401 f Dopisi. Iz Zagreba S. dec. K. Ž. Naša depatacija se je po-vratila te dni iz Dunaja v Zagreb. Kaj živo je bilo tu, ko se je doznalo, da je kralj vse dovolil, česar so ga poslanci naši prosili. To je bilo se včeraj; danes pa ljudje že dolge obraze delajo. Res je, naš kralj je vse predloge dovolil; al namesto začasne dvorske kancelarije je pa še več, namreč samosvoj no in stanovitno dekretiral Okoli tega se sedaj vse suče. Začasna dvorska kance-iarija bi bila samo tako dolgo na Dunaji svoje opravila opravljala, dokler bi se ne bila magjarsko-horvatska zaveza v resnici in na podlagi vzajemnega dogovora napravila; potem bi v dvorski kancclarii za Ogersko bil samo en odsek za Horvatsko, Slavonijo in Dalmacijo pod enim istim kancelarom. Tako vsaj jaz to stvar zastopim. Sedaj pa, ko je določena samosvojna kancelarija in ne začasen ampak deiinitiven kancelar, je po tem mnogo drugač. Dal Bog, da bi se vse na srečo naroda razplelo! — Odkar smo se v narodnem kazališču odkrižali nemških iger, imamo sedaj vsak teden po troje horvatskih predstav. Naše mlado narodno družtvo kaj krepko napreduje. Sv. Juri na južni železnici 18. nov. Ko sem te dni iz našega majhnega terga obiskal bližnjo goro Rifnik, ki mu priimek daje, mi je Vila prerokinja iz starih grajskih podertin tako-le govorila: „Dobro došel, prijatel dragi, list iz domačega loga! Vedi, kaj ti imam povedati: Pojdi in oznani mojim sinom in unukom, ki stanujejo ob štajarskih bregih slavne Slovenije in se kličejo domorodci po imenu, pa so tudi v resnici, ki dajejo bližnjemu dobre svete, in mu segajo pod roke; treba bi vam bilo bolj ko starcu palice domače občne hranilnice, če hočete obertnijo na noge spraviti, in še večemu razkomadanju posestev v okom priti, — tudi tatov vas takrat ne bode toliko strah, in zamera in zavist med sosedi bo nehala! In ravno zdaj, ko so se narodi po vsi Evropi izbudili, naj si končemar Slovenci v naših krajih ustanovijo narodno hranilnico v občni blagpr Avstrii in v posebni prid slovenskemu kmetijstvu, in naredila naj bi se v Marburgi, v Celji ali na Ptuju; čez kaj časa bi se tudi bližnjim Slovanom, ki so pod ogersko krono, močno ustreglo. Združena moč velja! Z milim Bogom vse se može, kad se serca bratski slože. — Spomnite se, kako se je g ras k a hranilnica pred 35 leti le z 3314 goldinarji in 44 kraje, začela, in kaj dan današnji že premore! Iz malega zraste veliko! Ne bilo bi to nam dobro djalo? Ali še bo dalje lačna vrana sito kermila? Ste le v stanu sv. Cirilu in Metudu krasnejši spominek postaviti, kakor če svojemu narodu bistveno p o m o r e t e, in si še zraven svoje zagotovite?" Oh! stara majka rifniškega grada, kaj si neki mislite, da meni tako naročilo dajete? Ako jaz tudi stotnjak na oltar domovine položim, se ne bo nihče zmenil. -Molči!" — zagromi vsa zavzeta starka — kar je pravo, to je i Bogu drago, izišlo na svetlo čez kogar rado. — Zdravstvuj in spolni nalogo ostarele slovenke, — ne ti, ampak jez sem, ki to od mojih sinovcov zahtevam; da vam pa dobro želim, tega mi je Bo§; priča v svetih nebesih!" Slekovčev. Iz Lokve pri Terstu 1. dec. Ker je gosp. dopisnik iz Postojne letos enkrat o nekterih potrebah postojnske jame omenil, naj tudi jez zinem o naši jami „Vilencaa po domače imenovani. — Naša jama, kakih 20 minut od vasi, je bila tudi 9. septembra z lojenimi svečami osvetljena, ko jo je blizo 600 oseb obiskalo, ki so jo zavoljo lepih kap- 402 nSkov in visočine zlo hvalili, kar pa lojeno svečavo zadeva, bo z glavo majali, še bolj pa kar se tiče poti, ki je skor popolnoma zanemarjena, in semtertje celo nevarna. Se ve, da naša jama ima malo malo dohodkov, in da iz same letne štantnine, ki na leto le 30 golti, znaša in bo vpri-hodnje morebiti še manj nesla, se ne more nič storiti. Kaj, ko bi se kaka družba našla, ki bi jo za več let v najem vzela, v dober stan postavila in nje zanimivost po svetu razglasila. Gotovo bi jo potem ptujci bolj obiskavali kakor do zdaj, ki se iz daljnih krajev po železnici in po morju v Terst pripeljujejo. Gotovo bi bilo tudi za našo jamo velika sreča, ako bi slavni nadvojvoda Janez še živeli, ki so jo 11. travna 1847 obiskali in čez 3 ure po nji hodili. Tako jim je dopadla, da so bili obljubili svojega lastnega inženirja poslati, da jo bode vso preiskal in prevdarek stroškov napravil. Obljubili so jo v dober 8tan pripraviti, al vojska leta 1848 je bila kriva, da se ni to zgodilo. Naj omenim ob kratkem tudi senčnato sprehajališče okoli jame, ktero je tudi popolnoma zanemarjeno kakor je tudi pogojzdovanje Krasa na Krasu. Prostor, ki jamo obdaja, je dvojin: eden je enmalo s hrastjem obraščen, ki pa od leta do leta redkejši prihaja in bode v malo letih gol pust kras; drugi prostor, v kterem se jama znajde, je podolgovat štirvogelnik, ki je bil leta 1828 in 1829 z velikim prizadevanjem ranjkega c. k. kantonskega poglavarja v S. g. dr. Matevža Tominc-a, ki je bil za pogojzdenje Krasa, za napravo sadnih vertov, vodnjakov in novih soseskinih cest ves unet gospod, s zidom okoli in okoli obdan, in z blizo 300 drevesci, večidel z orehi, češnjami in akacijami nasajen, — oh! sedaj pa ni drevesca, pod ktero bi človek o poletni vročini glavo položil; zid čez seženj visok se na več krajih podira, kamni vrat v vhod pervega prostora že več let na tleh ležijo, in ni ga, da bi se jih usmilil. Se eno veliko napako naj omenim, kar našo vas zadeva, in to je: ljuba voda za piti. Temu bi se lahko pomagalo; al pri vsem tem moramo, razun kakih 20 hišnih gospodarjev, ki svoje štirne imajo, ob času suše smerdljivo mlačugo piti, ker ti, kteri v svojih šternah vodo imajo, jo tako varujejo, kakor zlato, da le z veliko silo si zamore človek kozarec od njih sprositi. Res čudo je, da so pri nas ljudje in živina večji del zdravi, ker o poletji tako mlačugo pijejo; pa tudi se ni čuditi, da ob času suše skorej nobenega tiča zunaj vrabca pri nas viditi ni; pa Ufcj! ako bi tiči tudi zadosti vode imeli, ne morejo pri nas ostati, ker hudobni otročaji spomladi njih gnjezdica pokončujejo, tako, da svarjenje, opominovanje duhovnega pastirja, in kazni šolskega učenika nič ne izdajo; še večidel pride učitel pri starših, ki njih otroke v šoli zavoljo takih napak kaznuje, v veliko zamero in sovražtvo. — Kako bi se pa dalo pri nas pomanjkanju vode pomagati? Prav lahko. Stvarnik je na južni strani hribčec stvaril, (prav pred nosom), iz kterega na vse štiri strani živa in zdrava voda izvira, le okoli 1200 sežnjev od vasi deleč; z malimi stroški bi se zamo^la doli pripeljati; al nemarnost je velika, pa čigava? To lahko vsak ugane; jez ponavljam le besede Vodnikove: Glej! stvarnica vse ti ponudi, Le jemat od nje ne zamudi. Išče te sreča, Naj del jo boš $ ak Nisi zaspan! Bog daj, da bi se vsi tisti, ki imajo za splošno dobroto naše soseske skerbeti, iz spanja prebudili in bi moje besede ne bile glas upijočega v puščavi! Z Bogom! Drugikrat kaj druzega. Domoljub. Iz Ljubljane 11. dec. Že se čuti nekako živejše gibanje v našem sicer dosti zaspanem mestu, in že se nek podajajo listi okoli, na kteiih zapisane stoje imena nekterih mož. ki naj se ob svojem času volijo v mestni zbor. Prav je, da se pomtnkovajo volivci že o volitvah; al da se že zdaj imeniki razpošiljajo, se nam zdi še prezgodno delo, ker brez dostojnih dogovorov ne bo lahko potrebne edinosti. Kolikor bolj bi želeli, da bi s« s prezgodnimi priporočili še čakalo, toliko bolj pa želimo, da bi mestni odbor iu magistrat pospešila priprave za volitve. Danes popoldne je zbor mestnega odbora ; al kaj je o tem sklenil, ne moremo povedati, ker so „Novice:f mogle že pred tiskane biti. — Kakor ne moremo in ne smemo ter-ptt>, da se obrekovanja in laži o domačih zadevah po svetu prodajajo, ravno tako radi pa tudi hvalo damo, komur hvala gre, in zato z veseljem registriramo pošteni dopis „iz Ljubljane", ki smo ga te dni brali v dunajskem časniku wWan-derer", ki je med tako imenovanimi velikimi časniki edini, ki je pravičeu vsem narodom avstrijanskim. Zal nam je, da nam danes ni več mogoče bilo ravnokar iz Dunaja prejetih dopisov natisniti, med kterimi eden karakteristiko nekterih dunajskih časnikov verlo dobro pretresa; tedaj to drugi pot. — Pa pustimo zdaj politiko in recimo eno o vremenu, ki je tako nenavadno in posebno kakor je nenavadno vreme v politični pratiki. Takega decembra že stari ljudje dolgo ne pomnijo; namesto da bi zmerzovaio, je topio tako, da v nekterih hišah že celi ta mesec ne kurijo; namesto da bi snežilo, dežuje že več dni tako, da nastajajo povodnje. In čudo! vse to nam je v našem listu že v jeseni iz Železnikov bilo prerokovano, kakor stoji zapisano v 46. listu ;,Novic". Navadne vremenske prerokovanja v pra-tikah so sicer, kar vsak pameten človek ve, jalove domiš-lije in fabule; al stare skušnje iz opazovanja rastlin, žival itd. niso čisto prazna slama za vremenost. Bog daj, da bi le preobila moča ne bila polju v škodo! — Njih eksc. grof Chorir»8ky, deželni poglavar moravski in sležki , so prišli predvčeranjim iz Berna v Ljubljano, odkodar se boj pa nek spet v četertek v Berno podali, da nastopijo ondi deželno poglavarstvo.