Notranji boji angleških laburistov SKRAJNI LEVIČARJI DOSEGLI VEČINO V VODSTVU Dr. Tine Debeljak ( NEKAJ POGLEDOV Z NAŠE PERSPEKTIVE NA JOSIPA BROZA-TITA Dilema KPJ Poljski dogodki so vse komunistične režime zaskrbljivo vznemirili. Vsak po svoje se jih skuša otepati, vsak po svoji prikladnosti tolmačiti. Jugoslovanska uradna poročevalna agencija Tanjug je v dveh svojih poročilih slavila dosežke poljskih delavcev kot „zmago samoupravne miselnosti“ in „socialistične demokracije“, češ, po nas se zgledujejo. A ta verzija je bila le za domačo uporabo. Za eksport je Tanjug pripravil stvarnejšo inačico. S povsem drugačnega zornega kota obravnavajo gdanski pojav drugi jugoslovanski komentaristi. Nekateri sodijo, da so zahteve poljskih delavcev prevelike in da jih je preveč naenkrat. Tako pravi npr. beograjski NIN v enem svojih uvodnkov, da je bila vendar varšavska vlada od leta 1970 delavcem zelo naklonjena in ustrežljiva. Prenagli prodor bi mogel ogrožati vso evropsko odjugo. To dvoje mnenj je veren odsev dileme, v kakršno je zašel jugoslovanski komunizem. Po eni strani je načelo samoupravljanja uradno ideološko vodilo jugoslovanske partije. Kako naj tedaj oporeka poljskim delavcem, ko zahtevajo podobno zase in so nekaj tega res dosegli. Po drugi strani ima v Jugoslaviji izključno oblast leninistično-komunistična partija, kot se uradno sama označuje. Samohotna gibanja in u-krepanja so po tem načelu povsem nemogoča. Celo samoupravljanje velja za konstruktivno samo, če je pod partijsko kontrolo. Jugoslovanski disident Dji-las navaja, da so po letu 1975 vrinili v delavske samoupravne odbore okrog 90 odstotkov partijcev. Za jugoslovansko KP se je taka dilema začela že z ogrsko vstajo 1956 in kasneje nadaljevala s češkoslovaško 1968. Zdaj se le zaostruje. Tudi Jugoslavija ima, posebno zadnje čase, preskrbovalne težave. Kakšen bo odgovor delavcev ob morebitnih prisilnih odpovedih in znižani življenjski ravni ? Kaj, če se bodo tedaj jugoslovanski delavci zgledovali po poljskih? Beograjskemu režimu vsekakor prede trda v borbi za premagovanje sedanje gospodarske depresije. V industrijsko razvitejših republikah, kot so Slovenija in Hrvaška, so stavke, oziroma po njihovo prekinitve dela, precej pogosten pojav. Sicer so že uzakonjene; pa vendar, čeprav stavkajo predvsem zaradi spornih delitev dobička in drugih notranjih obratnih problemov, se že opaža zaskrbljenost režima. Nezadovoljstvo zaradi gospodarskih težav bi se moglo s časom sprevreči v politično obeležje in v zahteve po preosnovi vodstvenih kadrov. Take in podobne bojazni nekako vežejo partiji roke, ko vsaj zaenkrat ne reagira na vse ostrejše kritike v časopisju. Člankarji, očividno spodbujeni po poljskih uspehih, segajo vedno globlje v sršenja gnezda. Tudi v taka, ki so bila doslej tabu. Tednik NIN obravnava v vrsti člankov surovost in grobe spozabe policije. Med drugim je npr. odjeknilo po vsej državi njegovo poročilo iz Priboja v Bosni. Na tamkajšnji policiji- so miličniki do smrti pretepli nekega mladeniča iz povsem ničevega vzroka. Celo uradno partijsko glasilo Komunist odkrito napada — povsem po zgledu poljskih delavcev — nesposobnost funkcionarjev v reševanju gospodarskih težav in nekatere ukrepe „stabilizacijske politike“, člankar se sprašuje, če so administravni ukrepji sploh smiselni za stabilizacijsko politiko. Mogli bi dovesti do „upadanja spodbude in do raz-stabiliziranega izenačenja“. Stabilizacija pa bi, nasprotno, morala povzročiti vrnitev k spodbudnim nalogam pridobitne politike. V tem oziru, nadaljuje člankar v Komunistu, je jugoslovanska gospodarska veda povsem odpovedala in se raje izčrpuje v „post-festum-analizah“ pravtako kot sindikati, „katerih politični posluh naj bi bil občutljivejši“. Zanimivo bo opazovati, kdaj bodo Titovi nasledniki zaukazali takim časopisnim svoboščinam zapik! Pred nekaj časa smo v našem listu že opozorili na zaskrbljivo večanje vpliva trockistov in skrajnih levičarjev v angleški laburistični stranki. Prvič v zgodovini njenega obstoja je uspelo komunističnemu krilu zasesti večino mest v strankinem odboru na narodni ravni, medtem ko je doslej bilo vodstvo vedno socialdemokratsko usmerjeno. Preseneča težko razumljiva strpnost zmerne strankine linije napram dinamično borbeni skrajni levici v načrtnem zavzemanju večinskih pozicij. Kot da ni v svetu že dovolj dokazov o avtokratskih gibanjih in njihovem zdrzno vztrajnem sistematskem izpodrivanju nasprotnika. Šele sedaj (proti koncu avgusta) je bilo v javnosti opaziti prve znake upora. Trije zmerni socialdemokrati so objavili odprto pismo, naslovljeno na laburistično stranko. V njem vneto opozarjajo na nevarnost, da bi se njihova stranka mogla spremeniti v skrajno marksistično. Kot posledica bi moglo priti do cepitve in ustanovitve nove socialdemokratske stranke. Vsi trije podpisniki so vidne osebnosti. Bili so režimski ministri v bivši Callaghanovi laburistični vladi: Dr. David Owen, bivši zunanji minister je sedaj opozicijski energetski minister; William Rodgers, prej prometni minister, sedaj Opozicijski zunanji minister; gospa Shirley Williams,, minister vzgoje v prejšnji vladi, je izgubila v volitvah maja 1979 svoj sedež v spodnji zbornici in je sedaj od te trojice edina član partijskega predsedstva, kjer se vztrajno in ostro bori proti skrajno levičarski večini. Vsi trije pripadajo že po rojstvu intelektualnemu srednjemu sloju. Komunisti to spretno izkoriščajo češ, vsi trije so „Upper Midle Class“ in nimajo nikakršnega opravka z delavskim slojem. V pismu priznavajo podpisniki, da prestaja zdaj Laburistična stranka svojo najtežjo krizo. „Desetletja dolgo smo mogli najti možnosti sodelovanja z levim krilom“ pravi pismo. „Zdaj pa odklanja levo krilo vsak kompromis. Ne le, da hoče obvladati Laburistično stranko, temveč hoče tudi uničiti reprezentativno demokracijo“. Podpisniki pisma ugovarjajo zahtevam skrajne levice, ki bi zdaj mogle postati uradna strankina politika, in s:cer; Izstop Velike Britanije iz Evropske skupnosti, Anglija naj bi se brezpo- Včasih je res težko verjeti kakim vestem. Šele, kadar tako novico potrjujejo različni in predvsem zanesljivi viri, se mora dvom umakniti dokazani resnici. Tako je bil generalni tajnik francoske KP Georges Marchais in z njim vred njegova partija vreden povod „Tomaževi nevernosti“. O zadevi poljskih stavk so francoski komunisti in njihovo glasilo L’Humanité sprva previdno molčali. Ko se je že po vsem svobodnem svetu širil glas o teh dogajanjih, so jih francoski komunisti začeli omenjati v lastni inačici, o-lepševati ali sprevračati resnico. Znanih 21 zahtev gdanskih ladjedelcev pa so vse do danes sploh zamolčali. L’Humanité je spočetka zastopal povsem vidike poljske vlade „v boju proti antiso-cialističnim elementom“. In ko so iz socialistično usmerjenega sindikata CF DT — ki je od vsega početka soglašal s poljskimi delavci in jim nudil moralno in tvarno pomoč — naslovili na komuniste prodorno vprašanje, na čigavi strani pravzaprav stojé, na delavski ali na strani totalitarne komunistične partijske diktature, je predsednik komunističnega sindikata CGT, Georges Séguy, dvoumno odgovoril, da so: „Za vse, ki grade socializem“. Svaril pa je pred nasprotniki socializma, pred „svobodnimi sindikati“, ker bi mogli „v socialističnih deželah vpeljati bojna sredstva proti socializmu in preko sindikatov ustanavljati opozicijske stranke.“ Za 180 stopinj je vse te vidike zasukal Georges Marchais, ko se je vrnil s počitnic na Bolgarskem. Dejal je dobesedno: „Dogovor (med gdanskimi gojno odpovedala vsemu jedrskemu orožju in celo izstopila iz NATO! Britanski socialisti se ne morejo odreči odgovornosti za svetovni mir“ nadaljuje pismo „in britanska nevtralnost bi pomenila odpoved tej odgovornosti. Sovjetski militarizem predstavlja veliko nevarnost in naše NATO-članstvo je življenjske važnosti za varnost zahodne Evrope.“ Podpisniki pozivajo socialdemokrate k aktivnejši brambi svojih načel v stranki. Komunisti in trockisti so se namreč dokopali do svojih večinskih mest v vodstvu stranke na povsem demokratičen način, v skladu s strankinim statutom. In to zaradi pičlega zanimanja zmernih laburistov za politiko in politično dejavnost, kar je več ali manj slabost vseh pristašev demokratskih usmerjenosti. Zaradi takega brezbrižja so se skrajni levičarji povsem brez težav lahko polastili lokalnih strankinih odborov in jih zastopali kot delegati na strankinem zasedanju. Tako jim je tudi uspelo imenovati javnega trockista za plačanega, opolno-močenega mladinskega organizatorja v osrednjem partijskem vodstvu. Kot odgovor na pismo zahteva skrajna levica odstop dr. Owena in Rodgersa iz opozicijskega kabineta, za go. Williams pa izstop iz strankinega odbora češ, da njihovo: odprto pismo nasprotuje demokratsko sklenjeni strankini politiki. Po strankinih pravilih namreč ga. Williams kot članica strankinega vodstva res ni upravičena javno napadati odbo-rove večinske sklepe. Podpisniki so najprej poslali pismo dnevniku Guardian. Ta velja kot resen liberalni časopis, a se zadnje čase nekako čudno usmerja. Podpisnike je z velikimi naslovi ozmerjal z „Gang of Three“ —-•tolpa treh, po kitajskem zgledu tolpe ’'tirih. Vsi komunisti, trockisti in ostali skrajni levičarji, so se z navdušenjem o-prijeli tega vzdevka in ga propagandistično izkoriščajo. Vendar nikakor ni u-pravičen: Dr. Owen, Rodgers in ga. Williams so . glasniki milijonov socialdemokratov in milijonov Britancev, ki so redno volili laburiste, a se zdaj z ozirom na levičarsko prevlado v vodstvu nekoliko pomišljajo. Naslednjë volitve bodo 29. septembra. To bo trd oreh za zmerno krilo, čeprav predstavlja veliko večino pristašev. delavci in poljsko vlado) je pozitiven. Srečen sem, da je družbeni spor, katerega je doživljala Poljska, privedel do tega srečnega zaključka.“ Marchais je s tem zapovedal občutje sreče tudi vsem francoskim komunistom/ Šel je še dlje, ko je menil, da se novi vidiki ne omejujejo samo na Poljsko. Pojavljajo se tudi v drugih socialističnih deželah. Nekatere — pravi Marchais — že podvze-majo učinkovite gospodarske, družbene in demokratske spremembe. „Od vsega srca želim, da bi poljski vodniki skupaj s Poljsko združeno delavsko stranko (= poljska komunistična partija) odločno nadaljevali v smislu reform in da bi poljski narod s svojim ustvarjav-nim delom dosegel nove in nagle napredke socialistične Poljske.“ Ob takem Marchaisovem ekspozeju L’Humanité zgovorno molči o moskovskem stališču. Kot da Kremelja tačas sploh ni. Pač pa zatrjuje isti časopis v svojem uvodniku od 2. septembra, da je rešitev poljskega problema zmaga socialističnega sistema. Delavski razred je najavil svoje družbene in politične želje, pravi uvodnik. Socialistična družba jih je tem raje upoštevala, ker sovpadajo z osnovno danostjo te družbe. Ne pove pa Humanité, počemu so bile potrebne stavke, če komunistična o-snovna 'danost že od nekdaj in po sebi sovpada s sedanjimi delavskimi zahtevami. Humanité tudi ne spominja svojih bravcev na bivše Marchaisove trditve, da so bilance socializma povsod „globalno pozitivne“ in da „imajo v Moskvi mnogo svobode“. Pravtako časopis Stalin je poleg zmagovite bitke pri Stalingradu, največje vojaške prelomnice dobe, napravil tudi nekaj politič-no-taktičnih „revolucionarnih“ dejanj, ki so imele velik vpliv na razvoj dogodkov. Tako je za Veliko noč 26. aprila odprl ruske pravoslavne cerkve. Goe-bels, ki to registrira v Dnevniku, pristavlja: „Cerkve so bile polne. Zelo inteligentna in bistra taktika“ (pod 26. 4. 1943). Že prej je ukinil revijo ateistov „Brezbožnih“. Predvsem zato, da je zadovoljil Roosevelta, ki je takoj v začetku nemško-sovjetske vojne 1941 potožil Stalinu, da ameriško ljudstvo ni navdušeno za pomoč njemu zaradi njegovega postopanja z vero. Z razpustom Kominterne maja 1943 je gotovo pridobil veliko simpatij: javno se je odpovedal svetovni revoluciji in se približal zahodnim demokracijam. (Morda bo koga zanimalo, da je bil v zadnjem Centralnem odboru Kominterne, ki je imela 17 internacionalnih članov, tudi — Slovenec: Kopplenig, ki ga Pedro Gomez Aparicio v knjigi Hacia una nue-va guerra — Madrid 1948 — imenuje — 352 — „primer ministro adjunto de Austria“. Vem, da je to bil koroški Slovenec, avstrijski komunistični politik, ki je bil tudi osebni Leninov znanec, kakor mi je v spominu že od dav-naj.) Rečeno je oficialno, da — „so se svetovni pogoji, odkar je bila ustanovljena Kominterna, mnogo spremenili in da oblika delavske organizacije ne u-streza več novim razmeram, zlasti ne v tej vojni.“ Namenjen pa je razpust predvsem pridobitvi ameriškega javnega mnenja, pa materialnih dobav, da bo mogla Sovjetska zveza nadaljevati boj do zmage. „Odslej je Kominterna čisto notranja zadeva Sovjetske zveze“, ki se ne bo vtikala v notranje zadeve drugih držav. (Aparicio, ib.) S tem je vzbudila zaupanje širokih plasti, ki so se bale komunističnih posegov. V očeh mnogih Amerikancev Stalin ni bil več niti .komunist. Hopkins je že 1. 1941 zatrjeval Rooseveltu, ki ga je poslal tja kot osebnega odposlanca, da je .smešno imeti Stalina za komunista, ko ni nič drugega kot ruski nacionalist“ (N. Westberg Hacia la tercera guerra mun-dial). Prav tako so zatrjevali drugi obiskovavci Stalina kakor Hariman („Ni noben revolucionaren komunist“), Da-vies („v nobenem momentu nisem imel ne pojasni nasprotja med političnimi zahtevami poljskih stavkarjev in Fiter-mannovo (prvi za Marchaisom v partiji) trditvijo, da je socializem paradiž za delavce. Za vso to zmedo stališč je Marchais nakazal rešitev v svojem članku, objavljenem v Humanité 2. t. m. s tezo, da se „morajo socialni napredek, gospodarska zmogljivost in napredek socialistične demokracije bolj kot kdaj prej intimno povezati“. Zahteve, zanj nekoč „protisocialističnih elementov, diskriminiranih delavcev 'in intelektualcev“ so eéz noč postale plodovite pobude za usodobljenje, za večanje storilnosti, za humaniziranje režima.(!) „Življenje samo pojasnjuje izredno važnost vloge delavskega razreda v socialistični druž-, bi“, ugotavlja zdaj Marchais. Od kod Marchaisu naenkrat toliko poguma? Ob vdoru sovjetov v Afganistan se je mudil v Moskvi. Takrat je kar od tam po televizijskem prenosu zaukazal francoskim komunistom soglasje s kremeljskim ukrepom. Topot so ga očividno Bolgari drugače spodbudili. Ali pa ob mislih na volitve samo čuva svoj stolček? Vsekakor: Kako neki morejo prebaviti francoski komunisti toliko kameleonstva ? VARŠAVSKI GLASNIKI: „ZGODILO SE NI NIČ PROTIZAKONITEGA“ Nič manj prožni kot Marchais niso bili v svojih mnenjih glasnikih poljske ylade. Varšavski režim jih je poslal v Pariz, da tam na tiskovni konferenci komunističnega sindikata razčistijo poj- vtisa, da SZ zasleduje svetovno revolucijo“) itd. Roosevelt pa je večkrat poudarjal, da je „Stalin dober ruski patriot“ (ibid.) Razpustitev Kominterne je vlila še večjo zaupanje predvsem Rooseveltu, da se Stalin nagiblje k zahodnim demokracijam. Roosevelt je postajal navdušen nad svtojim poslanstvom, da je prav on poklican, da ga pripelje k iskrenemu sodelovanju z zahodnimi zavezniki tudi po vojni, še predvsem ga je tega leta potrdil v tej veri Beneš, kar sem že omenil, ki ga je prepričal, da Stalin „hoče salmo mir“. Celo Churchill se je nagibal v to smer. Ko ga je leta 1943 opozoril Franco v znanem pismu, da grozi nevarnost boljševizma po vojni Evropi, je odgovoril: „Z našo vojaško močjo bomo imeli vso Evropo pod svojim vplivom, ki bo odločilen za obnovitev Evrope. Zato ne morem sprejeti Vaše teze, da grozi Evropi komunizem, ker si ne morem misliti, da bo Rusija vodila protievropsko politiko.“ (Westberg, 101). Roosevelt je šel tako daleč v tej čudni, patološki ali mistični veri v Stalinovo iskrenost, da je čikaški list „Chicago Tribun“ že tedaj pisal, „da je težko verjeti, da Roosevelt ni komunist, kajti vsak njegov korak je storjen v korist komunizma“. (Westberg, 127) O tem in Rooseveltovi infiltrirani upravi sem že govoril, zdaj sem se'v toliko spet ozrl na to, da opozorim na novo bombo leta 1943: na odkritje Katyna aprila 1943. Ne da bi hotel ponavljati vsem znano katynsko zgodbo, jo vendar moram omeniti, ker ima važno vlogo v spremembi svetovnega položaja tega prelomnega leta in važno tudi za jugoslovansko usodnost. KATYN V LETU 1943 , Goebbels je zapisal v svoj Dnevnik (9. aprila 1943): „Blizu Smolenska smo odkrili grobove množičnih umorov Poljakov. .. Ukrenil sem, da naj grobove pregledajo nevtralci in tudi poljski intelektualci. Tako bodo mogli videti, kaj jih čaka, če se izpolnijo njihove želje, naj Rusi porazijo Nemce.“ Katyn je odslej postal simbol enega najbolj barbarskih množičnih zločinov — do takrat. Odslej so se ponavljali Katyni povsod tam, kjer so se pojavili komunisti. Tudi Vele-katyni. me predvsem francoskim komunistom. Dopovedati jim je bilo treba, da poljski stavkarji niso dosegli nikakršne zmage in po sebi se razume, da varšavski komunistični režim ni utrpel ni-kakega poraza. Na vprašanje dopisnika Frankfurter AUgemeine Zeitung, v kolikšni meri so protisocialistični pobudniki vplivali na izid dogovora z vlado, se je odgovor glasil: „Sploh nič!“' Kajti stavkarji da so se malo pred zaključkom pogajanj ločili od protisocialističnih svetovavcev in jih nagnali. V jedru ne vsebuje dogovor ničesar, kar ne bi bilo določeno že v ustavi ali v poljskih zakonih. K temu je pravni izvedenec poljske vlade še citiral člen o svobodi tiska. Poudaril je tudi, da stavka ni bila pravno prepovedana in tudi ni bilo nobenega zakonitega vzroka za nastopanje proti stavkarjem. Ustava izrecno jamči svobodo miselnosti in vere. „Na Poljskem se ni zgodilo nič, kar bi bilo protizakonito. Novost je samo to, da bo pravica stavkanja zakonsko u-rejena in bo cenzura omejena na pet določenih območij.“ Na neko nadaljnje vprašanje so Poljaki odgovorili: „Ustanovitev neodvisnih sindikatov nikakor ne pomeni u-stanovitev opozicijskih strank. Izrecno se priznava . vodilno vlogo komunistične partije. Nobena (delavska) zahteva ni bila nasprotna Sovjetski zvezi. Nobena točka (dogovora) ne more škodovati Sovjetski zvezi ali drugim socialističnim državam.“ Vprašanje, zakaj zavzema kljub temu Sovjetska zveza odklonilno stališče in še zmeraj prikri-(Nad. na 2. str.) Kameleonsko prilagajanje francoske KP TURČIJA V VOJAŠKIH ROKAH Ponovni državni udar je v Turčiji znova prekinil demokratično življenje in vpeljal vojaško diktaturo. Že dalj časa je državo pretresal kaos, poulične manifestacije, levičarski upori in teroristični udari. V zadnjih časih je bilo, vsled te razkrojne dejavnosti, nad dva tisoč mrtvih. Vojaški krogi so že večkrat zahtevali od vlade, naj vpelje politiko trde roke, in zagrozili celo z državnim udarom, a vlada je bila nezmožna vpeljati red. 'Pretekli petek 12., v jutranjih urah, po dolgotrajnem zasedanju vojaških vrhov, so oborožene sile enostavno strmoglavile vlado. Razvoj puča je bil popolnoma miren, vojski ni bilo treba sprožiti niti enega strela. Odstavljen je bil ministrski predsednik Suleiman Demi- rel, in namesto njega je prevzel vodstvo države general Kenan Evren, šef glavnega štaba. Nova vojaška vlada je najprej razpustila parlament, aretirala glavne politične vodje in uvedla strogo kontrolo nad življenjem in delovanjem v Turčiji. Pričelo se je tudi strogo preganjanje levičarskih elementov in zatiranje gverilskega delovanja. Prepovedane so bile vsakovrstne stavke, a vlada je tudi povišala delavske plače za 70%. Ta državni udar je bil tretji, odkar je pred 56 leti nastala turška republika. Pred tem so vojaki prekinili demokratično življenje tudi leta 1960 in 1971. Iz-gleda, da so Turki potrebni trde roke tako enkrat vsakih deset let. ZDA pomaga Nikaragvi ZDA je odobrila Nikaragvi kredit v višini 75 milijonov dolarjev, kot del programa pomoči ameriške vlade tej latinskoameriški državi, v kateri že več kot eno leto vlada sandinistični režim. Stvar sama po sebi ne bi bila tako zanimiva, če ne bi ob tem zabeležili nekaj okolno-sti. - Že pred časom je Carterjeva vlada, ki tako skrbno pazi na človečanske pravice, namenila nikaraški vladi večjo denarno pomoč. Namep te pomoči naj bi bil preprečiti s tem vpliv Sovjetske zveze in Kube. .Sedaj je bila ta pomoč podeljena, seveda prvotnim namenom, „da bi marksizem ne prišel na oblast v Nikaragvi“ in da se „zagotovi nadaljnji demokratični razvoj“ v tej deželi. To kaže na popolno nepoznanje položaja, ko vendar ves svet ve, da je Nikaragva že v marksističnih rokah, in so sami najvišji predstavniki sandinistič-nega režima zatrdili, da bodo volitve šele čez pet let, in bodo pomenile le „utrditev“ dosedanjega sistema. Poleg tega je ameriški kongres potrdil posojilo, potem ko mu je Carterjeva vlada zagotovila, da iz Nikaragve ne pomagajo in ne bodo pomagali gverilskim in terorističnim gibanjem v tem predelu kontinenta. Nova blamaža, ,ko je vendar znano, da ima Nikaragva pr- KAMELEONSKO PRILAGAJANJE... ’(Nad. s 1. str.) va nekatere podrobnosti dogovora sovjetskim državljanom, so Poljaki kratko odpravili: „Mi lahko samo potrdimo to, kar pravite vi o moskovski dr-ži.“ Zastopnik uradnega delavskega sindikata je menil, da konkurenca z neodvisnim sindikatom ni nikako zlo. „Pripomoglo bo kvečjemu, da se bomo bolj brigali za skrbi naših članov. Delali smo napake, ki se pa ne bodo ponovile.“ Poljaki niso v Parizu tajili, da je in bo na Poljskem opozicija. Vendar je uradna Poljska na tem, da ji z reformami vzame veter iz njenih jader. ste tako v gvatemalskih kot v salvadorskih prevratnih gibanjih. Kaj išče ZDA na latinskoameriškem kontinentu ? Res ne vemo. Argentinski humorist Cammarota, ki že nekaj let živi v Los Angeles, je zapisal: „Prej so bili znana gesla v latinski Ameriki, ki so govorila: „Yankees, go home“, sedaj bi jih bilo treba spremeniti: „Pojdite domov, kajti pomagate našim sovražnikom'.“ Čilski plebiscit potrdil Pinocheta Preteklega 11. septembra, ko je bila nova obletnica odkar je čilska vojska strmoglavila Allendejev marksistični režim, je vlada, kateri načeluje general Pinochet, sklicala narod na plebiscit. Čilenci naj bi se izrazili ali poverijo oboroženim silam nov mandat, da jih za nadaljnjo dolgo dobo vodijo in urejajo, ali pa hočejo hiter povratek v demokratični sistem političnih strank. Plebiscit je bil organiziran v relativni svobodi izražanja. Politična opozicija je bila zelo omejena v svoji kampanji zbiranja protivladnih glasov, in sama organizacija volitev je doživela mnogo kritik in obtožb neveljavnosti. Tako ali drugače, Čilenci so volili in izid glasovanja je bil 69 odstotkov glasov za vlado in 28 odstotkov glasov proti novi ustavi. Opozicija je bila poražena, nje glavni predstavnik, demokristjan Frei je izrazil, da se čuti razočaranega in posiljenega. Ostale opozicionalne skupine so vztrajale v svojih obtožbah nelegalnosti plebiscita. Vse zaman. Opozicija se je zmotila v taktiki, in vojaška vlada je izšla ponovno ojačena. Sedaj se bo pričel dolgotrajen razvoj povratka v demokracijo. Ta vojaško-Civilna doba bo prehodna, a njene okoliščine in pogoje bodo narekovale oborožene sile in ne opozicija. Vsekakor bolj kot morebitne gospodarske težave, ali želja hitre demokracije, Čilence še vedno skrbi spomin na težka leta levičarske vlade in teroristične nadvlade. MEDNARODNI TEDEN IZ ŽIVLJENJA IN DOGAJANJA V ARGENTINI BOLIVIJSKA CERKEV je v posebnem pismu ostro napadla vlado. Obtožuje razne pritiske pa narod, aretacije, zapore in mučenja. Zlasti svari pred organizacijo nerednih oboroženih oddelkov, ter kritizira omejitev informacij ter napade na redovnike. Končno izraža svojo obsodbo tako nad liberalističnim kot nad komunističnim družbenim sistemom. IRAK in IRAN imata nenehne medsebojne probleme, ki večkrat najdejo pot do nasilnega izbruha. Tako je pretekli teden prišlo do nevarnega incidenta. Iranski predsednik Bani Sadr ter premier Ali Rayai, sta potovala s helikopterjem blizu iraške meje. Tedaj je helikopter napadlo iraško lovsko letalo. Na srečo ni bilo hujših posledic, sicer bi sedaj že lahko imeli novo vojno na vzhodu. .*•«0«»J»*»-«* IV* *U«l J» »M* O J« Salvador v škripcih Položaj v Salvadorju, ki ga pretresajo hudi gverilski izbruhi, se je še poostril. Pravzaprav, odkar je vojska prevzela oblast, je bilo razvidno, da ni prave edinosti v vladnih vrstah. Pred meseci je v vladni junti, ki jo sestavljajo vojaški in civilni predstavniki prišlo do nasprotja. Očividen je bil razkol med strujami, ki, bi označili kot desno in levo krilo vojske, ti bolj pristaši popuščanja, oni bolj pristaši trde roke. Umirjenim je načeloval polkovnik Majano, ostrim pa polkovnik Gutiérrez. Pred dnevi je prišlo do ponovnih nasprotij. Vzrok je bil, ker je polkovnik Gutiérrez, ki je tudi glavni poveljnik vojske, zamenjal nekaj visokih oficirjev. Očividno je šlo za dosego večje oblasti. Majano se je čutil prizadetega. Protestiral je, in nastal je spor, katerega so rešili vojaški kadri na tak način, da so se možno nagnili na stran polkovnika Gutiérreza. Linija trde roke se je s tem še bolj ojačila. Seveda so marksistični-krogi, ki vodijo delovanje gverile stvar takoj skušali izkoristiti v svoje namene. Pozvali so Majana in „vse napredne sile v vojski“, naj se jim pridružijo v boju ¡za nov družbeni rod. Poziv seveda ni i-mel velikega odmeva, a spor v vojaških vrstah nikakor ne koristi ubogemu in trpečemu salvadorskemu narodu. Tekoči teden je odločilen v poteku „volitev" novega predsednika. Vojaška junta se je sestala pretekli torek 16. in ta četrtek 18., da praktično dopolni celotni potek imenovanja. Ker so vse okoliščine in načrti že dodobra preučeni, tako da je celoten problem osredotočen le na osebi, ki bo državo vodila v bodočih treh letih. Kot smo že obrazložili, po sedanjih pravilih mora vsak izmed rodov oboroženih sil predstaviti dva oziroma tri kandidate. Po govoricah med opazovalci, je sklepati, da je vsak poveljnik predložil listo le dveh kandidatov. Med temi se sedaj izbira. Predvidevajo, da bo volilna debata kratka, vendar bo kljub temu ime moža, določenega za bodočo predsedniško funkcijo, objavljeno šele 29. t. m. Medtem pa bo pozornost opazovalcev osredotočena na teh volitvah, in pa tudi na ostalih argentinskih problemih, ki jih ni malo. Med te spada razvoj razmerja s sosednjo državo Čile. Kot znano, potekajo razmejitvena pogajanja v Vatikanu, a pretekli teden je prišlo do incidenta na jugu, ki bi skoraj pokvaril celotno lepo razmerje, ki je vladalo zadnje mesece. Stvari so potekale takole: morska petrolejska platforma tvrdke Shell je pričela svoje raziskovalno delovanje jugovzhodno od Magellanove ožine, v argentinskih teritorialnih vodah. Kmalu po pričetku dela, 2. septembra, je do platforme priplul patrolni čoln čilske mornarice, ki je zahteval, da se ta u-makne odkoder je bila zasidrana. Par dni za tem, je ponovno priplul zadevni čoln, in je na platformi pristal tudi helikopter čilske morske patrole, ki je prav tako od kapitana zahteval, da se umakne iz sidrišča, češ da moti plovbo po Magellanovi ožini. Argentina je na vso to zadevo kaj mirno reagirala. Najprej je Čile opozorila, da so njene edinice (patrolni čoln in helikopter) enostavno vdrle v vodovje, ki spada pod argentinsko suverenost, nato pa je obrazložila še, da omenjena platforma nikakor ne more motiti plovbe, kajti zasidrana je ne ob iztoku, marveč devet morskih milj južno od ožine. In vsekakor so argentinske oblasti odgovorne za nemoteno plovbo tostran ožine, in ne čilske. Problem platforme je kaj negativno odjeknil v argentinski javnosti, prav tako tudi v Vatikanu, kjer so pogajanja prišla že do odločilnih stopenj. Na splošno opazovalci upoštevajo dve teoriji za razlago čilskega koraka. Prva od teh je, da je bila to pač le, propagandna gesta pred čilskim plebiscitom, s katero je tamošnja vlada skušala pridobiti na priljubljenosti. Vendar se nekateri bolj nagibajo k drugi razlagi: ta je, da v Čilu mnogi krogi niso zadovoljni z dosedanjim potekom razgovorov, niti z mirnim izidom problema, ki bo krepko omejil čilski ekspanzionizem, katerega namen je na vsak način priti do izhodišča na Atlantik. Ti krogi naj bi celo mimo volje vlade skušali, s podobnimi incidenti, preprečiti mirno in dokončno rešitev pro- ' blema. To bi potrjevalo tudi dejstvo, da so zadnje dni argentinski tovornjaki doživljali ponovne težave za prehod skozi čilsko ozemlje, na argentinski del Ognjene zemlje. Edini suhozemski prehod na otok namreč teče po čilski strani. V mirnih časih ni s tem prehodom nobene težave, sedaj, po znanem morskem incidentu, pa so se ovire znova pojavile. Upati je, da bo prevladala zdrava pamet. Kar se pa tiče domačega gospodarstva, zadnje vesti govore o zaskrbljenosti vladnih krogov zaradi hudega padca notranje bruto proizvodnje. Ta padec naj bi bil kar za tri odstotke na poljedelskem in živinorejskem sektorju, in za celih 6 odstotkov na industrijskem področju. Tudi na latinskoameriškem nivoju je argentinski prispevek k rasti celinske bruto proizvodnje zelo padel. To je očividen znak recezije, ki pa je vladni krogi doslej niso komentirali. Dr. Martinez de Hoz je v zadnjem nagovoru potrdil, da bo tudi bodoča vlada nadaljevala s sedanjo gospodarsko politiko, in še dodal, da pravzaprav vse kritike, ki lete na gospodarsko vodstvo, ne napadajo načrta samega, temveč njega posamezne dele in učinke. Ko govorimo o bodoči vladi, omenimo še, da je na sestanku s časnikarji notranji minister, general Albano Har-guindeguy izjavil, da je „zelo težko“, da bi leta 1984, ko bo zaključil svojo dobo bodoči predsednik, že prišlo do civilne vlade. To pomeni, da leta 1984 ne bo prišlp do civilne vlade, je pa želo možno, da se demokracija povrne, sicer v še neznanem okvirju, leta 1986. To bi bilo točno deset let po vojaškem udaru, ki je strmoglavil peronistično vlado. In prav te dni se je Argentina spominjala, ob 2‘5 obletnici, osvobodilne revolucije leta 1955, ki je tedaj tudi strmoglavila drugo Peronovo diktaturo, četrt stoletja je že poteklo in malo spomina je ostalo v narodu, malo so se ljudje in politiki naučili izza tiste dobe, in žalostno je propadla ideja stabilne demokracije v Argentini. Svetla je le še ideja tedanjega vodje revolucije, vernega in poštenega (morda za tedanje okoliščine in vodstvo prepoštenega) generala Lo-nardija, ki je tedaj želel, da ne bi bilo „ne zmagovalcev ne premagancev“. Vse je ostalo le pri želji, Lonardi pa je užaloščen in razočaran kmalu za tem legel v prezgodnji grob. Defender la vida El pasado domingo 14 de setiembre, el Papa Juan Pablo II viajó hasta la ciudad de Siena, en Italia, para presidir las ceremonias en oportunidad del sexto centenario de la muerte de santa Catalina de Siena, santa patraña de Italia y humilde mujer, por cuya acción el papado regresó a su ¡sede en Roma, en el siglo XIV, tras el cautiverio de Aviñón. En esta oportunidad el Papa Wojtyla pronunció un enérgico discurso contra el divorcio, que en sus partes medulares expresa: “El derecho a la vida es el derecho fundamental del ser humano, un derecho fundamental que impone obligaciones desde el mismo principio". El problema de la afirmación de la vida humana desde el primer momento de la concepción y, si fuera necesario, el problema de defender esa vida, están vinculados en una forma estrecha al arreglo más profundo de la existencia del hombre”. “El problema de defender la vida que ya se encuentra en el seno de la madre es, para todos aquellos que creen en Cristo, un problema de fe y un problema de conciencia también para los otros, para toda la humanidad, sin excepción”. La condena papal al aborto se produce en momentos en que está en plena preparación el Sínodo que tratará temas referentes a la vida familiar. Pero también es un aliento a las organizaciones que luchan por un referendum en Italia, donde desde hace dos años el aborto es legal. Dr Tine Debeljak (125) Med knjigami in revijami SAMODREDJENJE ZA SREDNJU EUROPU Deset zdomskih Hrvatov, Slovencev, Čehov, Slovakov in Madžarov je predavalo lani — 1979 na sestanku v Bruggu v Švici. Po posvetovanju so izšla predavanja v nemškem izvirniku in sedaj tudi v hrvaškem prevodu v knjižici: Samoodredjenje za Srednju Europu, tiskano v Nemčiji, a izdano v Švici (Verlag Adria v Bruggu). Kakor pravita v uvodu Hrvat J. Petričevic in Madžar A. 'Czettler (verjetno prireditelja), ti narodi žive sedaj na področju sovjetske cone in ne uživajo svobode, ne človekovih pravic in ne pravice samo-odločanja. Tako situacijo vzdržuje na tem področju ravnotežje med državama ZDA in Sovjetske zveze. Zdaj pa, ko se pojavlja kot tretja velesila še Kitajska, se narodom v Srednji in Vzhodni Evropi „odpira nova doba v političnem življenju“ na tem področju zatiranih in izkoriščanih narodov. Nudi se jim zgodovinska priložnost, da se spremeni statu quo in da si sami složno ustvarijo samoodločbo in demokracijo in ustvarijo suverene države, ki bi se povezale potem v Zvezo nevtralnih držav v Srednji Evropi itd. Da bi se pa tako lahko izvršilo, naj bi vse države, članice Varšavskega pakta, s svojimi četami izstopile iz njega Ta zveza naj bi obsegala narode Jugoslavije, Albanijo, Madžarsko, Romunijo, češkoslovaško in bi se lahko razširila vse do Baltika. Brošura o tem sestanku je izšla v zvezku Knjižnice Svoboda. Po uvodnih besedah o težnjah teh narodov slede predavanja o današnjem položaju v posameznih državah. O madžarskih zahtevah in njih položaju govorita A. Czettler in Revesz, o čeških J. Kusy, o slovaških A. Zelenay, A. Brebert in F. Braxator, o slovenskih P. Jeza in dr. K. Vojska, o hrvaških pa dr. J. Petričevic. Publicist Franc Jeza (Trst) poda na treh straneh geografske, demografske in zgodovinske podatke o Slovencih, o-menja med drugim, da so „bile v preteklosti težnje za državno samostojnost vedno naglo končane... z bistveno krivdo papeštva, ki je do najnovejšega časa — še v tem stoletju —- nasprotovalo ustvarjanju višje cerkvene oblasti na slovenskih tleh.“ ¡Proti hrvaškim očitkom „slovenskega oportunizma na škodo Hrvatov“, poudarja naš- boj za ob- stanek v preteklosti, predvsem na Koroškem. V Titovi Sloveniji vlada gospodarsko izkoriščanje Slovenije na korist nerazvitega juga itd. Slovenec je proti nasilni teroristični metodi nacionalnega odpora proti Titovemu režimu, „toda, naravno, to ne pomeni, da ne bi bili pripravljeni za politično borbo proti diktaturi in za neodvisnost Slovenije boriti se z vso odločnostjo in v iskreni povezanosti s hrvaškim gibanjem za osvobojenje.“ Dr. K. Vojska (Glattburg, Švica), govori prav tako o slovenski borbi za obstanek v preteklosti, omenja, da s Hrvati nismo bili nikdar v sporu zaradi meja; očitajo nam le, da smo „pak-tirali s Srbi na škodo Hrvatov“. Zgodovinsko nevzdržna pa je naslednja trditev dr. Vojske: „Temu — žal — ne moremo oporekati in hrvaško vprašanje —- gledano z današnjega stališča •— bi bilo že davno rešeno, če bi naši predstavniki zavzeli stališče v hrvaško korist in s tem istočasno v slovensko. Dr. Vojska omenja novo nevarnost s priseljenci z juga, proti čemur pa ■— po švicarskem zgledu — ne moremo nastopiti, ker bi bili deležni oznake „nacionalnega šovinista". Glede samoodločbe oz. suverenosti pa je mnenja, da je s pristopom v večjo zvezo treba vedno odstopati nekaj svojih pravic skupnosti. „Zanimivo je, da tako misli tudi skupina za demokratsko alternativo v Stanstedu v Angliji (1963) in to načelo mora biti osnova za pribodno organizacijo današnje države na demokratskem in federalističnem temelju... kar bi se moralo potem potrditi s plebiscitom. Po mnenju hrvaškega predavatelja bi pa morali najprej razbiti državo Jugoslavijo. Toda po mišljenju velike večine Slovencev v domovini in v zdomstvu bi bilo to prenevarno in preveč riskira-no, zlas+i še, ko vidimo, da se spet dvigajo laški in avstrijski nacionalšovinisti. Ne moremo se nasloniti na ‘velikega brata ali bolje medveda 2 Vzhoda’, ne na ‘dragega idejnega rojaka na Zahodu’, temveč je mnogo bolj realno reorganizirati iz temelja na demokratski način obstoječe razmere v Jugoslaviji, torej — izčrpati najprej vsa mogoča demokratska sredstva znotraj mednarodno priznanih mej in se dalje razvijati v smeri Zveze narodov v ja-dransko-podonavskem prostoru. Samo v primeru, če bi se pokazala definitivno neustvarljivo ideja Jugoslavije kot zvezne države, bi slovenski narod zahteval svoj prostor v jadransko-podonav-ski zvezi. Vsekakor pa je končni cilj Slovencev Zveza evropskih držav (United States of Europa), katere član hoče tedaj biti tudi država Slovenija, bodisi znotraj bodisi zunaj države Jugoslavije.“ Glede Helsinške pogodbe in da bi Sovjeti pustili izstop čet iz varšavskega bloka, ni misliti, zato moramo biti stvarni v iskanju poti v svobodo tako v obstoječih mejah kakor tudi pri vstopanju v svobodno Zvezo srednjo-vzhodnih narodov, pri čemer pa bo država Slovenija gotovo sodelovala. Malo obširnejše smo hoteli opozoriti na to izjavo o slovenskem stališču dr. Vojske pred nemško in hrvaško javnostjo zlasti, ker je bilo to edino predavanje, kateremu je takoj nato sledil v tisku v knjigi tudi odgovor dr. Petričeviča, češ, da se ni bati italijanskih napadov na jadransko obalo, ker bi to pomenilo razpad NATO-a. Tem predavanjem v knjižici sledi še resolucija tega sestanka ter nato še štiri zanimivi članki dr. Petričeviča o hrvaških razmerah v Jugoslaviji, o razlaganju političnega značaja Titovega potovanja v Havano in v Moskvo. Zanimiva ugibanja o propadanju neuvrščenosti Jugoslavije, o vedno večjem naslanjanju na Sovjetsko zvezo ter o ne-rešenju nacionalnega problema v Jugoslaviji, torej o položaju tik pred — Titovo boleznijo in smrtjo. Gre torej v tej knjižici za obnovitev habsburškega, toda ne nemškega Podonavja, ki so ga nekoč propagirali Slovaki (¡Hodža) ? Za poskus novega poljskega Intermariuma, ker se lahko razširi do Baltika ? Gre tokrat za iniciativo Madžarov, kot se je pojavila tudi že takoj po drugi svetovni vojni?' Ali Hrvatov? Ali obojih vkup? Buenos Aires, 18. septembra 1980 SVOBODNA SLOVENIJA Stran 3 ^XfHowîcc s»; g»Bw