till VII. Ob 4. letu svojega službovanja na Kranjskem sem pohitel v velikih počilnicah — koncem ineseca julija — v Istro. Sprva sem se mudi! tu par dni v Kopru ter si ogledal tamošnje zanimivosti. Najbolj so me mikale saline, pa tudi kaznilnica me je v tnarsičem poučila. Iz Kopra setn jo krenil proti jugu do Buzeta. Marsikaj sem videl tu novega ter mnogo doživel, O vsetn tem tnogoče drugo pot. — Silna vročina ter sienavadna — prehranitev sta me prisilili, da sem se predčasno vrnil tja, od kodersem došel Na tem svojem povratku obiščern v selu P. blizu Kopra tovariša, poznanega mi in Ijubega izza svojih študij na učiteljišču ljubljanskem. Kako se . je mož — tačas že bolehcn — razveselil, ko rae je nenadno zagledal! Prišel sem neoglašen do njega. To pa ga je še posebno vzradostilo. O, kaj mi je vse pravii in razodel! V svojem mladostnem navdušenju tnladenič niti čutil ni, da je bolan, ttr da se koncu bliža pot njegovegi življenja. Ledino je oral mladi moj prijatelj v tej istrski vasici, prvi je bil tu učitelj. Poln idealov, je posvetii vso delavnost ljubljeni mladeži in zanemarjenemu Ijudstvu. Bl je n a r o d e n učitelj v besede najlepšeni potnenu! Duh je bil močan pri njem, a telo šibko; le-to je moralo podleči taki pezi ., . Naporno delo v enorazrednici, nastanjeni v zasebni zatohli, vlažui sobi, že samo bi raoralo oslabeti orjaka, pa ne slabiča! A piijatelj tnoj je opravljal, tudi vsa pisarniška dela županstvu, bil je tajnik bralnega društva, ki ga je sam ustanovi), vodja po njem osnovanega pevskega društva in vrhu vsega tega še — o-ganist! — Seve g.i je ljudstvo spoštovalo inljubilo! Pa kaj bi ga ne bilo; saj mu je daroval nnjdražje — svoje zdravje! . — Stanoval je v najimenitnejši hiši v vasi. Bila je last župana, ki je bil obenem poštar, gostilničar in — načelnik kraj. šoiskemu svetu Tu je prijatelj moj imel tudi hrano. Ker sem bil njegov gost, ine povabi k večerji. (Došel sein k njcmu ob 2. uri popoldne.) Ko stopim v gostiiničarsko sobo, je lu že bil zbran cvet vaške Jntdigence". Prijatelj - kolega me predstavi možakarjem. Zvedei sem obtem, da je več izmed njih tudi pevcev. In res so med večcrjo zapeli par narodnih tako dobro, da sem nad tem kar glasno izrazil svoje priznanje. To bi ga bili videli kolcgo, kako so mu veseija žare!e oči! Stisnem mii roko. Razumel me je. Srečen je bil zdaj . . . Napoči čas počitka. Kolega mi odstopi svojo sobo, da v njej prenočim. Branil sem se temu, a ni nič pomagalo. Vdal sem se. Cez dan je zavladala silna soparina. Bilo je sredi avgusta v — Istri! Bil sem pošteno truderi. Res sem si želel počitka. Prijatelj me povecle v sobo. Bla je majhna, a čedna, Posteija je bila sveže preoblečena ter tne je vabila v svoje naročje. Želeč si lahko noč, se posloviva. Urno se slečem, ugasnem luč ter ležem. A lcpa je bila zunaj noč, tu pa ni bilo moči spati; preveč je bilo sostanovalcev . . . Vstanem in se spet oblečem. Pristopim koknu, g3 odprem ter se ob njem prislonim. Čarobno se je razlivala zunaj mesečina, ter hladna sapa je pihljala od morja sem. O, kako je to dobro delo po silni dnevni vročini! Pri oknu sedeč ob tem vetiiču zadremam. Ko se je delal dan, se umijem. Kar zaslišim pod seboj kruleče giasove. To kruljenje prihaja čim jačje. Za Boga, kaj je to ?! Pod sobe mojega kolege je bil obenetn strop — svinjaka .. Ubožecl Še ob spanju ni imel miru. Zdaj šele sem uvidel, kako udobno se je godilo meni napram tukajšnjemu sotrudniku. — Ni mi bilo več obstanka v starrici. Tiho jo ostavim ter pohitim ven na vrt, ki je obdajal hišico. Tu sem se šetal med bujnim trsjetn ter dobro obloženim sadnim drevjem in srebajoč vase jutranji hlad, sem se naslajal ob žgoljenju krilatih pevcev. Kar mi pride na sproti kolega-gostitelj. Začudi se, da sem tako zgodaj zapustil nočno zavetišče. Zatrdujoč mii, da sem se dovolj spočil, sva še nekaj časa kramljala o tem in onem. Greva zajutrkovat. Po zajtrku pa se Gdpravim proti Kopru, odkoder jo odjadram do Trsta, da od tod pridem spet v kraj svojega službovanja. Nekaj časa me še spremi blag tovariš. Pride ločitve čas. Solznih oči se razideva. Nisva se videla več. Niti lelo dni ni več živel . . . Tako je pieminil v najlepši dobi življenja svojega pravi pionir kuiture v kršni Istri, trpin in žrtev svojega poklica. — In jih li ne umira še dandanes mnogo med nami na sličen način? O, da — žal še preveč ! .. . Pa kaj; saj so le — učitelji! — VIII. Za mojih gimnazijskih študij je bil nekatj časa tudi moj součenec J o s i p C ip e r 1 e , rodoin Ljubliančan, ki je pred par leti umrl na Dunaju, kjer je služboval kot ineščanski učitelj. S Ciperletom sva si bila dobra prijateljat ter sva si nekaj let živahno dopisovala: Mož je bil veseljak in dovtipnež. Že kot dijak je često oveselil ves ?azred, zlasti kadair |e kaj prednašal. V to si je vedno izvolil snov smešne vsebine. Še danes se moram smejati, če se nanj spominjam. Ta njegova dovtipnost mu je pozneje često pomoglai preboleti marsikatero grenko v trpkem življenju učiteljskern. — Ciperle je bil tudi maren s o t r u d n i k »U č i t. T o v a r i š u« in sicer dobe, ko je bil temu listu urednik Matej Močnik. Njegovi spisi: »P e d ag o g i č n i p o g o v o r i« in »P r v a o dg o j a o t r o k o v a« nudijo mnogo originalno-interesantnega ter kažejo, da je Ciperle ostro opazoval življenje naroda našega, a da je tudi nmogo znal in — čital. Nesebično je svoje opazke — ljudstvu v prid — prijavljal, a pri tem vendar naletel pri raznih puhloglavcih... Stara pesem! — Ko sem nedavno prebrskal staro svojo korespondenco, sem naletel na list Ciperletov, ki tozadevno stvar malo po- jasnjiije. Priobčujem ga »ad memoriam reic, niogoče bo koga zanimal. List slove: Dragi moj! Tvoi zadnji list me je zradostil, ker mi svedoči, da se zanimaš za1 male nroje »pedagoške« poizkuse. Ni Bog ve kaj, a volja je dobra. Pa kai| češ? Pri nas je pac ljudi, ki vse omalovažujejo, sami pa ne stvarjajo ničesar. Lahko bi ti o tem marsikatero povedal! Ti bi gledai, ko bi čital, kaj mi razni poštenjaki — seve anonimno — pišejo, meneč da me bodo smrtno zadeti s svojimi nestvarninri čenčami. Borni »šomašter« ne bi smel imeti svojih misli, še manj pa poguma, tiste jaivno povedati. To ne gre, to je greh ... Vidiš, tako je; v jajcu iščejo las! A mene ne bodo ugnali, jaz grem svojo pot, pa riaj lio to koinu ljubO' ali ne! Saji nimam ničsar za to. Ne pišem za denar. Edino zadoščenje mi je, ako mogoče kaj sinrim v dobro nravnemu razvitku naše iiade, naše bodočnosti, Ijube naše s!ovenske mladiiie. S a m v z r a s t e 1 i z P r o 1 č t a r s k i h k r o g o v , vem, kje nas črevelj žuli... In tako bom, če mi Bog zdravje da, delal tudi naprej! Bog s Tabo! Tvoj Joža. Na Duiiaju, 17. julija 1881. In delal je. Žal, da ni ostal v ožji domovini! V tujini, na Dunaju, si je moral slnžit naš Joža svoj kruh. Tani je tudi prenijnji _ trpin. Blag mu spoinin!  S 1 a m o š t e v.