e-knjiga.si Genija d.o.o. 1000 Ljubljana, Litijska cesta 12/a Telefon: 051 415 616 www.genija.com info@genija.com Josip Murn Lirske pesmi Za založbo: Blanka Jarni Računalniška postavitev: Dubravko Gecan ©za e-knjigo Genija d.o.o. CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.163.6-1(0.034.2) MURN, Josip Lirske pesmi [Elektronski vir] / Josip Murn. - El. knjiga. - Ljubljana : Genija, 2012 Način dostopa (URL): www.e-knjiga.si ISBN 978-961-280-148-9 (pdf) 263592192 Josip Murn Lirske pesmi 2012 e-knjiga.si Vsebina Smreka........................................................................................... 9 Ob Rabeljskem jezeru ............................................................... 10 Zimsko dopoldne ....................................................................... 11 Ah, ti bori .................................................................................... 12 V tihem polju ............................................................................. 13 V parku ....................................................................................... 14 O radost! ..................................................................................... 15 Mir ............................................................................................... 16 Nočna pot ................................................................................... 17 Zvečer .......................................................................................... 18 Pesem .......................................................................................... 20 Jesenska pesem ........................................................................... 21 Jesenska pesem ........................................................................... 23 Gospa .......................................................................................... 24 V parku ....................................................................................... 25 Jesen ............................................................................................. 26 Gozd ............................................................................................ 28 Zapuščena polja ......................................................................... 29 Bor ............................................................................................... 30 Vran ............................................................................................. 31 Zima ............................................................................................ 32 Pivci ............................................................................................. 33 Narodna pesem .......................................................................... 35 Oj dobro jutro, hišna mati ........................................................ 36 Petnajst let ................................................................................... 37 Na holmcu .................................................................................. 38 Kak sramežljivo prečudovita .................................................... 39 Noči ............................................................................................. 40 Prosinec....................................................................................... 44 Koder hodiš ................................................................................ 45 Večer ............................................................................................ 46 Jutro ............................................................................................. 48 Dekličja žalost ............................................................................ 50 Pesem .......................................................................................... 51 Neštetokrat sem mimo vrta šel ................................................ 52 Pesem .......................................................................................... 53 Fin de siecle ................................................................................ 55 Ti angel visoki ............................................................................ 58 Golob ........................................................................................... 59 Slutnja .......................................................................................... 60 Na brinju jagoda ........................................................................ 61 Pesem .......................................................................................... 62 Vprašanje .................................................................................... 63 Na peronu ................................................................................... 64 Kje tihi si mi dom ...................................................................... 65 Neumen je, kdor toži ................................................................. 66 Vsak po svoje ............................................................................. 67 To je lepo ..................................................................................... 68 Daljna melodija .......................................................................... 69 Pred mojo Marijo ...................................................................... 70 Odpri! .......................................................................................... 71 Nočnik ......................................................................................... 73 Že nikdar več .............................................................................. 74 To je lovski rog ........................................................................... 75 Verzi............................................................................................. 76 Vse bil le blesk je ........................................................................ 77 Prostost ....................................................................................... 78 Svoboda ....................................................................................... 79 Sam .............................................................................................. 80 Poslednji hip ............................................................................... 81 Pojdem, pojdem ......................................................................... 82 Zvonovi zvonijo za šmarni dan ................................................ 83 Zvezde ......................................................................................... 84 Usoda........................................................................................... 85 Akordi ......................................................................................... 86 Pojenec ........................................................................................ 87 V ravnodušju .............................................................................. 88 Oreh ............................................................................................. 89 Umrl je ........................................................................................ 90 Epitaf ........................................................................................... 91 Tudi za brezplačne knjige veljajo avtorske pravice. Vsa besedila na portalu e-knjiga.si so objavljena z dovoljenjem avtorjev, oz. lastnikov avtorskih pravic. Pridobljena dovoljenja veljajo izključno za objavo in distribucijo na portalu e-knjiga.si in ne veljajo za objavo na drugih spletnih naslovih ali medijih.. Za besedila, ki so v javni lasti še vedno veljajo avtorske pravice za grafično podobo in računalniško postavitev knjig objavljenih na portalu e-knjiga.si Ni dovoljen prenos e-knjig, besedil ali slikovnega materiala na druge spletne naslove ali medije. Ni dovoljeno reproduciranje, distribuiranje, predelava ali druga uporaba v kakršnemkoli obsegu ali postopku. Za osebno uporabo lahko naše e-knjige uporabljate neomejeno. Prosimo, da vsako novo kopijo prenesete ali delite neposredno z našega portala. Na ta način boste prispevali k nadaljnjemu razvoju spletne knjižnice e-knjiga.si. Prijetno branje. Smreka Breza raste med gorami, smreka raste na poljani, smreka raste na poljani. Brezi veter veje je potresel: kdo je tebe, smreka, tja zanesel, kdo je tebe, smreka, tja zanesel? Smreka čuje, se ne zgane, pa kvišku raste iz poljane, hej, kvišku raste iz poljane. 9 Ob Rabeljskem jezeru Glej, tiho, mirno in pokojno pred mano jezero leži, trepečejo le drobni valčki, kot da srebrni dež rosi. Nebo prečisto je in jasno in od toplote mi zveni – v srcu mojem vsa bližina, daljava vsa spet v srcu zablešči. 10 Zimsko dopoldne Mrzlo, vetrno, studeno zimski dan blešči, čez to mrzlo, vetrno, studeno plan korak hiti. Sitni prah, lazur in sonce, že kot zledenel obraz ... Zdravo prah, lazur in sonce, prosta plan in čisti mraz! 11 Ah, ti bori Ah, ti bori, moji bori vnovič zaduhteli so, glasno na zeleni gori ptički jim zapeli so – Vnovič skozi temne veje sonce je prodiralo, vedno slabše, počasneje, kakor da bi umiralo – In potočka pesmi rahle v dalji so pojemale, veternice se nadahle ob njih so objemale. Ah, prihajali so, vršali vetrci lahno, lahno – tiho bori tu so stali, plul mir božji nad zemljo ... 12 V tihem polju Že zadnji svit gre čez goro in čez vršine, še zadnjič sonce za slovo na Alpe tam posine. In potlej pride temna noč in vsa lepota mine ... le svetle zvezde vprašujoč v grozeče zro temine. In ni spoznati vsem jih moč, ki vse tam v njih izgine – in v ravni potnik tavajoč ozre se v visočine. 13 V parku Mrači se. Lahno, lahno gube se kulise pred dušo temno, en hip, še en hip, en utrip je telo. Kostanji molčijo. Ah, skoraj bo noč, skoraj v harmonijo neslišnih glasov duh kot nov plul bo sanjajoč, pojoč ... V prvem žarku gori zvezda že, že listi po parku počasi blede, v svojo skrivnost dušo tope ... 14 O radost! Že s svetlobo rožno se zliva mrak, kak nervozno trepeče zrak ... Tu sem, tu, kot eter lahak, brez glasu ... 15 Mir Zvezda nebroj blešči pokoj, lahno zlati noč pod seboj. Vse brez glasu, polno miru ... In bolj žari se plašč Bogu. 16 Nočna pot Zopet bližam se izza tihih vod, spremljevalec moj je nebeški svod, spremljevalec moj je nad gozdom megla in tihota polnočna vsa. Kakor sen mehka po svetu vsem legla je ... Iz duše nenadoma v noč misel odbegla je, trenutij bleščečih plod ... In ves neizmerni svod v globočinah vod tak žarno trepeta ... Stomilijonske se na njem zvezdice bližajo, bleščeče se križajo in svetla njih vsaka je pot. 17 Zvečer Tam nad Triglavom večernica bledo je zasvetila, kot devica je zlatolasa mehki mrak posetila – Krasna, ko sen neizmerna pod njo počiva ravan, tiho visoko je polje, kot da v njem mir bil vsejan – Tamkaj v daljavi le motno lučica svetla blešči ... tiha, spokojna kot otrok v nočni zibelki se zdi. Oh, kako lahno drhti mi, v solzah se srce smehlja, ah, tu na prsih objetje celega čutim sveta ... Glej, kako bilka kraj mene se zamajala je, 18 kaj pač tihoti vesoljni, kaj mi dejala je? V sen me zazibala lep je: car sem – vse sluša okrog, svetla dvorana me krije, luči prižgal je sam Bog ... 19 Pesem Na nebu visokem bledijo zvezde, v daljavi, čuj, rahlo zvonovi zvone ... Glase se kot sanje o rajskih željah, glase, ah, ko pesem o uteklih solzah ... In noč se poslavlja od mračne zemlje – ko demant tak svetlo poljane blešče. In noč se poslavlja, beži iz srca, ko kerub v molitvi ono trepeta ... Tak mirno je v duši, tak čudno lahko – Ah, mislim, zvonovi so peli tako ... 20 Jesenska pesem Oj ptičice, ve drobne ptičice, že greste res od tod? Se po vaseh, doleh pripravljate za dolgo, dolgo pot od tukaj proč, drugam, da v sončnih žarkih kopljete se kje na jugu tam, ko pride zima k nam? Oj ptičice, ve drobne ptičice, jaz sam naj bodem tu, ko dan za dnevom mi izginjate na jug dol brez sledu, kjer mirta se smeji, kjer vetrič, vas poljubljajoč, med palmami hiti, popotnika hladi? Oj ptičice, ve drobne ptičice, kdo pa bo meni pel, ko po gozdovih vtihlih hodil bom, kjer sedel – ves vesel – 21 na mah se pod drevo? In naj brez vas, pozimski čas hudo mi dvakrat bo in tisočkrat težko? 22 Jesenska pesem Kaplje, drobne dežne kaplje padajo izpod neba, kot kropila siva megla zemljo bi zdaj – mrtveca. Brez zelenja in življenja se razteza širna plan, le nad golim, pustim poljem kraka smrtno pesem vran. Motna kot mogočni vali silna reka proč drvi in nekje tam daleč, daleč zvon na zadnjo pot zvoni ... 23 Gospa Jesenska trudna ovenelost, tišina logov in dobrav – globoko v duši osamelost, zvonjenje tožno iz daljav ... Razvožene in mehke njive, megle povsod se zgrinjajo. Pod nebom gruče mračnosive, molče ljudje izginjajo ... »Nestalno vse, mladost nestalna ... Tu, tam samo še spomin –« Postala je sentimentalna, bolj stisnila se ob kamin. 24 V parku Samotno sanja drevored svoj dolgi, mračni sen. Pod tihim nebom tih je svet in truden in meglen. Moj bog, kak poln miru pred smrtjo je večer! Od daleč, daleč ni glasu, življenja ni nikjer ... Počasi semkaj star gospod po stezi mokri gre. Še viden mu je v blatu pot, za njim stopinje se gube. 25 Jesen Jesen ... Večne kaplje dežja ob okno bijo, za drugo spet druga počasi, težko. Zdaj pa zdaj zašumi po vrheh, z ropotom zgubi se sad zadnji na tleh ... Ta dušeča megla se vali kot oblak, kot skrivnostno kadilo v sneženi zrak ... Motna reka kipi in zvoni nekje tak čudno, tak daleč ... H pokoju? ... Bogve ... 26 Sladkotožni čas dušo v sanje topi, a ta sapa ledena pretresa kosti ... Jesen, jesen! ... 27 Gozd Tako tih in otožen tam gozd stoji, kot vojnik razorožen temno vase strmi. Ne šumi več, ne zgrinja pod soncem hladu – tak pod Krnom spominja kralj v nezbudnem se snu. Ah, po vetru, po vodi moja radost je šla ... tak pusto kot v prirodi večerna megla. Kot tam v krčmi obpotni, ki vsa prazna molči, in popotnik samotni čaka v njej do noči. 28 Zapuščena polja Temotna, temotnejša zapuščena so polja – samotna, samotnejša so srca kot polja. – Vedno više, bi više srce brez utehe – vedno tiše je, tiše kot polja in lehe. 29 Bor Da bi toplo bilo, zraven bilo ledeno ...? Da bi cvetno bilo zraven bilo sneženo ...? Ah, kaj briga me svet ... Kaj mi mari, starini! Pozimi zrem led in poleti zrem cvet, dedov ded, tam v dolini ... 30 Vran Zletel hrupno pod nebo je krakajoči, črni vran, zletel kvišku je z drevesa v jutro leta zadnji dan – Siva megla skrila vrana v plašč svoj rezko je leden, in zavil dan zadnji leta dušo je v otožni sen – 31 Zima ZDAJ metež odnaša listje po poljih, tihi so milostni streli, zdaj je večer, brat Sonca, in potikajo se prve megle. MOTNI pogledi držijo telesa kot v kleščah, strah spleta lase v kite, trde kot kost, dolgi večeri so slepi, in iz prsti v podplate rada puhti smrt. ZDAJ grenke sanje rjovejo, dnevi pod mostom odtekajo, hiše so prazne in zobje se zajedajo v drob, semena padajo v zmrznjeno prst, vešče v molk, in samo še ogenj zna govoriti. OD solz je svet spran, bledi volkovi so siti življenja zveri: zdaj je čas zime, in samo bolečina ima toplo dlan, samo še stok dom. 32 Pivci Res hvala Bogu za ta sneg in mraz, res hvala za slabe mu dni, le padaj zdaj sneg, pa na daleč okrog, in revščino našo zakrij. Živeti lepo je, še bilo bi lepše pozabiti trud in skrbi; pozabil jaz mnogo sem, zdaj pa je zima, pozimi pa vse oživi. Tam v krčmi za potjo, za javorno mizo sedi vsak najraje zdaj in kadi – in zažene tam Bolka ogorek, da trikrat od tal odleti. Vozniki z Dolenjske, z Vrhov in Zabrezja in sodnik sam tam dosti sedi in obnaša se kmečki; pije bolj na kratko, na kratko tobak mu debeli gori. On človek je z belimi jetri, in dolgo in dolgo tak človek živi, 33 oženi se dostikrat, dve on pokoplje, pri tretji pa, pravijo, dobro mu ni. Tretja ženska je smrt, a boji se sodnik Boga in pekla in peklenskih duhov – in družbe brezverske; zato pa med nami sedi in kesa se in neče domov. Kaj mari sodnik pa, kaj mari mi kmetje. S komolcem oprt sam na mizi slonim in mislim nase in mislim na dušo in nikdar si ne izbežim. 34 Narodna pesem Ne maraš šopka, ljubica, iz vrtnih rož spletenega in zate narejenega, in zate narejenega? Ne maraš šopka lepega, da deneš si ga na srce, ker meni roke krvave, ker meni roke krvave? Oj ljubica, oj deklica, ne veš, da teče meni kri, ker trni vrtnic so ostri, ker trni vrtnic so ostri? A če to veš, a če to znaš, čemu pa šopka braniš se in bolj hudo ti raniš me, in bolj hudo ti raniš me? 35 Oj dobro jutro, hišna mati Oj dobro jutro, hišna mati, oj dobro jutro bog vam daj! Namenil sem se v trg pogledat, kjer velika bo maša zdaj. A glejte, nimam, nimam rože, da za klobuk si jo pripnem, a glejte, nimam, nimam družbe, da z njo po cesti beli grem. Vsi drugi, mati, tak prešerno z očmi me, mati, pikajo, in rožmarine za klobuke vsi drugi, mati, vtikajo. Ah takrat kri vzkipi mi, mati, na srce žalost leže mi – Jaz fantič mlad sem, bolj kot noži pogled njih v srce reže mi ... Jaz fantič mlad sem, čujte, mati, mlado, ah, hčerko dajte mi ... Hej, žalost in vsi ti sosedje, ne enega več blizu ni! 36 Petnajst let Moja ljubica je stara petnajst let, oj, petnajst mladih, lepih let; obraz, oči, svetli lasje o teh mi letih govore. Moja ljubica ima petnajst let, oj petnajst lepih, mladih let; nje hoja, smeh, bele roke o teh mi letih govore. Poživi bog teh petnajst let, njih prvi čas, njih nežni cvet! Tako pogleda sonce v svet, čebela zbira prvi med. Poživi bog teh petnajst let ... Za ves bi ne verjel bil svet da mogel biti bi tak zaklet od nežnih takih, mladih let! 37 Na holmcu Kadar imaš časa, z rožami krog pasa pridi k nam. Pridi zjutraj, čez dan vroči, pridi zvečer al po noči – hej, jaz vedno čas imam! 38 Kak sramežljivo prečudovita Kak sramežljivo prečudovita, lepa si danes, devica! Ah, tu ostani, tesno privita, v duši premisli to ljubo dejanje včeraj in danes – gledi tam lehe! Koliko vzgonov v njih, koliko vzmetov ... srce si prosi utehe, koliko misli prej, koliko sklepov! 39 Noči 1 Monotono se koraki v trudno tmo gube, mračnoleno le oblaki proti severu hite – Ah, visoka okna njena so mrtva, znana roka osvetljena po zavesah ne igra in nobena luč mehka ... Pač nje duša davno sluša 40 dolge noči tihi raj – Tu minuta za minuto težko plava v noč prečuto v vsebrezkončni, nepovratni kraj – – 2 Čuješ, čuješ, duša hoče, k tebi hoče po svoj dan! – Pridi, pridi, Alma, pridi ... Ah, zaman – Od zidovja le odmeva blodne duše nočni jek ... Večnost, večnost, duša plaka, ker tak mučen smrti beg – 41 V globočinah žgoče duše čutim, Alma, tvoj obraz – in nemirno polje srce, in nestrpno čakam jaz. 3 Po teminah vlažne noči hladni vetri vejejo, v razdejanih mračnih dušah tak strasti se smejejo ... Temnih, temnih, nerazrešnih misli morje tamkaj spi – Ugasni, ugasni v globočinah noč z žarečimi očmi! 42 Alma, glej, kak lučke trudno se leskečejo ... Kakor duše neutešne tak trepečejo, zadnje žarke dolge, mehke v temo mečejo, ah, in teme grozne noči dvigniti se nečejo. 43 Prosinec Kot velika tajna bodi ta ljubav, kakor bela slana, tiha sred planjav. Kaj je svetu treba naših skrivnih slov? Kaj nam tu v zatišje glasni šum njegov? 44 Koder hodiš Koder hodiš ti, kjer bi koli bila – ves moj duh ti sledi in vsa duša moja. Brez vse strasti gorko že bi k tebi srce oči nad tabo veselejše vzgore! Tak do temnih daljav ogenj daljni blešči – tak brez glasu z višav zvezda žarna blešči – 45 Večer Na zapadu sonce gori s poslednjo močjo, v svitu rožnem žari gora pred nočjo. Kot bi sončni prah na daljave pal, blešči tak v vrstah svetlojasna dalj! Tam na sinje robe nočevat oblački hite, tam za svetle dni sonce žolto rdi ... Ah, to je čas žita zrelega, globoko v pas požoltelega, ko do noči nam sonce gori, 46 od toplejših tajn kratki večer šumi, ko hrepenenja nas žgo, glasov milih si duša želi, srce plače – in uprte v temo so žareče oči. Ah, prelestna, ti veš, kako te ljubim srčno, kak brez tebe pusto mi življenje to! ... Glej, kak zvezde bleščijo brez luči svetlobo po bregeh – in vmes božjega strelca lokavi smeh ... 47 Jutro Topoli še sanjajo ob jutranji cesti, že škrjančki naznanjajo v zraku se z anapesti. Od bilk in iz travja spe tenka megla, polna prvega zdravja loka je vsa ... Kot na večer bolj spet vrhovi žare – obsevana gor in dol, v ognju jutro gre. A bleščite le, gora in dol, in žarite, planine – kak kot rosa bi zlil se čez dol, kot oblak čez vršine? Kar ljubo mi, to v srcu blešči in na večer ne mine, 48 hej, v mraku ves svet se zgubi, a šele mi to ne izgine. Kaj rosa na polju gori, zakaj roža na grmu žari? Le brez vonja naj kot v temi ljubav prva zbeži? 49 Dekličja žalost Ah, kot plahi metulj zbežal moj mili je ... lepi čas je minul, pusto mi v sili je – Oj, dekličji obraz, oj, cvetličji duh, posuši naj vas ta moj vražji napuh! Kak me gledal je brez besed ... ah, kaj povedal je tiho z očmi ...! Potlej odšel je kot lep spomin ... zdaj čakam od tuge molčim. 50 Pesem Zapela sinica je pesem žalostno, kak na svetu se brez veselja živi ... Mladenič šel tod osorej, slišal pesem to, kot še nikdar poprej srce ga teži ... Težko, težko živeti je samemu brez ljubice, težko, težko brez srca, ki zanj živi, ki ga ume pod trudni čas. 51 Neštetokrat sem mimo vrta šel Neštetokrat sem mimo vrta šel, ah, mimo vrta svojega, mnog zreli sad je tam visel, želeč pogleda tvojega. Šla mimo si ...in že te ni nikjer – jaz pa bi dal ti ves svoj sad ... Zdaj časa ni, zdaj je večer, odšlo je sonce na zapad. 52 Pesem Kak ognjena že sila več miru mi ne da, kak svetloba čistejša že oda tal trepeta! Kak polno življenje iz življenja kipi, po izjasnjenem poti korak hiti – Ah, dekle, kako ti oči vzblešče, kar že polno skrivnosti med nami se ve – Kak polna mehkosti, kak si polna prevar! Kdaj zjasni se, poleže ta dušeči vihar? Kdaj po šumnih valovih se srce pomiri, 53 kdaj svetlo se in čisto, mirno izzveni? Ah, da more strpeti, čutiti hladno, sladkost razdeliti si z zmerno roko, poleglo se burno bi strastno morje in v radosti celi kipelo srce! 54 Fin de siecle 1 Kje zdaj si, ljubica ponosno hladna, komu zdaj sije tvoj neskončni dan? Ti ne razumeš? ...Tiho, tiho, jadna, samo noči izdih je to nezvan – Koga zavračaš zdaj s pogledom mrtvim, kdo pije luč nevzdramnih ti oči? Kdo zre božanstvo v formah, gestah tvojih, ti bitje mrzlih harmonij? Umreti vsem ...ljubiti v duši tebe! Ti si kot kip, kot marmor izklesan, kot Amor, ki z napetim lokom meri sred šumnih vodometov in platan. 2 Da sem te ljubil, bilo mi v pogubo, postala si mi smrtni angel moj, 55 vse, kar mi svetlo bilo, drago, ljubo, vse zgubil nizko sem to noč nocoj. Kot blažen duh tam ob neba prestoli v svetost mi duša verovala je, v lepote večnost, ki jo kerub moli, v dobroto, ki nas v svet poslala je. Prevzvišena, da se je greh dotakne, prepolna diha sladke tajnosti, slutila ni, kako pod njo razmakne prepad najpodlejše vsakdanjosti ... Poglej, kak svet neskončen, kak širok je, poglej, kaj potov, kaj strani – zdravstvuj, in nikdar, kak prepad srca globok je, kaj bila si mi, kaj si zdaj, ne čuj! 3 Srce je žalostno in bolno od tesnobe, duha objeti duša hrepeni v življenju, polnem nenasitne, mračne zlobe, na potu, ki mu sonce ne blešči. 56 Kar vzeti mora se, to ste mi davno vzeli, kar netilo, ne gane več srca; z roko pregrešno vi razrušiti ste smeli, kar se postaviti nič več ne da. Ah, ne ... ne muči srca v njegovem nemiru otroški srd, pozabljene solze, to vranci so, ki divje v zadnjem, prostem diru čez trupla znanih ranjencev beže! Srce je žalostno in išče si rešitve, duha okleniti se duh moj hrepeni kot čudapolne, pol pozabljene molitve iz davnih, davnih, srcu milih dni. 57 Ti angel visoki Da, da, ti angel si visoki, nedotakljivi vekomaj, tak dalek kot na nebesnem oboki polnočnih zvezd sijaj. Oči, ki ni jih moč doseči, brez ognja lastnega gore – njih bleski so za hiš mameči in gonobeči se zgube. Neznana radost ti; slučajna, trenutna tvoja veselost, kot hladnost tvoja vsa tak tajna, tak mrzla kot tvoja mladost. Iz dalje polna hrepenenja, umre v bližini že tvoj čar, brez bujnosti in brez življenja, brez vernosti in brez prevar. 58 Golob Te oči kakor v ognju okopane, pa nad njimi obrvi tak ponosne, obokane! Ah – kot vzbudi hrepenenje večerni čas, kot v temi bil zvonjenje, tvoj omamil je glas! Noč in dan s hrepenenjem bi v začarani kraj, kot golob za zvonenjem vse bi k tebi nazaj! 59 Slutnja Če mislim o tebi, ni misel svetla če sanjam o tebi, je sanja zla. Ko z znakom krvavim, kot tema in bridkost očrtala ostro mojo si mladost. Zaživim naj v prostosti, kot radost zbežiš – ljubim naj – kot zla slutnja pred mano stojiš. Kam brezmejni moj up, mlada prelest šla, čista samozavest kakor zdravje svetla ... Več stoglasnih odmevov ni sred daljne noči – tak mrtvo, domotožno kot v sobotni temi. 60 Na brinju jagoda Na brinju jagoda vse čustvovanje bilo je tvoje in za majhen čas – kot hrast vejevje svoje sanje množil sem in razprezal jaz. Sto let hrast raste in sto let se širi, na brinju s snegom jagoda sčrni – zdravstvuj, samoten raste hrast, se umiri tam v gori – in odzeleni. 61 Pesem Jaz ne morem, jaz nečem k tebi priti več, jaz sem rekel in rečem, med nama je preč! Ko po tihih obokih mrak v samoto molči, več do zvitih, visokih mi ni besedi. Pot s teboj sem sklenil in z znankami, s svobodo se ženil za Karavankami! In z njo zdaj pirujem in s prijatlji okrog, in kar bog da, zmagujem privajenih rok. 62 Vprašanje Ali sem se jaz postaral, ali se je svet? Ali me je kdo začaral v dobo starih let? Vrt, ki v njem procvita roža, mrtev zre pogled, neobčutnega me boža cefirjev še pet. Modrijanov hipoteze glupe se mi zde. Ne veselja, niti jeze ne pozna srce. Ali se je svet postaral, ali moj obraz? Ali svet je mene varal, ali njega jaz?! — 63 Na peronu Kakor blisk drčijo vlaki, kot nevihta mimo vro, dima z njimi spo oblaki, spremlja jih z očmi nekdo. Čaka danes, čakal včeraj, čakal je še prejšnji dan – čakal zjutraj, zvečer, zmeraj, zmeraj čakal je zaman. On je, ah, brez domovine. No, a kaj, a kaj je to? Da, živi se brez očine, a ne prašajte kako! On brez drugov je vdanih, skoro vsakdo mu je tuj. Src zdaj zvestih čaka, znanih ... Zopet vlak bo tukaj – čuj! Hlastno, hlastno ga on čaka, otopel mu je izraz. Zopet pravega ni vlaka; dim le puha mu v obraz. 64 Kje tihi si mi dom In še in še in vedno bolj prši sneg, naletava, in sam sem sredi večnih polj in noga se mi pogrezava. – Kje tihi si mi dom, ti sreča moja prava? Nocoj, kedaj te videl bom, ti sreča moja prava? ... Prostrane dalje mrak molči, prši sneg, zamrzava ... ah, v srce, zdi se, naletava. 65 Neumen je, kdor toži Neumen je, kdor toži, kako ga bol mori, kdor svetu vse razkriva, kar srce mu teži – Kako naj svet le celi pomiri mu srce, ko češče vzroka boli dobiti sam ne ve. 66 Vsak po svoje Kadar medved se uči, vedno godrnja. Kadar žaba se uči, kar naprej reglja. 67 To je lepo To je lepo na svetu, ko spem v življenje prost, ko neodvisen in preziran vsak dan drugje sem gost, ko samemu že zdim se življenja sit, odveč – zaman po sreči svojih let, zaman po miru korpneč, ko skoro že premaga me usoda zla premoč in težko skrivam bol, hladno se smehljajoč. 68 Daljna melodija V trudnih čustev igri pusti utihnilo je srce, spusti, noč, svoj plašč, ah, spusti na oči težke. – Dni brezcenih pir tak šumni, proč je karneval, sebe, ognja moč, brezumni, sem na njem prodal. Dolga, dolga noč strahotna plava pred menoj – vedno tišja, bolj samotna, drug vzel dan je moj – 69 Pred mojo Marijo Pred mojo Marijo luč gori, in obraz Marijin žari v senci polnoči – Ah, le žari obraz, gori, lučka ti, beži za ves čas duh mraka, neskončnosti! Izmučen je moj obraz in potrt sem jaz, pijan disharmonij. 70 Odpri! Odpri! Ta zadihli zrak duši me, mori, ta vlažni mrak hlapečih zidov, mrtvi kot sen krut, mrtvi kot otrov, ah, kot smrtni trud. Odpri! Proč s temo žaluzij! Ah, ta hladni sopar in vzduh teh zidin, ta mistični žar nejasnih pramen izza starih gardin v neskončnih vrstah kot težki nasmeh po tihotnih tleh igra in skaklja ... 71 Melanholija težka omaganih bitij, stok bolnih duš tod doma: ah, hiti, smrt, hiti! ... 72 Nočnik Kak v mrazečo to samoto jasen plava glas! Dolgo sanjal si, oj skoraj vzide sonca zlat obraz – Tiho, duh moj, sanjaj, sanjaj! Še na vzhodu mrak leži – še v zvoniku temnem rezko bije ura polnoči. 73 Že nikdar več Že nikdar več te, prosta poljska roža, device v šopek ne nabirajo, že nikdar več te sonca žar ne boža in rosne kaplje ne otirajo – Kot neizngnana, smrti skrivna groza steklene ječe te zapirajo, še sanjaš, kak te tihi gaj obkroža in cveti zadnji ti umirajo. Nazaj jaz pojdem v one tihe kraje, kjer zemlja moč, življenje daje, ki domovina moja prava so; pozabim deklice vas ve visoke, nožice vaše, vrat in bele roke, nad mano zimzeleni plavajo. 74 To je lovski rog To je lovski rog! Čez hribe in doline se zlega naokrog, odzivljejo se skale in tišine in gaj in plan in log. Odpadlo bukvam je in hrastom listje, korak pa v njem šumi, studenec mrzel ves in tih in čist je, a k srcu polje kri! Glej jasne, strme one visočine, kjer sneg tam plameni, planote, glej, globoke te doline – miru tu najdeš ti! Zdravstvujta mesto, visoko dekle ti, srce tu skameni – Življenje drugo hočem zaživeti, tam, kjer ga volk živi. 75 Verzi Če tepe te usoda, skloni tilnik više! Ne beži ko deseti brat iz rojstne hiše, obup, brezdelica in mrak s teboj – Trpi le, kdor se sam uslužno klanja, volka od staje pa pastir si naj odganja! In brez moči je, kdor ob prošlosti živi, nikdar ne oni, ki kljubuje in stoji. Res, ljubil molk bi in življenje mirno in ljubil bi naravo in planoto širno – no, drag mi tudi je obup in boj, vihar in blisk in tema nad menoj! 76 Vse bil le blesk je Vse bil le blesk je in sijaj in mi smo se razšli, prijazni že več niso zdaj ljudje, ki so nam prej bili – Prešle, mrtve so mi oči svetle, ki žarno se svetile – tak daleč so mi kot zvezde, ki v večnost so utonile. Prošle, mrtve besede so mehke, ki so me razvedrile, tak daleč so, kot veter gre, ki se nad morjem mi razbije, tak daljna blesk ves in sijaj, tak daleč smo se mi razšli – zdravstvujte, neprijazni zdaj, nekdaj drugačni vi. 77 Prostost Ta molk, taka prazenj obdajali dosti nas – treba iti narazen, nam pusto je in dolgčas! Zopet luč naj nebeška že nam sončni obraz, od hladnega bleska nam pusto je in dolgčas – Zdravstvuj in narazen na svobodno pot! Cel svet bil tak prazen, treba iti od tod. Ah, prostost vsemogočna! In spet čustva kipijo – oj, tak vidna in vroča – skoro do besede ne pustijo! 78 Svoboda Od ljudi sem šel daleč okrog, zableščala nad mano svoboda, tako jutranja zarja čez log od vzhoda se pne do zahoda. Kot šel bi na svatbeni pir v duši s silo, radostjo kot s svati, kot šel bi na mladi tvoj pir, ti žena mi, sestra, ti mati! Kako mi sonce vzblešči, celi svet razgori, kak v nevihti molčijo livade – pa naj sonce blešči, jeza božja buči, srce se odzove, ne pade! Hej, razgrni se, pisani gaj, razmaknite, cvetoče se gore, duša dalje bi, hej, dalje, da tam razbučati se more! 79 Sam Še brezmejna sila v ognju iz srca – Kam in kod bi sila? Kamor pot ti da! Čez vso božjo zemljo, brez ljudi in brez okov! Rosi name in na zemljo večni blagoslov – 80 Poslednji hip Poslednji hip še za zastorom noč tiha se mudi, nad ravnijo, nad vetrnim prostorom samotni voz beži. Kam? K sreči bi me pot dovela? Za mano vsa leži – kakor v voza vasi in sela spomin jo oživi. Zdravstvuj, Marija! Draga varna ljubezen mi in pot in draga mraz mi, noč viharna in leta polna zmot – Ko je jesen, divja gos toži, na čisto bi vodo – ko že premrzlo cvesti roži, sneg skrije jo z nočjo. Marija, vere v zdravje, vase in s srcem v gneči zmot – tak skozi letne, znojne čase, tak čez snežno pot – 81 Pojdem, pojdem Pojdem, pojdem na polje, pojdem v zelene gore, pojdem v zelene gore kjer mi sonce gori gre. S soncem bi popotval rad od izhoda na zapad, izvedel bi, izprašal rad, kdo na zemlji je moj brat ... No vem, no znam, kar znal bi rad, sonce je moj prvi brat, druga brata vzhod, zapad, zadnji – srce je brez nad – Velika družina to, ni je moč pregledati, težko je živeti ž njo, da ni vam moč povedati! 82 Zvonovi zvonijo za šmarni dan Zvonovi zvonijo za šmarni dan, tiha žalost pa je v duši razlita – ne rabim te, idi mi stran, a žalost ne gre mi proč skrita. Čemu sem otožen, zakaj hrepenim? Zrak nebeški poln je sončnega svita, in zdravje je v meni in zdravje nad njim in žalost – čez ves svet razlita ... 83 Zvezde Poglejte mi kvišku, kak zvezda kraj zvezde gori in bolj žari in blešči čim bližji čas je polnoči! To noči jasne so oči in te so vrh neba – pod njim pa nam pot leži, pol mračna, pol svetla. 84 Usoda Na zemlji noč leži, v vrhovih hrast ječi, razbij se, noč, gozd, daj poti, na poti popotnik stoji! ... Čudež se ne zgodi, čudež sam – to si ti! Pride žalost pa se ji odkrij, obup pride – hej, na upanje pij! 85 Akordi Kdo, ah, zre onega, ki trpi? Kdo otme dušo v uri težki, nerazjasnjeni –? Sonce opoldne ne blešči, zvezda ne sveti opolnoči v njegov temni hram kot on sam. Ni mogoče živeti mu, ne umret! V duši prekleti mu blodi se svet. 86 Pojenec Cel svet molči, mrak v potoku črni, in čez nebes leti zadnji tič pred nočjo – Tak mrtvo ...tak hladno ...! Le še tamkaj nekdo kot pojenec ječi, proč izmučen od pekla beži – 87 V ravnodušju Izza daljnih jasnin mojih prošlih dni kakor drag spomin blesk prvotni blešči. Komu drag bi še bil? Bil to lepi ni čas, brez vse radosti mil, nevesel – zlati čas! Zdaj vsa prelest, prostost kot bi pala k nogam – ah prostost, neprostost draga nam! Koder hodimo, koder ljubimo naša ljubav – prostost, hej, zablodimo, hej, zasnubimo zimo, mrak nam in zlost. 88 Oreh Mrzel zre, brez listja oreh v studene valove – zrem jaz v svet brezglasno, v radost brez radosti. Kakor na srebrni dromlji pesem izzvenela, šlo srce za srečo, šlo podnevi, šlo ponoči. Ah, v njem pa kot v gredi cvet mi žalosten pognal je, mlad umrl, zvenel bom, ne poznal radosti. 89 Umrl je Umrl je ... Kdo spozna skrivnost življenja? Umrl težko, strt od življenja in nerad. V trenutku zadnjem imel največ nad, potlej v solzah se vdal usodi ... tako umrje zadnji v sveti. 90 Epitaf Življenje celo sprt, nestalen, miru resnice, sreče je iskal –; njegov bil smoter temen, daljen, umel ga ni, zato je pal. Document Outline Smreka Ob Rabeljskem jezeru Zimsko dopoldne Ah, ti bori V tihem polju V parku O radost! Mir Nočna pot Zvečer Pesem Jesenska pesem Jesenska pesem Gospa V parku Jesen Gozd Zapuščena polja Bor Vran Zima Pivci Narodna pesem Oj dobro jutro, hišna mati Petnajst let Na holmcu Kak sramežljivo prečudovita Noči Prosinec Koder hodiš Večer Jutro Dekličja žalost Pesem Neštetokrat sem mimo vrta šel Pesem Fin de siecle Ti angel visoki Golob Slutnja Na brinju jagoda Pesem Vprašanje Na peronu Kje tihi si mi dom Neumen je, kdor toži Vsak po svoje To je lepo Daljna melodija Pred mojo Marijo Odpri! Nočnik Že nikdar več To je lovski rog Verzi Vse bil le blesk je Prostost Svoboda Sam Poslednji hip Pojdem, pojdem Zvonovi zvonijo za šmarni dan Zvezde Usoda Akordi Pojenec V ravnodušju Oreh Umrl je Epitaf