Slovenska slovnica
z
naukom, kako se pišejo pisma opravilni sestavki.
Spisal
Peter Končnik.
Na Dunaji.
V c. k. založbi šolskih knjig.
1883.
41667
Šolske bukve, v ces. kr. zalogi šolskih bukev svetlo dane, ne sinejo dražje prodajati se, kot je prvem listu postavljeno.

Glasoslovje.
§. 1.
Z Bogom začnimo vsako delo! Prazno je delo brez sreče iz nebes. Naše življenje je enako kratkemu dnevu.
Stavki sestoje iz besed, besede iz zlogov, zlogi iz glasov.
Glasovi so po izrekovanji ali samoglasniki ali soglasniki. Znamenja glasovom so črke ali pismena. Vsej vrsti pismen pravimo abeceda ali azbuka.
Slovenska abeceda šteje 25 črk.
Samoglasniki.
§.J.
Sraka, penica, senica, krokar, hudournica;
rad, dlesk, sokolič, osa, napuh;
kralj, vreme, zima, pot (steza), kljdč.
Samoglasniki: a, e, i, O, u izgovarjajo se razločno sami ob sebi ter so po glasu ali trdi (a, o, u) ali mehki (e, i), po izgovoru p a dolgi ali kratki. Samoglasniki se izgovarjajo ali bolj na dolgo, počasi, ali pa bolj naglo in ostro. Pri počasnej izreki glasove zategujemo, pri naglej pa predtegujemo. Za-tezi in predtezi pravimo naglas.
Znamenja naglasu (naglasnice) so trojna:
1.	ostreč (') na zategneno in predtegneno dolgih glasih,
2.	težec (') na zategneno in predtegneno kratkih glasih;
3.	strešica (*) na zategneno dolgih glasih.
Pazite na naglas v sledečih stavkih: Bog je
svet. Bog je stvaril svet. Dal mi je dober svet. Vol muka. Nimamo vol. Gora se vzdiguje. Vršaci visokih gora se vzdigujejo. Dobra gospa se je usmilila otroka. Milosrčnost dobrih gospš, se hvali. Mladi konj skače. Imamo petero mladih konj. Izderi mi sivi las! Vstani možu sivih las! Videl sem ljudi. Truma ljudi rne je srečala. Star mož je starček. Govorica starih mož me je zdramila. Pridni otrok je veselje staršem. Veselja pridnih otrok nečem motiti. Zob me boli. Vesel sem zdravih zob. Učim se. tiči se!
Opomnja. i. Z naglasom razločujemo različni pomen enako glasečim besedam.
2.	Pri pregibanji se besedam naglas čestokrat izpreminja in včasih preskakuje.
3.	V navadnej pisavi zaznamujemo z naglasnico samo zadnje zlogejvečzložnih besed, oko so naglašeni.
a) Berlog = brlog, berž = brž, gerlo = grlo, kerčmar = krčmar, merlič — mrlič, serce = srce, terg = trg, verh = vrh.
^ Slepec — slepca, kolek — kolka, pekel — pekla, čuden — čudna, (a lesen — leseno), britev —
britve, dober — dobro, česen — česna, bolezen — bolezni.
a) Pred črko r, kadar ji sledi eden ali več soglasnikov, ima e zamolkel glas ter se zato izpušča; r pa postane samoglasnik. Temu pravilu se upira peščica besedi, v katerih ohranja e svoj polni in čisti glas. Take so: cerkev, Jernej, meterska mera, primemo, primerjam, perje, stoterni (sad), umerjem (a umrl), večerna (molitev), verne (duše), zamerljiv.
"bi Končnicam: ec, ek, el, en, er, ev, sen in zen izpada gibljivi e pri pregibanji. Naglašen e gni ibljiv.
Soglasniki.
§. 4.
Soglasniki sami ob sebi nimajo zadosti jasnega glasu ter se le s pomočjo samoglasnikov (s samoglasniki) razločno izgovarjajo.
Mehki soglasniki so: C, č, š, (šč), ž, j (Ij, nj> Jj); vsi drugi so trdi soglasniki.
• Z ozirom na govorila razločujejo se soglasniki v:
1.	jezikovce: 1 (lj), n (nj), r;
2.	zobnike: d, t;
3.	ustnike: m, b, p, v (f);
4.	goltnike: g, h, j, k;
5.	sičnike: c, s, z;
6.	šumnike: č, š, ž.
Sorodni so si: d, j; — g, z, ž; — h, s, š; — k, c, — sk, st,
Opomnja. V o šumnikih, po c in j se omehčuje navadno o v e. N. pr. s križem (om), slepcema, denarjev.
1. naloga, a) Zapišite trde soglasnike!
b)	Zapišite deset besed, v katerih je r samoglasnik !
c)	Zapišite besede z gibljivim e!
Izpreminjava so glasnikov.
§. 5.
a)	Piljen = pilien, polnjen = polnjen, razširjen — razširien; bramba (braniti), izprememba (izpremeniti). Sojen (sodjen, sodien), puščen (pustjen, pustien), presti (predti), plesti (pletti). Grabljen (grabien), tipljefn (tipiem), opravljen (opravien), lom-ljen (lomien). Strigel — strižem — strizi, gluh — glušec, strah — strašiti, otrok — otroci, rekel — rečem — reci, striči (strigti), peči (pekti). Klicati — kličem, nositi — nošen, blizu — bližji, iskati — iščem.
b)	Tepsti (tepti), dolbsti (dolbti), grebsti (grebti).
c)	Obsegati — obsezati, grizem — gristi, ležem — lesti, Francoz — Francosko, družba — društvo.
Soglasniki se pri pregibanji in izpeljavanji besed radi izpreminjajo ter se ali jjretapljajo, vstavljajo ali menjajo.
a) Pretapljajo se:
1. Jezikovci 1, n, r s sledečim i v Ij, nj, rj; n se pred b izpreminja v m.
2.	Zobnika d in t se pretapljata z naslednjim i v j in č (st v šč), pred t v končnici pa prehajata v s.
3.	Ustniki m, b, p, v privzemajo pred i jeziko-vec J, ki se z i pretopi v lj.
4.	Goltniki g, h, k prehajajo pred mehkimi samoglasniki v sorodne sičnike in šumnike (g v z in ž, h v [s in] š, k v c in ž, sk v sč).
b)	Med bt in pt v nedoločniku se vstavlja s.
c)	Najčešče se menjavata g in z, in sicer g z z, z pa s s (ž s š).
Zlogi.
§J5.
a)	Dež, glava, zrno, podpora, apnenica, potrpežljivost, priporočevanje.
b)	Pisati, prepis, prepisnina; kovati, kovač, nakovalo.
Besede so sestavljene iz zlogov. Kolikrat pri izgovarjanji besed zinemo ali prenehamo, toliko zlogov ima beseda. Kadar zlog sam ob sebi ali več zlogov skupaj nekaj pomeni, imamo besedo.
a)	Besede so eno- ali večzložne.
b)	Zlogi so ali debelni (glavni), ali pa pri-tični fpritikline, pripone). Debelni zlogi so tisti, iz katerih se da, pomen besede spoznati; priticni so
oni, M se v besedi drže debelnega zloga ali debla. Ako stoji pritiklina -pred deblom, imenuje se pred-ponka; če pa stoji za njim, pravimo ji priponka ali končnica.
2. naloga, a) Podčrtajte debelne zloge sledečih besed: pisan, pisatelj, brodnik, brodnina, mikati, odmeknoti, končnica, graditi, pismenstvo, kovaštvo, napis, kovačnica, brodarina, ograda.
b) Podčrtajte debelne zloge v sledečih stavkih : Lisica si izkoplje svojo luknjo v goratih listnatih gozdih. Lisica zasleduje perutnino. Lisičina prekanje-nost je razglašena. Njena koža daje dobro kožu-hovino.
Razzlogovanje.
§.J.
Panj; go-lob, vo-lja, zna-nje, me-ščan; or-li, ječmen, želj-ni, glež-nji; ijud-stvo, rast-lina, konj-ski; ob-ljuba, nad-škof, brez-skrben, ne-ustrašen; oves, idi.
Besede po zlogih deliti se pravi razzlogovati.
Večzložne besede se ločijo v pisavi tako kakor v govoru; zlasti velja:
1.	Soglasnik med dvema samoglasnikoma poteguje se vselej k sledečemu zlogu; lj, nj in šč so neločljivi soglasniki.
2.	Kadar stojita dva različna soglasnika v sredi besede, jemljemo po navadi prvega k prvemu, drugega pa k drugemu zlogu.
3.	Kadar se nabere več različnih soglasnikov sredi besede, ločimo deblo od pritiklin.
4.	Sestavljene besede ločimo po sestojnih delih.
5.	Kadar bi pri delitvi ostajal en sam samoglasnik, takrat raji opuščamo delitev.
3. naloga. Razzlogujte sledeče besede:
a)	gruliti, belič, bojazljiv, vodnjak, dvorišče, bezgovina, glasnik, življenje, vojska, listki, dobrotlji-vost, sivolas, brezsrčen, užitek, ognjišče;
b)	maščoba, češčenje, sežnji, luščina, uzda, ulnjak, predlog, grozdje, solnce, obetam, oblačilo, ostrina, pomlad, ukažem, bistrost, brgla, čvrstev, vseučilišče, gospodarstvo, megla, mesto, mravlja, djanje.
Pravopis.
Volk je videti trhel. Dolg je bil plačal. Jaz sem prinesel sol.
Soglasniki imajo vselej svoj čisti in enaki glas; le pred soglasnikom ali na konci besed stoječi 1 se v nekaterih krajih izgovarja kakor V, kar pa ni, da bi se v pisavi posnemalo. Kadar dvomite, bi li pisali 1 ali V, podaljšajte besedo s kakim samoglas?iikom.
§J).
Dva različna samoglasnika se v enem zlogu ne družita; za samoglasnikom piše se j namesto i.
Ne pišite tedaj: rokau, ceu. žiu, rou — ampak: rokav, cev, živ, rov.
Namesto gai, povei, pii, moi, čui pišite vedno: gaj, povej, pij, moj, euj.
(§•10.)
a) Izgubljen sin se je vrnol k očetu. Lok je zlomljen. Konoplja je godna. Mravlja je zgled pridnosti.
b)	Skakljam. Bodi pazljiv! Bil je zadnji izdihljej. Zvest prijatelj je zlata vreden.
c)	Ključavničar dela ključe. Ljubi svojo domovino! Kralj kraljuje nad zadovoljnim ljudstvom.
Lj pišemo:
a)	za soglasniki: b, m, p, v (primeri §. 5, 3);
b)	v končnicah: ljam, ljiv, ljej (Ijaj) in elj;
c)	še v nekaterih drugih besedah, katerih si je treba zapomniti. Take so:
bolj, ključ, kralj, ljub, ljudi, zemlja itd.
4. naloga. Zadovoljnost je polovica srečnega življenja. Življenja največje veselje je ljubezen, najboljši zaklad zadovoljnost, najslajše blago ljubo zdravje, najboljše zdravilo zvest prijatelj. Metulj se ziblje na cvetlici. Gibljem se. Tudi jaz sem povabljen. Sveti Janez je bil ljubljenec Kristusov. Tovariš me je spremljal. Daj mi grižljej kruha! Učitelj uči. Pliska mahlja z repičem. Zemlja je trohljiva. Ubogljivi otrok pride na migljej. Listje se osiplje. Palestina se zove obljubljena dežela. Ne daj se ozdravljati ozdravljuhom! Kragulj je strah kokljam. On ima zakrivljen kljun in ostre kremplje ter otepa s kreljutimi. Zatirajte škodljivi mrčes! Kaplja je kaplji podobna. To mi ni po volji. Štorklja prebavlja s sključenim vratom. Sluka se imenuje tucli kljunač. Obstreljena caplja se brani togotno. Učencem je treba pazljivim biti. Utopljenca ni postavljati na glavo. Poberite suhljad! Ljubljana je glavno mesto kranjske dežele.
Poiščite iz teh stavkov ter zapišite besede, katere spadajo pod prvi, drugi in tretji oddelek gornjega pravila!
5.	naloga. Poiščite tudi iz kakega berila vse besede z lj.
(5. 11.)
Ničesa mi ne manjka. Sprednji, srednji, zadnji mož je padel. Lepa suknja — prazna glava. Izkušnja nas modri. Koristna ognja je oblast. Ovčji zob je manjši od konjskega. Kostanj je drevo. Sveto pismo je knjiga vseh knjig. Jabolko je gnjilo. Gnjusi se mi nesnage. Zastonj se je trudil. Krastača se skriva v luknje. Kranj je mesto na Kranjskem, in sicer na Gorenjskem.
V nekaterih besedah se piše nj namesto n.
6.	naloga. Poiščite v . . . berilu besede z nj!
Ločila ali prepone.
§. 12.
Bazen naglasnic rabimo pri pisanji še druga znamenja, katerim pravimo ločila ali prepone.
Ločila so ali bistvena ali nebistvena.
Bistvena so: pika (.), dvopičje (:), podpičje (;), vejica (,), vprašaj (?), klicaj (!) in pomišljaj (—).
Nebistvena ločila so: oklepaj (), narekovaj („"), vezaj (- -■), opuščaj ('), opominjaj (* f), enačaj (—) in znamenje odstavka (§).
»S piko, vejico, dvopičjem in podpičjem ločimo besedo od besede in stavek od stavka, z vprašajem, klicajem in pomišljajem pa tudi kažemo, kdaj in kako je treba glas povzdigovati ali z glasom odjenjevati.
Bistvena kakor nebistvena ločila pojasnujejo pisavo ter jo delajo bolj razumevno.
Raba velikih začetnih črk.
• §. 13.
a)	Sraka in golob sta obiskala pava.
b)	Vračaje se reče opravljiva sraka:
c)	„Kako zoprn je pavov glas! Zakaj ne molči? Zakaj ne skrije svojih nog?"
d)	Jablane, hruške In druge cepe Cepi v mladosti Za stare zobe!
e)	Zanesi nam, zanesi Bog, Otini nas, Večni, vseh nadlog!
f)	Včeraj sem sprejel Tvoje (Vaše) pismo. Vaša cesarska Visokost!
g)	Moj prijatelj Pavel Potočnik je šel iz Vranskega v Ljubljano.
h)	Ferdinand Dobrotljivi se je odpovedal prestolu. Rudolf Habsburški je bil zelo pravičen kralj.
i)	Iz Novega mesta pojdem v Beli grad.
j) Prebiral sem Erjavčeve spise. Glavna reka avstrijanskega cesarstva je Donava. Lepa štajerska vojvodina se vrsti med planinske dežele. Govoril sem s planinskim (Planinskim) županom.
Slovenske besede se pišejo sploh z malimi črkami.
Veliko začetno črko pišemo:
a. v začetku govora: b. za piko; C. za dvopičjem, kadar svoje besede ali besede koga drugega neiz-, premenjene zapišemo, pa tudi za klicajem in vprašajem, kadar sklepata stavkovo misel; d. v začetku vsake vrste v pesmih, e. pri besedi Bog in njenih namestnicah; f. pri naslovih in v pismih tudi pri zaimkih, ki kažejo nagovorjeno osebo; g. pri vseh lastnih imenih s samostalnikovim ali s pridevnikovim kon-čajem, kadar jih kot samostalnike rabimo; h. pri pridevnikovih pristavkih, ki s svojim imenom zraščajo v eno celoto, v en sam pojem; i. pri pridevnikih, ki se vežejo s samostalnikom, v lastno ime; j. pri pridevnikih, ki so izpeljani iz Osebnih lastnih imen.
Opomnja. Iz lastnih imen narodov, dežel, mest, krajev, rek, jezer, morij, gora itd. izpeljane pridevnike pišemo samo takrat z veliko začetno črko, kadar se hočemo ogniti dvoumnosti.
7. naloga. Potoval sem po Laškem. Tudi zunaj Francoskega se govori francoski jezik. Šumavo imenujejo nekateri Češki gozd. Praga je glavno.mesto češkega kraljestva. Ali si bral Slomšekove pesmi? Slavni Radecky je pri Novari premagal Pijemonteze. Že Karol Veliki je ustanovil vzhodno krajino. Kristus uči: »Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe!" Zaupajte v Vsemogočnega! Ali si bil na Velesovem? V Starem trgu je precej lepih hiš. Skoro v kotu med kranjsko, koroško in goriško deželo je Triglav. Na
Goriškem je Gorica. Matija Čop je bil prijatelj Prešernu. Kje je Vinji vrh? Ludoviku Krasnemu sta sledila brata Albreht Modri in Oton Veseli. Poleg Celja je Bežigrad. Na Štajerskem prideluje^ iz vrstno vino. Lepa koroška dežela se ponaša s svojimi jezei'i. Dosti šote se dobiva na ljubljanskem barji. Katere so najodličnejše evropske države? Sava teče mimo krškega mesta in mimo Brežic.
Bodi mi zdrava, Rožica zala! V tihej samoti Skriva te vrt.
a)	Povejte pri vsakej z veliko začetno črko pisanej besedi, zakaj se je postavila velika začetnica.
b)	Zakaj zaznamovane besede niso pisane z veliko začetnico?
8.	naloga. Poiščite v 23. berilu (3. čitanke) z veliko začetnico pisane besede!
9.	naloga. Storite tako tudi v 61. berilu!
Najnavadniše kratice.
§._14.
c. k. = cesarsko kraljevi, dr. = doktor, gl. = goldinar.
I. — ime.
I. I. = dvojno ime (ime in priimek).
i. dr. = in drugi (e, a), itd. = in tako dalje.
itn. = in tako naprej, kr. — krajcar. 1. 1. = lanskega leta. n. pr. = na primer, p. K. = po Kristusovem rojstvu, pr. K. = pred Kristusovim rojstvom, s. r. — s svojo roko. str. = stran, sv. = svet. t. j. — to je. t. 1. — tega leta. t. m. = tega meseca. Enako se krajšajo tudi krstna imena; n. pr.
A. = Anton, Fr. — France. Za okrajšano besedo stoji pika.
Skladje ali besedoslovje.
I. Glasovna menjava.
§. 15.
Bred — brod; greb — grob, grabiti; plet — plot; tek — tok, takati; sop — sapa; tru — trava.
Besede so ali korenike ali rastlike. Nekatere rastlike prirašcajo po glasovnej menjavi naravnost iz korenih.
II. Izpeljava.
§. 16.
Greb — grob — grob-išče; mrz — mraz — mraz-ota;
tru — trava — trav-en — travn-ik;
bred — brod — brod-en — brodn-ina.
Rastiike priraščajo tudi po izpeljavi. Pri izpeljavi je paziti na koren, na deblo in na obrazila.
Koren je prvotni jezikov del. Deblo je zlcg ali beseda, ki je iz korena prirasla po enkratnej glasovnej menjavi, Obrazila so priponke ali končnice, katere se korenu ali deblu za nove besede pritikajo.
Izpeljava samostalnikov.
§. 17.
Kop - ač, (kop - ač - ica). divj - ak (divj-ak-inja), Beč-an (Beč - an - ka), mlin-ar, mej-aš, Kranj-ec, svetoval-ec, dela-v-ec, poslan-ec, ošabn-ež (ošaben), mlad-ič, sovražn-ik (sovražen), pisa-telj.
Obrazila ač, ak, an, ar, az, ec, ež, ič, ik, telj priraščajo samostalnikom, pridevnikom in glagolom ter kažejo v obče osebe po njih rodu, opravilu ali pa svojstvu.
Za ženske osebe se pritikajo še: ica, inja. ka.
10. naloga. Izpeljite samostalnike po obrazilih ač iz: barant-a-ti, brizgati, jahati, krojiti, orati,
pomagati — brad-a, rog; ak iz: grad*), mož, oč-e nov, prvi, prost; an iz: Celje,Loče,Tržič,Celovec(vč),Gorica,Praga, Dunajec, Ljubljanec — vas**) trg, mesto;
*) graščak.
**) vaščan.
ar iz: glav-a, gospod, knjiga, krošnja, krčma, sir,
natak-a-ti, ropati, tesati, vladati; aš iz: pravd-a, plemenit, velik; ec iz: gluh, šaljiv, ubog (ž) — god-em, jezd-im-plesal, svetoval, zatiral, pe-ti (pev), prekanjen, obsojen, pregnan; ež iz: rev-a — maloprid (e) n, zaviden; ič iz: cesarjev, kraljev, Petrov — mlat-i-ti, ribiti; ik iz: druž(e)n, broden, vozen, načelen, na-mesten, naselen, pokojen, podložen, ple-meniten, sovrsten, stvaren, soroden, zavezen; telj iz: brani-ti, boriti, prelagati, voditi.
11.	naloga, a) Pritaknite zaznamovanim besedam ženski obrazili ica in inja!
h) Pritaknite obrazilo ka izpeljanim besedam na an!
12.	naloga. Zapišite več občnih imen na ar; n. pr. kolar, zlatar itd.
Kako se pravi verujočim v Kristusov, Lutrov, Mohamedov nauk?
Opomnja. Zgoraj našteta obrazila imajo tudi nekateri samostalniki, ki pomenijo živali, nežive stvari ali pojmovna imena; n. pr. kopitar, krokar, kuščar, mravljinčar, parkljar, lopar, požar, vihar — lisjak, srnjak, belak, rumenjak, desetak, stotak — puran, prstan — udarec, cepec — sedež, srbež, vrvež, živež — dimnik, lednik, ognjenik, pašnik, prevodnik, ravnik, skrajnik, Snežnik, spomenik, zvonik, povratnik, tečajnik.
Slovenska slovnica.	9
13. naloga, a) Pritaknite obrazila ač. ak, an.
ar besedam, katerim se prilegajo: kovati, koren (j), Novomesto, gozd — tiskati, Rim, pošten, škripati, učen, Azija, slika, zidati.
b)	Obrazila ec, ež, ič, ik, telj: slep, mogočen, Gregor, popoten, učiti, pisati — bolen, Markov, neveden, star, siv, siten, Kolar, ded, puščaven, citati, ravnati, nesrečen, obrten, lažnjiv, kupiti, kositi, nasproten, igral, zmagal, delati, poslušati, glaven, znan, rejen, prebivati, neveren, dolžen, grešen.
c)	Pritaknite priponke ica, inja, ka besedam pod a in b, katerim se prilegajo.
§.18.
Pis-ava, služ-ba, pridel-ek, žet-ev, len-oba. pra-vičn-ost, gork-ota, bogat-stvo.
Obrazila ava, ba, ek, ev, oba, ost, ota stvo kažejo način, djanja, svojstva in stanja.
Opomnja. Obrazila ava, ba, ek, ev pri-raščajo večinoma glagolom, oba, ost, ota pridevnikom, stvo pa pridevnikom in samostalnikom.
14. naloga. Izpeljite samostalnike po obrazilih: ava iz: zid-a-ti, obravn-avati; ba iz: draž-iti, narediti, pogoditi, soditi; ek iz: dobit-i, razviti, užiti, zapresti (pred-ti); ev iz: brit-i, obuti, trgati, voliti; oba iz: bel, grd, hud, svet(e)l; ota iz: slep, težek, tih, topel; ost iz: čist, hiter, moder, složen; stvo iz: pijan, pregnan, svoj, vladar.
Opomnja. 1. Obrazilo ost je bolj pojmovnega, obrazili oba in ota pa ste bolj stvarnega pomena.
2. Obrazilo stvo kaže ne le svojstvo in stanje, ampak tudi kak poseben stan in občestvo (učiteljstvo), rokodelstvo ali obrtstvo (mizarstvo, ribstvo).
15. naloga, a) Pritaknite obrazila ava, ba, ek, ev besedam, katerim se prilegajo: izpreminj-a-ti, dogod-i-ti, izdel-a-ti, ločit-i, moliti, izvirati, izpreme-niti, sklanjati, veljati, ponuditi, zavirati, žeti, pleti, začeti, tolažiti, tožiti, zamašiti, pripomoči, razdeliti, razločiti, zaslužiti, množiti, odpasti, oddeliti, razviti, imeti, b) obrazila oba, ota, ost, stvo: gnjil, lep, učen, cesar, kraljev, hvaležen, trd, kras, zvest, moker, skop, zidar, kristjan, nedolžen, prazen, masten, previden, obrten, žival, rastlina, nevaren, mlad, rudnina, gizdav, star, gospodar, poljedelec, gora, pohleven, gospod.
§. 19.
Čitaln-ica (čitalen), boj-išče, vodn-jak, primor-je. Obrazila ica, išče, jak (njak), je kažejo shrambe, prostore in kraje.
Opomnja. Obrazila ica prirašča pridevnikom na n, išče samostalnikom in II. tvorno preteklim deležnikom, jak in je pa samostalnikom.
16. naloga. Izpeljite samostalnike po obrazilih ica iz: delaven, tiskaren, železen: išče iz: dvor, prebival, stal, vrel; jak iz: konj, krava, bučela (njak), ul; je iz: med goro (medgorje), pred goro, nad
stropom.
Opomnja. Priponka jak se včasih menja z ik; n. pr. ribiyak = ribnik.
17.	naloga. Izpeljite samostalnike z obrazili ica, išče, jak in je iz: piven, sreda, ovca, pred mestom, za goro, kura, stanoval, spalen, predilenr trg, golob, pod streho, po vrhu, fazan, pokopal, gost, učitelj, led. glava, podpora, ogenj, kopal, hranilen, gnoj, detelja, strn, žiten, igral, pribežal, gledal (gledišče), stol, prodajalen, bolen.
§. 20.
Igr-ača, kres-ava, ogled-alo, pelinov-ec, slamn-ica (slamen), goved-ina, pred-ivo.
Obrazila ača, ava, alo (elo, ilo J, ec, ica> ina in ivo joomenjajo v obče snovi in orodja.
Opomnja. Ta obrazila priraščajo glagolomT pridevnikom in samostalnikom.
18.	naloga. Izpeljite samostalnike po obrazilih ača iz: kop-ati, brisati, piti;
ava iz: dišati, kuriti, svetiti (sveč-ava); alo (ilo) iz: kazati, zagrinjati, obuvati, oblačiti, opraviti, zdraviti, krepiti, obraziti — plačati (ilo), rezati, vezati; ec iz: brinjev, slivov, tepkov, kisel, voden,
ogljen, peščen, apnen; ica iz: izpoveden, peruten, pleten; ina iz: bukov, hrastov, drenov, česminov, — svinja, kožuhov, srebrn, zlat (n), jeklen, železen, meden, — kisel; ivo iz : presti, (pred-ti), strel-iti, netiti, piti, mlatiti.
Opomnja. 1. Obrazilo ava (poglej §. 18.'J kaže tudi obširna planišča in prostore, n. pr. država, goščava, nižava, planjava, puščava.
2.	Priponka ica pomenja tudi bolezni (mrzl-ica), vode (studenčn-ica), številke in denarje (stoletn-ica, deset-ica).
3.	Obrazilo ina zaznamuje tudi jezike (slovenski, slovenšč-iua), davke in pristojbine (uvozn-ina, brodn-ina) in mnogotere druge reči raznega pomena (prvina, vojvodina, starejšina). Kadar kaže priponka ina davke in pristojbine, zamenja se pogosto z obrazilom arina; n. pr. brodarina, zemljarina, vozarina, poštarina.
19.	naloga. Pritaknite obrazili ica in ina (arina) besedam, katerim se prilegate: goreč, vroč, cesten, najden, plučen, dežen, pokojen, mosten, potočen, kapen, dohod-ek (arina), dom, godba, lov, dvajset, obleten.
Kako pravimo jeziku Angležev (angleščina), Čehov, Francozov, Grkov, Nemcev, Rusov, Srbov?
§. 21.
Črvad, drev-je, grm-ov-je.
Obrazila ad, je ali (o v) je kažejo množico enakih stvari ali reči.
Opomnja. Obrazilo je prirašča pogosto po zlogu ov (ev). (Primeri §. 4.)
20.	naloga. Izpeljite samostalnike po obrazilih ad iz: gnjil, trhl, suh (lj);
je iz: cvet, sad, kamen, list, pero, zrno, grozd, kol, snop, trs;
(ov)-je iz: bor, dob, dom, mah, hrib, brod, val, zob, vrh, veja, skala, klas.
§. 22.
Brat-ec, sin-ek, kralj-ič, sestr-ica, mam-ka; vin-ce, grozdj-iče.
Obrazila ec, ek, ič manjšajo moška, ica (ca), ka ženska, ce in iče pa srednja imena.
21. naloga. Pritaknite sledečim besedam manj-ševalna obrazila: vrt, kot, nož, črv, kruh, ptič, snop, kozel, pes, grm, klobuk, grad; glava, zvezda, miš, ptica, žena, roka, gos, megla, muha, noga, zibel, kaplja, vas; mesto, drevo, kolo, perje.
O po mn j a. 1. V otroškem, milovalnem govoru pomanjšane besede v drugo pomanjšujemo; n. pr. sin
—	sinek — sinček; sestra — sestrica — sestričica; vino
—	vince — vinčice. 2. Imamo pa tudi vekševalna (zani-čevalna) obrazila; n pr. hlač-on, smrd-uh, požer-un.
Katera obrazila kažejo po več pomenov? Vaje v berilih!
Izpeljava pridevnikov.
§. 23.
Sosed-ov sinje strugar. Cesarj-ev god je 18. avgusta. Mater-ina kletev otrokom hiše podira. Lisič-ji lov je težaven. Cesar-ske puške pokajo.
Posestni pridevniki se izobražujejo s priponkami OV, ova, ovo (za mehkimi soglasniki Bv), in fina, inoJ, ji in ski. Pridevniki, ki jih izpeljemo z OV in in iz imen živih stvari, pomenjajo svojino posameznih oseb in stvari; pridevniki na ji in ski kažejo splošno svojino.
Kakšen razloček je med izrazoma: pastirjeva in pastirska palica, cesarjeva in cesarska milost, kmetova in kmetska hiša?
22. naloga, a) Izpeljite pridevnike z obrazili ov, in, ji, ski iz sledečih samostalnikov: oče, sin, Tomaž, mesar, Janez, Peter — Barbika, Neža, Olga, dekla, sestra, teta — gad, gos, koza, krava, pes, riba — gospodar, pastir, planina, prijatelj, Slovan, žena, jesen.
b) Porabite izpeljane pridevnike v stavkih!
Opomnja. 1. Priponke ov (ev) in ski prira-ščate navadno moškim in srednjim, in pa ženskim samostalnikom. Brez ozira na samostalnikov spol prirašča obrazilo ov imenom dreves, grmov, trav in drugih rastlin, ski pa imenom narodov, stanov, krajev in časa.
2.	Pred obraziloma ev in ji se izpreminja c v ž, z v ž, pred ji tudi k in g v sorodna č in ž.
3.	Pred priponko ski pfehajajo goltniki, sičniki in šumniki z som vred v š; včasih vendar pred ski odleti c, vtopi se s ali pa se umakne z ostrejšemu s (rokodelec — rokodel-ski, Rus — ru-ski, Francoz — franco-ski). (Primeri §. 5.)
23.	naloga, a) Izpeljite pridevnike z obrazili ov (ev) iz: učitelj, kralj, strijc, pevec, strelec, hlapec,
knez;
ji iz: lisica, ovca, ptica, zajec, volk, sovrag;
ski iz: Praga. Čeh. Lah, človek, deček — deklica, Kras, nebesa, Nemec, vitez, — berač, Anglež, mož — Slovenec, pevec, dolenec, Prus, Silez.
h) Pristavljajte tem pridevnikom primerne samostalnike; n. pr. učiteljev govor.
24.	naloga. Kako se imenuje les hrasta, jesena, lipe, bukve? Kako se imenuje kruh iz ajde, vejica s čerešnje, cvet pri hruški, zrno maka, češarek smreke, skledica pri želodu?
25.	naloga. Izpremenite samostalnike v rodil-niku v primerne pridevnike ter postavite jih pred svoje samostalnike: Obleka gospoda je nova. Oblačilo gospodov je bogato. Oče matere je naš ded. Človeka glas je velik dar od Boga. Veselje nebes je večno. Našel sem zalego gadov. Sava teče po deželi Kranjcev. Prekanjenost lisic je znana. Kakšen je breskve cvet ? Kakšen je strup kristavca ? Zime dnevi so kratki. Vinogradi okoli Brežic so prostrani. Hči skopuha je dostikrat žena požeruha. Kolovrat sestre je nov. Strašna bolezen psov je steklina. Kdaj je god cesarice? Obleka otrok naj bode močna. Lov rib me veseli. Pravljice ljudi so raznovrstne. Čemu je slama boba?
§. 24.
Igl-ast, dlak-av, greš-en (greh), črv-iv, milost-lj-iv, letoš-nji.
Pridevniki s priponkami ast, av, en, iv, nji kažejo podobnost ali vnanje svojstvo.
Opomnja. Pritiklina nji se pritika prislovom, ostale pa samostalnikom; pred iv se pogosto vstavlja lj ali j.
26.	naloga a) Izpeljite pridevnike po obrazilih ast iz: cev, pepel, srce, sulica;
av iz: grča, krv (kri), plin;
en iz: dolg (dolžen), prah, praznik, sok, mlaka,
samota, snaga, vera, mleko, železo, iv iz: ljubezen, plesen, šala, uš; nji iz: doli, zad, sedaj (seda-nji), jutri, notri, poprej (š).
b) Porabite pridevnike za prilastke!
27.	naloga. Pritaknite obrazila ast, av, en, iv in nji besedam, katerim se prilegajo: klin, cunja, greh, snet, danes (danas), jama, krasta, smeh, škoda, nekdaj (poglej sedaj!), sredi, sinoči, kras, glad, pokora, čudo, metla, trma, strah, posluh, smet, tedaj, hudoba, lisa, grba, sreča, včeraj (š) gori, *) srp.
§. 25.
Gor-at, skal-n-at (skalen), les-en. kamen-it (kameniten), hrib-ov-it.
*» Namesto dolnji, gornji pišemo tudi: dolenji, gorenji.
Pridevniki s priponkami at, en, it (iten, tna, o) kažejo obilico ali snov.
O po milja. Ta obrazila priraščajo samostalnikom, at tudi pridevnikom; pred it vstavlja se pogosto ov.
28.	naloga a) Izpeljite pridevnike z obrazili at iz: brada, kamen, papiren, sočen;
en iz: led, sukno, steklo, strup; it iz: breg (ov), pleme (ena), srd;
b) Porabite te pridevnike za prilastke!
29.	naloga. Pritaknite priponke at, en, it besedam, katerim se prilegajo: glava, apno, sila (ov), krilo, prst. strela, mož, sneg, skala, noga, plošča, rog, platno, kost, jeklo, glas, strah, uho, rob, sočen, svilen, slamen, gozden, ogenj, proso, riben, lan, val (valovi).
§. 26.
Bah-av (bahati se), prehajal-en, nagaj-iv, *) vidljiv.
Iz glagolov po obrazilih av, en, iv, Jjiv izpeljani pridevniki kažejo stanje ali nagnenost h ka-cemu djanju.
Opomnja. Obrazilo en prirašča ali nedoločni-kovej osnovi ali pa II. deležniku preteklega časa. (Primeri priponko ec §. 17.)
30.	naloga, a) Izpeljite pridevnike po obrazilih av iz: gizdati, kujati, lišpati se;
*) Primeii opomnjo v 24.
en iz: dajati, kazati, množiti, ozirati se, ponavljati,
svojiti, veleti — trpeti; iv iz: gorim*), gospodujem, kradem, občutim, odložim, pazim, postrežem, prepiram se, prizanesem, sumim, zabavljam, zadušiti;
Ijiv iz: doseči (gti), ozdraviti, premagati, umeti.
Pazite: Odlož-lj-iv je on, kdor more odložiti; odložno je, kar se da odložiti. Sum-lj-iv je on, kdor druge sumniči; sum-en je on, ki je na sumu.
Kateri izmed teh pridevnikov na (lj)iv imajo tvorni, kateri pa trpevni pomen?
III. Sestava.
§. 27.
Vino-grad obdelujemo. Vero-nk je učni predmet. Malo-beseden mož molči. Skoko-noga srna beži. Bogat-stvo ne od-pravi smrti. Vsak na svoj mlin vodo na-vrača.
Rastlike priraščajo tudi po sestavi. Prva beseda v sestavljenkah je določilna, druga pa glavna.
Sestava samostalnikov.
§. 28.
Vozo-vlak, krivo-verec, tri-noga, svoje-glavnež, treso-repka, pred-govor, ne-sreča.
Samostalniki se sestavljojjo s samostalniki, pridevniki, številniki, zaimki, glagoli in členki (nepre-gibnimi govornimi razpoli).
*) Primeri opomnjo v g. 24.
31.	naloga. Grbonosec, glavobol, hudournik, kažipot, krvotok, ladjestaja, listopad, parobrod, pla-vutonožec, razpotje, samokolnica, samouk *), samodržec, škoporeznica, tihotapec, zajutrek, zamašek.
a)	Razstavite te samostalnike v sestojne dele!
b)	Povejte, iz katerih govornih razpolov so sestavljeni.
32.	naloga, a) Poiščite sledečim določilnim besedam primerne glavne besede: blag, dom, drevo, hud, jug, kolo, ne, polje, pre, pri, roka, sto, strela, voda, vojska, zemlja.
b) Predstavite sledečim glavnim besedam dolo-čilne: glasnik, gora, govor, hod, iner(a), meter, pis, pisje, reja, škof, tok.
Sestava pridevnikov.
§. 29.
Bogo-ljuben, bistro-umen, eno-Ieten, sarao-pašen, brez-voden, ne-dolžen.
Pridevniki zraščajo s samostalniki, pridevniki, številniki, zaimki in členki v nove priloge.
33.	naloga. Razstavite sledeče pridevnike v sestojne dele: brezdomoven, brezumen, brezzob, enostaven, istoimen, jugozahoden, krvoželjen, malopriden, neizmeren, nespameten, nevšečen, prekmorsk, priljuden, radoveden, sivolas, slavoznan, sredozemsk, veličasten.
b) Iz katerih govornih razpolov so sestavljeni?
*) V sestavljenkah smeta se sniti tudi po dva samoglasnika-
34.	naloga, a) Zvežite sledeče besede v pridevnike:
bister — kratek vid; blaga duša — volja; boj — vedo želeti; bosa — lahka noga; brez števila — skrbi; črno oko; dolg — isti — kratek čas; dolgo trajati; enak — mera — pravo — vrsta; eno — rudeče lice; gola glava; hladna krv; huda muha; mir ljubiti; mnog — barva — narod — vrsta; odkrito srce; prazna — roka — vera; prosta — sama volja; poln truda; sad nositi; široka — pleča — usta; tanek sluh; trd vrat; velika — duša — noč; več dni.
b) Sestavite nekaj pridevnikov z nikalnico ne!
Sestava s predlogi.
§. 30.
Kdor zna, kmalu do-konča. Pomlad iz-vabi starce iz hiš. Na-kosi koš detelje! Solnce se veselo o-zira. Dosti je ob-hodil sveta. Od-govarjajte glasno! Kropiva ne po-zebe. Čas vse pod-orje. Pred-stavi me tujcu! Kmet si je pri-gospodaril. Trgovec je razprodal vse blago. Se-stavljamo besede. V-piši me v za-pisnik!
Predlog se rabi ne le pri sestavi samostalnikov in pridevnikov, ampak najtešče pri sestavi glagolov, katerim izpreminja pomen. (Primeri §. 75.)
35.	naloga, a) Postavite namesto črtic primerne predloge:
Žito se je — želo; sadje po vrtih je tudi — zorelo. Slana — beli hribe in doline; drevje se —
sipava, žrjavi se — pravljajo v toplejše kraje. Kmet
—	pravlja drva. Mraz — tiska, in vsaka pridna stvar se — skrbljuje za zimo. Mrzel veter — žene, nebo se — obleče; čez noč nas — nenadi snežna odeja ter nam — znani, da je zima svoje gospodarstvo — stopila. Človek se — brusi med ljudmi. Laž — dere
—	upanje. Hiša — deljena — pada kakor — puščena. Ptica — letuje gnezdo. Kar — zidajo skrbni starši,
—	deno slabi otroci. Cas vse v kozji rog — žene.
b) Zapišite več glagolov, ki so sestavljeni s predlogi:
do, iz, za, na, po raz, pri, u (v).
Besedne družine (skupine).
§. 31. Kov.
Kov-ač, kov-ač-ica, kov-ač-ija, kov-ačn-ica. kov-ačn-ina, kov-ač-ek; kov-ina, na-kov-alo, pod-kov; kov-ač-ev, kov-ač-ji; kov-ati, pod-kov-ati, pre-kov-ati. pri-kov-ati, za-kov-ati.
Eastlike, ki se izobražujejo iz istega korena, delajo besedno družino ali skupino.
36. naloga, a) Snujte besedne skupine po gla-sovnej menjavi, po izpeljavi in sestavi iz: bred, greb, slu, sta- (r, -n, -1, -va).
b) Porabite rastlike v stavkih!
§. 32.
Bilka — pilka; brest — prest; brst — prst (dvojni pomen); četa — č(r)eda; čuditi — čutiti;
del — delj; dež — teše; dlaka — tlaka; drag — trak; gad — kad; gaj — kaj; glas — klas; gos — kos (trojni pomen); grič — krič; hiba — hip(a); igra — ikra; kaziti — gaziti — gasiti; kost — gozd — gost (dvojni pomen); koza — kosa; krt — grd; lok — log; lupiti — ljubiti; odbor — odpor (protest); odlok — odlog; pel — bel; pelin — belin; perem — berem; perilo — berilo; piti — biti (dvojni pomen); platno — blatno; pojem (peti) — pojem (pojma); plot — plod; ploditi —- bloditi; pokati — (u)bogati; polje — bolje; pot, pot — pod, pod; potiti — poditi; prot — brod; reka — rega; sito — sit(a, o); telo — delo; top — dob (doba): trava — Drava; trg — drk; svariti — zvariti; šipa — šiba; šival — žival; zlog — slok; zrak(a) — sraka; žito — sito; zmočen (zmočiti) — zmočen (zmotiti); bolnica (hiša za bolnike) — bolnica (bolana žena).
Vadite se v pravilnem izgovarjanji!
37. naloga. Povejte razloček med posameznimi besedami!
Snujte ž njimi stavke! (V treh oddelkih.)
Oblikoslovje in skladuja. A. Goli stavek.
§ J.Bog je večen. Slavec je pevec. Učitelj uči. Lenoba je gnjusoba. Ti nisi priden.
Z besedami razodeta misel je stavek. Oseba ali reč, o katerej se v stavku govori, je osebek ali pod-met (subjekt); po osebku se povprašuje s kdo? ali kaj ? Kar se o osebku dopoveduje, je dopovedek ali poved (predikat). Osebek in dopovedek sta glavna stavkova člena. Vezeta se ali neposredno, ali pa ju sklepa vezilo (kopula).
Za vezilo služijo najčešče besedice:
sem, si, je, sva, sve, sta, ste, smo, ste, so, ali pa nisem, nisi, ni i. t. d.
Stavek, kateri ima le osebek in dopovedek (z rezilom ali brez njega), je gol stavek.
L2-
Hlapec dela. Hlapec ne dela. Ali dela hlapec? Delaj, hlapec! Hlapec naj dela.
Svoje misli razodevamo trdilno ali nikalno na štiri načine:
a) pripovedovaje, b) vpraševaje, c) velevaje, d) želevaje. Zato so stavki trdilno ali nikalno pri-povedovalni, vprašalni, velelni in želelni.
Pazite: Na konci pripovedovalnih stavkov stoji pika, na konci vprašalnik vprašaj, na konci velel-nih in želelnih pa klicaj, včasih samo pika.
1. naloga. Pretvorite sledeče stavke: Učenec odgovarja. Učenka pazi. Kmet kosi. Dekla nastilja. Konj zoblje. Golob gruli. Šivanka je tanka. Skleda je plitva. Klobuk je pokrivalo. Pes je čuvaj.
a) Osebek (podmet, subjekt). Samostalnik.
M-
a)	Janez, Rožek, Kranjsko, Gorica, Sava, Triglav;
b)	človek, uradnik, dežela, mesto, gora, reka;
cJ gospoda, truma, jelovina, hrastje, žito, pečevje, orodje;
d) kruh, svila, moka, zlato.
Skok, smrt, sreča, uljudnost, prostranost, slepota, pamet, volja.
Samostalno ime ali samostalnik je tisti govorni razpol, ki imenuje osebe in reči ali njih svojstva in djanja. Prvo je stvarno (konkretno), to pa pojmovno (abstraktno).
Stvarno samostalno ime je:
a) lastno, ki imenuje posamezne osebe in reči; le-sem spadajo imena oseb, narodov, dežel, krajev, mest, rek, gora i. t. d.;
fe) občno, ki imenuje vse osebe ali reči ene vrste;
\) zborno ali skupno, ki kaže množino enovrstnih stvari;
■d} snovno, ki kaže kako snov ali tvarino, katera ohranja svoje ime tudi v najmanjšem delu.
^ 11 a 1 o g a. Poiščite izmed sledečih samostalnikov najprej pojmovna imena, stvarna pa razvrstite v lastna, občna, zborna in snovna: Andrej, borovje, brezje, branje, bukovina, cvetje, čerešnja, Češko, drevje, edinost, govedo, hitrost, hruška, hvaležnost,
Slovenska slovnica.	3
jablana, jelen, kamenje, kmet, kopitar, lovec, Maribor, narod, pavolja, pekar, plot, rak, riba, vera, vrbje, risanje, Savinja, skala, slador, sol, srna, Tomaž, vrt, zajec, zidovje, Zvonar.
3.	naloga. Izpišite iz berila.....vsa občna
imena!
4.	naloga. Snujte stavke s pojmovnimi samostalniki 2. naloge!
Spol samostalnikov.
Mož, vojvoda; žena, deklica; dete. Kraj, svinec, rog, grah, strok; slama, oblast, obrest, korist, čeljust, mladost, prikazen, bolezen, cerkev, zelenjad, žival, kopel; mesto, telo, seme, solnce.
Spol samostalnikov je trojen: moški, ženski, srednji. Spol se kaže po pomenu in po končaji. Po pomenu so:
a)	moškega spola imena moških oseb;
b)	ženskega »pola imena ženskih oseb:
c)	srednjega spola imena mladih bitij, katerih spola še ne čislamo.
Po končaji so:
a)	moškega spola samostalniki na soglasnih-, zlasti na j, C, g, h, k;
b)	ženskega spola samostalniki na a, ast, est, ist, ost, ust, azen, ezen, ev, jad, al, el in še
nekaj drugih;
c)	srednjega spola samostalniki na O in e.
Pred moški samostalnik lahko postavimo besedo tisti, pred ženski tista, pred srednji tisto.
5.	naloga. Določite spol sledečim samostalnikom : Gospod, gospa, otroče, zet, tast, švelja, vnuk, bratranec, kosec, lenuh, starejšina, kraljevič; slučaj, belec, breg, duh, klobuk, kača, čast, pest, zavist, kost. kazen, ljubezen, žetev, suhljad, kal, misel, jeklo, klasje; bučela, milost, robec, oreh, zelje, apno, trhljad, gaj, setev, srebro, petje, divjačina, prepih, oblak, trnje, pravilo, last, drobnica, čistost, golazen, zibel, značaj, prag, jezero, zlog, vreme, četa, ločitev, strelec, cev, mast, svinec, blisk, ime, žeplo, povelje, trg, meso, sodišče, napuh, strast, britev, običaj, rakev.
6.	naloga. Poiščite izmed samostalnikov prejšnje naloge aJ zborna, b) snovna imena, c) pojmovna imena! d) Snujte stavke z zbornimi!
■v
Število samostalnikov.
§■ 5-
Klobuk je star. Lisica je zvita. Nit je tanka. Gnezdo je plitvo. — Klobuka sta stara. Lisici ste zviti. Niti ste tanki. Gnezdi ste plitvi. — Klobuki so stari. Lisice so zvite. Niti so tanke. Gnezda so plitva.— Miinci so dobri. Hlače so nove. Vrata so visoka.
Število samostalnikov je trojno: ednina (singular), dvojina (dual), množina (plural).
V dvojini se končajo moški samostalniki na a, ženski na i, srednji tudi na i; v množini dobivajo moški i, ženski na a dobivajo e, vsi drugi i, srednji pa a.
Opomnje 1. Nekateri samostalniki se rabijo samo v ednini, drugi samo v množini. Ti so moškega spola, ako se na i, ženskega, ako se na e, srednjega, ako se končajo na a; n. pr. možgani, novci, otrobi, starši; bukve, garje, grablje, klešče, pomije, toplice, škarje, vice, vile, vilice; drva, jetra, pluča, tla, usta. Sledeči samostalniki so ženskega spola, da-si se končajo na i: duri, gosli, jasli, obrvi, prsi, sani, svisli, zjedi.
2. Samo v ednini se rabijo:
a)	pojmovna imena (n. pr. pridnost, petje),
b)	zborna imena (n. pr. trnje, jelovina),
c)	snovna imena (n. pr. zlato, volna, pesek);
d)	lastna imena (n. pr. Klančnik, Ptuj, Obir).
7.	naloga. Postavite sledeče samostalnike v dvojino in množino: belec, britev, dvorišče, gaj, jezero, kača, leto, ognjišče, okno, oreh, predmestje, ptica, rakev, srce, zet.
8.	naloga. Snujte stavke z nekaterimi besedami, ki se rabijo samo v množini.
Zaimek.
§._6.
ojJaz berem.	Ti (brat) pišeš.
Midva bereva (inedvebereve). Vidva pišeta (vidve
pišete).
Mi (me) beremo.	Vi (ve) pišete.
On (učenec) riše. On a (sestra) kriči. Ono (dete) kriči.
Ona (dva) rišeta.	One (dve) kričite.
Oni rišejo.	One kričijo.
b)	(Klobuk je star). Moj (klobuk) je nov. Tvoj je raztrgan. Njegov je drag.
c)	(Miza je dolga). Ta je kratka. Ona le je visoka. Tista je nizka.
d)	(Učenec je pazljiv). Kateri ni pazljiv ? Kdo ni pazljiv? Kaj je okroglo?
e)	Kdor vrača, hrbet obrača. Kar je dobro, posnemaj!
f)	Nekdo je zunaj. Nihče ne trka. Vsak bodi pobožen! Nekaj lazi.
V govoru razločujemo tri osebe. Prva oseba je ta, katera govori (jaz — midva, medve — mi, mej; druqa oseba je ta, s katero se govori (ti — vidva, vedve — vi, ve); tretja oseba je ta, o katerej se govori (on, ona, ono — ona, one — oni, one).
Beseda, katero stavimo namesto imena ali za ime, imenuje se zaimek. Zaimki so: a) osebni, b) posestni ali svojilni, c) kazalni, d) vprašalni, e) oziralni, f) nedoločni.
9. naloga. Mi kosimo. On spi. Vedve ste prijateljici. Midva plavava. Oni se vozijo. One kašljate. One se sprehajajo. Vidva nista tovariša. Ona sedi. Ona počivata. Jaz sem delavec. Ono se smeje. Me pletemo. Vedve stojite. Ve se motite. Ti si gospodar. Vi obračate.
Povejte pri vsakem teh zaimkov, katero osebo zaznamuje, katerega števila in spola je.
b) Dopovedek (poved, predikat).
Sosed je trgovec. Raca je plavarica. Ljubljana je mesto. Župan je star. Vrt je materin. Suknja je bratova. Dekla pere. Drevo cvete. Žito se ž a nj e.
O osebku dopovedujemo, kaj je oseba ali stvar, kakšna je ali čegava, kaj dela, v katerem stanu je, ali kaj se z njo godi. Kar se v osebku dopoveduje, je dopovedek.
10. naloga. Poiščite sledečim osebkom samo-stalnikove dopovedke: Ovčar je —. Janez je —. Nežica je —. Oves je —. Modras je. —. Vrabec je —. Vreteno je —.
Netopir ni —. Kragulj je —. Veverica je —. Kamnik je —. Caplja je —. Velblod je —. Krastača je Ščuka je —. Kremen je —. Solitar je —.
Glagol.
§■ 8.
Beseda, ki dopoveduje, kaj oseba ali stvar dela, v katerem stanu je, ali kaj se ž njo godi, imenuje se glagol.
Oseba in število.
§.9.
Jaz	dela-m bere-m uči-m
ti	dela-š	bere-š uči-š
on (ona, ono) dela-	bere-	uči-
midva (medve) dela-va (dela-ve) bere-va (bere-ve)
uči-va (uči-ve) vidva (vedve) dela-ta (dela-te) bere-ta (bere-te)
uči-ta (uči-te)
mi (me) dela-mo	bere-mo uči-mo
vi (ve)	dela-te	bere-te uči-te
oni (one) dela-jo	bere-jo(bero)
uči-jo (uče)-
Pri glagolu razločujemo trojno osebo in trojno število.
Opomnja 1. V tretjej osebi množine se okraj-šuje končnica ejo pogosto v o, končnica ijo pa v e, če ji je i naglašen.
Opomnja 2. Osebni zaimki se postavljajo pred glagol, kadar se vpraša: kdo dela to ali ono? Če se pa odgovarja bolj vprašanju: kaj dela kdo? — takrat se navadno izpuščajo. N. pr.
Kdo trobi, žvižga, poje? — Jaz trobim, ti žvižgaš, on poje. Kaj delaš? Kaj dela? Žvižgam, poje.
V tem primerljeji je osebek skrit v dopovedku.
Čas.
§.10.
Ptice prihajajo. Ptice so prihajale. Ptice so bile prihajale. Ptice bodo prihajale.
Slovenščini rabijo štiije časi:
a) sedanji čas, ki naznanja, da je zdaj nekaj, da se zdaj nekaj godi. ali dela;
b)	pretekli čas, ki kaže, da je nekaj bilo, da se je nekaj že godilo ali delalo;
c)	predpretekli čas, ki kaže djanje, katero je preteklo pred drugim;
d)	prihodni čas, ki naznanja, da nekaj bode, da se bo nekaj godilo ali delalo.
Glagol sem nam pomaga izobraževati pretekli, predpretekli in prihodni čas, zato mu pravimo pomožni glagol.
Po osebah in časih .se izpreminja tako: sedanji čas. pretekli čas. prihodni čas.
§11. sem	sem bil-a-o. bodem (bom)
jš , 2. si	si „ „ „	bodeš (boš)
^ ( 3. je	je „ „ „ bode (bo)
1.	sva, sve sva bila, sve bili bodeva (bova)
bodeve (bove)
2.	sta, ste sta bila, ste bili bodeta (bosta)
bodete (boste)
3.	sta, ste sta bila, ste bili bodeta (bosta)
bodete (boste)
~ I 1. smo	smo bili-e-a bodemo (bomo)
1 j 2. ste	ste „ „ „	bodete (boste)
^ ( 3. so	so „ „ „	bodo (bojo).
11. Naloga, a) Poiščite vsakemu sledečih osebkov glagolov dopovedek v sedanjem času: Učitelj- . Učenec — . Kmet—. Tesar—. Terica—. Kura—. Žaba—. Metulj—. Črv—. Mlin—. Potok—.
b)	Postavite stavke v dvojino in množino!
c)	Postavite jih v tri ostale čase!
o1
<3
Glagolov dopovedek se sklada z osebkom, v osebi in v številu.
Tvorna in trpna oblika.
§. 11.
Trgovec prodaje—. Blago se prodaje. Blago je prodano.
Kupec je kupil. Roba se je kupila. Roba je bila kupljena.
Kupec je bil kupil. Roba se je bila kupila. Kupec bode zapisal. Roba se bode zapisala. Roba bode zapisana.
Oblika je dvojna:
a)	tvorna kaže, da oseba ali reč, o katerej se govori, sama kaj dela;
b)	trpna naznanja, da oseba ali reč trpi, da se ž njo kaj godi.
Trpna oblika se v slovenščini malokdaj rabi ; zato dajemo glagolom trpni pomen s pomočjo besedice „se".
12. naloga. Vinogradnik obdeluje. Vinograd je obdelan. Hlapec seka. Hrast je posekan. Zidarji zidajo. Cerkev je dozidana. Pisar pečati. Pismo je zapečateno. Nožar ostri. Nož je poostren. Gospodar šteje. Denar je štet. Kazen je zaslužena. Snopje je povezano. Suknja je strgana. Mrlič je pokopan. Ogenj je pogašen. Pašnik je popašen. Rokav je sešit. Hiša je pokrita.
a) Prepišite dopovedke ter povejte, so li glagoli v tvornej ali v trpnej obliki!
b)	Postavite stavke v pretekli in v prihodni čas!
c)	Dajajte glagolom trpni pomen z besedico „se" v vseh časih!
d)	Postavite prvih 10 stavkov v dvojino in v množino!
	Nakloni. i? 4	
a) Dela-ti	S- 12. bra-ti	uči-ti.
b) Dela-in	ber-e-m	uči-m.
c) Dela-j	ber-i	uč-i.
d) Naj delam	naj berem	naj učim
e) Bi delal	bi bral	bi učil.
Nakloni ali čini govora so različni:
a)	Nedoločnik naznanja djanje brez ozira na osebo.
b)	Znanilnik ali določnik naznanja naravnost, kaj kdo ali reč dela ali kaj se godi.
c)	Velelnik naznanja, da se kaj veleva, prepoveduje, opominja.
d)	Želelnik razodeva kako željo ali voščilo.
e)	Pogojnik naznanja negotovo in pogojno, kaj kdo dela ali kaj se godi.
13. naloga. Bog pomagaj! Kam hodite? Zdravi ostanite! Fant molči. Molči! Seme naj plodi! Veselimo se. Veselite se! Popotnik pripoveduje. Človek naj gospoduje. Zapoveduj! Plavajmo! Pes bi plaval. Ne treskajva! Ali poslušaš? Poslušajve! Vprašal bi. Učenec bi odgovarjal. Ne bodi prepirljiv! Molite!
a)	Povejte, v katerih naklonih so glagoli teh stavkov!
b)	Postavite glagole v nedoločnik!
c)	Zberite pripovedovalne, vprašalne, velelne in želelne stavke!
14. naloga. Zanikujte stavke 12. naloge. Izpre-menite jih v vprašalne!
§• 13.
Nedoločnik vseh glagolov ima končnico ti. Določni naklon se v 1. osebi ednine v sedanjem času konča na a-m, e-m ali i-m. Pogojnik se izobrazuje z besedico bi, želelnik pa z besedico naj. Velelnikova končnica je i.
Dela-ti	uči-ti	bra-ti
Šte-ti	knp-ova-ti dvig-no-ti. gore-ti
Dela-m	uči-m	ber-e-m
v
Ste-je-m	kupu-je-m dvign-e-m, gori-in.
Nepregibni del na glagolu je deblo; prvotno, ne podaljšano deblo imenujemo koren; pregibni del na glagolu so končnice.
Deblo je dvoje: nedoločnikovo in sedanjikovo. N. pr. bra je nedoločnikovo, bere sedanjikovo deblo, ber pa koren. Sedanjikovo deblo je nedoločnikovemu včasih enako, včasih pa postaja iz tega po raztegi (šte-je, bere) ali na drug način. Opazke.
Dela-m, je-m, ber-e-m, orje-m, uči-m, taji-m dela-j (dela-i) je-j, ber-i, orj-i, uč-i, taj-i.
Velelnik se nareja, ako se pritakne sedanji-kovemu deblu končnica i. Ta končnica prehaja po debelskemu a in e v j ter se topi z debelskim e in i v i.
O p a z k e. Ms Glagoli končujoči se v sedanjem času na im (z naglasom), predevajo v veleliiiku naglas na sprednji zlog."}
2. Nekateri glagoli na jem in jim snemajo em in im; kar ostane, je velelnik; n. pr. pijem — pij, stojim — stoj, kupujem — kupuj; umejem — umej.
& Glagoli na čem in že m, katerim se nedo-ločnik ne končuje na ati, izpreminjajo v velelniku č v c, ž v z; n. pr. rečem — reci, tečem — teci, strižem — strizi, vržem — vrzi.
(Sedanjikova debla tem glagolom so: rek — tek
—	strig — vrg; goltniki pred mehkimi samoglasniki! Poglej glasosl. §. 5.)
4.	Nepravilen je velelnik glagolom; imam —imej, gledam — glej, grem — idi, dobim — dobodi, vem
—	vedi (vej).
5.	Namesto nikalnega velelnika rabimo včasih tudi nedoločnik; n. pr. ne boj se — ne se bati.
Dvojina.	Množina.
dela-j-va ž. ve dela-j-mo dela-j-ta ž. te dela-j-te
Velelniku izobražujemo dvojino in množino, ako pritikamo edninskej obliki dotične osebne končnice (osebila). (Primeri §. 9.)
Ednina.
1.	oseba —
2.	. dela-j
3.	„ dela-j
Glagolu sem se glasi velelaik: boli, nedoločnih pa biti.
15. naloga, a) Postavite te glagole v velelnik: Igrani, prepevam, pričam, skakam, vladam , ne sem, padem, pišem, pleteni, predeni, mahnem, zinem, branim, gonim, hvalim, kurim, pazim, služim, vrem, snem, koljem, bežim, letim, trpim, zvonim, častim, gnojim.
b)	Storite prav tako z glagoli: Bijem, čujein, grejem, obujem, pojem, sejem, varujem, vijem, praznujem, pečeni, ležem, mažem.
c)	Postavite glagole pod a) v nedoločnik!
d)	Snujte ž njimi stavke v znanilnem, želelnem ali v pogojnem naklonu!
e)	Poiščite velelnike iz 27. berila 3. čitanke !
§. 14.
a)	Pojdimo kosi-t! Grem spa-t. Prideš jes-t.
b)	Praznik je slove-5. Rana je skele-5-a. Vino je teko-č-e. Praznik je slove-1. Rana je skele-l-a. Vino je tek-l-o. Vojvoda je premaga-n. Vojska je tep-en-a. Vojska je pobi-t-a.
c)	Premagan-je, tepen-je, pobit-je.
Naklonom prištevamo tudi: a) namenilnik,
b) deležnike, c) glagolnik.
Namenilnik je nedoločnik brez i na konci; rabi se pa za glagoli, ki pomenjajo premikanje z mesta na mesto.
Deležnik ne kaže samo kedaj, ampak tudi način, kako se djanje godi.
Deležniki so sedanjega in preteklega časa.
Deležnik sedanjega časa se napravi, ako se okrajšanej obliki 3. množinske osebe pritakne č, Ča. Če (poglej §. 9.).
Deležnik preteklega časa je ali tvorne ali trpne oblike.
Prvi se izobrazuje, če se nedoločnikovemu deblu pritika (e)l, la, lo.
S tem deležnikom izpeljujemo pretekli, predpretekli in prihodni čas, ako ga sestavljamo s pomož-nikom biti. Tudi pogojnik se nareja s preteklim deležnikom tvorne oblike, in sicer za sedanji čas z besedico bi, za pretekli čas z bi bil (a, o).
Deležnik jtreteklega Časa trpne oblike se izobrazuje, ako se nedoločnikovemu deblu pritika n (na, no), en (ena, eno) ali t (ta, to).
S tem deležnikom se izpeljujejo časi trpne oblike.
Glagolnik je iz trpno preteklega deležnika po priponki je izpeljan samostalnik.
16. naloga, a J Izobrazujte vse deležnike pri teh glagolih: igram, prepevam, pišem, kažem, štejem, vežem, gnojim, bijem, pojem, varujem, pokrijem. spoštujem, učim, sejem.
b) Izpeljite glagolnike! Nekatere porabite v osebke!
§•15.
Glagol se izpreminja po osebah in številih, po časih, oblikah in naklonih; to je, glagol se sprega.
Spregalo.
Število Oseba		Sedanji čas					
		znanilnik		velelnik	želelnik	pogojnik ; deležnik	
e 1	i. 2. 3.	dela -m		—	naj delam	bi delal, a, o	delajo -č, a, e.
		dela -š		dela -j	j bi delal, a, o		
		dela —		dela -j	. , , bi delal, oai dela ' J a, o		
e s e Cl	1. 9. 3.	dela -va-ve		delaj -va -ve	naj dela -va, -ve	bi delala -ž. sr. e	
		dela -ta -te		delaj -ta-te	—	bi delala -ž. sr. e	
		dela -ta -te		—	naj dela -ta, te	bi delala -ž. sr. e	
e -»5	1.	dela -mo		delaj -mo	naj delamo	bi delali, e, a	
	2. 3.	dela -te		delaj -te	—	bi delali, e, a	
1		dela -jo		—	naj delajo	bi delali, e, a	
							
1 Število	<4 -a o m o	Pribodni čas					
		znanilnik		velelnik	želelnik	pogojnik , deležnik	
Ednina	1. 2. 3.	bodem	o cš* il	' —	—	—	
		bodeš		—	-	—	
		bode		—	—	—	
Število	Oseba |	P r i h o d n i čas					
		znanilnik		velelnik	želelnik	pogojnik	deležnik
Dvojina 1	i. 2.	bodeva -ve bodeta -te	. oT "3 T3	—	—	—	
				—	—	—	
	3.	bodeta -te		—	—	—	
Mnoiina 1	i. 2. 3.	bodemo	c3 aT [o	—	—	—	
		bodete		—	—	—	
		bodo		—	—	—	
							
Število	a .a o ca o	Pretekli čas					
		znanilnik		velelnik	želelnik	pogojnik	deležnik
e «5	1. 2. 3.	delal, a, o sem		—	naj sem delal, a, o	bi bil, a, o delal, a, o	tvorne oblike: dela-1, a, o. trpne oblike: dela -n,a,o.
		delal, a, o si		—	—	bi bil, a, o delal, a, o	
		delal, a, o je		—	naj je delal, a, o	bi bil, a, o delal, a, o	
1 Dvojina	1. 2. 3.	delala -e sva, sve			naj sva delala naj sve delale	bi bila, e delala, e	
		delala -e sta, ste		-	—	bi bila, e delala, e	
		delala -e sta, ste		—	naj sta delala naj ste delale	bi bila, e delala, e	
Množina |	i.	delali, e, a smo		—	naj smo delali, e, a	bi bili, e, a delali, e, a	
	2. 3.	delali, e, a ste		—	—	bi bili, e, a delali, e, a	
		delali, e, a so		—	naj so delali, e, a	bi bili, e, a delali, e, a	
O v	IS O n O	Predpretekli			čas	
o +> >to		znanilnik	i velelnik 1	želelnik	pogojnik	deležnik
IS	i.	delal, a, o sem bil, a, o	—	—	—	
e *»» c TS u	2.	delal, a, o si bil, a, o	—	—	— '	
	3.	delal, a, o je bil, a, o	—	—	—	
a	2.	delala, i|svabi.la ' (sve bili	—	—	—	
» S)	9.	delala, i l8^!? ' j ste bilj	—	—	—	
	3.	delala, i |s'ab"a ' (ste bili	—	—	—	
e	1.	delali, e, a smo bili, e, a	—	—	—	
•S o SB	2.	delali, e, a ste bili, e, a	-	—	—	
	3.	delali, e, a -so bili, e, a	—	—		1
Nedolenik: dela -ti. Namenilnik: dela -t. Gla-golnik: delan -je.
Ako pogojniku pridenemo besedico naj, dobimo želelno - pogojni naklon. Kako se glasi?
17.	naloga, a) Spregajte glagola berem in učim v vseh časih določnega naklona!
b)	Postavite ju v želelnik in pogojnik!
c)	Postavite ju v ostale naklone!
18.	naloga. Izobrazite glagolu učiti tri čase trpne oblike!
19.	naloga. Poiščite glagole v 20. berilu 3. čitanke ter povejte pri vsakem osebo in število, čas, obliko in naklone.
Slovenska slovnica.	4-
Pridevnik (prilog).
§.16.
Vojak je pogumen. Dežela je prostrana. Okno je visoko. Konj je sosedov. Palica je pastirjeva. Darilo je materino.
Pridevnik je beseda, katera kaže, kakšna ali čegava je oseba ali reč.
Po pomenu so torej pridevniki: a) kakovostni, b) cegavostni ali posestni (svojilni).
Pridevniki imajo za vsak spol posebno končnico: za moški spol kak soglasnih ali i, za ženski a, za srednji o ali (za mehkimi soglasniki) e.
Postavite gornje stavke v dvojino in množino!
Pridevnik se vjema s svojim, samostalnikom v spolu, številu in sklonu.
20. naloga. Prepišite samostalnike iz 18. berila (v 3. čitanki) ter poiščite jim pridevnikove dopovedke!
Stopnjevanje pridevnikov.
IJL
Travnik je rodoviten. Njiva je rodovitn-ejša. Vrt je najrodovitn-ejši.
Ti si bogat. Sosed je bolj bogat. Kdo je najbolj bogat?
Bog je premoder. On je kaj (silno, jako, zelo) pravičen.
Kedar pridevnik naznanja ne le svojstva oseb in reči, ampak tudi pove, v katurej meri se jim svojstvo prilaga, tedaj se stopnuje.
Pridevnik se stopnuje po treh stopnjah.
Prva stopnja kaže svojstvo kake osebe ali reči brez primerjave z drugo.
Druga ali primerjalna stopnja prilaga svojstvo osebi ali reči v večjej ali v manjšej meri ko drugej. Ta stopnja se izobrazuje, ako se pridevnikov emu deblu (postavi pridevnik v ženski spol ter odpahni a) pritika ejši (a, e) ali pa, ako se prvej stopnji predstavlja besedica bolj.
Tretja ali presežna stopnja prideva svojstvo osebi ali reči v najvišjej ali najnižjej meri.
Obrazi se: a) Ce se primerjalnej stopnji spredaj pritisne besedica naj; b) če se de pred prvo stopnjo najbolj.
Svojstvo se prideva osebi ali reči v prav visokej meri, če se deva pred prvo stopnjo ena izmed teh besedic in zlogov: zelo, kaj, močno, jako, silno, prav, vele, vse, vsega, pre.
Pazite! Predponka pre pomenja včasih tudi: preveč; n. pr. voda je premrzla — juha je prevroča.
Nekateri pridevniki se stopnujejo po svoje. Taki so: dober — bolji, boljši; dolg — dalji, daljši; velik — večji (veči); majhen, mal rnanji, manjši (menji, menjši).
21.	naloga: Stopnujte te le pridevnike: zvest, nov, čist, čvrst; bister, hiter, moder, trden; okusen, priprost, prostoren, trdovraten; gladek, redek, globok.
22.	naloga, a) Zapišite 4 stavke s samostalni-kovim, 6 stavkov z glagolovim, 5 stavkov s pridevni-kovim dopovedkom.
b) Povejte pri prvem stavku vsake vrste o vsakej besedi, kar o njej povedati veste. N. pr. Zajec gloda. Zajec — samost., obč. ime, m. sp., edn. — gloda — glag., 3. o., edn., sed. č., znanilni nak.
B. Razširjeni stavek.
§• 18.
Gospodar seje. Gospodar seje pšenico. Marljiv gospodar seje. Gospodar seje zjutraj. — Marljiv gospodar seje pšenico. Marljiv gospodar seje zjutraj ožimo pšenico.
Stavek, kateri ima razen osebka in dopovedka (in vezila) še druge besede, imenuje se razširjen ali oblečen stavek.
T
Besede, ki se nahajajo v stavku razen osebka in dopovedka (in vezila), zovejo se nebistveni ali pri-djani stavkovi členi. Z njimi se bolj natanko določuje in pojasnuje osebek ali dopovedek ali oba.
a) Osebek.
Samostalnik.
§. 19.
Ponavljajte §§. 3., 4., 5.
Sin je očetu podoben. Oče je sin-a vesel. Sin-u je oče mil. Oče uči sin-a. Oče je pri sin-u. Oče gre s sin-o m.
Samostalnik se more v vsakem številu šestkrat izpremeniti. Vsaka taka izpreminjava se imenuje sklon. Samostalnik po številu in sklonu pregibati,
pravi se sklanjati. Samoglasnikom in zlogom, ki jih samostalniku v posameznih sklonih pritikamo, pravimo sklonila.—
Sklonov je šest:
1. imenovalnik, 2. rodilnik, 3. dajalnik, 4. to-žilnik, 5. mestnik, 6. družilnik (orodnik).
Stavijo se na vprašanja:
i. Kdo ali kaj? 2. koga ali česa? 3. komu ali čemu? 4. koga ali kaj? 5. kje ali pri kom (čem)? 6. s kom ali s čim ?
Slovenščina ima tri sklanje: eno za moške, drugo za ženske, tretjo za srednje samostalnike.
Moška sklanja.
§• 20.
Ednina.
Imen.	klobuk	kralj	grad
rod.	klobuk-a	kralj-a	grad-u (a)
daj.	klobuk-u	kralj-n	grad-n
tož.	klobuk	kralj-a	grad
mest.	pri klobuk-n	pri kralj-n (i)	pri grad-n
druž.	s klobuk-om	s kralj-em	z grad-om.
	Dvoj i n a.		
Imen.	klobuk-a	kralj-a	grad-ov-a
			ali grad-a
rod.	klobuk-ov	kralj-ev	grad-ov
			ali grad-i (ij)
daj.	klobuk-oma	kralj-ema	grad-ov-oma
			ali grad-ema
54			
tož.	klobuk-a	kralj-a	grad-ov-a
			ali grad-a
mest.	pri klobuk-ili	pri kralj-ih	pri grad-ov-ih
			ali grad-eh
druž.	s klobuk-oma	s kralj-ema	z grad-ov-oma
			ali grad-ema
	Množina.		
Imen.	klobuk-i	kralj-i	grad-ov-i
			ali grad-je
rod.	klobuk-ov	kralj-e v	grad-ov
			ali grad-i-(ij)
daj.	klobuk-om	kralj-em	grad-ov-om
			ali grad-eni
tož.	klobuk-e	kralj-e	grad -ov-e
			ali grad-i-(e)
mest.	pri klopuk-ili	pri kralj-ih	pri grad-ov-ih
			ali grad-eh
druž.	s klobuk-i	s kralj-i	z grad-ov-i
			ali grad-mi
Moškega spola so po končaji vsi samostalniki na soglasnik, ki dobivajo v edninskem rodilniku a ali li.
lJo zgledu ..klobuk" se sklanjajo moški samostalniki s trdim končnikom, po zgledu „kralj"' samostalniki z mehkim končnikom (glasoslovje §. 4.) po zgledu „grad" pa enozložni samostalniki, ki imajo v rodilniku naglašen u.
Op o m nje. 1. V ednini je moškim imenom oseb in živili stvari tožilnik enak rodil-
n i k u. imenom neživih stvari pa je tožilnik enak imenovalniku.
2.	Za mehkimi soglasniki izpreminja se o v e, mestnikov u pa pogosto v i.
3.	Predlog s prehaja pred samoglasniki in-'donečimiisoglasniki (b, d, g, j, 1, m, n, r, v, z, ž) v z, ta pa pred nj pogosto v ž.
4.	Samostalniki s poluglasnim ali gibljivim e v končnici izpuščajo ga radi po vseh sklonih, kedar jim prirašča kak glasnik; besede prijatelj, jazbec, jezdec, mrtvec, navadno tudi mesec, kamen pa ga za rad blagoglasja ne izpahu jej o. (Primeri glaso-slovje §• 3.)
5.	Samostalniki na b, d, t, f, - an dobivajo v množinskem imenovalniku navadno je; n. pr. golobje, gospodje, gostje, škofje, kristjanje.
6.	Samostalniki konj, mož, las, vol, voz in zob glase se poleg navadne oblike v rodilniku množinskem tudi: konj, las, mož, vol, voz, zob; beseda otrok se glasi v prvih dveh sklonih množine vedno: otroci, otrok.
7.	Nekateri dvo - in večzložni samostalniki na ar, er. ir, or, ur vstavljajo po vsej sklanji j ter se ravnajo po zgledu „kralj"; n. pr. pastir — pastir-j-a. Brez j pa se vendar sklanjajo: govor — javor — prapor — prepir — razor — sveder — šator — tovor — večer.
8.	Beseda človek se glasi v množini: Ijudjje. i. ljudje, 2. ljudi (ij), 3. ljudem, 4. ljudi, 5. ljudeh,
6. ljudmi. Več samostalnikov, ki se sicer ravnajo po zgledu »klobuk", končava se vendar v dvojinskem in množinskem mestniku rado na eh: n. pr. tateh. laseh, možeh.
9. Beseda dan ima to le sklanjo.
	Ednina.		D v oj i n a.
Imen.	dan, den		dni, dneva, dnova
rod.	dne, dneva		dni, dnev, dnevov
daj.	dnu, dnevu	(i)	dnema, dnevoma
tož.	dan, den		dni, dneva, dnova
mest.	pri dne, dnevu	(i)	pri dneh. dnevih
druž.	z dnem, dnevom.		z dnema. dnevoma.
M no ž i n a. Imen. dnevi, dnovi rod. dni. dnev, dnevov daj. dnem, dnevom, dnovoin tož. dni, dneve, dnove mest. pri dneh, dnevih druž. z dnemi, dnevi, dnovi.
23.	naloga. Sklanjajte samostalnike: a) graščak, kraj, glas (u); b) lovec, golob, brod, tat: c) mož-prt (a), tesar, razor; d) možgani, novci, otrobi.
24.	naloga. Človek živi v vsakem del - svet-. Potok • manjka most. Na most - slonita popotnik -. Fant - lovita metulj -. Zaje - se bojita love -. Brat gleda medved - v zverinjak -. Zvon - pojeta iz visokega zvonik -. V našem kraj - stoji star grad. Bra-tranc - našega zidar - pomagata strijc —. Zdravnik potegne krčmar - zob.
a)	Postavite namesto črtic potrebna sklonila!
b)	Postavite vse samostalnike v primerni sklon množine, glagole pa v predpretekli čas!
c)	Povejte nebistvene stavkove člene!
d)	Povejte glagole teh stavkov v želelno - pogojnem naklonu!
Ženska sklanja.
			§. 21.	
			Ednina.	
Imen.		rib-a	nit	klop
rod.		rib-e	nit-i	klop-i
daj.		rib-i	nit-i	klop-i
tož.		rib-o	nit—	klop—
mest.	pri	rib-i	pri nit-i	pri klop-i
druž.	z	rib-o	z nit-ijo	s klop-j6.
			Dvojina.	
Imen.		rib-i	nit-i	klop-i
rod.		rib—	nit-i (ij)	klop-i (ij)
daj.		rib-ama	nit-ima	klop-čma
tož.		rib-i	nit-i	klop-i
mest.	pri	rib-ah	pri nit-ih	pri klop-eh
druž.	z	rib-ama	z nit-ima	s klop-ema.
			Mn ožina.	
Imen.		rib-e	nit-i	klop-i
rod.		rib—	nit-i (ij)	klop-i (ij)
daj.		rib-am	nit-im	klop-em
tož.		rib-e	nit-i	klop-i
mest.	pri	rib-ah	pri nit-ih	pri klop-čh
druž.	z	rib-ami	z nit-imi	s klop-mi.
Po zgledu „riba" se sklanjajo ženski samostalniki na a in ev, ti samo z razločkom, da jim je edninski tožilnik enak imenovalniku, a družilnik konča se jim na ijo. Po zgledih „nit" in „klop" se sklanjajo ženski samostalniki končujoči se na soglasnik. Ako dobivajo v edninskem rodiiniku nena-glašen i, ravnajo se po sklanjalu „nit", 2 nagla-šenim i v rodiiniku pa po sklanjalu „klop".
Samostalniki na ev se končajo lahko tudi na va. (Britev — britva, žetev — žetva.)
Kateri samostalniki so po koneaji ženskega spola ?
Opomnje. I. Po sklanjalu „riba" se ravnajo tudi moški samostalniki na a; n. pr. sluga, starej-šina, vodja, vojvoda.
2.	Kakor moškim izpada tudi ženskim samostalnikom končujočim se na el, em, en gibljivi e; n. pr. misel - misli, pesem - pesmi, bolezen - bolezni. Dvo -in večzložni samostalniki brez gibljivega e v končnici dobivajo v nmožinskem družilniku radi mi namesto imi. Le-sem spadajo zlasti samostalniki na ast. est. ist, ost, list; n. pr. oblast-mi, čeljust-mi.
3.	Beseda gospa se sklanja tako: Ednina. 1. gospa, 2. gospe,	3. gospej (e,)
4. gospo, . 5. pri gospej (e) 6. z gospo.
Dvojina. 1. gospe, 2. gospa,	3. gospema,
4. gospe, 5. pri gospeh, 6. z gospema.
Množina. 1. gospe, 2. gospa,	3. gospem.
4. gospe, 5. pri gospeh, 6. z gospe mi.
Tudi drugi samostalniki na a, ki jim je osnovni zlog kratkega naglasa, dobivajo v rodilniku dvojine in množine včasih a: n. pr. voda — vodži.
4.	Besedi mati in hči pripenjate pomnožek er ter se sklanjate tako:
Ednina. 1. mati, 2. matere, 3. materi,
4. mater, 5. pri materi, ' 6. z materjo.
„ 1. hči, 2. hčere,	3. hčeri,
4. hčer, 5. pri hčeri, 6. s hčerjo.
V dvojini in množini se sklanjate s tem pom-nožkom po zgledu „riba". Sklanjajte!
5.	Beseda oko se glasi v množini oži, kedar se govori o človeških ali živalskih očeh, ter se sklanja po zgledu „klop".
25.	naloga. Pastir - ženeta čred- na planin-. Sluka je močvirnic -. Tudi zver je božja stvar. Kuna je strah kokoš -. Soba je del hiš -. Breskv - ste tik brajd -. Cerkv - stojite na lepem grič -. Ali rad hodiš v cerk - ? Sestra služi pri grajskej gosp -. Hči se mora ločiti od mater -; hč - se solzi.
a)	Postavite sklonila namesto črtic!
b)	Postavite osebke v množino, glagole pa v pretekli čas!
c)	Poiščite nebistvene stavko ve člene!
26.	naloga. Sklanjajte samostalnike:
a)	obleka, britev, basen, klet(i);
b)	sluga, pesem, bolezen, koza;
c)	klešče, toplice, jasli, sani.
		Srednja sklanja.		
			§. 22.	
			Ednina.	
Imen.		mest-o	polj-e	ime
rod.		mest-a	polj-a	ime-n-a
daj.		mest-n	polj-u	ime-n-u
tož.		mest-o	polj-e	ime
mest.	pri	mest-u	pri polj-u(i)	pri ime-n-u
druž.	z	mest-om	s polj-em	z ime-n-om.
			Dvojina.	
Imen.		mest-i	polj-i	ime-n-i
rod.		mest-	polj*	ime-n
daj.		mest-oma	polj-ema	ime-n-oma
tož.		mest-i	polj-i	ime-n-i
mest.	pri	mest-ih	pri polj-ih	pri ime-n-ih
druž.	z	mest-oma	s polj-ema	z ime-n-oma.
			M n ožina.	
Imen.		mest-a	polj-a	ime-n-a
rod.		mest-	polj"	ime-n
daj.		mest-om	polj-em	ime-n-om
tož.		mest-a	polj-a	ime-n-a
mest.	pri	mest-ih	pri polj-ih	pri ime-n-ih
druž.	z	mest-i	s polj-i	z ime-n-i.
Po zgledu „mesto" se sklanjajo srednji samostalniki na O, po zgledu „poljeu samostalniki na e, po zgledu „ime" pa samostalniki s kakim prirastkom.
Zakaj pravimo pri polji, poljema, poljem ? (Poglej §. 20. opom. 2.).
Primerjajte tožilnik vseh števil z imenovalnikom.
Opomnje. 1. Nekateri srednji samostalniki privzemajo po vsej sklanji pristavek n (breme, ime, pleme, seme, sleme, teme, vreme), drugi prirastek t (dekle, dete, jagnje, kozle, pišče, tele, žrebe), zopet drugi pa podaljšek es, goltnike izpreminjajoč v šumnike (drevo: drev-es-a, igo: iž-es-a, kolo, nebo, oko, pero, telo, uho, ule).
2.	V ednini dobivajo prirastek t tudi moški samostalniki na e; n. pr. oče, zaspane.
3.	Ženski in srednji samostalniki, kateri imajo pred a in o dva ali več soglasnikov, dobivajo v rodilniku dvojine in množine med zadnjima soglas-nikoma e; st ostane nerazdružen. N. pr. iskra-isk-e-r, pismo—pis-e-m, mesto — mest; vojska — vojsk.
4.	Nekateri samostalniki na ja in je vstavljajo pred j v rodilniku dvojine in množine i; n. pr. skorja, skor-i-j, predmestje — predmest-ij.
5.	Beseda tla, ki se rabi samo v množini, sklanja se tako: 1. tla, 2. tal, 3. tlem (tlom), 4. tla, 5. pri tleh, 6. s tlemi.
6.	Beseda pot je v ednini moškega (pot-a) ali ženskega (pot-i), v množini pa ali moškega (potje) ali srednjega (pota) spola. V edninskem družilniku pravimo: potom ali pa: potem.
27. naloga. Sklanjajte samostalnike: aj-leto, učilišče, dekle, drevo; b) drva, pluča, usta; c) igla, služba, suknja, okno; d) ladja, morje, narečje, stoletje.
t>2
28. naloga, Bog pošilja svoje dar— pridnim otrok— po angelj—. Vsi ljud— so brat— ; bra- so vsi narod—. Zbrani vojvod— se pogovarjajo v prvem nadstropj— kneževske palač—. Iz sad— spoznamo drev—. Rož— so odločeni kratki dn—. Koliko mrav(lja)— je v mravljišč—? Razni so pot— človeškega življenj—. O grdem vremen— so morali vojak— proti stolišč—. Žrebe— poskakujete okoli kobil—. Suha drv— gore s plamen—.
a)	Pritaknite sklonila namesto črtic!
b)	Povejte o samostalnikih zadnjih treh stavkov, kar se o njih povedati da (n. pr. vremenu— pojmov, ime, sr. sp., 5. skl. edn., dobiva pri sklanji podaljšek n.).
c)	Postavite glagole v nedoločnik, — v vse čase!
d)	Izpeljite debeleje tiskanim glagolom deležnike in glagolnike! Kako se jim glase velelniki ?
e)	Poiščite glavne stavko ve člene!
Ponavljanje.
Pri samostalniku je treba paziti: a) na spol, b) na število, c) na sklon, d) na sklanjo.
b) Dopovedek. Vezanje dopovedka z osebkom.
§. 23.
Sreča je opotočna. Niti ste slabi. Mesta so velika. Jaz govorim. Vi govorite. Usta govore iz obilnosti srca. — Moj brat je učitelj. Tvoja sestra ni učiteljica. Zlato je kovina. Skrivnost
postane očita. Tovariš ostane zvest tovarišu. Bahač postane berač. Glavno mesto koroške dežele se imenuje Celovec. Lev se zove kralj četveronogim živalim.
V čem se vjema z osebkom pridevnikov dopo-vedek, v čem glagolov?
Ako je dopovedeh kako osebno ime, vjema se z osebkom v spolu, sklonu in številu; ako je rečno ime, vjema se ž njim samo v sklonu. — Razen pomožnega sem-biti in njegove sestavljenke nisem-ne biti služijo pridevnikovim in samo stal nikovim dopovedkom kot vezila tudi glagoli: Ostanem, postanem, imenujem se, zovem se.
Glagol.
§. 24.
a) Klada leži. Koža cvete. Sadje zori.
h) Stradam kruha. Pomagajmo potrebnim! Spoštuj stare ljudi!
cj Dežuje. Grmi. Dani se.
d J Ne posmehuj se sivej glavi! Usmilimo se ubogih! Sramuj se!
e) Možje so kamen vzdignoli. Bog obrne. Sovražniki nas ne ponižajo.
Možje so kamen vzdigovali. Človek obrača. Sovražniki nas ponižujejo.
Po pomenu so glagoli:
a)	osebkovi, če njih djanje na osebku ostaja;
b)	predmetni, ako njih djanje prehaja na kateri predmet.
Osebkovi in oni predmetni glagoli, katerim prehaja djanje na predmet v rodilniku ali dajalniku, imenujejo se neprehodni, predmetni s predmetom v tožilniku pa prehodni;
c)	brezosebni, ki se rabijo samo v tretjej osebi ednine;
d)	povratni, kateri naznanjajo kako povratno djanje ter imajo pri sebi povratni zaimek „se."
e)	Z ozirom na trpež dajanja so glagoli dovršni ali nedovršni.
Dovršni glagoli znanijo nastop, dovršenje ali konec kacega cljanja ali stanja; nedovršni kažejo trpeče ali trajajoče djanje brez ozira na njegov začetek, konec ali uspeh ter odgovarjajo vprašanju: kaj delaš? — kaj se godi?
. Opomilje. 1. Samo prehodni glagoli imajo tudi trpno obliko; nekateri prehajalniki vzamejo včasih na se obliko povratnih glagolov. N. pr. Umij posodo! Umij se!
2.	Glagoli se rabijo brezosebno tudi takrat, kedar ne moremo ali nočemo imenovati osebka; n. pr. govori se.
3.	Glagoli so dovršni, če jih je mogoče nadomestiti v stavku s: počakaj, da —; počakaj, da napišem. Glagoli so nedovršni, če se dade pridružiti glagolu začeti ali pa nehati; 11. pr. začel je pisati.
29. naloga. Golob gruli. Reka šumi. Oče svetuje sinu. Starši ljubijo svoje otroke. Mrači se. Varuj se slabe tovaršije! Idi spat! Ne hodi na led! —
Seme kali. Otroci se vesele velike noči. Oblak visi. Častimo Boga! Zasedi konja! Strežaj streže bolniku. Mesar kupi vola. Zapravljivec kupuje nepotrebne reči. Zakaj se uklanjaš bogatinu? Lotim se dela. Ne obetaj preveč. Bliska se. Starec dremlje. Drevje zeleni. Cvetlica vene. Iznebil sem se skrbi. Grom bobni. Lovec ima dobrega psa. Prši. Prinesi mi palico! Ženi ovce na pašo! Ne goni jih v močvirnate kraje. Bol-Dik se mora zdržati težkih jedi. Težko nosim. Brat mi je bukve obljubil. Izogibaj se pijancev!
a)	Poiščite najprej osebkove, potem predmetne, dalje brezosebne, na zadnje povratne glagole! (Spregajte nekatere!)
b)	Poiščite izmed predmetnih glagolov preha-jalnike!
c)	Poiščite nedovršnike!
d)	Izpišite gole stavke! Razširjene pretvorite v gole!
e)	Napišite, s kakim glasom se oglaša: vol, ovca, koza, pes, mačka, lev, zajec, miš, petelin, kokoš, kukavica, žaba.
Deležniki.
§. 25.
Kaj se pravi spregati? Na kaj je tedaj paziti pri glagolu ? Koliko je naklonov ? Katere oblike se še prištevajo naklonom? Kolikero deležnikov že poznate? Koliko deležnikov tvorne, koliko pa trpne oblike?
K1 e č - e molim. P r e p e v - aje se vračajo delavci domov. Z d i h u j - e mi je tožila nesrečo.
Slovenska slovnica.	5
Šesto leto dopolni- vsi sem prišel v šolo. To i z r e k - ši umerje.
Postavite debeleje tiskane glagole v 1. edninsko osebo sedanjega časa in v nedoločnik!
Tvorna oblika šteje štiri deležnike, dva sedanjega, dva pa preteklega časa. Prvi deležnik sedanjega časa je nepregiben ter se izobrazuje iz 1. edninske osebe, če se izpreminja osebilo em in im v e, osebilo am pa v aje.
Drugi deležnik sedanjega časa se končuje na č, ča, če.
Kako se izobrazuje?
Prvi deležnik preteklega časa napravljamo iz nedoločnika dovršnih glagolov, ako njegovemu deblu pritikamo po samoglasnikih vsi,po soglasnikih pa ši.
Drugi deležnik preteklega časa se končuje na
1,	la, lo.
Kako se izobrazuje?
Kako se izobrazuje deležnik preteklega časa trpne oblike?
Kateri deležniki morajo se še vstaviti v spregalo na stran 47?
Iz nedoločnikovega debla se tvorijo: 1. nedoločnik,
2.	namenilnik, 3. vsi deležniki preteklega časa.
Kaj se tvori iz sedanjikovega ?
30. naloga, a) Postavite sledeče glagole v I. deležnik preteklega časa: skriti, obiskati, izučiti, zvedeti, spoznati, pasti (pad-ti), zapoditi, vsekati;
b) v I. deležnik sedanjega časa: molčim, sedim, stojim, premišljujem, gospodujem, delam, vprašam, kupujem.
c) Dopolnilo.
§ 96 ^^ A/^-tA--
Bog ni vesel grešnikov. Oče svetuje sinu. Prinesi palico! Volk je meter dolg. Misli n a konec!
Dopolnila so nebistveni stavkovi členi, ki po-jasnujejo in dopolnujejo pridevnikove ali glagolne dopovedke.
31. naloga. Odgovarjajte pismeno vprašanjem:
Koga so starši veseli? Česa je vreden priden delavec? Komu naj bodimo pokorni? Čemu je zemlja podobna? Koga častimo? Kaj bereš? O čem pripoveduje vojak?
Dopolnila odgovarjajo navadno vprašanjem: koga, ali česa? komu ali čemu? koga ali kaj? koliko?
Redkejše odgovarjajo vprašanju s kakim predlogom.
Dopolnilo v rodilniku.
§. 27.
Prevzetnik je časti lakomen. Vojaki so boja željni. Hlapec je kruha sit. Ponižen se brani p o-hvale. Zmerni doživi starosti. Jaz pojdem mizarstva se učit. — Natrgajte rožic!
Dopolnilo stoji v rodilniku: a) pri pridevnikih in glagolih, ki pomenjajo skrb, željo, potrebo, obilico, veselje, deležnost i. t. d.; b) pri nekaterih povratnih in tistih glagolih, ki so s predlogom do sestavljeni; c) pri glagolih v namenilniku stoječih; d) kedar
5*
menimo samo nedoločen del kake celote. Takemu rodiiniku moremo vselej v mislih dodati besedo nekaj ali nekoliko, ter mu pravimo oddelni (partitivniJ rodilnik.
32. naloga, a) Odgovarjajte vprašanjem: česa je delavec navajen? Česa je ubožec potreben? Česa se je sovražnik polastil? Česa si želi marsikateri? Koga se boje zajci? Česa se nadeja kmet? Česa se brani lenuh? Česa se naveliča otrok? česa bodo pobožni deležni? Česa so nažele ženjice?
b)	Postavite namesto črtic primerna dopolnila: Mladina naj bo — željna. Ta učenec je vreden
—. Ti si kriv —. Dijak se veseli —. Držite se —! Delavci so narovali —. Otroci so nabrali --. Vojak se je udeležil —. Sramuj se —! Jaz grem — iskat. Mladosti manjka —. Naseci —! Napij se —! Iznebil sem se —. Kalij —!
c)	Izpišite iz zadnjih dveh nalog najprej pridevnike, potem glagole, ki zahtevajo dopolnilo v rodiiniku!
Dopolnilo v dajalniku.
§. 28.
Zmernost je ljudem koristna. Človek je enak dimu. Državljani so cesarju udani. Mati prigovarja hčeri. Malikovalci so darovali bogovom. Ne posmehuj se starčku! Mačka se nam prilizuje. Dopolnilo stoji v dajalniku: a) pri pridevnikih, ki znanijo škodo ali korist, enakost ali podobnost, prijaznost ali sovražnost;
b) pri mnogih predmetnih in povratnih glagolih na vprašanje komu ali čemu?
33.	naloga, a) Postavite v oklepajih stoječe besede v primerni sklon:
Brat je (brat) podoben. Kaplja je (kaplja) enaka. Bodi (beseda) zvest. Mačka je (miš) sovražna. Gospodar je (posli) dober. Noša bodi (stan) primerna. Mraz je (trta) škodljiv. Zvijača je (sila) kos. Ljudstvo je (vladar) pokorno. — Zima se umika (pomlad). Pomagajmo (nesrečnik). Pokorščina je (kralj) všeč.
b) Postavite prve (5) stavke v dvojino in množino!
34.	naloga. Postavite namesto črtic prikladna dopolnila: Zemlja je — podobna. Bog prizanaša —. Oče se je odpovedal —. Mokrota je — potrebna. Telovadba koristi —. — se ne moremo skriti. ne pomagajo naočniki. Toplomer je — podoben. Ne zaupaj — ! Čudimo se —. Sestra streže —. Ne bodi — zavidljiv! Prehlajenje škoduje —. Ogni se — ! Živež bodi — primeren. ■— se smili živina. Zver je ušla —. Vojskovodja zapoveduje —. Zatoženec odgovarja —. Prijatelj je — zvest. Noč je — neprijazna.
Dopolnilo v tožilniku.
§. 29.
Pozdravi tujca! Toča je polje pobila. Človeka navdaje up. Otrok je tri leta star. Posodba drži 4 hektolitre. Volk je en meter dolg. Tri ure sem se mudil.
Dopolnilo stopi v tožilnik:
a)	pri prehodnih glagolih, b) na vprašanja: koliko? kako dolgo? kako visoko? itd., če hočemo zaznamovati mero, vago in ceno.
35.	naloga, a) Postavite v oklepajih stoječe besede v primerni sklon: Bog ljubi (pravica). Iskra zažge (ogenj). Boka umiva (roka). Ptiči pokončujejo (gosenica). Riba ima (luskina). Spomin poveličuje (Marija Terezija). Obljuba dela (dolg). Glad mori (lenuh). Smrt ozdravi (bolečina). Kmet obdeluje (gorica)*. Zapomni si (pripovedka)! Pokopali so (mrlič). Nadloga je zadela (tovariš)*. Sovražnik je podrl (grad)*. Preklicali so (postava)*. Sodar nabija (sod)*.
b)	Postavite dopolnila zadnjih 9 stavkov v dvojino in množino!
36.	naloga. Postavite namesto črtic primerna dopolnila v množini: Mačka zalezuje*—. Zajec ob-jeda*—. Kovač obrača*—. Zagledal sem*—. Kočijaš ustavi*—. Kuga žanje —. Slovenci so pobijali —. Bog usliši —. Okno je — visoko. .Vrata so — široka. Svinčnik velja —.
37.	naloga. Rabite sledeče glagole v stavkih s tožilnikovim dopolnilom: zapustim, zbudim, snažim, inažem, odpiram, napajam, spoštujem, izdelujem, nosim, svarim, tarem, častim, postavim, postavljam, dobim, napravljam, kaznujem, hvalim, napadam, preganjam, lovim.
38.	naloga. Izpišite iz 29. naloge dopolnila a) v rodilniku, b) v dajalniku, c) vtožilniku!
39.	naloga. Poiščite iz 35. naloge nedovršne glagole!
Nikalni stavki.
§. 30.
Ali si kupil knjigo? Nisem kupil knjige. Sin ima premoženje. Sin nima premoženja. Starši so doma. Staršev ni doma.
V nihalnih stavkih se tožilnikovo dopolnilo pomakne v rodilnik. Nikalnica se zrašča z glagoli sem, imam, hočem v nisem, nimam, nečem (nočem). V nikalnih stavkih, katerim je dopovedek pomožni glagol nisem, stopi tudi osebek v rodilnik.
40.	naloga. Zanikujte z zvezdico zaznamovane stavke 35. in 36. naloge!
41.	naloga. Spregajte v sedanjiku glagole: nisem, nimam, nečem.
42.	naloga. Zanikujte sledeče stavke: Pastir je na pašniku. Sestra je v šoli. Dekla dela na njivi. Dekla je na njivi. Brat je imel igračo. Bratranec bo imel posestvo. Letos bodo zidali učilnico. Jaz hočem vozariti. Vidva sta se hotela peljati.
Dvojno dopolnilo.
§. 31.
Sol brani živino bolezni. Sodnik razsoja strankam pravdo. Kristusa imenujemo odrešenika.
Povprašujte po dopolnilih v teh stavkih!
Včasih se nabere več dopolnil; tožilnikovemu dopolnilu se namreč pridruži še dopolnilo v rodilniku, dajalniku ali tožilniku.
Dva tožilnika zahtevajo glagoli: imenovati, klicati, zvati (pogosto tudi učiti).
43. naloga, a) Postavite v oklepajih stoječe samostalnike v prikladni sklon : Pokaži (tujec pot). Smrt reši (človek trpljenje). Oče zapusti (imovina sinovi). Župnik uči (župljani veronauk). Delavci očiščajo (železo primes). Priporoči (znanec starši). Pesem preganja (človek skrb). Osvobodili smo (dežela napad)./Ne delajte (krt krivica). Konjar ponuja (konj krma). Učitelj uči (učenci pravopis). Jaz pravim (ljudje resnica). To reko imenujemo (Bistrica).
b)	Cesar napove (vojna) —. Izroči — —.
Podeli — —. Mati pošlje--. Vojska brani---.
Odštej — —. Atilo so imenovali —. Osnaži--.
c)	Povejte člene prvih treh stavkov pod a; povejte, kar se o vsakej besedi povedati da.
Dopolnilo s predlogi.
§• 32.
Misli na konec! (Premisli konec!) Kaj maram za denar. Francozi so bežali pred kozaki. Ne jezi se nad krtom! Menili smo se o setvi. Bodi z malim zadovoljen !
Za dopolnila nam služijo tudi samostalniki s predlogom.
44. naloga. Prišel je ob premoženje. Človek se mora po ljudeh ravnati. Noč se izpremeni v jutro. Pojdite po priče! Gospod je potrdil Davida za kralja. Volk preži na plen. Ne prepiraj se s kruhom! Marši-
kateri hrepeni po časti. Vprašaj očeta za svet. Priče pričajo zoper zatoženca. Zaupajmo v Boga! Ne huduj se nad bratom! Porabi svoje moči bližnjemu v korist! Učitelj pripoveduje o vitezih. Oče skrbi za otroke. Ukradena reč za gospodarjem vrišči. Krpan je šel nad Brdavsa.
Ponavljanje.
§. 33.
Za dopolnila nam služijo besede:
a) v rodilniku, b) v dajalniku, c) v tožilniku, d) s katerim predlogom. Včasih se snide v stavku več dopolnil.
Kaj je pomniti o nikalnih stavkih ?
Predlog.
§. 34.
Izpišite predloge iz 44. naloge!
Predlogi so govorni razpoli, ki kažejo razmere, v katerih so osebe ali reči.
Predlogi se drugim besedam predlagajo ter se vežejo vselej z določenim sklonom.
Predlogi z enim sklonom :
a)	Z rodilnikom vpregamo predloge: brez, do, iz, od.
b)	Z dajalnikom vežemo predloge: k (pred g in k se izpreminja v h J, proti, k\jubu.
c)	S tožilnikom vpregamo predloge: čez, raz, skozi, zoper.
d) Z mestnikom se vezeta predloga: O, pri.
Predlogi z dvema sklonoma:
a)	Z rodilnikom na vprašanje odkod? — z dru-žilnikom na vprašanje s kom? (s čim): s (z, ž). — (§. 20, opomnja 3.)
b)	S tožilnikom na vprašanje kam? — z mestnikom na vprašanje me?: na, ob, po, v.
c)	S tožilnikom na vprašanje kam ? — z družil-nikom na vprašanje kje ?: med, nad, pod, pred.
Predlog za
se vprega s tremi skloni: z rodilnikom na vprašanje kdaj ? — s tožilnikom na vprašanja za koga ? — za kaj ? kam? — z družilnikom na vprašanje kje ?
45.	naloga. Postavite v oklepajih stoječe besede v primerni sklon: Luna se od (solnce) sveti. Solnce se nagiblje proti (zaton). Klopčič je padel raz (miza). Ne ravnajte zoper (postava)! Krava pri (gobec) molze. Ali se bere grozdje s (trnje)? Na (preksolnčje) se trta dobro obnaša. Pastir mora na (zima) v (nižava). Palica sloni ob (zid). Z loncem je udaril ob (zid). l'o (glas) spoznaš ptiča. Brez (delo) ni jela. Žita so imeli do (ostanek).
Iz (cvet) postane sad. Zvon opominja k (molitev). Kljubu (obljuba) ni prišel prijatelj. Cesta pelja skozi (hosta). Ni nesreče brez (sreča). Prekladamo breme z (rama) na (rama). Bral sem pesem o (volk). Ostanite čez (noč)!
46.	naloga. Postavite namesto črtic prikladne samostalnike: Bik se brani z —. Idi mi s —! Petelin
se repenči na —. Petelina postavljajo na —. Prišel je ob —. List sem prejel po —. Premog je v —. Prihajajte redno v —. Med — naj ne bo prepira. Narod se je vzdignil nad —. Lastovke imajo gnezdo pod —. Ne dajaj se ljudem pod (zob)! Mojzes je stopil pred —. Velikaši so stali pred —. To je bilo (kdaj ?) za —. Starec ni za —. Vino ni za —. Za — mora biti dež. Za — pride žalost.
d) Prilastek.
§. 35.
Katere stavkove člene imenujemo nebistvene ali pridjane?
Pastir poje. Hrast je visok. Brat je kovač. Veseli pastir poje. Ta hrast je visok. Moj brat je spreten kovač.
Izba ima okna. Roža ima duh. Izgubil sem ključ. Cvet vene. Očetova izba ima štiri okna. Cvetoča roža ima prijeten duh. Izgubil sem ključ od vrat. Cvet mladosti vene.
Pridjani členi, ki pojasnujejo samostalnike v stavkih, zovejo se prilastki (atributi) ali pridevki.
Po prilastkih se vpraša s: kakšen, sna, no ? čegSLV, a, O? kateri, a, o? koliko?
47. naloga. Jezero je globoko. Globoko jezero je ribnato. Zvest prijatelj je redek. Goste službe — redke suknje. Železno orodje je močno. Močno orodje je železno. Bodi pošten! Pošten človek je Bogu ljub. Ljubi starši so umrli. Malopridni pasti x kali čredi
vodo. Zadovoljni je srečen. Sladki koren je sladek. Sadje je zrelo. Zrelo jabolko odpade. Lepa beseda najde lepo mesto. Skrbna gospodinja hiši tri ogle podpira. Prazen sod ima močen glas. —
a)	Prepišite te stavke ter podčrtajte pridevnike v dopovedku enkrat, pridevnike v prilastku dvakrat.
b)	Izpišite dopolnila!
Pridevnik (prilog).
§. 36.
Ponavljajte §. 16. Kaj se pravi sklanjati ?
Pridevnik je tudi sklanjalni govorni razpol; sklanja se po tem zgledu:
Moški spol.	Ženski spol. Srednji spol.
Ednina.
Imen. lep-i	lep-a •	lep-o
rod. lep-ega	lep-e	lep-ega
daj. lep-emu	lep-ej (i)	lep-emu
toi. lep, lep-i, lep-ega	lep-o	lep-o
mest. pri lep-em	pri lep-ej (i)	pri lep-em
druž. z lep-im	zlep-o	z lep-im.
D v o j i n a.		
Imen. lep-a	lep-i	lep-i
rod. lep-ih	lep-ih	lep-ih
daj. lep-ima	lep-ima	lep-ima
tož. lep-a	lep-i	lep-i
mest. pri lep-ih	pri lep-ih	pri lep-ih
druž. z lep-ima	z lep-ima	z lep-ima
Množin a.
Imen.	lep-i
rod.	lep-ih
daj.	lep-im
tož.	lep-e
mest. pri	lep-ih
druž. z	lep-imi
pri lep-ih pri lep-ih
z lep-imi z lep-imi
lep-e	|	lep-a
lep-ih	lep-ih
lep-iin	|	lep-im
lep-e	|	lep-a
Primerjajte sklonila vseh spolov in števil!
Sklanjajte: lep klobuk, lepa klop, lepo mesto, nov klobuk, tanka nit, široko polje (v stavkih).
V čem se vjema pridevnik s svojim samostalnikom ?
Opomnje. 1. Pred e in i se pridevnikom včasih izpreminjajo goltniki v dotične sičnike; n. pr. drazega prijatelja, pri druzih ljudeh.
2.	Kedar je pridevnik dodan moškim imenom oseb in živih stvari, takrat mu je tožilnik ednine enak rodilniku, sicer pa imenovalniku. (Primeri §. 20. opomnjo 1.)
3.	Gibljivi poluglasnik e v končnicah: ek, el, en, er itd. opušča se kakor samostalnikom tudi pridevnikom po vseh sklonih, v katerih rastejo na konci. Enaka je tudi z ostrim a. ki v dvozložnicah na ek in en včasih stoji namesto e. N. pr. sladek — sladak koren, temen — teman prostor, svetel prostor, bister potok. Postavite pridevnike s samostalnikom v rodilnik; poiščite tem pridevnikom ženske in srednje samostalnike!
4.	Rad -a -o (nerad) rabimo samo v imenovalniku vseh števil; napak, peš, res, sovraž, všeč se ne pregibljejo.
5. Lastna imena na ski se sklanjajo kakor pridevniki; n. pr. pesmi Koseskega, Ledinskega; hrabri čini Nikolaja Zrinjskega.
48. naloga. Sklanjajte: a) krepak mož, blaga gospa, zdravo oko; b) visok voz, košat javor, marljiva dekla, drago blago; c) sklanjajte samostalnike s pridevniki pod a v stavkih!
Določni in nedoločni pridevnik.
§- 37.
Priden hlapec je veliko vreden. Pridni hlapec našega soseda je veliko vreden. Pri nas je bil (en) star mož. Stari mož je bil naš znanec. Naš znanec je star. Sosedov hlapec je prinesel pismo. Ta vrt je materin. Lisičji rep je metlast. Pošteni se druži poštenjako m.
V edninshem imenovalniku (in tozilniku) moškega spola razločujemo pri pridevniku določno in nedoločno obliko; določna se končava na i, nedoločna pa na kak soglasnih. Določna oblika se rabi, kedar gre za določno, znano osebo ali stvar, ali če pridevnik nadomestuje osebtk; mdoločna. kedar je govor o nedoločnej, še nezvanej osebi ali stvari, in takrat, kedar stoji pridevnik za dopoveclek v stavku.
Opomnja. 1. Pridevniki na ov (ev), in, ji. ski in stopnovani pridevniki nimajo tega razločka.
2. Kedar je samostalnik izpuščen, preobrazi se pridevnik v samostalnik; n. pr. hudobni (človek) se boji sence = hudobnež se boji i. t. d.
49. naloga, a) Postavite namesto črtic primerna sklonila: Blažen— so leta nedolž— otrok. Pridn— delavc— pomaga Bog. Hudobn— človek— nikdo ne zaupa. Žlahtn— drevje ima žlaht— sad. Kratk— predivo daje tudi dolg'— nit—. Ali si videl živahn— veverico 7. dolg— rep—? Nagajiv— ljudje siv— osi— radi oponašajo dolg— ušes—. Osličin— mleko je bol— ljud— zdrav— pijača. Bolan človek težko dohaja zdrav—. Jaz imam dva brat—; eden je zdrav, drugi je bol—. Bol— se imenuje France. Laž ima kratk— nog—. Potrpljenje prebije že-lezn— duri.
b) Poiščite najprej dopolnila, potem pridevnike, ki so prilastki.
f>0. 11 a 1 o g a. a) Poiščite samostalnikom v 25. nalogi primerne pridevnikove prilastke!
b)	Storite tako tudi pri samostalnikih 42. naloge!
c)	Rabite pridevnike v 34. nalogi kot prilastke ter snujte nove stavke; n. pr. Krogli podobna zemlja se pomika okoli solnca.
§• 38.
Leteča muha ne pikne. Našli so popotnika omedlevšega. Ozebla noga srbi. Gnojena njiva je plodovita.
Deležniki so razen prvega deležnika sedanjega časa jjo svojej sklanji pravi pridevniki. Prvi deležnik preteklega časa pa ostaja v imenovalniku vseh števil neizpremenjen; n. pr. Delavke, pustivši njivo, beže domov.
Sklanjalni deležniki rabijo se tudi kot pritastki, to pa najčešče drugi deležnik sedanjega časa in pa trpno pretekli.
Opomnja. Končnica en trpnega deležnika ima vselej polnoglasni e ter se tako razločuje od pridevnikov z gibljivim e. n. pr. podložen, ena, eno, je deležnik, podložen, žna. žno pa pridevnik. Razločujte: snažen in snažen, učen in učen, gnojen in gnojen.
51. naloga, a) Kako se glasi drugi deležnik sedanjega časa pri glagolih: žgati, govoriti, sedeti, žalovati? Kako so glasi trpno pretekli deležnik pri glagolih: zasujem, pošljem, sušim, plačam?
b) Porabite te deležnike v prilastke!
Stopnovanje pridevnikov in deležnikov.
§. 39.
Ponavljajte §. 17!
a)	Imeniten — imetn-ejši (a, e) — imenitn-eji (a,e); priden — pridn-ejši (a, e) — pridn-eji (a. e); čist — čist-ejši Ca, e) — čist-eji (a, e). Ljub — ljub-ši, lep — lep-ši, hud — huj-ši, trd — tr-ši; jak — jač-ji, drag — draž-ji, plah — plaš-ji; visok — visok-ejši — viš-ji.
b)	Žarim — žareč (a, e) — bolj žareč, vrejem — vroč (a, e) bolj vroč, črn, zelo črn: rumen — bolj rumen,, prav rumen.
e) Kako se glasi druga stopnja pridevnikom: bratov, slep, mrtev, desni, levi, današnji, poletni, zimski, lesen, lončen, železen?
d) Baker je dražji ko železo. Oče je stareji nego sin. Žeja je hujša od gladu.
a)	S priponko ejši (a, e) se stopnujejo vsi/večzložni pridevniki in večina dvo- in enozložnih; priponka ejši se včasih skrčuje v eji (a, e).
Pritiklini ši in ji priraščate enozložnim pridevnikom.
Prvo dobivajo pridevniki, katerim se deblo končava na b, p ali d; za samoglasnikom se d pred ši izpreminja v j, za soglas-nikom pa izpada. Pritiklino ji dobivajo, taki enozložni pridevniki, katerim se deblo končava na g, h, k, ki se pred ji iz-preminjajo v ž, š, i. Pridevniki na ok in ek se stopnujejo tudi po odpahnenej končnici in sicer s priponko ji; n. pr. niz-ek — nižji, lahek (lag-ek) — lažji, kratek — kračji (krajši).
b)	Deležniki in taki pridevniki, ki po-menjajo kako barvo, stopnujejo se z bolj, najbolj, zelo, jako i. t. d.
cJ Posestni pridevniki in nekateri drugi, pri katerih se po njih pomenu večja ali manjša mera misliti ne more, ne dade se stopnovati.
d) Kedar primerjamo dve stvari, rabimo besedici ko, nego ali pa predlog od.
Stopnovani pridevniki se sklanjajo in rabijo kakor nestopnovani.
Slovenska slovnica.	$
Opoinnje 1. Tan-ek, slad-ek in sploh vsi eno-zložni pridevniki na (1 privzemajo razen pritikline ši tudi ji; n. pr. tan-ši ali tan-ji, slaj-ši ali sla-ji, mlaj-ši ali mla-ji, raj-ši ali ra-ji.
2.	Višja stopnja se izobrazuje tudi, če pridevnik dvakrat zapored postavimo; n. pr. visok visok hrib.
3.	Namesto 3. stopnje rabimo čestokrat različne narodske primere; n. pr. vesel, daje kaj; mlad kakor kaplja ; sladek ko med; siten kakor griža; grenek ko pelin.
52.	naloga. Snujte s sledečimi besedami stavke, devajoč pridevnike v drugo stopnjo:
Zrak — voda — lahek. Drevo — grm — nizek. Cesta — steza — širok. Topol — lipa — tanek. Poletna noč — dan — kratek. Ovca — koza — koristen. Jeklo — železo — trd. Sin — oče — mlad. Slador — med — sladek. Sneg — kreda — bel. Kuna belica — dihur — velik. Pšenica — rež — drag. Bučele — trotje delaven.
Zaimek.
§• 40.
Ponavljajte §. 6!
53.	naloga. Midva sva brata. Vsak je svoje sreče kovač. Zaupam v tvojo prijaznost. Ta pesem mi dopada. Kar priprosiš, lahko nosiš. Kdo je času dal perut ubežno? Nihče ne uide smrtnej kosi; ona poseka vsacega. Vsakdo nosi svoj križ. Mi smo njega vprašali. Jaz imam njegovo knjigo; svojo sem pozabil. Boga spoznamo po njegovih delih. Cegava je ona suknja? Ves sem moker.


a)	Poiščite razne zaimke!
b)	Poiščite osebke, dopovedke, dopolnila, prilastke !
Osebni zaimki.
§. 41.
Osebni zaimki se sklanjajo tako: Ednina.
I. oseba. II. oseba.	III. oseba.
1. jaz
ti	011
2.	mene,me tebe,te	njega, ga
3.	meni, mi tebi, ti	njemu, mu
4.	mene, me tebe, te	njega, ga
5.	pri meni pri tebi	pri njem
6.	z menoj s teboj
ono
njega, ga njemu, mu
I. oseba.
1.	midva, medve
2.	naju (naji)
3.	nama
4.	naju (naji)
z njim
Dvojina.
II. oseba, vidva, vedve, vaju (vaji) vama
vaju (vaji>
ona nje, je njej, jej, nji, ji
njo, jo pri njej, nji pri njem ž njo ž njim.
je (ga)
III. oseba, ona, one, one
njiju, nju, ju njima,
njiju, nju, ju
5. pri naju (naji, nama) pri vaju (vaji,vama) pri njih (njima)
6. z nama
1.	mi, me
2.	nas
3.	nam
4.	nas
5.	pri nas
6.	z nami
z vama
Množina.
vi, ve
vas
vam
vas
pri vas z vami
z njima.
oni, one, one njih, jih njim, jim njih, jih, nje, je pri njih ž njimi.
P>*
Osebnim zaimkom prištevamo tudi povratni se, ki ima za vse osebe, spole in za vsa števila isto obliko; sklanja se : i■ 2.	3.	4.	5.	6.
— sebe, se, sebi, si, sebe, se, pri sebi, s seboj.
Opazke.
1.	Ponavljajte §. 8. Opomnjo 2!
2.	Osebe, katerim hočemo spoštovanje skazati, ogovarjamo v njih pričujočnosti z drugo osebo množ-nega števila, t j. vikamo jih.
3.	Daljša oblika osebnih zaimkov (v 2., 3. in 4. sklonu) stoji:
a) v začetku vsakega stavka; n. pr. njemu se moraš potožiti. Krajša oblika nikdar ne začenja stavkov.
h) Kedar se naglas dene na zaimek, zlasti kedar se oseba osebi nasproti postavi; n. pr. kdor tebe s kamenjem, ti njega s kruhom. Mi smo njega vprašali, ne tebe.
c) Za predlogi (ki ne zahtevajo tožilnika); n. pr. Brez njega je prišel. Enozložni predlogi s tožilnikom imajo za seboj rajši krajšo obliko; n. pr. Skrbim za se = skrbim za-se.
4.	Paziti je na sledeče in enake oblike:
po njega = po-nj, za njega = za-nj, pred njega = pred-enj = predenj, v njega = va-nj, v njo = va-njo.
54. naloga. Napišite stavke, v katerih jemljete osebne zaimke za osebke.
55. naloga. Prijatelj potrebuje prijatelja. Oče se spominja sina. Mati se veseli hčere. Nepremišljenost škoduje človeku. Peter je Tončku podoben. Pomagač pomaga mojstru. Uk koristi mladini. Ti motiš učenko. Učitelj hvali pridnega. Matevžek je pozabil na sestro.
Postavite namesto dopolnil a) osebne zaimke 1. in 2. osebe v vseh številih, b) osebne zaimke 3. osebe v vseh številih.
Posestne zaimki.
V-
§. 42.
Moja suknja je nova. Tvoje veselje je moja sreča. Najina sestra je vajina prijateljica. Naše življenje je kratko. Skrbite za svoje zdravje! Njegov oče je vaš dobrotnik.
Katere besede izrazujejo v teh stavkih prilastke?
Besede:
moj, a, e, najin, a, o, naš, a, e, tvoj, a, e, vajin, a, o, vaš, a, e, njegov, a, o, njen, a, o, j njun, a, oTj njihov, a, o,
svoj, a, e
kažejo, čegava je oseba in stvar. Imenujemo jih posestne zaimke.
Kateri kažejo na prvo, kateri na drugo in tretjo osebo ?
Posestni zaimki se sklanjajo kakor pridevniki in se tudi rabijo za prilastke.
8(5
Zaimek svoj, a, e rabimo v vseh treh osebah, kedar je tista oseba, katerej kaj v last pripisujemo} osebek v stavku.
N. pr. imam svoj (ne: moj) nož - ti imaš svoj (ne: tvoj) nož — imamo svoje nože — imate svoje nože i. t. d.
O p o 111 n j a.
1.	Posestne zaimke: najin, vajin, njegov, njen, njun, njihov — pogostoma nadomestuje rodilnik osebnih zaimkov: naju, vaju. njega, nje, njiju, njih. N. pr. Njega (njegov) oče je vaš dobrotnik, njiju (njun) brat. nje (njena) teta.
2.	Včasih se posestni zaimek nadomestuje z dajalnikom osebnega zaimka. N. pr. Bodi mi (moj) svetovalec! Skrbno obdeluj si (svoje) polje! Strijc je nama (najin) drugi oče.
56.	naloga. Sklanjajte: najin dolgi sveder, vaše težko breme, naša nova cerkev, njuno ime.
57.	naloga. Spoštujem svoje starše. Jaz ljubim svojo domovino. Zvest sem svojej domovini. Spregajte glagole teh stavkov v polnih stavkih!
58.	naloga. Sestra moje matere je moja teta. Vajino prijateljstvo ostane. Bog ve naše misli. Poslušajte svoje starše! Dobri otroci so veselje staršev: napačni otroci so njihova žalost. Umolknile so njune besede. Pomagaj bližnjemu v njegovih nadlogah. Njen vrt je ograjen. Tvoja obleka je umazana. Najina sekira je topa. Ljubite domovino po njenej ceni!
a)	Poiščite posestne zaimke, ki so prilastki!
h) Namestujte debeleje tiskane zaimke z osebnimi!
c)	Poiščite dopolnila!
d)	Razložite stavke po govornih razpolih!
59. naloga, a) Snujte stavke, katerim je dopo-vedek kak posestni zaimek.
b)	Poiščite osebne in posestne zaimke v 26. berilu 3. čitanke!
Kazalni zaimki.
§. 43.
Ta lipa je košata. Cvet te lipe odpada; ona lipa je odcvetela. Tisti nesrečni človek zdihuje. Tako (grenko) sadje se ne more zaužiti. Takšno ravnanje ni spodobno.
Kazalni zaimki kažejo določno na posamezne osebe ali reči izmed drugih. Kazalniki so: ta, ta, to (ta-le, ta-le, to-le), oni, a, o; oni-le, tisti, a, o, taisti, a, o, toti, a, o, tak, a, o, takšen, šna, o, takov, a, o, tolik, a, o, tolikšen, šna, o.
Kazalniki se sklanjajo kakor pridevniki; ta, ta, to ima posebno sklanjo.
	Ednina.		D	1v ojina.
1. ta	ta	to	ta	te te
2. tega	te	tega	teh	teh teh
3. temu	tej (ti)	temu	tema	tema tema
4. tega, ta to		to	ta	te te
5. pri tem pri tej(ti) pri tem			pri teh,	pri teh pri teh
6. s tem	s to	s tem	s tema	s tema s tema.
Množina.
1. ti	te	ta
2. teh	teh	' teh
3. tem	tem	tem
4. te	te	ta
5. pri teh	pri teh	pri teh
6. s temi	s temi	s temi.
O po milje 1. Ta kaže na osebe in reci, katere so glede mesta ali časa bližje, oni kaže na osebe in reči, katere so bolj oddaljene.
2.	Kazalnikom prištevamo tudi sam, a, o.
Ta zaimek krepi druga imena na pomenu ter stoji pri samostalnikih in osebnih zaimkih; n. pr. Lenuh sam sebi čas krade. Jaz sam sem te poklical.
3.	Med kazalniki ta, tisti, oni in samostalniki nikdar ne stoji nedoločni pridevnik; napačno je tedaj tisti zvest tovariš.
60.	naloga. Sklanjajte: ta debeli jazbec, tisti slavni zbor, oni-le imenitni vojvoda, tako visoko kolo.
61.	naloga. To polje je plodovito. Plodovitost tistih njiv je nama znana. Pridnost onih-le mladeničev naj bodi tebi uzor! Takšne nevihte nisem učakal. Ta je šel opravičen domov. Bistre sape mi jasnijo srce. Star človek je sam sebi na poti. Mi sami smo krivi svoje nesreče.
a)	Poiščite kazalnike, ki so prilastki.
b)	Poiščite druge zaimke!
cJ Razložite stavke po govornih razpolih, po osebkih, dopovedkih, dopolnilih in prilastkih.
Vprašalni zaimki.
§. 44.
Kdo je podaril solncu žareči svit? Kaj se sveti na nebu? Kateri hrošči so drevju škodljivi? C e ga v o je to pero ?Kakovojeto darilo ? K a k š n a je konjska dlaka po barvi? Koliko je usmiljenje božje! Koli-kero žito raste na polji?
Zaimki, ki vprašujejo po osebah in rečeh, so vprašalni zaimki in so:
a)	samostalni: kdo, kaj;
b)	pridevni: kateri, a, o, čegav, a, o, kak, a, o, kakov, a, o, kakšen, sna, o, kolik, a, o, kolikšen, šna, o, koliker, a, o.
Pridevni vprašalniki so po sklanji pravi pridevniki, samostalna pa se pregibljeta tako:
1. 2.	3. 4.	5.	6. sklon,
kdo, koga, komu, koga, pri kom, s kom, kaj, česa, čemu, kaj, pri čem, s čim.
Opomnja. Kolik se rabi večinoma v srednjem spolu; v tej obliki ostaja nepregiben ter ima za seboj od delni rodilnik (pr. §. 27). N. pr. Koliko platna ste kupili?
62.	naloga. Kateri izmed vas pojde z menoj za pričo? Koga si pozdravil? Kakšno mesto je Ljubljana ? Katera žival je kralj četveronožcem? Koliko delov sveta poznate? Kolikšen je kragulj? Kaj lovi pegasta sova? Kolikero dreves imate? Poiščite vprašalnike.
63.	naloga. Koroško je gorata dežela. Berem iz poučne knjige. On prepisuje kratko pesem. Govorim
o razširjenem stavku. Pripovedujete povest. Oni-le travnik je sosedov. Moj součenec riše. Učenec nima knjig. Moja sestrica je štiri leta stara. Žolne so za gozd prekoristne. Vse ptice imajo trd kostnik. Sramujte se zavidljivosti! Njiva pri potoku je požeta. Bodite dobrotnikom hvaležni! Mavrica je sedmer trak.
a)	Snujte iz teh stavkov vprašalne, povprašujoč po debeleje tiskanih besedah.
b)	Poiščite dopolnila in prilastke!
Oziralni zaimki.
/
§• 45.
Kdor resnico ljubi, ušes jej ne maši. Kar te ne peče, ne gasi. Oče naš, kateri si v nebesih! Ne zabim jezika, k oje ga me je mati učila. Kakor-šna setev, takšna žetev. Ne odlagaj na jutro dela, ki ga danes lahko storiš.
Oziralni zaimki vežejo vselej dva stavka ter se ozirajo pri tem na samostalnik ali zaimek, ki je izrečen v drugem stavku. Oziralni so:
a)	samostalni: kdor, kar;
b)	pridevni: kateri, a, o, koji, a, e, kakoršen, sna, o, kolik, a, o, kolikoršen, a, o, ki.
Pridevni oziralniki se sklanjajo kakor pridevniki, samostavna pa tako:
1.	2.	3.	4.
kdor, kogar (čegar), komur, kogar, kar, česar,	čemur, kar.
5.	6.
pri komnr (komer), s komnr (komer), pri čemur (čemer), s čimur (čimer). Opomnja. Ki-za vse tri spole-je nepregiben, privzema pa v vseh sklonih razen v imenovalniku vseh treh spolov in števil okrajšani osebni zaimek
3.	osebe v dotičnem spolu in številu; n. pr. ki jo = katero, ki jih = katerih.
Nedoločni zaimki.
§• 40.
N e k d o je imel dva sina. N i h č e ne ve prihodnosti. Marsikdo je slečen. Nekaj lazi na tleh. Ničesa nisem videl. Nekateri redno prihajajo v šolo. Vsak je svoje sreče kovač. Vse mine.
Nedoločni zaimki kažejo na kako osebo ali reč, katere nečemo ali ne moremo imenovati. Nedoločni zaimki so:
a)	samostalni: (kdo) nekdo, nikdo, nihče, malokdo, marsikdo, vsakdo, — (kaj) nekaj, nič;
b)	pridevni: (kateri, a, o), nekateri, malokateri, marsikateri, kak, a, o, marsikak, vsak, a, o, ves, vsa, vse.
Nedoločni zaimki se sklanjajo po zgledu kdo, ali pa po pridevnikov e.j sklanji. Ves se pregiblje kakor ta, ta, to; nič se sklanja tako: 1. nič, 2. ničesa (ničesar), 3. ničemu (ničemur),
4.	nič, 5. pri ničem (ničemer), 6. z ničim (ničimer).
Opomnja. Nikalni zaimki (nikdo. nihče) in nikalne besede sploh (nikdar, nikoli itd.) nikoli niso brez nikalnice ne, ki stoji vselej pred dopovedkom ali vezilom.
64.	naloga. Nekdo je šel mimo hiše. Nikdo se ni oglasil. Nikoga ni bilo doma. Malokdo zna zgodovino starih Slovanov. Vsakdo se veseli pomladi. Slepec ne vidi ničesa. Malokateri doživi 90 let. Marsikateremu je sreča nemila. Vsak pometaj pred svojim pragom. Nekaj je bolje od ničesa. Vsi smo obžalovali njegovo smrt. Od besed(i) se nihče ne zredi.
Poiščite nedoločne zaimke ter povejte, za katere stavkove člene se rabijo.
65.	naloga. Napišite stavke z zaimki raznih vrst!
Za prilastke nam služijo posestni, kazalni in
vprašalni (v pridevnikovej obliki) zaimki.
Številniki.
§. 47.
a)	Roka ima pet prstov. Peti prst je mazinec. Mavrica je sedmer trak. Dvojna vrata so pozimi koristna. Orlica izvali po dvoje mladih. Samo-drug sem hodil. Petkrat dvajset je sto.
b)	Ves svet je hiša božja. Zob dosti — kruha malo.
Stevilnik naznanja število oseb ali reči.
Številniki so:
a)	določni, ki natanko kažejo število oseb ali reči, —
b)	nedoločni, ki značijo število le površno.
Določni številniki so: glavni, vrstilni, ločilni, množilni, delilni, družilni, ponavljalni.
Glavni številniki.
§. 48.
Štejte do dvajset! Štirje vojaki so prišli. Pet vojakov je prišlo. Eden pride. En krivičen krajcar deset pravičnih sne.
Glavni številniki kažejo, koliko je oseb ali reči.
Številnih eden, ena, o, ali en, ena, o se sklanja kakor pridevnik, dva, e, oba, e pa kakor zaimek ta v dvojini.
Sklanjajte: dva pastirja, obe gospe, dve peresi!
Številnike trije — tri, štirje — štiri, pet pre-gibljemo tako:
Za moški spol. Za ženski in srednji spol.
1.	trije, štirje	tri, štiri
2.	treh, štirih	treh, štirih
3.	trem, štirim	trem, štirim
tri, štiri	tri, štiri
5.	pri treh, štirih	pri treh, štirih
6.	s tremi, štirimi.	s tremi, štirimi.
Za vse tri spole.
1.	pet
2.	petih
3.	petim (em)
4.	pet
5.	pri petih
fi. s petimi (emi).
Po sklanjalu „pet" se ravnajo vsi višji glavni številniki od, „pet" naprej.
„Sto" in „tisoč" se navadno ne sklanjata.
Od „pet" naprej so vsi glavni številniki v imenovalniku in tožilniku pravi samostalniki ter imajo pri sebi samostalnik v rodilniku.
66. naloga, a) Odgovarjajte pismeno tem vprašanjem: Koliko dni šteje teden? Koliko mesecev ima leto? Na koliko ur se razdeljuje dan? Koliko minut šteje vsaka ura? Koliko metrov je kilometer? Koliko litrov je hektoliter? Koliko gramov stori kilogram?
b)	Dva sina sta v vojni smrt storila; štirje še žive. Naš strijc je oče petih sinov. Zapustil bode svoj imetek petim sinovom. Govorimo o petih sinih našega strijca. Strijc je zadovoljen s svojimi petimi sini. Liter vina je veljal 25 krajcarjev. Gosenice imajo navadno 16 nog. Trije hlapci ženejo 12 vol. To drevo je osem metrov visoko.
Podčrtajte številnike, ki so prilastki! Izpišite vse prilastke in vsa dopolnila!
c)	Napišite stavke, v katerih zahtevajo dopolnila sledeči pridevniki:
star, visok, širok, dolg, globok, težek, vreden.
Vrstilni številniki.
§. 49.
Januvar je prvi mesec. Cesar Leopold II. je umrl 1. tisoč sedem sto dva in devet-
desetega. Učenci berejo tretje berilo v ce-trte j čitanki. Peto nalogo smo prepisali.
Vrstilni številniki kažejo vrsto, v katerej so stvari druga za drugo, ter odgovarjajo vprašanju: koliki, a, o?
Po sklanji so pravi pridevniki; pri letnej šte-vilbi je pri izgovoru samo zadnja številka vrstilni številnik.
Pazite. Za številkami, ki značijo vrstile e, postavlja se pika.
67. naloga. Cesarica Marija Terezija je umrla dne 29. novembra 1. 1780. Cesar Franc Jožef I. je nastopil vlado dne 2. decembra 1. 1848. Dne 24. aprila 1. 1854. se je poročil z bavarsko princezinjo Elizabeto. Cesarjevič Rudolf se je poročil dne 10. maja 1. 1881. z belgijsko princezinjo Štefanijo.
Prepišite te stavke ter zapišite števila s črkami!
Ločilni in množilni številniki.
§. 50.
Številniki: edin, a, o, dvoji, a, e, (oboji), troji, a, e, četveri, a, o, peteri i. t. d. značijo na vprašanje koliker, a, o? razpole ali plemena oseb ali reči. Pravimo jim ločilniki.
Številniki: edinj, a, e, enojen, na, o, dvojen, na, o, dvojnata, o, trojen, na, o, četveren, rna, o, četvernat-a, o itd. kažejo na vprašanje kolikeren? pomnožbo kake reči. zato se imenujejo množilni.
Množilni številniki se izobražujejo iz ločilnih, ako se tem pritika en ali nat. Ločilni in množilni številniki soposklanji pridevniki.
68. naloga. Na našem vrtu imamo dvoje lilije. Na marsikaterem drevesu raste četvero pleme sadja. Dobro obdelana njiva rodi deseternat sad-Glavni vetrovi so četveri. Mavrica ima sedmero barvo. Redimo dvajsetero ovac. Petero ptičev sem ustrelil, (dva goloba in tri jerebice). Šestero konj ima v konjaku. Trojne grablje je kupil. V hlevu so četverne vile.
Poiščite ločilne in množilne številnike!
Opomnja: Glavne številnike včasih nadomestu-jejo ločilni v srednjem spolu, včasih pa množilni. Ločilne rabimo namesto glavnih pri osebah in živalih, če hočemo naznaniti, da so po spolu ali starosti različne; pri samostalnikih, ki se rabijo samo v množini, pa stoje namesto glavnih ločilni, ali včasih tudi množilni številniki.
Delilni in družilni številniki.
§. 51.
Ako postavimo pred glavne ali pred ločilne številnike predlog po, dobimo delilne, ki kažejo, po koliko je oseb ali reči. Družilni številniki pa so z besedo „samou sestavljeni vrstilci. N. pr. Samopeti (sam s štirimi drugovi, tako da je sam peti) je prišel.
Ponavljalni številniki.
§. 52.
Nekatero berilo beremo trikrat. Šimen je bil danes prvič pri sv. izpovedi.
Ponavljalni številniki odgovarjajo vprašanju kolikrat? kolikoč? ali katerikrat? ter so nepregibni.
Povejte več pon&vljalnih številnikov ter recite, kako se izobražujejo.
69. naloga. Odgovarjajte sledečim vprašanjem v polnih stavkili:
Koliki del enega leta je en mesec? S kolikimi zvonovi je zvonilo delopust? S kolikimi prsti držiš pero ? S kolikerimi peresi pišemo. Po koliko učencev sedi v enej klopi? Po koliko drevesec je v drevesnici v enej vrsti vsajenih? Po koliko piščet izvali kokoš? Kolikrat molimo na dan? Kolikrat imamo v letu enakonočje? Katerikrat si se danes kopal?
Nedoločni številniki.
§. 53.
Mnogo je poklicanih. Pridelali smo precej žita. Nekaj hrušek (nekatere hruške) že cvete. Nekateri ljudje so žolte polti. Marsikateri ptiči zapuste jeseni naše krajine. Ves svet je hiša božja. Vsaka dežela ima svoje šege.
Katere številnike imenujemo nedoločne?
Nedoločni številniki so ali nepregibni ali pregibni.
n
Slovenska slovnica.	■
Nepregibni so: mnogo, veliko, malo, dosti, več, menj, preveč, premalo, precej, obilo, sila, nekoliko, nekaj, nič;
pregibni so: noben (nobeden), mnogi, a, o, ves, vsak, nekateri, malokateri, marsikateri, mnogoteri itd.
Nepregibui nedoločni š t e v i 1 n i k i imajo samostalnik namesto v imenovalniku in tožilniku v rodilniku pri sebi; pregibni nedoločni številniki brez samostalnika so nedoločni zaimki. (Primeri §. 46.)
70. naloga. Mnogo hiš je pogorelo. Malo je izvoljenih. Letos ni bilo nič češpelj. Danes imamo dosti dela. Vrtnar je izkopal nekoliko dreves. To opravilo mi daje obilo dobička. Veliko ljudi je bilo na semnji. Na kapusu je sila gosenic. Med dosti kmeti je malo kmetovalcev. Slab groš več ljudi pozna. Lani je bilo menj jabolk nego letos. Nobena riba ne diha s pluči. Svet je vseh ljudi dom. Vsak človek je umrljiv. Vsako četrto leto je prestopno. Nekatere rastline so strupene. Malokateri Špartanec je uhajal iz vojne. Trda glogovina je za marsikatero rabo-Marsikateri rabi trdo glogovino. Nekaterim je čuk mrtvaški ptič. Bogu nič ni skritega.
a)	Poiščite najprej nepregibne, potem pregibne nedoločne številnike!
b)	Poiščite stavke z nedoločnimi zaimki!
Vsi številniki razen delilnih in ponavljalnih nam utegnejo služiti za prilastke.
Rodilnikov prilastek.
§. 54.
a)	Začetek modrosti je strah božji. Lepota narave mika človeka.
b)	Blagoslov očeta (očetov blagoslov) otrokom hiše zida. Kletev matere (materina kletev) otrokom hiše podira. Hiša našega očeta je dvastropna. Sestra vaše matere je vaša teta.
c)	Pravičnost je temelj držav (državam). Jožef II. je bil dobrotnik svojih podložnih (podložnim, podložnikom).
Kot prilastke rabimo tudi rodilnike in sicer:
a)	pri rečnih in pojmovnih imenih,
b)	pri imenih živečih stvari, kedar ima rodilnik pri sebi še katero drugo pojasnilno besedo. Brez tega pojasnila izpreminja se prilastkov rodilnik v pridevnik. (Primeri skladje §. 23.)
c)	Včasih se rabi dajalnik namesto rodilnika za prilastek.
71. n al o g a. Dolgost življenja je kratka. Krasoto stvarjenja moramo občudovati. Pismo je namestnik govora. Morje je zakladnica soli. Varčnost se imenuje hči modrosti. Krčmar je potočil vedro vina. Mesar je kupil jarem vol. Bog je stvarnik sveta. Delavnost je dika življenja. Cesar Jožef II. je bil mož dobrega srca.
Poiščite rodilnikove prilastke!
72.	naloga. Postavite namesto črtic primerne prilastke v rodilniku:
Naša zemlja ima podobo—. Na obeh straneh— stoji Ljubljana. Dobri otroci so veselje—. Imam kup—. Prinesi hleb—! Prodaj mi koš—! Letošnje leto je prineslo obilico—. Zbrala se je truma— Krdelo— se bliža. Jata— se pripodi.
73.	naloga. Srečal sem hlapce soseda. Berem pesmi Prešerna. Slišim glas sestre. Sinovi učitelja so služabniki kralja. Oko gospodarja pase konje. Kri raka je brez barve. Starši učiteljice so premožni. Marsikateri Slovenec razume jezik Nemcev. Luč očes je lep dar nebes. Mleko koz je zdravo. Hrvatov dežela je bogata. Njih gozdi hrastov rede črede svinj. Naletel sem na zalego gadov.
a)	Postavljajte pred rodilnikove prilastke pojas-nilne besede! N. pr. Srečal sem hlapce našega soseda.
b)	Izpreminjajte rodilnikove prilastke v pri-devnikove!
74.	naloga. Porabite v oklepajih stoječe besede za prilastke v dajalniku:
Nezmernost je sovražnica (zdravje). Mnogovrsten je vzrok (bolezen). Naš cesar je pravi oče (reveži). Babenbergovci so bili vladarji (Avstrijsko). Bodi varh (vdove)! Madjari so mejaši (Poljaki). Ulrik Kapeler je bil poveljnik (poslednja vojska). Grof Herman je bil poglavar (Slavonija). Jurčič je bil urednik (»Slovenski Narod"). Starček je bil priča (čudni dogodki). Otroci naj bodo podpora (starši). Zvezda je soseda (zvezda).
Prilastek s predlogom.
§. 55.
Ponavljajte §. 34!
Bogastvo iz odrtije se razbije; Plavanje proti vodi je težavno. Pot skozi življenje je kratka. Veselje v nebesih je večno. Gnojišče pod k a p o m je prava potrata.
Kako se vpraša po prilastku?
V prilastek služijo tudi samostalniki s predlogom. Tudi ti prilastki stoje tik samostalnika, ki ga po-jasnujejo.
75. naloga. Ljubezen do očetnjave je Avstri-jancu kine. Pare iz mlak so zdravju škodljive. Cesta skozi gozd je senčna. Anton Janežič je spisal slovnico za Slovence. Pokorščina do staršev bodi radovoljna! Človeku brez vere ni verjeti. Izgubil sem ključ od vrat. Ali si videl most nad potokom? Šege o Božiči so različne. Potje na vse strani so ti odprti.
a)	Poiščite prilastke s predlogi!
b)	Razložite stavke po stavkovih členih! n. pr. Ljubezen-je osebek; do očetnjave-je prilastek s predlogom; je kinč-je dopovedek; Avstrijancu-je prilastek v dajalniku.
c)	Razložite stavke po govornih razpolih!
Ponavljanje.
§. 5(5.
V prilastke nam rabijo:
1. pridevniki, 2. deležniki, 3. zaimki (kateri*?), 4. številniki (kateri?), 5. samostalniki v rodilniku ali s kakim predlogom. Samostalnikovi prilastki imajo pogostoma še kak drug pridevek pri sebi.
e) Prislovno določilo.
§• 57.
Tam stoji stol. Jutri obhajamo tvoj god. Dež lije curkoma. Slavec lepo poje. Konjska griva je lahko kodrasta. Žrebe je j a ko živa žival. Glas raste grede. Na pragu se repenči petelin. Ranjenec je stokal od bolečin. Mačka hodi rahlih stopenj.
Razen dopolnila in prilastka je tudi prislovno določilo nebistven stavkov člen. Prislovno določilo določuje glagolov in pridevnikov dopovedek in pridevnikov prilastek ter naznanja, kje, kdaj, kako ali zakaj se nekaj dela ali godi. Včasih se snide po več določil.
Za določilo se rabijo: a) prislovi, b) prvi (prislovni) deležnik sedanjega časa, c) samostalniki s predlogi, pa tudi brez predlogov.
Prislov.
58.
Prislovi so nepregibne besede, M naznanjajo, kje, kdaj ali kako se kaj dela ali godi. Znanijo torej kraj, ms ali način. Krajevni prislovi odgovarjajo vprašanju: kje? kam? kod? Sem spadajo:
Tu, tukaj, tam, tja, tod, drugje, drugam, drugod, nekje, nekam, nekod, kjer koli, kamor koli, koder koli, nikjer, nikamor, nikod, povsod, ven, sem, semkaj. zvunaj (od zunaj), znotraj, notri, gori, doli, zgoraj, spodaj, zdolaj, spredi, zadi, spredaj, zadaj, naprej, nazaj, zraven, blizu, poleg, proč, kvišku, strani.
Časovni prislovi odgovarjajo vprašanju: kdaj ? kolikrat ? koliko časa ? Sem gredo: Včeraj, sinoči, davi, danes, zgodaj, zjutraj, zvečer, drevi, nocoj, jutri, letos, lani (k letu), davno (zdavnaj), zdaj, "nekdaj, takoj, precej, skoro, že, še, še le, vselej, vsikdar, zmerom, vedno, prej, tedaj, tačas, potem, potlej, nikdar, nikoli, zopet, večjidel, kmalu, včasih, naposled, doslej, odšle, večkrat, dostikrat, velikrat, drugič, z nova, neprenehoma, neprestano, zdržema, vekomaj, marsikdaj, malokdaj.
Prislovi načina kažejo, kako se kaj dela ali godi. Taki so:
Brž, celo, da, dosti, dovolj, drugače, inače, jako, komaj (jedva), le, menj, mahoma, menda, morda, nalašč, napak, naravnost, narazen, narobe, nekako, nekoliko, nenadoma, nikakor, pač, peš, počasi, pogostoma, polagoma, ponevedoma, popolnoma, posebe,
prav, res, samotež, šiloma, skoraj, s kratka, skrivaj, sploh, tikoma, vedoma, vidoma, vkup (skupaj), v obče, vsaj, vse-kako, vznak, zaporedoma, zaman, zastonj, zelo, zlasti. Za načinovne prislove rabimo tudi pridevnike
Opomnja: Nekateri pridevniki na-ski se rabijo tudi s končajem moškega spola za prislove; n. pr. moj brat govori nemški.
Razen krajevnih, časovnih in načinovniit prislovov razločujemo še:
a)	Vprašalne: kje? kam? kod? (od kod — do kod); kdaj? obkorej? dokorej? doklej? odklej? kako? koliko? kolikrat? zakaj?
b)	Kazalue: tako, toliko, tolikrat, zato, zatorej, zategadelj.
Sestra govori glasno. Brat govori glasnejše. Stopi blizu! Pridi bližje!
Iz pridevnikav izpeljani	načinovni prislovi se stopnujejo kakor pridevniki.
Nepravilno se stopnujejo.
dobro	— bolje	najbolje
dolgo, daleč — dalje, delj,	najdalje
mnogo (veliko) — več	največ
malo	manje, manj,	najmanje, najmanj,
s končajem srednjega spola.
Stopnovanje prislovov.
§: 59.
menj,
najmenj, najprej najbližje.
brž blizu
prej bližje
Predlog.
§. 60.
Katere besede imenujemo predloge?
Kateri predlogi se spregajo z rodilnikom?
Bodilnik zahtevajo tudi:
a)	sestavljeni predlogi:
izmed, iznad, izpod, izpred, izza;
b)	prislovi, ki stoje pred sklanjalnimi besednimi plemeni, opravljajo službo predlogov;
taki so: blizu, glede, mimo, okoli, okrog (krog), poleg, prek, razven, razen, razun, tik, vštric (vštrit), znotraj, zraven, zunaj;
c)	samostalniki, sami ob sebi ali sestavljeni,
namreč: dim, konci (konec), kraj, takraj, onkraj,
mesto, namesto, sredi (stran), tastran, onostran, vpričo, vrh, vsled, zarad, zaradi, zbog, z a stran.
Prislovno določilo kraja.
§. 61.
76. naloga. Sopara se vzdiguje kvišku. Solnce zahaja za gore. Ozka cesta pelje v nebesa. Krava molze pri gobci. Svetilnica visi nad mizo. Drava se izliva pod Osekom v Donavo. Preniičnice se sučejo okoli stalnic. Izpod gor izvirajo potoki. Ob potokih rastejo vrbe. Bogu se nikamor ne moremo skriti. Tukaj gori se sučejo neznani svetovi. Kukavica je zgoraj pepelasta. Nje zvunanji prst se da naprej, nazaj obračati. Pometaj smeti izpred hiše! Cesta
drži skozi gozd. Ptica skače z veje na vejo. Stare vrane ne pobirajo črvov blizu brane. Tik sreče nesreča preži. Konec vasi stoji za potom stara jablan. Tabor je stal sredi goščave.
a) Poiščite iz teh stavkov krajevna določila (najprej prislovna. potem po samostalnikih s predlogi izražena)!
bj Razložite stavke po stavkovih členih!
c)	Razložite stavke po govornih razpolih!
d)	Napišite stavke s krajevnimi določili!
Prislovno določilo časa.
§. 62.
77. naloga. Nesreča nikoli ne praznuje. Po storjenem delu počivaj! Slavec poje včasih vso noč. Ob solnčnem vzhodu se vzbuja vse stvarjenje. Po zimi zamrznejo nekatere reke. Vse žive dni bodem pomnil ono nesrečo. Da bi ti solnce svetilo od zore do mraka! Vsako leto ima dvekrat enakonočje. Dne 21. marcija vzhaja solnce zjutraj ob šestih. Zima se začne 21. decembra. Takrat sije solnce osem ur. Kmalu pa se dnevi zopet nategnejo. Pridna gospodinja je pred dnem po konci.
Opomnja. Za prislovno določilo časa rabimo:
a)	časovne prislove,
b)	samostalnike s predlogi,
c)	samostalnike s prilastki ali v rodilniku ali v tožilniku.
Frislovno določilo načina.
§. 63.
78. naloga. Ta njiva je globoko prerahljana. Orel leta visoko. Majhen lonček skipi nenadoma. Predice naj tanko predejo. Gladko berite! Govorite na glas ! Zastonj sem se trudil. Zrele jagode prijetno diše. Skorjanec poje lete. Laž hodi ob enej nogi. Tvojih besed nikakor ne morem odobravati. Vestno uporabite zlati čas svoje mladosti! Mačka se glasi mijavkaje. Gos se ziblje grede. Delajmo z veselim srcem! Izvršba kakor pod 76.
Hiter konj leti. Konj leti hitro. Vesel pastir prepeva. Prepevajoč .pastir je vesel. Pastir prepeva veselo. Naši vojaki so pogumni. Pogumni vojaki se ne boje vojne. Naši vojaki se vojskujejo pogumno. Zvonik se vzdiguje visoko. Visoko streho je burja poškodovala. Nekatero gorovje je nad 2000 m visoko.
Hudo djanje se kaznuje. .Ogenj hudo gospodari. Laški jezik govori marsikateri Slovenec. Ta rokopis je laški. Marsikateri Slovenec zna laški. Srečno smo prišli domov. Srečno pot sem voščil popotniku. Srečno je bilo detece.
Prepišite te stavke ter podčrtajte dopovedke enkrat, prilastke dvakrat, določila trikrat.
1. O p o m n j a. Za prislovno določilo načina rabimo včasih prvi deležnik sedanjega časa; zato pravimo mu prislovni deležnik.
2. Opomnja. Mati gre z otrokom na polje. Sveti Ciril je prišel s svojim bratom Metodijem med zahodne Slovane.
Načinovnim določilom prištevamo tudi določilo društva ali vkupnosti.
Prislovno določilo vzroka.
§. 64.
aJ Ves se tresem od strahu. Sodnika hvalijo zarad njegove pravičnosti. O dragoti umirajo ljudje za lakoto. Iz sadu se drevo spozna. Ta mož je po obleki (soditi) dimnikar.
h) Človek je ustvarjen za delo. Vojska se vojskuje za domovino.
c)	Konj se brani s kopitom. Z toleznijo se telo slabi.
d)	Iz lesa se dela različno orodje. Prstani se delajo večinoma iz čistega zlata.
Prislovno določilo vzroka naznanja: a) vzrok, b) namero, c) sredstvo (orodje) ali d) snov.
80. naloga. 1. Od šale glava ne boli. 2. Žolna je po svojej nogi plezavka. 3. Zidamo si hiše za stanovališča. 4. Kopač koplje z motiko. 5. Maslo se pripravlja iz smetane. 6. Trese se od veselja vsaka žila. 7. Savel je preganjal Davida iz zavisti. 8. Ogibljimo se prepira zaradi malih stvari. 9. Mlinsko kolo se goni z vodo. 10. Ženjica žanje s srpom. 11. Marsikatera bolezen pride po prehlajenji. 12. Tega ptiča
poznamo po'perji. 13. Vsled nove postave mora vsak sposobni državljan med vojake. 14. Obutev se dela iz usnja. 15. Hlapec se je s koso vrezal. 16. Bik se brani z rogovoma. 17. Kljubu vsem svarilom se neporednež drži stare navade. Poiščite določila vzroka, namere, sredstva in snovi!
81.	naloga. Tu se nad teboj razpenja staro sinje nebo. Le doma med svojimi ljudmi najdeš pravo srečo. Slavec se najraje drži kraj gozdov. Gnezdo si napravlja iz bilk blizu tal. Spodaj ima sivo perje. Med naukom sedite tiho! Brez zraka nikjer ne moremo živeti. Prvi starši so bili za svojo nepokorščino iz raja pregnani. Med dobrimi ljudmi je dobro živeti. Ali more kdo ob kruhu živeti? Iz uka-željnosti smo to poučno berilo že štirikrat natanko prebrali. Skopost raste s kupom. Gospodar sedi ob nedeljah s svojo družino pod lipo. Iz tega meha nikdar ne dobiš moke. Slovenci so tujce vselej radi pod streho jemali. Izpod neba padajo sem ter tja izpodnebniki. Pridna gospodinja mora za pero skočiti čez plot.
a)	Prepišite te stavke ter podčrtajte krajevna določila enkrat, časovna dvakrat, načinovna trikrat, vzročna štirikrat!
b)	Razložite stavke po stavkovih členih!
c)	Razložite stavke po govornih razpolih!
82.	naloga. Človek se mora ravnati po ljudeh. Bolezen med ljudmi naj župan naznani okrajnemu oblastvu. Po naših ljudeh sem zvedel nesrečo. Gospod
je potrdil Davida za kralja. Za kralja Štefana so se pokristjanili Madjari. V Pragi je grad za kralja. Za kralja so postavili nov grad. Zvon opominja k molitvi. Zvonjenje je nam opomin k molitvi. Na vse strani so ti potje odprti. Potje na vse strani so tebi odprti. Sopare iz mlak so škodljive. Iz mlak se vzdi-gujejo sopare. Iz prva se mi je težko godilo. Ljubite Boga iz vseh svojih moči. Dajajte miloščino iz ljubezni do Boga! Iz morske pene delamo tudi lepoti je.
Določite stavke po stavkovih členih, posebno pazeč na samostalnike s predlogi.
Veznik in medmet.
§• 65.
Katere govorne razpole že poznate?
a)	Mera in vaga v nebesa pomaga. Steblo se posuši, in zrno dozori. Sanj je laž, a Bog je istina. Med se liže, ker je sladek. Med je sladek; zato se liže. Ako ne teče, kaplja. Koder solnce teče, povsod se kruh peče.
b)	Deček je zavpil: „Ojoj!" Mlatiči mlatijo: pik! pok! pika! pok!
a) Vezniki so besede, ki vežejo stavkove člene in stavke. Vezniki so ali priredbeni: in, ter, tudi. ne le, ampak tudi, potem, naposled, -a, ali, pa, toda, vendar, — zakaj, kajti, sicer, zato, torej itd. ali pod-redbeni: kjer, koder, kamor, kedar (lyidar), ko, kakor, nego, če, ako, ker, da, da-si itd.
b) Medmeti so besede, ki naznanjajo dušne občutke ali pa posnemajo kake glasove; n. pr. ha ha! juhe! hopsasa! joj! o joj! gorje! as! asa! ovbe! st! pst! halo! primaruha! put put! muc muc! — klip! klap! pif! paf! puf! plesk! resk! tresk! trlesk!
Besede našega govora ločimo v: imena, glagole in členke (partikule). Pod imena vrstimo: samostalnike, pridevnike, zaimke in številnike; členki (partikule) pa se ločijo v: prislove, predloge, veznike in medmete. Slovenščini služi tedaj devetero govornih razpolov ali besednih plemen, namreč:
I. samostalnik,			6. prislov,
2.	pridevnik, 3.	zaimek,	mena.	5. glagol,	7.	predlog, 8.	veznik,
4. številnik,			9. medmet.
Imena in glagoli se mnogako pregibljejo, členki pa ne; zato pravimo imenom in glagolom pregibni, členkom pa nepregibni govorni razpoli.
Ponavljanje in dostavki.
a) Osebek (subjekt).
§. 66.
a) Sosed je trgovec, b) Mokri se ne boji deža. c) Vidva sta brata. Osem je število, d) Boga ljubiti je največja modrost, e) Skoraj še nikdar ni zajca ujel. A je črka. f) Pišem. Grmi. V cerkvi se moli. Pri sosedu mlatijo (ljudje).
Za osebek nam rabijo:
a) samostalniki, b) pridevniki, c) zaimki in številniki, d) nedoločniki, e) vsaka druga beseda, pa tudi vsak zlog itd., če se o njem kaj dopoveduje. f) Osebek je skrit v dopovedku pri osebnih zaimkih, kedar se na nje naglas ne deva, pri brezosebnih, včasih tudi pri povratnih glagolih in takrat, kedar je osebek že iz zveze besed dosti znan.
a)	Ženskih je skrb snage* (Ženske skrbe za snago). Kamena ne bode ostalo na kamenu.
b)	Bolniku je treba zdravila. (Bolnik potrebuje zdravila.) Zdi se m i. (Jaz menim). L a ž i je plitvo dno. (Laž ima plitvo dno.) Večno n a m ni živeti. (Večno ne moremo živeti.)
a)	Osebek stopi navadno v tožilnik pri samostalnikih skrb, sram, groza i. dr., kedar jih s pomožnikom „biti" v rabo vzamemo; v nikalnih stavkih stoji osebek v rodilniku.
b)	Osebek stopi v dajalnik:
1.	pri samostalnikih treba, mar, žal, skrb, mraz, ime;
2.	pri brezosebnih glagolih, kjer je oseba v dajalniku predmet djanja, n. pr. zdi, gnjusi, studi, gabi, senja, mudi, pravi se;
3.	kedar pomožnik „biti" zastopa glagola imeti in moči.
83. nalog a. Pomaknite osebek v tožilnik ali v dajalnik: Lovec se ne boji (ni groza) strmečih skal. Vsak človek potrebuje (je treba) pouka. Učitelji
skfbe (je skrb) za pouk. Kaznovan učenec se sramuje (je sram). Kaj maram (je mar) za lanski sneg. Denar ima polzek rep. To ne moremo prestati.
b) Dopovedek (predikat).
§. 67.
a) Raca je plavarica. b) Zupan je star. Ključ je iz železa (železen). Nobena ptica ni brez peruti (brezperutna). Marsikateri človek je kratkih misli (kratkomiseln). Vrt je materin. Gozd je moj. c) Bog je. Cesar caruje. Drevo cvete. Žito se žanje. Mnogo ljudi je razgrinjalo svoja oblačila po poti. Veliko ljudi je poklicanih.
Kaj vemo o osebku povedati?
Za dopovedek nam služijo:
a) samostalniki, b) pridevniki ali posestni zaimki, c) glagoli. Namesto dopovednega pridevnika stoji včasih samostalnik s predlogom, ali pa samostalnik s pridevnikom v rodilniku. Samostalnikov in pridevnikov dopovedek se veže z osebkom po vezilu.
Kateri glagoli nam služijo kot vezilo? (Primeri §. 23. oblikosl.)
Kedar pomenja pomožnik „biti," da bistvuje osebek, takrat je „biti" samostalen glagol ter se ne rabi za vezilo.
Kedar kak določen ali nedoločen številnih pravi osebek pomakne v rodilnik ter prevzame sam njegovo službo, takrat se jemlje glagolni dopovedek v srednjem spolu v rabo, pridevni pa sploh s pravim osebkom v rodilnik prestopi.
Slovenska slovnica.	8
84. naloga. (Primeri besedoslovje §. 29.)
Ta fant je rudečeličen. Nekateri človek je bistroumen. Ona-le deklica je čmooka. Ti si kratkoviden. Ta obleka je novošegna. Zajec je brzonog. Stari ljudje so pogostoma brezzobi. Živad je neumna. Strijc je že prileten. Kotel je bakren. Senene grablje so lesene. Prstan je zlat. Verižica je srebrna. Srajca je platnena. Miš ima vitko truplo. Noj ima hitre noge. Vrabec ima sivo rujavkasto barvo. Krt ima gosto dlako. Postrv ima bliščeče luske. Stari Slovani so imeli pogansko vero.
a)	Prenaredite pridevnikove dopovedke v samostalnike v rodilniku ali v samostalnike s predlogom!
b)	Pri zadnjih 6 stavkih postavite namesto dopovedka in dopolnila samostalnik v rodilniku s pomožnim glagolom biti.
Glagol.
§• 68.
Koliko naklonov je pomniti? (£§. 12., 14.) Kako se izobrazuje velelnik? (§. 13) Kako razni deležniki? (§§. 14., 25.) Kako se razdeljujejo glagoli po pomenu? Kako z ozirom na trpež djanja. (§. 24.) Katere oblike se izobražujejo iz sedanjikovega debla, katere iz nedoločnikovega ? (§. 25.)
Vrste glagolov.
a J nes-e-m -— nes-ti, peč-e-m — pei-i (pek-ti), bi-j-em — bi-ti;
h) dvign-em — dvig-no-ti (dvig-ni-ti);
c)	gori-m — gor-e-ti, molči-m — molč-a-ti, sliši-m
—	sliš-a-ti. beži m — bež-a-ti;
d)	hvali-m — hval-i-ti;
e)	dela-m — del-a-ti, orje-m — or-a-ti, ber-e-m
—	br-a-ti, seje-m — se-ja-ti;
f)	kupu-je-m — kup-ova-ti, kralju-je-m — kralj-eva-ti.
Po tem, kako se glagoli glasijo v nedoločniku, delimo jih na šest vrst. Samoglasnik ali zlog, ki veže koren z nedoločnikovo priponko ti, imenuje se vrstna spona. Glagolov koren z vrstno spono daje nedoločnikovo deblo.
a)	Glagoli prve vrste pripenjajo priponko ti naravnost h korenu ter se končujejo v sedanjem času na em. Glagoli te vrste tedaj nimajo vrstne spone.
b)	Glagoli druge vrste imajo vrstno spono HO (ni), v sedanjiku nem.
c)	Glagoli tretje vrste imajo vrstno spono e za šumniki a v sedanjiku pa-im.
d)	Glagoli četrte vrste dobivajo vrstno spono i, v sedanjiku im.
e)	Glagoli pete vrste dobivajo vrstno spono a> v sedanjiku am ali em.
f)	Glagoli šeste vrste dobivajo vrstno spono ova (za mehkimi soglasnih evaj, v sedanjiku i\jem.
Povejte glagolom pod a — f nedoločnikovo in sedanjikovo deblo!
85.	naloga. Boleti, častiti, čutiti, darovati, govoriti, greti, grizti, igrati, imenovati, jezditi, kazati, kopati, korakati, krenoti, kriti, kričati, ležati, liti, loviti, meriti, mignoti, misliti, nagnoti, orati pasti, prati, pihnoti, piti, plavati, premišljevati, pričevati, reči, rediti, robiti, sedeti, streči, striči, svariti, točiti, tresti, trgati, trpeti, viseti, vladati, vprašati, zinoti, želeti.
a)	Postavite te glagole v sedanjik! Povejte, katere vrste je vsak glagol.
b)	Postavite zaznamovane glagole v vse naklone !
c)	Spregajte glagola: orjein, svarim!
d)	Poiščite osebkove glagole!
e)	Določite glagole v ... berilu po vrstnih sponah!
86.	naloga. Snujte razširjene stavke z zaznamovanimi glagoli 85. naloge!
Nesestavljeni glagoli druge vrste so navadno dovršniki, nesestavljeni glagoli ostalih vrst pa ne-dovršniki.
Opomnja. 1. Sledeči glagoli II. vrste so po izimku nedovršniki: ciknoti, drgnoti, gasnoti, ginoti, rinoti, teknoti, toniti, utegnoti, v enoti.
2. Dovršniki so naslednji glagoli I., IV. in V. vrste: dam, dim (denem), ležem, padem, rečem, sedem, sežem, vržem ; — kupim, pičim, počim, pustim, ranim, rešim, skočim, stopim, storim, strelim, trčim; — končam, neham, jenjam, plačam, prodam, srečam.
87.	naloga. Poiščite izmed glagolov 85. naloge dovršnike!
I. Trsta.
§. 69.
1.	Pred-e-ni — pres-ti (pred-ti), plet-e-m — ples-ti (nam. plet-ti);
2.	nes-e-m — nes-ti. griz-e-m — griz-ti ali gris-ti;
3.	greb e-m — greb-s-ti; sop-e-m — sop-s-ti, plev-e-m — ple-ti;
4.	peč-e-m (nam. pek-e-m) peč-i, sež-e-m — seč-i (nam. seg-ti);
5.	(o)-žm-e-m — ože-ti, pn-e-m — pe-ti (nam. pn-ti — napeti);
6.	ml — m(e)l(j)-e-m, zr-e-m —zre-ti (nam. zr-ti);
7.	zna-m — zna-ti, ve-je m — ve-ti, kri-je-m — kri-ti, čn-je-m — ču-ti.
Glagoli I. vrste pritikajo nedoločnikovo priponko ti neposredno enozložnim na soglasnik ali samoglasnik se končujočim korenom; zato se ta vrsta imenuje korenska.
Po kor enskem končnem glasu je ta vrsta razdeljena v 7 razredov; koren se jim namreč končava na: 1. d ali t, 2. s ali z, 3. b, p, v, 4. g ali k, 5. m ali n, 6. 1 ali r, 7. kak samoglasnik.
Opomnja. Glagolom, katerim se deblo končava na g ali k, stapljata se ta glasnika s t v nedoločniku v ž; v sedanjem času se pred e izpreminja k v č, g v ž. D, t in z v deblu prehajajo pred naklonilom ti v s; za b in p v deblu se pred ti vstavlja s.
Glagoli prvih treh razredov se spregajo po tem zgledu:
Koren: pred. Sedanji čas. I. oseba ednine: pred-e-m; 3. oseba
množine: pred-o (predejo). Velelnik. 2. osebe ednine: pred-i; 1. oseba
množine: pred-imo. Deležniki. a)sedanjegačasa:I.pred-e,II.pred-6-č, a, e ;
b)	tvorno preteklega časa: I. pred-ši, II. pred-e-1, dla, o;
c)	trpno preteklega časa: pred-e-n, ena, o;
Glagolnik. pred-en-je; nedoločnik: pres-ti; n a m e n i 1 n i k : pres-t. Glagoli IV. in V. razreda se spregajo po zgledu korenov pek in pn
tako:
Sedanji čas. 1. os. edn.: peč-e-m, pn-e-m; 3. os.
mn.: pek-o (peč-e-jo) pn-o; (pn-e-jo). Velelnik. 2. os. edn.: pec-i, pn-i; 1. os. mn.:
pec-i-mo, pn-i-mo. Deležniki, ajsedanjegačasa: I.—,pn-e,II.pek-o-č, a, e, pn-o-č, a, e;
b)	tvorno pret. časa: I. (s)pek-ši, (raz)pen-ši, II. pek-e-1, kla, o, pe-1, a, o;
c)	trpno pret. časa: peč-e-n, ena, o, (raz)pe-t, a, o.
Glagolnik. peč-e-n-je, (raz)pe-t-je; nedoločnik: peč-i, pe-ti; namenilnik: peč, pe-t.
Opomnja. Glagol mog ima v sedanjiku r namesto ž: morem — mogo (morejo).
Glagol i VI. in VII. se spregajo po zgledu korenov
zr in kri
tako:
Sedanji čas. 1. os. edn.: zr-e-m, kri-je-m; 3. os.
mu.: zr-o (zr-e-jo), kri-jo (kri-je-j-o). V e 1 e 1 n i k. 2. os. edn.: zr-i, kri-j; 1. os. mn.:
zr-i-mo. kri-j-mo. Deležniki, a) sedanjega časa: I. zr-e, kri-j-e, II. zr-o-č. a, e, kri-j-o-č, a, e;
b)	tvorno pret. časa: I. (o)zr-ši, (s)kri-vši, II. zr-1, a, o kri-1, a, o;
c)	trpno pret. časa: zr-t ali zi'-e-n, a, o, kri-t, a, o.
Glagolnik. (cvr-t-je) zr-e-n-je, kri-t-je; nedoločnik: zre-ti, kri-ti; namenilnik: zre-t, kri-t.
88. naloga. Spregajte glagole: padem, pletem, grizem, dolbem, sopem, vržem, začnem, vzamem (velelnik: vzemi), žanjem, zaprem, žrem, pojem, vijem, čujem.
II. vrsta.
§. "0.
Glagoli II. vrste se spregajo potem zgledu: Sedanjikovo deblo: dvign. Nedoločnikovo „ d vi g no. Koren?
Sedanji čas. 1*. os. edn.: dvign-e-m; 3. os. nin.:
dvign-o (dvign-e-jo). Velelnik. 2. os. edn.: dvign-i; 1. os. mn.: dvign-i-mo.
Deležniki, a) sedanjega časa: I. (ven-e), II. (ven-o-č);
b)	tvorno pret. časa: I. dvigno-vši, II. dvigno-1, a, o;
c)	trpno pret. časa: dvingn-e-n, ena, o. Glagolnik. dvign-en-je; nedoločnik: dvigno-ti
(dvigni-ti); namenilnik: dvigno-t (dvigni-t).
Opomnja. 1. Glagolom te vrste, ki pomenjajo kako stanje, ni navaden deležnik trpno pret. časa; zato ne pišite: zmrznen, usahnen, ampak: zmrzel (človek), usahel (usehel) (grm).
2. Pazite! Trpno pretekli deležnik se ne glasi: dvigno-n, ampak: dvign-e-n.
89. naloga. Spregajte glagole: pahnem, piknem, poknem!
III. vrsta.
§. 71,
Glagoli III. vrste razpadajo na dva razreda. V prvi razred spadajo glagoli: štejem, smem, grejem, spejem, urnem (imam). Ti se spregajo kakor glagoli I. vrste sedmega razreda; glagol imam se sprega tako:
Sedanji čas. Iui-a-m — im-a-j-o; velelnik: im-e-j — im-e-j-mo; deležnika sedanjega časa:
imaje, imajoč; deležnika tvorno pret. časa: I. —, II. imel, a, o; deležnik trpno pret. časa: imet ali imen, a, o; glagolnik: imetje ali imenje; nedoločnik: imeti; namenilnik: imet.
Drugi razred obsega glagole, kateri imajo vrstno spono e (za šumniki a), v sedanjiku pa im. Ti se spregajo tako: Sedanjikovo deblo : želi. Nedoločnikovo „ žele. Koren ?
Sedanji čas. 1. os. edn.: želi-m; 3. os. rnn.: žele (želijo).
Velelnik. 2. os. edn.: želi; 1. os. ms.: želi-mo. Deležniki, a) sedanjega časa: I. žele, II. žele-č.
b)	tvorno pret. časa: I (za)žele-vši, II. želel;
c)	trpno pret. časa: žele-n. Glagolnik. žele-n-je; nedoločnik: žele-ti;
namenilnik: žele-t. Opomnje. 1. Glagol vidim, -e t i se v velel-niku nadomestuje z glagolom: gledam -ati.
2. Glagol hočem-hotetise sprega tako: Sedanji čas. hočem-hočejo (hote) aličem-čejo (hte). Velelnik. lioti-hotimo.
Deležniki, a) sedanjega časa: I. hote (hte), II. hoteč, a, e (hteč);
b)	tvorno pret. časa: I. — II. hotel, ela, o (htel, a, o);
c)	trpno pret. časa: hoten, ena, o.
Glagolnik. hotenje; nedoločnik: hoteti; n a m e n i 111 i k : hotet. Z nikalnico ne zrašča v nočem (nečem). 3. Bogateti, zeleneti, črneti, zarudeti, rumeneti, otemneti, drveneti, ostekleti itd. so začenjalni glagoli, ter jim ne rabi trpno pret. deležnik; zato: ozelenel travnik, ogorelo lice.
90. naloga. Spregajte glagole: živim, trpim, vidim, ječim, tičim.
IV. vrsta.
§. 72.
Glagoli IV. vrste imajo vrstno spono i, v sedanjiku i m.
Spregajo se po tem zgledu: Sedanjikovo deblo: hvali. Nedoločnikovo „ „ Sedanji čas. 1. os. edn.: hvali-m ■ 3. os. mn.:
hvali-jo (hvale). V e 1 e 1 n i k. 2. os. edn.: hvali; 1. os. mn.: hvali-mo. Deležniki, a) sedanjega časa: I. hvale, II. hvale-č;
b)	tvorno pret. časa: I. (po)hvali-vši, II. hvali-1, a, o;
c)	trpno pret. časa: hvalj-e-n. ena, o. Glagolnik. hvalj-e-n-je; nedoločnik: hvali-ti;
n a 111 e n i 1 n i k: hvali-t. Opomnje. 1. Glagoli IV. vrste privzemajo za trpno pret. deležnik po odbitej nedoločnikovej končnici pritiklino en, ena, o; pri tem se jim izpreminja
zadnji soglasnik s sponinim i, in sicer: di v j, ti v č, sti v šč, si v š, zi v ž, li in ni v Ij in nj, ri, če nima še druzega soglasnika pred seboj, v rj; za ustniki b, p, m, v se vtika lj namesto sponinega i. Z j in s šumniki zrašča sponin i popolnoma. N. pr. sodi-ti — sodi-en — soj-en — sojen, omlati-ti — omlati-en — omlač-en — omlačen, pusti-ti — pusti-en — pušč-en — puščen, kosi-ti — kosi-en — koš-en — košen, pokazi-ti — pokazi-en — pokaž-en — pokažen, hvali-ti — hvali-en — hvalj-en — hvaljen, rani-ti — rani-en — ranj-en — ranjen, stvari-ti — stvari-en — stvar j-en — stvarjen, svari-ti — svari-en — svarj-en — svarjen, poostri-ti — poostri-en — poostr-en — poostren, odobri-ti — odobri-en — odobr-en — odobren, ljubi-ti — ljubi-en — ljublj-en — ljubljen, utopi-ti — utopi-en — utoplj-en — utopljen, lomi-ti — lomi en — lomlj-en — lomljen, polovi-ti — polovi-en — polovlj-en — polovljen, doji-ti — doji-en — doj-en — dojen, uči-ti — uči-en — uč-en — učen, trešči-ti — trešči — trešč-en — treščen, suši-ti — suši-en — suš-en — sušen, množi-ti — množi-en — množ-en — množen.
(Prim. glasoslovje 5.)
2. Nekateri glagoli se upirajo tem pravilom; trpno pretekli deležnik glagolov: zapečatiti, izpriditi, zmotiti se glasi: zapečaten, izpriden, zmoten.
Kako se razločujejo glagoli II. in IV. vrste v trpno preteklem deležniku?
91. naloga. Spregajte glagole: raniti, učiti, stisnoti!
T. vrsta.
§. 73.
Glagoli V. vrste imajo vrstno spono a, v sedan-jiku am ali em; dele se v štiri razrede.
Prvi razred obsega glagole, ki ob d r ž u je j o a po vseh izpremembah; spregajo se po tem zgledu:
Sedanjikovo deblo: plava. Nedoločnikovo „ „ Sedanji čas. 1. os. edn.: plava-m; 3. os. mn.: plava-jo.
Velelnik. 2. os. edn.: plavaj; 1. os. mn.: plava-j-mo.
Deležniki, a) sedanjega časa: plavaje, II. pla-va-jo-č;
b)	tvorno pret. časa: (pre)plava-vši, II. plava-1;
c)	trpno pret. časa: plava-n, ana. o. Glagolnik. plava-n-je; nedoločnik: plava-ti;
11 a m e n i 1 n i k: plava-t. Drugi razred obsega glagole, ki se v sedanjiku konča vaj o na em; spregajo se tako: Sedanjikovo deblo: klici. Nedoločnikovo „ klica. Sedanji čas. 1. os. edn.: klič-e-m; 3. os. mn.: klič-o (klič-e-jo).
V e 1 e 1 n i k. 2. os. edn.: klič-i; 1. os. mn.: klič-i-mo. Deležniki, a) sedanjega časa: I. klič-e, klič-o-č;
b)	tvorno pret. časa: I. (po)klica-vši,- II. klica-1;
c)	trpno pret. časa: klica-n, ana, o.
Glagolnik. klica-n-je; nedoločnik: klica-ti; n a m e n i 1 n i k : klica-t. Opomnja. Pred sedanjikovim em se deblo mnogovrstno izpreminja: 1. goltniki k, g, li in sikavci C, z, s prehajajo z i v sorodne šumnike 6, ž, š, sk pa v šč; n. pr.
Jok-a-ti — joki-e-m — joč-em, klic-a-ti — kličem, dih-a-ti — diš-em, pis a-ti — piš-em, isk-a-ti— išč-em.
2.	Pred em prehaja di v j, ti pa v č; n. pr. glod-a-ti
—	glodi-em — gloj-em, met-a-ti — meti-em meč-em.
3.	Za ustniki b, p, m, v se pred em vtika lj namesto-i; n. pr. zib-a-ti — zibi-em — ziblj-ein, kop-a-ti — kop-lj-em, drem-a-ti — drem-lj-em, dev-a-ti — dev-lj-em.
4.	V ta razred spadajo tudi glagoli: kl-a-ti — koli-em — koljem, or-a-ti — ori-em — orjem, sl-a-ti
—	(po)šljem, stl-a-ti — steljem.
Opomnja. Glagoli tega razreda se pregibljejo tudi po zgledu prvega razreda; vedno po zgledu „klicati" se spregajo zgoraj pod 4 imenovani glagoli, dalje glagoli, katerim se nedoločnikovo deblo končava na ca, za, sa, in glagoli: iskati, lagati, metati; n. pr. dih-am ali diš-em, jok am ali joč-eiu, zib-amali ziblj-em. Tretji razred obsega glagole: Ber-e-m — bra-ti, per-e-m — pra-ti, žen-e-m — gna-ti, zov-e-m — zva-ti, žg-e-m — žga-ti, tk-e-m (tk-am) — tka-ti.
Sedanjikovo deblo: per. Nedoločnikovo „ pra. Sedanji čas. 1. os. edn.: per-e-m; 3. os. mn.:
per-o (per-e-jo); Velelnik. 2. os. edn.: per-i; 1. os. mn.: per-i-mo. Deležniki, a) sedanjega časa: I. per-e, II. per-o-č;
b)	tvorno pret. časa: I. (o)pra-vši, II. pra-1;
c)	trpno pret. časa: pra-n, ana, o. Glagoluik. pra-n-je; nedoločnik: pra-ti;
n a m e n i 1 n i k: pra-t.
Četrti razred obsega glagole, katerim se nedoločnikovo deblo končava na a. sedanjikovo pa na samoglasnik;
n. pr. bljuva-ti — blju-je-m, kljuva-ti — klju-je-m, kova-ti — ku-je-m, pljuva-ti — plju-je-m, rova-ti — ru-je-ni, seja-ti — se-je-m, sij a-ti — si- je-m, smeja-ti se — sme-je-m se, trova-ti — tru-je-m, ščuva-ti — šču-je-m.
Sedanjikovo deblo : ku, nedoločnikovo n : kova, Sedanji čas. 1. os. edn.: ku-je-m,
3. os. mn.: ku-j-o (ku-je-jo). Velelnik. 2. os. edn.: ku-j,
1. os. mn,: ku-j-mo. Deležniki, a) sedanjega časa: I. ku-j-e,
II. ku-j-o-č;
b)	tvorno pret. „ I. (s-)kova-vši,
II. kova-1;
c)	trpno „ „ kova-n, ana, o.
G1 a g o 1 n i k. kova-n-je; nedoločnik: kova-ti: namenilnik: kova-t. O p o m li j a. 1. Glagol dajati se sprega v sedanjiku ali po 1. ali po 4. razredu te vrste; zato daja-m ali da-je-m.
2. Poleg oblik: blju-je-m, klju-je-m itd. so navadne tudi: blju-va-m, klju-va-in itd.
92.	naloga. Spregajte glagole: pitam, zibljem, žgem, sejem!
VI. Trsta.
§. 74.
Glagoli te vrste dobivajo vrstno spono ova (za mehkimi soglasniki evaJ, v sedanjiku -ujem. Sedanjikovo deblo: daru. Nedoiočnikovo „ : darova. Sedanji čas. 1. os. edn.: daru-je-m,
3. os. mn.: daru-jo (dar-u-je-jo). V e 1 e 1 n i k. 2. os. edn.: daru-j,
1. os. mn.: daru-j-mo. Deležniki, a) sedanjega časa: I. daru-je,
II. daru-jo-č; b) tvorno pret. „ I. (po)darova-vši,
II. darova-1; cj trpno „ „ darova-n, ana, o. G1 a g o 1 n i k: darova-n-je, nedoločnik: darova-ti; namenilnik: darova-t.
93.	naloga. Spregajte glagole: prepisujem, plačujem, varujem, verujem!
Posebna sprega.
§. 75.
Glagoli: biti, iti, dati, jesti, vedeti imajo posebno sprego, in sicer:
Sedanji čas. Ednina.
1.	os. sem gre-m, id-e-m da-m	je-m ve-m
2.	„ si gre-š, id-e-š da-š	je-š ve-š
3.	„ je gre, id-e da	je ve
Dvojina.
t. „ sva, sve gre-, ide- da-	je- ve- | va, ve
2. 3. „ sta, ste gresta, e, id-eta, e das-	jes- ves- j ta, te
Množina.
1.	„ smo gre-, id-e- da-	je- ve- ) mo
2.	„ ste gre-ste, id-e- das-	jes- ves- j te
3.	„ so gre-do, id-o (id-e-jo) da-de (dado) je-do	ve-do.
Velelnik.
Ednina.
2.3. „ bod-i id-i da-j	je-j ved-i
to
GO
S 2. 3.
S*
p
! i-
I 2.
os. bod-i-va, ve id-i-„ bod-i-ta, te id-i-
bod-i-mo bod-i-te
I.	—
II.	bodoč, a, e
I.	bi-vši
II.	bi-1, a, o
id-i-id-i-
Dvojina. da-j-da-j-
Množina.
da-j-
Deležnika sedanjega gred-e, id-e	—
gred-o-č, id-o-č	—
Deležniki preteklega (pri)šed-ši	da-vši
šel, šla, šlo	da-1
trp.
«o
del. (pre)bi-t, a, o (najd)id-e-n, ena, o da-n
Glagolnik. bi-t-je	—	da-n-je
Nedolo čnik. bi-ti	iti	da-ti
Namenilnik. (izne)bi-t	—	da-t
je-j-je-j-
je-j-je-j-
č a s a. jed-e jed-o-č
časa. (po)jed-ši jed-el, dla, o,
je-1, a, o (po)jed-e-n
jed-e-n-je
jes-ti
jes-t
va, ve ta, te
1110 te
ved-i- } ved-i- j
ved-i- | ved-i- |
ved-e ved-o-č
(z)vede-vši ved-el, ela, o
(iz) ved-e-n ved-e-n-je vede-ti ved-e-t.
IsS CO
Opomnja. 1. Sestavljenke s pomožnikom biti, namreč: dobiti, iznebiti, prebiti, zabiti se pregibljejo navadno po IV. vrsti, samo da se glagolu prebiti trpni deležnik glasi: prebit, a, o.
2.	Glagolu iti se glasi prihodnik: pojdem, poj-deš itd., ki ima tudi svoj pravilni velelnik: pojdi.
Druge sestavljenke: dojdem (doidem), izidem, najdem, poidem, preidem, pridem, snidem se, zajdem ali zaidem — ravnajo se popolnoma po zgledu iti. Zato se jim glasi pretekli deležnik I.: došedši, iz-šedši, našedši, sešedši se itd.; in II.: došel, našel, pošel, prešel, sešel, zašel.
Razločujte pojdem in poidem! (Živež poide.)
3.	Kadar se glagol jem sestavi s predlogom s, dobiva zarad ložje izreke n namesto j; snem — snesti — snedel.
4.	V sestavah se glagolu ved velelnik poleg pravilnega vedi glasi tudi: vej; n. pr. zapovedi ali zapovej.
94. naloga. Spregajte glagole: dobiti, najti, sniti se, zvedeti.
Dovršni in nedovršni glagoli.
§• 76.
a)	Stiskam — stisnem, suvam — sunem; nesem — odnesem, učim — naučim;
b)	rečem — izrečem; kupim — nakupim;
c)	strelim — streljam, požrem — požiram;
d)	udarim — bijem, ujamem — lovim;
e) grem — hodim — hojevam, nesem — nosim — noševam.
a)	Iz nedovršnika se napravi dovršnik, ako se, če je mogoče, postavi v drugo vrsto, ali ako se v izvirnej obliki sestavi s predlogom.
b)	Dovršnik ostane dovršnik tudi po sestavi s predlogom.
c)	Dovršnik dobi nedovršni pomen, ako se pomakne v višjo vrsto, da se na glasu okrepi ali da se podaljša.
d)	Nekateri glagoli imajo posebne oblike za dovršni in za nedovršni pomen.
e)	Nedovršniki so: 1. vršilni, ki znanijo sploh — trpež djanja; 2. opetovalni, ki kažejo večkratno _ djanja, 3. ponavljalni, ki naznanjajo, da se opeto-vano djanje zopet in navadno godi in pogosto ponavlja.
95.	naloga. Pretvorite sledeče glagole v dovrš-nike: vlečem, predem, vijem, grabim, sekam, slišim, kličem, trgam, berem, klečim, delam, lovim, pijem, jem, lomim, ženem, letim. N. pr. izvlečem, pokleknem.
96.	naloga. Pretvorite sledeče glagole v ne-dovršnike; izgovoriti, ogledati, ozreti, zmrznoti, skočiti, pahnoti, pokriti, prekleti, pihnoti, vzdignoti, končati, plačati, prodati. N. pr. izgovarjati.
97.	naloga. Razločujte dovršnike od nedo-vršnikov: storiti, delati, udariti, ujeti, metati, obljubiti, reči, biti, obetati, govoriti, praviti, vreči, loviti.
98.	naloga, a) Postavite sledeče glagole v VI. vrsto: zadelati, povprašati, obrezati, napolniti, obiskati, izplačati, srečati, premagati, obdelavati;
9*
b)	sledeče poslaviti v V. vrsto: i7nesti, napojiti, ocediti, razcvesti, požreti, prikloniti, užiti, naviti, ogreti, pihnoti, pahnoti, odpustiti, sesti, odpreti, ošteti, umreti, napeti, mahnoti, stegnoti, sllenoti (sklepniti), ponoviti;
c)	sledeče postavite v V. in VI. vrsto: vrnem, priporočim, premislim, okopljem.
Baba dovršnih in nedovršnih glagolov.
§■ "T.
a)	Cirkniško jezero se vsako leto posuši. Roka roko umije — Ustavi se kmalu kolo življenja. Jaz poj dem v Ljubljano. (Dolgo smo imeli lepo vreme); naenkrat nam oblak nebo skrije.
b)	Hlapec obrača seno. — Vino razveseljuje človeku srce. Začnite se obuvati! Nehajte pisati! — Okno gre odpirat. — (Odpri okno!) Ne odpiraj okna!
a) Površniki v sedanjiku nam služijo:
1.kedar	pripovedujemo, da se godi večkratno djanje vsakokrat p osebe, ali da je vsak čas enako veljavno, posebno v pregovorih;
2.	kedar naznanjamo s sedanjikovo obliko p r i hodno djanje, to pa zlasti pri glagolih, ki so sestavljeni s predlogom po ter pomenjajo kako premikanje;
3.	polegnedovršnikov, kedar kako preteklo dogodbo v sedanjost pomak-
nemo, da se nam bolj živo pred oči postavi.
b) Nedovršniki nam služijo:
1.	kedar odgovarjamo vprašanju:
kaj delaš ?
2.	kedar zaznamujemo večkratno ali ponavljajoče se djanje;
3.	kedar je v stavku eden izmed glagolov: jeti, začeti, pričeti, jenjati, nehati;
4.	Z a n a m e n i 1 n i k po glagolih pre-m i k a n j a ;
5.	pri nikalnem velelnik u.
100. naloga. Kaj hočeš danes popoldne delati? Danes hočemo še počivati. Ali se še niste spočili od včerajšnjega pota? Solnce vsak dan priplava izza gor. Počasi se daleč pride. Človek veliko pretrpi na svetu. Preoster nož se hitro skrha. Sladko spanje razpodi človeku tužne misli. V nedeljo pojdem v cerkev. Vse veselje v kratkem mine. Jaz te opomnim, ko bi ti pozabil. Bog plačuje in kaznuje. Žito jame polegati. Sadje je jelo dozorevati. Solnce vzhaja in zahaja. Žaba ni nehala napihovati se. Otroci so šli jagod nabirat. On se pride obuvat. Vzdigni to breme! Ne vzdiguj pretežkega bremena! Povej to povest materi! Ne pravi materi te povesti. Hlapci prijezdijo, konje napajat. Deklice pripojejo na polje žet.
a)	Poiščite dovršnike in nedovršnike ter povejte pri vsakem, zakaj se rabi.
b)	Storite prav tako pri glagolih v . . . berilu!
Velelnik. v
§. 78.
Mladi starega spoštuj! Dete, ne se bati! Danes mi ne boš delal. Lice naj bo živo ogledalo tvojih misli.
Velelnik se nadomestuje:
1. z nedoločnikom, 2. s prihodnim časom, 3. z želelnikom, da se povelje izreče v prijaznejšej in menj osornej obliki.
101. naloga. Namestujte velelnike z drugimi oblikami: Bratec, ne jokaj se! Ubogaj me! Nikdar ne obkladajte šibkih otrok s težkim delom! Ne prisegajte po krivem! Ne nosi zamere v svojem srci! Bog obvaruj naša polja pogubne toče! Zdravi ostanite!
Trpna oblika.
§. 79.
Katera oblika-je trpna?
a)	Trpno obliko nadomestujemo najraje z glagoli tvorne .oblike, zlasti takrat, kedar imenujemo osebek, ki kaj dela in katerega djanje prehaja na kak predmet.
b)	Kedar pa naznanjamo, da osebek ne dela sam, marveč da neko tuje djanje tako rekoč trpi, pa ne imenujemo osebe ali reči, od katere to djanje izhaja, tedaj umerimo glagolu trpni pomen.
Samo prehodne glagole moremo devati v trpno obliko; to pa:
1.	če se jim pridene povratni zaimek se,
2.	če se trpno preteklemu deležniku doda pomož-nik „biti".
102.	naloga. Dekla peče kruh. Vinogradnik sadi trto. Kmetič znaša snopje na ramah. Fantič je kruh. Danes plešejo svatje. Nekemu kmetu je tat po noči ukradel najboljšega konja. Gospodar seje zrnjiče s pestjo. Ljudje molijo v cerkvi.
a)	Izpremenite te stavke v trpne s pomočjo povratnega zaimka! (Osebek tvornega stavka izpu-ščajte!)
b)	Postavite trpne stavke v pretekli in prihodničas!
103.	naloga, a) Snujte stavke v sedanjem, preteklem in prihodnem času s temi deležniki:
klican, vabljen, tepen.
b) Poiščite iz 80. in 81. naloge stavke v trpnej obliki.
c) Dopolnilo, t
§. 80.
Kaj je dopolnilo? Kateri govorni razpoli se rabijo za dopolnilo? V katerih sklonih utegne biti dopolnilo ?
a)	Vadi se pisati (pisanja)! Sila uči moliti (molitev). —
b)	Dete še ne more hoditi. Ali mi utegnet e pokazati pot? Ali smem skakati po travniku? Tega oblačila nečem nositi. Jaz moram delati. Daj se očetu poučiti.
a)	Za dopolnilo nam rabi tudi nedoločnih.
b)	Kedar pa je nedoločnih v zvezi z glagolom morem ali utegnem, smem, hočem (nečem), moram, dam, tedaj nedoločnih ni dopolnilo, marveč dopovedek, oni glagoli pa vezila.
104. naloga. Gospod ukaže molčati. Pes pomaga lovcu loviti. Dal sem si napraviti novo suknjo. Slišim zvoniti. Hišo mora zidati mož. Zemlja ne more več £ popiti obilne vode. Popotnik ne ve kam obrniti se. a. Strahov se bati je nespametno. Ne utegnem nikamor 4-iti. Ne dovoli bolniku jesti težkih jedil. ^Razumeti resnice božje je dar božji. Lenuh neče delati. Upam se nekaj počiti. "Ne daj se zapeljati v slabo društvo. Sram te bodi brez dela postopati! Brez dela postopati je vsacemu sramota. Spartanci so znali z malo besedami mnogo povedati. Spartanci se niso smeli razvaditi z nasladnimi jedili.
Poiščite nedoločnike:
a)	ki so osebki, b) dopovedki, c) dopolnila.
d) e) Prilastki in določila.
§. 81.
Kateri govorni razpoli služijo v prilastke ? Koli-kero določil je razločevati? S katerimi besednimi plemeni se izrazujejo?
105. naloga, a) Izpišite iz 104. naloge prilastke!
b)	Razločujte v 45. in 46. nalogi dopolnila od določil.
Besedni red v golem in v razširjenem stavku.
§• 82.
a)	Jabolko visi. Razvada je bolezen. Vriskam. Daj mi kruha!
b)	Učitelj hvali učenca. Očetov blagoslov zida otrokom hiše. Smrt ozdravi človeka vseh bolečin.
c)	Materina beseda je pravo zrcalo vsakega ljudstva. Otroci naj bodo podpora staršem (staršev). Ljubezen do očetnjave je Avstrijancu kinč.
d)	Ti siga poslušal. On gaje poslušal.
e)	Dobro m u je. Je li to resnica?
f)	Fant n e piše 1 e p o. To n e b i bilo prav.
g)	Popotniki smo na zemlji. Med cvetje se skrivajo tudi strupene kače.
Vrsta ali red, po katerem se vrste besede v stavku, imenuje se besedni red ali besedosleč^je.
a J Osebek stoji navadno na prvem mestu, dopovedek pa na drugem; vezilo ali kopula se devlje med osebek in dopovedek. Redarje osebek v glagolu skrit, stopi glagolov dopovedek na prvo mesto.
b) Dopolnila se devajo za tisto besedo, katerej sd-dodana v dopolnovanje; dajal-nikovo dopolnilo stoji pred tožilnikovim, tožilnikovo pred rodilnikovim.
c)	Pridevnikovi prilastki stoje pred svojim imenom, samostalnikovi pa za njim.
d)	Krajša breznaglasna oblika osebnih zaimkov (me, te, se, ga, je, mi itd.) stoji sploh med pomožnikom in glago-lom ali med osebkom in dopovedkom; samo sedanjikov pomožnik 3. edninske osebe je in pa oblike bom, boš, bo imajo breznaglasne osebne zaimke vedno pred seboj.
e)	Breznaglasnice (sem, si, je itd., bom, boš itd., čem, češ itd., besedica bi in krajše oblike osebnega zaimka ne začenjajo stavka; glagol sem stoji na prvem mestu le takrat, kedar mu sledi vprašalni li ali kedar ni pomožnik.
f)	Nikalnica ne stoji vselej pred svojim glagolom ter odrine načinovno določilo za glagol; kedar se snide z besedico bi, stopi navadno pred njo.
g)	Kedar se glavna misel ne opira na osebek, ampak na kateri drugi stavkov člen, stopi ta na prvo mesto.
G. Zloženi stavki.
§. 83.
Smrt kosi. Smrt kosi vse od kraja. — Smrt ne pokosi le starosti, ampak smrt postreli tudi mladino. Smrt kosi, a nikdar ne izbira. Lažnjivcu nikdo ne
verjame; vrh tega se lažnjiva usta tudi Bogu studijo. Kdor laže, temu nikdo ne verjame. Pomlad je lep čas, katerega ima vsak rad zato, ker nam prinaša mnogo veselja.
Stavki so ali enoviti (prosti) ali zloženi; enoviti stavki so ali goli ali razširjeni.
Zložen stavek je sestavljen iz dveh ali več enovitih stavkov, ki so zvezani v eno celoto. Stavek, ki sestoji samo iz dveh stavkov, je enovito zložen stavek.
Deli zloženih stavkov so ali glavni (samostal-ni), ali pa glavni z zavisnimi (stranskimi) stavki.
Glavni stavek je vsak stavek, kateri sam ob sebi dopoveduje celo misel, ki je sam ob sebi razumljiv.
Zavisni stavek pa je tak stavek, kateri samo z glavnim stavkom vred izrekuje polno misel.
V eno celoto zbrani stavki morajo se glede obsežka strinjati; stavki celo drugačnih misli se ne morejo zlagati.
106. naloga. Kropiva ne pozebe. Sloga je od Boga. Vrana vrani oči ne izkljuje. Kokoš vse razbrska; enako dela zapravljivka. Sanj je laž; a Bog je istina. Jabolko ne pade daleč od jablani. Človek kaže v mladosti, kaj bo v starosti. Sreča je opotočna. Kdor dolgo izbira, (ta) izbirek dobi. Pomislite, da je minljivo vse na svetu. Da Bog za nas skrbi, to nas tolaži vse žive dni.
a)	Razločujte, so li ti stavki enoviti, ali zloženi!
b)	Poiščite v zloženih stavkih glavne stavke!
I. Enovito zložen stavek.
a) Priredje.
§. 84.
Človek obrača, Bog obrne. Steblo se posuši, in zrno dozori. Niti bodi med, niti bodi jed (strup)! Bog ne gleda besed, ampak on gleda srce. Vsa telesa so težka; zato pada tudi najmanjši prah k tlem.
Zložen stavek, ki sestoji iz samih glavnih stavkov, je priredno zložen stavek ali priredje. Iz dveh glavnih stavkov sestoječe priredje se imenuje enovito priredje.
Glavna stavka se ali brez veznika postavita drug poleg drugega, ali pa ju veže kak veznik.
Razmerje med glavnima stavkoma je trojno: ali sta sorodnega, ali protivnega pomena, ali pa izreka eden vzrok veljavnosti drugega.
Priredje je tedaj ali vezalno, protivno ali sklepalno zloženo.
Vezalno priredje.
§. 85.
Vezalno priredje se združuje ali brez vezi, ali po teh vezni k i h: in, (i), (pa) in pa, ter, tudi, ali, ne le-ampak tudi, ne samo-ampak tudi, ne le-temveč tudi, ne-ne, ni-ni, niti-niti, tako-kakor, potem, potlej, na to, v tem, vrh tega, naposled, zdaj-zdaj, nekaj-nekaj, nekoliko - nekoliko, včasih-včasih, namreč, zlasti, posebno (sosebno, osobito).
Stavka vezalnega priredja se ločita drug od drugega z vejico; če sta daljša deva se med nju podpičje.
Opomnja.
1.	Pred veznikom in in pri vseh podvojenih vez-nikih stoji tudi med daljšima stavkoma samo vejica.
2.	Kateri vezalni vezniki se rabijo tudi kot prislovi?
107. naloga.
Zvežite sledeče enovite stavke po dva in dva v enovita priredja:
Dežuje. Solnce sije (zdaj-zdaj). — Ne prevzemi se v sreči! Ne ponižuj se v nesreči! (Niti-niti). — Naša zemlja ima podobo krogle. Druga nebesna telesa so okrogla (tudi). — Mraz me trese. Vročina me kuha (včasih - včasih). — Prepelica se hrani s semenjem. Črvi so ji po godu (ne le-ampak tudi). •— Raca je plavarica. Trije prednji prsti so zvezani s plavno pečico (namreč). — Krompir je kruh ubožcem. Gospoda ga rada je (tudi). —
Protivno priredje.
§. 86.
Duša je neumrjoča, telo pa je umrjoče. Sanj je laž, a Bog je istina. Zajec še dosti dobro voha; samo vid mu nič kaj posebno ne služi.
Protivno priredje se združuje ali brez vezi, ali po teh le veznikih:
a (ali), pa, pak, toda, le, samo, vendar, ne-any>ak, ne-nego, ne-temveč, ali-ali, sicer, drugače, inače.
Stavka protivnega priredja se ločita drug od drugega z vejico,- kedar sta daljša, deva se med nju podpičje.
Opomnja. Veznik ali je protiren, če se da zameniti z a, vezalen pa, ako se more zameniti z in.
108. naloga. Zvežite sledeče enovite stavke v enovita priredja:
Volja je dobra. Meso je slabo (a). — Žetev je velika. Delavcev je malo (a). — On dela. Ti roke križem držiš (pa). — Vse na svetu se stara. Narod vedno živi (le). — Vse nas zapusti v smrti. Dobra dela gredo z nami (samo). — Bog ne gleda besed. On gleda srce (ampak). — Ne hodi med slabe tovariše! Drži se pridnih! (temveč). — Dolgo sem te opominjal. Zastonj je bila vsaka beseda (vendar). — Grmi. Zemlja se trese (ali-ali). Hitro ubogaj! Šiba bode pela (sicer). — Poboljšaj se! Iz tebe ne bode prida (drugače). —
Sklepalno priredje.
§. 87.
Varujmo se grehov; grehu kazen za petami hodi. Ob hudej uri ni hitro voziti se; kajti za vetrom rad potegne blisk.
Sklepalno priredje se združuje ali brez vezi, ali po teh le veznikih: zakaj, kajti, zato, zatorej, zarad tega (zategadelj), vsled tega. tedaj, saj.
Stavka sklep alnega priredja se ločita s podpičjem.
Veznikom, ki vežejo glavne stavke v priredja, pravimo priredbeni vezniki. (§. 65.) Kt.teri so?
109.	naloga. Zvežite sledeče stavke v priredja: Oči so božji (\ar. Oči moramo skrbno varovati (zato)
—	Kanja rada preži na miši. Po nekaterih krajih pravijo kanji mišur (zarad tega). — Zrak se v prav velikej daljavi vidi višnjev. Nebo je višnjevo (vsled tega). — Čestokrat nastane iz iskrice silen požar. Z ognjem je previdno ravnati (torej). — Z barometrom merimo le zračni tlak. Vremenik ni zanesljiv vremenski prerok (zato). — Počakaj! Nisi voda (saj).
—	Delajte pokoro! Ura smrti ni znana (zakaj). —
110.	naloga. Z vodo si kuhamo jedila; voda nas tudi ozdravlja mnogih bolezni. Sava se izteka v Donavo; Soča pa se izliva v jadransko morje. Pes se zbudi pri najmanjšem šumu; kajti njegovo spanje je lahko. Glavno svojstvo vsakega psa je zvestoba; zaradi tega je pes človeku med vsemi živalimi najljubši tovariš. Prešič je sicer nesnažen; vendar je njegova korist prav velika. Na najvišjih gorstvih ne raste niti drevje, niti ne more ondi nobena žival živeti. Miši so škodljive; zatorej jim nastavljamo pasti. Hudobni beži, pravični pa je neprestrašen. Puranom je všeč vsaka piča; najbolj jim ugaja menda koruza. Lep je božji svet, gora mu je cvet. Votlo v turnu klenka bron, smrtno pesem poje zvon.
Priden človek ima kruha; glad mori samo lenuha. Povsod je božja zemlja; ali dom je vsakemu naj-milejši. Duša naša ne umrje; ona bo vekomaj živela.
a)	Razločujte vezalna, protivna in fklepalna priredja!
b)	Razložite glavne stavke po stavkovih členih, a povejte najprej pri vsakem, je li gol ali razširjen.
b) Podredje.
§. 88.
a)	Prosilec nosi zlata usta. Kdor prosi, ta nosi zlata usta.
b)	Bog nam pomaga. Bog je (tisti), ki nam pomaga.
c)	Zvesto izpolni obljubo. Zvesto izpolni (to), kar si obljubil.
d)	Pognojena njiva je plodovita. Njiva, k i se je p o g n o j i 1 a, je plodovita.
e)	Po storjenem delu počivaj! Kedar si delo storil, počivaj.
Zložen stavek, ki sestoji iz glavnega in zavis-nega stavka, imenuje se (enovito) podredje.
Zavisnik stoji pred glavnim stavkom ali za njim ter se od njega loči z vejico. Kedar pa stoji sredi glavnega stavka, ima vejico pred in za seboj.
Zavisnike vežejo z glavnimi stavki:
1. oziralni zaimki, 2. vprašalni prislovi, 3. pod-redbeni vezniki: kjer, kjer koli, kamor, koder; — kedar, ko, dokler, od kar, pt edno, kakor hitro, —
kakor, kakor — tako, kolikor — toliko, nego čim-tem, ker, če, ako, da, samo da, da-si, da-situdi (§. 65).
Z zavisnim stavkom nadomestujemo člene glavnega stavka; zato razločujemo osebkove, dopovedkove, do-polnkove, prilastkove in prislovne zavisnike.
Ponavljajte nauk o oziralnih zaimkih!
111.	naloga. Kdor ne napreduje, ta zaostaja. Kar se v mladosti naučimo, to najložje pomnimo. Kdor za smolo prime, osmoli se. Zdravi ne ve. kako je bogat. Ne pozabi dobrote, katero ti je kdo skazal. Kedar pije ena gos, pijo tudi druge. Čim višje kdo stoji, tem nižje more pasti. Domovina je kraj, kjer je naša zibel stala. Kdor je v malem zvest, njemu se da veliko v pest. Dokazano je že zdavnaj, da je zemlja okrogla. Ako hočemo veliko let šteti, moramo od mladih nog zmerno živeti. Tudi sovražnika je treba poslušati, kedar resnico govori. Kdor neče, kmalu najde izgovor. Železo je treba kovati, dokler je vroče. Komur prerano zvoni, tisti še dolgo živi. Toliko si mora vsak človek usta odpreti, kolikor si upa požreti. Vsak ve, kje ga črevelj tišči.
a)	Poiščite najprej glavne stavke, potem pa zavisnike!
b)	Poiščite besede, ki vežejo glavne stavke z za-visniki, ter povejte, so li podredbeni vezniki, oziralnj zaimki ali pa prislovi.
112.	naloga. 1. Kedar žalost do vrha prikipi, že veselje se glasi. 2. Čas beži, bližje prihaja polnočna ura. 3. Zopet se vrata odpro, in taisti starček
Slovenska slovnica.	\ f)
stopi v izbo. 4. Da se resnica prav spozna, treba je čuti oba zvona. 5. Kdor na zadnje pride, ta dobi kosti. 6. Kjer je obilnost, tam je presilnost. 7. Starček svari plesalce, ganljive so bile njegove besede. 8. Čast je ledena gaz, ki hitro zvodeni. 9. Gorje vam bode, ako moram pipo odpreti. 10. Teh besed še ni izgovoril, in vsi zaženo krohot. 11. Dobro vemo, da se šališ. 12. Česar oko ne zagleda, to srcu ne preseda. 13. Tisti mi je brat, kateri bi mi storil dobro rad. 14. Kakor hitro je ura polnoči odbila, nastane hipoma strašen vihar. 15. Grom, kakor bi se svet podiral, hrumi trumi divjih plesalcev na ušesa. 16. Druhal nesrečnih veseljakov beži na višine; a deroči valovi jih hitro dohite. 17. Ni ga bilo nobenega, ki bi ne bil žalostno poginil. 18. Drugo jutro potihne vihar; vendar voda je vedno naraščala. 19. Ta voda, katerej se pravi celovško jezero, ostala je do današnjega dne. 20. Smrt vse omaja, nje kosa kosi od kraja.
Razločujte priredja od podredij!
Osebkovi zavisniki.
§. 89.
L a ž n j i v e c ne najde vere. Kdor laže, (ta) ne najde vere. Kdor za smolo prime, osmoli se. Dobro živeči dolgo živi. Dolgo živi, kateri dobro živi. Dobro se samo hvali. Kar je dobro, (to) se samo hvali. Izpolnovanje božjih z a p o v e d i je prava pot do Boga. To je prava pot do Boga , da izpolnujemo božje zapovedi.
Zavisniki, ki namestujejo osebek glavnega stavka, imenujejo se osebkovi. Osebkovi zavisnik odgovarja vprašanju: kdo? ali kaj?
Z glavnim stavkom ga vežejo:
1.	oziralni zaimki (kdor, kar, kateri, ki);
2.	kateri podredbeni veznik, najcešče da.
V glavnem stavku stoji pogostoma ali se pa more v mislih dodati kak kazalnik. Včasih se da osebkovi zavisnik zopet izpremeniti v osebek glavnega stavka. Stavkom, katere veže kak oziralni zaimek, pravimo tudi oziralni.
Opomnja. Včasih se ozira oziralnik kar na ves glavni stavek. K. pr. Prijatelj me je obiskal, kar me je zelo veselilo. Taki stavki so nepravi oziralni stavki.
113.	naloga. Delavec zasluži plačilo. Miroljubni se ogiblje prepira. Pogumni zmaga. Slepec ne more slepca voditi. Škoda izmodri človeka. Otrokom se spodobi uljudnost. Lenuh sam sebi čas krade. Malopriden gospodar čredi vodo kali. Dobrotnik ubogim je Bogu mil. Okroglost naše zemlje je že dolgo znana.
a)	Pretvorite te enovite stavke v podredja z osebkoviini zavisniki!
b)	Poiščite osebkove zavisnike v 111. in 112. nalogi!
114.	naloga. On mnogo potrebuje. On nikoli ni srečen. — On ljubi resnico. On resnici ne maši ušes. — Ni se storilo. Ni se zvedelo. — On hoče iti na Dunaj. On naj pusti trebuh zvunaj. — On dolgo izbira. On dobi izbirek. — Kača ga je piknola. On se boji zvite vrvi. — On skriva ukradeno blago.
10*
On je tudi tatvine deležen. — On se boji trna. On ne bode natrgal rož. — On hoče visoko priti. On mora trden v glavi biti. — On ni z menoj. On je zoper mene. — Solnce stoji. To je gotovo.
Izpremenite te enovite stavke v podredja z oseb-kovimi zavisniki!
N. pr. Kdor mnogo potrebuje, ta nikoli ni srečen.
Dopovedkovi stavki.
§. 90.
Bog nam pomaga. Bog je, ki nam pomaga. Lažnik resnico zavija. Lažnik je, kdor resnico zavija.
Zavisniki, ki namestujejo dopovedek glavnega stavka, imenujejo se dopovedkovi.
115. naloga. Razširite sledeče stavke v podredja z dopovedkovimi zavisniki: Ti si njegov rešitelj. On je njen varuh. Bog je stvarnik vsega sveta. Ptiči pokončujejo gosenice. Vejnati rogovi kinčijo jelena.
Dopolnkovi stavki.
§. 91.
Zvesto izpolni obljubo! Zvesto izpolni, kar si obljubil. Ne veruj p r i 1 i z o v a 1 c e m. Ne veruj (tem), kateri se ti prilizujejo. Vsak človek si želi zdravja. Vsak človek si želi, d a bi bil zdrav.
Zavisniki, ki namestujejo dopolnek glavnega stavka, imenujejo se dopolnkovi ter odgovarjajo vprašanjem: koga? kaj? komu? čemu? česa?
Z glavnimi stavki se vežejo:
1.	po oziralnih zaimkih,
2.	po poclredbenih veznikih, najčeščepo vezniku da.
V glavnem stavku stoji ali se more v mislih
dodati kak kazalnik.
Včasih se da dopolnkov zavisnik izpremeniti v dopolnilo glavnega stavka.
116.	naloga. Jezus je prej napovedal, da otl mrtvih vstane* Kogar Bog ljubi, tega kaznuje. Povej mi, kar ti je sosed pravil. Naj čuje zemlja in nebo, kar pobratimi pojo* Kdor zgodaj vstaja, temu kruha ostajat Smrt ozdravi, kar boli* Kar sem kupil, to bodem lupil* Pomislite, da so minljive vse posvetne stvari* Pomni, da smrtna žetev vsak dan bolje dozori. Pomisli človek, da si sad prahu. Greh je kriv, da človek pozabi na Boga. Ubogljivi rad stori, kar se mu zapove* Kdor je pameten, temu se smili tudi živina* Ne zabi, da na svetu sreča nesreči roko podaje.
a)	Poiščite dopolnkove stavke!
Pazite, da bodete prav povpraševali!
b)	Pretvorite zavisnike zaznamovanih *stavkov v dopolnke!
117.	naloga. Pokopljimo mrliče! Daj vsakemu svoje! Strezi bolniku! Ubogemu rad pomagam. Lenuh se zanaša na podporo drugih. Uživajmo božje darove ! Vsejano zabranajmo! Verujemo na življenje po smrti. O minljivosti vsega posvetnega se vsak dan bolje prepričujemo. Usmili se prosečega! Varoval sem se prehlajenja.
Pretvorite dopolnke v zavisne stavke!
Zavisni vprašalni stavki.
§. 92.
Kdo je ustvaril svet? Vem, kdo je ustvaril svet. Kaj se je zgodilo ? Ne vem, kaj se je zgodilo. Koliko let si star? Povedal sem ti, koliko let sem star.
Kedar vprašalni stavek zavisi od glavnega, izgubi svoj vprašalni značaj; zato tudi nima vprašaja (?) za seboj.
Dobesedni govor.
§. 93.
Solon je rekel Krezu: „Nikdo se pred smrtjo srečen imenovati ne more." —
„Nikdo se pred smrtjo srečen imenovati ne more", rekel je Solon Krezu. —
„Nikdo", rekel je Solon Krezu, „se pred smrtjo srečen imenovati ne more." —
Solon je rekel Krezu, da se nikdo pred smrtjo srečen imenovati ne more. —
Oče je rekel sinu: „Bodi priden!" — Oče je rekel sinu, naj bode piuden. Kak pregovor, kak stavek iz katere knjige, ali kar je kdo rekel, lahko povemo naravnost, od besede do besede ter to zaznamujemo z narekovajem („").
Dobesedni (navodni) stavek je zavisen od uvodnega stavka. Kedar ta stoji pred dobesednim, loči ju dvopičje (:);
če pa stoji sredi ali na konci dobesednega govora, loči ju le vejica.
Kedarpa tega, kar je kdo govoril, ne ponavljamo od besede do besede, tedaj se tak govor odločuje od uvodnega stavka samo z vejico.
Velelni dobesedni stavki se takrat izpreminjajo v želelne, prva in druga oseba pa se prestavlja v tretjo.
Zavisni vprašalni in dobesedni stavki se prištevajo dopolnkovim.
118.	naloga. Pregovor pravi: „Kar te ne peče, ne gasi." Pesnik opominja: „Jezik očistite peg." Ludovik vpraša Friderika: „ Prijatelj, ali hočeš prost biti?" Filipovič je poročal cesarju: „Bosna se uklanja Vašemu Veličanstvu!"
a)	Postavite uvodne stavke po dobesednih!
b)	Postavite jih sredi dobesednih!
c)	Zapišite dobesedne stavke v navadnem govoru!
d)	Zapišite dobesedne stavke v 45. berilu 3. čitanke (stran 42. Cesar to videvši — pognati) v navadnem govoru.
119.	naloga. 1. On bi bil rad to, kar je bil njegov oče. 2. Kar priprosiš, brez skrbi nosiš. 3. Naj ne ve tvoja levica, kaj dela desnica, 4. Ne veste vi dolinarji, kako prijetno je po letu v gorah. 5. Kar je v srci, to je tudi na jeziku. 6. Vino je za priletne ljudi to, kar je mleko za otroke. 7. Kar si človek naprti, to nosi do smrti. 8. Česar se človek v mla-
dosti uči, to ga pogosto na starost redi. 9. Kdo je, ki tam na hribu stoji? 10. Kar se mlade dni zamudi, ne popravi se vse žive dni. 11. Kdor je v malem zvest, temu se da veliko v pest. 12. Bog že ve, zakaj kozi rog odbije. 13. Ni vse zlato, kar se sveti. 14. Kdor božjega daru ne spoštuje, tega šiba božja kaznuje. 15. Naj se od ust do ust razlega, kar tu med nami vsak prisega. 16. Jaz nimam, kamor bi glavo položil. 17. Starček postane pogosto to, kar je nekdaj bil. 18. Danes smo se učili, zakaj se vzdiguje živo srebro v barometru. 19. Človek kaže v mladosti, kaj bo v starosti. 20. Da Bog za nas skrbi, to nas tolaži vse žive dni.
a)	Poiščite najprej osebkove, potem dopovedkove, na zadnje dopolnkove stavke!
b)	Določite glagole po vrstah, v katere spadajo.
120. naloga. Pregovor pravi, da potrpljenje železne duri prebije. Kristus uči, da naj ljubimo bližnjega kakor sami sebe. Leonida je odgovoril Kserksu, da naj sam pride po orožje. Cesar Franc je rekel, da je pravičnost temelj državam. Popotnik je vprašal fanta, kje bi bil pot v bližnjo vas. Belizar je vprašal mladeniča, ali sije solnce tudi po Carigradu. Ta mu je odgovoril, da se svetijo vse strehe od solnca. Mladenič vpraša, zakaj se Belizar obrača po nehvaležnem mestu. Ta pa pravi, da bode vedno ljubil deželo materino.
Pretvorite zavisnike v dobesedne stavke!
Prilastkovi stavki.
§. 94.
Katere besede se pojasnujejo po prilastkih? Pridni delavec je vreden plačila. Delavec, kateri je pride n, je vreden plačila. M vsevedočega človeka. Ni človeka, da (ki) bi vse vedel. Gnojišče pod k a p o m je prava potrata. Gnojišče, katero je pod kapo m, je prava potrata. Bog je dal Mojzesu zapoved, naj odpelje Izraelce v E g i p e t.
Zavisniki, ki namestujejo prilastek glavnega stavka, imenujejo se prilastkovi; odgovarjajo pa vprašanjem: kateri? kakšen? čegav?
Inače velja tudi o njih, kar smo povedali o osehkovih in dopolnkovih.
121.	naloga. Vodi, — iz zemlje izvira, pravimo studenec. Dela, — danes lahko storiš, ne odlagaj na jutri. Blagor mu, — je zvest resnici. Otrok, — starši so umrli, je sirota. Vsak človek ljubi kraj, — je njegova zibel tekla. Radi volimo poklic, — imamo veselje. Upanje, — se bode na onem svetu vsakemu plačalo po njegovih delih, tolaži nedolžno trpečega. Popotnik se je držal poti, — sem mu bil pokazal. Tesna je pot, — pelje v življenje. Bučela ima želo, — pika.
Postavite namesto črtic primerne oziralne zaimke ali pa podredbene veznike!
122.	naloga. Pretvorite prilastke v prilast-kove stavke:
Pridnemu človeku pomaga Bog. Leteča muha ne pikne. Ozebla noga srbi. Gnojena njiva je plodo-vita. Ne zabim materinega jezika. Bogastvo iz odrtije se razbije. Pot skozi življenje je kratka. Cesta skozi gozd je senčna. Pare iz mlak so zdravju škodljive. Človeku brez vere ni verjeti.
Frislovni stavki.
§. 95.
a)	K j e r j e o b i 1 n o s t, tam je presilnost.
b)	Trgaj hruške, kedar so zrele.
c)	Kakor pozdravljaš, tako se ti odzdravlja.
d)	Ves se tresern, ker sem se prestrašil.
Zavisniki, ki namestujejo prislovno določilo
glavnega stavka, imenujejo se prislovni; z glavnimi stavki jih vežejo podredbeni vezniki.
Prislovni zavisniki so četverni: a) krajevni, b) časovni, c) načinovni, d) vzročni.
123. naloga. Pretvorite prislovna določila sledečih stavkov v zavisnike:
Ob solnčnem vzhodu se vzbuja vse stvarjenje. Zemlja poka od velike vročine. Govori razumljivo! Sodnika hvalijo zaradi njegove pravičnosti. V bolezni se nam pokaže vrednost zdravja. Oče pije slatino vsled zdravnikovega opomina. Jeseni zapusti pastir planine. Marsikatera bolezen pride po prehlajenji. Med naukom sedite tiho! Med dobrimi ljudmi živi marsikateri hudobnež. Ob lakoti gre bolezen rada po ljudeh.
Krajevni stavki.
§. 96.
K j er j e o b i 1 n o s t, tam je presilnost. Vsaka ptica leti rada tja, kjer se je izvalila. Koder smrtna kosa kosi, ni prave sreče.
Krajevni zavisniki namestujejo krajevno določilo glavnega stavka ter odgovarjajo vprašanjem: kje? kam? kod?
Z glavnim stavkom jih vežejo p odre d-beni vezniki: kjer, kjer koli, kamor, koder; v glavnem stavku jim po navadi odgovarjajo prislovi: tu, tam, tja, tod.
Opomnja: Razločujte stavka: Domovina je kraj, kjer je naša zibel tekla (prilastkov) — in: domovina je tam, kjer je naša zibel tekla.
Pazite: Kedar se v glavni stavek ne da vstaviti eden izmed prislovov: tu, tam, tja, tod, — takrat zavisnik ni krajeven.
124. naloga. Zvežite pod isto številko stoječe stavke v podredja s krajevnimi zavisniki:
1. Laž kosi. Laž ne večerja. 2. Ne kopaj se! Globoko je. 3. Kuga razsaja. Smrt raja. 4. Ni tožnika. Ni sodnika. 5. Mrhovina leži. Orli se zbirajo. 6. Cesar izgubi pravico. Ničesa ni. 7. Trava ni več zelenela. Kopito hunskega konja je udarilo. 8. Mirni Slovani so se naselili. Povsod so veselega srca polje obdelovali. 9. Osel leži. Osel pusti dlako. 10. Luč ne more goreti. Človek ne more živeti.
Časovni stavki.
§. 97.
Ko mraz pritisne, gre medved spat. Kedar greš volku naproti, pokliči psa seboj. Dokler ti sreča cvete, šteješ dosti prijateljev.
Časovni zavisniki namestujejo časovno določilo glavnega stavka ter odgovarjajo vprašanju k e d a j ? (k o 1 i-krat? koliko časa':)
Z glavnim stavkom jih vežejo podre d b e n i v e z n i k i: kedar, ko, dokler, od kar, predno, kakor hitro; v glavnem stavku stoji ali se lahko v mislih dodaje časovni prislov (tedaj, takrat itd.).
125.	naloga. Zvežite pod isto številko stoječe stavke v podredja s časovnimi zavisniki: I. Medved zapusti spomladi zatišje. Ves je medel. 2. Krokar zakroka. Ptice potihnejo v gozdu. 3. Bahač se dere. Modri možaki molče. 4. Steblo orumeni. Zrnje jame dozorevati. 5. Solnce vzide. Zvezde oblede. 6. Nevihta mine. Ptiči se zopet oglase po gozdu. 7. Ura je polnoči odbila. Hipoma nastane strašen vihar-8. Moli! Greš na delo.
126.	naloga. Dodajte namesto črtic primerne glavne stavke:
Kedar srečaš starčka, —. Ko zazvoni, —. Dokler mi starši žive, —. Od kar se je izumelo knjigotis-karstvo, —. Px-edno greš k izpovedi, —. Kedar
prikima jesen, —. Ko sem videl vse to, —. Dokler sem hodil v šolo, —. Kedar žito dozori, —. Kedar se zablisne, —.
127. naloga. Dodajte namesto črtic primerne časovne zavisnike:
— miši plešejo. Drevo lahko pripogneš, —. Telo se nam izpremeni v prah, —. —, že veselje se glasi. Ptič ne leta, —. Ne prodajaj kože, Železo je treba kovati, —. Prepozno zapiraš hlev, —. Zelo sem se veselil, —. Pomagaj bližnjemu, —. Zahvali se, —.
Načinovni stavki.
§. 98.
Kakor se p o s o j u j e, tako se vračuje. K o (kakor) bi trenil, mine vse posvetno. Kolikor je glav, toliko je misli. Drugače je storil, nego sem mu ukazal. Čim višje stanujemo, tem ostrejši je zrak. — Vihar je tako razsajal, da se je drevje podiralo.
Načinovni zavisniki namestujejo načinovno določilo glavnega stavka ter odgovarjajo vprašanju kako? (kolikoV) Z g 1 a v n i m stavkom jih vežejo p o d-redbeni vezniki: kakor — tako. kolikor — toliko, nego, čim — tem, tako — da.
Načinovni stavki določujejo enakost ali neenakost oseb in reči, mero, po katerej se djanje vekša ali manjša, pa tudi posledek kakega djanja.
128.	naloga. Dodajte namesto črtic primerne glavne stavke: Kakor se nagne mlado drevesce, —. Kolikor marljivejše se učiš, —. —, nego sem jaz mislil. Čim gostejša je trava, —. — da smo ga morali priklenoti. Kakor si je kdo postlal, —. Čim višje kdo stoji, —. čim višje visi zvon, —. Kakor sem mu bil naročil —. Kakor pozdravljaš, —. Kakor kdo živi, —.
129.	naloga. Dodajte namesto črtic primerne načinovne zavisnike: Drugače je prišlo, —. Dete je jokalo, —. — tem srečnejši si. Zapravljivec živi, —. Delaj, —. —, tako se vedejo tudi drugi proti tebi. Toča je tako pobila, —. Noč je tako temna, —. Solnce pripeka, —. Starček je bil tako slab, —. —, tem višje se mavrica spenja. —, tem bolj se živo srebro v toplomeru vzdiguje.
a) Med se liže, ker je sladek, b) Vojska se vojskuje, da brani domovino, c) Ce hočeš dobro gospodariti, moraš sam vse pregledovati. d) Da-si ne vidimo zraka, vendar je telo.
Vzročni zavisniki namestujejo določilo vzroka v glavnem stavku ter odgovarjajo vprašanju zakaj? (čemu? pod katerim pogojem?)
Vzročne zavisnike vežejo z glavnimi stavki podredbeni vezniki:
Vzročni stavki
§. 99.
a) ker (ko), b) da, c) če, a k o, ko, samo da, d. da-si, da-s i tudi. Vzročni stavki so ali pravi vzročni, namerni, pogojni ali dopustni.
V glavnih stavkih odgovorjajo podredil i m v e z n i k o 111 pogosto prislovi: zato, zatorej, zategadelj.
Opomnja. Podredbena veznika če in a ko družita se sploh z znanilnikom, ko pa s pogojnikom; pogojni zavisniki dobe včasih podobo velelnih stavkov. N. pr. Vtakni žareče železo v mrzlo vodo, prehajala bode iz njega vročina v vodo.
129.	naloga. Ako želiš prave sreče, ostani v svojej domovini. Roža ne more cvesti, če jej Bog ne pomore. Slabe prevodnike rabimo zato, ker hočemo odvračati prehudo vročino. Ko bi bil bogatin, rabil bi bogastvo revežem v pomoč. Zrak se ne vidi, ker je prozoren. Človek ni ustvarjen, da bi lenobo pasel. Da-si raca težko hodi, vendar je precej spretna. Da se ji perje v vodi ne premoči, maže si je z neko mastjo. Divjo raco prevari človek, da-si tudi je jako plaha. Ko bi ne bilo svetlobe, ne mogli bi videti. Da-si mačka spi, treba je pokriti lonec. Vol je vol, da-si mu tudi odbiješ roge.
Poiščite vzročne, namerne, pogojne in dopustne stavke!
130.	naloga, a) Zvežite stavke 109. naloge v podredja z vzročnimi zavisniki.
^Pretvorite sklepalno zvezane stavke 110. naloge v podredja!
v.) Pretvorite vzročna določila 80. naloge (st. 1, 3, 6, 7, 11, 13, 17) v zavisnike!
131.	n a 1 o g a Poiščite sledečim stavkom primerne vzročne zavisnike:
Mačka imamo pri hiši, —. Vse se bode posušilo, —. —, oba v jamo padeta. Mravlja je pridna po letu, —. Ptica noj ne more letati, cla-si —. Vžigalice se vnamejo, —. Sam človek more govoriti, —. Ogenj je prekoristen,—. Dobri ljudje te bodo čislali, —. Kit je sesavec, —.
132.	naloga. Povejte, kakšni so zavisniki sledečih podredij:
1. Kdor matere ne uboga, tega tepe nadloga. . 2. Kdor ne varuje malega, nima velikega. 3. Kar si obljubil, moraš izpolniti. 4. Ostani, kar si bil. 5. Ne-brojne so stvari, katere je stvarila vsemogočna roka božja. 6. Ogibaj se krajev, kjer je prepih. 7. Kjer koli se zrak segreje, raztegne se. 8. Po noči zapiraj okna, da se ne prehladiš. 9. Kedar si moker, preobleči se. 10. Kakor poje stari kos, tako poje tudi mladi. 11. Srečni smo lahko v vsakem stanu, ako izpolnu-jemo svoje dolžnosti. 12. Nikoli ne pij, dokler se nisi ohladil.
133.	naloga. Storite prav tako tudi s sledečimi podredji:
1. Kdor po letu ne dela, strada po zimi. 2. Kar se je eden naučil, pove drugim. 3. Blagor mu, kdor
ima čvrste zobe. 4. Cesar se naučiš v mladosti, to boš vedel v starosti. 5. Cesar se človek zelo veseli, to je rado polno grenjav. 6. Smrt pobrati pod lopato, kar rodil je beli dan. 7. Čudimo se temu, kar malokdaj vidimo. 8. Kar se rodi, to smrti zori. 9. Kdor ne seje, naj tudi ne žanje. 10. Kar se v luži zleže, rado v lužo leže. 11. Kdor kropive pozna, nagec skrije. 12. Človek žveči živež, kar zdravju posebno dobro tekne. 13. Mišice po telesu so to, kar imenujemo meso. 14. Človek ne more sam vsega narediti, česar potrebuje. 15. Kar pridelamo na polji, so naravni pridelki. 16. Kar so reke na suhem, to so tokovi na morji. 17. Res je, da imajo živali med seboj neke glasove. 18. Naš vrat je tako močen, da lahko nosimo veliko težo. 19. Kosti drže život, da se ne zruši. 20. Čutimo, da srce bije. 21. Marsikdo je sam kriv, da mora zgodaj umreti. 22. Treba je, da vadimo svoje moči. 23. Ako srce prenaglo bije, človek ni zdrav. 24. Zdrav človek ne ve, koliko je zdravje vredno. 25. Najslabši zrak je tam, kjer prebiva veliko ljudi vkup. 26. V hiši, kjer prebivaš, naj bo dober zrak. 27. Človek je lahko pobožen, ker edino on spoznava svojega stvarnika. 28. Vse nam bo lahko storiti, ako združimo moči. 29. Prijazna luna, ki po noči tako milo sveti, je zvesta spremljevalka naše zemlje. 30. Sneg varuje, da setve po zimi ne zmrznejo. 31. Vsemogočni je rekel: „Bodi luč"! 32. Vidi se nam, da se pomika solnce od vzhoda do zahoda.
134. naloga. Povejte, kakšni so zavisniki v 111. in 112. nalogi.
Slovenska slovnica.	j|
Skrajšani stavki.
§. loO.
Sebe spoznati (da sebe spoznamo), je največja modrost. Dolžni ste, spoštovati domače šege (da spoštujete domače šege). Siromaka, tresočega se od mraza, (ki se je tresel od mraza,) so vzeli pod streho. Človeka, pozabivšega svojo domovino, (ki je pozabil svojo domovino,) ne moremo čislati. Grede m i m o b e z g a, (kadar greš mimo bezga.) odkrij se mu. Turki so po deželi razsajali, vse požiga je in ropaje(tako, da so vse požigali in ropali). Človek sili dalje in dalje, vedno hrepene višje in višje (ker vedno hrepeni . . . .) To i z r e k š i, (ko je to izrekel,) mirno umerje. Leopold II., vladar avstrijanskih dežel, (kije bil . . .,) je vladal samo dve leti.
Nedoločniki in deležniki nado-mestujejo zavisne stavke. Z a v i s n i k e včasih skrajšujemo izpreminjaje glagolov dopovedek ali v nedoločnik ali v deležnik.
Pri skrajševanji izpade veznik ali oziralni zaimek, kazalni zaimek in pomožnik v sestavljenih časih.
Z nedoločnik om krajšamo oseb-kove in dopolnkove stavke s p odredbe n i m v e z 11 i k o m da.
Z deležnikom krajšamo:
a)	prilastkove in dopolnkove stavke z o z i r a 1 n i k o m ki, kateri.
Glagol stopi v II. sedanji deležnik, kedar je djanje v zavisnem stavku istodobno z djanjem v glavnem; v I. pretekli deležnik pa stopi glagol, če je djanje v zavisnem stavku minolo pred onim v glavnem stavku. Glagoli trpnega pomena se stavijo v trpno pretekli deležnik.
b)7j	deležnikom krajšamo prislovne zavisnike časa, načina in vzroka.
Če je djanje zavisnega stavka istodobno z glavnim, stopiglagol vi. deležnik sedanjega časa; če pa je že preteklo, v I. pretekli deležnik.
Pregibni deležniki se ravnajo v sklonu, spolu in številu vselej po ti ste j besedi, katero zavisnik pojasnuje.
(Primeri tudi §. 38!)
Prilastkovi stavki s samostalnikovim ali pridevnikovim dopovedkom se krajšajo, ako se izpusti oziralni ki, kateri in vezilo. Tako skrajšanim stavkom pravimo prista-vek (apozicija).
Tudi skrajšani zavisniki se ločijo z vejico od glavnih stavkov, zlasti če ima nedoločnik ali deležnik kako pojasnilo pri sebi.
135. naloga. 1. Listje, ki pada raz drevje, straši zajca. 2. Sina, ki je dovršil ljudsko šolo, so poslali starši v gimnazij. 3. Kedar prideš v tujo hišo, spodobno pozdravi navzoče. 4. Bučele nabirajo cvetni prah (tako), da letajo od cvetlice do cvetlice. 5. Žolna pleza (tako), da se poganja z repnimi peresi, (i. Usliši glase onih, ki k tebi vpijo. 7. Čiči, ki stanujejo blizu Kranjskega, govore slovenski. 8. Strijca, ki je pred nekimi leti umrl, moja sestra ni poznala. !>. Medved, ki je zver neokretnega telesa, hodi po širokih podplatih. 10. Leva, ki je kralj četverouogim živalim, vidimo pri nas le v zverinjakih.
a)	Skrajšajte zavisnike!
b)	Postavite skrajšane prilastkove stavke (1. 2. 6. 7. 8) pred dotične samostalnike! N. pr. Padajoče listje straši zajca.
Opomnja. Človeku ni dobro, da je strašljiv = Človeku ni dobro strašljivemu biti. Ne daj, da te nagiblje sleharen veter = Ne daj se nagibati sle ha r-nemu vetru.
Vmesni stavki (parenteze).
§. 101.
Prešeren — saj poznate tega pesnika — je zložil „Krst pri Savici." Slomšek — bil je knezoškoflavantinski — je bil prijatelj mladini. Ako ti je življenje drago, jaz tega ne dvomim, ohranjaj si zdravje.
Glavni stavek, ki je vtaknen v kateri drugi rek, pa se ž njim v priredje ne veže, je vmesni stavek. Lahko se izpušča, in vendar se glavna misel ne moti. Vmesni stavek se loči ali s pomišljajema ali pa z vejicama.
136. naloga. Podčrtajte vmesne stavke. Mladost — zares je najlepši čas človeškega življenja — hitro mine. Nezmernost — znano je to vsakemu — škoduje zdravju. Pretekli teden — bilo je na dan Kristusovega vnebohoda — obolel mi je brat. Sljuka — prištevamo jo pticam močvirnicam — ni naša domača ptica. Rudolf IV. — imenujemo ga ustanovnika — je utemeljil dunajsko vseučilišče. Ako hočete iti domov, nikakor vam tega ne branim, spravite se na pot. Blisk, razlagal sem vam to že zadnjikrat, se prej vidi, nego se zasliši grom Večni Bog — saj si milostljiv — otmi nas nadlog!
Manjkavi (eliptični) stavki.
§. 102.
Dober dan (voščim). (Ti si moj) Ljubi prijatelj! (Kar je) lahko dobljeno, (to je) hitro spravljeno.
Včasih, zlasti v voščilih, nadpisih in pregovorih izpuščamo enovitim, pa tudi zloženim stavkom posamezne člene, ki se že sami ob sebi razumevajo. Takim stavkom pravimo manjkavi ali izpustni (eliptični) stavki.
137. naloga. Pristavite manjkovim stavkom izpuščene člene:
Slava! Živijo! Lahko noč! Dobro jutro! Premili starši! Srednja pot najbolša pot. Stara navada železna srajca. Stara navada železna klada. Lastna hvala cena mala. Dolga bolezen gotova smrt. Trda izreja dobra volja. Sin moj, um svoj. Goste službe, redke suknje. Zunaj lep, znotraj s lep. Kolikor glav, toliko misli. Kolikor krajev, toliko običajev. Kakoršna setev, takošna žetev. Ti očeta do praga, sin tebe čez prag. Danes meni, jutri tebi.
Pazite na vejico v eliptičnih — enovitih in zloženih — stavkih!
Skrčeni stavki.
§. 103.
a)	Konj je hiter. Konj je močen. Konj ni le hiter, ampak tudi močen.
b)	Vsaka reč ima svojo dobro stran. Vsaka reč ima svojo slabo stran. Vsaka reč ima svojo dobro in slabo stran.
c)	Jaz sem učenec. Ti si učenec. Jaz in ti sva učenca. Ogenj in voda dobro služita.
d)	Konja rabimo za vožnjo. Vola rabimo za vožnjo. Kakor konja, tako rabimo tudi vola za vožnjo.
e)	On živi zadovoljno. On živi srečno. On živi zadovoljno, zato srečno.
f) Da-sije vrbov les mehe-k in malo vreden za kurjavo, vendar naj bi vsaka kmetija imela nekoliko vrb.
Ce se vjemajo staviti tako, da služi enemu osebku več dopovedkov (a), enemu samostalniku vel prilastkov (b), enemu dopovedku več osebkov (c), več dopolnil (d) ali določil (e) i. t. d., takrat so stavki skrčeni.
Skrčujemo pa glavne in zavisne (f) stavke. Istovrstni členi skrčenih stavkov stoje ali brez veznih a drug poleg drugega, ali pa jih vežejo priredbeni vezniki. (Kateri so?) Členi, na katere se nanašajo istovrstni členi, so vkupni.
Istovrstne člene loči vejica, če niso zvezani z vezniki: in (ali), ter.
138.	naloga. Nezmernost in nesnažnost ste sovražnici zdravja, Premičnice in sopremičnice tekajo okoli stalnic. Ogenj sveti in greje. Cista voda nima niti barve, niti duha. Bog je ustvaril zemljo in nebo. Marsikateri mrčes je ljudem in živalim nadležen. Korist živali in rastlin je različna. Kos poje ne le glasno, ampak tudi prijetno. Marsikdo si je opomogel s pridnostjo in poštenostjo. Vinska trta se je zelo razširila ter se izprevrgla v brezštevilna plemena.
a)	Razvežite skrčene stavke!
b)	Podčrtajte istovrstne stavkove člene enkrat, vkupne dvakrat!
139.	naloga. Prešič je sicer nesnažna žival. Prešič je vendar koristna žival. — Kuna leži po dnevu v kakej luknji. Kuna se skriva po dnevu v
kakej drvnej skladalnici. — Krt ima neizrekljivo dober nos. Krt ima neizrekljivo tanek sluh. — Od gosi dobivamo dobro pečenko. Od gosi dobivamo mehko perje. — Že v starodavnih časih je človek konja ukrotil. Že v starodavnih časih je človek konja vzel v svojo službo. — Konja rabimo za ježo. Konja rabimo za vožnjo. — Konj je pomnjiv. Konj je pogumen. — Žrebe je jako živa žival. Žrebe je jako segava žival. — Varuj se tistih maček, katere spredaj ližejo. Varuj se tistih maček, katere zadi praskajo. — Radi pijemo kozje mleko, ki ima neki poseben okus. Radi pijemo kozje mleko, ki ima zdravilno moč.
a)	Skrčite te stavke!
b)	Razložite neskrčene stavke po stavkovih členih!
c)	Povejte istovrstne in vkupne člene skrčenih stavkov!
Skrčeni stavki z več osebki.
§. 104.
a)	Laž in zvijača pogine. Delo in čas dela bodi starosti primeren.
b)	Jaz in ti sva učenca. Brat in sestra sta prišla. Ogenj in voda hudo gospodarita.
c)	Jaz, ti in on smo tovariši. Strijc, teta in dete so nam oboleli.
V stavku z več osebki stoji dopovedek v ednini, dvojini ali množini, in sicer:
a) v ednini, če se vsi osebki, pomen-jajoči nežive stvari, imajo za eno celoto;
ako so ti osebki raznega spola, ravna se dopovedek v spolu po najbližjem mu imenu;
b)	v dvojini, če se dopoveduje o dveh osebkih v ednini, ki si ju ne moremo misliti kot eno celoto: ako sta osebka raznega spola ali razne osebe, imamoškispolpred-nost pred ženskim, ženski pred srednjim, enako tudi prva oseba pred drugo, druga pred tretjo;
c)	v množini, če ima stavek več osebkov, ki si jih ne moremo misliti kot eno celoto; kedar so osebki raznega spola ali razne osebe, vjema se dopovedek v spolu z najimenitnejšim kakor v dvojini.
140.	naloga. Tudi med ptiči se nahaj — bogatija in siromačija. Sokol in jastreb se vozi — na lov. Zrjav in štorklja st — ribič —. Senica in penica si napravljat — majhno gnezdo iz tankega šibja. Človeku je potrebn — jed in oblačilo, človeku je potrebn — oblačilo in jed. Mraz in toplota med seboj menjavat —. Hlapec in dekla delat —. Ti in on se učit —. Vi in oni riše —. Mi, vi in oni moram — moliti. Listje in cvetje začn — veneti. Hrast in bukev st — gozdni drevesi.
a)	Pritaknite namesto črtic osebila in sklonila!
b)	Poiščite istovrstne in vkupne stavkove člene!
141.	naloga. Skrčite sledeče stavke: Slepota je velika nesreča. Gluhota je velika nesreča. — Tolsti karp je riba. Tanka ščuka je riba. — Pametni
se pri ognji ogreje. Nespametni se pri ognji opeče.
—	Mi stanujemo v gospodskih ulicah. Vi stanujete v gospodskih ulicah. — Pri vesoljnem potopu so poginoli ljudje. Pri vesoljnem potopu so poginole živali. — Sin je odpotoval. Hči je odpotovala. — Gorje mu, pri katerem se mačke bratijo. Gorje mu, pri katerem se miši bratijo. —
Skrčeni stavki z več dopovedki.
§. 105.
142. naloga. Skrčite sledeče stavke: Drevo raste. Drevo cvete. — Ne bodimo skopi! Ne bodimo zapravljivi! (ni-ni). — Solnce vzhaja. Solnce zahaja.
—	Krokar krade svetle reči. Krokar odnaša svetle reči. — Pij za potrebo! Jej za potrebo! — Bodi v svojej besedi resničen! Bodi v djanji pravičen! — Kanja ustrahuje gada. Kanja požre gada. — Sopara je lahka. Sopara se vzdiguje kvišku (ter). — Kdor veliko govori, veliko ve. Kdor veliko govori, veliko laže (ali) —.
Pazite! Veznik ter je enakega pomena kakor in, samo da veže bolj stavke nego posamezne besede.
§. 106.
a) Bodi v besedi resničen, v djanji pravičen! (skrčen stavek.)
Bodi v besedi resničen, bodi v djanji pravičen! (priredje). — Zemlja je premičnica, luna pa sopre-mičnica (skrčen stavek). Zemlja je premičnica, luna pa je sopremičnica (priredje).
b)	Človek se med ljudmi obrusi (,) kakor (se) kamen po svetu (obrusi).
Velblod je višji (,) nego (je) vsak konj (visok).
c)	Šel je in bral = Gredoč je bral. Klečala je in je molila. = Kleče je molila. Obrnol sem se in šel domov = Obrnovši se sem šel domov. To izreče in umolkne = To izrekši umolkne.
V skrčenem stavku mora biti vsaj en vkupni člen, na katerega se nanašajo istovrstni členi. Vkupni člen je lahko tudi vezilo (a).
Načinovni in primerjalni stavek se s sprednjim skrčuje brez vejice, (b) Skrčenim in priredno zloženim stavkom (c) z dvema glagolovima dopovedkoma se prvi dopovedek pogosto izpreminja v primerni deležnik.
143. naloga, 1. Ne posmehuj in ne smeji se drugim! 2. Jaz sem gore sin, bivam vrh planin. 3. Rak si sleče svoj oklep vsako teto ter si priskrbi novo obleko. 4. Bojeval se je kakor junak. o. Železo je koristnejše nego zlato. C. Kakor vse kače pogoltne gad celo uplenjeno žival: 7. Vsako jutro si umij obraz in roke s hladno vodo! 8. Poravnaj si lase, ter očedi si črevlje! 9. Ne jej požrešno, ter ne izbiraj si jedi! 10. Stoj in sedi ravno! 11. Ne griži si nohtov, ter ne trebi si nosa! 12. Visoko vrh planin stojim, v veselji rajskem tu živim. 13. Tam doli ljudje prebivajo, veselje redko uživajo. 14. On mi je brat in prijatelj. 15. Moj brat in moj prijatelj sta me
obiskala. 16. Tukaj smo le tujci, popotniki v solznej dolini. 17. Pes je večji nego mačka. 18. Na tratico sedem, počivam sladko. 19. Vse trudno utihne, zapira oči. 20. Vse je kroglo, vse se miga.
a)	Razločujte priredja od skrčenih stavkov!
b)	Izpremenite skrčene stavke v priredja!
144. naloga. Izpremenite zaznamovane glagole v primerne deležnike:
Gledajo, a ne vidijo. Sprehajam se po travniku in trgam cvetlice. Omedlel sem in zgrudil se na tla. Pristopil je in obvezal mu rane. Bučela prileti in nabira cvetni prah. Priletel je na breg in skočil v čolnič. Mirno sedim in poslušam. Konji se splašijo in zdirjajo.
Skrčeni stavki z več dopolnili.
§. 107.
145. naloga, a) Skrčite sledeče stavke: Na vsakej rastlini razločujemo korenino. Na vsakej rastlini razločujemo deblo. — Žirafa ima dolg vrat. Zirafa ima kratko truplo (a). .— Čista voda nima nikakoršnega duha. Čista voda nima nikakoršnega okusa (niti). — Človek ima razum. Človek ima svobodno voljo (ne le — ampak tudi). — Otroci so natrgali jagod. Otroci so nabrali gob. — Hudi mrazovi škodujejo setvi. Hudi mrazovi škodujejo drevju. — Zrak je potreben ljudem. Zrak je potreben živalim. — Veselimo se obilne žetve. Veselimo se bogate trgatve. — Učitelj pripoveduje o turških napadih. Učitelj pripoveduje o
junaških bojih našincev. — Jaz znam dobro pisati. Jaz znam dobro brati.
b) Poiščite istovrstne in pa vkupne člene !
Skrčeni stavki z več prilastki.
§. 108.
146.	naloga. Bohinski dolini loči nevisoko, a strmo hribovje. Avstrijsko nad Anižo je bogato kamene in varjene soli. Ob tirolskej meji ste bodensko in gardsko jezero. Včasih se utrga premočeni in stlačeni sneg. Vzhodne in zahodne karnske Alpe so potegnene Dravi na desno. Osnažen in umit pod hvali gospodinjo. Moja in tvoja sestra ste švelji. Ljubezen do cesarja in do očetnjave je Avstrijancu kinč. Pare iz mlak in luž so zdravju škodljive. Bog je stvarnik nebes in zemlje. Zlato je najplemenitejša, najlepša in najdražja kovina.
a)	Bazvežite skrčene stavke!
b)	Poiščite istovrstne člene!
147.	naloga. 1. Globoka bohinjska dolina se razprostira ob južnem podnožji Triglava. 2. Avstri-jansko cesarstvo šteje lepe, bogate kronovine. 3. Južne apneniške Alpe so raztresene tudi po Kranjskem.
4.	Evropa je sicer majhen, a mnogoljuden del sveta.
5.	Triglav je najvišja kranjska gora. 6. Laški in francoski jezik izvirata iz latinskega. 7. Štajerci govore slovenski in nemški jezik. 8. Milega materinega jezika ne pozabi nikdar! 9. Dunaj je največje, najimenitnejše mesto našega cesarstva. 10. Severno ledeno
morje se razprostira krog severnega tečaja. 10. Zelenkasta morska voda je slana. 12. Zelenkasta, slana voda obdaje suho zemljo. 13. Pav ima lepo perje, pa grde noge.
a)	Kateri izmed teh stavkov so razširjeni, kateri skrčeni?
b)	Razložite stavke po govornih razpolih!
Pazite! Kedar se pred istim samostalnikom nabere več pridevnikov, tedaj jim je razmerje ali priredb en o, ali podredbeno.
Med priredbene pridevnike more se vstaviti veznik in, med podre d-bene pa ne. Stavki s priredbenimi pridevniki so skrčeni ter se d a d e raz vezati v toliko enovitih stavkov, kolikor je v njih zapored prired-benih pridevnikov.
Skrčeni stavki z več določili.
§. 109.
148. naloga. Ptice potujejo čez gore in doline. V mlakah in lužah je stoječa voda. Ali more kdo ob kruhu in vodi živeti? Ptiča poznamo po glasu in po perji. V cerkvi in v šoli vedite se spodobno!
Ptice selivke žive po letu pri nas, po zimi v gorkejših deželah. Večina dvoživk živi tako v vodi kakor na suhem. Srne streljajo zaradi mesa, kože, dlake in rogov. Nad menoj, pod menoj, krog mene
je Bog. Hlapec je služil zvesto in pošteno. Žito se poseče ali s srpom ali s koso. Gospodar sedi s svojo ženo in s svojimi otroki pod lipo. Slovenci so tujce vselej in radovoljno pod streho jemali. Iz solitarja, žepla in ogljija se dela smodnik. Slovenci žive po Kranjskem, Štajerskem, Koroškem in v Primorji.
a)	Razvežite skrčene stavke!
b)	Poiščite krajevna, časovna i. t. d. določila!
Pazite! Kedar se veže več istovrstnih členov
v skrčenem stavku, stavi se veznik le med zadnja dva.
149. naloga: 1. Iz zlata se kujejo denarji ter se delajo tudi dragotine. 2. Gospodar je dolžil hlapca tatvine. 3. Gospodar je obljubil hlapcu in dekli dobro mezdo. 4. Gospodinja ukazuje in prepoveduje deklam. 5. Gospodinja ukazuje deklam vsakdanje delo. 6. Govori počasi in umevno! 7. Govori vselej razločno! 8. Govori z usti, ne z rokama! 9. Zračnej visočini orel je vladar; brezdnu in strmini je lovec gospodar. 10. Zračnej visočini orel je vladar, brezdnu in strmini pa lovec gospodar. 11. Poprej je stanoval v Pragi, zdaj pa stanuje na Dunaji. 12. Učil se je v Celovci in na Dunaji. 13. Spoštujte očeta in mater! 14. Ubogajte starše na migljaj! 15. Drevo se naslanja na drevo, človek na človeka. 16. Blejsko jezero je podoba življenja, bohinsko podoba miru. 17. Jež najrajši žre miši; zato ga imajo ljudje tudi v hiši. 18. Zrak se da stisniti, pa le do določene mere. 19. Dan mine in nikdar več ne pride. 20. Čas beži, in nikdo ga ne pripravi nazaj. 21. Pomislite, da čas hitro teče. 22. Dan, ki je minol, nikdar več ne pride. 23. Lenega čaka strgan
rokav, pal'ca, beraška, prazen bokal. 24. Suvajoč se imenuje potres, kedar se zemlja navpik zdaj vzdiguje. zdaj upada.
a)	Poiščite razširjene, priredbeno in podredbeno zložene in skrčene stavke!
b)	Razložite stavke po stavkovih členih!
II. Mnogo zloženi stavki. §. 110.
a)	1. Piš mine, burja potihne, vse A, B, C. lepše raste.
2. Vroče je, čelo kipi; solnce je pekoče, A.B, C,D, zemlja reži.
b)	1. Kedar postaviš med malo odpr- č, A, v. tirni durmi gorečo svečo na tla, pripoguje
se plamen v sobo, ker vnanji mrzli zrak v sobo prihaja.
2.	Priden gospodar skrbi, da svojim A, dp., dednim naslednikom ne zapravi tega, kar dp. 2. je prejel od svojih prednikov.
3.	Kdor z modrimi hodi, bode moder; o. A; o, B. kdor se z napačnimi pajdaši, popači se sam.
c)	Globoko in globoko so kopali delavci A skr; v zemljo; ko so vložili temelj, začeli so č, B, n. zidati obok nad obokom tako, da so naredili
devet obokov.
Mnogo zložen stavek sestoji iz več nego dveh stavkov.
Najnavadnejse zveze v mnogo zloženem stavku so:
a)	združeni so sami glavni stavki (1. množno priredje, 2. združeno priredje).
b)	glavnemu stavku sta pridružena dva ali več zavisnikov (množno podredje); ti so ali na istej stopnji zavisnosti (l), če so vsi glavnemu stavku podredjem, ali na neenakej stopnji (2), če je eden podredjen glavnemu, ostali pa drug od drugega zavise. (3) Po zvezi enovitih podredij postane združeno podredje.
c)	Glavnemu stavku je dodano (enovito ali pa množno) podredje (zmesna sestava).
Opomnja. Obširna podredja ne ugajajo slovenščini; tudi obširna priredja raji razvezujemo v enovita.
150. naloga. 1. Strop se vdere, okno zije, dete plaka, mati vpije. 2. Bog je dal, Bog je vzel, njegovo ime hvalimo vekomaj. 3. Krta dolžijo ljudje po krivem, da grize korenine sadežem, ki morajo potem usahnoti. 4. Včasih ga sicer zasačimo pri usehlih rastlinah, ker je tu hrustal ogrce, ki so korenine podgrizovali. 5. Kedar so Madjari nasprotnika pognali v beg, spuščali so se za njim, ne miruje prej, da je zadnji padel pod njihovim ostrim mečem. 6. Mislili so namreč, da jim bode vsak sovražnik, ki ga usmrtijo v boji, na onem svetu služil kot suženj. 7. Obleka vitezov pri turnirjih je bila dragocena in neprodorna; glavo so si pokrivali s čelado, vrh katere se je vila krasna prjanica. 8. Za časa turških navalov
Slovenska slovnica.	\ 2
se je pogosto zgodilo, da je Turčin planil čez mejo, predno je bila pripravljena cesarska vojska. 9. Za časa Marije Terezije so našej očetnjavi pretile vsestranske nevarnosti; kajti vzdignole so se proti njej mnoge evropske oblasti, pozabivše danih obljub in zagotovil. 10. Sever je potihnol, jug piha, led se taja in sneg kopni. 11. Žito na polji rumeni, čerešnje rudeče, listje temni, cvetlice obešajo glavice pod pekočimi žarki. 12. Ako hoče kdo kaj od tebe imeti, prijazno mu postrezi, če mu moreš. 13. Avstrijanski stanovalci so razcepljeni v več narodov, ki se ločijo po veri in jeziku; razlikujejo se pa tudi po šegah, po obleki ali noši. .14. Večkrat nebo otemni, bliska se in grmi, pohleven dež napoji suhotno zemljo. 15. Oj, tiho, tiho, ubogo dete moje, bolezen grda vzela je slovo; žari se zopet bledo lice tvoje, jasni se kalno, mračno ti oko! 16. Čim omikanejši je narod, tem bolj obljudena je po navadi dežela, v katerej prebiva. 17. Pravijo, da rega s svojim regljanjem naznanja dež; vendar jej ni zmerom verjeti. 18. Zlato je rumene barve; vedno se blišči, nobena rija se ga ne prime.
a j Povejte pri vsakem teh množno zloženih stavkov, je-li množno priredje, množno podredje, zmesna ali katera druga sestava.
b)	Povejte pri vsakem zavisniku, kakšen je.
c)	Razložite nekatere stavke po stavkovih členih!
Opomnja. Zaznamujte glavne stavke z velikimi
črkami, zavisne pa z malimi kot kraticami dotičnih imen (o = osebkov, d = dopovedkov, dp. — do-polnkov, p = prilastkov, č = časoven, k = kra-
jeven, n = načinoven, v = vzročen stavek), pridevajte za skrčene stavke kratico skr., za skrajšane pa znamenje z, dobite pismeno sliko stavkovske zavisnosti. N. pr. 1. A, B, C, D. 8. A, o, č. 13. A, p. skr.; B skr.
Mnogovrstne vaje po berilih v čitanki!
Baba ločil.
§• lil.
Ponavljajte §. 12 v glasoslovji!
1. Pika se stavi:
a)	na konci govora,
b)	za posameznimi nadpisi;
c)	pri kraticah; •
d)	za v r stilni m i številniki, kedar se pišejo s številkami.
2. Dvopičje stavimo:
a)	pred dobesednim govorom, kedar sledi uvodnemu stavku;
b)	kedar se kaj našteva ali v pojas-nenje dodaj e.
3. Podpičje loči:
a)	stavke v sklepal nem priredji;
b)	daljše stavke v vezalnem in v p r o-tivnem priredji, zlasti kedar se nasprotje poudarja;
c)	enovita priredja in podredja v mnogo zloženem stavku;
d)	naštevane dele večjega obsega.
12*
4. Vejica loči:
a)	krajše stavke vezalnega in proti vnega priredja;
b)	daljše stavke vezalnega priredja, kedar so zvezani z in ali katerim podvojenim v e z n i k o m ;
cj glavne stavke od z a vi snih in z a-visne od zavisnih, naj si bodo ti popolni ali skrajšani*);
d)	dobesedne stavke od uvodnih, kedar stoje ti za dobesednimi ali sredi njih;
e)	vmesne stavke od členov glavnega reka;
f)	v skrčenih stavkih istovrstne člene, ako niso zvezani z in, ter (ali). N a-činovni in primerjalni stavek se s k r-čuje z glavnim brez vejice.
g)	ogovorno besedo ali medmet od drugih stavkovih členov.
5. Vprašaj se stavi: aj na konci vprašalnega stavka; b J za posameznimi vprašalnimi zaimki in prislovi.
6. Klicaj se stavi: a) na konci stavka, ki pomenja klicanje, čudenje, ukaz, željo ali prošnjo;
*) Kedar skrajšanemu stavku ostane sam nedoločnik ali deležnik, takrat mu izpade vejica.
b)	pri ogovoru v listih;
c)	za medmeti, kedar sami z a-se stoje.
Včasih, zlasti v daljših velelnih
stavkih se klicaj rad zamenja s piko.
7. Pomišljaj se stavi:
a)	poleg pike pri daljšem premolku;
b)	kedar se katera beseda ali kak rek zamolči ali pa kaj nepričakovanega pove;
c)	namesto vejice pred in za vmesnim stavkom.
8. Oklepaj loči vmesno besedo, včasih tudi — namesto vejic ali pomišljajev — vmesni stavek od členov glavnega reka.
9. V e z a j veže zloge in besede.
10. Narekovaj rabimo pri dobesednem govoru in takrat, kedar hočemo posebno zaznamovati posamezne besede in izraze.
11. Opuščaj kaže, da se je kaka črka izpustila.
12. Opominjaj kaže na kako opomnjo, najčešče zdolaj pod črto postavljeno.
13. Enačaj kaže enakost dveh reči.
151. naloga. Ni ga podjeda od hudega soseda. .Cesar Franc Jožef I. je nastopil vlado 2. dec. 1848. L Četrto berilo za ljudske in nadaljevalne šole.
Vodnik je pel: „Ne hčere, ne sina po meni ne bo; dovolj je spomina: me pesmi pojo." Dvoparkljarji so: govedo, ovca, koza, srna itd.
V prostor za neprozornim telesom ne pride svetloba; zaradi tega je v nerazsvetljenem prostoru senca. Mladost živi brez vse skrbi; vsako nedolžno veselje popolnoma uživa; mladost po veselji hrepeni; nanje obličji se vidi mir srca. Odprta noč in dan so groba vrata; al' dneva ne pove nobena prat'ka. Vroče je, čelo kipi; solnce pripeka, zemlja reži. Kdor začuje tresk blizu sebe, sliši le enojen pok; kdor pa je bolj oddaljen, temu je grom drdrajoč in bobneč.
Minola je zima, prišla je lepa pomlad. Noči se krajšajo, dnevi se daljšajo. Dela dosti, a delavcev malo. Bogat je, a srečen ni. čestokrat je že iz iskrice nastal silen požar, in tako je pogosto iz neznatnega vzroka zgodila se velika nesreča. Svetlobni trakovi se razširjajo ne le v praznih prostorih, ampak prešinjajo tudi tekočine in trdna telesa.
Kdor ne napreduje, ta nazaduje. Drevi utegne marsikaj drugače biti, nego je davi bilo. Toliko ga je bilo sram kakor volka strah. V hiši, kjer prebivaš, naj bo dober zrak. Človek se rad vede kakor gospodar, komur je dano gospodstvo nad vsem, kar po zemlji hodi. Atila, šiba božja, je umrl 453. 1. Usliši glase, k tebi vpijoče!
Fant je stopil iz šole, dopolnivši štirinajsto leto. Odmolivša je šla žena iz cerkve. Modras je nekoliko večji nego gad. „Pravičnost je temelj državam," rekel je cesar Franc. Vsaka dušna moč, to vsak po sebi lahko čuti, utrjuje se s primerno vajo. Najboljše zdravilo od kačjega strupa je vinski cvet v kakoršnej koli opojnej pijači, bodi si žganje, slivovec, brinjevec, rum ali močno vino.
Preljubo veselje, o kje si doma? Dragi prijatelj, pridi mi na pomoč! O, kako se veselim! Ali veš do kruha pot? Dopolnilo odgovarja vprašanjem: koga? česa? komu? čemu? koga? kaj? Vprašalni prislovi so: kje? kam? kod? itd. Koliko je usmiljenje božje! Da bi bili srečni vse žive dni! Oh! Gorje! Ljubi prijatelj! Kamor so prišli mirni Slovani — piše slavni nemški pisatelj Herder — povsod so veselega srca polje obdelovali. Bojim se, da — vendar raji molčim. Trudimo se za srečo in slavo, in dobimo — grob. Skoči in stori, kar sem ti zapovedal. Knjiga „ Drobtinice" je zlata vredna. „Biti" je pomožni glagol.
Poiščite posamezna ločila ter povejte pri vsakem, zakaj stoji.
152. naloga.
Zajec.
1. Zajec je četveronoga gozdna žival. 2. Ima glavo vrat trup noge in rep. 3. Pokrit je z mehko in dolgo dlako. 4. Noge ima dolge in brze sprednji ste mu daljši zadnji ste krajši. 5. Ušesi ste daljši od glave. C. Oči ima debele in izbuljene ter jih ne
more zapreti ker so mu trepalnice premalo zatorej spi z odprtimi očmi. 7. Rep je kratek in zasuknen. 8. Zajec v hrib bolje teče nego s hriba v nevarnosti gre tudi v vodo in prav dobro plava. 9. Zvečer se gre past in večkrat ga še jutranje solnce najde na paši. 10. Po dnevi leži skrčen v svojem ležišči katero si izkoplje sredi kakega razora tako globoko da se malo ne ves skrije va-nje. 11. Zajec živi ob sočnatih rastlinah najljubša mu je repa zelje in detelja. 12. Po zimi kedar sneg zmrzne ne more do trave lačen je in objeda. mlado drevje po hostah a tudi po vrtih naredi mnogo škode po cepljenih drevesih. 13. Zajčje meso je tečno in okusno zato ga lovci preganjajo v dovoljenem času. 14. Zajec je jako boječa žival človeku
ki se boji vsake stvarce pravijo boječ kakor zajec.
Iz „Vrtec"-a.
a)	Vstavite ločila, ki manjkajo (13 vejic, 8 podpičij, 1 dvopičje, 1 narekovaj).
b)	Zapišite stavkovske slike!
153. naloga.
Koristnost živali.
Bog je ustvaril travo in drevesa naj bi služila živalim in ljudem v živež brez rastlin bi ne mogle živali brez živali bi pa ne mogli živeti ljudje živali so človeku prekoristne in potrebne stvari kajti one nam opravljajo najtežja dela one nas žive nas obuvajo nas oblačijo ter nam še delajo kratek čas človek naj torej z živalimi vselej lepo ravna kako bi človek zemljo oral in druga še težja dela opravljal
ko ne bi imeli živali kje bi jemali potrebno meso mleko maslo sir in še več drugih reči ki jih imamo od živali kako bi se oblačili in obuvali ko ne bi bilo živalskih kož volne in kožuhovine kako dolgočasno bi bilo na svetu ko bi nikdar nikjer ne slišali nobene živali nikdar nikjer nobene vesele ptice človek naj torej Bogu vedno hvalo daje za to preveliko dobroto.
a)	Vstavite vsa ločila ter pišite veliko začetno črko, kjer jo je pisati treba.
b)	Razložite stavke!
Bed ali sledba stavkov.
§. 112.
V enovitih in množnih podredjih stoje zavisniki ali pred ali za glavnimi stavki. Le včasih stopi zavisnik med člene glavnega stavka, kar pa slovenščini menj ugaja.
Glagol — zlasti v daljših stavkih — stoji malokdaj na konci.
154. naloga. Poiščite iz 152. in 153. naloge podredja ter povejte, kako se vrste v njih zavisniki.
Vaje v spisji.
A. Povesti.
1.	Vinska trta in krompir:
Vinska trta nagne se k vinogradniku in izpre-govori: „ Človek, ali imaš med rastlinami večjo do-brotnico od mene?" Vinogradnik pravi: „Kaj pa, da imam večjega dobrotnika, nego si mi ti!" „Kdo je ta?" vpraša vinska trta. Vinogradnik odgovori: „ Krompir mi je večji dobrotnik od tebe; kajti krompir mi daje potrebni živež, ti pa le prijetno kapljico, če imam drugega dovolj."
Napišite po tem zgledu basen: a) o roži in žitnem klasu, b) o demantu in premogu, c) o zlatu in železu.
2.	Jelen in jazbec.
Jelen, ki je že prehodil mnogo krajev, sreča enkrat na svojem potu jazbeca, živečega v temnej luknji. Pravi mu: »Neumnež, kako vendar moreš ležati v tej temoti? Ali se nikamor ne upaš?" Jazbec mu pohlevno odgovori: „Obiraj me, kakor hočeš, in zaničuj moje prebivališče. Moje stanovališče mi je mnogo ljubše od vseh dežel, katere si ti že prehodil; zakaj ta kraj je moja domovina!"
Napišite po uzoru te basni drugo: a) o prepelici in domačej kuri, bj? c)?
3.	Bodi pošten!
Mati da Katinki desetico za sol. Katinka izgubi medpotoma denar. Mimo pride gospod, podari jej drugo desetico. Katinka najde svojo desetico, hiti za gospodom, hoče mu vrnoti podarjeni denar. Gospod jo pohvali, da jej dvajsetico.
Napišite po tem načrtu povest z drugim napisom!
4.	Napišite povest po sledečem načrtu:
Usmilj en otrok.
Uboga ženica hodi po zimi od hiše do hiše, išče hrane in gorkote. Mimo ženice pride bogato oblečena gospa, a ne da jej milostinje. Deček, to videvši, priteče k ženici, poda jej edini svoj novčič. Neki gospod, ki je to videl, pokliče dečka k sebi ter ga vpraša, kaj je dal ženici. Deček odgovori. Mož ga pohvali, da mu dvajsetico. Deček izroči starki tudi ta denar.
5.	Izpremenite to povest, misleči si na mestu ženice siromaka, na mestu gospe gospoda, mestu dečka deklico, mestu gospoda pa gospo. Kako bi se napis lahko drugače glasil?
6.	Bertold Schvvarz pripoveduje svojim tovarišem mnihom, kako je po naključbi iznašel smodnik.
7.	Zapišite povest „Popotnika in medved" (3. čitanka, str. 15) tako, kakor bi jo France pripovedoval svojim staršem. (Načrt: Dva prijatelja, France in Anton, hodita skozi puščavo. Medved pride naproti. Anton zbeži na drevo i. t. d.)
8.	Izpremenite 35. berilo v 3. čitanki, misleči si na mestu kovača zidarja, a mestu krojača črevljarja.
9.	Zapišite povest po tem načrtu: Zvesti pes. Jahajoč trgovec izgubi svojo popotno torbo. Koder ga hoče cvile in grize nazaj držati. Trgovec meni, da je pes stekel, ter streli nanj. Pozneje zapazi, da nima torbe, jaše nazaj in najde psa na torbi ležečega.
10.	Zapišite povest po tem načrtu: Božični večer.
Pri mizi sedi mati s štirimi otroci. Oče je bil pred nekaterimi meseci šel na vojno. Otroci govore o očetu. Mati je žalostna. Nekdo trka na duri. Oče stopi v izbo. Vesela obitelj.
11.	Hvaležni rejenec (3. čitanka, str. 10).
Marijana je od svojega 16. leta služila v mestu.
Bila je varčna dekla ter si je prihranila nekaj denarja. Ko pride enkrat v svoj rojstveni kraj, pokopavali so ravno ubogo vdovo, ki je zapustila še le šestletnega Janezeka. Marijana se ga usmili ter ga vzame seboj v mesto, kjer ga je odgojevala. Ko je Janezek ljudsko šolo dovršil, da ga Marijana črev-ljarstva se učit. Po prizadevnosti je postal prvi črev-ljarski mojster. Vzel je k sebi svojo staro krušno mater ter jej skazoval svojo hvaležnost.
Okrajšajte 21. berilo v 3. čitanki po tem načrtu : Trije bratje složno žive ter vsako delo skupno opravljajo. Povsod jih radi jemljejo za dninarje. Ko so nekdaj bili namenjeni na travnik, oboli najmlajši brat. Starejša sta v zadregi; na zadnje pokličeta bol-
niku staro sosedo za strežajko. Brata opravita delo. Ko bolnik okreva, gresta starejša po plačilo ter odštejeta mlajšemu tretjino. Ta se brani, vzeti svoj delež. Tako nastane med brati prepir. Opat Paladij ga jim razsodi.
12.	Okrajšajte ta le berila v 3. čitanki: a) štev. 185., b) štev. 3., c) štev. 29., d) štev. 191., c) štev. 40.
13.	Zapišite okrajšano 29. berilo tako, kakor bi je pripovedoval krčmar.
Hrast in trst.
Hrast se je bahal s svojo trdnostjo ter očital trstu slabost, da se uklanja vetru. Trst je to zaničevanje prenašal in molčal. Kmalu pa nastane vihar. Ker se hrast ne da ušibiti, podere ga vihar. Trst se pa priklanja in zopet vstane.
Mogočen hrast in šibek trst.
Nekdaj se je visok hrast ponosno bahal s svojo silno trdnostjo ter je zaničljivo očital bližnjemu trstu njegovo slabost, da se ponižno uklanja vsakemu vetru. Slabotni trst je to hrastovo zaničevanje voljno prenašal in je molčal brez ugovora. Kmalu potem pa nastane hud vihar. Ker se trdni hrast nikakor ne da ušibiti, podere ga jezni vihar na tla; šibki trst pa se globoko priklanja in hitro zopet vstane.
14.	Razširite s prikladnimi besedami (prilastki, dopolnili in določili) sledečo basen: Gad in pila. Gad pride v kovačnico in hoče orodje razgristi. Spravi se nad naklo. Ko nič ne opravi, zapusti je in gre nad pilo. Pa tudi tu si brez uspeha prizadeva.
Pila se mu posmehuje rekoč: „Bedak, kako hočeš mene razgristi, ki jaz železo premagujem in naklo, kateremu ti nič ne moreš, v prah zdrobim!"'
Vinska trta in krompir (primerite 1. nalogo!). Bil je lep jesenski dan, ko pride vinogradnik v svojo gorico. Veselo je gledal dobro obložene trte, ki so komaj nosile obilico grozdja. Ko prikoraka gospodar vrh gorice, prikloni mu se šiponov trs ter mu pravi: „ Človek, povej mi, imaš li med rastlinami večje do-brotnice od nas vinskih trt?" Vinogradec se mu nasmehne in reče: „Kaj dvomiš? Se ve da imam večjega dobrotnika, nego si mi ti!" „Kdo je ta?" vpraša trs nadalje. Gospodar odgovori: „Več dobrot, nego li od tebe, dobivam od krompirja; zato ga moram višje ceniti." Trs pa reče: „Kako bi to bilo mogoče? Ali ti ne dajemo žlahtnega vina, katero sam imenuješ pijačo vseh pijač ? Saj vino pomlaja starčka in krepča moža ter jima razveseljuje srce!" »Resnica je sicer, kar govoriš," zavrne zdaj vinogradec; „a pomisli, da je krompir mnogim ubožnim ljudem skoro edini živež, da je že od marsikatere dežele odgnal dragoto in lakoto. Kar nam je pa v življenje potrebno, moramo bolje ceniti nego ono, kar nam je le v veselje."
15. *) Razširite basen o jelenu in jazbeci po sledečih dodatkih: Jelen (kakšne postave); krajev (planine, doline, goščave, poljane; jelen sreča marsikatero divjačino in najde tudi) jazbeca (kratek popis)
v temnej luknji (kje in kako je bila napravljena?) Ali se nikamor ne upaš (jelen vabi jazbeca, naj gre ž njim, da mu pokaže lepih krajev). Prebivališče (kaj je jazbec še pristavljal?).
16.	Razširite povest o zvestem psu (pr. 9. nalogo!) po teh le dodatkih: Trgovec (ime, dom). (Od kod je jahal? kam? na kakovem konji?). Koder (kratek popis) je letal poleg njega. Popotno torbo (koliko je bilo v njej denarja?) je imel za seboj na sedlu privezano. Torba se je odvozljala in padla na tla, kar pa trgovec ni zapazil. A koder, to videvši, hotel je trgovca opozoriti (laja, cvili, postavlja se pred konja, grize na trgovčevem plašči). Streli na-nj (pes ni dobro zadet — kam se poda?). Pozneje zapazi (kje?) ležečega (pes se gospodarju dobrika in — pogine. Žalost gospodarjeva.)
17.*)	Razširite povesti: a) „Bodi pošten!"
b)	„Usmiljen otrok."
18.	Razširite a) 36., b) 183. berilo v 3. čitanki!
19.	Zapišite sledeče pesmi v 3. čitanki v nevezanem govoru: a) štev. 140., b) 34., c) 159.
20.	Storite prav tako pri pesmih: a) 37., b) 145.,
c)	205., d) 46. a v okrajšanej obliki.
21.	Zapišite v nevezanem govoru ter razširite te-le pesmi: a) b) 86., c) 148., d) 188. (prve tri kitice).
22.	Zapišite životopise:
- a) Rudolf Habsburški. Grof Rudolf rojen 1. 1218 (kje?). Njegova pobožnost. Brezkralje na
Nemškem. Za kralja izvoljen. Otakar, kralj češki. Bitva 1. 1278. Habsburžani na Avstrijskem. Rudolfova smrt 1. 1291.
b)	Franc Prešeren. Rojen 1. 1800. v Vrbi na Gorenjskem. V Ribnici in na ljubljanskem gimnaziji. Pravoslovec na Dunaji; doktor pravoslovja 1828. V pisarnici odvetnika Hrovata v Ljubljani. Odvetnik v Kranji 1. 1840. Umerje 1. 1849. Slavni pesnik.
c)	Moje življenje. Rojstven kraj in datum. Ime in stan staršev. Bratje in sestre. Čas pred vstopom v šolo. Prvi dan v šoli. Drugi važneji spomini. Kaj hočem postati?
23.	Doslužen vojak pripoveduje, kar je doživel.
24.	Stari klobuk pravi, kako se mu je godilo.
B. Popisi.
Brana.
(Kaj je reč?) Brana je poljsko orodje v podobi zategnenega čveterokotnika. (Sestojni deli.) Naša brana sestoji iz šest tramov po l"2m do 1'7 m dolgosti ; vsak tram ima 5—C ravnih, spodaj ostastih in nekaj zakrivljenih z6b, ki so enako daleč drugi od drugega. Spredaj in zadaj nosita stranska tramova po 2 železni kljuki, v kateri se devlje veriga za naprego in vrv za vzdigovanje. (Kdo dela reč in iz česa?) Brano dela kolar iz lesa; zobove in okov pa priskrbeva kovač. (Čemu je reč?) Z brano poravnavamo, razbijamo in mešamo že zorano zemljo, uničujemo plevel ter zavlačimo semenje.
1.	Popišite: a) valjar, b) plug, c) jasli, d) stiskalnico (prešo).
2.	Popišite, kako se dela a) na skednu, b) v mlinu, c) v kovačnici.
3.	Popišite: a) kako se kruh peče, b) kako se dela opeka, c) maslo, d) sir, e) platno.
4.	Popišite, a) kako se drevje presaja in požlaht-nuje, b) kako se krompir pripravlja.
Lisica.
(1. Ime in pleme.) Lisica je zver pasjega plemena. (2. Velikost.) Po velikosti se enači srednjemu psu. (3.Pokritj e, barva). Oblečena je v kožuh belih, črnih in sivih dlak; le na prsih je bela, po trebuhu pa sivkasto bela. Sploh pa izpreminja dlako po letnem času. (4. Deli telesa.) a) (Glava). Široka glava se jej hitro spušča v dolg, tanek gobček; ostasta ušesa pa stoje po konci. Pod čelom se svetijo bistre oči; kedar pa zine, pokažejo se vrste ostrih zob. b) (Trup.) Trup je zleknen in šibek. Kaj lepo jej pristuje dolgi metlasti rep. Hode ga vlači za seboj, v teku ga pa privzdigne, e) (Udje.) Tanke in kratke noge nosijo truplo tako tiho in rahlo, da skoraj ni sledu za njimi. (5. Način življenja.) a) (Stanovanje.) Lisica stanuje skoro povsod ter si koplje svoje luknje najrajša po goratih listnatih gozdih, b) (Razplodba.) V pod-zemeljskej luknji skoti lisica več mladih, katere v nevarnosti prenaša na drug kraj. c) (Urana.) Živi se z malimi poljskimi in gozdnimi živalimi, zalezuje pa tudi perutnino okoli hiš. d) (Druga svojstva.) Njena
Slovenska slovnica.	13
prekanjenost in drzovitost je prišla v pregovor. (6. H a s 1 j i v o s t ali š k o d lj i v o st.) Največji lisičji sovražnik je človek, ki jo preganja vse leto. A drugega haska nima od nje, razen da prodaje njen kožuh.
5.	Popišite v istej zaporednosti popisnih delov: a) konja, b) volka (3. čitanka 129), c) podgano, d) kako drugo čveteronogo žival.
6.	Popišite: lastovko (Pevka, 0"14 m dolga . . .)
7.	Popišite: a) vrabca, b) kokos, s posebnim ozirom na hasljivost in strežbo, c) ptice pevke sploh.
8.	Popišite železo po sledečem načrtu: Kovina. Kje se dobiva? Očiščenje vsakovrstne primesi. Lito železo. Kovaško železo. Jeklo. Koristnejše od srebra in zlata. Cemu se rabi?
9.	Popišite kako rastlino! (Ime in pleme. Popis posameznih delov: korenika, steblo, listje, cvet (čaša, venec, prašniki, pestiči), plod, stališče, raba.)
10.	Popišite: a) okolico vaše šole, b) dom, c) vrt.
11.	Popišite, kako so učenci obhajali šolski praznik.
Požar.
(Primeri 107. berilo v 3. čitanki.)
Gori! Gori! Oj, strašen glas! kedar se razlega v nočnem času, budeč ljudi iz mirnega spanja. Tužno bije v zvoniku plat zvona! Sleharen udarec opominja prestrašene vaščane, naj hite na pomoč ubogim, katerim že plapota streha v ognji. Brizglje in vozovi z gasilnim orodjem pridrče, okna po hišah zasvetle; nebo se žari s krvavo žarijo, razsvetljujočo z motno svetlobo vso okolico. Lej, tam sika ogenj
kvišku, tam je žrelo ognja; tam si prizadevajo ljudje zadušiti ogenj v njegovem jedru ali vsaj zabraniti mu, da ne bi preskočil na sosedna poslopja. Nekateri nosijo vodo, drugi brizgajo, tretji razdirajo strehe! Otroci plakajo, matere vpijejo; vse leta, bega in prenaša. — A polagoma vendar pogase ogenj. O siromak, ki ti je plamen v zelo kratkem času upepelil stanovanje! Hvali Boga, da si mogel rešiti vse svoje dra&e!
12.	Popišite povodenj! (Dež lije neprenehoma. Reka narašča in stopi čez bregove. Ljudje prestrašeni beže ne vedoči, kaj bi prej rešili. Poslopja plavajo in se rušijo. Mogočno narasla reka odnaša drva, mline i. t. d. Vsa dolinica je poplavljena. Ko jame voda odtekati, vidi se velika škoda, ki jo je povodenj napravila.)
13.	Popišite nevihto!
14.	Popišite življenje na planini (68—82. berilo v 3. čitanki).
15.	Popišite potovanje!
16.	Popišite: a) kako se vede postrežljiv človek, b) kako redoljuben!
C. Primerjave.
Vas in mesto.
Vas in mesto sta kraja, kjer ljudje prebivajo. V vasi in v mestu so hiše in cerkve. V obeh so lepi vrti in zalo drevje. — A v vasi so največ le kmetski ljudje, ki se pečajo s poljedelstvom in z živinorejo;
13*
v mestu pa stanujejo gospoda, uradniki, umetalniki i. t. d., ki imajo vsak po svojem stanu drugačne opravke. V vasi so hiše majhne, pogosto le lesene in s slamo pokrite; po mestih so pa vse zidane in z opeko pokrite. V vasi se hiša ne drži hiše; v mestu se pa hiša drži hiše ter se lepo vrsti, ulice delajoč, druga za drugo. Vasi so navadno manjše od mest.
1.	Primerjajte šolsko izbo s stanovalnico ! (Podobnosti: Obe ste hišni deli; v obeh vidimo ljudi; v obeh nahajamo peč in različno orodje. Različnosti: Katera je navadno večja? Kako dolgo bivajo ljudje v šolskej izbi? Čemu je stanovalnica? Katero orodje je v šoli?)
2.	Primerjajte: a) stol in mizo, b) stol s klopjo!
3.	Primerjajte psa in mačko! (Pleme, velikost, pokritje, barva, deli telesa, način življenja, hasljivost.)
4.	Primerjajte osla in konja!
5.	Primerjajte gos z raco!
6.	Primerjajte sesavce s pticami!
7.	Primerjajte hruško in jelko! rež in pšenico!
8.	Primerjajte rastlino in rudnino!
9.	Primerjajte solnce in luno!
10.	Primerjajte pomlad in jesen!
11.	Primerjajte pomlad in mladost!
12.	Primerjajte: a) Koroško in Kranjsko, b) gorenje in dolenje Štajersko!
D. Razložba pregovorov.
Kdor zgodaj vstaja, temu kruha ostaja.
Kdor zgodaj delati jame, je priden. Pridni lahko več zasluži nego potrebuje. Pridni in marljivi si tedaj toliko prisluži in pridobi, da na starost, ko delati več ne more, živi brez skrbi.
Razložite enako sledeče pregovore:
1.	Ako slepec slepca vodi, oba v jamo padeta.
2.	Tudi slepa kokoš včasih zrnO najde.
3.	Kedar greš volku nasproti, pokliči psa seboj.
4.	Vsak pometaj pred svojim pragom.
5.	Laž ima kratke noge.
Sloga j a č i, nesloga tlači.
Dva soseda sta si bila iskrena prijatelja. Vestno sta si pomagala, kedar je katerega izmed njiju zadela kakova nesreča. Pa tudi drugače sta si skazo-vala svoje prijateljstvo. Da ni bilo treba jemati dninarjev in težakov, hodila sta drugi drugemu pomagat z vso družino, kolikokrat je bilo delo nujno in potrebno. Tako je jima rastlo premoženje in imetje. A na enkrat nastane med njima prepir zarad mejnika, o katerem je prvi trdil, da je postavljen predaleč v njegovo zemljo. Začne se pravda, ki je tekla, dokler nista oba vsega denarja k odvetnikom znosila. Na zadnje so jima zarubili in prodali posestvi. V ubož-nici sta imela priliko, obžalovati svojo neslogo in strast.
Pojasnite s povestmi tudi sledeče pregovore:
6.	Ni nesreče brez sreče.
7.	Kar te ne peče, ne gasi.
8.	Ne prodajaj kože, dokler medved v brlogu tiči.
9.	Potrpljenje železne duri prebije.
10.	Lastna hvala, cena mala.
E. Listi.
a) Zgledi.
1. Prošnja.
Dragi Blažek!
Bukve s podobami, katere si mi zadnjič kazal, dopadle so mi tako, da hočem očeta naprositi, naj mi kupi tudi tako knjigo. Prosim Te torej lepo, posodi mi bukve za en dan, da jih morem očetu pokazati. Vrne Ti jih zopet nepokažene
Tvoj
V Bistrici, 21. junija 1883.	France.
(Isti list obširneje.)
Dragi Blažek!
Ko sem bil zadnjo nedeljo pri Vas, kazal si mi bukve, v katerih so podobe strupenih rastlin, kakor-šnih ima naš kraj. Pod vsako podobo je ime strupe-nice, katero pred oči postavlja, in kratek popis. Meni se bukve tako dopadajo, da hočem očeta prositi, naj jih tudi meni kupi. Ker si pa nisem zapomnil njih naslova, prosim Te prisrčno, pošlji mi bukve še danes in dovoli, da smem knjigo do jutri popoldne obdržati.
Skrbno bodem pazil, da se ne zamaže ali drugače pokvari. O pravem času jo dobiš zopet v roke. Zanašam se na Tvojo prijaznost. Priporoči me svojim ljubim staršem in daj mi kmalu priliko, da Ti enako postrežem.
Tvoj
V	Bistrici, 21. junija 1883.	France.
2. Naznanilo in prošnja.
Ljuba prijateljica !
Sinoči se je nam vrnol ljubi oče iz dolgega pota, prej ko smo se ga nadejali in kot je bil sam namenjen. Razveselili smo se; a naše veselje se je hitro skalilo, ko smo zvedeli, da je bolehnost očeta prisilila, vrnoti se pred določenim časom. Lotila se ga je namreč mrzlica. Blaga mati sicer upa, da drug zrak in domača postrežba kmalu zdravje povrne bolniku, vendar je v velikih skrbeh in nagovarja očeta, naj bi se posvetoval s katerim zdravnikom.
Znano Ti je pa, draga prijateljica, da ima naš oče od nekdaj veliko zaupanje do Vašega hišnega zdravnika, gospoda I. I. Zato Te po materinem naročilu prelepo prosim, nagovori ga, da bi jutri k nam prišel. Prav vestno bodemo stregli očetu ter storili, kar koli nam zdravnik veleva. Bog daj, da bi ljubi oče zopet okreval. Prejmi že v poprej srčno zahvalo za prijaznost, katero nam skažeš.
Tvoja žalostna prijateljica
V	Libeličah, 2. oktobra 1883. Marjeta.
3.	Poročilo in prošnja.
Prespoštovani gospod doktor!
Želeli ste, da bi Vam, blagorodni gospod, precej naznanili, ko bi se bolezen našega očeta na hujše obrnoti utegnila. Žali Bog, da se je tako zgodilo. Oče je zadnjo noč prav nemirno spal. Tožil je, da ga glava boli; včasih se mu je tudi vzdigovalo. Kakor ste ukazali, dajala sem očetu zapisanega zdravila ob določenej uri; zdaj pa prosim, naj bi napovedali, kako mi je dalje ravnati. Zelo zelo bi Vam bili hvaležni, ako bi blagovolili bolnika še danes obiskati. Ce bi Vam pa opravila tega ne dopuščala, lepo prosim, da bi mi po človeku, ki Vam to pismo odda, vedeti dali, kaj naj storim do takrat, ko zopet pridete. S posebnim spoštovanjem
V Libeličah, 4. oktobra 1883. Marjeta Klobučarjeva.
4.	Naročbenica.
Preljubi Dragotin!
Zanašaje se na Tvojo prijaznost, Te že zopet sprošnjo nadlegujem.
Rad bi namreč svojemu bratu k njegovemu godu dal katero darilce; zato Te prosim, kupi mi pri gospodu Jelarju lep nožek s štirimi rezili in kostenim rorčem ter mi ga pošlji do prihodne sobote. Troške Ti povrnem, kakor hitro zvem, koliko nož velja.
Veselilo bi me, ko bi nas hotel obiskati v soboto kot na godovno mojega brata.
Rad sem ustregel Tvojemu naročilu ter Ti po pošti poslal nožek, kakoršen utegne biti po Tvojej želji. Cena je zapisana na zavitku. Ko bi še drugo-krat česa potreboval iz našega mesta, le naravnost se obrni do mene; vselej sem pripravljen, izvrševati Tvoja naročila. Godovne Tvojega brata pa se ne morem udeležiti; zadržujejo me namreč razni nujni opravki.
Priporoči me svojim staršem, reci bratu, da mu tudi jaz h godu vso srečo želim, in razveseli kmalu s kakimi vrsticami udanega Ti prijatelja
V Zagrebu, 10. maja 1883.	Dragotina.
5. Zahvala.
Prav srčno se Ti zahvaljujem za skazano prijaznost. Nožek, ki si mi ga poslal, je bratu in meni zelo dopadel. Cena 2 gold. 50 kr. mu ni pretirana; hvaležen Ti vračam troške.
Bratov god smo prav veselo obhajali; škoda, da nisi utegnol priti. Natančneje zveš o tej veselici, kedar Te v mestu obiščem. Da si mi zdrav!
Z Bogom! V Mokronogu, 6. maja 1883. (Odgovor.)
Ljubi moj Milan!
Tvoj prijatelj Milan.
Blagi prijatelj!
Tvoj
V Mokronogu, 15. maja 1883.
Milan.
6. Voščilo.
Predragi starši!
Ganenega srca se danes spominjam mnogih in velikih dobrot, katere ste mi skazovali od mojega rojstvenega dneva. Bogu in Vam se imam zahvaliti za vse, kar sem in premorem. Naj bi Vam ljubi Oče v nebesih stoterno poplačal, kar ste mi dobrega storili. Jaz pa si štejem v sveto dolžnost, tudi za naprej ubogljivemu in pridnemu biti ter Vam tako veselje delati. Ce se ravnam po Vašej volji, smem upati, da bodete tudi v prihodnje kakor dozdaj ljubili Vam, mili mi starši,
prehvaležnega sina V Ajdovščini, 31. decembra 1883. Jakoba.
Voščilo.
Preljubi oče!
Vaš god me spominja mnogih in velikih dobrot, za katere se imam Vašej ljubezni zahvaliti. Vem, da Vam ne morem zadosti povrnoti te ljubezni; vem tudi, da mi ni mogoče, naj kar koli počnem, poplačati Vam vseh tistih skrbi, katere sem Vam prizadejal, odkar sem živ; dobro vem, da nikdar ne nadomestim dobrot, katere sem prejel iz Vaših rok.
Na misli so mi blagi opomini, s katerimi ste me tolikrat izpodbujali k marljivosti, svarili me zaradi mojih slabosti in napak, kazali mi pravo pot. Dobri ste in prizanesljivi svojemu otroku; Vi zahtevate
od njega samo to, kar po svojih močeh storiti more. Pa kar morem, to hočem z božjo pomočjo storiti. Priden hočem biti in poslušen, vreden Vaše ljubezni.
Ce se mi posreči, zadostiti Vašim željam, biti Vam v veselje, tedaj se izpolni moje najsrčnejše voščilo, katero Vam, premili oče, podajam k današnjemu godu. Oni, ki kraljuje v nebesih, naj podeli, da mirno in veselo teko dnevi Vašega življenja; naj Vas tisočkrat blagoslovi za vse, za kar Vam moram hvalo vedeti; meni pa naj ohrani Vašo očetovsko milost.
Hvaležno Vam poljubuje roke
pokorni sin
V	Celovci, 29. junija 1883.	Pavel. 7. Povabilo.
Dragi France!
Danes teden bode pri nas cerkveni praznik in veliki shod. Po starej navadi imamo o tem času malo boljši kruh in smo radi boljše volje kakor drugikrat. Znanci in prijatelji zbero se ta dan, da se kaj pogovore. Obljubili so mi že nekateri, da pridejo; pa brez Tebe, ki si mi vedno najljubši prijatelj, za me ne bi bilo veselega dneva. Uljudno Te vabim, pridi tudi Ti! Zelo bi me razveselil.
Zanesljivo Te pričakuje
Tvoj prijatelj
V	Starem trgu, 7. julija 1883. Tomaž Murnih
Povabilo k pogovoru.
Ljubi moj Aleš!
Dolgo že želim, s Teboj nekaj posebnega govoriti, vendar ni bilo do zdaj prave priložnosti. Tudi k Tebi bi že bil rad prišel, pa ne vem, kdaj bi Te doma dobil, ker vedno letaš po opravkih. Ce sem prav zvedel, prideš jutri v Konjice. Prosim Te, potrudi se še malo dalje in pridi k meni; prav vesel Te bode
Tvoj stvari prijatelj
V	Ločah, 11. novembra 1883. Davorin Miheljak.
8. Sožalnica (milovalni list).
Preljubi prijatelj!
Tebi in meni je nemila smrt veliko žalost storila. Vzela je Tebi ljubega brata, meni pa preblagega prijatelja. Solze, katere sva zanj potočila, je pokojni gotovo zaslužil, kajti bil je dobra, preblaga duša. Vsi smo ga radi imeli in zvesto ljubili; Bog pa ga je vzel k sebi na večno plačilo. Upajva, da se enkrat zopet veselo snidemo. Torej ne žaluj preveč in tolaži se s svojim
prijateljem
V	Beljaku, 5. marcija 1883.	Lovrom.
Dragi Matej!
Zelo sem se prestrašil zvedevši, da Ti je hiša pogorela. Res je žalostno, da more plamen v kratkej uri pokončati, kar človek postavi s tolikim trudom.
Težko mi de, da se Ti je taka nesreča prigodila; a kaj pomaga žalovati, ker žalost ne izmanjša nesreče. Dobro je le, da si bil poslopje precej visoko zavaroval. Lahko bodeš je zopet postavil. Ko bi česa potreboval, povej mi odkritosrčno. Prav rad Ti pomagam, saj veš, da sem vselej
Tvoj
resnični prijatelj
V	Ormuži. 2. julija 1883.	Florijan.
9.	Slovo.
Premili prijatelj! Nisem mislil, da se bodem moral tako hitro ločiti od svoje drage domovine in od svojih prijateljev. Pred tremi dnevi sem dobil od oblastva poziv, da moram nemudoma iti k vojakom. Sliši se, da bode vojna. Kam pojdemo najprej, zdaj še nihče ne ve. Jutri že odrinem. Nimam tedaj časa, da bi se mogel z besedo pri Tebi, ljubi moj prijatelj, posloviti; sprejmi torej pismeno poslovilo! Lepo se Ti zahvaljujem za Tvoje odkritosrčno, stanovitno priljatelstvo in za vse, kar si mi dobrega storil. Spominjaj se mene večkrat ter moli, da bi nam Bog dal srečno zmago, in da se vesela zopet vidiva. Z Bogom!	Veg Tyoj
V	Kamniku, 18. julja 1883.	Janez Bebrnik.
10.	Opomin.
Ljubi prijatelj!
Ne zameri, da Te opomnim na Tvojo obljubo. Obetal si mi, kakor sam dobro veš, da mi bodeš
poslal izposojeno knjigo že v nekaterih dnevih nazaj; preteklo pa je že več tednov, od knjige pa vendar ni niti duha niti sluha. Ker bukve sam nujno potrebujem, prosim, ne odlagaj več ter pošlji knjigo čim brže tem bolje. To pričakuje
Tvoj
V Ljubljani, 2. avgusta 1883. Anton Gregoric. 11. Izgovor.
Moj ljubi Anton!
Te bukve si imel že pred štirinajstimi dnevi dobiti, kakor sem Ti bil ustno obljubil. Odpusti, da takrat nisem bil mož beseda. Knjiga je bila o dogovorjenem času zares pripravljena, da se pošlje nazaj. Tu pride k meni najin prijatelj Andrej, zapazi knjigo, povpraša po njenem zapopadku, in ko ga zve, vzame si jo tako rekoč po sili.
Ali Ti je on to sam naznanil, kakor mi je obetal, tega ne vem; resnica pa je, da sem samo zaradi njega prelomil besedo. Ne huduj se nad menoj in preženi nevoljo z mislijo, da je Tvoja knjiga dvema prijateljema pripravila nekoliko prijetnih ur.
Ali smem po takem današnjemu pismu pristaviti prošnjo, da mi zopet posodiš kake bukvice? Pripravljen sem na ostre pogoje; a bodi prepričan, da izpolnim tudi najostrejše. Srčno Te pozdravlja
Tvoj
V Loki, 5. avgusta 1883.	Bogomir.
12. Prijateljsko očitanje.
Dragi prijatelj!
Tri mesece je že, da ne dobim pisma od Vas, da nimam odgovora na svoj zadnji list. To molčanje se mi nekako čudno zdi. Mislim in premišljujem, kaj bi mu bilo vzrok, a ne morem zadeti.
Ste li morebiti bolni? To menda niste. Ali ste se znabiti podali na pot? To v tem letnem času ni lahko mogoče. Neki vzrok pa mora vendar biti.
Res je, da dolgo molčanje ni še znamenje razdrtega prijateljstva, kakor tudi pridno dopisovanje ni vsakokrat dokaz stanovitne prijaznosti. A ker ste poprej tako pridno in točno odgovarjali mojim pismom, ste me nekako razvadili; razen tega so se Vaša prijazna poročila mojemu srcu tako priljubila, da meni, odkar molčite, vedno nekaj manjka. Pri vsem tem pa sem v velikih skrbeh za Vas. Rešite me iz te britke negotovosti ter mi povejte, če tudi le z nekoliko vrsticami, da ste živi in zdravi, ter da ste s svojo ljubeznijo udani
svojemu vernemu V Kopru, 3. decembra 1883.	Miroslavv.
Ljubi brat J
Kmalu bo leto dni, odkar nismo besedice slišali o Tebi. Zdaj smo po popotnem človeku iznenadoma zvedeli, da si v Torninu pri gospodarji I. I. Lahko si misliš, v kolikih skrbeh smo bili zaradi Tebe.
Nismo se mogli načuditi, kako nam moreš kaj takega storiti, ko vendar veš, da Te vsi ljubimo.
Naznani nam brž, kako se Ti godi, kako Ti je bilo dozdaj, in zakaj si tako dolgo molčal. Za trdno se nadejam, da tega opomina ne pustiš v nemar in da zopet potolažiš razžaljene starše. Srčno Te pozdravlja
Tvoja zvesta sestra
V	Novem mestu, 2. novembra 1883. Ančika.
13. Dopisnica (listnica).
Častiti gospod učitelj!
Moj sin Janez je danes nekaj obolel. Glavobol
in mraz sta se ga prijela; zato ga morda več
dni ne bode v šolo. Prosim, opravičite mu zamudo!
Spoštljivo	TT
r J	Vam	, .
udani
Na Vranskem, 16. aprila 1883. Gregor Stiplovšek.
Dragi prijatelj! Največjo in najstanovitnejšo srečo Ti želi h godu Tvoj
resnični prijatelj
V	Postojni, 29. junija 1883.	Ivan.
b) Pouk.
Pismo ali list je sploh pismeno poročilo, namenjeno nepričujočej osebi (včasih več osebam). List je namesto ustnega pogovora.
Ako na pismo pride odpis ali odgovor, ali če si dve ali več oseb druga drugej pišejo, postane med njimi dopisovanje (korespondencija).
Ker je list namenjen določenej osebi,mora se v njem pokazati osebna razmera, v katerej sta dopisnik (adresant) in prejemnik (adresat).
Iz te medsebojne zveze izvirajo posebna pravila, na katera gre paziti pri spisovanji listov.
Ta pravila se tičejo nekaj pisave, t. j. načina, kako, in reda, po katerem se dopovedujejo misli, nekaj pa vnanje podobe ali oblike.
Dopisnice (biljeti), v katerih z nekaterimi vrsticami komu kaj brzo in kratko naznanjamo, nimajo navadne listove oblike. Kratka prijavila, ki smejo vsakemu pred oči, zapisujemo na listnice.
I. O pisavi ali zlogu v listih.
Zastran pisave v listih je pomniti to-le:
1.	Kedar se z drugimi pogovarjamo, moramo se držati nekih postav, katerih ne sme zanemarjati nikdo, kdor neče biti neotesanec. V listu smeš le to povedati, kar bi mogel govoriti v spo-dobnej družbi.
2.	Piši list previdno, skrbno in pazljivo ter dobro preudari, kar zapišeš. Natančno izbiraj besede in dobro zvrstuj misli. Po listu se sodi o pisalčevem umu, o njegovej omiki in njegovem značaji. Dostikrat je že prav po nevedoma katera nepremišljena ali napačno stavljena beseda ali pa tudi dvoumnost za-
Slovenska slovnica.	14
krivila, da pisalec z listom ni dosegel, kar je hotel, marveč da je imel škodo in zamero.
3.	Pismo naj določno in očitno naznanja, kar meni poročiti;) misli naj bodo tako ubrane, da je lahko umeti, kaj prav za prav hočemo.
4.	Pisalec naj se ozira na razmero, v katerej je s prejemnikom. Drugače se govori in piše mladim kakor starim; drugače prijateljem in znancem kakor višjim; drugače zdravim in veselim kakor bolehnim in občutljivim.
Zastran uljudnosti je paziti:
a)	Kedar pišemo neznanim ali višjim osebam, moramo se uljudno izgovarjati, da se predrznemo, nadlegovati jih s pismom.
b)	Če v listu kaj trdimo, izprositi si moramo prejemnikovo dovoljenje.
\) Ako smo nasprotnih misli, ali če hočemo povedati, da se je prejemnik v čem motil, izrečemo navadno svoje obžalovanje, da moramo to ali ono popraviti, na to in ono opozorovati.
d)	Prejemnikova poročila naj bodo nam dokaz njegove dobrote in prijaznosti.
e)	Prosimo, kjer bi terjati imeli.
II. Vnanja oblika listov.
Glede vnanje oblike je gledati 1. na uvrstenje gradiva, 2. na pis, 3. na papir, 4. zavitek (couvert) z nadpisom (adresa) in 5. na pečat.
Vsak list sestoji iz sledečih delov: a) o govor, b) uvod, c) govor, d) završetek, e) podpis.
1. a) V ogovoru imenujemo osebo, katerej je list namenjen, z oznamenilnimi besedami,! — dajemo ji naslov. Za prijatelje in znance se take besede lahko najdejo (dragi, dobri, ljubi, preljubi, predragi, spoštovani, mnogocenjeni, preljubljeni — srečni, žalostni, ubogi, skrbni, prizanesljivi prijatelj); drugače pa je, kedar se piše tujim, starejšim, višje postavljenim in sploh takim osebam, s katerimi nismo v prijateljskej zvezi. Tu zahteva dobra olika in šega, da jih ogovorimo z navadnimi imeni ali naslovi.*)
(v listih dobrim znancem se sme ogovor vplesti tudi v prvi stavek ali pa se postavi listu na čelo; n. pr. „Ne bi mi, dragi prijatelj, bil mogel bolje ustreči" i. t. d., ali pa:
„Dragi prijatelj!
Ne mi bil mogel bolje ustreči" i. t. d?)
V drugih pismih stoji ogovor vselej nad prvo vrstico, in sicer tem višje, čim višja je oseba, katerej se piše.
b) Uvod navadno pove priliko ali vzrok, zakaj pišemo. Pri prijateljskih listih to ne dela take težave kakor pri drugih, zlasti do tujih in višjih oseb.
Nekateri uvodi bi se morda tako le glasili:
Imam čast, naznaniti Vam . . .
Veseli me, da Vam morem ugodno odgovarjati na Vaš cenjeni list . . .
Nadejaje se, da ustrežem Vašemu blagorodju, naznanjam . . .
Ne zamerite, da Vaše naročilo tako kasno izvršujem . . .
*) Poglej „Naslove" stran 224.
Sploh znana Vaša plemenitost, prijaznost in dobrotljivost daje mi srce, da se do Vas obračam . . .
Dovolite, prečastiti gospod, da Vam pišem in razodevam, kar . . .
Zelo mi je žal, da ne morem izpolniti želje, katero mi razodevate v svojem cenjenem listu . . .
Zanašaje se na Vašo pravičnost, drznem se, Vam,preblago-rodni gospod, vestno in odkritosrčno razložiti dogodek, ki . . .
Koliko srečo uživam, imajoč tako dobrega in zvestega prijatelja . . .
^"c) Govor zapopada glavno reč, o katerej se piše. Misli naj se izrazijo jasno, določno in v lepem redu.
Pri odgovorili misli lahko slede v istej vrsti, v katerej jih kaže pismo, na katero se odgovarja.
d) Završetek se podaje najbolje iz tega, kar list obsega; lično naj se vjema in veže z vsem pismom. Če se pa tako ne more, odločiti je završetku poseben odstavek.
Pisma znancem in prijateljem končajo se navadno tako le:
Bodi zdrav! Z Bogom! . . .
Tebe in Tvoje prisrčno pozdravljaje, sem Tvoj . . .
Tebi in Tvojim vsega dobrega želeč. ostajam Tvoj . . .
Bodi mi zdrav in ne zabi svojega zvestega . . .
Bodi prepričan, da Ti je srčno udan Tvoj . . .
Z Bogom! Kmalu razveseli z odgovorom svojega . . .
S Teboj žaluje Tvoj pravi prijatelj . . .
Bog daj, da bi se kmalu na bolje obrnolo. To iz srca želi . . .
Tvoje prijateljstvo mi je porok, da gotovo uslišiš prošnjo svojega . . .
Bodite zdravi, veseli in tako srečni, kakor želi Vaš . . -
Bog Vas varuj in daj Vam učakati veselja nad . . .
Zdravstvujte!
V listih, ki jih pišemo menj znanim ali višjim osebam, moramo skrbno izbirati besede, s katerimi pismo končujemo. Navadno izrazujemo udanost in spoštovanje ali pa prošnjo, da bi nam bil prejemnik še dalje prijazen in dobroten.
Take liste končujemo blizu tako:
Z največjim spoštovanjem sem Vam udani . . .
S popolnim spoštovanjem se imenujem Vaše blagorod-nosti udanega . . .
Z odličnim spoštovanjem podpisuje se . . .
Prosim, sprejmite, preblagorodni gospod, zagotovilo globokega spoštovanja, s katerim se podpisuje . . .
Ponižno se priporočujč Vašej prijaznosti (dobroti), sem...
Moja hvaležnost za ta dokaz Vaše milosti bila bi tako velika, kakor je vselej bilo spoštovanje, s katerim ostajam . . .
Sebe in svoje v milost in okrilje Vaše preblagorodnosti izročujoč, štejem si v čast, da se podpisati morem . . .
e) V podpis se razen pisalčevega imena še postavi izraz udanosti ali spoštovanja do tistega, komur se piše. (N. pr. Tvoj iskreni brat. Vaš pokorni, hvaležni sin. Tvoj odkritosrčni prijatelj. Vaš udani, najhvaležnejši služabnik i. t. d.). Podpis se stavi tem nižje pod zadnjo listovo vrsto, kolikor večje spoštovanje hočemo prejemniku skazati.
Podpisu vštrit (v listu do dobrih znancev včasih zgoraj desno nad ogovorom) se zapiše na 1 e v e j strani kraj in datum (dan, mesec, leto).
2. List naj se piše razločno, skrbno in s črno tinto. Nespodobno je in nepristojno, če se v listu kaj izbriše, prekriža, izterže, med vrste zapiše ali popravlja. Tudi se ne spodobi, odpraviti list s peskom
tako posut, da ga mora prejemnik otepati, predno •ga bere.
3.	Za pisma jemljemo čist, bel in obrezan papir v osmerki (do znancev) ali v četverki (Quart-format). V vsakem pismu pušča se zgoraj in spodaj kakor tudi na levej strani, velikosti papirja primerno, prazen prostor.
4.	Listov ne pošiljamo brez posebnih zavitkov (couvert); zavitkova podoba se ravna po podobi papirja, na katerem je pismo pisano. Odprte se pošiljajo le dopisnice in poštne nakaznice.
5.	Listi se zapirajo ali pečatijo s pečatnim voskom, z oblati ali z drugimi prilepi. Včasih se stisnejo samo zavitkovi konci.
Pisma do odličnih oseb se pečatijo največ z rude-čim voskom; kedar pa se naznanja smrt, ali če žalujoči piše, vzame se črni vosek.
Listi z denarji ali s katerimi važnimi spisi morajo se posebno previdno zlagati in pečatiti. O tem veljajo posebni poštni ukazi, ki se po večkrat izpreminjajo. Treba je jih pozvedovati tistim, kateri denarje po pošti pošiljajo.
Nad p is mora pred vsem drugim povedati prejemnikovo ime (krstno in priimek) in stanovališče. Pogosto, zlasti pri listih odličnim osebam namenjenih, dodaje se imenu še stan, dostojnost, poklic ali delo, s katerim se bavi prejemnik. Ako gre list v kak bolj neznan kraj, pristavi se stanovališču tudi zadnja ali bližnja pošta, včasih tudi dežela; kedar pa pošljemo pismo v kako večje mesto, moramo zaznamovati tudi
trg, ulice, hišno številko, in če je treba, tudi še nadstropje in sobo, kjer prejemnik prebiva. Ako gre list v kraj, kjer se ne govori slovenski, imenuje se kraj in vse drugo, kar se o kraji pove, v jeziku tamkajšnjega kraja.
Poštnina se navadno plačuje z znamkami ali markami.
Za zgled stoji tu nekoliko nadpisov; pazi in zapomni naj se, kako so vrste razpostavljene, ker tako hoče navada.
1.
		Znamka.
Gospodu		
Ivanu Stojann,		
posestniku		
na		
	Krškem,	
	Gurkfeld.	
2.		
		Znamka.
Gospodu		
Jakobu Bizjaku,		
posestniku
v
Tekarjih,
Na Štajerskem.	pošta v Celji (Cilli).
	Znamka.
Gospod	
Anton Požar, modroslovec	
	
Gradci (Graz), Zinzendorfgasse N'r. 34, 2. Stock, 5.	
4.
Blagorodni gospod
dr. Jožef Spešič,
zdravnik
Ljubljani (Laibach) (poste restante).
5.
	Znamka.
Preblagorodni gospod	
Franc vitez Miklosicb,	
c. k. dvorni svetovalec i. t. d.	
na	
Dunaji (Wien),	
VIII., Laudongasse 3.	
6.
(Spredaj.)
		Znftmka.
Gospod		
Filip Razbornik,		
meščan		
Vloženo v bankovcih:	T	
5 po 10 gl. = 50 gl.		
4 n 5 „ = 20 „ 3 n 1 r> — ^	Brežicah,	
73 gl.	hišno št.	10.
(Zadaj.)
liiipon.
Sme se popisati in odrezati.
Nakazani znezek
0= gl.	kr.
Ime in stanovališče pošiljalčevo: Peter R ap o c, učitelj v Grebinji, pošilja oni znesek za izročeno knjigo.
Srčni pozdrav!
Poštna nakaznica na 5 gl.J50 kr. a. v.
z besedami:
ipet	B gl. M) kr. a. v.
Nadpis	štempel prejemrie pošte
Gospod Franz Pi,stotnik, nadučitelj Kraj, kamor je namenjena: Velikovec. Prejemnikovo stanišče: Glavni trg, hišt. št. 8. Poštni zapisek. Vpisano v prejemno knjigo pod št.
Prejemni urad ali poštna denarnica.............dne.............188....
Okraj poštnega ravnateljstva..........................................................
Podpis poštnih postavljencev:
(Zadaj.)
Nadpisančeva (adresatova) pobotnica.
Da je znesek, na sprednjej strani nakazan, pravično prejel, potrjuje:
(Kraj) Velikovec	(ime)
dne 3. aprila 188Fr. Pistotnik.
8.
DOPISNICA.	Znamka.	
Naj pr. gospod Gregor Vodopivec,		
posestnik		
v (na)		
Pazinu.		
Opomnje 1. Prejemnikov priimek devlje se ali v 3. sklon, ali pa ostaja v 1. sklonu, kar je v slovenščini primerneje in razločneje.
2.	Tudi pri pismih v slovanske dežele gredočih priporoča se, da se imenu kraja in pošte pristavi nemško ime, zlasti če je različno od slovenskega in če pismo izročuješ katerej nemškej pošti, n. pr. Postojna (Adelsberg), Beljak (Villach), Ormuž (Friedau), Gorica (Gorz) itd.
3.	Ako hočemo biti varnejši, da pride pismo na svoje mesto, lahko ga priporočimo (rekomandiramo), t. j. plačamo razen marke še 10 kr. priporočnine ter dobimo od poštnega uradnika primko (recepis). Tudi
220 '/h.)
priporočena pisma imajo na pečatnej strani pošiljal-čevo ime zapisano.
4. Denarje pošiljamo ali v pismih ali pa po poštnih nakaznicah. Ce prinesemo denar v nezapeča-tenem pismu, prešteje ga poštni uradnik, zapečati pismo enkrat (na sredi) s poštnim in štirikrat s po-šiljalčevim pečatnikom, odloči poštnino po vagi in po vrednosti, izda primko, in tako je pošta odgovorna za prevzeto vsoto. Ce se pa denar prinese v pismu tako zapečatenem, kakor se tu gori vidi, določi uradnik poštnino ter izda primko za povedani znesek. V tem primeru pošta ni odgovorna za to, da je v pismu res toliko denarjev, kolikor kaže nadpis, temveč samo za to, da se pismo z nepokvarjenimi pečati izroči adresatu. Zato je treba najprej na pečate po-, gledati in tudi pismo tako odpreti, da se noben pečat ne pokvari. Najčesteje pa se pošilja denar po poštnih nakaznicah.
c) V a j e.
1.	France, ki ne more v šolo, prosi prijatelja Matevža, naj mu izposodi iz šolske knjižnice prvi zvezek „Dragoljubcev".
2.	Sin piše staršem, da je srečno prišel v mesto, ter da ga je mojster prijazno sprejel. On prosi, naj bi ga starši kmalu obiskali.
3.	Sin prosi starše, naj mu pošljejo denarja za obleko.
4.	Alojzij prosi trgovca, naj vzame njegovega mlajšega brata v uk. (Starši so jima umrli; nikdo ne skrbi za-nj. Brat je 14 let star, z dobrim uspehom
je dovršil domačo šolo, ima veselje do trgovskega stanu.)
5.	Jerica poroča prijateljici o nesreči, ki se je prigodila v vasi. (Sosedov mali otrok si je igral pri potoku. Kamenčke pobirajoč pade v vodo. Ker ni bilo hitro pomoči, utone. Žalost staršev. Pogreb.)
6.	Jurče poroča staršem, da ga je mojster eno leto pred dogovorjenim rokom oprostil uka ter ga postavil za pomočnika.
7.	Sestra piše sestri, da je mati obolela. (Kdaj? Kaj pravi zdravnik? Sestra naj hitro pride domov.)
8.	Kmet prosi prijatelja, naj mu posodi nekaj žita za seme. (Bila je slaba letina. Nima žita za seme. Prijatelj naj mu posodi ... hI reži. Vrnol mu jo bode drugo leto. Ko bi prijatelj kdaj česa potreboval, rad mu bode kmet pomagal.)
9.	Nekdo poroča tovarišu pripovest, ki jo je bral v nekej izposojenej knjigi. (Kmet pošlje hlapca v mlin. Ta hodi zvečer ob luninem svitu domov. Za seboj zagleda črnega moža. Misleč, da je strah, vrže vrečo z moko raz rame ter zbeži. Drugi dan prinese dimnikar moko. Vsi se hlapcu posmehujejo. — Le neumni ljudje se boje strahov.)
10.	Tvoj prijatelj gre v mesto na semenj; prosi ga, da ti nakupi reči, katere mu našteješ.
11.	Gospodinja prosi prijateljico v Trstu, naj ji pošlje 5 kg kave in ravno toliko sladorja. (Ta roba je v Trstu cenejša; tudi se ne plača mitnina (carina), če se ne naročuje nad 5 kg.)
12.	Napišite prijateljičin odgovor!
13.	Gospodinja se zahvaljuje prijateljici za poslani slador in kavo.
14.	Sin se zahvaljuje staršem za poslane denarje. (On je denarje prejel. Čemu jih re rabil? Zahvaljuje se prisrčno za to in mnogo drugih dobrot, katere so mu starši že skazali. S pridnostjo hoče povračevati, kar mu starši dobrega storijo.
15.	Zahvaljuj se materi za vezilo!
16.	Zahvaljuj se prijatelju za blago pomoč v sili!
17.	Zahvaljuj se zdravniku, ki ti je očeta srečno ozdravil.
18.	Učenec se konci šolskega leta svojemu učitelju zahvaljuje za lepe nauke.
19.	Vošči materi srečo za god (k novemu letu)!
20.	Vošči srečo prijatelju, ki je z daljne poti (z vojne) srečno prišel domov.
21.	Vošči strijcu srečo k ozdravljenju!
22.	Vošči dobrotniku (župniku) srečo k 70. roj-stvenemu dnevu!
23.	Vabi prijatelja k šolskej veselici!
24.	Vabi starše k šolskej preizkušnji!
25.	Vabi prijatelja v trgatev!
26.	Tolaži prijatelja, ki mu je sestra umrla.
27.	Tolaži prijatelja, kateremu je toča polje pobila.
28.	Spiši sožalnico obolelemu prijatelju! (Vedno si se veselil lista iz prijateljevega kraja, a takrat te je pismo prijateljevega brata zelo prestrašilo. Prijatelj se ti smili, da je obolel in da mora v postelji
biti. Kako rad bi mu ti pomagal, ko bi mogel. Upaš, da se bode prijatelj natančno držal zdravnikovih predpisov ter kmalu ozdravel.)
29.	Poslovi se od prijatelja, ker moraš nagloma odpotovati v uk (v službo).
30.	Opomni prijatelja, da ti pošlje obljubljeno semensko žito.
31.	Opomni prijatelja, da ti pošlje cepičev, ki ti jih je obljubil.
32.	Opomni krojača, da ti kmalu naredi obleko.
33.	Nekdo opominja dolžnika, ki že dve leti ni plačal obresti. (V zadolžnici od ... za ... gl. se je dolžnik zavezal, da bode vsako leto natančno plačeval 5 % obresti. Ker so pa te že 2 leti na dolgu, vprašaš prijatelja, zakaj ne izpolnuje svoje obljube. Prosiš ga, naj ti še ta mesec pošlje dolžnih . .. gl. Ko bi prijatelj tega ne storil, moral bi terjati za vso glavnico. Zanašaš se pa, da tega ne bo treba.)
34.	Opraviči se prijatelju, da mu nisi odgovoril na njegovo pismo. (Bil si delj časa pri strijci ter si prijateljev list še le dobil vrnovši se domov; torej prijatelj naj oprosti, da mu pišeš tako zakasneno. Izposojeno knjigo prilagaš pismu ter se za njo zahvaljuješ.)
35.	Izgovori se upniku, da mu nisi plačal ob dogovorjenem roku.
36.	Mizar se izgovarja, da ne more o pravem času zvršiti dela.
37.	Očitaj bratu, da se slabo uči.
38.	Odgovori listom pod 10, 21, 23 (nikalno), 25 (trdilno), 28.
39.	Piši listnico za slovo!
40.	Piši listnice o nalogah pod 7, 11,21,23,32.
F. Najnavadnejši naslovi,
kakor se rabijo v listih za ogovor, govor, pri podpisu in za nadpis.
Njegovemu Veličanstvu avstrijanskemu cesarju.
Ogovor: Vaše cesarsko in kraljevsko apostolsko Veličanstvo !
Premilostni cesar in gospod! ali Premilostni gospod! Presvetli cesar! Govor: Vaše cesarsko Veličanstvo. Podpis: Vašemu cesarskemu Veličanstvu prepokorni,
preponižni, najudanejši podložnik. Nadpis: Njegovemu cesarskemu in kraljevskemu apostolskemu Veličanstvu Francu Jožefu I., cesarju avstrijanskemu, kralju češkemu in ogerskemu i. t. d.
Njenemu Veličanstvu cesarici.
O. Vaše. cesarsko in kraljevsko Veličanstvo!
Presvetla gospa! G. Vaše Veličanstvo. P. Prepokorni, preponižni.
N. Njenemu cesarskemu in kraljevskemu Veličanstvu, presvetlej gospej Elizabeti, cesarici avstrijanskej.
Nadvojvodom in nadvojvodinjam avstrijanskim..
O. Vaša cesarska Visokost!
Presvetli gospod nadvojvoda! (Presvetla gospa nadvojvodinja!) (Gospem iz vladarskih rodovin se daje naslov gos p a, da-si tudi niso omožene). G. Vaša cesarska Visokost. P. Najponižnejši.
N. Njegovej cesarskej Visokosti, presvetlemu gospodu nadvojvodi (ime), kraljevskemu princu ogerskemu i. t. d.
Njenej cesarskej Visokosti, presvetlej gospej nad-vojvodinji (ime), kraljevskej princesi ogerskej i. t. d.
Knezom in kneginjam.
O. Vaša Svetlost!
Milostljivi gospod! (Milostljiva gospa!) G. Vaša Svetlost! P. Najponižnejši.
N. Njegovej Svetlosti, gospodu (ime) knezu i. t. d. (Njenej Svetlosti, gospej (ime) kneginji i. t. d.
Grofom in grofinjam.
O. Visokorodni gospod grof! (Visokorodna gospa grofinja !)
Milostljivi gospod! (Milostljiva gospa!) G. Vaše Visokorodje. P. Najponižnejši (najpokornejši). N. Visokorodnemu gospodu grofu (visokorodnej gospej grofinji) I. I.
Slovenska slovnica.
15
Baronom in baroninjam.
O. Preblagorodni gospod baron! (Preblagorodna
gospa baroninja!) G. Vaše Preblagorodje. (Vaša Milost.) P. Najponižnejši.
N. Prcblagorodnemu gospodu baronu (preblagorod-nej gospej baroninji).
Vitezom, plemenitnikom, visokim uradnikom in častnikom.
O. Preblagorodni gospod! G. Preblagorodni gospod! P. Najpokornejši (najudanejši). N. Preblagorodnemu gospodu vitezu (plemenitniku) i. t. d.
Drugim osebam.
O. Blagorodni gospod! (Mnogospoštovani, velecenjeni,
častiti, prečastiti i. t. d. gospod!) G. Vi, blagorodni gospod. P. Udani.
N. Blagorodnemu gospodu I. I. (dodaje se navadno urad, stan, delo, s katerim se kdo živi).
Tajnim svetovalcem in ministrom pravimo: „Prevzvišeni gospod, Vaša prevzvišenost, Vaša ekscelenca" —, kardinalom pa: „Vaša eminenca." Papežu rekamo: „ Sveti oče" ali „Vaša Svetost." Knezi nadškofi dobivajo naslov „kneževska Milost", knezoškofi „knezoškofovska Milost", škofi pa „škofovska Milost." Drugi duhovniki
dobivajo naslov: „Visokočastiti (prečastni, prečastiti) gospod." Pri vlogah raznim oblastvom rabimo sledeče naslove: Visoko c. kr. ministerstvo! Preslavna (tudi: visoka) c. kr. namestnija (mestodrštvo), deželna vlada! Preslavni c. kr. deželni šolski svet! Preslavni deželni odbor! Previsokočastni (škofovski) ordinariat! Visokočastni župnijski urad! Slavno c. kr. okrajno glavarstvo! Slavno c. kr. okrajno sodišče! Slavni okrajni šolski svet! Slavni krajni šolski svet! Slavno županstvo! Slavno ravnateljstvo! *)
(J. Prosilni listi (prošnje).
1.
a) Zgled.
(Zunaj.)
Prestavnemu c. kr. deželnemu šolskemu svetu
v
Ljubljani.
Matevž Kožuh, učenec I. razreda na c. kr. višjej realki v Ljubljani,
prosi
oprostitve od učnine.
(Z dvema prilogama.)
*) Če se pridevnik „slavni" sploh rabi za oblastva in družtva, ne sme se vendar dati uradniku pri onih oblastvih služe-čemu; torej: Slavno ravnateljstvo! a: Spoštovani gospod ravnatelj!
(Znotraj.)
Preslavni c. kr. deželni šolski svet!
(Na pol strani).
Ponižno podpisani se drzne prositi oprostitve od učnine ter podpira svojo prošnjo s temi-le razlogi:
A.	Svedočba pod A priložena, ki jo je dobil konci prvega polletja, kaže v napredku prvi razred z odliko, iz posameznih predmetov pa kakor tudi zastran obnašanja in marljivosti ali izvrstne ali pohvalne znake.
Glede imovine sme reči, da je v velikej stiski, kajti njegovi starši so ubogi, kakor se
B.	vidi iz izpričevala pod B priloženega, ter komaj utrpe preskrbeti ga z najpotrebnejšim za življenje. Prosilec sam si pri najboljšej volji še ne more ničesa prislužiti.
Zato prepokorno ponavlja prošnjo:
Preslavni c. k. deželni šolski svet naj blagovoli podeliti mu to dobroto, katere vreden ostati si bode z zvestim izpolnovanjem svojih dolžnosti neprenehoma prizadeval.
V Ljubljani, 24. februvarja 1881.
Matevž Kožuh s. r., učenec I. razreda na c. kr. višjej realki.
2.
(Zunaj.)
Preslavnej c. k. deželnej vladi v
Ljubljani.
Peter Ocvirk, kancelist pri c. k. okrajnem sodišči v Loki,
prosi,
da bi se I..... va ustanovina
podelila njegovemu sinu Francu, učencu prvega razreda na gimnaziji v Kranji.
(S prilogami A, B in C.)
(Znotraj.)
Preslavna c. k. deželna vlada!
(Na pol strani.)
Ponižno podpisani prosi, da bi se njegovemu sinu Francu podelila ustanovina (štipendija) I., ter opira svojo prošnjo na sledeče razloge:
A.	1. Njegov sin je po prilogi A dovršil četrti razred ljudske šole z najboljim uspehom ter je
B.	zdaj, kakor kaže priloga B, prav priden učenec 1. razreda na c. k. Kranjskej gimnaziji.
2. Prepokorni podpisanik je v resnici ubo-žen, ker nima svojega premoženja in mora z letno plačo 600 gl. živiti in vzrejati petero nedoraslih otrok.
Vse to naj se blagovoljno razvidi iz pri-C. loge C.
3. Prosilec služi državi že 10 let na popolno zadovoljnost svojih višjih. V Loki, 20. februvarja 1881.
Peter Ocvirk s. r., kancelist pri c. k. okrajnem sodišči.
3.
(Zunaj.)
Slavnemu c. k. okrajnemu glavarstvu
v
Radoljici.
Franc Jenko, kmet v Kamenjah, hiš. št. 24.,
prosi,
da bi se mu dovolilo, postaviti nov mlin pri vodi Bistrici.
(Znotraj.)
Slavno c. k. okrajno glavarstvo!
(Na pol strani.)
Franc Jenko, kmet v Kamenjah, prosi ponižno, da bi se mu dovolilo, postaviti nov mlin pri vodi Bistrici v Bohinji. Svojo prošnjo opira na sledeče razloge.
1. Ni v tem kraji celo uro okoli in okoli nobenega mlina.
2.	Voda Bistrica je za to dosti velika in pripravna.
3.	Prosilec je mlinarskega dela dobro vajen, ker je že več let delal v mlinu, kakor kaže priloženo izpričevalo.
4.	Prizadeval si bode, da bode ljudem dobro in zvesto stregel.
V Kamenjali.....
Franc Jenko s. r.
b)	Pouk.
1.	Prosilni listi (Gesuche) imajo v sebi z razlogi podprto prošnjo do oblastev ali posameznih oseb.
2.	Razlogi ali vzroki, s katerimi se prošnja podpira, morajo biti potrjeni s svedočbami, ki se prosilu prilagajo.
3.	Nekatere prošnje, n. pr. za izpraznjene službe i. t. d., morajo se kolekovati ter položiti pred dotično oblastvo v nekem določenem roku. Ta rok in pa uveti (pogoji), katerih je treba izkazati v prosilnem listu, oglašujejo se po navadi v službenih časnikih.
c)	Naloge.
1.	Spišite te-le prosilne liste: 1. Učenec prosi pri deželnem odboru za podelitev deželne ustanovine.
2.	Učenec prosi, naj ga sprejmo v kmetijsko šolo.
3.	Trgovec prosi pri okrajnem glavarstvu za popotni list in priloži prošnji postavni kolek.
H. Opravilni sestavki.
a) Zgled.
I. Inventarji.
Inventar (popis) kmetske imovine 31. decembra 1883.
A. Aktivni imetek.
I. Gotovine...........
II. Ležečega posestva
13 ha 52 a polja 3 „ 12 „ travnikov 2 „ 30 „ gozdov 1 „ 80 „ pašnikov vkup 20 ha 74 a zemlje, ki je z hišo vsem poslopjem vred cenjena . . .
III.	Hišno orodje..........
IV.	Poljsko orodje.........
V. Živina
5 ...... 350 gld.
.... 400 „ .... 150 „
Denarna vrednost
gld.j kr.
200 50
5800 210 200
a) Goveda:	
krav	5
volov	4
telice	3
b) Konj:	
kobili	2
žrebeta	3
c) Drobnice	
ovac	20
koz	2
d) Kuretine	
rac	12
kokoši 8 . . . . golobov 10.....
VI.	Zaloga zemljiških pridelkov
VII.
200 240
120
12 5
1
1485
250
Vsota .	8645	50
B. Pasivni imetek (dolg).		
	600 15	—
Vsota .	615	—
C. Pravi (čisti) imetek tedaj iznaša .	8030	50
V- Planini na sv. Silvestra dan 1883. Miha Dolinšek.
b)	Pouk.
V inventarji naštevamo po redu predmete, ki se kje nahajajo.
c)	Naloge.
Napravite inventar: 1. hišnega orodja, 2. poljskega orodja, 3. dreves v drevesnici, 4. namiznega in posteljnega orodja, 5. žitnega pridelka.
a) Zgled.
II. Računi.
1.
Blagoro
V Celji, dne 28. maja 1883. Račun.
dnemu gospodu Martinu Debelaku, po-
sestniku v Celji, naredil sem te le mizarske reči:
1883			Znesek	
Meseca	dne		gl.	kr.
januvarja	31.	Dve novi mizi iz orehovega lesa		
		. po 6 gl.........	12	—
februvarja	5.	Štiri nove stole po 2 gl. 20 kr.	8	80
marcija	18.	Tri nove skrinje iz smrekovega		
		lesa po 4 gl.......	12	—
aprila	12.	Nova vrata pri skednu . . .	5	—
maja	28.	Hišne duri popravil ....	1	20
		Vsega vkup .	39	-
Jožef Kolšek, mizar.
Do dobrega prejel 39 fl. dne 5. junija 1883.
Jožef Kolšek.
Iz hišnega računa.
	Meseca	Dne	1883.	Dohodki		Troški		
				gl-		gl-	kr. 1	
					kr.			
	Januvarja	i.	Ostanek od prejšnjega					
			meseca.....	42	40	—	—	
		2.	Za novoletne darove	—	—	7	30	
	r>	3.	Za pismo v Celovec	—	—	—	10	
	n	n	Krojaču Janezu Tomšiču na njegov račun od					
			10. decembra 1882	—	—	37	45	
	n	4.	Mesarju Jurju Rogaču za meso nošeno na bukvice v meseci de-					
			cembru 1882 . . . .	—	—	18	—	
	n	6.	Od mlinarja gosp. Glavača za 200 kg pše-					
			nice po 10 gl. 50 kr.	21	—	—	—	
	»	n	Od krčmarja gosp. Rup-nika za 3 hI vina po					
			16 gl......	48	—	—	—	
	r)	8.	Vozniku Lozarju za					
			vožnjo v Loko	—	—	1	60	
	n	10.	Trgovcu Negodetu za 2 kg kave po 1 gl. 80 kr. = 3 „ 60 „ 2 „ sladorja po 46 , = 92 „ '/i „ sveč . . = 56 „ 2 mila po . . 36 „ = 72 V2 l olja . = 92 "			6	72	
	n	15.	Mizarju Janžeku za novo mizo iz mehkega lesa po računu od dne i. t. d. ...			4		
	n	31.	Različni manjši troški	—	—	5	—	
			Završetek za mesec					
			januvar 1883	111	40	80 |	17	
	1		Ostane tedaj v zalogi .	31	23		1	
Završetek kmetijskega računa za leto 1883.
I. Dohodki.	gl-	kr.
i. Iz poljskih pridelkov se je dobilo .	500	_
2. iz pridelkov na travnikih......	215	80
3- v „ v goricah ......	150	70
4. „ „ v hostah........	50	—
5. „ „ v hlevih.........	240	40
6. povrnena plačila...........	318	64
7. razni mali dohodki..........	20	—
Vsota vseh dohodkov •		
II. Troški.		
i. Troški v izboljšanje zemljišč.....	55	—
2. v nakup gospodarskega orodja ....	61	40
3. poslom in najemnikom........	300	—
4. za davke in priklade.........	92	—
5. v domače potrebe..........	'87	60
6. za poplačanje dolgov.........	160	—
7. različni mali troški..........	25	—
Vsota vseh troškov •		
Dohodki so večji od troškov za..... Od tega odštete 5°/n od prvotne inventurne glavnice 10.419 gl...........		
Ostane čisti letni dobiček pri kmetijskem i		
Peter Kapun.
b) Pouk.
Račun kot opravilni sestavek je popis oddanega blaga ali storjenega dela z naznanilom cene za blago
in plačilo, za delo. — Takšen račun se pogostoma imenuje z laško besedo konto (množ. konti) ter se mora večinoma kolekovati. V računu mora biti naznanjeno: 1. storjeno delo, oddano blago s ceno vred; 2. čas (mesec in dan), kdaj je delo storjeno, blago oddano, po vrsti natanko drugo za drugim;
3.	ime onega, za katerega je račun; 4. kraj, dan, mesec in leto, kje in kdaj je račun pisan; 5. podpis tistega, od kogar je račun. Po prejetem plačilu se znesek pobota po navadi na računu samem.
Drugačen je gospodarski in hišni račun. Razen inventarja (vse premičnine, nepremičnine in dolga) imata priden gospodar in gospodinja tudi zapisnike, v. katere zapisujeta, koliko imata dohodkov in troš-kov. Konci leta ali tudi konci vsacega meseca se seštejejo dohodki in razhodki, da se vidi, kako se je gospodarilo, koliko ostaja ali koliko je nedostatka. Prav tako zapisuje gospodar tudi vse poljske, senožetne, gozdne in živinske pridelke in prirejke. Dober gospodar mora zapisovati in — računiti.
c) Naloge.
Napravite: 1. črevljarski, 2. krojaški, 3. kovaški,
4.	štacunarski, 5. dninarski, 6. knjigoveški račun. 7. Napišite gospodarski račun a) za mesec september, b) za. vse leto. 8. Zapiši, koliko si imel vse leto troškov za učila.
III. Pobotnice.
a) Zgledi.
Navadne pobotnice.
Kolek.
1.
Pobotnica
za| 58 gl. 30 kr., osem in petdeset goldinarjev 30 krajcarjev, katere sem jaz podpisani od gospoda učitelja Jakoba Strnada kakor najemščino (stanarino) za pol leta od sv. Jurja do sv. Mihela resnično prejel.
V Kočevji, 24. aprila 1883.
Peter Grižar, lastnik hiše štev . . .
2.
Pobotnica.
spa Eli
zabeta
Potrjujem s tem listom, da mi je go Tominka iz Ravnice dve sto goldinarjev, katere sem ji bil 1. julija 1.1. posodil (v zajem dal), z obrestimi 5%, namreč petimi goldinarji, danes popolnem izplačala, ko sem ji dolžno pismo nazaj dal.
V Kostanjevici, 31. decembra 1883.
Luka Batic, trgovec.
3.
Potobnica.
petdeset goldinarjev kot letno plačo od 1. januvarja 1882 do 1. januvarja 1883 prejela sem popolnoma današnjega dne od gospodarja Jožefa Komana, tukajšnjega gostinilčarja, kar s tem zahvalno potrjujem.
V	Tržiči, dne 1. januvarja 1883.
Neža Kobe, dekla.
4.
Pobotnica.
185 gl. in 60 kr. sto osemdeset pet goldinarjev in 60 krajcarjev za svoja mizarska dela, po pogodbi od 30. januvarja 1882 storjena za mestno šolo, iz blagajnice mesta Ptujskega danes resnično prejel, potrjujem tu s svojim podpisom.
V	Ptuji, 25. novembra 1883.
Janez Kotnik, mizar.
5.
Pobotnica.
Andrej Župančič, tukajšnji črevljar, plačal mi je danes obresti po 5 % od 600 gl. kapitala, dotekle od 1. marcija 1882 do 1. marcija 1883, namreč trideset goldinarjev, in po tem mi je vrnol
Kolek.
50 gl
Kolek.
Da sem
Kolek.
Gospod
še tri sto goldinarjev od kapitala samega gori omenjenega.
V	Metliki, dne t. marcija 1883.
Martin Robida, trgovec.
6.
Vzajemna pobotnica.
Podpisana sva danes svoje medsebne račune preiskala, poravnala in vzajemno pobotala tako, da do današnjega dneva nimava ničesar drug od drugega iskati. Za to sva uničila račune in vse spise o med-Sebnih iskovinah, kar sva jih v rokah imela, ter izreku-jeva za neveljavna vsa pisma, ki bi se o tem utegnola še kje najti. Za najino večjo varnost sva dvojno tako vzajemno pobotnico naredila, podpisala in si vsak p o eno vzela.
V	Ribnici, 15. septembra.
Jurij Gnezda, trgovec.
Tomaž Dolinar, trgovec.
b) P o u k.
Pobotnica (Quittung) je pismeno potrjenje, da je katera terjatev popolnoma ali deloma poplačana. Pobotnice so ali navadne ali vzajemne (zgled 6).
Da bo pobotnica veljavna, mora odgovarjati tem-le vprašanjem:
1. Kdo plača? (Včasih je dosti ime in priimek plačujočega, navadno pa se dodaje še stan in stanovanje, da ne bi bilo pomote v osebi.
2.	Koliko se plača? To se pove s številkami in črkami.
3.	Za kaj se plača? Pri odbitnih pobotnicah (zgled 5) mora se s črkami zapisati tudi ves dolg, pri pobotnicah od obresti, najemščine, zakupščine, mezde i. t. d. pa tudi čas, za kateri se oni znesek plačuje.
4.	Komu se plača? Kdor denarje prejemlje, podpiše se svojeročno ter pristavi še stan, obrt i. t. d.
5.	Kje in kdaj se plača? Precej k zad-njej vrsti pobotnice mora se zapisati kraj, dan, mesec in leto, kje in kdaj se izdaje pobotnica. Navadno se izdaje tistega dne, katerega se plačuje, kar se določuje z besedami „danes", »današnjega dne". Pobotnica pa ne izgubi nič od svoje veljave, če je v njej zapisano, da je dotični znesek kateri dan poprej izplačan, pobotnica pa pozneje napravljena. — Pobotnice morajo se navadno kolekovati ter skrbno shranjevati. Kolek je zavisen od zneska.
Pobotnica, s katero se daje pravica, da sme kdo svoj dolg z zastavljene reči izbrisati ali izknjižiti, mora imeti sodiško ali notarstveno poverilo.
cj Naloge.
1. Napišite pobotnico za 30 gl. 15 kr. kot četrtletne najemščine, 2. pobotnico za 34 gl. 80 kr. kot 6 % obresti; 3. za mezdo hlapcu; 3. pobotnico za plačana zidarska dela; 5. odbitno pobotnico: od 1260 gl. dolga se plačajo 5 % obresti in tretjina glavnice; 6. vzajemno pobotnico med kmetom in trgovcem.
7. Naredite pobotni list za enoletno zakupščino od 3 ha njiv! 8. Delavec naredi gospodarju pobotni list za 30 gl., ki jih je čez leto pri njem zaslužil.
IV. Vozni listi.
a) Zgledi.
1.
Vozni list.
Gospodu J. Lipoldu v Mozirji.
V Zavci, 15. de cembra 1883.
Kolek.
Po vozniku Antonu Dežmanu iz Bukovja pošiljam gospodu Janezu Lipoldu, žitnemu trgovcu v Mozirji, deset hektolitrov ogerske pšenice v dveh sodih, zaznamovanih s K. L. Ako to žito dobro obvarovano in o pravem času, to je do 17. t. m., prejmete, plačajte vozniku 40 kr. od hI.
Tomaž Janič, trgovec.
2.
Vozni list.
Gospodu fabrikantu Andreju Vrtniku v Kamni Gorici.
Na Jesenicah, 10.
Kolek.
aprila
1883.
Po vozniku Valentinu Koritniku iz Srednje vasi pošiljam Vam spodaj zaznamovano blago. Ako je
Slovenska slovnica.	H)
prejmete o pravem času, to je od danes v treh dneh, plačajte vozniku dva goldinarja voznine.
Znamenje	št.	Koli	Vsebina	Težkota
F. K.	3	vreče	volna	93 kg
Ciril Javornik.
3.
Obrazec poštnega voznega lista.
Pošiljalčevo
ime: Viljem Janžič. stanovališče: Maribor.
Častivredni gospod
Jernej C o c a j, župnik
Včem se pošilja, znamenje: zavežaj V. J. Vsebina: knjige. Vrednost: deset gl.
v Bemšaiku.
Zadnja pošta: Marnberg.
Dežela, okraj: (Štajersko).
b) Pouk.
Kedar se blago izroči v vožnjo ali pošiljatev vozniku ali pa pošti, spiše se odprto pismo onemu, kateremu je blago namenjeno. To pismo se imenuje vozni list.
V navadni vozni list se mora zapisati:
a) prejemnikovo ime, stan in stanovališče; b) voznikovo ime in stanovališče; c) imenuje se poslano blago ter se natanko zapiše, koliko ga je, kako je zavito ali zabito, in kako je zaznamovano; d) pove se, koliko je pogojene voznine; e) zapiše se, kdo je blago oddal, kdaj in kje se je oddalo ter dokle mora priti na svoje mesto.
Vozni listi imajo kolek.
c) Naloge.
Spišite navadne in poštne vozne liste: 1. o posušenem sadji, 2. o oblačilih, 3. o perilu, 4. o različnem semenji, 5. o mizarskem orodji.
V. Prejemni listi ali primke (recepisi).
a) Zgleda.
Prejemni list.
1.
mdeset goldinarjev, katere mi je Miha Volk današnjega dne oddal, da jih izročim prečast-nemu logaškemu župniku gosp. Antonu Smrekarju.
Na Ravniku, 7. oktobra 1883. Matej Lisjak.
2.
Potrjujem s tem listom, da mi je gospod Nikolaj Peternel zlato žepno uro, za mene od gosp.Petra Potočnika prejeto, danes popolnoma nepoškodovano izročil.
V Podragi. 1. septembra 1883. Jurij Robat.
16 *
Kolek.
Za ose
b)	Pouk.
S prejemnim listom se pismeno potrjuje, da smo ali za-se ali za koga drugega resnično prejeli denarje ali kako drugo reč. Tak list ima sploh prav tiste člene, kakor pobotnica; najvažnejše je:
1.	da se natanko naznani reč, potem
2.	dan, kdaj, in oseba, od katere se je kaj prejelo;
3.	da se pristavi prejemnikov podpis, in
4.	če prejemnik ni prejel reči za-se, da se pove oseba, katerej je namenjena.
c)	Naloge.
1.	Premenite prejemni list 1., da se bode začenjal tako:
a)	Miha Volk mi je i. t. d.
b)	Potrjujem, da sem od i. t. d.
c)	Da mi je Miha Volk i. t. d.
2.	Z ozirom na prejemni list 2. napišite, kako bi se glasil prejemni list Nikolaja Peternela o zlatej uri, namenjenej Jurju Hobatu.
3.	Spišite ta-le prejemna lista:
a)	Nekdo je od voznika Jakoba Hrasta iz Tržiča prejel skrinjo, zaznamovano z A. S. št. 9., ki po vpovedi ima podobščine v sebi, ter obeta, da jo v treh dneh odpravi gospodu učitelju Kvasu v Kranj.
b)	Gospodar Boštjan Kopun iz Braslovč je prejel sod vina, zaznamovan z B. O. 5. in zapečaten, da ga pošlje poštarju v Gornji grad.
VI. Hranilni listi ali hrambenice (depozitke).
a) Zgleda.
1.
nji dekan, gospod Štefan Gostiša, mi je danes dve sto petdeset c. kr. cekinov pred mojimi očmi naštel in v hrambo izročil. Potrjuje le-to, obetam ob enem, da hočem ta denar na njegovo zahtevanje njemu samemu ali njegovemu pooblaščencu, kedar mi izroči ta hranilni list, zopet nazaj dati.
V	Cirknici, 4. maja 1883.
Jožef Ravnikar.
2.
Hranilni list.
Potrjujem, da mi je danes gospod Pavel Dimec, voznik v Novem mestu, izročil v hrambo zakleneno, hO kg težko skrinjo, ki je lastnina gospoda Tomaža Dernjača v Kranji.
V	Ljubljani, 1. septembra 1883.
Peter Zajec, gostilničar.
b) Pouk.
V hranilnem listu (Aufbewahrungsschein) je bistveno:
1.	da se pove natanko, kaj se je dalo hranit, in čegavo je;
2.	da so določeni pogoji, pod katerimi se ima hranjeno nazaj dati;
Kolek.
Tukajš
3. da se zapiše ime tistega, kateri reč hranit daje, in onega, ki jo prevzema ter hranilni list izdaje, in zadnjič tudi dan, kdaj je reč prejeta.
c) Naloge.
Prepišite zgornji prejemni list, pa da se bode začenjal tako:
Jaz podpisani potrjujem s tem listom i. t. d., ali pa :
Današnjega dne mi je izročil i. t. d. ali:
Da sem od gospoda i. t. d.
Nekdo potrjuje:
1.	Da mu je dekla hranit dala skrinjo z belim perilom in obleko, ter pristavlja, da neče biti porok, ako bi se te reči brez njegovega zadolženja kako poškodovale.
2.	Da mu je gospa I. I. zapečateno škatlico, ki ima po nje povedbi važna pisma v sebi, v hrambo dala s tem pristavkom, naj jo nazaj da temu, kdor mu ta list zopet izroči.
3.	Da je dobil v hrambo zlato žepno uro (brez verižice), ki je znotraj zaznamovana s črkama P. K. in številko 9.
VII. Odpovedni listi ali odpovednice (reversi).
a) Zgleda.
1.
Kolek.
Ambrož
Lesar,
Moj sosed, hišni lastnik gosp. bil je tako dober ter je zaprošen dovolil mi, da smem za svojo potrebo jemati vode iz vodnjaka na njegovem dvorišči.
Obetam s tem listom, da te dovolitve ne bom nikdar štel za kako pravico, ki bi jo jaz imel, temveč da jo hočem kakor dobroto meni dodeljeno dotle uživati, dokler bode gosp. Ambroža Lesarja volja, meni to uživanje dopustiti.
V Ipavi, 3. marcija 1883. Jožef Oparnik.
2.
Kolek.
I
k v. J., j prepu-
Gospod J. J., zemljiški posestni^ stil mi je iz dobrote kos svojega hišnega vrta, sedem in pol metra dolg in šest metrov 6 dm širok, da na njem postavim ulnjak. Jaz se zavezujem, da ta kos zemljišča, ako bi on ali njegovi dedni nasledniki zahtevali, brez ugovora zopet odstopim v tistem stanu, v katerem sem ga prejel. Za potrjenje tega stoji tu podpis moj in dveh naprošenih prič.
V .... dne 14. aprila 1883. /. /.
učitelj.
I. I.
kot naprošena priča.
I. I.
kot naprošena priča.
b) Pouk.
Z odpovednim listom ali odpovednico (Verzicht-schein, Revers) se izrekuje, da dovoljenja, katero nam je kdo dal, ne bodemo nikdar šteli in imeli za kako pravico.
V takem listu se mora povedati:
1.	kdo dovoljuje,
2.	komu se dovoljuje,
3.	kaj se dovoljuje, in pa pristaviti,
4.	da se dovolitev ne bode nikdar imela in trdila za pravico;
5.	povedati je, kje in kdaj se list izdaje;
6.	izdateljevemu podpisu se prideneta še podpisa dveh prič.
Pri spisovanji odpovednic je ravnati previdno in natančno, da ne bode prepira.
c) Naloge.
1.	Kmetovalec I. I. dopustil je nekomu, da si prek njegove njive, katero je treba tanje zaznamovati, sme narediti kolovoz določene širokosti. Le-ta mu da odpovedni list na to.
2.	Jernej je dovolil Tomažu, da sme vsak čas po noči in po dne hoditi skozi njegov vrt, in da zarad tega ima tudi ključ tako od prednjih kakor od zadnjih vrat. Tomaž mu na to napiše odpovednico.
3.	Nekdo dovoli sosedu, da sme ovce pasti po določenem delu njegovega pašnika; sosed mu spiše odpovednico.
VIII. Nakaznice.
a) Zgl ed.
Nakaznica.
Gospodu logarju Poženelu v Rogatci.
Blagovolite mojemu hlapcu Andreju Petelinu proti tej nakaznici izročiti tri m3 po en m dolgih bukovih drv, ceno pa zapisati na moj račun.
Na Slatini, 1 avgusta 1883. Martin Dobnik,
pekar.
b)	Pouk.
Z nakaznico (asignacijo) prosi nekdo nekoga, s katerim ima opravila in račun, da drugemu komu izroči neko vsoto denarjev ali neko blago.
V nakaznici se mora povedati:
1.	ime in stanovališče onega, ki naj kaj izročeva ;
2.	ime in stanovališče tistega, ki naj denarje ali blago prevzame;
3.	koliko denarjev (s črkami pisano) ali katero blago naj dobi;
4.	na čegav račun naj se znesek zapiše;
5.	pristaviti je podpis in datum.
c)	Nalog e.
Spišite nakaznico, vsled katere naj izroči 1. trgovec vozniku Aliču 1 hI pšenice, 2. kmet mesarskem u hlapcu pitanega prešiča, 3. fabrikant krčmarju 50 gl.
IX. Zadolžnice.
a) Zgleda.
Jaz n
1.
ižje po dpisani priznavam s tem listom,
da mi je gospod Martin Sodar, posestnik v Tinjah, posodil pet sto goldinarjev (500 gl.) av. veljave ter mi ta znesek danes odštel v bankovcih. Zavezujem se, da bodem ta kapital z obrestmi po šest od sto pol leta po tem, ko se mi odpove, vrnol gospodu
upniku ali njegovim dednim naslednikom v enakej veljavi.
V Borovljah, 25. januvarja 1883.
Anton Vračič.
Kolek.
Jaz nižje podpisani potrjujem, da mi je G regor Plaskan, trgovec v Mariboru, posodil osem sto (800) goldinarskih srebrnjakov ter mi jih danes naštel. Zavezujem se, da bodem letne obresti po pet od sto gosp. upniku plačeval pol leta naprej, glavnico pa vrnol njemu ali njegovim pravnim naslednikom v srebrne) veljavi in sicer po prejšnjej polletnej, vsakemu pogodniku enako na voljo danej odpovedi.
V	zavarovanje tega zajema in obresti zastavljam svoje posestvo pod št. 25 v Jarenini ter dovoljujem, da se ta dolg z obrestmi in vsemi drugimi pravicami, ki se strinjajo s tem dolžnim pismom, vknjiži na omenjeno moje posestvo.
V	dokaz tega svojeročni podpis moj in napro-šenih prič.
V Jarenini, 1. julija 1883.
Janez Simonič 8. r., dolžnik.
Peter Slekovec s. r., priča.
Jakob Magdič s. r., priča.
Pristavek sodiškega ali notarskega poverila.
b)	Pouk.
Zadolžnica (obligacija, Schuldschein) je pismo, s katerim potrjujemo, da smo od nekoga neki znesek denarjev na posodo (v zajem) vzeli. V njem se mora:
1.	razločno povedati upnikovo ime in stanovališče;
2.	pripoznati, da smo prejeli znesek, ki se zapiše z besedami in številkami;
3.	razločno povedati, v katerih denarjih ali v katerej veljavi se je ta znesek izplačal; mora se
4.	povedati, kakšni odstotki se bodo plačevali, ako so obresti obljubljene —;
5.	obljubiti, da se posojeno vrne, in kdaj; mora se pristaviti
6.	kraj, dan in leto (s postavnim kol(e)kom), in
7.	podpis dolžnikov, in če dolžnik ni s svojo roko napisal dolžnega pisma, še podpis dveh prič ali svedokov.
Ako se na podlogi zadolžnice dolg vpisuje v zemljiško knjigo, imeti mora zadolžnica še sodiško ali pa notarsko poverilo.
c)	Naloge.
Napišite zadolžnice o: 1. 120 gl., ta glavnica, dajoč obresti po 572%, mora se vrnoti po polletnej odpovedi; 2. 350 gl., ki jih je nekdo za kupljeno blago po štirih mesecih plačati dolžan, do tja pa s 5% obrestovati obljubuje; 3. 650 gl., katere kdo vzame v zajem z obrestmi po 6%, in za katere zastavlja svoje posestvo.
X. Pogodbe.
a) Zgleda.
1.
Zakupna pogodba,
kater o sta d anes sklenola Janez Sajavec kot zaku-podavec in Marka Zorič kot zakupnik tako le:
1.	Janez Sajavec daje Marku Zoriču svojo petdeset arov prostrano njivo „za gradom" od danes naprej na štiri zaporedna leta v zakup za to, da mu plača na leto sto goldinarjev zakupščine.
2.	Marka Zorič obeta Janezu Sajavcu, da bo zakupščino plačeval vsako leto dne 1. maja, sicer pa tudi, da bode skrbel, da bo njiva v dobrem stanu.
3.	Davke za to njivo bode plačeval posestnik sam.
4.	če zakupniku pridelke vzame toča, slana, povodenj ali kaka drugačna ujima, on zaradi tega ne bode mogel nič zakupščine utrgavati.
Ker se je to pismo spisalo v dveh izvodih, dobi vsaka stranka po en prepis.
V Ratečah, 1. marcija 1883.
Janez Sajavec s. r., zakupodavec.
Marko Zorič s. r., zakupnik.
France Oblak s. r., priča.
Vid Kusar s. r., priča.
Kupna pogodba,
kater o sta d anes dogovorila in sklenola gospod Anton
Žepič, hišni posestnik v Gorici, tržaške ulice broj 15, kot prodajalec in gospod Valentin Bratina, trgovec v gospodskih ulicah pod hiš. št. 10, kot kupec tako le:
1.	Gospod Anton Žepič prodaje gosp. Valentinu Bratini svoj sadovnjak „za potokom" v nezagotov-ljenej izmeri dvanajst arov za dva tisoč goldinarjev av. veljave v popolno last z dovoljenjem, da se sme kupec na-nj kot lastnik takoj zapisat dati.
2.	Gospod Valentin Bratina kupuje oni sadovnjak ter odšteje po podpisu te pogodbe polovico dogovorjene kupnine, to je tisoč goldinarjev av. velj., ter se zaveže, da bo ostanek brezobrestno plačeval v štirih enakih letnih rokovili po 250 gl.
3.	Prodajalec potrjuje, da je prejel polovico kupnine s tisoč goldinarji a. v.; njega tudi zadenejo vsi davki, ko bi jih bilo do današnjega dne še zaostalo.
4.	Kupec prevzame troške za prepis, pristojbine in vse davke od danes naprej.
To pogodbo, ki se je pisala v dveh enakoglasnih izvodih, ste podpisali stranki in naprošena svedoka.
V Gorici, 1. februvarja 1883.
Anton Žepič s. r., prodajalec.
Valentin Bratina s. r., kupec.
Karol Jordan s. r., priča.
Franjo Furlani s. r., priča.
b)	Pouk.
Pogodba je vsako pismo, s katerim se določujejo vzajemne pravice in dolžnosti dveh ali več oseb.
V vsakej pogodbi je povedati:
1.	kdo se dogovarja ali pogaja;
2.	predmet, o katerem se sklepa pogodba;
3.	pogoje (uvete), pod katerimi se stranke pogajajo, ter pravice in zaveze, ki gredo posameznim pogodnikom ;
4.	kraj in čas, ob katerem se sklepa pogodba;
5.	treba je tudi, pritisnoti kolek ter pridejati podpis pogodnikov in prič.
Pogodbi je potreba toliko izvodov, kolikor je pogodnikov.
Pogodbe, katerih se je trdno držati, so ali zakupne, kupne, menjalne, službine (mezdne), učne i. t. d.
Važne pogodbe se spisujejo pri c. k. notarji.
O p o m n j a. Kedar se napravlja pismena pogodba, pazi naj se z največjo skrbnostjo, da se v njo postavi vse, kar je bilo ustno pobotano.
c)	Naloge.
Napravite pogodbe o: 1. zakupu kakega zemljišča; 2. prodaji katere hiše; 3. zameni vinograda s travnikom; 4. vzprejemu rokodelskega učenca.
XI. Izpričevala (svedočbe) služabnikem.
a) Zgleda.	1 Koiek.
1.
Izpričevalo.
Janez Kalan, doma iz Hotedršice
aninski
okraj), neoženjen, 30 let star, bil je pri podpisaniku
(pod P1
od 1. januvarja 1880 do 31. decembra 1883 v službi za hlapca ter se je ves ta čas zvestega, pridnega in poštenega posla kazal tako, da sem bil ž njim v vsem zadovoljen. Ker si je pa sam drugo službo izvolil in si želi več poskusiti, zato ga s tem listom rad vsakemu priporočam.
Temu na dokaz potrjujem ta list s svojim podpisom in pečatom.
V Logatci, dne 1. januvarja 1883.
Simon Strel s. r., posestnik.
2.
Izpričevalo.
Potokarjeva iz Šent Jurja na Dolenjskem, 24 let stara, neomožena, je pri meni pet let in štiri mesece (t. j. od 1. januvarja 1878 do danes) služila za kuharico. Vsa leta je bila tako pridna, skrbna, poštena in zvesta, da sem bila ž njo prav zelo zadovoljna. Ker pa zdaj ne misli več služiti, dajem ji z veseljem to dobro izpričevalo.
V Vrhniki, 1. maja 1883.
Mila Krašanova, posestnica.
Kolek.
Urška
b)	Pouk.
Pismo, v katerem se pove ali priča, kako je kdo služil in se obnašal, imenuje se službeno (poselsko) izpričevalo. Treba, da je po vsem resnično in določno. V tako svedočbo se zapiše :
1.	ime, stan, starost in rojstven kraj tistega, komur se izpričevalo daje;
2.	koliko časa je kdo služil ter kako je opravljal dolžnosti svoje službe;
3.	kraj in dan, potem podpis (pogosto tudi pečat) tistega, ki piše svedočbo.
c)	Naloge.
Napravite izpričevalo: 1. hlapcu, ki je zarad bolehnosti iz službe stopil; 2. spretnemu mizarskemu pomagaču, ki hoče samostalno podjeti se svojega, obrta; 3. mlinarskemu hlapcu; 4. pastirju; 5. dekli.
XII. Izpričevala o dogodkih.
a) Zgled.
Izpričevalo.
V sredo, t. j. 25 t. m. ob dveh popoldne sva se šla z Janezom Robinikom iz naše vasi v Dravo kopat. Pri kraji Kušejevega travnika, kjer sva se že večkrat kopala, greva oba kmalu v vodo. Jaz sem ostal pri kraji, Janez pa je šel bolj na sredo, da-si sem za njim vpil, naj nikar naprej ne hodi. Ko se hoče obrnoti, skrije se pod vodo — in ni ga bilo več. Klical sem na pomoč, a zastonj. Ni ga bilo blizu človeka. Ker sam plavati ne znam, nisem mogel priskočiti nesrečnemu Janezu. Utonol je.
Po zapovedi c. k. okrajnega oblastva sem to izpričevalo spisal pristavljajoč, da sem pripravljen, ko bi treba bilo, tudi priseči, da je bilo res tako.
V Črneeah, 27. junija 1883. Matej Pšeničnik,
posestnikov sin.
b)	Pouk.
Izpričevala ali svedočbe o dogodkih dade se na prošnjo tega, kdor jih pred gosposko potrebuje, ali pa na zahtev gosposke same. V drugem teh slučajev pokliče se očevidec pogosto pred gosposko; tu se, kar ve povedati, zapiše, on pa zapisano s svojim podpjsom potrdi. (To se po uradnem govorjenji pravi: „s kom zapisnik narediti, nekoga na zapisnik zasli-šati, njegovo izreko na zapisnik vzeti".)
Kedar pripovedujemo prigodek, o katerem kakor očevidci pričamo, treba je, da natanko in vestno povemo vse okolnosti, ker na tem stoji večkrat sreča ali nesreča našega bližnjega.
c)	Naloge.
Spišite izpričevala: 1. kako je kdo nekomu rešil življenje; 2. kako je kdo nekoga razžalil na časti; 3."da je kdo trpinčil žival; 4. da je kdo poškodoval drevesa v sadovnjaku.
XIII. Javna ali očitna oznanila.
a) Zgledi.
1.
Izgubljeno.
Dne 8. t. m. je nekdo izgubil na Gradišči rujavo usnjeno listnico, v katerej so bila različna pisma in
Slovenska slovnica.	\r[
dva bankovca po deset goldinarjev. Kdor bi jo bil našel, prošen je, da jo odda pristojnej gosposki, kjer dobi plačilo, katera mu gre.
2.
Konji na prodaj.
Štirje popolnem enaki uprežni konji brez napake, po 5 let stari, 15 pesti visoki, so na prodaj prav po ceni. Kupci naj se potrudijo v konjarnico gosp. —, kjer se jim povedo tanji pogoji.
3.
V najem
se daje za 6 let kmetija v ziljskej dolini na Koroškem. Več o tem se zve pri Fr. Kolarji v Gorjah, hiš. št. 5.
4.
Vinogradnik,
ki se je izučil na mariborskej sadje- in vinorejskej šoli, išče službe. Ponudbe prosijo se pod napisom M. S. štev. 10 poste restante v Ptuji.
b)	Pouk.
Javna naznanila v časnikih ali po očitnih krajih naj bodo kratka in razločna. Ako je treba, pristavlja se tudi mesto, kjer se reč lahko natančneje pozve.
c)	Naloge.
\. Sadjerejec naznanja, da ima prav lepih mladih dreves na prodaj. 2. Trgovec oznanja, da se je drugam preselil, in vabi ljudi, da bi hodili k njemu kupovat. 3. Hlapec išče službe. 4. Stanovanje se daje v najem. 5. Nekdo je našel listnico. 6. Pogorelec se zahvaljuje za poslane milodare.
Napišite oznanila!
XIV. Brzojavi (telegrami).
a) Zgled.
Brzojav
Broj_
iz
Anton Kulavec, Sv. Križ, pošta ljutomerska. _Oče hudo obolel. Pridi brže bolje.
Ivana.
b)	Pouk.
Brzojavi so pismena prijavila, ki se pošiljajo po telegrafu.
Brzojavi naj bodo kratki, lahko razumljivi in razločno pisani. Zgoraj ima vsak brzojav prejemnikov nadpis, spodaj pa pošiljalčev podpis. Nadpis naj bo natančen. Če v kraji, kamor je brzojav namenjen, ni brzojavne postaje, imenuje se tudi onemu kraju najbližja postaja.
c)	Naloge.
1. Nekdo naznanja svojej sestri materino smrt. 2. Nekdo se zahvaljuje za čestitko. 3. Nekdo naznanja svoj prihod. 4. Vojak brzojavlja staršem, da je srečno dospel v Sarajevo.
Napišite telegrame!
XV. Posledice sporočilo, oporoka ali testament.
a) Zgledi.
1.
Oporoka, ki jo je oporočitelj sani pisal in podpisal.
Oporoka.
V imenu Boga Očeta, Sina in svetega Duha. Amen.
Ker nihče ne ve, kdaj bode umrl, zato zapisujem zdaj pri popolnoma zdravej pameti svojo oporoko.
1.	Svojo dušo izročam Bogu, truplo pa naj se-pokoplje po šegi, kakor je v našem kraji navadna
2.	Poglavitnega dednega naslednika vsemu svojemu premoženju postavljam milega mi brata Štefana. Vse naj ima, kar ostane čez mojo potrebo in oporoko..
3.	Domačej ljudskej šoli v Zabnicah ostavljam petdeset goldinarjev, ki naj se okrajn. šols. svetu izplačajo za šolske potrebe.
4.	Svojemu sosedu Karolu Visočniku, ki mi je dolžen sto gl., odpuščam ves ta dolg.
To je moja oporoka, katero sem sam pisal in podpisal.
V Žabnicah, 1. oktobra 1883. Jakob Breznik,
oporočitelj.
2.
Oporoka, katero je oporočitelj samo podkrižal.
Oporoka.
Ker nikomur ni znano, kdaj ga bode Bog poklical s tega sveta, hočem zdaj pri zdravej pameti svojo poslednjo voljo zastran svojega premoženja razodeti.
1.	Poglavitnega dednega naslednika vsemu svojemu premoženju postavljam svojega starejšega sina Antona; vendar pa mora on:
2.	plačati pogreb in pet svetih maš, ki naj se bero za mir in pokoj moje duše.
3.	Mojemu sinu Tomažu naj da sto goldinarjev in mojej hčeri Mariji sto goldinarjev dote.
4.	Mojemu hlapcu Jerneju naj odšteje trideset goldinarjev.
5.	Med uboge naše občine naj na dan mojega • pogreba razdeli deset goldinarjev.
To je moja oporoka, ki se mi je vpričo treh tu podpisanih prič prebrala, in katero vso potrjujem ter tudi svojeročno podkrižujem.
V Podsredi, 14. februvarja 1883.
f f t to je Valentin Preskar, oporočitelj.
Miha Kovačic s. r., podpisovaler, oporočiteljevega imena in priča.
Janez Hrovat s. r., priča.
Andrej Podgoršek s. r., priča.
3.
Oporoka, katero so priče zapisale. Oporoka.
Podpisani Jernej Jereb, Matija Nemanič in Edvard Težak, vsi v Trnovem, pričamo, da nas je včeraj nam vsem dobro znani sosed in prijatelj Matevž Gabršek
k sebi poklical, da bi bili priče njegovej oporoki. Matevž Gabršek je bil sicer po telesu bolan, a na duhu popolnem zdrav. Ko nam je povedal, zakaj nas je poklical, razodel nam je vpričo vseh treh svoje poslednje sporočilo tako le:
1.	Poglavitno dedno naslednico svojej zapuščini imenuje, ker nima otrok, svojo ženo Barbo Gabršekovo.
2.	Občinskej bolnici ostavlja dve sto goldinarjev.
3.	Ubogim naše občine daje petdeset goldinarjev.
4.	Njegova žena naj po njegovej smrti župljan-skej (farnej) cerkvi izplača dvajset goldinarjev.
5.	Svojemu prijatelju Antonu Simončiču v Zagorji ostavlja v spomin srebrno žepno uro.
Podpisani potrjujemo, da je to popolni zapopadek poslednjega sporočila, kakor nam ga je oporočnik Matevž Gabršek povedal, in da nismo ničesa o tem izpremenili, nič pristavili ali zamolčali. Vselej smo pripravljeni, ako bi treba bilo, resnico tega zapisa tudi s prisego potrditi.
V izpričbo tega se tu podpisujemo.
V Trnovem 18. marcija 1883. Jernej Jereb s. r., Matija Nemanič s. r., Edvard Težaks.r.
4.
Oporočni pristavek (kodicil).
K svojej oporoki dne 1. oktobra 1883 pristavljam pri popolnoma zdravej pameti še to le:
1. Vse svoje knjige in časopise ostavljam našej občinskej knjižnici.
2. Našej ljudskej šoli ostavljam namesto 50 gl., kakor je zapisano v imenovanej oporoki, sto goldinarjev.
Ta kodicil sem sam pisal in podpisal.
V Žabnicah, 1. decembra 1883.
Jakob Breznik s. r., oporočitelj.
b) Pouk.
Pismo, s katerim kdo določuje, kaj naj se zgodi po njegovej smrti ž njegovim premoženjem, imenuje se poslednje spor očilo, oporoka ali testament.
Oporoka se začenja navadno s svetim križem, a potem se natanko zapiše, kar oporočitelj sploh oporočati hoče.
Oporoka se napravlja ustno ali pismeno.
Kdor ustno oporoča, mora to storiti pred tremi zmožnimi pričami. Priče morajo biti vse tri h krati pričujoče, osebno morajo poznati oporočitelja ter potrditi, da o njegovej osebi ni kake prevare ali zmote. Da pa priče ne pozabijo, kar jim je oporočitelj povedal, je dobro, da vse tri vkup, ali tudi vsaka posebe, ali pa kdo drugi zapiše, kar je oporočitelj oporočal. Ako se zahteva, morajo priče oporoko tudi . s prisego potrditi.
Da so priče veljavne, morajo biti moškega spola, 18 let stare in zavedne; razumeti jim je popolnoma tudi oporočiteljev jezik. Mnihi, mutci, glušci, slepci in tisti, kateri so bili zarad katere krivice kaznovani oporoki ne morejo biti veljavne priče. Pričati tudi ne smejo osebe, katerim se v testamentu kaj ostavlja.
2fi4
To velja tudi o starših, otrocih, bratih in sestrah, svakih in o plačanej družini tistih, katerim se kaj ostavlja.
Kdor hoče pismeno in brez prič oporočevati, mora oporoko sam pisati in podpisati.
Testament, ki ga je pisal kdo drugi, mora oporo-čitelj svojeročno podpisati ter pred tremi prikladnimi pričami potrditi, da je to njegova poslednja volja. Priče se morajo na pismu samem kot priče oporoke podpisati; treba pa ni, da bi vedele kaj je zapisano v oporoki.
Če oporočitelj ne zna pisati, naj vpričo treh prič svojeročno pristavi znamenje, h kateremu ena teh treh prič zapiše oporočiteljevo ime. Če tudi brati ne zna, mora mu ena priča vpričo dveh drugih svedokov testament prebrati, oporočitelj pa mora potrditi, da je oporoka zapisana po njegovej volji.
Oporoke, pri katerih je pogosto treba ozirati se na ženitovanjske in druge pogodbe, delajo se čestokrat tudi pri sodiščih ali pri notarjih.
Zadnjevoljska naredba, ki ne imenuje dednega naslednika, temveč le volila (legate), zove se k o d i c i I. Kodicil se nareja zraven oporoke, pa tudi brez nje. Kar velja o oporokah, velja tudi o kodicilih.
Kaaalcu
Stran
Glasoslovjc.................3
Samoglasniki................—
Soglasniki . . ..............5
Izpreminjava soglasnikov............6
Zlogi...................7
Razzlogovanje................8
Pravopis..................9
Ločila ali prepone . '............11
Raba velikih začetnih črk............12
Najnavadnejše kratice.............14
Skladje ali besedoslovje.............15
Izpeljava samostalnikov.............Iti
Izpeljava pridevnikov.............22
Sestava samostalnikov.............27
Sestava pridevnikov..............28
Sestava s predlogi..............29
Besedne družine (skupine)...........30
Oblikoslovje in skladnja. A Goli stavek......31
a)	Osebek (podmet, subjekt). Samostalnik.....33
Spol samostalnikov...........34
Število samostalnikov..........35
Zaimek...............36
b)	Dopovedek (poved, predikat)............38
Glagol ..............................—
Oseba in število............—
Cas................39
Tvorna in trpna oblika.........41
Nakloni...............42
Pridevnik (prilog)...........50
Stopnovanje pridevnikov.........—
B. Razširjeni stavek..............52
a)	Osebek. Samostalnik ...........—
Moška sklanja.............53
Ženska sklanja............57
Srednja sklanja............60
b)	Dopovedek. Vezanje dopovedka z osebkom ....	62
Glagol...............63
'Deležniki..............65
Slovenska slovnica.	18
Stran
c J Dopolnilo...................67
Dopolnilo v rodilniku....... ■ • -
Dopolnilo v dajalniku ■ • ...........68
Dopolnilo v tožilniku • • • • ........69
Nikalni stavki • • .......... 7]
Dvojno dopolnilo • • ......... —
Dopolnilo s predlogi.......... ■ • 72
Ponavljanje ................73
Predlog ■ .................—
dJ Prilastek • • • ........... • • • . 75
Pridevnik (prilog).............76
Določni in nedoločni pridevnik......... 78
Stopnovanje pridevnikov in deležnikov • • • • . 80
Zaimek • ................82
Osebni zaimki . . • .........83
Posestni zaimki ■ • . . .......... • 85
Kazalni zaimki.............87
Vprašalni zaimki....... . • -89
Oziralni zaimki..... ......-90
Nedoločni zaimki............91
Številniki ...............92
Glavni številniki...............93
Vrstilni številniki........ • . • • 94
Ločilni in množilni številniki • ■ ......95
Delilni in družilni številniki •	• • .	96
Ponavljalni številniki................-97
Nedoločni številniki • •	...
Rodilnikov prilastek....... • • 99
Prilastek s predlogom......... • 101
Ponavljanje • ...... . .	102
e) Prislovno določilo • • ■ . .........—
Prislov....... .......103
Stopnovanje prislovov ............104
Predlog................ 105
Prislovno določilo kraja • . .......—
Prislovno določilo časa..... .....106
Prislovno določilo načina ........107
Prislovno določilo vzroka..........108
Veznik in medmet............110
Ponavljanje in dostavki. a) Osebek (subjekt) ■ •	111
b) Dopovedek (predikat) ■ • ■ • ........ i 13
Glagol .................114
Vrste glagolov.................—
Posebna sprega..............128
Dovršni in nedovršni glagoli ... • ■ • 130
Stran
Raba dovršnih in nedovršnih glagolov . • • 132
Velelnik ...............• • • . • 134
Trpna oblika...............—
c)	Dopolnilo............. • • 135
d)	e) Prilastki in določila • • .........136
Besedni red v golem in v razširjenem stavku . -137 C. Zloženi stavki............» - * 138
I.	Enovito zložen stavek, a) Priredje........140
Vezalno priredje...............—
Protivno priredje........... • • • 141
Sklepalno priredje.............142
b) Podredje.................144
Osebkovi zavisniki..........-146
Dopovedkovi stavki .... ........ (48
Dopolnkovi stavki.................—
Zavisni vprašalni stavki...........150
Dobesedni govor...... ........—
Prilastkovi stavki • - .........153
Prislovni stavki • • ......... 154
Krajevni stavki................155
Časovni stavki • ......... • • 156
Načinovni stavki............ 157
Vzročni stavki ■ ..........158
Skrajšani stavki...........162
Vmesni stavki (parenteze) ..........164
Manjkavi (eliptični) stavki ...... . 165
Skrčeni stavki...............166
Skrčeni stavki z več osebki ■ ■ .....168
Skrčeni stavki z več dopovedki....... 170
Skrčeni stavki z več dopolnili........172
Skrčeni stavki z več prilastki • 173 Skrčeni stavki z več določili......174
II.	Mnogo zloženi stavki ...............176
Raba ločil ... ...........179
Red ali sledba stavkov..........185
Vaje v spisji.
A. Povesti ... • . .......... 186
H. Popisi .................192
C. Primerjave..................195
1). Razložba pregovorov •	.......197
E. Listi..................198
1.	Prošnja • ....... •	. —
2.	Naznanilo in prošnja ■ • . .... ■ • 199
Stran
3.	Poročilo in prošnja..................200
4.	Naročbenica..............
5.	Zahvala • • ...............201
(i. Voščilo.................202
7.	Povabilo..............203
8.	Sožahjlca (milovalui list) .......204
9.	Slovo'' • ..........• . . . 205
10.	Opomin ...............
11.	Izgovor • • • ...........206
12.	Prijateljsko očitanje............207
13.	Dopisnica (listnica).........208
I. O pisavi ali zlogu v lhtih • •	• ... 209
II. Vnanja oblika listov ■ • ■ • ... • • 210
F.	Najnavadnejši naslovi..............224
G.	Prosilni listi (prošnje)...... ......227
H.	Opravilni sestavki..... .....232
I Inventarji ................ —
II.	Računi ......................233
III.	Pobotnice...... .........237
IV.	Vozni listi........ .........241
V.	Prejemni listi ali primke (recepisi).......243
VI.	Hranilni listi ali lirambenice (depozitke) • ■ • 245
VII.	Odpovedni listi ali odpovednice (reversi) .... 246 VIII. Nakaznice...............248
IX. Zadolžnice................ 249
X.	Pogodbe........... • • • . ■ 252
XI.	Izpričevala (svedočbe) služalmikem ......254
XII. Izpričevala o dogodkih......... • . 256
XIII.	Javna ali očitna oznanila • • ......257
XIV.	Brzojavi (telegrami)............259
XV. Poslednje sporočilo, oporoka ali testament .... 260
/pi?žavna\ filCEJ" i "ifJlZKIC/lj
V ii/
Natisnil Karel G oriše k na Dunaji.