-----    27    ------
Politične stvari.
Nove državne razmere.
V zagovor slovenskih narodnih zastopnikov.
Spisal L. S vete c.
V zadnjih „Novicah" sem obljubil; da hočem o priliki naše politiško stališče, na ktero so nas postavile naše razmere in dogodbe lanskega leta, obširneje razložiti in sprožiti očiten pogovor o tem, kako smo se vladali slovenskega naroda zastopniki, posebno državni poslanci; ali je res, kar so nam mnogi očitali, da smo zgrešili pravo pot; da smo ravnali proti koristi, proti pravim željam in potrebam svojega naroda; in ali ni morebiti nasprotno res, da smo svojo nalogo prav razumeli in okoliščinam primerno ravnali.
Vsak dobro ve, da mnoge ostre sodbe, mnogi napadi na nas zastopnike niso brez nasledkov ostali. Mnogi so jeli dvomiti, in v zaupanju do nas omahovati. Razprtija se vriva med narodne delavce, ki so pred vedno le ene misli, enega namena bili. To nobenemu pravemu rodoljubu ne more vse eno biti.
Da še nimamo odveč moči, in da se nam sovražnikov ne manjka, ki od vseh strani preže, kako bi nam škodovali, to vsak nas dobro ve, in prepričani smo, da samo po složnosti, enodušnosti, neomajljivo-trdni disciplini bode mogoče vse napade srečno odbiti in pa napredovati; a nesloga, da bi nas pripravila še ob to, kar smo po mnogoletnem boji s tolikim trudom in tolikimi žrtvami naših najboljih rodoljubov privojskovali.
Moj namen je, pravo, stvarno kritiko sklicati na delo. Naj se naša politika sodi tako, kakor se vsaka soditi mora; saj ne dela vselej človek sam politike, ampak okoliščine in dogodbe; blagor si vsakemu politi-karju, kteri se zna z ozirom na svoj končni namen teh tako poslužiti, da mu koristijo ali vsaj ne škodijo!
Najbolj se nam je očitalo to, da smo se dvalizmu udali ; da smo federalistični program zapustili; da smo slovansko solidarnost razdrli.
Jaz bom po vrsti o vsakem teh očitkov govoril, in nazadnje dodam še svojo misel, kako nam kaže odslej ravnati.
D v al iz e m v Avstrii ni nova prikazen. Imeli smo ga že pred 1848. letom mnoga in mnoga leta. Tudi takrat so bile dežele takraj Litave, to je češke, nem ške, slovenske, laške in poljske ena polovica, pod združeno dvorno kancelarijo na Dunaji stoječa in absolutno vladana; a dežele unkraj Litave, to je, Ogersko, Hrvaško in Slavonsko, potem Erdeljsko druga polovica, ki je imela svojo ustavo in stala pod ogersko in erdeljsko dvorno kancelarijo.
Avstrijski državniki so sicer že tudi v tistem času večkrat poskušali, da bi centralizem namesti dvalizma vpeljali, ali vselej brez vspeha. Od federalizma takrat, ko so narodnosti še po večem trdo spale, še ni bilo spomena.
Leta 1848. so si Ogri izdelali in od cesarja Ferdinanda potrjeno dobili novo ustavo, po kteri se je med družim tudi to premenilo, da je zvršilna oblast od ogerske in erdeljske dvorne kancelarije prešla na odgovorno ministerstvo vsem ogerskim deželam skupno. Na tej strani Litave nam je bila obljubljena posebna ustava. Dvalistični organizem je imel tedaj še naprej ostati, in tudi takrat so ljudje bili te misli, da ne more drugače bitij zakaj naš tadanji državni zbor je sprejel to načelo brez obotave, in po njem postavljeni odbor, kije imel novo ustavo izdelati, in v kterem so tudi Cehi, Poljaki in Slovenci sedeli, izdelal je krome-rižko ustavo popolnoma na dvalistični podlogi. Bilo jih je sicer tudi že takrat nekoliko v zboru, ki so zahtevali, naj se Avstrija, pa le, kar je je takraj Litave, po federalistično uravna, in to — kar je imenitno — ne po historiških, ampak po narodnih grupah; toda ostali so v manjšini.
Se le novo ministerstvo Svarcenberg-Stadionovo je centralistično idejo spet poprijelo ; odpravilo je ogersko ustavo in kromerižki načrt in dalo oktroirano ustavo od 4. marca 1849. leta za vse cesarstvo veljavno. Baron Bach je nadaljeval v istem smislu, samo da po absolutnem potu.
Oktoberska diploma, ki je za tem, po nesrečni laški vojski, prišla, je historiške pravice kraljestev in dežel spet pripoznala; ali ustanovila je mnogotere reči za skupne, ki po ogerski ustavi niso bile skupne; in zahtevala je, da naj se te vprihodnje skupno obravnujejo. Te reči so bile, kakor je znano: zunanje, vojne, denarske in narodno-gospodarstvene.
V načelu je bil po tej diplomi dvalizem spet oživljen, samo da so skupne zadeve imele centralizirane ostati, in posameznim deželam se je obetalo precej veliko avtonomije.
Februarski patent, ki je imel oktobersko diplomo vpeljati v življenje, drži se proti Ogrom istih načel, kot diploma.
Ogri so se tej novi državni uredbi precej odločno uprli, zahtevajoč svojo ustavo od 1848. leta in trdeč, da svojih starih pravic, namreč davke in vojake na svojem deželnem zboru privoljevati, nikakor ne morejo popustiti. Istih misli so bili tudi Hrvatje. Neogerskih dežel zastopniki  so  sprejeli  oktroirano ustavo in prišli
-----    28    -----
na Dunaj, med njimi tudi Cehi, ker so mislili, da utegne biti podloga, na kteri bi se mogla pri vsestranski dobri volji deželam in državi primerna ustava izdelati. Ali ko Schmerling od poprave svojega februarskega patenta nič ni hotel vedeti; odpadli so mu Cehi in mnogi drugi, prestopili na ogersko plat, in zavrgli njegovo teorijo, da so Ogri s puntom svojo ustavo zapadli.
Kakor je ta teorija padla, ni bilo več pravnega razloga, Ogrom siliti oktobersko diplomo in februarski patent, in zadrževati jim njih lastno ustavo. Schmerling ni mogel več naprej.
Belkredijevo ministerstvo, ki je za njim nastopilo, odjenjalo je od sile, in po septemberskem patentu vzelo si dobrovoljno pogajanje za svoje geslo. Po tem načelu se ogerska ustava ni mogla več prenarediti, razen kolikor bi Ogri sami privolili.
V tem nas je zadela vojna nesreča predlanskega leta; državne vezi so jele popuščati in po vladnih krogih je zavladala misel, da edina rešitev je le še v pogodbi z Ogri, — da se mora ž njimi mir narediti po vsaki ceni. Nasledek teh misli je bil dogovor z oger-skimi veljaki in vspeh njegov elaborat komisije 67tih. Po tem izdelku se je imela Ogrom proti temu, da spoznajo zunanje zadeve in vojsko za skupne reči, njihova ustava od 1848. leta povrniti in samostojno ministerstvo postaviti. Med tem je Belkredi odstopil, pod njegovim nastopnikom baronom Beustom je bilo 17. februarja 1. 1. samostojno ogersko ministerstvo po Njih Veličanstvu cesarju privoTjeno, in s tem ogerska ustava djansko nazaj dana. S tem je pa tudi državni dvalizem spet oživel, in tako smo bili spet na tistem mestu, kjer smo 1848. leta stali, in naš državni zbor, ki se je 20. maja 1. 1. sešel, našel je pred seboj enak položaj, enake okoliščine, kakor državni zbor 1848. leta.
Tako je splavalo upanje centralistom menda za vselej , pa za zdaj tudi federalistom po vodi, čeravno se je bil nazadnje s svojo adreso od 19. dec. 1866. leta tudi hrvaški zbor za federacijo na podlogi oktoberske diplome izrekel.    Bilo je prepozno!
Ako sem tukaj z malo črtami narisal dvalizmovo zgodovino, nikakor ni bil moj namen zagovarjati ga ali opravičevati; hotel sem le pokazati: od kod in kako se je začel; kaj gaje podpiralo; kako je vsaka državna nesreča zadnjih let in tudi naša opozicija proti Schmerlingu le njemu hodila na korist, in kako je bil dodelan in gotov (fait accompli), predno smo sedanji deželni in državni poslanci zastran njega le kaj ziniti mogli.
Tako mislim je dokazano, da slovenski poslanci nikakor nismo krivi, da je dvalizem nastal; in ako se nam je iz tega obzira kaj očitalo, je to krivica bila. Praša se le še: ali smo ga mogli potem, ko je narejen bil, podreti? Ni težko dokazati, da to ni bilo mogoče. Takemu početju bilo je na potu: prvo cesarska beseda, ktero bi bilo treba prelomiti, da se Ogrom nazaj vzame> kar se je bilo dovolilo; drugo pripoznanje, da Ogri s puntom ustave niso zapadli, ktero bi bilo treba spet preklicati; in tretje nevarnost, da Ogri postanejo nespravljivi sovražniki, ktere bi bilo spet le z orožjem in silo ukrotiti mogoče.
Tako smo sodili reči, prišedši v državni zbor dunajski in enih misli z nami so bili tako nemški centra-listi kako*r tirolski in poljski federalisti.
Pa mislim , da bi tudi Cehi in H r v a t j e ne bili mogli drugače. Dokaz tega mi je, da je dr. Rieger v zadnjem češkem deželnem zboru v svojem in svojih to-varšev imenu za trdno izrekel, da jih ni volja Ogrom to jemati, kar jim je cesar izvolil podeliti; nego da bodo samo gledali, da zadobe za-se iste pravice, kakor so dane Ogrom.    Dokaz mi je tudi sedanji, pred volit-
vami razglašeni program narodne stranke hrvaške, ki je tudi na dvalistični podlogi osnovan.
Tako smo morali vsi hote ali nehote dvalizem pri-poznati, ko neizprosljivo logiko djansko; mi smo obžalovali, da se je naredil brez nas, ali podirati ga nismo več mogli, ker je bilo nemogoče.
In ako so nas spet zavolj tega mnogi krivili in obsojevali, mi tudi tega nismo zaslužili.
Da v tacih okoliščinah nismo mogli misliti na federalizem za celo cesarstvo, to je oči vidno; kaj in koliko pa smo mogli na-nj misliti glede na neoger-ske dežele, to povem prihodnjič.
(Dalje prihodnjič.)
------   34    ------
Politične stvari.
Nove državne razmere.
V zagovor slovenskih narodnih zastopnikov.
Spisal L. Svetee.
Ko se je bil tedaj, kakor sem zadnjič dokazal, dvalizem storil brez nas, in ko smo bili previ-deli, da storjenega ni mogoče več podreti, morali smo se resno vprašati: kaj zdaj? Kakor vsak človek, ki se odločuje, kaj bi storil, najpred sam sebe popraša: kaj hočem, kaj je moj namen, ki ga hočem doseči, in potem, ali je to mogoče, kar hočem? tako smo delali tudi mi slovenski poslanci.
Mi smo hoteli federalizem; zastran tega smo bili na čistem; prašalo se je tedaj le: ali je naš federalistični program, ki smo si ga izdelali na podlogi Belkredijeve sisteme, izrečene v patentu od 20. sept. 1865. leta, zdaj, ko so se okoliščine po vpeljanem dva-lizmu tako znatno premenile, še mogoč ali ne?
Da bodo tudi tisti bralci, ki z našimi programi niso prav na tanko znani, mogli kolikor toliko razumeti, za kaj nam je šlo, načrtam čisto ob kratkem bitni zapopadek tistega programa, ki je bil brati po čeških listih in brošurah, in ga smemo brez skrbi imeti za načrt čeških, poljskih in hrvaških federalistov.
Po tem programu bi bila uredba avstrijskega cesarstva ta-le:
1.    Cesarstvo se razdeli na historiški podlogi v pet skupin ali grup, namreč: v češko, gališko, ogersko, hrvaško in nemško.
2.    Celo cesarstvo ima skupen državen zbor, ki je kompetenten za vse tiste reči, ki jih diploma od 20» oktobra 1860. leta za skupne izrekuje , to je zunanje, vojne, denarske in važneje narodno-gospodarstvene — ter skupno ministerstvo za te reči.
3.    Vsaka skupina ima svoj skupinski zbor, ki je na priliko kompetenten za tiste reči, kakor po okto-berski diplomi ožji državni zbor, ter svojo dvorno kan-celarijo.
4.    Vsaka dežela ima svoj deželni zbor s kolikor mogoče veliko avtonomijo in svojo deželno vlado.
5.    Vse narodnosti so ravnopravne.
Dajmo, da je ta program bil primeren Belkredijevi dobi; prašam, ali je bil še mogoč, odkar je postal dva-lizem djanska resnica? Ali je bilo še mogoče, misliti na skupni zbor za celo državo s kompetencijo oktober-ske diplome, odkar je ogerska ustava oživela? Misliti na skupine in skupinske zbore, odkar so bile dežele ogerske krone odcepljene in nepreklicljivo iz oblasti državnega zbora na Dunaji odpuščene?
Na federalistično uredbo cele avstrijske države gotovo ni bilo več misliti.
Poglejmo zdaj, kako je bilo s federalizmom za naše, to je, za dežele takraj Litave.
Je-li morebiti mogoče bilo, vsaj našo polovico federalistično uravnati?
Ali tudi to je imelo svoje težave. Ko bi zveza med deželami takraj in onkraj Litave bila zgoli personalna unija, kot je na priliko bilo 1848. leta, potlej bi bilo po zgledu kromerižkega ustavnega načrta mogoče, skupne zadeve za našo polovico po oktoberski diplomi urediti; odkar so pa Ogri po elaboratu komisije 67tih nekaj reči za skupne pripoznali, in je bilo zastran tega posebne pogodbe med našo in ogersko polovico treba, taka uredba ni več mogoča bila.
Pa še mnogo veče zadržke in težave je delalo pra-šanje o skupinah.
Glavni zadržek, to se ve, je bil ta, da Nemci o njih niso hoteli nič slišati; in Nemci so imeli, po napačnih volitvah na Ceskem in Moravskem, v zboru večino. Pa tudi mi Slovani v tej reči nismo bili ene misli. Cehi se nepremakljivo drže historiške podloge; po njihovem programu bi Slovenci prišli v nemško skupino, ktera bi obsegala dolenjo in gorenjo Avstrijo, Solnigrad, Tirolsko in Predarelsko, Štajarsko, Koroško, Kranjsko, Goriško, Istro in Trst z obmestjern z enim skupinskim zborom in eno dvorno kancelarijo. Mi Slovenci spet, kakor je znano, smo zavrgli historiško podlogo, in zahtevali smo narodno skupino; nam še notranje-avstrijska skupina ni bila všeč, nekar bi nam bila nemška. Gotovo je pa, da narodnega^principa za zdaj ne bi po nobeni ceni pripoznali niti Cehi niti Poljaki.
Iz tega vsega je pa jasno, da federalistični poslanci sploh, posebno pa mi slovenski na skupine nismo mogli misliti. Zlasti moram tistim, ki nam zamerjajo, da se nismo za združenje vseh Slovencev v eno skupino pod eno deželno vlado in pod en deželni zbor potegovali, odgovoriti, da se mi za to misel nismo mogli
-----    35-----
nadjati čisto nobene podpore od nobene strani ne od Nemcev ne od Slovenov, če tudi o tem molčim, da še Slovenci sami v tej reči nismo prav složni. Zbudili bi bili mi s tako zahtevo v državnem zboru veliko viharja med Nemci in Lahi, a podpore ne bi bili našli od — nikogar. To pa vsak znalec parlamentarnega življenja ve, da je nespametno staviti take predloge, kterih padec je naprej gotov, ker če to tudi druzih škodljivih nasledkov ne bi imelo, ta graja gotovo zadene predlagovalca, da ljudi in okoiščin ni poznal.
Iz tega mislim, bode do dobrega razvidno, da je federalistični program, ki smo ga imeli, postal za-stran dežel ogerske krone popolnoma, a zastran druzih neogerskih dežel vsaj v 1., 2. in 3. točki nemogoč. Ostali ste nam od njega le še 4. in 5. točka, to je, kolikor se je tikal deželne avtonomije in narodne ravnopravn osti.
Ali smo mogli, in smeli biti za vse te premembe v djanskem življenji slepi? Ali smo mogli reči, da jih cel6 ni? In ako smo videli, da so, ali smo jih smeli in ali smo jih mogli prezirati?
Ni tedaj res, in zevsem po krivici se nam je to očitalo, da smo mi popustili federalistični program; prava resnica je le ta, da so nam okoliščine in do-godbe za zdaj nemogoče storile, da bi se ga bili s čeloma držali. A kolikor smo mogli, to smo storili. Omejivši svojo delavnost na poslednji dve točki od programa, poganjali smo se nevtrudoma za deželno avtonomijo in narodno ravnopravno st. Da naš trud ni bil brez vspeha, pričajo §§. 11, in 12. prenare-jene ustave; potem §§. 8. in 9. postave o delegacijah; priča tudi §. 19. osnovnih državljanskih pravic. Lahko se je prepričati, komur je mar, da niti kromerižka ustava, z večino po Slovenih izdelana, deželam in narodom n i večih pravic dajala.
Ta vspeh bode, jaz se trdno tega nadjam, pred mirno in preudarno kritiko, dovolj opravičeval federalistične državne poslance, in dokazoval, da so svojo dolžnost, kolikor so jim dogotovljene okoliščine dopuščale, vestno izpolnovali.
Tistim, ki so nam, posebno slovenskim poslancem, očitali, da smo solidarnost med federalisti razdrli, odgovarjam, da tudi to ni res, in to že za to ne, ker prave solidarnosti po enem programu in eni obliki osnovane med nami dozdaj še nikdar ni bilo. Kdor drugače misli, njega prašam: po kom bi se bili mi morali ravnati, da bi bili solidarno ravnali? Ali po Cehih, ali po Moravanih, po Poljakih ali po Tirolcih? Opomniti mi je, ko to prašanje stavljam, da ne mislim na to, kako smo pri ti ali oni priliki glasovali, ker je glasovanje tistih, ki so v manjšini, po večem tako brez vsake pomembe; odločno in načelne važnosti je bilo le to, da smo v državni zbor volili; da smo va-nj šli in v njem ostali, ker smo s tem faktično njegovo oblast pripoznali in njegovim sklepom se podvrgli.
To imajoč pred očmi prašam tedaj: po kom bi se bili morali ravnati, da bi bili solidarni? Saj vemo, da se niti deželni zbori niti izbrani državni poslanci niso enako ponašali. Ceski zbor, ko so Cehi večino imeli, je sklenil adreso ; ali voliti za sedanji državni zbor ni hotel; MoravaniinTirolci so sklenili adreso, ob enem pa tudi za sedanji državni zbor volili. Poljaki so volili brez adrese. Ko so potem pri druzih volitvah Cehi in Moravani v manjšini ostali, njihovi, po nemški večini izvoljeni poslanci niso hoteli v državni zbor priti; a Poljaki in Tirolci so prišli. Naj zdaj eden reče, po kterih bi se bili mi SJovenci ravnati imeli, da bi bili solidarni? Ali po Cehih, ali po Moravanih,   ali  po   Tirolcih,   ali  po Poljakih?
Ako se je tedaj skoraj vsak federalistični deželni zbor drugače ponašal — in mislim, da je imel vsak svoje trdne razloge za to — kdo more nam Slovencem očitati, da smo mi solidarnost razdrli? Kdo more nam — najslabejim — zameriti, ako smo, kakor vsi drugi, tako tudi mi naj pred na-se in na svoje okoliščine gledali? Vrh tega nam je dr. Rieger sam precej po nesrečnih čeških volitvah odpisal, da je solidarnost, kakor je bila na shodu federalističnih poslancev meseca februarja 1. 1. na Dunaji domenjena, po dogodbah prestala, in da naj se za zdaj vsaka dežela ravna po svojih lastnih razmerah.
Nekteri so od nas slovenskih poslancev zahtevali, da naj zavolj solidarnosti s Cehi in Moravani zapustimo državni zbor, in so nam zel6 zamerili, ko tega nismo hoteli storiti. Tukaj naj povem najpred to, da se izstopa nismo ogibali zavolj diet, kakor nam je „Zukunft" tolikrat pritikala; temveč da smo bili izstopiti odločenim gotovi, kakor bi bil državni zbor v našo deželno avtonomijo posegel, in tudi brez tega, kakor bi bili Poljaki in Tirolci izstopili. Ali ko državni zbor v avtonomijo ni segal; ko so Poljaki in Tirolci ostali — ostali smo tudi mi.
Ali smo smeli samovoljno, brez trdnega razloga in sami izstopiti? Ali bi ne bili nasproti delali deželnim zborom, ki so nas poslali? Ali bi ne bili federalistično stranko državnega zbora brez potrebe za naše glasove oslabili? In kaj neki bi bili s tem dosegli? Morda dvalizem podrli? Ali državni zbor razgnali? Njegovo sklepe zadržali ali neveljavne storili? Kdo je tako predrzen, ali tako neskušen, da bi se tacega nadjal! Gotovo je pa, da bi bili deželni zbor kranjski, edini, v kterem imamo Slovenci določno večino, v nevarnost spravili; vlado še huje na-se zdražili, in pred svetom se smešne storili, ker — „vana est sine viribus ira." Da tega veliki slov. politiki ne vejo!
Ako se na Cehe in Moravane kaže, da niso hoteli v državni zbor, na to odgovarjam, da je med njimi in nami nekaj razločka. Oni so pri druzih volitvah v manjšini ostali, ter niso prišli; ali mi ne vemo, kako bi se bili že prvikrat držali, ko bi bili vedeli, da veČino z gub 6, in kako drugikrat, ko bi bili v večini? Vsaj za Moravane gre misliti, da bi bili, kakor prvikrat, v državni zbor volili, ko bi bili večino imeli.
Sploh naj se pa naše okoliščine ne merijo po čeških. Tam je moč; tam razvita in utrjena narodnost in starodavno historiško pravo; veliko plemstvo hodi z narodnjaci. Naš položaj je ves drugačen. Tega naj nikdar ne zabijo tisti, ki zahtevajo od nas politiko po češkem kroju!                                              (Dal. prih.)
------   42    ------
Politične stvari.
Nove državne razmere.
V zagovor slovenskih narodnih zastopnikov.
Spisal L. S ve te c. (Dalje.)
Ce obžalujemo, da je za zdaj dvalizem preobladal, ki po našem prepričanju niti državi niti nam Slovanom ni v korist, po drugi strani spet ne smemo prezreti, da ta dvalizem vsaj ni tak, kakor smo se ga od začetka bali. Mi smo se od začetka bali, da dvalizem ne bo druzega, nego dvojni centralizem z nemško in magjar-sko supremacijo. To je bil naš strah, in zato smo se v adresi deželnega zbora kranjskega tako skrbno zavarovali proti vsaki škodbi ali povredi deželne avtonomije.
Ta strah se pa vsaj zastran dežel in kraljestev ta-kraj Litave ni potrdil. Kako bo za dežele onkraj Lita ve, še ne vemo, ker državnopravne razmere med tro-jedno kraljevino, Erdeljem in ogerskim kraljestvom, potem vprašanje zastran narodne ravnopravnosti nema-gjarskih narodov pod ogersko krono živečih še ni do-gnano.
Za naše dežele vemo, da po ustavi od 21. dee. 1. L strog centralizem ni več mogoč. Nam ni le ostala vsa avtonomija, ki smo jo imeli po dosedanji deželni ustavi; ona nam je znatno še pomnožena.
Predaleč bi me vodilo, ko bi hotel vse pravice naštevati, ki po novi ustavi deželnim zborom prira-stejo. Omenim le, da bodo odslej sami deželni zbori postave dajali v vseh rečeh, ki se tičejo občin, potem realnih, tehniških in posebnih šol (fachschulen), potem umetnosti in znanstev, ustanov (štifteng), bogočastja; in do malega v vseh, ki se tičejo policijstva.
Narodna ravnopravnost ima svoje poroštvo v §. 19. osnovnih državljanskih pravic, ki se glasi tako-le: „Vsi državni narodi so ravnopravni in vsak narod ima nedotekljivo (nepovredljivo) pravico do ohranitve in gojitve svoje narodnosti in svojega jezika.
Država pripoznava, da so vsi v deželi navadni jeziki enakopravni v šoli, v uradu in v javnem življenji.
V deželah, kj er več narodov prebiva, naj se učilnice tako uravnajo, da bo vsak teh narodov, brez da bi se moral druzega deželnega jezika učiti, imel potrebne pomočke, da se v svojem jeziku izobrazi."
Po tej naredbi je tedaj tudi vsaka supremacija enega jezika nad drugim pravno prestala.
Naj temu še dodam, da je po §§. 11. in 12. nove ustave obveljal tisti princip, za kterega smo se pod Schmerlingom federalisti, sklicovaje se na oktobersko diplomo, na vso moč poganjali, namreč, da so v posta-vodajstvu deželni zbori za vse to kompetentni, kar ni naroči t o (izrekoma) državnemu zboru pridržano. Po februarskem statutu Schmerlingovem je bilo to ravno narobe, namreč, da je vse bilo državnega zbora, kar ni bilo naročito deželnim zborom izročeno. Razloček je bistven. Februarske ustave princip je bil centralističen;
sedanji je pravi federalistični, ravno tisti, na kterem sloni avtonomija Švicarskih kantonov, ali združenih se-verno-amerikanskih držav.
Potem je po §§. 8. in 9. postave o delegacijah, ktera določujeta, da vsaka dežela ima svoje delegate, in da te volijo državni poslanci tiste dežele sami, skrbljeno, da se tudi v najvišjem državnem zastopu vsaki deželi svoja osebnost (individualnost) ohrani.
Tako, mislim, je dokazano, da takošen centralizem, kakor smo se ga bali, ni nastopil in da nova ustava nikomur pravice do supremacije nad drugimi ne daje.
Vem, da mi na to kdo poreče: Nemci imajo vendar djansko supremacijo; njih je večina v državnem zboru, iz njih je narejeno sedanje ministerstvo.
Res je to, pritrjujem; ali, kar je, ni, da bi moralo po ustavi tako biti. Cesar ima tudi po novi ustavi neomejeno pravico, v ministerstvo poklicati, kogar hoče. Ako je zdaj več Nemcev, more drugikrat več Slovenov poklicati. Ako imajo zdaj Nemci v zboru večino, na isti postavni podlogi smo jo imeli pod Belkredijem Slo-veni. A kar je že po februarski ustavi mogoče bilo, to je po sedanji v našo korist popravljeni še laglje.
Naj mi pa nihče ne podtika tega, da hočem s tem le nove državopravne premembe hvaliti. Zagotavljam, da mi ni ne za hvalo ne za grajo, nego za resnico. Kar pripovedujem, to je faktično, in moja želja je le, da bi se to, kar se je zgodilo in kar je zdaj, sodilo tako, kakor je. Veliko-važna, jaz bi rekel, osodna po-memba nove državne prenaredbe za Avstrijo in njene narode nalaga nam sveto dolžnost, da smo resnični, brez obzira, ali je resnica drugim všeč, ali jim ni; ali se ž njo prikupimo ali odkupimo.
To je moje stališče in jaz bom vsakemu od srca hvaležen, ki me bo opomnil, če se kaj proti resnici pregrešim.
Se nekoliko druzih ugovorov moram omeniti.
Nekteri, mi se zdi, menijo, da ima sedanja ustava za vse večne čase taka ostati, kakor je, in da smo poslanci, ki smo se tega dela udeležili, domovini nepopravljivo škodo naredili. Ali to je zmota. Po parlamentarni šegi se vsaka postava, tedaj tudi ustava, v vsaki prihodnji sesiji lahko premeni: in nobena reč, niti čast, niti pravica ne brani poslancem, ki so v eni sesiji pritrdili čemur, kar je napačno , da bi v drugi sesiji ne mogli odtrditi, ali za kaj boljega glasovati. Ako so tedaj državnega zbora sklepi, kterih nikakor nismo mogli zadržati, ali smo ostali ali izstopili, napačni : oni nas ne vežejo dalj, nego do tistihmal, da jih bomo premeniti mogli; do tehmal bi nas bili pa tudi vezali, čeravno bi bili izstopili. Toraj nismo nikakor nič pokvarili.
Spet drugi pravijo, da smo slovenski poslanci s svojim ravnanjem Slovence pri druzih Slovenih ob vse poštenje pripravili. Ko bi bilo to res, mi bi gotovo težek odgovor imeli. Ali po moji misli to ni res. Ce nam tudi kak dopis, ali recimo, celo vvodni članek v tem ali onem Časniku kako neprijetno reče, naj nas to ne moti. Težko je dvema gospodoma, to je, samim sebi in drugim vstreči.
Kdor je pameten in naše okoliščine pozna, od nas ne bo zahteval, kar nam škodi, a drugim nič ne hasni.
Lahko bi tudi jaz povedal česko-slovanske možake, pred kterimi vsak nas rad kapo sname, ki so nam slovenskim poslancem rekli, da pri naših okoliščinah nismo mogli drugače ravnati.
Pa ko bi naše ponašanje res tako bilo, da bi nas Slovence ob poštenje devalo, saj nismo sami taki. Na tisti grešni klopi, kakor mi, bodo sedeli tudi Poljaki in Tirolci, in naša sramota, ker smo po moči najmanjši, bode gotovo najmanjša.
Nekteri tudi mislijo,   da bi bili mi poslanci,   srčne
------    43    ------
izstopivsi iz državnega zbora, veliko moralno moč vdihnili Slovencem, in storili, da bi bili spet vsi složni. Jaz te misli nikakor nisem. Slabo bi bilo, ako bi moralna moč slovenska zavisna bila od tega, kako ta ali oni poslanec glasuje ali dela. Ali morda ni bilo moralne moči med nami, ko je bila veČina slovenskih zastopnikov ne samo, recimo napačnih misli, nego odločno nemška in naši narodnosti sovražna? Ali nas je ponašanje naših zastopnikov pod Schmerlingom zadrževalo, neutru-doma za narod delati, in pod Belkredijem in Beustom v zborih večino dobiti? Vrh tega v politiki, kakor na vojski, ne odločuje le moralna, ampak tudi fizična moč in razumnost in slab je tak vojvoda, ki se v bitvo spušča takrat, ko vidi, da ni dosti jak, in da ga močneji sovražnik lahko razbije in zatare.
Tudi zastran sloge mislim, da se tisti motijo, ki menijo, da bi bil naš izstop iz državnega zbora vsem Slovencem po volji. Jaz sam jih poznam previdne in skušene slovenske rodoljube, ki so drugačne misli. In naj bi bili po našem izstopu še nasledki nastopili, kakor smo se jih po pravici bali; naj bi bil Bach na Kranjskem še ostal, in nadaljeval svoje delo proti narodnim možem, časnikom, šolam, volilcem itd., naj bi bilo narodnjakom na Kranjskem jelo pri volitvah za deželni zbor in za druge zastope napak hoditi: kako hitro bi se bila kritika obrnila in nemara, da ti, ki zdaj vpijejo, zakaj nismo izstopili, ti isti bi nam bili potem še glasneje očitali, da je naš nerazum, naš nespametni izstop vse te stiske in nesreče kriv. Tako bi tudi pri tem našem ravnanju ne bilo brez razprtije ostalo.
Ali če nam je res kaj za slogo in medsobno dobro porazumljenje, jaz vem do tega drugo, prav lahko pot. Naj privolijo tisti, ki nas sodijo in obsojajo, nam poslancem toliko pravice in svobode, kolikor je sebi svoje. Oni mislijo, da pravo trdijo, da želje in potrebe slovenskega naroda poznajo, da v njegovem imenu in na njegovo korist delajo. To isto mislimo tudi mi za-se. Naj se nam privoli, da smemo tudi mi svoje prepričanje imeti in po njem ravnati, pa je cele pravde konec.
•v
Ce se nazadnje pokaže, da so naše misli krive, kar pa dozdaj še ni očitno — potlej bo narod pri družin volitvah druge može izbral, in sicer tiste, za ktere bo skušnja pokazala, da so bili previdnejši in pametnejši od nas.
Po tem načelu, mislim jaz, bi mi, da-si v tem ali onem različnih misli, lahko prijatelji bili, in složno, vsak na svojem mestu, v naroda prid in napredek delali.
Naposled omenjam še to, kar se nekteri boje, da bo nova ustava veri škodljiva. Jaz se tega ne bojim. Ustava sama nima po moji misli nič veri niti cerkvi nevarnega. V tolažbo tistim, ki se tega boje, lahko povem, da kardinal Rauscher, ko je bila ustava v gosposki zbornici na vrsti, iz verskih obzirov ni nasprotoval, temveč je pri tretjem branji za-njo glasoval.
Ne bom rekel, da bi sedanja večina državnega zbora ne mogla kaj cerkvi in verskim resnicam nasprotnega skleniti; ali tega ne bo sedanja ustava kriva; kaj tacega bi se tudi po februarski ali drugi ustavi lahko zgodilo, ako zborna večina in vlada nimata pravih misli.
(Konec prihodnjič.)
----    50    ----
Politične stvari.
Nove državne razmere.
V zagovor slovenskih narodnih zastopnikov.
Spisal L. S vete c. (Konec.)
Zdaj bi mi še ostalo razložiti, zakaj je bil slovenski klub sklenil za ustavo glasovati. Ali o tej reči sem že v svojem „odprtem pismu Novicam" 30. oktobra 1. 1. obširno govoril. Vrh tega naše glasovanje, kakor sem že rekel, nima odločne pomembe. Zlasti ustava bi bila tudi brez naših glasov za nas pravomočno obveljala. Zato ne bom ponavljal razlogov klubovega sklepa; mislim, da bo dovolj, ako se samo na svoje „odprto pismo" sklicem. Če je v tej reči res kaj napačnega bilo, bilo je to, da se klubovemu sklepu niso vsi podvrgli, ker je to, če tudi od druzih nasledkov molčim, našo disciplino porušilo, kar je po moji misli, posebno pri nas Slovencih, veliko zlo.
S tem končujem svoje razlaganje o tem, kako smo ravnali, in zakaj smo tako ravnali. Ako s tem le toliko dosežem, da kritiko na pravi tir napeljem, na prepričanje, da se politika, po Bismarku „najborj realna vednost izmed vseh" mora soditi po djanskih okoliščinah, vtrjenih v zgodovini, v statistiki, v obstoječih državnih razmerah; ne po domišljiji, ne po občutku, niti po splošnih frazah, nego po določnih, historiških do-godbah in matematičnih številkah. Ako to dosežem, jaz bom popolnoma zadovoljen. Nevednost je, kakor povsod, tako posebno v politiki, naš največi sovražnik.
A zdaj mi bodi dovoljeno, da na kratko razložim, kako bi nam bilo odslej ravnati. Mislim, da je to vprašanje za vsacega od nas prevažno.
Dogodbe so nas z nevzdržljivo močjo potegnile v kolobar zevsem novega politiškega življenja. Mi se moramo zbrati,   orientirati se,   ako nočemo  škode trpeti;
ako nočemo, da bi se nam godilo, kot barki brez kor-mila, brez kompasa, vsred derečih valov.
Da pravo pogodimo, bode treba vprašati se, kaj hočemo, kam merimo? Ako to vemo, lahko bo odločiti se in pravo pot ubrati; lahko bo presoditi, kaj smo že dosegli in česa še manjka.
Kaj da hočemo, ko Slovenci, to, mislim, je jasno. Svojo narodnost ohraniti, utrditi, izobraziti, to je brez dvojbe naša prva želja; narodna rav-nopravnost naša glavna zahteva. Pozneje smo, kakor v podporo in veče poroštvo narodnemu razvitku še zahtevali avtonomijo in združenje vseh Slovencev v eno državnopravno ali vsaj upravno skupino.
T o in prav t o so bile naše zahteve, začenši od slovenske peticije 1861. leta do mariborskega programa, in niti pred niti pozneje nismo teh mej nikdar prestopali.
Viša državna uredba nas je le toliko zanimala, kolikor nam je imela poroštvo dati za te naše zahteve.
Ako zdaj naše zahteve primerimo k n o v i državni uredbi, najdemo, da smo se svojemu cilj- in koncu prav zdatno približali. Dokaz temu je, kar sem že razložil, da ima narodna ravnopravnost v §. 19. osnovnih državljanskih pravic trdno podslombo, kakoršne do-sihmal ni še imela; in da §§. 11. in 12. nove ustave dajeta deželnim zborom toliko avtonomije, da ne vem, ali bi si je mi Slovenci pri svojih sedanjih razmerah, raztrgani kakor smo, mogli mnogo več želeti. Res je, da se nam ena želja še ni izpolnila, namreč, da bijiili vsi Slovenci združeni; ali povedal sem zadržke. Cehi in Poljaki so, kakor je znano, narodnim skupinam nasprotni. Od njih se za zdaj nimamo pomoči nadjati. Se menj od Nemcev. Razen tega pa še sami Slovenci zastran tega nismo ene misli, kakor so kazali pomenki o predlanskem Matičinem zboru v Ljubljani. Posebno je pa ta misel še vse premalo v ljudstvo prišla. Predsodki — in kteripoštenjak moreto tajiti? — so še mnogoteri, in ko bi se že precej zdaj o združenju glasovalo, ne vem, kako bi steklo. To so bile zapreke, za zdaj našim močem nepremagljive. Beseda „narod" je nekterim časnikarjem tako gladka, kakor da bi za njimi res stali legijoni ljudstva; al ko bi prišlo do tega, da bi oni „svoj narod" morali na bojišče peljati, brž ko ne bi, kakor oni zgodovinski vojskovodja, milo klicali: „legijoni kje ste?!"
Ali bomo pa zavolj ne izpolnjene ene želje one druge pravice, ki nam dajejo narodno ravnopravnost in avtonomijo, odbijali? Ali bomo zavolj ene reči, ki se zgoditi ni mogla, druge pridobitve, ki našim davnim in poglavitnim željam ustrezajo, zametavali? Posebno, dokler se drugi Sloveni drže programa, da svoje tretje želje niti tako ne dosežemo?
Moja misel je tedaj: Vzemimo pravice, ki nam jih nova ustava daje, brez obotavljanja v posest; porabimo jih v svojo korist, utrdimo se, in ke-dar bo mogoče, bomo krepke j še zahtevali še ono, česar nam manjka.
Marsikteri vem, da poreče: „Kaj pomagajo vse te pravice, ki so le na papirju?" Ali, prijatelj! kje pa hočejo za zdaj biti, nego na papirju. Vsaka ustava je najpred na papirju. Ali naša skrb mora biti, da pridejo pred ko mogoče tudi v življenje. Postava je jasna. Ministri so za nje natančno izpolnovanje odgovorni. Uradniki so na-njo prisegli. Naj stori zdaj tudi ljudstvo svojo dolžnost: Deželni zbori, občine, društva, stranke — in kmalu naše pravice ne bodo samo na papirju. To se ve, če bomo po izgledu nekterih le zabavljali, kuj ali se in križem roke držali, potlej res ostane vse  pri  starem;   če še nazaj ne pojde ;   al tega
-----51    ------
ne bo ustava kriva, nego mi sami. Ustava daje svobodo in pravice; ali da bi za ljudi tudi še delala, take nikjer ni. Na tanko se je tedaj treba seznaniti s tem, kar je naša pravica ter skrbno posluževati se je.
Ako smo se dozdaj mogli poganjati z nekim vspe-hom za našo reč, koliko krepkeje bode mogoče odslej, ko se bomo sklicevali na jasno ustavo, na ministrov odgovornost, na uradnikov prisego! Pa tacega orožja se ne bi posluževali?
Ako se s tistimi ne skladam, ki v prihodnosti vse le črno vidijo in slabo prorokujejo, vendar nečem reči, da bi ne mogli prav imeti. Vse je mogoče, dobro in zlo. A kakova bo v resnici naša in avstrijska prihodnost, to ve do dobrega le en sam, Tisti, ki je nad nami vsemi in ki, kakor naš Koseški pravi, „s a m v e 1 i k o p r a-tiko piše"! Jaz le to trdim, da smo na boljem, nego po stari ustavi, in da imamo zdaj več sredstev, da si pomagamo, ako hočemo in znamo. Crnovidcem sem pa nasprotnik zato, ker njih način ni tisti, ki budi ljudi na delo in srčno borbo; ni tisti, ki daje zaupljivost in energijo, brez ktere se ni nadjati nikdar veličin vspehov. Kakošen bi bil to vojvoda, ki bi svoji četi v enomer kričal: „Slabo je, slabo je; zgubljeni smo, zgubljeni!" Pa ljudje se tudi tacih prorokov, ki vedno sodnji dan prorokujejo, radi naveličajo ter jim vrata pokažejo. ¦Svet hoče ohraniti se in živeti, a ne poginiti.
Pa še druge razloge imam, zakaj da nam ne kaže proti novi državni uredbi pasivnim biti. Ne samo, da je bolja od prejšnje; da nam več naših glavnih želja izpolnuje, ona je tudi po večini avstrijskih neogerskih narodov sprejeta. Kdor nasprotno trdi, moti sebe in druge. Naj le pogleda v statistiko, kdor ne verjame. Ce se tudi na druge ne gleda, že to, da Nemci in Poljaki za njo stoje, daje večino. Ustava je tedaj zakonito delo, zato pa tudi v pravem konstitucijalnem smislu vezalna.
Moj drugi razlog je prepričanje da dvalizma za zdaj nikakor ni moči podreti. Njega podpira za zdaj še večina avstrijskih narodov; in pri tej večini ga podpira misel, da je on edini spas Avstriji. To misel mora skušnja ovreči; skušnja mora dvalizem ob kredit in vero djati, pred-no mu bo mogoče do živega priti. To je moje mišljenje. Ali čakaj e tega ne smemo križem rok držati. Utrjujmo in širimo avtonomijo na dani podlogi, krepimo narodnost, izobražujmo narod dušno in materijalno.
Kar se tiče združenja vseh Slovencev, bilo bi to, kakor nam, tako tudi sami državi na gotovo korist. Ali tisti, kterih pomoči za ta svoj namen potrebujemo, še tega niso prevideli. Naša skrb mora biti, da jih bolj in bolj prepričamo. Posebno je pa skrbeti treba,^da se te misli tudi naše ljudstvo in to najbolj po Stajar-skem, Koroškem in Primorskem poprime.
Vem, da mi spet kdo poreče: „kaj pomaga vse to; brez solidarnosti med Sloveni ni nobene pomoči. Res je to; samo naj nihče ne misli, da je solidarnost samo v vnanjih oblikah. Za zdaj med nami solidarnosti, vidne v vnanji obliki, res ni. Vzrok temu je, ker so naše razmere preveč različne, da doslej niti ni bilo mogoče trdnega skupnega programa narediti. Ali v eni, in to glavni reči smo vendar po sami naravi zmirom solidarni, tako, da nas nobena sila ne more razdružiti, to je: Braniti in krepiti svojo slovansko narodnost. V tem smo vsi eden; v tem imamo vsi skupen dobiček in skupno škodo. Kdor koli v tem smislu dela, v glavni reči solidarno dela, če tudi po različnih oblikah. Ta, ta solidarnost je bila tudi nam, slovenskim poslancem vodilo.
Ali nismo mi Sloveni tudi prepričani, da nam je treba skupnega literarnega jezika? Pa vendar še zmi-rom vsak svoje posebno narečje pišemo. Zakaj ? Zato, ker ne moremo drugače. Ravno taka, verjemite, nam se godi v politiki. Le tistim, ki naših okoliščin ne poznajo, ki so pijani nekterih političnih fr&z, le njim se vse lahko vidi.
Tako sem razložil odkritosrčno svoje misli, po vesti in vednosti, brez druzega namena, nego da bi — sreči naroda našega — dobri reči služil.
Jaz dobro vem, da bi se bil mnogim bolj prikupil, ko bi bil novi ustavi dobro zabavljal; še kteri naših časnikov bi me bil za to pohvalil. Ako tega nisem hotel, bodi dokaz, da nisem sebičen; da mi je resnica več, nego časnikarska hvala.
Zato pa tudi prosim vse tiste, ki bodo te moje sestavke sodili, naj ne gledajo na osebe, niti na mojo, niti na druge, nego na stvar in na resnico!