IX. leto Poštnina platana v gotovini. Štev. 17. V Ljubljani, dne 20. junija 1927. Glasilo Zveze državnih nameščencev za Slovenijo v Ljubljani. Cena posamezne št. 1*50 Din. „NAS GLAS* izide vsakega desetega, dvajsetega in zadnjega v mesecu. Celoletna naročnina . . . Din 40•— Polletna naročnina . . . . „ 201— Četrtletna naročnina.............10*— Za inozemstvo je dodati poštnino. Oglasi po ceniku. —■■■■■ Uredništvo: Anton Adamič, Ljubljana, Bohoričeva ulica štev. 12. Rokopisov ne vrača, ako se ne priloži znamk. Dopise v latinici in cirilici sprejema le podpisane in zadostno frankirane. Rokopise je adresirati le na urednika. Upravništvo: Na naročila brez denarja se ne oziramo. Naročnina naj se pošilja po nakaznici oziroma položnici le v Ljubljano, Vodnikov trg št. 5/L Tja je pošiljati tudi zbirke za naš tiskovni sklad. — Pošt. ček. rač. št 11.467. Košačan: Svitanje*. iKoncem preteklega in začetkom tekočega leta se je nahajala naša država v kočljivem, nevarnem položaju. Naš ljubi laški sosed, ki si je nadel neizprosno začrtano nalogo, da razbije veliko, močno Jugoslavijo ali jo vsaj oslabi, je podvzel široko zasnovano akcijo proti njej v tem cilju. Tiranski pakt naj bi pripravil in zaključil gospodarsko in politično osvojitev male Albanije, razni prijateljski Pakti z ostalimi balkanskimi državami pa naj bi omogočili nadaljnje ofenzivno prodiranje Italije na Balkan in ustvariti njeno nadvlado na tem polotoku. Obenem s temi mahinacijami pa je začela Italija, ki se že leta in leta sama pripravlja na vojsko in je do zob oborožena, obširno kampanjo v časopisju in pri velesilah proti nam, dolžeč nas, da nameravamo vpad v Albanijo in da se pripravljamo na vojno. Take hinavščine in brezskrbnosti je pač malokdo zmožen. In završalo je v svetu. Torej smo le res mi oni, kakor zatrjuje Italija že davno, ki ogroža mir na Balkanu in v Evropi; mi oni, ki rovarimo in spletkarimo. Pa se oglasi naš bivši zunanji minister dr. Perič in izreče na javni skupščinski seji: »Ni res! Ves svet kličem za pričo. Ne bojimo se nobene ankete!« Razni časnikarji inozemskih listov in tudi diplomatske osebe pa so jo kar mahnili na ju-goslovensko-albansko mvjo, da sami vidijo, kaj je res. In po nekaj tednih je uvidela svetovna javnost, da gre za velikanski italijanski ■— bluf, oz. brezprimerne laške intrige in drzne načrte. Italija je doživela velik moralen poraz, naš mednarodni prestiž pa je zraste]. Celo oni Angleži, ki so soglašali z gotovim laškim programom, so izražali začudenje in nejevoljo. Ves svet, ki je verjel do tedaj laški propagandi v inozemstvu in sladki laški diplomaciji, je vendar, četudi pozno ~7 mieux tard que jamais — spregledal igro, ki jo uganja Italija že od prevrata sem s svojim nenasitljivim imperijalizmom in brutalnostjo. In tudi v glavah balkanskih diplomatov se je jelo svitati. Grčija in Bolgarija sta stali oprezujoč ob strani, videč, da mora |nško osvajanje Balkana škodovati i njima. Ko pa je nemirni italijanski duh skoval še italijansko-madžarsko prijateljsko in arbitražno pogodbo — s prikritim, a važni ozadjem — je osupnila celo Romunijo nad nočevanjem svoje latinske sorodnice. Ob takem Položaju se tudi Poljska ni dala ujeti na laške limanice. Še več. 'Konferenca male antante, ki so jej nasprotniki prorokovali že smrt, je pred kratkim v Jachimovu manifestirala popolno skladnost in solidarnost vseh članic in na se-tjtanku francoskih in angleških državnikov v v i'a članek vsi c d nedostajanja prostora, Zl1 ’ nismo mogli objaviti tik pred binkošti. Londonu je bilo izrečeno, zlasti je to poudarjal Briand, da mora ostati sedanje politično ravnotežje ob sredozemskem in adrijanskem morju uemoteno. Pritegniti se hoče sicer k ohranitvi miru v Evropi tudi Italijo in Nemčijo, toda pravec evropski in svetovni politiki bo dajala le formalna francosko-angleška entente condiale. Za nas Jugoslovene, ki smo se videli zapuščene skoro že od vseh, videli Slovenijo, Dalmacijo, Crno goro okupirano — seveda samo začasno — po laških armadah, pomeni to svitanje dobljeno bitko. Naj binkoštni žarki spoznanja prodrejo še delj in delj. Menim, da priznava vsaka balkanska država — razen Albanije — načelo, ki ga je poudaril pri nas tudi naš sedanji zunanji minister dr. Marinkovič: Balkan Balkancem! Mi balkanski narodi si bomo že sami uredili svoje zadeve in ne potrebujemo niti najmanj laškega varuštva. S tega stališča pozdravljamo najtopleje rastoče zbliževanje med Jugosloveni in Bolgari in njih Zvezno državo, segajočo od Adrije do črnega morja. Edino v tem bo naš skupni spas in takrat bo rešeno tudi makedonsko vprašanje samoobsebi. K tej zvezni državi bo mogla pristopiti tudi Grčija, sicer se ji pa ne bo bati za njeno neodvisnost radi nas. Svitanje naj objame dalje docela Anglijo in Društvo narodov: Ne gre, da izziva nemoteno Italija na novo svetovno vojno, ko še rane prejšnje niso zaceljene; ne gre, da ta država uganja nad 500.000 primorskih Slovanov najhujši barbarski režim, kar jih pozna človeška povestnica. Temu spoznanju naj bi pa sledili tudi primerni ukrepi. Zlasti še želimo, da pride binkoštni sv. Duh v obilni meri nad laške voditelje in laški narod: Neodpustljiv imperijalizem je, da sili Lah na vzhodno Adrijo. Tam vendar stanujejo Jugosloveni (v celi Dalmaciji je le c. 8000 Italijanov) in dalje proti severu in vzhodu Čehi, Madžari, kateri vsi žele, da se svobodno razvijajo in napredujejo. Čim prej se dokopljejo Italijani do spoznanja, da ne more vzhodna Adrija nikdar ostati trajno njihova, marveč da bo le jugoslovenska ati jugoslovensko-nemška, tem boljše za nje. Škoda milijard, ki jih trošijo v ta namen. Mogli bi jih uporabljati za osvajanje in kultiviranje afrikanskih in azijskih pokrajin. Saj jim baje Angleži ponujajo Palestino in Mezopotamijo. Panem et circenses! se je razlegalo nekdaj po rimskih ulicah in se glasi še danes. Privoščimo Italijanom kruha, toda ne na naše stroške. Za circenses pa je pri njih še prebogato poskrbljeno: Odvzemanje slovenskih mašnih knjižic starim materam; rekviriranje celih čet fašistov in miličnikov, drvečih v istrska sela nad župnike, če se protivijo skru-ntvi njih cerkva po laških prenapetnežih (odpadnikih), ali nad fante, če zapojo slovensko streže slovenski družbi; nasilno poitalijančevanje slovanskih priimkov; manevriranje in pošiljanje celih brigad na jugoslovensko mejo ob vsakem najmanjšem incidentu itd. Ali je vse to vredno resnega naroda, kakor hočejo biti Lahi? AH ni marveč vse to pravo komedijanstvo? Da, zanje so to circenses — igre, zabave, za naše ljudstvo pa so to peklenske muke. Slednjič želimo nadaljnjega razsvetljenja našim vodilnim možem in diplomatom, da bodo znali izogniti se vsem pastem pri poganjanjih z Lahi, da se ne bodo plašili laških manevrov in groženj in da se ne sankcijoni-rajo nettunske konvencije brez revizije. Razmišljajoč o vseh gornjih navedbah, prosimo iskreno: Pridi, pridi sv. Duh, in preženi vse temine, da zasine bojša sreča i nam i drugim! —k; Še nekaj o gospodinjstvu. častivredna gospodinja, avtorica članka »Štednja v gospodinjstvu«, ki ga je priobčil »Zadrugar« in ponatisnil »Naš Glas«, je bila gotovo na moč užaljena, ako je čitala kritiko oziroma pripombe k njenemu članku v št. 10 »Našega Glasa«. Užaljena je bila gotovo toliko bolj, ker si je drznila podati svoje nasvete šele na večkratni poziv »Zadrugarja« in tako ostre kritike s strani sorodnega stanovskega glasila gotovo ni pričakovala. Toda spoštovana gospodinja naj se potolaži. Vsak avtor, ki zaupa svoje misli tisku, si mora biti svest, da bodo njegova izvajanja, pa naj si bodo še tako utemeljena in prepričevalna, v gotovih krogih vedno naletela na odpor. Pripravljen mora biti na kritiko z ene ali druge strani in se proti njej zavarovati z jako debelo in neobčutljivo kožo, ki je ne prodrejo vsakojake puščice. Ker sem mnenja, da razprave o gospodinjstvu in osobito o štednji spadajo ne ravno v najzadnji vrsti tudi v strokovno glasilo državnih nameščencev, sem si nadel delikatno nalogo, priskočiti omenjeni gospodinji na pomoč s svojim bridkim peresom, da ji na ta način dam korajže za nadaljevanje njenih nasvetov, o katerih pravi uvodoma, da jih ima cel koš. Ako pa je medtem morda že nadaljevala v »Zadrugarju«, bi bilo gotovo umestno, da tudi njene nadaljnje članke ponatisne »Naš Glas«. (Nak, rajši ne! Nekaj naročnikov nam tega greha ne more odpustiti. Ur.) Prepričan sem, da bi prišla njena navodila v dobro marsikateri mladi in neizkušeni gospodinji, katerih možje so državni nameščenci, pa tildi onim, ki si same služijo svoj kruh. Kritike naj se pa avtorica nikar ne straši in naj si je ne jemlje preveč k srcu. Saj še Bog ne more vsem ljudem ustreči, kako bi neki uboga gospodinja zadovoljila s svojim proračunom ono ogromno večino državnih nameščencev, katerih možje so državni nameščenci, pa tudi onim, ki si same služijo svoj kruh. Kritike naj I se pa avtorica nikar ne straši in naj si je ne jemlje preveč k srcu. Saj še Bog ne more vsem ljudem ustreči, kako bi neki uboga gospodinja zadovoljila s svojim proračunom ono ogromno večino državnih nameščencev, katerih mesečni obračun se nikdar ne zaključi s prebitkom, temveč vedno s primanjkljajem. Marsikdo bo ugovarjal, češ, kaj se pa ta dedec vtika v ženske zadeve. Znan je pregovor o treh voglih hiše, ki jih podpira dobra gospodinja, slaba pa ruši. Celo v dobrem gospodinjstvu je torej prepuščen četrti vogal gospodarju, kaj naj pa rečemo o srednjem ali slabem gospodinjstvu? Iz tega sledi nepobitno, da mora vsak gospodar podpirati svojo gospodinjo več ali manj, da gospodinjstvo torej ni izključno ženska zadeva, ampak tudi moška. Mož, ki se sploh nič ne zanima za gospodinjstvo, gotovo nikdar ne bo imel dobre gospodinje, ako ni pri ženitvi slučajno zadel terne, kar se pa navadno dogaja tolikokrat, kolikorkrat slepa kura zrno najde. Priznavam torej prevladujočo vlogo žene, v kolikor se tiče gospodinjstva samega, če pa govorimo tudi o štednji, si drznem celo trditi, da pri tej stvari mož sploh ni nič manj interesiran kot žena. Prej več, kot manj: saj navadno le mož služi in on mora šteti pare za vsako potrebo v gospodinjstvu. Upam, da sem s tem dovolj utemeljil upravičenost moških do razpravljanja o tem predmetu in preidem k stvari sami. 'Ni moj namen, spuščati se v podrobnosti obeh člankov in braniti stavek za stavkom gospodinje, ali pobijati točko za točko pripomb. Vsaka stvar se da zagovarjati in prerekati. Omejiti se hočem le na nekatere vodilne misli člankarice, o katerih se mi zdi, da jih je še premalo podčrtala, in na to, kar sem sam opazoval in izkušal v svojem življenju. Brez dvoma je dotična gospodinja v izredno ugodnem, skoraj bi rekel zavidanja vrednem položaju, ako razpolaga mesečno z 2000 Din za 3 osebe. Le priznajmo, da je takih uradnikov danes na splošno bore malo, ki bi imeli tako plačo. Ako jo pa imajo, so že v letih, ali na izrednih službenih položajih, ali pa imajo kopico otrok, tako da tega zneska za običajno uradniško rodbino nikakor ne moremo vzeti kot podlago za vsestransko zadovoljiv proračun. Takega tudi jaz danes ne bom predložil, ker si nočem nakopati nove kritike. Toda zdi se mi vendar, da je pisec pripomb malo preveč z opozicijonalnega sta- lišča podvrgel gospodinjin članek svoji kritiki. Kar a priori odklanjati vseh njenih nasvetov ne smemo, ako hočemo biti nepristranski. Jedra njenega članka jaz ne vidim v proračunu, ampak v stavku, da se mora vsak prilagoditi svojim razmeram primerno. Proračun posameznika se mora gibati v mejah njegovih dohodkov. To je sicer trpko, a resnično pravilo, po katerem se morajo ravnati tudi oni, ki ga načeloma morda ne priznavajo, toda sila razmer jih pouči, da drugače biti ne more. Ker kaj mi n. pr. pomaga, ako vedno tožim, da z 2000 Din mesečno ne morem preživljati svoje družine? Ako ne najdem drugih virov, moram tudi s tem shajati. In da $e shaja, dokazujejo najbolj vsi tisti, ki kljub nizkim dohodkom vedno znova dočakajo prihodnjega prvega in vztrajajo. Razume se, da s tem nikakor nočem reči, da imajo taki reveži zadostno plačo, ako ob njih životarijo. Navajam samo gola dejstva, da dokažem resničnost svoje trditve. Ako pa si najdeš postranskih dotiodkov, je pa situacija itak rešena in lahko se malo bolj razprostreš »nach der Decke«. Pa tudi kritikovani proračun sam na sebi ni tako slab in marsikatera neizkušena in nepremišljena gospodinja sc lahko iz njega mnogo koristnega nauči. Vsaka gospodinja, ki ne zna razpolagati s svojimi dohodki skozi cel mesec, bo našla v njem solidno podlago, na katero bo lahko potem zidala svoj proračun. Člankarica nam je ja navedla svoj proračun samo kot primer, ki ustreza njej. Samo ob sebi je umljivo, da njenega proračuna ne morejo enostavno kopirati vsi tisoči uradniških družin. Marsikdo bo prisiljen, tam navedene zneske znižati, črtati nekatere postavke, vstaviti nove itd. Le malo jih je, ki bi dotičnim zneskom lahko kaj primaknili. V proračunu vidim jaz namen, pokazati neveščim gospodinjam način solidne in ekonomske porazdelitve celokupnega razpoložljivega zneska. In ta namen, mislim, je avtorica pri vseh resnih in razsodnih čitateljih v polni meri dosegla. Kar pa smatram končno še posebno potrebno naglasiti, je odstavek o nakupovanju, katerega brez.pridržka podpišem z obema rokama. Vsak, kdor opazuje prve dni v mesecu naše gospodinje pri nakupovanju na trgu, bi mislil, da so državni nameščenci največji bogataši na svetu. Piščanci, goske, pure, svinji- na, teletina itd., vse to kar izginja v bisage nepremišljenih gospodinj. Toda to traja le prve dni. Ako presenetiš kako tako gospodinjo koncem meseca v kuhinji, boš videl, da pripravlja za kosilo nezabeljen močnik. Prav pravi člankarica: Več discipline v skominah, več samozatajevanja in več preudarnosti je treba mnogim našim gospodinjam. Uradniški kreditni zakon. 0z »Cinovn. Glasnika« po V. Vujnoviču.*) (Nadaljevanje.) Poleg centralne u s t a nove bi bilo potrebno, da se ustanove in da delalo tudi oblastne ustanove. Za pokrajinske ustanove nismo, ker dosedanje pokrajine dandanes raz pridobitno in socialno stališče ničesar ne pomenijo in ker imajo še vedno staro politično obeležje, ki ni vedno v skladu z geografskim, socialnim in pridobitnim stamjem. Vendar to ne pomeni, da pod oblastnimi .ustanovami v 'tem. vprašanju mislimo samo na sedanje politične oblasti. Nobene zapičite ni, da bi se tam ,kjer so pogoji za to, nc krile 'te oblastne ustanove s političnimi ustanovami, zamogle bi se spajati celo za več oblasti ali pa prikrojiti ipo svojih posebnih ipofaeibaii, zlasti pa v zvezi s poslovanjem močnejših Nabnv-Ijalnih zadrug. Mi si zamišljamo organizacijo te uradniške kreditne ustanove tako, da se ustanovi centrala, razume se, da v Beogradu poleg centralnih državnih Oblasti. 'Poleg te centrale naj bi bilo ipo celi državi potrebno število oblastnih ustanov. Oblastna ustanova 'bi bila zadruga, v kateri bi ibil lahko vsak državni uslužbenec včlanjen. Deleži naj bi bili m i n i m a I n 1. toliko da se ugodi 'predpisom zakona, ker bi bili' kot kapital brez pomena in ker bi bilo tudi nepravično, ako bi bili veliki, ko je itak vsakemu članu že odtegnjena določena vsota za osnovanje -glavnice. Vse oblastne zadruge bi bile članice Centralne zadruge, ki jo tudi zamišljamo kot zadrugo. Ako bi se želelo, da bi bila Zveza nabavljal-nih zadrug tudi ta centralna kreditna ustanova, bi se morala izpremeniti .uzakonjena uredba z dne 5. decembra 1020, kolikor se tiče namena in članstva, to je, moral bi se z zakonodajo ustanoviti poseben, oddelek pri Zvezi nabavlialmllh zadrug-Lz mnogih 'razlogov bi bilo to centraliziranje v Zvezi nabavljalnili zadrug simpatično in upravičeno, ker bt se s tem zedinile vse akcije na korist državnih nameščencev. iPrimcrnej'šo obliko od zadružne ie težko dobiti. Nikakor bi .pa ne kazalo, da se osnuje kaka hirokr utskaustanova. * »Činovnički Glasnik br. 125, z dne 1. maja kreditnega zakona. B-č: O birokratizmu in birokratih, ki ne marajo biti birokrati. (Nadaljevanje.) II. Na birokrate vsakdo zabavlja, najbolj pa — birokrat sam. Nikakor neče biti kriv. Vse druge obdolžuje, samo sebe nc. Naj popišem avanturo, ki sem jo doživel nedavno med gospodi birokrati. Kje je to bilo, bi utegnilo preveč zanimati gospode, ki razlagajo tiskovni zakon. Ker sem pa slabega želodca in ne prenašam ričeta, je za vsak slučaj boljše, da ne ustrežem radovednosti imenovanih gospodov pismoukov. Gospod činovnik za okencem mi odvzame dokument, ga nekaj časa pazno ogleduje, premeri z nekakšnim trakom, nato pa vrne z besedami: «Protipredpisno pečateno, ne sprejmem.» «Oprostite,» odvrnem ponižno, «ali smem vprašati, zakaj ni pečat v redu?» «Zato ne, ker mora po § 32 alinca b Pravilnika E HI biti oddaljen tri centimetre od spodnjega roba. Ta-le je pa skoraj za pol centimetra bolj navzgor pomaknjen.» «Ampak na prosto oko se razlika vendar ne pozna!» «Vse eno. Če dokument jaz prevzamem, ga bodo pa drugje zavrnili. Saj ne gre samo skozi moje roke.» «Zelo bi vam bil hvaležen, g. višji činovnik, če se me usmilite in prevzamete listino. Stanujem pol ure od tod pod Golovcem in tako se mi mudi.» Videti je bilo, da naziv «višji činovnik» ni ostal brez učinka. Očividno je v srcu gospoda činovnika divjal srdit boj med paragrafom in zdravim razumom. Zmagal je paragraf. «Prav rad bi vam ustregel, a predpis je predpis. Kriv je Beograd, ki izdaja take neumne instrukcije.» «Ampak, oprostite, tako dobesedno pa tudi paragrafa ne smete tolmačiti.» «■Gospod, vam je lahko, ko nimate z Beogradom nič opraviti. Ampak mi reveži uradniki ne vemo več, kje nam glava stoji. Dan za dnevom dežuje novih predpisov. Eni vlečejo hiit, drugi pa hot.» «Vi jih jemljete vse preveč tragično. Saj vam Beograd sigurno ne bo zavil vratu, če prevzamete.» «Tisto ravno ne, a vendar, no, kaj bi dejal, nas eden nikdar ne ve, kje ga lahko doleti nesreča. Stojim tik pred avanzmajem.' Naj mi dokažejo najmanjšo nerednost, pa bom preteriran. Veste kaj, ljubi gospod, svetoval 'bi vam, da stopite h gospodu šefu od- delka če on dovoli, pa bom sprejel dokument. Prosim, kar druga vrata na levo.» Komaj se zavem, sem že zunaj na hodniku. Za seboj slišim le še pridušen vzklik: Prokleti Beograd! G. šef oddelka me je zelo ljubeznivo sprejel in ni bil malo ogorčen, ko mu potožiin svoje gorje. Molče sname očala, jih položi na mizo in vstane z energično gesto. «Oprostite, moji ljudje so — veste —• pikole (pokaže na čelo) malo udarjeni. Pečat ie vendar v redu (gre proti vratom). No, gospodu registratorju bom že uro navil. (Natančno čutim, kako se mi kamen vali od srca.) To se pa res pravi — ljudi sekirati. Vsak razsoden človek bo dejal, da je pečat satno dva centimetra oddaljen od roba. Prosim vas lepo, poglejte.» «Sem tudi jaz tako trdil,« si dovolim pripomniti, «pa se g. registrator ni dal pregovoriti.» «Počakajte malo, kaj pa.pravijo predpisa Dovolite, da pogledam. Človek res ne mor^ imeti vsega v glavi.» (Se vsede ik mizi, me111 pa, lop, kamen nazaj na srce.) G. šef oddelka si natakne zopet očala, P° išče med knjigami Pravilnik in tista dolgo P njem. «Dovolite,» spregovorim, «če se ne m° tim, je g. registrator citiral § 12.» , «Aha, ga že imamo! Torej, kaj pravi hentrani paragraf? (čita: -o-o) ...mora 1 Gosp. Ros tam je dobro povedal, da ni mogoče takoj navesti vseh nalog kapitala, ki naj bi se osnoval ,po zakonu o uradniškem kreditu. Za prvo nalogo smatra razdolžitev državnih uslužbencev in v tem ima morda prav. Zalkaj uradniku, ki je zadolžen in morda še pod težki -m 1 pogoj i; bi bilo materijalno takoj pomagano že s konverzijo dolga s p o v o I j n e j š i m i p o g o j i. Oddahnil bi se in živel bi poslej v prepričanju in v zavesti, da ne pride nikdar več v tak položaj, ker ga ščiti njegova, kreditna organizacija. Popolnoma bi 'ponehalo novo zadolževanje pod težkimi pogoji. Razen tega bi se z istim zakonom lahko uradnikom 'Prepovedalo zadolževanje drugje, razen pri njihovi organizaciji, — seveda šele od takrat naprej, ko bo organizacija mogla ustrezati kreditnim potrebam državnih nameščencev. Ostale naloge bi sc opravljale po razmerah in potrebah. Takoj za to prvo: čisto kredit, sreditno nalogo se mam zdi najbolj nujna druga naloga, to je zidanje Stanovanj, pomagati uradnikom z ugodnim hipotekarnim posojilom', da si zidajo hiše. Vso drugo pomoč o bolezni in ob smrti ali onemoglosti pred doseženo pokojnino itd., nat bi bila nadaljnja naloga za bodoče čase, ki bi se jih ustanova lotila, ko se ojači in najprej ustreže najmočnejšim potrebam po prej omenjenih nalogah. Ne strinjamo se pa z mišljenjem g. Rostana glede akcije v slučaju, da bi se kraljevska vlada ne hotela vneti za to idejo in bi ne hotela skleniti zakona o činovniškem kreditu. Najprej moramo pripomniti, da ne ■ najdemo niti enega povoda, razen morda pcpolneoma politično strankarskega, zakaj ne bi vlada hotela uzakoniti načrta, ki niti najmanj ne obremenjuje naroda in države, ampak samo državne uslužbence in to po njih lastni volji. Ona izdaja take zakone, kakor vemo, celo ob količkaj večji povodnji, seveda na korist državne blagajne. Kadar uradniki sami zahtevajo, da se v svojo korist obremene, mislim, da je za vsako vlado popularno, da jim ugodi, če že stor;i kaj nepopularnega in jim proti njih volji vzame. 'Bog ne daj, ali lahko se zgodi tudi to, da postavi vlada junktim1 med kako bodočo povodenj in zakonom o uradnih kretitih. Ao bi pa vlada ne hotela, predlaga g. Rostan politično akcijo1 in sicer urad-n i š ko st r a' n k o in lastne narodne poslance - uradnike. Ta predlog ne moremo odobravati in sicer kratkomalo za to ne, ker je h e izvedljiv, ker je nepopularen, ker uvaja r a z r e d n i b o j, s katerim se ne moremo strinjati, najmanj pa v današnjih razmerah'. Ne obsojamo g. Rostama zaradi tega predloga, ker vemo, da ga je v naglici zapisal in sicer v čisti .in1 globoki svoji želji, da se stvori dobro natančno oddaljen dva centimetra od spodnjega roba ... Natančno — tu ga imate hudiča. če bi te besede ne bilo, bi bilo vse v redu. Ampak «natančno», to je tako jasno povedano, da ne pripušča nobenega dvoma. Jaz vam rečem, Beograd nori. naravnost nori. Kaj je bilo treba predpisati «natančno»! Veste, s temi birokrati ni mogoče več izhajati. Sicer so pa, na štiri oči povedano, naši Uradniki sami krivi, da poganja birokratizem tako bujne cvetke. Da sem jaz registrator, Prevzamem dokument 'brez ugovora. Pol centimetra! Ni vredno, da bi bolha kihnila.» «Oprostite,» prekinem g. oddelkovodjo, «Kospod registrator bo rad prevzel dokument, samo če vi pristanete na to, g. šef.» «Hahaha, ta je pa lepa. Toraj na moje rame bi rad odvalil odgovornost! Nikake samostojnosti ne poznajo ti ljudje. Uboge šleve. Rečem vam, jaz bi iz srca rad interveniral Pri gospodu registrator ju. A vi teh nižjih Uslužbencev še ne poznate ne. Pomolite komu Prst, pa bo zagrabil za celo roko. Če ga danes ozmerjam zaradi njegove ozkosrčno-sti, bo drugič prevzel dokument sploh brez Pečata. In kriv bi bil vsega, — kdo drugi ne-Ko šef oddelka! Moja služba v resnici ni za-1 da n ja vredna. Pritisk od zgoraj je neznosen. Nimam toliko moči in besede, kot jo mn zadnji sluga v kaki banki. Če vam mo-1 m dati kak nasvet, vas prosim, stopite še gospodu ravnatelju. Tretja vrata na levo. *deIo za državne nameščence z njih lastnimi, žrtvami, ker vidi v tem tudi veliko korist za državo,. iKončno moramo še pripomniti, da se ne strinjamo v celoti tudi z resolucijo, ki jo predlaga g. Rostan na koncu svojega poročila o Uradniškem kreditnem zakonu. iFrvo, drugo in tretjo točko resolucije odobravamo, ker je potrebno, da se prouči vprašanje tega zakona. Ako se ugotovi, da ie stvar koristna, umestna in izvedljiva, je treba narediti načrt tega zakona, na kar naj gre stvar po svoji redni poti na pristojne organe, na kraljevsko vlado in Narodno skupščino. Četrta točka resolucije je neumestna, ker želi avtonomijo Zveze nabavljalnih zadrug in se mora odkloniti. 'Peta točka ie dobra, samo ne vemo, ali imajo uradniške organizacije kaj razpoložljive gotovine z vlaganjo, da pa za "zdaj ni mnogo 'uradniških kreditnih zadrug, to vemo. One se šele ustanavljajo in to ustanavljanje je treba pospeševati in ga forsirati, dokler se ne doseže tisto, kar je želel g. Rostan s svojim predlogom, oziroma, dokler ne dolbimo Uradniškega kreditnega zakona. '(Nadaljevanje sledi.) Poročilo Ivana Rostana o poslovanju in računskem sklepu Hranil, in posojilnega konzorcija za Ljubljano, za upravno leto 1926. (Konec.) Tako odločni naipredlek br,anilinih im 'deležnih vlog, 'ki 'tvorijio v pretežni večini obratno glavnico 'konzorcija, je omogočil, da smo tudi v večji meri ko druga 'teta imcigili. .ustrezati minogioibroijnim zahtevam prosoloeiv za osebne kredite. Posolila članom so