KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 115 VOLITVE V LJUBLJANI 1848—1918 VASILIJ MELIK V Času pred marčno revolucijo večina ljub- ljanskih prebivalcev ni bila narodnostno opredeljena. Večina je gotovo znala samo slovensko, nekateri so zraven tega lomili ne- kakšno nemščino, toda vsa kulturna in izo- bražena družba je bolj obvladala nemščino kot slovenščino, se je večinoma med seboj pogovarjala in dopisovala v nemščini, ne glede na to, ali je bil materinski jezik nem- ški ali slovenski. Skromno časopisje, ki je izhajalo v Ljubljani, je bilo do začetka Novic (1843) samo nemško. Nemški so bili uradi, nemške so bile skoraj vse šole. V ljub- ljansko družbo je začela prodirati nacionalna zavest, ki je rasla na eni strani iz slovenskega narodnega gibanja, na drugi strani pa iz nem- škega. Ti opredeljeni ljudje so bili v začetku zelo maloštevilni, toda bilo jih je vedno več. Opredelitev ni bila vezana na izvor ali ma- terinski jezik. Marsikateri izobraženi Slovenec se je čutil bolj navezanega na nemško kultu- ro in na tradicionalno hierarhijo jezikov kot pa na svojo materinščino. Mnogi se tudi niso mogli prav odločiti. Skušali so združevati oba svetova, nemškega in slovenskega, kar pa je bilo vedno manj mogoče. Omahovali so med obema in se bližali zdaj bolj temu zdaj bolj onemu. Velik del izobražencev, zlasti urad- nikov, je odklanjal oba nacionalizma, slo- venskega in nemškega, glede jezika pa je bil privrženec stare prevlade nemščine nad slo- venščino. Lipič je imenoval Ljubljano leta 1834 »najjužnejše mesto, kjer govorijo nemško«,' ko pa je aprila 1848 prišla kranj- ska deputaci j a na Dunaj, je grof CoUoredo v svojem nagovoru pozdravil Ljubljano kot slovensko mesto.^ Kot glavno mesto Kranj- ske, edine dežele s povsem prevladujočim slo- venskim prebivalstvom, je bila Ljubljana ne- kako vnaprej izbrana za središče slovenstva. Od začetka izhajanja Novic se je ta funkcija vedno bolj uveljavljala. Marčna revolucija 1848 je prinesla konec absolutizma, svobodo tiska, govora, zboro- vanj in društev, prinesla je v duhu zmagovi- tih liberalnih idej tudi prve moderne volitve. Prve volitve v Ljubljani so bile volitve v »od- bor, ki bo v imenu meščanstva razpravljal in dajal nasvete o potrebah in zadevah, ki so jih prinesle razmere sedanjega časa«. 20. marca je na prvi sestanek prišlo samo okrog sto ljudi, zato so izvedli volitve tako, da so vsa- kemu hišnemu posestniku (samo tem so dali volilno pravico) poslali na dom glasovnico, ki jo je bilo treba izpolniti s 24 imeni (toliko naj bi imel predlagani odbor članov). Prišlo je 720 glasovnic, ki so jih konec meseca slovesno prešteli. Največ glasov (502) je dobil graščak 116' KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 Franc Galle; nadpolovično večino so dosegli poleg njega še advokat dr. Maks Wurzbach (466), lekarnar Jožef Mayer (414) in trgovec Janez Baumgartner (378). Za izvolitev je za- dostovala relativna večina; zadnji izvoljeni je dobil 204 glasove. Med izvoljenimi je bil na dvajsetem mestu z 227 glasovi tudi dr. Janez Bleiweis. Meščanski odbor si je na prvem se- stanku 3. aprila izvolil Galleta za predsedni- ka.' Sodeloval je s starim predrevolucijskim magistratom, ki ga je vodil podžupan Gut- man. Za zastopnika Ljubljane na zasedanju deželnega zbora 6. aprila sta skupaj izvolila profesorja medicine na liceju dr. Janeza Zhu-" bra in advokata dr. Matijo Kavčiča. Tudi ce- ne kruha in mesa, ki so bile določene za vsak mesec naprej, so skupaj podpisovali zastopni-» ki magistrata in meščanskega odbora. Revolucija je prinesla prvi slovenski poli- tični program, Zedinjeno Slovenijo, ki je gotovo na skrivaj že prej živel v glavah in mislih nekaterih zavednih Slovencev. Prvi njegov organizator je bil koroški duhovnik Matija Maj ar v Celovcu, najpomembnejšo vlogo je igral potem krog Slovencev na Du- naju, prvi slovenski politični časopis (Slove- nija) pa je začel izhajati v Ljubljani, kjer je bilo, kakor na Dunaju, v Gradcu in drugod, ustanovljeno slovensko društvo. Pri volitvah v nemški parlament v Frankfurtu (maja), v kranjski deželni zbor in v ustavodajni av- strijski državni zbor na Dunaju (junija) si nemški in slovenski tabor še nista stala na^ sproti kot organizirani stranki. Morebiti je tudi revolucija kot prevrat dotedanjih vred- not obudila slovensko zavest, simpatije ali vsaj razumevanje slovenskega gibanja pri večjem številu ljudi, kot bi to pričakovali v mirnem času. V ljubljanskem slovenskem društvu je bil včlanjen marsikdo, ki se je pozneje opredelil za Nemca. Gotovo pa je bila večina Ljubljančanov še neopredeljena. Volil- no pravico pri frankfurtskih in dunajskih volitvah je imelo v Ljubljani 10 »/o prebival- cev: to so bili polnoletni »samostojni« moški državljani. Volitve so bile indirektne; naj- prej so volili volilne može, volilni možje pa potem poslanca. Frankfurtskih pravolitev se je udeležilo največ 48 "/o volilnih upravičen- cev, dunajskih pa 68 «/o. Pri frankfurtskih vo- litvah Slovenci niso nastopali enotno. Del je z abstinenco protestiral proti volitvam, kakor nam kaže primerjava volilne udeležbe. Del pa je na volitvah sodeloval, med njimi v Ljubljani Ambrož, ki je kot volilni mož gla- soval za grofa Auersperga, Kavčič, ki je gla- soval za trgovca Luckmanna, Bleiweis, ki je glasoval za zdravnika Rajmunda Melzerja in je bil tudi njegov edini volilec. Izvoljen je bil grof Auersperg (pesnik Anastasius Grün). Pri frankfurtskih volitvah Ljubljana ni voli- la sama, temveč skupaj z okolico in vrhniško dekanijo. Pri volitvah v državni zbor na Du- naju pa je bila Ljubljana volilni okraj sama zase. Za ljubljanskega poslanca je bil izvo- ljen advokat dr. Matija Kavčič, ki je potem v parlamentu zaradi narodnosti in njihove enakopravnosti nastopal zoper historične de- žele, v ustavnem odboru pa predlagal razde- litev države na narodnostne skupine s Slove- nijo kot eno izmed enot.* Ko je vlada zmagala nad revolucijo, se je najprej začelo prehodno obdobje, v katerem je veljala oktroirana ustava z datumom 4. marca 1849 in so bile izvedene številne re- forme. Tako je izšel tudi začasni občinski za- kon z dne 17. marca 1849, po njem pa naj bi deželna glavna mesta in okrožna mesta do- bila posebne statute. Takega je dobila Ljub- ljana 9. junija 1850. Z njim je bilo določeno, da ima Ljubljana tridesetčlanski občinski svet. Volilno pravico so dali moškim, v Ljub- ljano pristojnim avstrijskim državljanom, ki so plačevali v občini vsaj 5 gld direktnega davka (ali 8 gld dohodnine), inteligenci in vsem, ki so imeli naslov »meščana«. Volilne upravičence so razdelili v tri volilne razrede, od katerih je vsak volil tretjino (torej deset) občinskih svetovalcev. V prvi razred so uvr- stili častne meščane in tiste, ki so plačevali nad 80 gld davka, v drugi razred inteligenco in tiste z 20 do 80 gld davka, v tretji razred pa tiste, ki so plačevali manj kot 20 gld dav- ka, in »meščane«. Občinski svetovalci so bili voljeni na tri leta, vendar tako, da je bila vsako leto tret- jina nadomeščena z novimi izvoljenci. Za prvo in drugo leto je bilo določeno, da je ob- činske svetovalce, ki naj jim preneha man- dat, treba izžrebati, v naslednjih letih pa so avtomatično odpadali tisti, ki jim je pretekla triletna doba. Možnost ponovne izvolitve ni bila omejena; tako je bil Ivan Tavčar, advo- kat in pisatelj, izvoljen desetkrat zaporedo- ma in je bil občinski svetovalec s kratko pre- kinitvijo v letih 1910—1911, ko je bil občin- ski svet razpuščen, vse od leta 1884 do 1921, zadnjih deset let tudi župan. Občinske volitve so bile torej vsako leto, navadno meseca ap- rila. Volilnih upravičencev je bilo po določ- bah ljubljanskega statuta iz leta 1850 zelo malo: le 4«/o prebivalstva. Tako tedaj kot tu- di še pri Schmerlingovi volilni zakonodaji le- ta 1861 je veljalo načelo, naj bo volilna pra- vica čim ožja v »bogatih« predelih, tam, kjer se je plačevalo mnogo davkov, in širša v »rev- nih« predelih, tam, kjer je bila vsota davkov nizka. Cenz je bil najvišji v največjih mestih KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 117 drŽave, v Ljubljani je bil nižji, vendar znat- no višji kot v drugih občinah kranjske deže- le. Po določbah iz leta 1850 je imel volilno pravico v »navadnih« občinah na Kranjskem vsakdo, ki je plačal 1 gld direktnih davkov, v Ljubljani pa je bilo treba plačati, kakor smo videli, 5 gld. Ce upoštevamo še to, da je bilo v razvijajočih se mestih vedno tudi re- lativno precej večje število delavcev, brezpo- selnih, revežev in drugih, ki niso plačevali nikakršnih davkov, kakor pa drugod, nam postane razumljiv nizek delež prebivalstva, ki je imel volilno pravico v Ljubljani ob pr- vih modernih občinskih volitvah v petdesetih in šestdesetih letih. Razlika med ljubljansko in splošno občinsko volilno pravico na Kranj- skem je ostala še dolgo: občinski zakon z dne 17. februarja 1866, ki je na Kranjskem na- domestil občinski zakon iz leta 1849, je raz- širil volilno pravico na vse, ki so že vsaj eno leto plačevali kakršenkoli direkten davek, volilno pravico pa je dal tudi ženskam dav- koplačevalkam. Ljubljana je uvedla žensko volilno pravico dvajset let pozneje (1887), vsi ljubljanski davkoplačevalci pa so postali vo- lilci šele trideset let pozneje (1898). Šele te- daj je bila ljubljanska volilna pravica izena- čena s splošno občinsko. Sistem iz leta 1850 je ohranil svoje bistve- ne poteze do leta 1910, čeprav je doživel spre- membe z zakoni 15. oktobra 1868, 5. avgusta 1887, 16. maja 1898. Volilna pravica je bila razširjena 1868 z določbo, da ni omejena sa- mo na tiste, ki so v Ljubljano pristojni, am- pak velja za vse, ki tu bivajo in plačujejo predpisane davke. Istočasno je bila odprav- ljena prvotna stroga določba iz leta 1850, da mora biti davčni znesek v preteklem letu v celoti plačan in da tudi v tekočem letu ne sme biti nobenih zaostankov. 1887 je bila da- na volilna pravica tudi ženskam, če so plače- vale predpisane davke: volilno pravico so si- cer imele, niso pa smele priti na volišče — za poročene je imel pravico glasovanja mož, za neporočene in vdove pa tisti, ki so ga za to pismeno pooblastile. Leta 1887 je bila vo- lilna pravica razširjena tudi s tem, da je bil določen nov enoten cenz 5 gld. Novo, še po- membnejšo razširitev je prinesla naslednja reforma leta 1898: volilno pravico so dobili vsi, ki so plačevali kakršenkoli direkten da- vek. Meja med volilnimi razredi je bila spre- menjena leta 1887: med prvim in drugim razredom je bila namesto dotedanjih 80 gld davka postavljena na 100 gld, meja med dru- gim in tretjim razredom pa je bila z 20 gld dvignjena na 25 gld, v obeh primerih je bila torej dvignjena za eno četrtino. Na prvi po- gled se zdi to zoženje volilne pravice, vendar pa je bila sprememba povezana z davčno re- formo osemdesetih let, ki je ukinila tretjin- sko in vojno doklado, ki je za uvrstitev v vo- lilni imenik navadno niso upoštevali, zato pa zvišala dotedanji »čisti« davek, tako da se je število volilcev povečalo, ne pa zmanjšalo. Med inteligenco, ki je imela volilno pravico, so v začetku (1850) šteli: državne, deželne in občinske uradnike, ki so od svoje plače ali pokojnine plačevali dohodnino, upokojene oficirje, duhovnike, ki so v občini samostojno opravljali župnijsko jurisdikcijo, doktorje vseh domačih fakultet, redne učitelje, pro- fesorje in predstojnike državnih, deželnih ali občinskih ljubljanskih šol. Te kategorije so so pozneje razširile in bolj natanko določile. Tako so med duhovščino dali volilno pravi- co članom knezoškofijskega stolnega kapitlja in v dušnem pastirstvu ali na javnih ljud- skih šolah, nazadnje (1910) tudi še v službi cerkvenih oblasti nameščenim duhovnikom vseh konfesij. Doktorjem so se pridružili po- oblaščeni civilni tehniki in rudniški inženir- ji ter tehniki, ki so opravili rigoroze na av- strijskih tehniških visokih šolah ter nazadnje (1910) tudi magistri farmacije, ki so opravili izpite na avstrijskih visokih šolah. Volilno pravico so dobili tudi učitelji, profesorji in voditelji vseh javnih šol v Ljubljani (ne le državnih, deželnih in občinskih). Ob tem šir- jenju volilne pravice se je večalo tudi število volilnih upravičencev. Po reformi leta 1868 se je dvignilo na dobrih 5 "/o, po reformi leta 1887 na 9 «/o, po reformi leta 1898 na 12«/o prebivalcev. Prve občinske volitve v Ljubljani so bile v prvi polovici oktobra 1850. 13. novembra je novi občinski svet izvolil za župana s 16 od 29 glasov Mihaela Ambroža, za časa re- volucije med kmeti naj priljubljene j šega mo- ža na Kranjskem, ki je bil tedaj v treh vo- lilnih okrajih izvoljen v dunajski parlament. Ambrož se je zavzemal za pravice slovenske- ga jezika, obenem pa je močno simpatiziral z dunajsko levico, vendar pa je (tako leta 1848 kot pozneje) v vseh konfliktih med meščan- stvom in delavstvom odločno nastopal proti delavstvu. Cesar Ambroževe izvolitve ni po- trdil »zaradi njegovega političnega mišljenja in zadržanja ter delno zaradi njegovih družin- skih razmer«.' Namesto njega so izbrali za žu- pana dr. Matijo Burgerja. Stranke ob teh vo- litvah še niso bile organizirane. Kmalu nato je bil uveden pravi absolutizem. Izvoljeni ob- činski svetovalci so ostali na svojih mestih tudi, ko so jim mandati že potekli, vse do ob- nove ustavnega življenja. Na mesta umrlih svetovalcev je moral občinski svet sam pred- lagati primerne naslednike, izmed katerih jih 118 , KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 je ministrstvo za notranje zadeve 1859 ime- novalo pet.^ Malo zatem je bilo absolutizma konec. 30. januarja 1861 je bil ljubljanski občin- ski svet razpuščen in razpisane nove volitve za drugo polovico februarja, torej mesec dni pred prvimi volitvami v novi deželni zbor, Letak za volitve leta 1861 v Ljubljani (zapuščina dr. E. H. Coste) kakor je bil uveden s februarskim patentom. Volilna pravica za deželnozborovske volitve je v Ljubljani obsegla prvi in drugi občinski volilni razred ter tiste volilce tretjega razre- da, ki so plačevali nad 10 gld direktnih dav- kov. Ljubljana je volila v deželni zbor dva poslanca. Ko so leta 1873 uvedli direktne vo- litve v dunajski parlament, je Ljubljana do- bila tudi v državnem zboru svojega poseb- nega poslanca. Volilna pravica je bila enaka deželnozborski, leta 1882 pa je bila držav- nozborska volilna pravica razširjena z zniža- njem cenza na 5 gld. V Ljubljani je torej za- jela vse takratne občinske volilne upravičen- ce (razen »meščanov«, ki so plačevali manj kot 5 gld davka). Dve leti potem je Kranj- ska sprejela isto določbo tudi za deželne vo- litve. Pozneje je bil cenz znižan na 4 gld (1896 za državne, 1898 za deželne volitve). V času do leta 1887 je bilo državnih in deželnih vo- lilnih upravičencev v Ljubljani le nekaj manj kot občinskih (90—95 "/o), razlika pa se je precej povečala, ko je bila v Ljubljani uve- dena ženska občinska volilna pravica; zdaj je bilo deželnih in državnih volilnih upravičen- cev le še 65—74*/o občinskih, od razširitve občinske volilne pravice na vse davkoplače- valce (1898) pa še manj. Tudi volitve v letu 1861 še niso bile stran- karske. Slovenski tabor se na deželnih volit- vah sploh ni pokazal z nobenim kandidatom in oba poslanca sta se v deželnem zboru opre- delila na nemško stran. Kandidatni listi za občinske volitve sta se deloma ločili po na- zorskih in osebnih pogledih svojih članov, toda veliko število kandidatov je bilo skupno. Za župana je bil izvoljen Ambrož, ki je ho- tel delovati v duhu slovensko-nemškega brat- stva in svobodoljubnih tradicij iz leta 1848. Poudarjal je, da je za »samostalnost na ustav- ni podlagi«, ki jo hočemo doseči, potrebno sodelovanje vseh narodov. »Podajo naj si... roke v spomin bratovske edinosti, naj cerna zemlja ... pokrije tudi staro sovraštvo, staro jezo, stare razpertije narodov in postane naj vsa prelita kri seme za pomlajeno svobodo!«.'' Mestni svet je bil za enakopravnost sloven- ščine in nemščine, vendar je izglasoval za jezik razpravljanja nemščino, ker vsi sveto- valci znajo nemško, se v nemščini laže izra- žajo in bo tako poslovanje lažje.^ Ambrož je hotel biti pravičen in blizu obema stranka- ma, toda v času vedno večjih konfliktov med obema narodoma se je zameril slovenski stranki. Umrl pa je prej, preden se je spor tako ali drugače razrešil (25. 4. 1864). Strankarske volitve so se začele v marcu 1862.« Tedaj in v naslednjih letih sta si stali nasproti slovenska in nemška stranka, ven- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 119 1 dar sta večinoma nastopali pod nevtralnimi imeni. Tako je leta 1865 kandidate postavljal »mestjanski odbor« na slovenski in »das bür- gerliche Comite« na nemški strani. Taki od- bori so postavljali na svoje kandidatne liste, da bi bile privlačnejše, tudi nekatere nasprot- nike. Tako so postavili Slovenci 1864 na listo svojega »odbora mestjanov« med desetimi kandidati kar štiri take, ki niso spadali v nji- hov politični tabor in so bili tudi na nemški kandidatni listi. Tako je bil od slovenskih štirih kandidatov v prvem volilnem razredu en sam slovensko usmerjen, trije pa so bili iz nasprotnega tabora. Naslednje leto so imeli Nemci med enajstimi kandidati tri slovenske, med njimi tudi Bleiweisa. Leta 1866 so Slo- venci postavili na svojo listo Kalteneggerja. Nekaterim volilcem je zelo prijalo glasovati »mešano«, za nekaj kandidatov z nemške, ne- kaj s slovenske strani. Število takih glasoval- cev pa je vedno bolj upadalo, leta 1867 jih je bilo še 15 (3 "/o). O kakem vladnem pritisku pri volitvah v času Schmerlingove vlade ne moremo govoriti, v Belcredijevi dobi pa so Slovenci vlado podpirali. Ze leta 1862 so Slo- venci ob zelo majhni volilni udeležbi zmagali v tretjem volilnem razredu. Vse kaže, da se tu Nemci sploh niso trudili, da bi organizirali svoje volilce. V prvem volilnem razredu so bili Slovenci 1862 še poraženi, delni uspeh (z enim od treh kandidatov) so dosegli 1863, pravo zmago pa (z vsemi kandidati) leta 1865. Ze leta 1864 so imeli večino v občinskem sve- tu in še ne 32 let stari dr. Etbin Henrik Co- sta je bil po Ambroževi smrti 8. junija 1864 izvoljen za prvega župana slovenske stranke. Drugi volilni razred je bil zaradi uradništva, ki je tudi volilo, za slovensko stranko najtrši oreh. V tem razredu je bilo namreč (v začet- ku leta 1867) 508 volilnih upravičencev, med njimi pa le dve petini (215) davkoplačeval- cev, večino pa je imela »inteligenca«: 190 uradnikov, 52 profesorjev in učiteljev, 25 upokojenih oficirjev, 21 doktorjev in 5 du- hovnikov. Vendar pa so Slovenci že na vo- litvah 1864 dosegli v drugem razredu delen uspeh. Naslednje leto so bili poraženi, leta 1866 pa so dokaj prepričljivo zmagali. Poleg skupnega nemško usmerjenega kandidata je zmagal slovenski politik dr. Lovro Toman, v ožji volitvi pa z razliko petih glasov (154 :149) še drugi slovenski kandidat. To je bila prva slovenska zmaga v vseh volilnih razredih. Januarja 1867 ji je sledila na deželnih volit- vah druga. V drugem volilnem razredu je bil rezultat podoben (179 : 155) kot prejšnje leto. Med uradniki in oficirji (udeležba 61 "/o) so imeli sicer Nemci veliko večino (100 : 26), med duhovniki, doktorji, profesorji in učitelji (udeležba 77'/o) sta bila oba tabora enako močna (29 :28 za Slovence), med davkopla- čevalci (udeležba 59 «/o) pa so povsem prevla- dovali Slovenci (110 :16). Visoka volilna ude- ležba v tretjem volilnem razredu (1866 67 Vo, 1867 63«/o), ki je prekašala ono v prvem (60 odstotkov, 59 "/o), priča o dobri organizirano- sti slovenske stranke, saj je bila volilna ude- ležba navadno vedno večja med premožnej- šimi volilci. Tudi celotna volilna udeležba (61 "/o, 620/0) je bila za tiste čase in razmere dokaj visoka Med davkoplačevalci drugega in tretjega volilnega razreda je glasovala za • slovensko stranko celo večina vseh volilnih upravičencev. Kakor vidimo iz teh rezultatov, so Sloven- ci v Ljubljani hitro in uspešno organizirali svojo stranko. To nas pravzaprav preseneča, saj so bili na Kranjskem na podeželju zelo nedelavni in slabo organizirani. Ljubljana je bila torej izjema. V kratkih štirih letih si je priborila župana, večino v vseh treh volilnih razredih in imela zlasti v tretjem zelo nav- dušene volilce. Pridobila je zase tudi del neo- predeljenega meščanstva, ki je živelo bolj v nemškem duhu, a ni bilo posebej sovražno slovenščini. Slovenska stranka tedaj nemšči- ne ni podila iz uradov in govorice in ni bila napadalna. Treba je reči, da sta bila v tem času kljub prepirom oba tabora drug do dru- gega tolerantne j ša in strpnejša kot pozneje. Nemška stranka ni bila posebej aktivna, zla- sti v tretjem volilnem razredu ne, ni se kaj prida organizirala in njeni volilci so dostikrat ostajali doma. Z zmago januarja 1867 je bilo prvih veli- kih uspehov slovenske stranke v Ljubljani konec. Zaradi protivladnega stališča je bil kranjski deželni zbor razpuščen, marca 1867 so bile nove volitve. Zdaj je vlada nastopila proti Slovencem. Naglo se je organizirala (kot stranka privržencev ustave) nemška stranka. Pridružili so se ji marsikateri neo- predeljeni, preračunljivi, saj je glasovanje za vlado utegnilo biti koristno. Vlada je pritis- nila na uradnike. Glede teh je v tem času veljalo, da so moralno vezani na vlado, ki jih plačuje, da morajo, če želi vlada zmago do- ločene stranke, glasovati po vladnih željah ali se vsaj vzdržati glasovanja. Le kadar je bila vlada v boju med strankami nevtralna, je uradnik lahko glasoval, kakor je hotel. Marca 1867 se je dvignila volilna udeležba med uradniki in oficirji na 73 "/o, število nem- ških glasov se je dvignilo od 100 na 152, šte- vilo slovenskih je padlo od 26 na 6. Prav to uradništvo je odločilo zmago. Druga velika sprememba se je kazala v prvem volilnem razredu: volilna udeležba se je dvignila na 71 120! KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 Letak za volitve leta 1861 v Ljubljani (zapuščina dr. E. H. Coste) odstotkov, nemški volilci so presegli sloven- ske (57 : 56), medtem ko je bilo pred dvema mesecema slovenskih 64, nemških pa le 36. V slovenskem tretjem volilnem razredu je ude- ležba padla na 53*/o. Mnogi slovenski volilci so ostali doma. Precej ista slika se je pono- vila pri občinskih volitvah maja 1867: Slo- venci so zmagali (tako rekoč brez boja) v tretjem, Nemci v drugem in prvem volilnem razredu. V občinskem svetu so sicer imeli Slovenci še večino (17 : 13), kar je omogočilo ponovno Costovo izvolitev za župana. Toda zaradi sokolsko-turnarskega spopada je de- želni predsednik Costovo županstvo sistiral 25. septembra 1867. S ponovno zmago na vo- litvah 1868 so dobili Nemci večino v celem občinskem svetu. Po ponovnem prevzemu žu- panske dolžnosti (3. julija 1868) je prišel Co- sta v brezupen konflikt z nemško večino, ki se je nazadnje poslužila orožja abstinence, nakar je deželni predsednik 21. septembra 1868 občinski svet razpustil. Za nasledje vo- litve marca 1869 so Slovenci na Costov pred- log sprejeli sklep, da se nasprotni stranki »začasno prostovoljno in brez borbe prepusti gospodarstvo mestno«*" in so se držali absti- nence kar šest let — v tem času so se ude- leževali samo deželnih (1870, 1871) in držav- nih (1873) volitev, toda brez uspeha. Šele le- ta 1875 so spet začeli z bojem na občinskih volitvah. Prvi rezultat ni bil ravno dober, saj so v tretjem volilnem razredu zmagali z mi- nimalno razliko, tako da so bili izvoljeni 4 slovenski in en nemški kandidat, v prvem volilnem razredu so podlegli (110 : 77), v dru- gem pa se niso upali v spopad, ki je bil za- radi uradniške premoči brezupen. V nasled- njih letih je bil položaj enak, le da so Slo- venci v tretjem razredu prepričljivo zmago- vali. Popolno izjemo med vsemi temi volitva- mi predstavljajo deželne volitve julija 1877, ki so pomenile popoln poraz in polom za slo- vensko stranko. Medtem ko je še v marcu na občinskih volitvah zbrala 248 glasov v tret- jem in prvem volilnem razredu, jih je julija dobila vsega 165 (proti 464 nemškim). V tret- jem volilnem razredu se je razmerje spreme- nilo od 160 : 90 v marcu v 55 : 53. V nasled- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 121 njem letu je bil rezultat spet »normalen« (137 : 79). Novo spremembo je prinesel padec nem- ško-liberalne vlade in nastop Taaffejeve vla- de (1879). Slovenci so se iz preganjane opo- zicije spremenili v del nove parlamentarne večine, kar je pomenilo zanje veliko prido- bitev zlasti in predvsem na Kranjskem. Med- tem ko je nemško-liberalna vlada skušala slovensko narodno gibanje zatreti in se ji je s pritiskom tudi res posrečilo doseči na Kranj- skem nemško večino na državnih (1873) in de- želnih (1877) volitvah, je Taaffejeva vlada priznala Kranjsko za slovensko deželo. Vlad- na podpora nemški stranki na Kranjskem je nehala. Slovenski delež med uradništvom se je začel večati; tisti, ki prej pod pritiskom niso smeli, so zdaj lahko glasovali za sloven- sko stranko. Vse te spremembe, če jih gle- damo z vidika ljubljanskih volitev, se niso pokazale čez noč. Kandidat slovenske stran- ke, Nemec vitez Schneid, je sicer zmagal na državnih volitvah 1879 (496 :406), toda na ob- činskih volitvah so Nemci še kar naprej drža- li v svoji posesti prvi in drugi volilni razred, imeli večino v občinskem svetu in vodili mest- no občino. Do spremembe je prišlo šele na ob- činskih volitvah aprila 1882. Zdaj so Sloven- ci (sicer nepopolno) zmagali v vseh treh vo- lilnih razredih: v tretjem s 185 : 38, v drugem s 328 :253, v prvem z minimalno razliko 127 :123, tako da sta bila izvoljena dva slo- venska in dva nemška kandidata. Občinski svet je dobil slovensko večino. Zupan nem- ške stranke ni posnemal Goste v njegovem brezupnem odporu, temveč je odstopil, za žu- pana je bil izvoljen Peter Grasselli (1882 do 1896), ki sta mu pred prvo svetovno vojno sledila še dva slovenska župana: Ivan Hribar (1896—1910) in Ivan Tavčar (1911—1921). S tem je bilo konec petnajstletne dobe nemške večine (1867—1882), ki jo je omogočal nede- mokratični volilni red. Nastala je z vladno pomočjo in je padla, ko je ta pomoč usahni- la. Boj proti nemški stranki je bil na koncu sedemdesetih let precej težji kakor v začet- ku šestdesetih. S padcem volilne moči nem- ške stranke v Ljubljani pa ni padla njena go- spodarska moč. Na zunaj je Ljubljana v sedemdesetih le- tih dajala še precej nemški videz. Hribar pi- še v svojih spominih za leto 1876, »da so tudi napisi nad obratovalnicami in trgovinami bili samo nemški in da so slovenski napisi med njimi bili prave bele vrane. Na ulicah se je slišalo več nemške, kakor slovenske govorice; zlasti iz ust izobražencev — posebno pa žen- stva — je redko prišla kaka slovenska bese- da. Od strani narodnega ženstva se je nem- škutarilo celo na veselicah Narodne čitalnice ter so bile le redke one dame, ki so se poslu- ževale slovenščine. Skratka: tujec, ki je pri- šel v Ljubljano in jo je površno opazoval, je moral dobiti vtis, da je zašel v mesto, ki je vsaj po treh četrtinah svojega prebivalstva nemško«.*" Aprila 1875 je pisal Slovenski narod, da se imajo mnogi stari ljudje za Kranjce, ne pa za Slovence," in nekaj dni zatem je ob pre- sojanju slovenskih možnosti v ljubljanskem narodnostnem boju ne preveč tankočutno pri- pomnil: »Mej zavezniki, ki za nas delajo, je celo smrt, ki kosi stari zarod, kateri se je na- rodu odtujil«.*^ Leta 1879 je zapisal isti čas- nik, da ima Ljubljana 30.000 prebivalcev, »mej temi jih govori 6000 mej seboj nemški, ali mej temi nemško govorečimi jih je pre- cej politično slovensko mislečih«." Ob prvem popisu po občevalnem jeziku 1880 so našteli v Ljubljani 5658 oseb z nemškim občevalnim je- zikom ali 22 "/o prebivalcev. Med temi »Nem- ci« jih je bilo po rojstvu 38 "/o iz Ljubljane, 20 "/o iz drugih delov Kranjske (brez kočev- skega ozemlja), 12 "/o iz Primorja in sloven- skih delov Štajerske in Koroške, 2 "/o s Ko- čevskega, 17 "/o iz nemških avstrijskih dežel in Nemčije, 7 "/o iz čeških dežel, 4»/» še od drugod." Vsekakor nam ti podatki kažejo, da je bilo med Nemci nemalo takih, ki niso bili nemškega rodu, temveč so se iz kakršnihkoli razlogov šteli za Nemce. Do naslednjega štet- ja 1890 se je število ljubljanskih Nemcev zmanjšalo, nato pa je v absolutnih številkah raslo, vendar manj kot prebivalstvo v celoti, tako da je odstotek nemškega prebivalstva neprestano padal. Z 22 «/o v letu 1880 je zdrk- nil na 14 »/o v letu 1910. Isto kot za ljubljan- sko občino velja tudi za občino Spodnja Ši- ška, kjer je bil delež ljudi z nemškim obče- valnim jezikom v letih 1890—1910 celo višji kot v Ljubljani. Ves ta proces nam kaže na- slednja preglednica: 122 j KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 Slovenska večina v občinskem svetu v le- tih 1864—1868 ni pomenila nobene bistvene spremembe v nemškem uradovanju ljubljan- ske občine. Costa je julija 1865 začel vabiti na seje z dvojezičnimi vabili, kar je poznejša nemška uprava opustila. Nekateri svetovalci so začeli na sejah govoriti slovensko. Do velike spremembe je prišlo šele po slovenski zmagi 1882. 31. maja je bil sprejet sklep, da se »poleg varovanja popolne enakopravnosti... princi- pi j elno slovenski jezik kakor uradni jezik ljubljanskega magistrata proglasi«, zapisniki občinskega sveta so se začeli takoj pisati v slovenščini, glede načelnega sklepa pa je bil sprejet konkreten predlog sedemčlanske ko- misije: »S 1. januarjem 1883 ima biti sloven- ski jezik izključno uradni jezik ljubljanske- ga magistrata pri občevanju s strankami in uradi po vseh pokrajinah, kjer stanujejo Slo- venci ter po kraljevinah Hrvatski, Slavoniji in Dalmaciji z dostavkom, da se vloge, ako so bile poslane v nemškem jeziku, imajo tudi reševati na istem jeziku«. Z istim 1. januar- jem 1883 naj bo slovenščina »izključni urad- ni jezik v notranjem poslovanju magistralnih uradov«, izjemo so napravili le za dopise z vojaškimi oblastmi ter za nekatere magistrat- ne svetnike, ki pismene slovenščine niso ob- vladali. Nemške tiskovine za občevanje s strankami so nadomestili s slovenskimi.Iz- jeme so bile dokončno odpravljene za časa Hribarjevega županstva.'"^ Glede uličnih tab- Hc je bilo 1892 in 1894 sklenjeno, naj bodo samo slovenske, vendar pa je zaradi tega sklepa prišlo do dolgoletnih sporov z deželno vlado. Vsekakor pa je bil bistven korak k zu- nanjemu slovenskemu videzu Ljubljane na- pravljen po septembrskih dogodkih leta 1908, ko so pod pritiskom s slovenske strani izgi- njali nemški napisi s trgovin in drugih loka- lov. Po porazu v letu 1882 nemška stranka v Ljubljani na občinskih volitvah ni več kan- didirala. V volilnem boju se je pojavila zno- va šele ob koncu stoletja. To seveda ni bil več noben poskus osvojitve Ljubljane, šlo je za to, da je nemška stranka tukaj, da jo je treba upoštevati. Kandidirala je na občinskih volitvah 1897, 1898 in 1899, na državnih vo- litvah 1901, 1907 in 1911 ter deželnih v letih 1911—1913. Pomembnejši od vseh teh je bil nastop na občinskih volitvah 1911 po novem volilnem redu, o katerem bomo še govorili. Ker je bil uveden proporčni volilni sistem, ni šlo samo za volilno manifestacijo, ampak tudi za mesta občinskih svetovalcev. Nemška stranka je dobila v tretjem volilnem razredu 13 "/o glasov (11 "/o vseh volilnih upravičen- cev). Odstotek je bil nižji od števila prebival- stva z nemškim občevalnim jezikom (14 "/o). Ker je praviloma delež glasov nemške stran- ke presegal delež prebivalstva z nemškim ob- čevalnim jezikom, nam kaže ta podatek, da v tem času nemška stranka v Ljubljani ni več razpolagala z močnim pritiskom na vo- lilce. Klerikalno-liberalni spor se je v Ljubljani pokazal prvikrat na občinskih volitvah apri- la 1890. Vladajoči liberalci nanj niso bili pri- pravljeni. Klerikalcem se je posrečilo v tret- jem razredu celo prodreti z dvema kandida- toma. Kandidirali so tudi naslednje leto, ven- dar s slabšim uspehom. V tretjem volilnem razredu so dobili 47 "/o glasov, v drugem in tretjem približno tretjino. Naslednje klerikal- ne kandidature so se pojavile šele čez nekaj let, vendar večinoma niso nastopale kot urad- ne kandidature stranke, temveč kot »neodvis- ne« kandidature, ki jih je stranka le podpi- rala. Nastopale so na deželnih volitvah od le- ta 1895 naprej, na občinskih 1896, 1897, 1899, na državnih 1897 in pozneje. Liberalne pre- vlade niso mogle zlomiti. Volilni sistem se je bistveno spremenil z re- formami v začetku našega stoletja. Prva je bila državnozborska volilna reforma leta 1907, ki je ustvarila splošno in enako volilno pravico za polnoletne moške, ki so eno leto bivali v isti občni. S tem se je dvignilo število ljubljanskih volivcev na slabih 18 "/o prebi- valcev, kar je nekoliko zaostajalo za sploš- nim kranjskim povprečjem (19 "/o). Druga je bila deželnozborska volilna reforma leta 190o, ki je ustvarila poleg dotedanjih kurij še novo splošno kurijo z enako volilno pravico kot za državni zbor. Tretja je bila ljubljanska ob- činska volilna reforma, ki jo je izglasoval v začetku leta 1910 kranjski deželni zbor in je bila uzakonjena 17. oktobra 1910 (obenem s splošno občinsko volilno reformo na Kranj- skem). Uvedla je splošno moško volilno pra- vico tudi za ljubljanske občinske volitve, toda zahtevala je triletno redno bivanje v občini. Ta splošna volilna pravica je bila na svojevr- sten način povezana s starim sistemom treh volilnih razredov, ki se mu avstrijska vlada ni hotela odpovedati. Vsak od teh razredov je tudi zdaj volil tretjino občinskih svetovalcev, vendar so število članov občinskega sveta dvignili na 45 in odpravili vsakoletno obnav- ljanje tretjine z volitvami. Volitve naj bi bile po novem vsako tretje leto v mesecu aprilu; med tem izpraznjena mesta občinskih sveto- valcev pa bi zasedli namestniki, ki so bili iz- voljeni obenem s svetovalci. Prve volitve po novem so bile 23. aprila 1911, drugih volitev čez tri leta pa ni bilo. Medtem je namreč de- želni zbor 10. oktobra 1913 sklenil združi- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 123 i tev občine Spodnja Šiška z Ljubljano. Nove volitve naj bi bile na ozemlju celotne poveča- ne Ljubljane, toda cesar je združitev potrdil šele sredi leta 1914, tedaj pa se je začela prva svetovna vojna in leta 1911 izvoljeni mestni svet je bil zamenjan šele po vojni. Tako je volilna reforma z dne 17. oktobra 1910 veljala za ene same volitve. V prvi volilni razred so vključili prvi dve petini po višini davka raz- vrščenih davkoplačevalcev, torej premožnej- še občane. Med davki so upoštevali samo »ob- činskim dokladam podvržene davke«. Neupo- števana je ostala leta 1896 uvedena osebna dohodnina, davek na vse dohodke, ki so pre- segali 1200 kron letno. Obdavčene so bile tu- di vse plače in mezde nad tem zneskom. Sto kron na mesec so zaslužili tudi že marsikateri kvalificirani delavci tega časa. Naše meščan- ske stranke so zato gledale na osebno dohod- nino drugače kot na stare davke. Plačevalci osebne dohodnine jim niso zbujali takega zau- panja kot plačevalci zemljiškega, hišnega ali obrtnega davka. V drugi volilni razred so v Ljubljani uvrstili ostale tri petine plačevalcev občinskim dokladam podvrženih davkov, tiste, ki so plačevali več kot 30 kron osebne dohod- nine, in inteligenco. Tretji volilni razred je imel to posebnost, da so v njem še enkrat volili vsi iz prvega in drugega volilnega raz- reda — tem se je torej glas dvakrat štel. Ra- zen njih so bili v tretjem volilnem razredu še preostali plačevalci osebne dohodnine (pod 30 kron) ter vsi moški, ki niso plačevali nobenih davkov, a so že tri leta redno bivali v Ljub- ljani — ti so imeli samo en glas. Velika no- vost novih volilnih predpisov je bila ženska volilna pravica. Ta je, kakor vemo, obstajala že od leta 1887, vendar pa ženske niso smele osebno glasovati. Zdaj so se jim odprla vrata volišč, zdaj so smele glasovati. Vendar je bilo rečeno v volilnem redu: »za ženske volilke je določiti posebno volišče«.*" Med inteligenco je bila izrecno dana volilna pravica tudi uči- teljicam. Na ta način je lahko volilo v Ljub- ljani 23 "/o prebivalcev, znatno več kot pri dr- žavnih in deželnih volitvah. Popoln odmik od načela absolutne večine in svobode glasovan- ja za kogarkoli (avstrijski sistem ni poznal uradnega prijavljanja kandidatur in veza- nosti glasov nanje) je pomenil proporc, ki je bil zdaj uveden prvič na slovenskem ozemlju. Zato je bilo treba prijavljati kandidatne li- ste in jim dati »določno in jasno oznako stranke«, »politične, socialne ali druge sku- pine volilcev«.*' Uvedena je bila tudi volilna dolžnost. Veliko volilnih novosti, med njimi tudi proporc, je uvedla klerikalna večina v kranjskem deželnem zboru zato, da bi zlomila liberalno oblast v občini. Ljubljanske občinske volitve 23. aprila 1911 so bile zelo burne. Ali bodo liberalci ohranili svoje postojanke pred navalom nasprotnikov? V središču pozornosti je bilo žensko volišče v poslopju mestnega dekliškega liceja na ta- kratni Bleiweisovi cesti (današnji Prešerno- vi). Liberalci so organizirali demonstracije proti uršulinkam, ki so se pripeljale na volišče. »Največje ogorčenje je med občinstvom vzbu- dilo to, da so se uršulinke udeležile volitve«, je pisal Slovenski narod in razlagal, da uršu- linka nikdar ne sme zapustiti samostana, »starše mora pustiti umreti, ne da bi se sme- la od njih posloviti, a v blatu političnih bo- jev se zdaj sme valjati«. Liberalci so torej pi- skali, vpili, pljuvali na uršulinke. »Ve ne bo- ste otrok poštenih staršev vzgajale!« in po- dobni stavki so bili med zmernimi in spodob- nejšimi gesli tega kričanja. Zandarmerija je zaprla in zastražila Bleiweisovo cesto.** Absolutne večine liberalci aprila 1911 niso dosegli, posrečilo pa se jim je obdržati veči- no občinskih svetovalcev (23 od 45). Klerikal- ci so dobili 14 svetovalcev, Nemci 7, socialisti enega. V tretjem volilnem razredu, kjer so glasovali vsi volilci, je bil rezultat naslednji: liberalci 3266 43 % klerikalci 2471 33 % Nemci 1018 13 % socialisti 799 11 % Ženskih glasov je bilo 1348 ali 15*/» vseh volilcev. V primerjavi s splošnimi rezultati je bilo med njimi manj liberalnih (37 "/o) in so- cialističnih (9*/»), pa več klerikalnih (41'"/o) in nemških (19'"/o) glasov. V prvem in drugem volilnem razredu, ki sta oba skupaj nekako predstavljala davkoplačevalce — volilce nelc- danjih vseh treh razredov, so imeli liberalci 45'"/o glasov (1981), klerikalci 35'»/» (1528), Nemci 17 «/o (744), socialisti pa 3 '»/o (123). Sa- mo v prvem volilnem razredu, ki je zajemal najpremožnejše, so imeli liberalci 46'"/o, kle- rikalci 31'"/», Nemci 22'"/». Med tistimi, ki ni- so plačevali davkov (razen osebne dohodnine) in so volili samo v tretjem volilnem razredu, je bilo 40'"/» liberalcev, 30'"/» klerikalcev, 21 odstotkov socialistov in 9'"/» nemških volil- cev. Vse to nam lepo kaže socialno strukturo privržencev posameznih strank v Ljubljani. Liberalci so bili sicer najmočnejši v vseh ka- tegorijah, vendar pa jih je bilo največ med najpremožnejšimi volilci (46 "/o, na ženskem volišču 41'"/»), najmanj med neobdavčenimi (40'"/»). Največ klerikalnih volilcev je bilo med nižjimi davkoplačevalci (37'"/o, na žen- skem volišču 48'"/»), manj jih je bilo med naj- premožnejšimi (31*/o), še nekoliko manj med neobdavčenimi (30 */o). Nemška stranka je bi- 124 i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 la med vsemi najbolj izrazito doma med naj- premožnejšimi (22 "/o), med neobdavčenimi je imela le 9 "/o volilcev. Ravno narobe je bilo s socialnimi demokrati: ti so predstavljali 21 "/u neobdavčenih, pa le 9 "/o davkoplačevalcev. Socialni demokrati so nastopili v Ljubljani prvič na državnozborskih volitvah leta 1897, ko so bili izvoljeni 4 njihovi volilni možje v Spodnji Šiški v splošni kurij i in ko je dobil njihov kandidat v mestni kuriji 27 glasov. Odtlej so nastopali na večini deželnih in dr- žavnih volitvah ter pri občinskih 1901, 1902, 1907, 1908, 1909 in seveda 1911. Največje šte- vilo glasov so dosegli na deželnih volitvah 14. decembra 1908 v splošni kuriji, ko je dosegel Etbin Kristan 1071 glasov in prišel v ožjo vo- litev z liberalnim kandidatom; liberalna stranka je bila tedaj razcepljena in v krizi in volitev ne moremo šteti za normalne; za so- cialističnega kandidata je gotovo glasoval tu- di del meščanskih volilcev. Realen največji uspeh je bil dosežen na deželnih volitvah 1. decembra 1913 v splošni kuriji z 842 glasovi, kar je pomenilo 15"/» glasov volilnih udele- žencev ter 12 "/o vseh volilnih upravičencev. To pa kaže, da se je v Ljubljani, ki ni imela močno razvite industrije in ki so jo občinske meje dokaj nenaravno delile v mestno in oko- liške občine, delavsko gibanje že solidno uve- ljavilo. OPOMBE 1. W. Lippich: Topographie der k. k. Provinzial- hauptstadt Laibach, Laibach 1834, str. 7.-2. Laibacher Zeitung 1848, str. 311. — 3. Zgodovin- ski arhiv Ljubljana, LJ, Mesto Ljubljana, Reg. 1/504^. — 4. Za volitve 1848 glej predvsem v op. 3 citirano arhivsko gradivo ter razpravo V. Me- lik: Frankfurtske volitve 1848 na Slovenskem, Zgodovinski časopis 2/3, 1948/49, str. 69—134. — 5. F. Skerl: Ljubljana v prvem desetletju ustav- ne dobe 1860—1869, Ljubljana 1938, str. 129. — 6. Prav tam str. 3. — 7. Prav tam str. 10. — S. Prav tam str. 12. — 9. Za volitve 1861—1913 glej predvsem časopisna poročila, v op. 5 citirano knjigo, razpravo E. Lah: Statistične črtice o ljub- ljanskih občinskih volitvah v dobi od 1. 1866 do 1903, Zbornik znanstvenih in poučnih spisov 5, 1903 in knjigo V. Melik: Volitve na Slovenskem 1861—1918, Ljubljana 1965. — 10. I. Prijatelj: Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgo- dovina 3, 1958, str. 121. — lOa. I. Hribar: Moji spomini 1, Ljubljana 1928, str. 93, 94. — 11. Slo- venski narod 4.4.1875. — 12. Slovenski narod 7. 4. 1875. — 13. Slovenski narod 13. 4. 1979. — 14. V. Valenčič: Etnična struktura ljubljanskega prebivalstva po ljudskem štetju 1880, Zgodovin- ski časopis 28, 1974, str. 299 in naslednje. — 35. M. Lah: Borba ljubljanske občine za slovensko uradovanje. Kronika 5, 1957, str. 140. — 16. v op. lOa citirani spomini, str 275 in naslednje. — 16a. člen 36. — 17. člen 25, 28. — 28. Slovenski narod 24. 4. 1911.