Januš Odfec: Zadnji ostanki ribičev na Slov. Stajerskem. Lov na rake in na ribe je ibil pred 50 leti še globoko ukoreninjen med našim ipriprostim kmetskim narodora. Koliko micnih in izvirnih pripovedk je rodilo ribištvo. Raike je pobrala pred desetletji kuga, lov ma ribe je prešel v roke gospode. KJmetskih ribioev še dobiš danes le nekaj ob Pesnici, Savinji, Savi ter Sotli, a še ti so redki, ker so aakupniki ribjih lovišč imovitejši gospodje iz trgov in mest. Pristne ostanke nekoč tako lepega ribištva vidiš danes le še ob Savi in Savinji in to od Zidanega mosta do Zagorja. Že nad 60 let stare kmetske korenine, katerih najljubša zabava ob prostem času je lov na solače ali sulce, kakor pravijo v onih krajih. Solač je riba roparica, ki doseže težo nad 20 kg in se preživlja izključno z riibami. Ta riba je požrešna in vedno Pripravljena, da se zažene v kerdelce manjših rib in jih Ppgoltne po več naenkrat. Sulc ima zelo okusno meso, JoV1J° ga pa priprosti ribiči ponajveč radi zabave ter zani'"'^sti, ki jih nudi ta lov. Solačev je največ v Savi in v spodnjem delu Savinje, se zadržujejo v tolmunih, kjer je valovje vsled jxadca preko skal najbolj deroče. Lovijo solače s traki in z ostmi. Na dva trnka obesijo vabo (takozvani »copf«) jz pet piškurjev, ki so med seboj zvezani. »Copf« pritrdijo na žico ter motvoz, ki je navit po <več deset metrov nadolgo krog kolobarja, katerega pritrdijo na ribiško palioo. Vabo vrže ribič v valovje, kjer domneva plen, in zacne navijati na kolobar vrvioo. Vsled urnega navijanja začnejo na trnku pritrjeni piškurji skakati po vodi in je videti, kakor bi ta past bežala pred zasledovalcem. Ako je kje v bližini solač, se takoj zažene za mikavno nastavo in jo požre s trnki vred. Kakor hitro začuti vbodljaje jekla, se pa spusti v beg po valovju in mu je treba pustiti, da odvije motvoz na kolobarju za nekaj deset metrov. Ko se je umiril, ga ribič skuša pocasi ter previdno potegniti k sebi z navijanjem motvoza. Ko žival zagleda svojega smrtnega sovražnika, se seveda zopet zažene v valovje in se umakne, kakor je dolg motvoz. Igra z odvijanjem in navijanjem motvoaa traja tako dolgo, dokler se solač ne utrudi toliko, da se obnne vsled onemoglosti na hrbet in ga potegine ribič s posebnim kaveljem na suho. Mnogokrat se zgodi, da ima kak velik suilc toliko moci, da odtrga motvoz in po tednih pogine, če so mu obtičali tmki v trebuhu. Ako ni piškurjev (majhBi jegulji slična riba), uporabljajo ribiči za vabo tudi imanjše ribe in najrajši postrvi, ki so posebna slašoica za to (roparico. Lov na sulca s itrnkom je bolj novejeega izvora, še pred 30 leti so lovili savski ribiči solače izkljueno le z ostmi. Osti so jeklene vile, ki imajo pet isulic in to orodje je pritrjeno na leseni kolec. Drog je ob koncu preluknjan in skozi se napelje motvoz. Vrvico si pritrdi ribič na desnico in to radi tega, da jhu riba po zabodljaju ne odkuri z vilami vrod. Osti so na prvi pogled zelo nerodno — predzgodovinsko tribiško orodje im je treba dobrega oka, kropke roke in vaje, da zadeneš ribo, ki je včasih po par pednov pod vodo. Z ostmi zasledujejo solače ob bregovih, ko se poganjajo krog skal za ribami. Sem že omenil, da je največ solačev v spodnjem dalu Savinje in v Savi od Zidanega raosta proti Zagorju. Nekako zbirališce teh rib roparic je ob takozvanem »kanalu« pri železniškem predoru pred Trbovljami. Na desnem bregu Save nasproti predoru ugledaš starodavne razvaline, katerim pravijo rimska carinarnica. Ali^je to zidovje res iz rimskih časov, ne vem, zelo staro mora biti, ker je iz samega majhnega kamenja in je malta kakor okamenela. Pri tej rimski carinamici Sava močno pada preko skal in radi tega so zgradili bogzna kedaj tamkaj ob desnem bregu kanal. Kanal bo dolg dobrih 200 m, širok kakih 5 in globok 3 m. Na nekaterih mestih je usekan v živo skalo, zgrajen iz skrbno obsekanega kamenja, ki kljubuje valovom že mekaj stoletij. Najbrž bosta ona že razpadla carinaraa in ta kanal iste starosti. Svojčas so vlačili po Savi barke, ki so bile obložene z raznim blagom. Ob trboveljsikem predoru se vali Sava tako nevarno preko skalovja, da je bil promet z ladijami nemogoč in radi lcga so zgradili kanal, po katerem so vlačili na čobrih, splavib in barkah razne tovore.Danes se poslužujejo tega kanala splavarji. Voda dere tudi po kanalu z veliko močjo, a pri lepem vremenu in čisti vodi je videti do dna. Pred kanaloan, v njem samem in ob koncu je največ solačev, ki prežijo požrešno ana ribji plen. Vsak dan se pojavilja skozi kanal bogzma kolikokrat ta-le igra: Naenkrat ,se zbere ob bregu deročega kanala cela procesija manjših ribic, ki skusajo z vsemi močmi ena za drugo po kanalu navzgor. Tem sledijo veoje im najbolj zadaj se pehajo že precej velike. Pojav teh rib je gotov znak: solač je v neposredni bližini. Komaj so se uvrstile ribe ena za drugo, že se začne zaganjati med nje ter za njimi solač, ki jih požira kar na debelo. Ako je razgnal ropar te reve, se zberejo ponovno in skušajo navzgor po prirojenem živalskeon nagonu. Ob kanalu ugledaš vsak dan ribiče, prave kmetsk^ stare korenine, ki so že davno videle Abrahama. Po cele ure zrejo nepremiono v vodo. Ko se prikaže ribja procesija, zagrabi eden osti, drugi zacne metati vabo na trnku, tretji zajema iz kanala manjše ribe s pomočjo ravšla itd. Ako se je obesil solač na trnek, ali ga |e napehnil kateri na osti, potem je veselje ter tekanje, da spravijo plca na suho. Opazoval sem dva nad 70 let stara ribiča, ki sta držala nepremično uprt pogled na eaio tooko v kanalu in to po celo predpoldne. Ko so mu začele sklebetati noge radi predolge stoje, je pokleknil, nato legel, a pogleda ui odmaknil, dokler mu ni obtičal na zaželjenem plenu. Te preizkušene starine med ribici ogledavajo vsebino saTOkih valov predpoldne ob .4&sn©m, popoldne ob levem bregu in to leto in dan, ko začne lovski čas na solače. Kanalski ribič pove z vso sigurnostjo: za to skalo je solač, je tako in tako dolg, ga je mogoče uloviti na trnek ali na osti itd. Kakor vsi lovci znajo tudi kanalski ribiči povedati vse inogoče in nemogoče doživljaje s solači, povodnimi moži, strahovi itd. Je zanimivo poslušati možakarje, ki pripovedujejo iz življenjem in tako prepričevalno, da jim konično verjame še tako neveren Tomaž. Ako bo enikrat zagrnila majka zemlja poklicne kanalske ribiče, bodo z njimi izginili zadnji priprosto kmetski ribiški originali. Še nekaj let in tudi za solači v kanalu ob rimski carinamici bodo stikali mestni gospodje, ki bodo poznali le-trnek in ne več tisocletnih osti.