232129 \ Univ. prof. in akad. VIKTOR KOROŠgC RAZVOJ HETITSKIH VAZALNIH ODNOSOV V LUGI TEKSTOV IZ UGARITA Zbornik znanstvenih razprav, XXXIV, LJUBLJANA 1970 Univ. prof. in akad. VIKTOR KOROŠEC RAZVOJ HETITSKIH VAZALNIH ODNOSOV V LOGI TEKSTOV IZ U6ARITA LJUBLJANA 1970 m us 232129 'SsZS MM I V današnji državi Siriji izkopavajo francoski arheologi z velikim uspehom dvoje bogatih najdišč: Na vzhodu, ob srednjem Evfratu je Andre Parrot leta 1933 naletel na razvaline mesta Mari. * 1 Odkril je ogromno Zimrilimovo palačo z obširnim državnim arhivom iz Hammurabijeve dobe. Mesto Mari samo pa je bilo zgra¬ jeno na razvalinah še starejšega sumerskega mesta. Te najdbe utegnejo osvetliti probleme iz najstarejšega sumerskega obdobja. 2 V severnozapadni Siriji je 12 km severno od pristanišča Latakia grič Ras Šamra, ki pokriva razvaline nekdanjega trgovskega mesta Ugarita. 3 Ta izko¬ pavanja se vrše od leta 1929 naprej; z velikim uspehom jih vodi Claude F.-A. Schaeffer. Ugarit kot veliko trgovsko središče in važna politična posto¬ janka je bil tudi pomembno kulturno središče, v katerem so se spajali raz¬ lični kulturni tokovi. Jean Nougayrol ugotavlja, da so leta 1953 v Ugaritu izkopali tekste v petih različnih pisavah in v osmih jezikih. 4 Za splošno in za pravno zgodovino so posebno pomembni napisi na glinastih ploščicah, ki so napisani v babilonskem jeziku in v zlogovnem babi¬ lonskem klinopisu. Do leta 1937 takih napisov niso našli. Poslej so jih pa izkopali v posebnih državnih arhivih toliko, da je J. N o u g a y r o 1 v letih 1955 in 1956 objavil najvažnejše gradivo v dveh delih kot »Le Palais royal dTJgarit«, vol. III in IV. 5 V tretjem zvezku je gradivo zajeto iz treh državnih arhivov (vzhodnega, zapadnega in zlasti osrednjega). V četrtem zvezku je * Iz tehničnih razlogov v tisku ni bilo mogoče izraziti razlike med znakoma h in h. S prvim znakom bi bilo treba označiti h v besedah: Hatti, Hattušili, Tudhalija, išhiul. 1 Prim. V. Korošec, Nekaj pravnozgodovinskih pripomb k doslej objavljenim pismom iz mesta Mari (ARM. I—IV) Zgodovinski časopis, letnik 6—7, 1952—1953, Ljubljana, str. 30—70. Tam je navedena tudi starejša literatura. Za poznejši čas prim. poročila v Archiv fiir Orientforschung, v letnikih: XVI, 1952—53, str. 366; XVII, 1954—1956, str. 197. — Andre Parrot, Les fouilles de Mari, Syria, 39, 1962, (za leto 1961), str. 151—179; Syria, 4.1, 1964 (za leto 1963), str. 3—20; Syria, 42, 1965 (za leto 1964), str. 1—24, (za leto 1965), str. 197—225; Syria, 44, 1966 (za leto 1966) str. 1—26. 2 Prim. Syria, 42, 1965, str. 220: V 15. kampanji izkopavanj so našli nakit, na katerem je sumerski napis v 8 vrsticah, ki pove, da je »Mes-ane-pada, kralj mesta Ur-a podaril ta biser božanstvu GAL, ko je bil Gansud kralj v mestu Mera (= Mari)«. Ta presenetljiva najdba priča, da je bilo mesto Mari že samostojna mestna država, ko je vladal v Uru ustanovitelj prve tamkajšnje dinastije. Z njo se namreč začenja zgodovinsko obdobje v Mezopotamiji (okoli 2500). 3 Prim. V. Korošec, Novi klinopisni viri iz Alalaha in Ugarita. ZZR. XXVIII, 1959, str. 77—103, zlasti 80 ss. 4 Les Archives Internationales d’Ugarit (Ras Shamra-17<= campagne). CRAI (29.1.) 1954, str. 33; prim. ZZR, 28, 1959, 80. 5 Prim. kratice PRU III in IV. 4 Viktor Korošec 158 pa gradivo, ki so ga odkrili v južnem (ali mednarodnem) arhivu. Le-to vsebuje povečini besedilo korespondence med hetitskimi vladarji (ali hetitskimi viso¬ kimi dostojanstveniki) in ugaritskimi kralji ali njihovimi funkcionarji. Časovno zajema približno poldrugo stoletje, od kralja šuppiluliume do vdora »pomorskih« narodov, ki so uničili hetitsko državo in Ugarit, torej približno od 1380—1200. 6 — Vse tekste iz državnih arhivov sedaj posrečeno dopolnjuje kakih 25 pisem, ki so jih izkopali v zasebni hiši nekega Rap’anu-ja. J. N o u - gayrol jih je med 173 teksti različne vsebine (leksikalne, leposlovne, verske, medicinske, pravne, gospodarske) objavil v klinopisu, transkripciji in prevodu leta 1968 v zborniku Ugaritica V kot »Textes sumero-accadiens des Archives et bibliotheques privees d’Ugarit«. 7 Omenjeni teksti so pomembni zato, ker nam kažejo, kakšno je bilo dejansko razmerje med hetitskimi vladarji in njihovimi vazali v Ugaritu. Iz ohranjenih vazalnih pogodb izvemo, kakšni naj bi bili medsebojni odno- šaji, iz ugaritskih tekstov pa spoznavamo, kako so se te določbe v razmeroma dolgem obdobju zares izvajale v praksi vsaj v eni vazalni deželi. Za hetitsko politiko nasproti vazalom je znano, da so se Hetiti znali spretno prilagoditi posebnim razmeram v posameznih pokrajinah. 8 Zato mo¬ ramo biti oprezni pri posploševanju dognanj. Po drugi strani vidimo, da je Ugarit imel po hetitski zamisli na splošno enak pravni položaj, kakor ga je imela večina hetitskih vazalnih dežel; za časa Muršila II. pripravljeno bese¬ dilo vazalne pogodbe 9 to nedvomno potrjuje. Zato smemo razmere v Ugaritu povečini smatrati za tipične in iz njih sklepati na splošno stanje v drugih vazalnih deželah. II Ideja, da se s pogodbo, potrjeno s prisego, lahko najprimerneje urejajo velike državno in meddržavno pomembne sporne zadeve, se pojavlja že v starosumerski dobi. Na jastrebski steli, najstarejšem zgodovinskem napisu (okoli leta 2400), so namreč ohranjene določbe mirovne pogodbe med mest¬ nima državama Ummo in Lagašem. 10 V Elamu je ohranjeno besedilo prve vazalne pogodbe, s katero se neki elamski knez (morda Hita[?] po imenu,) zavezuje Naram-Sinu iz Akada, da bo imel njegove sovražnike za svoje sovražnike, njegove prijatelje pa za svoje prijatelje. 11 8 Glede datiranja sledim povečini kratki kronologiji; prim. A. Scharff-A. Moortgat, Agypten und Vorderasien im Altertum, Miinchen 1950. 7 Mission de Ras Shamra. Tome XVI: Ugaritica. Cinquieme serie, Pariš 1968: Jean Nougayrol, Textes sumero-accadiens des Archives et Bibliotheques privees d'Ugarit, p. 1—446 (= Ugaritica V). Za nas so zanimiva le pisma štev. 21—44 in 171 (na straneh 80—131 in 323). s V. Korošec, Hethitische Staatsvertrage, str. 70, 74, 84, 86. 9 Prim. besedilo spodaj pri 33. in 35. opombi. 10 prevod sumerskega besedila glej v F. Thureau-Dangin, Die sumerischen und akkadischen Konigsinschriften. Vorderasiatische Bibliothek, I, 1, Leipzig 1907, str. 11—21. 11 Walter H in z, Elams Vertrag mit Naram-Sin von Akkade, objavljeno v ZA. N. F. 24, 1967, 66—96, trdi (str. 75 s., 95), da je bila to zavezniška pogodba med enakima 159 Razvoj hetitskih vazalnih odnosov v luči tekstov iz Ugarita 5 Ideja o sklepanju pogodbe iz gospodarskih nagibov se pojavlja v mitu o Etani, kjer se popisuje enodnevno trajanje pogodbe med kačo in orlom. 12 V prvi polovici drugega tisočletja naletimo v Severni Siriji na pogodbe o reševanju sporov, nastalih zaradi pogostnih selitev tamkajšnjega še napol nomadsko živečega obmejnega prebivalstva. Tudi Hetiti so že zgodaj sklepali mirovne pogodbe (Zidanza in Pillija iz Kizzuvvatne) 13 ter pogodbe o reševanju zapletljajev, nastalih zaradi samovolj¬ nega preseljevanja obmejnega prebivalstva (Paddatiššu). 14 Najbolj se je povečalo število državnih pogodb, ko je šuppiluliuma (1380—1346), vrstnik faraonov Amenofisa III. in IV. (= Ehnatona), začel prepuščati upravo obrobnih predelov svoje velike države zanesljivim vazalom. Take je izbiral v prvi vrsti med svojimi sinovi (Pijaššili), svaki (Huqqana) in zeti (Mattivaza), 15 polagoma pa jih je našel tudi med zanesljivimi veljaki v novo pridobljenih deželah. 16 Iz babilonske terminologije so Hetiti povzeli razlikovanje med postavitvijo pogodbenih določb ( rikiltu ali riksu ali hetitsko išhiul ) in prisego imavnitu — hetitsko lingaiš). 17 Pogodbene obveznosti formu¬ lira suzeren, da jih nato vazal s prisego pripozna kot obvezne. Presenetljivo je, da noben izmed hetitskih vladarjev, o katerih nam anali poročajo o njihovem delovanju (šuppiluliuma, Muršili II. in Tudhalija IV.), ne omenja sklenitve pogodb. To si moremo razlagati le z drugačnim vredno¬ tenjem pomena takih dogodkov. Nekaj paralelnega lahko vidimo v tem, da se tudi zakonodajalcem (Lipit-Ištarju, Hammurabiju) zakonodajno delo ni zdelo toliko pomembno, da bi po njem poimenovali posamezna vladarska leta. Morda je prav, da se kratko dotaknemo označbe teh pogodb kot vazalnih. Ime je povzeto po srednjeveških fevdalnih odnošajih med fevdnim gospodom strankama; Elamec omenja namreč darila, ki jih je sprejel od Naram-Sina. Vkljub darilom je zaradi enostranske obveznosti o skupnih sovražnikih in prijateljih, ki obvezuje samo Elamca, to pogodba med neenakima strankama, kratko rečeno, vazalna. 12 Besedilo glej v Gressmann, Altorientalische Texte zum Alten Testament, 2. Aufl. Berlin-Leipzig 1926, S. 235 ff.; ANET, 114 ss. 13 Heinrich 011 e n, Ein althethitischer Vertrag aus Kizzuwatna, JCS V, 4, str. 129—132. M V. Korošec, Pogodba s Paddatiššem iz Kizzuwatne (KUB XXXIV, 1) Zbor¬ nik radova posvečenog A. V a j s u, Beograd 1966, str. 33—44. 13 Pijaššiliš je omenjen v pogodbi med Šuppiluliumo in Mattivazo; gl. E.P. Weidner, Pelitische Dokumente aus Kleinasien (Boghazkoi-Studien, H. 8). Leipzig 1923, str. 24ss; v ugaritskih tekstih ga kot kralja v Kargamišu imenujejo Šarru- Kušuh. Pravtam (E. F. Weidner, o.c., str 2—37 in 36—57) je objavljeno babi¬ lonsko besedilo pogodb med Šuppiluliumo in Mattivazo ter med Mattivazo in šuppi¬ luliumo. Pogodbo, ki jo je sklenil Šuppiluliuma s knezom dežele Hajaša, Huqqanaš po imenu, je objavil in prevedel Joh. Friedrich, Staatsvertrage des Hatti-Reiehes in hethitischer Sprache,- II. Mitteilungen der Vorderasiatisch-Aegyptischen Gesell- schaft, 34, 1, Leipzig 1930, S. 103 ss. 16 Take pogodbe je sklenil šuppiluliuma z Azirom iz dežele Amurru in s Tettejem iz dežele Nuhašši. — Prim. Hethitische Staatsvertrage, str. 6 ss. n O tem prim. Hethitische Staatsvertrage, str. 22, 23ss., 34. Milko Kos, Zgodo¬ vina Slovencev, Ljubljana 1955, mesta pod »fevdalizem«, str. 419; Sergij Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, Ljubljana, 1961, str. 69 ss.; 6 Viktor Korošec 160 in vazalom . 18 Ce primerjamo razmerje med hetitskim vladarjem in njegovimi vazali, vidimo, da je bilo v bistvenih lastnostih močno podobno srednjeve¬ škemu razmerju med fevdnim gospodom in vazalom. Pri obeh gre hkrati za medsebojno osebno in premoženjsko povezavo. Hetitski vazal, ki mu je vladar v osebnem zaupanju v njegovo zvestobo poveril gospostvo nad dolo¬ čenim ozemljem, je bil dolžan storiti vse, da »varuje (akadsko nasaru, hetit¬ sko pahšuvar ) hetitskega vladarja in deželo mesta Hatti«, hkrati pa je bilo tudi vazalu samemu zagotovljeno vladarjevo varstvo. Vazalov odnošaj do suzerena je temeljil na načelu, da »ima suzerenove sovražnike za svoje sovraž¬ nike, njegove prijatelje pa za svoje prijatelje«. To stališče se skoro dobesedno sklada s srednjeveškim pojmovanjem . 19 — Praktično pomeni to načelo, da se je vazal glede zunanje in glede vojaške politike podredil svojemu suze- renu, katerega je moral v vojni z vsemi silami podpirati. Mnogo podobnega je bilo tudi v občasnih poklonitvenih vazalovih obiskih pri suzerenu, v prinašanju daril in davščin ter v ureditvi podedljivosti vazal¬ nega položaja. Razvoj je tudi pri Hetitih 20 privedel do podobnih končnih ureditev, kakor jih najdemo pozneje v srednjem veku. Po vsem tem. smemo trditi, da je stvarno upravičeno, da pogodbe, ki so jih hetitski vladarji sklepali z odvisnimi vladarji posameznih dežel, imenu¬ jemo vazalne. Pri tem ne pozabimo, da že srednjeveški fevdalizem ni bil v vseh deželah popolnoma enak; tem bolj moramo računati z različnostmi v podrobnostih, ko vzporejamo dva časovno in krajevno tako ločena pravna instituta. Tako povezuje vazalno razmerje vladarja posamezne pokrajine samo s hetitskim kralj em, 20a medtem ko je srednjeveško vazalstvo razvejano še naprej in povezuje kraljeve vazale tudi z nižjimi vazali. III Kdaj se je Ugarit pridružil hetitski državi, iz naših virov ni razvidno. Verjetno se je to zgodilo takrat, ko je šuppiluliuma stalno razširjal meje hetitske države v severni Siriji, medtem ko je faraona Amenofisa IV. (ali 18 O srednjeveškem fevdalizmu prim. Hermann C o n r a d, Deutsche Rechtsge- schichte, Band I. Karlsruhe 1962, str. 473 s. v. Lehn, Lehnswesen; Heinrich M i 11 e i s, Der Staat des hohen Mittelalters, Weimar 1940, str. 513 s vv. Lehnrecht; Lehnswesen; Reallexikon der germanischen Altertumskunde, herausgegeben von Joh. H o o p s, Strassburg 1915—1916, Artikel »Lehnswesen« A. Deutschland (K. L e hm a n n), str. 137—139, B. England (M. L a r s o n) str. 139—143. Dalje prim. Fr. Olivier-Martin, Histoire du droit frangais des origines a la Revolution, 2 a tirage, 1948, geslo »vassaux« str. 749 s.; članka »feodalite« in »vassal« v Grand Larousse eneyclopedique en 10 volumes: IV, 1961, str. 955 ss., X, 1964. 19 M. Lar s on (prim. op. 18), 1. c., str. 140: Eine Eidesformel ist uns iiberliefert, in der der Mann schvvort, zu lieben und zu meiden, was sein Herr liebt und meidet; soweit es die weltlichen und gottlichen Gesetze zulassen. 20 Hethitische Staatsvertrage, str. 66 ss., 76 ss. 20 a Prim. instrukcijo za »prince, gospode in višje« (prevedel E. v. Schuler, Hethitische Dienstanvveisungen fiir hohere Hof- und Staatsbeamte, AfO. Beiheft 10, Graz 1917) § 15 (str. 26); vv. 3—6: »Ali (od) tisti(h), ki (so) gospodje ali kraljevi sinovi, naj nobeden nikomur ne postane vazal (akadsko: ša mameti = »zapriseženec«). Kdor pa drugemu postane zapriseženec, (zanj velja, da) naj bo to pod božansko prisego, postavljeno«, 161 Razvoj hetitskih vazalnih odnosov v luči tekstov iz Ugarita Ehnatona) popolnoma zaposlovalo delo za njegovo versko reformo in za izgraditev nove prestolnice. Najstarejši klinopisni dokument iz »mednarodnega« arhiva je namreč pismo, ki ga je hetitski kralj Šuppiluliuma pisal ugaritskemu kralju Niq- madu II . 21 Iz pisma izvemo, da so se nekateri hetitski vazali v severni Siriji (Nuhašši in Mukiš) hetitskemu kralju uprli, da hi se otresli hetitske nad¬ oblasti. Šuppiluliuma skuša spretno vplivati na ugaritskega kralja, da se ne bi pridružil upornikom. Najprej ga poziva, naj se ne boji upornikov, ampak naj zaupa vase. Sklicuje se na to, da so bili Niqmadovi predniki (»očetje«) v dobrih odnošajih s hetitsko deželo. Iz tega lahko sklepamo, da se je Ugarit preusmeril od Egipčanov k Hetitom, še preden je zavladal Niqmadu. Šuppiluliuma mu nato prigovarja, naj se drži načela o skupnih sovražnikih in skupnih prijateljih. Obeta mu vojaško pomoč zoper napade upornikov, zagotavlja mu, da bo lahko obdržal pribežnike iz njihovih dežel, kakor tudi njihova obmejna mesta, ki si jih bo osvojil. Kot glavno poplačilo za zvestobo mu pa bo Šuppiluliuma po zmagi dal »pečatno pogodbeno listino« (tuppa kanka ša rikši), ki naj uredi njegov položaj kot vazala. To pismo je po svoji pregnantni dikciji resnična diplomatska mojstrovina. Svoj namen je doseglo:. Niqmadu je ostal na strani hetitskega kralja, kate¬ rega je moral sam zaprositi za pomoč, ko so ogorčeni uporniki z vso silo navalili na Ugarit . 22 Po zmagi je šuppiluliuma svojo obljubo izpolnil tako, da je ugaritskemu kralju v sosednjem Alalahu, središču premagane dežele Mukiš, slovesno n Besedilo je objavil in prevedel J. Nougayrol v PRU IV, str. 35ss. (muz. štev. 17.132). Ker se mi to pismo zdi izredno skrbno formulirano, objavljam njegov prevod (pri tem uporabljam tudi Nougayrolov prevod). Številke pred besedilom ozna¬ čujejo število vrstic; odstavki so kakor v izvirniku. 1—2. »Tako (pravi) Moje Sonce, veliki kralj [dežele Hatti...?]: Niqmandu-ju povej: 3—18. Torej dežela Nuhaš(ši) in dežela Mukiš sta nasproti meni sovražni, vendar ti, Niqmandu, se jih ne boj; zaupaj v samega sebe! Kakor so prej tvoji predniki (»očetje«) bili z deželo Hatti prijateljski in ne sovražni, bodi sedaj ti, Niqmandu, pravtako z mojimi sovražniki (tudi) ti sovražnik, z mojimi prijatelji pa (tudi) ti prijatelj! In če ti, Niqmandu, te besede velikega kralja slišiš in jih varuješ, si kralj (?) in videl boš naklonjenost, s katero te bo obsipal veliki kralj, tvoj gospod. 19—29. Sedaj torej ti, Niqmandu, varuj zavezo in prijateljstvo (do) dežele Hatti, pozneje pa boš videl glede kraljev dežele Nuhaš(ši) in dežele Mukiš, ki sta zavezo in prijateljstvo (do) dežele Hatti zavrgla in sta (sedaj) sovražnika nasproti velikemu kralju, svojemu gospodu, kaj jima bo veliki kralj storil, medtem ko se boš ti, Niq- mandu, zanesel na besede velikega kralja, svojega gospoda. 30—34. In če celo ti kralji, združeni pošljejo vojake za izropanje tvoje dežele, se jih ti, Niqmandu, ne boj. Takoj pošlji svojega poslanca pred mene (= k meni) in naj pride! 35—52. In če ti, Niqmandu, s svojim orožjem vojake (iz) dežele Nuhaš(ši) ali vojake (iz) dežele Mukiš presežeš in (jih) napadeš, (tedaj) jih nihče ne (sme) vzeti iz tvojih rok. In če se zgodi, da vojaki iz dežele Nuhaš(ši) (ali) vojaki iz dežele Mukiš kot begunci vderejo v tvojo deželo, jih nihče ne (sme) vzeti iz tvojih rok. Ce se zgodi, da mesta (ob) tvoji meji postanejo s teboj sovražna, in se ti z njimi boriš in jih premagaš, ti jih v prihodnosti nihče ne (sme) vzeti iz tvojih rok. In če se zgodi, da v prihodnosti veliki kralj premaga te kralje, ti bo veliki kralj dal pečateno (s peča¬ tom opremljeno) pogodbeno listino.« 22 PRU IV, str. 48 ss., (muzejska) štev. 17.340, v. 1 ss. 11 — Pravni zbornik 8 Viktor Korošec 162 izročil s pečatom opremljeno pogodbeno listino (rikiltu). Pri tem se je Niqmadu moral »vreči pred noge hetitskega kralja«, 23 ki je najprej slovesno pohvalil njegovo zvestobo, obenem pa ga je spomnil, da je na Niqmadovo prošnjo hetitska vojska pregnala uporniške čete z ugaritskega ozemlja. Odvzela jim je naropani plen in ga vrnila ugaritskemu kralju Niqmadu, ki jo je za to nagradil z zlatom, srebrom in bakrom. Šuppiluliuma je pri tem poudaril, da hetitska vojska po ugaritskem ozemlju ni plenila (»se ni dotak¬ nila najmanjše bilke ali najmanjše trske«). 24 Ko je ugaritski kralj tako s proskinezo javno pripoznal hetitskega vla¬ darja za svojega suzerena (»gospoda«), je bil najbrž precej razočaran, ko se je njegova vazalna listina pričela z naštevanjem velikih letnih davščin, 25 ki jih je poslej moral vsako leto dajati svojemu suzerenu. Poleg splošne dajatve po 500 šeklov zlata so mu bila naložena dragocena »darila« za kralja, kraljico, za prestolonaslednika, za več dvornih dostojanstvenikov in za nekatera svetišča (templju sončne boginje v mestu Arinni). če s temi dajatvami vzpo¬ rejamo letni davek, ki ga je moral plačevati vazal sosednje dežele Amurru in ki je znašal po 300 šeklov zlata in nekaj dragih kamnov, 26 vidimo, da je bila ugaritska dežela hudo obdavčena — kar pa tudi kaže na to, da je bilo mesto Ugarit zelo bogato. Šuppiluliuma je davčni vijak trdo privil tudi nasproti zvestemu vazalu. Bolj radodaren je bil, kadar njegove koncesije niso šle na njegov račun. Tako je razširil meje ugaritske države nasproti premagani vazalni deželi Mukiš. 27 Ponovil je tudi svojo obljubo, da si sme Niqmadu obdržati morebitne pribežnike iz premaganih dežel Nuhašši in Mukiš. 28 Ali je obe ugodnosti Šuppiluliuma ugaritskemu kralju zagotovil v isti listini, v kateri mu je predpisal davke, ali pa v posebnih listinah, ni jasno. Muršili II., šuppiluliumov sin in drugi naslednik (1345—1315), se je moral najprej dolgo boriti, da je obnovil hetitsko državo v tistih mejah, ki jih je imela za časa njegovega očeta. Med drugim je Hetitom nasprotna skupina bila pregnala iz Ugarita prestolonaslednika Niqmepo, ki je pozneje šele z Muršilovo pomočjo tam zavladal. Vse to nam vsaj nekoliko pojasnjuje, da je Muršili II. nastopal nasproti Ugaritu manj prijazno. Predvsem je odločil, da se — baje po želji kralja dežel Sijannu-Ušnatu, ki sta bili dotlej združeni z Ugaritom — obe deželi združita z vazalnim kraljestvom v Kargamišu. 29 Ugaritsko ozemlje se je s tem 23 PRU IV, str. 43, štev. 17.227, v. 43 ss.; str. 41, štev. 17.227, v. 14 ss. 24 PRU IV, str. 45, v. 9’ ss. — str. 48 ss., št. 17.340. 25 Naštete so na str. 41 s., št. 17.227; str. 45 ss. in str. 47 s. 26 J. Friedrich, Staatsvertrage I, str. 6, B, v. 9; str. 12, v. 30s. 27 PRU IV, str. 51, štev. 17.340, Verso v. 1’ ss. 28 PRU IV, str. 52, štev. 17.369 A. 29 O tem pričajo listine, ki jih je izdal Muršili II: PRU IV, štev. 17.335 + 379 + 331 + 235 (str. 71 ss.); štev 17.457 (str. 75); št. 17.344, (str. 76), štev. 17.368 (str. 76 ss.), štev. 16.170 (str. 78). — V listini 17.368 je na str. 77, vv. Verso 5’ —8’ rečeno: 5’ Te odločbe (»sodbe«) je (funkcionar) urijannu izvršil: meje med kraljem dežele mesta Ugarita 7' in med kraljem dežele mesta Sijannu oddelil, (mejne) kamne na mejah med njima je postavil. 163 Razvoj hetitskih vazalnih odnosov v luči tekstov iz Ugarita 9 zmanjšalo za dve tretjini, zato bi se morali ustrezno zmanjšati tudi davki. Muršili II. je to storil šele, ko ga je kralj Niqmepa izrečno za to prosil . 30 Ohranjeni dokument 31 je na odločilnih mestih poškodovan, tako da ni mo¬ goče točno dognati, koliko je Muršili II. davščine zares zmanjšal. Vendar je tudi Muršili II. vnovič potrdil meje med deželama Ugaritom in Mukišem, čeprav je od ugaritskega kralja Niqmepa zvedel, da prebivalstvo (»sinovi«) dežele Mukiš zahteva revizijo . 32 Iz Muršilove dobe je na več ploščah ohranjeno besedilo posameznih pogodbenih določb, ki bi v celoti sestavljale besedilo ugaritske vazalne po¬ godbe; vsebinsko je povsem podobno drugim vazalnim pogodbam . 33 V listini, na kateri je začetek besedila, je takoj za imenom Muršila II. kot suzerena uvrščen tradicionalni odstavek, ki skuša s pogledom na pretekle medsebojne odnošaje prikazati, da mora vazal že po naravni hvaležnosti ostati hetitskemu vladarju zvest. Muršili II. ugotavlja, da je on pripeljal Niqmepo v njegovo deželo in mu omogočil, da je zasedel prestol svojega očeta. Iz tega izvaja Muršili II., da sta Niqmepa in njegova dežela s tem postala njegova podlož¬ nika (»sužnja«), hetitski kralj pa njun »gospod «. 34 Nato slede druge obvez¬ nosti vazala nasproti suzerenu: dolžnost, da varuje deželo Hatti ; 35 da prihaja pred kralja; če je pozvan, pa je zadržan, naj se opraviči . 36 Podrobno so dolo¬ čene vojaške obveznosti po načelu o skupnih sovražnikih in prijateljih . 37 Vazal ne sme ostati brezbrižen do sovražne propagande . 38 Begunce mora napotiti k suzerenu . 39 Pogodbeno besedilo se je imelo končati s prisego, s katero naj bi bili bogovi obeh pogodbenikov za garante in priče pogodbe. 30 PRU IV, str. 80 s. (štev. 17.382 + 380) vv. 10. 10—13. »Muršili, veliki kralj, je Abdianata, kralja dežele Sijannu, in njegove sinove ločil od kralja dežele mesta Ugarita, in ga je dal v podložnost (»sužnost«) kralju dežele mesta Kargamiša. 14—20. Deželo Sijannu z mesti njenega okoliša in mesto Ušnatu njegovimi oko¬ liškimi mesti, obenem z njihovimi mejami, obenem z njihovimi gorovji, je kralju mesta Kargamiša s pečatno listino zapečatil (»prepustil«). 21—24. [Toda] tistega dne je Niqmepa, kralj Ugarita, pri Muršilu, velikem kralju, zaprosil tako-le: 'Veliki kralj je to deželo za dve tretjini [zmanjšal?]. Zlato: davščine in darila težko bremenijo mojo deželo’«. 31 Glej PRU IV, str. 80 ss., v. 25—63. — Zdi se, da zmanjšanje ni bilo posebno veliko, izrečno pa je bilo odrejeno, da je popolnoma prepuščeno ugaritskemu kralju, da da kakemu slu, ki pride iz hetitske dežele v Ugarit, kako nagrado ali pa ne. Iz tega se vidi, da so bile v navadi take postranske dajatve. 37 O tem poročajo dokumenti: PRU IV, str. 63—70, štev. 17.237, 17.62, 17.366. O zahtevi prebivalcev dežele Mukiš, da se popravi meja, govori štev. 17.237 (str. 64), vv. 8 s. 33 Besedilo je objavljeno v PRU IV, str. 85—101. 34 PRU IV, str. 85 s., štev. 17.338, R°, v. 1—9, str. 88 s., štev. 17.353, v. 1—9, str. 91, štev. 17.409, v. 1’— 8’. 33 »deželo Hatti boš varoval«: PRU IV, štev. 17.338, str. 85 [v. 5]; štev. 17.353, str. 88, v. 5; štev. 17.407, str. 91, v 4” (nikalnica, ki jo Nougayrol tu dodaja, po mojem mnenju ni potrebna. 36 PRU IV, str. 86, v. 9—12; štev. 17.349 B; str. 87, vv. 2—4; str. 89, vv. 10—12; str. 91, v. 8’—11’; štev. 17.357, str. 92, vv. 2—4. 37 PRU IV, str. 89, vv. 13—24; str. 91, vv. 12’—22’; str. 94, vv. 1’—12’; str. 96, vv. 1 ’— 12 ’. 38 PRU IV, str. 97, vv. 19’—21’; str. 98, Verso w. 29’—33’. 39 PRU IV, str. 97, vv. 13—18, 21’—28’; str. 98 vv. 34’—47’. 10 Viktor Korošec 164 Za kršitev pogodbe se nad nezvestim vazalom izreka prekletstvo, za vestno izpolnjevanje pa blagoslov. 40 O davščinah v teh odlomkih ni nobenih določb. Najbrž naj bi v tem oziru še naprej veljala pogodbena ureditev, kakor jo je bil določil šuppiluli- uma in jo je pozneje dopolnil Muršili II. Ali so ti ohranjeni odlomki deli pogodbe, ki je bila končno sklenjena, ali pa gre za osnutke posameznih določb, o katerih so tekla pogajanja med obema kraljema, ni prav jasno. 41 Ker ni nobene plošče s celotnim besedilom vseh pogodbenih določb in tudi nobenega poročila, se mi zdi verjetnejše, da je vse obtičalo pri pogajanjih in da do sklenitve pogodbe med Muršilom II. in Niqmepo ni prišlo. Ako skušamo kratko presoditi razmerje med hetitskim vladarjem kot suzerenom in ugaritskim kraljem kot njegovim vazalom, vidimo, da je bila za časa šuppiluliume in Muršila II. politična premoč na suzerenovi strani. Hetitski vladar je — vsaj po zmagi — »gospod«, pred katerim mora vazal napraviti proskinezo; Muršili II. ga celo označuje z deželo vred kot »svojega podložnika« {ardi = moj suženj). 42 Oba vladarja skušata iz vazalne dežele iztisniti kar največ davščin. Zunanji politični dogodki so kmalu povzročili, da se je suzerenov položaj znatno poslabšal, vazalov pa utrdil. Muvatalli, Muršilov sin in naslednik, je zbral vse sile ■— med njimi je bil (po egiptovskih poročilih) tudi oddelek ugaritskih čet 43 — za borbo z Egiptom. Bitka pri Kadešu ob Orontu ni prinesla odločitve. Čudno je, da o vseh teh dogodkih v najdenih ugaritskih dokumentih ni nobenega poročila. Hattušili III. (1282—1250), brat in drugi Muvatallov naslednik, je končno sklenil s faraonom Ramzesom II. znano prijateljsko pogodbo in tako zago¬ tovil mir z Egiptom do konca hetitske države. 44 V Ugaritu samem pa je objavil predpise — nekak edikt, ki ga imenuje rikiltu 45 (= zavezo), glede trgovanja hetitskih trgovcev iz mesta Ura na uga- 40 PRU IV, str. 86 s., vv. 6’—9’, 10’—13’; str. 90, vv. 9’—13’, 14’—17’; str. 94, Verso, 1’—8’, str. 95, Verso 2’ss.; str. 99, vv. 55’s.; str. 100, štev. 17.04, Verso 1’—9’, štev. 17.450, Verso vv. 2’—8’. 41 J. Nougayrol, PRU IV, str. 84, domneva, da je bila taka pogodba v Mur- šilovem času sklenjena. 42 Prim. zgoraj opombo 34. 43 Glej James Henry Breasted, Ancient Records of Egypt, Chicago 1906 (3. ponatis 1927), str. 138. V § 309 našteva Ramzes II. med hetitskimi zavezniki tudi Echeret, kar najbrž pomeni Ugarit. 44 Besedilo glej pri E. Weidner, Politische Dokumente (= Boghazkoi-Studien, H. 9), Leipzig 1923. Str. 112—123; prim. Hethitische Staatsvertrage, str. 58 ss. 43 Besedilo je v PRU IV, štev. 17.130, str. 103 ss. — Ker je to edinstven in tudi v celoti ohranjen zakonodajni akt hetitskega kralja, čeprav v babilonskem jeziku, ga v prevodu (uporabljaje prevod J. Nougayrola, 1. c.) podajam: I— 4. Pečat tabarne Hattušila, velikega kralja, kralja dežele Hatti. Niqmepi povej (tole); 5—10. Kar si tako rekel pred menoj: »Občani (»sinovi«) (iz) mesta Ura, trgovci, močno bremenijo deželo tvojega podložnika.« je nato Moje Sonce, veliki kralj, na¬ pravilo zavezo za občane mesta Ura nasproti občanom mesta Ugarita takole. II— 19. Občani mesta Ura naj v času žetve trgujejo v deželi Ugaritu. Toda ko prihaja zima, naj jih iz dežele Ugarita pošljejo v njihovo deželo. In (tako) občani 165 Razvoj hetitskih vazalnih odnosov v luči tekstov iz Ugarita 11 ritskem ozemlju. Za tako ureditev ga je bil zaprosil ugaritski kralj Niqmepa: »Trgovci, občani (»sinovi« iz »mesta«) Ura hudo obremenjujejo deželo tvojega podložnika (»sužnja«).« Ta konflikt med gospodarskimi interesi ugaritskih in hetitskih trgovcev je skušal Hattušili III. rešiti s kompromisom, ki naj bi obe strani zadovoljeval. Trgovcem iz mesta Ura je dovolil trgovanje v polet¬ nem času dna eburi = v času žetve), v začetku zime pa naj bi odhajali domov. Zato se niso smeli na ugaritskem ozemlju trajno naseljevati in tudi ne kupo¬ vati (»pridobivati za srebro«) hiš ali zemljišč. Morebitne dolžnike jim je moral ugaritski kralj prepustiti, da so jih obenem z njihovimi ženami in otroki odpeljali ob odhodu s seboj. še očitneje je hotel ustreči ugaritskemu kralju, s tem da mu je v posebni listini 46 obljubil, da mu bo vrnil vsakega ugaritskega občana, ki bi pribežal na bližnje hetitsko ozemlje, kjer bivajo Habiru. Za vlade Hattušilovega sina Tuthalija IV. (1250—1230) se je suzerenov položaj še bolj poslabšal. Hetitsko gospodarsko moč je hudo izčrpala vojna z Asirijo, kjer je zavladal bojeviti Tukulti-Ninurta I. 47 Tuthalija IV. je moral napeti vse sile, da je rešil obstoj hetitske države. šaušga( =Ištar)muva, vazal v deželi Amurru, se mu je moral zavezati, da ne bo trpel trgovine z asirskimi trgovci in jim tudi ne bo dovoljeval prehoda preko svoje dežele. 48 V kakšne finančne težave je zašel Tuthalija IV. v vojni z Asirijo, priča listina, sestavljena pred kraljem iz Kargamiša. Z njo je za tisto vojno oprostil Ugarit vseh vojaških dajatev (vojakov, bojnih voz), ugaritski kralj mu je pa mesta Ura ne bodo prebivali v deželi Ugaritu. Prav tako ne bodo pridobivali za svoje srebro hiš (in) polj. 20—34. Ce pa bo trgovec, (ki je) občan mesta Ura; (trdil, da je) srebro svoje prodaje (?) v deželi Ugarit izgubil, ga vendar kralj dežele Ugarita ne bo pustil, da bi bival (ostal) v njegovi deželi. Toda če bo srebro občanov mesta Ura pri občanih (»sinovih«) Ugarita, pa ga ti ne morejo poravnati, bo ugaritski kralj tistega človeka, obenem z njegovo ženo in otroki izročil v roke trgovcev, občanov mesta Ura. Toda občani mesta Ura, trgovci, ne bodo posegali po hišah (in) poljih kralja dežele Ugarita. 35—38. Tako je Moje Sonce, veliki kralj, napravilo ureditev (zavezo) med trgovci, občani mesta Ura, in med občani mesta Ugarita (»tako jih je povezal«), 46 PRU IV, štev. 17.238, str. 107: I— 2. »Pečat tabarne Hattušila, velikega kralja. 3—10. Če podložnik ugaritskega kralja ali občan (»sin«) dežele Ugarita, ali če podložnik podložnika ugaritskega kralja odide in pride na ozemlje Habirov Mojega Sonca, ga (jaz), veliki kralj ne bom sprejel (»vzel«), ugaritskemu kralju ga bom vrnil. II— 19. (Enako jaz,) veliki kralj ne bom sprejel, ampak bom ugaritskemu kralju vrnil tistega, ki so ga bili iz tuje (»druge«) dežele ugaritskim občanom za njihovo srebro prodali, (pa) je (pozneje) pobegnil iz ugaritske dežele (in) prišel med Habire.« 47 Salmanasar I. (1273—1244) in Tukulti Ninurta I. (1243—1307) poročata o velikih pokolih hetitskih ujetnikov po zmagah nad njimi. Glej E. Ebeling-Br. Meiss- ner-E. F. Weidner, Die Inschriften der altassyrischen Konige, I. Band, Leipzig 1926, str. 118 s.: »Hanigalbat. .. 14400 živih ... sem oslepil . . . Vojsko Hetitov in Ara- mejcev (»Ahlame«) ...sem poklal kakor ovce.« — E. Weidner, Die Inschriften Tukulti-Ninurtas I. und seiner Nachfolger, AfO., Beiheft 12, Graz 1959, str. 26, št. 16, w. 29—30: »V začetku svojega kraljevanja sem na svojem prvem pohodu nasilno preselil 28 800 vojakov dežele Hatti z onstranskega Evfratovega brega in jih pripeljal v svojo deželo.« — Enako na str. 30, št. 17, vv. 23—25. 48 KUB XXIII, 1, IV, 14 ss. — Prim. Hethitische Staatsvertrage, str. 75 s. 12 Viktor Korošec 166 zato zagotovil plačilo 50 min zlata. 49 Najbrž to ni bila edina prilika, da je moral ugaritskega kralja Ammistamra (II.) prositi za finančno pomoč. Ta gospodarska odvisnost hetitskega suzerena nam vsaj nekoliko pojas¬ njuje, zakaj je Tuthalija IV. trikrat avtoritativno posegel v rodbinske spore v ugaritski dinastiji, in sicer vedno tako, da je z vso svojo avtoriteto podprl stališče ugaritskega kralja. 50 Ko dandanes čitamo enostransko prikazani potek obeh družinskih kriz ugaritskega kralja Ammistamra II., se človeku zdi kar nemogoče, da bi bil Tuthalija IV. ob svojih posegih v te zadeve utegnil biti prepričan, da se zavzema za pravično stvar. Bolj verjetno je, da si je s svojim ravnanjem želel ohraniti naklonjenost svojega premožnega vazala. Kako je Tuthalija IV. odločal v sporu glede meje med Ugaritom in deželo Sijannu, 51 iz hudo poškodovanega besedila ni mogoče dognati. Naštevanje mest, ki jih pripoznava Ugaritu, opravičuje domnevo, da je tudi tokrat dajal prednost Ugaritu. Tako lahko ugotovimo, da se je že od Hattušila III. naprej, zlasti pa za časa Tuthalija IV. položaj ugaritskega vazala nasproti suzerenu zelo utrdil. V tej smeri se je razvoj nadaljeval v nadaljnjih letih do konca hetitske države. Zanimivo je, da se poslej v številnih dokumentih nikjer več ne omenja (nobeno) ime hetitskega vladarja. V hetitski prestolnici niso popolnoma spregledali usodnega razvoja. Začeli so kot posebne odposlance pošiljati v sirske vazalne dežele kraljeve sinove. Tako je bil kraljevi sin šukurtešub poslan v Alalah, očividno da je prevzel upravo v deželi Mukiš. Takoj po svojem prihodu se je spretno obrnil na ugaritskega kralja Ammistamra II. z željo po dobrih sosedskih odnošajih; obenem je prišel na dan s konkretno prošnjo. 52 Drug kraljevi sin, Pihavalvi po imenu, očita ugaritskemu kralju Ibiranu, da odkar je zavladal, ni prišel pred suzerena in da mu ni poslal ne poslanstev ne daril. Poziva ga, naj to takoj stori. 53 Verjetno je bil s podobno nalogo> v Ugarit poslan kraljevi sin Misramuva. Kralj v Kargamišu naroča ugarit¬ skemu kralju, da naj mu oskrbi vse potrebno, za njegove konje pa žito in slamo. Zdi se pa, da so zaradi tega princa pozneje nastale neke težave. Podrobnosti ni mogoče dognati iz poškodovanega besedila. 54 V hetitskih meddržavnih odnošajih, pa tudi v odnošajih z vazali so ženitve s hčerami ali sestrami hetitskega vladarja imele važno vlogo. 55 Tako se v dokumentih iz te dobe omenja nesrečna usoda hetitske princese Ehlinikkalu, ki je bila omožena s sinom zadnjega ugaritskega kralja Ammurapija. Prva 49 PRU IV, 17.59, str. 150 s. 50 Prim. ZZR XXVIII, 1959, str. 87 ss. — Tuthalija IV. potrdi izgon obeh Ammi- stamrujevih bratov; potrdi odslovitev Ammistamrujeve žene in v tem smislu postavlja njenega sina pred izbiro, da se loči od matere ali pa se odreče prestolonasledstvu. Končno s hudimi grožnjami doseže, da Ammistamru dobi v svoje maščevalne roke ženo, ki ga je najbrž samovoljno zapustila, da jo je dal ubiti. 51 PRU IV, štev. 19.81, str. 291. 52 Ugaritica V, 26. 53 PRU IV, štev. 17.247, str. 191. 54 PRU IV, štev. 17.423, str. 193; Ugaritica V, 32. 55 Prim. Hethitische Staatsvertrage, str. 43 s. 167 Razvoj hetitskih vazalnih odnosov v luči tekstov iz Ugarita 13 listina 56 govori o tem, da je kralj iz Kargamiša — najbrž kot nekak varuh njenih pravic — vrnil tastu Ammurapiju gradič, v katerem je dotlej prebivala sedaj odslovljena žena. Z drugo listino 57 ji kralj iz Kargamiša pripoznava pravico, da odpelje s seboj svoje spremstvo in premoženje (zlato, srebro, goveda, baker, ovce), vse, kar je prinesla s seboj. — Razdor zakona, ki je bil najbrž sklenjen po političnih računih, ni presenetljiv, če pomislimo, da se hetitski (neimenovani) vladar v pismu, naslovljenem na Ammurapija, prito¬ žuje, da mu Ammurapi odreka pozdravno voščilo (šulmu), ki je bilo najbrž združeno s kakšnim darilom. Zato mu tudi hetitski kralj odreka svoj po¬ zdrav. 58 Medtem ko je Tuthalija IV. oprostil ugaritskega kralja vojaških dajatev samo za takratno vojno, se je pozneje nekemu — imena žal niso na plošči ohranjena — ugaritskemu kralju posrečilo doseči popolno oprostitev vseh vazalnih bremen, ki so v tej listini označena z besedo Uku. Hetitski vladar se neposredno ali posredno obrača na ugaritskega kralja s prošnjo, da bi prostovoljno oskrbel prevoz 2000 mer žita, ki ga je hetitski kralj dal zbrati v deželi Mukiš za stradajoče v mestu Ura. Hetitski kralj sodi, da bosta zado¬ ščala največ dva prevoza z veliko ladjo. Zato naproša ugaritskega kralja, da bi oskrbel ladjo in moštvo. Zanimiva je tu hetitska argumentacija. Dvakrat je rečeno, da gre tu za »življenje ali smrt« stradajočih. Predvsem se pa hetitski vladar sklicuje na to, da je na pečatni listini, s katero je bil ugaritski kralj oproščen vseh vazalnih dajatev, bilo napisano: »Kar mu bodo naročili, bo poslušal in nato napravil« (sa išapparuniššu išemi-ma ippuš). 59 Ali so Hetiti s tem hoteli izreči, da vse take oprostitve veljajo le, če ne nastanejo izredne razmere (rebus sic stantibus), torej v določenih pametnih mejah? Zdi se, da so si zadnji hetitski vladarji zelo prizadevali, da bi ostali v prijateljskem razmerju z vladarji v Ugaritu. Medtem ko je za časa Šuppiluli- ume ali Muršila II. veljalo kot samoumevno, da darila pošilja vazal suzerenu, je bilo v zasebnem Rap’anovem arhivu najdeno pismo, 60 ki nazorno kaže, kako se je medsebojno razmerje izpremenilo. V pismu se ugaritski kralj Ammi- stamru II. obrača na Hešmitešuba, ki je nedvomno bil visok hetitski dvorni funkcionar, z željo, naj »zanj govori pred kraljem, njegovim gospodom«, da bi mu kot »svojemu podložniku« (ana ardi-šu) poslal dva prvovrstna konja in poseben lok, izdelan v Hanigalbatu (= v Mitanski deželi). Pri tem omenja, da mu je hetitski vladar — najbrž je bil to Tuthalija IV. — že enkrat poslal konje in da je s tem »svojega podložnika zelo razveselil«. Obenem naj mu drug tak hanigalbatski lok oskrbi Hešmitešub sam. Njemu pa pošilja Ammi- stamru II. kot darilo kos prvovrstnega sukna in kos navadnega sukna — medtem ko pismo ne omenja nobenega darila za hetitskega kralja. 66 PRU IV, štev. 17.226, str. 208. 57 PRU IV, štev. 17.355, str. 209 s. 58 PRU III, štev. 13.7B, str. 6 (uporabljaje Nougayrolov prevod): 1—3. »Tako (pravi) kralj: Ammurapiju, kralju dežele Ugarit, povej to-le: 4—7. Ker s tvoje strani pozdrava (šulmu) ni, [tudi za tebe ne pošiljam po¬ zdrava?]« 59 Ugaritica V, 33. Ugaritica V, 28. 14 Viktor Korošec 1S8 V dokumentih iz tega časa se čedalje pogosteje pojavljajo opomini, ki kažejo, da ugaritski vladarji ne dajejo hetitskemu suzerenu tega, kar bi morali. Tako Takuhli, ki je bil najbrž nekak predstavnik ugaritskega kralja pri hetitskem kralju, v dveh pismih 61 vzpodbuja ugaritskega kralja, naj vendar pošlje suzerenu obljubljeni višnjevi lazurec f lapis lazuli). To kar je poslal, je bilo ponarejeno. Hetitski vladar se je zaradi tega razjezil. Takuhli pripo¬ roča svojemu vladarju, naj poišče zaželeni višnjevi lazurec, da si ne zapravi simpatij hetitskega kralja. 62 Neznani pisec opominja ugaritskega vladarja, naj pošlje obljubljene drage kamne hetitskemu kralju. Obenem naj pride s svojim brodovjem pred hetit¬ skega kralja, ki ga pričakuje. 63 'Ker je začetek pisma oddrobljen, ni mogoče določiti ne imena pisca ne naslovljenca; značilno pa je, da pisec imenuje ugaritskega kralja »moj sin«. Ko je v Ugaritu za Ammistamrom II. zavladal Ibiranu, se je položaj še poslabšal. Omenili smo že, da Ibiranu dolgo časa ni poslal hetitskemu vla¬ darju ne daril ne poslancev 64 Neimenovani kralj iz Kargamiša ga opominja, naj sedaj v hudi stiski, ko gre »za življenje (ali) smrt« (mutu napšatu, v. 20), takoj odpošlje vojake in bojne vozove, kakor so mu »iz palače«, to je od suzerena naloženi. 65 V drugem pismu kralj iz Kargamiša resno očita neimenovanemu ugarit- skemu kralju, da zavlačuje pošiljanje bojnih vozov in čet s tem, da povpra¬ šuje, koliko voz in čet naj pošlje, medtem ko je ukazano: »Pošlji! ( šubila, v. 8)«. 66 Zveza med hetitskim suzerenom in njegovim ugaritskim vazalom je čedalje manj trdna. Zato ni čudno, da za časa zadnjega znanega ugaritskega vladarja Ammurapija nehajo vljudnostni prijateljski stiki med vladarjema in se razdere tudi zakon Ammurapijevega sina s hetitsko kraljevo hčerjo. 67 V Rap’anovem arhivu so bila najdena tudi štiri pisma 68 med Ciprom (Alašia) in Ugaritom, troje od njih govori o tem, da so opazili tuje ladje okoli Cipra in Ugarita. 69 Gre za vdor »pomorskih narodov«, ki bodo v kratkem preko Male Azije in Sirije prodrli do Egipta. Faraon Ramzes III., ki jih je « PRU IV, štev. 17.383 in 17.422; str. 221—225. 62 PRU IV, str. 222, v. 28—31; str. 224 s. vv. 15—27. »Srce (hetitskega) kralja je slabo razpoloženo nasproti mojemu gospodu. Vendar naj moj gospod vsepovsod išče lapis lazuli in naj ga da prinesti kralju. Kralj zelo ljubi lapis lazuli. Če ga ti daš prinesti (hetitskemu) kralju, boš videl, če ti kralj ne bo storil dobro.« 38—43. »doslej mi v deželi Hatti niso sovražni, vendar naj moj gospod da [zapro¬ šeni lazurec]. če me moj gospod ne reši iz stiske, kdo naj me reši?« 63 Ugaritica V, št. 30. 64 Prim. besedilo pred op. 53. 65 PRU IV, št. 17.289, str. 192. 66 Ugaritica V, št. 31. — V smislu zavlačevanja pojmuje precej poškodovano bese¬ dilo tudi J. Nougayrol, str. 102s., op. 2. 67 Prim. izvajanja pred opombami 58 in 56 s. 68 Ugaritica V, štev. 21—24. 69 1. c., št. 22—24. 169 Razvoj hetitskih vazalnih odnosov v luči tekstov iz Ugarita 15 ob naravnih mejah Egipta ustavil, končno poroča o uničenju hetitske države in Ugarita . 70 Ohranjena pisma pa kažejo, da si je ugaritski kralj Ammurapi skušal zagotoviti pomoč ciprskega kralja v obrambi. Resignirano ugotavlja, da so njegove čete daleč v hetitski deželi, brodovje pa v Likiji in da je ostal tako skoro brez obrambe . 71 Nikjer več ne omenja, da bi od hetitske države priča¬ koval kako pomoč. Ta pisma so tragične priče propada hetitskega ugleda in moči. Medtem ko je hetitska osrednja oblast očitno pešala, se je pa v Severni Siriji še vedno uspešno uveljavljal kralj mesta Kargamiša. Šuppiluliuma je bil to postojanko ob Evfratu zaupal svojemu sinu Pijaššilu (z drugim ime¬ nom šarrukušuhu) in mu poveril nadzorstvo nad sirskimi vazali. Na ta način je tu zavladala hetitska sekundogenitura, ki je napravila svoji matici v Hattušašu velike usluge. Zgodovinarji imenujejo tega vazala navadno »pod¬ kralja«. že šarrukušuh je predlagal ugaritskemu kralju Niqmadu II. vojaško zvezo zoper upornega vazala Tette-ja iz dežele Nuhašši. Obljubil mu je — najbrž po očetovem vzgledu —, da bo Niqmadu smel obdržati od dežele Nuhašši to, kar si bo z orožjem vzel, ostali mu bodo tudi morebitni pribež- niki iz dežele Nuhašši . 72 Čas za aktivno nastopanje »podkralja« iz Kargamiša je napočil, ko je za vlade Tuthalija IV. hetitska moč zaradi dolgih vojn z Asirci močno oslabela. Za Hetite je bila prava sreča, da je takrat v Kargamišu vladal energični Initešub. Omenili smo že, da je opominjal ugaritskega vladarja, naj redno izpol¬ njuje svoje dajatve . 73 V vsedržavnem interesu je tudi opominjal ugaritskega vladarja, naj se drži meje , 74 kakor je bila določena med Ugaritom in sedaj odcepljeno deželo Sijannu-Ušnatu. Grajal je, da ugaritski kralj ni ničesar ukrenil, ko je njegov podložnik na hetitskem ozemlju ugrabil hčerko hetitskega kralja in jo kot ženo obdržal v Ugaritu . 75 Posebno pričajo o takratnih nemirnih razmerah poročila 76 o trgovcih, ki so bili umorjeni v tujem mestu, zlasti v Ugaritu. 70 James H. Breasted, Ancient Records of Egypt, IV, Chicago, 3. ponatis 1927, str. 37, § 64: (angleški prevod): The countries ..., the Northemers in their isles were disturbed, taken away in the fray... at one time. Not one stood before their hands, from Kheta, Kode, Carchemish, Arvad, Alasa, they were wasted. 74 Ugaritica V, št. 24, str. 87 s. vv. 19 ss.: »Ali moj oče (tj. ciprski vladar) ne ve, da so vsi moji vojaki [ ] v deželi Hatti, moje ladje pa v deželi Luka (= Likiji)?!« 72 PRTJ IV, št. 17.334, str.54, o ujetnikih in pribežnikih govore vrste 9—15: »Torej kar si bo Niqmadu od dežele Nuhašši z orožjem vzel in tiste, ki bodo kot begunci prišli v njegovo deželo [, vse to mu bo ostalo]. Če bo v poznejših dneh Tette svoje podložnike zahteval, mu jih Niqmadu nikakor ne bo vračal!« 73 Prim. besedilo pri opombah 65 in 66. 74 Ugaritica V, 25; prim. PRU IV, štev. 17.341, str. 161; štev. 17.392, str. 188. 73 Ugaritica V, 35. 76 Po skupnem pečatu Hattušila III. in njegove žene Puduhepe sklepamo, da govori listina PRU IV, štev. 17.229, str. 106, o sodbi, ki jo je izrekel Hattušili III. nad 16 Viktor Korošec 170 Za umor hetitskih trgovcev je predpisana kazen v § 5 hetitskih zako¬ nov. O izropanju babilonskih trgovcev na sirsko-palestinskem ozemlju pod egiptovsko suverenostjo poročata dve babilonski pismi v elamarnski kores¬ pondenci. 77 Iz pisma Hattušila III. babilonskemu kralju Kadašman-Enlilu II. izvemo, da je bilo v deželi Amurru, torej na hetitskem ozemlju ubitih več babilonskih trgovcev. 78 V času, ko so bile obrobne province hetitske države čedalje bolj prepu¬ ščene same sebi, je Initešub, podkralj v Kargamišu, objavil nove določbe o kaznovanju takih umorov. Iz ohranjenega gradiva lahko sklepamo, da se je te zadeve lotil kar trikrat. V svojem prvem odloku (riksu) 19 odreja (vv.4—23): 4—19. »Če je kak človek (amilu) iz dežele Kargamiša v ugaritski deželi ubit, če tiste, ki so ga ubili, primejo, ti nadomestijo človeka trikrat, tudi imetje (»orodje«), ki je bilo z njim vred izgubljeno, nadomestijo trikrat. Toda če tistih, ki so ga ubili, ne najdejo (»vidijo«), nadomestijo življenje trikratno, od imetja (»orodja«) pa, ki je z njim vred izgubljeno, kolikor je izgubljenega, bodo njegovo glavnico (= enkratno) nadomestili. 20—23. če pa je bil človek (iz) ugaritske dežele v kargamiški deželi ubit, je nadomestilo enako.« Medtem, ko hoče ta ureditev kaznovati umor katerega koli prebivalca Kar¬ gamiša v Ugaritu in katerega koli prebivalca Ugarita v Kargamišu, se drugi odlok 80 nanaša le na umor trgovca 81 iz Kargamiša v Ugaritu in narobe. Nadalj¬ nja sprememba je v tem, da so tri mine srebra določene kot krvnina (mullu ša dami? 1 )* 2 naropano blago pa naj morilec povrne enkratno. Kadar pa morilca ne najdejo, plačajo mestni prebivalci tri mine srebra kot krvnino, medtem ko se glede blaga rešijo odškodninskih zahtevkov s tem, da prisežejo, da ne poznajo morilcev in da ne vedo, kje se nahaja trgov¬ čevo imetje in blago. V svoji tretji redakciji 83 je Initešub svojo ureditev izpopolnil s tem, da je določil, da predstavljajo mestno prebivalstvo, ki je subsidiarno kolek¬ tivno odgovorno za morilca, »ljudje njihovih (mestnih) vrat«. Iz tega skle¬ pamo, da sta bili mesti Ugarit in Kargamiš razdeljeni na četrti, ki so se najbrž imenovale po mestnih vratih. Že v Hammurabijevem zakoniku najdemo take morilci in predstavniki (»sinovi«) mesta Apsune, kjer je bilo umorjenih več trgovcev, ki jih tožnik, trgovec Talimu označuje kot »moji trgovci« (tamkaru-ja ). Obtoženci so bili obsojeni na talent srebra. 77 J. A. Knudtzon, Die El-Amarna-Tafeln I, II (= Vorderasiatische Biblio- thek, II) Leipzig 1907—1915, EA7, 73—82 (str. 84 s.) in EA8, 13—41 (str. 86 s.). 78 Pismo je v klinopisni pisavi objavljeno v KBo I, 10 (navedeno mesto glej v II, 14—25. Prim. V. Korošec, Kaznovanje usmrtitve po hetitskem pravu. Zbornik Pravnog fakulteta u Zagrebu. 1962, str. 249 in 258). w PRU IV, št. 17.230, str. 153 s. 80 PRU IV, št. 17.146, str. 154 ss. 83 Razglas govori o tamkari ša mandati, kar J. Nougayrol prevaja kot mar- chands dotčs; zdi se mi, da zaenkrat pomena te označbe še ni mogoče zanesljivo določiti. 87 PRU IV, str. 156, v. 34 s. 83 PRU IV, štev. 18.115, str. 153 ss.; prim. v. [6, 13, 22] 29. 171 Razvoj hetitskih vazalnih odnosov v luči tekstov iz TJgarita 17 babtum, M krajevne četrti v Babilonu, ki imajo tudi sodno oblast v manjših zadevah. V Ugaritu in v Kargamišu to pomeni, da odgovarja za izginulega storilca subsidiarno in materialno taka mestna četrt. Modernega pravnika pri tem moti najbolj to, da ni omenjeno pri tej zakonodajni ureditvi sodelovanje ugaritskega vladarja. Razlagati si moremo to pasivnost najlažje tako, da računamo s tem, da so splošno pripoznavali neko vrhovnost vazalu v Kargamišu. Iz vsaj dveh dokumentov izvemo tudi, da je »podkralj« Initešub sodil zaradi umora tujih trgovcev v Ugaritu. Enkrat 85 je kot tožnik nastopal trgovec Aršimiga, ki je bil v službi kralja mesta Tarhudašši. Ko je tožnik s prisego potrdil, da je bil v Ugaritu umorjen trgovec iz njegovega mesta, je Initešub obsodil Ugaritčane na 180 šeklov (to je po babilonskem računanju na tri mine) srebra. — V drugem primeru 86 je kot tožnik nastopal Aballa, ki je trdil, da so bili v Ugaritu ubiti trgovci, ki so bili na neki način od njega odvisni ( tamkaru ša qati-ja = trgovci moje roke [= moje oblasti]). Initešub je zahteval, da tožnik potrdi svojo obdolžitev s prisego. Vendar so se pa Ugaritčani še pred prisego sporazumeli s tožnikom, tako da so mu odpustili prisego; v čem je pri tej poravnavi on popustil, ni povedano. Iz pavšalnega zneska krvnine 1200 šeklov srebra bi bilo mogoče domnevati, da se je tožnik zadovoljil z manjšim zneskom — število ubitih trgovcev prav tako ni nave¬ deno, kar utegne biti v zvezi s pomanjkljivo obveščenostjo tožnika. — Tretji dokument 87 je močno poškodovan, tako da ni ohranjeno sodnikovo ime. Gotovo je le, da so neki prebivalci iz mesta šatega bili ubiti v Ugaritu. Ugaritčani pa so kot subsidiarno kolektivno odgovorni bili obsojeni na plačilo krvnine v srebru. Kralji v Kargamišu pogosto nastopajo kot sodniki v zadevah, ki so vsaj delno zanje tuje. 88 Tako sodijo celo takrat, kadar je v vlogi tožnika ali pa toženca nastopal ugaritski vladar sam ali pa njegov najvišji funkcionar, njegov prefekt. 89 Drugikrat dobiva ugaritski vladar iz Kargamiša navodila, kako naj rešuje civilne in kazenske pravde. 90 S tem nikakor ne trdimo, da ne bi bil ugaritski vladar redno sodil v zadevah lastnih podložnikov. O tem nam priča npr. obsodba ponarejevalcev kraljevega pečatnika. 91 Presenetljivo je, da vladar dežele Ušnatu prepušča odločitev o usodi nekega izropanega podložnika ugaritskemu vladarju. 92 M §§ 58; 142 CH. «5 PRU IV, štev. 17.158 in 17.42, str. 169 ss. 86 PRU IV, štev. 17.145, str. 172 s. 87 PRU IV, štev. 17.234, str. 173 s. 88 Glej PRU IV, primeri na str. 161—179. 89 PRU IV, štev. 17.129, str. 166 ss., štev. 17.346, str. 176. 90 Ugaritica V, št. 27: v civilni pravdi gre za dolg 800 šeklov srebra, v prvi kazen¬ ski zadevi za že urejeno odškodnino za opustošeni vinograd; v drugi za odškodnino vdovi, katere mož je bil umorjen. 91 PRU III, str. 71, št. 16.356; str. 94, štev. 16.425; str. 153, štev. 16.205 + 192; 16.254 C+ 255 C (zemljiška lastnina), str. 96 ss., št. 16.249 (ponarejevalci pečatnika). 92 Ugaritica V, štev. 42. 18 Viktor Korošec 172 V zvezi s tem je razumljivo, da je kralj iz Kargamiša sodeloval pri važnih državnih aktih. Kot prvi je izpregovoril, ko je ugaritska kraljica Ahatmilku poslala svoja dva sinova v pregnanstvo. 95 On je tudi razsodil, da naj med zakonom pridobljeno premoženje v celoti ostane možu. Tako vprašanje se je namreč pojavilo, ko je Ammistamru II. odslovil svojo ženo. 94 Kralj iz Kar¬ gamiša je urejal tudi gospodarska vprašanja, ki so nastala, ko se je Ehlinik- kalu, hči hetitskega kralja, ločila od Ammurapijevega sina. 95 Tudi listina, s katero se je Tuthalija IV. odrekel vojaški pomoči ugaritskega kralja v vojni zoper Asirijo, da je za to dobil 50 min zlata, je bila sestavljena vpričo kralja iz Kargamiša. 96 Nekateri ugaritski dokumenti nam kažejo, da so hetitski vazali vzdrže¬ vali tudi med seboj prijateljske odnošaje. Arzavskim vazalom Muršili II. to izrečno polaga na srce. 97 V severni Siriji nam najnovejši dokumenti živo pričajo o dobrih odnošajih med Ugaritom in Kadešem, deželo Sijannu-Ušnatu in zlasti deželo Amurru. 98 že od leta 1956 naprej je znana prijateljska po¬ godba, 99 ki sta jo sklenila ugaritski kralj Niqmadu in Aziru, vladar dežele Amurru, oba Šuppiluliumova sodobnika. Pogodba izrečno ne pove, ali sta bila pogodbenika ob sklenitvi že hetitska vazala; ker je pogodba ostala ohranjena, se zdi verjetnejše, da sta to bila. S to pogodbo oba poravnata vse stare medsebojne spore. Aziru dobi zato izplačan denarni znesek (5000 šeklov srebra), 100 zavezuje se pa, da bo prišel ugaritskemu kralju na pomoč zoper zunanje in notranje sovražnike. Pogodba je potrjena s prisego in se označuje kot »prisega« (v. 4). — Kakor priča listina Ugaritica V, št. 37, se je ugaritski kralj tudi zavezal, da bo vladarja v deželi Amurru stalno obveščal o gibanju sovražnika. V tej listini neki Parsu očita ugaritskemu kralju, katerega imenuje »svojega gospoda«, da ni poslal v deželo Amurru zadnjih novic o sovražniku. Če skušamo kot zaključek izluščiti jedro dosedanjih izvajanj, se zdi, da je Šuppiluliuma posrečeno zamisel o vazalnih pogodbah spretno uporabil za utrditev hetitske države. Zgodovina poldrugega stoletja to potrjuje. V Ugaritu najdeno gradivo nam odkriva zanimiv razvoj. Ko sta vladala Šuppiluliuma in Muršili II., je v medsebojnih odnošajih bila premoč očitno na hetitski strani. Oba vladarja sta tudi precej brezobzirno črpala iz bogate dežele, ki jima je vkljub politični zvestobi morala dajati velike letne dav¬ ščine. že Hattušili III. pa je iskal kompromis ob ureditvi poslovanja hetit¬ skih trgovcev na ugaritskem ozemlju. V nasprotju s hetitskimi tradicijami se je tudi zavezal, da bo ugaritskemu kralju vračal njegove ubežnike. Tutha¬ lija IV. je postal finančno čedalje bolj navezan na ugaritsko pomoč v srebru in zlatu in je po tem uravnaval svoje odločitve. Vzporedno s tem je hetitski 95 PRU IV, str. 121 s., štev. 17.352. 94 pru IV, str. 127 s., štev. 17.396. 95 PRU IV, str. 208 ss., štev. 17.226 in 17.355. 96 PRU IV, str. 150, štev. 17.59, vv. 1 ss. 97 J. Friedrich, Staatsvertrage I, str. 60ss. §§ 9—11. 98 Prim. Ugaritica V, številke pisem 37; 38—40, 41—44. 99 PRU IV, str. 284 ss., št. 19.68. 100 Ugaritica V, str. 659: Claude F. A. Schaelf er domneva, da gre le za pet min srebra (drugače bi to bilo 83 min 20 šeklov [mina po 60 šeklov] ali pa 125 min). 173 Razvoj hetitskih vazalnih odnosov v luči tekstov iz Ugarita 19 vpliv stalno pešal. Vazalne dajatve so vsepovsod zastajale; celo za vojaško pomoč so bili potrebni ponovni opomini. Osebni stiki so se čedalje bolj rahljali. Sreča v tem splošnem razkrajanju hetitske moči je trdno stališče hetitskega vazala (»podkralja«) v Kargamišu, ki je skušal s kazenskimi določbami, s prizadevnostjo v sodstvu in s spodbudami sovazalom kolikor mogoče reševati splošni red in mir. Pojavljajo se pa že ladje prihajajočih »pomorskih narodov«, ki bodo uničili veliko hetitsko državo, požgali Ugarit in nato drveli proti jugu, dokler jih ne bo ustavil Ramzes III. ob naravnih mejah Egipta. Prav v tem, da nam novi dokumenti nazorno odkrivajo sliko dobe, ko je hetitska moč polagoma propadala, je njihov poseben zgodovinski pomen. Resume* L’EVOLUTION DE LA VASSALITE HITTITE A LA LUMIERE DES TEXTES D'UGARIT* Parmi les nombreux textes en langue et ecriture accadienne, decouverts par les fouilles franeaises a Ras-Shamra-Ugarit, il y a une serie de documents qui nous rendent possible d’observer, de quelle maniere les prescriptions, contenues dans divers traites vassaux, furent realisees sur le territoire de 1’Ugarit. La plupart des susdits textes furent trouves dans les Archives royales d’Ugarit entre 1953 et 1955. Ils furent publies et traduits par M. Jean Nougayrol en deux volumes, intitules »Le Palais royal d’Ugarit« (III, 1955 et IV. 1956). Quelques dizaines de lettres viennent de s’y ajouter; elles furent trouvees dans une maison privee de Rap’anu, et publiees par M. J. Nougayrol dans les Ugaritica V en 1968. Les susdits documents debutent a l’epoque de šuppiluliuma (1380—1346), quand celui-ci devait faire face aux pays du Nuhašše, du Nil et du Mukiš, qui voulaient secouer le joug hittite. Les textes recommencent sous le regne de son fils Muršili II (1345—1315), ils continuent sous Hattušili III (1282—1250) et sous son fils Tudhalija IV (1250—1220) pour expirer a l’epoque des derniers rois hittites innomes, au debut de 1’invasion des »peuples de la mer«. La conclusion des traites de paix ou d’alliance remonte a Torigine de 1’histoire sumerienne (Stele des vautours). šuppiluliuma favorisait la conclusion des traites vassaux, afin d’affermir ainsi la stabilite de son grand empire. La denomination de tels traites par le terme de traites vassaux (ou traites de vassalite) nous parait bien fondee par le grand nombre de ressemblances avec la feodalite medievale, malgre quelques differences incontestables. Šuppiluliuma reussit par sa lettre, envoyee a Niqmadu, roi d’Ugarit, que celui-ci ne se rangeat pas du parti des insurges contre la suprematie hittite en Syrie du Nord. Apres sa victoire, Šuppiluliuma remit a Niqmadu le document promis (la rikiltu). Mais, d’abord, il fallut que roi d’Ugarit reconnut solennellement la suprematie hittite par sa prosternation. Cependant, le document scelle portait surtout sur le montant fort eleve du tribut annuel a payer au roi hittite, a la reine et a plusieurs dignitaires hittites. Outre cela les frontieres d’Ugarit furent reculees envers le pays du Mukiš vaincu et on assurait au roi dTJgarit de pouvoir retenir les fuyards eventuels, pro- venant des pays insurges. Muršili II etait moins bien intentionne envers 1’Ugarit. Le roi Niqmepa ne pouvait monter sur le trone de son pere que grace a Taide militaire hittite. Cest pourquoi que Muršili II considerait Niqmepa et son pays comme ses serviteurs. Par la secession du royaume de Siyannu-Ušnatu, qui fut attache au royaume de Carkemiš, Muršili diminua le pays de 1’Ugarit de deux tiers. Cependant il fallut d’une intervention particuliere de la part de Niqmepa, afin que Muršili II prit en conside- , * Pour raisons techniques Timprimerie ne pouvait faire differencier le caraetere h, de h (p. e. dans les mots: Hatti, Hattušili, Tuthaliya, išhiul). 20 Viktor Korošec 174 ration une diminution du tribut, impose a Ugarit par šuppiluliuma. Neanmoins, les frontieres etablies par Šuppiluliuma entre Ugarit et Mukiš furent confirmees par Muršili II. Du temps de Muršili II datent plusieurs documents sur les prescriptions d’un traite vassal et conformes a celles contenues dans d’autres traites vassaux. II reste, quand-meme, fort douteux qu’un tel traite en forme ait ete jamais conclu. A l’epoque de šuppiluliuma et de Muršili II. la preponderance des rois hittites sur leur vassal, le roi d’Ugarit, ainsi que leur intention d’exploiter le riche pays, etaient evidentes. Bientot apres cela sous le regne de Hattušili III la situation commengait a chan- ger. Car sur 1’instance du roi Niqmepa Hattušili III restreignit par un edit (une rikiltu ) 1’activite commerciale des marchands hittites provenant de la ville de Ura, sur le territoire d’Ugarit. 11 les autorisait d’y exercer le Commerce pendant la bonne saison, sans acquerir des maisons ou des terres. Au debut de lliiver ils etaient obliges de quitter le pays. Le roi d’Ugarit devait leur livrer les debiteurs eventuels avec les femmes et les enfants, afin que ceux-ci fussent emmenes par les marchands dans leur pays. Le reglement signifie deja un compromis entre les interets d’Ugarit et ceux de Hatti. L’avantage d’Ugarit se fait valoir encore plus dans la promesse de Hattušili de retourner au roi d’Ugarit tous les fuyards provenant du pays d’Ugarit qui penetreraient dans le territoire hittite habite par les Habirus. Son fils et successeur, le roi Tudhaliya IV, par suite de la longue guerre avec l’Assyrie dtait contraint de renoncer, contre le payement de 50 mineš d’or, ii toute aide militaire de la part du roi d’Ugarit. Probablement a cause de sa dependance financiere du roi d’Ugarit, le suzerain hittite donna plusieurs fois, sans hesiter, son appui au roi d’Ugarit Ammistamru II dans ses differends familiaux. Au cours des annees suivantes la documentation reflete la desagregation generale et la decadence incessante de la puissance des rois hittites anonymes. Un roi d’Ugarit, innomd lui aussi, reussit meme a obtenir la liberation de toutes les obligations de vassalite (ilku). Les rois d’Ugarit sont souvent en retard avec leurs tributs, avec la livraison des pierres precieuses et du lapis lazuli. Ils cessent d’envoyer au roi hittite des messa- gers, des troupes et des chars. Le roi Ammurapi refuse meme le salut (šulmu) a son suzerain. Consequemment le mariage d’une princesse hittite avec le fils de Ammurapi, dernier roi d’Ugarit connu par nom, devient dissous par divorce. Le roi d’Ugarit cherche a trouver chez le roi d’Alašia (Chypre) l’appui contre 1’invasion des »peuples de la mer«. Partout la surete generale etait bouleversee. Une fille du roi hittite avait ete enlevde sur le territoire hittite par un ressortissant ugaritien, elle fut emmenee au pays d’Ugarit sans que le roi d’Ugarit eut pris une mesure quelconque contre le coupable. — Souvent on s’inquiete des meurtres nombreux commis sur des mar¬ chands etrangers. Initešub, roi de Carkemiš, etablit de sa propre autorite quelques regles sur le chatiment de tels crimes. II publiait succesivement trois reglements (riksu, rikiltu). Le premier en avait trait aux meurtres soit d’un ressortissant (amilu) du Carkemiš tue en Ugarit, soit d’un homme de 1’Ugarit tue en Carkemiš. Cependant le deuxifeme reglement se bornait aux meurtres soit d'un marchand dote (tamkaru ša mandati) du roi de 1’Ugarit tue en Carkemiš, ou inversement. D’apres le troisieme reglement les »hommes de la Porte« (= du meme quartier de la ville) etaient appeles comme representants responsables de la population de la ville ou le crime a ete commis. Le meurtrier etait oblige, d’apres le premier edit, de restituer trois hommes?); d’apres le deuxieme edit, il s’en acquittait par le payement de trois mineš d’argent comme composition du sang (mullu ša dami). D’autre part le meurtrier devait restituer les biens disparus de 1’homme tue: d’abord, trois fois, d’apres le deuxieme edit une seule fois. Quand on n’a pas saisi le coupable, la population de la ville (plus tard celle »de la Porte« de la ville) ou le crime a čte commis, devait payer trois mineš d’argent en composition du sang. Cependant les ressortissants de la ville s’exonererent de la restitution des biens disparus, s’ils affirmaient par serment qu’ils ne connaissent ni les assassins, ni l’endroit oti se trouveraient les biens voles, 175 Razvoj hetitskih vazalnih odnosov v luči tekstov iz TJgarita 21 Le roi de Carkemiš agissait plusieurs fois en juge, meme quand le roi dUgarit etait une partie plaidante; il restait le gardien fldele du roi hittite. Le systeme de vassalite, applique tant de fois par šuppiluliuma et par ses sucoesseurs, et complete par 1’institution de »viceroi« de Carkemiš a beaueoup contribue a la stabilite de 1’empire hittite. Les textes susdits nous rendent possible d’observer et examined 1'evolution d’un tel systeme de vassalite au cours d’un siecle et demi. Ils sont d’une grande impor- tance pour nos eonnaissanees des rapports reciproques dans la vie interne des provinces hittites dans la Syrie du Nord. KRATICE AfO — Archiv fiir Orientforschung. ANET — Ancient Near Eastern Texts Relating to the Old Testament edited by James B. Pritchard, Prineeton. New Jersey, 1950. CRAI — Academie des Inscriptions et Belles-Lettres: Comptes rendus des seanees de 1’annee ... Pariš. J. Friedrich, Staatsvertrage des Hatti-Reiches in hethitiseher Sprache. (Mitt. der Vorderas.-Aegypt. Ges. 31,1,1926; 34,1,1930) I, II. Leipzig. Gressmann, Altorientalische Texte = Altorientalische Texte zum Alten Testa¬ ment ... herausgegeben von DDr. Hugo Gressmann, 2. Aufl., Berlin-Leipzig 1926. Hethitische Staatsvertrage — Viktor Korošec, Hethitische Staatsvertrage. Ein Beitrag zu ihrer juristischen Wertung (Leipziger rechtswissenschaftliche Studien, Heft 60), Leipzig 1931. JCS — Journal of Cuneiform Studies. New Haven. KBo — Keilschrifttexte aus Boghazkoi. KUB — Keilschrifturkunden aus Boghazkoi, Berlin. PRU III — Mission de Ras Shamra. Tome VI: Le Palais royal d’Ugarit publie sous la direction de Claude F.-A. Schaeffer, Membre de Tlnstitut: Le Palais royal d’Ugarit. III. Textes aceadiens et hourrites des Archives Est, Ouest et Centrales, par Jean Nougayrol avec des etudes de G. Boyer et E. Laroche. Pariš 1955. PRU IV — Mission de Ras Shamra. Tome IX: Le Palais royal d’Ugarit, IV: Textes aceadiens des Archives Sud (Archives internationales), par Jean Nougayrol. Pariš 1956. Ugaritica V — Mission de Ras Shamra. Tome XVI: Ugaritica. Cinquieme serie. Pariš 1968: J. Nougayrol, Textes sumero-accadiens des Archives privees d’Ugarit, pp. 1-447. ZA. N. F. — Zeitschrift fiir Assyriologie. Neue Folge. Berlin. ZC — Zgodovinski časopis. Ljubljana. ZZR — Zbornik znanstvenih razprav. Ljubljana.