Kratkočasen in podučen list za slovensko ljudstvo. Izhaja 10. vsakega mesca. Yelja celoletno 2 gold. 50 kraje. — polletno 1 gold. 30 kraje. List 13. V Celovcu 10. avgusta 1873. Leto V. Indijansko dekle. (Po Andersenovi povesti.) Tiha noč je kraljevala, Slika lune se kopala V valih Gangovih mirno; Sape indijanske čiste Vzibale platane liste V sanje cvetne so sladk6. In pritekla iz germovja, Ne čute lijan ternovja, Zdaj je juga temna hči; Lehka je kakor gazela, Lepša še kot deva bela, Koje kras pred njo bledi. Skerbno se cvetoča roka Nad gorečo lampo boka, Plamen da ne vgasne njen; Sveti reki izroči jo In pogledi nje hitijo Tam za zvezdo sredi pen. Ako lučica trepeča Bo ostala plameneča, Njen predragi še živi; Ce pa bode ugasnila, Ce jo vniči vode sila, Tudi on vže v grobu spi. Plamen raste, plamen šviga, Zdaj ganij, zdaj zopet miga — O gorje, po njem le bol Ne! Blaženstvo, luč se vnela Vendar je in je žarela Še v daljavi presvetli! Na koleni deva mila Padla je in je molila . "^-Brahmo svetlega hvale\ Zraven nje strupena kača Zavijd se in obrača Pa za njo dekle ne ve": Saj ne vidi in ne sluti, In ne misli in ne čuti Kakor ljubega moža. In „ živi 1" izklikne blaga, In „živil" — beseda draga — Zdaj odmeva od gora. Lujiza Pesjakov a. Moc otročje solze. (Iz Poljskega poslovenil —p—.) Jakop Statecki je bil eden izmed jako glasovitih zdravnikov v Varšavi na Poljskem. Bil je sploh ljubljen in obrajtan zavoljo svojega prijaznega značaja, postrež-ljivosti in dobrot, ki jih je na vse strani delil — bil je ubogim prava božja previdnost, zakaj ne le da jim je v bolezni brez plače pomagoval, ampak kupoval jim je pogosto tudi zdravila in jedila. Pri vsem tem, da mu je že šestdeset let minulo, bil je neoženjen, čemu so se njegovi prijatelji in znanci večkrat čudili, ter sploh mislili, da je nesrečna bolezen v njegovej mladosti morala biti temu kriva. Pripeti se, da našega dohtarja lehka bolezen nekaj dni doma zaderži. Berž ko njegovi tovarši to zvedd, koj jih druzega večera nekoliko pride ga obiskat, da bi mu ne bilo preveč dolg čas. Sprejame jih, kakor mu je bila sploh navada, prijazno in začnd se pri čaju raznoverstni pogovori. Govori se o prigodkih v mestu, o gospodajočih bolezni in načinu, kako jih treba zdraviti, naposled se od telesnih bolezni govor oberne na dušne slabosti in strasti. Tukaj eden izmed nazočih vpraša, je li mogoče plahost ozdraviti? »Po mojem mnenju ne," pravi drugi. »Narava nas dela serčne ali pa plašne; te lastnosti prinašamo s seboj na svet in čas jih razvija; zategadelj jaz terdim, da naša umetnost v tej versti bolezni nič ne more pomagati." »Tako je," doda tretji, »hladnost ali pa gorečnost, strast do igre ali pijanstvo, nagnenje k čednosti ali hudobnemu življenju, vse to prihaja iz kervi, iz temperamentov. Tisti na priliko, ki ima vročo kri, vzame dostikrat konec na strašen način, in bi bil, ko bi bil imel hladno kri, umeri najmirnejše in najpošteniše. Pravijo, da so ljudje taki, kakor so se odgojili — prazne basni so to; kajti ljudje so taki, kakoršni so se rodili. Srečni tisti, ki imajo zdravo dobro telo, tem huje pa za tiste, kterih telo ni takošno." »To kar tukaj terdite," prime zopet pervi za besedo, »izvira iz napčnega opazovanja človeškega življenja, in ko bi človek zares bil tako stvarjen, kakor menite, to bi bilo kaj slabo za-nj. Ali se sme na primer zares ter-diti, da človek, ki ima na sebi smešnosti, napake, pregrehe ali zle strasti, ne bi bil v stani se od njih poboljšati? Treba je tukaj, kjer bi praški in kugljice ne bile na mestu, samo drugih lekov, treba je delovati na serce, na razum in tako ravnaje, gospodje, prepričan sem, da bi se dalo od teh napak ozdraveti." »Od smešnosti? morebiti; od hudobij ali strasti? — nikdar," odgovori vprašani. »Le pokaži mi, na priliko, človeka lakomnika, igralca, samoljuba ali skopuha, ki se je poboljšal — prosim te . . . ." »Skopuha poboljšanega? Je eden tak med nami, in ta sem jaz", reče gospodar. »Ti si bil skopuh?" zakričijo pričujoči — »ti? to ni mogoče!" . . . »Tako je," odgovori gospodar, »in zraven tega sem bil zabavljavec, in neprenosljiv čuden človek; dandanes pa, kakor vidite, sem od tega popolnoma ozdravel." »In kdo te je tako čudno poboljšal?" »Kdo? — solza detečja." Tu se je pazljivost povekšala, nazočni so se pomek-nili bliže k gospodarju, ta pa začne pripovedati tako-le: — 106 — „Bilo je leta 1834; na večer pridem od svojih bolnikov domu, najdem na mizi dva lista iz Kališa, mesta na Poljskem, kacih 27 milj od Varšave: eden je od bogatega kupca in bankerja ondašnjega, kteri me je klical k bolni ženi, obetaje obilno plačo; v drugem pa so stale samo besede: „ Gospod! žena in hči vašega brata umirata od gladii. Par sto goldinarjev, poslanih brez odlašanja, more jima življenje ohraniti, pričujočnost vaša more jima poverniti zdravje. (Podpisano) Duhovnik Rilski farmešter". »Govoril sem vam odkrito, in ne bojim se tega ponoviti, ker to morem storiti dan danes brez zarudenja, da sem bil strašan skopuh. List duhovnika Rilskega me je ganil, ne za tega del, da bi me bilo bolelo žalostno stanje bratove žene in njenega deteta, temuč ker sem v njem videl prošnjo, ki se naravnost na moj žep obrača — zgnetel sem ga serdito in sklenil, da ne dam niti groša. — Banker (bogatin) torej, kakor si lehko mislite, bil mi je mnogo prijetniši, a ker je zahteval, naj brez odlašanja odpotujem, vsedem se koj drugi dan na vse zgodaj na pošti v kočijo in odderdram v Kališ. Na potu sem samo prerajtoval veličino plače, ki jo bom mogel zahtevati od bankera za svoj trud in zapu-ščenje mestnih bolnikov, ktere sem v listu enemu izmed svojih tovarišev izročil: verh tega sem ocenjal svoje svete, računil vsako besedo, vsako čerko recepta. Kar se tiče mojega brata žene, mislil sem na-njo kar najmanj mogoče, če mi je pa časih nje reva in pomanjkanje po sili stopilo pred oči, gledal sem se te neprijetne misli kar najpred iznebiti. Oh! bilo je to zlo, jako zlo, ker sem .tudi tako uže mnogo proti svoji snahi bil pregrešil. Nekaj let pred tem, je mlajši moj brat, ki je bil ta čas podporočnik v poljski armadi, in kesneje že kot stotnik poginil v boju leta 1831, napisal na-me list, v kterem mi je naznanjal, da se zaroča iz ljubezni s hčerjo enega izmed svojih tovarišev, siroto, kteri je bila vsa dota izverstno serce, plemenite lastnosti, sprelepa rast, in 18 let: ali ne groša denarjev. Na ta list, poln plemenite navdušenosti, odgovoril sem tako, da ni mogoče nepristojniše in samoljubniše. Ženiš se, pisal sem, z žensko, ktero ljubiš, ali ktera je še manj milionarka, kakor ti . . . Bodi srečen, ako ti bo moč; ali govoreč med nama, delata oba neizrečeno neumno . . . Zaljubljen vidiš vse v rožnih barvah, s časom pride preudarek in vse dragosti so proč. Ako je še čas, daj si mira . . . Ostani zdrav! Ta list, kakor vidite, ni bil ne pameten, ne bistroumen , kakor sem ga napraviti želel, namesto tega je bil nepristojen in brezserčen. Moja snaha je bila mazurka (Mazurji so prebivalci treh vojvodstev na Poljskem), to je, kakor sploh vemo, vredna, krepostna, ali pri tem ponosna in uporna. Uporen (svojeglav) kakor Maziir, pravi pregovor, zatorej je tudi moja snaha bila nezveržena hči svojega plemena. Ni mi torej pozabila nikdar onega lista, ter v sercu jela me na vso moč prezirati. Zato tudi, ko jej je mož na borišču slavno smert storil, ko se je morala brez podpore, brez nade, boriti s pomanjkanjem in boleznijo, sklene rajši umreti, kakor poprositi za pomoč svaka (brata moža svojega). In bila bi brez dvombe umerla ne napi-savši lista na me in ne odpustivši mi, kar bi bilo gotovo dokaz velike stanovitnosti njenega značaja, ali nikakor ne po kerščanski. Toda ni bila sama na svetu; imela je ona hčerko, sprelepo detešce, ki je pazeč na posteljo, na kteri jej je ginila bolna mamica, prenašala glad z angeljsko poterpežljivostjo, sahnč dan na dan. Nemogoče je torej bilo naši mazurki biti dalje uporni; kolikoršno je imela za hčer ljubezen, zapopadla je ona i to dobro, da se mora, če hoče oteti dete, premagati in ; poskerbeti, da oineči serce svaku, kakor koli je bil zel ; in terdoserčen. Svojo misel je ona na ta način razodela domačemu gospod farmeštru, človeku vrednemu in mi- : lostljivemu, kterega je bila zavoljo tega poklicala k sebi. : Pozvedel je natančniše stan te nesrečne žene ter spoznal, ; da je glavna nje bolezen bila pomanjkanje, glad in skerb; ali sam ne mnogo imaje, mogel je bolnici podeliti le zelo" pičlo pomoč. Mestni zdravnik se je na njegovo pripo-roko sicer ž njo skerbno trudil, ali s kakim vspehom, j ker je manjkalo vsega, kar je bolniku neobhodno potrebno. Tak je bil oni verli duhovnik, od kterega sem list j dobil. Ko sem prišel v Kališ, čakal je duhovnik Rilski | na-me pred pošto. Ker si on ne bi bil pomišljal priteči j na pomoč snahi, če bi bil dobil podobno sporočilo, ka-koršno mi je bil sam poslal, rekel je v prostoti svoji sam pri sebi: tudi on taisto stori, ter me je pričakoval vsak dan. Ko popotniki iz kočije izstopijo in ko je zvedel za-me, priteče k meni ter me s temi-le besedami j pozdravi: Niste gubili, gospod, kakor vidim, časa; predčutili , ste, da bi zakasnenje vaše bilo vzrok smerti za snaho ! — Bog vas poplati za to dobro delo! Po teh besedah in po suknji duhovni mi je lahko ; bilo spoznati duhovnika Rilskega. Ta pohvala njegova j zdela se mi je britek zasmeh, toda nisem imel serčnosti priznati, da je nisem zaslužil. Ta okolnost torej je na- j redila, da namesti k bankeru, h kteremu sem se edino I pripeljal, šel sem naravnost k bratovi ženi, h kteri me je gospod farmešter spremil. Našel sem jo v ubogem stanovanju sred tesnega dvora, kamor se nijeden žarek solnca vkrasti ni mogel. Pri postelji njeni je stala majhna deklica, z lepimi očmi, s prekrasnimi obervmi, z glavico pokrito z rumenkastimi lasmi, z obrazcem rudečim, na kterem je bila videti izražena velika serčnost in vdanost : v voljo božjo, kakoršno daje privada na terpljenje. Ne morete si misliti, kako je bila lepa pri vsem pomanjkanju in bledosti, in kako je ta bledost in pomanjkanje bilo besedito. Gledal sem jo molče . . . Začel sem ondaj zapopa- ! dati, da je v deci neka vabljiva moč, neka čudna sila, ki blago deluje celo" na serca, zaperta vsem vtiskom slasti in čutljivosti. Bil bi rad poljubil milo to dete, ali gadna skoparija vrinila mi je precej gerdo misel, da ako se dam ganiti, ondaj sem uže izgubljen, ker si navlečem dolžnosti brez števila, kterih sem se doslej vedno tako skerbno varoval. Mislil sem si, da bi mi ondaj bilo izbrisati vse slede revščine, kakoršno sem imel pred očmi, in trositi na to ne malo groša, kterega sem toliko ljubil. Ta misel me je pobila, in odstopil sem nehoteč, kakor človek, ki se umiče, videč brezen pred seboj. Vredni farmešter, ki si ni mogel misliti niti uganiti, koliko je bilo v meni suše in brezserčne sebičnosti, je mojo pobitost vzel za miloserčnost — ta obotava skopuha zastran bolezni, ktere pogledu bi se bil rad umek-nil, zdela mu se je ganjenost rahločutne duše; žalosten nasmeh spreleti mu lica, in stiskaje mi roko reče: Pogled te velike revščine stresa vas gospod! in ne čudim se temu ne najmanje, kajti ste ga malo vajeni, a tukaj vam preveč odbliz v vaše serce sega — mi duhovni smo po svojem poklicu jako pogosto priče raznih terpljenj in bolečin ; zbog tega njih vid nas manj giblje ; ali dajte približajte se gospod, pogled vaš more jo rešiti. — 107 — In prijemši me za roko pripelje me k postelji bolnice. Debele kaplje merzlega potu stopijo mi na čelo, sram mi razdira dušo, a jeza me trapi v sercu. Ko me sneha ugleda tako blizo sebe, ondaj se s težavnostjo dvigne na postelji. Na obličju njenem se je obrazila na premen neka nepopisljiva žalost in ponosnost: borila se je s seboj nesrečna žena. Mnogo, to je bilo videti, mnogo jo je stalo prositi za milost človeka, do kterega ni imela nič zaupanja! Zato se tudi ni ponižala do prošnje, temuč s suhim svojim perstom in tresoč se vsa od ganjenja, pokazala na hčer, potem s to besedi-tostjo serca, ktera prešinjuje tje v globino duše človeka. Oh! ubogi angeljček, kteri v kratkem ne bo imel matere, — zakričala. Ta kratki, ali mili nagovor nesrečne matere, nagovor, v kterem se je obrazila vsa skerb za prihodnjost edinega otroka, mene le ni ganil; bal sem se pogledati na malo, da bi stanoviten ostal v svojem nečloveškem sklepu, ter z največo hladnostjo odgovoril: — Čemu te otožne misli ? saj si gospa še dosti mlada; pri pomoči dobrega zdravnika torej ni ti se treba ničesar bati. — Vsak drugi bil bi dodal: Imaš brata, ki bode srečen, celeč tvoje boli, kterih je deloma on kriv postal. Zanesi se na-nj, on bode oče tvojemu detetu. Ali jaz nisem dodal tega, ena sama misel mi je rojila neprestano po glavi, misel, kako bi jo od onod potegniti mogel. Dokler neodločen omahujem in razmišljam, kako bi se najlepše proč zmuzal, vpira draga ona deklica neprenehoma va-me oči, kažoče več zavzetja kakor pa straha — nato se približa k meni, potegne mi roko iz rok gospod farmeštra, ter pokazujoč na rob postelje, ki je na njej ležala mati, reče z najslajšim glasom, ki sem ga kdaj slišal: — Vsedi se tukaj, ker si previsok, da bi te mogla poljubiti, ako me ne vzameš na kolena. — Vsedein se, in deklica mi zleze sama na kolena, kar vid6 mati povzdigne oči k nebu in zdi se, da moli. Kar se tiče mene, čutil sem, da je čas odločne borbe prišel; obdal sem si torej serce s trojnim oklepom. Prepričaval sem se sam pri sebi, da tej ženski in njenemu detetu nisem nič dolžan, da kar si s svojim delom zaslužim, to je zgol moja lastina; da prihodnjost je daleč in negotova, ktere ne zavarovati bilo bi brezumje — poiskal sem si z eno besedo vse vse nagibe, s kakoršnimi si znš samoljubje v potrebi pomagati. V tako si stvarjenem prepričanju sem odločil ne dati se ganiti, in namerščivši obervi pogledoval sem na deklico, ktera je zerla ravno va-me — pogled nje" čist in nedolžno derzen tonil je v mojem očesu, zdela se je da išče, s ktere strani bi prederla to ledeno prevlako, za kakoršno sem se skril — oklenivši se nazadnje z drobnimi svojimi ročicami okoli mojega vratu, rekla mi je s ko srebro čistim glaskom: — Je-li hočeš biti moj oče? . . . jaz te bom verlo ljubila! ... ker si verlo podoben mojemu očetu! . . . tudi on se je zdel vedno tako hud, kakor ti, ali je bil zato verlo dober, in če se je tudi ne vem kako namerščil, se ga vendar nisem bala ... a ti? jeli si ravno tako dober ? . . . Kolikor je bilo miline v tem pozivu deklce na-me, tega vam ne morem popisati; pri vsem tem se nisem podal, in zbiraje v zadnjem slabečem naporu, kolikor sem le imel sirovosti v svojem sercu, odprem hitro nje drobne ročice, s kterimi me je objemala okoli vrata, ter ne rekši ne besedice postavim jo na tla. V tem trenutku zapazim na njenem obrazcu, tako čudno izrazujočem vsak vtisek, strašno b leži Kolotovka. Temu holmu ob podnožji se razprostira široka ravan: zagernjena v sive valove večerne megle se je zdela še nedozirnejša ^— in kakor bi se bila stikala s potemnelim nebom. Široko sem korakal po poti ob zajedi, kar se nenadoma od ne-kodi na ravni razlegne krepek glas nekega dečka. —• Antropka! Antropka—a—a! . . . ." klical je terdokorno in solzno-obupno, in dolgo, dolgo časa vlekel poslednji glas. — A umolknil je na nekoliko časa, potle pa zopet začel kričati. Dečka glas je zvučno krilil po mirnem, lehko dremljočem zrači. Najmenj trideset potov je zakričal: „Antropka!" — kar je nenadoma z nasprotnega konca, kakor z onega sveta, priplul legak odgovor in vprašanje: „Ka—a—a—aj ?" „Idi sem, vrag vendar, gozdni mo—o—o—ž!" „A zaka—a—a—-aj?" povpraša glas po dolgem časi. „A zatd, ker te oča hote tleči—i—i," takoj odgovori pervi glas. Drugi glas nij več odgovoril, deček pa je zopet jel klicati Antropko. Njegov klic je rejše in slabejše prihajal mi na uho, ko se je bilo do cela stemnilo in ko sem korakal ob lesu, ki je robil mojo vas — blezu štiri verste daleč od Kolotovke. „Antropk—a—a!" —¦ slišalo se je še v zrači, polnem nočnih duhov. Popotovanje po Ruskem. (Iz knjige „ Život na Rusi" poslovenil Andrejčekov Jože.) Popotovanje po Kuskem je sicer jako zanimivo in zabavno, ali za ptujca zeI6 neprijetno, težavno in truda-polno, vendar pa vlada v neprestanej enakoličnosti nepreglednih planjav in ravnin neskončna različnost; obrazi — eden zanimivejši in čudotvornejši memo druzega — verste se v nepreterganem redu, in vsaka krajina, vsako mesto ter vsaka postaja kaže ti nove zanimivosti; ali med tem, ko se oči na različnosti še ne videčih prikazni radovedno pasejo, ko duh novost za novostjo dihtivo lovi, postaja tel6 odreveno in togo, potem pa se zopet steguje po neizrečeno nerodnem vozu utrujeno skoraj do smerti, in po neprestanem prekucevanji, majanji in suvanji so ti vse kosti v telesu, kot bi jih raztresel in razmetal. Ako si hočeš, dragi čitatelj, učiniti vsaj nekolikosen pojem o popotovanji po Rusiji, moraš si najparvo izbrisati iz misli vse obraze cest, pošt, berzovozov, kočij, ko- | leseljnov na peresih in priček, da, pozabiti moraš naših prostranih, se slamo nastlanih kmetskih vozov, kajti vse to je uterjenim Kusom bodi si preveč priležno, ali po celo nepriležno. Po cestah, na katere bi se pri nas doma nihče ne upal, preden ne bi naredil poslednje oporoke, vse v red spravil, obiskal vse prijatelje in znance do devetega kolena ter se ž njimi poslovil, podi in dervi veseli ruski voznik žvižgaje si veselo pesen, in še ne sanja ne o skerbeh, v katerih ubogi popotnik za njim i v vozu koperni. Na poštnih cestah, katere morajo nade-lovati preko širokih grezi, močvirjev in luž, narejena je sicer z velikimi stroški tu pa tam podlaga iz hrastovih ali brezovih debel, in če je suh6, se tudi dosti dobro po njih vozi — pa takova cesta na lesenej podlagi terpi le malo časa, v močvirnej mokroti, les kmalo strohni, težki vozovi ga prelomijo, potem pa nastanejo globine in grude, da bi kmalo duša skočila iz človeka, kedar leti voz preko njih. Če je treba težke naklade čez taka mesta spraviti, mora vsak voznik zlesti z voza, popraviti cesto, potem pa celi naklad kos za kosom prepeljati. Povsod na Kuskem najdeš ceste, katere v najkrajši meri, t. j. v ravnej čerti mesto z mestom spojujejo, čez gore in doline, čez grezi in močvirja. Vratolomne stermine, preko katerih vozijo Rusi v najhujšem diru in velikim krikom, tako, da popotnik oči zatiska ter se kerčevito derži voza vedno pripravljen, da se prekucne ven ter glavo razbije — verste se z drevenimi, mnogokrat po nekoliko ur dolgimi cestami, katere enako dolgim plav-kam tu na vodi plavajo, ondi se zopet nad močvirjem gugajoč vzdigajo. Pri vedno napetej pozornosti, v strahu in jezi pa ti cesta tako urno zginja spred oči, da se ti zdi prišed na postajo, kot bi se bil prebudil iz strašnih sanj — k še strašnejši gotovosti. Na severju se potezajo ceste skozi brezkonečne pra-lese in močvirja, a tu je velika sila za dobri zrak in svetlobo; v srednji Rusiji, kjer so gozdje vže davno iz-trebljeni, nasajene so ob cestah breze, gotovo najkras-nejša in prijaznejša drevesa na severu; zarad vitke svoje rasti, gibčnosti in prijazne podobe podajo se kakor nalašč ob ruskih cestah. Dalje na njih pa zginjevajo tudi ' ti drevoredi, cesta se razcepijo in zgubljava brez vseh natančnejih znamenj na vse strani, in le tu pa tam kaže stara, trohnela verba pot, po katerej se ima iti, in ko-nečno se v kozaški zemlji tudi ta kažipot izgubi in nepregledna ravan ponuja popotnikom neomejeno prostost in negotovost. Po leti bivajo mnoge ceste v dobrem stanu, namreč kedar potuje car, kaki gubernator ali kateri izmed ministrov po deržavi. Tu se prikaže, kot bi s čarovno šibo na zemljo udaril, na stotine ljudi, ki v največej naglosti popravljajo glavo- in vratolomne grape na cesti ter po-kladajo nova debla. Zima pa je najboljši in najhitrejši cestar na Ruskem; po noči pade velik sneg, veter ga nanese v vsako globelj in grapo, hudi mraz vse uterdi, in lahke sani derče" kakor po naglajenem tlaku vže dane3 tam, kjer so se včeraj še vozovi terli in razbijali ob ne-številnih grudah. V dobah pa, katere pri nas imenujemo spomlad in jesen, so ceste tako vzvožene in razgažene, da so podobne neizmernim blatnim in kalužnim jamam. Oglejmo sedaj nekoliko ruske voze. Najnavadnejši izmed njih je teljega, a kdor je v njej popotoval, tega groza obide, kedar koli se to ime izgovarja. Tčljega je mala, nizka, zgoraj širša in zdolej ozkejša lesena truga na štirih nizkih, pa močnih kolesih. Spredaj na obeh straneh se nahaja nekaki leseni rog. Cez omenjeno trugo je razpetih nekaj prevez, sedež voznikov, kateri na ta način mehkejši in prijetnejši sedi, • — 112 — nego gost v vozu, zvlasti če pregerne preko teh prevez nekoliko kožuhov; navadno pa sedi na visokem robu prednje desko, tak6 da mu nogi popolnoma prosto doli visite, zategadel se mora, ako noče pasti pod voz, sem ter tje gibati, da se vzderži v ravnotežji. Ali vsaki jam-ščik ima v tej reči takovo izurjenost in gotovost, da v najhujšem diru terdno sedi, a kot bi doma za pečjo se valjal, veselo prepeva, da se vse krog razlega. Drugače pa popotnik; ta sedi v tžljegi na otepu slame, ali pa samo na golih tleh, kot v neškah z nategnjenimi nogami, s herbtom se opira v zadnjo desko, s komolci pa ob strani, da bi kolikor mogoče terdno sedel ter bi se ob strani ne tolkel. Na daljših potih rabi se drugi, pripravnejši voz, kateremu pravijo tarantas. Glavna razločba med tčljegom in tarantasem je ta, da ima tarantas vže polovično streho ter sloni na dveh gibkih, prožnih brezovih drogih, tako da se guglje kakor na peresih. Dolgost teh brezovih drogov in ravno tako tudi vzdaljenost prednjih koles od zadnjih iznaša 12 do 13 črevljev; blizo prednjega konca je pribita truga (ki ima čestokrat lično podobo zgornjega dela ktne kočije, na zadnji konec pa se privezujejo kofri, vreče, torbe itd. Tudi voznik ima svoj terdni sedež se železnim deržajem. Tarantas je gotovo glede" druzih vozov dosti priročen, pa jako slabotno narejen; pa vendar kaže vsa njegova naprava jako praktično misel in dovtip. Ako se zlomi na primer kaki brezovi drog (kar se jako pogosto zgodi), nadomesti se v nekaterih minutah z novim, ko bi se pa na širnej stepi sterlo jekleno pero, s čem bi ga bilo mogoče nadomestiti? — Neredko se primeri, da leti tarantas v enomernej hitrosti po nekoliko tisoč korakov dalje, a nihče izmed potnikov ne zapazi, da se je skrivaj snelo kako kol6; voznik pa se ve da berzo zapazi izgubo, zleze z voza, hiti po kolo, zagosdi ga z lesenim vojnikom ter vozi malomarno dalje dobro vedoč, da bode moral to operacijo za nekaj časa zopet ponavljati. V zimskem času se potuje v ki bi tki, kise za ta čas spremeni v sani. Kibitka je naj pripravnejši voz, ki se more dobiti na popotovanji po Euskem. Lesena truga ima znotraj primerni sedež in čez in čez streho, zadej pa mrežo za kermo. Vprega njena zove se trojka ter se rabi na vseh daljših potih in pri vsakem vozu. Trije konji tek<5 eden poleg druzega; srednji, navadno največi in najmočnejši dirja v splavu med vojnicami, katere so s kljupatim oblokom (dugo) spojene, oba stranska pa drepljeta z ven obernjenima glavama poleg njega. Na ,,dugi" visi velik zvonec, kojega klenkanje prijetno priterkuje peketa*nju konjskih kopit. Za ruske vozove, ceste, kraje in za celo naravo nij si moč misliti pripravnejše vprege, nego je trojka, in v nekoliko urah takoj čutiš, da je spojena v ruskem običaji neka globoka, tajna podobnost in spri-jaznjenost s priljubljeno trojko. Kes vlada neka nežna, prijazna vzajemnost med Kusom in njegovo trojko; na sto ruskih pesni opeva nerazločljivo prijateljstvo trojke in njenega vodnika. Prijetnejši ne odmeva planinski rog švicarskemu pastirju, milejši ne udarja na njegovo uh<5 harmonično žvenkljanje zvoncev po gorah se pasoče črede, nego ruskemu jamščeku enomerno cinkanje „kolokola", ki se guglje nad srednjim konjem. Njegovi tanki, vedno se ponavljajoči glasi prevzemajo kakor čarovna pesen misli in serca ruska, zbujevaje v njih vsa dremajoča čutila radosti in tuge; a ta čutila preminjajo se berzo v bujni vrisk, berzo v milobno pesen, berzo v presunljivo žvižganje, — oj, kako krasna je ta godba na težavnej poti! Tako razvneti voznik ne prestane celo pot zabavati se s konji ali pa spremljati pevaje vedno cinkajoči zvo- nec. Stari vozniki se neprehoma pogovarjajo se svojimi konji, in če se ta pogovor takoj v začetku prične s kletvijo, smeš biti gotov, da se prav dobro popelješ; čem bolj pa se s konji prijazno govori, tem slabša je vožnja. Če so ceste slabe, priprega se k trojki še eden, včasih tudi več parov konj. V Eusiji se inače ne popotva, nego s pošto; postaje so po celem severju tako imenovane poštne kolonije ali naselbine, katere morajo imeti potrebno število konj pripravljenih ter sploh vso poštno službo opravljati, zat6 pa imajo mnogo pravic in svoboščin. Pisarniška dela oskerbuje nadzornik ali pisar, čegar urad je spojen s štirnajsto stopinjo činovnega ali službenega plemstva. Komaj se popotnik pripelje, obsuje takoj roj ljudi njegov voz, izpregajo prejšnje ter pripregajo nove čverste konje, niti da bi bilo treba k temu posebnega pozvanja. Včasih pa se ve da nij dovolj konj v vasi, a tu mora popotnik počakati, da jih nalove po stepi, kar pa ravno dolgo ne traja; inače pa je, če nadzornik naznani, da nij sploh nobenih konj doma; potem nij več misliti na daljše potovanje. — Kdor hoče potovati s pošto, mora si pre-skerbeti v kakem gubernijskem mestu „podorožno;a ta „podorožnajaK (za katero je treba plačati določeno takso) je spremljevalni list in nakaznica, kako dolgo in kako daleč sme popotnik rabiti poštne konje. Prišed na postajo pokaže popotnik ta list, in brez vsega zaderževanja dobi novo priprego; brez njega pa ne bi mogel nikamor. Tako veleva postava; pa zgodi se jako pogosto, da vkljub pravilnej podorožni zarad različnih zadolženih in neza-dolženih zaprek popotnik ne more dalje. Takove nered-nosti so pripravile kmete nekaterih krajev k temu, da so ustanovili med seboj nekako poštno društvo. Popotnik si najme kmeta na določeno daljavo in na določen čas; ta kmet pa pelje samo do najbližje postaje, preskerbi tukaj novega voznika, vzame svoj del plače ter odide domdv. To se ponavlja na vsakej postaji, in popotniku nij treba za ničesar skerbeti. Vso pohvalo zasluži vzorna hitrost na ruskih poštah: na severju preide vsak dober voznik, če je cesta le količkaj v dobrem stanu, 11—14 verst (tedaj dve naši milji) v enej uri, a čem dalje na jugu, tem hitrejša vožnja, tak6 da se Kozak prav nič ne ponaša s tem, ako preide 21 verst, to je: tri milje za uro. Po zimi pa se ta hitrost še meriti ne da; tu vidiš po nepreglednih snežnih ravninah včasih neštevilno množico na pol pokritih sani sem in tam se lesketati; spomladi pa in v jeseni preide se komaj 50 verst na dan. Kdor se hoče z Kusijo seznaniti, ne sme" inače potovati, nego po pošti; ko bi na primer hodil peš, videl cel dan malo novega in različnega, da bi se moral le dolgočasiti in s puščobo ubijati. Bil bi podoben mornarju, ki se dolga leta vozi po morji samo zaM, da bi si mogel učiniti pojem o neizmernej morskej puščavi. Cesta po Eusiji podaje le takrat tvojim očem bogato pašo-, ako te širne kraje preletaš z naglostjo ruske pošte, ki je tolika, da bi se našim berzovozcem v glavi zver-tilo, ko bi jo zagledali. Pri nas zapaziš za 5 milj več različnosti, nego v Eusiji za 20 ali 25 milj, zatd moraš ondi štiri ali petkrat hitrejše potovati, hočeš li, da bo tvoja pot povsod in vedno zanimiva in zabavna. — Vselej pa si moraš saboj vzeti celo postelj, t. j. odejo, pernice in žimnico, namreč, če hočeš imeti pripravno prenočišče; in pa zalogo hrane: jajec, masla, suhega mesa, klobas itd., čase in zavitek čaja; kajti na poštah ne dobiš ničesar, razven derv, drevenega oglja in samo-var z vrelo vodo. — o — 113 — Potuj sedaj, dragi čitatelj, z manoj v duhu nekaj časa po cesti, koje splošne lastnosti sem prej naznanil; potujva skupaj iz kakega gubernijskega mesta srednje Rusije na jug. Oktober se bliža koncu. Gosta megla visi nad mestom ter se spušča vedno niže in niže k zemlji zavijaje celo mesto v neprezorno zagrinjalo sivih oblakov, tako da nam je mogoče samo strehe in obrise nam najbližjih hiš razločiti. Megleni oblaki se neprenehoma zgo-ščujejo, začne deževati, najpred drobčkino, kot bi se drobni vlažni prah vsipal na zemljo, potem pa vedno gosteje in gosteje, vže začenja silno liti izpod neba, in po ulicah der<5 potoki, kakor da bi imel nastati vesoljni potop. Cmerno zremo skozi okno na to puščobno vreme, a deževati le ne jenja, — tarantas pa vže čaka. Konečno se nas oblaki usmilijo, dež pojenjuje, a mi sedemo v tarantas ; jamšček zakriči nad konji, zvonec na dugi se po-maje, peljemo se po zalitih ulicah, potem čez most raz-kipele in visoko se jezžče reke, in v nekolikih minutah pridemo iz mesta in doline ven na prosto. Tarantas pri-škriplje na višino. Pogledamo nazaj na mesto, pa žalosten je na-nj pogled: zemlja, voda in zrak zde" se nam, kot bi tonili v blatu in mesto oropano vse vabljivosti žalostno moli kviško verhunce svojih zlatoleskečih zvonikov, ki so včeraj še v solnčnem žaru in luninem svitu tako ognjeno plavali. — Ločimo se od mesta; tarantas še vedno krepko rije navzgor po cesti polnej blata in mlakiiž. Pa že zopet lije! Vedno veče in gostejše kaplje padajo doli, voznik kolne, priganja konje, tarantas kar leti, blato nam pljuska v obraz, veter zanaša dež v oči — o radostno potovanje! Zapiramo in zadelavamo tarantas od vseh strani, sedimo v temi, kot v vreči — pa to nič ne de; vsaj nismo mokri, razkošni pogled na ma-zasto rudečo ilovico, na nekoliko brez in jel pa prav lahko pogrešamo. Zdaj pa zdaj izpustimo gladnega krokarja svojih zvedavih očij iz zatvorjene ladije, pa on se berž zopet verne enako Noatovi golobici nesoč nam žalostno sporočilo, da se še nič ne vedri. Ravno naopak, vedno huje poka po kožnati strehi naše temne ječe, vedno glasneje plunkajo deževne kaplje po razmočenem blatu, vihar pa buči, kot bi ga jezilo, da nas ne more popihati se sveta. Tarantas se ustavi; pred kerčmo smo. Zlezemo z voza v černo deževno noč, in peljejo nas v gostinsko izbo. Našo izbo loči samo polovična stena iz desek od družbinske spalnice; oglejmo njeno opravo. Mesto kanapeja stoji tu klop zbita z neoglajenih desek, a sem in tam nekaj priprostih stolov, iz kojih sedežev mole" ostri žreblji, in pa nekaka truga (morda za derva), na steni visi kos zercala, sredi izbe pa stoji štirivoglata miza. V kotu ob lesenej steni, kjer veter skozi špranje prosto piha, kakor v zvonikove line, je postlana postelj, t. j. ondi leži zvezan otep slame in — nič druzega. Kdor noče na golih tleh ali na gerčasti klopi počivati, more se ondukaj vgnjezditi, kakor mu je ljubo in drago. Hiša je lesena, a stene so sestavljene iz debel močnih jel; le sveti kot je iz posebnega spoštovanja s papirjem polep-ljen. Tu visi nekoliko majhnih černih obrazov krog velike »ikone" v pozlačenej obleki, in nad njimi nekovi papirnati svčtec, jako podoben obče znanemu „špadskemu kavam". Jamšček prinese iz tarantasa samovar, čase, žlice in zaboj s hrano ter pripravlja čaj; mi pak razgernemo po tleh saboj prinesene pernice pripravljajo si postelj morda za osodepolno prenočišče. Najedli in napili smo se ter popušili vsak svojo smodko, sedaj pa se vležemo v slad-kej nadi, da nas okrepčevajoči spanec berzo stisne v svoje Baročje. Dve sveči iz naše zaloge so berlele doslej na mizi, pa vedni prepih maje plamen, tako da luč po Sta- niči miglja, enako kedar se pretergani mraki čez mesec pode; ker ne morem tega migljanja terpeti, vstanem ter ugasnem sveči eno po drugi. Cerna tema je v izbi; zvunaj žvižga ljuta burja, in njeno ostro žvižganje se razcepijo v špranjah lesene stene na tisoče tenkih glasov, in kacih petdeset tacih glasov z ledeno sapo veje nam preko glav. Naše čez ušesa potegnjene kosmate kape, kožuhi, koči in pernice ne zadostujejo hudemu mrazu in vlažnemu zraku v sobi, zavijamo se, kerčimo ter zvijamo v klopčič kakor jež, in konečno, — o krasno — krasno-------spanje. Ne vem kako dolgo smo spali in kaj se nam je sanjalo, nakrat pa nam za glavami nekaj poči; planemo kviško, poslušamo, pa bilo je zopet vse tiho, potem se čuje nekako razteganje, stokanje, plakanje in naposled krič — dete se je zvalilo s pa-lande v bližnjej stanici. Berzo pa se je zopet upokojilo ter spalo na tleh dalje. Gledamo na ure: polnoči je. Zopet se zavijemo v kožuhe in zarijemo v slamo, spanec ali prav za prav dremota nas objame, na pol spimo na pol bdimo, kajti bučeči veter in ploskajoči dež nam ne dasta terdno zaspati. Jamšček, ki je v nasprotnem kotu na goli klopi ležal ter doslej glasno smerčal, kot bi kamenje tergal, sedaj vstane, naredi luč ter odnaša vso našo opravo zopet na voz. (Konec prihodnjič.) Dambeški zvon. (Po Češkem poslovenil Andrejčekov Jože.) Zarija jasnega kristjanstva je napočila nad Polabci. To pa je šlo težko in počasi, kajti Lutici in Boderci so imeli žalostno skušnjo v svarilo; oni niso poznali križ za odrešenje, temuč za okove, s kterimi so jih hoteli ptujci okleniti. A vendar so tu pa tam nekteri molili Krista. Tako se je zgodilo, da se je tudi v malem mestecu sedajnem Eoblu pri jezeru blizo Šverina mala kerščanska naselbina ustanovila. Od početka ne obilna in neznatna, z notranjo slogo in kerščansko poterpežljivostjo proti zaprekam onih, ki so še žertve Perunu zažigali, rastla in razširjala se je ter zvekševala, tako da si je mogla tudi cerkvico postaviti. Se ve da so na to pogledovali poganski bratje Boderci z jeznimi očmi, ali kristjanom javno škodovati niso mogli, kajti tudi knez Gotšalk je priznaval Krista. Iz daljnega kraja dobila je ta občina od neznanega dobrotnika zvon v svoje neizmerno veselje; že se je bližal dar mestecu. Pogani, slišavši o tem, grozili so, da si bodo na vso moč prizadevali, da ne pride zvon v zvonik. Kajti to jih je vznemirjalo ter budilo njihno zlost in jezo, kedar so slišali kovinski jezik oznanjati čast Kristovo, h kterej je kristjane vabil. Njihov namen se jim je posrečil; zvon jim je prišel z zvijačo v roke. Potopili so ga v tako imenovano Dambeško jezero, iz poganskih ust je bila nad njim izrečena kletev, da ne bi se nikdar več prikazal na dan. Kristjanom pa, ktere je ta nesreča bolestno presunila, ostalo je vendar še eno upanje, da bodo zaželeni zvon zopet dobili. Vsako leto na dan sv. Janeza, med poldnevom, izplaval je zvon na poveršino jezera, zibal se na njegovih čistih valovih, a moklo, žalostno in bolestno odmevali so njegovi polni zvuki. Tu so. vselaj sem prispeli kristjani prizadevajo si in vse poskušajo, kako bi mogli uničiti moč hudobe. Pa nič ni pomagalo, njihno molitve in prošnje niso imele vspeha; kakor hitro je udarila ura eno, zgubil se je zvon z žalostnim glasom v vodnih globočinah. Zvlasti bo- • — 114 — gati kristjani so se trudili dobiti zvon, kajti bili so že za-nj postavili visok zvonik pri krasni veči cerkvici. Ali mnoga, mnoga leta, z njimi mnogi dan sv. Janeza je minul, a vse-laj so se vračali od jezera praznih rok. Poslednja nada je ugasnila, zgubili so zaupanje, da bi kedaj uničili kletev, a že niso več hodili k jezeru. Tu sta se nekdaj na oni osodni dan opoldne dva majhna otroka kopala in čofala ob bregu jezera, iz kojega sta pobirala kamenčeke. O, kako se začudita! Iz globočine priplava na poveršje zvon, ziblje se na modri jezerni planoti ter krasno odmeva se svojimi polnimi zvuki. A prizibal se je celo k začudenima otrokoma; eno dete odveze predpas naglo ter ga verze na zvon. A gledi! zvon neha doneti ter se jenja gugati. Kletev poganov je bila uničena. Po bliskovo se je raznesla ta novica po okolici a tudi v mesto; vsak je hitel k Dambeškemu jezeru hote se prepričati o resnici, a nobeden kristjan ni bil prevarjen v svojo radost. Zvon je Čakal, da ga odnesti. Tu pošljejo bogatini nekoga izmed svojih se Šestimi, urnimi, močnimi konji, vpreženimi v močen, ozaljšan voz, da bi pripeljal zvon v mesto.^ Zvon so naložili na ovenčan voz. Vže je počil bogatinec po svojih konjih rekoč: „Naj zvoni zvon bogatim!" pa o groza: postranke so se pretergale, kot pajčine, a voz se ni premaknil, niti ne ko so še več konj vpregli. Vse priza-deve so bile zastonj. Tu se prerije skozi gnječo mož, reven človek, ali previden in pošten, ki je sebe in svojo družino siromašno s sirom in mlekom svojih dveh suhih krav in s pridelki majhnega polja živil. Ta pravi ljudstvu: „Kdor v Boga zaupa, tega gospod ne zapusti. Dovolite mi, krajani, da bi s pomočjo svoje stare živinice ljubi zvon pripeljal v mesto. Bog mi pomore!" A temu se posmeje bogatinec, ki z mnogimi konji ni mogel voza premakniti, dvomil je o tem marsikdo drugi; ali ko so uslišali pobožnega starca, ki je kleče in zaupljivo zerl v jasno nebo ter prosil Boga pomoči, sklonil je vsakteri glavo ter boječe in molče pričakoval izida. — Starec je vpregel svoji poterpežljivi kravici, poln zaupanja v pomoč, kajti angeljev glas mu je šepetal: „Upaj, Bog ti pomaga!" Pognal je svoji kravici ter glasno zaklical: „Naj zvoni zvon za revne in bogate!" Grledi — voz z zvonom je tekel brez vsega truda po cesti, a vriski in hvalospevi kristjan-skih ljudi so bili neskončni. Kako mogočno je donel njihov glas, ko je zvon v zvoniku pervikrat zapel, kako slavno se je vznašala k nebeškemu tronu njihova molitev: „Slava bodi Bogu na višavah, a na zemlji bodi mir vsem ljudem!" Se ve da vže ta cerkvica več ne stoji, ali na njenem mestu kipi v oblake druga, veča in krasnejša, sv. Miklavžu posvečena, iz koje visokega zvonika, milo in krepko „Dam-beški zvon" revne in bogate vabi. A ko bi tudi nobeden zvon v celem mestu smerti reveža ne naznanjal, ker umerli ni nič zapustil, da bi se plačalo zvonenje, vendar „Dam-beški zvon" zapoje mertvemu, ker je ustanovljen za revne in bogate. Belizar. (Spisal A. Bezenšek.) Ob času gorskega cesarja Justinijana I. ali velikega, ki je vladal od leta 527 do 565 po Kristusovem rojstvu, živel je mož po imenu Belizar. Rojen je bil od pripro-stih starišev in služil iz perva v dvorni straži cesarjevi, kjer se je tako vedo obnašal, da si je dobil vse zaupanje cesarjevo in dospel polagoma do časti pervega vojskovodje. Ravno o tem času se je Justinijan bojeval s Perzijani, z < mogočnim ljudstvom, ki je v Aziji prebivalo. — Sovražnikova vojska je štela 40.000 mož, Justinijanova pa je bila za polovico manjša. A previdnostBelizarjeva premogla je več, kakor veliko perzijansko kerdelo; premagal jih je popolnoma in jih prisilil za nje jako neugoden mir skleniti. Prihodnjega leta t. j. leta 533 jadral je Belizar z bro-dovjem v Afriko, da bi sovražnega Gelimerja, kralja Van-dalskega, ukrotil. Še pred svojim odhodom pa je moral velike zmešnjave, ktere so v Carigradu — njegovem domačem mestu razsajale — poravnati; mnogo kervi je bilo pri teh nemirih in zmešnjavah prelite, velik del mesta požga-nega, še cel6 cesar sam je bil v smertnej nevarnosti; pa modri Belizar je vsemu s svojim previdnim in modrim ravnanjem daljno pot zaperl in cesarju življenje rešil. V Afriki je s svojimi vojščaki, kterih je bilo 15.000, sovražnega kralja premagal in vjetega v Carigrad pripeljal. Justinijan Belizarja ni mogel dosti prehvaliti in ni vedel s čem bi se mu še bolj prikupil, dal je njemu na čast denarje kovati in mu postavljal na javnih mestih slavne spominke. Pri vsem tem pa je gledal, da bi si s pripomočjo verlega Belizarja še več zmag pridobil. Poslal ga je torej v Italijo, da bi tam kraljestvo vzhodnih Gotov uničil. Belizar je dospel s svojim brodovjem do otoka Sicilije v sredozemskem morji, obropal je mesta Sirak, Palermo in Neapel, premagal gotiškega kralja Vitiga in ga vjel. Ko se je tudi mesta Rima polastil, povernil se je na dom in peljal seboj vjetega kralja Vitiga. Tudi z Bulgari se je Belizar bojeval in jih premagal. Te velike zasluge, kterih si je za očetnjavo pridobil, zavoljo kterih je kerv dostikrat prelivati moral v bojih proti sovražnikom, preden jih je premagal in si prisvojil njihove lastine, lahko bi bile cesarja prepričale, da je Belizar veri mož in zvest služabnik svojega gospoda. Pa ne-kteri njemu sovražni ljudje, kteri bi tudi bili radi do enake slave dospeli kot on, pa niso bili zmožni in sposobni, so ga skušali pri cesarju očerniti. Cesar je bil preveč lahkoveren in je sovražnim zatožbam verjel ter pozabil vse dolžne hvaležnosti proti Belizarju. Belizar je bil obtožen, da je izda-javec in hoče cesarja na prestolu izpodriniti; cesar je torej nedolžnega in vseskozi pravičnega moža odstavil in ga dal v ječo zapreti. Pa še to mu ni zadostovalo. Še v temnej ječi se mu je zdel nevaren, in da bi ga popolnoma nezmožnega storil, mu škodovati, dal mu je na grozoviten način oči izžgati, potem pa ga je iz dežele zapodil. Zveste oči, ktere so za srečo, mir in življenje cesarjevo bedele, bile so z žarečim železom izžgane, in potem ko se je to zgodilo, trudili so se nekteri, kterim še ni serce popolnoma okamnelo, da bi mu vodnika našli, kteri bi slepega moža iz dežele in domovine peljal. Javno so dali toraj oklicati, kje bi se našla tako blaga duša, da bi prevzela to žalostno opravilo. — Slednjič se je oglasil neki deček, in se ponudil Belizarju za vodnika. Peljali so torej tega fanta v ječo k nesrečnemu možu, oprostili slepca težkih verig, v ktere je bil vklenjen, mu dali namesto meča, ki ga je poprej tako možato sukal, beraško palico v roke in ga izročili fantu, naj ga odpelje iz domovine. Belizarju ni samo zavolj tega serce kervavelo, ker so ga tako krivično obdolžili in ga na tako grozoviten način mučili ter mu pripravili nesrečno prihodnost, ampak najbolj težko mu je djalo, da je moral zapustiti to, kar mu je najljubše na svetu. Njegov najdrajši zaklad pa je bila njegova ijubeznjiva hčerka Irena, ktera mu je od svojih otročjih let vedno iz celega ser ca in duše udana bila. Kako ga je moralo zaboleti serce, ko se je spominjal preteklih časov, ko mu je, zmagovenčano iz boja se povernivšemu, - 115 — njegova ljuba hčerka nasproti prišla, ga objela in se rado-vala srečnega prihoda. Če so ljudje slavnega junaka občudovali in slavne pesmi njemu na čast prepevali, gledala je Irena zmerom s pazljivim očesom svojega milega očeta, kajti poznala je le ljubezen in skerb hčerino nasproti očetu ter mu je bila vedno zvesta spremljevalka, dokler je ostal doma. — Tudi to ljubeznjivo hčerko — Ireno — bi toraj moral zdaj zapustiti! No to je preveč za žalosti polno serce nesrečnega moža. Le enkrat bi jo še bil rad nagovoril, le enkrat še njen mili glas zaslišal, le enkrat še jo na svoje serce pritisnil, potem pa rad grč kot berač — da še nesrečneji kot berač — v ptuje kraje. Jetničar gaje zapustil; Belizar je vedel, daje zdaj s fantom, kteri ga ima spremljati, sam v dvorišču pred ječo. Rekel mu je natihoma, naj ga preden mesto zapustita, še enkrat k svojej dragej hčerki pelje, da se od nje poslovi in ji podeli očetovski blagoslov. Pa deček ni mogel odgovoriti, tako je zdihoval; oklenil se je kolen slepega moža in se začel na glas jokati, kajti ta deček ni bil nikdo drugi, kot Irena sama, ktera se je v moško obleko oblekla, in vse druge zapreke premagala, da bi le od ljubeznjivega očeta se ločiti ne bila prisiljena. Spremila ga je torej kot angelj varuh na njegovem potovanji v pregnanstvo, ga vodila od enega kraja do dru-zega in prenašala ž njim vred njegovo nesrečno stanje, dokler nista pripotovala po solzni dolini do hladnega groba. Tako je revnega, slepega nesrečneža osrečila vsaj nekoliko ljubezen lastnega otroka. Smešnice. * Neki gospod da svojemu slugu petico in mu veli prinesti zanjo eno viržinko, doda mu zraven pa še eno petico, naj si sam tudi eno cigaro kupi. Emalo se verne sluga nazaj z viržinko v ustih ter položi eno petico pred gospoda na mizo rekoč: „V tobakarnici so samo še eno viržinko imeli in to zadnjo sem si jaz kupil, toraj Vam prinesem denar nazaj." — * Dva reveža spita skupaj v enej postelji. Zbudivši se slisita tata po sobi okoli laziti. Pervi dregne druzega in mu pošepeta na uho: „Tat je tukaj!" — Drugi odgovori: „Le miren bodi! Jaz bom zakričal, morda se ustraši in mu pri begu kaj izpade, kar zna nama prav priti." — * Po dolgej, dolgej suši dež suho zemljo dobro namoči. „No," pravi nekdo, „zdaj gotovo vse iz zemlje pride, kar je notri." — „Bog obvaruj," dostavi drugi, „jaz imam tri žene v zemlji!" — Razne novice. Duhovske spremembe t Kerški škofiji. Prestavljeni so čč. gg. kaplani: Anton Orasch iz Laboda v Greifenburg, Jožef Miiller iz Šmohora v Terg in Albert Frank iz Staridvora v Milštat. Na novo so v duhovsko službo stopili kot kaplani čč. gg.: Jožef Grassler v Zagorici, Janez J o h a m v Mariji Bojan, Štefan Krainer v Staremdvoru, Matija K a n d 1 v Labodu, Ignac Wipfler v Breitenegu in Jožef Zollner k sv. Valburgi. Družba st. Mohora. Razpošiljanje družbinih knjig se je v začetku tega meseca pričelo in se bo hitro nadaljevalo, tako da bodo vsi družniki knjige že konec meseca septembra v rokah mogli imeti. Zarad dijakov so se knjige najprej poslale mestom, potem porodoma čč. gg. poverjeni- kom teržaške, goriške, poreske, sekovske, senjske, zagre-bačke, lavantinske in ljubljanske škofije. Šolsko leto naših srednjih, šol je končano in ravnokar si prilično ogledujemo letno sporočilo gimnazije in realke. Sestavek, ki obsega pervi del gimn. sporočila, govori „o rabi zaimkov pri nekaterih gerških pisateljih" in zamore v občem le strokovnjaka zanimati. Iz drugega dela pozvemo, marsikatero novost ovega učelišča; tako, da je mesto vpo-kojenega dr. Jan. pl. Burgerja vodja postal L. Schmued, da je bilo 17 učiteljev (med njimi 3 iz benedikt. samost.) in koncem leta 247 učencev. Čudno se nam dozdeva, da med učenci ni več nego 33 Slovencev. Če je številka resnična, nam naj bode žalostno svarilo, da premalo pošiljamo slovenske fantiče v srednje šole. Ta številka se naj poviša in to domovini in narodu v korist ter posameznim slovenskim staršem v tolažilo in prihodnji up. Brez izobražene mladine, ki ima mimo tega pravo serce za dom in narod, ničesar storiti in dospeti ne moremo. Resnica je, da dijak slovenskega, revnega kmeta mnogo stane, ali vendar ni stvar v svoji izveršitvi tako nemogoča, ker imade gimnazija mnogo štipendij (letos 3110 gld.), potem podporno društvo (letos izdalo blizo 1000 gld.) in mimo tega veliko dobrotnikov. — Slovenščina se je podučevala v štirih oddelkih (od 2. do 8. šole) po dve uri na teden. Dijaki zadnjih dveh razredov so se učili zgodovino staro- in novoslovenskega slovstva, citati posamezne spise in dela slov. pisateljev in si ob enem nekoliko ogledali staroslovensko glasje in oblikovje. Med Slovenci so nekda štirje skušnjo zrelosti dobro doveršili in se podajo na vseučelišče. Spremljajo naj jih naša voščila, da ostanejo slovenske matere zvesti sinovi. — Realka šteje 271 dijakov, med njimi je 19 (?) Slovencev; po veri je 254 kat., 8 protest., 1 žid in 8 brez-verskih. Zadnja prikazen je kaj izvanredna in v občem pre-čudna. Sploh se veroznanstvo na celovški realki samo v pervih štirih razredih podučeva; enaka je s slovenščino. UmekOT spominek na St. rupertskem pokopališči se je 28. julija slovesno blagoslovil. NoTi terg, na katerem je krasna stavba Marije Terezije, potem zmaj in stavba Marijina, se bode, kakor so mestni očetje sklenili, spremenil v ljudski vert z drevoredi, oddelki za cvetlice, germovje itd. Predrugačenje ovega prostora se hoče v kratkem pričeti. Nova maša. Letos posvečeni duhovni so že tu in tam pervo sv. mašo praznično obhajali. Omenjena naj bode le perva maša čast. g. Andrej Einspielerja mlaj. v Svečah, kjer se je zbralo na dan v resnici praznične in vzvišene svečanosti 3. avgusta t. 1. mnogobrojna množica, ki je, kakor na kaki ljudski tabor, skoraj iz celega Roža prihitela, da se vdeleži ovega praznika, ki bode vsem nazočim v vodnem spominu. Mladega duhovnika je v cerkev spremilo mnogo drugih g. duhovnikov, med katerimi smo zapazili štiri verle gg. Einšpielerje, namreč: deželnega poslanca Andreja E., grabštanjskega župnika Janeza E., knez. škof. tajnika Lamberta E. in bogoslovca Gregorja E. Vseh pet si je v bližnjem sorodu. Popoldne se je razvila ljudska veselica, ki je, v najlepšem redu doveršena, še marsikako staroslovensko šego in navado razkrila. Jungnianovi svečanosti so telegrafično v Prago čestitali nekateri odličnejši možje našega mesta kakor tudi naša narodna društva: Čitalnica in Terdnjava. NOTa knjiga. Ravno kar je izšla v narodni tiskarni v Ljubljani nova knjiga, ki se lehko prišteva najobširnišem knjigam slovenskim. Obsega namreč skoro 30 pol v veliki osmerki. Spisal in založil jo je Ivan Jesenko, profesor vTerstu, ona namreč popisuje zemljo. Ta „ Občni zemljepis" razklada v pervem oddelku razne razmere in prikazke iz zvezdoznanstva, v drugem iz prirodoznanskega zemljepis i in — 116 — sicer najprej morje, potem pa suho zemljo in stoječo in tekočo vodo na njej. Poseben oddelek je odločen vzduhu ali zraku in raznim prikazkom v ozračji. Kaj zanimiv oddelek obsega raznoverstne razmere organskih stvari. Za prirodo-znanskim zemljepisom sledi deržavoznanski. Kazen občnih pojemov obsega splošne zemljepisne razmere vsakega dela sveta, potem pa popisuje posamezne deržave in dežele. Debeli knjigi je pridana slovensko-nemška terminologija, ki obsega vse najimenitniše izraze. V vvodu pravi pisatelj, da je knjiga v pervi versti namenjena našim srednjim šolam in učiteljskim pripravnicam, a ker je zemljopisno gradivo tako obširno obravnano, zanimala bode knjiga vsakega, ki le citati zna, izobraženega in neizobraženega. Ob enem či-tatelju povsodi ponuja novo mero in vago, najnovejša števila iz raznoverstne statistike, razmere med katoličani in protestanti v skupnih številih in v odstotkih itd. s kratka za nas Slovence je popolnem nova knjiga, ki na vsaki strani čitatelju ponuja polno raznoverstnega najnovejšega gradiva. Spisatelj in izdajatelj je potreben podpore, da se mu bode posrečilo, nova svoja rokopisa, naznanjena na zavitku spraviti na svitlo. Cena obširni knjigi je 2 gld. in se dobiva pri knjigarjih, v Celovcu v Liegelnovi knjigarnici. Kdor pa pri pisatelju samem 10 iztisov te knjige kupi, dobi jih za 15 odstotkov cenejše kakor po knjigarnicah. ,,Mali rafiunar" je naslov knjižici, ktero je slovenskim učiteljem v rabo spisal Gregor S o m m e r , okrajni šolski nadzornik in učitelj šolskih pripravnikov v Celovcu. Praktičen navod, pervošolce rekel bi igraje učiti, da znajo vsako rajtingo v pervi desetki ne le prav uganiti, temuč tudi ob enem številke pisati, račun razumno rešiti in razložiti. — Navod je osnovan po vprašanjih in odgovorih in razjasnjen po kratkočasnih pripovestih. Knjiga se tiska v tiskarni« družbe sv. Mohora in bode obsegala 9 tiskanih p61. Listkov tretji in četerti zvezek sta se že priobčila in se živo priporočata. Tretjemu zvezku je zapopadek: „ Pervi poljub", in „Na čemi zemlji", noveli, spisal J. Skalec. Četerti zvezek obsega: „Lepi dnevi", spisal Paulus; „Plašč", novela, poslovenil Gorenjec in „ Nekoliko opazek o izdaji slovenskih narodnih pesnij", spisal dr. Gr. Krek. Vsaki zvezek velja 25 nkr. in se v Celovcu dobiva v bukvarnici Leona in Liegelna. katoliška Tera se v Ameriki močno razprostira. -Pred 84 leti je bilo v zedinjenih deržavah 25.000 katoličanov in sedaj jih je 9.600.000. Takrat je bila samo ena škofija in 21 duhovnikov, sedaj imajo 54 škofov in 4890 duhovnikov; razun tega še obstoji blizo 500 samostanov. Zvezde se bodo meseca avgusta v ogromnem številu utrinjale in sicer v nočeh od 8.—12. in od 15.—18. t. m. Perzijski šah Nazredin, ali kakor se imenuje „kralj kraljev", je potoval po Ruskem, Nemškem, Angležkem, Francoskem in Laškem in biva sedaj na Dunaji, kjer si hoče ogledati svetovno razstavo. Volitve za deržavni zbor se bodo kmalo razpisale. Na mnogih krajih že delajo politične oblasti priprave za sestavo volilnih listin. Občinska predstojništva bodo morala skoraj imenik volilcev sestaviti in potem pride pervi čin volitev, reklamacije volilcev, kateri bi ne bili vpisani v volilnih listinah. Že pri tem poslu je treba največe pozornosti. Volilno gibanje, ki je po vseh deželah kaj živahno, bode menda tudi pri nas v kratkem živeje postalo. Listnica. Besednikova. C. g L. G. v Kg. Za tekoče leto nismo še dobili naročnine, poslano sega torej do konca 1873. — 0. g. Št. K. v 6. Poslano hvaležno sprejeli, ter bomo s časom porabili. — C. g. J. St. v K. Poslani spis jako ugoden, le malo prepozno v roke dobili, da bi ga bili mogli že v tem listu vverstiti, pride torej prihodnjič. Dohodki za Janežičevo ustanovitev. Prenesek iz 11. lista 1872 . . gld. 953.32 531. Bratovščina sv. Mohora za 1. 1872 . . 105.12 532. C. g. Anton Pintar, župnik v Zalem logu —.20 533. „ Janez Vidrih, kaplan v Kerki . . 2.— 534. „ J. Levičnik, učitelj v Železnikah (od darila za „ Spomin na Notr.-Kranjsko) » 3.— 535. „ Štefan Kociančič, prof. bogoslovja v Gorici od nagrade za „Krist. življ." 25.— 536. „ Š. Stoki, župnik v Št. Lenartu . . 1.— 537. „ J. Sovdat, župnik v Kamnjah . . n —.73 538. „ Ivan Škerjanec, kaplan v Ternovem —.40 539. C. gospa Marija Fras, posest, v Št. Petru -.20 540. C. g. J. Kunec, kaplan v Svetinjah . . —.20 541. „ J. Podreka, župnik v Breginju 1.— 542. „ J. N. Cerv, vikar v Logu . . . —.50 543. „ A. Balon, župnik v Polzeli . . . 1.— 544. „ Fr. Remic, duh. pom. v Terstu . 1.— 545. „ V. Kodrec, strežaj v Terstu . . L-* 546. „ J. Zorman, župnik v Ketnari . . 1.— 547. „ J. Jančar, učitelj v Ketnari . . —.50 548. „ V. Cok, kmet v Ketnari . . . -.10 549. C. Mohorjevi družniki v Lokavcu . . . 1.70 550. Č. g. J. Doliak, dekan v Tominu . . 1.— 551. „ A. Rutar, župnik v Volčah . . 1.— 552. „ J. Ciringar, župnik v Zusemu . . —.80 553. „ H. Križan, župnik v Št. Janžu —.90 554. „ J. Skarbina, župnik v Ukvah . . 1.— 555. „ Janez Wieser, kapi. v Zabnicah . 1.— 556. C. gospodična Fani Jugovic, kupč. hči . 1.— 557. Č. g. Dr. Jože Vošnjak v Ljubljani, od nagrade za »kletarstvo" .... » 35.— Skupaj . M 1140.67 Za A. Umekov spominek se je vsled „Besednika" nabralo darov . . . gld. 176.36 V hranilnici, kjer so posamni darovi bili naloženi, nabralo se je obresti...... „ 12.63 K temu je še dodal A. B. v C...... „ 1.01 Skup „ 190.— Od tega zneska se je bil pri tukajšnem kamnoseku R. Vogler-ju naročil grobni spominek za........... . gld. 110.— Ostanek, to je............ 80.— se je pa v tukajšno hranilnico vložil na obresti in sicer kot dar hčerki Umekovi. Hranilnične bukvice so se njenemu varuhu dale hraniti. Na predlog nekega odbornika „naj se istina od 80 gld. poviša na 100 gld.," obljubili so sledeči gospodje pod tem pogojem, da se predlog zverši, še darovati in sicer: 1. G. Andrej Einspieler, profesor ..... gld. 5.— 2. „ M. Šašl, duhovni svetovalec.....„ 1.— 3. „ K. Durnwirth, špiritual......„ 1.— 4. „ J. Jakopič, župnik........„ 1.— 5. „ Matija Ambroš, mestni kaplan . . . . „ 1.— 6. „ B. C. Rossbacher, tergovec.....„ 1.— 7. „ A. Biser, stolni kaplan......„ 1.— Skup „ 11.— Upati je za gotovo, da drugi tukajšnji rodoljubi ne bodo zaostali ter da bodo pripomagali, da se zverši omenjeni predlog. V Celovcu 31. julija 1873. Odbor. Izdajateljica: K. Janežič. — Odgovorni urednik: Š. Janežič. — Tiskarnica družbe sv. Mohora v Celovcu.