100 i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1978 SLUŠNO IN GOVORNO PRIZADETI IN GLEDALIŠČE BOGO JAKOPIČ Naslov sam bi mogel delovati na popreč- nega bralca zelo senzacionalno, če ne bi imeli pred očmi resničnih dokumentiranih podat- kov, ki nas popeljejo do gluhih igralcev in njihovih prireditev. V ozkem slovenskem okviru je tudi ta prispevek obči zgodovini s'lovenskega gledališča skromen, vendar ob- staja in je vreden, da ga omenimo. Če pomislimo, da smo dobili prvi zavod za gluhonemo mladino na naših tleh že leta 1840 (v Gorici), da je delovala šola za glu- honema dekleta v Šmihelu pri Novem mestu od leta 1886 do zatona stoletja in da je bil ljubljanski zavod za gluhonemo mladino ustanovljen že 1. 1900, smo nekoliko presene- čeni, ko ugotovimo, da so gluhi že prirejali svoje predstave šele v obdobju med obema vojnama, točneje po letu 1936, tik pred drugo svetovno vojno. Vzrok za tako zakasnitev ni iskati v neuspešnosti dela starejše genera- cije učiteljev gluhih po slovenskih zavodih, temveč bolj v neorganiziranosti društevene- ga življenja odraslih gluhih, ki so zapustili vod in šolo ter bili bolj prepuščeni sami sebi kakor pa ne in niso javno nastopili. Kdor vsaj v grobem pozna gluhega človeka, bo uvidel, da je sicer tudi ta zelo zavzet za pri- znanje v družbi, vendar morajo biti za obli- kovanje samostojnega nastopa glušca dani neki objektivni pogoji, lahko bi rekli, tudi neki določeni napori slišečih, da bi gluhemu omogočili v tem primeru gledališko vzgojo in mu vlili zaupanje vase. Ta resnica se kaže že zgodaj pri gluhih otrocih, ki sicer že dokaj radi nastopajo, ne samo skupinsko, temveč tudi posamezno, a je za tak nastop potrebna velika pomoč tudi slišečih, ne nazadnje uči- teljev gluhih. Tu in tam, seveda, se nastop ponesreči, vendar je naloga vodnika takega glušca, da ob neuspehu ne kaže svoje neje- volje ali oelo hudega razočaranja, temveč razčleni skupaj z glušcem objektivne vzroke neuspeha pred publiko. Take šolske prire- ditve gluhih so znane po kronikah zavodov že prav od začetka obstoja zavodov za gluhe otroke. Očitno pa je, da gluhim v družbi po končanem šolanju v prejšnjih časih ni bila dana tolika pomoč, da bi se samostojno zdru- žili v neke organizacije, v prosvetna društva in bi tako poskrbeli tudi za svojo afirmacijo na gledaliških deskah. Tako so začeli odrasli gluhi tako imenovane propagandne nastope pod vodstvom zavodnega učiteljstva v Ljub- ljani v letu 1936 (po septembrskem zboru gluhih v Ljubljani), da bi razblinili neute- meljene predsodke slišeče javnosti nasploh: pokazati je bilo treba koristnost izobraže- vanja gluhoneme mladine po šolah oziroma zavodih, ki te ljudi »raznemijo«, in pokazati zmožnost šolanih gluhih za samostojno pre- življanje. Organizacija odraslih gluhih de- luje na Slovenskem od 6. septembra 1931, ko se je na ustanovnem občnem zboru v Na- rodni kavarni v Gosposki ulici v Ljubljani zbra''jo 49 članov, polnih entuziazma ter na- vdušenja, da tako osnujejo društvo. Na tem občnem zboru so sprejeli pravila »Društva gluhonemih za Dravsko banovino«, v katerih je poleg pravil in smernic za delo društva mo- goče prebrati še tudi željo, da bi vpeljali družabne in debatne večere, ki naj bi, kakor kaže delo v naslednjih letih, prerasli ta okvir ter začeli tudi z igralskimi vajami ter nasto- pi. K afirmaciji gluhih v javnosti je nedvom- no prispevalo svoj delež (Podporno društvo za gluhonemo mladino« (ustanovljeno 1930), iz katerega vrst so izšli v glavnem vsi kas- neje nastopajoči gluhi člani v predvojnem obdobju. Podporno društvo je imelo sicer iz- razito karitativen značaj, vendar je obdaro- valo gluhe za razne priložnosti (npr. ob mi- klavževanju ali ob koncu šolskega leta) na- vadno povezano s kakšno igrico, kot to za- sledimo v različnih zapisih. Tako sta v Slo- veniji cd leta 1930 dalje obstajali 2 društvi s precej podobnimi cilji. Društvo gluhonemih je leta 1936, to je ob 5. obletnici ustanovitve, izdalo vsem gluhim poziv, naj se združijo v borbi svojih pravic do boljšega življenja. Tej organizirani borbi se je na povabilo Društva gluhonemih leta 1935 pridružil Vinko Rup- nik, zaslužni učitelj zavoda v Ljublja- ni, ki je vse do svoje smrti ostal aktiven so- delavec društva. Kot mentor društva pa je postal tudi zvest ideji afirmacije gluhih v družbi. Te misli so vodile strokovnega uči- telja gluhih Vinka Rupnika, da je sestavil po- seben program za nastop gluhih v javnosti, na gledaliških odrih. Na teh nastopih naj bi javnost videla in slišala gluhe govoriti in spoznala, da gluh ne pomeni biti tudi nem. Nastopajoči so namreč glasno govorili: niso se niti posluževali kretenj, kot to še opazimo med njimi. Zato so bili ti nastopi, lahko re- čemo, edinstveni v vsej zgodovini gledali- šča, saj gre pri slišečih igralcih bolj za kul- turno-umetniško afirmacijo nekega umetni- škega dela v javnosti, tu pa je šlo v dobršni meri za predstavitev še manj zapaženih us- pehov v šolanju gluhih. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1973 101 Gluhi igralci na odru (Vinico Rupnilc tretji od leve v prvi vrsti) Igra oziroma predstava je bila torej tudi neke vrste oblika boja za pravice gluhih do šolanja ter zaposlovanja. Take prireditve so imele navadno tale značaj: obsegale so pre- davanje iz življenja gluhih — predaval je gluhi govornik — ter dve enodejanki, v ka- terih so nastopali gluhi igralci z živim govo- rom. Med predavanjem je bila revija pokli- cev, ki jih gluhonemi opravljajo v svojem življenju. Prva taka prireditev je bila 6. decembra 1936 v dvorani Šentjakobskega gledališča v Lijubljani (bivšega šentjakobskega odra). Po- leg bana in drugih predstavnikov tedanje oblasti se je te prireditve udeležilo v veliki množici tudi občinstvo, da je moralo društvo ponoviti nastop takoj naslednjo nedeljo. Slovensko dnevno časopisje je pravilno ra- zumelo prve klice gluhonemih ter jih pod- prlo v zahtevah. Ze sami naslovi v teh ča- sopisih so povedali mnogo. »Slovenski na- rod« je pod naslovom »Nemi so spregovorili« tolmačil težnje gluhih po njihovi osnovni izo- brazbi. Dnevnik »Jutro« je priobčil nastop- no: »Pomagajte gluhonemim do življenja in dela, vrnite jim človeško dostojanstvo s tem,, da jim pomagate do vrha razviti vse drago- cene tvorne sile, ki spe v slehernem človeku pod soncem.« Dnevnik »Slovenec« je pri- pominjal, da je bil namen prireditve dvojen: »Odrasli gluhonemi, ki se udejstvujejo v raz- nih poklicih, so hoteli predvsem manifesti- rati pomen šolske izobrazbe za gluhe, obe- nem pa zainteresirati javnost in pristojne ob- lasti za svoje težnje«. Pot do izobrazbe je bila tedaj mnogim gluhonemim otrokom še vedno zaprta, zlasti še, ker je primanjkovalo zavodov, v katerih bi se naučili vsega, kar potrebujejo za življenje. »Slovenski dom« je poudarjal posebno to misel: Dosedanje šo- lanje gluhonemih je pokazalo odlične rezul- tate in tudi dokazalo, da so gluhonemi zmož- ni sami si služiti kruh. Nihče izmed gluho- nemih ne bi ostal občinam v breme, če bi le-tega oddali v zavode. »Ne pozabljajmo gluhonemih!« je klical tedanji tednik »Do- movina« in nadaljeval: »Ljubljana je doži- vela v nedeljo poseben dogodek. V dvorani šentjakobskega odra v Mestnem domu (v Ljubljani) je številna množica občinstva gle- dala ter poslušala gluhoneme. Bil je to do- godek, ki je pretresel slehernega gledalca do dna duše in ga prepričal o neodložljivosti ene najbolj žalostno zanemarjenih nalog naše družbe: Pomagajte gluhonemim do živ- ljenja in dela, vrnite jim človeško dostojan- 102 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1978 stvo S tem, da jim pomagate razviti vse tvorne sUe«. Zdravstveni list »Zdravje« je zapisal, da so gluhonemi igraili, a ne, kot bi kdo mislil, glumili s kretnjami. Govorili so jasno in razločno govorico, pri kateri je le nekoliko motila bolj trda in enakomerna iz- govorjava. Nadalje je list poudarjal, da je prireditev podala sijajen dokaz o velikem po- menu šol in zavodov za gluhoneme. Vsi tisti, ki bi brez pouka ostali duševno nerazviti, človeški družbi v breme, se tu priuče raznim spretnostim in se izobrazijo v enakopravne člane človeške družbe. Nauče se tudi govo- riti, kar je za umevanje in občevanje gotovo bolj važno, kot samo gestikulacija. O tem, da so gluhonemi z javno manifestacijo izpričali, da so kot šolani glušci že prešli nemost, nam spričuje zapis logopeda Vilka Mazija, ki se spominja, da so glušci zahtevali, naj se nji- hovo društvo ne imenuje Društvo gluhone- mih, ampak gluhih, ker so tudi z nastopi že dokazali, da so v bistvu prešli nemost. O prvem nastopu gluhih so izrekli svojo kritiko tudi dnevniki zunaj Slovenije, tako na primer »Vreme« in »Politika«. Zadnja je celo ponatisnila prizor iz enodejanke »Oče«. Od tedaj naprej je Društvo gluhonemih v Ljubljani imelo 24 večjih nastopov, do za- čeitka 2. svetovne vojne celo 30 nastopov po vseh večjih krajih Slovenije, kot v Mariboru, Celju, Kranju, Novem mestu, Litiji, Trbov- ljah, Kamniku, na Vrhniki, v Ptuju, na Je- senicah, v Ljutomeru, v Ribnici, v Tržiču, v Murski Soboti; v Ljubljani pa še v Mostah in na Viču. V Ribnici na Dolenjskem so se ob priUki nastopa poklonili tudi na grobu svojega največjega dobrotnika ustanovitelja gluhonemnice Ignacija Holzapfla. Po zapisih iz te dobe so povsod nastopali pred polnimi dvoranami, prisostvovalo pa je tem nastopom nad 10.000 ljudi Za uvod v pro- slavo 40-letnice ljublj'anskega zavoda so gluhi igralci priredili 7. IX. 1940 svoj 25. nastop v Zagrebu pod pokroviteljstvom zagrebškega župana M. Starčeviča. Pri tej prireditvi je sodelovalo z govorom in revijo zagrebško društvo gluhonemih »Dobrotvor«. Poleg ug- lednih gostov se je'udeležil prireditve tudi režiser zagrebškega gledališča Hinko Nučič ter učitelj stvo zagrebške gluhonemnice in številni novinarji. Ob tej svojevrstni in za- nimivi prireditvi so obširno pisali zagrebški dnevniki. Oglejmo si samo najznačilnejša mesta teh kritik. »Jutranji list« je prinesel pod velikim naslovom »Nemi so spregovo- rili« med drugim tole: »Kako velike uspehe je lahko doseči s šolanjem, se je pokazalo sinoči v Frančiščanski dvorani na Kaptolu, kjer so gluhonemi pred zelo polno dvorano izvedli dva majhna gledališka komada ka- kor pravi igralci, čeprav niso nikdar v svo- jem življenju slišali svojega lastnega glasu. Ti ljudje, ki so od rojstva brez daru govora in brez sluha, so se v posebnih zavodih za gluhoneme naučili govoriti, osnovali so celo igralsko družino ter pod vodstvom svojih učiteljev pripravili dva majhna igrokaza, ki so ju izvedli v veliko zadovoljstvo publike«. Potem obravnava poročilo posamezne toč- ke nasitopa ter svojo kritiko zaključuje z besedami: »Poleg govora je bila tudi odrska igra na višini igre najboljših diletantskih društev in so celo nekatere scene, zlasti tista, v kateri se prikazuje tragedija človeka, ki je v vojni izgubil sluh, uspele privabiti pri mnogih prisotnih solze v oči. Vsaka prisot- nost teh nemih igralcev, ki so se naučili iz- govarjati besede in z njimi, sicer bolj trdo, vendar jasno in čisto izražati svoja čustva in misli, je bila od gledalcev srčno pozdravlje- na z vidnim sočustvovanjem z njihovo težko usodo, proti kateri se morajo boriti vse svoje življenje. »Hrvatski dnevnik« je zapisal pod naslovom »Uspela prireditev gluhonemih« med drugim tudi tole: »Sinoči je bila v Kap- tolski dvorani prireditev Društva gluhone- mih, ki je hotelo s tem seznaniti mnogošte- vilno občinstvo z življenjem in delom gluho- nemih ter prikazati uspeh njihovega šolanja po zavodih. Ta cUj je bil popolnoma dosežen.« Dalje: »Oba gledališka komada sta bila dob- ro izvedena. Igralci so dobro igrali. Njihova mimika je bua nadvse zanimiva in do ix)d- robnosti izdelana. Prireditev je gmotno in moralno uspela. S propagandnega stališča je bil dosežen dober rezultat in bi se lahko že sedaj reklo, da bi bolj pogoste prireditve gluhonemih naletele pri občinstvu na odličen odziv.« Tudi »Zagrebški list« izraža o prire- ditvi zelo pohvalno mnenje. Med drugim je zapisal tudi tole: »Društvo gluhonemih je priredilo zelo zanimivo in neobičajno prire- ditev. Na tej prireditvi so sodelovali gluho- nemi iz Zagreba in Ljubljane. Predstava je bila polna neke neobičajne atmosfere, bolesti in trpke človeške usode. Vsa bol in borba gluhonemih za svoje pravice se najbolje iz- ražata iz govora gluhega predavatelja.« Nato citira časopis govor gluhega predavatelja skoraj v celoti; omenja še s posebno pohvalo odlično igro, ki jo je številno občinstvo pri- srčno in iskreno pozdravilo ter zaključuje z besedami: »Ta prireditev gluhonemih je bila neke vrste manifestacija gluhonemih za pra- vice — kot ljudi, ki jih mora družba pravilno razumeti ter jim pomagati v stremljenjih, da bi tudi oni v današnji družbi zavzeli po- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1978 103 ložaj, ki jim po značaju in sposobnostih pripada.« Grupa nastopajočih gluhih se je v letih 1936—1940 30-krat predstavila slišeči javno- sti v vseh večjih krajih Slovenije. Dvorane so bile, kot smo že omenili, vedno polne po- slušalcev, ki so nemo spremljali dogajanje na odru in se zamislili nad krivicami in za- postavljanjem gluhih v javnem življenju. Ledeni zid izolacije je bil prebit in vzpostav- ljen most med slišečimi in gluhimi. Zanimiv je tudi podatek, da je gluhi Ciril Sitar govo- ril marca 1937 na ljubljanskem radiu. Precej verjetno je, da je bil Ciril Sitar med prvimi glušci, ki so sploh kdaj govorili po radiu. Jugoslovansko časopisje, npr. »Politika'<, je zapisala: »Prvi gluhonemi je govoril preko radia.« To je bil, lahko rečemo, lep začetek za naše slovensko slušno in govorno priza- dete, ki so na ta način vse bolj »zavpili;< v svet o svojem družbenem položaju. Po drugi svetovni vojni, 14. oktobra 1945, je bila v Zagrebu ustanovljena Zveza gluhih Jugosla- vije, njen prvi predsednik pa je bil pokojni Ciril Sitar. Na podlagi statuta zvezne orga- nizacije so 20. aprila 1947 ponovno ustanovili Društvo gluhih Slovenije. Tako se je tudi po vojni zelo uspešno nadaljevala kulturna de- javnost v okviru tega društva. In danes na- stop gluhih na odru aii celo v radiu ni tako osamljena stvar kot nekdaj, niti ni glu- him več potrebna taka oblika borbe za svo- je osnovne življenjske pravice. LITERATURA 1. Štirideset let gluhonemnice v Ljubljani Ljubljana 1940, str. 30, 108, 154—168. — 2. Se- demdeset let Zavoda slušno in govorno prizade- tih v Ljubljani, Ljubljana 1970, str. 10, 11. — 3. Kronika Učnih delavnic (1948—1973), Ljubljana 1973, str. 12, 13. — 4. Jubilejni zbornik centrov za usposabljanje slušno in govorno prizadetih v Ljubljani, Ljubljana 1975, str. 24, 58. — 5. Emil Ulaga: Vinko Rupnik (in memoriam). Pro- svetni delavec, 1975, str. 8, št. 12. — 6. Nada Terglec: Vinko Rupnik (in memoriamo, Spec, škola XXIV./5-6, 1975, str. 482 in 483.