Življenjski krog Slovo v različnih kulturah NELOČL JIVA POVEZANOST GORA S SMRTJO Marta Krejan Čokl Smrt in spopadanje z njo sta v zahodni kulturi v resnici mnogo večja tabuja kot drugod po svetu. Morda se nam zdijo nekateri običaji ob smrti nenavadni, a imajo smisel in so precej bolj logični kot tisti, ki so za nas običajni. V Planinskem vestniku se tokrat se dotikamo običajev, povezanih s smrtjo, v državah in kulturah, znanih kot alpinističnih ciljih, predvsem pa odpiramo vrata v intimne svetove, ki nastanejo ob izgubi nekoga, s katerim smo bili povezani z vrvjo. Z vrvjo, ki predstavlja (tudi) nekaj svetega … Obred ob smrti je eden izmed najstarejših oblik človeških ritualov. Vsak obred ob tem dogodku je zaznamovan s kulturo in vero, ki ji posameznik pripada. Pomemben del za posameznika je pojmo- vanje smrti in tistega, kar naj bi prišlo za njo. Različ- ne kulture in še bolj vere si sklepno fazo človeškega življenja razlagajo vsaka po svoje, kljub vsemu pa imajo nekaj stičnih točk. Obredi ob smrti imajo za skupnost, ki ji je umrli pripadal, močno sociološko in psihološko komponento. Pogreb skupnost pove- zuje, hkrati pa predstavlja njeno simbolno slovo od posameznika. Podobnost med verovanji in obredi ob smrti vsekakor obstaja, čeprav o univerzalnih vzorcih težko govorimo. Ključne stične točke vseh kultur in religij so: pomen smrti in priprava nanjo v času ži- vljenja, obredi ob slovesu od pokojnika in verovanje v obliko življenja po smrti. Azija Budizem. Budisti verjamejo, da se človeška duša re- inkarnira tolikokrat, dokler ne doseže stanja nirvane, popolnega miru in prenehanja cikličnega ponavlja- nja reinkarnacije, torej rojstva, smrti in vnovičnega rojstva. Budisti se na smrt pripravljajo vse življenje in 4 jo razumejo kot fazo pri prehajanju iz enega v drug cikel ali stopnjo reinkarnacije. Zanje je zelo pomemb- no stanje zavesti ob smrti. Bolj je človek ob smrti miren, boljša naj bi bila njegova naslednja stopnja re- inkarnacije. Budizem ima veliko vrst in različic, zato ne preseneča, da poznajo tudi celo vrsto različnih oblik pogrebov. Morda je najbolj zanimiv tako ime- novani zračni pokop  – pokojnikovo telo postavijo na posebne podstavke in pustijo, da njihove ostanke, razen kosti, pojedo mrhovinarji. Ko ostanejo samo še kosti, to pomeni, da je pokojnik prišel v nebesa. Hinduizem. T udi hinduisti verjamejo v reinkarnacijo, vendar poznajo cel panteon različnih bogov in božan- stev, h katerim se posamezniki zatekajo po duhovno pomoč ali jih prosijo za naklonjenost. Stanje, ki naj bi pomenilo izhod iz ciklov reinkarnacije, se imenuje moksha. Hinduisti ob smrti, za katero je najbolje, da nastopi na domu pokojnika, prepevajo in molijo. Po- kojnikova glava mora biti obrnjena proti jugu. Če je le možno, sežgejo truplo v 24 urah, saj verjamejo, da ogenj sprosti duha, ki lahko odide v onstranstvo in se ponovno reinkarnira. Ogenj je sicer simbol Brahme, stvarnika v hinduizmu. Procesija, ki prenaša truplo, se pogosto ustavlja na mestih, ki so bili pokojniku pomembni. Vodja procesije je običajno najstarejši sin pokojnika. Islam. Muslimani verjamejo v obstoj duše tudi po telesni smrti, ki jo sprejemajo kot božjo voljo. Po smrti naj bi umrli v grobovih čakali na sodni dan, na kate- rega naj bi vsak dobil plačilo za tisto, kar je naredil v življenju – dobri naj bi odšli v nebesa, slabi pa v pekel. Muslimani morajo biti pripravljeni na smrt v vsakem trenutku, zato so zanje vsakodnevne molitve zelo po- membne. Umrlega moškega umijejo moški, žensko pa ženske, telo zavijejo v bele rjuhe in ob njem molijo. T elesa umrlega muslimana naj se ne bi dotikal nihče, ki ni musliman. Sežiganje trupel ni dovoljeno. Pokoj- nik mora biti pokopan tako, da je njegova desna stran obrnjena proti Meki. Med pogrebom recitirajo stihe iz svete knjige, Korana. Evropa in Severna Amerika Krščanstvo. Kristjani verjamejo, da jih po smrti čaka življenje v nebesih, vicah ali peklu, odvisno od načina življenja. Po smrti naj bi se kristjan znašel pred oblič- jem Boga, ki mu bo sodil na podlagi njegovih dejanj v času življenja. Umirajoči kristjani lahko od duhov- nika prejmejo zakrament bolniškega maziljenja, ki naj bi pomenil spravo z Bogom in ljudmi na zemlji. Pred pogrebom katolika potekajo vigilije, na katerih žalujoči v molitvi prosijo Boga, naj pokojnika sprejme v nebesa. Krščanski pogreb poteka z mašo, v sklopu katere duhovnik blagoslovi pokojnika in njegove bližnje ter prosi Boga za odpuščanje pokojniko- vih grehov. Trupla zadnje čase praviloma sežgejo, ponekod pa umrle še zmeraj pokopavajo v krstah. Večnost … Foto Gregor Kresal PLANINSKI VESTNIK november 2021 5 Na pogostitev takoj po pogrebu, kakor je navada danes, so bili včasih povabljeni samo nosači, sedmina ali osmina pa je bila sedmi ali osmi dan po pogrebu, ko se je brala tudi črna maša zadušnica. Južna Amerika Krščanstvo v kombinaciji z običaji staroselcev. V  Južni in Srednji Ameriki živi približno štiride- set odstotkov vseh kristjanov. Njihova kultura se je ponekod zmešala s kulturo staroselcev. V Peruju in v Andih imajo na primer popolnoma svoje običaje, po- vezane s smrtjo in žalovanjem. Običajni so krašenje prostora, v katerem pokojnik čaka na pogreb, in pri- našanje darov v obliki hrane, fotografiranje pokojnika v krsti … Na pogrebih so prisotni tudi otroci. Smrt v Južni Ameriki ni tabu in je prisotna v življenju ljudi vse od rojstva. V Južni Ameriki ob smrti in žalovanju večinoma veljajo krščanska pravila, ki pa se razliku- jejo od preostalih krščanskih praks drugod po svetu. Ljudje v Peruju so verjeli – in ponekod še verjamejo – da duša vsakega človeka ponoči med spanjem odleti kot ptica. Če se ne vrne, potem človek umre. Pokoj- nikov navadno ne sežigajo, saj verjamejo, da se lahko duša nekoč vrne vanje, zato je treba telo ohraniti čim bolj nedotaknjeno. Ponekod veljajo običaji, da turiste, torej tudi alpini- ste, ki se ponesrečijo, pokopljejo v skladu z lokalnimi običaji, če prevoz v domovino ni mogoč ali je taka želja svojcev oziroma pokojnika. V Himalaji je tako pokopanih cela vrsta alpinistk in alpinistov – neka- tere pokojne so, če je bilo to mogoče, sežgali, druge so soplezalci pokopali v ledeniških razpokah, tretje v gomilah. Veliko trupel je zaradi tako rekoč nemogo- čega transporta ostalo ob poteh na vrhove osemtiso- čakov in tam zaradi temperature in nizke vsebnosti kisika v zraku mumificirana ostajajo za zmeraj. Posledice, ki jih pustijo tragični dogodki, kot je tudi smrt v gorah, so brez dvoma za marsikoga neznosne. Načinov, kako živeti z njimi, pa je toliko, kolikor je ljudi, ki so neposredno ali posredno povezani s tra- gičnim dogodkom in človekom, ki je izgubil življenje. Nekateri klonejo pod bremenom, nekateri se goram za zmeraj odpovedo, nekaterim pa ravno ta svet predstavlja vez z osebo, s katero so bili nekoč poveza- ni tudi z vrvjo.  m Green boots, Zeleni škornji – ime, ki ga je dobilo telo plezalca, ki je postalo mejnik na glavni severovzhodni grebenski smeri na Mount Everest. Telo uradno ni bilo identificirano, vendar naj bi bil to T sewang Paljor, indijski plezalec, ki je umrl na Everestu leta 1996. Vir Wikipedia Guru, hinduistični duhovni učitelj ali vodja Foto Stipe Božić Molilno kolo Foto Stipe Božić Viri An outline of different cultural beliefs at the time of death. London Mallee, 2011. https://lmrpcc.org.au/admin/wp- content/uploads/2011/07/Customs-Beliefs-Death-Dying.pdf Country navigator, Death and dying: How different cultures view the end. 2. 2. 2021. https://www.countrynavigator.com/blog/death-and-dying- how-different-cultures-view-the-end/ Cake, Klaudia Krystyna: Guide to Death & Dying in Different Cultures All Over the World, 24. 6. 2021. https://www.joincake.com/blog/death-in-different-cultures/ Valerie Aguilar: Latin American death and funeral rituals, 2021. https://www.bellaonline.com/articles/art40851.asp 6