Stran 127.
Poučni in zabavni del.
Čarovnik.
Historičen roman.
Ruski spisal grof E. A. Salias.
I.
Bilo je koncem poletja 1772 leta.
Sredi samotne in tihe morske gladine gugala se je jedna trgovska ladja z belimi jadri, slabo napetimi od lahnega vetra. Okrog se je razprostiralo, dotikajoč se neba, širno, modro morje. Le na severu, na samem nebo-sklonu se je komaj videla rožnata plast — to je zemlja, mesto in pristanišče, iz katerega je bila tisto jutro odjadrala ladja. Plula je iz Mesine na Siciliji proti Egiptu. Na tej ladij i bilo je jako mnogo blaga in zelo malo ljudij. Razun gospodarja, kapitana, bilo je celih osem mornarjev, ki so bili po navadi namešani: iz Lahov, Grkov, Albancev, Alžircev in celo jeden zamorc bil je med njimi. Nekaj nenavadna prikazen pa je bila to — da sta se na krovu nahajali dve osebi, ki niste spadali med mornarje. Bila sta potnika, kojih trgovske ladje navadno ne vsprejmejo na krov.
Lastnik ladje še ni bil star, a zagorel in tak človek, da se ni vedelo ali je bil muslem ali kristjan, ali Grk ali Turk, ali sam se je imenoval pristnim Italijancem. Izneveril se je bil temu običaju ter vzel na ladjo dva potnika do Eaire, ker mu je jeden njiju ponudil dovolj ogromno vsoto za vožnjo.                                                   /
Ta dva potnika zdela sta se kapitanu sumljiva; no v primorskih mestih, na velikih in malih otokih sredi-zemskega morja, celo po obrežju Francoske in Laške, potikalo se je na stotine jako čudnih oseb. A posebno mnogo pa jih je bilo med potniki. Zato ni kazalo tako strogo izbirati. Ako bi se bilo hotelo deset jednakih oseb peljati z ladjo, bi jih bil gotovo ladjin lastnik za nobeno ceno ne vsprejel na krov.
Ta desetorica ljudij bi se na širnem morju lahko polastila ladje, umorila moštvo in njega samega. Jednaki slučaji so se vedno dogajali in vsak lastnik ladje se je varoval vzeti seboj premnogo potnikov, kateri bi se mogli vgnezditi na krov kot roparji pod raznimi imeni in obleko ter oropati ladjo. Lastniki ladij se jih niso nič manj bali nego morskih roparjev, kojih je bilo polno Sredi-zemsko morje.
Ko je zmračilo in postalo hladneje, ko se je daljno italijansko obrežje potopilo v valovih, a na morju pa postalo sosebno mirno, podala sta se oba potnika iz notranje kajute na krov ter se usela na zadnji konec ladje. Kapitan, sedeč vstrani od njiju, vlekel je na uho njuno govorico; ali govor zdel se mu je  toli  brezmiselen, da
Stran 128.
je nalabko mignil z ramama ter, nasmehnivši se, odšel v svojo kajutu večerjat in spat.
Jasna, sveža noč in svetlo ozračje obetala sta naslednje jutro ugoden veter in dasi počasno pa vender mirno jadranje. In kapitanu pa je trebalo nabrati počitka in sil za druge nemirne dni ali noči, za slučaj borbe z valovi,
Mornarji, hodeči po krovu okrog vrvij, so tudi polagoma izginili ter šli počivat, in kmalu so na krovu ostale samo tri osebe: krmar pri kolesu in ona dva potnika.
Ta dva človeka, ki sta se videla kapitanu nevarna in sumljiva, nista se bila po zunanjosti čisto nič podobna. Jeden njiju odlikoval se je z moškim obnošajem, celo z nekako važnostjo v glasu in gibanju ter štel kakih 60 let, dasi je bil videti mnogo mlajši. To je bil rezek, južni tip. Zagorel, oranžasto žolti obraz, nagrban nos, črne oči pod košatimi gostimi obrvmi, visoko čelo s črnimi kakor smola, uže tu pa tam osivelimi lasmi, z gostimi brkami in veliko, dolgo, na prsi padajočo brado. Na glavi mu je čepela okrogla baršunasta kapa, gladka in črna, podobna nizkemu klobuku. In vsa obleka bila je na pol turška na pol meniška. Črnih šolnov in črnih nogavic so se dotikale šaljvare, a z vrha dolga razpeta meniška kuta, ali plašč, izpod katerega je gledala turška kurtka, obrobljena s svilo. Za širokim okrog tela namotanim lilovim pasom tičalo je krivo bodalo a tik njega je visel velik, biserni rožni venec.
Obleka in pa to kar je kapitan v kratkem posnel iz govorice tega neznanca — uprav to ga je napotilo, prišteti potnika k sumljivim osebam, katerih je mrgolelo obrežje Sredizemskega morja.
In sploh vsakdo, videč tega človeka še v pristanišču, celo mornarji, vsi so ga začujeno gledali.
On je sedel sedaj važno in mirno na klopi, s skriv-ljenima nogama in na koleni položenima rokama. Njegov dvajsetleten sopotnik v gizdavi aristokratski opravi, ne-imajoč prostora sedeti, izleknil se je pred njim poluleže in se podprl z laktom ob ladjin rob. Oblečen je bil v modro, z zlatom obrobljeno in zlatimi gumbi obšito kami-žolo in suknjo, a čez ramo pa je imel obešen portope, na kojem je visela sablja. Njegovi svetlokastanjevi lasje, vijoči se v kratke kodre, padali mu so na visoko in široko čelo, velike svetlomodre oči gledale so dobrodušno na zvito v svet, a silno zakrivljen nos pridaval je baš še več zvijače celemu obrazu. Ta izraz zmenšali sta nekoliko tolsti, rdeči, nalahko in cesto nasmihajoči se ustnici, ki ste odkrivali vrsto svitlobelih zob. Zagorelo-bel, nežen obraz in močna rdečica po celem licu delala je ves obraz nekako otročji. Sicer pa je bilo v tem licu toli življenja, dviganja in igre, da se je vedno izpremi-njalo. Sedaj se je kazalo otročienajivno skoraj neumno, ali dobrodušno do skrajnosti in zopet zvito, malone topovsko. Sedaj gleda ta mladenič s sinjimi očmi ali se smeji, kakor kak paglavec, naenkrat pa mu se zmrači obraz in v očeh mu se zablisne nekaj čudnega, skoraj zlobnega.
Čim bolj miren bil je prvi, tem bolj žilavega vedenja in bistre govorice  in  mahanja  kakor pristen Lak
—  bil je drugi. Iz njune govorice in vzajemnih odno-šajev se je lahko posnelo, da je bil starši — učitelj, mlajši pa — učenec.
II.
Takoj po kapitanovem odhodu ozrl se je starši pri-taljno okoli sebe. Videč, da je na krovu ostal samo še krmilec, uglobljen v svoje delo, izpregovoril je s tihim in mirnim glasom:
„No, mladi moj prijatelj, začel je, sedaj lahko ustreženi vaši želji. Vi menite, da ste mi storili Ehg ve kako dobroto in ob jednem mislite, da dobote zato posojilo stotero nagrado".
Mladenič se je rezko vzdignil ter hotel goreče ugovarjati; no starši je položil nanj roko ter ga obdržal z važnim pretenjem.
„ Daj te mi govoriti. Jaz ne trebam vaših zagotovil, priseg in temu podobnega. Privadite se me kmalu, prijatelj moj, in tega, da poznam natanko ljudske misli. Jaz čitam v duši vsakaterega, kaj on misli in celo vem kaj je mislil včeraj, ali kaj bode jutri mislil ali delal. Navadite se tega in ne vedite se proti meni tako, kakor z navadnim človekom. Vedite, mladi moj prijatelj, da v tem zmislu jaz nisem človek. Znabiti mi ne verujete, kadar vam pravim, ako sem se kedaj rodil, — da je tega tri tisoč let, ali jaz nikdar ne umrjem. Razumite vi to?"
„Da, da", dejal je živahno in naglo mladenič, skoči vši kvišku. „Da zares; no jaz sem uprav hotel pojas-nenja uganke, katera . . ."
„ Pojasnil sem vam jo uže in drugega storiti ne morem. Povedal sem vam jo uže in drugega storiti ne morem. Povedal sem vam uže, da sem se rodil tisoč let preje, preden so ljudje začeli po sedanjem načinu leta šteti. Potemtakem moram šteti svoja leta po stoletjih. Torej živim sedaj uže 28 stoletje in bodem živel tako dolgo, dokler ne bode konec tega sveta: Neumni ljudje me imajo za coprnika, čarovnika, ki je v zvezi s hudičem; no govoril sem vam uže, da sam ne verujem v to hudičevo moč in imam le znanost in iznajdbo one celilne vode zahvaliti, s pomočjo   katere sem živel toliko nekod
—  iu še bodem živel. Toda je še nekaj, o čemur vam še nisem pravil in vam hočem sedaj povedati. Plačali ste nekaj rumenjakov za mojo vožnjo do Aleksandrije, in ker ste bogati, ne bodete čutili te potrate. Ali hvaležen sem vam za vaše zaupanje, hvaležen za vašo družbo in dobra čutila, koje gojite meni nasproti. Kaj pa porečete, ako izveste, kaj je ta znanost, ki mi je pripomogla iznajti blagonotno vodo ali vodo »večnega življenja" kakor jo imenujem jaz; da mi je uprav ta voda pripomogla do sredstva, s kojim lahko naredim kadar in koliko hočem tega, kar ljudje najbolj cenijo — dijamantov in zlata? Jaz morem s pomočjo kemije napraviti v jedni uri toliko zlata, da se lahko kupi za njo celo mesto. Potemtakem lahko izvršim v par dneh nekoliko milijonov rumenjakov.
Stran 129.
Najbrž se je moral obraz mladeničev vsled živahne naravi, proti njegovi volji čudno zategniti, kajti govornik se je nasmehnil in rekel:
»Mili moj Josip, kakor vidim, boriti mi se bode še dolgo z vašimi sumnjami in nezaupnostjo nasproti meni; no, kadar dospeva na mesto, kadar mi bode vse potrebno pri rokah — potem ne bodem z besedami, marveč vam dejanski dokazal, da vas ne sleparim".
„Če mi sedaj zastavite bedasto vprašanje, ako znam delati zlato, čemu nimam potem palač, dragocene obleke in neštetega spremstva, a hodim peš, sam, in skromno oblečen okoli ter izkoriščam usluge bogatih oseb, to pojasniti je čisto prosto. Jaz ne potrebujem denarja, kajti denar ima le potem svojo vrednost kadar služi kot utešilo raznim sebičnostim in strastem. Ker jim pa jaz nisem podvržen — zato baš ničesar ne potrebujem. Meni je treba samo živeti, da bi bil priča človeške usode. Samo to me miče. Jaz živim iz veka v vek ter sem navzoč pri življenju vsega človeštva. In čim dalje ko živim, tem bolj je preziram, preziram ta svet in nestrpno čakam njegovega konca, da bi videl kaj bode potem. Nadejam se, da bode kaj drugega meni dostojnejš ga. Toda sedaj. . ."
Umolknil je malce, ozrl se okoli po širnem tihem morju, v čisto zvezdnato nebo in izgovoril še tise:
„Ni med svetovi Stvarnikovimi — hujše solzne doline od te zemlje ... No dovolj za danes. Jutri se bodeva zopet menila. Upam, da me bodete jeli ljubiti še, preden se izkrcava ..."
„ Jaz vas uže sedaj ljubim, kot modrega najboljšega učitelja!" vskliknil je mladenič.                  (Dalje sledi).
Stran 137.
Poučni in zabavni del.
Čarovnik.
Historičen roman.
Ruski spisal grof E. A. Salias. (Dalje.)
Hvala vam . . . Nadejam se, da bodete potem, ko dospeva do Egipetskih bregov, sodili o meni mače, kakor sedaj, ter se prepričali, da nimate opraviti s človekom. Imenujte me kakor hočete. Imenujte me za nenavadno, više bitje, nikar pa ne za hudobno, človeštvu sovražno, a sposobno za družbo in hvaležnost. Danes samo še nekaj omenim ... Vi ste me vže v teh štirinajstih dneh, kar se spoznava večkrat vprašali, kako mi je ime? Vselej sem vam odgovcril, da ime pri človeku nima pomena in nič ne pove. Mojega imena, odkritosrčno rečeno, ni; kako naj bi se človek ali bitje, ki živi ob jednem s človeštvom nekoliko vekov, imenovalo? Jaz ne spadam k nobenemu narodu ni k nikakemu veroizpovedanju, nimam niti domovine niti ne sorodnikov ali obitelji. Mogoče, da so mi pred blizo dvajsetimi stoletji dali kako ime, ali priznavam odkritosrčno, pozabil sem je bil. Zatorej če mi želite nekako imenovati nazivajte me — Alj-totas. Ta beseda ima poseben smisel — kabalističen, katerega vam pa še vže kedaj pojasnim; no le tedaj kadar se bodem smel na vas zanesti. In to je neobhodno potrebno, kajti kdor bode znal in vedel raztolmačiti si pomen te besede, ta bode imel silo mi škodovati. In tako me nazivljete odslej Aljtotasom brez vsakega pojasnenja, kar pa se tiče vas, mladi moj prijatelj; ne srdite se, in z nova povdarjam, navadite se moje odkritosrčne govorice in še bolj odkritosrčnega mojega obnašanja. Povedali, ste mi, da ste mi grof Josip Kaliostro. Ker pa jaz čitam človeške misli tako lahko, kakor knjigo v raznih jezikih, starih in novih, torej čitam tudi v vaši duši in vam povem, da je to izmišljotina in laž".
„Kaja?! zavpil je skoraj mladenič.
„Vi niste grof Kaliostro! dejal je smerno, tiho in mirno starec. Vi ste se nadi človeške navade tako imenovali ker ste se hoteli ponašati in bahati. Vi niste grof, niti ne plemeniČ, tudi ne Kaliostro. Sicer meni to ni& mari, kajti vsled tega se najini odnošaji ne bodo izpre-menili in tudi ne zmanjšalo mojo naklonjenost k vam. Prosim vas le, da ste z menoj toli iskreni kakor sem jaz iskren do vasa.
Stran 138.
Mladeniča je to strašno zmedlo in pobesivši oči, rekel je s tihim šepetom:
„Oprostite mi. Dokazali ste mi, da resnično vidite, v človeška srca. Razum mene nikdo ne ve, da je ta naslov, to ime izmišljeno. Potemtakem ste vi zares pozor-ljivec ali čarovnik. Moje pravo ime je — Josip Balzamo. Moja roditelja nista aristokrata, a prosta ..."
»Molčite! Meni treba priznanja", omenil je smejoč Aljtotas jaz to i brez vas vem, in vam morem razložiti vaše življenje isto tako podrobno, kakor vi sami. Več iskrencsti, mladi moj prijatelj! Več zaupanja vame in v vse to, kar vam pripovedujem, potem še le si bova iskrena prijatelja, in še le potem izveste od mene vse one dragocene znanosti, ki so mi znane. Nu, a sedaj pokorjajoč se človeški slabosti, pojdiva spat".
Aljtotas je počasi vstal s svoje klopi. Mladenič je posnemal njegov primer in oba sta zapustila krov ter se podala po ozkih, strmih stopnicah v notranjost ladje. Skrivnostni Aljtotas je kmalu krepko zaspal na svojem ležišču, a mladenič pa, priznavajoč da ni grof Kaliostro, a priprost Josip Balzamo dolgo ni mogel zaspati ter se vrtel v svojem kotu sem in tje ter globoko vzdihoval. Njegova goreča, mlada in živahna misel blodila je menda po celem božjem svetu. Tisoč vsemožnih mislij sanj in vznemirjalo ga je vprav do zore.
III
Mlad potnik bil je vso noč nemiren v svoji kajuti, najbolj zato da je skrivnosten njegov »učitelj" uganil njegovo prošloat mu imenoval njegovo pravo ime, a on pa je to in drugo skrbno skrival. Njega ni mučila bojazen pred izdajo marveč začudenje. Ta prošlost, ko jo je on tako skrival bila je polna vsakoršnih obiteljskih bur.
Pred dvajsetimi leti rodil se je v stolici Sicilije dvema revnima in skromnima trgovcema za nekoliko hčerkami — sin.
Vže kot malo dete obračal je ta deček na se pozornost s svojim bistrim umom z živo domišljijo in redko nadarjenostjo.
Štiri leta je bilo dete staro, ko sta jela roditelja in vsa družina: tete in strici, sanjariti o krasni bodočnosti svojega ljubimca.
Kdor je hotel za tiste čase v Italiji pospeti se kvišku in med ljudmi kaj veljati moral se je — poduhov-niki. Umevno je potem zakaj je v onem kraju, kjer se je toli spoštoval ta imenitni stan, in kjer je stoloval najvišji cerkveni dostojanstvenik, imel duhovski stan med vsemi drugimi slojevi največ vgleda; vsak roditelj je nadarjenega svojega sina oddal v zgojo v semenišče ali samostan, ter sanjaril o tem, da bode še njegov sin kedaj sedel na prestolu sv. Petru.
Vse, kar je bilo umnega, imenitnega in nadarjenega sredi Italijanske mladeži — vse se je poduhovnilo in pomenišilo ter sanjarilo s prvega o škofovski palici, potem o kardinalskem klobuku in naposled o papeževi tiari.
Vprav takih mislij je bil i trgovec suknjenega blaga Peter Balzamo.
Kaj bi bilo postalo iz umnega nadarjenega dečka, ako bi bil oče brzdal ognjevito nrav — je težko reči. Ali na nesrečo je Peter Balzamo umrl, ko je bilo dete komaj sedem let staro. Miti, slabotna in nerazsodna ženska ni mogla krotiti razposajenega Jjsipa. čim veči ko je prihajal, tem veče skrbi je napravljal. Vdova je iskala pomoči pri svojih bratih. Štiri strici so se lotili dečkove vzgoje, in vsaki ga je skušal učiti po svoje, no deček je jel kmalu roga ti nad temi strici ter jih smešiti ob vsaki ugodni priliki.
Ko je dopolnil Josip deseto leto, poslali so ga v seminarij; no ni še minulo poldrugo leto, ko so gospoda mojega duhovnega učilišča izključili. Balzama izmed vrste učencev.
Vrnivši se domov bojeval se je mladi Balzamo nekaj čez leto z materjo, strici in sestrami. Posvetovali so se med seboj, in ker je ravno takrat prelival v Pallermi samostanki predstojnik Ben-Tratelli, poznat radi strogega svojega reda, sklenili so strici poslati paglavca v ta samostan, da bi se otresel svojih neumnosti).
Prednik, mož jeklenega značaja, celo strašen radi strogega svojega lica in pogleda, prevzel je kaj rad Josipa od rediteljev v svojo skrb. Mesec dnij potem bila sta vže, večno molčeči čmerikavi menih in svojeglavi paglavec na potu v samostan, ki se je nahajal v gorah, sredi povsem samotnega kraja.
S prvega bili so menihi zadovoljni z novim novincem. Kratkočasil jih je s svojo ostroumnostjo, z živo domišljijo in umno zgovornostjo. Ko je nekoliko spoznal sposobnosti novega svojega gojenca, oddal ga je predstojnik v pouk k samostanskemu lekarnarju.
Jos:p se je s strastjo poprijel novega učenja. No ni Š3 minulo nekaj mesecev, pa je vedel vse, kar je znal lekarničar. Njegova ljubav k lekarstvam, k manipulaciji s travami in rudninami bila je izvanredna. Ali to učenje in primerno vedenje bflo je kmalu končano, kajti mladi Josip znal je vže več nego njegov učitelj lekarnar. Mladenič je stavil učitelju taka vprašanja, na katera lekarnar ni vedel odgovora. Ukaželjen deček je tako hrepanel po znanosti, da je speč in bdeč sanjaril o kemiji in medicini, a lekarničar pa je znal sestaviti samo nekaj le-karstev. In mladič ni več maral kuhati zelišča, jel se dolgočasiti ter ob jednem postal neubogljiv in drzen z vsemi. Naposled je začel prositi predstojnika, naj bi ga pustil iz samostana, da bi se mogel svobodno posvetiti znanostim.
Seveda mu predstojnik tega ni dovolil.
„če je pa tako", odgovoril  je  trinajstleten   otrok, „spodili bodete me sami".
„Zakaj?" vprašal je prednik.
„ Obnašal se bom tako, da  me  ne  boste nnrali v samostanu".
„Storiš   kar  koli  hočeš", rekel  je  menih", jaz te bodem kaznoval, a iz samostana ne pojdeš".
„Bodemo videli!" nasmehnil se je drzno mladi gojenec, ter obrnivši se po vojaški na peti, zapustil opatovo celico.
Mnogo drzkib včasi celo drzovitih neumnostij do-prinašal je on celi mesec. Pogostoma je sedel v samostanskem karcerju ; pogostoma ga so kaznovali s postom; kaznovali ga na vse mogoče načine, no o poboljšanju ni bilo ni sluha ni duha.
Slednjič se je zgodilo nekaj kar je celi samostan razburilo Samostan Ben-Tratelli je pohodil gost: v tistem času v Rimu jako glasovit in čislan kardinal. Obiskat je je bil prišel opata, daljnega svojega sorodnika.
V samostanu je bila navada, da je po obedu, ko so bili vsi menihi zbrani jeden iz njih na glas čital življenje svetnikov. Parkrat moral je citati tudi trmoglavi novinec, kajti čital je jako gladko, razločno, glasno in bolje od mnogih starih menihov. Predstojnik se je spomnil tega, in želeč ugoditi kardinalu-sorodniku, ukazal je Josipu, prišedšemu ravnokar iz zapora, kjer je sedel ob kruhu in vodi, da se mora pripraviti, ker bode po kosilu čital življenje sv. Adrijana in sv. Natalije. Bal-zamo je bil tega zelo vesel.
„Tri ure pozneje bili so v veliki dvorani, razsvetljeni z nekoliko svečami, zbrani vsi menihi samostana Ben Tratelli, a spredaj pred vsemi, v visokih hrastovih naslanjačih, pa sta sedela predstojnik in kardinal. Mladi gojenec, prejevši blagoslov od opata, se je kaj veselo in zvito muzaje, podal na malo prižnico, postavil na mizo dve sveči, odprl ogromno, debelo, v usnje vezano knjigo, ter se z nedobrim pogledom ozrl po vsej svoji avditoriji.
Čitanje se je bilo pričelo, čitanje dečkovo je kmalu vgajalo kardinalu. Vsi so ga pazljivo poslušali . . . Naenkrat pa so se zganili vsi poslušalci, kakor zadeti od magične police. Vsekakor pa je z nova vse vtihnilo, a predstojnik, ki se je tudi na lahno vzravnal v svojem naslonjaču, si je mislil:
„Najbrž, da nisem dobro razumel*.
Čez par trenutkov zmezdili so se zopet vsi menihi kakor, da jih je vdarila nevidna roka; nekdo je celo ahail
»Kaj si sedaj bral?" vprašal je strogo opat mladega čitatelja. Josip cbrnil je laskavi in začujeni pogled od knjige na opata ter molčal.
»Kako besedo si ravnokar izgovoril, sin moj?"
Josip je krrtko, deloma bojazljivo in tresoče ponovil zadnje besede; no v njih ni bilo nič posebnega.
„Bržkone sem se zmotil", rekel je glasno predstojnik.
Čitanje se je zopet nadaljevalo ter trajalo nekaj minut. Vsi poslušalci so se bili vže znova zamislili v prijetno in zvočno branje mladega bralca. Naenkrat pa so se zavzeli vsi menihi, a nekateri vstali so s svojih sedežev. Predstojnik je vstrepetal iztegnil roki in položivši ji ob strani svojega naslonjača, postal nem. Jedna beseda je odmevala glasno po vsi dvorani.
„Kaj?! Kaj?!a
Zdajci je tudi njegova svetlost, kardinal sam izgovoril isto besedo.
„Kaj je to?"
Znova se je mladi čitatelj ozrl kratko in začujeno po svojih poslušalcih, toda zaman, zastonj . . .
„Kaj si izgovoril? Kaj si ravnokar čital? Vprašal ga je grozno opat.
„Tako je pisano v knjigi".
„Ti lažeš! To ne more biti pisano".
Mladi bralec je čital, da je sveti Adrian, ne vedoč si pomagati v nekem slučaju, šel sveta iskati k neki svoji prijateljici in pri tej priliki je Balzamo imenoval ime neke ženske, ki je bila v Palermi za tiste čase na jako slabem in grdem glasu.
Stran 139.
Stran 147.
Poučni in zabavni del.
Čarovnik.
Historičen roman.
Ruski spisal grof L. A. Salias. (Dalje.)
„Kako si smel imenovati to ime v stenah našega samostana? hudobnež! zarohnel je predstojnik.
»Odpustite! Ime se mi je zareklo, odgovoril je s prižnice tiho in skromno Josip. Vender pa ste morali Častitljivi stari očetje slišati o njej, ker je vam po imenu znana! zgodrnjal je sebi pod nos Balzamo.
»Kaj blebečeš, neumnež" ? vprašal je opat
„Odpustite. Jaz sem v Palermi jako pogostoma slišal to ime . . . Odpustite . . ."
Glas Josipov bil je tak, da sta opat in kardinal jela dvomiti:
„Je pa le mogoče, da se mu je zareklo".
Po kratkem premolku velel je opat surovo Josipu naj nadaljuje čitanje.
Zopet so kakih deset minut čestitljivi menihi poslušali mirno vrlega čitatelja, no potem pa so mahoma, kakor burn potok, zahrumeli vsi poslušalci, a kardinal in opat pa skočila iz sedežev ter se v javnem skoku nahajala zraven bralčeve mize; Balzamo je bistro izgovoril nekaj takih besed, vsled katerih so se nekaterim sivim starčkom kar lasje jezili. Nekateri vže štirideset let v tem samostanu niso slišali podobnih rečij.
»Primite ga in ga zaprite v klet"! rekel je iz sebe opat.
Obča razburjenost se ni takoj polegla. Menihi so se razšli po svojih celicah, ali po ušesih so jim še vedno donele strašne besede in domišljija jim je slikala one hudobne slike, koje jim je narisal mladi gojenec. Nekaj starčkov naložilo si je prostovoljno pokoro, da bi izmilo raz sebe nevoljen greh. Jeden menihov si je celo z vato, namočeno v blagoslovljeno olje, zataknil ušesi, da bi tako med pokoritvijo ne čul nobene posvetne besede v teku celega meseca.
Menihi so bili še vedno razburjeni. Kardinal in opat sta se pomenjkovala med seboj v dvorani o tem, kakšni hudobneži, da se porajajo na svet, katerih ni možno poboljšati, ker jih ima v oblasti sam hudič. A trinajstleten, drzen paglavec pa je sedel v kleti na prsti ter premišljeval: „Nu, kaj pa sedaj"?
Le tega se ni bal, da bi ga sveti možje pustili gladu poginiti, kajti to je greh, kateri bi nikakor ne hoteli vzeti na svojo vest.
Celi teden je sedel Josip tu ob kruhu in vodi; ali ni obupal in ni držal rok križem.
Vže drugi dan našel je v temi ogromen kos železa. V jednem dnevu ga je poostril, a potem pa je začel kopati jamo zraven kamenitne stene. Menih ki mu je prinašal  enkrat  na  dan  brano, ni mcgel videti  njegovega
dela sredi teme.   Potemtakem   ni  mogel zapaziti v kleti ogromnega kupa prsti.
Čez teden dni j potem prikazala se je nekega jutra zunaj kleti, v zlatih žarkih vzhajajočega solnca, plavolara otroška glava, z veselimi živimi, modrimi očmi in z drzno smejočimi ustnicami. A za tem pa je drknilo naglo iz jame celo telo na svet božji. Josip je bil svoboden, a v nekaj dneh se je sprehajal znova vesel in zadovoljen po Palermskih ulicah, ter sanjaril in premišljeval o svoji bodočnosti.
IV.
Mladi Balzamo jel je takoj vrlo izkoriščati privo-jevano svobodo. Poznalo se je, da hoče nadomestiti ves v samostanu izgubljen čas. Na uk, delo, kemijo in medicino slednjič niti misliti ni vtegnil.
Družina ga je radostno vsprejela, celo strici, ki so ga poslali preje v samostan, bili so ga sedaj veseli. No njihov ljubljenec Džuzeppe pričel je kmalu tako življenje, kojo jim je provzročalo ne malo skrbij in preglavic.
Zašel je med najhudobnejšo mladež; če tudi so novi njegovi tovariši bili mnogo starši od njega, ali glavno vlogo igral je konečno vender le on v novi zadrugi. Navzlic svojej mladosti prišel je radi kvartanja, pijančevanja in drugih hudobnih in nenravstvenih postopkov v dotiko z mestnim redarstvom in sodnijo. Po preminu nekaj časa prišla je stvar še dalje. Josip prišel je v zapor zavoljo ponarejanja in prodavanja gledališčnih listov. No to bil je še le začetek novemu delovanju. Čez nekaj časa pripetil se je celo v Balzamovi obitelji nek nesramen dogodek.
Nek gospod iz premožne hiše zaljubil se je v Balza-movo sestro. Josip je iztaknil tu dober vir dohodkov ter se pomnil za posredovalca med gospodom in sestro.
Čez mesec dnij je v svojih nadejah vkanjeni gospod izvedel, da je vse, kar je prejel od njega posredovalec, vporabil le za razuzdano svojo življenje.
Mati tega ni mogla preboleti, in izgubivši potrpljenje, spodila je pogubljenega sina, kakor je menila sama, od hiše. Jeden stricev se je usmilil otožnega in skesanega netjaka, ter ga vzel pod streho, čez nekaj dnij ukradel je hvaležen Josip temu stricu precejšnjo svoto denarja in mnogo zlatnine.
Nista minuli še dve leti, ko je po vsem mestu dobro znani paglavec in pretepač poldrugostokrat bil pri redarstvu in dvakrat bi bil skoraj prišel v ječo.
Pomembna je vsekakor ta okolnost, da so ga vkljub vsem njegovim dejanjem i sorodniki, i ljudje, med katere je zahajal Balzamo, ne le ljubili marveč tudi obožavali. Vsakega drugega bi bili na njegovem mestu izgnali iz hiš in potikati bi se moral osamel po ulicah. No, kakor se je videlo, Josipa je rešil vselej njegov nenavadna mehek in laskavi nrav, bister razum, in skrajna nadarjenost. Vselej, kadar se je priključila kakoršna koli nesreča Josipu, branili so ga vsi, celo oni, ki so radi njega trpeli, ter mu pomagali v nesreči.
Stran 148.
Pa tudi boginja sreče ni zaostala za ljudmi. Pri vsakem podjetju imel je mladi drzovitnež poseben, uspeh. Tako se je večkrat dvobojeval zase, včasi tudi za prijatelje, pa le samo enkrat je dobil lahko prasko. Da je iztaknil med tem globoko rano in nevarno zbolel, pa bi mogoče se bil streznil.  Ali  ta uspeh je šele bolj osrčil.
Neki bogat njegov prijatelj, markiz, ki je živel istotako razuzdano kakor Balzamo, hotel je izposlovati neko zapuščino, katero je umrli sorodnik vsled nenrav-stvenega njegovega življenja, izročil samostanu.
Ta Josipov prijatelj dasi vže star trideset let in je mislil, da ne more najti sposobnejšega pomočnika, kakor je Balzamo. In ni so motil. Sklenila sta bila med seboj tajen dogovor ...
In ljudje so se jeli čuditi, da je Balzamo naenkrat opustil divje svoje življenje se poboljšal in streznil ter pcstal resen, zamišljen, celo molčeč. Ob enem je postal celo pisar pri nekem odvetniku, češ, da želi konečno postati človek, ter se posvetiti pravniškim vedam.
Nadalje nego mesec dnij ukvarjal se je nadarjeni mladenič pri odvetniku in učil se marljivo. Dan in noč videli so ga tičati med zaprašenimi folianti zakonov in raznimi papirji in listinami. Kakor je bilo videti, preril in preskrbel je mladi uradnik ves notarjev arhiv. Plodi te mar no s ti in ljuba vi k pravništu bili so kmalu oči ti.
Markiz-naslednik predložil je sodniji testament ranj-kega svojega sorodnika, ki je bil napisan pozneje nego oni, v katerem je bilo premoženje izročeno «amostanu. Povsem zakonita, do pičice natančno in v vsakem oziru pravilno spisana oporoka imela je svoje posledice. Samostan moral je nehote vso premično in nepremično premoženje vrniti ranjkimu sorodniku. A ta hip pa je tudi Balzamo zapustil odvetnika in njegovo pisarno ter jel zopet razuzdano in pohotno živeti ne brigaje se o jutrašnjem dne.
Tako je minulo nekaj let. Jedina Balzamova skrb je bila, pridobivati si novcev in jih zapravljati.
Ker pa pravi pregovor, da „lovca išče zverina", tako je tudi usoda neprenehoma pošiljala Josipu lahkoverne ljudi. Tako se je nekoč ta Balzamo seznanil z nekim bogatim mestjanom-trgovcem, ki se je štel v tistem predmestji med najbogatejše bogatine, kateri pa je bil deloma poluneumen. Ta mestjan veroval je v vsakoršne vraže in čarovnije, posebno pa mu se je vtepla v glavo misel, da mora še bolj obogateti — vsled najdenja kakega zaklada.
Ta manija, iskati zaklade, širila se je za tiste v vseh krajih, kakor nalezljiva bolezen, je trajala nekaj mesecev, let in znova polegla za nekaj let.
Ne dolgo pred tem je ta manija ali bolezen — iskati s pomočjo čarovne zaklade — zopet obiskala Sicilijo.
Najbolj vnet iskatelj bil je uprav ta mestjan, Ma-rano z imenom. Takoj po prvem sestanku seznanil se je Balzamo z Maranom. Ko mu je mestjan razložil, kaj je smoter njegovega življenja, začudil se je vže prileten neumnež  zelo  Balzamu, ker mu  je  le-ta priznal, da tudi
on išče zaklade, ter jih lahko najde in vsa sredstva — a novcev imel je vedno dovolj — proishajajo iz najdenih zakladov. Teden pozneje predložil je vže Balzamo novemu prijatelju, naj gre ž njim blizu mestnega pokopališča kopat zaklade. Marano bil je tega zelo vesel, samo to mu ni vgajalo; da je moral preje kupiti one hudiče, ki so jima imeli odpreti zaklad. Moral je namreč posredovalcu med hudiči in njim, t. j. Josipu, odšteti jako ogromno svoto — šestdeset uncij zlata.
Mestjan dolgo ni hotel plačati svote, ali ko je izjavil Balzamo, da pojde po zaklad sam, v katerem znabiti najde tisoč uncij, se sebični Marano ni mogel dalje premagovati: ter naštel zahtevane novce.
V določeni čas podala sta se v temni polunoči mladi čarovnik in novi mestjan na lice mesta. Po raznih zagovarjanjih razdal se je podzemeljski šum ter se izpre-menil v lajanje in cviljenje v divje tulenje, ki ni bilo podobno ne zverini ne svetu. Potem so okrog njiju zami-gljale bele rdeče in žolte lučice; zatem so se jela napol razsvetljena od teh lučic, sredi teme prikazovati nekake prikazni, koje pa ni bilo težko spoznati in imenovati, dasi jih Marano še doslej nikdar ni videl. Imela so rogove in repe.
Mestjan se je tako prestrašil, da je pal z obrazom na zemljo. Vpil je glasno, da ne mora zaklada ter le prosil, naj mu puste njegovo grešno dušo.
To bilo bi vže moraio zadostovati dvajsetletnemu čarovniku; ali naklonjenost k burkam in drznostim ga je premagala. Hudobe se niso skrile zastonj, a s seboj prinesenimi palicami močne naklestile Marana. Vže ne več hudičeve a človeško smejanje, šale in burke spametovale so Marana, da se je z nova zavedel neumnega svojega položaja.
Ko so obrenkali zakladoiskatelja, pobegnili so i hudiči i čarovnik. Najbolj vesel bil je čarovnik: kajti bil je vže zelo tega navajen, da mu je šlo vse izpod rok. No, po tem dogodku pa ni še nimalo štiriindvajset ur ko so ga prijeli in zaprli v ječo. Očitali mu so tolo-vajstvo. Vže se je govorilo, da bode strogo kaznovan; no tu pa se oglasi rešenik, v osebi hvaležnega mu markiza. Na njegovo prošnjo sta dva kardinala, — a to ni bila šala — zagovarjala obtoženca, dolžeč Marana v tem, da je on, kot pristen razkolnik, zapeljal mladega Balzama, da je šel iskati zaklade, če je pa Balzamo izkoristil mestjanovo neumnost in prestopek potem je odgovoren Marano sam.
Glavni argument v prid zatožencu, na kar so bili vsi pozabili, bil je ta, da Balzamo ni še bil polnoleten. In ta nepolnoleten pretepač, igralec, pijanec, dvobojevnik, ponarejevalec nezakonitih testamentov in zagovornik nečistih duhov, bil je radi svoje mladosti izpuščen na svobodo.
No, zdajci pa je tudi boginja sreče začela zapuščati Balzame.
Vkanjeni Marano se je zaklel, ako ga noče braniti sodnija, potem se bode pa sam lastnoročno osvetil za izgubljene novce in sam zase.                    (Dalje sledi).
Stran 157.
Poučni in zabavni del.
Čarovnik.
Historičen roman.
Ruski spisal grof E. A. Salias. (Dalje.)
Prijatelji so opozorili kmalu Josipa, da ga bogati mestjan noče prištevati otrokom ter namerava podkupiti morilca Spadassina, ki bode zavratno umoril svojega sovražnika. Toda mladi hudobnež ni verjel tej grožnji.
Niso še minuli štiri dnevi, Balzamo vže ni utegnil več misliti na zaklade, čarovnije in hudiče, katere je on
zagovarjal, ko ga v nekem malem Palermskem predmestju v somraku napade nek močan človek z bodalom v roki. Ko zavihti bodalo prvič nad vratom mladeničevim, Josip odskoči in se umakne; morilec zamahne v drugič . . . no slučaj je hotel tako: morilec se je spodrknil omahnil ter vdaril po kameniti steni s tako močjo, da so se vsi-pale iskre.
Balzamo se je podal v beg ter tekel tako kakor še menda nikoli preje. Takrat je bil rešen, no sorodniki mu so svetovali, naj vsaj za nekoliko časa zapusti Palermo.
Kaj je hotel Ni mu kazalo drugega, kakor zapustiti stolico uspešnega svojega delovanja ter poiskati si drugje mesta za nadaljno delo. No, Balzamo ni veliko togoval po stolnem mestu, kajti vže mu je zopet nov, krasen načrt rojil po glavi. Vže pred tremi leti nameraval se je podati v Mesinu in sedaj pa je kaj lepa prilika, da odpotuje.
Balzamo ni nameraval ničesar zvitega. Znano bilo mu je vže preje, da živi v Mesini neka daljna sorodnica ranjkega njegovega očeta, bogata starka, Vincencija Kali-ostro z imenom.
Malo preje ko sta iskala z Maranom, izvedel je Josip, da so starki pomrli vsi bližnji sorodniki ter da je ostala čisto osamljena. A premoženje pa je imela velikansko . . .
Odpotovati, predstaviti se teti, pridobiti si njeno naklonjenost in ljubezen, ter postati njen edini dedič — vse to bilo je za Balzama toli pusto delo, da si je bil vže zanaprej gotov uspeha.
Včasi je v mlado glavo šinila celo misel, če starka ne bode pri volji oddati kmalu premoženje iz rok, morala bode potemtakem preje na oni svet. Ali v to, bodi na njegovo čast povedano, še njegova vest ni privolila. On si je odgovarjal: „tam bode nekaj".
In Balzamo si je kupil sedež v odhajajočem poštnem vozu ter čez dva dni bil na potu v Mesino.
Po njegovi glavi so se med potoma porajale razne misli. Podrobno je premišljeval načrt kako bode dobil doto in se potem vrnil nazaj v Palermo. Sklenil je celo radi svoje varnosti vrniti Maranu njegovih šestdeset uncij ter se z njim zbogati. Mladi popotnik ni nikakor slutil, da bode to potovanjn v Mesinu imelo v njegovem življenju velikanski pomen.
Ta vožnja bode prvi korak po onem tiru, po katerem se bode ravnalo vso njegovo življenje, vse njegovo nadaljne životarenje, ves njegov sijaj, ves šum po celi Evropi in po celem svetu. To potovanje v Mesinu bil je začetek potovanja, katero je trajalo vso njegovo življenje.
V.
Po prihodu v Mesino jel je Balzamo mamo iskati bogato staro sorodnico.
Mesina, ki je strašno trpela in bila pozneje povsem zasuta zbok strašanskega potresa, bila je v tistem času cvetoče, bogato trgovsko mesto.
Umevno je torej, da Balzamo ni mogel takoj najti starko z imenom Vincencija Kaliostro.
Stran 158.
Po celomesečnem iskanju mu se je slednjič udalo, priti na sled ženske, od katere je pričakoval prejeti doto. No vesti, katere je izvedel o starki, so ga le raztogotile: kajti niso mu pokazali njeno stanovanje ampak njeno ležišče, namreč svežo njeno gomilo na glavnem Mesinskem pokopališču.
Vincencija Kaliostro je, kakor na zlo mlademu Bal-zamo, štirinajst dnij pred njegovim prihodom umrla Svoje premoženje izročila je nekemu dobrodelnemu društvu nekaj pa ga je velela razdeliti med uboge. Duše prika-ščiki niso še do cela utegnili izpolniti ranjkine volje, ko je Balzamova noga stopila na Mesinska tla.
Ta menda prvi neuspeh v življenju presenetil je mladeniča. On si sprvega nikakor ni mogel predstaviti in razjasniti kako mu je vse tako spodletelo. Da je odpotoval mesec dnij ali dva meseca preje, umrla bi bila starka na njegovih rokah in vse njeno, vsaj glavno premoženje, podedoval bi sedaj on. Zastonj je začel lokavi prevejanec delati na to, da bi uničil testament, ter si prilastil svoj dom in zemljišče, ki sta bila sedaj last društva; ali oporoka bila je zakonita — in stvar izgubljena.
Balzamo ni vedel kako in kaj; ni mu kazalo ostati v Mesini a podati se v Palermo bilo je nemogoče; zavoljo prokletega zakladeiskatelja ni vedel kam bi šel. In prvokrat se je mladeniču njegovo lastno življenje pokazalo v žalostnem svitu. Razvidel je, da tako življenje nima nikakega smisla niti cilja, celo ne dela, s katerim bi si mogel skrajšati dan od zore do mraka.
Balzamo se je zaprl v svoje stanovanje, najeto v pristanišču, z okna zroč na morje, in začel resno premišljevati svoj položaj. Glavno vprašanje, ki si je postavil — bila je težko rešena zadača: kaj delati, kako uporabiti svoj razum, svojo nadarjenost, slednjič svojo drzo-vitost in odvažnost, da doseže svoj cilj.
Prvi plod teh premišljevanj bil je — sklep, izpo-slovati si v Mesini spričevalo, da bi podedoval po ranjki sorodnici, če vže ne drugega, vsaj njeno ime, ki je dokaj lepše od njegovega.
Po neumornem prizadevanju in s pomočjo novcev, posrečilo se je Balzamu pridobiti si zakonito spričevalo, po kojem se je imel pravo imenovati Aleksander Kaliostro. Potem si je postavil drugo nalogo, nad katero se je sam trudil celi mesec. In tudi to ne brez uspeha. V rokah mladeničevih se je nahajal natančno ponarejen dokument, v katerem je on bil imenovan grofom. In od tega dne bil je Josip Balzamo kakor mrtev in pokopan skupno s starko, a na svetu pa ostal grof Aleksander Kaliostro.
Ko je bila ta pametna naloga rešena, bil je mladenič z nova brez dela, čutil se je zopet osamljenega in zopet mu je postalo strašno dolg čas.
In zopet je „udačnikua na pomoč prišel slučaj.
Sedeč  pri   oknu  svojega  stanovanja   po   cele ure, videl je vsaki dan pred solnčnim   zahodom sprehajati se po obrežju neko csebo.   To je  bil prileten človek vstoč nega tipa: Turek, Armenec ali  Grk v fantastični obleki.
On se je vedno sprehajal sam, korakal zmerno, gledaje si pod nogi ali pri miru stoječ, dolgo zrl s povzdignjeno glavo v jasno nebo. Premišljeval je očevidno nekaj nenavadnega ali pa so ga nadlegovale neprenehoma sitne misli. V roki je nosil vedno solnčnik, da ga je varoval žarkov pekočega jutranjega solnca; v drugi roki pa je vodil na motvozu velikega, lepega psa, hrtove pasme. Tb rejen rujav pes, z ostro tankim smrčkom, z graci-jozno stopajočimi, tankimi nogami pridaval je poseben odpečatek i brez tega čudno oblečeni osebi.
Samo to je mogel za gotovo vedeti novi grof — da neznanec ne more biti Mesinski rojak, ter ga ne gre prištevati trgovskim večno poslujočim ljudem bogatega mesta. To je očividno bil svoboden, od nikogar odvisen človek.
Nekoč, ne znajoč kaj začeti in zanimajoč se vže davno za to čudno bitje, zapustil je mladenič stanovanje, ter jo krenil na obrežje s trdo namero, seznaniti se s tem zvedavim možem neznane narodnosti.
„ Sedaj se želi z menoj seznaniti, mislil si je mladi korenjak. Sedaj bogme nisem več gospod ali sinjor Balzamo, a ,ekscelencafc grof Kaliostro".
Ko sta se srečala s tujcem prvič, ogledal si ga je Kaliostro natančno, ter ga pustil mimo sebe. Blizo bil je ta človek vsled originalnih, velikih črnih očij in jako dolge črne brade, ki mu je segala skoraj do pasa, še bolj čuden videti. Strogost in važnost cele tujčeve postave, globoko miselnost in nekaka neznana senca na obrazu je takoj povsem vnela zvedavost novega grofa. Kaliostro je sklenil seznaniti se s to osebo naslednji dan ... no naenkrat pa — kakor, da ga je gnala k temu nevidna moč, — se je obrnil ter dognal tu,ca. Do-šedši do njega sposobno in uljudno, skušal je kolikor mogoče mu se dvorljivo pokloniti.
»Dovolite mi se vam predstaviti. Jaz sem grof Kaliostro".
Tujec se je ustavil, premenil tega grofa od glave do nog, potem se prosto in dobrodušno, dasi visokomerno nasmehnil in rekel:
„Nu, pa dobro ... Vi ste mi všeč ... Vi se hočete z menoj  seznaniti? . . .   Seznanite  se, grof . . .
Mladenič, sramujoč se menda prvič v svojem življenju, blebetal je nekaj o svoji osamelosti v Mesini, o dolgem času, da ne ve, kako bi pobijal čas, ter se želi seznaniti s človekom, ki se mu zdi kot tujec vreden uvaževanja.
Posnetek se je takoj zasukal na lepo vreme, na prekrasen zaliv, morje in okolico.
Da, tukaj je tihota, mir, blagoslov, krasna okolica, modro morje in nebo, zlato bliščeče solnce, pokazal je z roko. A tukaj le vštric, zadi, pa je zlobno, strašno čudo, ognjena votlina, hudobna Etna. Tu je veselje in sreča doma, vse hlepi samo za veseljem, a tam za hrbtom pa je — sovražnik vsega tega, sličnost nekake peklenske zalege, z neznanimi ljudem peklenskimi silami. Ako hoče ta sovražnik kar   v  jedni  krasni, mirni   minuti  pretrga
ljudsko sneto, pretrga nit brezskrbnega življenja in uuiči naenkrat vse. Tako se je zgodilo, če vam je znano, mladi moj prijatelj, z dvema cvetočima mestoma — s Pompejo in Herkulanom. Za mene je „to", pokazal je na morje in okolico in „to", pokazal je z roko na Etno otelesen je ali voploščenije človeškega vašega življenja: mir, tiščna, navidezna sreča, a za hrbtom pa — sovražnik vsemogočen in neusmiljen".
„Sovražnik človeški — je hudič", omenil je Balzamo.
„Da; ali ne v tem smislu, kakor razumejo to ljudje".
„Kaj želite s tem povedati?" vprašal  je mladenič.
Tujec ga je dolgo gledal in odgovoril z vprašanjem:
„Ali vi verujete v Lucifera in v njegovo oblast nad ljudmi?" Balzamo je bil v zadregi, ne vedoč kaj odgovoriti.
„Da ... to je, ne . . . Na to je težko odgovoriti . . .  Jaz, z jedno   besedo ... res ne vem ..."
Tujec, odgovoril je z dolgim govorom, potem katerega je bil ta, da hudič životari, no, da je ta hudič — skrita prirodina sila, katero premaguje iz veka v vek z borbo človeški razum. Te moči, katere bode sčasoma premagal človek, prihajajo iz skrite teme na svet božji s pomočjo upornega resnega truda.
„In ko je premagal in si podjarmil znanosti, premagal je človek hudiča", končal je tujec. E temu dodam še nekaj, čemu se bodete gotovo čudili. Jaz živim v laskavem upanju, da sem osebno skoraj premagal hudiča — on je moj sluga če ravno ne toliko, kakor bi si želel sam, pa vender bolj pokoren sluga, kakor malo komu iz ljudij. Na vsak način bolj pokorni sluga mojemu vse znanju, nego molitvi svetih menihov.
„Kaj?!" vskliknil je nehote mladenič, čudeč se.
„Jaz sem povedal ... Vi ste slišali in umeli. Jaz več ne ponavljam". Govoreč z zmernim, ravnim in tihim glasom, krenil je tujec istctako z zmernimi, ravnimi koraki iz obrežja, spremljan od tovariša. Prekoračila sta vže bila del mesta, ter se podala v predmestje, ležeče proti morju, ko njima pride nepričakovano z velikega trga nasproti sijajen pogreb. Pokopavali so očividno zelo bogatega človeka. Sobesednika sta pustila mimo sebe dolg sprevod menihov, duhovnov, kopico ranjkovih sorodnikov in tolpo znancev, spremljajočih ranjika na pokopališče.
(Dalje sledi).
Stran 159.
Stran 167.
Poučni in zabavni del.
Čarovnik.
Historičen roman.
Ruski spisal grof E. A. Salias. (Dalje.)
Ko so nesli mimo njiju rakev, nasmijal se je skrivnostni tujec, in dejal:
0Slab človek, nerazumen človek! Jaz sem mu nudil življenje dolgo in srečno — on je odbil mojo ponudbo in glej, nista še minula dva tedna, pa ga neso zakopat v zemljo".
„Torej ste vi ranjika poznali?0 vprašal je Balzamo.
„Da. Seznanil sem se ž njim po prihodu v Mesinu. To je jeden mestnih bogatinov. Da je verjel meni — pa bi bil živ".
„Potemtakem ste vi zdravnik! vskliknil je Balzamo. Takoj je vsa tajnost, v katero se je radi njega oblekla postava tega človeka, nekako razpršila in izginila.
Zdelo se mu je, da pred njim stoji najnavadnejši človek, prosti lekar, mazač, morilec naroda, ki se je oblekel nalašč tako smešno, da bi obračal nase ljudsko pozornost. Balzamo, kakor vsi njegovi sovremeniki, neljubi vši nikakih lekar je v, mislil si je vže malomarno pokloniti in posloviti. Ali piker tujčev nasmeh ga je zadržal.
Zdravnik, lekar ... to je razžaljivo ime. Vsi ti so sleparji, goljufi in bedaki. Ne, ljubeznjivi grof, jaz nisem lekar. Jaz preziram zdravnike in zdravniško vedo v tem pogledu, kakor se sedaj to in drugo razvija v Italiji, in tudi v ostali Evropi. Zdravniki žive zato, da bi zdrave ljudi polagali v gomilo, a jaz, kadar hočem, pa celo umirajočega v jedni minuti ozdravim . . . Toda vidim, da mi ne verjamete, vi govorite sam pri sebi: nu, da! ti se, kakor vsi mazači, nad druge povišuješ. Ni li tako, moj prijatelj ?a
»Res je molostljivi!" rekel je sramežljivo Balzamo. »Vsaki iz njih tako govori".
»Ponavljam vam, moj prijatelj, da jaz nisem noben zdravnik nisem nikogar zdravil in ne zdravim, ali da bi vas popolnoma prepričal, vas prosim obiščite me . . . Evo moje stanovanje".
Tujec je pokazal z roko na neveliko poslopje, kraj trga, katero je, ne dotikajoč se drugih domov, stalo osamljeno sredi velikega vrta. Zunanjost te hiše bila je tudi nekako mračna in skrivnostna. Dome bil je jednak njegovemu lastniku ali prebivalcu.
»Jaz se skoraj z nikomur ne poznam, nikogar ne vsprejemam, dasi je mnogo prijateljev, ki bi se radi z menoj seznanili", omenil je tujec. »Toda vas pa, kot predstavitelja imenitnega plemstva italijanskega in kot radoznalega mladeniča, povrh osamljenega v Mesinu, vsprejmem z veseljem".
Balzamo se je poklonil, ali presunila ga je okolnost, da se je tujec pri besedah: »predstavitelja imenitnega plemstva", tajnostno nasmehnil in mu čudno pogledal naravnost v oči. On ni mogel vedeti resnice ... kaj mora on biti? . . . Nemara coprnik!
»Zjutraj, novi moj prijatelj, vas bodem pričakoval v svojem stanovanju, no, ne drugače, kakor zvečer. Jaz sem celi dan za opravki; pred solnčnim zahodom imam navado hoditi se sprehajat, a zvečer sem prost. Potrkajte na vrata petkrat zaporedoma s prstanom, in odprli vam bodo. Ako pa se zmotite in potrkajte enkrat manj, potem znate trkati celi večer — in nikdo vam ne odpre. Petkrat bode med nama dogovorjeno znamenje ... Ne pozabite!"
»Vže dobro! rekel je Balzamo z vže novim spoštovanjem temu skrivnostnemu človeku.
„Nu sedaj pa, moj prijatelj, tecite kar le > morete v svoje stanovanje — uprav tecite". Tecite v pravem pomenu te besede. Letite kar vas morejo nesti noge. Med tem, ko se midva tu pomenjkujeva, odprl je vaš sosed vse sobe, tujec prišedši iz Piemonta, z najdenim ključem, vrata vaše sobe, ter skuša vlomiti v ono skrinjo, kjer imate shranjenih vaših trideset uncij zlata. Ako se zapoznite bodete okradeni in ostanete brez groša. Le kar urno! Ne izgubljajte časa! . . .a
Balzamo se niti ganil ni ter stal kakor pribit in gledal v obraz smejočega neznanca. Na kakoršen način je mogel ta človek vse to izvedeti.
»Čuditi se še utegnete", omenil je na pol šaljivo neznanec, „ali sedaj ne tratite časa".
Balzamo, takoj verujoč besedam tega nenavadnega človeka, tekel je domov in še bolj presenečen ko je, vle-tevši v sobo našel pred skrinjo neznanega človeka, ki je z nekakim železom lomil pokrov skrinje, kjer je bilo shranjeno njegovo premoženje. Balzamo je takoj poklical hišnega gospodarja družino in za tem pa so pozvali redarje. Zasačeni tat bil je takoj izročen scdniji. Reči in novci Balzamovi ostali so celi in mladenič je sedel popolnoma zmočen v naslanjaču pri oknu, ,iz katerega je videl prvokrat sprehajajočo postavo skrivnostnega človeka.
„Kdo mora to biti, ali čarovnik, ali hudič sam, ki se je preobrazil v nekakega Turka?" prevdarjal je Balzamo z nekakim čudnim duševnim trepetom.
Zviti in lokavi korenjak, ki je vedno varal druge ter spretno igral vsako šalo z ljudmi — bil je zdajci sam presenečen in zmočen. Tu ni bilo sleparenje, tu je bila pristna čarovnija.
Do poznega večera rojilo je po Balzamovi glavi novo snitje in novi neznanec.
VI.
Zvečer druzega dne bil je Balzamo vže pri tujčevem domu, ter nestrpno in plaho trkal po vratih. Po petem udarcu so se vrata same odprla; Balzamo je stopil v temen mostovž, ozrl se okrog sebe in nikogar ne videč, zagledal je na vratih napis „zaprite". Zapirajoč vrata, zazrl je tik zapaha motvoz, ki je bil potegnjen skozi razpočeno steno. Vrata so se odpirala iz notranje izbe, po Italijanskem običaju. Kraj mostovža prihajala je skozi poluodprta vrata svetloba. Balzamo se je podal tjakoj, in za temi durmi stala je pred njiju ozka dolga sobana na stebrih, z dovolj nizkim obokom. No, tu je mladenič nehote obstal in se nalahno prestrašil. Ta soba, razsvetljena medlo od ne ve se od kod prihajajoče brleče svetlobe, ni bila.očividno last navadnega človeka, a brez dvojb — coprnika.
Balzamo je bil toliko olikan prečita! toliko knjig in dišal govore pametnih ljudij, da je takoj vedel, kje da se nahaja. To je bila laboratorija, kakor je bilo soditi — alhimika ali zvezdoslovca preroka človeške usode »borilca s skrivnostno vedo" — ponavljal je nehote besede slišane včeraj od tujca.
Stran 168.
Sobana bila je napolnjena in natlačena gosto z vsemogočimi najnenavadnejši stvarni. Po mizah in omarah ležali so veliki kupi knjig. Vse kar se je tu nahajalo — ležalo je vse navskriž. Steklenice vsakoršnih velikostij, od najmanjših do aršin visokih vrčev, z raznobojnimi tekočinami, od črne do svetlorudeče in žolte; celi kupi trav, celi svežni suhih listov po stenah in po mizah; steklene cevi raznih velikostij videle so se povsod, spa-jaje med seboj vrče. Sredi vsega pa je stalo obširno ognjišče z razno posodo za kuhanje. Na stropu so visele kože raznovrstnih zverin; v kotu se je črnil celi zvezen čudnih na motvoz nanizanih listov. Ogledavši si pazlji-veje šinil je po Balzamovem hrbtu neprijeten mraz. Na motvozu bili so nanizani netopirji. Ako bi se bila sredi te coprske kladovnice s hudičevo šaro prikazala naenkrat strašna, razcapana in siva čarovnica — Balzamo bi se vže ne čudil.
Vkljub neprijetnemu presenečenju, navdajala je mladeniča vender tudi zadovoljnost. Ta novi znanec bil je v resnici to, kar je mislil o njem Balzamo. On ni sleparski zdravnik, morilec naroda — on je resnično nekak čarovnik. Za mladeniča, nevedočega kam se deti, česa se lotiti in poprijeti bila je torej ta snjtev s podobno osebo zopet uspeh, nagrada boginje sreče.
„Tudi vi ste se ustrašili . . . Sramotno!" vzdramil ga je iz otrpnenja znani glas hišnega gospodarja.
On je prijel gosta za roko ter ga peljal v drugo manjšo, no tem čistejšo in svetlejšo izbo, kjer je stala samo jedna hrastova miza in dva visoka dobova naslonjača. Na mizi je gorel svečnik s tremi svečami in bro-nova podoba tega svečnika ni ugajala mladeniču; podoba je predstavljala nekakega začaranega gmona, zgrbanče-nega in krivonogega, z brado do kolen — ter držala svečnik.
Gospodar je posadil gosta in pričel se je razgovor, trajajoč skoraj do polnoči. Balzamo skoraj nič ni govoril, a samo poslušal in poslušal s trepetom, z zatajeno pozornostjo vsako besedo.
BVe8te-li vi iz česa se prideluje kruh?" vprašal ga je naposled gospodar.
„Da ... Iz moke".
nA, moka?"
„Iz zrn, rastočih iz zemlje".
„Od kod se jemljo te zrna?"
80ne rastejo".
„Na kakoršen način daje zemlja, prejevša zrno, rast in sadež?"
„Ne vem . . . No, to nikdo ne ve: to je skrivnost narave".
„Toda vsekakor pa ljudje izkoriščajo to tajnost: sejejo, žanjejo, prigotovljajo moko, a iz nje kruh, od katerega vsi žive?"
,Da".
„In pridelovanje kruha spada k najnavadnejšim prikaznim?"
„Da, konečno ..."
„Na kakoršen način  se   prideluje vino in iz česa?
„Iz grozdja".
„Na kakoršen način rodi vinska trta sadež, iz katerega se prideluje pijača, imajoča svojstvo razveseliti ljudi, a pri nezmernem vživanju jih storiti nesrečne? Od kod se jemlje to opojno svojstvo te pijače?"
„Ne vemtf.
„ Povej te mi, iz česa sestaja človeško bogastvo, in pri tem, z večinoma — podzemeljska sreča?"
Balzamo ni razumel tega vprašanja.
„Kaj je kumir ljudij, čemu se oni uklanjajo, česar želi vsakdo tim več ko mogoče imeti v svojih omarah in skrinjah?"
»Denarja ..." rekel je nasmihljajoč   se  Balzamo.
„Iz česa se delajo rumenjaki?"
„Iz zlata".
„Iz zlata. A iz česa se dela zlato?"
„Ono se koplje. Zlato proizvaja zemlja; človek se samo poslužuje tega plena".                       (Dalje sledi).
Stran 169.
Stran 177.
Poučni in zabavni del.
Čarovnik.
Historičen roman.
Ruski spisal grof E. A. Salias. (Dalje.)
„Ali je možno delati na pr. . . . nu recimo iz pepela ali iz kakega druzega zelišča, vlitega na oglje" ?
»Zlatarji pravijo, da je mogoče ... ali jaz ne vem".
»Ali verjamete vi, da je to mogoče" ?
»Ne. Jaz mislim ... Ne vem".
»Vi ne verjamete. Hočete neumno odgovoriti".
Balzamo bil je v zadregi in ni vedel kaj odgovoriti.
„Vi tega ne razumete, to vam verjamem. Po vašem je to mogoče? Zakaj torej, kadar vidite kmeta, metajo-čega tako v en dan s pestjo seme v zemljo — ga nimate za prismojenega! Vi veste, da nekaj izvanrednega velikega,| tajnega sotvori svoje, stori svoje delo. Mesto tega razmetanega semena postane polje, pokrito z žitom, katero mu povrne njegovo seme desetkrat. To vi verujete zato, ker so naravne tajne, katerih si ne morete razjasniti, no katere se pa vsekakor nahajajo. Čemu torej nočete verjeti, da se uprav s temi tajnimi silami prirodinimi,[kadar  si  jih prilastiš, more navaden smrtni
iz treh zlatov razplavljenih v ognju, naredite  na  stotine in tisočine jednakih zlatov"?
»Kaj takega še jaz nikoli nisem videl, samo slišal sem o tem, ob, ko bi mogel vsaj enkrat to videti! vskliknil je vneto mladenič, potem posvetil bi vse svoje življenje temu, da bi osrečil tisoče revnih ljudi j" !
»Prvemu verujem, drugemu ne verujem", omenil je hladno neznanec. No, sicer pa ne gre za to! Če hočete postati moj učenec in naučim vas, da bodete znali pridelovati zlato tako, kakor kmet na polju žito? . . .
Balzamo je bil seve te ponudbe neizmerno vesel ter zagotavljal na vse pretege večno svojo hvaležnost, in da nikomur ne bode izdal skrivnosti.
„ Vaših zagotovil ne potrebujem, meni je treba samo jednega: da se slepo pokorite mojim ukazom. Ali čutite v sebi toliko odločnosti, da izpolnite vse, kar vam zapovem" ?
»Se ve da, stokrat".
»Dobro. Izpolnite torej kar te dni prvo moje povelje. Idite torej v pristanišče in plačajte na ladji, ki čez teden dni odjadra v Aleksandrijo, voznino za dve osebi: za se in za me. Odpeljava se v Egipet".
Mladenič se je vzravnal v svojem naslanjaču in malo zmeden molčal.
„Lejte vže prvi moj ukaz se bojite izvršiti".
»V Egipet? . . . Bogme, to je strašna daljava!. . . Ne zamerite mi, ali jaz sem nehote zmočen ... V Egipet . . . Ako bi dajali k bregonom Francije ali Španije. Toda v Egipet to je za božjo voljo čudno ..."
»Potemtakem nimamo nič več drug z drugim govoriti. Pozno je uže in vi morate domov".
»Ne, potrpite . . . Dajte mi prevdariti . . . hitel je mladenič.
»Tu ni nič za prevdarjati. Ali verjamete v to, kar govorim? Ali verujete vame in v mojo mogočnost — ali ne verujete? Če ne verjamete — nič ne škodi. Midva se razvideva, kakor sva se bila sešla. Ako pa verujete — kaj je vam potem v Egipet! Celi svet, ves ta mali planet, zemlja imenovan, sliši onemu, ki uporabi sebi v prid v njem skrite tajne in moči katerih ljudje ne poznajo ... In tako pričakujem vašega odgovora — poj-dete li z menoj v Egipet" ?
„Pojdem", odgovoril je Balzamo, no tiho, plaho, z jedva slišnim šepetom. In ko je izgovoril to besedo, si je mislil:
»Zakaj ne bi šel! Saj ni kraj sveta ta Egipt? Kakih štirinajst dni pota . . . Saj se zopet lahko vrnem. Kaj si hočem: med tem, ko bodem živel v Egiptu in to mogoče, da dalje nego leto dnij, poleže se tam v Pa-lermi zloba zakladoiskatelje. Potem se bodem vrnil naravnost domov".
V petih dneh po onem pogovoru sta Aljtotas in mladi njegov prijatelj stopila na odrinjajočo ladjo.
In šele med potoma, k bregovom najstaršega cesarstva, kjer je tekla, po besedah čarovnikovih in alhi-mikovih, zibelj vede, zvedel je mladenič ime novega svo-
jega prijatelja in učitelja, zvedel, da ta Aljtotas nima domovine, niti se ni nikdar rodil in nikdar ne umrje.
Ne samo jedno, a mnogo let trajalo je potovanje dveh prijateljev ali bolje rečeno, učitelja z učencem in naslednikom.
Nadarjeni Sicilijanec je bil iznajdba za Aljtotasa, kakor je bil istotako Aljtotas zaklad za umnega, zvedavega pa tudi zvitega Balzama.
Ves dostojni in nevarni Egipt, potem del Arabijske puščave, za tem Sirijo in vso Sveto deželo — vse sta bila potnika prepotovala.
Sredstva k življenju in potovanju dobival je Aljtotas ne z čarovnijami, ampak z delom. V Aleksandriji, a potem v Siriji prodal je skrivnost sestavljenja nove svetlo purpurove divne barve bogatim trgovcem. Včasi pa je kot zdravnik na čudežen način ozdravljal bolnike ter se ni branil mu zato ponujene plače.
No pri vsem tem pa sta oba neprenehoma marno delala in Aljtotas je podkril mlademu svojemu pomočniku v vso globočino svojega zares obširnega znanja v rudninstvu, zvezdoslovju, zdravilstvu, botaniki in posvetil ga celo v tako imenovano „naravno" čarovnijo.
VII.
Minulo je deset let. Neki večer meseca listopada priropotala je skozi Trojanova vrata po cesti iz Tivoli v večno mesto elegantna kočija očividno imenitnega popotnika.
Večer je bil navzlic poznej jeseni jasen, topel in tih, kakoršni bivajo v drugih delih sveta, od Boga manj blagoslovljenih, samo meseca velikega srpana. Večno mesto — Rim — hranitelj slavnih zgodovinskih dogodkov in poročil, polno velikovitih njihovih očividcev — divnih spomenikov ogrnilo se je v večerno meglo. Bližajoča se noč plazila se je kakor senca ter polagala tu pa tam črne svoje proge na velikovite cerkve — palače in vodomete, na tisoč letne triumfalne arke in kolo-nade. Bajno stari in slavni starec bogatinec Eolisej se je tudi bil ogrnil na pol v temo in le vrhne njegove arkade štrle mogočno po vrsti proti migljajočemu večernemu nebu, kjer je uže na desetine zvezd iskri na mesto skozi okna tega velikanskega granitnega obroča, kakor visečega iz neba na zemljo. In mogel bi starec Eolizej ponosno gledati na večno mesto z visočine ponosnega svojega veličanstva in bojeslovne starodavnosti, ali tam na nebu, dasi daleč, no kakor vštric njega vzrasla je druga granitna zgradba in dvigajoč v nebo veličastni kupol, vidna je za sto vrst daleč na okrog. Pravijo, da je ta zgredba cerkev sv. Petra, in da je to delo rok človeških in jednega človeškega genija. Toda težko je verjeti očem! Šele ko ga gledaš od blizu, — začutiš naenkrat s svetim strahom duha, položenega v to gro-mado in veruješ, da je uprav genij človeški, a ne slepa, brezzavestna elementna sila, ustvaril tega velikana v ime Božje.
In sedaj, ko še je večerni mrak uže zgostil v ozkih in krivih mestnih ulicah, potopilo  se je  tudi  neobjetno
vznožje tega hrama v nočn* megli. No kupola in križ njegov se še kopljeta v nebeških modrinah sredi so-mračne tajnostne mizgotajoče svetlobe.
Tu na zemlji je noč, a tam pri njima, v višavah končuje še le dan.
Sedež svetega očeta, močnega poglavarja vsega katoliškega sveta in vladarja celega kraljestva, prebivališče na stotine duhovnih kongregacij, meniških bratovščin, mesto polno kardinalov, duhovnikov, menihov in romarjev iz vsega katoliškega sveta, mesto molitve in posta — spravljalo se je uže k počitku . . .
Kočija popotnikova se je premikala po pustih ulicah, le tu pa tam se je prikazal kak pozni potnik, ali so važno korakale nočne straže papeževe garde, v šlemih, z dolgimi sulicami, vnušiteljno bliščečimi na ramah . . • In povsod, kjer so šli mimo in jednoglasno kriknili dve tri besede, ugašale so luči na ulicah, v štacunah, v vratih, oknah, domov in hišic . . . Mestni prebivalci in zemljani meniškega mesta šli so radi — ne radi rano spat.
Kočija se je ustavila blizu trga Barberini pred dovolj velikim domom z ogromnimi železnimi vrati, nad katerimi je visela železna plošča s pozlačenim konjem .. . Ta krčma bila je po zunanjosti videti skromna, a sicer pa je bila najboljša v mestu.
V  gostilni pri „Zlatem konju" prenočevali so samo bogati popotniki. Vkljub obhodu straže, videle so se še tu iz oken luči. Krčmar bil je bržkone gostoljuben do papeževih vojakov. Iz kočije je stopil človek male rasti uže precej prileten, ter jel trkati z visečim na vratih železnim obročem.
Močen glas zagrnel je po celi ulici ter odmeval na trgu. Vrata so se takoj odprla in na pragu se je prikazal, zdehaje, hišni gospodar, držeč v roki bakreno svetilko s tremi jarko gorečimi in kadečimi plameni.
„Ali imate prazne sobe in hleve" ? vprašal je starec, dasi star, no bodo na pogled.
„Imam. Imam ... Ali za koga pa? Kdo ste? Odkod" ?
„Za grofa Kaliostro, stotnika kraljevo španjske armade ..."
Krčmar se je kmalu vzdramil in podvizal.
V  petih minutah bil je ves dom, krčmar jeva družina in prisluga — vse je bilo na nogah.
Iz kočije stopil je polagoma zastaven in krasen mož srednje rasti, v lahkem črno svilenem plašču, z velikim, črnim, na stran pomaknjenim klobukom, za katerim je tičalo sivo, skoraj do ram segajoče pero. Izpod raz-pabnenega plašča se je videla vijolčasto svilena kamižola in temno lilo vi kaftan z zlatim ovratnikom.
(Dalje sledi).
Stran 178.
Stran 187.
Poučni in zabavni del.
4
Čarovnik.
Historičen roman.
Ruski spisal grof E. A. Salias. (Dalje.)
»Kaj zaukažete vaša milost. Vse je k vašim uslugam", govoril  je  krčmar  peljajoč  gosta v najlepše stanovanje.
Stran 188.
svojega doma. z oknami na vrt sosednjega kapucinskega samostana. „Zaukažete ekscelenca. „ZIati konj" slovi po celi Italiji zbok moje kuhinje0.
»Pred vsem dokažite to slavo", odgovoril je polu-šaljivo priškc, veselo ogleduje sobo z zalimi svetlimi očmi, vašo slavo, ljubi moj, na krožnikih, pod imenom večerja".
Krčmar je urno odšel, naročil ženi, ki je uže kurila v peč, pripraviti večerjo, potem pa hitel na dvorišče, kjer je izpregal konja sluga prišlega aristokrata.
„Ste od daleč" ? začel je obično izpraševati krčmar, deloma radi običajne  zvedavosti, deloma  iz  dobičkarije.
»Iz Neapelja".
BVaš gospod je Neapolitanec" ?
„Ne. Grof je Sicilijanski rojak. Gospod ... Ne vem, kako vas imenovati ..."
„Kambani! K vašim uslugam".
„Moj grof je Palermičan",
„Ali stalno tam prebiva" ?
»Ne".
„A, kje pa?" pozvedoval je Kambani.
»Povsod. Midva sva vedno na potovanju. Najino prebivališče je med dvema postajama ob cesti".
Torej tudi v Rimu ne ostaneta dolgo? Menda nekaj dnij"?
„Ne, tu se bova najbrž mesec dnij mudila. Imava opraviti".
„A kam se podasta potemu ?
„V Genovo".
„0, o"? vskliknil je krčmar. BTo je daleč ..."
„A iz Genove v Strasburg ..."
nO-o-o? . . . Kaka daljava".
,Da. Mesec dnij je hoda".
„Na to biti mora mnogo denarja" ! vzdihnil je Eambani.
»Ne malo, ljubeznjivi krčmar, ne malo! Ali midva imava cekinov in rumenjakov toliko, koliko vi ovsa v žitnikah".
Med tem je prišlec sedel v sobi na naslanjaču in zamišljeno zrl v temno okno, kjer so se videla gola drevesa.
Da. Konečno . . . zašepetal je glasno. Slednjič sem v Eimu. Zjutraj odpravim pismo velikega poveljnika reda in uvidim kaj učiniti. Kaj storiti? Da. To vprašanje je strašno! Vsled tega vprašanja, vsled te misli, »kaj storiti" vrti mi se po glavi, kakor da bi stal kraj brezna. Vem sicer, da se ne zvalim v njega, ali pri pogledu v njegovo globočino mi zastaja sapa . . . Rim, Bolonja, Genova, Bazel, Strasburg in na konec Pariz. Nu, a potem? Da. Potem? Kaj pa potem"?!
Zamišljenostim skoraj otožnost dolgo niste izginili raz lica tega človeka, ki je bil videzno zdrav ter imel v«e zemeljske darove, da bi bil srečen in zadovoljen. Vse ima. Pred vsem — mlad je in krasen, ali dasi ne krasen v strogem  pomenu  te  besede, vender  ima  vse-
kakor jako zal obraz, ima pamet, ki jarko srši iz očes, je znaten in slednjič precej premožen bržkone celo bogat. Pri vsem tem pa je še stotnik kraljevo španjske armade, kar je jako važno za vsakega plemiča. Da, ali vse to se je le videlo in zdelo prostodušnemu opazovalcu. V resnici Jcsipa Balzamu ni ostalo od preje ničesar tega, razun bistrega drzkega in iznajdljivega do genijalnosti razuma. A povrh pa ima redki dar od prirode, da omami in očara vsakogar in ga dobi na svojo stran.
Sicer pa, dasi grof Aleksander Kaliostro sedaj ni bil na poprejšnji imenitni stopinji, ni imel velikega bogastva in trdnega stališča vender daleč ni bil oni človek in v takem položaju, kakor pred desetimi leti, ko se je s skrivnostnim Aljtotasom podal k bregovom Nila.
Če tudi učitelj ni posvečil učenca v obečano tajno sestavljati vodo življenja, da bi večno živel, niti mu izročil recepta liti zlato in dijamente iz navadnega oglja, vender je skrivnostni človek mnogo in mnogo naučil mladega svojega učenca prijatelja in posnemovalca.
Aljtotasa ni bilo sedaj na svetu, to je njega nikjer ni bilo. Izginil je, razpršil se kakor dim, izpuhtel kakor oblak.
Učitelj in učenec prišla sta skupno pred tremi leti v Korfo in bila veselo vsprejeta od komandora maljti-škega reda. In tu je nekoč modrega Aljtotasa zmanjkalo. Njegov učenec žaloval je dolgo po svojem učitelju in z vzdihom, z nekakim nemirom na obrazu spominjal se Aljtotasa in redko izgovarjal njegovo ime celo sam seboj.
Kaliostro pravi, da Aljtotas ni umrl . . . kajti kot neumrjoč ne more nikoli umreti. Toda kje da je — ni znano nikomur! . . . Sicer pa je veliko Aljtotasovih rečij pri Kaliostru, med temi prstan z velikim razno-bojnim brilantom.
Govorilo se je, da se Aljtotas pokori v zaporu v Malti . . . Pripovedovalo se je, da ga je umoril neznani morilec, kateri se je polastil vsega njegovega premoženja, redkih knjig in celo njegovih znamenitih rokopisov in iznajdeb . . . Plode celega življenja in neumorne delavnosti je ugrabil hudoben morilec.
Najverojetniše bo, da je Aljtotas umrl ter izročil vse ljubljenemu svojemu gojencu, kateri skrivajoč sedaj smrt učiteljevo — daje povod k obrekovanju. Po pre-minu Aljtotasa izpremenil se je takoj občestveno pomen in okolnost grofa Kaliostro.
Dva meseca preje imenoval je veliki magister in poveljnik reda moljteških vitezov, Pinto, grofa Kaliostro, „bratom", prisegal mu večno hvaležnost za skazane usluge in oskrbel za pot priporočilna pisma in celo velikansko svoto denarja. Grof se je odpravil v Rim po naročilu maljtežkega poveljnika, in je bil dolžan, izro-čivši naročilo papežu — odpotovati nazaj. On je obljubil vrniti se.
Ali sedaj se je smijal lokavo in nasmehljivo pri tej misli. Načrtal si je uže bil miselno bodoče svoje potovanje  in  njegove  misli  bile so uže  davno v Fran-
Stran 189.
cozki metropoli, na dvoru Ljudovika XVI, nedavno sto-pivšega na prestol.
Čemu, da je hrepenel uže triindvajsetleten grof Kaliostro v Pariz — tega on sam ni vedel. On hrepeni po sijaju, šundru in slavi. A vse to skrito je tam.
„Da . . . Tam ali nikjer . . . pokorni mi bodo ljudje in vse ljudstvo  bode pri mojih nogah"! mislil je.
VIII.
Bilo je tudi meseca listopada istega leta, ali v enem, oddaljenem od tople Italije, hladnem kraju. Sredi nedoglednih sneženih ravan črneli so tu pa tam oddaljeni gozdi, čepele tu pa tam, liki siva gnezda, vasi. Sredi teh sneženih ravnin razgrnilo se je na široko in dolgo veliko mesto, istotako sivo, leseno, z ozkimi krivimi ulicami; samo sredina mesta je kamenita, obdana z visoko zobčasto steno, kjer se dvigujejo zlatokupolčaste cerkve in zvoniki. To mesto je podobno malo Rimu, a vender pa je to tudi Rim — severni, pravoslavni.
Kaki dve vrsti od jedne iz postaj moskovskih, v vasi Butirki po imenu, stala je na strmi rebri mirno in pokorno trojka zamraženih in suhih kljuset. Za njimi je ležal na stran zvrnjen voz. Zraven konjev, zbitih v klopčič in kakor bi zagatenih in zvezanih z konjsko opravo in s prevrženo ojnico, ki je ležala konju, upre-ženemu v homot, na hrbtu, stala sta dva gosposki oblečena človeka. Oba sta stala nepremično ter gledala pre-vrnjeni voz.
Med tem se je naglo zmračilo.
Jeden potnikov, ki je bil manjše rasti in prileten, ozrl se je še jednoč na selo, ki je črnelo pol vrste sredi snega in zmajal z glavo.
„Baš takoj bo noč! Kaj naj počneva" ? zagodrnjal je.
Stoječ poleg njega mlad visok zal potnik, oblečen nekoliko lepše, v baržunast kožuh s soboljim ovratnikom in obšlagami. v so bolj i kapi se je veselo smijal.
»Vi se samo smejite, dejal je oni. Kaj je vender tu smešnega? Midva bi sedaj lahko v Moskvi bila. Tu je baš roko podat.
„Roko podat ..." ponovil in mladi dodal! »Tega zopet ne umejem!" In v teh nekolikih besedah mladega potnika, izgovorjenih pravilno in čisto, čul se je vsekakor neki čuden, kakor tuji izgovor.
„Kaj to pomeni — roko podat" ?
„Ej, sitnoba! zrezal se je oni. Nu to pomeni, da je blizo. Nu lejte jo, Moskvo! Ako bi ne bila v jarku, videla bi odtod luči ... Pa da se je ravno tu moral hudič prevreči, da tudi sam se je pogreznil v tertarari (v pekel)**.
»Kaka čudna beseda. Kako ste rekli? Tartari. Ali se vasi tako pravi"!
»Vasi se pravi — Butirki. Bržkone so preje tu sami butiri živeli"! pošalil se je stari.
„Pa ste vsekakor rekli: odšel je v tartarje.
„Ne tartari ampak tartarari. In ni odšel, a izginil".
»Po takem žive tu vender le tatarji"?
Sedaj se je stari veselo zakrohotal.
»Vi mislite torej, da je to tatarsko selo? Oj vi čudak! ... Ste pač kakor Nemec. Pri Bogu! . . . Povejte: ali ste se na tem dolgem potu veliko ruskih besed od mene naučili" ?
»Veliko, Noric, ali mislim le, da so to take besede, brez katerih bi itak lahko opravil".
»Kako to"?
In ne čakaje odgovora, je starec, katerega je njegov sopotnik klical za Norica, vskliknil:
»A! Tamo le lezejo, presneti kleki"!
Po potu iz sela kobacalo je v klanec pet kmetov. Spredaj je šel voznik.
BNu, nu, urno! Hudimarji hudimarski! Ali je vas iz reke lovil, kakor karpe kali? Zares smešno, midva uže celo uro tu stojiva"! začel je Noric kričati. Torej primite nrno in vzdignite! . . .
Došli kmetje so spodobno in celo v strahu sneli kape pred potnikoma, potem skupno prijeli za velik, težak voz, ga vzdignili kakor pero in ga rahlo, kakor da bi bil iz kristala, postavili na kolesa. Zamraženi konji so se komaj zganili.
Mladi potnik je segel v žep. Ko je starši to videl je vskliknil:
»Tega je še treba! Ti kleki še pota ne morejo v redu držati, pa bo jim kdo na čaj dajal"!
Ali mlajši, ne meneč se za godrnjanje onega, dal je kmetom nekaj drobiža.
Celi kup je ož vel pri vidu srebrnih penezov in popadel na kolena s klici: večno bodemo Boga molili! i. t. d.
„ Dobro delo gospod", — rekel je voznik posajaje se na kozla. Tu vsi vaščanje takorekoč stradajo",
„Zakaj"!? vskliknil je živahno mlajši.
»Hm zakaj: ker nimajo kruha".
»Zakaj nimajo kruha" ?
»Zakaj ne: ker nič niso pridelali". Še sejati niso kaj imeli . . . Sicer pa to pri nas ni nič čudnega".
Oba potnika sta zlezla v voz, popravila blazine in druge malenkosti, ki so se vse premešale vsled vozovega prevrata, čez minuto peljali so se dalje.
»Pazi, zlomak, da naju zopet ne zvrneš"!
„Kako neki. Kako je to možno ... Le mirni bodite" ! odzval se je voznik in to s takim glasom, kakor da se mu še kaj podobnega nikdar ni primerilo in se mu pripetiti ne more.                                 (Dalje sledi).
Stran 197.
Poučni in zabavni del.
Čarovnik.
Historičen roman.
Euski spisal grof E. A. Salias. (Dalje.)
Med tem je postal večer. V pol ure pridrdral je voz v mestno postajo.
nA po Moskvi se bodemo, kakor mi se dozdeva, mnogo vozili"? vprašal je manjši.
„Po Moskvi? Da, kakor pravim, skozi celo mesto. Bržkone na ono stran".
„Tem boljši".
BČemu neki; tem boljši"?
„Ogledam  si  mesto.   Jaz se ga slabo spominjam".
„To bi bilo tudi pozneje možno. Kaj se bode sedaj videlo"! odgovoril je Noric.
In resnično, voz se je začel pomikati iz ulice v ulico ter jo krenil onstran Moskve. Ulice so bile puste, le redko se je prikazal kak Človek. Male hišice bile so temne in le v velikih ulicah, veliki domi, stoječi izključno v globini prostornih dvorišč, bili so razsvetljeni.
Zastonj je mlajši pazno gledal skozi odprto vozovo okno — on ničesar ni mogel videti vsled večerne megle čmerikavega zimskega dne. Ali oziral se je po ulici z nekakim čudnim čustvom, kakor da je hotel sam sebe razvedriti in umiriti ono burno čustvo, ki se je vzdigo-valo in razsajala v njegovih prsih.
Med tem, ko se je voz pomikal po mestu, je mladi človek desetkrat vprašal:
„Ali bode kmalu"?
In vselej mu je Noric odgovoril:
nKmalu, kmalu".
Da je bil mladi potnik nemiren, to ni bilo nič čudnega. On je bil takorekoč prvikrat v Moskvi in celo v Rusiji, katero je zapustil, ko je bil še skoraj otrok. On se je jedva spominjal onega, h kateremu je sedaj potoval. Po vrhu pa še ni vedel, kaj se bode zgodilo z njim zjutraj, ko ga, da uvidi in kaj sliši. Vedel je samo to, da stopi kmalu pred človeka, ki je jeden prvih oseb v ruskem carstvu; je bogatin in žlahtnik, je imeniten velmoža. K temu pa je še ta žlahtnik njegov ded, katerega je on, Bog ve kedaj videl, ga povsem ne pozna, in katerega ni mislil obiskati v tem letu, ako se ne bi bile razmere naenkrat tako strašno čudno in tajnostno zasukale.
Čim bolj, ko se je bližal cilju dolgega, šestteden-skega svojega potovanja, od bregov Rena k bregovom reke Moskve, tem bolj je zapiralo sapo mlademu človeku. In sedaj ga je tako začelo dušiti v grlu in solze so mu stopale v oči. čemu, da so ga silile solze — sam ni razumel. Kakor nekaka slutnja nekaj slabega, čez mero slabega lastila se je njegove duše. Ta hip pa se je ne daleč od voza prikazal skakajoči jezdec z malim bičem v roki, in upil na vso moč:
„S pota! ... S pota! . . ."
Voznik je krenil takoj s svojo trojko kolikor je mogel v stran široke ulice. Za prvim jezdecem pridirjala sta še dva druga, potem še nekaj ljudi j, a za njimi je začrnelo in se dvigalo nekaj širokega in visokega.
,On je! On sam . . . Pri Bogu!" vskliknil je Noric, gledaje iz okna.
„Kdo" ? vstrepetal je mlajši.
BOn . . . Naš grof!"
Ta trenotek je za dirjajočimi jezdeci drdral mimo velik voz, v katerega je bilo vpreženih osem konj. Vsled prižganih svetilk bil je celi voz razsvetljen in se lesketal v zlatu. Velik, poluaršini, zlati grb je svetlo zalesketal v očeh mladega človeka, gledajočega iz okna. Za jeden hip je vse to: jezdeci, vrsta iskrih konjev, pozlačeni voz in še nekaj jezdecev za vozom — vse je šinilo mimo z šumom, prasketom in glasnim ropotom.
„To je on . . . Naš grof, Aleš Grigorjevič, se je v goste odpeljal. Ne bo ga doma".
„Kaj potem"? vprašal je čudno mladenič.
»Kaj! oddahnete se; med tem pa se vrne. Ali pa vas zjutraj vsprejme. Saj ni taka važnost! . . . Tamo le je dvor".
Stran 198.
In Noric je pokazal z roko na desno od voza na razsvetljeno vrsto velikih oken.
Mladenič se je nekako zganil  in  globoko vzdihnil.
IX.
»Torej smo na mestu. Eaj neki bode? Ne mara nezakonitost! Ne mara hujše nego pričakujem"! mislil je sam pri sebi, ali mislil po nemški ne po ruski.
Ko se je ustavil voz pred glavnim vhodom velike grotove palače, usipalo se je dvanajst poslov nasproti. Ali ne radi vsprejema   prišlecev, marveč iz radovednosti.
„Od kod ste? Ali k nam prihajate8?
„Glej ga, k glavnemu vhodu so se pripeljali! Spodobilo bi se peš priti, bratci moji"! culo se je takoj sredi te gruče radovednežev.
„Oh vi bedaki! Mi da-Ii peš? . . . Ali niste spoznali"? izpregovoril je Noric odpiraje vrata.
In hipoma so se vsi okolo stoječi začudili.
a Kdo je to . . . Oh, za pet ran Kriščevih"?
„Ignat Ivanovič! Kdo je ondi ... I grofic! Oh ti gospod"!
„St! Ti! Klek! Ali se ti je Sibirije zaželelo, z grofičem ka-li"! šepnil je jeden prileten strežaj.
„Oh, kriv sem. Pozabil sem povelje. Bog se me usmili"!
Noric je stopil prvi iz voza, no obrnil se je takoj in pomolil roko mlademu človeku, da bi mu pomagal iz voza. Njegov pojav osupnil je vso družino. Takoj je vse umolknilo in neizrečeno začudeni vzori hlapcev uprli so se v mladeniča od vseh stranij.
„Kaj, ali so sobe prirejene ? Ali je to ukazano" ? vprašal je Noric."
„So, so, davno! Aleš Grigorjevič se je odpeljal".
a Vem . . . Smo se srečali. Odvedite gospoda v pripravljene sobe".
Noric je hipoma obstal, se odkril, stopil ne mnogo v stran od strežajev ter se jel pred sosednjo cerkvijo, ki se je komaj videla v nočnem mraku, križati.
„Hvali, ti Gospod"! izgovoril je tiho, da smo se pripeljali. A pa le pot kratek! Pet tednov smo se skoraj vozili.  Nu  zahvaljen bodi Gospod za srečno potovanje".
Mladi gospod se je tudi odkril in prekrižal ali nekako prisiljeno in neodločno kakor da ni vedel: ali mora tako storiti ali ne Mogoče, da je to le navada mislil si je, in se je torej dolžan pokrižati, a znabiti pa ruskemu gospodu to ne pristaja. In tako neodločno, ko se je križal, istotako ukorno in plaho korakal je po stopnicah v vežo velikanske razsvetljene palače.
Mladega prišleca vsprejel je spodobno in uljudno v veži prileten vratar, ter ga peljal čez dolgi mostovž v sobe, ki so bile uže zarana zanj pripravljene. Tri sobe so bile: nekaka vsprejemnica, spalnica in soba za oblačenje. Med mostovžem in vsprejemnico bila je mala sobica, v katero se je takoj vsulo šest strežajev v jednakih livrejah, na kojih so se lesketali bohotni grbi mogočnega njihovega gospoda.
Mladi človek se je ozrl okrog in ko ga je vprašal vratar ali želi takoj večerjati je odgovoril neodločno.
„Ne vem . . . kakor hočete . . . nisem lačen".
Potem pa, kakor da se je bolje zavedel, dodal:
a Preje ali pozneje, ko se vidim z grofom".
a Oprostite, vse . . .
In vratar je umolknil, ne vedoč, kako imenovati prišleca, — nv&še blagorodje", dejal je zmočeno in tiho, kakor da ga je bilo sram, da ni vedel s pravim pridevkom imenovati prišleca. Oprostite . . . Ali jaz mislim da danes ne utegnete videti njega visokosti. Aleš Grigorjevič odpeljal se je na ples k general-guvernerju in se bo vrnil pozno".
Tujec ničesar ni odgovoril in tudi zmeden, pobesil oči. V njegovih ušesih sta še vedno donela čudno dva ruska pridevka: njega   sijateljstvo in „vaše  blagorodje".
Vratar je odšel, da bi ukrenil potrebno, a mladenič pa se je takoj usedel na bližnji stol, oprl komolce na koleni, naslonil glavo na roki in se zamislil. Težke so morale biti njegove misli, kajti vzdramil se je še le, ko so čez dolgo časa vstopili v sobo livrirani strežaji, postavili mizo in jo pokrili z namiznim prtom in posodo.
Bilo mu je očividno neprijetno, da so ga zasačili v takem daleč ne veselem položaju. Potegnil je roko po glavi, vstal in se na lahno stresel, kakor da se je hotel znebiti svojih spominov, čez nekaj minut je, sedeč za mizo, obloženo z vsakovrstnimi jedrni, jedel z veliko slastjo.
Med tem časom razlegal se je v drugi polovici doma v nekaterih sobah šum in trušč. Veseli glasovi, glasno smejanje, krik in vrisk otrok, tekanje in dirjanje odraslih, vse se je mešalo. Več nego petdeset ljudij nahajalo se je na minuto v teh sobah, ki so želeli videti prišlega Ignata Ivanoviča.
Srečen, vesel, zadovoljen, sedel je Noric v krogu svoje družine: žene, hčer in sinov in celo vnukov. Vsi od malega do velikega, ga so zvedavo izpraševali o tem nenavadnem, skoraj neverjetnem potovanju, katero je on ravnokar dovršil. Iz Moskve potovati čez vse nemške kraje, sto jih je baje, pa do meje francoske dežele, to ni kar si bodi! Potuj on še malo dalje, pa bi dospel do obrežja velikega oceana, sredi katerega je, na otoku Bu-janu, i konec božjega sveta.
Vse je zanimalo jedno vprašanje: kako je tam, v teh zamorskih krajih? Kaka vera? Ali žive tam hudobni ljudje ? Kakšni da so ? Ali razumejo in govore ruski ?
Noric se je smejal in mahal z roko, kajti nekatera vprašanja zdela so se mu neumna. Istotako so mahali tudi nekateri njegovih poslušalcev, kakor da niso verjeli, da govori resnico. Samo njegovo ženo, petdesetletno Ano Nikolajevo, zanimalo je jedino vprašanje: kako nadari moža dobrosrčen in radodaren plemič? Dovršiti tako nalogo, kakoršno je dovršil njen soprog, to ni šala! Pojdi, pošlji drugega v tako daljavo! V pravljicah se pripoveduje: šli so za trikrat devet dežel, a Ignac Ivanovič pa je potoval za sto nemških dežel in se je živ vrnil.
Sredi prepira in vriskanja veselih otrok in vnukov, kateri so bili srečni, da so zopet videli in imeli v svoji sredi očeta in dedca, ženi ni bilo možno govoriti z možem o najvažnejšem, kar je njo zanimalo. No slednjič, ko so domačini jeli ocenjevati dare, katere jim je prinesel Noric iz tujine, uporabila je Ana Nikolajevna priliko ter pozvala moža na stran. Ana je poljubila moža na vsako stran lica, se prekrižala, zahvalila se Bogu za srečno moževo potovanje in nagnivši se k njemu, rekla mu skoraj na uho:
»Nu, kaj je on" ?
„Nič. Kaj naj bi bil"! odgovoril je nerad Noric.
„Ali ve, čemu da ga bo potreboval naš grof? Zakaj bo tua ?
„Bržkone ne vea! odzval se je znova z istim glasom Noric. In žena je opazila v njegovih očeh, da možu ta razgovor ni po volji.
In tudi tega ne ve, kako se bo odslej  imenoval"?
»Kakor sem med potoma izvedel, ;menuje se sedaj Krsft. A kakor bode potem ... in Noric je, gledaje ženi v oči, umolknil.
»Kaj pa« ?
Pozneje . . . Prepričal se bo! „In potem nastane gotovo prepir".
,Kaj, prepir"?
„Seveda. On je rezek. Ne bo se kar tako udal. Ž njim se bo še grofinja prepirala. Tu je, kakor se pravi, trčila kosa ob kamen".
„Kaj torej potem, ako se on upre? Beče ne hočem ..."
»Primorajo ga. A mi pa poskačemo v vodo".
BKaj, golobček! Nemara si tam v nemških krajih vero vame zgubil kali", zavpila je jezno žena „čemu mi govoriš take neumnosti! Sam si rekel, pripravljaje se na pot, da bo to delo za nas jako plodonosno, — največa naša sreča! A sedaj pa praviš, da — ne bo nič ne strašiš. Zarezat in utopit. Saj si govoril odhajaje . . .
(Dalje sledi).
Stran 199.
Stran 207.
Poučni in zabavni del.
Čarovnik.
Historičen roman.
Ruski spisal grof E. A. Salias. (Dalje.)
„Govoril? Ljuba moja. Govoril?! Jaz ga bogme tedaj še nisem videl. A sedaj sem ga videl in ga poznam. On se ne bo pustil kar tako z lahko žaliti. Da mi tudi za nos je nevarno mešati se v ta prepir. Kako bi naj ne prišla v sitnosti. Veš kaj! Grofu in grofinji se pokaže
—  figa. A nama pa — Sibirija!
„Kaj? Kakšna Sibirija?! Ali si znorel ka-li? vsklik-nila je začujeno ženska:
„Ali pojdeš križ in evangelij celovat!? Kaj? Pojdeš?" zavpil je takoj Noric.
8 Ne, Bog ob vari ne grem!"
„In po takem je sedaj . . . Prenaglila sva se. Kav-rala nepremišljeno.  Delo je začeto, a kako, da se konča
—  ve jedino le Bog. In naenkrat naji jamejo siliti prisegat. Ali midva rečeva: oprostite, ne moreva priseči. Sva le tako ta v en dan blebetala, da mrtve opravljala".
„In kaj imava sedaj pričakovati Ignac Ivanič" ?
„Sam ne vem! Izgovarjala se bova, ako . . . Tre-balo bi kaj začeti . . . Takoj . . . Sicer utegne biti prepozno ... In potem ne vem ... E pa pustiva sedaj to. Saj je še jutri čas. Mogoče, da se vse z lepa uravna, brez šuma in brez kavsa . . .
Noric se je posilno nasmejal, mahnil z roko in začel takoj okrog njega stoječim otrokom in vnukom praviti in pojasnjevati, kje je kupil to in ono, in kolikor je moral plačati.
Nikogar ni pozabil, vrnivši se iz tujine Ignac Iva-novic; celo zagoreli dekli, služeči dvema materema, prinesel je rdečo pečo na glavo.
Dom, v kateri std prišla Noric in mladi tujec bil je jeden največjih poslopij v tem delu Moskve. Zgradba se je nahajala, kakor vselej, v globini velikega dvorišča; le jeden del je segal v stransko ulico. Za domom se je razgrinjal veliki sadonosnik z mladim drevjem, kajti kakor se je videlo, bil je ta sadonosnik šele pred kratkim z drevjem zasajen. V tej zgradbi bilo je gotovo do sto malih in velikih sob, dvoran, obednic, razun jedne ogromne dvorane. Na dvorišču je bilo brezštevila gospodarskih poslopij: od konjskih hlevov, napolnjenih s konji,
—  do kletij in ledenic, katere so rabili nešteti grofovi služabniki. Samih krav je bilo polstotine v hlevu, ali samo pet jih je bilo za gospodo — ostale pa so molzli dvorovi in nahlebniki, kojih ni bilo malo.
Stran 208.
Ta dom bil je malodane ves razsvetljen vsaki večer, razum ogromne dvorane, v kateri se dalje nego deset let ni prižgala niti jedna sveča, kajti hišni gospodar ni prirejal večerov in plesov, a banketi pa, kojih se je bilo včasi udeležilo do tristo in petsto oseb, vršili so se po dne in se končali še pred mrakom.
Vso to ogromno poslopje bilo je pusto, le oni del, ki je segal v stransko ulico imel je svoje prebivalce in bil oživljen. Tu, v osmih ali desetih sobah je živel skromno grof z mlado svojo soprogo in otrokom. V pritličju in v stranskem poslopju pa je stanovala mnogoštevilna grofovska družina.                                  •
Vzrok, vsled kojega je stala zgradba tako zapuščena, bil je priprosti lastnik zgradbe, bo jaz in grof postal je neuljuden, ni maral za nikogar in bil najrajši sam. Poredkoma, dva ali trikrat v letu, obiskali so ga sorodniki, otroci njegovega ranjkega brata s svojimi otroci, vsega tri pokolenja. Nedavno se je tudi Četrto pojavilo na rokah pestunij in dojenic. Ti sorodniki ostali so v Moskvi vselej mimogrede. Za nekaj dnij je oživela zgradba. Razlegali so se veseli, mladi glasovi in otroški pisk in vrisk, no potem pa je zopet zavladala prejšnja tišina in le nekaj je bilo opaziti na tem domu: dasi vedno pust — vender ni bil čmerikav.
Povod je bil ta, da je v stranskih poslopjih in oddelkih prebivalo mnogo naroda, a med prebivalci kraljeval je vselej: mir, tihota in složnost, raz vseh obrazov je sijala zadovoljnost in sreča. Od glavnega oskrbnika in vratarja do zadnjega hlapca do najzadnje dekle — vsi so živeli složno, srečno je zadovoljno, noben ni stradal in nikdo jih ni ošteval.
V tem domu, uže mnogo let, ni nikdo koga udaril. Jedino, kar je strogo kaznoval stari grof bilo je to, če je kdo domačih svojega tovariša kakor si bodi neopravičeno razžalil. Vsaki kuharski deček, dvornikov sinček, kadar je nezasluženo staknil četudi rahlo plusko od kogar koli, grozil se je včasih celo rodnemu očetu ali materi:
„Le čakaj: grem gospodu povedat8!
Prigodilo se je včasi, da je kak mali prebivalec zgradbe, ki je komaj od zemlje molel, drzno ustavil starega grofa in se smelo pritožil:
„Mene so natepli0.
In stari grof je pristopil takoj k preiskavi in obsodbi.
»Grof Aleš Grigorjevič Zarubovski je znan po celi Rusiji"! govoril je grof sam pri sebi. A radi česar? Zato ker je pravicoljuben, služi pravici, kakor da je ta pravica — njegova gospa.
X.
Ob jednajstih po noči, ko je ves ogromen dom po-temnel in spal trdno in brezskrbno spanje, priropotal je na dvorišče isti pozlačeni voz z istimi jezdeci. Visok, prileten dostojanstvenik v dragocenem soboljem kožuhu s precej veliko, globoko na ušesa potegnjeno kapo, z ogromnim mufom na rokah, stopil je s pomočjo postrež-
Ijivih jezdecev iz voza, in držan od njih, stopal po kame-nitih stopnicah.
Nikdo mu ni prišel naproti. Jeden jezdecev je odprl vrata in šele, ko je slekel mogočnež v vratarjevi sobi kožuh in odložil kapo, in zasijal v svetlobi dveh gorečih sveč v svoji dragoceni opravi, svojimi redi in odlikovanji, tedaj se je prebudilo nekaj strežajev, in sam glad ni vratar, ter se zavedlo.
BGospoda ste zaspali, bedaki0! izgovoril je žlahtnik surovo, ali ta surovost bila  je  nekako nalašč prisiljena.
„Ti zaspanci zaslužijo, da bi jih kar precej na tepli, Aleš Grigorjevič0! menil je zal hajduk, ki je bil načelnik jezdecev, spremljajočih pri vsakem izletu grofa. „Ko smo prišli, bi morali tiho palice poiskati in jih po vrsti pošteno namlatiti"!
„Tebi je vedno le pretep v glavi! zavrnil ga je grof smejoč. Kaj je to takega, ako človek sredi polunoči zaspi! Ljudje mislijo: a kdo sili gospodo ponočevat, o polunoči se po Moskvi potikati, v gosteh in po plesiščih. Eo bi mi oni le opoldne tako zasmrčali — bi jim že pokazal0!
In grof, zagrši vstopivšega hišnika, je čudež se dodal:
»Zakaj ne spiš0?
„Nekaj imam vam povedati . . .a odgovoril je fami-lijarno hišnik.
»Sedaj o polunoči? Pelina si se prejedel . . . Pojdi spat . . .0
„Nisem se ne. Jaz grem za vami z naročilom . . .B
„Nu, pa idi . . . Da bi te pes! . . ."
Grof je prišel na vrh in se podal skozi nekoliko temnih gostilnic. Pred njim sta nesla dva strežaja prižgane sveče. Prostrane in visoke sobe z bogatim pohištvom ; zrcala, bronze, slike — vse, ustajaje iz teme, trepetalo je nekako v brleči svetlobi nesočih sveč. Stopinje dveh strežajev grofa samega in hišnika, razlegale so se zvonko po parketu in odmevale daleč po domu, izgubljaje se pod karnirami vičurnih in poslikanih stropov.
Slednjič, dospevši do skromnih svojih sob, kjer je bila spalnica in kabinet starega dostojanstvenika, usedel se je on v naslanjač. Takoj so primaknili k njemu majhno uže za rana pokrito mizico, na koji so stale tri sklede: prosto kvasa.
Došli s plesa dostojanstvenik se očividno ni dotaknil general guvernerjeve večerje, a se zanašal na prosto, vsakdanjo svojo večerjo, ki je bila vedno ista celih dvajset ali trideset let. Boj ar je postavil pred se skledo z galuskom in dejal stoječemu pred njim hišniku:
„ Govori torej Makar! Ako si tako trmast kakor osel . . .0
»Ne, Aleš Grigorjevič, jaz še malce počakam. Preje se najej in kaj pobrbljava, a ko se naješ — potem povem jaz svoje naročilo. In celo naročilo povedano bode s tremi besedami.
»Ne čenčaj! Povej0! rekel je uže nekako srdito grof.
Stran 209.
»Pri Bogu, ne morem! Oprosti ... ne srdi se. Jej preje".
Grof je položil žlico, katero je bil nesel k ustom, na krožnik in uprši presenečeni pogled v hišnika, dejal nemirno:
„Neumnež! Saj nisem kak novi bedak, da bi ne vedel zakaj hočeš, da najpreje večerjam, kajti znano ti mora biti naprej, da me bode tvoje poročilo zbegalo in mi pregnalo ves tek do večerje".
Hišnik se je zmedel in malo ustrašil, nekako čudno zmigal z ramama in dvignil z rokama ter odgovoril polušepetaje:
„Ne, Aleš Grigorjevič čemu bi le begalo, ampak čudil se bodeš tej nepričakovanosti ... Le jej preje! Nič ni hudega, pravim, nič ni hudega . . . Samo nekaj nenavadnega je . . .
»Povej torej"! dejal je grof in med tem nehote bistro udaril z žlico po krožniku.
Zdajci se v vratarjevi sobi uže nista več nahajala dovtipno se pomenkujoča prijatelja. Hipoma sta se izpre-menila: jeden v dostojanstvenika, drugi njegov sluga v — hišnika.
„Noric se je z gospodom pripeljal", jel je praviti hišnik.
Grcf se je tiho začudil, potem osupnil in jedva slišno vzdihnil.
„Kedaj" ? vprašal je po kratkem molku.
„ Ravnokar, srečali so te baje blizu doma. Da se niso zvrnili, pripeljali se bi bili še pred mrakom.
Nastopil je molk. Dostojanstvenik je sedel mirno ter zrl na krožnik, kjer je ležala laguska in žlica, s kojo je bil zaropotal. Roka je ležala na mizi poleg žlice; ali prsti so jo izpustili. Hišnik je pazno motril grofov obraz in zapazil, da je njegovo poročilo večega pomena za starega grofa, nego se je on mislil.
Vsem pri hiši je bilo nekoliko znano, a bolje še hišniku, da je Noric, ki je živel iz milosti pri grofu, rodom poljski žlahtič, bil poslan v tuje, kraje in da se ne vrne sam. Kako je prišla ta vest med domače — je bilo težko reči. Grof je naročil Noriču svoje naročilo na samem, med štirimi očmi, prošlo jesen. Ali Noric je imel ženo, njegova žena je imela otroke in prijateljice, a prijateljice so imele zopet svoje prijatelje in prijateljice. In na ta način se še Noric ni pripeljal pridno iz Moskve do  Smolenska, ko so si uže vsi domači šepetali
tajnostno na ušesa, da je  Noric  odpotoval v tuje kraje in se vrne z zamorskim grofičem.
Po nekoliko trenutkov trajajočem molku vzdignil je grof zamišljeni, in kakor se je videlo hišniku, otoženi pogled in izpregovoril:
„Ali si ga videl" ?
„Norica? Seveda sem ga videl. Sedaj bržkone spi".
„Kakega Norica! Porednež! Kaj meni mar Noric! Mari ga še nikdar nisem videl! Vprašam: ali si videl onega . . . Nu njega. Nu tega gospoda . . . Došlega gosta ka-li? Bedak"!
„Videl. Seveda. Sam sem ga spremil do sob".
BAli je še zelo mlad"?
„Mlad, seveda".
„Je zal" ?
Da. Prav zal je.
„Je majhen, ali visoke rasti? vprašal je grof z nekako drugim povdarkom v glasu ter pobesil oči znova na krožnik.
„Rasti je bolj velike. Tako . . . Kakor bi vam povedal . . . kakor ste vi".
„Kakor jaz" ? zamomljal je grof. „Da, kakor vi", ponovil je hišnik.
»Ali je grbonošen? Ali ima kljukast nos, kaj? vprašal je s šaljivim, nekako nenaravnim, posiljnim glasom grof.                                              (Dalje sledi).
Stran 217.
Poučni in zabavni del.
Čarovnik.
Historičen roman.
Ruski spisal grof E. A. Salias. (Dalje.)
»Ne . . . so vsem ... To se pravi . . . Kako bi že povedal . . . Večega ima kakor via.
»Kokošji nos menda"? *   „Uprav takega. Celo neka čudna okolnost je, pravim vam . . . Ipak bodete sami videli . . . Nekaka podobnost je . . . kako bi vam to pojasnil . . .   Nekaj je na njem kar je vam čudno . . ."
»Kaj?!«
»Nekaka čudna jednakost. Podoben je vam tako-rekoč po rasti, po licu in v vsem ..."
»Kaj brbljaš porednež! Goniš jezik kakor kaka baba! Norec! ... Ali si pozabil kaj je bilo ukazano ... Pojdi ven!" velel je grof, srdito in nestrpno odrivaje mizo ter se vzravnal po koncu.
Hišnik je hipoma prebledel, zasopel in stopil korak nazaj. Vse je zaplesalo pred njegovim pogledom. Zbrbljal je nekaj, ali sam ni vedel kaj blebeče njegov jezik.
»Idi ven"! začul je znova skozi nekak trušč in šum, ki pa ni bučal po sobi, a v lastni njegovi glavi.
In skočivši iz gospodove sobe, zavedel se je hišnik šele v veži. Skočil je na dvorišče, da bi se osvežil od prestanega  straha.   Pa  se  je   tudi   bilo  česa ustrašiti.
Trideset let je uže služil gospoda, osem let je bil uže za hišnika — in v vsem svojem življenju ni videl gospoda toli razdraženega kakor nocoj. Nikoli še ni slišal takega glasu kakor nocoj. Da mu je zjutraj kdo rekel, da je dobri in kratki gospod sposoben tako zakričati, tako naenkrat razkačiti se, pa se bi bil hišnik smejal takemu neumnemu mnenju.
»Kaj sem neki takega zinil"? momljal je sam pri sebi, stoječ med vrati na mrazu. Uže nič ne pomnim! Kaj je le moralo biti? Česa razžaljivega ali nespodobnega, zdi mi se, nisem rekel, a kako se je razgrel. Kako razžaljen je? Gospod usmili se me in ohrani!"
Hišnik se je vrnil v vratarjevo sobo, prekoračil polovico doma, kjer je stanovala njegova obitelj in sredi prve temne sobe, otipaje počivalnico, se vlegel oblečen nanjo.
XI.
Skoraj pred dvajsetimi leti so v Moskvi, ko je v njenih stenah stanovala »velika hči Petrova", t. j. od vseh obožavana carica Elizabeta, v bojarskih palačah grofov Zarubovskih pirovali celi teden i dvorjani i prosti narod. Grof Alež in njegova žena Ana Ivanovna obhajala sta poroko jedinega svojega sina Griši.
Gostovanje se je vršilo radi običaja, a ne vsled radosti in zadovoljnosti. Nasproti temu, bila sta ranjki grof, a osobito grofinja — sovsem nezadovoljna s sinovo ženitvijo, z njegovo ženo. Celo leto sta se roditelja pro-tivila temu »pohujšljivemu" za vso Moskvo sorodstva, v katero je pripravi Gregorjeva ženitba.
Deklica, kojo je ljubil Gregor, zala, krotka kakor angel j, še jako mlada, stevša jedva petnajst let, bila je jedina hči nemškega zdravnika, kateri je lečil v domu Zarubovskih ter se prikupil v teku dvajsetih let zdravniškega svojega poslovanja vsemu moskovskemu plemstvu. K temu si je še omislil lekarno, tržil z zdravilami ter si nakopičil primeroma precejšno svoto. Ali njegovih poldrugo sto tisočakov ni bilo nič v primeri z ogromnim premoženjem grofov Zarubovskih. Po vrhu ga je še, vsled njegove lekarne, ponosna Ana Ivanovna imenovala »štacunarjem". In zdajci pa je jedini sin te ženske, ki je po očetovi strani bila sestrama same cesarice, vzel za ženo hčer nemškega lekarnarja. A, dasi nerada, udala sta se roditelja, kajti po naravi slab in razvajeni Gregor — jel je toli žalovati, da je zbolel.
»Primerili so se slučaji, da so ljudje zbok zabra-njene ljubezni umrli!" pravili so mnogi Ani Ivanovni, čudeč se Gregorju, ki se je tajal kakor sveča.
Umevno je samo po sebi, da, ko sta se mlada poro-čenca po poroki in običajnih gostijah naselila v domu Zarubovskih, življenje mlade grofice Emilije Jakovlevne ni bilo veselo. Svekrov jo je ljubil ali svekrovna jo je vsaki dan oštevala. Pitala jo je za »saksonko" — kar je toliko kakor namizni serviz. Potem je bila »prekrst" t. j. krščenca v pravoslavni veri pred samo poroko. In bila je tudi »štacunarka".
Stran 218.
Krotka Emilija prenašala je vse potrpežljivo, ali njenemu soprogu je to hudo delo.
Dolgo sta bila brez otrok; ali nekega dne rodil se njima je sin, katerega sta krstila dedu na čast za Aleža. Toda dete je jelo kmalu na prsih bolehati in zdravniki so menili, ako želita otroka ohraniti pri zdravju, morata se preseliti v tople kraje. Mlada dvojica se je z veseljem na to odločila. Biti čim dalje od svekrovne — bila je sreča za mlado mater. K temu pa je še bila, dasi rojena v Rusiji, vender le nemka in se jako veselila prebivanja v Nemčiji. In mlada zakonska sta odpotovala s sinom . . .
Grofa Zarubovska pač nista pričakovala, da se poslavljajo zadnjikrat, kajti kmalu potem je Gregor Zaru-bovski umrl na bregovih Rena za jetiko, a mlada vdova s sinom se ni mogla odloČiti na vrnitev v Rusijo, kajti bala se je, da mali Alež ne prenese ruskega podnebja. Iz prvega sta grof in grofinja silila mlado vdovo naj se vrne, ali potem se je takoj vse izpremenilo . . .
Grofinja Ana Ivanovna, ki je štela uže nekaj čez štirideset let je nagloma umrla za srčnim kapom. Ni še minulo leto dnij po ženini smrti, ko se je vdovi grof, kateremu še ni bilo šestdeset let, zaveroval v neko mlado sorodnico in jo slednjič tudi vzel za ženo.
Slabo se je godilo Emiliji pri ranjki grofinji ali sedaj je postalo še hujše. Svekr je nekako pozabil nanjo in na svojega vnuka. Celo v pošiljanju denarjev postal je skop.
Tedaj pa je tudi mlada grofica storila nenadoma usodni korak. Omožila se je v drugič z nemškim profesorjem, rodila hčerko, ki so jo imenovali za Elizabeto, in čez štirinajst dnij umrla.
Alež je bil tedaj šele osem let star. Skoraj deset let sta z umnim in dobrim očmom mirno skupaj živela, potem pa je tudi očma pokosila smrt in Alež je ostal sam na svetu brez vsakih sredstev ter stanoval pri ma-terni sestri, ki je bila po očetovi strani Nemka. Kakor so stvari kazale, ga je grof Zarubovski čisto pozabil. Da i tudi sam, četudi je govoril gladko in pravilno ruski — čutil se je bolj Nemcem. Tako je minulo še tri leta, ko je nekega dne na Renski breg prišel iz Moskve dedov zet, gospod Noric.
XII.
V jutro drugega dne naznanil je isti hišnik, vsej Moskvi znani Makar Iljič, mlademu gospodu, da ga prosi grofinja Zofija Osipovna, naj se potrudi v njene sobe.
Mladi človek je nekoliko trenutkov molče in uporno gledal hišniku v obraz, kakor da je premišljal, kaj pomeni to nepričakovano vabilo. Alež je takoj uganil, kaj pomeni to, da se mora najpoprej predstaviti vsemogočni mladi grofinji Zarubovski a ne staremu grofu. Dasi Noric ni bil posebno zgovorne nravi, vender mu je med dolgim potovanjem polagoma razodel dovolj jasno grofove družinske razmere.
Mlada grofinja je bila rojena Kurovskaja, a vdova po možu Samojlovu, ter hčer sestrane starega grofa — sedanjega soproga. Takoj po smrti prve žene grofa Žaru-
bovškega, naselila se je mlada ženska v sorodnikov dom in jcla popolnoma gospodinjiti — i v njegovem domu i v njegovem srcu.
Grof, ki je bil videzno surov, deloma siten, včasih celo despotičen trmoglavec, kakor vsi njegovi sovremenikir bil je prav za prav jako dobrodušen človek, mehkega srca, katero si je bilo, samo znati se je moralo, laže prilastiti, nego katero koli drugo, a prilastivži si ga možno je bilo ž njim storiti, kar se je komu zljubilo. Vso svojo mladost, skoraj možno je reči, polovico svojega žipljenja, preživel je grof pod uplivom bivšega svojega učitelja in nadzornika, a potem žene, ter jo lepo in pokorno ubogal. Po smrti prve žene, prišel je v roke drugi in sedaj je uže dalje nego deset let grofinja Zofija Osipovna imela grofa v svoji oblasti.
Grofinja je bila krasna, pametna in seveda, zvita ženska. Ali glavna črta njenega značaja je bila skopost. Radi te svoje slabosti ali strasti razumela je odpraviti po malem od starega grofa vso njegovo rodovino. Umevno je torej, da so po takem vsi sovražili mlado grofinjo. To sovraštvo se je še povečalo, ker je grof kmalu po ženini smrti iskreno zaljubil v jedno iz vnukinj, Elizabeto, ter jo vzel k sebi v svoj dom. Ali pojavila se je vdova Samojlova in se bistro polastila grofa, kajti grofinja Elizabeta Zarubovska je bila dobrodušno in naivno bitje, ter ni branila spoznati se vdovi z grofom. Takoj po poroki jela je mlada grofova soproga hlače nositi in ker ni marala stanovati s svojo zopernico pod jedno streho, spodila in odpravila je po kratkih ovinkih Iju-beznjivo vnukinjo od hiše. Ostavši sama, začela je vlada-riti odločno in brez razlike z možem in z ogromnim njegovim premoženjem. Grof je sprvega obožaval ženo, a potem se je jel celo bati. Od tistega časa pa, ko ga je osrečila s sinom prepustil je vso oblast mladi ženi in jo bogotvoril.
Torej k ti grofinji se je podal Alež in to takoj po priglasu hišnikovem, kajti bil je uže za rana oblečen v najboljše oblačilo in pripravljen na svidenje. Le da je menil videti grofa samega, a sedaj pa je moral na izpit ali kako drugo preskušnjo k vsemogočni njegovi soprogi.
Stopajoč v drugo nadstropje za hišnikom, prekoračil je dve precej veliki dvorani in dospevši do male sobe, obstal na ukaz Makara Iljiča.
„ Blagovolite tu počakati. Jaz pojdem naznanit uže sijateljstvua rekel je hišnik ter izginil za velikimi vrati.
Mladi človek se je ozrl okrog sebe. Nahajal se je v mali hiši z zlatim pohištvom, pokritim z žoltim atlasom. Cela soba je bila svetložolto poslikana; celo na stropu, poslikanem s spretno roko, bilo je naslikano vzhajajoče solnce, ki je z zlatimi svojimi žarki zlatilo ravnino, bila je svetložolta barva. Na pogrinjalu, sredi cvetov in sadežev: limon, apelsinov in jabelk sedela je neka boginja z liro, obdana z amorami. No vsi ti sadeži, amonji in sama boginja bili so tudi svetložolti. Aležu, ki je videl kolikor toliko palač v Nemčiji, zdela se je ta soba, dasi bogata, vender  le  brezukusna.  Sredi  te  sobe je stala
šivalna miza iz črnega lesa in istotak stol; a po mizi in oknu so ležali odrezki volne, svile, srebrne in zlate tkanine. Očividno je tu vselej delala grofinja. Ta šivaljna miza in stol bila sta jedina predmeta v vseh sobah, katere je on prekoračil, ki sta svedočila o človeški prisotnosti in človeškem prebivanju. Vse ostalo bilo je zapa-ščeno, in ako ne čmerikavo pa vender hladno in nevabljivo.
(Dalje sledi).
Stran 219.
Stran 227.
Poučni in zabavni del.
Čarovnik.
Historičen roman.
Ruski spisal grof E. A. Salias. (Dalje.)
„Nehote se ti vsiljuje misel, da je hišni gospodar zastareli samec", zašepetal je poluglasno mladi prišlec po nemški.
Potem je, globoko vzdihnivši, kakor kakemu tajnemu mnenju odgovoril glasno:
„Da od nje je možno vsega pričakovati".
Zvok odpirajočih duri ga je zopet vzdramil. Pred njega je stopila ženska srednje rasti v dovolj priprosti in temni obleki s svetlolilovim predpasnikom. Na glavi jej je čepela srednja čepica z dvema dolgima koncoma, visečima  s  senčna  sija, liki  naušniki;  k čepici  je bil
Stran 228.
pripet dolg moder trak, najbolj novošegni v vsi Evropi in imenovani trakom. „a la Maria Antoinette".
Jedva prestopivši prag, uprla je ta ženska v mladega človeka tako uporno in zvedavo svoje oči, da se je oni nehote zmedel in se zardel. Grofinja ga je požirala z očmi; ali v tem pogledu je bilo, razun siljne zvedavosti tudi nekoliko zaničevanja. Zanimal jo je kakor kaka čudna zverina. Na lahno priklonivši glavo, pomole roka, a ne njemu, a na bližnji naslanjač ter izprego-vorila tiho in suhotno:
„ Prosim vas vsesti sea.
Sama se je vsedla na divan jako daleč od poka-zanega naslanjača. Gost se je znova zardel — kajti prvokrat v življenju je sedel in govoril tako oddaljen z žensko. Njemu se je zdelo, da bi bilo bolje in priljud-neje stati nego sedeti. Ali on je ubogal, in usevši se na ponujeni naslanjač, pogledal gospodinji v obraz.
Težko je bilo uganiti, koliko je bila grofinja stara. Obraz ni ničesar govoril — kajti ona je bila po navadi silno pobeljena in pobarvana. Suhoten nasmeh tankih ustnic ni ničesar izražal; oči pa so dozdevno predstavljale priletno žensko. Prisoditi bi se ji bilo moglo trideset do štrideset let. Zunanjosti je bila ženska preje zale nego grde ali v pogledu je bilo nekaj odurnega in neprijetnega.
„Grof se je včeraj jako utrudil na plesu in ni prav zdrav, dejala je ona hladno, zato je naročil meni vas vsprejeti in vas to in ono vprašati, ali zjutraj se čisto gotovo vidita z grofom. Pred vsem mi povejte: ali ste bili zadovoljni med potoma* z Noričem? Ali je bil vam dovolj postrežljiv? Zaukazano mu je bilo izpolnjevati vse vaše želje".
Mladi gost je hotel odgovoriti, no grofinja je takoj vskliknila:
„Oh, oprostite! Sem čisto pozabila ... Ali me umejete? Vprašati namreč hočem0, oddala je, zapazivši začujem njegov obraz, „razumejete li dovolj ruski? Noric mi je sicer pravil, da lepo govorite".
„Da", odgovoril je slednjič Alež. Jaz govorim seveda ruski. Mogoče, da izgovarjam nekatere besede nepravilno vsled dolgega prebivanja v Nemčiji ...
„Tem bolje, ako se še niste popolnoma ponemčili".
„Jaz tega nisem hotel, kajti spominjam se in zavedam, da sem rojen ruski plemič, Vrnil se bi bil uže zdavnej v Rusijo, da mi ni ded zaukazal ostati v Nemčiji".
„Vi veste, da vas dolgo niso prizivali, a sedaj so vas pozvali radi jako važnih okolnosti. Nenevadno važnih . . .
„Da. Ali, kakor je vam bržkone znano, jaz o njih ničesar ne vem".
»Uprav to mi je grof, moj soprog sedaj naročil. . . Namreč pomeniti se z vami. Pri njegovi starosti postane lahko vsako razburjenje in duševno presenečenje škodljivo in celo nevarno njegovemu zdravju, a stvar pa, katero se imava pomeniti je zelo važna. Opominjam vas, da se pripravite  z  vsemi  duševnimi  svojimi silami  na  to
gorje . . . Grofinja je umolknila in potem dodala: Da kar vam povem bode za vas jako hudo ali tega nisva midva z grofom kriva. Da vam pojasnim nenavadni sedanji vaš položaj, seči moram mnogo let nazaj in vam povedati, kar se je godilo davno, še preden ste se vi rodili. Znano li je vam, znabiti ste culi, da se je ranjka vaša mati omožila z vašim očetom proti volji in željam vseh njegovih sorodnikov".
„Da", odzval se je Alež, „vem to in sem večkrat slišal od matere".
»Tem bolje . . . Prvi dve ali tri leta po ženitvi vašega očeta, laskal je Alež Grigorjevič svojo sinaho; ali soproga njegova, Ana Ivanovna, svekra vaše matere bila je proti njej surova in se neutešno jokala, da njen edini sin ni izbral nevesto iz starega ruskega rodu imenitnih plemiče v. I vam je to gotovo znano" ?
„Da. Mati mi je večkrat pravila, koliko bridkosti je pretrpela od babice Ane Ivanovne*.
nTorej ... In imela je nekoliko tudi prav: jaz bodem odkritosrčno govorila. Kot dorasel človek bodete mi sami pritegnili, da je Nemka, druge vere, in k temu pa še hči prisiljenčeva ni mogla biti bogsigavedi kaka zavidna nevesta mladega grofa Zarubovskega. Oče vaše matere ni bil nič druzega nego zdravnik, ki se je s pomočjo svoje lekarne pridobil nekaj premoženja. In zdajci pa je hči tega nemškega lekarnarja postala naenkrat grofinja Zarubovska. Sodite sami kako britek mora biti tak pripetljaj . . .
„To jaz ne vem in sem uže tisočkrat slišal, odgovoril je suhotno in srdito Alež, in res ne umejem, zakaj premlevati to, kar je uže davno minilo. Ta žalosten dogodek, mislim, ne more biti žalosten za deda. Isti krivičen mlad človek, ki se je ženil proti volji starišev — je moj oče; ona Nemka lekarnarjeva hči — pa moja mati. In jaz ja kot svoja roditelja ne morem in ne želim soditi. Da povem vam naravnost, da bi bila moja obsodba čisto brez smisla. Ne bodi tega žalostnega, kakor vi menite, dogodka, mene ne bi bilo na svetu. In Alež se je žalostno in pikro nasmehnil. Da tudi moja roditelja in babica, in mnogo drugih sokrivcev je uže davno na onem svetu, čemu torej vznemirjati njih spomin"!
»Lejte in uprav midva sva dolžna vznemirjati njujin spomin, — menila je suho in jako srdito grofinja. Kar vam povem vse umeli bodete sami zakaj begam njujin spomin! Bodite potrpežljivi in vstrajajte do konca. A povedala vam bodem kar možno kratko in jasno . . . Torej, grofinja Ana Ivanovna se je vedla sosebno surovo nasproti svoji sinahi. Prišlo je nekaj let in to brez — otrok. Grofinja se je tolažila mesec na mesec leto na leto z mislijo, da se bodo rodili vnuki, ie slednjič deček, ki bode po očetu vsekakor grof Zarubovski, ki bode naslednik vsemu ogromnemu premoženju — naslednik imenitnega imena. Minulo je menda po takem šest let ali . . . Ne vem vam povedati ... Po sodbi raznih zdravnikov in izvedenih ljudij, prepričala sta se Ana Ivanovna, da in tudi vaš oče, da vaša mati  nikoli ne bode
Stran 229.
odila otrok. Tedaj je babica, ki je bila ženska nenavadno trdega značaja, kakoršnih   se  nikdo ne spominja v obeh
stolicah . . .a
»Da, o tej babici in njenem nravu sem mnogo čui", rekel je Alež s posebnim smehom, „osobito od starišev".
Da . . . Grcfinja je bila taka ženska, ako bi bila rojena za moža, zavzimala bi bila imenitna in častna mesta. Bila bi znabiti imeniten polkovodec! izgovorila je resno grofinja; ali Alež se je zopet nasmejal in mislil sam pri sebi.
»Da! Bila je hudobna baba . . . pravcata . . .a
»Tedaj je Ana Ivanovna objavila sinu in sinahi, da bode razdrla njujin zakon, carico pa prosila zapreti vašo mater v samostan, a sinu dovoliti oženiti se z drugo ... Ali je vam to znano" ?
»Da«.
»Kmalu potem se je vse umirilo. Grofinja je bila srečna in zadovoljna, nehala pretiti z razdorom, kajti vaša mati je bila noseča. Potem je zagledal luč sveta slab, bolehav, jedva živ deček".
»Da, rekel je Alež, deček ki se še sedaj ne more ponašati z zdravjem".
Grofinja ni ničesar odgovorila, uprla presunljivo svoj pogled v oči mladega moža; potem je videzno vzdihnila, povesila oči in izgovorila skoraj šepetaje:
»Zdravje njegovo je bilo toli slabo, da ni niti polu-Jeta živel".
»Kaj ni živel?!"
»Ne . . . umrl je star pet mesecev".
»Mari sem imel staršega brata . . . Tega pa nisem vedel ..."
»Ne. Vi brata ... to se pravi, vaša mati ni imela ^več nego samo jednega otroka ... In ta je umrl".
XIII.
Grofinja je utihnila. Nastal ja molk. Alež je gledal grofinjo, kajti s prvega je ni umel, ali ko si je po malem jel tolmačiti njene besede, dejal je razločno, no tiho in presenečeno.
»Ne umejem vas kaj hočete povedati?! . . . Starših bratov nisem imel ... O kakoršnem dečku torej blagovolite pripovedovati, ki je čez poluleta umrl?"
»Deček, ponavljam vam, s katerim je obdarila vaša mati vašega očeta in čez poluleta umrl. Ali to smo izvedeli šele sedaj. In glejte uprav to je tista zadeva in iisto gorje, katero vam nismo mi prizadeli — ampak razmere".
»Dovolite! . . . Dovolite! ..." vskliknil je Alež. Sedaj mi je jasno! Tako je tedaj! Sem slutil. In po-gladil je z roko po čelu, kakor bi se bal, da se mu bode jelo blesti. »Dovolite, kaj vi govorite? Za božjo voljo ... To je taka laž, taka gnjusna izmišljotina, da je zares grdo govoriti glasno o taki neresnici!"
»Dovolite, da vam vse povem ..."
„Cemu pripovedovati? Meni je vse znano . . . Je-dini sin mojih starišev, hočete vi reči ali bolje rečeno, hočete izmisliti, obrekujoč rajne . . • Tisto dete je umrlo,
a jaz pa sem . . . Torej, kdo sem jaz? . . . Jaz po takem nisem nič! . . . Odkod sem se vzel?! Na zeljniku sem najden . . . Podvržen sem ali kuplen . . .
»Skoraj je tako ..." dejala je otlo grofinja.
„To je peklensko obrekovanje ali . . . Ali šala".
»Nič se ne begajte! Potrpi te, da vam vse povem; prestrigla mu je grofinja besedo. Vašo mater je nenadna otrokova smrt, ki se je pripetila po noči tako presene-čila, da je malodane zblaznela ... In tudi po otroku je žalovala. A najbolj pa se je bala svekre, da bi jo zopet začela psovati in vznemirjati, a čez par mesecev jo hotela ločiti od moža ter jo zapreti v samostan. A ta hip pa jo je hudoba premotila, a hudobni, slabi ali lakavi ljudje — so jej pomagali. Njeno mrtvo dete so skrili. Zjutraj pa so vsi domači izvedeli, da je gospodu Noriču umrl po noči otrok. V sobi mladega grofa pa je mlada grofinja zibala otroka, o katerem je babica po celi Moskvi pravila: »Kako se je on, golobček kar čez noč popravil in odebelil!" Nedavno so mi pripovedovali očividci, da je od tistega dne, ko je Noriču umrl otrok in pa do časa, ko je mlada grofinja prinesla dete poljubiti babici, minulo nekaj dnij. Niso je mogli takoj prinesti babici, ker je ali spalo ali bolehalo. Ali me ume-jete sedaj?"                                                (Dalje sledi).
Stran 238.
Poučni in zabavni del.
Čarovnik.
Historičen roman.
Ruski spisal grof E. A. Salias. (Dalje.)
Alež, bled kakor platno, je molčal. Segel je z roko znova k čelu, in ta roka se je tresla.
aEaki strašanski ljudje, zverjadi, grozo vitezi so na zemlji!" dejal je z otlim šepetom.
„Da, so, odgovorila je suho grofinja. Ali kdo bi njim zameril: oni so hoteli pomagati mladi gospej, katero so vsi ljubili, rešiti jo nesreče. Ona sama prav za prav ne bi bila smela tako ravnati . . ."
In grofinja še ni dogovorila ter se zganila, tako nepričakovano se je zakrohotal Alež.
„Po takem torej vi menite, da imam one meni neznane ljudi ali mojo ranjko  mater  grozovitneže ? . . .
Ali ste se s pametjo skregali! ... Vi, ki ste si izmislila to obrekovanje in laž, ste isti zlodej. Vso to peklensko laž! . . . Mene so torej podvrgli, to se pravi Noričevega sina so zamenili za pristnega otroka grofa Zarubovskega ? Kako se upate meni kaj takega v oči govoriti? . . . Bodemo videli . . . Vam je očividno vse mogoče . . . Mari je dedec verjel podobnemu obrekovanju ? In slednjič, kje so one priče, ki so to videle ? ... Kdo je pomagal materi pri tem kaznjivem delu?"
„Kdo drugi nego roditelji . . . Namreč sedanji vaši starši".
„Kdo! Kdo?! . . ."
„Oni sami: gospod Noric in njegova žena. Ona živita . . . Ona sta to uničila in priznala ter grofa prosila odpuščanja0.
Tako, tako! Torej sta to priznala potem, ko ste vi povili dete, preje pa ni nihče vedel zato! . . . vskliknil je Alež.
„Tako je! Kaj je to čudnega? Dokler še ni bilo na svetu drugega zakonitega naslednika dotlej sta molčala; ali ko se je grofu narodil zopet zakoniti potomec tedaj nista hotela imeti na duši toli strašnega greha — ter sta se zgrevala".
Alež se je jel pikro in porogljivo smejati; naposled se m mogel več premagovati in dejal, uporno gledajoč grofinji v oči:
„ Sedaj vem kaj se pravi: z bolno glavo na zdravo. Po takem sem jaz podvrženi deček! sin gospoda Norica ? In moja mati me je navzlic temu obožavala . . . Posvetila mi celo svoje življenje. Varala je na ta način sama sebe. A sedaj se je narodil pravcati, zakoniti naslednik dedov. Ali je pa ta, grofinja, v resnici la pravi?"
„Kaj hočete s tem reči?" siknila je grofinja.
„Jaz vprašam: če ste prepričani, da je ta-le drugi naslednik soroden bratec mojega očeta? Kakor se mi dozdeva, igra se cesto v tem domu z otroki kakor z gumbi. Znabiti, da je i ta dojenec prišel v grofovsko zibel iz kočarske zibeli.
„Vas trka luna!" odzvala se je gluho grofinja. Da ne vem, kako je sedaj vaše duševno stanje, srdila bi se na vas. Lahko bi se z vami godilo še vse kaj druzega. Mislila sem, da bodete omedleli ko vam povem to žalostno in strašno vest. A mesto tega pa divjate in se vedete tako robato in drzovito meni nasproti, kar bi vam pri drugih razmerah nikoli ne odpustila. Ali bodi si temu tako ali tako, pomiriti in udati se bodete morali tej usodi in odpotovati v Nemčijo nazaj. Sicer se bodete še pokesali . . .
»Povejte mi", rekel je Alež ne poslušajoč grofinje: ali je ded, ta dober in pravičen človek verjel vsemu temu?"
nKako naj bi ne verjel, če mu je tak pravičen človek, ki je že od mladosti stanoval v hiši in užival grofovo milost, z ženo obstal to zvijačo. On sam ni sodeloval pri tej prevari ter bil sam goljufan, ker je menil, da mu je umrlo dete.  Potem  mu je  žena  povedala in
Stran 239.
tudi njega premotila je skušnjava. Mislil je, saj taka ni krivica, ker stari grof nima nobenega otroka ... Ali sedaj ko sem jaz povila dečka, prišel je k meni ter mi kot odkritosrčen in pravičen človek vse razodel . . ."
„ Našel se je človek, ki se je dal od vas podkupiti ter lagal čez ranjke. Povejte mi sedaj: kake posledice bode imelo vse to? Vsa ta izmišljotina, vsa ta hudobna zvijača".
BJako proste. Vi veste, da se mora Noričev sin imenovati Noric in ne grof Zarubovski, in da bode moj soprog vsled blagega svojega srca skrbel za bodočnost takega nesrečnega, mladega človeka, ki je v vsakem oziru nedolžen. Da bi ga vzel za svojega vnuka ter mu dovolil nositi njegovo ime ter mu dal polovico svojega premoženja okravši svojega sina ... to, priznali boste sami, bi bilo nepošteno in celo pregrešnoa.
Nastal je dolgi molk. Alež je sedel kakor poparjen. Zdelo se mu je, da ga zapušča pamet. Slednjič ga je minilo presenečenje; moči so ga jele zapuščati in skoraj oslabel je zlezel globokeje v naslanjač ter položil roki na koleni.
„Kaj mi je storiti?" dejal je tiho.
Te besede so se mu izvile ječaje; oči so se mu napolnile s krvjo.
„Moj Bog in Gospod! Kaj vse se dogaja na svetu! Kake hudobije se gode na svetu!"
Grofinja je molčala, in mrtva tišina je zavladala v sobi.
»
„ Zakaj neki . . . Zakaj ..." vzdihoval je s pre-trganim glasom Alež. »Čemu sedaj! . . . Zakaj me niso ubili! . . . Zakaj me niso dali umoriti! Saj bi to ne bilo težko — to bi bilo bolje ... Bil bi sedaj mrtev, takoj mrtev od morilčevega noža! ... A sedaj me hočete raztrgati, me hočete tiho, polagoma odstraniti . . . Da ne! . . . To ni mogoče! . . . Ni mogoče! ... Ko zazrem deklico jej povem ... Ko zagledam Norica . . . Ubijem ga!"
Alež je pokril z rokama obraz ter začel nekaj pretrgano in brezsmiselno momljati. Kar se je potem ž njim godilo ni več vedel. Ko se je bil z nova zavedel, ležal je na tleh. Okoli njega sta se sukali dve hišini in strežaj. Domač ranocelnik je držal njegovo roko in iz nje je curkoma tekla kri v skledo, katero je držala hišina.
BNo, hvala Bogu! Vender je prišel zopet k pameti. Še je živ! javkali so okoli njega.
Alež se je ozrl okrog sebe, jel premišljevati — ter se na vse spomnil. Srce se mu je bolestno skrčilo, in začel je iskati ono toli mu sovražno grofinjo, da bi jej zopet in to takoj v obraz povedal ono besedo, ki je zvenela po vsem njegovem telesu.
8Laž! . . . Laž! . , ."
To besedo šepetal je nekolikokrat; ali zastonj je iskal z očmi grofinje. Ni je bilo v sobi.
„Ali naj vas nesemo, ali bodete sami šli?" vprašal ga je nekdo.                   *
„Da, da. Ne . . . Sam pojdem", odgovoril je Alež ter se vzravnal kvišku, toda vzdržal se je komaj na nogah.
Zdravnik in strežaj sta ga držala, storivši nekaj korakov, zbral je Alež vse svoje sile, odrinil od sebe obeh pomočnikov ter šel sam skozi vrsto soban. Vsekakor pa se je čez jedno uro ulegel v svoji sobi zopet v posteljo, čutil je, da se mu vse meša po glavi, in da blodi bedeč.
Zvečer je pozval pred se strežaja in mu velel pripeljati k njemu njegovega sopotnika Norica.
Vrnivši se strežaj mu je sporočil, da gospod Noric ne more priti, ker mu je grof to strogo prepovedal.
„Jaz ga ubijem!" zakričal je Alež z gromovitim glasom in ves razjarjen skočil iz postelje.
Strežaj je prestrašen zbežal iz sobe.
XIV. Alež ni spal celo noč, dremal je in bledel, se zavedal in ni vedel ali je bila to dremota ali omedlevica. Obup je bil v duši! Ako je vsemogočna v hiši, vsemogočna nad grofom ženska uže govorila z njim toli rezko sramoteč njegovo mater, kaj šele je bilo pričakovati od slepo jej pokornega starca-deda. Vse to bilo je očividno delo sebične grofinje.  Davno   izmišljeni  peklenski načrt.
Proti jutru se je Alež malo pomiril in zaspal. Prebudil se je pozno, se oblekel in jel pričakovati, da ga pozovejo k dedu. Spomnil se je včerajšnjega pomenka z grofinjo. Vprašal se je stokrat, če je izustil nasproti grofinji kaj sila robatega ali vselej si je moral priznati, da se je vedel njemu spodobno, samo jedenkrat ni mogel brzdati svoje jeze, maščevaje se za svojo mater, in to takrat, ko je vprašal grofinjo zastran rojstva lastnega njenega sina.
V mraku prišel je jeden njegovih strežajev vprašat, kedaj želi gospod jesti.
Sedaj šele se je spomnil mladi gospod, da še od zjutraj ni ničesar jedel, ter ga najbrž ne bodo klicali navzgor k obedu, a mu prineso odpadke od gosposke mize. Navzlic temu, da mu je grofinja opoludne velela naznaniti, da je grof bolan in ga ne more vsprejeti ta dan, videl je Alež, kako se je okoli tretje ure pripeljalo nekaj kočij in gostov, očividno povabljenih za kosilo, ostali so dolgo v domu. Hodeč sem in tje v svojih sobah, izgovoril je nekolikokrat po nemški.
„Kako mučeništvo! Ta neznanost je hujša od vsakega trpljenja! Ali jaz se vam ne udam, grofinja. Da, naj se odloči še kaj tako strašnega — in čim preje tem bolje. Potem se podam k sestri, domov na Benske bregove. Ne jaz odidem, ali ne dam se pomiriti, kakor vi govorite".
In sedaj mu naenkrat pride na misel grofinjina grožnja, da v slučaju upora ne pojde v Nemčijo.
„Kaj neki nameravajo? Ali me mislijo poslati v Azijo? Ali me menijo zapreti v ječo?" In on se je zlobno nasmehnil. Aležu se je zdelo, da ni takega za* pora, ni take jetnišnice, iz koje bi  on  ne  znal ubežati.
Stran 240.
„Če me ukažete zabosti, pošljejo zavratnega morilca — tedaj je kaj druzega.
Iz teh razburjenostij in premišljevanj, trajajočih do trdega večera vzdramil je mladega človeka nenaden pojav Makara Iljiča.
»Blagovolite priti k grofu!" izpregovoril  je hišnik.
Alež od nenadejanosti skoraj   povabila  razumel ni.
„Kaj? Kako?" vprašal je.
BK grofu blagovolite priti. Grof vas prosi".
Burja se je vzdignila v prsih Aleževih. On je bil toli pripravljen videti grofa zjutraj, da je čutil sedaj, kako so ga moči, srčnost in odločnost, s katerimi se je hotel vsakim in najhujšim nezgodam zoperstavljati, hipoma minile. Mesto slediti za hišnikom zgrudil se je nehote v bližnji naslanjač. Makar Iljič je zapazil ta učinek in ga bržkone tudi razumel, kajti dejal je dovolj laskavo in nekako sočutno.
„Jaz vas tu na mostovžu počakam".
In mož je odšel zamišljen iz sobe.
„Čudna reč! mislil je hišnik — kakšni so ti ljudje! Da se ti ljudje nič ne boje greha. Pa je tako jako podoben našemu staremu grofu. TaN zadeva je temna in bržkone strašna zadeva".                            (Dalje sledi).
Stran 247.
Poučni in zabavni del.
Čarovnik.
Historičen roman.
Ruski spisal grof E. A. Salias. (Dalje.)
Čez nekaj trenutkov je Alež šel z nova za hišnikom po velikih paradnih stopnicah, ter jo zavil v nasprotno stran doma, v oni del velike zgradbe, ki je segal v stransko ulico. Takrat hišnik ni šel naznaniti, odprl naravnost duri, stopil v stran, ter pustil mimo sebe razbu-jenega mladeniča.
Alež je stopil v jako malo, zelo priprosto ubrano sobico, ki ga je porazila s svojim navadnim pohištvom vsega ostalega doma. Navadna pisna miza iz brezovega lesa stala je tik okna in istotak naslanjač, a kraj sten bilo je razstavljenih nekaj priprostih stolov. Sredi njih stala je samo jedna mehka, safijana počivalnica in jeden ogromni safijani naslanjač z nenavadno velikim hrbtom. Na stenah ni bilo skoraj ničesar — samo jedna slika je predočevala v telesni velikosti mladega častnika v svetli vojaški obleki, — ali brez redov. Od jednega samega pogleda na to sliko, vstrepetalo je srce Aleževo. V kotu sobe, na velikem naslanjaču iz tisovega lesa, prevlečenim z rudečim safijanom, sedel je starec. To je bil človek, od katerega je bilo sedaj vse odvisno. Ta starec, pozvavši ga iz Nemčije — je silovit mogočnež v državi in pri dvoru. Boriti se ž njim bode težko . . .
Zastonj si je Alež prizadeval razgledati grofov obraz — pred očmi mu je migljalo in rudeči premeni so se mu delali neprenehoma pred pogledom, kakor bi se vlačili po sobi. Srce je glasno utripalo. On je videl samo temni baršunast plašč in uprav tako kapo na glavi nalahno sklučenega, shujšanega starca. Na jedni njegovi strani, pritrjena je bila na naslanjač okrogla mizica, a na drugi nekak pjupiter, na kojem je ležala odprta knjiga, a zraven nje, v bronovih svečnikih, goreli sta dve s cvetjem ozaljšani voščeni sveči.
Grof je nekaj izpregovoril, a mladenič, ničesar ne videč tudi ni ničesar slišal. Ni videl nič, ni slišal nič, in se skoraj ničesar ni zavedel. Videl je le, kako je ded gibal z roko, v koji je držal nožec in svinčnik, toda ni se spomnil, da je treba vzeti stol in se vsesti. Čakal je, da vstane starec ali ga pokliče k sebi, ter bil v zadregi; slednjič, ko se je nekoliko zavedel, se je spomnil:
»Celo pozdravil ga nisem, in ne poljubil. Vse je proč. Vse je izgubljeno".
.Jako me veseli . . . Zadeve so žalostne.  Da . . Ali vsekakor sem vesel videti . . ."
Evo, kar je zaslišal na konec Alež.
Stran 248.
»Čemu neki vi . . . Nočete . . . Zakaj ne . . . Tako pogovarjati se ni prijetno . . .• nadaljeval je grof priljudno.
»Česa ukažete", izpregovoril je končno Alež.
»Vsedite se pravim . . . Semkaj le . . . Se pomaknite. Jaz sem malce gluh? Alež je ubogal, primaknil stol in se usedel. In zopet je premišljeval: »Vnuk in ded sešla sta se čez dolgo let!"
»Le bliže ... Tu sem . . . Tako je dobro . . . No sedaj . . . Sedaj začnite govoriti . . . Pred vsem ne imenujte me dedom. Ampak prosto ... Nu, grofom ..." Starec je vzdihnil, od strani pogledal Aleža, in ujevši njegov žalostni pogled, obrnil nekako plaho in sramežljivo oči v knjigo. Alež je precej razvidel, da je starec še bolj zmučen nego on sam. Glas in gibanje gro-fovo bilo je nekako zmoženo in neodločno in plaho.
„1 nu . . . Včeraj ste se videli z Zofijo Osipavno?0
»Da, tako je0.
„In sta se podrobno zmenila o tej turobni zadevi. Ona je vam vse s čisto resnico povedala, ne oziraje se na vaša čustva. Kaj se hoče?! Božja volja je tako . . . Mi ne moremo nič zato . . . Bog je tako odločil. Goljufi so danes sami obstali in povedali resnico . . . Britko za vas in za mene ...
„Čemu vi grof, verjamete njih besedam. Če pa je to obrekovanje? Prevara? Čemu mi nočete verjeti, da je vse to zvijača, nesramna spletka?0
n Zakaj naj bi oni nas nalašč sleparili, golobček", menil je grof, »sebi pa nakopali kazen in ječo. čemu naj bi lagali in ob reko vali ?a
»Zato, ker je to všeč . . .0
Alež je umolknil in ni vedel, kako izraziti svojo misel, svojo sumnjo.
»Odstranivši mene od pravic, po rodu mi pripadajočih, oni služijo Zofiji Osipovni in njenemu mlademu sinu . . .0
»Da, mojega sina so omilovali, pripovedujejo. »Seveda!" vskliknil je grof. Iz vse duše ga omilujejo, ker ima nekakega sonaslednika v svojih rodovinskopotomskih pravicah, a ta tekmec je prav za prav . . . nezakonit!0
»To so same bajke . . . Vse to je nesramno obrekovanje na moje ranjke matere!" vskliknil je bridko Alež.
»Verjamem, moj prijatelj, da je vam težko in hudo pomiriti se s tako kruto in nezasluženo usodo ... Za vas bi bilo boljše, da ste še kot deček ostali v svojem prejšnem položaju, nego da ste sedaj ... Da ste sedaj takorekoč oropani svojih pravic ... In po nedolžnem. A po zakrivi j en ju vaše matere0.
»Greh! Greh je to! Bog vas bode, dedec, kaznoval za to, ker obrekujete ranjike, ki več ne morejo sebe zagovarjati. Le pred sedežem Vsemogočnega je znano, če so živeli pravično. In neskončno pravični Bog kaznoval bo vse tiste, kaznoval tudi Zofijo Osipovno, in . . .0
Alež vsled razburjenosti ni dogovoril . . . Grof je molčal in težko sopel . . . Nastala je tišina . . .
»Poglejte . . . Ozrite se v to podobo mojega očeta, vskliknil je Alež. Poglejte pa tudi mene ... Ali ta slika in moje lice — ki sta si tako čudno podobna, ničesar ne govorite? Mari je še treba več dokazov . . . Vi ne vidite, ali nočete videle, da je izmišljeni, samo-delni sinko gospoda Norica — živa podoba te slike vašega sina0.
Grof ni ničesar odgovoril in z nova je zavladal molk . . . Starec je nevede položil roko na odprto knjigo, in Alež je zapazil, da se je suha rumenkasta roka tresla . . . Ozrl se je v grofov obraz in zapazil, da so starčeve oči vlažne, lice . . .
»Dedec! zastokal je hipoma mladenič, zgrudil se na kolena pred grofovim naslanjačem, strastno objel starca in se razjokal.
»Dedec. Ne uničite me! ... Ne grešite! Ako si je človeka sebičnost izmislila to vražjo hudobijo, tedaj jaz nič ne potrebujem. Ne vzamem niti vinarja od vsega bogastva grofov Zarubovskih, ali ne blatite spomin moje pokojne, ne odvzemite mi mojega znanja  in  imena . . .
Grof je molčal in si otiral solze.
»Dedec . . . Recite . , . Jelite da mi ne odvzamete mojega zakonitega imena . . . Jelite, da ne vzamete strašnega greha na svojo dušo? . . .0
Alež je čakal dolgo in čez nekaj časa je grof slednjič izgovoril s tresočim glasom:
»Alež. Jaz ne. Jaz tu nič ne morem pomagati0.
XV.
V Bimu je vladala strašna vročina. Listopad je bil jednak malemu travnu.
Ko si je odpočil od potovanja, začel je novo došli tujec, t. j. grof Aleksander Ealiostro iskati si priličnega stanovanja, ki bi odgovarjalo njegovim zahtevam. Ob jednem je obiskal v mestu nekaj najimenitnejših oseb: dva kardinala in nekoliko mestnih aristokratov.
Povod je predjavil priporočilna pisma, katera mu je dal njegov prijatelj, veliki  poveljnik maltiškega reda.
Pinto je v teh pismih imenoval grofa Kaliostro kot svojega prijatelja, kot bodočega kavalirja maltiškega reda, a vsled svoje učenosti celo prihodnjega poveljnika.
Umevno je po takem, da so ga razni princi, mar-kezi in kardinali ljubeznjivo vsprejeli.
Čez nekaj dnij ponudil je jeden novih znancev, marker Aljato, ki je bil skoraj zapravil svoje premoženje, ter potreboval denarja, iz Ijubeznjivosti celo prvo nadstropje svoje palače grofu Kaliostru v najem. Kaliostro je z veseljem vsprejel to ponudbo ter se kmalu naselil v krasni zgradbi, kjer je mogel brez okolišev vsprejeti vso rimsko aristokracijo.
Čas je tekel. A v vednem občevanju z znatnimi Rimljani je Kaliostro, kakor se je videlo, uže pozabil o svoji nameri potovati v Francijo, toda v resnici pa je imel drugo namero — naznačen je imel novi smoter. Vspeh, ki ga je vspremljal vedno povsod ga tudi tu ni zapustil. Očaral je kmalu vso občinstvo kakor s svojim pripovedovanjem  o svojih potovanjih po Grškem, Arhi-
pelagi, Mali Aziji, Egiptu in Arabiji — tako tudi s svojimi vedami.
Ako je uže nekdaj kot petnajstleten deček s svojim razposajenim življenjem v Palermi obračal na se pozornost znancev in prijateljev — tem laže je sedaj kot tridesetletni, zal in eleganten mož očaral vsakega.
In zares, sedanji grof Ealiostro daleč ni bil jednak prejšnemu Balzamu, kateri je nekdaj sledil v daljne Jsraje za Aljtotasom.                                    (Dalje sledi).
Stran 249.
Stran 257.
Poučni in zabavni del.
Čarovnik.
Historičen roman.
Ruski spisal grof E. A. Salias. (Dalje.)
Deset let  potovanja  ni  minulo zastonj  in  vsi  ti tajnostni nauki, v katerega je posvetil  Aljtotas, ki se je
sedaj razpršil kakor oblak, delali so iz grofa Ealiostro uprav tako nenavadno in tajnostno osebo, kakor je bil nekdaj njemu samemu — njegov učitelj.
S prvega je bil grof Kaliostro samo ljubeznjvi, zgovoren in zanimiv družbenik ali kmalu so njegovi znanci jeli opažati, da v tem človeku, razun blestečega razuma in taktnega vedenja, tiči še nekaj veleizvan-rednega.
Izkušeni grof v tej igri ni takoj razkril svoje karte, a polagoma. Čim bolj ko je občeval z rimskimi velikaši, tem bolj skrivnosten je postajal.
Ali je bilo zares sedaj v tem človeku česar posebnega, ali se je samo takega delal, igral komedijo?
Da je grof Kaliostro deloval spretno, s prevdarkomf s pomislekom, o tem ni dvojbe pa tudi je verjetno, da mu je preminivši Aljtotas izročil nekaj kar je bilo prav za prav ona tajnostna sila prirode, ko jo je skrivnostni Aljtotas, po njegovem mnenju, privojeval v prirodi. Kajti kmalu je nekaj slučajev provzročilo mnogo hrupa v Rimu.
Jeden, še ne star kardinal umiral je od nekake neznane bolezni. Vsi zdravniki Rima so rekli, da bode umrl ter da niso hoteli lečiti ker so se bali slabega glasu. Bližnji sorodniki so kar obupavali ter obljubovali zlate gore onemu, ki reši bolnika; razpošiljaji so selov v vsa veča mesta Italije iskati slovečih zdravnikov.
Prišel je ljubeznjivi, elegantni, imeniten gospod, aristokrat, grof Kaliostro in predložil ogledati si umirajočega in mu pomagati.
Predlog je bil nezaupljivo vsprejet, ali potapljajoči lovi se za slamo, in rodovina je pustila tujega aristo-krata k bolniku.
Nekoliko ur prebil je Kaliostro pri bolnemu kardinalu, ter mu dajal piti lek, ki ga je sestavil sam iz zelišč.
Drugi dan je bil umirajoči samo še bolan, a tretji dan se je čutil uže boljega, in slednjič čez tri dni je zapustil posteljo.
Temu slučaju se je čudil Rim ne kot ozdravljenju, ampak kot izcelenju. Ta dogodek so naznanili samemu svetemu očetu.
Zdravniki so kar trumoma vreli h Kaliostru kot učitelju, ali on jih ni maral poslušati, češ, da prezira zdravništvo. Drugi, a povsem ine vrste dogodek napravil je istotako mnogo govorice v mestu.
Na ulici nekega najživahnejšega mestnega oddelka najdeno je bilo dete, petleten deček, katerega so bili zgubili ali zavrgli roditelji. Tega fanta je vsprejel pod svojo streho jeden škof, a redarstvu pa je bilo zaukazano iskati po mestu otrokove stariše. To pa je bilo tem težavnejše, ker otrok ni vedel povedati svojega imena in tudi ni vedel, kje stanujejo njegovi sorodniki in kako živita oče ali mati. Samo to je pripovedoval podrobno, da se pri njih cesto tepo in kregajo.
Minulo je nekaj dnij. Ker so se mnoge imenitne osebe  zanimale  za usodo  tega  najdenčka,  zato je  re-
Stran 258.
darstvo  napelo vse sile, da bi prišlo v okom  ukazu, ali vse pozvedovanje bilo je zaman.
Kaliostro, kateri je čul o dečku, se je smejoč ponudil svojim znancem takoj in to čisto na priprost način izvedeti, kedo so otrokovi stariši, in kje da žive.
V naznačeni večer zbralo se je v palači Aljtago v sobanah grofa Kaliostro najimenitnejše občinstvo Rima, okolo sto oseb. In tu sem, v največjo sobo bil je pripeljan zal deček, kateremu bi človek na pogled ne prisodil pet let.
Vse tukaj zbrano občinstvo ni vedelo kaj   se  bode
prav za prav vršilo, ali  slutilo je,  da  se  bode  godilo
nekaj   izvanrednega,   sodeč  po  skrivnostnem   smehljaju LiSucga gujjpudarja.   ime  Kaliostro  Dllo  je v Kimu uže
tako, da so pričakovali od njega osmo čudo sveta.
Kaliostro je razvrstil goste, ter jim velel nekaj minut popolnoma molčati. Potem je položil roko na dečkovo glavo, kateri je sedel na njegovem krilu. Potem je bila prinesena velika steklenica z vodo. Kaliostro je postavil steklenico na mizo pred otroka in dejal krotko, gledaje v steklenico, razsvetljeno od vseh stranij in ble-stečo kakor led na solncu.
„Ali pomniš, moj srček ulico, v kateri si prebival? Ali si je moreš predstaviti z vsemi njenimi hišami, dvorišči, ali s cerkvijo, ali s čim inem, kar je v njej? Jo pomniš?"
„ Pomnim0.
„Poglej v steklenico, ali ni tudi tam vse tako narisano?"
Deček ni takoj umel, ali ko se mu je zopet velelo, nagnil se je k steklenici in zrl dolgo vanjo.
„Ali vidiš v vrču nekako sliko, na kateri je naslikana tvoja ulica?"
„Ne", odgovoril je deček.
„Vidiš li dom, v katerem ti stanuješ?"
.Ne-.
»Poglej bolj natančno. Ali ne vidiš v tej hiši mater, tete, dve svoji sestri?"
»Ne", odvrnil je zopet jednoglasno deček.
„ Očeta ne moreš videti zato, ker je umrl, ali matere . . . mari ne vidiš? Poglej, ona sedi pri oknu, in nekaj dela, kakor bi nekaj šivala, ka-li . . . Vidiš?"
„Ne, ne vidim", odgovoril je z nova najivno deček, in osmelivši se uže pred temi imenitnimi ljudmi, se jel smejati.
Med tem je občinstvo povsem molče sedelo na svojih sedežih, ne vedoč, kaj se godi in v vse glave se je uže zarila mala dvojba in zasmehovanje. V tolpi je — od čislanja do zaničevanja — jeden korak.
„Nu, dovolj je! Hvala ti, srček ..." dejal je Kaliostro. 0 Sedaj pa čakaj, da pogledam jaz v vrč . . . Mogoče, da bodem jaz srečnejši od tebe".
Kaliostro je približal blizo k vrču zalo svoje lice in uprl pozorno jasne velike in umne svoje oči v leske-tajočo vodo, kjer so odsevale okrog stoječe sveče.
Dolgo je, kakor je bilo videti napenjal svoje sile, zrl v vodo in naposled pri trajajočem molku občinstva izpregovoril zmerno:
„Da. So vsem jasno se vidi . . . Tam le je dom s stolpičem; evo cerkev, kjer se je kraj stene skoraj zasul, a tam le pa stoji malo poslopje z zamreženim oknom. Meni je mesto slabo znano, a dozdeva se mi, da je to ulico, blizo katere se nahaja trdnjava svetega Angela. A tudi napis je na voglu; ta ulica se imenuje San Džiovani. Bržkone po cerkvi, katero jaz vidim . . . No, to je vse jedno. Na ulici je mnogo ljudstva — jaz pričakam nekoga, ki se bode podal v hišo . . . Glej ga. Glej uže gre prileten človek . . . Odprli so mu . . . Kako revna
jo   Kižna    oprava!   .   .   •    Na    dceno    00    duri,   katero  ou   00
odprle . . . Ženska mu je prišla naproti ... A slednjič j Oni jo je imenoval po imenu . . . Rekel je: zdrav-stvujte, sinjora Anželina!" Začela sta se med seboj pogovarjati. On uže zopet ponavlja: »Anželima".
Deček, sedeč na Kaliostro vem krilu, se je zganil in zaplakal.
Grof, ne meneč se za otroka, gledal je še nekaj trenotkov v vrč, potem je vzdihnil, vstal in ozrivši se z bistrim, skoraj orlovim pogledom po globoko molčečem, presenečenem od osupelosti občinstvu, rekel s prostim svojim glasom:
„Več jaz ne morem izvedeti . . . Ničesar drugega v vrču ne vidim . . . Toda zdi se mi, da je tega čisto dovolj: ulica San Džiovani, mala hišica z zamreženim oknom in gospodinja — Anželina. To je dovolj".
nAnželina! Tako zovejo mamo", izgovoril je deček ter začel iz nova jokati.
Pri polnem strmenju, ki se je spreminjalo polagoma v šepetanje, in slednjič izpremenilo se v glasne pohvale in čudenja, pozval je gospodar svojega majordoma in mu zaukazal, kar takoj odposlati jezdeca na p oz ved o vanje.
Izbrati se ima najpametnejši iz mojih selov in se mu ima naročiti, da v mali hišici okolo cerkve San Džiovani poizveduje po ženski, ki se zove Anželina, ter ji naj, da se otrok, katerega je ona izgubila, ali, kar je še grše — zavrgla, nahaja sedaj tu pri meni. Naj pride takoj po njega, če noče pasti pravici v roke".
Od jezdečevega odhoda in do njegove vrnitve minula je skoraj ura in ves ta čas so v Kaliostrovih sobanah doneli glasovi do skrajnosti iznenadenih gostov.
Neki stari aristokrat, bogaboječ markez, ki je mnogo molil in se postil ter menil stopiti v kapucinski red ni vstrajal in odšel. Bal se je ostati v teh sobanah, kjer očividno deluje in kraljuje peklenska sila.
Naposled je prišel majordom in naznanil, da je ženska Anželina Čiampi — prišla. Občinstvo je umolknilo in v razkošno sobo je stopila revnooblečena, a še mlada ženska. Ženska se je razjokala, ali ustavivši se pred hišnim gospodarjem, katerega jej je pokazal hišnik,
pala na kolena.
„ Odpusti te! . . . Usmilite se, usmilite matere, vdove, ki nima s čem hraniti  troje  otrok! ...  Da jaz
Stran 259.
sem otroka zavrgla ... Nadejala sem se, da se bodo n&šli dobri ljudje ter ga vzeli k sebi, pri kojih se mu bo bolje godilo nego pri meni".
Umevno je, da se je do skrajnosti osuplo občinstvo jelo razhajati in obljubilo po zmožnosti pomagati materi in otroku.
Naslednji dan se je uže po vsem Rimu govorilo o coprniku, magu in čarovniku. Govorica o tem dogodku se je razširila teli bistro po mestu, provzročila toliko hrupa, da so k grofu Kaliostro jele prihajati cele trume naroda. Vsaki je imel svojo prošnjo . . .
Ali niso še minuli dobro tri tedne, ko je palača Aljata opustela.
Grof Kaliostro  ni  več v njej   prebival.   Odpotoval
jo   toda   navslie    temu    ga    ni    nikdo   vidol    niti    aro5al,   ni
na jedni cesti, držeči iz Rima. Potniki iz Florencije iz Neapelja, a istotako iz Čivita — Vekkije in Bolonje — ga niso videli . . . Grof je izginil. Občinstvo se je strašno prestrašilo. Nemara je bil to sam hudič v človeški podobi in po vrhu še v elegantnem aristokratu? Nemara so oni bili v tako bližnji dotiki s človeškim sovražnikom? ... S kakim postom, s kako molitvijo bode sedaj možno očistiti in rešiti dušo od večnega pogubljenja? . . .
Aristokrati niso vedeli, da se je uprav isti grof Kaliostro pod imenem Džiovani Bianko preselil v povsem drugo zakotno predmestje, se nastanil v mali kočici, v treh izbah; se oblačil kot priprost meščan in prebivši dan med delom in čitanjem knjig, zapuščal svoje stanovanje šele v somraku, in to peš, ter se izogibal vseh obljudenih ulic. Kadar se mu je primerilo srečati elegantno kočijo mestne aristokracije tedaj se je skušal ta šetalec bolj potegniti čez rame svoj plašč in globokeje zaviti lice v njegove grbe. Ali teh velikih, čudnih, sivih očij: sršečih izpod nizko nadetega klobuka in zavitega plašča, bilo je, kakor se je kazalo vsakemu znancu dovolj, da bi izpoznal onega človeka, o katerem se je govorilo gromoglasno po vseh koncih večnega mesta.
XVI.
Da je Kaliostro tako nenadoma izginil iz javnosti, kjer se je gibal in vzbujal začudenje ter se naselil v samotnem kraju Rima — bila je uganka. Preobleči se v skromno obleko in hoditi samo v somraku in po večerih iz doma, mesto nadaljevati mirno svoje potovanje v Švico in v Francijo ni imelo baš nikakega smisla. Vzroki pa so bili vsekakor krajne resni. Copernik ali čarovnik, zapovedujoč tajnostnim močem narave, podvržen je bil sam človeškim slabostem . . .
Za časa svojega potovanja po vstoku plačal je Kaliostro, kakor vsak navaden smrtni, dva ali trikrat davek Bogu ljubezni. Ali vselej se je lahko osvobodil teh spon in svojega čustva, ne nahajaje v ženski, katero je ljubil, tega, česar je iskal.
On nikakor ni iskal tega, kar iščejo drugi smrtni: on ni iskal krasote pameti, niti ne simpatije v naklonjenostih, v značaju  ali jednakih   pogledov na življenje in
Bjžji svet. V ženski, katera je bila dolžna upleniti popolnoma njegovo srce, iskal je on rešitve skrivnostne uganke, katero mu je poveril in tudi zastavil isti Aljtotas.
Uže davno, še za časa svojih potovanj po Egiptu, prišel je Kaliostro, uglobljeni z vsemi umstvenimi in duševnimi močmi, v kemične botanične in astronomične študije, hipoma na sled neki iznajdbi. To je bilo lastno njegovo privojevanje iz onega sveta, s katerim sta se bojevala skupno z Aljtotasom, — iz sveta skrivnostnih in skritih sil narave, ki se čuiotvorno pojavljajo sredi ljudij.                                                          (Dalje sledi).
Stran 267.
Poučni in zabavni dei.
Čarovnik.
Historičen roman.
Ruski spisal grof L. A. Salias. (Dalje.)
„Jaz se ne varam!" vskliknil je tedaj iznenadljeni in veseli gojene Aljtotasov. ,,Jaz se ne varam. Jaz to v sebi čutim!"
Iznajdba, kojo je izumil mladi učenec osupnila je učitelja. Oba sta se nekaj let sem mučila nad to iznajdbo, ali umeti je in celo imenovati je nista mogla.   Takt  je
Stran 268.
bil jasen. AIjtotas in tudi učenec, oba sta vedela, da jima to ne podtika hudoba, o čegar bistvu niti verjela nista. In ona sta dognala vprašanje z mnenjem, da se nahaja na svetu neka moč, o kateri se motno govori v starih folijantih, ki so na razpolago; da se ta sila nahaja okoli njiju, prihaja iz nedr zemlje in se včasih najde v ljudeh, ki se nahajajo na ti zemlji. Ta sila, katero je AIjtotas imenoval „nedrovo silo", ker prihaja iz nedr zemlje, se nahaja nevidno v njegovem učencu Ealicstro.
Mnogo izkušenj sta napravila i učitelj, i učenec, ter se nista samo popolnoma prepričala o nahajanju fakta, a videla in se prepričala, da ne varata drug drugega ter stojita z licom k licu pred neznano, neumevno, ne-mogočno silo.
Kaliostro je čutil v sebi to žilo in jo seveda skušal razvijati v sebi tako, kakor se razvija telesna moč. Ko sta v teku nekaj let delala skušnje samo nad seboj in nad raznimi drugimi osebami, uveril se je Kaliostro, da se dele ljudje z ozirom na to »nedrovo silo0, ko jo je on čutil v sebi, v tri dele. Jedni se lahko brez truda ubranijo tej sili; drugi se nekako popolnoma začarani v krcgu, na kateri deluje ta sila; tretji se jej morajo slepo in rabski pokoriti.
Polagoma je prišel Kaliostro k prepričanju, da ako bi on našel na svetu bitje, ki bi se moglo slepo pokoriti tej nedrovi sili, tedaj bi on mogel delati skoraj čudeže.
Kaliostro je sklenil iskati tako osebo in jo hotel najti v osebi mlade deklice. In potem ko jo najde se ž njo skleniti. In ta sreča ga je doletela nepričakovano sedaj v Rimu.
Med prošnjiki, ki so ga pred kratkim prosili pomoči, bila je neka starka, proseča Kaliostra priti in rešiti njenega sina neke bolezni, v kateri mu niso mogli pomagati drugi zdravniki. Kaliostro, ganjen vsled ženinega jadikovanja, podal se je v njeno stanovanje, si ogledal bolnika in ga ozdravil lahko in naglo, ker bolezen ni bila nevarna. S tem bi bila stvar končana. Ali korakajoč nekega dne mimo sosednje hiše, Kaliostro ni posetil bolnika, marveč zavil jo drzno v ta dom. Njega, kakor tudi vsakega navadnega človeka, porazila je s svojo lepoto deklica, ki je sedela pri oknu in nekaj šivala. Glavo je imela ovito v belo pečo; namočeno v jesib.
Kaliostro se je ustavil, se vstopil proti oknu ter uprl vanjo svetel, presunljivi svoj pogled.
Dekle je dvignilo glavo od dela, ga pogledalo, se zganilo, zardelo, ali ostalo sedeti.
Neznanec stoječ navzlic sveži sapi, za nastež odprtim oknom, ni niti za trenotek umaknil od nje svojega pogleda. Deklica se je ustrašila neznanega obraza, hotela je vstati, a ni mogla. Rada bi bila takoj vstala in bežala od okna ali čutila je, da je priklopljena k sedežu ter ni v stanu premagati nekaj, kar se je je nepričakovano polastilo.
»Vi ste bolni? Vas gotovo zobje bole ali glava?" dejal je naposled skozi okno Kaliostro.
Ona je molčala, se razburila, kakor bi hotela nekaj odgovoriti, toda mogla ni.
»Kaj je vam? Kakšno bolezen imate? Odgovorite! rekel je velevajoče Kaliostro".
nNič ni hudega . . ." zablebetala je deklica. »Tako se meni cesto godi . . . Bolečine imam v obrazu in na sencih, katere zginejo same ob sebi!"
»Dovolite, da vam kot zdravnik pomagam", izgovoril je Kaliostro, in ne čakajoč odgovora, je krenil k vhodnim vratom in stopil v dom.
Prileten mož prišel mu je uže v prvi sobi in ga čudeč se vprašal po vzroku njegovega prihoda.
»Ali ste vi gospodar te hiše?" vprašal  je  prišlec.
»Da".
„To je vaša hči?"
BDa ..." Jaz sem bronar in livarnar — Feličiani. a to je moja hči — Lorenca".
Kaliostro je v kratkih besedah pojasnil Feličianu nagli svoj poset. Njegova vnanjost, glas, prostodušni obraz in priljudno vedenje — delovalo je takoj na hišnega gospodarja. Če je to vrač, potem je gotovo jeden najvažnejših. Ako želi zastonj rešiti dekleta teh neumnih bolestij, katere jo uže skoraj od mladosti nadlegujejo, zakaj bi ga potem ne vsprejel? Ali vsekakor se je očetova skrb takoj prikazala.
» Jaz se bojim raznih zelišč, gospod zdravnik. Oprostite ..."
»Temu se ne čudim. Jaz jih sam ne morem trpeti in vse zdravnike sovražim!" odgovoril je Kaliostro.
»Gospodje zdravniki s svojimi zelišči, mažami in drugimi tekočinami cesto več škodijo nego pomagajo!" dodal je Feličiani.
»Prav imate, gospod Feličiani! Ali pomirite se: ne bodem ponujal vaši hčeri nikakih zelišč ali pijač. Moje zdravilo ali lek bo čisto prost, katerega se vam čisto nič ni treba bati. Zdraviti kar precej začnem".
Kaliostro je plašč vrgel na stol, položil nanj svoj veliki klobuk in se obrnil k deklici.
Lorenca je stala mirno, opazovala njegovo kretanje in vender čutila nekako čudno očaranje. To očaranje bilo je posebne vrste. Ta tujec jej navzlic zalemu svojemu licu, navzlic priprosti, črni in snažni obleki nikakor ni ugajal. Po vrhu pa je bilo njeno srce uže do cela oddano bratrancu, s katerim se je nameravala omožiti — in vsi moški so jo malo in nič zanimali. Ali, ne glede na to zoperno čustvo, katero jej je vsiljeval ta neznanec, videla je, da se mu nikakor ne more zoperstavljati.
»Prosim vas, vsedite se na ta naslanjač", rekel je Kaliostro, gledaje z nekakim čudnim, takorekoč zaljubljenim pogledom v krasotičin obraz. In pri tem je nekako posebno laskavo in nežno, neobično nežno, zvenel njegov
glas.
Lorenca se je nehote vsedla. Neznanec je primaknil stol in se vsedel jej nasproti, jej položil obe roki na glavo, potegnil ju po sencih na obraz, dotikajoč se lica s samimi  koncami  prstov,   in  molče  tiho,  nekolikokrat
Stran 269.
potegnil roki od senc do sije in nazaj. Oče je stal zraven ter se jel čuditi in sumiti, da ima cpraviti s priprostim drzkim pobalinom. Bil je uže gotov ustaviti to nenavadno in nezmiseljno, po njegovem mnenju, zdravljenje ko je Lovrenca jedva glasno izpregovorila.
„Ne . . . Ničesar ni več . . . Vse je kakor čudo ponehalo ..."
Ealiostro je takoj vstal, odmaknil roki in obrnivši se k Feličianu, rekel smejoč:
»Lejte, kako moje zdravilo naglo deluje in kako priprosto da je . . . Ali za Boga, gospod Feličiani, ne imejte me za coprnika! Dovolite, da postanem vaš znanec, in da srn cm jutri znova priti in vam razjasniti moje lečenje.
Feličiani je nekaj zgodrnjal, zahvalil tujca in videč njegovo  zalo  postavo, ni ugovarjal  njegovemu predlogu.
Med tem se je Kaliostro bistro obrnil zopet k deklici, sedeči še na naslanjaču v nekaki slabosti, in pristalno uporno uprl svoj pogled v njene oči Lorenca je čutila, da se sedaj še stokrat bolj nahaja v oblasti tega človeka. In naenkrat se jej je zazdelo, da jej nekdo ali nekaj veleva naj takoj vstane in gre v gorne sobe klicati mater.
Lorenca prvokrat v življenju ni razumela lastnih svojih čutil. Hoče li sama bežati in pozvati semkaj mater, da bi jo seznanila s tem nenavadnim človekom, če ji ukazuje to on s svojim pogledom? Tem nič manj minula jo je hipoma osuplost, polastila se je nekaka čilost v gibanju, kakor želja k hitenju.
Lorenca je urno vstala in še urneje stekla po stop nicah v prvo nadstropje in uprav to minuto, ko se je Ealiostro nekako zamišljeno in počasi poslavljal s hišnim gospodarjem, ali očividno pričakoval in odlašal svoj odhod, prikazala se je Lorenca znova po stopnicah s svojo materjo. Približaje se Kaliostru, dejala je nehote:
„1 nu, poglej !a
Ti besedi, izgovorjeni nehote, osupnili sta njo samo. Kaj to pomeni? Ona mu nekako pravi, mu odgovarja, da je njegovo povelje izpolnjeno. A med tem pa jej on ni velel tekati na vzgor.
Ko sta se deklica in mati podali nizdolu, pojavil se je na Kaliostrovem obrazu jedva viden nasmeh zado-voljnosti.
Čez minuto, poslovivši se od obitelji in spremljan do vnanjih vrat, stopil je Kaliostro na ulico ter zase-petal sam pri sebi:
„Da. Kakor se vidi našel sem jo naposled . . . Bodemo videli!"
„Nocojšnji večer se pripravim", premišljeval je, korakajoč hitro po ulici. Pripravim se, kakor sem to storil v prejšnih časih ... A jutrajšen večer ne pojdem k njej, a skušal bodem zbuditi v sebi to, spečo skoraj povsem, nedrovo silo, kakor jo je imenoval Aljtotas.
Od tistega dne jel je Kaliostro vsaki dan zahajati k livarnarju Feličiani. Priznal si je sam, da se je zaljubil v krasno Lorenco, in na potu mu je uže bil mlad
in zal bratranec Lorenčin, s katerim  je bila deklica nenavadno prijazna in laskava.
Kaliostro je sklenil brez oklevanja poskusiti svoje čarovnije ter se uveriti, ali mu bode možno in neobhodno potrebno pozakoniti se s to zalo, krotko, dasi ne zelo pametno deklico.
Kaliostro je parkrat namignil Lorenčinemu očetu zastran hčerine žen tbe, ter se uveril, da bi Feličiani nič ne imel temu nasproti, ako bi njegova hči vzela za moža človeka, ki skriva očividno znatno svoje ime in premoženje. Ta novi njegov znanec je znal izvrstno prepričati livarnarja, da se on radi raznih vzrokov skriva po Rimu, in da je njegov družinski položaj dosti bolj visok.
Vsakokrat, kadar je prišel Kaliostro v Feličianovo hišo pod predlogom rešiti lepotico za vselej neumnih bolestij, delal je nad njo cele polure svoje vraže, pri čem jo je pripravil v povsem čudno stanje, in neumevno, katero niti sama ni razumela.
Prve trenotke se Lorenci ni dopaddo to početje. Ona se je bala tega novega znanca in te čudne vlasti, katero je proizvajal nanjo. Ali kmalu jo je jelo mikati ono čustvo, v katero jo je pripravil oni z dotikanjem prstov k glavi, k ramam in k rokam. To jo je zazibalo v nekako dremotno sladko stanje. Sedela je kakor pijana. Po teh seansih delala je deklica vselej nekaj čisto nepričakovanega, kar ni spadalo v njene vsakdanje navade. In začela je verovati, da učinja to po njegovem tajnem ukazu.
Ali kmalu jej ta neobhodna pokorščina in ubogljivost nasproti njemu ni bila zoprna in protivna. Nasprotno, vsled tega mladega in zalega, dobrega in priljudnega človeka, katerega sta njena roditelja imela za plemiča in bogataša, začela je Lorenca uže pozabljati na svojega ženina.                                                        (Dalje sledi).
Stran 278.
Poučni in zabavni del.
Čarovnik.
Historičen roman.
Ruski spisal grof E. A. Salias. (Dalje.)
XVII.
Nekoč, ko sta bila z Lorenco sama, razodel jej je Kaliostro plamtečo svojo ljubezen, povedal jej svoje ime, t. j. imenoval se za grofa Aleksandra Kaliostra, rojenega Palermčana, in dodal, da poseduje velikansko premoženje.
Deklica, neizkušena, krotka kakor jagnje, nedolžna kakor otrok, mu je seveda takoj priznala, da ga tudi ona ljubi.
Stran 279.
Kalio8tro jo je vprašal, če ga hoče za moža, kar je dekletu bilo takoj prav.
„Ali preden si obljubiva zvestobo pred altarjem, je neobhodno potrebno, da mi dokažete svojo ljubezena, dejal je grof. „če tega ne storite, vam naravnost povem, potem odrinem iz Rima, da me nikdar več ne vidite".
„Kako vam naj to dokažem? Jaz sem na vse pripravljena", odvrnila je Lorenca.
»Pazite dobro, kar vam bodem povedal".
»Že dobro, le govorite".
»Napnite vse vaše zanimanje . . . Ako česar ne razumete v mojih besedah, — pa povejte. Razjasnim vam drugače".
nDobro"! odgovorila je nekako posebno ubogljiva Lorenca.
»Ali mi obljubite in prisežete, da se ne bodete tri dni zaporedoma, počenši od zjutraj, borila sama s seboj. Ste me umela" ?
„Ne, odvrnila je prostodušno Lorenca".
„Ako vam v teh treh dneh pride kar koli na um, se vas polasti kakoršna koli še tako čudna ali priprosta želja, ki bi seveda po vaših mislih ne bila pogubna, nepoštena in hudobna — tedaj se vi ne smete boriti sama s seboj in z ono željo, ampak storiti vse kar vam pride na misel. Ste razumela? Evo dokaj vaše ljubezni, kateri zahtevam od vas".
»Jaz ne umejem", ponovila je krotko in najivno deklica.
Kaliostro jej je to stvar še podrobneje pojasnil ter dodal polušaljivo nežno in ljubeznjivo:
Ako vas miče v teh treh dneh kaj storiti tedaj storite. Ne protivite se želji, ne mislite si da vam tega ni treba. Evo, kaj jaz zahtevam. Ste me umeli?
»Umela", odvrnila je nekako začudeno Lorenca.
„ Čez tri dni jaz ali izginem in me nikoli več ne vidite, ali pa stopim pred vaša roditelja in ju prosim vaše roke . . . »A sedaj pa", dodal je vstajaje, „do svi-donja bodoča moja žena, tovarišica mojega življenja, — ali srečno, gospodična Feličiani".
Drugega dne je Kaliostro uže sedel osamel v mali sobici, najeti v domu stoječem naravnost proti hišici in oknom Feličianovega stanovanja No to svoje stanovanje je še obdal z večo tajnostjo, kakor svoje prebivanje v Rimu.
Nikdar ni bil v življenju toli razburjen in vznemirjen kot sedaj. Zanj se je rešila usoda njegovega življenja.
»Menda se ne varam" ? ponavljal je on. »Razun tega, da jo ljubim dozdeva se mi, da bode moja usojena nevesta". Ona bode to usodno orodje, s katerim bode rešena velika uganka. Toda če se le ne motim"?
Zvečer si je Kaliostro, dasi je bil sam v svoji sobi, privezal novo brado, prilepil si g<ste brke in odprvši okno, oblaktil se na podoknik. Nasproti njemu, za zaprtim oknom, videla se je Lorenčina postava, ki je sedela s šivanjem in iglo v rokah. Kaliostro je zbral tako-
rekoč vse svoje moči in napevši se z vsem telom fizično in duševno, začel motriti Lorencu skozi stekla zaprtega njenega okna.
Uprav to minuto je občutila Lorenca nekako nenavadno razburjenost. Uže od jutra zanimal, celo begal je deklico včerajšen pogoj z njenim poluženinom. Zadača, katero jej je naročil ta človek, ki ga je začela uže ljubiti, ni bila razrešena.
»Kaj vse to pomeni? Kakšni Čndni pogoji? Kakšen čuden dokaz ljubezni je on zahteval" ? premišljevala je Lorenca. In kako naj ga izpolnim?
Lorenca, čuteč sedaj na duši posebne vrste nemir, pripisala ga je svoji bolezni. Menila je, da jej je zato tako slabo, ker je po noči nemirno spala. Takoj se je polastila želja dvigniti oči in pogledati na sosedov dom. Ozrla se je in zazrla v oknu nekako ne lepo osebo, z dolgimi črnimi mustači in z dolgo črno brado. Ta oseba jej je postala takoj zoprna, hotela je zapustiti okno, ali ni mogla. In čez nekaj minut jej je šinila misel v glavo, zavreči delo.
Vrgla jo je na podoknik. „Ne, tako ne velja", kakor da jej je šepnil nekak notranji glas. »Odpri okno in vrzi na ulico"!
»Kakšne neumnosti"! odgovorila si je glasno Lorenca.
Ali želja, odpreti okno in vreči venkaj delo, nadlegovala jo je vedno bolj in bolj, kakor kaka nezmiselna trma. Lorenca se je uže hotela podati v nasprotno sobo, kjer je stanovala mati, ali čutila je, da ne more tega storiti, ter da more brez oklevanja završiti   svoje   muhe.
»Saj je rekel: ne proti vi se sama sebi. Delaj vse to kar ti pride na misel, kako je to čudno"!
No tem nič manj odprla je Lorenca urno okno, zgrabila mali jopič in ga vrgla na ulico. Uprav ta hip zavpila je zadi za njoj mati:
»Ti si znorela! Kaj delaš" ?
Gospa Feličiani, katera je ljubila svojo hčer in jo redko kedaj oštevala, stopila je pred njo in jej grozila s povzdignjeno roko. Uže deset let jej ni niti krivega prsta pokazala, a sedaj jo je bila volja hčer obunkati.
»Ti si ob pamet! Kaj učinjaš? Ti si zavrgla na ulico bratovo suknjico!
»Da", odzvala se je Lorenca.
»Čemu" ?
»Odpustite, mamica . . . Sama ne vem . . . Minuta neumnosti . . . Takoj zbežim in jo poberem"!
In Lorenca se je podala venkaj, toda ta hip, ko se je prikazala na ulici in šla pobirat suknjico, pridržala jo je neka nevidna moč na mestu. Mati je gledala skozi okno in videla kako je hčer obstala.
»No, čemu stojiš" ? zavpila je ona na hčer.
Lorenca je stala kakor vkopana ter govorila sama med seboj.
»Da jaz nočem pobrati. Jaz čutim, da ne morem pobrati in ne poberem! No kaj je neki to? Ali sem zblaznela"? dodala je, prestrašeno stiskaje glavo.
»Zakaj ne pobereš"? zavpila je iznova mati.
Stran 280.
„Mati! Za božjo voljo, pridite semkaj", prosila je Lorenca.
„Kaj ti je? vskliknila je uže prestrašeno gospa Fe-ličiani. Videč, da se z hčerjo nekaj godi, stekla je bistro na ulico in se približala Lorenci.
BKaj ti je, Lorenca" ?
„NiČ, mamica. Bolna sem menda. Ali prosim vas, ne srdite se in me ubogajte, kar vas hodem prosila . . . Poberite sami suknjico.
»Kaj«?
„Poberite jopič Tu le leži. Jaz ga nikakor ne poberem"!
„Ti si se s pametjo skregala" !
„Ne vem . . . Mogoče! Toda ne srdite se. Jaz sama ničesar ne razumem. Samo to vam povem: če me ubi« jete, ali jaz jopiča ne poberem"!
Mati je seveda1 pobrala urno sinkovo malo suknjico, in prijevši hčer peljala jo nazaj v sobo.
„Kaj je s teboj? Mari si bolna"? obrnila se je nemirno k deklici videč, da je ta nekoliko izpremenjena na obrazu.
„Sedaj ni nič . . . Pri Bogu nič"! izpregovorila je Lorenca. „To je nekai tako čudnega. Jaz mislim, da sem v resnici bolna. Bolna na umu, a ne na telesu".
„Mari te kaj boli" ?
„Nič, mamica, me ni bolelo in me ne boli . . . Toda sedaj je boljše, lepše. Je prešlo".
Lorenca se je usedla  zopet tik okna in iznova po gledala nehote  na   sosedov dom, da bi se prepričala ali še zre   raz  okno   ali   protiven, črn   kakor  smola, tujec. No njegovo okno je bilo zaprto.
„Hvala Bogu, da se je ta prokleta oseba skrila"! mislila si je Lorenca.
Naslednje jutro je bila Lorenca povsem zdrava, ali uprav ta čas, kakor včeraj, začutila je, kakor da jo je napala bolezen, isti nemir in nervoznost, pripad trme, kakor je sama imenovala svoje stanje.
Ona je vzela materi uzorec velike preproge, da bi se razvedrila in imela kakšno opravilo. Izbravši si volno in igle, uže je hotela začeti šivati mati kotič preproge, katero je delala njena mati, ko jej je hipoma šinila v glavo neodstopna misel, polastila se je, kakor bi trenil neumna želja in jo ne zapustila niti za sekundo. Hotela je iti iz hiše in to sama, ter se podati v znano mestno cerkev sv. Petra in Vinkoli.                        (Dalje sledi).
Stran 286.
Poučni in zabavni del.
Čarovnik.
Historičen roman.
Ruski spisal grof E. A. Salias. (Dalje.)
V tej cerkvi ni bilo ničesar zanimivega, no ta cerkev je bila najbližja njihovemu domu.
„Po kaj naj tjakaj pojdema? premišljevala je sama pri sebi Lorenca. »Kakšen zmisel je to? Sedaj ko ni nobene službe božje".
Ali uporno, neodstopna želja, podati se takoj v to cerkev ni jo minila. Kakor da jo je z nova nekdo spodbujal in zahteval izpolniti to krmo. In preudarjaje sama pri sebi, spomnila se je Lorenca takoj ljubljenčevega pogoja ter hipoma skočila k omari z obleko. Vrgla je bistro nase lahek plašč in jo urno krenila, kakor da se je bala, da jo kdo domačih zadrži, na ulico. Ozrla se je nehote na ono hišo, kjer je videla včeraj ono zoperno, črno bradato osebo. No vsa okna so bila zaprta in nikogar ni bilo videti.
Stran 287.
»Brž, brž!" govorila je sama med seboj in hitela je, kakor da jo kdo podi v malo cerkvico sv. Petra.
BKakšna bedastoča! Kakšna trma! Ali sem bolana ali začenjam zares blazneti"? izpraševala se je Lorenca.
Ko se je približala cerkvi, sklenila je, da ne pojde v cerkev ampak v mali cerkveni zvonik.
»Čemu? . . . Tako mora biti. Tako se mi hoče!8 premišljevala je. »Nu vidim vsaj mesto z višine".
Lorenca še ni nikdar videla to predmestje raz kakšno visoko zgradbo. Najdeč zvonikova vrata zaprta, ustavilo se je dekle in kakor da jo nekaj izpodbuja, jela biti po vratih, hoteč jih odpreti. Ali ogromen zapah ni hotel odjenjati. Zazrla je iz granita izklesanega dihurja, in kakor da jej je bil ta dejal: 0Lorenca, poglej tu-le sem za mene. Zna biti, da je tu ključ?*
Lorenca se ni dolgo premišljala, skočila h kamenu in našla za njim ogromen železen ključ. Ključ je bil od zvonikovih vrat. In velikanski, zarjaveli zapah je zaškripal, težke duri so se kar same odprle in Lorenca je urno stekla po okroglih kamenitih stopnicah.
Prekoračivši nekaj stopnic v jedni sapi, obstala je Lorenca in rekla:
Čemu jaz to učinjam ? Sem li nespametna ? Ali. . • Ali sem začela noreti, kakor mali otroci. Kaka neumnost J Sredi dneva semkaj hoditi. In zakaj? Da, čemu čemu? ponavljala je glasno.
»Čemu, za to, da bi mi dokazali svojo ljubezen", — začul se je glas nekaj stopnjic višje.
Lorenca je zakričala. Nasproti jej je prišel Kaliostro z razprostrtima rokama.
»Le naprej, moje srčice! Moj angelj. Ker si mi dokazala popolnoma svojo ljubezen, zato se niti za trenutek ne bodem obotavljal vzeti te za ženo".
Kalicstro je pomagal razburjenemu in zmočenemu dekletu nekaj stopnjic kvišku, posadil jo rahlo na leseno stopnjico sam pa pokleknil pred njo in poljubljajoč jej roki, jel strastno in s slavnostnim glasom govoriti:
»Da, Lorenca. Ti mi nisi samo dokazala svojo ljubav, ali si tudi razrešila velikansko zadačo, katero ti nikoli ne bodeš razumela. Ti si celo uganila, kje leži ključ, s katerim sem velel cerkovniku zapreti me, ter ga skriti za kamen. Da, ako bi bil živ sedaj ta moj učenik, kateremu imam vse zahvaliti, kako bi bil on vesel".
»Jaz ničesar ne razumem, odvrnila je krotko in bojazljivo Lorenca.
»Tebe ni treba ničesar razumeti. Ni treba! Pojdiva domov, jaz takoj prosim tvojega očeta, naj naju blagoslovi za vse življenje. Da ti si mi usojena in moraš moja žena postati. A skupno — mi — dva privojujeva vse, vseh celi svet"!
Še tisti večer sta Lorenčina roditelja objavila gostom, ki so prišli v posete, da je njuna hči zaročena z imenitnim aristokratom. Po ženinovem zahtevanju bilo je ženitovanje takoj sklenjeno  in  čez  dva  dni vršilo se
je venčanje grofa Kaliostro in Lorence Feličiani, po katerem sta se nova  zakonska naselila v tastovem  domu.
Toda komaj se je po Rimu izvedelo, kjer stanuje izginivši iz Aljtagove palače tujec, uže je prišel tudi načelnik papeževe policije, ter objavil grofu Aleksandru Kaliostru, da mora po ukrepu oblastev, kot copernik in črnokrižnik, brez oklevanja zapustiti Rim in papeževe dežele.
Kaliostro se je temu povelju zaničljivo nasmehnil ter se jel pripravljati na pot.
Čez dva tedna sta grof in grofinja uže potovala proti mejam svobodne Švice.
xvni.
V  ogromnih zgradbah grofa Zarubovskega, kjer je teklo življenje navadno enakomerno, mirno in brezskrbno — bilo je nekaj posebnega . . . Povsod, v vsem in v vseh opaziti je bilo neko zmočenje, če ne zmedenost. V domu pripetilo se je očividno nekaj nenavadnega. Gostov, ki so prišli posetit grofinjo niso vsprejemali, in vratar ali strežaji so objavlali, da »nje svetlost boleha".
Sama grofinja sedela je neprenehoma pri starem možu, ali v otroški, pri mladem sinu. Le poredkoma, molčeča in čmerikava, hodila je po vseh sobah celega doma, ni nobenega pogledala kakor bi nikogar ne videla ter niti ni hotela poslušati onih, ki so jej imeli kaj povedati ali jo česar prositi. Hišnik in grofov osebni strežaj, ki sta videla grofa samega, pravila sta družini, da se je stari bojar mnogo izpremenil, ter da je nekako shujšan in otožen. Strežaj je pripovedoval, da grof zjutraj in zvečer mnogo dalje moli pred svojim kistom.*)
V  mnogoštevilna družina hodila je ali bolje rečeno tavala je nekako plaho okoli. Da bi gospoda po domu razgrajala in se hudovala, tega se družini ni trebalo bati. Po takem je ta pobitost prihajala od nekod drugod. Posli bili so uprav zato potrti, kar se je »dogajalau v domu. Oni so se nekako sramovali . . .
Nahlebniki zahajali so pogostoma drug k drugemu v goste in tudi vznemirjeno šepetali, majali z glavami, jadikovali in vzdihovali . . . Včasih se je kdo začel hudovati in repenčiti . . .
Vsi so imeli v ustih Noričevo ime, in pri tem neprenehoma govorili: »on" ali »njega" ali »njemu" ne imenujoč ime one osebe. In vsekakor so vsi vedeli o kom, da se govori.
Govorilo se je o mladem grofu Aležu Grigorjeviču, katerega so pripeljali iz tujih krajev pod nekakim drugim imenom, a sedaj je grof dal po hišniku razglasiti čudežno razmero.
»Po neizvedljivih Božjih naredbah ta gospod, ki je živel vedno na tujem, ali so ga neprenehoma vsi pričakovali kot »grofica", ni grofov vnuk in bodoči njihov gospod — in ni nikoli bil . . . Grofov jedini naslednik je mali sin, katerega mu je rodila mlada žena. Prišlec je — podvrženec in Noričev sinko".
*) Omara, v koji so nameščene slike svetnikov.
Stran 288.
Evo kaka novost je osupnila nenadoma prebivalce zgradeb grofa Zarubovskega. Vsi ti priprosti ljudje, od nahlebnika do najzadnjega hlapca, — imeli so čisto, nepokvarjeno vest ter niso bile sluge hudobčeve . . .
In glej ta vest se je sedaj vzdignila proti gospodu — grofu, a osobito proti mladi grofinji.
Kar se tiče Ignaca Ivanoviča Norica samega tako je tudi on prejel od vseh novo ime: Kajn! I ta človek se skoraj nikoli ni pokazal iz svojih sob, kakor da se je sramoval ljudi j. Kadar je kateri iz nahlebnikov ali poslov srečal Norica tedaj je obrnil pogled v stran, kakor bi se ga sramoval.
Sprvega bil je Noric dasi zmeden, no vender še dokaj vesel in ponavljal vsem jedno in isto:
»Da, kaj si hočem? Naju je  začelo grevati!  Bil je
oni greh, ali midva  z  ženo nisva  mogla dalje prenašati
nevidnih   okov,   razodela  grofinji   in   postalo   nama   je lehče . . .
Toda Noric je kmalu izpremenil svoje vedenje proti vsem, postal shujšanega obraza, ter sam začel obračati v stran pred vsemi zamišljeni pogled.
V palačah se je rodila, raznesla se nevede kedaj, odkod in kakšnim načinom — novica . . . vest . . .
„ Noric in njegova žena bode ta morala po ukazu oblastev, na veliki petek pri Božjem grobu — priseči, da je to resnica, kar pripovedujeta ali opravljata pokoj-nico grofinjo Emilijo Jakovlevno".
Ta nenadna vest bila je nezanesljiva izmišljotina.
Mlada grofinja odpeljala se je dvakrat z doma, posetila važne dostojanstvenike in vrnivša se nekoč domov, sama vprašala.
„Kakšne neumnosti se čujejo v hiši, in kdo jih raz-naša ? Zastran Noričeve prisege v velikem tednu ? In kdo je to naustil" ?
Provzročitelj ostal je neznan in se ni našel. Ta sluh je res nastal v domu kakor sam od sebe, na vesti so ga imeli njegovi prebivalci.
No, kaj pa Alež?!
Mladi korenjak je po dedovem svidenju se ulegel na bolniško posteljo: duševne in telesne njegove moči bile so nekako podkopane. Njega je zlomilo to, kar je doživel v dveh dneh . . . Poklicani stari zdravnik, rodom Nemec, naveščal je bolnika in le ta govoreč lože nemški, nego ruski — pritožil se je goreče starcu, proseč ga pomoči in soveta ... V celi Moskvi ni imel nikogar, da bi ga mogel  prositi  pomoči  kakor  menca-zdravnika.
Prostodušen in blagi starec ga je omiloval in bil presenečen, ali nič mu ni mogel svetovati.
Alež je še-le čez teden dnij zopet okreval, in jedva je mogel s postelje, prosil je videti grofa.
Grofinja mu je odgovorila po Makaru Iljiču, da je pripravljena ga sama vsprejeti, in da grof ne želi več mučiti se begati ter noče dalje vsprejemati »gospoda Norica".
„Gospoda Norica! vskliknil je Alež. Da tu pa je res možno zblazneti! Vse je možno . . . Mogoče je zlo-činstvo doprinesti . . ."
Bili so trenutki, da je Alež kakor blazen začel resno premišljevati, nad kom naj bi de osvetil in ga zabodel: grofinjo ali Norica?
In polastila se ga je divja jeza, besnost in zloba in potem nastopila minuta popolnega obupa.
Tako je minil še jeden teden.
Alež ni nikoli šel iz svojih sob in ves ta čas petkrat govoril mirno z zdravnikom, kateri ga je prišel obiskati, in s hišnikom, kateri mu je bil posebno odkritosrčno naklonjen.
Naposled mlada grofinja ni vstrajala, jela se je dolgočasiti in celo neprijetno jelo jej je postajati splošno nemirno vedenje vseh domačih prebivalcev.
In grofinja Zofija Osipovna poklicala je nekoč sama pred se mladega človeka radi pojasnjenja.
Alež se je podal navzgor bistrih nervoznih korakov. Vedel je in slutil, da bode to odločujoče in poslednje razpravljanje ... In vedel ni, kaj da utegne storiti! Mogoče, da jo udari in ležečo na tleh pohodi z nogama ...
Ta scba ni bila ne le pusta, a bila je celo izpre-menjena v nekako sodišče.
Na divanu sedela je grofinja, a okolo nje pri mizi sedelo je šest uradnikov, izmed katerih je bil jeden, osiveli starec, z regalijami v svetlordeči suknji, obšiti z zlatom.
vPotrudite se bliže, in se usedite!* izpregovorila je grofinja zamolklo, ko se je prikazal Alež na pragu.
Mladi Zarubovski je obstal, potem približal se tiho k mizi in počasi, mirno pogledal vseh s srčečim pogledom.
Ako bi bil sedaj tu kakšen nepristranski in pravičen sodnik, razsodil bi takoj brez oklevanja, da vsa postava, obraz, hoja in slednjič ta pogled, s katerim je mladi gospod premeril celi zbor s svojim razžaljivim ponosom ... vse je govorilo jasno: „da to ni Noričev sin ampak grof Zarubovski!"
Resnica ima veliko tajno svojo moč
Pričel se je nekak razgovor, govorila so vsi po vrsti; potem je čital človek male rasti, menda pravdnik, raz nekak papir . . . Alež ni nič poslušal in ničesar razumel . . . Ali, da je tedaj razumel, no potem pozabil ... Na nikakoršen način se pozneje ni mogel spomniti, kaj se je tu vršilo in kako se končalo.
(Dalje sledi.)
Stran 296.
Poučni in zabavni del.
Čarovnik.
Historičen roman.
Ruski spisal grof E. A. Salias. (Dalje.)
Samo jedenkrat se je zbudil iz svoje odrvenelosti in se glasno nasmejal, opazuje to divje sodišče ... To minuto pristopil je bliže k mizi Noric in ž njim neka drhteča, prestrašena stara ženica . . .
Alež ni toliko razumel, kolikor slutil, kakšno ulogo igra ta ženska v tej neumni, toda zlobni šaloigri . . .
Stran 297.
Potem, ali takoj ali po dolgih razpravljanjih — Alež ni pomnil — so ga prosili podpisati nekako listino. Ta papir položil je na mizo predenj starec v zlatu in v regalijab, drugi uradnik molel mu je pero, kazaje nekaj s prstom . . .
Ta trenutek segel je Alež hipoma po papirju, ga zgrabil, zmečkal, in ga z vso močjo vrgel starcu v obraz. Vsi so poskakali iz sedežev . . .
»Zlodeji * . . Nesramneži!" zavpil je Alež izven sebe in tako glasno, da je odmevalo po domu, in se culo na dvorišče. In ti nizka padla nesramnica . . . omožila si se s starcem, da bi . . . Ti meniš, da podpišem listino, katera pokriva s sramoto ranjko mojo mater. Jaz naj bi postal posredovalec vaših spletkarij nad pokoj-nico ... Oh vi zlodeji! Podli, nesramni ljudje . . . Jaz sem  grof Zarubovski bil, in vekomaj kot tak ostanem0.
Med tem ko je Alež tako kričal, slabel je glas vedno bolj in padal ... In naposled je vse izginilo izpred njegcvih očij . . . Omedlel je . . .
Ko se je mladi človek zavedel, bil je z nova v svoji sobi in v postelji in zopet je dobri Nemec imel ž njim opraviti.
Takrat je Alež brž okreval ... Ali čutil se je nekako okornega, kakor da je bil deset let starši. Vse je v njem nekako pregorelo, kakor v žrjavici muk, in za to mu je postalo mirnejša v duši.
Čez nekaj dnij objavil je dobri Nemec, videč, da se je oni dovolj pomiril, Aležu, da mu je grofinja velela, z nova predložiti »mlademu Noriču", in to zadnjikrat, one pogoje, katere ni vsprejel od uradnika.
»Vsprejmite jih, mladi in nesrečen moj prijatelj8, dodal je Nemec s solzenimi očm.. Močnejšemu se ni možno zoperstavljati. To je uže nekak samomor. Vsprej-mite te pogoje sicer ste izgubljeni . . .
»Kakšne? Katere"? odgovoril je najivno in celo začujeno Alež. »Jaz se ne spominjam . . . Ničesar ne pomnim".
Nemec, čudeč se tudi, pravil je Aležu. da mu grof predlaga naj se imenuje Noric a ne Zarubovski, za kar mu vsako leto izplača šest tisoč rubljev, ter da se mora takoj odpotovati iz Rusije in se naseliti v tujini, samo v Nemčiji ne, kjer je vsem dobro znan grof Gregor Aleksjejevič in tudi on sam.
»Nikdar!" odzval se je tiho Alež, ali z britkim smehom. Nikoli se ne udam, ter uskrunim spomin moje matere. Moje privoljenje kazalo bi, da jo tudi jaz dolžim padlega prestopka. Nikoli"!
„Ali pa veste, kaj vam potem grozi"?
„Nič! Revež ostanem, no kaj to . . . Odpotujem takoj na Ren, k mili sestri, priskrbim si delo in bodem tam živel, dasi revno, no vsekakor s svojim imenom".
.   »Ne. Vas pod imenom grofa Zarubovskega iz  Rusije ne puste".
„Saj me menda ne zapro v to sobo in zastražijo, da bi jim ne ušel!" nasmehnil se je Alež.
»Ne. Mnogo hujše ..."
»Kaj potem? Govorite ... Ali me pošljejo v Sibirijo" ?
»Ne. Zaprli vas bodo v ječo, v trdnjavo ..."
»Kaka neumnost!"
»To je resnica, moj ubogi prijatelj".
»Kaj pa postave? Pravica? Sodnija?"
»Na to ima uže grof dovoljenje. Ukaz višje oblasti!" vskliknil je Nemec, hipoma ves v solzah objemajoč mladega svojega prijatelja.
Alež je umolknil in upal v polunezavestno stanje. Bil je poražen kakor od groma.
Teden dnij pozneje odpeljali so na vozu, zastraženem s štirimi konjiki z dvorišča grofa Zarubovskega palač, Noričevega sina, pod imenom Aleža Norica. Častnik je sedel v vozu poleg jetnika.
Kaj, da je zakrivil oni — častnik seveda ni mogel vedeti, kajti tega ni mogel nihče povedati in dokazati.
Častniku bilo je zaukazalo visi oblastvo vzeti gospoda Norica in ga pod strogo odgovornostjo izročiti trdnjavi.
XIX.
Sredi mnogoljudnega mesta z ozkimi, krivimi ulicami, no bolj ali menj snažnimi, priklopilo se je na jedni iz okrajim, osamelo predmestje, kakor grdo in zvito vranje gnezdo sredi svežih zelenih vej. Z jedne strani ga obdajajo zeleni bregovi Žene, ki vali mimo čiste valove sinjih vod; z druge — kraljeva palača Luor; s tretje — zelene še neobdelane poljane; s četrte — bulvar, dotikajoč se grozne in velikanske zgradbe, kojo sovraži vse prebivalstvo. Visoke kamenitne stene stolpi in bastigoni, zobčasti in z ostrimi konci.
A zadi za tem kamenitnim trdnjavinim zidom je velikansko poslopje. To nesnažno gnezdo — predmestje sv. Antona — napolnjeno je z beraškim, sestradanim ljudstvom, katero kakor od Boga prokleto Kajnovo pleme, zbuja v vseh gnjus in strah, a samo se boji vseh in sovraži globoko vsakega prebivalca drugih predmestij in kvartalov.
Meseca prosinca stala je v lopi male cerkve ob času, ko so ljudje odhajali od večernic, na granitnih stopnicah, nepremakljiva kakor statuva, dovolj velika ženska. Po obleki bi se mogla prištevati priprosti meščanski predmestji sv. Antona, ali vsekakor se je od večine mimoidočih žensk odlikovala s snažnim svojim oblačilom, in z zgostim črnim pajčalonom, zakrivajočim jej obraz. Ako je bila po obleki navadna predmestna prebivalka, vender je ta pajčalon in beleče se za njim, čisto, belo lice govorilo nekaj drugega. Mala, bela ročica, držeča okoli ram vrženo adro, vitka rast celega telesa, in celo vso nekako ponosno držanje, — izdalo je to žensko in primoralo nekaterih radovednic pristalno ozreti se v to »damo", stoječo povrh liki kip. Pustila je mimo sebe vseh, premerila vsakega od glave do pet, kakor da je koga iskala. In njene oči so se jako lesketale skozi mrežo gostega pajčalona.
Stran 298.
Naposled je prišla iz cerkve črno in lepo oblečena gospa, tudi z lahkim pajčalonom čez lice, ki je jedva skrival nenavadno zal obraz. Iz cerkve prišla je plaho, z lahnimi koraki ter se ozirala ob straneh. Pri njenem pojavu se je mirno stoječa ženska nalahno zganila, no znova zamrla ter pazno ogledovala gredočo in bližajočo se jej tujko.
Takoj pa je prišel za to gospo mlad in imeniten častnik kraljevomuškatirskega polka. Jedino on se je lesketal v svoji obleki sredi borne tolpe prebivslcev predmestja. Bilo je očividno, da on tu ni domač, ia da si je Bog si ga vedi čemu, zablodil v to predmestje. Mimoidoči farani so ga ogledovali, in mlajši so kar zijali in se čudili njegovi obleki.
Častnik je došel hitečo krasotico in jej ponudil roko, da bi jo spremil sredi borne tolpe čez ozko ulico. Mlada ženska se je zmedla in plaho odklonila ponudbo. No oni jo je zasledoval, se jej prilizoval, in tako sta tiho odšla od cerkve.
Stoječa v lopi ženska premerila je oba z blestečim pogledom, potem dolgo zrla za njima, dokler se nista skrila za vogel. In še le potem se je zganila ter zapustila poslednjo cerkev. Ko je stopila z kamenitnih stopnjic in tiho korakala sredi male ulice, prišel jej je naproti izza vogla z nova isti muškatir.
„Nu, kaj"? izpregovoril je oni, grede jej naproti s smehom.
8 Čestitam ... je  krasotica . . ••   odvrnila je  ta.
„Mila Ivana, pridušim se ti, da razun tebe ne poznam ni jedne ženske krasnejše od nje".
„Prilizovalec ali lažnjivectt, odvrnila je smeje se mlada ženska. »Povej raje kakšne so vaše razmere" ?
.Ničesar . . . hvala Bogu. Vse gre gladko8.
„Pa vender ti ni dovolila, da bi jo smel spremiti".
„Le potrpi"! nasmehnil se je častnik. „V nekoliko dneh bo že bolj voljna".
»Tako, tako . . . Zapomni si to! Jaz časa ne morem tratiti", dejala je nekoliko bolj suho in s šegavim glasom mlada ženska. „ Treba je spešiti ... čas je drag! ..." nadaljevala je, ne oziraje se na častnika, vštric nje korakajočega. Ti lenariš, hodiš Bog ve kje, uganjaš neumnosti, a čas beži".
„Rotim te! . . . vskliknil je glasno častnik. Sicer pa zakaj bi se rotil . . . Kdo je pač še kedaj prepričal v čemer koli vašo svetlost ..."
„Ti si ob pamet! . . . Tukaj! Lahko me pripraviš s tem naslovom v kakoršne si bodi sitnosti"! šepnila je ženska, zroča okrog sebe.
„Ej! Te so vse neumne in gluhe", ozrl se je častnik po ženicah, ki so korakale ne daleč. „Da in čemu mi je to le? če napadejo možje — izvlečem sabljo.
BSem jako hvaležna ...   A  potem  pride stvar v javnost  pred  sodnijo  in  jamelo  me  izpraševati:   kako zakaj  in  čemu  sem  prišla v  to  gnezdo.   Kakor  istinit fantalin  štirinajstih  let!  Nu, do  svidanja! . . .   Zvečer se vidiva? ..."
In to minuto, ko se je častnik poslavljal in menil oditi v nasprotno stran od svoje spremljevalke, vprašala je hipoma ta:
BA kako jej je ime" ?
„Lorenca".
„To se pravi po naše Lorentina"?
»Da".
In razšla sta se vsak v svojo stran.
Ko je mlada ženska prekoračila nekaj tesnih in strašno neznažnih ulic, krenila je v stransko ulico, na čije koncu se je nahajal lesen plot in še nepozidan prostor. Tu je pospešila korake, in zroča okoli sebe, obstala pred velikimi železnimi durmi in potrkala z obročem. Iz okna nad vratmi pomolela je razmršeno in osivelo glavo starka, najmanj osemdeset let stara. Mlada ženska je dvignila glavo in se oglasila :
»Jaz sem Matilda".
„Gospa Reni"?
„Kaj pak, Matilda . . . Uže po glasu me več ne poznate".
,Že grem, že" ? odvrnila je poluslepa  starka.  Ali . kakor  je  bilo  videti,  nehale  so  jej   noge  služiti, kajti vrata so se še le čez minuto, če ne pozneje, odprla.
„Kdo je prišel danes"? vprašala je gredoč mlada ženska.
»Trije, gospa: Kanar, doktor in Roža".
(Dalje sledi.)
Stran 308.
Poučni in zabavni del.
Čarovnik.
Historičen roman.
Ruski spisal grof E. A. Salias. (Dalje.)
Vrata so se zaprla. Starka, komaj premikajo nogi, jela je stopati po stopnicah, med tem ko je mlada ženska liže imela za seboj prvo nadstopje. Urno in lahno je hitela v četrto nadstropje, čez nesnažen temen in vlažen mostovž, ali takoj so se jedne iz durij cdprle in raz-svetile mostovž. Izginila je za durmi. V mali, snažno toda revno ubrani sobici, z navadnimi lesenimi mizami in 8 stoli, z dvema omarama in jednim ne velikim zrcalom, sedele so tri očividno njo čakajoče osebe: dva moška in starka. Prišlica pokimala je malomarno z glavo in rekla:
„Doktor, sledite mi!" ne da bi obstala, šla v drugo sobo.
Jeden možkih je šel za njo in skrbno zaprl za seboj duri. Ta soba je bila še manjša od prve sicer pa nekoliko lepši ubrana. Tu je bil majhen divan in naslanjači, pozlačeni in z volnenim suknom prevlečeni, miza pokrita z bledorudečim namiznim prtom, a v kotu na polici bile so vidne nekake malenkosti — porcelan in bron. Velika, da velikanska stara hrastova omara zavzemala je skoraj polovico sobe. Na njej visela je pošteno velika, kakih pet funtov težka ključavnica. Tujka se je bila usedla in pokazala vsesti se gospodu, ki ga je nazvala doktora.
„1 nu. Fotrpite, da se oddahnem od teh prokletih stopnic in potem začnite pripovedovati".
XX.
Mlada ženska je urno, ali rahlo vrgla svoj robec na stol in odložila klobuk s pajčolanom. To je bila izvan-redno krasna ženska na videz stara šele osemnajst let, dasi jih je štela uže pet in dvajset. Jako bledi obraz s pravilnimi črtami, svetlokostanjevi, vijoči pramenasti lasje nad visokim zalim čelom; mal nalahno privzdignjen nos, v katerem je bilo nekaj nasmešljivega in drzkega; tanke ustnice, kakor da bi bile večno stisnjene, in velike modre oči, nad katerimi so veliki dve ogelni črti, rezko izstopali popolnoma črne obrvi. Te oči in črne obrvi na bledem licu, napravile so nekak poseben, čuden vtis. Pri prvem pogledu na to krasotico moralo je izmed sto ljudij devetdeset misliti: „Kaka krasotica! Gotovo pa tudi zlobna ženska0.
„1 nu . . . Blagovolite torej praviti", ljubeznjivi gospod Djuge! sprožila je ona z deiovim glasom.
BNovega je malo . . . madame Remi8, odgovoril je ta, ali nadejam se , . . Da se nam kmalu nekaj posreči . . . Ako vam Gospod pomore — tako čez mesec ...
„Kaj še! Nam ne pomaga!" nasmehnila se je krasotica. „Nam se je treba na hudiča zanašati".
Gospa Remi jela je izpraševati doktora o raznih rodovinah, kakor da bi jo zanimali razni možje, mlade ženske dekleta in starke. Nekaj dobro znanih, celo znamenitih imen pridvornega kroga bilo je tu izgovorjenih. Pri tem sta se pomenkujoča večkrat spomnila grozne besede: „Bastilija". Med drugimi visokimi imeni sta govornika omenila imena redarskih oseb: slednjič je mlada gospa izpregovorila:
„Da, čisto sem bila pozabila! Kaj pa vojvodica? Kako se že ima? No, ona Španka?
„Markiza Eampo d1 Olivas?" omenil je doktor.
„Da uprav ista . . . samo da vi pravilno ne izgovarjate. Njo pri dvoru zovejo Oliva".
„To je naša francozka navada ne izgovarjati na koncu besede črke s. V južni Franciji in v Španiji izgovarja se ta črka. Zatorej jaz govorim: markiza d9 Olivas, a ne Oliva".
„To menda pomeni polje olk?"
,,čisto gotovo. Je staro ime".
„Kako neumno ime!"
„Ne rečem: francozka imena so dosti neumnejša od tega".
„Ej, z Bogom slovnica! Kaj je z vašo markizo, doktor?"
„Nič. V tednu jo dvakrat ali trikrat obiščem. Sedaj sva se že malodane spoprijateljila ... A nje netja-kinja — je dražestno bitje!"
„Vem. Ali kako je Vam kaj naklonjena?"
„Ima me še rajši kakor nje teta".
„No, li jo ta ruski knez, severni, revni bojar vsaki dan poseti? Kedaj se ga bomo že iznebili?"
Doktor je molčal in bil nekako v zadregi.
„ Zlahka se ga ni mogoče iznebiti. S silo umoriti ga, pa je nevarno. Naju lahko, to se pravi, mene potem čaka prognanstvo, ječa, čaka rabeljnov meč".
„0 gospod zdravnik!  Ako bodete govorili take ne-" umnosti — potem raje molčite,  če  se  bodete  bali  ra-beljna, prognanstva, ječe — potem  mi nič ne dosežemo.
Storite raje tako, kakor jaz ... ki sem že davno sklenila, rano ali pozno, pasti v ječo ali priti v rabelj-nove roke; ali kedaj se še to zgodi — ni znano. A dotlej pa naj zdravstvuje neustrašenost, svoboda dejstev in njih plodi, to je zlato in le zlato! In čim več, ko bomo imeli v rokah te prezirane kovine — tem manj se nam je bati zapora. Verujte!"
To govoreč, oživila je gospa Remi. Lahna rudečica
jej je pokrila bledi obraz, svetle oči pa so žarele i zalo,
i zlobno.
»Torej, idite in vedite se lepše. V treh dneh bodem
zopet  tu in se nadejam, da  mi   gospod  doktor  prinese
kako prijetno novost.  Ako bodeva potrebovala zanesljive
Stran 309.
pomoči, — tako je ona pri rokah. Saj menda poznate njegovo hrabrost?                                       '
„Kdo ne pozna njega svetlosti, gospoda Kanardje, ali kakor ga navadno v Parizu imenujejo — Kanar. Z njegovim imenom se ne stražijo pomoči le muhasti otroki, ampak tudi pošteni ljudje, odrasli in priletni, trepečejo pred tem imenom.
In doktor se je nasmejal ne toliko veselo, kolikor razdraženo in suhotno.
Mlada ženska je razumela ta smeh. Vstala je in hipoma izgovorila s čudnim glasom, niti prevzetno, niti ukazujoče in grozno:
»Veste kaj, gospod doktor, meni se včasi dozdeva, da se niste lotili pravega dela, niste prišli v svojo sredo. Meni se včasi dozdeva, da niste naš tovariš — ali kar je hujši od tega, slab tovariš. Vam včasi ni včeš to, kar nas najbolj vesele. Jaz sem uverjena, da si ne upate za nobeno ceno zabosti nož komur si bodi v prsi, manj pa še od zadaj, v hrbet".
BA vi grcfinja se upate?"
„Jsz sem vam že večkrat rekla — ne imenujte me tu tako. Odgovarjaje na vaše vprašanje, rečem iskreno: ne vem. Dozdeva se mi, da ako bi bilo potreba — bi§ to storila. Bala bi se le, da bi bila preslaba telesno koga umoriti . . . Sicer se pa ne gre za to . . , Če naših mislij pa nas zapustite".
Doktor je molčal nekaj trenutkov in naposled rekel:
„Ne morem".
, Zakaj?«
„Čudno vprašanje. Sami bolje veste kakor jaz. Kajti bali se me bodete kakor ovaduha, nad katerim bi že v treh dneh po vašem ukazu poskusil Kanar svojo spretnost. A jaz pa še ne želim umreti . . . Sicer pa pustiva ta razgovor. Jaz sem se z vami, v vašem društvu zaklel molčati in obljubil sodelovati po svojih močeh in razumu in darovati samega sebe, ter pripravljen biti vsaki dan se dati zapreti. Česar še več hočete? Ako ne čutim veselja k tej vaši delavnosti, če me greva — kaj vam to mari, grcfinja . . . Oproste gospa".
Doktor je odšel  in prekoračil  prvo sobo ne ozrivši
se  v  nikogar  in  ne   poslovivši   se   z  nikomur.   Gospa
Eemi  stopila  je  na   prag  in  pozvala starko, zatvorivši ^opet vrata.
„Nu, kako je Koza?" izpregovorila je ta, ter se zopet usedla.
Starka osivelih las in zgrbančenega obraza, toda v resnici šele petdesetletna ženska, začela je svojo pripoved o svojih pozvedovanjih, in znova se je cula ista pesem. V pripovedovanje bile so upletena dovolj znana imena viših pridvornih krogov, magistrata in tudi imena iz drugih parižkih krogov. Koza, ki pa ni delala časti svojemu imenu, končala je brzo svoj doklad in prosila ukazov.
Mlada ženska privlekla je iz žepa veliki ključ, podala  se  k  ogromni omari, jo urno  odprla  in  velela
starki držati ključavnico, kar je vselej storila in menila sto, če uže ne tisočkrat.
„To pa to!   S  tem  bi  bilo možno  človeka ubiti".
8 Človeka ubiti je z vsem možno, mila Roža, in ravno ta težka ključavnica je izmed orodij za t© najmanj pripravna. Glejte to le bo boljše".
In krasotica, jedva se nasmehnivši, podala je starki steklenico z neko žolto tekočino.
»Samo to si zapomnite, s prvega le jedno žlico potem za vselej dve".
Jn v treh dneh bo gotov?"
„V treh dneh ne bo gotov, a čez teden dnij — gotovo ..." nasmejala se je krasotica.     (Dalje sledi).
Stran 317.
Poučni in zabavni del.
Čarovnik.
Historičen roman.
Ruski spisal grof L. A. Salias. (Dalje.)
,A če pa, madame Remi ... če pa zdravnika pokličejo. On da protistrup0.
„Ne. On da lek proti namišljeni bolezni. A ta mu ne pomaga8.
Zaprvši omaro in odpravivši starko, poklicala je mlada ženska, rejenega, priletnega moža z rdečim obrazom in hudobnimi, malimi sivimi očmi. Ta je, sopeč in ni besede ne crhnivši, segel v žep, privlekel na dan mošnjo, jo razvezal in vsipal   na  mizo  nekaj   pesti rumenjakov!
„A! . . . oglasila se je čudno gospa Remi, in oči so se jej zažarele. „ Hvala vam, mili Kanar, nion petit canard . . . moja mala ročica ... Vi prekosite vse moje ostale sluge. Vi prinesete vselej kaj radostnega. Vi malo govorite, zato pa več storite".
Krasotica je iztegnila roko po kupu zlatov, ki so bliščali motno v mraku na mizi, ter menila pobrati nekaj cekinov, a takoj je odmaknila roko in se nagnila bliže k mizi.
„Kaj pa to? . . . rekla je, ter zavlekla obraz v gube.
„Kaj?B oglasil se je leno in nekako sanjavo Kanar.
j, Dozdeva se mi, da so nekateri zlati . . . da . . . resnica je . . . Krvar . . .
„Je že mogoče . . . omenil je z istim sanjavim glasom Kanar. Jaz jih ne bom pral.   Saj   nisem perica0.
Pa povedati bi morali ... To je grdo, ostudno. Čemu so tako nesnažni?
9Res, da ne vem . . . Znabiti od rok„.
„Jaz bom vas, Kanar, te dni potrebovala0.
„Me veseli, gospa Remi. Kedaj ukažete?"
„V štirih dneh pridite tu sem0.
„Radi tatvine ali radi umora?0 nasmejal se je zoprno ta rdečolici človek.
„Radi umora!0 nasmejala se je gospa Remi. „Dra-žestna beseda. Da, odstraniti se mora ovira glede moža0.
- Vašega moža?0 začudil se je Kanar.
„Ej vi bedak! vskliknila je krasotica, a se takoj veselo nasmejala. Ne mojega moža, a drugega moža. Vam že še povem. Srečno0.
Ko je gospa Remi ostala sama, pobrala je smeje se v robec rumenjake in potem  se  začela  oblačiti . . .
XXI. Sredi Pariza blizo Luvra bili so tisti večer v velikem domu, ki je bil jednak mali palači, vsa okna razsvetljena, a po bližnjih ulicah in po dvorišču se je premikala, prihajala in odhajala dolga vrsta kočij. Ta dom, ali hotel, kakor imenujejo Parižani velike bogate in imenitne hiše, bil je last pridvornega dostojanstvenika princa Subiza.
Vže 70leten starec, feldmaršal, bivši minister, princ priredil je dvakrat v letu ples, katerega so se udeležili vselej kralj, kraljica in vsa kraljeva obitelj, a za njimi seveda vsa imenitnost. Povabljen biti od princa — feld-maršala, bil je kot dokaz odlikovanja in priporočila. Kdor je prestopil prag te polupalače, ta je smel potem zahajati v vse aristokraške dome.
Sam princ bil je Ijubeznjiv in priljuden mož. V mladosti je bil adjutant Ludovika XV. in je nosil ime: »kraljevi srček0. Ob jednem je bil prijatelj vseh ljubljenk pokojnega kralja, iskreni drug gospe Pompadur, a potem gojene znamenite Djubarri. Ko se je omožila njegova hči z znamenitim princem Konde, porodnil se je aristokrat starodavnega rodu še bliže s kraljevo obiteljo.
Bogato ozaljšane dvorane in sobane palačine bile so gosto natlačene z vsem, kar se je prištevalo k imenitnost i Pariza. Kralj, vsi členi kraljeve rodovine bili so na plesu prisotni, a ž njimi bile so tudi osebe, ki so si pridobile nesmrtno ime v zgodovini in v letopisih fran-cozkih. Tu so bili princi Konde in Konti, vojvodinje Ševnjoz in Sangvil, grofinja Lambal, vojvodi Šuaziol in Monmoransi in dr. Med gosti bile so tudi duhovne osebe, kardinali in opati, ali ne v svoji duhovski obleki, a v navadnem posvetnem oblačilu. V rudeči kardinalski obleki bil je prisoten samo papežev nuncij.
Razun starega plemstva bile so tu navzoče osebe, ki so stopile nedavno v javnost, kakor Nekker, in slednjič so se med povabljenimi gosti nahajali tudi tujci: angleški lordi z družinami, laški principe in španski grandi.
Sobane bile so tesno napolnjene. V dvorani se je plesalo. Med gosti se je povsod culo jedino vprašanje: nčemu da kraljice ni na plesu0. Mnogi so trdili, da je Marija Antuaneta bolehava; drugi so menili, da ona ni prišla radi davnega svojega sovraštva »skrivnostnega in neznanega do rodovine Rogatov, a osobito do znamenitega strasburškega škofa, kardinala Rogana. Sorodnik princa Subiza pravcati potomec znamenitega doma Ro-ganov, Ljudovik prisostvoval jo na plesu, bil je nekako zmučen, kakor da bi notranje spoznaval, da kraljica radi njega ni počastila s svojo prisotnostjo ples princa Subiza.
Ljudovik Rogan bil je jako znana in popularna oseba v Evropi.  Še  jako mlad prišel je na dvor Marije
Stran 318.
Terezije ter bil glavni posrednik francozke pri pogajanjih o ženitbi nje hčere z dofinom ter postal bližnji človek avstrijske cesarice. Ali potem, ko je njena hči Marija Antoaneta, postala žena francozkega prestolonaslednika, jeli sta se obe hčeri in mati, obnašati proti kardinalu Roganu suhotno in zdržano. Ko je pozneje dofin postal kralj, začela je kraljica javno in do skrajnosti prezirati priletnega, ali pomlajenega kardinala Rogana, in radi njega vse njegove sorodnike.
Kralj je bil ostal na plesu samo pol ure. Poslednji čas prihajal je kralj, ki je postal precej obilen in nekako len, vedno manj v javnost.
Dasi je bilo tudi mnogo krasotic sredi mnogoštevilnih gostov tem nič manj vzbujala je jedna izmed njih posebno pozornost. Ne toliko s svojo pravilno lepoto poražala je, kolikor z duhovitim svojim obrazom in dra-žestnim stasom, hojo, gibanjem in vedenjem — nekoliko ošabnim, no milim. Dragocena njena obleka, sita iz debele, srebrne, svetlo bliščeče tkanine, bodla je, sredi mnogih drugih krasnih ženskih oblek, v oči. Nedrije, rokava in rep bili so obžiti z rudečimi črnimi in modrimi trakovi. Ta nekoliko izviren oddelek obleke imel je svoj zmisel in cilj. V tej krasotici bilo je nekaj, neka posebnost, ki se je ujemala s tako nošo. Na drugi ženski bi zopet ne imela tega zmisla. Velike temnomodre oči s povsem črnimi, kakor oglje obrvmi provzročile so ta lišp ... In kakor te oči in obrvi, bila je tudi obleka te ljubohlepnice. In vsakdo iz mnogoljudnih gostov je opazil in tudi rekel, da se ta nakit z očmi in originalnimi obrvmi kaj vrlo ujema.
Mlada ženska se ni približala nikomur ter čakala prevzetno, da se jej drugi približajo in jo ogovore. Ali pri tem se je opazila ta izključna črta, da se jej ves večer ni približala niti jedna ženska, niti stara niti mlada. Sami možki so jej dvorili, in to večinoma krasotičini prijatelji. Sam knez Subiz, dasi priljuden z vsemi gosti, namršil se je nekako pri njenem pojavu ter jej nekako suhotno odzdravil na njen nizki priklon. Ko je krasotica odšla, obrnil se je hišni gospodar k bližnjemu svojemu sosedu in rekel:
„Moj bratranec, kardinal, nagradi me včasih z osebami, ki mi niso povsem po všeči".
„ Menite o grofinji Lamot?a začudil se je gost, gledajoč za nadičeno grofinjo. BDa. Priznavam, mi ne ugaja. Krasna je, ali obraz ima zloben ... Ali pustiva to . . . A jaz ne maram videti ženske z dvomiselnim imenom in s tako sumljivim bogastvom, s tako dragim lepotičjem. Le poglejte njen diadem, njene zapestnice in vse te bisere in dragocene kamene!0
„Da ona nosi vselej tako dragocene in izb orne reči!" odvrnil je gost.
„A od kod vse to?! Njenega menda nič ni. Razun njenega belega grla in dražestnih ram! Za vse te dragocenosti lahko bi se kupila taka zgradba kakor je moja, a sicer pa nima niti hišice v Parizu".
Krasotica, o kateri se je gospodar tako neprijazno izrazil, bila je v resnici, na tem plesu, na kateri jej je pripomogel kardinal, škof strasburški. On jej je izposloval vabilo na kneževo veselico in isti večer je grofinja Lamot, ne občujoča z nikomur, zagledavši kardinala Ljudovika, podala se urno k njemu. In takoj sta se skupno podala v malo sobico, kjer sta se dolgo pogovarjala.
Mnogi iz gostov zašli so si v to malo sobo, ali ko so zapazili — znamenitega kardinala Ljudovika in nič manj znano grofinjo Lamot, odšli so takoj, da bi jo ne motili. No naposled stopil je v to sobo mlad človek visoke rasti, nadičen, zal, v vojaški suknji kraljevskega polka, nazivajočega se Kravat. Ni li poznal v vsej Fran-cozki znanega kardinala Rogana, ali je bil tako zamišljen, kajti ostal je v mali sobi, se usedel na divan in se globoko zamislil.
„Kako je to neumno !u izgovorila je dokaj glasno grofinja Lamot mignivši nalahno z zalo ramo, kakor da je hotela pokazati na sedečega častnika.
»Pa, ni posebno uljudno", omenil je Ljudovik Rogan. To je zato, ker imam na sebi pridvorno obleko, da sem danes v svojem kardinalskem oblačilu pa bi se vedel proti meni bolj spoštljivo in bi se ne usedel tako blizo mene, kakor da je doma ali v vojašnici.
Mladenič bi bil lahko čul to govorico, ali bil je zelo utopljen v neko nemirno razmišljevanje, ki se je bralo raz njegov obraz. Raz njegov obraz namršeni obrvi, povešene oči in zamišljeno stisnjene ustnice vse je bilo čmerikavo, še več — izražalo je nekako trpljenje.
»Vse jedno", govorila je med tem grofinja Lamot, da bi bili sedaj tudi v svoji kardinalski obleki in bi nas itak ne pogledal. Veste li, kdo je to? To je jako zanimiva oseba.
„In vi grofinja ga poznate?"
»Seveda".
„ Kakor vidim, vi ne poznate samo celi Pariz, marveč tudi poznate celi svet".
»Več ali manj, gospod kardinal".
»Kdo je vender ta tepec, grofinja?"
Saj pravim, jako zanimiva oseba, šepetala je uže krasotica. Takih še menda niste nikjer videli, da si ste mnogo prepotovali. To je tujec, pa kakšen? — to je vprašanje. Odkoder?"
»Indijanec?" nasmejal se je Rogan.
M Skoraj".
„ Vender?"
»Rus je vaša svetlost".
»Rus?!"
»Da, ruski bojar. Ta gost je tu prišel naravnost z Nevskih bregov",
»To je zanimivo! menil je Rogan, oziraje se v zamišljenega  mladenča.   „Koj je prav za prav: bojar ali
knez?"
»On je prosto — gospod Noric. Sicer pa ima po trditvi vašega ministra zunanjih del velike pravice . . . jako visoke ...
Stran 319.
Kaj pravite grofinja?! Vi se šalite!?
Nikakor. Prilično vam naznanim, na kakoršen način mora imeti ta priprost ruski dvorjan take pravice v severni strani.
„ Prepričan sem grofinja, da je vse to sama izmišljotina, nasmejal se je kardinal. Mi Francozi si cesto izmislimo Bog ve kakšne nepriličnosti o tujih krajih in cesarstvih*1.
„On je vnuk velikega Petra, vaša svetlost".
Po Adamu, po prirodi, a ne po zakonu — nadejam se.
„Seveda. Kakor mi pravimo batara.
»Mogoče. Ali tu je dolgočasno . . . Pripovedujte za kratek čas".
„To je težko, na svetlost. On se lahko vzdrami iz svojega premišljevanja in potem čuje svoj životopis. To bo jako težko".
„Da. Prav pravite, grofinja. Pojdiva torej drugam".
(Dalje sledi.)
Stran 326.
Poučni in zabavni del.
Čarovnik.
Historičen roman.
Ruski spisal grof E. A. Salias. (Dalje.)
XXII. Takoj za Roganom in zalo grofinjo, ki sta se izgubila  med  mnogoštevilnimi  gosti, stopili sta v sobo  dve ženski. Častnik se je takoj vzdramil, vstal in pozdravivši ju, ponudil divan, na kojem je preje sedel.
Ti dve ženski na veselici kneza Subiza odlikovali sta se rezko od vseh gostov. Obe bili sta črno in ukusno opravljeni toda ne radi žalosti, marveč po običaju svoje domovine. Obe sta bili španski. Jed na njiju štela je uže petdeset let, ali radi zabuhlega obraza bila je še bolj stara videti. Bila je precej obilega života, okorna v hoji
Stran 327.
in obnašanju in jako nelepega obraza. To je bila markiza d' Olivas.
Španska grandesa po očetu in stara deva, bila je preje opatinja ali predstojnica nekega španskega ženskega samostana, no sedaj je zapustila svojo dolžnost ter uže leto dnij živela v Parizu. Znana je bila celemu dvoru in vsej aristokraciji kakor po svojem stanu tako po svojem velikanskem premoženju. To še čez jeden milijon znašajoče premoženje bilo je naloženo na velikih posestvih v Andaluziji in ob jednem na ladjah, plavajočih po španskih pristaniščih. Seveda so v francozki stolici to vsoto pretiravali in menili, da šteje nekoliko milijonov. Sicer pa to bogastvo ni sodilo stari devici, a bilo last te, ki je ravnokar prišla v sobo in se usela zraven nje t. j. njeni netjakinji Eli. Da vse ogromno premoženje prinadležalo je mladi siroti,  grandesi,  markizi Eli Kampo d' Olivas.
Šestnajstletno zalo dekle bilo je pod nadzorstvom rodne svoje tete.
V ti mladi in velezali hčeri južne Španije ni bilo sicer ničesar, kar bi dalo soditi na vrlost krasotic Andaluzije. Tam, doma, bila je občudovana oseba. Tu pa na njej, kakor je bilo videti, ni bilo nič posebnega. In to zato, ker je bila Eliza povsem plavolasa, bila sivih očij in bledega lica. Ona bila bi preje podobna Angličanki in še bolj Holandki, a nikakor ne Španki. To slučajnost pa so tam v domovini izpeljevali iz tega, ker je bila njena prababica po očetu v resnici pristna flamadka. No dasi Elza ni nosila krasoto andalužkih krasotic, vendar je bila nenavadna krasna punica. Visoka in vitka, z bledim ovalnim obrazom in pri tem mali kljukast nosek, zala < mala usta z nežnima rožnatima ustnicama in z jako milim smehljanjem. Teta je kar obožavala svojo netjakinjo. Ona je kaj rada zapustila samostan, da bi tako mogla laže vzgajati osirotelo netjakinjo in urediti njene stvari.
Ranjki vojvoda Kampo d' Olivas živel je toli bohotno, se je pred časom ubil in ob jednem skoraj do cela uničil vse ogromno premoženje, kcjo so nakopičili njegovi predniki in oče. Teta in netjakinja sta prebivali za to v Parizu, da si uredita svoje stvari. Francozka mornarica je nekje v oceanu ugrabila celi otok in razobesila francozki prapor in po takem prišlo je več velikih posestev osirotele grandese v last francozke države. In ker je bilo celoletno moledovanje brezuspešno odpotovali sta teta in netjakinja v Pariz, da tako poprosita osebno Ljudovika XVI, da njima povrne posestva, kojih so se polastili njegovi vojaki.
Mlada, mila na videz najivna in celo nekako prostodušna in nerazvita Eliza bila je v resnici najbolj razvajena, svojeglavna in trmasta deklica, katera je še kedaj živela. S prvega jo je razvadila mati, po materni smrti še bolj oče, in potem kakor je vselej navada, vsi oni, katere je omamilo velikansko premoženje. In sedaj je svoje-glavno in svojevoljno siroto razvajala še varuhinja-teta. Sicer je bilo tudi prepozno predrugačiti nrav tega malega despota. Stara teta je skrbela in se trudila urediti in v red spraviti premoženje mlade  svoje gojenke in iz-
poslovati naposled trmasti in neubogljivi svoji netjakinji bogatega in zalega ženina. Dasi je stara deva našla povsod v posestvih vojvodov d' Olivas, kot varuhinja, poslušna ušesa, in vender njeni ukazi, in to je teta dobro vedela, niso bili poštevani na jednem mestu:   v srcu mlade Ele!
V  odnošajih med teto in netjakinjo bila je ta posebnost, da markiza, ki je vživala med ljudmi mnogo spoštovanja in imela mnogo veljave ni imela nikake oblasti nad svojo gojenko. Elza je uganjala skratka vse, kar koli se jej je zljubilo.
Tako bi se bili vže pred dvema mesecema vrnili lahko nazaj v Andaluzijo, da ni trmasta Elza hotela ostati v Parizu. S prvega teti celo povedati ni hotela čemu da noče zapustiti Pariz, in šele poslednji čas, ko je vže teta sama jela sumiti, razodela je vzrok.
V  Parizu zadrževalo je mlado in hudomušno kra-sotico čustvo, ki se jej je vgnezdilo v srce. S prvega jej je bila to le šala — ali vsled ovir in naporov jele so srčne strune vedno glasneje brneti, srčne rane vedno resnejše postajati. Ona se je zaljubila z vsem svojim telesom s celo svojo dušo v tega mladega častnika, ki je sedel sedaj pri njima. V njunih očeh ni bil samo gospod Noric, kakor ga je ravnokar imenovala grofinja Lamot. Oni sta ga imeli za moskovskega bojara carskega rodu z imenom grofa Zarubovskega.
Le zadnje dni, ko se je pogovarjala na samem s svojim ljubim postala je živahna in trmasta Elza zamišljena in pobita, kakor, da jo je to, kar je izvedela od njega vznemirjalo in begalo. Teta ni ničesar zapazila, in vajena izpolnjevati vse Elzine zahteve, bila je kaj prijazna z Noričem. Njej se je nasmihalo samoljubje, da se utegne bogata netjakinja poročiti z mladim in krasnim aristokratom, z uprav takim naslovom, kakor ga imate oni sami, in povrh še s pravami  na  kak carski prestol.
Tej izmišljotini verovali so mnogi v Parizu, in tudi gospa Angustijas imela je »gospoda Norica" za vnuka Petra Velikega skrivajočega se v stolici pod strogo izmišljenim imenom radi političnih nazorov francozke vlade.
Isti večer kazala se je Elzi zbok mnogega plesanja vže utrujena. Ona je zamišljeno in celo otožno pozdravila Norica in rekši par besed, hotela iti domov.
»In vi greste z nama!tt dejala je Noriču. »Povabim vas na košček ledice in kupico šerbete mojega pridelka*.
»Za božjo voljo, Ela . . . Polunoč je žett, omenila je teta. »Sedaj je pač primerneje iz spanja kakor košček ledice . . .a
»Oh moj Bog!" vskliknila je Elza. »Če jaz hočem. Sicer se bodem celo noč jokala, da ne boste mogli spati, teta",
»S teboj je pač križ. Pojdite torej Noric", vzdihnila je teta.
Mladenič je nekoliko oživel, obraz se mu je razvedril, ker mu je Elza za tetinim hrbtom delala nekaka znamenja ter mu pošiljala z roko poljube.
Stran 328.
XXIII. Zunaj mesta, skoraj v predmestje Mare, t. j. blato, o katerem je vže ime pričalo, kako nezdrava je bila ta okolica, videlo se je velikansko, močno poslopje. V tej zgradbi bil je začasno nameščen kraljevi polk Kravat. V nevelikih hišah sredi vrtov stanovali so, zlasti častniki s svojimi družinami.
V   jednem iz teh domov z vrtom, blizo vojašnice, prebival je v polk uvrščeni kadet-tujec. Tovariši-častniki so občevali ž njim, kot s svojim vrstnikom ter ga ljubili radi dobre njegove nravi. Ž njim je prebivala mlada sestra, ki je bila jedina njegova sorodnica. Skromna sredstva za življenje prihajala so iz nikomur znanega kraja. Novci so se mu pošiljali od nekod daleč. Kako da je bil uvrščen v polk, cdkod da se je vzel — tega niti niso vedeli tovariši. Samo to so vedeli, da on ni Francoz, kar priča njegova govorica, in ni Španec — po svoji vnanjosti. Znabiti da je Nemec, Holandec. Nekateri so ga imeli za Američana. Govoril je več jezikov in menda izmed vseh najbolje nemški. Obče bila je cela oseba tega vojaka nekako skrivnostna, celo življenje in razmere zavite v neko tajnost.
To bil je Alež, preje grof Zarubovski, a sedaj samo gospod Noric.
Ali tovariši ga niso poznali pod imenom grofa Zarubovskega.
Tovarišem bilo je znano, da je Noric — ne bogat tujec, da ima dostop v hiše visokih dostojanstvenikov Francozke, da včasih pohaja take osebe, kakor so Šuazel, Eonde in drugi. Sam o sebi ni rad govoril, niti ne o svoji prosti, o svoji domovini, o bodočih svojih načrtih in namerah. Polkovnik je trdil, da je Noric Poljak, ali temu ugovarjala je zopet ta okolnost, da mladi človek ni znal niti besedice polski, ter ni bil katoličan. Nikoli ga ni nihče videl v cerkvi, niti ne v katoliški, niti ne v protestantski.
Dve leti pred tem bil je po ukrepu grofa Zarubovskega v Rusijo pripeljan dvajsetleten mladenič vtaknjen v zapor, ker je odločno odklonil nesramne pogoje, koje mu je predložil stari grof. V ječi prebil je Alež nekaj čez leto dnij, potem bil izpuščen, no ne svoboden, marveč moral je živeti v Jaroslavski guberniji.
Tu mu je novi prijatelj-razkolnik pripomogel ubežati, in čez tri mesece koračil je mladi ubežnik vže peš iz Jaroslava v Moskvo. V Moskvi vsprejel ga je laskavo jeden bogat bojar v svojo hišo, h kateremu je imel od jaroslavskih razkolnikov pismo, ga oskrbel z novci in mu pripomogel tajno odpotovati v Revel. Tu se je menil mladenič vkrcati v Iadijo ter odjadrati v Nemčijo. Tam ga je yže težko pričakovalo jedino bitje, milo mu in drago — njegova sestra. Toda vprav isti bojar, ki mu je pripomogel k ubegu, izdal ga je baš s svojo zgovornostjo.
V  trenotku, ko se je vkrcal Alež v Iadijo, prijela ga je revelska policija, ga oklenila in zaprla v mestno ječo, a čez mesec dnij ga v istem železju odposlala v Petrograd. V obupu poskusil je večkrat mladi junak kon-
čati svoje življenje, toda zaman, imel je strogo nadzorstvo. Strogo bilo je zaukazano, ga izročiti živega. Tu so ga zaprli v ŠHselburško jetnišnico in v njegovi izbici ni bilo niti žeblja, s katerim si bi bil mogel vrat razparati. Ostalo mu ni druzega, kakor ob steni razbiti si glavo. Ali čez par dnij obiskal ga je v ječi prileten, obilen možak. On je takoj spoznal prišleca — bil je oni lokavi in podli nablebnik in gojene grofa Zarubovskega, uprav isti Noric, s katerim je toli dolgo potoval iz Nemčije v Rusijo.
„Oh, ko bi imel jaz sedaj nož!8 zagrozil si je Alež sovražnemu prišlecu.
Prišiec predložil mu je zopet po grofovem naročilu iste pogoje, in ako jih vsprejme bode svoboden in sme takoj odriniti iz Rusije.
„Ne škodujte sami sebi0, končal je Noric. 8Ako bodete tako trdovratni in se protivili — umrjete v tej ječi. To je sklenjeno!"
Alež je čutil, da so njegove moči zlomljene nravstveno in telesno. Upal mu je pogum in sedaj je kar brez premisleka vsprejel vse ponudbe ter s prisego obljubil izpolnjevati vse dogovorjene pogoje. Čez teden dnij nahajal se je Alež z nova v sobani grofa Zarubovskega, ki je vže stanoval v Petrogradu vsled trme mlade svoje žene. Grof ga je laskavo vsprejel, žalostno gledal vanj, kakor bi ga omiloval in obžaloval, ali s trdim glasom ponovil svoje pogoje. Alež bil je z vsem zadovoljen ter želel čim preje ko možno bežati iz Rusije. In dva tedna pozneje usedel se je na Iadijo v Kronštatu mladi človek z imenom Noric.                   (Konec prih.)
Stran 337.
Poučni in zabavni del.
Čarovnik.
Historičen roman.
Ruski spisal grof E. A. Salias. (Konec.)
Vrnivši se v Nemčijo, kjer je milo in mlado dekle vsled radosti malone zblaznelo, razodel je mladenič, odslej gospod Noric, novost. Ona morata brez oklevanja zapustiti Nemčijo in se preseliti v Francijo, kajti to je spadalo v pogoje grofa Zarubovskega.
Nekaj mesecev pozneje bil je v Parizu vsprejet Alež, vsled pisma francozkega poslanika v Petrogradu, vojvoda Šuazelja, v kraljevi polk Krawatte. Ker Alež ni bil priprostega rodu, ni mogel postati navaden vojak; pa tudi med častnike ga niso mogli uvrstiti, ker ni bil francozki plemič. Zato bil je vsprejet kot tujec s tem, da si na kakoršenkoli način pribori častniški čin, a dotlej je zlužil v polku kot desetnik s polajšanimi pravami, in z dovoljenjem, da je smel nositi oficirsko obleko. Mlada Liza je tudi tu slula kot njegova sestra. Kakor otrok bila je vesela, ko je zagledala brata v vojaški suknji.
Kmalu potem, ko se je Alež s sestro nastanil v Parizu, v onem malem domu blizo vojašnice, prejel je povabilo obiskati nekega barona Bretejla. Baron je bil dostojanstvenik. Bretejl je bil za časa vladanja Elizabete in Petra III. francozki poslanik v Petrogradu.
Iz besed bivšega diplomata posnel je mladi človek, da Bretejl bolje pozna Rusijo nego gospod Noric. Grof je prosil mladega vojaka, naj bode iskren proti njemu in naj mu brez prikrivanja razloži odkritosrčno celo zadevo. Alež, sedaj prisiljeni Noric, bil je vsekakor toli poštena duša, da ni prelomil prisege dane grofu Zarubov-skemu — ter molčal o svoji prošlosti in tako rekoč, o tajni njegovega življenja. Ko se je mladenič branil odgovoriti grofu Bretelju, dejal mu je le-ta:
„Moj mladi prijatelj, ako nočete odgovoriti na moja vprašanja, škodujete le sebi, mene pa ovirate, da vam ne morem vsestranski koristiti. Jaz sem prejel pismo iz Rusije, v kojem se prosi, naj vam po svojih močeh pomagam olajšati vaše stanje. Pri tem je to pišoči človek, katerega sem dobro poznal v Rusiji, zelo imenitna oseba. Imenovati je ne morem in nočem. Ta oseba piše mi v svojem pismu na tanko o vsem tem, o čem ste prisegli molčati. Po takem mi je znana vsa vaša usoda".
Ko je Bretejl v resnici povedal Aležu vse, kar je oni sam o sebi vedel, dodal je:
„Meni je samo treba vedeti, ali je to resnica ali izmišljotina? Vaša prisega, dana grofu Zarubovskemu vam ne brani odgovoriti mi jedno besedo. Da. Ali besedo? NeB.
Mladenič je malo pomislil in odgovoril:
„Da vse to je gola resnica . . . Žalostna resnica! Taka resnica, vsled katere rano ali pozno končam svoje življenje s samoumorom".
„Ne, moj prijatelj", odzval se je Bretejl, ta resnica vam mora nasprotno pomagati, če ne povrniti vse to, kar ste izgubili in na kar bi imeli pravico — tako vsaj priboriti vam boljše položenje, kakor je to, v katerem se sedaj nahajate. In k temu vam hočem pripomagati.
Ne dalje kakor čez mesec dnij bilo je desetniku Noriču zanesljivo obljubljeno, d<i bode pri prvi priliki imenovan za častnika in potem uvrščen med kraljeve muškatire, kateri so spravljali osebno kraljevo stražo v palači. V tej straži so služili sinovi aristokraških rodovin.
XXIV. Kmalu po vstopu v polk, bil je zal, umen in ličen mladenič, ki je govoril več jezikov, mnogo potoval, veliko videl in še več izkusil, predstavljen nekaterim višjim krogom. Tajnost, s kojo bila je obdana njegova oseba, pripomogla mu je naposled dosti k uspehu  med  ljudmi.
Noric je držal svojo prisego in ni nikomur ničesar pravil o svojih zadevah. Ni pa bil tako molčeč baron Bretejl, katerega ni vezala na to nikaka obljuba, ter povedal vse, kar je vedel o mladem Rusu. Nekaj mesecev pozneje bil je le batard imperial de Noritsch povsod vabljen na večere-veselice višjih parižkih krogov. A po Parizu se je raznesla vest o carskem njegovem sorodništvu.
In uprav na jedni iz takih veselic vojvodinje Ševrez naletel je on na dve taki tujki, kakor je bil sam. To bila je markiza d' Olivas s svojo netjakinjo. Alež jej je bil predstavljen in kmalu potem jo je posetil v njenem stanovanju. Zatem jo je jel češče obiskovati, in slednjič se je, nevede kako, prvokrat v svojem življenju strastno in ognjevito zaljubil v to mlado in milo bitje, kateremu je dvorilo čelo krdelo poklonikov. Izbrati si težji predmet svoji ljubezni menda ni bilo možno. Kajti v celem Parizu bilo je znabiti samo pet mladenk, ki so imele toliko častilcev, kakor mlada Elza d' Olivas. Noric si je bil vsvesti nezmiselnega svojega ravnanja. Toda srce ne poprašuje! Uže ko se je unela prva ljubezen, izogibati se bi bil morali te hiše. Ali Alež ni vladal nad svojim srcem.
Po dolgi zimi tajnostnih muk je Noric uže zopet začel misliti na samoumor, ali iz čisto drugega vzroka — radi nesrečne ljubezni. Prosti slučaj ga je rešil ali mu odprl oči. Kajti šele po dolgem srčnem trpljenju je mladenič izprevidel, da ga krasna in plemenita grandesa, njegova izvoljenka ljubi.
Mlada človeka sta si povedala, da se ljubita in hudomušna, živahna Elza objavila je svojemu ljubemu, da noče nikogar drugega za moža kakor njega. Pri tej priložnosti je plemenita Španka naravnost vprašala Aleža ali so resnične one vesti, ki se slišijo zastran njegovega stanu in o njegovi tragični usodi. In zdajci mladenič ni mogel držati prisege, dane grofu Zarubovskemu. On je razodel iskreno in odkritosrčno vso  svojo  usodo.   Kakor
Stran 338.
strela iz jasnega zadela je EIzo vest o nesrečni usodi njenega ljubega.
»Po takem je to, kar govori celi Pariz o vašem sorodstvu carja Petra Ruskega — izmišljotina?" vprašala je ona z nemirnim glasom po dolgem molku.
»Seveda. Vse to so si izmislili brbljavi jeziki".
»Niti besede ni pri tem resnice?"
»Niti besede".
»To je strašno, Alež. Teta, da tudi jaz — obe sve za gotovo verjeli . . . Sicer ..."
»Se ne bi bili za me brigali"!? vskliknil  je  Alež.
»Čemu bi legala ... Ne vem . . . Znabiti pa vender".
»Temu nisem jaz kriv. Da in sploh sem v vsem nedolžen! Jaz vas nisem slepil z izmišljenimi imeni . . . Nasprotno, dasi nosim zakonito ime grofa Zarubovskega — vender se imenujem z imenom nekega poljskega šlah-čiča, nablebnika mojega deda".
»Po takem si je baron   BretejI vse  sam  izmislil".
»Da. Baron ... Ali kdo drugi ..."
»Toda čemu, s kakim namenom?" izpraševala je deklica vsa nemirna in zmočena.
Aležu se je dozdevalo, da mu ne verjame ter se še na nekaj nadeja . . . Ona ga je, kakor utoplenica, ki se poprime poslednje slamnate bilke, izpraševala in nadlegovala, upajoč v kakem odgovoru najti proti ugovor.
»Ali torej odslej ne bodete več niti ne grof Zaru-bovski?"
»Nikoli! Ako umrje ono dete, dedov sin, potem je še upati . . . Toda grofinji še rodita lahko več otrok!" pravil je Alež.
Elzo je to toli pretreslo, da več dnij ni šla iz svoje sobe. Alež, ne videč je, začel se je vznemirjati, dolgočasiti in žalovati. Naposled sta se zopet sešla, seveda tako, da teta ni vedela, ter se laskavo in ljubko pogovarjala kot ženin in nevesta. Za njiju je nastopil oni sladek čas prve ljubavi, ki ne pozna nikakih ovir.
Ali čuvstvo te omamljive in sladke sreče trajalo jo je samo nekaj dnij in z nova polastil se je obup mladega človeka. On je razvidel, da ga Elza strastno ljubi, ali navzlic temu mu je cesto dejala, da ga kot gospoda Norica in celo gospoda Zarubovskega, ne more vzeti za moža. Imenovati se mora grof Zarubovski.
»Tudi teta je tega mnenja", — rekla je Elza. »Toda, meni je to malo mar, kar misli in govori teta. Jaz izpolnjujem samo moje želje mojo voljo. Priznavam pa, da moje želje zastran izgube vaših pravic, niso ni-kaka hudomušnost. Odpotujte torej v Rusijo, vrnite se kot grof Zarubovski — in vaša sem. Če potrebujete denarja na to, posodim ga vam kolikor hočete. Ako potrebujete sto, dvesto tisočakov le vzemite jih. Teta pravi, da jih vam da!"
Zastonj je Alež s potrtim srcem zabičeval svoji ljubi, da se z denarjem v tem slučaju ne da ničesar storiti, kajti človek, t. j. njegov ded, od katerega je vse odvisno, je sam milijonar.
»Veste Elza to je nezmožno! govoril je Alež. Če si pojdem priboriti ime in naslov grofa Zarubovskega potem ostanem v kaki ječi okrog Petrograda, ali pridem v daljno Sibirijo, mogoče, da celo v Kančatko. Veste, prekanjena grofinja Zarubovska ima vse veljake Rusije na svoji strani. Je sicer ena oseba, ki bi mi lahko po-magala ...
Katera ?
»Sedaj je nočem imenovati. Ista oseba bi mi lahko z jednim mahljajem svoje mogočne roke pomagala, ali kakor je videti, noče! Ni torej drugega izhoda, kakor da se ločiva".
Iskreno razdražena Elza odgovorila je plakajoč:
»Dajte mi še premisliti",
Od tega časa videla sta se mlada človeka bolj po-redkoma. Elza ni nikdar omenila ali se spomnila te govorice. Ona je postala zopet brezskrbno vesela, njemu nasproti nekoliko bolj ponosna, no včasi so se vender zamišljene in otožne njene oči ujele z njegovimi. Parkrat osmelil se je Alež vprašati svojo ljubo, kaj da je sklenila. Elza pa mu je vselej odgovorila:
»Dajte mi še premisliti".
Čas je tekel, in kaj, da se je godilo v duši mlade krasotice, razvajene in iznežene z usodo in z ljudmi, obdane z vsem tem, kar more dati bogastvo in društveno položenje, — bilo je težko reči. Li je doživelo njeno srce kaj ali nič?! Znabiti (govoril je sam pri sebi Alež) da je ona pozabila na to misliti, kar gloje njegovo srce". Poslednji čas pripovedovala je Elza nalašč nagajivo in ostroumno, kadar sta bila na samem z Aležom, kdo jej dvori; in kdo jej šepeta o ljubezni. Nekoč, na pojedini pri znamenitem princu Konde je Elza povedala Aležu o novi zmagi o novem snubaču.
»Poglejte, dejala mu je med plesom, tega kraljevega muškatira. Ta mi je pred jedno uro ravno na tem mestu razodel svojo ljubezen. To je gospod d5 Uazmon. Ta me je snubil. Jaz sem mu odgovorila, da se mi je težko omožiti, ker sem že obljubila drugemu mladenču, s katerim se že tri mesece poznam, da ga vzamem — dasi me še ni vprašal, če ga ljubim". Alež se niti ni nasmijal tej dekletovi šali, v kateri je bilo nekoliko resnice. Čez trenotek jo je le vprašal z razburjenim glasom:
»Tako mi pa povejte! Kedaj bode konec mojemu trpljenju . . . Kedaj mi bodete vender zadnjo in po-slednjokrat odgovorili?"
»Jutri", odzvala se je Eli jedva slišno.
»Jutri?" vskliknil je nehote Alež.
Ponovila je otožno isto besedo in dostavila:
»Kaj da vam odgovorim, odkritosrčno rečeno, sedaj še sama ne vem".
»Sami ne veste?"
»Res ne vem". Včasi mislim reči »daM in zopet »ne".
Pristalno, pozorno gledal je mladenič svoji ljubi v oči ali ničesar ni mogel uganiti in brati raz njenega obraza. A med tem ona reši vprašanje zastran njegovega življenja. Ako mu odreče naklonjenost to obožavano bitje,
potem mu ne preostaja na svetu druzega, kakor odpo • slati svojo sestro v Rusijo na odgojo, samega sebe pa usmrtiti.
BZjutraj . . . zjutraj . . . zjutraj . . . ponavljala je zamišljeno deklica.
„Toda preje ko izvem vaše mnenje, rekel je nenadoma Alež z razburjenim glasom, moram vam Elza povedati, da bo vaš „ne" za mene smrtna obsodba. Jaz sem tako sklenil . . .
„Na kakoršen način, Alež?'4
»Ustrelil se bodem . . .a
„Oh naj bi jaz temu verjela? Ko bi mogla verjeti!" vskliknila je Elza globoko ganjena. „Toda jaz ne verujem . . .°
„Verjemite mi . . . Sicer utegne prepozno biti".
„Ne verjamem".
In ta mlada, svetlolasa deklica odšla je, nedolžno in laskavo se smejoč, tiho in plaho od Aleža.
„Da jaz že vidim ... Že vem kakšen bo ta odgovor", premišljeval je on. „Z,utraj ob tem času me ne bo več na svetu".
Stran 339.