Tržaško slovensko šolstvo. Iz govora posl. dr. Otokarja1 Rybafa v seji poslanske zbornice poslancev; dne 29. maja 1913. Sedaj pa nekaj drugega. Vzlic temu, da prebivalstvo z dežele prihaja v večjem številu v Trst — kar je pač samo ob sebi umevno —• vzlic vsemu temu ne napredujemo mi Slovenci. Prosim, da me ne razumete-krivo! Gospodje mi porečete takoi: Volitve dokazujejo nasprotno. Da, število raste, to ie res, ali na grudi izgubIjamo, zakaj mesto se širi in kamor prihaja mesto, se širita tudi italijanski jezik, italijansko mišijenie. Zakaj? Ker Italijani pač množe italijanske šole, novih slovenskih pa nam ne dajejo, tudi če so ljudje ure hoda oddaljeni od mesta, kakor n. pr. v. Gropadi. Mi se moramo boriti za svoje šole, sami ustanavljati in jih vzdrževati. Mi smo sicer v zadniem času dobili nekaj podpore od vlade, a!i, če pornislimo, koliko stori vlada za Italijane, kaj stori — da se povrnemo k temu — za Albance, potem se to niti primerjati ne da z onim, kar daje nam. Seveda meni gospod kolega dr. Pitacco, da Italijani dajejo Slovencem, kar smejo ti zahtevati po zakonu. Da, on pravi: »Dali smo vse ljudske šole. ki smo jih bili dolžni dati po zakonu.« Temu nasproti bi jaz konstatiral predvsem, da v Trstu sploh nimamo ljudskošolskega zakona, torej po zakonu ne gre ničesar njim in tudi ne nam. ^ Pri nas je še vedno v veljavi stara šolska ustava in ne zakon o ljudskem šolstvu, a deželnega Ijudskošolskega zakona sploh ni. Ali, gospoda moja, če bi bilo dajati le to, kar je dajati po šolskem zakonu, potem, gospoda moja, tudi italiianske univerze ne morejo zahtevati, ker do zakonu jiffl ne gre italijanska univerza. Prosim, nai se le poizkusi zahtevo po italijanski univerzi zahtevati in doseči pred upravnim sodiščem. To je enostavno nemožno, ker ga nl zakona, ki bi določal, da mora vsaka narodnost imeti svojo univerzo. To je pač postulat pravičnosti — prvi sem jaz, ki priznavam to — gotovo je, da Italijani dobe svojo univerzo, ali ravno tak in še večji postulat pravičnosti je, da mi dobimo vsaj ljudske šole! (2ivahno odobravanje), zakaj univerza je komaj za 300 učencev, dočim so Ijudske šole za tisoče in tisoče, in brez univerze ie možno živeti, brez Ijudskih šol pa se danes ne more živeti — to mi bo pač vsakdo priznaval. S tem bi se na kratko in kolikor možno vljudno ozri na neko pripombo sicer tako visoko spoštovanega gospoda prof. Masaryka. ki nikdar ne opušča prilike, da se bi ne zavzemal za zahtevo Italijanov po univerzi... (Klici: V Trstu!), in sicer v Trstu, sicer pa je to vse eno. Že poprej ste čuli iz mojih ust, da brez drugega priznavam opravičenost te zahteve. Ali dotlej, dokler Italijani tam, kjer imajo moč, možnost, da, moralično in zakonito dolžnost v to, ne dajeio nam niti ljudskih šol, dotlŁ.i nimajo Italijani nikake pravice do zahteve po prav.ičnosti, nikake pravice, zahtevati od nas. da bi pomagali na ustano.vljenju italijanske univerze. Saj je prav lepo in pri vseučiliškem profesorju Scimoobsebi umevno, da nastopa za zahtevo po univerzi. Ali prosil bi jaz najvljudneje, da bi gospod profesor Masaryk nastopal z isto vnemo tudi za naše ljudskošolske postulate in da bi klical Italijanom ob vsaki priliki: Kar hočeš, da dado tebi. da. tudi ti nam! Potem bomo zadovoljni. ne bomo ničesar očitali, če se kdo poteza za zahtevo Italijanov po univerzi. (Odobravanje.)