21
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. J ar o sla v.
18. Ostrovnoje pa Čukči.
Ostrovnoje je utrdba ruska na nekem otoku malega Anjuja. Zasobne hiše so sploh lesene. Kedar je semenj v Ostrovnojem, tedaj so vse hiše natlačene s sejmci, ali vendar mora velika večina prebiti zunaj v šotorih. Ondaj je vse živo v utrdbi in okolo nje. Za večera zaplapo-lajo premnogi ognji in gore celo noč, okolo njih pa stoje, sede ali čepe sejmci in se grejejo. Ognji mečejo svoje žarke daleč po sneženi planjavi, in gosti oblaki dima se vlečejo po nebesu. Vzlasti glasni so Čukči. Razdelili so se v devet gruč po otokih rečnih, in vedejo se kakor doma. Prišli so od skrajnega vzhoda azijskega, od čukotskega nosa. Privlekli so s seboj na saneh žene, deco, hišno opravo, orožje in šotore. Vozijo se Čukči s severnimi jeleni in za ta pot porabijo navadno 5—6 mesecev, ker morajo velike ovinke delati in zategadel so skoro vedno na potu. Taka karavana ima navadno po 300 duš. Spotoma zamenijo svoje utrujene jelene s spočitimi, in nazaj grede jih zopet vzamejo. Čukči prevažajo robo od Rusov k severozahodnim Ame-nkancem in nazaj. V slabih čolnih se prevažajo preko Behringovega preliva & Amerikancem, pri katerih nakupijo moržjih zob in kožuhovine, plačajo pa s tobakom, z železnino, s stekleno drobnarijo in drugo robo, ki so jo bili od Rusov dobili. Pri tem zamenjavanju navadno veliko zaslužijo.
Prišli smo v Ostrovnoje prav na semenj, in tega smo bili veseli. Došlo je bilo uže mnogo ruskih trgovcev z otovorjenimi konji. Vlada ostro prepoveduje Rusom prodajati žganih pijač Čukčem, ali kaj se hoče. Vendar le pritihotapijo kolikor toliko steklenic strastnim ljubiteljem te pijače, in jo prodajajo neverjetno drago. Čukči trdijo o tej pijači, da po njej človek podivja.*) Na semenj prihajajo tudi okolni narodi, nekateri celo po 1000 vrst daleč, na primer Jukahirci, Kamuti, Tun-guzi, Ouvanci in še drugi; dovažajo na semenj največ kožuhovino, ki jo zamenjujejo za sanice.
Določili so merilo za letošnje zamenjavanje, in sicer tako-le: dva puda črkeskega tobaka veljata toliko, kolikor 16 lesičjih ali pa 20 kunjih kož. Dne 11. fe-bruarija po službi božji razvili so zastavo na nekem stolpu ostrogovem. Ko so čukči ugledali zastavo, koj so se vzdignili. Prišli so oroženi s sulicami, z loki in s strelicami, prišli so v dobro urejeni slovesni rajdi ter se namestili s svojimi sanmi v polukrogu okrog utrdbe. Njim nasproti so se postavili Rusi in drugi sejmci. Ne-strpljivo so pričakovali oboji, kedaj bode zvon zapel, da bodo začeli zamenjavati. Iu kakor hitro je zvon zapel, mahoma so bili vsiv živi do sedaj mirno s,toječi Rusi. Vsi so skočili na Čukče, mladi in stari, možaki in ženske, vse je mrgolelo in kričalo sem in tje. Ruski trgovec zna beretati. Z eno roko vleče ali nese veliko vrečo tobaka, v drugi drži par kotličev, okolo pasu ima potaknjene nože, sekire, preko rame mu vise ljule, ste-
*) Čujte uže podivjani žganjarji kranjski, ki se ob nedeljah in praznikih bijete in koljete, omamljeni od te »divje vode".
klena drobnarija in druga enaka roba, in tako obložen dirja sem dirja tje, od sani do sani. Kriči po ruski, nekoliko po čukski, po jakutski ali pa v mešanici vseh treh jezikov, ter ponuja svojo robo. Videti je treba kako vrešče, kako se porivajo in odrivajo. Marsikaterega porinejo v sneg, petdeset, sedemdeset tekmecev se podi čez njega, ali kaj se on zmeni. Če zgubi kap.> ali rokavico, nič ne de, pobere se, ter gologlav ali brez rokavice dirja naprej, da-si je mraza do 30°. Vse drugače kot Rusi vedejo se čukči. Mirno in resnobno stoje okrog svojih sani. Samo kedaj pa kedaj žugne ta ali oni par besed zgovornemu Rusu, in če se pogodita, tedaj hladnokrvno porine svojo robo Rusu, in pograbi njegovo v zamenjo. Spomina vredno je pripomniti, da Čukči robe ne pokladajo na tehtnico, samo v roke jo vzamejo, par potov potehtajo in navadno doveij dobro pogode, ali ima vreča pogojeno težo ali je nima. To za-menjavanje traje po tri dni; v tem času je vsa roba razpečana, in se ceni povprek na 200.000 rubljev, se ve da, po tamošnjih cenah, in potem se vrne vsak na svoj dom.
Cukči so še malo poznat narod. Oni so med vsemi stanovniki severne Azije najčisteje ohranili svojo narodnost. Miroljubni so zategadelj, ker čutijo, da nič ne premorejo proti drugim. Kočujejo po strupeno mrzlih pustarah sibirskih. Severni jelen jih oskrbuje skoro z vsemi za življenje neobhodnimi potrebščinami. Dolgu se niso mogli Cukči z Rusi spopnjazniti, še le, ko so do dobrega izprevideli, da jim le-ti nič zalega nočejo, še le potem so začeli robo ž njimi zamenjavati. In sedaj še le so čukči spoznali uporabo železnine in drugih izdelkov ruskih, ob enem se je polagoma okrhavala njihova robatost in divjost.
Večina Čukčev se je dala pokrstiti, ali žive še bolj poganski. Nimajo pravega zaumena o duhu kristijan-stva. Za darove se dado pokrstiti. Nekaj takega se je prigodilo tudi te dni z mladim Čukčem. Obljubili so mu več funtov tobaka, če se da pokrstiti. Novospreo-brnjenec je stal mirno in tudi dostojno pred zbranim občinstvom v kapeli. Ko sta mu kuma velela, naj stopi v kad, ki je služila mesto krstnega kamna, da ga po običaju ruske cerkve trikrat potope, tedaj ni hotel s prvega, odmajeval je z glavo, ugovarjal mnogo, ali razumel ga ni nikdo. Po dolgem prigovarjanju tolmačevem se je vendar udal in srčno skočil v mrzlo vodo, ali tisti hip tudi je začel lezti iz kadi in tresoč se po vsem životu je kričal: „Kje je tobak? Dajte mi ga!" Niso ga mogli pregovoriti, da bi še enkrat stopil v kad, da se krščevanje dovrši. Klepetaje z zobmi je dirjal okrog in kričal v enomer: „Je uže doveij. Nečem ničesar več. Samo tobak mi dajte, tobak pravim!" Slednjič je popustil vse zbrane vernike in zdirjal v svoj šotor, da se je ogrel. Pokrščeni Čukči so dosedaj le malo se navzeli duha kristijanskega, sprejeli so nekatere navade, katere jim niso prenadležne. Zato je pri njih še vedno v navadi mnogoženstvo, vzlasti premožniki imajo po več žonk, ki jih zamenjajo z novimi, kedar se jim poljubi, vendar stare zavržene uživajo vkljub temu še nekako spoštovanje. Tudi je pri Čukčih še v navadi nečloveški poganski običaj, da ubijajo pohabljeno deco pa stare ljudi, kateri ne morejo prestajati težavnega kočevanja. Pred več leti so ubili lastni sorodniki nekega jako čislanega ali bolehnega poglavarja, in to na njegovo lastno zahtevanje, in pri vsem tem so bili celo te misli, da so storili zgolj svojo sveto dolžnost.
Mnogo vplivajo na Čukče še vedno „šamani". Vsako pleme, skoro vsaka karavana ima po enega, tudi po več, in njegov izrek ima največo veljavo in moč v vseh važnih zadevah. Ti šamani se zamikujejo vsled svoje na vso moč razdražene domišljije.   Oni  nimajo,   dejal bi,
nobenih pravih učenikov, niti pravega nauka razen nekoliko bajuvitih sporočil. Vsak šaman dela sam za-se; domišljija mu je goreča, živci razdražljivi, obdaje ga mračna priroda, rad se umika v samoto, veliko noči prečuje in se posti, pije razpaljive in opojljive pijačeT veruje na duhove, vse to pa pripomore , da se mu naposled dozdeva, da res gleda duhove in prikazni, o katerih je toliko slišal v svojih mladih letih. Kedarkoli sem opazoval šamana v zamaknenju, vselej je napravil na-me mračen vtis. Groza obhaja človeka, ko gleda krvave oči njegove in divji pogled, krčevito spačen obraz in po koncu stoječe lase; mraz spreietava človeka, kedar posluša hripav glas, ki se mu šiloma izvija iz krčevito stisnjenih prs, pa votlo donenje čarodejuega njegovega, bobna.
Leta 1814. se je zgodilo naslednje na sejmu ostrov-nojskem. Čukče je napadla kužna bolezen. ko so bili prišli na sejm, ter je pobrala prav hitro več ljudi iu severnih jelenov. Šamani so zagovarjali kakor so vedeli in znali, ali ni izdalo nič. Naposled so izjavili, da morajo žrtvovati neuega odličnega poglavarja razsrjenim bogovom, poprej ne- bode odleglo. Imenovali so pozneje tudi dotičnega poglavarja, a ljudstvo se je prestrašilor ker prav njega je osobito ljubilo. Posvetovali so se možaki ter izrekli, da tega poglavarja ne dado v žrtvo bogovem. Kužna bolezen je naprej kosila ljudi in živali, a šamani se niso dali pregovoriti in omečiti niti z grožnjami niti z darili, da bi besedo oporekli. Naposled je dotičui poglavar sam se ponudil v žrtvo, samo da otme svoj ljud. A nikdo ni hotel ubiti ga. Poglavar je opominjal in prosil, naj ga žrtvujejo bogovom, da odvrnejo zleg, ali nikdo ga ni slušal. Začel je toraj prositi in rotiti svojega sina, naj on stori, česar drugi nočejo, a ker sin le ni hotel, tedaj je začel oče groziti mu, da ga prekolne, ako ue sluša. Na to še le se je sin udal in zabodel očeta v srce. Truplo je prepustil šamanom, naj narede ž njim, kar hočejo.
22