Jos. Korošec : Pazimo na našo dece ! 189
Pazimo na našo deco !
Spisal Jos. Korošec.
lepša Čednost, katera naj diči srce in um vsakega otroka,
je ubogljivost. Otrok pa mora ubogati ne le svoje roditelje,
temuč tudi svoje odgojitelje, v obče vse, kateri imajo oblast
nad njim. Neubogljivo dete je vedno le v nejevoljo ljudem, med tem
ko je uljudno in ubog-ljivo dete ljubo vsem ljudem.
Ako opazujemo razne družine, zapazimo lahko takoj gnezdo ne-
ubogljivosti. Namesto, da bi silili starisi takoj v pričetku otroke ubo-
gati in bi se ne udajali otrokovi želji, popuščajo, da ostaja njihovo
povelje neizvršeno. Če se to večkrat ponavlja, zapazi otrok kmalu,
da roditeljevih povelj ni potreba strogo izvrševati in se potem čedalje
manj zmeni za kakove ukaze ter deluje po svoji volji.
Na ta način se nevidno izcimi že v zgodnji mladosti samovolja
in nagon k neubcgljivosti in tako deco roditelji prav težko ukrote
in vzg'oje. Popolnoma napačno je mnenje mnogih roditeljev, ako me-
nijo, da prava vzgoja otroka naj se prične še le s tretjim ali četrtim
letom, ker je še le od te dobe razum otroka zadostno razvit. Odgoja
mora se pričeti takoj po rojstvu.
V družinah, kjer kraljuje vsled pametnih roditeljev le uboglji-
vost, zapovedujejo starisi, otroci pa ubagajo. Ako otrok česa želi,
prosi uljudno stariše. Če se mu odbije želja, ve dobro, da mora
svojo željo opustiti in jo nekako radovoljno opusti. Vse drugače pa
je, če je neubogljivost že v otroku vkorenjena. Otroci hočejo doseči
s trmo, kar si poželijo, hočejo izsiliti, kar se jim tudi v resnici po-
sreči z vednim nadlegovanjem. To pa ima zle nasledke za stariše, še
bolj pa za otroka.
Starisi morajo marsikatero nepristojno željo odreči otrokom, na-
vaditi jih samozatajevanja, da se privadijo tako daljnega resnega živ-
ljenja. Starisi morajo biti strogi, sicer bodo pozneje britko obžalovali.
100
da so bili premehki. Če je izginila ubogljivost, izgubil se je tudi res-
pekt. Vedni prepir, tožbe, razsajanje in jok med brati sestrami in
roditelji povzroči gnjus in zaničevanje sosedov in naših znancev sploh.
Kjer pa kraljuje ubogljivost, razumnost in mir v družini, od take rod-
bine odnaša vsakdo najboljši utis.
Glavni pogoj je, da sta roditelja, oče in mati, pri vzgoji edina,
da vzgojujeta jednako. Se le potem bode možno otroke dobro vzga-
jati. Če je pa oče v tej ali onej reči strog, mati pa popustljiva, ali
če oče otroka kaznuje, mati pa ga zagovarja, je to popolnoma na-
pačno.
To je strup za otroke, ker se tako uče prezirati očetova povelja,
avtoriteto in pravoveljavnost.
Starisi naj se med seboj pomenijo in nasprotja o vzgoji razo-
denejo, a nikdar ne v pričo otrok, ali pa celo takrat, kadar se otrok
telesno kaznuje.
Laž naj se strogo preganja in energično kaznuje.
Žalibog, provzročujejo čestokrat starisi sami laž, ker otrokom
velevajo, da naj reko, če kedo pride, da niso doma in enake neres-
nice. Sicer se dobiva takoj izgovor, da je to laž v sili in potrebna v
posebnih slučajih. Tako opravičenje je šepasto, laž ostane laž. Na t^
način se daje otrokom orožje v roko.
Pregovor pravi : Kdor laže, tudi krade. Pazite, starisi, da se ne
vresniči pri vaših ljubčekih tu navedeni izrek ! Težko je, kar nas
razne skušnje uče, poboljšati lažnjivega otroka.
Konečno damo starišem ta-le svet : Imejte vedno moralno moč
nad vašimi otroci, sicer postanete njih sužnji. Moralno moč pa imamo
takrat, kedar otroci z lahkotjo in radovoljno ubogajo in se vsikdar
uklonijo volji roditeljev.