Ljudski učitelj in kmetsko gospodarstvo. (Za okrajno učiteljsko konferencijo Ljubljanske okolice v 27. dan julija t. 1. pripravil J. Svetin a). Mnogo se je v novejšem času razpravljalo v zborih, pisalo v knjigah in časnikih ter nasvetovalo marsikatero sredstvo, s kateriin bi se moglo rastočej bedi in propadu kmetijstva izogniti ter mu pripomoči do one stopinje blagostanja, ki jo zavzema v sosednih naprednih deželah. V tekočem stoletji napredka napredovalo se je silno v vseh strokah, napredovalo se tudi v kmetijstvu. človeštvo izumilo je sredstva, s katerimi hoče podvreči si vsako ped zemlje, ž njimi gospodovati v zraku in ua vodi; ta sredstva i_u primorejo, da si v najkrajšem času z malim naporom svojih telesnih močf od natornih darov prisvoji največ haska. Kdor pa ne napreduje s časom, poplavijo ga časa valovi. V tem obziru smo v našej ožji domovini mnogo zaostali za drugimi deželami. Napredovati nam je treba, to je jedino sredstvo, da se doseže napredek na gospodarstvenem polji. Priznana pa je resnica, kako trdno se drži naš sicer razumen kmet starih načel in navad, kako težko ga je sprijazniti z novimi iznajdbami, ki jih smatra za ničeve novotarije. Ljudski šoli se tedaj nalaga velevažna, a težavna naloga, z besedo in vzgledom kraetovalca pridobiti za nove nazore v otročjem za vse dobro in koristno vzprejemljivem srci vcepiti veselje do naprednega kmetovanja, prihodnji naraščaj seznaniti z onimi vednostmi, ki so podloga umnemu gospodarstvu sedanjega časa. Na ta način bode ljudska šola, ne le kot gojiteljica raznih ved in znanosti, marveč tudi kot pospeševalka narodovega blagostanja svojo zadačo povoljao rešila ter prihodnji generaciji osigurila boljši obstanek. V to svrho vpeljali so se v ljudski šoli kmetijski nadaljevalni tečaji za učence ponavljalue šole. O.snoval so je učni črtež za kraetijska nadaljevalna izobraževališča, ki naj služi v podlogo in ravnilo pri sestavi učnih črtežev za nadaljevalne tečaje. Obseg učne tvarine ima se uravnati po naobraženosti učencev, po številu učnih ur v posameznih tečajih in slednjič po krajevnih razmerah. Ker so se učni predmeti nadaljevalnic razun kmetijstva itak uže v vsakdanji in ponavljalni šoli bolj ali manj obširno predavali, naj se tedaj učitelj v kmetijskem tečaji ne spušča predaleč v učeno, globoko in predrobno razlaganje posameznih naukov, da ne trati uže itak skromno odmerjenega časa na kvar glavnemu predmetu — kinetijstvu, temveč naj uže prebavljeno učno snov z učenci ponavlja in primerno dopolnuje. Pri izbiranji učnega gradiva iz kmetijstva ozirati se je učitelju na uže imenovani učni črtež in na nedostatke, ki jih je med ljudstvom opazil v raznih strokah kmetijstva; tu pred vsem omenjam sadjarstva, o katerem v naslednjem nekoliko obširneje. Sadjarstvo ali ovočarstvo je zelo važna, a žal — pri nas do sedaj zelo zanemarjena panoga kmetijstva. Ljudski učitelj inore dokaj pospeševati napredek v sadjarstvu ter marsikaj storiti, da postane sadjarstvo vir blagostanja. Razume se, da mu je treba, ako hoče doseči povoljen uspeh, v prvi vrsti veselja in navdušenosti do stvari same, praktičnega znanja in potrebnih pripomofikov, kajti nazornost je, kakor pri pouku v druzih predmetih, tudi tukaj glavna stvar; z zgolj teoretičaim poučevanjem se bode malo ali pa celo nič doseglo. Pouk v sadjarstvu pa je še le dovolj nazoren in praktičen na podlogi pravilno urejenega šolskega vrta in, ako iraa učitelj vsa potrebna učila na razpolaganje. Umeje se, da šolski vrt ne more vzrasti kar čez noč iz zemlje; treba je leta in leta, ako se hoče kaj poštenega narediti in vender se nikdar ne izgotovi, ker človek se vedno uči kaj boljšega in novega. Dokaj truda in denarnih žrtev je treba učitelju, predno izpremenf kos neobdelane zemlje v vzgleden šolski vrt. Tu je treba staviti ograjo, zemljo globoko prekopavati, napeljevati pota in steze; treba še druzih vrtnarskih del, kojih učitelj s svojimi šibkimi učenci ne more izvrševati; mora si tedaj od svoje pičle plače pritrgati marsikak krajcar, da si najame delavskih moči, kajti občina navadno svojo blagajnico v ta naraen nerada odpira. Učitelja vodi in vzpodbuja pri takem nehvaležnein delu vzvišena zavest, da dela v občini blagor in korist ljudstva in največje zadostenje za njegov trud mu bode, ko bode videl, da se je ta ali oni občan, ki se mu je pri njegovem neutnornein delovanji posmehoval, gredoč mimo spretnega in z lepim drevjem nasajenega šolskega vrta, vnel za sadjarstvo ter prišel do prepričanja, koliko se doseže, če je človek marljiv in vztrajen. Šolski vrt pa ni le učilnica, kjer si mladina pridobiva potrebnega znanja o umnem sadjarstvu in kmetijstvu sploh, temveč tudi prostor za njeno vzgojo, kjer si blaži duha ter vnema za vse lepo, dobro in blago. V srci marsikaterega otroka se le-tu da obuditi kal, ki je pomenljiva za vse njegovo prihodnje življenje. Otroci, koje je učitelj napeljeval k ljubezni in veselju do sadjarstva, ne bodo zlobno poškodovali drevesca; imeli bodo spoštovanje do javnih nasadov. Drevesnica je učitelju najbolje sredstvo, da otroku pokaže, koliko je sadjarstvo vredno. Da si učenci, kolikor možao, urijo v vseh sadjarskih postopkih, treba je, da po učiteljevem navodu lastnoročno izvršujejo posamezna dela, tedaj sami sejejo, presajajo, pleinenijo in obrezujejo. Prvi poskus, ki se učencu posreči, razveseli ga, utisne se mu globoko v spomin, da ga nikdar ne pozabi. V prostih urah naj gre učitelj z večimi učenci, ki so se v šolskem vrtu odlikovali, po posameznih vaških vrtih in naj na tamošnjem sadnem drevji izvršuje potrebna dela. Ko sosedje uvidijo korist tacegu dela, plemenili bodo tudi sami svoje slabo drevje s čepiči boljših vrst, vzlasti tacih, kotere v dotičnem kraji rade in obilo obrodijo in katerih sad se da porabiti za kupčijo. Take čepiče naj jim učitelj preskrbi iz šolskega vrta, ako iina uže za to sposobna drevesa, ali pa aaj jih pri kakein odličneui sadjerejcu za-nje auroči. Poglavitni namen drevesnic ljudskih šol je pač ta, da se vzgojuje v njih plemenito, visokodebelnato sadno drevje, kajti — ako se prodajajo kmetu slabotna, nizka drevesca, kojih kmet ne ceni, ker si misli: kdaj bode iz tega drevo, — tedaj se za-nje malo zanima, in nasledek tega je, da hudobni in nerodni ljudje, pasoča se živina in zajci drevesce ugonobijo, da v prav malo letib iz gospodarstva izgine. Ako hočemo, da se bode sadno drevje zaželjeno po kmetijah množilo, je treba, da se oddaje iz šolskih vrtov drevje, kateremu so lepa, visoka in ruočna debla uže vzgojena. Tako dievje bode cenil najpriprostejši kniet, ga bode skrbno gojil ter pazil, da se ohrani. To so tedaj poglavitne točke, na katere naj se ljudski učitelj ozira, da si pridobi srca občinstva, sredi katerega deluje, da budi in širi med narod veselje do sadjarstva, ga unema in vzpodbuja k vztrajneinu delu, vsled katerega se bode v malih letih naša ožja domovina preobražila v velik krasni sadni vrt, ki bode ne le v ponos in kinč naroda, temveč tudi vir blagostanja.