r..........................................................: I A. Strindbergov „Smrtni ples" in j „Vampir.' I • ; I (K predstavama 10. in 11. decembra 1920. v ptujskem mesl- : nem gledališču.) ¦ ¦ ... .« . ... ... ....................................... Pisatelj Avg. Strindberg je takole površno znan kot „sovražnik žensk." Res je sicer, da v njegovih spisih ženske navadno niso dobre, a njegovo mizogenstvo moramo pripisovati drugemu činitelju, ne pa kakemu splošnemu sovraštvu. Strindberg je znan kot „ fanatik resnice" in sam pravi: „Svet bi se zrušil, ko bi bili vsi resnično odkriti." Zato je v mnogih svojih spisih odgrnil tudi izpred lastnega življenja zastor s tako neizprosno brezobzirnostjo, tako odkrito pokazal svoje napake in zmote, boje in nazore, hrepenenje in želje, da bi njegov najhujši sovražnik ne mogel govoriti v njem slabše (prim. na pr. »Izpoved blaznika", prevod v let. „Napreju.") Brezobzirno odkrivanje resnice je tedaj Strindbergova objektivna stran ; glede žensk je morebiti tudi subjektivna, ker je imel v svojih treh zakonih žalostne osebne izkušnje z ženami. Naziranje, da je Strindberg »so-vražnik žensk", je vodilo pri predstavah ,Smrtni ples" in „Vampir" marsikoga do vprašanja : „Kdo je vampir ? Ona ali on ?" Ako pa upoštevamo Strindbergovo objektivnost, se moramo pravzaprav vprašati le: »Kaj je vampir ?" Osebe Alice in Edgar in Kurt, v drugem delu v „Vampirju" tudi Ju-dita in Alan so namreč le figure, ki izražajo idejo. Po tem prevdarku pa spoznamo, da je »smrtni ples" življenje samo, kakor je tudi »vampir" življenje samo, (oziroma zakonsko življenje. Tisto „prokleto življenje 25 let", ki ima človeka „enkrat spodaj, enkrat zgoraj", je to. Življenje, životarenje dveh zakoncev, boj za vsakdanjo skorjo kruha, obenem pa udajanje svoji «enzitivno-sti in strasti rodi tak življenski pekel in tako vzgojo, kakor nam jo kaže Strindberg v teh dveh dramah. Očiščenje, odpuščanje sledi šele po smrti, sovraštvo mine šele tedaj, ko so vezi življenja, tega »smrtnega plesa" raztrgane, ko je „vampir" nezmožen, da izsesava dušo in telo. To, rečemo lahko, da je glavna ideja iger samih, ki vsebuje razentega še razna Strindbergova filozofska naziranja o posmrtnem življenju, o eksistenci Boga, o mistični moči pogovora z njim. Da pa more pokazati to idejo v vsej svoji nagoti, Strindberg v pretirani realistiki ustvari zlasti osebi Alice in Edgarja; prvo kot strastno ženo, osleparjeno od življenja, drugega sicer kot pogumnega in krepkega, časih tudi brezobzirnega, a zaradi življenja, ki mu je že v mladosti vampirsko izsesovalo moči, ne dovolj doslednega. Tragika je v njunem 25 letnem skupnem »smrtnem plesu" ; tragika v tem, da je njuno skupno življenje vampir za oba, da sta oba le vodji tega vampirja. Kurt stoji skraja izven njune borbe; a vzlic svoji življenski osvoboditvi postane tudi sam žrtev tega vampirstva, tudi njemu postane „dobro, kar je bilo prej slabo, in slabo, kar je bilo prej dobro", kakor hitro se preveč približa tej ali oni stranki: Alice ga izsesava duševno, Edgar pa telesno-gmotno. Judita in Alan nastopita skupno pot „smrtnega plesa." Pri obeh duševnih parih pa ima poljub na nogo žene še svoj simbolični pomen, ki ga je izrazil Strindberg na drugem mestu z besedami: »(Nesrečni zakon) to pride odtod, da je mož pozabil prvo zapoved in je ženo napravil za svojega boga." To je religija človeka, ki daje v najem. (Knjiga ljubezni). Vzlic njegovi realistiki moramo Strind-berga vedno umevati s simbuliškega stališča, realistika mu je le sredstvo. A v tej realistični odkritosti, ki skriva globoko mistiko, je njegova veličina. Strindbergov »Smrtni ples" in »Vampir" sta, dasi idejno enotna, v svoji izvršitvi dokaj različna. Pozna se jima, da je drugi ustvarjen po prvem kot njegovo nadaljevanje, in potem ko je položil v prvo Strindberg več idejne sile, pa manj zrazit tehnike, ko je] v »Vampirju" ta bolj izvedena, idejna sila pa ni podčrtana tako krepko. V teh dveh igrah so nam mariborski igralci s svojim 5. in G. gostovanjem let. sezone podali izredni užitek. Dobro znamenje za ptujsko gledališko publiko je, da je bilo gledališče obakrat polno — znamenje, da se temu občinstvu lahko nudijo v modernih dramah izraženi najtežji problemi in se jih ne naveliča. Ravnatelj Nučič vobče ljubi moderno; dokaz dosedanji repertoar, ako odštejemo »Španska muha", Iv. Cankar »Kralj na Be-tajnovi", Schonherrjeva »Zemlja" in sedaj Strindberg. Tupatam se sicer čujejo glasovi po čem »lažjem", a ta reportoar nam že poskrbi ruska družba »chat noir." Zato nam ne bo presedal ne Iv. Cankar ne Strindberg, in če se ravnateljstvo odloči za g. Haupt-manna ali Sudermanna, za Ibsena ali Bjor-sona, tudi ne. Vmes med »težkim" pa bi radi spoznali tudi slovenske in jugoslovanske novitete in dobrine. O proizvedbi Strindberga, ki pač zahteva prvovrstnih moči, nam ne preostaja dosti besed ; občo kritiko je izreklo že občinstvo samo s svojim skromnim priznanjem igralcem. Kot slučajni poročevalec bi le omenil, da ima g. Železnik vse predpogoje, da postane ljubljenec tukajšnjega občinstva. G. Nučič je bil tudi v vlogi Edgarja preudarni, vedno korektni rutiniran igralec, ki mu ne spodrsne nikjer v dozdaj prikazanih vlogah, g. Skrbinška pa smo po treh njegovih nastopih spoznali za umetnika, ki zasleduje v svoji igri smoter ustvarjanja (njegovo afektuoznost tupatam stavimo na rovaš njegove osebnosti.) Ga. Bukšegova je bila po svojih igralskih sposobnostih brezhipna, gdč. Podgorska v Strindbergu brez primere s prejšnjimi svojimi nastopi. Sposobnosti, zmožne dobrega razvoja, je pokazal gosp. Mikuletič kot poročnik. P. Plere.