j$m>k r T 'f ’ t""t V 'r v V i » t V »' •.». T * > * > -r t t ■ r r'.f r » .* v v. v . T.. 7 •> učiteljev in vzgojiteljev. Glasilo krščansko mislečih VERI, VZGOJI, PODUKU, e* Iietnik II. V Ljubljani i. decembra 1901. Št. 23. Moderna pedagogika pa socialna demokracija. smo mi učitelji sovražniki ali prijatelji socialne demokracije? Kaj ne, nepotrebno vprašanje! Saj vsi vemo, da so nekateri izmed nas „jungovci“, pravi radikalni socialni demokratjej drugi liberalni, navadno ne ved6 kaj so, mi katoliški učitelji pa smo prav tako radikalni nasprotniki socialne demokracije! Toda zastavimo vprašanje nekoliko drugače! Ali smo mi učitelji po svojih pedagogičnih načelih sovražniki ali prijatelji socialne demokracije? To vprašanje pa je še bolj kočljivo! Pedagogična načela so načela pedagogike, pedagogiko pa imamo vsi eno — torej? Torej — smo ali vsi prijatelji ali pa v s i sovražniki socialne demokracije! Vsak vidi, kako je to vprašanje kočljivo, ker je odgovor tako čuden. Zakaj če smo po svojih pedagogičnih načelih vsi prijatelji socialne demokracije, torej smo mi katoliški učitelji proti svojim načelom katoliški, torej so liberalci vkljub načel v praksi breznačelni, a značajni in dosledni so samo „jungovci“! Če pa smo po pedagogičnih načelih vsi sovražniki socialne demokracije, so pa jungovci proti načelom socialni demo-kratje, liberalci pa zopet proti načelom v praksi breznačelni. Kje je kak izhod iz te zagate? Zakaj splošne brezznačajnosti vendar nihče ne bo podtikal učiteljstvu! Zdi se, da je le troje mogoče: ali moderna pedagogika nima nobenega ozira in odnošaja do socialne demokracije; ali ima sicer v sebi odnošaje do nje, a jih nedosledno skriva in taji; ali pa je več modernih pedagogik. Več modernih pedagogik? Toda vsi se učimo iz ene pedagogike. Več pedagogik nas niso učili. Morda pedagogika nima nobenega odnošaja do socialne demokracije? Poglejmo! Pedagogika uči vzgajati. Vzgajati moramo za življenje, za dejansko življenje, v katerem se dandanašnji bije veliki boj med krščansko demokracijo in socialno demokracijo. Ge naj je vzgoja praktiška, se pedagogiki skoraj ni mogoče ogniti teh velikih vprašanj. Ni treba in ni mogoče, da bi jih podrobno presojala, ampak v neki odnošaj mora stopiti do njih. Pedagog mora imeti neke gotove principe o teh velikih, osodepolnih vprašanjih in ti principi bodo tudi nevede in nehote vplivali na vzgojo. Ge pedagog vidi, kako se nas loteva socialno-demokratiški duh, si ne bo mogel kaj, da ne bi tako ali tako vplival na mladino, ki je izročena njegovi vzgoji. Moderna pedagogika se mora ozirati na moderne potrebe in naj večja moderna potreba je le la, da človek zavzema pravo stališče v tem velikem modernem boju, od katerega je odvisna usoda in bodočnost človeške družbe. Naj bo pedagogika tudi zgolj filantropična, če je praktiška, se ne bo mogla ubraniti nekega razmerja do demokracije. Pravijo, namen pedagogike je le ta, vzgojiti dobre ljudi in državljane. Toda, to je ravno vprašanje, kdo je dober človek in kdo dober državljan. Država ni nekaj abstraktnega, ampak neka konkretna tvorba in državljani so dobri ali slabi po svojem razmerju do te konkretne tvorbe. Najbolj pereče vprašanje je torej prav to, ali so dobri državljani tisti, ki hočejo, da se snuj država na principih krščanke demokracije ali pa tisti, ki hočejo, da se snuj na principih socialne demokracije. Vsekako torej mora resnična pedagogika imeti pred očmi le ta vprašanja. Oglejmo si stvar še z druge strani. Dve točki sta, ki se med njima giblje vsa pedagogika. Izhodna točka je človeška natura, končna točka pa je cilj človeške nature, Ti dve točki določata bistvo in smer vsake celotne pedagogike. Človeška natura! Vprašanje je, ali je ta natura, kakršna stopa v konkretnih poedincih v življenje, dobra ali slaba, ali da govorimo takoj historično, kakor govori dejansko človeštvo, vprašanje je, ali tiči' v človeški naturi izvirni greh ali ne.R^e je človeška natura pokvarjena, če tiči v njej izvirni greh ali vsaj njega posledice, je naravno, da se mora pedagogika ozirati na to, da kolikor mogoče zatre te strupene kali. Takoj se pokaže potreba religije, molitve, zakramentov, t. j. vseh faktorjev, ki jih krščanstvo nudi človeštvu zoper greh in vse zlo, ki izvira iz greha. Pedagogika mora vpoštevati te faktorje in navajati mladino, da se z vso ljubeznijo oklene krščanstva, cerkve, ter da z vso resnobo rabi vzgojne pomočke in blagodati, ki jih nudita krščanstvo in cerkev. Ge pa ni izvirnega greha, če ne tičč v človeški naturi zle posledice izvirnega greha, če je človeška natura popolnoma dobra, bi bili seveda malone vsi rečeni faktorji nepotreben balast, nepotreben formalizem, nepotreben ceremoniel. Pedagogika ne bo le malo- marno prezirala te faktorje, ampak jih bo izkušala popolnoma izločiti iz vzgoje. Pedagogika bo skušala razbiti okove „konfesije“, d;\, okove pozitivnega verstva, čigar temelj je dejansko dogma o odrešenju. Skratka, pedagogika se bo postavila na stališče, ki se zanje bori v besnem boju zoper krščanstvo socialna demokracija, da naj se namreč izloči iz šol vsako verstvo. Zopet vidimo, da se mora pedagogika vsaj v principu izraziti o socialni demokraciji. Se bolj jasno je to, če se ozremo na cilj človeške nature. Cilj človeške nature je obenem tudi cilj vzgoje. Kajpada si vzgoja lehko postavi kak partikularni cilj. Toda prvič je taka vzgoja enostranska in torej ne more biti prava in skupna vzgaja za mladino (vsi ne bodo vojaki, kakor ne vsi učitelji itd.); drugič pa se mora tudi taka dasi enostranska vzgoja vendarle ozirati na vrhovni cilj človeške nature. Tudi vojak, tudi učitelj ostane še človek. Kdor torej vzgaja vojaka, učitelja, ne more in ne sme zanemariti človeka. Veliko vprašanje je tedaj, ki se ga pedagogika zopet ne more ogniti, ali je cilj človeške nature in človeškega življenja na zemlji ali onkraj groba v posmrtnosti. S tem vprašanjem pa je nerazdružljivo zvezano drugo vprašanje o duši, ali je neumrjoča ali ni; prav tako vprašanje o Bogu sodniku in povračniku. Ge je duša človeška neumrjoča, če je cilj človeškega življenja v posmrtnosti, če bo po smrti prišel veliki dan, ko bo pravični Bog sodil človeštvo, dan velike poravnave: se mora pedagogika na to ozirati in za pravec življenja postaviti krščansko moralo, za osnove življenja krščansko demokracijo, za cilj življenja usovršenje in blaženstvo v Bogu. Če se pa pedagogika odloči za to, da cilj življenja ne leži v posmrtnosti, ampak tukaj na zemlji, se zopet ne bo mogla ubraniti, da je ne bi socialna demokracija potegnila s seboj. Če pedagogika iztrga mladini iz srca upanje na posmrtnost, če postavi mladino z vsemi upi na zemljo, se mora mladina po veliki večini dosledno razvijati v socialno-demokratični smeri. Iskati si mora sreče na zemlji — zakaj tega pedagogika vendarle ne more zamoriti v človeškem srcu, da ne bi hrepenelo po sreči! —; iskati si mora na zemlji enake sreče, kakor jo uživa na primer zgornjih deset tisoč, iskati si torej mora enakosti na zemlji, ker ne pričakuje velike poravnave v posmrtnosti. S tem pa so dani temeljni postulati socialne demokracije: odprava vseh privilegijev, enakost stanov, ravnopravnost spolov, skupnost produktivnih sredstev. Vsekako ima torej pedagogika naravne odnošaje do socialne demokracije: biti ji mora vsaj v principih ali prijazna ali sovražna. Če smo torej učitelji, učenci istih šol in iste pedagogike, razcepljeni v tri tabore — v krščanski, liberalni in socialno-demokratični, je to znamenje, da nam pedagogika ni dala trdnih in jasnih principov. Seveda bi krivda lehko zadevala tudi nas, češ da si nismo principov osvojili, ampak da smo vsak svoje principe zanesli v pedagogiko, toda če si stvar ogledamo, kakor je v resnici, spoznamo, da je vir zli v pedagogiki sami. Historično je moderna pedagogika protikrščanska. Rousseau in Basedow, nekako očeta moderne pedagogike, oni na Francoskem, le ta 23* na Nemškem, priznavata sicer še potrebo neke religije, toda ta pojem je v njiju spisih zvodenel ter nima nobene prave vzgojne moči. Izvirni greh tajita oba in že ta dva pedagoga tako dajeta pedagogiki smer, ki vodi dosledno do socialne demokracije. D i e s t e r w e g že kar odločno terja, da se pedagogika loči od teologije, da se katekizem vrže iz šol kot nepedago-gična, d;\, škodljiva knjiga. Zameta torej ne le izhodno, ampak tudi končno točko krščanske pedagogike. Zato je socialno-demokratični agitator dr. Riidt po pravici vrgel vladi v obraz to-le izjavo: Kar trdimo socialni demokratje, tega so nas naučili od države dobro plačani profesorji; mi izvajamo iz njih načel le posledice. Diesterweg bi bil danes po svojih načelih socialni demokrat! Če zasledujemo smer moderne pedagogike, drži le ta pač v tabor socialne demokracije. Priznati moramo, da so v tem „jungovci“ najbolj dosledni. Toda resnica je pa tudi, da se moderna pedagogika še ne upa povsod z jasnimi svojimi principi in cilji na dan. Odtod je pojav, da liberalci nočejo biti socialni demokratje, a da so vendar pristaši moderne pedagogike. Odtod je tudi pojav, da iz modernih šol izhajamo tudi še katoliški učitelji. Vsi sc učimo iste pedagogike, toda prav zato, ker ta pedagogika še skyva svoje cilje in principe, ker je polovičarska, ker je oportunistiška, tava v nejasnosti, meša pojme, ne zadovoljuje, in vsak si nje zmedene principe po svoje prilagodi in prikroji: jungovec, liberalec, katoličan. To je gotovo zl6, in dolgo ne bo šlo tako dalje. Treba bo kreniti na eno pot. Če se bo moderna pedagogika dosledno razvijala naprej, če se bo upala odkriti svoje principe in cilje, potem za katoličane ne bo več mesta in prostora na državnih učiteljiščih. Zakaj potem bi se morali prepajati s pedagogičnimi principi, ki vzgajajo socialno demokracijo, in to je proti katoliški vesti! Katoličanov torej čaka še hud boj. Katoliško ljudstvo bo moralo izvojevati popoln preobrat v vodilnih idejah pedagogike, ali pa bo vsaj moralo priboriti si svobodo pouka in zasnovati svoja krščanska, katoliška učiteljišča. Le tedaj bo zajamčena zdrava in prava vzgoja krščanske mladine! —č— Protestant o katoliškem veronauku. [paboženstvo ven iz šole!“ je bojni klic liberalnega in „jungovskega“ učiteljstva. Pa tudi drugi, ki si domišljajo, da imajo pravico govoriti o šoli, soglašajo v tem z učiteljstvom. Vsi se strinjajo v zahtevi, da je treba verouk, zlasti katoliški, iz šole odstraniti, da mora šola postati učilnica in vzgojilnica brez verske podlage. Nikakor nočejo priznati, da je katoliška vera najboljše vzgojno sredstvo, š katerim je možno ljudi usposobiti za koristne člane človeške družbe, za dobre državljane. Te resnice nočejo priznati cel6 oni, ki se še tu in tam radi prištevajo udom katoliške cerkve, ki pogosto brez sramu trdijo, da niso nasprotniki svete vere. Kdo jim torej še veruje, da so v resnici katoličani? In ako to žalostno prikazen v današnjem življenju opazujemo in vidimo, da so ravno oni, ki se navadno prištevajo inteligenci, najhujši nasprotniki vsemu, kar je katoliškega, ne moremo se čuditi, ako se tega duha navza-mejo tudi manj izobraženi. Na drugi strani pa nas zopet z veseljem navdaja resnica, da tudi drugoverci priznavajo veliki pomen katoliškega verouka sploh in posebej še važnost verouka v šoli. Dokazov za to imamo v izobilji. Najnovejši dokaz, kako sodijo drugoverci o katoliškem verouku v šoli, pa je podal sedanji pruski minister Studt, ki je protestant, a bi njegove besede bile lahko v čast vsakemu katoličanu. Imenovani minister je namreč spisal pojasnila k „novim učnim načrtom za višje šole na Pruskem“. S temi pojasnili si je nakopal mnogo hudih nasprotnikov, med katerimi je najhujši eksjezuvit in oženjeni odpadnik grof Pavel pl. Hoensbroech. Ako so ta pojasnila namenjena v prvi vrsti višjim šolam na Pruskem, vendar gledč verouka veljajo tudi za ljudske šole. Pri svojih pojasnilih se minister gledč verouka ozira posebej na katoliško veroizpovedanje in posebej na protestansko. Toda kolik razloček med obemi navodili! Prvi poln ognja in navdušenja, drugi mrzel in suhoparen. Da protestant tako visoko ceni veliko vrednost katoliškega verouka in le malo svoje protestantske nauke, je gotovo značilno in je dovolj vzroka, da je bil odpadnik Hoensbroech razkačen. Da naši cenjeni čitatelji lahko sami spoznajo, kako sodi o katoliškem verouku protestant, podajamo tu njegove besede v izvirniku. V izvirniku pa jih podajamo zato, da se nam ne bo moglo očitati, da smo morda z netočnim prevodom kaj olepšali. Minister piše: „Der katholische Religionsunterricht hat die besondere fachunterrichtliche Aufgabe, die katholische Jugend in der Ueberzeugung von der W a h r h e i t und dem g o 111 i c h e n Ursprung des Christen-thums und der Kirche zu befestigen und sie anzuleiten, diese Ueberzeugung durch das Leben in und mit Christus und seiner Kirche treu zu bewahren, sorgfiiltig zu pflegen und stets unverbriichlich zu bekennen. Nur von der festen Grundlage sicherer, religioser Bekenntnisse, g 1 ii u b i g e r Ueberzeugung und kirchlicher Gesinnung aus, kann der Religionsunterricht bestrebt sein und hoffen, auch die andere Seite, nicht den letzten und unwichtigsten Theil seiner Aufgabe, namlich die r e 1 i g i o s e Erziehung und sittliche Veredelung der Schiller, mit vollem und dauerhaftem Erfolg zu verwirklichen. Auf dem Gehorsam g e g e n die Kirche, als die von Gott beglaubigte Hiiterin und Erklii-rerin der gottlichen Satzungen, beruht nach katholischer Lehre das wahrhaft sittliche Leben und darin liegt hinwiederum ein besonderer Schutz gegen die verkehrten, die sittliche Ordnung gefahr-denden Zeitrichtungen der Gegenwar t.“') ‘) Weckrufe an das katholische Volk! 1901 Nr. 10. Ali niso to zlate besede, dasi jih je izrekel protestant? Ali bi jih ne mogel vsak katolik brez pomisleka podpisati? Ali bi mogel kak katoliški minister lepše načrtati nalogo katoliškega verouka, kakor je to storil protestant Studt? Pa pruski minister je začrtal tudi protestantskemu verouku določen smoter, ki se pa zelo, zelo razlikuje od prejšnjega in ki jasno kaže, da protestantskega ministra ni navdajalo ono navdušenje in ono prepričanje pri pisanju tega smotra, kakor ga je navdajalo tedaj, ko je začrtaval smoter katoliškemu verouku. Smoter „evange1jskemu“ verouku bodi: „Die Schiiler durch Erziehung in Gottes Wort zu charaktervollen, christlichen Personlichkeiten heranzubilden, die sich befahigt erweisen, dereinst durch Bekenntnis und Wandel und na-mentlich auch durch Betheiligung am kirchlichen Gemeindeleben einen ihrer Lebensstellung entsprechenden heilsamen Einfiuss innerhalb unseres Volks-lebens auszuiiben.“ Ni čuda torej, ako je razjarilo odpadnika Hoensbroech-a in druge, ko so čitali te besede protestantskega ministra. Koliko vzvišenejšo nalogo je določil katoliškemu verouku, kakor pa protestantskemu! Kako lepo priznava, da je krščanstvo in sv. cerkev božja naprava, kako določno trdi, da verouk vodi učence k pravi plemenitosti in da je pokorščina do cerkve posebna bramba proti zelo nevarnim in napačnim strujam sedanjega časa. Ali ni to golo dejstvo najboljši dokaz, kako velikega pomena je katoliški verouk v šoli? In kar priznava očitno protestant, tega nočejo priznati oni, ki hočejo biti katoličani. Res žalostno, da se dobč taki ljudje, še žalostneje je, da se dobč taki tudi med slovenskim narodom, da, med slovenskim učiteljstvom. Od drugovercev bi se lahko učili spoštovati svoje verske svetinje. J. N. Varstvo živali in mladinska vzgoja. f redmet, ki ga hočem tu obravnavati, ni nov. Saj so že davno razni ; vzgojeslovci povdarjali, kolike važnosti je za vzgojo,da se mladina nauči usmiljeno ravnati z živalimi. A vendar ne bode škodilo, ako si to važnost zopet in zopet stavimo pred očmi in se ob njej spomnimo svoje dolžnosti. — Kaj je varstvo živali? S to besedo zaznamujemo vse prostovoljno sprejete postave, ki določajo način, kako in čemu naj rabi človek živali, oziraje se na to, da čuti tudi žival na svojem telesu bolečine. A čemu tako varstvo? Zato, ker je mnogo ljudi, ki živali trpinčijo, jih zlorabljajo in ravnajo ž njimi, kakor bi žival ne imela življenja, občutnega za bolečine; kakor bi živalska duša, ker umrjoča in zelo nizka, ne čutila ne dobrega, ne hudega; sploh delajo z živalimi, kakor bi imeli neomejeno pravico do njih brez vsake odgovornosti, kakor bi si bil človek ustvaril živali sam. Niso vsa ljudstva enako ravnala z živino. A kakoršno je bilo njih ravnanje z živalimi, tako je bilo tudi z ljudmi; to harmonijo najdemo povsod. Paganski narodi so ljubili živali včasih črez mero, jih po božje častili in jim celo žrtvovali svoje otroke v žgavne daritve, n. pr. Feničani, Egipčani, Mehikanci in mnogi drugi. Da je bila to huda zmota, je jasno. Dandanes pa ravnajo ljudstva zelo različno s svojo živino. Arabec čisla svojega konja kakor domačega prijatelja, opeva ga v pesmih ter poveličuje v neštevilnih bajkah. Ali je Arabec tudi za druge živali tako rahločuten, ne vem. A opisuje se često kot plemenit, značajen mož, žive domišljije in blagih čuvstev. Stari Rimljani so bili visokonadarjen in zmagoslaven narod. A blagosti srca malo ali nič ne najdeš pri njih. Pri pojedinah je bila najimenitnejša jed pripravljena iz pavjih src in slavčkovih jezikov. Kolika surovost! Slovesnosti niso mogli obhajati, ne da bi na večer ne gledali v svojem koliseju krvavega mesarjenja bikov in drugih živali. A le prehitro jim to ni več zadostovalo. Gledati so hoteli tudi prelivanje človeške krvi. Nebroj sužnjev je izdahnilo pri takoimenovanih gladiatorskih igrah svojo dušo. Hladnokrvno, d&, z nepopisnim dopadenjem so gledali Rimljani krvavo mesarjenje in trpinčenje krščanskih junakov. Neusmiljeno so morili sužnje, da so ž njih mesom pitali ribe. Kolika sramota za vse človeštvo, kolika zmota in surovost! Pri Spancih so se ohranili do dandanes boji z biki, katere obhajajo vsako leto z velikimi slovesnostimi. A prav te igre značilne so tudi za špansko ljudstvo, ki je grdo in neusmiljeno ravnalo z Indijanci v Ameriki Dovolj bodi teh primarov, akoprav bi se našli še premnogi, ki bi dokazovali resnico trditve: Kakor z živalimi, tako z ljudmi. Po tej razpravi pač smem trditi, da iz načina, kako ljudstvo ravna z živino, odseva ves njegov značaj, njegovo blago ali pa surovo srce. Mesto daljnih dokazov navedem naj le še nekaj izrekov, ki so jih zapisali možje, ki so se bavili leta in leta s proučevanjem ljudstev ter se izrekli zlasti z ozirom na njih razmerje do živali tako-le: „Nedvomno merilo narodove blagosrčnosti je njih ravnanje z živino", piše Berth. Auerbach. Imenitni naravoslovec A pl. Humboldt pravi: „Brezsrčnost proti živalim je značilna pregreha nizkega in neblagega ljudstva." Sv. pismo pa veli: „Pravični se usmili tudi svoje živali.“ Nadškof Frid. pl. Schreiber: „Neusmiljenost do živali stori srce brezčutno ter podivja čuvstva, in stori, da je človek brezsrčen in neusmiljen tudi proti ljudem." Arabec pravi: „Brezveren je, kdor usmiljenja ne pozna.“ Pesnik Lessing piše nekje tako-le: „Najbolj usmiljen človek je tudi najboljši človek; on je razpoložen za vse družabne čednosti, pristopen vsem čuvstvom in dejanjem velikodušnosti; kdor nas stori usmiljene, ta nas stori boljše, krepostnejše.‘l Kar velja o odraščenih ljudeh, velja tudi o mladini. Zato je velike važnosti, da se otrok navadi že v zgodnji mladosti z živalimi usmiljeno ravnati. Velika zmota je, če pravijo stariši o otrocih: „Zdaj je še dete preneumno, ko pride k pameti, ravnalo bode že lepše z živalimi." Tako odlagajo odgo-jevanje na poznejši čas, in za m ud d pravi čas, ko je treba otroško srce oblažiti. Vsa otroška vzgoja je zgolj navada. Mati privadi dete, še predno je razvito, kar mu je pozneje potrebno za življenje. Ker je k dobremu vajena, se bode volja otrcška nekdaj prav lahko pokorila razvijajočemu razumu. Prava in dobra podlaga usmiljenemu srcu pa je usmiljenost in rahločutnost, s kojo se navadi otrok ravnati in občevati z živalimi. Saj živalice, golobčki, jagnjeta, mačke, psi i. dr. so prvi tovariši otročičev. Z njimi se igrajo, ž njimi se pogovarjajo ter kratijo si čas v presrečnih urah mladosti. Tu je dolžnost starišev in odgojiteljev, navaditi otroke ljubeznivega ravnanja z živalimi. Kako ljubko gleda nedolžno, otroško oko, ako razlagaš, da tudi zajčka boli, če ga vleče za ušesi, in da ve tudi mačica, ako jo otrok rad ima in lepo ž njo ravna. Že otroku je vcepljati ljubezen do vseh stvarij božjih. Razlagati je treba mladini prvo in največjo zapoved ljubezni tudi z ozirom na živali, in otroška duša se bode odprla usmiljenju. Iz malega raste veliko. To velja tudi za ta slučaj. Otrok, ki se navadi vpoštevati pri svojem dejanju bolečine živalice, ki se zna odreči kakemu veselju iz usmiljenja do živali, ne bode poznal v poznejšem življenju brezobzirnosti do bližnjega, vedel se bode premagovati in ozirati na bolesti bližnjika svojega. Cesto se opazuje resničnost te trditve pri sodnijskih obravnavah. Zločinci, ki se niso ustrašili oškodovati ljudij na zdravju in življenju, bili so kot otroci navadno brezsrčni mučitelji ži valij, in z leti je rastla njih hudobija in jih privedla slednjič do človekomora. V izborni brošurici: Die Verrohung der Jugend, kojo je izdal nek jurist na Nemškem, navaja pisatelj kot prvi vzrok velike surovosti mladine mučenje živalij. V soglasju s to svojo trditvijo imenuje tudi varstvo živalij kot prvo sredstvo za oblaženje otroških src in sploh vsega človeštva. (Konec prihodnjič.) M. S. Zborovanje katoliškega šolskega društva na Dunaju. ®y|raznik svetega Leopolda ostane z zlatimi črkami zapisan v zgodovini katoliškega šolskega drušlva. Ta dan sta se vršili običajni dve slav-°'c