Sladka kaša
Bila je nekje uboga .pobožna deklica, ki je živela sama z materjo, pa ničesa niste imeli jesti. Otrok se odpravi od doma in gre v gozd.
V gozdu ga sreča stara žena. Ta je že vedela, da ste deklica in njena inati tako zelo revni in da nimate ničesa vefi jesti. Usmili se in podari deklici lonček, kteremu je bilo treba le reči: »Lonček, kuhaj!* pa je kuhal dobro, sladko kašo. In če je spet rekla: »Lonček, stoj!« pa je spet nehal kuhati.
Deklica prinese darovani lonček domu k materi in zdaj niste bili nič več revni in ni jima bilo treba nič več stradati in lakote trpeti; jedli ste sladko kašo, kolikorkrat ste ie hoteli.
Nekega dne pa je šla deklica z doma. Tii pravijo mati: »Lonček, kuhaj!« Piskrček takoj uboga in začne kuhati. — Ko se pa nasitijo dobre kaše, hočejo, naj bi lonfiek spet nehal kuhati; toda ne znajo prave besede izreči. Toraj lonček kuha dalje — kaša začne kipeti, — pa lonček le kuha in kuha, da napolni vso kuhinjo in vso hišo in potlej še sosedovo hišo ter naposled tudi ulice, kakor bi hotel ves svet s kašo nasititi.
Velika stiska nastane in nobeden človek ne ve po-moči. Slednjič, ko je bila le še ena sama pot prazna, pride otrok domu in zakliče: »Lonček, stoj!« Zdaj obstane in neha kuhati. Pa če so hoteli iz vasi iti v mesto, so si morali skozi dobro kašo pot prejesti. — Kaj ne, tako pot bi tudi vi delali! ?