168
-b—: Pred spomenikom.
moji misli toliko lepša, kolikor sta grša. V svoji samoti ne živim tako po pasje slabo, kakor ljudje sodijo. Kurim si prav pridno s starim, sladnim droževčkom. Novic ti nisem prinesla nič in povedati moram ti samo še to, da ti se priporočam za plesalko. Boš že videl, sladki ljubček, kako mi pojdejo noge v skok.  Ho ho ho!
(Konec prihodnjič.)
Pred spomenikom.
solnčnem kraji na planjavi Spomenik iz tal kipi, Krasen v zorni razsvetljavi Sem v obraz se mi žari!
Spomenik, oj kamen tožni, Z divjim bolom nate zrem In drhteč ti venec rožni Na kamneni križ pripnem!
K tebi sem plašno hitela Oh! in jokala glasno In iz dnu srca ihtela In vzdihavala bridko! . .
Mnogi, mnogi pokopani V zorni dobi tukaj spe, Z bojno slavo so obdani In imena jim ceste.
Ljubi moj na širnem sveti Moj zaklad, zaklad jedin, Tudi ti v ponosnem cveti Pal si, domu zvesti sin!
In pod žalnim spomenikom Med drugovi mirno spiš, Jaz pa z glasnim divjim vzklikom Zdaj objemljem smrtni križ!
Qh razmakni se, zidanje, Ki na vek oklepaš jih
V  njih nevzdramno tiho spanje, Naj zveni mi jok in vzdih!
Kaj mi bojna slava hoče,
V  koji mu blesti ime ; Oh! na glas mi duša joče In zveni na vek gorje!
V  solnčnem kraji zrem gomilo, Kmalu, kmalu moj bo dom;
V  njej gorje bo potihnilo In potihnil jok in dvom!
In na onem svetu bova Srečna zopet, ljubi moj, In prišla radost bo z nova, Ko bom sklenena s teboj!
-b—
—D$(