giblje se.
Amijan: Giblje se? Morda bo prišel k polni zavesti? O, ali bo moral še to doživeti?!
Evterij: Kaj, Amijan?
Amijan: Vojščaki in vojskovodje se posvetujejo o volitvi novega cesarja.
Prisk: Kaj praviš?
Evterij: Kakšna sramotna nepotr» pežljivost!
Amijan: Nekoliko jih opravičuje ne» varen položaj vojske; in vendar —
Makrina: Vzbudil se je — odpira oči — •
(Julijan ostane za trenutek miren in z bla» gim pogledom promatra ljudi okoli sebe.)
Oribaz: Gospod, ali me spoznaš?
Julijan: Popolnoma, moj Oribaz.
Oribaz: Le ostani miren.
Julijan: Miren? Česa si me bil spom» nil? Vstati morami
Oribaz: To ne gre; pohlevno te pro» sim . . .
Julijan: Moram vstati, pravim. Ka» ko naj bi zdaj mirno ležal? Treba je, da Saporo docela potolčem.
Evterij: Sapores je pobit, gospod! Poslal je bil sle v taborišče in prosi premirja.
Julijan: Ali je to res? Ljube so mi te vesti. — Torej sem vendar zmagal nad njim! Toda — premirja nikar. Moram ga do kraja premagati. — Oh, kje je moj meč? Ali sem izgubil ščit?
Amijan: Ne, moj cesar, tu»Ie imaš meč in ščit.
Julijan: Tako rad ga imam. Moj do» bri meč. Nerad bi ga prepustil barbar» skim rokam. Daj mi ga v roko.
Makrina: O, gospod, pretežak je zdaj za te!
Julijan: Ah, — ti! Prav imaš, blaga Makrina; malce pretežak je zares. Po» loži ga sem»le k meni, tako da ga bom lahko gledal. Kaj? Ali si ti, Amijan? Mar imaš ti stražo pri meni? Kje je Anatol?
Amijan: Gospod, Anatol je zdaj med blaženimi.
Julijan: Padel -je? Zvesti Anatol je padel za me? — Med blaženimi, pra» viš? Hm! — Spet je šel eden izmed prijateljev. Ah, Maksim! — Danes ne maram sprejeti odposlancev perzijske» ga kralja. Perzijci venomer mislijo, ka» ko bi pridobili čas za se. Ali mene ne bodo preslepili: ne maram poravnave. Hočem zmagati na vsej črti, popolno» ma. Vojska naj se zopet obrne v Kte» sifon.
Oribaz: Nemogoče, gospod. Misli na svoje rane.
Julijan: Moje rane se bodo kmalu zacelile. Kaj ne, Oribaz — ali mi ne obetaš?
Oribaz: Predvsem mir, gospod!
Julijan: Kakšno nesrečno naključje! Moralo se je zgoditi prav zdaj, ko je toliko tega navalilo na me. Nikakor ne morem teh zadev prepustiti Neviti. Ne zaupam ne njemu, ne drugim; tre» ba je, da sam — Čutim se nekoliko medlega. Skrajno nadležno. — Povej
mi, Amijan, kako se že imenuje tisti nesrečni kraj?
Amijan: Kateri kraj, milostljivi ce» sar?
Julijan: Tisti kraj, kjer me je zadelo perzijsko kopje.
Amijan: Imenuje se po vasi Frigija.
Maksim: Ah!
Julijan: Kako se imenuje? — Kaj praviš, kako se zove tisti kraj?
Amijan: Gospod, imenuje se po ti» sti»le vasi frigijski kraj.
Julijan: Ah, Maksim — Maksim!
Maksim: Prevarjenl (Zakrije si ob» ličje in poklekne na podnožje poste» lje.)
Oribaz: Cesar moj, kaj ti je zagre» nilo obraz?
Julijan: Nič, — nič. Frigija? Tako torej? — Zdaj morajo Nevita in osta» li vendar le vzeti stvar v roke. Pojdi in jim povej —
Amijan: Gospod, so že prevzeli v tvojem imenu —
Julijan: So že prevzeli? Da, da, tako je prav. — Volja sveta mi je obrnila hrbet, Maksim!
Makrina: Tvoja rana se odpira, go» spod!
Julijan: Oribaz, čemu mi prikrivaš?
Oribaz: Kaj neki ti prikrivam, cesar moj?
Julijan: Vidim, da bo po meni. Za» kaj mi nisi tega povedal že prej?
Oribaz: O, cesar moj;
Bazilij: Julijan — Julijan! (Jokaje se vrže na posteljo.)
Julijan: Bazilij, — prijatelj, brat — lepe dneve sva družno preživela . . . Nikar ne tarnajte, da vas zapuščam ta» ko mlad. Ni vedno znak, da bi bila usoda nenaklonjena človeku, ki ga v zgodnjih letih odpokliče. Kaj je pač smrt? Je=li kaj drugega kot dolg, ki ga moramo plačevati večni menjavi prahu? Ne tožite! Mar nismo ljubitelji modrosti? In ali nas ne uči modrost, da je največja blaženost združena z dušnim in ne telesnim življenjem? Tu so Galilejci na pravilni poti, čeprav — Nu, ne govorimo o tem. Ko bi mi bile sile življenja in smrti dopustile, da bi bil končal neki spis. Vendar pa mislim, da bi se mi posrečilo —
Oribaz: O, cesar moj, ne utruja li te tako dolgo govorenje?
Julijan: Ne, ne, ne. Tako lahko in dobro mi je.
Bazilij: Julijan, ljubljeni cesar — ali nimaš ničesar, kar bi hotel preklicati?
Julijan: Zares ne vem, kaj naj pre« kličem.
Bazilij: In se ničesar ne kesaš, Juli« jan?
Julijan: Ničesar ni, da bi se kesal. Oblast, ki so mi jo dale v roko raz« mere in ki je odblesk božje moči, sem
—	tako sem siguren — uporabljal po najboljši moči. Nikdar nisem hotel drugih žaliti. Ta vojni pohod je imel dobre in veljavne vzroke, in če bi kdo mislil, da nisem izpolnil vseh nadej, naj se spomni, da bostoji neka skriv» nostna sila nad nami. Le»ta v veliki meri odloča končen izid človeških de» janj in nehanj
Makrina (tiho Oribazu): Čuj — čuj •— kako težko diha.
Oribaz: Kmalu bo izgubil glas.
Julijan: Glede izvolitve naslednika ne morem nič svetovati. — Ti, Evte» rij, razdeli moje imetje med one, ki so mi bili v življenju najdražji. Ne za« puščam jim veliko, ker sem bil vsekdar preverjen, da pravi prijatelj modrosti
---Kaj je to? Ali že solnce za«
haja?
Oribaz: Nikakor ne, saj je še sredi dneva.
Julijan: Čudno. Tako se mi je stem»
nilo pred očmi.--Prisk! Bodi ve»
dno pripravljen, da pobijaš vse, kar ni utemeljeno, razen —. Ali je Maksim odšel?
Maksim: Nisem odšel, brat moj!
Julijan: V goltu mi gori. Ali ne mo« rete pogasiti tega žara?
Makrina: Požirek vode, gospod (mu nagne čašico k ustnam).
Oribaz (pomigne Makrini): Njegova rana krvavi naznoter.
Julijan: Ne jokajte. Nobeden Grk ne plakaj za menoj, — povzpel se bom
k zvezdam.--Krasen tempelj. Sli»
ke. — Oh, ali kako daleč!
Makrina: O čem govori?
Oribaz: Ne vem; ne verjamem, da govori zavestno.
Julijan (z bleščečimi očmi): Aie» ksander je smel vkorakati v Babilon.
—	Tudi jaz hočem--Zali mladeni»
či z listnatimi venci — rajajoče devoj« ke — toda, kako daleč, daleč — Lepi svet, — lepo življenje. (Oči se mu močno razširijo.) O, solnce, solnce — zakaj si me prevarilo? (Se zruši na le« žišče).
Oribaz (po kratkem odmoru): Bila je smrt
Fsi: Mrtev — mrtev*.
Oribaz: Da, mrtev je. (Bazilios in Mak,rima poklekneta in molita. Evterij si zakrije obličje. Iz daljave se čuje trušč bobnov in rogov.)
Glas iz taborišča: Živel cesar Jovijan.
Oribaz: Ali ste čuli vzklik?
Amijan: Vojni poveljnik Jovijan je proglašen za cesarja.
Maksim (smeje): Galilejec Jovijan? Da — da — da!
Oribaz: Sramota, da se jim je tako mudilo. Še preden so izvedeli, da —
Prisk: Jovijan — ta zmagoviti ju« nak, ki nas je vse rešil! Cesar Jovijan zasluži vso našo hvalo. Mislim, da lo« kavi Kitron vendar ni — (Urno odide).
Bazilij: Pozabljen si, preden se ti je ohladila roka. In za to begotno slavo si prodal svojo neumrjočo dušo!
Maksim (vstane): Vesoljna volja je odgovorna za Julijanovo dušo.
Makrina: Nikar ne godrnjaj, čeprav si ljubil tega mrtveca —
Maksim (stopi bližje k cesarjevemu truplu): Jaz sem ga ljubil in ga zvabil v to smer. — Ne, nisem jaz! Zamam« ljen je bil kakor Kajn... Kakor Ju»
dež.--Vaš Bog je potraten bog,
Galilejci. Preveč duš tirja zase. Ali nisi bil tudi topot izvoljenec — ti kr» vava žrtev svetovne nujnosti? Ali je sploh vredno živeti? Vse je zgolj igra in ničevost. — Hoteti pomeni: moraš hoteti! O, dragi moj — vsi znaki so me prevarili; vsa znameja govore z dvema jezikoma, zato sem mislil, da bom videl v tebi tistega, ki bo spravil oboje cesarstev. Tretje cesarstvo pa bo prišlo prej ali slej! Človeški duh bo spet tirjal svojo dediščino — in takrat bodo v Simpoziju zažgali spravne žrt« ve za te in za oba tvoja gosta.
Makrina (vstane vsa bleda): Bazilij, ali si razumel besede tega malikoval» ca'?
Bazilij: Ne, toda vidi se mi velik in svetal. Tukaj leži mogočno, razbito orodje Gospodovo.
Makrina: Zares, drago in dragoceno orodje.
Bazilij: Kristus, Kristus, — kje je bilo tvoje ljudstvo, da ni spoznalo tvo» jega razodetja? Cesar Julijan nam je bii strahovalna šiba — ne za smrt, temveč za vstajenje.
Makrina:* Strašna je skrivnost izvo» ljencev. Kaj vemo mi —?
Bazilij: Mar ni zapisano: »Naredil bom posode sramote in posode pove« ličevanja.«
Makrina: O brat moj, ne gledajva v brezno teh misli. (Se skloni nad mrli« čem in mu pokrije obraz). Tavajoča človeška duša — če si se morala mo« titi, ti bodo zmote sigurno štete v do» bro, kadar napoči tisti veliki dan, ko se bo pojavil Mogočni v oblakih, da sodi živim mrličem in mrtvim, ki so živi---
Ob jubileju slavnega dramatika Ibsena prinašamo poslednji prizor itz velike, dva dela obsegajoče svetovno » zgodovinske igre »Cesar in Galilejec«. Gla ni junak te mogočno zasnovane drame je bizantinski cesar Julijan (332—363). Ta vladar je bil mehka, sanjava duša. Čislal je staro grško književnost, helenske pesnike, mislece in kiparje. Zavzemal se je za staro religijo, verujoč v svet ubranosti in lepote. Prav v njegovem času je nova vera — krščan» stvo (razcepljena v več sekt) že ponosno dvigala glavo in se je uveljavljala čedalje bolj na razvalinah antične miselnosti Ljud« eke množice so bile zbegane; ponekod je razuzdanost in miselna ovodenelost na do» mestila vero in modroslovje, na drugi stra» ni pa so se jele množice presnavljati z ozdravljujočimi idtjami krščanstva. Na vrt hovih takratne družbe je bilo še nekaj lju. di, ki so trdno verovali v stari svet, v gr» ško lepoto in modrost, vendar so bili ti pozni Heleni osamljeni. Zbirali so se okoli mladega vladarja, ki se je ves vnel za oba
novitev »starega sveta«. Zamrzil jte Vr> ščanstvo prav zaradi njegovih črnoglednib nazorov, njegovega nasprotovanja lepoti ii nagoti; veliko pa so tudi pripomogli be< dasti prepiri med krščanskimi ločinami Julijan je odpadel od Krista (od od naziv apostat, ki mu je ostal v zgodovini) in j« visoko povzdignil vzore helenizma in pa> garaške modrosti. Njegova borba proti Kristu p- krščanstvu pa ni uspela. Julijan je zašel pod vpliv paganskih mistikov, ki so ska'ili čisto grško miselnost. Tako se je naposled ogrel za »tretje cesarstvo«, za združitev stare in nove miselnosti v ubra» no en o'o. Padel je v boju s Perzijci. pri« znavajoč, da je Kristus Galilejec zmagal nad njim, vernikon. Solnca, Lepote in Ve» soljne sile.
Ibsen je v svoj' veliki igri (1. 1872.) podal življensko dramo tega vladarja v celotnem razpletu. Z mogočnimi potezami je vpo« dobil konflikt med paganstvom in krščan, stv\a. Pre'CGÎi sme zadnji prizor iz 2 dela te igre. Cesar Julijan je bil v bitki s Perzije' Ir so jo odločili krščanski voj» niki, smrtno ranjen. Umira. Ob njegovem ležišču stoji mistik Maksim, ki je ime! na Julijan? ogromen vpliv. Tu stoji krščanska dvojica Bazilii in Makrina, ki spregovorit« nad mrtvim cesarjem velike besede pomir. ljivcsti in odpuščanja.
O Julijanu Aoostatu je napisal sloveči roman ruski pisatelj Merežfcovski.
Moda v rdeči Moskvi
— Kako se oblačijo ljudje v sovjet» ski Rusiji?
Po vsej Evropi, pa tudi pri nas, se toliko piše o razmerah v komunistični državi, da odgovor na to vprašanje najbrž ne bo dolgočasil naših za vse, kar je novo in zanimivo, dovzetnih či» tateljic. Pojdite rakom žvižgat z mo« drovanji o uspehih in neuspehih ruske revolucije, o Ljeninovem novem, brez» božnem evangeliju itd. Kakšni so pre» bivalci boljševiškega paradiža v res» uici? Kako so oblečeni? Kaj jedo?
Češka žena N. Melnikova Papouš» kova, ki je bila v Moskvi, odgovarja na ta vprašanja.*
Moda? Pariška moda? V Moskvi nočejo niti slišati, da bi "glede mode zaostajali za Londonom in Parizom.
* «Pritomnost» z dne 16. februarja t L
Če govoriš s povprečnimi Moskovljan» kami in omeniš, da se tudi po obleki spoznajo sedanje ruske razmere, so užaljene. In vendar ti, ki prideš iz tu« jine, dobro vidiš, kako je v resnici. Nu, zadeva je resna: V Rusiji se je pojavil odločen patrijotizem. Prebival» ci sovjetske države začenjajo biti po» nosni na to, da so ruski državljani. Si» cer zabavljajo in godrnjajo, ni jim prav ne to ne ono — ali kje je, za božjo voljo, država, s katero bi bili ljudje zadovoljni? Ne samo komunisti tudi nepolitični, preprosti možje in žene očitujejo ponos, da se Rusija ta» ko drži. Zato so tudi ponosni z bla» gom, ki ga izdelujejo ruske tovarne (inozemskega blaga prihaja kaj malo na ruski trg). In če pripoveduješ da. mam v Moskvi o najnovejših modnih novostih, ti zabrusijo odgovor:
— O, to imamo me tudi, sairto da je naše mnogo boljše! Evropa se revno oblači; pri nas je to dokaj bogatejše.
In vendar.
Moskovska množica na ulici ni po« dobna množici v nobenem evropskem mestu. Če pogledaš te ljudi, vidiš, da je njih vnanjost čudno enolična in si» va. To stori obltka. Ljudje so skoraj enako oblečeni. Ruske državne tekstil» ne tovarne izdelujejo dokaj enolično blago. Vrhu tega je blago zelo drago in si ljudje le redkokdaj kupijo novo obleko.
Pa če je blago bolj preprosto, si Moskovljanke navesijo nanj raznih priveskov, predvsem kožuhovine in drugega lepotičja. Preprosta obleka ne zadovoljuje Rusinj, zato skušajo z drugimi sredstvi pokazati svoje sim» patije do «modnega bogastva». V Mo» skvi se še posebej občuti, da se je pri» selilo mnogo židovskih rodbin iz Ode» se in Židovke takisto na svoj način vplivajo na modo. Moskovljanka ne kaže, da bi bila posebno tenkočutna glede dolžine krila, velikosti dekoltaže Itd., vrhu tega je čudno videti, kako uporablja posamezna oblačila. Jako pogosto srečuješ žene, ki gredo naku» povat na trg v napol večerni obleki in v rumenih čevljih. Z druge strani pa vidiš v gledališčih žene, ki so oblečene tako kot doma — ponajveč iz prezira do družabnega bon»tona.
Pri mlajšem naraščaju se pozna, da bi se hotel lepo in okusno oblačiti, a se ne zna. Zato tako napolnjujejo ki» nematografe, kadar so filmi z najno» vejšimi toaletami, plesi in družabnimi zabavami zapadnjaških buržujev. Neki mladi ruski pisatelj, ki ni bil še nikdar v inozemstvu, je dejal avtorici:
— V kino zahajam samo tedaj, če predvajajo salonske filme. Rad gledam dame v plesnih oblekah in moške v frakih. Frak je za nas prav tako lep kakor poezija!
Neko osemletno dekletce je prizna» lo, da zahaja v kino zato, da ubeži vsakdanjemu življenju, ki je revno in nesnažno, ondi pa je vse tako čisto, lepo in bleščeče!
Za Rusijo, ki je z vseh strani herme» tično zaprta, so evropske kavarne, tr» govine in prireditve uprav pravljične.
Kino pa ne more človeka naučiti, kako se lepo in okusno obleče. Pokaže, kako so drugod oblečeni, ali od vzorca do spretnega posnemanja je velik korak. Neki pisatelj opisuje docela verjetno,
kako si je dekle, ki je hotelo prese» netiti okolico po svojem okusu, oble» klo tanko prozorno obleko na golo kožo...
Vidiš tudi moške v smokingu z bar» vano srajco in. mehkim ovratnikom...
Malce čudni prizori, toda —. Ničevo!
Pred državnimi tekstilnimi trgovi» nami vidiš ves dan fronto čakajočih. Sicer se dobi blago tudi na trgu in v zasebnih trgovinah, ali tam je sila drago. Splošno stane najnavadnejše blago za obleko okrog 300 Din meter, cena moškega blaga doseza celô 50 rubljev, t. j. okrog 1500 Din meter. Izdelava obleke stane 600 do 750 Din.
Posebno poglavje bi bilo treba po« svetiti šminkam, pudru, barvilu za ustnice in parfumom.
V rdeči Moksvi je silno razširjena navada, da si ženske barvajo lica in ustnice. Toda med njimi je malo tako srečnih, da bi dobile francoski puder, šminko in parfume. Tudi tu se upo» rablja domač izdelek, ki je nekam ču» den. Tako razni tajni izdelovalci- par« fuma pomešajo nekoliko čaja s kolon» sko vodo in vonjava je na prodaj. Ob« stoje pa še neke bolj tajinstvene in menda še manj estetične sirovine za izdelovanje vonjav. Njih vonj je na« šemu nosu uprav zoprn. Toda človek se vsemu privadi...
Glede oblačil in hrane bodi poveda» no še to»le:
Med trgovci, malimi industrijci in drugimi ljudmi, ki se okoriščajo z no» vo gospodarsko politiko v sovjetski republiki, so mnogi, ki so že obogateli. Ali vsakdo se boji pokazati, da je bo» gat. Zato nešteti ljudje, ki niso orga» nizirani v komunistični stranki in se lahko boje posledic, prikrivajo svoje pravo gospodarsko stanje in se slabše oblačijo nego bi se bili sicer lahko oblačili. Če bi njihove žene ali hčere pogosto menjavale obleke, bi možje oziroma očetje takoj vzbudili pozor» nost. Tudi v samem stanovanju so pod večnim nadzorstvom služkinje, ki ima zveze s hišnikom, predstaviteljem hiš» nega komiteja in le»ta s policijo itd. Tudi dobro jesti si v mnogih hišah ne upajo, čeprav ie to v splošnem manj nevarno, saj služkinja tudi rada dobre jé, kakor je stara ruska navada. Pri» ljubljene ruske jedi so prišle spet do veljave in lahko trdimo, da v Evropi zopet obstoji troje kanoniziranih ku» hinj: francoska, angleška in ruska..
IVERI IZ SPISOV H. IBSENA Živeti pomeni, da se neprestano vojskuješ s pošastjo temnih sil v sebi. Biti pesnik pomeni, da javno obtožuješ in sodiš svoj lastni jaz.
Najmočnejši je človek, ki je sam. Vse, od česar danes živimo, so zgolj borne drobtine od kruha minulega sto> let j a...
»POŠASTNO KRDELO«	»CINCARJ1 V NAŠI DRŽAVI*
Nadaljevanje te povesti je v tej ste*	Zanimiva zgodovinska razprava, ki
vilki izostalo in ga bomo priobčili pri*	bo izšla v prihodnji številki, hodnjič.
«.ŽIVLJENJE IN SVET* stane celoletno 60 Din, polletno 30 Din, četrtletno 15 Din, mesečno pa 6 Din. — Posamezne številke stanejo v podrobni prodaji
samo l Din.
Naročnina za inozemstvo: ITALIJA mesečno 2 liri, četrtletno 6 lir, polletno 12 lir, celoletno 24 lir. - FRANCIJA mesečno 3 franke. ČEŠKOSLOVAŠKA mesečno 4 krone. AVSTRIJA mesečno 63 grošev. AMERIKA In ostaio tno* zemstvo 1 in pol dolarja na leto.
Urejuje Božidar Borko. — Izdaja z» konzorcij «Jutra» Adoll Ribnika*. — Za «Na» rodno tiskarno» d. A kot Oikamarja Fran Jezeršek. — Vsi T Ljubljani.