Poštnina plačana v gotovini Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA 34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83177 PODUREDNIŠTVO 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646 Letna naročnina, Italija Lir 25.000 Letna inozemstvo Lir 40.000 Letna inozemstvo, USA dol. 30 Poštno čekovni račun: štev. 24/12410 Leto XXXVI, - Štev. 43 (1825) Gorica - četrtek, 8. novembra 1984 - Trst Posamezna številka Lir 500 Beograjski nadškof o sedanji stvarnosti Po stopinjah sv. Karla Boromejskega Revija »II Regno«, ki izhaja v Bologni, je v številki z dne 15. septembra prinesla razgovor z beograjskim nadškofom Alojzijem Turkom. Revija nadškofa najprej predstavi: Alojz Turk, Slovenec, rojen leta 1909. Dvajset let je služboval na trdem terenu v Makedoniji. Bil je stolni župnik v Beogradu, škofijski kancler, zna več jezikov, beograjski nadškof od 20. marca 1980. Nadškof je zelo zgovoren. Pripoveduje najrazličnejše stvari: o vojni, o tuji zasedbi, o komunizmu, o Titu, o zavzetosti kristjanov, o ekumenizmu. Zelo radi ga imajo, ker je preprost, pogumen in dosleden; prileten, a z mladostnim pogledom. SESTRE ALI POLSESTRE Monsinjor, pravkar sem bil na sedežu srbskega pravoslavnega patriarha, kjer smo govorili o ekumenizmu. Slišim, da so odnosi s srbsko pravoslavno Cerkvijo spoštljivi, a prek tega pa ne gre. Ali je res? Res je. Ekumensko vprašanje je zelo zapleteno zaradi zgodovinskih okoliščin. Pomislite na zadnjo vojno, na odnose med Srbi in Hrvati. Potem vpliv Grčije, ki je do katoliške Cerkve zelo zadržana. Reči pa morem, da imam osebno zelo dobre odnose s patriarhom, s škofi in duhovniki. Bogoslovni fakulteti v Beogradu in Ljubljani sta začeli zanimive ekumenske izmenjave. Za letos predvideni simpozij organizirajo pravoslavni. Vendar gre naprej počasi. Prepočasi. Še vedno trajajo posledice preteklih napetih odnosov. Potrebno je, da imamo najprej osebne stike, potem bo prišel na vrsto razgovor o teoloških vprašanjih. Smo se-strinske Cerkve, vendar srbska pravoslavna Cerkev to dejstvo težko sprejema. Ali nimate vtisa, da so se pod tem papežem odnosi poslabšali, ker stalno poudarja Petrovo prvenstvo? Ne bi rekel. Janeza Pavla II. spoštujejo. Seveda je res, da se z večjo simpatijo spominjajo Janeza XXIII., ki je dobro poznal slovanske narode. Papežev primat je brez dvoma veliko vprašanje. Toda pravoslavni imajo težave s svojo cerkveno neodvisnostjo. Vsaka Cerkev je v nevarnosti, da se zapre vase. Dovolj je, če pomislimo, da imajo pravoslavne Cerkve morje težav pri pripravah na vsepravoslavni cerkveni zbor. Oblast carigrajskega patriarha je samo častna. Danes ima mnogo važnejšo vlogo moskovski patriarh. Preidimo h katoliški Cerkvi v Jugoslaviji! Nekateri se pritožujejo, n. pr. na Hrvaškem; drugi napadajo režim, kot v Bosni in Hercegovini; spet drugi so nezadovoljni zaradi premajhne svobode misli in izražanja kot v Srbiji in Sloveniji, itd.. Kaj vi mislite? Ce gledamo na položaj v drugih socialističnih deželah, potem smo mi po mojem mnenju v priviligiranem položaju. Problemov gotovo ne manjka. Ali nas morda to čudi? Prevladujoča ideologija je marksistična, vendar moramo konkretno upoštevati tele tri stvari: 1. Sveti sedež more škofe svobodno in neodvisno imenovati. 2. Škof more duhovnike nastav-vljati in prestavljati, kakor hoče in 3. more sprejemati svobodno semeniščnike. Svobodna Cerkev na odprtem morju... Brez dvoma. Problem je naš. Mi smo dolžni evangelij oznanjati in zanj pričati. In mi vomo, kje moramo začeti: pri družini. ZADEVA MEDJUGORJA Vi pravite, ne delati politike. Ali je politika v dozdevnih Marijinih prikazovanjih v Medjugorju? Vi razumete, kaj hočem reči. To je veliko in odprto vprašanje. Ljudje, ki prihajajo od drugod, ne razumejo vernosti tega ljudstva, ki je sredi težkih zgodovinskih razmer ohranilo zvestobo Cerkvi in navezanost na frančiškane. Pod turško okupacijo so frančiškani rešili ljudstvo in je naravno, da jim je za to hvaležno. Medjugorje je kraj vernosti, romanj, toda ni rečeno, da se prikazuje Marija. Dejstvo pa je, da se tako govori. Pravim pa in trdim: gre za sugestije. Zakaj? Kako je mogoče, da se je Marija najprej prikazovala na hribu, potem v zasebnih hišah in končno v kapeli? Vidci poleg tega pripovedujejo čudne stvari in zahajajo v protislovja. O škofu v Mostarju ne pripovedujejo preveč lepih stvari. Res je! Ali je škofovska konferenca sprejela kakšno odločitev? Ne. V presojanju dogodkov nismo vsi škofje soglasni. Držimo se navodil Svetega sedeža, ki jih je nedavno izdal. Komisija mora opraviti še mnogo dela. Prikazovanja so spet postavila v ospredje boleče zgodovinsko vprašanje odnosov med škofijskimi duhovniki in frančiškani. Ta ločitev je zgodovinska tragedija. Nihče ne zanika, da so ti redovniki rešili to ljudstvo, toda časi so se spremenili. Ko je leta 1878 Avstrija zasedla Bosno, je hotel Sveti sedež obnoviti hierarhijo in nekatere župnije zaupati škofijskim duhovnikom (1. 1881). Prišlo je do oporekanja zlasti v Hercegovini. Duhovniki in redovniki so se prepirali, cerkve so bile zaprte, ljudje razdeljeni. To stanje traja še danes. Ali je res, da papež sam od blizu sledi položaju? Da, res je, kajti ta rana je sramota za Cerkev. PREURANJEN OBISK Preidimo k papeževemu obisku v Jugoslaviji! Dolgo se je govorilo. Zdi se, da za zdaj obisk ni možen. Zakaj? To je drug velik problem. Dobro veste, kakšni so odnosi med Hrvati in Srbi. Kadar se reče Hrvat, pomeni biti katoličan. Kadar se reče Srb, pomeni pravoslaven. Med njimi je mnogo predsodkov. Papežev obisk bi moral graditi most zaupanja in dialoga. Na Hrvaškem bi obisk izkoriščali nacionalisti. Na dan bi brez dvoma prišla osebnost kardinala Stepinca. Za katerega želijo na Hrvaškem razglasiti za svetnika. Srbi pa bi spomnili na koncentracijsko taborišče v Jasenovcu. Ni še prišel čas, da bi ga razglasili za svetnika. Ne sme se pozabiti, da je taborišče Jasenovac tragična stran tudi za Hrvate. Tam je bilo pomorjenih mnogo katoličanov in tudi slovenskih duhovnikov. Obtožb je mnogo, toda manjka objektivnost in zgodovinska kritičnost. Vsi se morajo še rešiti predsodkov in nacionalistične propagande. Vi iz Beograda gledate stvari drugače! Trdim, da je treba na stvari gledati globalno, tudi škofje in duhovniki. Spreobrniti se moramo k vesoljnosti. Ne smemo vedno misliti samo na preteklost, ali samo na napake drugih in pozabljati na svoje. ODNOS DO KOMUNISTOV Ali opazite razvoj v marksistični ideologiji? Gotovo. Tudi komunisti se spreminjajo. Njihovo spreminjanje pa zavisi tudi od nas. Moramo jim pomagati, hoditi z njimi. Katere konkretne probleme imate? Gradnja novih cerkva, poučevanje verouka, spoštovanje nedelje. TITO IN POMEN JUGOSLAVIJE Kdo je bil za vas Tito? Tito je bil velik mož, ki je napravil zanimive stvari z zgodovinskimi posledicami. Pretrgal je s Stalinom in dokazal, da se more tudi komunizem spreminjati. V mnogih stvareh je gledal pravilno. Ali bo Jugoslavija obstala? Želim, da bi. Federacija jugoslovanskih narodov mora obstati, da reši svoje probleme. Njena prihodnost je odvisna od nas, tudi od nas vernih. Biti moramo zreli in živeti v konkretnih razmerah brez obotavljanja. Naloga je znana in je u-resničljiva zlasti s strani Cerkve kot božjega ljudstva, v duhu smernic drugega Vatikanskega koncila. Priredil SZ Pred 400 leti, 3. novembra 1584, je umrl v Milanu svetniški škof sv. Karel Boro-mejski, ena največjih osebnosti 16. stoletja v življenju takratne Cerkve. Sv. oče Janez Pavel II., ki je prejel pri krstu ime prav tega svetnika, je zato sklenil, da od 2. do 4. novembra letos obišče vse pomembnejše kraje, kjer je svetnik živel in deloval. Prvi dan, 2. novembra popldne se je najprej, ko je pristal s helikopterjem v Vareseju podal na Sv. goro (Sacro Mon-te), ki leži 800 m nad nižino. Pot k svetišču je pozidana s 14 kapelami križevega pota. V petčetrt ure je sv. oče med molitvijo vseh treh delov rožnega venca prišel na vrh. Svetišče je posvečeno rož-novenski Materi božji in ima 15 kapel; vsaka predstavlja eno skrivnost rožnega venca. Smisel svojega romanja je takole označil: »Čutil sem potrebo po tem romanju, najprej da počastim sv. Karla, tega velikana v zgodovini Cerkve in potem da se povrnem k virom njegovega življenja in učenja. On ostaja naš učitelj, vodnik in navdihovalec. Njegovi dušnopastirski prijemi so postali last vse Cerkve.« Že na noč je sv. oče dospel na milansko pokopališče, kjer je spregovoril o smrti, ki se jo da razumeti le v luči Kristusove smrti na križu. Ta smrt je imela odločilno vlogo tudi v življenju sv. Karla. Znano je, da se je dokončno odločil za duhovništvo ob smrti brata Friderika; znano je tudi, kako se je z njo soočil ob izbruhu kuge leta 1576 v Milanu. Prišel je do zaključka: smrt je najbolj uspešna učiteljica in najbolj primerna za spremenitev življenja. Kristusova smrt pomeni zavrnitev tiste smrti, ki je sad sovraštva, krivice, greha, obenem pa pomeni dokončno srečanje s Kristusom, na katero se je treba pripravljati dan za dnevom. Ta priprava obstaja v služenju bližnjemu in v zavračanju našega samoljubja. Ko je sv. oče opravil molitve za rajne, je dodal prošnjo: »Izročimo na priprošnjo svetih božjemu usmiljenju naše drage rajne in vse tiste, ki so v teh dneh bili žrtev nasilne smrti na Poljskem, v Čilu, v Indiji in drugod po svetu.« Prvo noč je sv. oče prebil v Milanu, potem ko je večerjal z bogoslovci milanske nadškofije, ki bodo posvečeni prihodnje leto. Naslednje jutro, v soboto 3. novembra pa je obiskal v dopoldanskih urah Pavio. Tu ga je sprejel krajevni škof msgr. Angioni. Papež se je najprej podal na sedež univerze, kjer je sv. Karel dosegel dva doktorata. Pozdravil je študente in govoril profesorjem. □ve nasilni smrti Ves svet sta pretresli novici o dveh smrtih, kateri sta znova pokazali, da so še premnogi, ki menijo, da je najlažji način zapreti nasprotniku usta s tem, da se ga izloči iz svoje srede. Najprej je v začetku preteklega tedna prišla iz Poljske vest, sicer že pričakovana, da so našli truplo ugrabljenega duhovnika Jerzyja Popieluszka v umetnem jezeru pri Woclawku, severovzhodno od Varšave. Za poljsko vlado in tudi ljudstvo je zdaj najpomembnejše, da ugotovi, kdo se skriva za ugrabitelji, kdo je ukazal umoriti duhovnika in zakaj je bilo treba tako ravnati. Popieluszka so pokopali v soboto 3. novembra v zadnjih popoldanskih urah v Varšavi. Na zadnji poti ga je spremljalo pol milijona ljudi, pogrebne svečanosti pa je vodil kardinal Glemp, ki je navzoče pozval k strpnosti in odpuščanju. Navzoč je bil tud voditelj razpuščenega svobodnega sindikata »Solidarnost«, ki je dejal, da je umor tega duhovnika naperjen proti sedanjemu režimu, ki je začel zadnje čase plodna pogajanja in razgovore s poljsko Cerkvijo. Malo potem ko je svet obšla vest o tem zločinu, pa je prišla podobna novica iz Indije. Trije člani varnostne straže so streljali na indijsko predsednico Indiro Gandhi in jo ubili. Morilci izhajajo iz vrst Sikhov, ki jih je v Indiji 16 milijonov ter so posebna verska sekta. Šlo je za maščevanje, ker je Indira Gandhi junija letos poslala zvezno vojsko nad uporne Sikhe, ki so se zatekli v zlati tempelj Sikhov v Amristarju, pri čemer je prišlo do hudega pokola, v katerem je bilo ubitih nad tisoč Sikhov. Indira Gandhi je bila stara 67 let in je po smrti očeta Nehruja leta 1964 z malim presledkom nekaj let postala in o-stala predsednica indijske zvezne vlade. Imela je dva sina. Mlajši sin Sandžaj se je leta 1980 ubil v letalski nesreči, starejši sin Radživ, poročen z Italijanko iz severne Italije pa je sedaj postal njen naslednik. Umorjena predsednica je hodila po drugi poti kot Mahatma Gandhi, oče nove Indije. Ta je silo dosledno odklanjal, ona pa se je k njej zatekala, kadar je menila, da bo s tem preprečila še hujše nasilje. Ni doumela, da je Indija država, v kateri so dežele različne po veri, jeziku in rasi. Zagovarjala je centralizem in nasprotovala deželnim avtonomijam. Večkrat se je zdelo, da ji je bolj mar usoda kongresne stranke, ki jo je vodila kot pa usoda vse Indije. Tako je tudi sama postala žrtev nasilja. Tudi ona je stopila na svojo poslednjo pot v soboto 3. novembra kot poljski duhovnik Popieluszko. Po indijski navadi so jo upepelili kot to predpisuje hindujska vera. Pri pogrebu so bili navzoči predstavniki 104 držav (Italijo je zastopal Andreotti). A bila je velika razlika med o-bema pogreboma: na Poljskem molitev, vera v posmrtno življenje, duh odpuščanja, v Indiji pa fanatizem, ki je prevzel vso državo in se izživlja v krvavih spopadih in obračunih. Nihče ne ve točnega števila mrtvih, a gotovo je, da gre v tisoče. Nato ga je pot vodila v Boromejski zavod (Collegio Borromeo), katerega pobudnik je bil sam svetnik in ki tudi v današnjih časih uspešno vrši svoje poslanstvo. Iz zavoda je šel v stolnico in daroval sv. mašo na bližnjem Trgu zmage. Na škofiji se je potem zadržal na kosilu. Pred odhodom iz Pavie je obiskal še cerkev sv. Petra »In Ciel d’Oro«, kjer hranijo relikvije sv. Avguština. Popoldne je namenil obisku piemontske dežele. V kraju Varallo Sesia ga je pričakal škof iz Novare msgr. Del Monte. Zbranim vernikom je spregovoril z balkona krajevne kolegijatne cerkve, v cerkvi pa se je sestal s škofi in duhovniki iz vsega Piemonta s kardinalom Balle-strerom na čelu. Iz te cerkve je šel v svetišče Marije Milosti polne, od koder je sv. Karel vedno začenjal svoja romanja na bližnjo Sv. goro. Pot na to goro spremlja 14 postaj križevega pota. Sv. oče se je izrecno ustavil pri zadnjih štirih, v svetišču pa je imel pridigo, nato pa še zmolil del rožnega venca, ki ga je neposredno prenašal vatikanski radio. Na tem kraju je tudi prenočil in sicer v isti sobi, ki jo je uporabljal sveti škof, kadar je sem poromal. Tretji dan svojega romarskega potovanja, nedeljo 4. novembra, dan svetnikovega goda je papež dopolne preživel v mestu Arona ob Lago Maggiore, kjer se je sv. Karel 12. oktobra 1538 rodil. Sv. mašo je opravil ob vznožju ogromnega kipa, 25 m visokega, ki predstavlja svetnika in stoji na vzpetini nad mestom. V pridigi je sv. oče Karla Boromejskega označil kot »očeta tridentinskega koncila, očeta duhovnikov, revežev in trpečih, o-četa vsega milanskega ljudstva, daljnovidnega in neuklonljivega reformatorja, prizadevnega in modrega zakonodajalca«. Po kosilu v bližnjem zavodu De Filippi se je papež v popoldanskih urah vrnil v Milan. V stolnici je počastil svetnikove ostanke, na trgu pred stolnico pa daroval sv. mašo. Potem se je podal v škofijsko palačo, kjer ga je v imenu italijanske vlade pozdravil ministrski predsednik Craxi. S tem je sv. oče zaključil svoj tridnevni postanek v Lombardiji in Piemontu. Militev n žrtve isei vata in n irir Zveza slov. katol. prosvete je tudi letos organizirala obisk Gonarsa in tamkajšnjega pokopališča. V nedeljo 4. novembra je ob 15. uri bila v župni cerkvi sv. maša za vse žrtve zadnje vojne in nasilja. Maševal je dr. K. Humar, med mašo pa je pel mešani zbor iz Štandreža. Zato je bilo največ udeležencev iz te vasi. Prišli so pa tudi drugi, čeprav bi pričakovali večjo udeležbo pri tem tradicionalnem o-bisku Gonarsa in pokopališča. Spomin na žrtve iz zadnje vojne in prošnja za mir med narodi bi morala ostati živa potreba nas vseh, ki se čutimo kristjane in ljubimo svobodo in trepečemo za mir. Po maši je sledilo polaganje cvetja ob spomeniku žrtvam gonarskega taborišča. Zbor je tudi tukaj zapel dve žalostinki, udeleženci pa smo pomolili za vse nedolžne žrtve vojnega nasilja. Naj nas na to spominja tudi naslednji sonet pesnika Franceta Balantiča, ki je osem mesecev preživel v gonarskem taborišču. Zavlekel sem se za barako v hlad, oči mi širi luč ko rdeča rana, od žeje tiha usta so sežgana, kdaj pljunek bo krvav postal zapad? Brezmejna je sinjina kot moj glad, Nekje so moja polja, moja hrana, nekje mladost mladosti je pijana — pa kaj bi s tem, že davno nisem mlad! Umazan črv sem, ki zdaj zdaj izgine, ni v meni več domačega neba, le lačen pes sem, ki zdaj zdaj pogine. O kaj ostalo je še od vsega, od hrepenenja duše v visočine: za hlebček kruha dal bi kos srca. Dr. Štoka se je sestal s poslancem Piccolijem Ob obisku predsednika DC Flaminia Piccolija v Trstu je deželni svetovalec SSk dr. Drago Štoka imel z njim poglobljen razgovor, v katerem mu je prikazal politični in pravni položaj slovenske narodnostne skupnosti v Italiji, ki še vedno čaka na rešitev svojih svojskih problemov, katere sedaj proučuje senat. Poslanec Piccoli, ki sta ga spremljala pokrajinski tajnik DC Coslovich in poslanec Coloni je pokazal svoje polno zanimanje za te probleme. Gibanje ljudskih demokratov V Čedadu je bil pretekle dni prvi kongres Gibanja ljudskih demokratov, ki je nastalo z namenom, da politično osvesti Beneške Slovence in jim pomaga v boju za njih naravne pravice. Za predsednika Gibanja je bil izvoljen Ado Cont, Ferruc-cio Clavora pa bo njegov politični tajnik. Na kongresu je bila tudi sprejeta politična linija nove grupacije. Gre predvsem za vprašanja gospodarskega preroda Beneške Slovenije, socialnega skrbstva za ostarele, vprašanja šole, zaščite Nadiže, za prosto cono ter za odnos med slovensko in furlansko kulturo. Sped. in abbon. postale • II Gruppo 70% Ob škofovem obisku v Ricmanjih Kri kraška je teran Med 11. in 25. novembrom bo g. škof Bellomi obiskal župnijo Ricmanje. Za župnijo skrbi že nad dvajset let župnik dr. Angel Kosmač. Prosili smo ga, naj nam odgovori na sledeča vprašanja: Tvoja skrb se razteza na obširno župnijo, ki obsega poleg Ricmanj tudi Log in Domjo. Kaj te pri tvojem delu najbolj skrbi? Skrbi je vedno veliko. Ce bi pa hotel z enim stavkom odgovoriti na to vprašanje, kaj me najbolj skrbi, bi moral reči, da bi rad ohranil živo in gorečo »luč 'sv. Jožefa«. Seveda, ne gre samo za čudežno svetilko, Jci se je tako skrivnostno prižgala v naši cerkvi pred skoraj 240 leti in je pomenila začetek svetišča in božje poti sv. Jožefa v Ricmanjih. Od takrat dalje je ta »luč« bila .neštetokrat v nevarnosti, da ugsisne in zamre. Pa se je le spet in spet »čudežno« prižgala in ohranila do danes. V tem vidim, da kljub vsemu le deluje božja milost in neprestano vzbuja klice novega življenja, ki vsekakor ne sme zamreti. Rad bi, da bi novim generacijam verske vrednote več pomenile in da bi le krenile svojo pot, neodvisno od preteklosti, v nove zarje verske osveščenosti in pogumnega pričevanja. Najbrž je do tega še dolga pot in čaka še veliko dela. Vendar se v takih perspektivah trud vedno izplača. Pastoralni delavci v Ricmanjih bodo morali pač tudi v bodoče pogumno nadaljevati z delom, ne da bi pričakovali uspehov v krajših rokih. Sicer moramo duhovniki in drugi pastoralni delavci vedno računati, da delamo za večnost in ne za čas. Ricmanjska župnija se v preteklosti ni odlikovala po prizadevnosti in zavzetosti njenih članov za Boga in Cerkev. Ali se je v zadnjih časih kaj izboljšalo? Nisem poklican, da bi sodil o tej zadevi. Tudi sam bi težko odgovoril na to vprašanje. Zdi se mi, da je le nekaj več sproščenosti in zaupanja med ljudmi. To se pravi, nekaj več odprtosti in prijaznosti. V cerkvi sami in pri službi božji se morda to še ne pozna v veliki meri. Morda nekaj več na ulici in po domovih. Gre sicer za neke naravne kreposti, na katerih pa lahko milost božja gradi naprej svojo duhovno stavbo, ki bo končno morala tudi nujno upoštevati značaj tega ljudstva in okoliščine, v kateri se je razvijalo. V Ricmanjih si olepšal župno cerkev, postavil si Baragov dom in dom za šolske sestre; v Domju si celo zgradil cerkvico v čast sv. Bogdanu Leopoldu Mandiču in postavil versko središče. Ali je vse to kaj pripomoglo k izboljšanju verskega stanja? Mislim, da je vse to pripomoglo k dobremu. Težko bi si danes predstavljal župnijo brez teh objektov in struktur in brez ljudi, ki se v njih zbirajo. Vse je pomagalo, da se je božje kraljestvo o-hranilo in okrepilo tudi v tem težkem kotičku naše domovine, čeprav strukture še ne pomenijo vse. Zgraditi je treba še živo skupnost, ki bo pogumno kljubovala vsem naprilikam in rasla v božje ljudstvo. Imaš v župniji kakšne organizacije, središče za ekumensko delo? Kako so v župniji zaposlene šolske sestre? O organizacijah v klasičnem pomenu besede je težko govoriti. Vendar se gibamo kot moremo. Nekoliko po starih tračnicah, nekoliko s pogledom naprej. 2e dolgo se zbira župnijski pastoralni svet, ki po svojih močeh skuša stati župniku ob strani in se tudi sam izpopolnjevati. Zadnje čase se spoprijemamo tudi z branjem sv. pisma, da se bo to prizadevanje za božjo besedo razširilo tudi na mlajše v obliki svetopisemskih krožkov. Vsaj nekajkrat na leto skušamo pripraviti srečanja staršev tudi v obliki predavanj o vzgoji in družinskem življenju sploh. Prizadevamo si za temeljito pripravo otrok na prvo sv. obhajilo in na sv. birmo. Nekaj ljudi obiskuje tudi tečaj za katehezo. Ekumensko delo se vrši bolj pri Domju, kjer je Vzhodni dom in ekumensko središče. Vendar se domačini bolj malo vključujejo v to delo. Šolske sestre so že vrsto let v župniji. Že prej pa so prihajale na pomoč iz Trsta ali od drugod. Njih delo je brez dvoma dragoceno za župnijsko skupnost. Gotovo je sedaj veliko več molitve in duhovnega življenja. To se pozna tudi pri vsakodnevni molitvi večernic in sklepnic pred sv. mašo. Ena od sester skrbi predvsem za cerkev tudi v zvezi z dejstvom, da že dolgo nimamo stalnega cerkovnika in ključarjev. Druga sestra je letos sprejela pouk verouka na šoli. Tako ohranja stik z mladino, katero poučuje tudi cer- kveno petje. Vsaj enkrat v mesecu poživlja službo božjo v Ricmanjih in pri Domju mladinsko petje. Tretja šolska sestra je zaposlena bolj doma pri kuhinji, vendar je tudi to delo potrebno in dragoceno. Pogrešamo pokojno s. Anzelmo, ki je dolga leta kot bolničarka skrbela za naše bolnike. Vendar jih skušamo še dalje obiskovati. Saj je v Logu tudi stalni dom za ostarele, pa tudi po drugih bolnišnicah jih ni malo. Kako je s šolskimi otroki? Imate več šol? Pada število otrok? Šol je v župniji kar precej. Gre za slovensko osnovno šolo v Ricmanjih in pri Domju. Prav tako italijansko osnovno šo- lo. V obeh krajih deluje tudi slovenski otroški vrtec. Pri Domju tudi italijanski otroški vrtec in še italijanska nižja srednja šola, ki pa je podružnica iste šole v naselju Sv. Sergija. Zlasti na slovenski šoli je letos število otrok močno padlo in smo tako izgubili en razred. Zal se mnogi naši starši še vedno odločajo za italijansko šolo. Iz tega razloga se postopoma spreminja tudi etnični značaj prebivalstva in postaja vse bolj težko tudi dušnopastirsko delovanje. Spreminja se tudi značaj ljudi, ker take okoliščine ne ustvarjajo najboljših pogojev za resno versko pričevanje in krščansko značaj-nost. Prav na ta način se župnija nič kaj naravno ne razvija in nastajajo novi pastoralni problemi, ki jim nismo vedno kos vsaj glede na tradicionalno plat vprašanja. V župniji so gotovo organizacije, ki niso pod cerkveno streho. Kakšno je medsebojno sodelovanje? Imamo kar dvoje prosvetnih društev: PD »Slavec« v Ricmanjih, ki ima svoj sedež v občinski hiši, ki gre pod imenom »Babna hiša« in PD »Fran Venturini«, ki domuje v kulturnem središču »Anton Ukmar« pri Domju. Skušamo sodelovati, kolikor pač moremo in se radi obiskujemo. V župniji je precej vernikov italijanskega jezika. Kako skrbiš zanje? Kje imaš službo božjo? Iz zgoraj povedanega je razvidno, da je še največ mešanih družin, kjer otroci drugače govorijo kot starši. Nekaj je družin, kjer so tudi starši različne narodnosti. Končno je nekaj družin, ki so po večini prišle od drugod. Za vse mora župnija poskrbeti, kakor pač more. Službo božjo imajo italijanski verniki redno pri Domju. Izredno tudi v župnijski cerkvi v Ricmanjih. Precej je krstov in porok, bolj malo pogrebov v italijanskem jeziku. Veliko je dela s pripravo o-trok na prvo sv. obhajilo in birmo. Saj mnogi prihajajo tudi iz drugih župnij v okolici, ker pač obiskujejo isto šolo pri Domju tudi učenci od drugod. Za mnogimi potem izgubimo vsak stik, kar se godi pogostoma tudi z nekaterimi učenci iz slovenske šole. Deloma mi je v pomoč italijanski katehet, ki skoraj redno mašuje za italijanske vernike pri Domju. Ne vem, kako bi se dalo bolj učinkovito ■ Po 23 dneh neprestanega iskanja, pri katerem je sodelovalo več kot 32.000 ljudi, so končno našli v bližini Ribnice na Dolenjskem razbitine vojaškega helikopterja, ki je 12. oktobra izginil med poletom od Črnomlja proti Postojni. Kot smo že pisali, so bili v njem trije častniki, med njimi 59-tletni general Rado Klanjšček, poveljnik teritorialne obrambe za Slovenijo, doma pa iz Števerjana. ■ Po posredovanju italijanskega veleposlanika v Jugoslaviji Massima Castalda so sodne oblasti v Mostarju predčasno spustile na svobodo duhovnika Antonia Pez-zutta iz province Brindisi. Pezzutto je sredi oktobra s skupino vernikov obiskal Medjugorje, pa napravil ta spodrsljaj, da ko je videl v Mostarju v neki časopisni prodajalni Titovo sliko, tega primerjal z Mussolinijem. Takoj so ga zaprli in obsodili na 30 dni zapora. Obsedel jih je dvajset. V bodoče bo gotovo bolj previden, kajti v Jugoslaviji ni pametno kakih stvari na glas misliti. ■ V Cilu je konec oktobra prišlo do novih demonstracij proti vojaškemu režimu generala Pinocheta, ki jih je vodila predvsem marksistična opozicija. Kot o-bičajno sta policija in orožništvo proti demonstrantom nastopila z vso ostrostjo. Bilo je več mrtvih in ranjenih, mnogi pa so bili aretirani. V obmorskem mestu Val-paraiso pa je prišlo do bombnega atentata, katerega žrtev so postali štirje orožniki, osem oseb pa je bilo huje ranjenih. poskrbeti za to skupnost. Veliko odvisi tudi od nje same, če se želi vključiti v župnijsko delovanje. V Ricmanjih je župnišče, a ti stanuješ v Domju. Zakaj? To je morda najbolj boleča točka, o kateri zelo nerad govorim. Župnišče v Ricmanjih, ki je staro okrog dvesto let, bi potrebovalo temeljitega popravila. Zlasti streha je na tem, da se zruši vsak čas. Zato sem tudi sam »pobegnil« in se vsaj čez noč mudim pri Domju, kjer pozimi deluje tudi ogrevanje. Zdi se mi skoraj neverjetno, kako sem mogel vztrajati v taki stavbi skoraj dvajset let. Župnijski urad pa sem prenesel v zasilne prostore v Baragovem domu. V stari stavbi je postal le nekak etnografski muzej, vsaj v pritličnih prostorih, dokler bo to mogoče obdržati. Kako je vse to mogoče? Tudi sam se večkrat vprašujem. Nekdo od vodilnih na dolinski občini mi je pred kratkim priznal, da je to »javna sramota«. Prav zaradi tega ne morem razumeti, kako je mogla občina, ki bi morala po zakonu poskrbeti za župnikovo stanovanje in za varnost, to dolžnost zanemariti, ko se je v občini zadnje čase toliko gradilo in obnavljalo. Zadnje čase so nam končno sporočili, da so pripravljeni proučevati možnosti, da se župnišče proti primerni ceni vrne župniji. Na škofiji vidijo v tej ponudbi; ki je prišla vsaj dvajset let prepozno, željo, da se občina na nek način reši odgovornosti. Vsekakor upam, da bo škofov pastirski obisk pripomogel, da se tudi ta nehvaležna zadeva uredi. Mislim, da bi župnija v Ricmanjih le zaslužila nekaj več pozornosti od strani naših u-praviteljev. Prav gotovo bi morali tudi domači ljudje bolj pogumno poseči v te svoje pravice in ohraniti to, kar so jim pustili predniki, ki so cerkev in župnišče zgradili s svojimi žulji in znojem. Kaj si pričakuješ od škofovega obiska? Od zadnjega škofovega pastirskega o-biska bo preteklo kmalu 15 let. Marsikaj se je v tem času novega zgodilo po svetu in pri nas. Bog pa je ostal in njegove večne vrednote bodo kažipot še bodočim rodovom. Mi, ki to bodočnost pripravljamo, moramo to svojo sedanjost okrepiti in jo odločno usmeriti v perspektive večnosti. Od škofovega obiska pričakujem, da bo vsaj del župljanov prisluhnil besedam in naukom našega nadpastirja ter dobil od tega srečanja spodbudo, da bo razmišljal o poslanstvu, ki ga ima verni kristjan v našem času in prostoru, da vrne Boga svetu in svet Bogu. Z drugo besedo, da bomo našli razsvetljenje in moč, da zaustavimo ne samo brezbožno gledanje na svet, ampak da se iz verske brezbrižnosti dokopamo do bolj zrelostnih odnosov kristjana do Boga in do sveta okrog nas. Skratka, da bo »luč sv. Jožefa« še enkrat zaživela in nas osrečevala za čas in za večnost. ■ Glavni tajnik Združenih narodov Perez de Cuellar se je v Rimu sestal z ministrskim predsednikom Craxijem. Pogovarjala sta se predvsem o Bližnjem vzhodu, Afriki in Srednji Ameriki. Craxi je s svoje strani Pereza seznanil o vsebini razgovorov, ki jih je imel nedavno v Rimu z libanonskim predsednikom Džemaje-lom. Obstajajo vzpodbudni obeti, da bo počasi v Libanonu prišlo do pomirjenja med sprtimi stranmi. Tudi Izraelci se pripravljalo na umik iz južnega dela države. ■ Stalinova hčerka Svetlana Allilujeva, ki je leta 1967 zapustila Sovjetsko zvezo in se zatekla v Severno Ameriko, kjer je postala ameriška državljanka, se je tiho spet vrnila v svojo domovino. K temu naj bi jo nagnilo hrepenenje po njenih otrokih in vnukih, ki so ostali v SZ. Preden je odšla v tujino, je bila Svetlana že trikrat poročena. S prvima možema se je ločila, tretji, Indijec po rodu pa ji je umrl. Njegovo smrt je izrabila, da je pod izgovorom, da bo nesla v Indijo njegovo posmrtno žaro, odšla na Zahod. V ZDA se je poročila z arhitektom Peter-som in imela z njim hčerko, ki ima sedaj 13 let. Pa tudi ta zakon se je po treh letih razdrl. Leta 1982 se je s to hčerko naselila v Angliji, .kjer je skrivaj pripravila svoj povratek v staro domovino. KATOLIŠKI GLAS list za kritične bralce Če so vsi sadovi zemlje človeku v veselje, je veselje nad vinom brez primere. Po svetu so slavna vina: šampanjec, to-kajec, fraskati, orvieto, toda teran nima primere. Dunajčani nore za črnikalcem, kdo ne pozna brežanke in prosečana, toda vsi ti so skromni, mlajši bratje terana. Na teran je mislil sam Bog, ko je navdahnil svetopisemskega pisatelja: »;Žalostnemu človeku dajte vina.« Na kraških hrastih stojijo Benetke, na teranu stojijo Kraševci. Posekaj trte in Kras ne bo več Kras, ampak Čičarija. Tudi Vipavcem so se cedile sline po teranu. Ponoči so ukradli kraško trto, jo vsadili in čakali eno leto. Ko so stiskali grozdje, je iz preše pritekel vipavček. Z gnojnimi koši so napeljali zemlje s Krasa, vsadili nove trte in čakali spet eno leto. Iz preše je pritekel — vipavček. Takrat so Vipavci spoznali, kako grda krivica se je zgodila Kraševcem, ko so jih obdolžili, da so Kristusu in sv. Petru ukradli gnjat. Teran ne more biti drugega kot nagrada za gostoljubnost in pa neločljiv prijatelj gnjati. Tako je sklenil Bog in človek naj se tega drži, kajti, če ni kraškega neba, tudi terana ni. Narava skrbi, da vsaka zemlja rodi samo to, kar je Bog določil. In za Kraševce je Bog določil — teran. Cesarice so se nekdaj kopale v njem, da bi dolgo živele. Ali ga imaš pred očmi, ta slap krvi, ki se preliva iz brente v brente? Dobro je pomislil Gradnik, ko je zapisal: »Kri kraška je teran...« Če že. navadno vino dela iz podlih mevž junake, kaj šele teran! Teran je edino vino, ki ga smejo bolniki piti: Če ti želodec godrnja, pij terana, ti neha. Katero pesem najbolj pojo v naših krčmah? Prišla bo grenka smrt, moj hramec bo zaprt, kozarček djan na stran, jaz pa pokopan. Kako uči oče sina na Krasu? »Jaz tebi ključ, ti meni luč.« Kateri ključ? — Od kleti! Če ti teran ne diši, lahko misliš na svoj pogreb. Vprašaj Kraševce v Ameriki, po čem se jim najbolj toži. — Po materi in po teranu! Teran ima eno samo napako: — prema- lo ga je! Teran ne potrebuje reklame, o teranu se ne sme govoriti, pisati; teran se sme samo hvaliti. In če je v hiši še tako veliko pomanjkanje, ves teran ne sme iz nje. Najprej je Bog sebi brado ustvaril! Kdor ima teran, je cigan baron. O, sveta kmečka preproščina, kako z malim se zadovoliš! Kaj če so hlače raztrgane, če iz čevlja palec gleda, da le terana ne zmanjka! Na pokopališču v Gonarsu blizu Palmanove počiva 462 Hrvatov in Slovencev, ki so bili med vojno internirani v tem furlanskem kraju in so tukaj umrli zaradi bolezni. Prvotno so imeli navadne grobove; na vsakem grobu je bil križ z imenom, sedaj pa imajo veliko skupno grobnico in na vsaki krsti je zvezda in ime pokojnega. Pred približno 15 leti je beograjska vlada postavila v Gonarsu izreden spomenik v obliki velikega keliha; v podnožju so v votlinicah spravljene kosti pokojnih. Imena vseh tukaj pokopanih so zapisana tudi na visokih ploščah v ozadju tega pokopališkega prostora. Ob tem spomeniku in že prej takoj po vojski smo se radi zbirali v tem času v Gonarsu. Želeli bi, da bi napravili množični krščan- V kleti je hlad, v kleti je gnjat, vsakokrat stopim v klet s spoštovanjem. V klet peljem prijatelja, natočim, dvignem, ponudim, uživam, ko se peni, obrišem roke ob hlače. Kdor bi delal drugače, ne bi bil kmet. Teran premaga burjo, teran da moč, da ne obupaš, da dvigneš zadnjo premo in jo odneseš, da udariš sto in stokrat na dan s krampom. »Če kamen trd je, še trša je dlan.« Veselju nad teranom se še Bogek v kotu smeji. V kleti pa visi gnjat na prepihu in čaka na krst ali pogreb, kakor življenje nanese. Ko zmanjka terana, se čez ves Kras razlije žalost: Sod bobni, denarja ni, ubogi mi... OPOMBA UREDNIŠTVA: Gornja črtica je bila objavljana 1. 1947 v reviji »Mlada setev« (štev. 2-3). Napisal jo je letos umrli repentaborski župnik Avguštin Žele. Črtico smo ponatisnili sedaj za veselo Martinovo in zahvalno nedeljo, vsem Kraševcem za dobro voljo, dobremu primorskemu duhovniku pa v hvaležen spomin. Iz Beneške Slovenije Zbor »Pod lipo« iz Barnasa Mešani pevski zbor »Pod lipo« iz Barnasa se pod vodstvom dirigenta N. Spe-cogne pridno udejstvuje in napreduje. Dokaz za to je tudi kaseta, ki jo je pred nedavnim izdal. Slovesnost predstavitve je bila v Špetru Slovenov dne 19. oktobra. Na kaseti so posnete predvsem beneške pesmi, saj zbor goji zlasti domačo beneško pesem. Ob izidu kasete so predstavili tudi zadnjo knjigo prof. Pavleta Merkuja in sicer zbirko esejev z naslovom »Poslušam«. Prof. Merku je zaljubljen v Benečijo in v Terske doline. Njim posveča svoje raziskovalno delo domačih napevov in starih običajev. Sad tega njegovega prizadevanja je tudi knjiga »Poslušam«. Zbor »Pod lipo« bo tudi letos nastopil na Cecilijanki, saj je na njej že stalen gost. Zboru in prof. Merkuju čestitamo! ■ Prve volitve po zrušenju diktatorskega režima Anastasia Somoze in po prevzemu oblasti s strani levičarskih sandinistov v Nikaragvi so dale, kot je bilo pričakovati večino sedanjemu režimu. Prejel naj bi dve tretjini glasov; ostali pa so šli opozicijskima strankama liberalcev in konservativcem. Volilo je 82% prebivalstva. ski obisk na te grobove drugo leto, 40 let po zadnji vojni. Sedanji župnik v Gonarsu (med vojno je bil tukaj kaplan) se rad spominja, kako so se med vojno žrtvovali za naše internirance slovenski duhovniki pater Ciril iz Gorice in ljubljanska duhovnika Franc Blatnik in Vilko Fajdiga; zadnji je umrl v preteklem avgustu. Domačini v Gonarsu pravijo, da se sedaj vsako leto ustavlja v tem kraju veliko nemških avtomobilov. To so predvsem hrvaški delavci, sorodniki pokojnih, ki se vozijo mimo na delo v Nemčijo. Trgovci v Gonarsu so se po dolgem času le domenili in so izdali sedaj lepo barvno razglednico spominske grobnice s trojezično razlago. Po vasi in v bližini Gonarsa so še vedno krajevni napisi in znaki v treh jezikih. F. Š. OKNO V DANAŠNJI SVET Slovenski grobovi v Gonarsu Zahvalna nedelja v Nabrežini pred dvema letoma (foto B. Brecelj) Kmečka banka v Gorici ima 75 let življenja V Kulturnem domu v Gorici so v sredo 31. oktobra :proslavili 75-letnico obstoja Kmečke banke, enega od šestih denarnih zavodov Slovencev v Italiji, ki v zadnjem času širi obseg svojega poslovanja tudi čez krajevne okvire. Jubilejne svečanosti so se udeležili številni predstavniki poslovnega in političnega življenja iz Furla-nije-Julijske krajine in Slovenije. Predsednik upravnega odbora banke Ksaverij Leban je podrobno opisal razvojno pot in težave, ki jih je morala banka premagovati zlasti v fašističnem obdobju. Vlogo slovenskega zamejskega gospodarstva v naši deželi je prikazal predsednik Slovenskega deželnega gospodarskega združenja Vito Svetina, podpresednik deželnega odbora Furlanije-Julijske krajine Pietro Zanfagnini pa je poudaril pomembno vlogo slovenske narodnostne skupnosti tudi na tem področju in dejal, da je treba to skupnosl s posebnim zakonom, ki bo v skladu z ustavo, ovrednotiti in zaščititi. Pozdrav goriške občine je izrekel podžupan Mario Del Ben. Tudi minister za finance SR Slovenije Šepič je prinesel svoj pozdrav. Poleg že omenjenih oblasti so se svečanosti udeležili 'še drugi po-mehni predstavniki javnega življenja, med njimi goriški prefekt Pietrangeli, predsednik pokrajine Cumpeta, generalni vikar msgr. Ristits, generalni konzul SFRJ Mi-rošič, več deželnih svetovalcev (med njimi dr. Drago Štoka), slovenski župani pokrajine, predsednika SSO Marija Ferletič in SKGZ Boris Race, župan občine 'Nova Gorica Zorko Debeljak, predstavniki političnega, kulturnega in gospodarskega življenja. Na omenjeni proslavi je predsednik Leban tudi počastil znanega goriškega zobozdravnika dr. Igorja Franka, ki je član Kmečke banke že 52 let, s sliko palače Attems, vrisano na srebru. V palači Attems je bil namreč prvi sedež Kmečke banke, njen prvi predsednik pa je bil odvetnik Alojzij Franko, oče dr. Igorja. Na proslavi je nastopil Tržaški oktet z vrsto izbranih pesmi. Ob tej priložnosti je Kmečka banka predstavila posebno spominsko kolajno, delo umetnika Oskarja Kogoja. Pevma Umestitev novega župnika. V nedeljo 4. novembra smo končno dobili svojega župnika. Od odhoda g. Stanka Premrla je namreč dve leti vodil našo župnijo kot upravitelj p. Bruno, kapucin, ki je prihajal k nam iz Gorice. Novi župnik je g. Vojko Makuc, do sedaj župnik v Zgoniku. Umestitev je v imenu g. nadškofa o-pravil dr. Oskar Simčič, škofov vikar za slovenske vernike. Somaševala pa sta o-ba naša dušna pastirja g. Vojko in p. Bruno. G. župnika je v imenu vaščanov iz Pevme in z Oslavja pozdravil Emil Valentinčič, za njim pa še šolski otroci, ki so mu poklonili tudi šopek cvetja ter predsednik krajevne konsulte. Med mašo sta na koru pela domači mešani pevski zbor in pa moški zbor iz Št. Mavra, ker si Pevma in Šmaver vedno rada pomagata. Med mašo je pridigal g. Makuc. Pater Bruno se je pa po maši zahvalil vernikom za njihovo pomoč pri njegovem dušnopastirskem delu, vaščani, .posebno otroci, so se pa zahvalili p. Brunu. Ker je bilo lepo vreme, so se duhovniki in verniki po maši ustavili na prostem ob cerkvi za prijetno zakusko, medsebojno spoznavanje in dobro besedo. Udeležba v cerkvi je bila zelo lepa. P. Brunu še enkrat najlepša hvala za vse, kar je za nas storil, g. Vojku Makucu pa iskrene želje, da bi se med seboj razumeli in si pomagali drug drugemu v rasti božjega kraljestva. Sovodnje Sestanek odbora krajevne sekcije SSk. Na tem sestanku, ki ga je vodil tajnik sekcije Benjamin Černič, so navzoči pregledali njeno delovanje in ugotovili pravilnost nastopov svetovalske skupine na občinskih sejah v Sovodnjah. Bili so tudi mnenja, da je nemogoče za vsak problem sklicati sestanek sekcije zlasti ker so razmere v posameznih vaseh občine različne. Govora je bilo o perečih vprašanjih, ki so povezana z narodnostnim, političnim in gospodarskim položanjem na območju sovodenjske občine kot so n. pr. zastoj Ob prvi obletnici smrti naše drage Ivanke Furlan, nepozabne tajnice ACM iz Trsta, se je vsi člani živo spominjajo in zato prijazno vabijo k maši zadušnici, ki jo bo daroval v Domju gospod škof Lorenzo Bellomi tako za našo drago Ivanko kakor za vse pokojne dobrotnike kapele sv. Leopolda Bogdana Mandiča v četrtek 15. novembra ob 17. uri. Lepo vabljeni vsi člani Apostolstva sv. Cirila in Metoda. 40-letniki iz doberdobske občine na dan proslavljanja tega življenjskega jubileja V soboto 17. novembra ob 15.30 bo v dvorani zraven cerkve sv. Marije Velike v Trstu PRVO ŠKOFIJSKO SREČANJE kot priprava na vsedržavno zborovanje »Skupnost in krščanska sprava«. Dnevni red: škof L. Bellomi, uvodna beseda; p. Nero Bassan, teološko pastoralno razmišljanje; razgovor o pripravah na zborovanje in o delu, ki nas čaka po župnijah in verskih organizacijah. Župnik Vojko Makuc z mladenkama, ki sta mu ob slovesu iz Zgonika voščili in podarili šopek rož Zamenjava dušnih pastirjev. Zgoniška fara kar nima sreče s svojimi duhovniki. Pred 11. leti nas je zapustil g. Anton Prinčič, potem ko je bil v naši sredi 17 let. Za štiri leta ga je nasledil g. Bogomil Brecelj. Nato smo bili dve leti brez stalnega dušnega pastirja. Leta 1978 je prišel med nas novomašnik g. Vojko Makuc, pa tudi ta je bil sedaj prestavljen v Pevmo na Goriškem. Nanj bomo ohranili hvaležen spomin. Vsakomur je bil prijateljsko na razpolago. Njegovih zelo bogatih nedeljskih pridig zlepa ne bomo pozabili. Zato nas je močno prizadela vest o njegovi premestitvi. Poslovili smo se od njega po maši na praznik Vseh svetih. G. Makuca bo nasledil g. Franc Štuhec z Opčin, salezijanski duhovnik. Dobro ga že poznamo, saj je bil pred prihodom g. Makuca nekaj časa za župnijskega u-pravitelja. On in dosedanji župnik sta v torek 6. novembra v somaševanju opravila sv. daritev in pospremila na zadnji poti 16-letno Tamaro Franceschini, ki je konec preteklega tedna izdihnila za posledicami tragičnega koraka. Bog ji daj večni mir. Naj še omenimo, da je bila letos 23. septembra v Zgoniku sv. birma, ki jo je prejelo 20 fantov in deklet iz rok goriškega nadškofa p. Bommarca, ki je bil to pot prvič med nami. Nabrežina Smrt zavednega Slovenca. V Nabrežini so 27. oktobra pokopali Stankota Kosmi-na, zaslužnega narodnega in prosvetno-kulturnega delavca. Dočakal je 79 let življenja. Po poklicu je bil trgovec. Pok. Kosmina se je do smrti živo zanimal za politično, prosvetno in gospodarsko dogajanje v naših krajih in tudi sam vanj dejavno posegel. Že kot dijak se je vključil v javno delo, bil potem član tajnih slovenskih protifašističnih organizacij, po vojni pa med ustanovitelji Slovenske krščansko socialne zveze. Bil je tudi eden ustanoviteljev Tržaške kreditne banke in dolgo let član njenega upravnega sveta. V domači vasi se je u-dejstvoval v župnijskem in prosvetnem življenju ter bil med drugim tajnik zadruge »Prosvetni dom«. Ob grobu sta se od njega poslovila ob- Bogoslovci koprske škofije Primorskih bogoslovcev je v Ljubljani na teološki fakulteti 17, in sicer dva v šestem letniku, dva v petem, trije v četrtem, trije v tretjem, štirje v drugem in trije v prvem letniku, eden pa je v Rimu v Germaniku. Nekaj kandidatov služi vojaški rok. IZŠEL JE PASTIRČEK ŠT. 2 OBVESTILA ACM - Gorica sporoča, da bo maša za edinost v Zavodu sv. Družine v ponedeljek 12. novembra od 16. uri. Maša bo za vse pokojne člane. Goriška občinska uprava sporoča, da dne 11. decembra zapade rok za vložitev prošnje za natečaj specializiranega delavca in pomožnega osebja. Vsa pojasnila daje urad za osebje na občini. Koncert Huberta Berganta. V nedeljo 11. t. m. ob 17. uri bo na Mirenskem Gradu koncertni recital, ki ga bo izvajal slovenski orgelski virtuoz Hubert Bergant. Na sporedu ima skladbe G. P. Telemanna, W. Walonda, W. A. Mozarta, W. Pacha, E. Elgarja in A. Guilmanta. Koncert je posvečen petdesetletnemu življenjskemu jubileju umetnika. Na Proseku bodo v nedeljo 11. novembra slovesno praznovali župnijskega zavetnika sv. Martina. Sv. maše bodo ob 10. uri (slovesna) in ob 16. uri. V Društvu slovenskih izobražencev v Trstu bo v ponedeljek 12. novembra govoril prof. Aleš Lokar. Obravnaval bo v prvi vrsti domnevne izkoreninjenosti povprečnega Američana. Začetek ob 20.30. Slovenska Vincencijeva konferenca v Trstu sporoča, da bo maša za duhovne poklice v četrtek 15. novembra ob 17. uri. v cerkvi pri Sv. Ivanu v Trstu. Dekliški zbor Slovenski šopek v Mač-koljah priredi v nedeljo 18. novembra celovečerni koncert, ki bo v srenjski hiši v Mačkoljah. Vabljeni vsi domačini in ljubitelji mladiskega petja, zlasti pa mladi prijatelji iz bližnje in daljne okolice. V knjigarnah je cena knjižice »Ljudje te potrebujejo« 700 lir za izvod. S tem popravljamo napako v zadnji številki Katoliškega glasa. s telovadnico zaradi kolavdacije, asfaltiranje občinskih cest, enotna slovenska manifestacija z njenim učinkom v Gorici, delovanje enotne slovenske delegacije in podobno. Na vrsto so prišle tudi bodoče občinske volitve, ki bodo prihodnje leto predvidoma v maju. Člani odbora so bili soglasni, da se seznani pokrajinski odbor SSk o pobudah in pripravah, ki jih bo sekcija s tem v zvezi pod vzela. Sekcija namerava tudi sodelovati na seminarju SSk za Goriško, prav tako bo priredila v prvi polovici novembra praznik za svoje somišljenike in prijatelje. V ta namen naj se izbere primeren prostor. Sklenjeno je bilo, naj sekcija tudi letos položi svoj venec pred enega spomenikov, ki so v območju občine v spomin naših padlih za svobodo. Člani odbora so se odločili za Gabrje, kjer so venec položili skupno z občinsko upravo. S to pobudo je sekcija začela leta 1980 in sicer prav v Gabrjah. Sovodenjska občina pa je na dan Vseh svetih 1. novembra skupno z domačimi kulturnimi in športnimi društvi, s sekcijo SSk in borčevskimi organizacijami položila vence pred spomenike v Sovodnjah, Gabrjah, na Peči in Vrhu. Pri tem so nastopili združeni pevski zbori pod vodstvom Zdravka Petejana, na Peči pa je krajšo recitacijo podal dijak Igor Kovic. Naj še omenimo, da je v istem času nastopil pevski zbor Rupa-Peč pri podobni svečanosti na goriškem pokopališču ob grobovih Lojzeta Bratuža in Mirka Fileja. Novi sestanek krajevne sekcije SSk naj bi bil v tem mesecu. V nedeljo 18. novembra ob 17. uri bo v Marijinem domu pri Sv. Ivanu v Trstu, ulica Brandezija 27 predavanje z barvnimi diapozitivi o TUNIZIJI Predavala bo prof. Ksenija Levak Budal. Lepo vabljeni! Doberdob Tragična smrt 17-Ietnega mladeniča. Zaradi težke prometne nesreče, ki se je pripetila v petek 2. novembra na Vrhu sv. Mihaela, je izgubil življenje Rihard Zolia, doma iz Doberdoba, medtem ko je bil njegov prijatelj 18-letni Michele De Lorenzo težko ranjen. Vozila sta se na motornem kolesu, ki ga je upravljal pok. Zolia. Verjetno sta vozila prehitro. V neposredni bližini spomenika padlim borcem za svobodo ju je zaneslo na levo in sta trčila v nasproti vozeči avtomobil. Pogreb je bil v Doberdobu v torek 6. novembra. Na zadnji poti so ga spremlja- li sovrstniki in člani jamarskega kluba »Kraški krti«. Pri pogrebni maši je pel cerkveni zbor, na domu in na pokopališču pa je pel žalostinke zbor PD »Jezero«. Domači župnik je v pridigi izrazil sožalje prizadetim in povabil h krščanskemu sprejetju udarca ter k molitvi za prerano umrlega. Štiridesetletniki so skupno praznovali svoj življenjski jubilej. Najprej so se v soboto 6. oktobra zbrali v Doberdobu in bili pri zahvalni sv. -maši. Nato so se poklonili padlim za svobodo in položili cvetje na grobove pokojnih vrstnikov. Malo pred poldnem so se zbrali v gostilni pri Brankotu na Poljanah za zakusko. Popoldne pa so se podali na izlet v Furlanijo in sklenili praznovanje z družabno večerjo. Občinska seja v Sovodnjah Na tej seji — vršila se je 30. oktobra — je spet prišla na vrsto občinska cesta k zaselku Črnci na Vrhu. Celotni strošek znaša sedaj 22 milijonov 895.000 lir. Na dveh mestih je cesta speljana po zasebnem zemljišču. Prizadeti so predhodno zasebno privolili v odstop zemljišča, vendar bi morala po besedah svetovalca SSk Branka Černiča občinska uprava tema lastnikoma predhodno poslati uradna pisma, kar se pa ni zgodilo. Svetovalec Remo Devetak (SSk) pa je vprašal, zakaj ni bil asfaltiran tudi odsek ceste k hišama št. 16 A in 16 B, o čemer je bil govor na zadnjih sejah. Župan je dejal, da ta strošek ni bil vključen v asfaltiranje ceste k Črncem, obenem pa se je obregnil v podpisani članek v »Kat. glasu«, ki je izčrpno pisal o tej zadevi. Za župana je bil omenjeni članek nekorekten in neobjektiven. Dodal pa je, da bo ta odsek občinska uprava uredila skupaj z razširitvijo ceste h kulturnemu središču. R. Devetak je nato zahteval, naj se ta županova izjava vnese v zapisnik. Ker zakon predvideva, da morajo občinske uprave, ko prejmejo od dežele ali države posojilo za gradnjo objektov kot so telovadnice in podobno, z določenim odstotkom od prejetega zneska zgraditi tudi umetniško obeležje k objektu, je svet odobril vsoto 11.950.000 lir, načrt za izdelavo obeležja pa je izdelal arh. Cej. Ta načrt predvideva premestitev spominskega obeležja, ki se nahaja na dvorišču kulturnega doma v Sovodnjah k telovadnici. Svet je tudi odobril posojilo v višini 58.230.000 lir, ki je bilo potrebno, da lahko občinska uprava v najkrajšem času prične z deli za razširitev pokopališča na Vrhu. Pri tem je Branko Černič opozoril na nekatere nevšečnosti, ki naj bi jih bil po njegovem mnenju ožji odbor povzročil pri pripravi razlastitvenega postopka za razširitev tega pokopališča. Svet je tudi odobril skoraj 26 milijonov lir za javno razsvetljavo iz Rubij^Malni-šča na Peč ter z nekaterimi priključki v občini. Zemljemercu domačinu Ivu Rojcu je bila poverjena izdelava načrta za razširitev ter ureditev nove občinske ceste h kulturnemu središču na Vrhu. Stroški bodo precejšnji, več desetin milijonov lir. Vneseni naj bi bili v prihodnji proračun za leto 1985. KD Sovodnje pa bo od u-prave prejelo prispevek dveh milijonov lir za pripravo letošnjega občinskega praznika. Svetovalec SSk Oskar Pavletič je opozoril na pomembnost vaških posvetov. Ti nudijo možnost občinski upra\n, da neposredno priskoči na pomoč vaščanom, zlasti ko gre za vprašanja občinskega regulacijskega zazidalnega načrta. Na predlog komisije za socialno skrbstvo ostarelih na domu je svet odobril, naj se število delovnih ur, ki jih opravlja socialna delavka na domovih ostarelih, zviša od 20 na 25 ur. Pri točki »razno« je svetovalec Branko Černič vprašal, kako je s kolavdacijo telovadnice. Župan je dejal, da so odgovori pristojnih organov na poslano dokumentacijo pozitivni in da je upanje, da v kratkem pride pristojna komisija in opra- vi pregled telovadnice. Predsednik zbora Rupa-Peč je pismeno zaprosil občinsko upravo, da pomaga pri razširitvi občinske ceste, ki pelje do zbo-rove sobe. Zupan je obljubil zadevno pomoč. Branko Černič je tudi zahteval pojasnila o postopkih lotizacije, kot jo določa varianta k regulacijskemu načrtu v Gabrjah. Nastal je namreč neke vrste spor med občinsko upravo in vaščani glede načina lotizacije tamkajšnje zemlje. Debata, ki je sledila, je bila žgoča in polemična. Pokazala je med drugim, da ima ta problem svoje korenine še v času prejšnje občinske uprave. Tržaško semenišče V letošnjem šolskem letu je v tržaškem semenišču 13 bogoslovcev (12 tržaških in 1 goriški); v višji srednji šoli sta 2 seme-niščnika, ki sta pa v Gorici, v nižji srednji šoli pa 49. Po novih določilih traja sedaj bogoslovni študij šest let. Zgonik činski odbornik Bojan Brezigar v imenu SSk in Antek Terčon kot predsednik KD »Igo Gruden«, zbor »Fantje izpod Grmade« pa je zapel nekaj žalostink. Izjava V zvezi s časopisnimi poročili in izjavami, da je odbor na tržaški pokrajini odločil, da pokrajinski uradi ne bodo več sprejemali dopisov in prošenj v slovenščini, kot predsednik SSk v pokrajinskem svetu in odboru izjavljam, da pokrajinski odbor ni nikoli zavzel takega stališča, 'kar je na včerajšnji seji načelnikov skupin potrdil tudi predsednik Marchio. Vsa zadeva izvira iz nekega pisma glavnega tajnika, ki je te dni odsoten, s čigar stališči se odbor ne strinja. Ms Mi Spored od 11. do 17. novembra 1984 Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 10.30 Mladinski oder: »Potopljena galeja«. 11.45 Vera in naš čas. 12.00 Narodnostni trenutek Slovencev v Italiji. 14.10 Nediški zvon. 15.00 Šport in glasba ter prenosi z naših prireditev. Ponedeljek: 8.10 Nediški zvon. 10.10 Gio-acchino Rossini: La camb.iale di matri-monio, opera. 11.30 Literarni listi. 12.00 Gledališki glasovi po stezah spominov. 13.20 »Cecilijanka '83«: dekliški zbor Devin, mešani zbor Rupa-Peč in koroški mešani zbor »Podjuna« iz Pliberka. 14.10 Otroški kotiček: »Naši prijatelji z repom«. 15.00 Iz šolskega sveta. 16.00 Iz zakladnice pripovedništva. 17.10 Prvi koncert iz niza »Repentabor ’84«. 18.00 V svetu znanosti. Torek: 8.10 Dosje Koprivišče. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 Zapiski na robu. 12.00 Proti filmskemu ustvarjanju. 14.10 Povejmo v živo. 15.00 Mladi mladim. 16.00 Športna tribuna. 17.10 Mi in glasba. 18.00 Luigi Candoni: »Eva se bo rodila jutri«. Zveza slovenske katoliške prosvete Gorica prireja CECILIJANKO '84 Revija pevskih zborov iz dežele Furlanije-Julijske krajine, Slovenije in Koroške Sobota 17. novembra ob 20.30 Nedelja 18. novembra ob 16. uri GORICA - KATOLIŠKI DOM Sreda: 8.10 Športna tribuna. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 Beležka. 12.00 Liki iz naše preteklosti. 13.20 Moški zbor »Valentin Vodnik« iz Doline. 14.10 Povejmo v živo. 15.00 Otroci, zdaj ste na vrsti •vi! 16.00 Od Milj do Devina. 17.10 Skladatelj Uroš Krek. 18.00 Poezija slovenskega zahoda. Četrtek: 8.10 Od Milj do Devina. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 Zapiski na Robu. 12.00 Sestanek ob dvanajstih. 14.10 Povejmo v živo. 16.00 Na gorniškem valu. 17.10 Mi in glasba. 18.00 Kulturna srečanja. Petek: 8.10 Na goriškem valu. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 Beležka. 12.00 Prisrčne pozdrave iz... 13.20 Revija Zveze cerkvenih pevskih zborov 1983: moški zbor »Fantje izpod Grmade«, cerkveni ženski zbor Repentabor in cerkveni zbor iz Sv. Križa. 14.10 Povejmo v živo. 15.00 V svetu filma. 16.00 Iz zakladnice pripovedništva. 17.10 Mi in glasba. 18.00 Kulturni dogodki. 18.30 Nabožna glasba. Sobota: Kulturni dogodki. 10.10 Koncert v cerkvi sv. Martina v Dolini. 11.00 Felix Mendelssohn Bartholdy: Simfonija št. 4 v a duru, op. 90, »Italijanska«. 11.30 Beležka. 12.00 »Glas od Rezije«. 14.10 O-troški kotiček: »Na leteči preprogi«. 15.00 Glasbeni portret Urbana Kodra. 16.00 V svetu valčka. 17.10 Dober glas gre v deveto vas. 18.00 Anne Wambrechtsamer: »Danes grofje celjski in nikdar več«. Goriško SKPD »MIRKO FILEJ« vabi na kulturni večer Ob 400-letnici Dalmatinove Biblije in Bohoričeve slovnice Program: recitacije odlomkov iz Biblije; nastop komornega zbora; priložnostni govor o Juriju Dalmatinu in protestantskih piscih; razstava knjig protestantskih piscev. Večer bo v četrtek 15. novembra ob 20.30 v mali dvorani Katoliškega doma. Vsi, posebno študirajoča mladina, iskreno vabljeni. DAROVI Za Katoliški glas: msgr. Jože Jamnik 50.000; N. N. 250.000 lir. Za Katoliški tlom: Lojzka Pelicon namesto cvetja na grob Milke Goričan 20.000. Za novo telovadnico v Gorici: N. N., Gorica 5.000 lir. Za cerkev v Števerjanu: krajevna sekcija SSk ob smrti Avgusta Škorjanca 50.000 lir. Za cerkev na Jazbinah: N. N. 100.000 lir. Za spomenik padlim na Jazbinah (2. seznam): tvrdka I.M.S.A. 150.000; po 100.000: Karmela Štekar-Marega, Avgust Štekar, Gvido Koršič, Ema Korsič-Sirk, Rudolf Koršič, Anton Koršič, Stanislav Klanj- šček, Judita Koršič; po 50.000: Mario Maraž, Jožef Rožič, Mirko Gravnar, Rihard Štekar, N. N., T. U„ Zdravko Terčič, Mirko Terpin, Zvezdan Komjanc, Ignacij Bučinel, Albin Bučinel, sekoija VZPI Sv. Križ pri Trstu, Virgilio Marega, Lide Ni-kolavčič, Ivan Humar, sekcija VZPI Vrh, N. N.; družina Florenin