„TRETJI SVET“ V LIMI DRUŽBENI INi GOSPODARSKI PROBLEMI „Spoštuj sposobnost premisleka! V njej je vse, kar potrebuješ... in ona te bo obvarovala zaletelosti.“ Mark Avrelij, III, 9 Slipyj na sinodi v Rimu V debati o pravičnosti v svetu, ki so jo pretekli teden imeli škofje, zbrani na sinodi v Rimu, je med zadnjimi govorniki bil ukrajinski kardinal Slipyj. V prisotnosti papeža Pavla VI. je kardinal Slipyj prekinil svoj osemletni molk, odkar je bil leta 1963 izpuščen iz Sovjetske zveze in je prišel v Rim, ter je na sinodi izjavil: „Vsled diplomatskih pogajanj, ukrajinske katoličane, ki so toliko pretrpeli, da so pravi mučenci, potiskajo ob stran kot neprimerne priče zlohotne preteklosti. Postali smo ovira za cerkveno diplomacijo. Kaj morem storiti? Vatikan se je zavzel za latinske katoličane, toda molčal je o naših šest milijonih ukrajinskih vernikov, ki trpijo preganjanje zaradi svoje vere.“ V zunanjem svetu je kardinalova izjava odjeknila kot bomba, resni opazovalci pa menijo, da predstavlja začetek nov.e vatikanske politične strategije do komunističnih režimov. Kakor je znano, je bil, danes 79 letni, kardinal Slipyj leta 1945 še z drugimi devetimi ukrajinskimi škofi aretiran in poslan najprej kot obsojenec na prisilno delo v sovjetsko koncentracijsko taborišče v Vorkuti v severni Rusiji, pozneje pa v koncentracijsko taboršiče pri Maklodu v Sibiriji. Edini od ukrajinskih škofov, ki je preživel strahote sovjetskih koncentracijskih taborišč, je bil februarja 1963, v presenečenje vsega zahodnega sveta, izpuščen na svobodo ter mu je bilo dovoljeno odpotovati v Rim. Usoda ukrajinske katoliške Cerkve v ZSSR pa se seveda ni spremenila in jo sovjeti še vedno preganjajo. Ob prvi obletnici slovenske radijske ure v Argentini V Limi so se pretekli ponedeljek sešli na dvotedensko zasedanje delegati 95 držav, ki se štejejo v tkim. tretji svet, se pravi države v razvoju. Tudi Tit0 je poslal v Limo svojo delegacijo. Na konferenci nameravajo razpravljati o družbenih in gospodarskih problemih svojih držav in izdelati zadevne resolucije. Delegati nameravajo tudi izdelati strateške načrte za boj za dosego, kakor oni pravijo, „pravičnejše delitve svetovnega bogastva“. Prva podobna konferenca držav „tretjega sveta** je bila leta 1967 v Alžiru. Takrat se je konference udeležilo 77 držav. Konference v Limi se udeležuje ok. 1500 delegatov, med njimi več ministrov in vrhunskih gospodarskih in političnih svetovalcev. Na programu imajo zlasti razpravljanje o problemih, ki so nastali z nedavno severnoameriško devalvacijo dolarja odn. z uvedbo deset odstotne carine na severnoameriški uvoz. Prav tako so mnogi delegati nezadovoljni nad „enostranskim“ odločanjem razvitih držav o svetovnih financah, pri katerem manj razvite države nimajo nobene besede. Krize britanskega funta in francoskega franka neizogibno škodujejo tudi valutam mnogih držav v Afriki in Aziji, medfem ko je kriza dolarja predvsem prizadela latinsko Ameriko. „Vedno smo tisti, ki izgubljajo, mi,“ je izjavil eden od diplomatov „tretjega sveta“. „Nismo odgovorni (?) za te probleme, toda njih posledice nas prizadenejo bolj, kakor kogar koli.“ S tem mnenjem se seveda ne strinjajo vsi delegati na konferenci, ker tudi vse države niso enako prizadete, ker se nahajajo na različnih stopnjah razvoja. Kot primer so v Limi navedli Indijo, Kenijo in Ekvador. Na konferenci v Limi imajo nekateri delegati upanje, da se jim bo posrečilo ustanoviti neke vrste stalen posvetova- Debata v Glavni skupščini o vprašanju včlanjenja rdeče Kitajske v to svetovno organizacijo in 0 izgonu ali ne Čangkajškove Kitajske (Pormoze) iz ZN, ise je zaključila preteklo soboto. V ponedeljek se je začel glasovalni postopek, čigar rezultat1 je bil odvisen od več faktorjev. Opazovalci so menili, da so odločali glasovi več latinsko ameriških držav, Ameriški diplomati so bili mnenja, da bodo dobili večino, dasi majhno, za svojo resolucijo, po kateri je treba smatrati vprašanje izgona Pormoze iz ZN kot važno vprašanje, ki kot tak zahteva dvotretjinsko večino v Glavni skupščini. len organ med nerazvitimi državami, ki naj bi pozneje predstavljal vse države „tretjega sveta“ kot celoto na svetovnih forumih. Prva preskušnja te enotnosti bo že aprila prihodnjega leta, ko se v Santia-gu v Čile namerava sestati tretja konferenca ZN za trgovino in razvoj (UNCTAD) in ki se je bo udeležilo ok. 120 držav. Na tej konferenci nameravajo razpravljati o vprašanju, kako bi bilo mogoče zmanjšati razlike med „bogati-mi‘‘ in „revnimi“ državami. Delegati nerazvitih držav trdijo, da milijone lačnih ust ni mogoče hraniti samo z darovi, ki jih razvite države pošiljajo v nerazvite, čeprav so ti vsekakor tudi potrebni. Menijo, da bo treba najti način, kako bodo tudi njihova gospodarstva vama pred učinki finančnih kriz in stalno se spreminjajočih cen na svetovnem trgu. Trenutno o velikih finančnih vprašanjih odloča deset najbogatejših in najbolj industrializiranih nekomunističnih držav — ZDA, Kanada, Anglija, Zahodna Nemčija, Francija, Italija, Belgija, Nizozemska, švedska in Japonska. Vse te tudi največ prispevajo v Mednarodni finančni fond ter v finančnem svetu nastopajo kot „Skupina desetih“. Eden od argentinskih delegatov je pred odhodom v Limo izjavil, da bo ta skupina sedaj morala postati „skupina enajstih“. Enajstega člana naj bi predstavljale države „tretjega sveta“. Perujski zunanji minister gral. Edgardo Mercado Jarrin je šel še dlje in je predlagal, naj bi bile države v razvoju izvzete od carinskih in drugih finančnih in gospodarskih omejitev, ki si jih postavljajo razvite države v obrambo svojih gospodarstev. Opazovalci menijo, da bo ta ideja močno odmevala na sedanji štirinajstdnevni konferenci v Limi. Devet južnoameriških držav •— Bolivija, Kolumbija, Costa Rica, Dominikanska republika, El 'Salvador, Guate-mala, Honduras, Nicaragua in Urugvaj — so bili sopodpisniki z ZDA severnoameriške zadevne resolucije. štiri od teh republik — Costa Rica, Dominikanska republika, Honduras in Urugvaj — so tudi podprle severnoameriško resolucijo o dveh kitajskih predstavništvih v ZN- Samo dve latinskoameriški državi sta podprli albanski predlog o včlanje-nju rdeče Kitajske v ZN in o izgonu Čangkajškove delegacije: Kuba in Čile. Ker do konca debate ni bilo mogoče ugotoviti stališča deset do petnajstih Mednarodni teden Pretekli teden je bil v znamenju podeljevanja Nobelovih nagrad ter je nagrado (90.000 dolarjev) za mir dobil zahodnonemški socialistični predsednik Willy B'randt, literarno nagrado (tudi 90.000 dolarjev) pa čilski komunist, sedaj poslanik v Parizu, Pabl0 Neruda. Ta je na nagrado čakal že več let. Kosygin, ki se je pretekli teden sprehajal po Kanadi, je doživel v Otta-wi neprijeten dogodek, ko ga je neki madžarski begunec poskušal vreči na tla. Kanadski predsednik Trudeau se je Kosyginu opravičeval in izjavljal, da je napad „sramota“ za Kanado. Kosygina s0 nato po njegovem nadaljnjem potovanju po Kanadi spremljali roji uniformiranih in civilnih policajev, zlasti, ko so nato odkrili še „zaroto, da bi ga ubili“. Nixon je objavil, da ga bo konec oktobra prišel obiskat jugoslovanski komunistični diktator Tito. Ta je bil zadnjikrat v ZDA pred osmimi leti. Nixon je tudi „prosil“ ameriško javnost, naj „se lepo obnaša“, ko bo jugoslovanski diktator hodil po Washingtonu, ker da je to „v interesu ZDA“. Opazovalci se sprašujejo, komu bolj koristi Titov obisk v Washingtonu: Titovemu komunističnemu režimu ali ZDA? Odgovor ni težak. Nov sovjetski vohun, ki se je predal Amerikancem, jim je izročil tudi seznam 37 sovjetskih vohunov, ki delujejo v Belgiji. Belgijska vlada namerava „po diplomatskih kanalih“ nastopiti proti omenjenim sovjetskim „diplomatom“. V ZDA so s poleti s supersoničnimi letali okrog sveta in s štirimi atomskimi urami preizkusili Einsteinovo teorijo, da gibanie učinkuje na čas, in ugotovili, da drži. Kardinal Mindszenty se je za stalno naselil na Dunaju. držav, opazovalci niso napovedovali končnega rezultata glasovanja. Med dvomljivimi glasovi so bili argentinski, mehiški in panamski. Poleg teh se debate niso udeležile Venezuela, Paragvaj in Brazilija, za katere so menili, da bodo podprle severnoameriški predlog, ter Peru, ki ie najbrž 'glasoval proti ZDA. Med države, za katere ni jasno, kam se bodo nagnile, je spadal tudi Ekvador. -Prvo glasovanje se je tikalo vprašanja, če je treba severnoameriški resoluciji o „važnem vprašanju“ dati prednost. Ker ZDA tega glasovanja niso dobile, je sledilo glasovanje o predlogu samem. Tudi tu so ZDA zgubile. Sledilo je glasovanje o albanskem predlogu za izgon čangkajškove delegacije in za včlanjenje rdeče Kitajske. Ker je ta predlog dobil večino, bo odslej naprej v vseh odborih ZN sedel komunistični kitajski delegat. Čangkaj-škova delegacija je takoj zapustila sejno dvorano. Na pobudo predsednika Zedinjene Slovenije g. Boža Starihe se je na prvi petek v novembru lanskega leta začela slovenska radijska ura v Argentini in so se njene oddaje redno vršile vse do danes, ter upamo, da se bodo prav tako redno vršile tudi v prihodnosti. Sicer ni to prva slovenska radijska ura v Argentini. V letih med 1950 in 1960 je bilo nekaj desetin slovenskih oddaj v Radio Excelsior m Porteña, v ciklusu „Sentimientos y voz del mundo“. Programe teh slovenskih oddaj je sestavljal g. Miloš Stare. Pozneje je zlasti g. Simon Rajer vložil mnogo truda v slovensko radijsko oddajo, ki jo je on vodil. Sedanja radijska ura pa je prva, ki jo je ustanovila in jo vodi organizirana slovenska skupnost v Argentini. Ustanovil jo je Medorganizacijski svet in v njegovem imenu jo vodijo naslednji njegovi člani: gg. Božo Stariha, Franc Zorko, Herman Zupan, Peter Čarman, Prane Pergar, Marijan Loboda in arh. Jure Vombergar. Prvotno so se vršile slovenske oddaje vsak petek ob 21 na radijski postaji „Radio América“, ki je pozneje spremenila svoje ime v „Radio del Pueblo“. V septembru letošnjega leta pa se je urnik spremenil in je sedaj slovenska oddaja vsako soboto ob 22. Slovenska radijska ura je bila resnično potrebna. Z veseljem in zadoščenjem so jo pozdravili Slovenci v Velikem Buenos Airesu. Po približni cenitvi posluša to uro okoli 3000 poslušalcev-Slovencev; poslušajo pa jo tudi člani | drugih slovanskih narodov in tudi mnogo Argentincev, katerim zelo ugajajo slovenske pesmi. Zlasti ponosna je na slovensko radijsko uro slovenska mladina, češ tudi mi Slovenci zmoremo svo- jo lastno radijsko oddajo. Tudi potomci slovenskih staronaseljencev, ki ne obvladajo več slovenščine, radi poslušajo slovensko uro; jim je topel ispomin na starše, ki so jim peli slovenske pesmi. Bistvo radijske ure je seveda njen program. Gotovo ni lahka naloga pripraviti vedno dober program. Kaj naj rečemo o programu naše slovenske radijske ure? Včasih je odličen, da si boljšega ne bi mogli želeti, včasih pa bi si želeli boljšega, kot je. Vemo, da je težko zadovoljiti vse želje in okuse. Za program je odgovoren arh. Jure Vombergar s svojimi sodelavci. Na razpolago ima slovenske plošče, ki so bile izdane izven domovine in doma. Ni nam znano, zakaj pri slovenski radijski uri ne sodelujejo slovenski pevski zbori, ki jih je kar lepo število v Velikem Buenos Airesu. Edini slovenski pevski zbor, ki se je do 'sedaj predstavil v radijski oddaji, je bil zbor Slovenskih mladenk iz Morona. Gotovo bi petje naših pevskih zborov poživilo radijski program. Prav je, da se daje v radijski uri. poudarek na razne obletnice velikih slovenskih mož (dr. Prešerna, Slomška, Novačana in dr.) in na obletnice velikih slovenskih zgodovinskih dogodkov (29. oktober 1918, vetrinjska tragedija, kateri so bile posvečene vse oddaje v mesecu maju). Tudi v prihodnje naj se v slovenski radijski oddaji proslavljajo važni datumi v slovenski zgodovini. Finančno vprašanje slovenske radijske ure rešujejo oglaševalci: zavedni j nodjetniki ter domovi in organizacije. Za to veliko narodno delo zaslužijo vso našo zahvalo. Vsem pobudnikom in sodelavcev radijske ure ob njeni obletnici iskreno čestitamo. Rudolf Smersu Peking vstopa v ZA ČANGKAJŠEK IZGNAN Lepo je biti mlad Spisal Franc Sodja CM, Baragovo semenišče, Buenos Aires, 1971. Mlad, mlad — to se pravi: j biti v srcu vsega življenja. (Župančič: Duma) Zdaj je mladina tako v „srcu vsega življenja“, kot še nikoli. Vse sodobne pridobitve se ji naravnost ponujajo. Njeno notranjo rast pa ogroža materializem z vsemi svojimi prefinjenimi in grobimi priveski. Pripoveduje Franko Zeffirelli, ki ravno zaradi zmaterializiranega življenje filma življenje sv- Frančiška Asiškega, da so se italijanski kmetje in delavci prehitro pomeščanili. Obogateli iso skoraj čez noč, a pri tem se niso notranje dvigali in izpopolnjevali Ostali so skoraj brez korenine svoje zdrave preteklosti, zdaj niso „ne tič ne miš“, „nuevos ricos“, lepo zaviti — prazni zavoji. Rockefeller: Najbolj reven je tisti, ki nima nič drugega kot le denar. V Franciji, pravi nadalje Zeffirelli, j pa da je zgoraj omenjeni razvoj trajal več generacij, zato ima francosko meščanstvo globoke korenine. Zdaj samo malo pomislimo na nas, ki smo bili kot begunci in izseljenci vrženi v bližino velemestnega življenja na 10.000 km oddaljeni kontinent in z nami vred naša j mladina. Hvala Bogu, naši mladini še I „leži“ sicer težka, a lepa pot po cestah | velikega življenja. Veliko nevarnosti pa | je kljub temu, da bi se prepustila raz- j nim tokovom in mojstrskim potezam I raznih „ustvarjalcev** javnega mnenja in življenja. Einstein: Žalostna je doba, ko je predsodek teže razbiti kot atom. Pred kratkim umrli argentinski Nobelov nagrajenec, Bernard Houssay, je izšel iz skromne profesorske družine. „Moj oče je bil tisti, ki me je vnel za plemenitost, velikodušnost in lepe stvari.“ Kako lepo priznanje! Da bi tako mogel reči vsak mlad človek! Na poti do lepe mladoisti je prišel slovenski mladini naproti tudi duhovnik in pedagog Franc Sodja CM s svojo knjigo „Lepo je biti mlad“. Po petnajstih letih je dobila Jakličeva knjiga „Po svetli poti“ vredno naslednico. Sod-jeva knjiga je kakor kapnik, ki nastaja polagoma; kaplica za kapljico oddaja svoj delež k celotni zgradbi: stran za stranjo •— vsaka stran je celota zase — gradi v tej knjigi svojevrstno umetnino v našem vzgojnem slovstvu. Zato izid te knjige iskreno pozdravljamo in jo mladini ter tudi ne več tako mladim zelo priporočamo. Bog daj, da bi knjiga „Lepo je biti mlad“ na-! šla pot v vse slovenske domove, k vsem mladim ljudem! General McArthur: Ostal boš mlad, dokler boš spreiemljiv za dobro, leno. veliko, spreiemljiv za glas narave,, človeka in Neskončnega, če bo kdaj tvojo dušo razjedal pesimizem in če jo bo glodal cinizem, naj se Bog usmili tvoje dur.', duše starca. Pisateljeva želja je, da bi po prebiranju knjige in razmišljanju o vsebini rastla v mladem človeku tista notranja umetnina, ki naredi človeka za človeka, edinstvena in čim bolj popolna, h katere grajenju je vsakdo na svoj način poklican posebno v mladosti, ko človek najbolj zori. Samo pet minut na dan, le dve minuti branja in uspeh ne bo izostal, tako svetuje. Strokovno oceno o knjigi „Lepo ie biti mlad“ bodo pisali strokovnjaki. Tu navajam le nekaj misli, da bi bravec ne bil prikrajšan za veselje, ki ga ima vsakdo, kadar nekaj novega sam odkrije in zato raje isprejme. Vsi sestavki — v osmih poglaviih jih je nad stopetde-set — predstavljajo organsko celoto, ki zajema življenje. na globoko — sam, na široko — iz družine v družino, na visoko —■ k Bogu, idealni poklic: torei v znamenju križa. Chesterion: Križ je tako trdo zasa-ien v zemlji, da ga nihče več ne bo izdrl. Težko se ie odločiti, a vendar sem izbrala po eno ali dve misli iz vsakega poglavja in po en ci+at. Lerio je biti. mlad. Parmi: Celo življenje si boš grel vr>k° ob ogniu svoie mladosti. Na iti sebe— zares. Haiisrnann* Naihnli čudovito, naj-Vinli nus+olovsko in naiboli vznemirm-teče. kar mladina sploh more odkriti, te: samega sebe. Pred Bogom — zares. Ghandi: Kolikor čistejši je kdo, toliko bližji je Bogu. Vsak dan znova Bog te ljubi in ti izroča vsak dan kos tvojega življenja, da mu ga vrneš bogatega. Bogatega, ne praznega. Naveličanost S skritim, včasih trdim delom se ne moreš izkazati pred nikomer razen pred svojo vestjo in Bogom. Pa prav v tem je veličina človeka. Misterij slabosti Mlad si! Ne bodi razočaran, če kdaj bridko ugotoviš, da si slab. Ne objokuj se! Zavihaj rokave! Iz družine v družino Treba je spolne dozorelosti za oboje: za celibat in za zakonsko življenje. Večina ljudi se odloči za zakon, toda premalo se jih na 'ta poklic notranje pripravi. Saj je moj brat — geslo Flanaga-novega deškega mesta Če bi za vsakogar in vsak dan pomislil. saj je moj brat, kako čudovito bi bilo moje življenje, kako lepo bi bilo naše življenje. Izbira duhovniškega poklica Res je treba Cerkvi tudi dobrih o-če‘*ov, dobrih umetnikov, dobrih uče-niakov. A danes ji je treba predvsem dobrih duhovnikov. Glede tega nastane vnrašanie: Ali sem iskren? Ali sem pogumen ? Milijoni čakajo O. Charles: Jaz, ki poznam tebe, Gospod, ki sem dedič, dolge vrste krščanskih prednikov, se pomešam med množico tistih, ki te ne poznajo, in bi ti služili z večjo ljubeznijo kot jaz, in te zanje prosim. Vsaka stran v knjigi je opremljena z izbranimi citati — nekaj sem jih navedla iz svetega pisma in koncilskih odlokov, z izjavami svetovnoznanih o-sebnosti in modrostmi starih kulturnih narodov. V prvi deseterici svetovljanov je zastopan naš Ušeničnik, med Slovenci pa še škof Baraga in Slomšek, arhitekt Plečnik in znani pisatelj Trrstenjak. Prav tako skrbno iso izbrani posnetki naših planin, človek se nehote spomni Jenkove pesmi „Naše gore... naj volja b0 tvoja... a mirno, ponosno srce. . . Kdor bo knjigo „Lepo je biti mlad“ prebiral in razmišljal njeno vsebino, jo bo gotovo o prvi priliki podaril. Marsikdo bo uporabil vsebino posamezne strani za uvodno misel kakršnih koli sestavkov ali za stenski časopis, da ne bodo oglasne deske tako puste ali prazne — čeprav to ni prvi namen Sodj.eve knjige. Kakemu slovenskemu študentu bo knjiga kakor mini-adroguejski ali mini-lanuški zavod. Novoporočencem in mladim družinam bo knjiga marsikaj povedala. Pisatelju Sodji se zahvaljujemo za izdano knjigo. Vemo, da sta ga pri tem delu gnala optimizem in očetovska zavzetost za dobro in plemenito mladino, ki bo po svoje in brez nasilja „vrgla svet iz tečajev“, kakor pravi Helena Haluška. Iva Vivod ZMEDA Y KOMUNISTIČNI PARTIJI La Iglesia en el Uruguay y el Frente Popular El ejemplo de Chile no ha bastado para convencer a la jerarquía católica del Uruguay de los peligros del Frente Popular. Y los católicos han sido autorizados a votar por el Frente Amplio en las elecciones del 28 de noviembre, al igual que por los demás partidos, por el Consejo episcopal. En una declaración difundida recientemente, los obispos del Uruguay explican, en efecto, que las elecciones tendrán lugar en un período “particularmente difícil” y que no hallan motivo alguno “ni para recomendar, por que no es nuestra competencia, ni para excluir como ilícito el voto por cualquiera de los partidos políticos.” Aún no es un estímulo al marxismo, pero éste ya no es considerado como digno de ser rechazado. Urugvajska Cerkev in Ljudska fronta 'Čilski zgled ni bil dovolj močan, da bi prepričal urugvajsko katoliško hierarhijo o nevarnosti Ljudske fronte. Tako je škofovska konferenca dovolila, da katoličani lahko volijo na volitvah 28. novembra tako Ljudsko fronto kakor ostale stranke. V neki izjavi iz zadnjega časa so urugvajski škofi namreč pojasnili, da bodo volitve v „posebno težkem“ času in da ne najdejo nobenega razloga, „da ne priporočajo — ker to ni naša naloga — niti ne prepovedujejo glasovati za katerikoli politično stranko.“ To zaenkrat še ni vzpodbuda za marksizem, toda o njem že ne mislijo več, da ga je treba zavračati. NAMESTO ENE KAR OSEM JUGOSLAVIJ? Stopimo svobodi naproti V teh dneh bomo demokratični Slovenci po vsem svetu znova praznovali obletnico najvažnejšega dogodka v modemi narodni zgodovini, dneva, ko smo po več kot tisočletnem tujem jarmu krenili na odločno pot narodne samobitnosti. 29. oktober je, po besedah dr. Alojzija Kuharja na proslavi 40 letnice, 1. 1958 v New Yorku, „eden največjih dni v zgodovini slovenskega naroda. Izjava, ki so jo takrat v imenu slovenskega naroda dali poklicani in zakoniti zastopniki, je eno izmed največjih, če ne največje zgodovinsko dejanje, ki ga hranimo v svojih svetih izročilih. Z njim smo napravili usoden prelom v naši zgodovini. Slovenski narod je takrat rekel, da je spoznal, da vodi pot, po kateri je bil hodil, neizprosno v narodovo smrt, in da jo zaradi tega za vedno zapušča. Izjavil je tudi, da je po dolgem premišljevanju, tehtanju in iskanju našel novo pot, ki po njegovem odkritosrčnem prepričanju vodi v življenje; z vero v srcu stopa na to novo pot.“ Po tej poti hodimo še danes, z isto vero v srcu, z istim narodnim zanosom in istimi težnjami po narodni popolnosti, čeprav nas je zgodovinski potek po letu 1918 večkrat opeharil za naše upe. To pomena dogodkov okoli 29. oktobra ne zmanjša, marveč jim daje v zgodovinski perspektivi še večjo vrednost. Tako je razumel naš narod v domovini, v večkrat težkih trenutkih prve Jugoslavije, ko so ta praznik po besedah dr. Mate Resmana na proslavi 50 letnice v Toronto, „spoznali in občutili Slovenci v nasprotovanju in boju z beograjskim centralizmom...“ V tistem položaju je prišlo „do spontanega1 prepričanja, da je 29. oktober tisti dan, ki naj bi ga Slovenci slavili kot svoj narodni praznik...“ Ta pomen praznika je v vsej polnosti sprejela tudi naša politična emigracija, in ga iz leta v leto potrjuje in iz dogodkov 29. oktobra srka moč za nadaljnje delo na polju narodnega izpopolnjevanja. Zgodovinski dogodki zadnjih triinpetdeset let so vsakomur znani. Mnogi starejši so jih sami doživeli, mladina pa jih je spoznala po pisanju in pripovedovanju. Križi in težave, ki so prišli na slovenski narod pred, med in po vojni, nas niso zlomili, marveč nasprotno, narod živi in se razvija preko vseh zaprek, ter nabira moči in se pripravlja na trenutek, ko bodo cilji, zastavljeni 29. oktobra 1918, dokončno doseženi. Da je pa narod mogel prestati vse te preizkušnje, se moramo zahvaliti v glavni meri prav temu odločilnemu prelomu in možem, ki so ga izvedli in za narod izvojevali pridobitve, ki so postavile temelj za vse nadaljnje delo. šole, univerze, kulturne in znanstvene ustanove na najvišji svetovni ravni, tako razvito življenjsko silo, tako močno narodno zavest, da kljub viharjem časa, kljub načrtnemu razdiranju, kljub preseljevanju, priseljevanju in nenehnemu odtoku slovenske krvi, z vedno večjim zanosom in z vedno večjo vero težimo k narodni popolnosti in samostojnosti. In tega brez 29. oktobra ne bi bilo.' Zanikati njegov pomen danes, kazati le negativne posledice, katerih ta zgodovinski dogodek ni sprožil, marveč so bile mimo njega narodu vsiljene, je ne le krivično, marveč usodno. Omalovaževati ta biser naše zgodovine ne koristi nikomur, škodi pa lahko celotni slovenski stvari. Ko danes na vseh področjih tako poudarjamo pomen mladine, je naša dolžnost prav mladini prikazati lepoto tega dne. Nanjo prenesti spoštovanie do dogodka in do ljudi, ki so v najtežiih časih naroda znali najti pot, ki je bila v danih okoliščinah najboljša. Takratne narodne voditelje moremo samo staviti za vzgled požrtvovalnosti in samo-darovanja, ki naj ga posnemajo današnji in bodoči rodovi, saj se lahko ti možje v vsem primerjajo s katerimkoli V prvih dneh oktobra je bila v Ljubljani 23. seja Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. Iz govorov in debat je postalo očitno, kolikšna zmeda pojmov vlada med komunisti samimi in da imajo tudi v najosnovnejših vprašanjih komunizma tako različne poglede, da je predsednik France Popit utemeljeno poslal med partijce svoj 'SOS in v obširnem govoru pozival k neprestanemu boju za enotnost. Da je temu tako dokazujejo najbolj jasno govori in izjave vodilnih komunistov na tej seji centralnega komiteja. Navajamo le dva primera. KAJ JE ZVEZA KOMUNISTOV? Popit se je v svojem govoru celo lotil vprašanja, kaj je pravzaprav Zveza komunistov, odnosno, kaj naj bi bila. Med drugim je dejal: Predvsem gre za pogled na vlogo subjektivnega faktorja, posebno Zveze komunistov: v začetku poizkus, da se ZK zreducira na klub socialističnih somišljenikov; ko to ni uspelo, na kritiko, kaj sme, oziroma bolje, česa vse ne sme; potem, da je Zveza komunistov gibanje, ne pa organizirana idejna’ in politična sila, ki deluje idejno in akcijsko enotno; nato poizkusi, utesniti jo v formalno pravne okvire kot nekakšno organizacijo privatnikov; neprestano naglašanje, kako se dejanja razhajajo z besedami. Nekaj časa smo slišali tezo — Socialistična zveza da, toda brez komunistov, sedai hočejo nekateri postaviti samoupravljanje vis-a-vis Zvezi komunistov! Da ne govorim o najbolj vulgarnih zmerjanjih ZK, posebno vodstev, z besednjakom, ki smo ga bili navajeni citati s 'strani predvojnega klerikalnega Slovenskega doma. Našteval M lahko še in še poizkuse, ki naj razkrojijo naše vrste in razvrednotijo ugled ZK, ki ga je imela zaradi svoje revolucionarne preteklosti in vloge v današnji družbi. Vprašam se samo, komu to koristi.“ KDO JE RAZREDNI SOVRAŽNIK? Celo o 'tem, kdo je sovražnik delavskega razreda, si komunisti niso več Med raznimi področji, na katerih se komunisti niso mogli uveljaviti, marveč stalno nazadujejo, je prav v številu svojih članov. Najbolj tragično zanje pa je to, da jih zadnje čase največ zapuščajo delavci. Številke o tem pobegu so prav porazne. Partijski analitiki so ugotovili, da odide med letom iz Zveze komunistov Jugoslavije okrog 50-000 članov. V Srbiji so jih lani izbrisali iz članstva, izključili ali je odšlo po lastni želji 20.550 članov ZK, medtem ko je v zadnjih dveh letih isto število zapustilo ZK Hrvatske. Ko s0 to obravnavali v izvršnem komiteju ZK Hrvatske, je bilo slišati: oboževanim voditeljem malih ali velikih narodov. Trdni moramo hiti v zavesti, da je le po poti, ki je bila začrtana 29. okfo-bra 1918, mogoče priti do narodne popolnosti, in to zavest posredovati bodočim rodovom. In zlasti prepričanje, da je za ta cilj vredno in potrebno žrtvovati najboljše sile vsakega posameznika in vsega naroda. Stopajmo torej naprej po poti, ki so nam jo začrtali predniki 29. oktobra, po poti „svobodne domovine“ in „lastne narodne države“, kot je programatično 'spregovoril dr. Miha Krek v Buenos Airesu ob proslavah 50 letnice. Stopajmo junaško, kot so junaško stopali naši predniki več kot tisoč let. Stopajmo odločno, kot naši voditelji v dogodkih okoli leta 1918. Bodimo previdni: tisočletni sovražnik še preži na našo zemljo. Dr. Krek je dejal: „še tako lepo zveneče igranje na jasnem. To je pokazalo poročilo v ljubljanskem Delu z dne 4. oktobra, ki sicer pravi, da o razrednem interesu, razrednem boju in razrednem sovražniku v debati ni bil0 razlik, ampak so ta vprašanja obravnavali „z različnih zornih kotov“. Takole poroča Delo: „Vinko Hafner je poudaril, da je zelo zapleteno vprašanje, kdo je v današnjih razmerah razredni sovražnik, dosti bolj zapleteno kot je to bilo pred mnogimi leti, ker se pojavlja na dveh frontah: eno je „klasičen“, tisti, ki vleče družbo nazaj v kapitalizem, četudi je ta prirejen sodobnim razmeram. Drugi pa je tisti, ki vleče družbo k etatizmu, kajti ta hoče po drugi poti vzeti veljavo delavskemu razredu, usva-riti drugo vrsto politične elite, ki spet na svoj način izkorišča delavca, ki se polasT oblasti in jo vzdržuje z birokratskim nasiljem, kar je prav tako oblika razrednega sovražnika. Drugi zorni kot je v tem, kakor smo ga tudi slišali v razpravi, da je namreč težko razpravljati o urejanju družbenih zadev, če dajemo razlikam v pogledih razredne dimenzije (T. Kropušek) al: če odkrivamo razrednega sovražnika v samih vrstah ZK, v tisti vsakokratni manjšini, ki naj bi imela pravico do svojega mnenja (C. Zlobec). Franc Šetinc je dejal, da si razrednega nasprofnika ni treba izmišljati ker je tu in ima svoje konkretne manifestacije. Komunisti so jih dolžni sproti analizirati in se z njimi odločno spoprijeti. Zato po niegovem mnenju nimajo nrav tisti, ki vsako razpravo o razrednem nasprotniku sprejmejo z očitki, češ da so to podtikania in kakor da imajo samo nekateri v ZK „orivi-legii“ odkrivati razrednega ¡sovražnika, ga identificirati in se proti njemu bojevati. Nekateri so naravnost alergični na besedo razredni nasprotnik, ki je. kot je deial, pogosto preveč fraza, toda nič ne store, da bi razpravo o niem konkretizirali, torej speljali na bojišče konkretnih manifestacij razrednega sovražnika.“ Kot vidimo, gre tu za nejasnosti, ki bodo slej ko prej pripeljali do še hujšega razkroja. „Delavci so na vprašanje, zakaj odhajajo iz ZK, najbolj pogosto odgovorili: delavski razred ne odloča, odločajo drugi v njegovem imenu, vendar se vsi zaklinjamo v njegovem interesu.“ Od 20.550 članov, ki so ZK Hrvatske zapustili lani in predlanskim, je 9-922 delavcev. Nekdo je vprašal, zakaj .tem delavcem partija ni atraktivna v tem smislu, da bi se v njej politično angažirali. Dr. Andrija Dujič, predsednik ideološke komisije CK ZK Hrvatske, je odgovoril: „Priznati moramo, da je delavstvo izven resnega družbenega vpliva.“ Nedeljski dnevnik, 11. julija 1971, str. 2. z narodno usodo, tveganje narodovega življenja in njegove bodočnosti, ni junaštvo, je brezvestnost! Ali vsaj lahkomiselnost!“ Delajmo iskreno, škof Jeglič je tistega 29. oktobra 'spregovoril besede, ki so bile mišljene za državo Jugoslavijo, a jih lahko prenesemo na katerokoli našo skunno zadevo: „čte jo bomo sezidali na trdnem temelju strahu božjega, na trdni skali naravne pravično- | sti in krščanske ljubezni, bo stala trdno in ne bodo je omajali kakršnikoli besni viharji. Če bi jo pa 'sezidali na človeških strasteh, na grdi sebičnosti in krivičnosti, sezidali in uredili brez Boga, potem bo s+ala na pesku in sovražni viharji jo bodo porušili, pa bo podrtija strašna.“ Koliko nezgod v naši preteklosti je bilo, ker