6
Gregor Strniša
Zimskega večera
Nič več ne sneži. Zunaj dan temni. Cim bolj je dan teman, tem manj si v noči sam.
Cez zmeraj manjšo sobo gledaš bledo okno. Kar vidiš skozi šipe, niso nič več hiše:
je most, je stolp, je grad, je luna v njem doma. Z lin strmi skoz noč. Skoz noč zapoje rog.
Zimskega večera
II
Skoz noč zapoje rog, spusti se dvižni most. Po mostu stopa mož. Na levo nogo bos.
Desno pa stopalo je težko nakovalo: na nogi škorenj železen in kriv in živ in jezen.
Z levice mu visi porisan, pisan ris. Laterno desna drži, vešča je sveča v nji.
TTT
Vesca je sveča v nji, slepi moža v oči — a škorenj hoče, gre, ga nosi v križem svet.
Svet se vrača v krogu k možu v krivem škornju. Pred vrata grada pride — pridvižni most se vzdigne.
Druga, tretja pot: mož je bela kost. Ljuba lepa noč, kdaj bo rešen mož?
rv
Kdaj bo rešen mož? Skoz noč zapoje rog. Kod hodi živa kost? Bil je zadnji krog.
Doneče nakovalo je večje, ravno — samo. Snovi, oblike druge, stoji pod gradom lune.
Visi v verigah most. Odplava na svoj dom — tih ko zimska noč, someren, bronast — zvon.
7
8
Gregor Strniša
V
Someren, bronast — zvon je postala noč. Cez rob z vseh strani snežinka pridrsi.
Drobna slika dneva od povsod odseva. Za šipo pa se tiho vrti hiša za hišo.
Te ni za hip oko gledalo od povsod? So bile tvoje oči? — Nič več ne sneži.