gladiatorskem boksu njena kolektivna katarza. V izvrstno koreografiranih, okrutnih dvobojih ni več zvezdniškega sistema (edina prava filmska zvezda je Brian Dennehy kot neusmiljeni promoter in izkoriščevalec), slava pa je zre-
ducirana na burne aplavze pu-	kyju obstaja: standardna dra- pričujeta, da gledamo drucke.	maturpija, na trenutke predvi- gačen film in ne Rocky 6, kot Če je saga o Rockyju ena dljivi žanrski prijemi in obr- bi lahko kdo nehote pomislil, najprepričljivejših hollywo-	tniška kvaliteta socialno obar-odskih nadaljevank o triumfu	vanega naboja filma ne želje, je Herringtonov Gladia-	ublažijo ali celo prikrijejo — tor slaba vest publike, ki do-	ravno nasprotno, njihova od-kazuje, da življenje po Roc-	kritost in preprostost nas pre- MAX MODIC
GIMNAZIJCI JEDRSKIH RAVNIC
ClASS OF NUKE'EM HIGH
■ ■■!□□__
režija:	Richard W. Haines In Samuel Weil
scenarij:	Richard W. Hairies
fotografija:	Michael Meyers
igrajo:	Janelle Brady, Gilbert Brenton
produkcija:	Troma Inc., ZDA, 1986
Kultna in samozadostna newyorska filmska delavnica Troma, ki spominja na kliko anti-hollywoodsko usmerjenih zanesenjakov, ki bi radi sabotirali ameriško filmsko nadvlado v svetu, je leta 1986 posnela enega svojih največjih hitov z naslovom Class of Nu-ke'em High, ki plastično prikazuje tisto, kar bi horror lahko bil, če bi Hollywoodu uspelo onemogočiti cenzuro, ki se ji reče MPAA (Motion Picture Association of America) in ki terorizira tiste filme, ki se kakorkoli izkažejo za »velike« — za »velik« film pa velja vsak film, ki nastane izven Tromine produkcije. Class of Nuke'em High je podoba Amerike kot skladišča jedrskih odpadkov, zdolgočasene in apokaliptične dežele, v kateri se medsebojno uničujejo človeške razvaline, po-stmodernistični zombiji in potencialni psihotiki, ki so derivat dekadentne civilizacije. Skozi film podoživljamo Ameriko kot idealno igrišče za cinično in jezno generacijo, kije odraščala na odpadkih civilizacije in jih sproti reciklirala s pomočjo butaste televizije in politične, marionetne skupnosti. Film ima podoben subver-^ ziven vizualen udar kot filmi ** Johna Watersa, ki so propagirali liberalizacijo in priznavanje slabega okusa ter kič estetike kot nekaj, kar ima tako kot kip Svobode tipično ameriško blagovno znamko. Class of Nuke'em High le potencira stupidnost modernega »way of life« principa in sesuva »new age« mite, kot
so narava, malo podeželsko mestece, ki funkcionira kot raj, ter mali človek kot heroj, ki mu družba prisluhne in ga upošteva kot posameznika, ki je temelj te skupnosti. V filmu vidimo, da smeti v bistvu ležijo tam, kjer jih nihče ne pospravlja, to pa zato, ker jih tam nihče ne pričakuje — in nekatere od teh smeti znajo biti
Phil Joanou, ki je svojo obrt pilil v ekipi Stevena Spielberga, s filmom Final Analisys nadaljuje serijo filmov, ki poskušajo biti večji od resničnosti same; po vzvišeni in ka-rizmatični biografiji skupine U2 Rattle and Hum in estetizira-ni, dovršeni gangsteriadi State of Grace, ki sta funkcionirala zaradi idealiziranja tem, ki si zaslužijo dokumentarističen pristop (turneja glasbene skupine in kronika gangsterske družine), je v filmu Final Ana-lisys postopek obrnil - doku-mentaristično je skozi film podoživel osebe, mite in zaplete, ki jih je ustvaril in hkrati idealiziral sam filmski šarm. Znajdemo se pred ham-mettovsko noir-estetiko Malteškega sokola, hitchcockov-sko populistično obdelavo
ostre in prodorne. Film Class of Nuke'em High z obema, ali bolje z vsemi nogami čvrsto stoji na stališču, da ni slabega filma, da ne bi našli še slabšega in da ni dobrega filma, ki v osnovi ne bi bil slab; skratka, mešanica splatter-gross out-horror efektov za male denarje in z veliko entu-ziastično vrednostjo, splet ko-
Freuda in psihoanalize ter pred samimi odlomki in motivi klasik kot Vrtoglavica, Uro-čen ter Marnie.
Zaradi omenjenih obrtniško obdelanih virov inspiracije, še bolj pa zaradi stereotipov, kot sta Richard Gere (večni, okusno oblečeni ljubimec, ki se z leti ne stara, temveč medi) in Kim Basinger (ženska, ki je z vedno istimi sredstvi sposobna zapeljati vsakega moškega), film deluje predvidljivo in statično. Kvaliteta trilerja se v filmu Final Analisys prevesi v kvantiteto, v šablonsko kriminalko, česar tudi visoki proračunski stroški in poudarjeno estetiziranje ne morejo preprečiti. Kakšen razplet pa lahko gledalec pričakuje, če sta Gere in Basingerjeva v filmu ljubimca, ki ju preganjajo
mičnega nasilja in sadizma, infantilnih gagov, straniščnega humorja ter blagega seksizma — vsega torej, kar mora film vsaj v lekarniških dozah vsebovati.
MAX MODIC
kot v filmu No Mercy? Mogoče to, da se Kim Basinger v filmu prelevi v nekakšno femme-fatale, hudičevko, ki naj bi delovala nevarno; toda graditi na Kim Basinger, temu potrošniškemu objektu poželenja kot na femme-fatale, ki dominira v post-noir-trilerju, je vsekakor bolj usodno za film, kot za večnega zapeljanca Richarda Gerea. In ko spoznamo, zakaj je bila Basingerjeva v No Mercy večino filma tiho, spoznamo tudi, zakaj v Final Analisys toliko govori — in preko tega se dokopljemo do muiti-twista na koncu filma, ki kot triler in kot katarzični hommage mojstrom noir-ftlma, ponuja bolj malo.
MAX MODIC
V ZADNJEM TRENUTKU
FINAL ANALYSIS
režija:	Phil Joanou
scenarij:	Wesley Strich
fotografija:	Jordan Cronenweth
glasba:	George Fenton
igrajo:	Richard Gere, Kim Basinger, Uma Thurman
produkcija:	Warner Bros, ZDA, 1992