406
Kakošna naj so narodna gledališča?
Na glediščnem odru kazati dogodbe iz vsakdanjega življenja ni nova reč; že pri Grkih in Rimljanih je gledišče slovelo posebno zato, ker se je po njem izobraževal lj u d, ki ni imel prilike do tega drugje in po drugih pripomočkih. Od todi grško ime thčatron, latinsko theatrum, nemško Schauspielhaus, slovensko gledališče ali gledišče, tudi kazal išče, kjer se ima gledati ali kazati kaj tacega, kar dragi lahko ber6. Dandanes je gledišče pač že zelo pre-vstrojeno, al vendar ne bi smelo izgubiti svojega prvotnega namena. Te misli nismo samo mi, ampak mora biti vsak, komur je mar narodova izomika. V dokaz navedemo le nekaj, kar piše v tej zadevi ;,Agr. Prease" o Zagrebškem narodnem gledišči.
„Naše narodno gledišče — piše imenovani list — je dosihmal napredovalo  narobe,   ker  se  je  razvilo
od unanje na notranjo stran, ne pa od notranje na unanjo. To hoče reči: da so pač igralci napredovali, a ne občinstvo, katerega predstave ne mikajo. Zato se tudi narodni oder ni prikupil ljudstvu (velikemu občinstvu). Nase narodno gledišče morebiti vstreza zmernim zahtevam nekaterih više omikanih, a narodu ne more podati nič ali le čisto malo, ker mu manjka tega, kar se mora ljudstvu v prvi vrsti kazati, namreč iger iz domačega življenja, ki so mu razumljive in podučne, in ne presegajo njegovega ob-zora. Vsak narod, francoski, angleški, španjski, laški, nemški itd. goji ljudske glediščne igre, kar se najbolj da, le pri nas gledajo nekateri take igre zaničljivo po strani, le pri nas zaničujejo take narodne ljudske igre neki na štorkljah prevzetno šetajoči ,,estetiki" na ljubo. Imamo n a r o d n o gledišče , al prav velik del ii ar o da se ne briga cel6 nič zanj. Kje je vzrok temu? Zakaj ne zahaja pri nas res ljudstvo, kakor drugje, v gledišče, zakaj nima želje do njega? Ker se v njem ne goje domače, narodne igre. Delavci, mali obrtniki, ce!6 bolj izobraženi ljudje iščejo, če po delu ali v nedeljo gredo v gledišče, v njem kaj tacega, kar ae jim bolj prilega, se giblje v razmerah, njim znanih. Kaj pa podajamo mi tem ljudem, če pridejo v gledišče? Kako žalostno igro, ki ni naše gore list, ali kako nravno ali bolje rečeno: nenravno, pohujšljivo francosko ali nemško igro. Se ima li s tem doseči visi cilj narodnega gledišča? Pač je naloga glediščnega odra ta, da se okus zboljša, jezik čisti, da se vztreza zahtevam izobraženejšega ljudstva, ali pa se mora, ali se sme zarad tega čisto opuščati narodna (ljudska) igra? Dobro izdelana taka igra je za glavo in srce ljudstva, gotovo tudi ni pisatelju sramotna."
Tako piše „Agramer Presse"  o n&rodnem   gledišči
v Zagrebu.
ALi ne velja vse to popolnem tudi našemu gledišču? Vedno in vedno le se podajajo našemu občinstvu tuji izdelki; se v6 da „komod" je, vzeti kako nemško igro, pa prestaviti jo v slovenski jezik. Morda pri tem »napredujejo" igralci, a ljudstvo se odganja; tega žive priče so prazne hiše. Zadnji čas je tedaj, da se tudi pri nas nastopi druga pot, kajti, kakor se zdaj kaže, žalibog ima narod od našega slovenskega gledišča malo več, ko nič. Zakaj se mu pravi „sl o vensko gledišče", če v njem ni nič slovenskega, nič domačega, ampak le tuji izdelki, to je, igre za narod 'nemški ali francoski pisane, katerih naše ljudstvo še ne razume ne?
Skrajni čas bi tedaj bil, da bi se našli pri nas rodoljubi, ki imajo moč pisave, da bi zastavili pero svoje za pisanje bodi-si šalo-, bodisi žaloiger, katerim predmet je domače, narodno-slovansko polje. Ne ostanimo zmirom le tujcev šalobarde!
407