i6o
y.: Pismo.
Reza me je prišla prosit, naj pišem Mihcu, a lepo, prav lepo, da ga ima strašno rada, da ga pozdravlja tolikokrat, kolikor je listja in trave ter da mu je prihranila tudi za liter vina.
Jaz nisem mislila, za koga pišem, pisala sem samo ljubezensko pismo, polno srčnih čustev, le ko me je Reza opomnila, naj ne pozabim pisati, da mu je nekaj prihranila, domislila sem se, raztrgala list in napisala drugi. Ko jo vprašam za naslov, pravi, da ne ve, kje je sedaj, da pa je jeden sam Miha Godec v Trstu in da ga gotovo najdejo. Zapisala sem torej samo:
„Miha Godec v Trstu."
Ubogi listonoša, imel bode kaj iskati, ako ga bode hotel dobiti!
Dne 18. sušca leta 1885.
Lepo! Vse oživljeno, vse veselo, vse praznično, in jaz najbolj. Kakor sije danes čvrsto svetlo solnce, tako čvrsto zro danes moje oči v svet. Kakor je jasno nebo nad nami, tako jasno je v mojem srci, v moji duši! Do kdaj bode jasno nebo, dokle bode ta sreča v mojem srci ?
Popoludne pojdem s Stranskimi v Miramare, zvečer pa je pri njih domači večer k odhodu; jutri odpotujejo.
(Konec prihodnjič.)
Pismo.
X.z srca teče kri,                                                Pisala  pismo  mu,
Od nje bom kaplje tri,                                  Da notri v prsih tu
V posodico vlovila;                                        Sred umira tuge,
In z desno bom roko                                     Odkar je on odšel,
Prijela za pero                                                Nazaj besedo vzel,
In v kri je namočila.                                     Srce" prevaral druge.
Pridala bom še t<5,
Da prej, ko bo v rokd
Prejel ta list od mene, Me zgrudi bela smrt, Neso me v ranjkih vrt,
Me črna prst odene!