hr. 10. 1306. m IH leto ii. HH riESEČNIK, POSVEČEN P ROTI/ILKO H O LN E r\U QIMNJU na /BVEHTKEn ir »Najboljšo je pač voda." abstinente, pivce in pijance. celje zvezna tiskarna. N/VvM« Piščalka izhaja vsak mesec 20. tega ter stane na leto 4 K, za dijake 3 K. Naročnina naj se pošilja po poštni položnici, če pa po nakaznici pa na: Upravništvo «Piščalke» v Celju. Rokopisi naj se pošiljajo na naslov: Franc Avsec, Št. Juri pod Kumom, pošta Radeče. Leposlovni spisi pa na naslov: Leopold Lenard, Radeče pri Zidanem mostu. Izdajatelj in za uredništvo odgovoren: Anton Cerne. DRU5TYO ABSTINENT" Y UUMJANI PRODAJA = razqlednice = „Ne v krčmo" ..Dilirium tremens" ,.Žrtev alkohola" s fo 8 vinarjev = brustv. znahenja Z NAPISOM „Proc z alkoholom" za člane 50 vin. za članice 40 vin. NAROČI SE PRI DRVlSTUU ..abstinent", ljubljana, k2fitarjeve ul. 2 Abstinenca in bogoslovje. (Priobčil I. K.) ^vetopisemski pridigar ima vedno prav, ko trdi, da ni nič novega pod solncem. Tudi ugovori proti abstinenci po uzorcu slovečih platnic ne morejo dobiti patenta izvirnosti. Izvirno je morda le prizadevanje, s katero hoče pisatelj svojo sofistiko ovekovečiti, ker «verba volant, littera scripta manet». Že 1. 1900. je P.Albert M. Weiss spoznal za potrebno, da je v 2. št. katol. abstinenčnega lista «VolkswohI» objavil pismo, v katerem je ovrgel navidezno pobožne ugovore zoper abstinenco. P. Weiss je redovnik domi-nikanec. profesor na prosti katoliški univerzi v Freiburgu, svetovno znan učenjak, spisal je veliko delo: «Apologie des Christenthums» t. j. zagovor krščanstva; je priznan veščak na socijalnem polju. V vsakem oziru je on bolj opravičen sodnik o abstinenčnem gibanju, kakor pa naš znani nasprotnik, ki je sam priznal, da ni veščak v alkoholskem vprašanju: «Ker sem bil poslednji čas prisiljen na polje, ki mi je bilo doslej precej tuje.» Evo Vam Weissovo pismo: Spoštovani gospod! Prosili ste me, naj obravnam abstinenčno vprašanje z bogoslovne plati. Zdi se mi, da zahtevate od mene, naj naročim veliki kanon iz Genta, da Vam ž njim preženem vrabce z vrta. Bogoslovje ima malo opraviti z abstinenčnim vprašanjem, tako se vsaj meni zdi. Vrgli so Vam v obraz cel koš krivoverstev. O dobro vem, kako Vas, ki ste lajik, obliva mrzel pot. Pa le mirni bodite. Vsa očitanja krivoverstva Vam ne morejo škoditi. Zmerjajo Vas «pelagijanca». To je strašno! Veste pa, kaj je to «pe-lagijanec»? To je človek, ki trdi, da se da brez milosti božje storiti kaj nadnaravno dobrega. No, menda se nikdo ne drzne trditi, da je zdržnost od vina in piva tako nadnaravno dobro delo, da zanje ne zadostuje naravna človeška moč. Čemu tedaj to grdo očitanje? Morda hoče reči, da pridigarji zdržnosti in treznosti zbujajo domnevanje, da so pelagijanci, ker mislijo, da se bo dal svet prepričati o škodljivosti vina in piva, ali celo 20 privesti v zdržnost edino le z razlogi navadne pameti? V to vrsto krivo-vercev ne spadamo, ne Vi, ne jaz. Že davno vemo z zadostno gotovostjo, da je k temu krepka podpora milosti božje zelo koristna, da, celo potrebna. Tudi «manihejca» Vas imenujejo! No, to je vendar že skrajno, kar se da očitati glede krivoverstva. Manihejci so učili, kakor znano, da je vidni svet ustvaril hudobni duh, hudič. Menda vendar niste nikdar trdili, da je hudič vstvaril alkohol? Niti ljudski misijonarji, ki v svoji gorečnosti stokrat ponavljajo, da je hudič znašel «jeruš», da hudič sedi pred vsako krčmo, šnops je hudičeva iznajdba, niti oni ne mislijo pač s temi besedami ovreči apostolsko vero. Tudi še nisem slišal, da bi bil radi tega kdo klican pred inkvizicijo ali celo obsojen na gromado. Res, Vi pravite alkoholu strup! Tako ga pa tudi znanost imenuje. Moj dober prijatelj, profesor kemije, mi večkrat pravi, ko o tem govoriva: «alkohol je sladak, meni prijeten strup, vendar ne morem tajiti, strup je vendarle.« Kdor pa imenuje strup — strup, ta nikakor še ne taji Boga stvarnika vsega sveta. Vsaj vendar imenujemo nikotin, digitalis in vplivno sestavino kave strupe, svarimo tudi pred modro kislino in amigdalinom v črešnjevi pečki in mandlju kot nevarnimi strupi. Zato se vendar nismo pregrešili zoper bogoslovje in nismo zatajili vere. Vidite tedaj, mi se gibljemo na polju, katerega nam bogoslovje rado odstopi. Vendar, pravite, kaj pa sv. pismo? Navajajo mi mnogo mest iz svetega pisma; ne vem, kako bi se ubranil. Prosim, le pomirite se. Tudi to ni tako nevarno. Sv. pismo ima celo vrsto stavkov, ki nam pričajo, da Duh božji ne le ne zametuje vina, ki se zmerno pije, marveč nam pa izrecno dovoljuje, bodisi da si osvežimo život, ali v bridkosti razvedrimo srce, ali, z drugimi besedami: sv. pismo priporoča vino kot zdravilo za dušo in telo. Noben treznomisleč človek ne bo svojemu bližnjemu prepovedal tega zdravila, ako ga rabi na pravi način v ta dvojni namen. Kako pa rabimo zdravilo, to ve vsakdo: Tedaj, ko smo bolni, in takrat le tako, da se opasna moč zdravila ne obrne v popolno škodo. Nobeno pravo zdravilo ni tako, da bi se moglo reči: Če ne koristi, vsaj tudi ne škoduje! Vino ne spada med taka mazaška zdravila. Zato tudi nikdar ne izostane škoda, če se rabi drugače, kakor po pravilih zdravilske umetnosti. Kjer ga pijejo in meriio na sode, da na cele kleti, tam nimajo pravico sklicevati se na sv. pismo. Sveto pismo govori o lekarniški rabi vina, nikar pa o gostilniški porabi. Zato pa tudi izrecno svari: «Ako se zdravilo le prepogosto rabi, je zastonj, s tem ne ozdraviš.» (Jer. 49. 11.) To priča, da se s sv. pismom ujemamo in se nam ni treba bati njega dokazov. Tudi sv. Pavla vam vedno oponašajo, ker je svetoval Timoteju, naj vzame radi slabega želodca ne le samo vodo, ampak tudi malo vina. (I. Tim. 5. 23.) Mislim da ste tudi Vi tako ljudomil, da daste v enakih okoliščinah tudi vi vašim bolnikom podoben nasvet, ali ne? Vendar bi se temu uprl, ko bi kdo Vaš zdravniški nasvet tako razlagal, kakor da ste s tem navodilom vsakemu brez izjeme priporočali dan za dnevom opoldne in zvečer najmanj dvepetini litra vina in pri vsaki priložnosti par ekstra-kozarcev krepkega ekstra-vina. Menim, da bi si tudi sv. Pavel prepovedal tako razlago svojih besed. Na vse to, pripomni k temu sv. Bernard, povej mi, dragi prijatelj, ki toliko držiš na črko sv. pisma, kje pač pravi sveti Pavel, da je sam pil vino? Učencu ga je dovolil, sam ga ni rabil. (Cant, 30. 12.) K temu mestu pravi tudi sv. Peter Damiani: «To besedo ste si srečno zapomnili; da bi le druge nauke sv. pisma zvesto v spominu ohranili, tiste nauke, ki govorijo o postu, lakoti in žeji. Da bi ravno tako verovali drugi besedi istega apostola, da je v vinu nečistost.» (Epist. 1. 6. 23.) K temu mi menda ni treba ničesar opomniti. Da, zdaj Vas pa plašijo celo s sklicevanjem na samega našega Gospoda in to Vas vendarle vznemirja. Na ženitnini je ljudem daroval vina, celo čudež je storil, da jim je pomagal iz zadrege. Kaj porečemo k temu? Kaj druzega kot to, da Gospod ni imel vina za nekaj slabega in da je ljudem, ki so redkokdaj videli kapljico vina, pri tako izredni priložnosti vendar enkrat privoščil tudi ta užitek. — V Rimu in na Grškem bi pač tega ne bil storil. Za zmernost nam je priča njegova pričujočnost in izgled njegove zdržnosti, kateri se je morda tam, kjer se je morda na ta način ponižal, še bolj pokazal kakor navadno. Da je Zveličar navadno pil vino, to naj misli, kdor more. V hiši nazareški najbrže niso nikoli videli vina. Vsekako vinska klet ni bila globoko izkopana v tla, drugače bi angelji ne bili tako lahko prenesli hiše po zraku. Vprašam vsacega, ki ima še kaj krščanske občutljivosti, ali se more misliti, da je Zveličar, ta izgled uboštva, zatajevanja, skrom-mosti, sedel s svojo materjo in rednikom v borni hišici nazareški za mizo pri vinu? Nikakor. Gospod, katerega so napajali z jesihom in žolčem, Gospod, ki je klical: Žejen sem! Gospod, ki si je štel med najhujše muke, da sedijo surovi ljudje nad njim pri vinu in ga zasmehujejo (Ps. 68. 13), ta Gospod ni bil vinopivec. Z izreki sv. pisma, ki govorijo o vinu, se že ujemamo. Z onimi, ki svarijo pred vinom, se še posebno ujemamo. «Vino nečistost dela in pijanost hrup; kdorkoli ima nad tem veselje, ne bo nikdar moder» govori modri (Modr. 20. 1.); vino in ženske store, da modri od-tsopijo od vere. (Eccli. 19. 2.) 2o* Zato meni sv. Duh slednjič, da se ne more dati boljšega sveta, kakor resen opomin: «Ne glej vina, kadar je rumeno, kadar se njegova barva v kozarcu lesketa; gladko teče, toda na zadnje piči kakor kača in strup razlije, kakor bazilisk.» (Preg. 23. 31. 32.) Tedaj niti pogledati bi ga ne smeli! Je-li kedaj kak abstinent kaj tacega rekel? Tedaj tudi sv. pismo Vas ne označi kot krivoverca, le bodite preverjeni. Še tretje očitanje vas vznemirja. To spada v področje mistike, in sicer posebno čudaške mistike. Zakaj, pravijo, zakaj pa je naš Gospod najsvetejši zakrament oltarja postavil pod podob vina? Zakai? Nu, zato, da bo vsak vedel, da vino ne spada v gostilno in ne na mizo vinskih bratcev! Odkrito priznam, ta točka naredi name vedno mučen vtis. Vsakemu pustim na prosto, ter si ne mislim nič hudega, ako kdo častno stori, kar in kako misli da je prav. Kolikokrat vidim, da se abstinenčno vprašanje zasuče na to nesrečno polje, toliko bolj zbuja mož, ki pije vino in še smodke kadi, v meni neprijeten čut. Kaj bi rekli oni mistiki, ko bi videli, da kdo sedi v gostilni, pred seboj krožnik hostij in zraven kozarček žganja? To bi ne bilo greh, vendar, tudi primerno bi to ne bilo. Tako se mi tudi ne zdi primerno, če kdo tako sveto reč privleče v to razmo-trivanje; že sama misel na to mi vznemirja srce. Vidite, čas je, da sklenemo naše «bogoslovno» razmotrivanje o tem predmetu. Ne le, danima bogoslovje, v kolikor je verski nauk, mnogo s tem opraviti, pač pa privede večkrat do nedostojnosti, da, do zlorabe svetih reči, ako se privlečejo v razmotrivanje o abstinenci. Morala in asceza, hrepenenje po krščanski popolnosti in nasledo-vanje Kristusa in svetnikov, da, ta plat bogoslovja ima resnično mnogo, zelo mnogo opraviti z abstinenco. To je pač že samoobsebi tako umljivo, da je med kristjani vsaka beseda o tem odveč. Le pomirite se tedaj, spoštovani gospod; bogoslovje vam noče nič hudega, kakor tudi Vi ne bogoslovju. Res da so bogoslovci, ki Vam očitajo, da ste na krivi poti. Resnično ste Vi na krivi poti, ako mislite, da morete tako brž prodreti skozi gozd predsodkov. Vendar bogoslovje in bogoslovci niso vedno isto. Naj vam tedaj očitanje krivoverstva ne dela preglavic. S to vrsto krivoverstva ste v zelo dobri družbi, da, v najizbornejši družbi, ki se najde v nebesih in na zemlji. Ako je abstinenca manihejstvo, tedaj so bile stotine in stotine naših svetnikov manihejci. Da, tisti čudoviti junaki zatajevanja in pokore v puščavah so še prekosili manihejce; to so bili tisti očaki in menihi, o katerih beremo, da so celo vodo le s previdnostjo uživali, da bi telesu ne dovedli več sokov in krvi, več gorkote, kakor se jim je v skrbi za čistost srca zdelo primerno. Če vsem tem ni bila abstinenca ovira, da so postali svetniki, se tudi nam ni treba bati, da ž njo zabredemo. In, ako je abstinenca pelagijanstvo, dobro, tedaj je bil tudi sv. Janez Krstnik pelagijanc, in pa Jakob jeruzalemski škof tudi, in, ako se sveti Bernard in Lornelija Lapide ne motita, tudi sv. Pavel je bil. S temi vred biti ozmerjan ni sramota, s temi hoditi ni nevarno, ti niso bili na krivi poti. In slednjič, ako tisti, ki so tako natančni v ljubezni, zmerjajo abstinenčno gibanje farizejstvo, se tudi to lahko prenese. Ravno ti duhovi so imenovali predhodnika Gospodovega od hudiča obsedenega, ker se je ogibal opojnih pijač. Gospod pa je opominjal učence, naj se ne spodtikaio na tem otroškem govorjenju. (Luk. 7. 32.) Ljudje so si pač v vseh časih podobni, okoliščine pa se menjajo. Na splošno zapoveduje Gospod, naj se zdržnost skriva. (Mat. 6. 18.) Sveti Pavel pa je spoznal, da je potrebno pred Grki, ljudstvu nezmernežev in pijancev, poudarjati, kakšen zgled jim je dal v pomanjkanju, lakoti in žeji, mnogih postih, mrazu in nagoti. (II. Kor. 11. 27.) Zdaj so taki časi, da niti najstroži moralist ne more grajati, če se abstinent drži sv. Pavla in kaže ljudem, ki trdijo, da ni mogoče ustavljati se sili mesa, odkrito na svoj izgled. Ko se vrnejo dnevi, da se bo užitkaželjnost in poganska požrešnost umaknile krščanskemu zatajevanju, tedaj se bo abstinenca z veseljem umaknila v samoto in posnemala sv. Družino. Naloga vseh pristašev abstinence za sedaj ni nikakor v tem, da bežijo pred trdovratnostjo, tudi ne, da se zaprejo v tiho celico, ampak da stopijo ven v puščavo in tako krepko in dolgo kličejo, dokler ne bodo srca pripravljena za eno najsilnejših časovnih potreb. To namreč, častiti gospod, veste kakor jaz, da je sedanji čas, kakor na življenje, navezan na tri zla, ki so vsa enako zavrgljiva, škodljiva in nespametna: gledišče, dvoboj in pitje. Najhujše teh zla pa je pitje, najfinejši način uživanja, najprekanjenejše dražilo mesa, najskrivnejši način poželjivosti. Da se tega zla oprostimo, treba je velikega in združenega prizadevanja. Rodoljubi so se mnogoštevilno zbrali, da temu zlu odpomorejo. Med socijalnimi politiki jih je vedno več takih, ki kažejo razumevanje in navdušenje za to upijočo potrebo časa. Zdaj pa je prišla vrsta na tiste, ki bi morali pravzaprav biti prvi, to so bogoslovci in duhovniki. Upajmo, da premagajo prejkoprej vse premiselke in se z vsemi močmi postavijo za to resno stvar. Vaš preudani P. W e i s s O. Pr. Štiri leta protialkoholnega boja na Slovenskem. Qne 17. septembra 1902., ko cerkev obhaja spomin ran Odrešenikovih vtisnjenih sv. Frančišku Asiškemu, velikemu zdržniku, razvil je gosp. Jan. K a lan, takrat stolni vikar v Ljubljani, zastavo bojevnikov zoper alkoholizem. Na njegov oklic zbrala se je v «Katoliškem domu» sicer mala, vendar za tako resno, pa nepopularno delo dosti velika družba, nekaj nad 50 resnih mož in mladeničev: duhovnikov, učiteljev, visokošolcev in en kmečki mož, socijalni «svedrc». Pozdravil je shod deželni odbornik g. vodja Povše s pismom, v katerem je tudi povedal, kako so sebičneži, ki imajo velike žganjarije, preprečili v državnem zboru zakon proti pijančevanju. Pismeno pa je pozdravil shod tudi početnik protialkoholnega gibanja na Štajerskem, mariborski frančiškanski župnik P. Kalist H e r i c. V pozdravnem pismu med drugim jako lepo pravi: «Trdno sem prepričan, da je ta shod enako imeniten in velevažen za časni in večni blagor slovenskega ljudstva, kakor evharistični, ki se je vršil nedavno v slovečem Svetišču Marijinem na Trsatu. Vojska zoper alkoholizem in vednointenzivnejšečeščenje najsvetejšega Zakramenta — to mora biti geslo apostolskega svečenika v 2 0. stoletju. Kardinala Manninga, velikega apostola zmernosti, je na smrtni postelji tolažila zavest, da se je v svojem življenju tako hrabro in stanovitno bojeval zoper enega izmed najhujših sovražnikov vsega uspešnega dušnega pastirovanja, zoper alkoholizem. Daj mili Bog, da bi našel blagi pokojni kardinal mnogo posnemalcev!» Govorili so pod predsedstvom g. prof. dr. J a n e ž i č a, navdušeni abstinentje gg. Josip K ran j c, Jurij Trunk, Jožef Kosec, dr. Debevc in K a I a n. Čitalo se je tudi pismo Leona XIII. z dne 27. marca 1887. glede društva abstinentov, ki je tiskano tudi v lavantinskih sinodalnih aktih 1.1900.: «P l e m e n i t i namen tistih pobožnih družb, ki so se zavezale do popolnega zdržanja vseh opojnih pijač, je posebnega priporočila vreden... naj dušni pastirji vsem naprej svetijo z zgledom zdržnosti itd.» Ta shod, zgodovina ga bo morala imenovati I. slovenski protialko-holni shod, je bil odločilnega pomena, vendar ni imel takoj vidnega uspeha. Neslišana abstinenca, to radikalno orožje zoper alkoholizem, oznanjeno na tem shodu je izzvalo najprej odpor! Čutili smo ga tisti redki, ki smo se je bili takrat nalezli. Na prijateljskih in na oficijelnih sestankih so napadali abstinenco, češ, da greši zoper bratovsko ljubezen. Na odličnem shodu, bi se bilo skoro z dvetretjinsko večino v prepoved djalo abstinenco, če ne bi bilo par abstinentov protestiralo, da zbor ni pristojen odločevati v želodčnih vprašanjih. Priskočilo je bilo v pomoč, čast jim, pet zmernikov, ki so pozneje postali abstinentje, ali vsaj častni abstinentje. Odporu zoper abstinenco se ni bilo čuditi, je bila v tedanjih običajih res na prvi pogled nepojmljiva. Pa začelo se je o njej govoriti in — raz-mišljevati. G. Kalan pa tudi ni odnehal, sklical je: II. slovenski proti-alkoholni shod. Vrši! se je ob udeležbi kakih 250 zborovalcev — vsaj polovica je bila duhovnikov — dne 26. oktobra l. 1903. v dvorani knezoškofijskega dvorca v Ljubljani z odličnim zunanjim sijajem: ob celodnevni navzočnosti premilostnega knezoškofa, deželnega odbornika vodje Pov-šeta, mnogih gg. k a n o n i k o v in zastopnikov raznih redovnikov, ob enem združen s slavjem prvega slovenskega abstinenta, zares svetega moža, škofa Friderika Baraga. Govoril so na shodu: dr. Krek, dr. med. Brecelj, župniki Jurij T run k, Avsec, Kalan, učitelj Štrukelj. Zlasti vpliven je bil govor g. dr. Brecelj a, ki sicer ni popolen abstinent, tako da je izjavil predsednik shoda gosp. kanonik Kalan, ki je prej pozival k zmernosti tudi v govorih in debatah: «Če je pa z alkoholom tako, bo treba pa — p r e m i š l j e v a t i», — in čez nekaj mesecev je postal abstinent. Na tem II. slovenskem protialkoholnem shodu se je ustanovila tudi družba treznosti, ki naj bi raztezala svoje delovanje po vseh župnijah, kjer prebivajo Slovenci. — Govori se, zakaj še dosti ne deluje, zakaj ni že po župnijah vpeljana. Mislim, da je prvi vzrok ta, da se taka reč ne more kar zapovedati. Koder in dokler ni voditeljev abstinentov, ali skoro-abstinentov, se ne more ali jo ni treba vpeljati. Kmalu pa bo to mogoče. Da bo treba izdajati tudi kak časopis v svrho protialkoholnega boja, to so vedeli vsi abstinenti; govorila sva o tem večkrat z g. Lenartom, ki se je pri meni nalezel abstinence, ker je pa videl, da drugi le preveč pomišljamo, je v svoji mladostni navdušenosti kar na svojo roko izdal prvo številko in s tem najbrž za par let pospešil protialko-holno akcijo. Za društvo «Abstinent» imel je dr. Krek pravila že leto prej pripravljena, pa pospešila je gotovo «Piščalka» njegovo rojstvo. Dne 19. novembra 1905 je bilo ustanovljeno v prostorih «Krščanske socijalne zveze v Ljubljani«. Najbolj viden uspeh protialkoholnega gibanja so pač abstinentje. V društvu «Abstinent» v Ljubljani jih je zdaj organiziranih 251 abstinentov Dev. Mar. v Polju 12, Zalog 1, Zgor. Kašelj 1, Zadobrova 3, Št. Vid nad iz raznih krajev, v sledečem naštetih: Ljubljana 74. Ljubl-anska okolica: Ljubljano 2, Spodnja Šiška 1, Spod. Gameljni 1, Javorje 1. Litija: Zagorje ob Savi 2, Grad Boštanj 12, Zagradec 4, Zavrh 2, Žalina 1, Mla-čevo 2, Radeče 2, Št. Jurij pod Kumom 2, Žužemberg 1. Kamnik: Šmarca 4, Ihan 2, Krašnja 1, Mengeš 2, Domžale 1, Kapljavas 1, Stob 1. Kranj: mesto Kranj 2, Št. Jur 1, Goriče 1, Selce 2, Škofja Loka 1, Tržič 1. Radovljica: Kropa 2, Kamnagorica 1, Češnjica 3, Mošnje 1, Breznica 1. Metlika 1. Logatec: Logatec 3, Sv. Ana pri Ložu 1, Sv. Križ pri Ložu 2, Lož 1, Pudob p. Staritrg pri Rakeku 2, Kozarišče p. Staritrg 7, Nadlosk 2, Gor. Jezero 1, Staritrg 1, Horjul 1, Vrhnika 1, Martinjihrib 1, Gorenjavas -1, Kalce 1, Cerkovavas 1, Blekovavas 1, Čevce 1, Idrija 7. Gora pri Sodra-žici 5, Dolenjavasl, Rakek 1, Št. Vid nad Cirknico 4, Slape 1, Suhodolc 1, Rakitna 1, Budanje 1, Knežak 1, Sv. Planina 1, Resnik 1. Goriško: Miren pri Gorici 23, Sv. Marjeta ob Besnici 1, Kamnje 2, Sv. Križ 1, Pokrče 1. Štajersko: Gradec 2, Sv. Kunigunda 1, Sv. Štefan 1, Sv. Barbara v Halozah 1. Rihemberg 1. Primorsko: Šebrelje 1, Grahovo ob Bači 1, Koper 1. Dunaj 6. Društvo «Abstinent» je priredilo dne 15. julija 1906 protialkoholni zbor, ki bo pač štel kot III. slovenski protialkoholni shod, ki po številu vdeležencev, večinoma abstinentov, in po svojem pomenu ni zaostajal za II. slov. protialk. shodom. Vendar v «Abstinentu» niso vsi slovenski abstinentje. Mnogi niso vpisani, ker se morda nočejo pismeno zavezati, mnogi ne, ker nima ne politične, ne verske barve, mnogi ker se jim zdi da jo ima. Izkušnja po drugih deželah kaže, da se abstinentje radi organizirajo v mnogovrstnih društvih, zlasti po stanovih: duhovniki, učitelji, dijaki, trgovci, zdravniki delavci itd. Tako bo sčasom najbrž tudi pri nas, ko bo število še večje, Vemo, da je veliko duhovnikov abstinentov, ki niso vpisani. Na Kranjskem je zdaj vsaj 40 duhovnikov abstinentov. Mnogi drugi pa so prav blizu abstinence. Vsaj za dve dekani ji vem, v katerih vsi duhovniki, z eno ali dvemi izjemami, več ne pijo opoldne in zvečer prej obligatne mere, marveč le včasih: ali če truden od kod pride, ali ob kaki posebni priliki kako malo mero vina. Takih je v škofiji gotovo vsaj sto. Tako bo kmalu odvzet tisti izgovor, ki ga ima ljudstvo dostikrat za svoje pitje. Poleg teh imenovanih organiziranih in neorganiziranih abstinentov, pa smemo šteti zlasti naročnike našega lista kot sobojevnike. Recimo, da je kakih sto naročnikov ob enem zapisanih v «Abstinentu», kakih sto med že imenovanimi duhovniki, kakih sto, ki ga ne plačajo in ne — pre-režejo, ostane jih še kakih 600 drugih, ki so ali abstinentje, ali skoro- abstinentje, ter soglašajo z nami in sobojujejo proti alkoholizmu. In to je že skupaj par bataljonov izkušenih in neustrašenih bojevnikov. Izkušnja pa uči, da se pozna sled abstinence, če je kak abstinent le memo šel. A vsec. «Cvetje» vidi hudiča. I. «Zad za protialkoholičnim gibanjem.» Vajemljivo obletnico smo obhajali pretekli mesec. Obletnico, odkar se je p. Škrabcu zopet zdelo, da hudiča vidi «s tako prekanjeno zvijačo, da bi moral človek skoraj misliti, da tu niso le zgolj človeške moči, ki se gibljejo, tu je skrit odzad princeps hujus mundi (po slovensko: hudič. Ur.), ki vodi vedoče in nevedoče po svojem načertu», namreč od zad «za znanim protialkoholičnim gibanjem, ki se širi iz protestantovskih in brezverskih krogov po brezverskem framazonstvu tudi že v katoliške kraje. (Cvetje, št. 9. 1905.) Ker smo bili takrat tudi mi ravno prišli v tok protialkoholnega gibanja, nas je seveda zona spreletela, če je morda res hudič «od zad». Pa tolažili smo se, da se je p. Škrabcu le «zdelo» in čakali smo, da bo preklical. Ko pa je mesec za mesecem kričal, kolika nevarnost preti katoliškim Slovencem od brezverske abstinence, in da je «zmerno» pitje znak pravovernosti in višek čednosti, in da je on poklican «po previdnosti božji», da Slovencem razodene pretečo nevarnost, smo bili pa le v skrbeh. Zlasti ko smo po starem «Cvetju» zaman iskajoč, kje bi bil pater Škrabec tako priporočal abstinenco, naleteli na spise, ki so nas poučili, da je «Cvetje» strokovnjaški list za razodevanja hudičeva. Potolažilo nas ie pa zopet to, ko smo videli, da hudič ni samo za protialkoholnim gibanjem, ampak tudi II. zad za pobožnim menihom. V «Cvetju» l. 1891. se bere jako ginljivo o nekem pobožnem patru, kako jim je hudič nagajal celo življenje od rojstva do smerti. Najbolje je, da glavne fakta v celoti ponatisnemo: «Za judovske duhovnike, rabince, se hudič kaj malo zmeni, in pro-testantovske pastorje — blizu celo prezira — ali katoliško duhovništvo vedno z neprimerno silo napada zdaj očitno, zdaj skrivoma, in ga hoče vkončati ali se silo ali z zvijačo.» «Do zdaj povedano se je vresničilo očevidno pri našem pokojnem patru. Vedno so se več se satanom morali boriti. Nekikrat jih nadlegova in jih hoče v jezo zapeljati, P. C. pa mu hrabro svoje zaničevanje pokažejo (morda figo? Stav.); na to jih hudič od zadaj sune, tako močno, da v zid telebijo in le malo manjka, da jim glava ne poči.» («Cvetje» 1891. str. 23.) «Začnimo od rojstva njihovega . . . Huda zima je bila in debel sneg. Sestra in babica neseta malega, čerstvega dečka v cerkev k sv. kerstu, zarad hudega mraza zavitega v topel kožuh. V zakristiji ga hočeta ženski pripraviti za sv. kerst; ime mu bo Gašpar, pravita. Gospod župnik v ko-retlju in modri štoli pridejo, ženske odvijajo debeli kožuh in — gorje! deteta ni. Kam je le zbežalo. Urno gredo ženske iskat, in ga res najdejo v globokem snegu, kjer milo joče. Da se je takrat hudemu duhu posrečilo otroka vničiti, kolika nesreča . . . (str. 24.). Pravijo, da se je tndi drugod že zgodilo, da so botre ali babice izgubile otroka. Hudobni jeziki so govorili, da so bile pijane, zdaj pa vidimo, da to ni vselej res, včasih tudi hudič to stori. «Ves truden dokonča svojo pisarijo, in ker le misli že skoraj iz pisarne na hladni zrak priti, prime naglo posodo, da bi na svojo važno pisarijo peska potrosil, ali v svoji naglosti zgrabi tisto, v keteri je bilo černilo, in polije po velikih bukvah, pa se še ne spomni hitro, kaj je narobe; še le ko černilo z bukev na mizo, na njegovo oblačilo in na tla začne teči, mu kri zevre. «Černi satan me pa že v kleščeh ima! vedno me preganja! .... vidim, da me pri Mariboru satan ne bo več iz oči pustil; pobegniti bo treba.» . . . Tako Gašpar odrine iz Maribora peš v Karlovec.» Tam pa si hoče krajcar mostovine prihraniti. «Gre pod most v ger-movje, se spodobno sleče, oblačilo v svojo vrečo vloži in si je na vrat obesi ... V začetku srečno plava, sred Kolpe pa se srajčna vreča okoli zasuče, se vode napije, in ga hoče na dno potegniti. «0 moj Bog, zdaj me pa vender hoče satan vtopiti v tej neznani vodi!» Potem začne moliti in obljube delati in je rešen; in postane menih; natančneje v «Cvetju>>, 1891, str. 246. «L. 1881. so bili pater C. (prejšnji Gašper) na ogerski meji pri sv. misijonu na pomoč. Po dokončanju svojega sv. posla sfe hudi duh močno nad njimi grozi, in ko grejo po veliki cesti na kolodvor, prižene neki otrok več krav nasproti; ena prav močna se v patra C. zaleti in jih v globoki cestni jarek sune, kjer si na dervah in kamenju nos razkoljejo ... in v nezavednosti obležiio.» «Zadnje leto svojega življenja, 1889, so se še dali fotografirati . . . pridigati niso več mogli . . . vendar pa so še radi v spovednico hodili in 1. avgusta so za porcijunkulske odpustke skoraj cel dan spovedovali. Tudi zdaj se še hudi duh prederzne jim škodovati, da bi jim za drugi dan spovedovati zabranil. Zvečer ob devetih pridejo iz spovednice slabi, da ne morejo k večerji iti, temuč spat ... in ko grejo po klošterskih stop-njicah, jih hudi duh od spredaj porine (kaker pred 85. leti, ko so patra C k sv. kerstu nesli in p. C. padejo v znak in obležijo. Nesti so jih morali v njihovo terdo posteljo, iz ketere niso več vstali; spodletelo je pa vender hudemu duhu spovedovanje zabraniti, ker drugi duhovniki so s tem bolj goreče spovedovali; tudi je zlodeju spodletelo p. C. k jezi in nevolji napeljati, ker pater C. so se smejali in so rekli, da nobene bolečine ne občutijo.« «Cvetje» 1. 1891. str. 306,—308. Pa naj kdo reče, da uredništvo «Cvetja» nima daru razločevanja duhov. Ono zavoha hudiča, če je le kje blizu, ali če ga tudi ni. Nekoliko pa nas moti, ko beremo v pridigah patra Janeza iz Sv. Križa III. de sabstoin hudizha urshoh dellajo. Kapucin p. Janez iz Sv. Križa na Vipavskem namreč v pridigi na 23. nedeljo po sv. Trojici str. 195. piše (Sacrum promptuarium. I. del v Benetkah l. 1691.): Sdaj meni noter pade, kar sim od ene stare' shene bral, da leta je hotela po enih visokih lujtrah hodit, ty kateri so vidili, inu v prizhe nashli so djali, na hodite gori sakaj bote padla, ali ona nej nezh marala sa te bessede, ampak je djala de bi si imela urat ulomit jest hozhem gori pojti, hudizh, kateri v zhloveski podobi se v prizhe najde, pravi h tem drugim: merkajte sdaj, bo padla, inu djala, hudizh je mene omotil, de sim gori na te lujtre shla, kumaj tu srezhe, kar ena shprikla se vlomi, ter ta shena doli barbuti, inu eno roko si vlomi, ter zazhne hudizha kleti, de jo je omotil de po taistih lujtrah je gori shla; takrat hudizh se oberne h' tem drugim ter pravi: Vy ste prizhe de ta shena sama od sebe je gori shla, inu de si lih ste y djali, de bi neshla vener nej hotela bugat, inn zdaj mene urshoh della. Glihi vishi pissanu najdem, de en Menih je zhes svojo kloshtarsko sapuvid enu jejze na eni gorezhi svejzhi po nozhi pekil, ta Vishi ga v djanju najde, ter ga sazhne sfariti, ali Minih sazhne urshoh hudizha dellat, rekozh hudizh je mene omotil, da sim letu sturil, takrat hudizh se per-kashe inn eno shlafernico mu da, rekozh: Lashesh, sakaj meni nihdar bi ne bilo noter padilu. de enu jejze bi pekil v takushni vishi: Iz kateriga lahku sklenemo, de sabstoin hudizha urshoh dellajo, de on yh je sapelal in omotil, ampak de samy sebe motio, inn sapelio, sakaj volnu v nevarnost se podado, inn perloshnosti yszejo. Toraj na vse zadnje le ne vemo, ali bi bolj verjeli «Cvetju», ki pravi, da je povsod hudič, ki nagaja, ali kapucinu iz Sv. Križa, ki uči, da ni treba povsod sumiti hudičevega dela, ker po navadi človeška strast naredi, kar se na hudiča zvrača. Toliko je pa pač gotovo, da zlodej ni notri v protialkoholnem gibanju, in ni spredaj, ampak če je, je «od zad» — kar tudi p. Škrabec trdi. — «Od zad» pa pač nima druzega opravka, kakor če kaj pokvari, kar naprej idoče protialkoholno gibanje dobrega stori. A vsec. L. LENARD. Iz popotnega zapisnika slovenskega abstinenta po Galiciji. (Dalje.) jy|eni, kot gostu iz vinorodnih južnih dežel, so prinesli majhen kozarec z vinom, morda polovico našega navadnega kozarca. V začetku sem pil pri mizi kozarec, pozneje sem se pa odločil, da tudi jaz ne bom delal izjeme in sem rekel, da mi ga ni treba več prinesti. Moji želji se je ugodilo brez ugovora. To je bil moj prvi korak k abstinenci. Ako vsi ti ljudje okrog mene žive, so krepki, zdravi, zadovoljni, čvrsti veliko bolj od naših Dolenjcev, dasiravno uživajo alkoholne pijače redko in v majhnih množinah, zakaj bi si jaz moral privoščiti to izjemo? Poudariti moramo, da je uživanje alkohola med človeštvom neka izjema in razvada. Še dandanes, ko je produkcija alkoholnih pijač umetnim potom tako grozno napredovala, brez dvoma večji del človeštva ne uživa alkoholnih pijač redno, ampak ali čisto nič, ali da le redko in izjemoma. Ko pa še niso poznali žganja, niso znali na tako umeten način in v veliki meri izdelovati piva, in niso imeli železnic in toliko potov, da bi se prevažalo vino, je bil alkoholizem samo privileg posameznih bogatih ljudi in nekaterih krajev. Mi, abstinentje, ne smemo pozabiti, da smo mi «beati possidentes« in da je človeštvo prvotno bilo nealkoholno in da še sedaj večji del ljudi na zemlji ali ne uživa nobenega alkohola ali pa samo izvanredno kedaj v razvedrilo in zabavo. In vsi ti ljudje žive in so živeli i brez alkohola, bili zdravi, močni in razumni. To dejstvo je najboljši dokaz za našo teorijo. Drugo jutro je bil velik rusinski praznik. Jaz sem si hotel ogledati njihove obrede in sem radi tega med večerjo vprašal gospoda: «Kedaj se bo pa pričelo vaše opravilo?« «Pričeti bi se imelo ob petih«, mi odgovori, «a bomo najbrže pričeli pozneje.« Bolj natančno nisem zvedel. Spala sva z gospodom oba v eni sobi. Spalnica, kot sploh celo stanovanje je bilo krasno urejeno. Videti je bilo, da je gospod jako premožen, kar med ubogim maloruskim duhovništvom ni navadno. Zjutraj se vzbudim bila je že zdavnaj peta ura, a v hiši je še vse kakor izumrlo. Že je šest, a moj gospodar še spi in v hiši ni čuti šuma. Nato pričnem jaz buditi: «Ura je že šest, ali ne boste pričeli z mašo?« «Danes je nekoliko oblačno, qomo pričeli malo pozneje«, odvrne mi gospod. Enkrat po sedmi uri sva se res odpravila in šla skupaj v cerkev. Tu se namreč s časom ne računa tako natančno, kot v ostali Evropi. Minut ljudje kar ne poznajo in po četrtinkah se računa le izjemoma kje med inteligenco. Navadno se računa le po celih urah in ena ura več ali manj ne pomeni veliko. Ako vprašaš tu človeka, koliko je ura? odgovoril bo vedno le: «Približno deset«, «kmalu bo poldne«, «štiri je proč«, pa je lahko v prvem slučaju devet ali še manj, ali tudi enajst, v drugem slučaju morda še ni enajst in v tretjem morda ne manjka veliko do šeste. Kmetje imajo pa samo tri ure: zjutraj, kadar se vstane; opoldne, kadar so lačni; zvečer, kadar se gre spat. In najbolj navadna beseda je med Rusini «zaraz» — takoj. Reci mu, naj stori to ali ono in odpove ti: «zaraz», a ta «zaraz» traja lahko dve uri. Vprašaj, kdaj se bo to ali ono pričelo in odgovore «zaraz», a se prične še le čez dolgo časa. In za nobeno ceno ne spraviš iz njih, tudi iz bolj razumnih ljudi, bolj natančnega časovnega določila. Slednjič se je torej pričela rusinska služba božja in je trajala čez tretjo uro popoldne. Ljudje so ves čas stali v cerkvi, peli, padali na zemljo ali se priklanjali in spet vstajali, se križali in dalje peli. Cerkev je bila natlačena ljudstva, moški s kučmami in v ovčjih kožuhih, ženske zavite v debele rute. Bilo je sicer v največji vročini in v cerkvi je bila nepo-pisljiva soparica. A ljudje so na dan največjega praznika morali tudi obleči svojo najlepšo obleko — zimski kožuh. Polagoma se je nabralo še veliko druzih duhovnikov, ki so prišli od blizu in od daleč pomagat opravljati cerkvene ceremonije. Popoldne, ko je šlo opravilo vže proti koncu, so prišle za njimi tudi njihove družine in po končanem opravilu se je pričel v župnišču velik obed. Jaz, kot tujec, ki je prišel od daljnih slovanskih krajev ogledat si njihovo življenje, sem veljal seveda za nekaj posebnega in moj gospodar me je z velikim ponosom predstavljal svojim gostom. Ob kakšnih petih popoldne se je pričel obed, katerega smo si pošteno zaslužili in ki je trajal dolgo v noč. Koliko smo spili, bo vprašal kdo? Res ne vem, koliko, ker nisem na to pazil, a na vsak način alkoholnih pijač jako malo, zato pa veliko več čaja. V začetku, pred obedom, so prinesli steklenico necega likerja in ga podajali v malih, malih kozarčkih. Potem se je pričel obed popolnoma brez alkohola. Proti koncu obeda so prinesli vina in ga nalili, kdor je hotel, majhen kozarec. Če si je dal kdo dvakrat naliti ne vem. Ženske niso pile skoraj nič, zlasti pri dekletih bi veljalo zoper dobro šego, ako bi v družbi pila alkohčlne pijače. Ko smo se z jedjo privezali življenje, pričel se je živahen razgovor in zabava. Razumel sem vse, toda govorjenje mi je še delalo veliko težavo, kmalu sem se pa privadil na maloruske zvoke, pričel sem, kolikor mogoče vleči na i, «noč» sem izgovarjal «n i č», «delo», «dilo» itd., naglas spuščal na konec besede in nebroj tacih posebnosti, pa smo se kmalu razumeli. Vse je postalo dobre volje, zabavalo se je izvrstno, ura je potekala za uro in šele pozno v noči so se nekateri gostje odpravili domov, drugi so pa prenočili pri nas. Zjutraj smo vstajali eden za drugim, dobre volje, spočiti, s prijetnimi vsebini in brez bolečih las. Dobri gospod me ni pustil dalje. Mislil sem pri njem ostati čez praznik, a so me vedno pridrževali, da sem ostal skoraj dva tedna.■ Toda ne mislite, da smo vedno sedeli doma. Ne, to bi bilo predolgočasno. Delali smo izlete na razne strani, si ogledovali svet in zemljo, pred vsem sem pa praktično študiral maloruski jezik. Po zgledu drugih sem postal praktičen abstinent, ker sem si mislil, da bom zamogel ravno tako kot drugi živeti brez alkohola. Zato sem se pa toliko bolj odškodoval z jedjo. Tečni boršč mi je dišal ravno tako kot našemu pesniku Aškercu, tudi dobroto pirogov, golobčkov in drugih številnih maloruških narodnih jedi sem kmalu okusil in se tudi navdušil za njo. Toda, vodo smo imeli slabo. Ko sem jo hotel prvič piti, so me opozorili, da bi lahko dobil od nje bolezen in da jo tudi domačini le z veliko previdnostjo pijejo. Je pa tudi že izgledala čudno. Svet je tudi tako vlažen in voda je nekako rumenkasta in mastna. Toda tudi v tej zadevi je bil dober svet takoj pri rokah in nikakor ne drag, vsaj zame ne. Domača hči je nekam skočila in kmalu prinesla steklenico neke tekočine in ne vem kakšnega sadja. Dali smo vedno nekaj tega doma narejenega sadnega soka v vodo in pijača je bila zdrava in okusna. (Dalje prihodnjič.) Qosp. I. P. se je na str. 541. nekega lista spodtaknil ob abstinente, ali najbrž ob enega abstinenta. Pravi: «Stojim na stališču, da ni dobro se spuščati Iajikom v strogo strokovna medicinska vprašanja, kar se tako rado in mnogokrat ne v korist Kdo se spušča v medicinska vprašanja? predmeta dogaja pri vprašanjih, ki interesirajo ne samo ožji krog strokovnjakov, temuč so občega pomena za najširše kroge kakor;n. pr. pri abstinenci od alkoholnih pijač i. dr. Naj nam lajikom zadostuje samo prin-cipijelno mnenje strokovnjakov. Lajik, ki se zanima za to ali ono vprašanje, ki temelji na mnenju zdravnikov, naj ga obdeluje s stališča, s katerega ga predmet najbolj zanima, n. pr. z etiškega, zgodovinskega, gospodarskega, organizatoričnega stališča itd. Nisem se sicer mogel vtopiti v vso globokost tega razmišljevanja, čutil sem le, da je ta in sledeči odstavek kakor zagojzda vtaknen v spis z namenom nekoliko pozabavljati Imamo sicer več vprašanj na jeziku, pa omejimo se samo na dva: Kje se tako rado in mnogokrat lajiki spuščajo v medicinska vprašanja in ne v korist predmeta? Namignete, da pri abstinenci. Tu bo pač vsakdo mislil na Piščalko in njenega urednika, zlasti ker res dosti piše od zdravja. Pa g. I. P. ne razloči medicine od higijene in fiziologije. Pisali smo pač dosti, oziroma prestavili spise strokovnjakov o higijeni, kako se zdravje ohrani, zlasti s treznostjo, in o fizijologiji, kaj se godi v človeškem telesu n. pr. če alkohol pride notri. O medicini, t. j. kako se bolezni zdravijo, pa še nismo govorili, razen, da vsakemu alkoholiku damo recept: abstinenca je edina rešitev za-te! Povejte g. I. P., kaj se je to zgodilo ne v korist predmeta? O higijeni in fizijologiji pa moramo pisati in sicer po spisih strokovnjakov, ker sicer bi slovensko ljudstvo ničesar ne imelo od prido-bitkov higijene; kar bodo zdravniki napisali, bo bore malo. In če bo higi-jena samo last zdravnikov, ljudstvu ne bo pomagano. Kolikor smo pisali o fizijologiji, pa tudi mora vsak nekoliko izobražen človek vedeti, zlasti abstinent. Pivci tako ne vedo od fizijologije druzega, kakor da se v želodcu žabe zarede, če človek vodo pije, in pa da v čevlju ni dobra. Nekoliko več fizijologije pač ne bo škodovalo Slovencem. Sicer pa se res «lajiki radi in mnogokrat spuščajo v strokovna medicinska vprašanja in ne v korist predmeta«, pa ne pri abstinenci, ampak v inseratih vseh časopisov, koledarjev in pratik. Tam se kurirajo vse mogoče bolezni, tudi pijanstvo najrajše z likerji in šnopsi in pa z raznimi kapljicami in praški in fluidi hrvaških lekarnarjev. Pa ne v korist predmeta! Ali morda mislite, da so ravno mažarski in hrvaški apotekarji najbolj «kunštni»? In da ne bi mogli domači zdravniki in apotekarji narediti ceneje in boljših zdravil, če že ljudje nočejo živeti pametno, t. j. higijenično, kar bi jim prihranili marsikako grenko kapljico. Ne v korist predmeta, pač pa v korist lekarnarjev, ki si zidajo palače, kakor n. pr. Elsafluid na Jelačičevem trgu. Pa v korist časopisov in pratik. Pa kdo plača? Vbogo hrvaško in slovensko ljudstvo! Ali mislite, da inserate plačujejo fabrikantje. Saj vedno pišete, koliko koristi vedno inse-riranje. Poglejte nekoliko Vi uredniki, oziroma upravniki listov in pratik po naših kranjskih poštnih uradih, pa boste videli cele kupe zabojev z Markovimi kapljicami in Elsafluidom. Ali je to v kulturni in gospodarski prid našega ljudstva? In o tem si ne upa pisati noben časopis! A. Začnimo z abstinenčnim gibanjem v šoli! P\ne 30. maja je priredilo društvo «Verein abstinenter Frauen» na Dunaju predavanje o boju zoper alkoholizem potom šole; govorila je gospa Alli Trygg-Helenius iz Finskega o načinu, kako naj sodeluje v tem boju šola. Gospa Helenius in soprog hodita po naročilu šolske oblasti po Finskem od vasi do vasi in prirejata v vsaki vasi po 10 predavanj o alkoholizmu za odrasle in po 3 predavanja za otroko. Uspehi pri otrocih so velikanski: večina otrok postane abstinenčna. S to metodo delovanja proti zlorabi alkohola je seznanila gospa Helenius tudi dunajsko učiteljstvo vseh šol, katero je bilo po stotinah zastopano pri predavanju. Predavanje pa ni bilo teoretično, ampak gospa H. si je dala pripeljati v dvorano otroke, katere je potem poučila o alkoholnem vprašanju. Način kako je to storila, je bil velezanimiv. Le velika ljubezen do mladine in temeljito prepričanje o bistvu alkohola, oboje združeno s precejšno prakso premore kaj takega. Napisala je najprej na desko šestero sestavin iz katevih sestoji človeško telo: voda, beljakovina, mineralije (Mineralstoff), tolšča, sladkor in škrob. Nato je pokazala otrokom stekleničice, v katerih je bilo mleko (četrt litra) razdeljeno v navedene sestavine, da so videli otroci, koliko redilnih snovi ima mleko, in da nedostaja temu za človeško telo samo še škroba, sicer ima vse sestavine. Za tem je pokazala enako raskrojeno pivo in žganje. Otroci so videli, da imata zadnji dve pijači minimalno redilnih snovi, pač pa precej čistega alkohola — strupa. Gospa H. je primerjala ceno opojnih pijač s ceno redilnih pijač in jedi in tako dokazala pri-prostemu otroškemu razumu, da je s stališča pametnega hranjenja alko- holne pijače kupovati škodljiva potrata. In to zadošča otroku, ki alkohola še ni vajen, da izgubi isti zanj ono vabljivo moč in dobro ime, da je potreben, da redi in greje; otrokom so pri takih razgovorih le predobro še v spominu stekleničice, kjer jim je pokazala gospa H. sestavine raznih pijač v obliki, da se morajo vsakemu otroku utisniti v spomin. Pod upli-vom teh utisov je otroku igrača, zdržati se alkohola, ker otrok v tem oziru lažje slepi svojemu prepričanju kakor pa odrasel, ki ga ovirata pri tem navada in družba. Brez težkega premagovanja se obrani otrok navade, ki bi mu postala resnična ali vsaj namišljena potreba. In če človek opazuje te neštete potrebe modernega človeka, ki povzročajo mnogo skrbi in stroškov, bo rad pritrdil grškemu modrijanu, da je tisti najsrečnejši, kdor najmanj potrebuje. Ko je poučila gospa H. otroke, je govorila še odraslim. «Mal narod smo Finci, a baš radi tega moramo napeti vse moči, da se ohranimo, in smo v tem, kako si ohraniti in pomnožiti svoje moči, prekosili mogočnejše sosede, katerim boj za obstanek ni tako nujen». Spomnil sem se pri tem živo Slovencev. Tudi mi smo mal narod, tudi mi moramo porabiti vse, kar nam ojači moči v boju za obstanek. Naš duševni, materijelni in narodni razvoj so zavirali tako dolgo razni faktorji, turški navali, narodu nasprotni grajščaki itd. itd. In sedaj hitimo za narodi, ki so pred nami, zraven se pa branimo sovražnih napadov. Obstoj slovenskega naroda je samo mogoč, če bomo mi duševno ti ad k r i l j e v al i sosede. Da bi tega nikdar ne pozabila naša inteligenca! S tem se osvobodimo previsokega cenjenja vsega, kar je tuje, in smo zmožni hoditi svoja pota. Ali bi ne bila nam vsem, izobražencem in narodu, resnična zmernost v uživanju alkohola, če ne popolna vzdržnost, katere pa nikakor ne zahtevamo od vseh, mogočna opora v boju za obstanek, izdaten vir duševnega in materijelnega blagostanja? Če pa hočemo to doseči, začnimo delovati v tem smislu pri mladini. Prav je povedala gospa H. iz izkušnje, da je lažje pridobiti za abstinco sto otrok kot enega odraslega. Ljudska šola in gimnazija imata tu silno hvaležno polje. Seveda bi bilo zato potreba vzgojiteljev, ki bi svoje besede podpirali z živim vzgledom. Tako bi postala zmernost v pijači in abstinenca v prihodnjem rodu nekaj čisto naravnega, dočim se sedanji rod le težko privaja na abstinente. Ozir na mladino in upliv, ki ga zamore po tem imeti, je za učitelja, ki tega ne stori pretežko, zadosten vzrok, da stori prijetno in koristno žrtev in da alkoholu slovo. To bi bilo za nas v mnogem oziru —• znamenje boljše bodočnosti. J. Dolenec. Cvetje in trnje. npri mesce smo molčali p. Škrabcu, ker bi mu bili radi privoščili zadnjo besedo, ko je avgusta napovedal: konec prihodnjič. Pa po končanem kapitelnu je dobil še več poguma in ne misli še nehati. Mi mu privoščimo vso prostost, konštatiramo le, da piše s privoljenjem redovnih oblasti». Njegovi višji toraj odobravajo, ali pa ne vedo, kaj piše. Na vse mu odgovoriti direktno nimamo prostora. Nekaj le predebelih pa moramo pribiti. Mi nismo nikdar kaj hujšega rekli čez vino, kakor sveto pismo. P. Škrabec dobro vč, da tudi sv. pismo pravi vinu strup. In je že pred letom dobro vedel, da v istem prenešenem, ne fizičnem pomenu pravijo dobri templarji tudi vinu in pivu strup in ne samo žganju. Če bi p. Škrabec tega ne vedel, naj gre tudi s svojim jezikoslovjem — ribam gost. Vč, pa tega ne povč, ker sicer ne bi mogel že celo leto tolažiti svojih pivcev, da so pravoverni, abstinentje pa krivoverci. Pozvali smo ga v 7. št.: Če ste poštenjak, tiskajte vendar enkrat kmalu vsporedno, kaj pravi sv. pismo o strupu v vinu in kaj je kdaj pisala Piščalka. N. pr. tako-!e: Sveto pismo: Ne glej vina, kadar je rumeno, kadar se njegova barva lesketa, gladko teče, toda naposlednje piči kakor kača, in strup razlije kakor bazilisk. Piščalka (št. 1. str. 7): Dr. Forel popisuje red dobrih templarjev in pravi, da imajo te «teze»: a) Vsaka alkoholična pijača, tudi vino, pivo in mošt je strup. In kaj pravi pošenjak p. Škrabec? Tistega citata ni natisnil in ga ne bo, ker sicer bi celo njegove bravke spoznale, da se kori p. Škrabec že celo leto zoper jasen izrek svetega pisma. Ampak zgrozil se je, povzdignil oči proti nebu in vzdihnil: Glejte jih, moje nasprotnike, vštric stavijo — se svetim pismom (!) krivega preroka, slovečega mravlinčarja dr. Forela! In bravke se bodo pokrižale pred nami — krivoverci — ki vštric stavimo krivega preroka se svetim pismom. Povejte nam gospodte d ef i nit o rja, ali je to pošteno? Drugič. V brošuri: Kaj je torej z alkoholom je g. M. V. rekel, da «Cvetje» brani alkoholizem in da se s stališča vere bori zoper abstinenco, katero papeži hvalijo. P. Škrabec pa piše na to: «Ne le ko alkoholika, tudi ko hinavca in menda celo ko heretika me slikate slovenskemu svetu! ... Jaz Vam odpustim, kakor se spodobi katoliškemu kristjanu. Vendar pa sami veste, da Vam s tem ni odpuščena sveta dolžnost preklicati zmoto in popraviti krivico in škodo, ki ste mi jo naredili pred slovenskim svetom. Povedati imate, koliker Vam je mogoče, vsem, ki so Vašo knjigo brali, da ste se motili, ko ste me dolžili, da branim alkoholizem. Da je nadalje meni sbstinenca tista «grda ovca, ki nam je vodo skalila«, je tudi nelepo sumničenje, sumničenje osebne navezanosti na alkohol, ki mi je nihče nima pravice očitati, ker me še nihče ni videl pijanega .... itd. P. Škrabec! Kje Vam je kdo očital, da ste alkoholik, kdo Vam je pripisoval «osebno navezanost na alkoholj»? To je prav navadno sumni-čanje, katero je Vaš privilegij! To je znano vsemu slovenskemu svetu, in se je bobnalo že celo leto kot reklama za Vaše alkoholno gibanje, da ste izredno zmeren glede vina. In to je tudi psihološki razlog za Vaš boj proti abstinenci. Da bi bil kedo še bolj trezen glede pijače ko p. Škrabec, to Vam ni šlo v glavo? Kaj ne da? Popraviti? Preklicati? Gospod M. V. naj reče, da se je zmotil, ko je rekel, da branite alkoholizem? Krave bi se mu smejale! Kdo pa je tisti, čigar platnice alkoholiki ne — bero ampak kot zastavo v rokah vihte: «Ali jih je zopet dal 1» — «Kako jih je pa dal?» — «Na treh straneh jih je dal, pa nisem še bral!» Pa je vihral s platnicami po zraku! Tretjič. Mednarodnih kongresov zoper alkoholizem menda p. Škrabe ne bo — ustavil. Vršili se bodo vsako drugo leto ali — s katoličani al — brez njih in memogrede zoper nje. Na IX. kongresu v Bremi 1. 1903. so res padle tudi besede zoper katoliško vero in cerkev. Pa katoličanov je bilo jako malo na kongresu. Katoličani so se potem vprašali, ali gremo še na te kongrese ali ne. Posvetovali so se resno v časopisih in na shodih. In sklenili so: Mi gremo na kongrese, dokažemo, da smo tukaj, da smo v boju zoper alkoholizem, da pa tudi odbijemo vsako žalenje naših verskih čustev. In dva katoliška shoda, ki sta se vršila med bremskim in budim-peštanskim kongresom, in ki sta bila najbolj kompetentna, sta sklenila: katoličani se vdeležimo X. protialk. kongresa v Budimpešti! Na četrtem ogrskem katoliškem shodu ste se sklenili resoluciji (Volksfreund, dec. 1903.): 1. protestira se zoper brezverska in materijalistična teženja, ki so se pojavila na bremskem kongresu. 2. preskrbi se, da bodo v predsedstvu in referatih zastopniki od katoliških društev imenovani. Na 51. shodu nemških katoličanov v Ragensburgu pa se je sklenilo (Volksfreund, sept. 1904.): 4. priporoča se vdeležba na X. svetovnem protialkoholnem kongresu v Budimpešti! In katoličanov je bilo lepo število, med njimi organiziranih, z znakom «križeve zveze», Nemcev, Poljakov in Slovencev okoli 35, brez domačih ogrskih. In njih nastop je storil, da noben govornik ni zinil besedice, ki bi bila žalila katoličana. Taki, ki so bili tudi v Bremi, so rekli: Forel je ves drugi! — Le predzadnji dan je v debati, kjer je imel vsakdo besedo, nek Pus mimogrede rekel, da naj bi pri «Abendmahlu» namesto vina kaj druzega rabilo. To jih je le malo razumelo, niti takratni predsednik, nek švedski evangeljski škof, ki je pač bolj slabo nemški govoril, ni razumel. Katoličani pa smo se zbrali k seji in poslali deputacijo k predsedniku, da ne pustimo dotikati se verskih vprašanj, tudi ne protestantskih. Predsednik je na to drugi dan precej grajal dotičnega in obžaloval, da se je to zgodilo. Pa zopet se oglasi k besedi dotični. Predsednik pa vpraša ves zbor: ali se mu da beseda. In ves zbor reče: ne! stvar je končana! Še dotični in dva poleg njega stoječa sta govorila, da bi se mu dala beseda. Na tem kongresu so bili tudi štirje slovenski duhovniki, župniki, vsi že v pametnih letih (okoli štiridesetih), med njimi najbrž tudi gosp. M. V., pa pater Škrabec jih je nagnal! Zmerjal jih je večkrat v «Cvetju», da so vešče, ki se vpečejo pri luči, jim pripisoval detečjo priprostost, jih učil, naj rajši doma bodo. in faro čuvajo in pridigo študirajo, in se postijo itd. in to vpričo vseh tretjerednic! In čez eno dobro leto v zadnjem, 10. zvezku «Cvetja», ko je zahteval zadoščenje, ker mu je M. V. očital, da alkoholizem brani, v istem zvezku, z nova zmerja iste štiri župnike: vešče ste, vešče! in opekli ste se, pa ste se! In, da «ni dostojno i.i pravično, da bi hodili katoliški kristjani in morda celo duhovniki take pridige poslušat. Pa celo v daljne dežele, z obilimi stroški!» In si domišlja, da bi bili celo sveti oče njegovega mnenja (če bi vedeli)! Ta — ponižnost! Mogoča menda le v «ponižni obleki, katero že 43 let nosi». Toraj župniki stoječi sredi boja za ljudsko blagostanje, hoteč iti na kongres priporočen od dveh katoliških shodov; dobivši dovoljenje svojega škofa in preskrbevši namestnika na svoje stroške, naj vprašajo prej še meniha, ki nima druge skrbi, kakor da prekorigira nekaj spisov v svoj pravo(?)pis in vsak mesec napolni par strani platnic in da se vsede k pogrnjeni mizi, ali bi jim milostno dovolil, ali pa naj se puste od njega celo leto javno pitati z «veščami»!?? In ta «katoliški kristjan» «odpušča» že drugič na platnicah svojim «ljubim» nasprotnikom, in pravi da jim je pripravljen noge poljubiti, v isti sapi pa kopiči nova sumničenja in meče nove psovke! A vsec. Brezalkoholne pijače. p^aše stališče glede brezalkoholnih pijač je: Voda in mleko mora postati naša vsakdanja narodna Za poboljšek in posladkanje bodi sadje sveže ali kuhano. Treba bo narod učiti, kako se sadje ohrani sveže, in kako se ga v večjih možinah lahko skuha. Ptujih nam ponujanih brezalkoholnih pijač ne smemo priporočati; nekaj, ker ne vem6 iz česa so, nekaj, ker denar ne sme iz dežele. Ustaviti se moramo, če nam abstinentom vsiljujejo take brezalkoholne pijače, kakor da bi človek ne smel vode piti, če je žejen, in ne piti, če ni žejen. Ustaviti se zlasti odločno, če nas hočejo odirati z brezvestnimi cenami (n. pr. kupica limonade 40 hI!) morda tudi iz namena, da neabstinente — odstranijo s takimi cenami. A. Toraj možila se boš. Pa meni nič prej ne poveš, ne kedaj, ne s kom. Seveda, boter je v časti le, dokler otrokom darila nosi; varuh pa pri možitvi nima druge besede, kot da podpiše izpustnico. Pa se nu! To ni za braniti, ko pridejo leta. Da bo tako hitro, tega nisem vedel. Videl sem, da gledajo fantje za teboj. Pa ni bilo čuda, saj si čedna, za svojo mladost dosti modra, po novi modi oblečena in v novi struji študirana. 1 Nadaljevanje od novembrove številke 1805. pijača. Listek. «Piščalka za abstinente, pivce in pijance». Mesečnik, posvečen protialkoholnemu gibanju na Slovenskem. IV.1 Ljuba moja Piščalka! Pa snubcev nisem še pričakoval. Kot varuhu zdela si se mi še otrok; pa sem bil pozabil, da je časnikarsko življenje veliko hitrejše — menda se Vam mesci štejejo za leta. In, no potem, sedemnajst, osemnajst mescev, hočem reči let, je res ravno pravi čas, da se omožiš. Časnikarce in pisateljice ste sicer rade emancipirane in samostojne pa se vendar vsaka rada nasloni na kako «močnejšo polovico«. Nimam sicer pri tem dosti besede; tudi ne vem, če Ti bo prav] vendar kakošen svet bi Ti pa le dal. Pijanca vem, da ne boš vzela; te najnavadnejše nevarnosti, «da bi ga bila žalostna«, ne bo pri Tebi, saj Te snubijo le abstinentje. Ali tudi pri abstinentih je treba previdnosti, še večje, saj so Ti stric iz Gorice — ki sicer ne govorč s Teboj — pošto dali, kakšni so ti abstinentje: hinavci, fanatiki, skopuhi, brezverci! - Kar je bilo svetih, so že izumrli. Eni so skopuhi! Tacega ne jemlji! Boš stradala pri njem, da Te bo veter zanašal in krilo bo tenko, da boš zmrzovala! — S tem pa ne rečem, da živi in se oblači — bahato kakor dosedaj. V zakonu mora biti vse solidno pa — varčno. Tiste leposlovne ekstravagance kar pusti — zaljubljeni romani in lirika — to ni za vrlo gospodinjo. Torej varčnega, pa ne skopega! Skopuh abstinent, to more biti še grši, ko tak, ki ga pije le, če ga zastonj dobi. Drugi so zopet hinavci: ne samo tam v «lepi Kaheciji«, kjer moha-medanski abstinentje izverstno vinsko kapljico skrivaj radi pijejo. Kakor so stric «brali, tudi v Ameriki podobno delajo mnogi, [ki so očitno mej abstinente zapisani«. Ali pa namesto alkohola pijo opij ali žro morfij — kakor je stricu sam doktor Hueppe povedal na pivovarskem kongresu -če morda celo ne žvečijo ali šnofajo tobaka! Toraj dobro glej. da ne dobiš za moža abstinenta-hinavca, ker najbrž se je ta nesnaga že tudi med nami zasejala, sicer bi ne bi bili stric že trikrat tega ponavljali. Še hujše je pa, ker so vsi ti abstinentje obenem fanatični in «ra-biatni«. Zdaj si pa misli, kaj te čaka, in če ne-bi bilo bolje, da «tako» ostaneš. Fa saj vem, da Ti ne bo za ubraniti. Tudi res potrebuješ opore in gospooarja. Oče je zopet šel po svetu, menda Ruse in Poljake spravljat, na botra se zanašati je nekako preveč po otročje, jerobovo varstvo je nekako nadležno, najslajši jarem je menda pač zakonski, torej Ti res ne kaže kaj drugega. Še nekaj bi Ti rekel: brezverca pa le ne jemlji. Že dozdaj si nerada molila, nekateri so Te imeli kar za krivoverko, če bo še mož tak, prideš ob ves kredit. Za to Ti resno svetujem: vzemi kristjana in pred poroko moli konfiteor in vero. In glej, da bo v vajini hiši kaj svetega na steni: proč vrzi tiste brez- in krivo-verske Ftfrele in Eggerje in kupita si v zlatih okvirjih vrle katoliške može: Starke-ja, fiueppe-ja in Stowasser-ja. Kakor se čuje, prišla boš z možitvijo v res častivredno družino. Mnogoštevilni in vplivni svaki in svakinje Ti znajo le koristiti, če se jim prikupiš. Eden, hud Slovenec, vsak dan predava o včliki politiki in ima baje zveze celo z vojnim ministrstvom; če ta eno besedo za Te reče, bodeš imela vstop tudi, koder si dozdaj našla zaprte vrata. Drugi zopet imajo stik z ljudstvom, tretji itd. z dijaki, učitelji, profesorji. To Ti bo vse prav prišlo, ker Tvoj poklic je, da prideš z vsemi v dotiko. Nekaj bo pač — pa kje je za vse prav? — kar Ti bo pri Tvoji antipatiji do alkohola neprijetno: nekateri Tvojega prihodnjega svaštva so precej navezani na alkohol. Ravno tisti vplivni politik je vsak dan na večer hodil in vabil h Kampošu. Kar je Kampoš odšel, je nekako bolj soliden postal, zdaj hodi menda rajši v gledišče. Tisti ljudski tribun zopet kakor Kato vsak govor stereotipno konča: Klauerjev «Triglav» je najbolj zdrav izmed vseh likerjev! Zadnji čas celo pomaga ustanavljati «žganjarsl