Poštnina plačana v gotovini. Izhaja vsak petek. Leto V. Št. 23. SLOVE Uredništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta št. It Naročnina četrtletno 15 Din za pol leta 30 Din za vse leto 60 Din Posamezne številke 1.50 Din Za inostranstvo celoletna naročnina 90 Din Ljubljana, 5. junija 1936. * % ftUUAJ IIA Upravništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta i? Poštnočekovni račun: Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo Oglasi po tarifu Tiska Zadružna tiskarna (M. Blejec) v Ljubljani Minimalne delavske mezde Že nekaj časa se zavzemajo socialisti in delavska r.hnrnice za uzakonitev minimalnih delavskih mezd. Ta zahteva je na videz za delavstvo zelo koristna, ker bi se na ta način vsaj na papirju preprečilo, da bi podjetniki delavcev ne mogli plačevati pod določenim minimumom. Dobrota uzakonitve minimalnih mezd je pa samo navidezna z ozirom na izkušnje v drugih državah. Te izkušnje so pokazale, da minimalne mezde postajajo kmalu maksimalne, to se pravi, da podjetniki v kratkem času vse delavske mezde pritisnejo na to najmanjšo z zakonom določeno višino. Ker se pri določanju minimalnih mezd na to ne misli, se minimalne mezde določijo res na minimum, to je na najnižjo mogočo višino. Uspeh uzakonitve minimalnih mezd je zato za delavce ta, da se vse mezde izenačujejo na tej naj nižji ravni. Namesto da bi se delavcem z uzakonitvijo minimalnih mezd socialni in gospodarski položaj zboljšal, se veliki večini njih, ki so dotedaj imeli malo boljše plače, poslabša na ta minimum. To bi moralo biti socialistom in voditeljem delavskih zbornic znano iz dosedanjih izkušenj v drugih državah in zato se jim je čuditi, da se prizadevajo za uzakonitev minimalnih delavskih mezd. V naši državi je pa uzakonitev minimalnih mezd še bolj kočljiva zadeva. Naša država je sestavljena iz pokrajin, ki so po razvoju civilizacije in po gospodarskih razmerah med seboj časovno zelo, zelo narazen. Zato je razumljivo, da se tudi življenjska raven in človeške potrebe v posameznih pokrajinah bistveno razločujejo. Ni s tem rečeno, da morajo delavci nujno v pokrajinah, kjer so bolje plačani, tudi bolje živeti. Kjer so bolje plačani, je tudi draginja življenjskih potrebščin večja in je sploh življenje drugače urejeno, tako da delavec z boljšo plačo dostikrat slabše izhaja kakor pa v manj naprednih deželah z nižjo. Če bi n. pr. angleški ali nemški delavec prejemal tako plačo kot naši jeseniški delavci, bi moral v Angliji oziroma Nemčiji poginiti v najkrajšem času od gladu. Če bi se tedaj v naši državi uzakonile za celo državo enotne minimalne delavske mezde, bi to pomenilo za nekatere pokrajine pravo gospodarsko revolucijo. Z zakonom bi se hotelo preprosto diktirati celi pokrajini, da naj začne drugače gospodariti in živeti. Če bi se zaostalim pokrajinam naložilo, da morajo plačevati take mezde, kot so sedaj povprečne mezde v dravski banovini, mora večina podjetij v teh pokrajinah propasti, ker so doslej producirali na osnovi svojih nizkih mezd. Iz izkušenj, ki jih imamo, se to sicer ne bi zgodilo, ker se v teh pokrajinah zakonskih predpisov ne bi držali ali bi pa zakonske predpise obšli, kar se da precej lahko napraviti tudi pri določitvi minimalne mezde. Saj nam je znano, da nekatera podjetja v južnih krajih svojih delavcev ne plačujejo po več mesecev. Zato je lahko obljubiti minimalno mezdo, ki se potem ne plača. Kjer je kljub sodnijam in kljub socialnim napravam mogoče, da delavci ne dobe plače po pol leta, je mogoče tudi vse drugo. Z določitvijo minimalne mezde po višini naprednejših pokrajin bi se tedaj nič ne doseglo, nasprotno: pri nas bi gotovo delavske plače padle pod dosedanje povprečje, na jugu se pa položaj delavcev ne bi' zboljšal, ker se zakona ne bi držali. Če bi se pa določile minimalne mezde za celo državo po višini gospodarsko zaostalih pokrajin, pomeni to za slovensko delavstvo, da pridejo Motijo se pa naši gospodarstveniki, da bodo potem samo delavci strgani, tudi gospodje podjetniki bodo kmalu začeli hoditi v pošvedranih čevljih. V katerih krajih v Sloveniji se pa danes relativno še najbolje živi? Tam, kjer je industrija. Tam je še največ denarja v prometu, tam dela še obrt in trgovina, štacu-narji, gostilničarji itd. Vendar te gospodarske razgibanosti ne oživlja podjetnikov denar, ki ga le malo pride v promet, temveč denar delavcev. Delavec je tisti, ki ne nalaga denarja in ne hodi drugam na zabave, temveč pusti ves svoj tedenski zaslužek v domačem kraju, pri domačih trgovcih, { obrtnikih in kmetih in še drugih, ki znajo pod eno ali drugo pretvezo (kulturno ali nekulturno) vleči denar iz ljudi. Znižajte delavcem mezde, znižali boste zaslužek domači trgovini in obrti in vsemu gospodarskemu in kulturnemu življenju spodrezali korenine. Tak način izenačenja delavskih mezd bo imel isti nasledek za slovensko gospodarstvo, kakor jo ima kmečka zaščita. Tako izenačenje bo končna stopnja k popolnemu zedinjenju Tega naj se zavedajo socialistični voditelji delavskih zbornic in pa industrialci, ki so tudi zadnje čase začeli priganjati za izenačenje delavskih mezd v celi državi. Naši gospodarstveniki, ki lezejo v vedno večjo stisko in z grozo opažajo, da se drugod po svetu gospodarstvo nekako popravlja, samo v Sloveniji gre še kar naprej navzdol, so nenadoma prišli na misel, da je vzrok njihovim slabim kupčijam to, da zaradi velikega razločka med delavskimi mezdami pri nas in na jugu niso konkurenčni. Tako so nazadnje izumili, da so prav za prav naši delavci, ki se še niso s svojimi mezdami zedinili, vzrok, da obrt in trgovina v Sloveniji ne cveteta tako, kot so si predstavljali ob prevratu, da bi v tej državi morala. Če pravijo naši podjetniki, da niso konkurenčni naproti podjetnikom iz južnejših krajev, povedo s tem tudi, da imajo v teh krajih konkurenčna podjetja. Čudno, pred desetimi leti tam te konkurence še ni bilo, danes pa pravijo, da je je vedno več. Pri nas zapiramo tovarne, skrču-jemo obrate in odpuščamo delavce, doli pa nastajajo nova podjetja. Tako si vendar naši gospodarstveniki ob prevratu niso predstavljali zedinjenja. Saj je znano, da je njihov jugoslovenski nacionalizem slonel na prepričanju, da bo Slovenija tovarna in trgovska hiša za celo Jugoslavijo. Koruzo gor, kramarsko robo dol — to geslo je podžigalo slovenske podjetnike v njihovem jugoslovenskem nacionalizmu. Zaradi dobičkov, ki so si jih na ta način obetali, so bili pripravljeni darovati tudi slovenski jezik in kulturo. Kljub vsem tem žrtvam se je pa izkazalo, da so bile misli naših gospodarstvenikov ob prevratu samo varljive sanje. Če bodo tako rasla konku- Slovenska slikarja Drago in Nande Vidmar (Razstava umetniškega društva »Slovenski lik« od 29. V. do 15. VI. t. 1.) \ ^^kopičevem umet. paviljonu v Ljubljani je odprlo 29. maia t. 1. umet. društvo »Slovenski lik« razstavo slik dveh svojih udov, Draga in Nandeta Vidmarja. Napolnjene so tri dvorane. Tista skupina naših oblikujočih umetnikov, ki je združena v društvu »Slovenski lik«, tudi takrat ni zatajila slovenstva, ko je nekaj za umetnost sicer malo pomembnih ljudi zoper voljo tovarišev hotelo zanesti v slovensko oblikujočo umetnost »dravobanstvo« ter je krstila novo umet. organizacijo z imenom »Društvo lik. umetnikov dravske banovine«. Umet. društvo »Slovenski lik« je nadaljevanje nekdanjega »Kluba mladih«, ki je razstavljal, dobro vedoč, kako velikega pomena je ?a nas slovenska kulturna propaganda v tujini, pred leti v Pragi, na Dunaju, v Parizu, v Berlinu, Hodoninu in menda tudi v Ameriki. Predsednik »Slovenskega lika« je France Kralj, razstavijalec Drago Vidmar pu tajnik. »Slovenski lik« je prvikrat razstavil v Zagrebu lansko leto. Ima namen v slovensko oblikujočo umetnost zanesti slovensko ljudsko vsebino in iz ljudstva izoblikovati slovensko umetnostno obliko. Predgovor v seznamu za razstavo bratov Vidmarjev pravi, da »ce je umetnost najvišje dognanje vsega človeškega, njegovega časa, njegovih težav in borb, njegovega veselja in žalosti njegove zemlje in ljubezni tedaj ne sme bežati od njega.« Predgovor k seznamu pa pravi tudi: »Umetnik ne more biti osamljen. Umetnik ne ustvarja zase! Če pa ustvarja, naj ljudstvo prisluhne in obstane! Iz svojega lastnega rodu je!« Cilj, ki ga imata brata Vidmarja, je vreden pohvale. Tudi po predmetu naj bo oblikujoča umetnost domača, raste naj iz domače zemlje! Tako bo postala oblikujoča umetnost razumljivejša širokim ljudskim množicam doma in bo tudi za tujca zanimivejša, ker bo po predmetu izvirna. Nasprotno pa mora sijati iz umetnine tudi duhovna vsebina, slovenska duhovnost, če naj bo umetnina resnično močna. Slovenstvo je v umetnosti vse, kar ustvari slovenski človek iz globočin svoje duše. Čim bolj globoko zajema slovenski človek iz svoje duše, tem bolj slovenska bo umetnina. Brata Vidmarja zametujeta sedaj ekspresionizem, čeprav sta zrastla iz ekspresionističnih časov. Iščeta stvarnosti, resničnosti v življenju. Ne gre jima za zunanji videz ljudskih predmetov, ne za kakšno »nacionalno« burko, ampak za živo življenje, za bitje in nehanje ljudi na slovenski zemlji, za njih trpljenje, težave in veselje. Koliko sta ta svoj cilj in cilj »Slovenskega lika« (mogoče bi bilo še bolj domače ime »Slovenska oblika«!) dosegla, je sedaj vprašanje. Prvi vtisk, ki ga ima človek, ko stopi v razstavo, ni neposreden. Šele, ko ogledaš razstavljene slike dvakrat, se ti pokaže, da je v slikah mnogo več, kakor bi mislil na prvi pogled. Mogoče je vzrok za to tudi dejstvo, da ni v razstavi zadosti kontrastov. Resnica je, da je pri kolektivnih razstavah enega ali dveh umetnikov, ko je eno delo drugemu kolikor toliko po tehniki podobno, aran-gement posebno težak. Ce pa opazuješ na razstavi bratov Vidmarjev slike posebej, naideš kvalitete. V splošnem je treba reči, da so dela Draga Vidmarja dosti močneje občutena in bolje podana ka- kor njegovega brata Nandeta. Pri obeh prevladujejo belkasto-sivi toni, posebno pa v slikah Draga. Nande ima več zelenkastih, rdečkastih in modrih barv in senc, so pa njegove slike bolj trde kot bratove. Nandetovi »Vaški dečki« so pa, kar se tiče figuralne kompozicije, prav dobro delo, posebno so pa zadeti značaji dečkov v obrazih. V veliki Nandetovi sliki »Poljska delavka« je ozadje skoraj nerazumljivo. Take stvari zna podati Tone Kralj z velikim občutjem. Dragova figuralna dela imajo močno črto, tako sta n. pr. sliki »Na njivi« in »Naborniki« polni gibanja, prav tako pa tudi slika »Voli«. Drago Vidmarjeve pokrajine »Predpomlad«, »Korošica«, »Pokrajina« in »Zimska pokrajina« se po načinu slikanja močno razlikujejo od drugin njegovih del, so žive, občutene in velike neposredne umetnostne moči. Te krajine so gotovo najboljše stvari na razstavi. Oba Vidmarja pa podajata obraze slovenskih ljudi iz Štajerske tako resnično, da vidiš iz njih figuralnih slik pravo štajersko deželo. Vidiš štajersko ljudstvo in njegov delovni dan in prav zaradi tega delovnega dneva se zdi, da je kolorit bratov Vidmarjev tako belkasto-siv, kot je enakomerno in vsakdanje življenje in trud našega kmečkega človeka. Gorske krajine, ki jih delata oba Vidmarja, pa niso na tisti višini kot so njiju figuralna dela; manjka jim perspektive in pa tudi risanja. Vidmarja naj delata, za kar imata smisel in voljo. Gotovo bosta, če bosta našla dovolj kupcev in tvarne podpore, bolj in boli odkrivala ne le resnično življenje slovenskega delovnega človeka, ampak pddajala bolj in bolj tudi slovensko duhovnost v svojih delih, duhovnost, ki je bistvo umetnostnih višin. R-i, renčna podjetja na jugu, kot sedaj, naši trgovci in obrtniki kmalu ne bodo imeli več kam prodajati svoje robe. Kam se bo potem naslonil njihov nacionalizem? Vendar, kogur udari Bog s slepoto, ga udari do kraja. Namesto da bi spoznali naši gospodarstveniki svojo zgrešeno politično dejavnost, so se spravili na naše delavce in hočejo njim »uediniti« še mezde, tako da bodo s tem uničili še domači trg, kolikor ni uničen že s kmečko zaščito, da bodo na ta način ostali sploh brez trga, ker tistega na jugu kmalu več ne bo. Zakaj bi pa Bosanci kupovali premog v Trbovljah, če ga imajo pa doma dosti in zakaj bi Hrvatje kupovali klobuke v Škofji Loki, če jih znajo tudi sami delati itd. itd. Ker so gospodarske in politične razmere v naši državi postale danes tako otipljive, tudi slovenskim gospodarstvenikom pri vsej njihovi omejenosti in slepoti ne moremo pripisovati, da jih ne bi spregledali. Če kljub temu svojega lažinacio-nalizma in svoje politične usmerjenosti ne spremene in se hočejo za nekaj casa rešiti s takimi. za ves narod pogubnimi poskusi, kakor je izenačenje delavskih mezd, potem si ne moremo drugega misliti, kot da gospodarijo po načelu: Apres nous la deluge. Če je pa tako, gospodje, vas bo slovenski narod morebiti preje, kot si mislite, izpljunil iz sebe. Na koncu bodi zaradi popolnosti omenjeno, da obstoji glede mezd še tretji predlog, da se določijo različne mezde po različnih banovinah. S tako rešitvijo se pa uzakoni neenaka konkurenca med podjetji v posameznih banovinah in tako stanje je za tisto banovino, ki bo imela višje določene mezde, čisto nevzdržno. Vsa nova podjetja bi se nato ustanavljala v tistih banovinah, kjer bi bile mezde naj nižje določene in še stara bi se selila v te banovine. Banovine bodo nato začele med seboj tekmovati v znižavanju mezd, da čim več industrije privabijo k sebi. Za Slovenijo pomeni ta rešitev, da bi se počasi vsa gospodarska delavnost, vsa podjetja preselila na jug in za njimi delavci: depopulacija. Dr. I. P. Od besede k dejanjem Priobčujemo dopis v pričakovanju, da slišimo o stvari še drugo mnenje. Ur. Trpke in resne besede je nekdo v zadnji »Sloveniji« naslovil na vodilne može slovenskega duhovnega življenja. Naj ne bi preslišali tega krika užaljene, ponižane, v svojem ponosu ranjene slovenske duše. Ti očitki, klici in pozivi se bodo množili. Nemir se je vselil v naša srca in ni je poti nazaj v lagodno življenje. Slovenski človek bije danes boj s samim seboj in si izprašuje^ vest. V tisočih se bije danes ta boj za lastno očiščenje. Do tega je moralo priti. Obračun s preteklostjo je potreben, nujen. Sodbe bodo marsikrat tri e, krivične — objektivne šo pač mogoče samo ’• zgodovinski razdalji — a razkriti moramo b'ez-pogojno vso tragiko in nečistost, vse slabosti dosedanjega slovenskega življenja ter spoznati vzroke naših porazov in narodnih katastrol. Konec moramo napraviti vsem samoprevaram in zavesti se moramo trde realnosti ter težkih pogojev, ob katerih smemo upati na boljše dni. Težki in trdi bodo ti pogoji. Dajmo slovo vsem umišljavam. Resnici je treba pogledati v obraz, naj je še tako kruta. Strahotna je stiska, v kateri Slovenci živimo: fizična, moralna, narodna, socialna. Bolj ogroženega naroda, v svojem življenjskem bistvu ogroženega, ni v Evropi, kot je nas. Ne mislimo samo na žalostno usodo zamejnin 10-jakov. Nemogoče je, da bi v takem položaju se nadalje živeli življenje, kakršno ie bilo dosedanje. Če današnji duhovni tvorci slovenske kulture, torej tisti, katerih življenjski smisel in namen je najtesneje povezan z usodo naroda, ne čutijo tega v globini svoje duše, potem je to dokaz naše duhovne dekadence. Danes biti ^Slovenec, biti slovenski razumnik in se kot tak čutiti, pomeni prevzeti nase vso bridko dediščino iz dobe ponižanja in hlapčevstva ter vso odgovornost za preobrazbo naše miselnosti in vso odgovornost za zdrav razvoj našega bodočega življenja. Nobeden se ne bo mogel odtegniti svoji dolžnosti, kdor noče veljati kot moralna šleva in zoprn sebičnez. A kdo naj nam pokaže pot? Ne pričakujmo preveč in vsega od naših veljakov. Marsikateri je dal, kar je mogel dati. Najmanj odloča v dobi, kakor je naša, socialni položaj. Vsakdo je poklican. Naj se ne ponovi, kar smo doživeli v zgodovinski prevratni dobi, ko je čakal drug na drugega. Kdor je sposoben za močno iniciativo, kdor nam da zgled velike vere in velikega poguma, ta je naš človek. Ne bomo vpraševali, kaj je. Zato velja vsem poziv, ki čutijo v sebi stisko tega časa in voljo do akcije: Združujte se, ustvarjajte si skupine in z njimi možnosti za medsebojno spoznavanje, za izmeno misli in mnenj ter možnosti za skupne nastope. Več glav, več misli. Jz majhnega kroga se lahko porodi velika stvar. Odvisno je od ljudi. Le ne stati ob strani! Naj- sposobnejši, stoječ ob strani, je obsojen, da se vtaplja v pesimizmu in anarhični zagrenelosti. Najskromnejši lahko opravi veliko delo. Odločilen ni samo razum. Danes odloča bol j ko vse drugo moralna moč. Samo da pride v naše življenje nekaj razgibanosti. Sorodni ljudje se potem že najdejo. Marsikdo se čuti osamljenega in niti ne sliiti. koliko ima v svoji bližini somišljenikov. Do skupne akcije ne pridemo, dokler se ne ustvari v našem razumništvu moralno in intelektualno močna skupina, ki bi postavila slovensko vprašanje v ^središče vsega svojega dela in slovensko misel kot vodilno misel svojega hotenja. Slovensko misel v njeni duhovni, socialni in politični širini. Ne kot zakupnik slovenstva, ampak v tem smislu, da bi bila v svojih akcijah povsem neodvisna, avtonomno slovenska in prosta na desno in levo. Brez take skupine z močno moralno avtoriteto nimamo in ne bomo imeli kri-stalizacijske točke za zbiranje in oblikovanje naših moči in ne vezi, ki bi s potrebnim moralnim ugledom povezala vse skupine od desne in leve v skupno slovensko akcijo. Nezaupanje bo spremljalo vsak nadaljnji poskus v tej smeri. Ta skupina bi bila regulator našega življenja v tem smislu, da bi izločili vse, kar utegne slabiti našo moralno in duhovno odporno moč in ovirati združitev vseh sil. Iz prvotno majhne delovne skupine bi morala polagoma zrasti vsesplošna akcija, ki bi zajela vse duhove, mladino kakor starino. Oblike našega skupnega nastopa in odpora pri nas ne bodo iste kot drugod, zrastle bodo iz posebnih pogojev slovenskega življenja in slovenskih razmer. Bližajo se nam tako usodni časi, da naš šibki narodni organizem ne prenaša nobenih tveganih in lahkomišljenih poskusov. Zato morajo danes stopiti v ozadje vsi postranski računi katerihkoli sku pin in struj. Kdor bo delal za skupno stvar, bo delal tudi zase, kdor se bo odmikal, bo škodil tudi svoji stvari. Izsiliti moramo enotnost in disciplino v zadevah, ki so nam po spoznanju vseli resnih, razsodnih ljudi danes skupne. Opazovalec Izbran fižol 28. Kdaj bo pri nas tako? Jimmv Thomas, najsposobnejši angleški minister za Kolonije, najpopularnejši politik angleškega ljudstva, človek brez popolne ljudskošolske ižobrazbe, ki je nagovarjal druge ministre s krstnimi imeni in ni vzel pipe iz ust niti pred angleškim kraljem, iz londonskega blata zrasli proletarec, prodajalec časopisov, čistilec vagonskih osi, strojnik in železničar, je te dni demisioniral. Zakaj? Samo zato, ker sta ga žena in sin po nerodnosti spravila v sum, da je bil v domačem krogu nepreviden in izbrbljai nekaj, kar je omo- fočilo borzne spekulacije in stave na vprašanje, ateri davki bodo z novim proračunom zvišani. Pred posebnim, od vlade postavljenim sodiščem je moral odgovarjati on, aktivni minister, in sam je zahteval, da se zadeva preišče, kakor hitro je zvedel, da se omenja ime njegovo, njegovega sina, njegove žene. In to sodišče še ni izreklo nobene sodbe, to sodišče ga je zasliševalo tako, kakor je preiskovalo vse ostale, aktivne ministre, po okolnostih pa je postal on sumljiv, nič več, in je še celo vprašanje, če je res sumljiv. Pa je demisioniral. Njegova kariera je uničena ... Tako neuklonljivo je angleško javno mnenje, kadar zasluti nevarnost, da se vtihotapi v angleško javno upravo nam tako dobro znana žival: korupcija. Spominjajte se tiskovnega sklada tednika w Slovenije"! Prepričane Slovence, ki jim je slovenstvo zapoved vesti in nravnosti, prosimo, da podprejo raziirjevanje čiste slovenske misli s tem, da nakažejo primeren znesek za tiskovni sklad našega tednika »Slovenije«. Ivan Cankar: Predmestje (Konec.) Število brezposelnih tisti čas cenijo samo na unaju na 30.000, v vsej Avstriji, vštevši Bene-jo in Lombardijo, na 150.000. Velikansko število ozirom na dejstvo, da je država tedaj bila še do ) odstotkov agrarna. Iz strahu pred naraščajočo udsko nezadovoljnostjo se je vlada odločila za iv na dela. Kako velika je bila potreba, se vidi tega, da se je takoj prve dneve, v začetku maja, dasilo 6000 delavcev, dober mesec pozneje pa ]\ je delalo že 16.000, in sicer najtežja dela. 1 o sčini so kopali jarke — za par krajcarjev na dan. Dunaj je tedaj štel 260.000 prebivalcev. Temu asproti bi bilo število brezposelnih neznatno, omaj 12 odstotkov vsega prebivalstva. Z ozirom a takratne razmere vseeno velikansko Število, rez dela niso bili samo bivši delavci, ampak tudi artniki, ki jih je uničila naraščajoča industrija, tradali so tudi zaposleni: poleg delavca obrtnik, mli trgovec, uradnik. Lačen in raztrgan je bil idi kmet. , . . Nad polovico delavstva, zlasti v tekstilni m-ustriji, so bile ženske in otroci obojega spola 1 9. leta dalje. Povprečni zaslužek za 12 do 14-rno delo je znašal po 3 in pol do 7 krajcarjev a dan. Čeprav je kupna moč krajcarja bila neuko enaka vrednosti današnjega dinarja, je pri rašni draginji plača komaj zadoščala za kruli ae osebe. Deželo so preplavljale trume brezpo-dnili, proseč kruha in cap, da pokrijejo goloto, 'anašnji Prater je bil eno samo velikansko ta-orišče brezposelnih, ogražajočih mesto in oko-co. Med temi in delajočimi skoraj ni bilo razlike, riti pod streho kot kmečki hlapec ali dekla, je ila že zavidanja vredna sreča. t Pretirano? Ljubljana kot veliko prometno kri-šče z majhnim številom prebivalstva — 19.000 — je tedaj živela od trgovine in obrti, večje industrije pa ni imela, vendar razmeroma več ko danes. Obstajali sta že predilnica in cukrarna, poleg še nekaj večjih obratov in obrti, ki se jim širokosrčno lahko prizna industrijski značaj v smislu tiste dobe. Vendar vse te tovarne in večji obrati skupaj niso zaposlovali nad 1500 oseb, visoko računano. 12 odstotkov bi dalo 180 brezposelnih, od vsega prebivalstva pa 2280. Kam bi z njimi tedanja Ljubljana ob popolnem pomanjkanju slehernega skrbstva? Predilnica, pozneje »C. kr. predilnica in tkalnica«, je zaposlovala prav do srede svetovne vojne povprečno nad 350 oseb. Dasi je tedaj veljala za moderen obrat, neprimerno boljši od enakih drugod, bi bila danes preprosto nemogoča. Preživel sem mnogo ur v njej, znani so mi bili vsi koti — tedaj sem bil še nerazumen; a danes mi je jasno, kako so nastali »Tkalci« in zakaj so poleg rudarjev baš tekstilci bili najvnetejši nosilci revolucionarne misli. Delo od 6 zjutraj do 8 zvečer z enournim odmorom opoldan. Povprečni zaslužek še v letih devetdesetih in pozneje petintrideset krajcarjev na dan. Ozračje zadušljivo, polno strupenega prahu in smrdečega olja; p« vseli kotili železni Kremplji prežeče smrti. G. Jože Gosti n c a r , sedaj minister v pok., ve, kako je bilo, pa je obljubil napisati spomine na ta nekdanji pekel sredi »bele« Ljubljane. Toliko samo mimogrede, za primer, da je v Ljubljani tedaj vladala še dosti velika »blaginja«. V primeri s severom in deželo. A davčni vijak je pritiskal bolj in bolj, državni bankrot je uničil milijone ljudskega premoženja, denarja je ziihte-vala tudi vojska. Kmet ni mogel več, buknil je klic po odpravi tlake, oživel je »boj za staro pravdo«. Dunajska kmečka okolica se je zganila — razlegnilo se je: Proč s tlako! Kruha in svobode! Dol z absolutizmom! Oglasilo se je tudi meščanstvo, tisti čas nosilec svobodne miselnosti. Kmet, delavec, meščan — vsem na čelu študent. Glas želodca je strašen. Do prvega večjega nastopa je prišlo 13. marca pred palačo deželnih stanov (deželnim zborom). Velikansko množico je družila ena sama zahteva, klic po kruhu in svobodi, po svobodi tiska, da lahko svobodno izrazi svoje zahteve. Vlada pa se je odločila, da »zatre nemire v kali«. Namesto kruha je poslala nad množice vojaštvo, na povelje nadvojvode Albrechta so zagrmele salve. Lačni so prejeli »ognjeni krst«, streli iz pušk so dali signal, začela se je marčna revolucija. Množice je popadla silna razburjenost, iskra je švignila v predmestja, vnel se je plamen, po ulicah so zrastle barikade. Večerno nebo je zažarelo v krvavem sijaju ognjenih zubljev, pripoveduje sodobnik; od Badna in še dalje do Dunaja eno samo ognjeno morje. Zagorele so tovarne, besneči element je zajel mitnice in carinarnice, goreli so davčni uradi in vse, kar je ljudski jezi bilo v spotiko. Še tisti večer je odnesel Metternicha, največjega nazadnjaka tiste dobe. Vlada je v strahu obljubila odpravo cenzure, oborožitev študentov in prosvetijgnost. Numesto izvršenih obljub pa je že naslednji dan sledilo imenovanje generala kneza_ Win-dischgratza za dunajskega diktatorja. Prepozno. Množice se že pripravljajo na splošen napad na cesarski dvor (»Sturmpetition«), ko razglasi vlada, da je cesar »na pritisk ljudske volje« cenzuro odpravil in dovolil ljudsko oborožitev. Množice zahtevajo tudi ustavo, ki jo cesar pozno zvečer obljubi. Naslednji večer cesar razglasi ustavo in prekliče diktaturo. —Teden dni pozneie izidejo Bleivveisove »Novice« v slavnostni obliki brez cenzure. Ižanci udarijo na grad, znosijo urbarje na dvorišče, jih zažgo in nato sam grad. Zatem se napotijo v Ljubljano, oboroženi s ko- SLOVENIJA Stran 3. Politična izjava ministra predsednika dr. Milana Stojadinoviča Na ustanovnem državnem zboru JRZ je imel dr. Milan Stojadinovič velik govor. Iz njegovega govora so posebno važne izjave, ki izražajo politični program za bodočnost. Naj navedemo samo nekatere odstavke: C) samoupravi se je izrazil sledeče: »V našem programu je naglašeno načelo samouprave v širokem obsegu. To je naš politični ideal. Mi bomo delali za njegovo uresničenje. Že 11 let obstaja v našem javnem življenju velik nesporazum. Mi smo bili vedno za najširšo samoupravo, drugi so zahtevali avtonomijo, tretji federacijo. Nihče pa med tem ni podal točne definicije onega, kar je zahteval, in ni označil vsebine svojih želja. Mislimo, da je najvažnejša vsebina in širina kompetence tistega, kar se predlaga za posamezne upravne, enote.« O svobodnem razvoju političnega življenja je povedal sledeče: »Stranka je za ustavno in parlamentarno ureditev države v demokratičnem duhu, to je druga točka našega programa. V duhu celokupnega našega naroda je globoko ukoreninjen ideal svobode. Naši najboljši pesniki so peli o svobodi. Naši umetniki so posvečali svoja najlepša dela svobodi, naši državniki so delali za svobodo in so izpostavljali svoja življenja za ta narodni ideal. Veliki kralj Peter je prevedel knjigo Johna Stuarta Millea »O svobodi«. A kaj naj porečem o tistih mnogoštevilnih znanih in neznanih junakih, ki so žrtvovali svoje življenje za svobodo v tistem težkem času, ko političnega življenja pod vlado JNS ni bilo. Mnogi iskreni domoljubi so se v skrbeh vpraševali, kako bi se našei izhod iz ta-kegu položaja. Toda nam, današnjim nositeljem programa JRZ, je uspelo, da smo v zelo kratkem času, kljub vsem težavam, na katere smo naleteli tudi tam, kjer jih nismo pričakovali, prišli do obnove svobode političnega življenja. Praktično smo obnovili demokracijo in državljanske svoboščine. Tako smo speljali državo brez mnogih pre-ttesljajev, kakršnih je sicer bilo v drugih državah ob sličnih prilikah, iz njenega težkega stanja na pravo pot. Našli smo zelo reakcionarne politične zakone, pri njihovem izvajanju pa se je posrečilo, da smo ljudstvu vrnili demokracijo in svobodo v obsegu, kakršne doslej še ni imelo. Na ta način smo omogočili svoboden razvoj političnega življenja. Upamo, da bomo na ta način lahko že v kratkem uvedli tudi nove svobodoumuejše politične zakone. Dokler pa ne odstranimo vseh elementov neredov, ki hočejo . zlorabi jati svete dobrote narodnih svoboščin, pa naj se nahajajo na skrajni levici ali na skrajni desnici, bi grešili proti življenjskim koristim ljudstva in države, če pri izbiri primernega trenutka za novo politično reformo ne bi bili oprezni.« O kmečki zaščiti je podal izjavo: »Kmet je najštevilnejši stan v naši državi. On je tudi najštevilnejši člen naše stranke in zato bomo njemu posvetili tudi največje skrbi. Poleg drugih vprašanj ga sedaj najbolj zanimajo tri vprašanja: vprašanje dolgov, vprašanje nesorazmerja cen med agrarnimi in industrijskimi izdelki in vprašanje novih kreditov. Vsa-ta vpra- sami in cepci, a jih prestrežejo po grofu Auerspergu poklicani drugonci. Zaradi teh izgredov razglasi gubernialna vlada v Ljubljani 28. marca nad vso deželo obsedno stanje in se brani ga preklicati cclo potem, ko dunajska vlada to odredi. Trajalo je do nekako konca oktobra. Do nemirov je prišlo tudi drugod po deželi, medtem ko je Ljubljana bHa popolnoma mirna. Na Dunaju pa je vihrala bitka tudi za Slovence. 1 rvnn krvavim so sledili mnogi še viharnejši dnevi. Večje in manjše bitke so se ponavljale prav do novembra Cesar je dvakrat pobegnil: prvič na 1 irolsko, drugič v šlezijo. Prvo ustavo so poleg proletariata odklonili zlasti slovanski narodi. Tudi Slovenci so sabotirali volitve v frankfurtski parlament. Revolucija je oživela slovensko narodno zavest. Ustanove se prva slovenska politična društva v Ljubljani in celo v Gradcu in na Dunaju. Pojavi se prvi konkretni slovenski politični program: Zedinjena Slovenija pod — habsburškim žezlom; pa tudi: —_ Svobodna kraljevina v zvezi s — Hrvati in Srbi. Obvelja Bleiweisovo geslo: za vero, dom, cesarja. Klici po kruhu in svobodi niso več ponehali. Delavske množice so zahtevale svobodo besede in tiska, svobodo združevanja, svobodne volitve. Na barikadah sta stala in padala delavec in meščan poleg dijaka, sin poleg očeta in matere. V tem ognju se ustanovi 24. marca prvo delavsko društvo: Prvo splošno delavsko društvo, ki mu sledi podobno v Ljubljani (tiskarsko) šele čez 20 let. V lada mešetari na vse strani, zbira vojaštvo in ga pošilja proti Dunaju. Malothe koncesije meščanstvo zadovolje, da popušča. Okoli mesta sc stiska vojaški obroč. Ljudstvo opazi, da igra vojni minister grof Latour z Jelačičem dogovorjeno igro in zabrani grenadirjem odhod iz mesta, h- oktobra začetek nove, oktobrske revolucije. Napad na vojaško skladišče. Grofa La- sanja so naša neprestana skrb. Ne moremo in nočemo jih več zavlačevati. Zlasti glede dolgov in kreditov bomo izdali dokončno rešitev, ki bo, kakor upamo, zadovoljila vse upravičene zahteve. Rešitev, ki jo pripravljamo, bo brez dvoma dokazala, da je Jugoslovanska radikalna zajednica največji prijatelj kmečkega ljudstva.« Odgovore na najbolj kočljiva in najbolj pereča vprašanja je sestavil predsednik JRZ tako, da je popolnoma opravičil sloves političnega mojstra, sestavil ga je tako, da nikakor ni postal ujetnik svoje lastne izjave in tudi tistim političnim sitnežem, ki vsako stvar bolje vedo, ni dal podlage, da bi se mogli preveč uveljavljati. Nobel zastonjkarstvo Na Golniku na Gorenjskem je zdravilišče za jetične, ki uživa po vsej državi najboljši sloves zaradi svoje lege in strokovne oskrbe. Naval zdravljenja potrebnih je zategadelj nanj tolik, da je stalno zaseden. Posebno tretji, t. j. najcenejši oskrbni razred. Zrak, glavno zdravilo, je pa v vseh razredih enak. Pa se je zgodilo, da je prišel gospod, čigar dohodke so cenili na 10.000 Din na mesec. Imel je pravico do enoletne brezplačne oskrbe v tretjem razredu. Prav in v redu, če ima kdo tako pravico — nihče mu je ne more kratiti. Ali gospod ni bil zadovoljen s tretjim razredom. Prosil je za sprejem v višjega. Ustregli so mu — in tudi to je v redu. Toda v takih primerih je navada, da prosilec založi primerno vsoto, iz katere se poravna razlika med nižjo in višjo oskrbnino. Pu so naredili izjemo, gotovo v dobri veri, da bo gospod s takimi dohodki in k j je vrh tega še znan kot javen socialni delavec, zanesljivo plačal. Po odhodu pa je ta gospod namesto denarja poslal banski upravi prošnjo za odpis dolžnega zneska. Kajpada mu je ta ustregla. Pod Marušičem seveda. Primer se je ponovil še enkrat. Takrat pa je bila smola, da je prošnja obležala do sedanjega bana. Kako jo je ta rešil, ni znano. Bolniki, ki so vsi srečni, če morejo ujeti kako posteljo vsaj v tretjem razredu — profesorji in duhovniki, pravniki in zdravniki, uradniki, obrtniki in delavci — so pa te misli, da komur je tretji razred preslab, naj si dražjega plača sam, posebno če je javen delavec in še s takimi dohodki, ki jih prejema celo ob bolezni. Današnji čas ni za to, da bi lačne vrane site pitale. Kdor hoče biti nobel, naj bo na svoj račun, ne pa na stroške revežev. Golomišenje Jugoslovenski nacionalni državni poslanec dr. Mirko Došen je našel sledeči genialni izhod za unitariste in federaliste in ga priobčil v šibeniški »Tribuni«;; »Mi jugosloveni zahtevamo z vso pravico od naših federalistov, da najdejo osnovo, na kateri bi se mogla izravnati naša ustavna državna misel — misel narodne enotnosti — s partikularističnimi potrebami in namerami posameznih dežel. Ko jih najdejo, bo z državnega stališča federalistični osnutek popolnoma enakopraven z unitarističnim, dokler pa jih ne najdejo, ostanejo federalisti zmeraj ob strani. t o u r j a množica izvleče in obesi na cestno svetilko. Bach zbeži. Jelačič potolče Dunaju na potnoč prihiteče Madžare. 22. oktobra je mesto popolnoma obkoljeno. 31. oktobra vdro čete Jelačiča in Windisch-gratza po silnih bojih v mesto. Bore se le še delavci z nepopisnim junaštvom. A omagajo, prešibki so, premalo jih je. Reakcija zmaga. Polnih osem dni »cesarski« ubijajo in plenijo po mestu. Padejo še neštevilne žrtve: mož, žena in otrok. Imena kakor: Robert BI um, Vence! Cezar M e s s e n h a u s e r pridejo v zgodovino. Krvavi boji so bili tudi drugod, posebno hudi v Pragi. Madžare so pomagali potolči na pomoč poklicani Rusi. Po Lombardiji je krvavo gospodaril »oče« R a d e t z k y. V nekaterih teh bojev so igrali Slovani dokaj žalostno vlogo. Po krivdi razmer. Sedanje ljudsko gibanje na Hrvaškem Jelačiča po pravici odklanja. Odklanja tudi Zrinjskega in Frankopan a. Prvi se je boril za tuje koristi, zoper svobodo drugih, in s tem tudi zoper svobodo naroda, ki mu je sam pripadal. Druga sta bila fevdalca, kakor Celjski grofje, in če so se njune koristi v tem in onem slučajno skladale s splošnimi ljudskimi, na tem nič ne spremeni. Poveličuje jih zlagana šolska zgodovina; nova doba piše z drugačnim peresom. Nedavno je objavil neki časopis citat iz Engelsove sodbe o Slovanih, češ: Tako je sodil ta mož o Slovanih! — Spoznajmo napake, ki so jih zagrešili posamezni predniki, napake, zaradi katerih so po nujnosti razvoja dogodkov morala trpeti cela pokolenja narodov, pa priznajmo: Pravilno je sodil! Ni bila samo sodba, nego tudi napoved, Iti se je izvršila natančno, kakor je bila napovedana. Na branik demokracije stopajo zdaj drugi. Kako se je pri nas mrcvarila velika francoska revolucija do konca svetovne vojne! »Francozi so Toda ali se morejo izravnati hrvaške parti-kularistične zahteve z osnovnimi načeli našega državnega življenja?« Ta alternativa je značilna za jugoslovene: postavljajo jo že 17 let, podtikajo svoji centralistični vsedržavnosti, ki v domnevi edina vzdržuje državo, preveljavljajo trditev v aksiom in tako zaznamujejo sleherno drugačno naziranje za pro-tidržavno. Kaj če lahko kaže vsak, da se vprav centralistični državni sestavi ne obnesejo niti tam, kjer stoji za njimi istovrstna in istorodna kultura in zgodovina, v katerih vlada ne samo en književni jezik, ampak tudi eno pismo! Kaj če človek dokazuje, da vodi centralizem v slabost, da so močne vprav države, osnovane na zakonodajni in gospodarski samoupravi dežel! Kadar centralist že ne najde dejstev, si vzdene drugo ime, pa pod tem drugim imenom centralizira še dalje in še huje. In spet mu je vsak, ki misli drugače, izdajalec države in »nacije« — kar je zanj seveda eno. Najmanj pa ne bo poslej mogoče, da bi centralist sodil in odločal o tem, če so na necentra-listični osnovi sloneči državni sestavi dobri ali slabi. Kajti demokracija si bo kljub JNS, kljub Ljotiču in Narodni odbrani in drugim nacionalistom vseli barv in odtenkov tudi pri nas utrla pot. To pa pomeni, da bo naše ljudstvo odločalo in odločilo, kako se hoče samo vladati. Kajti te je bistvena vsebina demokracije: ljudstvo se ne le vlada samo, ampak samo tudi odloči in določi obliko, v kateri se ta samovlada najuspešneje in najučinkoviteje vrši. Brez kakega nacionalnega jerobstva namreč. Jugosloven zoper jugoslovene Novosadski list »Dan« prinaša izjavo nekega vojvodinskega jugoslovenskega nacionalista Rada Lungulova, ki vzdihuje nad svojo usodo: »Najtragičnejša je usoda nas fanatičnih jugo-slovenov. Mi, ki smo propovedovali iz prepričanja jugoslovenstvo, smo danes vznemirjeni, ker so ga kompromitirali in profanirali razni tipi. Na obtožnih klopeh, v mnogih sodnih pravdah, v raznih aferah je bilo videti mnoge izmed njih.« Naj se Lungulov zanese: in še jih bo videti. Za čas in dobo, ko se spet kdaj jugoslovenski nacionalisti organizirajo v JNS, je ta izjava gotovo najbolj primerna opomba pod črto. Več tako ne more biti, kajti glede kakovosti jugoslovenov imajo Jugoslovani sploh in Slovenci in Hrvatje posebej še precej slabše mnenje. Tem slabše, čim bliže so lahko kdaj spoznali in v svojih žepih čutili jugoslovensko nacionalno edinstveno »ideologijo«. Generali JNS dravske banovine »Jutro« od 31. 3. 1936 je objavilo predsedstvo in izvršilni odbor JNS za dravsko banovino. Zanimivo je, da se je dr. Albert Kramar umaknil na podpredsedniško mesto in je predsednik bivši senator dr. Janko Rajar. Tu nekaj že ni v redu, ker vsak vajenec ve, da je pravi politični vodja — dr. K ramar. Ali je to koncesija Ivanu Puclju, ali je strah, da ne bi bilo preveč ljudi odbitih? »Pohod« že tako ugotavlja, da ne bodo naprednjaki sledili generalom, ki so privedli stranko do najtežjega poraza. dvignili pocestnico na oltar, razglasili so vlačugo za boginjo!« Kakor da ni šlo za kruli, za svobodo, za človečnost. Resnica se ne da utesniti v okove. Tudi 1. 1848.^ se je predstavljalo tako. In vendar je to leto izšla zarja svobode, ob katere žarkih se ogrevajo tudi narodi, katerih sinovi so bili njeni rablji. Proletariat sam, ki je zanjo trpel in krvavel, ni odnesel mnogo koristi. Ostal je predvsem brez volilne pravice, ki si jo je priboril šele čez šestdeset let. Ustava je bila v glavnem plod njegovih bojev, a on sam ni imel ničesar od nje; vse si je moral priboriti korak za korakom. Boji so bili še hudi in dolgotrajni, zakaj nekdanji njegovi sobojevniki so medtem postali dvorni svetniki. Dunajske barikade so žarele za vse narode, ne samo za Dunaj in Nemce. Ondotno delavstvo je do krvavega D o 11 f u s s - F e y e v e g a puča februarja 1934 vsako leto obnavljalo spomin na tiste velike dni. Leto za letom je na dan 13. marca prihajalo v velikanskih sprevodih na Centralno pokopališče, kjer leže pod mogočnim spomenikom v skupnem grobu žrtve marčne revolucije. Tudi Cankar je bil večkrat med njimi. Stal je tudi 28. novembra 1905 v bližini rampe red dunajskim vseučiliščem. Mimo njega so orakali vnuki in sinovi bojevnikov iz 1. 1848. Polnih pet ur. Morda je bil lačen, a je vztrajal; drugače bi ne bil slišal žvižgov. Mimo njega so korakale množice, kolona za kolono, predmestja so se vrstila, drugo za drugim — Ottakring, oddaljeni Floridsdorf, njegova misel pa je znabiti pohitela v preteklost, v čase, ko so prav tam hitele druge množice, dedi in očetje sedanjih, tudi proletariat iz predmestij. Žvižgi so ga predramili, žvižgi sinov dvornih svetnikov, katerih očetje so se tudi nekoč borili za kruh in svobodo. Pogledal se je in videl, da je po svojem ovratniku in po svoji obleki bolj podoben študentu kakor zidarju. In postalo ga je sram... J. K. Dr. Otmar Pirkmajer je »poslevodeči«. On je vedno »poslevodeči«. Pred upokojitvijo je bil »poslevodeči«, sedaj je »poslevodeči« in če si stranka kaj opomore, bo vedno »poslevodeči«. Dr. Marušič je bil žrtvovan nevolji pripadnikov in sploh ni v odboru. Dr. Dinko Puc in Adoli Ribnikar sta pa menda izostala sama — pre-friganca! V odboru je tudi Barle Janko, župnik v Ljubljani. Svoje čase so imele dunajske banke, če so bile še bolj judovske, v upravnem svetu tudi po enega katoličana, tako imenovanega »paradnega kristjana«. Tako mora tudi v krščanski stranki biti župnik. Župnik Barle ima samo dve mali na- Eaki. Njegovi stanovski tovariši ga ne priznajo ot svojega zastopnika in za njegovim političnim klobukom je še vedno zataknjena šenčurska spominčica. Robert Kump: Olimpiada 1936 Mali zapiski Prepovedan list. Državno pravdništvo v Zagrebu je prepovedalo širiti štev. 2 lista »Mali Istranin«, ki izhaja v Zagrebu. Razpust. Vlada je razpustila vodstvo slovenske zbornice za trgovino, obrt in industrijo. Vzete so torej funkcije dosedanjemu predsedniku Ivanu Jelačinu in vsem izvoljenim zborničnim svetovalcem. Kakor smo tudi v našem listu večkrat omenili, je zastopal dosedanji predsednik Ivan Jelačin, pa tudi nekateri drugi členi zbornice, zmeraj odločno koristi slovenskega gospodarstva. Zlasti je to slovensko stališče poudarjal na raznih občnih zborih trgovskih združenj letošnjega aprila.^ Zaradi tega so ga tudi jugoslovenski nacionalisti že od nekdaj postrani gledali. Nemci se z vso delavnostjo pripravljajo za bodoče igre in ko so Hitlerju predložili načrte za 11. olimpiado, jih je prečrtal in dejal: »Vse to je premalo; hočem, da bo olimpiada v Berlinu veličastne jšal« Drago Ulaga: »Knjiga o športu«. Najbrže bo XI. olimpiada v Berlinu ena »najlepših in najveličastnejših«. S 75 m visokega stebra doni olimpijski zvon in njegovi zvoki objemajo vso zemljo in kličejo mladino vsega sveta k plemeniti tekmi. In temu nepremagljivemu klicu se bodo najbrže odzvali narodi z vseh kontinentov od severnega tečaja do južnega. Vsi bodo prišli v Berlin z veselim srcem, da v plemenitem bratovskem tekmovanju proslave veliki praznik zdravja, moči in lepote in da se zbližajo in utrde prijateljske vezi vsi narodi. Poljaki, Francozi, Židje, Nemci, Črnci, Amerikanci, Japonci, Kitajci, Armenci, Turkestanci, Hrvatje, Georgijci, Azer-bejdžanci. Argentinci, Mehikanci, vsi se bodo zbližali med seboj in tako tudi Nemci in Židje, Črnci in Amerikanci; pozabljeni bodo židovski pogromi, pozabljena barbarska linčanja črncev. In ta zbližanja med vsemi narodi, ki so enakopravni prebivalci na majhnem koščku materije v vesoljstvu, bodo mogočna manifestacija za svetovni mir; kajti kdor ljubi mir, ta ne ljubi vojne in kdor ljubi zdravje, moč in lepoto, ta ne ljubi pohabljenih, onemoglih in pokvečenih mrtvih človeških teles. In tako bodo na tej olimpiadi enakopravna vsa plemena in na visokem stebru bo plapolal olimpijski ogenj, simbol miru. In najbrže ne bo nikogar motilo, da je bil ta olimpijski ogenj prižgan z bakljo, ki jo je podaril Krupp. veliki vojni industrijec, ustvarjalec pohabljenih, one-moglili in pokvečenih človeških teles. Jugoslovenska zakonitost. Svoje dni je državni svet kot najvišje državno sodišče v upravnih zadevah odločil v zadnji stopnji, da je konfinacija dr. Korošca, dr. Kulovca, dr. Natlačena in dr. Ogrizka zakonita. Te dni je pa isti državni svet odločil v skladu z besedilom zakona, da je bila ta konfinacija nezakonita. . . Zmeraj vnovič je treba opozarjati, da je bil prvi odlok sklenjen v času, ko je vladala Jugoslovenska nacionalna stranka, ta stranka jugoslo-venske zakonitosti in jugoslovenske demokracije. Zato, da ne pozabimo, koliko je vredno demokracija, ki nosi prilastek jugoslovenski. In da se zavedamo, koliko je vredna stranka, ki je za tako zakonitost in demokracijo. Poglavje o »plemeniti tekmi«. Binkoštno »Jutro«, glasilo JNS, razmišljuje ob ustanovnem zboru JRZ. Razmišljuie in ugiba nad Koroščevo izjavo, da je JRZ nekaj popolnoma novega in ugane to-le: »Seveda so vse te domneve izrečene s predpostavko, da je tudi slovenski del JRZ odkrito sprejel načela novega programa in da jih bo prav tako odkrito tudi v dejanjih izvajal. Ako se to zgodi, potem smo mi zadnji, ki bi zanikali pomen nove organizacije za naše ljudstvo in našo cir-žavo. Potem bi imela tudi naša domača politika možnost normalnega in zdravega razvoja. Poleg JNS bi med Slovenci tudi IRZ visoko dvigala jugoslovensko zastavo in v plemeniti tekmi bi se mogli obe politični stranki pri delu za gospodarski, prosvetni in socialni razcvet naše ožje in širše domovine enakopravno potegovati za zaupanje ljudstva.« Upokojena tihotapca. »Jugosl. Lloyd« od 31. maja t. 1. poroča: Upokojena sta bila nedavno zaradi tihotapstva dr. Aleksander Bodi, bivši poslanik v Moskvi, in šef protokola llija Šumenkovič. Diplomata-tihotapca morata plačati kazen 4 in pol milijona dinarjev. Bodi je baje odpotoval v Italijo. Pravilno! »Pozdravljamo idejo borbe proti tuberkulozi. Ne moremo se pa strinjati z načinom, kako jo izvajajo. »Vsakdo naj da en dinar!« se glasi geslo. Mi pa pravimo: »Plača naj tisti, ki ima!« Če plača 1 Din slovenski rudar, ki pri 10 izmenah zasluži 300 Din, je to za njega toliko, kakor če plača in-dustrijalec, ki ima recimo 10 milijonov premoženja — 30.000 Din. Nabirajmo na ta način, pa bomo dobili lepo vsotico. In slovenski delavec bo rešen novih dajatev, ki so ravno vzrok tuberkuloze.« »Mlada Pota«. Še eno vprašanje. V zadnji »Sloveniji« je vprašanje ljubljanskemu g. županu zastran »Delavskega reda« ljubljanske mestne občine in nagrade za njegovo sestavo. Enako vprašanje bi bilo na mestu tudi za Mestno hranilnico ljubljansko glede njenega »Službenega pravilnika« in honorarja za njegovo sestavo. Gre menda za prav čedno vsoto, kakršne žrtvoval ogromne vsote denarja za svetovni mir in odkrito zbližanje med narodi? Ali mogoče samo za to, da rehabilitira nacionalni socializem v inostranstvu in za to, da se bodo nemške finance pomnožile s sijajno izvedenimi olimpijskimi igrami za nekaj sto milijonov deviz; kajti z njimi se bo lahko oborožil Da je resnica to drugo in ne ono prvo, naj potrdi nekaj odlomkov iz znamenite knjige »Lei-besiibungen und Nationalsozialismus«, ki jo je napisal Bruno Malitz, absolvent visoke šole za telesno vzgojo v Berlinu in športni voditelj berlinskih Sturmtruppen: »Francozi, Poljaki (v originalu Polacken, kar je v nemščini psovka za Poljake), Črnci in Čifuti (Dreckjuden) so tekmovali na nemških tekališčih, igrali na nemških igriščih, plavali v nemških plavalnih bazenih. Da bi se mednarodni odnosi naše ljubljene Nemčije do naših sovražnikov zaradi tega izboljšali, ne more nihče reči: seveda se pri tem sploh ne smemo ozirati na tiste izdajalce nemške stvari, ki v Parizu, Ženevi in Pragi širijo pacifizem in razširjajo grozotne vesti o Nemčiji. Mi nacionalni socialisti ne moremo za naš narod videti nikakšne pozitivne vrednosti v tem, da dovolimo »svinjskim« Židom in črncem,, dii potujejo skozi našo deželo in v atletiki tekmujejo z našimi najboljšimi. Pacifisti, politični^ katoliki, panev-ropci in podobni nimajo v naši deželi _ prostora. Hujši so kot kolera 'in sifilis? mnogo hujši kot lakota, suša in strupeni plini.« »Ali naj torej želimo olimpijske igre za Nem- ni dobil dozdaj še noben slovenski literat in bržčas tudi noben pravnik ne. Dotični predsednik, komisar, ravnatelj ali kar je že bil, bi ustregel vsem, če bi zadevo pojasnil: kdo je izdelal pravilnik, po čigavem naročilu, če je kaj dobil, koliko je dobil, na čigavo odredbo in pod kakšnimi okoliščinami. To storiti bi bilo dobro že zategadelj, da se vzame raznim nasprotujočim si vestem osnovo, če je neresnična. Kaznovana surovost. Po poročilih zagrebških listov je bivši polic, agent v Osijeku Marko Benjaminovi c bil obsojen radi raznih kaznivih dejanj na 5 let ječe. »Phonix« na Bolgarskem. Bivši predsednik bolgarske vlade Tošev priznava, da je dobil od Phonixa milijon levov, toda se izgovarja, da jih je prejel v času, ko je bil predsednik bolgarske podružnice Phonixa. čijo? Da, mi jih moramo imeti. Štejemo jih iz internacionalnih vzrokov za zelo važne. Boljše propagande za Nemčijo si ne moremo misliti.« Da si g. Bruno Malitz ne predstavlja propagande za Nemčijo z resničnimi kulturnimi vrednotami, kaže sledeči odstavek: »Ako se je bilo na svetu sploh kdaj česa bati, je bila to nemška spretnost v orožju. V naši državi se mladina znova uči nositi orožje. Vojaški »Drill«, streljanje, čitanje kart, pohodi z vojaško opremo so dali nemškim armadam vedno premoč, ki je prestrašila naše sovražnike.« Tako Bruno Malitz. Da so pa tudi predstavi-telji nemške oficielne javnosti zelo daleč od olimpijske ideje za propagando svetovnega miru, priča apel, ki ga je imel 1. maja pokrovitelj olim-piade Adolf Hitler na nemško mladino. Stavek za stavkom tega apela je eno samo priznanje, da nima nemška mladina nobene prihodnosti, da se mora pripravljati samo na vojno in na junaško smrt. »Mi zahtevamo, da se že v svoji mladosti naučiš jemati nase žrtve, da žrtvuješ svojo osebno svobodo, da žrtvuješ svoj prosti čas, da žrtvuješ mnoge male prijetnosti življenja. In mi zahtevamo še, da ne poznaš usmiljenja. Nekoč kasneje bomo potrebovali hrabre može in žene, ki se ne vdajo, kadar stopi pred nje življenje z vso svojo krutostjo. Silnemu prihajajočemu nemškemu narodu ste Vi naj lepše upanje.« 20 dni pozneje pa je govoril nemški mladini Rosenberg: »Nikoli se še ni mogla mladina samo sebe tako voditi, kakor smete to storiti Vi. Še nikoli niso bile vsem možnostim kake mlade generacije odprte tako proste poti, kot Vam.« S takimi neresnicami vsevprek zapeljuje fašizem nemško mladino in za vse njeno hrepenenje ima samo en odgovor: nemški imperializem potrebuje vaša življenja, da si bo z vašo krvjo osvojil nove dežele, nova ljudstva in nova bogastva. In tako pripravlja fašizem nemški mladini, ki ji ne more zagotoviti življenja, samo grobove in pogubo. In kakor je dejal Romain Rolland, veliki francoski pisatelj in odločen antifašist, ne more fašizem zagotoviti mladini življenja, ampak ji pripravlja samo grobove in samo pogubo. In kako bo sedaj ta nemška mladina, zapeljana in vzgojena po fašistični ideologiji v ozkem patriotizmu, da ljubi le svojo domovino, vse druge pa sovraži, kako bo ta mladina sprejela na olimpiadi zastopnike vseh narodov in plemen. V njihovih srcih ne bo prostora za bratovsko ljubezen do drugih narodov, posebno do Slovanov, ki so po njihovem mnenju manjvredni, in zato tudi ne bo prišlo do pravega zbližanja med njimi. In namesto veselja bo v srcih slovanskih tekmovalcev mržnja in želja, da čim prej zapuste olim-piado, kjer nima olimpijska ideja enakosti in spoštovanja vseh narodov prostora. Da se bo to tudi v resnici zgodilo, kaže zelo jasno zimska olimpiada. (Dalje prihodnjič.) se Popravi! G. univ. prof. Izidor Cankar, urednik spisov Ivana Cankarja, nam piše, da so naše navedbe v št. 22 o članku Ivana Cankarja »Predmestje« napačne. Ta članek je izšel z navedbo izvora v Zbranih spisih, zvezek XVI, 37-39, pod istim naslovom. ZADRUŽNA TISKARNA REG. Z Z. O. Z. Priporoča se Z£ tiskanje časopisov, revij in knjig; reklamnih letakov, lepa- kov, vabil za gledališke odre in koncerte; vizitk, ) kuvert, tiskovin za urade, hranilnice, posojilnice in trgovine ter vseh v tiskar- sko stroko spadajočih del. V LJUBLJANI TYRŠEVA C. 17 ' TELEFON 30-67 Urednik in izdajatelj: Karel Andreč v Ljubljani.