Inovativno ucno okolje z vidika celostne vzgoje
Tadej Rifel
Zavod sv. Stanislava
(Čeprav je koncept celostne vzgoje lahko zelo splošen in neoprijemljiv, ga v prispevku zagovarjamo kot preplet telesne, duševne in duhovne dimenzije Človeka. To za vzgojo predstavlja nenehen izziv, in sicer da v mladem Človeku ne vidimo izključeno le ene ali morda dveh dimenzij ter da šolska uspešnost vedno izhaja iz (človekove sreče in zadovoljstva, ne pa nasprotno. V ta namen katoliške šole v Sloveniji ustvarjajo prostor, kjer učenci in dijaki uresničujejo svoje talente na številnih ravneh ter so uspešni na strokovnih, športnih, kulturnih in umetniških podrocjih. Poleg tega kažejo visoko raven empatije in odprtosti za religiozna vprašanja. Kljucno vlogo pri tem igrajo vzgojitelji in ucitelji, ki na številnih podrocjih ne nastopajo vec samo v vlogi klasicne pedagoške avtoritete, temvec tudi kot spodbujevalci in mentorji ucencem in dijakom pri doseganju celostno zastavljenih ciljev. V prispevku bomo predstavili konkretne primere celostne vzgoje in izpostavili njene prednosti.
Ključne besede: celostna vzgoja, katoliška šola, uresnicevanje talentov, pedagoška praksa, uspešnost
Kdor ni dedic, ne more biti pionir.
Abraham Joshua Heschel
Uvod
V zadnjem casu zopet stopa v ospredje vprašanje o celostnem pristopu v vzgoji in izobraževanju. Pedagoška znanost pri spopadanju z izzivi sodobnosti opozarja na pomen t.i. holisticne oziroma celostne pedagogike (Ricci in Pritscher 2015). Pri tem igra pomembno vlogo tudi vse bolj globalna perspektiva, ki vkljucuje izkušnje tako Zahoda kot Vzhoda. Temi so posvecene aktualne konference (Tang in Logonnathan 2015), celo v Sloveniji smo imeli pred casom eno izmed njih (Ošlaj in Pavliha 2014). Hkrati gre pri celostnosti za vprašanje, ki zaposluje tudi druge znanstvene veje že nekaj zadnjih stoletij: kako doseci cim bolj celostno spoznanje (Goodwin in Lynn 2014). V pedagoški praksi pa prakticno od kla-sicnega dela o vzgoji Emile (Rousseau 1979) v središce postavljajo otroka in njegov znacaj. To se kaže tudi v poskusih, da bi to tradi-
VODENJE 2|2016: 35-49
| Tadej Rifel
cijo danes znali na novo odkriti (Doddington in Hilton 2007). Znotraj tega polja obstajajo pristopi, ki poudarjajo pomen duhovne vzgoje; ta je danes v mnogih šolskih sistemih zapostavljena, saj sta v ospredju učinkovitost in uspešnost (Miller idr. 2005). V vse te različne in med seboj hkrati prepletene kontekste celostnosti umeščamo tudi sam koncept celostne vzgoje. Pristopov k tematiki je veliko in zato je težko podati enoznacno definicijo. Urednika zbornika (Jarvis in Parker 2005, xiv), v katerem so se v poskusu odgovora na kompleksnost tematike združili avtorji s številnih po-drocij, poudarjata, da je zelo težko opredeliti izkušnjo ucenja, ce jo še vedno povezujemo zgolj s formalnimi, ne pa tudi z vsemi neformalnimi oblikami. Vzgoja in izobraževanje sta del vsakdanjega življenja, ki je torej osnova za razmislek o tem, kakšna je cim bolj oprijemljiva definicija celostne vzgoje.
Celostna vzgoja in katoliško šolstvo
Celostna vzgoja ni moderen koncept, temvec ga lahko najdemo že v mnogih starejših zgodovinskih obdobjih. Eno najbolj znanih iz-rocil je zagotovo starogrška vzgoja oziroma paideia. Zgodovinarji pedagoške, pa tudi nasploh kulturne in filozofske tradicije so se že veckrat ukvarjali z njo (Jaeger 2014; Marrou 2015). V središcu paideie, te osrednje poteze grške omikanosti, je povsem enak poudarek namenjen preseganju institucionalne pogojenosti cloveške vzgoje in izobraževanja. Klasicne šole so zunanji izraz širšega kulturnega dogajanja. Obenem pa je ravno grška paideia postavila temelje za bodocnost, ko je bila pozorna tudi na vpliv konkretnih ucnih predmetov (Jaeger 2014, 84). Ta model je pozneje v zgodovini v celoti prevzelo kršcanstvo, ki je bilo vodilni nosilec izobraževanja do novega veka. Moderni koncepti so iz tega izrocila naposled izbrali najboljše, cesar dedici smo še danes. Ker pa kultura ni samo duhovno, temvec v današnjem casu predvsem materialno pogojen fenomen, se v sodobnosti to kaže tudi na podrocju vzgoje, ki je dalec od nekdanje središcne vloge v clovekovem življenju. Ne glede na to danes v dolocenih ucnih okoljih verjamejo, da je ta ideal še vedno dosegljiv.
Eno takih okolij predstavlja katoliško šolstvo. Spet ne moremo dolociti enotnega konceptualnega ozadja, a vendarle kaže katoliško šolstvo, tako kot sodobno laicno šolstvo, dolocene skupne lastnosti. Pedagoško poslanstvo katoliških šol je v prepletenosti izrocila in kulture. »V samem jedru katoliške vzgoje in izobraževanja je skrita naša kršcanska duhovna dedišcina, ki nenehno vstopa v
36
Inovativno učno okolje z vidika celostne vzgoje
dialog s kulturno dediščino ter odkritji znanosti. Katoliške šole in univerze so vzgojno-izobraževalne skupnosti, kjer učenje pridobiva svoje razsežnosti v harmoniji in povezovanju raziskovalnega dela, mišljenja in življenjske izkušnje.« (Weilguny in Rifel 2014, 67) Zato katoliške šole v svojem osnovnem poslanstvu poudarjajo naslednje vrednote (str. 67-68):
•	spoštovanje osebnega dostojanstva in enkratnosti (izobraževanje ne sme biti množičen proces, v katerem je človeško bitje zvedeno na številko in s tem podvrženo manipulaciji);
•	ustvarjanje številnih priložnosti, v katerih mladi rastejo ter razvijajo svoje talente in potenciale;
•	uravnotežen poudarek na kognitivnih, afektivnih, družbenih, strokovnih in duhovnih vidikih;
•	opogumljanje vsakega učenca k razvijanju talentov v duhu sodelovanja in solidarnosti;
•	spodbujanje raziskovalnega dela, ki je predano iskanju resnice, pri čemer se je treba zavedati, da ima človeško znanje tudi omejitve, ter ohraniti veliko odprtosti duha in srca;
•	spoštovanje idej, odprtost za dialog, zmožnost sporazumevanja in opravljanja dela v duhu svobode in skrbi za sočloveka.
Pri teh poudarkih gre v veliki meri za izraz medsebojne povezanosti različnih vidikov človekove osebnosti. Katoliška šola predstavlja prostor uresničevanja te vizije. Treba pa je poudariti, da je celostna vzgoja privilegij šolstva kot takega. K temu nas vodi tudi bogata slovenska pedagoška tradicija in v nadaljevanju se ji bomo podrobneje posvetili. Pri tem bo že šlo za navezavo z našo osrednjo temo povezanosti med inovativnostjo in celostnostjo.
Maksima clovek
Celostno vzgojo bi lahko opredelili kot nenehno skrb za različne dimenzije človekovega bitja: telesnega, duševnega in duhovnega. V delu slovenskega pedagoga Franca Pedička (1922-2008) se v ozadju pedagoške teorije in prakse pojavlja globoka antropološka misel. Kot maksimo v središče postavlja človeka. Samo pedagoško ukvarjanje pa vidi v dvojnosti prepleta med znanjem in vrednotami. V prispevku z naslovom »Vzgoja kot družbena funkcija«1 izleta 1971 Pedičekpravi, »dazdajšnjaznanstveno-tehnična
1 Pedičkova dela bomo citirali po izboru iz njegovih del, ki so izšla pod naslovom Franc Pedicek: slovenski pedagog (Šinkovec 2013).
37
| Tadej Rifel
revolucija ali tretja industrijska revolucija prinaša kup zanimivih inovativnih pojavnosti, ki zelo spreminjevalno vplivajo na teorijo in prakso današnje paideie, torej vzgoje v najširšem pomenu besede« (Šinkovec 2013, 18). V nadaljevanju izpostavi vprašanje, kakšno paideio zahteva takratna, in v mnogocem še danes veljavna, znanstveno-tehnicna revolucija, da bi, kot se izrazi, ohranila svojo in človekovo zgodovinskost. Z drugimi besedami, kakšen naj bo odziv šolskega okolja na inovacije. Potem ko nekaj pozornosti nameni odnosu med družbo in vzgojo, to dvojico dopolni še z odnosom do cloveka, ki je za razumevanje bistva vzgoje klju-cen. »Družba postavlja vzgoji le okvire ali vnanje okolišcine. A re-snicna vzgoja alipaideia se razvija vselej in samo le na crti clovek-clovek.« (Šinkovec 2013, 23) Nosilec in uresnicevalec vzgoje je clo-vek. Vzgoja je torej najprej naloga cloveka in šele nato družbe.
V zborniku Pedagogika danes iz leta 1992 Pedicek zopet razmišlja o pedagoški antropologiji (Šinkovec 2013, 56-60). Ta veda se ne ukvarja s tistim, kar je v otroku individualnega, temvec s tem, kar je obcega, splošnega, cloveškega. Z drugimi besedami, ukvarja se s clovekom v otroku ter z njegovim bistvom in ne obratno. To ima dolocene poteze, ki ga locijo od bistva drugih živih bitij. Pedicek najprej omeni duhovnost, nato razumskost in ustvarjalnost. Zanimiv vidik pri tem, ki ga lahko s pridom uporabimo za pricujoci razmislek o medsebojnem prepletu celostnosti in inova-tivnosti, je razlikovanje med delom in ustvarjalnostjo. Za Pedicka je prvo proizvajanje necesa iz realnega, ustvarjalnost pa je nekakšna creatio ex nihilo. Kot poseben moment omenja cloveško igro ali igrivost, ki ni vezana na nobeno uporabljivost ali koristnost. Nadalje pa kot bistvene lastnosti cloveka našteje še sporocilnost, sprejemalnost, družljivost, težnjo po svobodi in na koncu še moralnost. »V pedagoškem obravnavanju in oblikovalnem razvijanju ter uresnicevanju vseh teh potez je prav vsa snov pedagoške antropologije.« (Šinkovec 2013, 58) Kaj pa lahko zdaj pedagogika kot samostojna veda po drugi strani ponudi antropologiji? V antropologijo pedagogika prinaša opozorilo na še eno bistveno potezo cloveka, to je njegova vzgojevalnost. Preden se clovek sploh prvikrat zares zave, da je sam predmet vzgoje, že vzgaja druge, kaj in kako naj storijo ali celo kaj je prav in kaj narobe.
O odnosu med šolo in vzgojo Pedicek obširno razpravlja v knjigi Edukacija danes iz leta 1994 (Šinkovec 2013, 60-66). Najprej izrazi ostro nasprotovanje tezi, da šola ni prostor za vzgojno dejavnost. Vzgojno poslanstvo je po njegovem mnenju, prav nasprotno, osrednja naloga šole. Hkrati pa opozori, da to ne pomeni previ-
38
Inovativno učno okolje z vidika celostne vzgoje
dnosti pri določanju tega odnosa med šolo in vzgojo, kadar bi šlo za razmere skrajne ideologizacije. Pediček je eden tistih redkih avtorjev, ki v izobraževanju in vzgoji vidijo edinost in celostnost. Preprosto ni dovolj, da šola otroka samo poduči o človeški stvarnosti, ne da pa mu vrednostnih postavk intelektualnosti, umetnosti, kulture, odnosov, etike. Po Pedičkovem mnenju je velik problem nastal zato, ker vzgoja v razvoju nenehno čaplja za izobraževanjem. Vzgoja se je s tem po njegovem mnenju krčila in izvotlila, kar pomeni, da se je razdelila na posamezne poudarke, namesto da bi se ti med seboj bogatili in razvijali. Tako imamo danes državljansko vzgojo, politično vzgojo, religiozno vzgojo, svobodnjaško vzgojo ipd. Drugi, veliko bolj praktičen poudarek, ki ga najdemo v isti knjigi, pa se dotika vprašanja šolskega svetovalnega dela. Odlomek je za nas zanimiv, ker spregovori o inovačijah pri pouku. Naloga šolskega svetovalnega dela je, tako Pediček, preprečevanje nekritičnega navdušenja za inovačije, po drugi strani pa tudi enako spornega odpora do njih. Gre za preventivo pred pojavom, ki ga Pediček imenuje inovačijska gluhota in je med učitelji pre-čej pogost. Odločilen korak pri uvajanju novosti je, da jih očenimo s kritično analizo, nato pa pred samo uveljavitvijo še pedagoško-psihološko utemeljimo in predstavimo učiteljem kot neposrednim izvajalčem novih pristopov. Pri tem šolsko svetovalno delo za učitelje uporablja isto načelo, kot ga sami za učenče, in sičer načelo individualizačije. Ta velja tudi za same inovačije. Učitelji tako niso kar prepuščeni vdoru vseh inovačij v šolski prostor, obenem pa inovačije niso prepuščene morebitni učiteljevi neusposobljenosti zanje. Cilj je, da bi sičer različne inovačije uporabljalo kar največ učiteljev. Ce pa inovačije v šolski prostor vstopajo nekritično in učiteljev niti ne uvedemo v njihove spečifike, pridemo do hudih odtujitev v pedagoški zavesti in praksi. Ne smemo namreč pozabiti, da je pogosto največja inovačija za šolo kar učitelj sam, ne pa neka sodobna tehnologija, ki mu je lahko zelo tuja. Zato Pediček opozarja na zgrešenost vrednotenja učiteljev zgolj na podlagi tega, kakšen odnos imajo do novosti v pouku. Navdušenje nad inovačijami je lahko prav tako sporna kot učiteljeva togost in vztrajanje pri starih metodah in načinih dela. Lahko gre namreč za beg od vztrajnega in sistematičnega ter odgovornega pedagoškega dela, ugotavlja Pediček. Ključna ugotovitev za nas pa je naslednja: »Toda kakor povsod tako tudi pri vzgoji in izobraževanju postane novo boljše le takrat, kadar zna pobrati vse dobro iz starega. In to velja tudi za današnje edukačijske inovačije.« (Šinkoveč 2013, 64) S tem smo se znašli pri osrednjem po-
39
| Tadej Rifel
udarku pričujo čega prispevka, ki smo ga izpostavili že v motu na za četku.
Prepletenost pojmov
Preden se lotimo predstavitve pedagoških praks na konkretnem primeru dveh šol, je treba razumeti ključne pojme iz naslova: ino-vativnost, celostnost, učno okolje in vzgoja. Ob kon cu bomo lahko ugotovili ve C podobnosti med njimi, kot bi se nam lahko zdelo na prvi pogled.
Inovativnost pomeni vnašanje novosti v prostor in čas. Lepša slovenska beseda bi bila prenovitev oziroma prenavljanje. Razumemo jo kot dinamičen pro ces spreminjanja ustaljenih navad in prepričanj. Vse novosti niso nujno dobre (novotarija), so pa zato mnoge potrebne. To posebej velja za podro čje šolstva. Slovar slovenskega knjižnega jezika (1994) celo izpostavi izraz šolska novotarija, in sicer ravno v kontekstu nepotrebnih novosti v šolah. Ino-vativna šola po eni strani sledi novim potrebam časa, po drugi pa sama iz sebi lastne prakse izumlja novosti. Primer prvega je digitalizacija klasičnega dnevnika, primer drugega pa npr. ustvarjalne delavnice na šoli. Inovativnost torej ni nujno povezana samo z nečim popolnoma drugačnim, temveč gre lahko tudi za že ustaljene prakse v novem kontekstu in obratno. Predmet podjetništvo je že dalj časa prisoten v poklicnih šolah, ni pa del programa na gimnazijah. Te praktično izvedbo tega »predmeta« obenem prilagodijo v sebi lastnem kontekstu. Vse to je inovacija. Lahko bi zaključili, da inovativna šola pri iskanju inovacij uporablja metodo celote. Sprašuje se, ali je določena novost dobra za njen lastni kontekst ali pa je samo moderna. Nato pa išče tudi možnosti, kje bi sama lahko ponudila določeno prenovitev šolstva. Gre torej za celoto obojega: preverjanje sodobnih razvojnih smernic in iskanje lastnih potencialov.
Celostnost nadalje razumemo kot izraz upoštevanja različnih vidikov v neki zgodbi. Gre za enotnost mnogoterega. Vsak del je pomemben, čeprav celota ni samo skupek ali vsota delov. Gre za nekaj več. Tudi dan, ki je sestavljen iz številnih posameznih trenutkov, ne more biti samo njihova vsota. Brez trenutkov dneva sicer ni, a dan je še vse tisto, kar te trenutke presega oziroma česar ti trenutki kot posamezni deli, speti v celoto, ne morejo pokazati. Na področju šolstva bi to pomenilo, da šola ni samo skupek učnih ur in vsota poučevanih predmetov. Tudi če ji dodamo še vsa neformalna druženja, ki se zgodijo med odmori, na izletih in ob
40
Inovativno učno okolje z vidika celostne vzgoje
drugih šolskih in obšolskih dejavnostih, je ne bi mogli zaobjeti v celoto. Najbrž je treba celostnost šole iskati v njenih učencih. Ti pa so vsak zase poseben in raznolik svet. Šola ponuja prostor celostnosti, ce dopušca, da ucenci to ostajajo še naprej oziroma v mnogocem to šele postajajo.
Ucno okolje je glede na doslej povedano inovativno takrat, ko mu uspe krmariti med skrajnostjo pretirane modernizacije, ki gre na škodo samega ucnega procesa, in vztrajanja pri statusu quo, pri cemer se šola noce prilagoditi potrebam casa oziroma nanje ustrezno odgovoriti. Z drugimi besedami, inovativnost okolja kot takega lahko vpliva tudi na posebnosti ucnega okolja. Hkrati pa ucno okolje vraca ustrezne spodbude za inovativnost v splošno okolje. Kako je to mogoce? Poucevanje ali širše receno izobraževanje je v svojem bistvu inovativno delo. V vsakdanji pedagoški praksi sicer ne ustvarjamo novosti na nacin, kot to pocneta znanost in tehnika, a vendar je sam proces izobraževanja tak, da morata biti tako ucitelj kot ucenec pri svojih pristopih v procesih poucevanja in ucenja zelo inovativna. Morda bo še bolj jasno, ce inovacijo povežemo z besedo invencija oziroma odkritje. Pri pouku filozofije za otroke, ki ga izvajamo z ucenci, pri eni izmed tem skupaj odkrivamo pomensko razliko med besedama odkritje in iznajdba. Ta je za razliko od odkritja popolna novost, ki je prej še ni bilo, in to je naloga znanosti in tehnike. Odkritje pa samo pokaže na že ocitno danost, kot npr. v primeru odkritja Amerike. Ucno okolje torej ne ustvarja novosti na nacin iznajdbe, temvec na nacin odkritja. To je njegova inovacija, odkrivati tisto, kar je že bilo nekoc ustvarjeno, in to razvijati v primernem okolju.
Vzgoja je še zadnji pojem, ki ga moramo osvetliti. Primerno ucno okolje nujno potrebuje vzgojni vidik. Tega zdaj povezujemo s celostno vizijo. Samo deloma drži, da je ucno okolje samo po sebi inovativno. To šele postaja prek udeleženih, torej učencev in učiteljev. Oni so resnicni nosilci inovacij. Šele izhajajoc iz ucencevih talentov in sposobnosti ter iz uciteljevih izkušenj in spodbud se ustvarjajo pogoji za prenavljanje. Pri tem pa je nujno, da se ucenec v okolju pocuti sprejetega in svobodnega za ustvarjanje. Uci-teljeva glavna naloga je, da ucence spodbuja, motivira in ustrezno podpira. Vsak clovek ima namrec v sebi poleg razlicnih talentov tudi sposobnost za razvoj osebnosti. Vzgoja je humus, da ta razvoj lahko kar najbolje poteka. Nihce se ne more vzgojiti sam, ampak gre vedno za ucenje z zgledom oziroma iz zgleda. Tudi v tem primeru gre za neke vrste odkrivanje, in sicer lastnega poslanstva, preko tega pa že za njegovo delno in postopoma vse bolj celostno
41
| Tadej Rifel
Učno okolje
(zunanja)
INOVATIVNOST
(notranja)
CELOSTNOST
(odkrivanje poslanstva)
Vzgoja
slika 1 Preplet inovativnosti učnega okolja in celostnosti vzgoje v šoli
uresničevanje. Vzgoja doseže namen, če iz določenega šolskega okolja ne pridejo samo odlični strokovnjaki, temveč tudi ljudje z določenimi vrednotami za življenje.
Ce inovativnost v sebi napotuje na celostni pristop, pa nasprotno velja, da tudi celostna vzgoja temelji na odkrivanju potencialov in s tem na udejanjanju inovativnosti. Oba vidika sta torej odločilno prepletena. To medsebojno soodvisnost prikazuje slika 1, ki jo bomo v nadaljevanju še konkretneje predstavili.
Konkretni primeri iz pedagoške prakse
Na Škofijski klasični gimnaziji (škg) v Ljubljani, ki je ena izmed štirih katoliških gimnazij v Sloveniji, lahko opazimo številne primere pedagoških pristopov, ki po eni strani odstopajo od klasičnega pouka v razredu in hkrati v ospredje postavljajo načeli inovativnosti in čelostnosti, kot smo ju opredelili. Inovativnost in ustvarjalnost sta eno izmed desetih vzgojnih načel škg, ki je opredeljeno v njenem vzgojnem načrtu: »V skladu s talenti se vsak učeneč razvija na svoj način in v svojem tempu. Zato ustvarjamo pogoje za prepoznavanje izvirnosti in uresničevanje posebnosti vsakega posameznika. Z načinom poučevanja in številnimi obšolskimi dejavnostmi spodbujamo inovativnost in ustvarjalnost. Učenču dajemo povratne informačije o napredku pri pouku in pri obšolskih dejavnostih. Pri učenčih in učiteljih so zaželene drugačne, neusta-ljene poti razmišljanja in delovanja, saj omogočajo izražanje in razvoj njihovih potenčialov ter prinašajo svežino v učni pročes. S tem krepimo samozavest in pogum za izviren pristop k izzivom v nadaljnjem življenju.« (Škofijska klasična gimnazija 20i5b, 15)
42
Inovativno učno okolje z vidika celostne vzgoje
Skupaj s preostalimi naceli bi lahko izpostavili še vrednote škg, ki so: skupnost, vera, ustvarjalno znanje, osebnostna rast in odgovornost. Ključna pri vrednotah je lastna izkušnja dijakov, ki jo prejemajo v okolju celostnega vzgajanja in izobraževanja. Poglejmo si zdaj, kako se to kaže v pedagoški praksi.
V okviru obveznih izbirnih vsebin (oiv) vsak letnik nekaj strnjenih dnina leto posveti določenemu projektu, pri katerem gre za poudarjanje tako krščanskega izročila kot sodobne kulture, kar je, kot smo že omenili, značilno za katoliško šolo. Tako dijaki prvega letnika spoznavajo antično kulturo, kije temelj evropske tradičije, na tako imenovanih Antičnih dnevih. Pri tem ne samo poglobijo svoje znanje o preteklosti, temveč se z njo tudi povsem konkretno srečajo prek ustvarjalnih delavnič, med katerimi so npr. antične jedi, sestavljanje mozaika, stenska poslikava, poslikava posodja, izdelava makete antične hiše, gradnja oboka nad vrati, retorika, sokratska debata, borilni športi, izdelava oblek in nakita, izdelava bojne oprave, izdelava doprsnega kipa, antična glasba. Vsako leto imajo Antični dnevi poseben tematski poudarek. Leta 2014, ko smo v Sloveniji praznovali uradno 2000-letničo Emone, je bila v ospredju ta antična naselbina na slovenskih tleh. Poleg delavnič smo tisto leto v sodelovanju z znanstveno ustanovo organizirali strokovno predavanje, dijaki pa so si ogledali tudi dramsko predstavo Male dionizije v Emoni in poskusili emonsko pojedino (Saje 2014). Pri projektu sodelujejo tudi nekdanji dijaki, ki s svojimi izkušnjami skrbijo za izvedbo delavnič. V drugem letniku za dijake v okviru oiv organiziramo tako imenovani Sočialni praktikum. V vzgojnem načrtu je opredeljen takole: »Vsak si izbere eno izmed sočialnih ustanov, kjer opravlja dvodnevno praktično delo in sodeluje pri njihovih vsakdanjih opravilih. Pred začetkom praktičnega dela v izbrani ustanovi se dijaki z njo seznanijo skozi delavniče, ki jih organiziramo na šoli. Za marsikoga je sočialni praktikum prvi stik z nekom, kije bolan, se težje uči, slabo vidi ali je kako drugače prikrajšan. Ob tem se dijakom odpre popolnoma drugačen pogled na svet, ki jih obkroža. S sočialnim praktikumom želimo pri dijakih spodbujati empatijo in skrb za šibkejše, pa tudi odgovornost ter spoznanje, da nas različnost bogati.« (Škofijska klasična gimnazija 20i5b, 31) Dijaki tretjega letnika se v projektu Državljanska kultura srečajo z aktivnim državljanstvom. V okviru dvodnevnega programa med drugim obiščejo Državni zbor in predstavništvo Evropskega parlamenta v Ljubljani. Poudarek je bolj na oza-veščanju kot na sami praksi, a glede na pomanjkanje teh vsebin pri rednem pouku je tak projekt za šolo velika obogatitev. V če-
43
| Tadej Rifel
trtem letniku pa za dijake organiziramo dvodnevni tecaj retorike, na katerem se naučijo osnov te veščine in se tudi sami preizkusijo v sestavi in izvedbi koherentnega govora. Pri tem še posebej spodbujamo inovativnost in ustvarjalnost pri izbiri teme in pri samem nastopu. Najbolje ocenjeni govorci ob koncu programa nastopijo pred obcinstvom celotne generacije maturantov.
Med umetniško-kulturnimi dejavnostmi na škg zagotovo izstopajo pevski zbori. V zadnjem casu je na šoli aktivnih pet zborov. Poleg njih so na šoli tudi razredni zbori; ti se vsako leto predstavijo na razrednem pevskem festivalu, ki ima tekmovalni znacaj. Ce je sodelovanje v vecjih zborih odlicna spodbuda dijakom za odkrivanje lepote, plemenitosti in odlicnosti, ki jih izkušamo pri petju, pa pevski festival za razredno skupnost pomeni priložnost za razvoj inovativnosti in ustvarjalnosti, pri cemer se pokažejo številni, tudi zunajšolski talenti in uspehi dijakov, hkrati pa se gradi skupnost med sošolci in sošolkami (Škofijska klasicna gimnazija 20i5b, 42). Že vec let na šoli poteka tudi dramski festival, na katerem se inovativnost in ustvarjalnost udeležencev spet lahko pokažeta v vsem sijaju.
Prav posebno poglavje v inovativnih pristopih predstavljajo projektne naloge za dijake drugega in tretjega letnika. Mlajši jo pripravljajo individualno, starejši pa se združujejo v manjše ali vecje skupine. Cilj je, da »[...] dijakom omogocimo, da se razvijajo na podrocju, ki jih zanima in morda ni tipicno šolsko. Tako se lahko preizkusijo v organizaciji dogodkov, prevajanju, pisanju, risanju, petju, izdelavi konkretnih izdelkov, šivanju ... Na takšen nacin oblikujemo njihovo celostno osebnost, z interdisciplinarnim pristopom osmišljamo pridobljeno znanje ter dijake spodbujamo k odgovornosti. Skozi odnos z mentorjem spodbujamo zaupanje in dialog.« (Škofijska klasicna gimnazija 20i5b, 30) Taka izkušnja je zagotovo dobrodošla popotnica za življenje.
Izpostaviti velja še bogato ponudbo interesnih dejavnosti, ki ucni prostor na vsaki šoli bogatijo z raznovrstnimi vsebinami. V zadnjem casu posebno pozornost namenjamo financni pismenosti, ki je ena izmed osrednjih sodobnih kompetenc. Na škg v ta namen izvajamo krožek Mladi in denar, ki smo ga letos nadgradili še z udeležbo na tekmovanju Generacija €uro. To je od dijakov zahtevalo veliko inovativnosti pri spopadanju z zadanim izzivom. Med ponudbo škg pa najdemo še krožke Kultura pitja in osnove bontona, Podjetništvo, Prva pomoc, Oblikovanje itd. Ker je šola trenutno vpeta v mednarodne projekte v okviru programa Era-smus+, si dijaki lahko razširjajo obzorja in nabirajo nove izkuš-
44
Inovativno učno okolje z vidika celostne vzgoje
nje na izmenjavah s šolami iz tujine. Tako prihaja do izmenjave med inovativnimi ucnimi okolji v različnih državah. Vsak projekt pa zaradi specifičnosti od dijakov zopet zahteva veliko ustvarjalnosti in predvsem poguma za soočanje s konkretnimi nalogami. Tako v okviru podjetniškega krožka sodelujejo z dijaki iz tujine in Slovenije, in sicer se enkrat letno srečajo na tako imenovanem Inovacijskem taboru. Hkrati se vzpostavi sodelovanje z zunanjo organizacijo ali podjetjem, ki dijakom postavi dolocen izziv, s katerim se morajo spopasti, tako da v manjših skupinah pripravljajo svoje rešitve. Najboljša ekipa dobi posebno nagrado za zmago na izzivu (Škofijska klasicna gimnazija 20i5a, 41). Ker dejavnost poteka v angleškem jeziku, je skupaj z drugimi vešcinami, ki jih razvijajo dijaki, kot celota odlicen primer vsakdanje prakse, ki številne mlade v današnji družbi caka v prihodnosti (Škofijska klasicna gimnazija 20i5b, 41).
Na Osnovni šoli Alojzija Šuštarja, ki deluje poleg Škofijske kla-sicne gimnazije v sklopu Zavoda sv. Stanislava v Ljubljani, ino-vativnost in ustvarjalnost ucencev prav tako predstavlja osrednji pedagoški poudarek, saj so si izbrali slogan Šola tisočerih talentov. Okolje, v katerem še posebej prihaja do izraza inovativna in hkrati celostna pedagogika, je zagotovo ucilnica v naravi. Šola se je pri tem projektu povezala z Zavodom za šolstvo, sodeluje pa tudi v mednarodni izmenjavi s šolama iz Norveške in Anglije, kjer je praksa ucenja v naravi veliko bolj razvita (Osnovna šola Alojzija Šuštarja 2013). Na podlagi pridobljenega znanja in lastne izkušnje se je pokazalo, da ucilnica v naravi pomeni velik prispevek k otrokovemu obcutku za okoljevarstvo, družbeno odgovorno delovanje ob spodbujanju celovitega razvoja njegove lastne osebnosti (Šetina20i3, 180). V ucilnici v naravi se tako odvijajo naravoslovni dnevi ter ob lepem vremenu vecina dejavnosti v oddelku podaljšanega bivanja. Zelo slikovit je naslednji opis: »Ob petkih otroci do cetrtega razreda nimajo domacih nalog, po kosilu zato vecino casa preživijo v ucilnici v naravi [...], kjer popoldne mine v obliki proste igre ali dolocenega projekta, ki ga posamezen razred izvaja. Zgodilo se je že, da so si kosilo ali popoldansko malico ucenke in ucenci pripravili in zaužili kar v ucilnici v naravi, ob kurišcu [...].« (Šetina 2013, 182)
Na kratko predstavljeno pedagoško prakso bomo prikazali še v preglednici 1. V njej so posamezne pedagoške dejavnosti opredeljene glede na podrocja iz navedene štiridelne sheme (ucno okolje, vzgoja, celostnost in inovativnost). V ospredju je vprašanje, katera podrocja pri dijaku oziroma ucencu posamezna dejavnost spod-
45
Tadej Rifel
preglednica 1 Pregled konkretnih primerov pedagoške prakse z vidika štirih elementov
Pedagoške dejavnosti	Učno okolje	Vzgoja	Celostnost	Inovativnost
Antični dnevi	Ustvarjalne delavniče	Temelji evropske kulture	Spoznavanje prostora in časa od blizu	Sodelovanje s poznavalči iz teorije in prakse
Sočialni praktikum	Praksa (obisk sočialnih ustanov)	Empatija, skrb za šibkejše	Izkušnja s humanitarnim delom	Razvijanje sočialne inteligenče
Državljanska kultura	Delo na terenu (obisk državnih ustanov)	Aktivno državljanstvo	Objektivni in kritični razmislek	Spodbujanje medpredmetnega povezovanja
Retorika	Delavniča	Javno nastopanje	Teoretične in praktične osnove	Omogočanje nastopa pred številčnejšim občinstvom
Pevski zbori	Krožek (vaje)	Lepota umetnosti, plemenitost in odličnost	Izkušnja skupnosti	Razvijanje talentov
Projektne naloge	Projektno delo	Odgovornost	Ustvarjanje pročesa od ideje do realizačije	Razvijanje samostojnega in sodelovalnega učenja
Podjetništvo in finančna pismenost	Krožek (priprava na tekmovanje)	Podjetnost, družbena odgovornost	Krepitev motivačije za delo	Aktualnost pridobljenega znanja
Učilniča v naravi	Učilniča v naravi	Okoljevarstvo, družbena odgovornost	Izkušnja bivanja v okolju	Udejanjanje pouka v naravi
buja. Iz tega so lepo vidni ključni vidiki vseh na kratko opisanih dejavnosti: izkustveno učenje, graditev skupnosti, motiviranost dijakov oziroma učencev ter spodbujanje ustvarjalnosti in inovativ-nosti. Tako se je potrdilo, da izkušnja inovativnega učnega okolja podpira celostno vzgojo in obratno.
Cilji celostne vzgoje in vprašanje uspešnosti
Učno okolje, v katerem otroka hkrati vzgajamo v celovito osebnost, ne more preprosto pristati na zunanje vidike svoje uspešnosti. Ceprav je ta velikokrat zelo dobro vidna predvsem v dosežkih učencev oziroma dijakov, pa sta poleg tega močno izpostavljeni socialna in duhovna dimenzija otrokovega razvoja. Nekakšen okvir tega dogajanja bi lahko opredelili s štirimi čilji, h katerim stremi čelostna vzgoja. Prvi izmed njih je opredeljen kot pristen stik s samim seboj, pri čemer si posameznik skozi pročese izobraževanja in razvoja kot čilj zada iskanje svoje lastne identitete. Takrat ko 46
Inovativno učno okolje z vidika celostne vzgoje
Pristen stik s samim seboj
I
Življenjskost - Celostna vzgoja -Ustvarjalnost
Izkušnja skupnosti
slika 2 Cilji celostne vzgoje
jo zares najde, naj bi bila taka oseba zares zmožna samostojnosti in lahko poleti s ploščadi znanja in izkušenj, Ce se izrazimo metaforično. Da pa ta proces odkrivanja ne bi potekal v osamitvi, je ključno, da je okolje zanj ugodno in spodbudno. Zato je drugi cilj izkušnja skupnosti, ki hkrati predstavlja eno izmed osrednjih vrednot katoliške šole. Lahko bi rekli, da gre za temelj oziroma tla. Iskanje lastne identitete je medsebojno soodvisno z iskanjem skupnega poslanstva. Medsebojni preplet med njima ustvarja priložnosti za spreminjanje tako pri posamezniku kot pri skupnosti. Preostala dva cilja sta kot nekakšna stebra, na katerih lahko ucenec dobi ustrezno podporo, ki mu služi v življenju. Najprej je tu vseskozi omenjana ustvarjalnost, ki bi morala biti v današnjih šolah in drugih izobraževalnih in vzgojnih ustanovah vse bolj v ospredju ucnih procesov. Prek nje se namrec clovek preprosto izrazi v tem, kar je in kar ima. Po drugi strani pa celostni pristop vseskozi ostaja pozoren na stvarnost, ki se »dogaja« v svetu, pa ne samo v aktualnih, temvec nasploh v bistvenih dimenzijah. Z drugimi besedami, ne gre samo za uporabnost znanja, ampak predvsem za njegovo življenjskost, ki torej predstavlja cetrti cilj celostne vzgoje. Vsi štirje cilji so med seboj prepleteni in soodvisni, kot je prikazano na sliki 2, ki poskuša tudi odraziti simbole (plošcad, tla in stebra).
Želena uspešnost znotraj procesov celostne vzgoje in njenih pedagoških udejanjanj je uresnicen in hkrati srecen posameznik. Na zunaj vidni uspehi, šolski in pozneje poklicni ter osebni, pa so posledica tega.
Zaključki
Temeljne ugotovitve inovativnih ucnih okolij z vidika celostne vzgoje lahko strnemo v naslednje zakljucke:
• ucenje temelji na lastni izkušnji;
47
| Tadej Rifel
•	ucenje se odvija v skupnosti in za skupnost;
•	velik poudarek je na motivaciji ucencev za pridobivanje novih spoznanj in kompetenc;
•	odstopanje od klasičnih pedagoških praks;
•	zagotavljanje prostora ustvarjalnosti in inovativnosti;
•	povezovanje med šolami in drugimi javnimi ter zasebnimi ustanovami;
•	spodbujanje neformalnega vrednotenja dosežkov;
•	skrbno načrtovanje in evalviranje učnih okolij.
Literatura
Doddington, C., in M. Hilton. 2007. Child-Centered Education: Reviving the Creative Tradition. Los Angeles: Sage.
Goodwin, J. T., in G. Lynn. 2014. »Holistic Education in Times of
Specialization and Globalization.« Angewandte Chemie 53 (27): 2-4.
Jaeger, W. 2014. Zgodnje krščanstvo in grška paideia. Ljubljana: Kud Logos.
Jarvis, P., in S. Parker, ur. 2005. Human Learning: A Holistic Approach. Hoboken, nj: Taylor & Francis.
Marrou, H. I. 2015. »Kršcanska vzgoja v antiki: Kršcanstvo in klasicna vzgoja.« V Onstran klasične šolske ustanove, ur. T. Rifel in M. Weilguny, 21-55. Ljubljana: Inštitut za raziskovanje in evalvacijo šolstva.
Miller, J. P., S. Karsten, D. Denton, D. Orr in I. Colalillo Kates. 2005. Holistic Learning and Sporituality in Education: Breaking New Ground. New York: State University of New York Press.
Osnovna šola Alojzija Šuštarja. 2013. »Ucilnica v naravi.«
http://www.stanislav.si/osnovna-sola-alojzija-sustarja/dejavnosti/
Ošlaj, B., in M. Pavliha. 2014. Svetovni etos in celostna pedagogika. Ljubljana: Didakta.
Ricci, C., in C. P. Pritscher. 2015. Holistic Pedagogy: The Self and Quality Willed Learning. Cham: Springer.
Rousseau, J. J. 1979. Emile or On Education. New York: Basic Books.
Saje, P. 2014. »Anticni dnevi na Škofijski klasicni gimnaziji - Emonensis sum.« http://skg.stanislav.si/novice/6125
Slovar slovenskega knjižnega jezika. 1994. Ljubljana: dzs.
Šetina, T. 2013. »Ucilnica v naravi.« Prispevek na konferenci Ko ucim gradim, Strahinj, 4. oktober. http://www.bc-naklo.si/uploads/media/ 03_Tina_Setina.pdf
Šinkovec, S., ur. 2013. Franc Pedicek: slovenski pedagog. Ljubljana: Inštititut Franca Pedicka, Drušvo katoliških pedagogov in Jutro.
Škofijska klasicna gimnazija. 2015a. »Inovacijski kamp na Škofijski klasicni gimnaziji: z odlicno idejo do tablicnih racunalnikov.«
48
Inovativno učno okolje z vidika celostne vzgoje
http://skg.stanislav.si/novice/inovacijski-kamp-na-skofljski-klasicni-gimnaziji-z-odlicno-idejo-do-tablicnih-racunalnikov Škofljska klasicna gimnazija. 2015b. Vzgojni načrt. Ljubljana: Zavod sv. Stanislava.
Tang, F. S., in L. Logonnathan, ur. 2015. Holistic Education: Enacting Change; Taylor's 7 th Teaching and Learning Conference 2014 Proceedings. Singapore: Springer. Weilguny, M., in T. Rifel, ur. 2014. Katoliško šolstvo pred izzivi casov. Ljubljana: Inštitut za raziskovanje in evalvacijo šolstva.
■ Dr. Tadej Rifel je samostojni raziskovalec na Inštitutu za raziskovanje in evalvacijo šolstva, Zavod sv. Stanislava. tadej.rifel@stanislav.si
49