ZNANSTVENI SEMINAR O KODIFIKACIJI RUSINSKEGA JEZIKA
6. in 7. novembra 1992 seje izbrana skupina znanstvenikov, pisajteljev in novinarjev sešla v Bardejovskih Küpeiah na severovzhodnem delu Slovaške in na delovnem seminarju poskušala koordinirati dosedanje napore za oblikovanje standardnega rusinskega knjižnega jezika. Ta seminar ali prvi kongres rusinskega jezika, kot so ga popularno poimenovali, je organizirala Rusińska preporodna družba (Rusyns'ka Obroda) iz Prešova na Slovaškem v sodelovanju s Karpatskim rusinskim raziskovalnim centrom iz ZDA. Udeležence so podprli tudi Švedska akademija iz Stockholma, Liga Rumantscha (retoromanska liga) iz Chura v Švici in Akademija za dialektalne jezike iz Monaka.
Paul Robert Magocsi, Znanstveni seminar o kodifikaciji rusinskega jezika
271
Med drugo svetovno vojno in kasneje pod bremenom sovjetske komunistične nadvlade v vzhodni Evropi je bil rusinski jezik prepovedan v vseh deželah, kjer so živeli Rusini, razen v Jugoslaviji. V sovjetski Ukrajini, Češkoslovaški in na Poljskem so bili Rusini administrativno razglašeni za Ukrajince; vse publikacije in šolstvo so morali biti v ukrajinščini. Vsak poskus rabe rusinščine v publikacijah, šolah ali javnem življenju je bil obsojen za protirevolu-cionarnost. Po političnih spremembah v vzhodni Evropi leta 1989 pa je bilo rusinski jezik spet dovoljeno uporabljati. Odtlej je bilo v rusinščini objavljenih že več knjig, ustanovljeni so bili tudi časopisi in revije v rusinskem jeziku: Besida na Poljskem, Rusyn, Narodny novynky na Slovaškem in Otcyj hram, Podkarpats' ka Rus', Respublyka v Ukrajini. Od leta 1990 obstajajo v rusinščini tudi profesionalno gledališče, radijske in televizijske oddaje na Slovaškem, na Poljskem pa se lemkovska varianta rusinskega jezika poučuje že na osmih šolah.
Vsi ti napori uporabe rusinščine v javnem življenju so se doslej izvajali brez vsakršne knjižne norme. Vendar je do poskusov, da bi normo oblikovali, prihajalo že prej. Leta 1991 je profesor Jurij Panko s Šafarikove univerze v Prešovu za obravnavo objavil komplet pravil (Normy riisyns' kogo pravopysu). Leta 1992 pa je poljska učiteljica jezikov Myroslava Chomjak ob posvetovanju z dr. Henrykom Fontańskim s Šlezijske univerze izdelala delovne zvezke (sondažove vydanja) slovnice za otroke v rusinščini, ki se govori v okolici Lemka (Lemkivs'ka grammatyka dlja dity) in normativno slovnico za knjižno uporabo (Gramatyka lemkivs'kogo jazyka). Na seminarju v Bardejovskih Küpeiah pa sta Ivan Kerča in Vasyl Sočka-Boržavyn predstavila slovnico rusinskega jezika s področja ukrajinskega Podkarpatja {Rusyn skyj jazyk: očerk kompleksno j praktyćnoj gramatyky). Prav vsi ti konkretni napori so napeljali predsednika seminarskega programa, profesorja Paula Roberta Magocsija (Univerza Toronto), da je v svojem otvoritvenem govoru zatrdil, da »so praktične potrebe po objavljanju v rusinščini ter prvi koraki v smeri koordiniranja dela za normiranje jezika dali temu seminarju največjo aktualnost.
Organizacija seminarja je potekala v dveh delih. Prvi del je bil namenjen vsem udeležencem in je obravnaval splošne ter praktične probleme. Profesor Joshua Fishman (Yeshivska univerza in Stanfordska univerza), svetovno znani sociolingvist, je razpravljal o fenomenu »prvih« jezikovnih kongresov, ki so bili organizirani med 1849 in 1984 med osemnajstimi narodnostmi iz Evrope, Afrike, Azije in obeh Amerik. Fishman je poudaril, da uspeh ne izhaja toliko iz vsebine samega kongresa, ampak se navezuje na delo trajnih komisij in drugih teles, ki ga bodo le-ti povzeli v nadaljnjih letih. Profesor Sven Gustavsson (Univerza v Uppsali, Švedska) je podal pregled nastanka knjižnih jezikov pri slovanskih narodih. Poudaril je, da je rusinščina, ki jo govori le 25.000 ljudi v Vojvodini (Bačka), pokrajini nekdanje Jugoslavije, popolnoma razvit knjižni jezik in da bi, implicitno, tudi Rusini v Karpatih lahko razvili svoj knjižni jezik.
Ostali dve predstavitvi prvega dela seminarja sta se ubadali s praktičnimi problemi kodifikacije in izobraževanja manjših narodnosti zahodne Evrope: švicarskih Retoromanov in monaških Monegaskov. Profesor Georges Darms (Univerza v Fribourgu, Švica) je povedal, da je 50.000 Retoromanov imelo kar pet knjižnih variant (vsaka s svojo slovnico in slovarjem), ki so se poučevale skozi dvajseto stoletje, in da je v zadnjih dveh desetletjih nastal nov koiné, imenovan Rumantsch griscliun, in postal edini knjižni standard za vse Retoromane. Profesorica Elaine Mollo (Univerza v Nici) je odkrila, kako ob idealnih pogojih lahko nastane izrazit knjižni jezik za ljudi, ki naseljujejo tako majhen teritorij, kot je neodvisna kneževina Monako (25.000 prebivalcev). Monaški knjižni jezik je nastal šele pred petnajstimi leti in se ga sedaj učijo vsi šolarji Monaka ne glede na svojo narodnostno ozadje (le 20 % prebivalcev Monaka je pravih Monegaskov).
Drugi del seminarja rusinskega jezika je potekal v obliki petih delovnih skupin, deljenih glede na področja, kjer Rusini živijo: Podkarpatje (Ukrajina), okolica Prešova (Slovaška), okolica Lemka (Poljska), severovzhodna Madžarska in Vojvodina (Jugoslavija). Vsaka
posamična delovna skupina je razpravljala o problemih kreiranja knjižnega standarda za določeno regijo. Madžarska sekcija se je odločila, da bo prevzela rusinski standard, ki naj bi se uporabljal na Slovaškem v prešovski regiji. V primeru Vojvodine, kjer knjižni jezik že obstaja, pa se je diskusija osredotočila na problem asimilacije in na to, kako bi vojvodinski Rusini morebiti prevzeli koiné, ki naj bi veljal za vse Rusine.
Vsako sekcijo je vodil znanstvenik jezikoslovec, sodelovalo pa je več lokalnih pisateljev. Med prisotnimi so bili: za Podkarpatje profesor Ivan Pop (Inštitut za karpatske študije, Univerza Užgorod) kot predsednik, Volodymyr Fedynyšynec, Ivan Petrovcij in Vasyl Sočka; za področje Prešova profesor Mihajlo Zarečnak (Univerza v Georgetownu, Washington) kot predsednik, Štefan Bunganič, o. František Krajnak, dr. Jurij Panko, Vasyl Petrovaj, Aleksander Zozuljak; za področje Lemka profesor Wiesław Witkowski (Jagiellońska univerza) kot predsednik, Myroslava Chomjak, Olena Duc-Fajfer, dr. Henryk Fontański in Petro Trohanovski; za Madžarsko profesor Istvân Udvari (predstojnik ukrajinske in rusinske filologije, Pedagoški inštitut Nyîregyhaza) kot predsednik, Gabor Hattinger, Laszló Popovics; in za Vojvodino profesor Sven Gustavsson (Univerza v Uppsali) kot predsednik, Helena Medješi, Ljubomir Medješi, Irina Papuga in Djura Papgargaji.
Na drugi, zaključni dan je vsaka od sekcij poročala o rezultatih svojega posvetovanja. Po diskusiji med člani sta se formirali dve skupini. Delovna komisija za terminologijo in pravopis se je sešla, da bi prediskutirala glavne smernice, ki naj bi veljale za vse variante rusinskega jezika. Predsedniki petih sekcij (profesorji Pop, Zarečnak, Witkowski, Udvari, Gustavsson) so se sestali posebej. Pridružili so se jim še profesor Paul Robert Magocsi, Vasyl Turok (predsednik Rusinske preporodne družbe) in Ljubomir Medješi (predsednik Družbe ruske matke). Skupaj so povzeli končne sklepe seminarja. Profesor Ivan Pop je te sklepe predstavil udeležencem seminarja. Sklepi vključujejo naslednjih dvanajst točk: L Udeleženci seminarja so sklenili, da mora biti rusinščina kodificirana na osnovi govorjenega jezika vsake posamične regije, kjer Rusini živijo (Podkarpatje, okolica Lemka, okolica Prešova, Vojvodina). — 2. Da bi ta cilj dosegli, se udeležencem zdi najpomembnejše a) narediti slovarje s specifično in splošno vsebino in b) objaviti slovnice rusinskega jezika na osnovi izbranega jezikoslovnega gradiva. — 3. Nujno je pripraviti zgodovinsko slovnico rusinskega jezika. — 4. Knjižni jezik posamezne regije naj se formira na osnovi prevladujočega dialekta. — 5. Nastajati morajo literarna dela, ki bodo uporabljala nove leksikalne in gramatične norme. — 6. Nove jezikoslovne norme je treba vpeljati v šolski sistem in javno življenje. — 7. Ustanoviti se mora inštitut za teorijo in prakso jezika. — 8. Proces kodifikacije mora potekati ob ozkem sodelovanju s slavističnimi znanstvenimi inštituti iz vseh dežel. — 9. Grafični sistem (abeceda) za rusinščino je cirilica. — 10. Vsaka regija naj pripravi bibliografijo dosedanjih del v rusinščini. — 11. Koordinacijska komisija za rusinski jezik, ustanovljena na seminarju, se bo periodično sestajala. — 12. Udeleženci seminarja so izrazili prepričanje, da bo kodifikacija rusinskega jezika dolg proces, katerega uspeh bo odvisen od uporabe v vsakdanjem življenju.
Seminar oziroma prvi kogres rusinskega jezika je prenašala lokalna in nacionalna televizija, radio in tisk na Češkoslovaškem in v Jugoslaviji (Vojvodina). Udeleženci seminarja so si tudi ogledali igro v rusinščini, ki sta jo izvajala profesionalno gledališče Aleksander Duhnovyč iz Prešova in narodni ansambel Duklja (PULS), prav tako iz Prešova. Koordinacijska komisija za rusinski jezik, kiji predseduje dr. Jurij Panko, seje dogovorila za svoje prvo srečanje, ki naj bi bilo dva tedna po zaključku seminarja v Prcšovu na Slovaškem.
Paul Roben Magocsi Univerza v Torontu, Kanada
lz angleščine prevedla Mira Hlad/lik