Volitve v evropski per lament USPEH SLOVENSKE SKUPNOSTI EMIGRACIJA IN POLITIČNO DELO DELAVNOST SLOVENSKIH IZSELJENCEV V ZDA OB ČASU MAJNIŠKE DEKLARACIJE KAKO JE BIL REŠEN SLOVENSKI BLED Danes marsikdo med našo emigracijo, ki je šla v svet po drugi svetovni vojni, zagovarja zmotno mnenje, da je politično delo naše emigracije nepotrebno, da je to zgubljanje časa itd. Drugi so zopet do tega dela brezbrižni in nočejo dati ne moralne, ne materialne opore političnim delavcem, ki so prepričani, da je delo za osvoboditev Slovenije in njene rešitve iz komunistične diktature nujno in ena glavnih nalog naše emigracije. Kako nujno je politično delo izseljencev in kaj lahko dosežejo, so dokazali slovenski izseljenci v Severni Ameriki med prvo svetovno, vojno, v času Majniške deklaracije in ob določanju slovenskih meja. Jože Melaher, član NO za Slovenijo, je za Amerikanskega Slovenca, ki ga urejuje, zbral izredno zanimive podatke, iz katerih lahko vidimo, da morejo biti tedanji slovenski izseljenci v ZDA zgled naši politični emigraciji. Takole opisuje na osnovi zbranega materiala Jože Melaher tisto dobo: „TEMNE SILE“ NE MIRE JEJO V današnji številki objavljamo ob 62-letnici Majske deklaracije pogled na delo slovenske emigracije v ZDA med prvo svetovno vojno. Iz njega je razvidno, kako uspešno more emigracija pomagati svojemu narodu v domovini, ko je v stiski ali celo oropan svobode, če je emigracija ohranila narodno zavednost in edinost. Med drugo svetovno vojno so še pred nacistično in fašistično okupacijo v domovini prenehali spori med demokratičnimi strankami. Po okupaciji pa so se brez ozira na strankarsko pripadnost zavedni Slovenci tajno povezovali tako za oborožen odpor, kakor za politično sodelovanje. Vse dobro premišljene načrte, kako ohraniti čimveč slovenskih življenj v boju za svobodo, je prekrižalo komunistično izdajstvo. Temna sila, partija, je začela revolucijo v prepričanju,- da je nastopila edina priložnost za uspeh. V svet je vrgla laž, da se bori proti okupatorju. Po dobrih 30 letih pa so največji komunistični funkcionarji priznali, da je bil njihov boj predrzna revolucija, ki naj pripelje na oblast partijo. Boj proti okupatorju je bil le sredstvo za prikrivanje cilja revolucije. Posledice izdajstva in laži, s katerimi so komunisti razdivjali Slovence, bridko občuti ves slovenski narod še danes. Komunistično izdajstvo, spremljano z lažmi, se ni omejilo na domovino, ampak je segalo tudi med slovenske izseljence v ZDA. Posledice teh zlih dejanj so tolikšne, da jih moremo verjeti le pod težo neizpodbitnih dokazov. Iz opisa tiste dobe je razvidno, da je vse slovenske izseljence v ZDA težko zadelo, ko je Hitler napadel Jugoslavijo. Obenem pa jih je zbližalo, da so se enotno zavzeli za pomoč trpeči domovini. Le tako se je mogel 5. in 6. decembra 1942 vršiti v slovenskem Narodnem domu v Clevelandu slovenski kongres, na katerem je 519 navzočih delegatov, med katerimi je bilo 12 duhovnikov, zastopalo 200.000 ameriških Slovencev, kakor- so tedaj poročali. Kot govornika sta nastopila Etbin Kristan, socialist, in Louis Adamič. Slednji je bil zaradi ugleda in pisateljske popularnosti imenovan za častnega člana SANSA. Slovenci so tedaj stavili velike upe vanj, pa so bili prevarani in razočarani. Adamič je po tem zborovanju začel močno napadati jugoslovansko vlado v Londonu, posebej dr. Kreka- ministra Snoja pa tudi p. Ambrožiča in druge. Hvalil je partizane in vodilne komuniste v domovini. Ko je p. Ambrožič razkrinkaval Adamiča s članki v Ameriški domovini, se je Adamič tako spozabil, da je zagrozil: „Stalin ima tako veliko roko, da lahko doseže tudi Ambrožiča v Ameriki.“ Nastale so take razmere, da so mnoge vidne osebnosti, duhovniki in drugi zapuščali skupno organizacijo. Zato je bil nujno sklican kongres SANS-a novembra 1943. Govoril je Adamič tako* da je nedvomno dokazal, da brani rdeči tabor in da je Stalinov agent. Glede jugoslovanske vlade je med drugim dejal, da naj bi ostala v tujini; če pa se vrnejo, „naj ne ostanejo tam živi, če se ne opravičijo pred revolucionarnim narodom“! V svoji knjigi „My Native Land“ (Moja rojstna dežela) je zagovarjal sovjetizacijo vse vzhodne Evrope, če bi Stalin tako želel. Adamič je dosegel, da med ameriškimi Slovenci ni bilo več edinosti. Zmešal jim je pojme, da so verjeli lažem. Adamič je znal vlogo Stalinovega Prikritega sodelavca tako spretno prikazovati, da nihče ni mogel misliti, da M kdaj delal proti interesom ZDA. Zato je pri Rooseveltu ohranil neomejeno zaupanje. To zaupanje je Adamič zlorabil, ko je preprečil invazijo zahodnih zaveznikov na Balkan, kot je bila v načrtu. To je storil tedaj, ko ga je Roosevelt povabil na večerjo v Belo hišo, ko je bil navzoč tudi Churchill. Ker le Adamič veljal kot „poznavalec Bal- V Italiji bodo volitve za evropski parlament 10. junjia, teden dni za italijanskimi državnozborskimi volitvami. Za te volitve je v Italiji tudi dosti zanimanja, čeprav je pač naravno, da so predčasne državnozborske volitve za posamezne stranke važnejše. Politična stranka demokratičnih Slovencev Slovenska skupnost je za te volitve razvila precejšnjo delavnost. Ker je za več kot sam nastop potrebna povezanost z drhgimi manjšinskimi in avtonomističnimi strankami, razen z listo za Trst, ki je pri zadnjih občinskih volitvah dobila v Trstu relativno večino in je sedaj na krmilu občine s podporo, neofa-1 šistov in zagrizenih italijanskih nacionalistov. To jasno in nedvoumno stališče je bilo potrebno, ker se je lista za Trst vezala za te evropske volitve z Union Valdotain, stranko francoske manjšine v dolini Aosta. Svoje stališče in razloge je tudi- sporočila tej francoski stranki. Union Valdotain je po obrazložit- Amnesty Internacional je mednarodna organizacija, katere namen je ugotavljati kršenje človekovih pravic v posameznih državah in boriti se za njih uveljavljanje in izpolnjevanje. V teku druge polovice pretečenega meseca aprila je v Firencah zasedala italijanska sekcija te ustanove v Stensen institutu. Téma razpravljanj: verska svoboda v državah Vzhodne Evrope. Med udeleženci zasedanja so bili posebej opazni; ruski astrofizik Kro-nid Lubarsky, obsojen v Sovjetiji na pet let zapora zaradi širjenja samizda-tov, a se je po prestani kazni 1977 izselil in živi sedaj v Münchenu v Zah. Nemčiji; Moskovčan Jurij Malcev, filolog in prevajavec, borec za človekove pravice in bil zato v Rusiji interniran v neki umobolnici, od leta 1974 živi v Italiji; Luciano Tas, italijanski časnikar, pisec večih knjig o judovski opoziciji v ZSSR; Julija Zaks, sestra tajnika moskovske sekcije Al; pater Petro Mares in casnikár Cicerone Cemegura, oba iz Romunije; Dominik Motawski, poljski časnikar, ki že nekaj časa živi v Italiji. Presenetilo je malo znano dejstvo, o čemer sta poročala Romuna Cerne-gura in p. Mares: čeprav velja Romunija kot dozdevno najliberalnejša satelitska država, komajda more biti tam govora o verski svobodi. Trije tisoči katolikov imajo sicer deset škofij, a devet od le-teh že nekaj let nima svojega vladike. Nekateri so pomrli in sc njihovi sedeži ostali po volji vlade nezasedeni, druge drže pozaprte po zaporih; ostane tedaj za vso državo en sam, čez osemdeset let star škof. V Romuniji je tudi prepovedano zidanje novih cerkva in izdajanje slehernega verskega časopisa. O razmerah na Poljskem, eni najbolj katoliški vzhodni državi, je poročal Morawski. Tudi tam videz vara: Cerkve so sicer polne, lemenati zasedeni in verniki niso policijsko naravnost preganjani, čirjenje apostolata ovira kana“, se mu je to posrečilo. To je storil v obrambo Stalinove politike in da reši Titove partizane. Vauhnik v svojih spominih „Nevidna fronta“ navaja, da je bil kot tajni obveščevalec in vojaški strokovnjak vprašan od zahodnih zaveznikov za nasvet. Izdelal je načrt invazije na Balkan, toda do nje ni prišlo, „ker so jo preprečile temne sile.“ Če bi bila izvedena invazija na Balkan, pravi Vauhnik, bi bila vojna skrajšana in ohranjeno bi bilo milijone človeških žrtev. (Tudi slovenskih domobrancev — op. ur.) Svetovni popotnik dr. Kobal na strani 271 zvezek I navaja, da je moral leta 1967 raziskovati o osebah, pozna- vi Slovenske skupnosti spremenila svoje stališče in o tem obvestila tako Slovensko skupnost kakor Furlansko gibanje. Na skupnem sestanku deželnih tajništev Ssk in MF, ki je bilo 17. aprila v Krminu, so dobili sporočilo, da se bo Union Valdotain za volitve povezala s strankami etnično-jezikovnih skupin in ne bo nastopila skupno z Listo za Trst, ki se je predstavljala pred drugimi manjšinskimi skupinami kot — avtonomistična. Obe stranki sta ta sklep sprejeli z velikim zadovoljstvom. Furlansko gibanje se tudi pripravlja na državnozborske volitve. Seveda se vsedržavne stranke na vse kriplje prizadevajo, da bi Furlansko gibanje odnehalo od namere z lastnim nastopom pri državnozborskih volitvah, češ da nimajo izgledov za izvolitev lastnih pred: stavnikov, čeprav je Furlansko gibanje pri zadnjih deželnih volitvah zelo napredovalo. Morda pa bi tudi tu moglo in moralo priti _do volivnega sodelovanja vseh manjšinskih strank. režim pretkano na manj opazen način. Verniki so podvrženi diskriminaciji v poklicih in civilnih pravicah; ateistična propaganda je skrajno zaostrena in celotna naklada verskih časopisov seže komaj do 300.000, medtem ko izhaja režimsko časopisje v nakladi čez štirideset milijonov. V Sovjetski zvezi, tako je poročal Malcev, zatira režim vernost še zmeraj pod geslom „Vera je opij za narod“ Ustava sicer zagotavlja državljanom versko svobodo (pravtako kot v ostalih komunističnih državah, razen v Albaniji, kjer je z zakonom prepovedana vsaka verska izpoved), a kljub temu so koncentracijska taborišča prenapolnjena z jetniki zaradi njihove vernosti. Dovoljene cerkve so bolj fasada za inozemstvo kot svobodni božji' templji. Apostolat in verska propaganda veljajo kot zločin. Navzlic temu kroži podtalno mnogo verskega tiska, za bogoslužja se shajajo verniki po privatnih stanovanjih in mladina postaja čezdalje bolj verna. Lubarski je opozoril na dekret iz leta 1929, na podlagi katerega se mora vsaka verska skupnost vpisati in natančno poročati o vseh svojih dejavnostih. Za najmanjše prekrške so „grešniki“ kaznovani z zaporom in taborišči. V kolikor za to včasih ni zakonske osnove, prikroji sodnik samovoljno tolmačenje paragrafa posameznemu primeru ustrezno. Na taki podlagi je bil npr. vrhovni vodja neke adventistovske ločine nekajkrat obsojen na večletno ječo, pred kratkim znova na pet let — dasiravno že osemdesetletnik. O judovskem problemu v Sovjetiji je dejal Tas, da obstaja od 1103 sinagog iz leta 1926 danes le še 92. Ker nimajo ljudje svoje osrednje organizacije ali ustanove, so še na slabšem kot ostale verske skupnosti. Judje ne morejo v ZSSR objavljati in izdajati ničesar. Uvožene biblije je cenzura proglasila za protisovjetsko literaturo. Ostro (Nad. na 2. str.) nih kot sovjetski špijoni v ZDA in pravi: „Naletel sem na ime nekega židovskega agenta, ki je bil označen kot Adamičev pomočnik!“ Zakaj omenjam vse to? V želji, da bi se del naše emigracije bolj zavedal, da smo ideolpško-politična emigracija. Da bi se bolj 'zavedal dolžnosti do Slovenije, kjer je svoboda duha zatirana do skrajnosti in so verujoči manj kot državljani drugega reda. Da bi se varovali temnih sil, ki so neprestano na delu, da bi nas razkrojile. Da ne bi del naše emigracije postal bolj „ekonomski“ kot so bile prejšnje generacije slovenskih izseljencev. Vse te želje so vredne premisleka! M. S. Majniška deklaracija je dvignila tudi ameriške Slovence in jih podžgala k borbi za osvoboditev slovenskega naroda. V ta namen so ustanovili Slovensko Narodno Zvezo. Za položaj v domovini je bil važen namen, izražen v pravilih: „Skrajni čas je, da se organizirajo vsi Slovenci v narodno-o-brambne organizacije... Naloga Slovencev napram nam samim, napram jugoslovanstvu širiti med Slovenci, Hrvati in Srbi edinost in slogo, razvija disciplino narodnega delovanja... ža ohranitev in osvoboditev' bratov v domovini... „Za časa svetovne vojne Slovenska Narodna Zveza sprejme program Jugoslovanskega odbora v Londonu.“ Predsednik ameriške Slovenske Narodne Zveze je bil Pavel Schneller, takratni glavni predsednik K.S.K.J., v odboru so bili tudi Louis Pirc, takratni urednik Ameriške Domovine, Anton Grdina, dr. Seliškar, župniki Matej Kebe, F. J. Ažbe, James Černe. Zastopniki Slovenske Narodne Zveze v Jugoslovanskem Narodnem Svetu (ustanovljen 30. nov. 1916 v Pittsburghu, Pa.) so bili dr. Frank Kern, rev. Kazimir Zakrajšek in Josip Zalar, takratni gl. tajnik KSKJ. V Vseh večjih slovenskih naselbinah v ZDA so bile ustanovljene podružnice — krajevni odbori SNZ. Do 4. septembra 1918 je bilo ustanovljenih 29 organizacij in sicer v Minnesoti 10, Ohio 4, Illinois 4, Colorado 3, Wisconsin 2, Pennsylvania 2, Washington 1, New York 1, California 1 in Wyoming 1. Odbori SNZ so si nadeli imena kot dr. J. E. Krek, dr. Anton Korošec, škof Jeglič, Woodrow Wilson, Slovenska Svoboda, Ilirija, Jugoslavija itd. V vseh krajih, kjer so podružnice SNZ delovale, so sklicevali narodne sestanke sami ali skupno s Hrvati in Srbi. Iz sestankov so pošiljali sprejete resolucije predsedniku Wilsonu, državnemu tajniku in vplivnim senatorjem. Glasilo KSK Jednote od 12. junija 1918 je na prvi strani z velikimi črkami priobčilo sledečo vest: „SLOVENCI V AVDIENCI PRI PREDSEDNIKU ZDRUŽENIH DRŽAV! V zgodovini ameriških Slovencev in v zgodovini Združenih držav bo letos prvi slučaj, da bodo Slovenci uradno predstavljeni predsedniku Združenih držav. Odkar se je vlada ZDA izrazila, da simpatizira z idejami Jugoslovanov, se ista vlada bolj in bolj zanima za narodna gibanja v Ameriki živečih Slovencev, Hrvatov in Srbov. Odbor, ki bo dne 2. julija (1918) predstavljen predsedniku Wilsonu, sestavljajo glavni u-radniki Slovenske narodne zveze in sicer: predsednik Pavel Schneller (glavni preds. KSKJ), Louis ‘ Pirc, 4. podpredsednik, rev. Kazimir Zakrajšek in Josip Zalar, ki sta zastopnika v Jugoslovanskem narodnem svetu. Pri tej avdienci bodo navzoči tudi vojni, mornariški in državni tajnik.“ „Zasedanje ameriškega kongresa 5. junija 1918. — Naši zastopniki razlagajo eno uro in četrt jugoslovanska vprašanja. Senator Lodge, vodja republikancev v Senatu, je našim zastopnikom dejal: Edini način, da se prepreči nemško prodiranje na Vzhod, je osnovanje velike, močne Jugoslavije na Balkanu.“ Dne 16. junija 1918 je bil v Clevelandu takratni češki narodni voditelj prof. Tomaž Masaryk. Na velikem zborovanju, na katerem je bilo navzočih 25.000 ljudi, je zastopnik SNZ vprašal Masaryka: „Ali je delovanje Jugoslo- vanskega odbora v Londonu in Slovenske narodne zveze v (ZDA) pravilno in odobravano od vas?“ Masaryk je odgovoril: „Jaz in Jugoslovanski odbor smo eno in isto. Eden brez drugega ne more biti. Ali vsi skupaj zmagamo ali vsi skupaj propademo!“ Glasilo KSKJ je 17. julija 1918 na prvi strani z velikimi črkami objavilo : „JUGOSLAVIJA URADNO PRIZNANA. — Dne 9. julija, kmalu po zaključku zadnje številke lista, je uredništvo prejelo od glavnega predsednika KSKJ Pavla iSchnellerja iz Clevelanda sledečo brzojavko: Jugoslavija u-radno priznana po vladi Združenih držav. Naša deputacija je bila prisrčno sprejeta. Uradno so celo slikali vse člane naše deputaeije skupno z državnim tajnikom Lansingom.“ Slovenski duhovniki v Ameriki so sprejeli in razglasili resolucijo, ki je v vsem podpirala prizadevanja in sta-liče dr. Janeza Ev. Kreka, dr. Antona Korošca in škofa Jegliča. Skoraj nikjer ni več omenjena za Slovenca izredna važna vloga Srba inž. Mihajla Pupina, osebnega prijatelja predsednika Wilsona. Njega je marca 1919 Pašič naprosil, da takoj pride na pariško mirovno konferenco, ker jim Italija dela velike težkoče glede Istre, Kranjske in Koroške. Mihajlo Pupin je s svojim močnim vplivom pri ameriški delegaciji Slovencem veliko pomagal pri dokončni ureditvi mej. Bled je že bil prideljen Italiji. Pupin je osebno pisal predsedniku Wilsonu in meja je bila spremenjena, da je Bled pripadel Sloveniji. Blejska občina je v zahvalo Mi-hajlu Pupinu podelila častno občanstvo. Slovensko časopisje v ZDA je podpiralo slovensko borbo za osvoboditev močneje, kot je to moglo storiti slovensko časopisje v domovini, ker je tam bila stroga avstrijska vojaška cenzura. Kar sem zbral podatkov za to priložnost, je le skromen izvleček iz požrtvovalnega delovanja ameriških Slovencev za osvoboditev domovine izpod Avstro-Ogrske. Tudi tukaj je bilo nekaj „avstrijakov“, a večina ameriških Slovencev je bila narodno zavedna. Mnogi od nas smo bili takrat ob osvoboditvi otroci in se še marsičesa spominjamo, a gotovo nismo takrat slutili, da bomo tudi mi kdaj postali ameriški Slovenci. To pa je bila posledica „osvoboditve“ po drugi svetovni vojni. DVA VAŽNA DOKUMENTA G. Melaher je našel v arhivih tudi dva važna dokumenta iz leta 1918 iz katerih izhaja kako tesno so bili tedaj slovenski izseljenci iz ZDA povezani z domovino in kako so se zavzemali, da bi ji pomagali. 'Sodelovanje z vodstvom v domovini , je bilo složno in res povezano. To dokazujeta tudi dve pismi predsednika Narodnega viječa v Zagrebu dr. Korošca. Pred objavo teh dokumentov navaja Jože Melaher: Eden glavnih organizatorjev Slovenske narodne zveze v Ameriki je bil Rudolf Trošt, ki je v ta namen potoval po vsej Ameriki. Imel je odlične zveze z vladnimi predstavniki in je tudi za ameriško vlado in državne agencije vršil kočljive naloge za ves Balkan. Rudolf Trošt je bil v Ženevi (Švica) z dr. Korošcem od 6. do 9. novembra 1918, v Parizu pa od 14. do 20. novembra 1918. Pri tej priliki je dr. Korošcu (Nad. na 2. str.) aiiauoiisvunRaninvsaiiEiaaffManBBaiiaKifciaaaBBBaHaMaasHKaBaaaiMKBnsamEaRaaaiiBnsaBavssseatsapasMaaMaBaBaBi Amnesty xasedsmje o verski svobodi NOVE VARIANTE NA STARO TEMO svobodna myiÄiJA Buenos Aires, 26. aprila 179 nato države proti modernizaciji ATOMSKEGA OROŽJA VZNEMIRJENJE ZARADI RUSKIH DOSEŽKOV Tito hoče v Moskvo Nemška poročevalna agencija DPA 'poroča iz Bruslja 21. t. m. o zaskrbljenosti Zahoda glede atomskega oboroževanje v Evropi. Iz poročila posnema-mo: Zapad se je odločil pripraviti pogajanja s Sovjetsko zvezo za omejitev atomske oborožitve v Evropi. Odločitev temelji na predlogu nemške zvezne vlade in so jo odobrile vse NATO članice, Vključno atomske sile ZDA in Velika ■Britanija. Predpriprav se ne udeležuje edino atomska sila Francija. Delovna skupina, ki jo^sestavljajo zunanji ministri ostalih članic, zaseda v Bruslju in je pričela s svojim strogo tajnim delom pretečeni petek, 20. t. m. Cilj nameravanih pogajanj je zaustaviti v Evropi tekmovanje v atomskem oboroževanju, preden doseže svoj skrajni zagon. Tekmovanje je sprožila Sovjetija leta 1977, ko je namestila dvoje novih atomskih orožij na svojem zahodnem o-zemlju. Orožje seže od 2.500 do 4.000 km daleč in bi lahko zajelo z atomskim ognjem ves evropski kontinent vse do Lizbone, Edinburga in severne Norveške. Po zahodnih opazovanjih ima odtlej Moskva pripravljenenih okrog 120 raket z večglavim atomskim razstrelivom. Izstrelijo se iz premičnih baz in se jih lahko prepelje drugam, še preden bi jih nasprotnik mogel izslediti. K temu je prišteti letno 30 novih Backfire bombnikov. Zaradi svoje dalj-nosežnosti so sicer lahko nameščeni globoko v notranjosti Rusije, a kljub temu morejo doseči Zahodno Nemčijo in druge obrobne evropske predele s hitrostjo 2.500 km na uro. 'Skok vzhodnega atomskega orožja v modernizacijo je vznemiril zahodne državnike, ko so prvič obravnavali ta problem na vrhunskem srečanju s severnoameriškim predsednikom Carterjem na Guadalupe v začetku tega leta. Vpliv na vojaško ravnovesje v Evropi je bil očiten: V Zahodni Evropi nameščeno taktično atomsko orožje, s katerim so Evropejci strahovali trikratno sovj. premoč v pancerskih divizijah, bo odslej držal v šahu novi premični moskovski arzenal. Z- vojaškega vidika je odgovor jasen: Zahodna Evropa se lahko opremi z Zgodovina se večkrat ponavlja, a narodi se iz nje kaj malo učijo. V Španiji na primer, so te dni imeli občinske volitve. Ob njih je prišlo do sporazuma med socialisti in komunisti, ki so sklenili voliti soglasno za najmočnejšega 'kandidata iz njihovih vrst. Po tem enostavnem sistemu je v Španiji nad 1800 občin padlo v levičarske roke. Skoro vsa največja mesta imajo socialistične župane. V prestolnici, Madridu, je to mesto osvojil stari socialist ZORA PIŠČANEC: PASTIRICA URŠKA Za 440-letnico prikazanja Matere božje na Sveti gori, je Goriška Mohorjeva družba izdala leposlovno povest Zore Piščančeve pod naslovom Pastirica Urška (str. 220). Uvodno besedo je napisal Jože Jurak, v kateri poroča, da je tudi ta leposlovni donesek h goriški cerkveni zgodovini v neki meri napisan po vzpodbudi pokojnega msgr. Klineca. Pisateljici je tudi pošiljal zgodovinsko gradivo, ki ga je našel v arhivih. Poleg tega omenja, da je motiv pastirice Urške in začetek nove božje poti na Skalnici pesniško obdelal že Joža Lovrenčič in dr. Česnik (zgodovinsko pa razni zgodovinarji), in so pogrešali povestne obdelave kakor je povest o sv. Višarjih napisal Turnšek. Tudi podaja nekaj zgodovinskega okolja za razumevanje povesti, ki se godi v letih 1539 do 1544, od 'Marijinega prikazovanja do posvetitve ^romarske cerkve. Zoro Piščanec poznamo že po drugih povestih, ki jih je dozdaj napisala iz življenja primorskih Slovencev. Zdaj se je lotila zgodovinsko-leposlovne obdelave prikazovanja Marije in graditve cer- novimi raketami tipa Pershing, ki dosežejo sovjetsko ozemlje in so pravta-ko na lafetah premične kot sovjetske SS 20. Predvsem pa je upoštevati tkim. Cruise-rakete. Na svoji poti se izognejo vsaki oviri kakor nizko leteča ptica, a zmorejo kljub temu zadeti cilj na 1.500 km. To zadnjo pridobitev raketne tehnike se lahko izstreli s tal, iz letala