Za poduk in kratek oas. Školabina, cigansku dekle. (Kesninia dogodba; priobčil o. II. Šalamun). »Solnograški kroniki« se piše iz Tamsvvega od dne 4. avgusta 1896 to-le: Jeseni minolega lela pridc protinasto dekle z Dunaja čez Bavarsko v Meran na Tirolsko v tamušnjo bolnišnieo. Vprašana po imenu, je le samo lo mogla povedati, da so jo najprej imenovali Školabino, pozneje pa je žvedela, da sc piše Rosenmiihl, katero ime pa ji je bilo uradno spremenjeno v »Rosa Miiller«. Vprašana o svoji domovini in pristojnosti, je bistveno povedala to-le: Prvi kraj, na katerega še se spominjam, je bilo mesto Kairo v Egiptu. Njen dozdevni oče, rojen pri Nazaretu, bil je Turek, imenoval se je Koraki, njena dozdevna mati pa, v Kairi rojena, se je imenovala Školabina, njena seslra Šurbin in njeni Irije bratje Argis, Precni, Ismari. V svoji mladosti se je učila verozakona in katerega? Mobainedanskega, zmešanega z drugimi verami, molila je Allah-a, Molah-a, polni mesec, in Mohameda je častila kot preroka. 'l'e vere se je učila Školabina in po njej živela. V svoji niladosli se je tudi učila telovaje, iahanja in krotenja živalij. Njena družina jo živela z dvema drugima v bližnjemaorodu. Cela 35 oseb brojeua ciganska družba je imela eirkus z godbo in sicer njena in druga družina angleško konjištvo, velblode, leve in opice, Iretja pa se jo pečala s kačami, morskimi prašički, pajki, mišmi in ligri. S cirkusom so dbbodili ti ljudje Fgipet, Malo Azijo, Pcrzijo in prednjo Indijo. Na zahod se vrnivši, so se producirali v Carigradu, Korintu, na Dunaju in v Benet- kah, kjer je umrl oče Koraki in bil pokopan pod gozdnim drevesom. Od tod se podajo v Rim in Neapelj, igrali so v različnih mestih španskih in portugalskih ter se napotili v južno Ameriko. Obiskali ao tudi severno Ameriko, in sieer Gikago, Filadelfijo in Novijork. Na potu iz severne Amerike v Breraen leta 1887. zboli 80 let stara mati. Školabina ji je ljubeznivo stregla. Pred smrtjo se vzdigne bolnica ter reče: »Školabina, odpusti mi, moram umreti«. — »Zelo rada vam odpustim«, pravi jokajoča postrežniea. »Dobro, in jaz ti hočem skrivnost razodeti«, reča na to umirajoča. »Ti niai moj lastni otrok, Šurbin ni tvoja aestra in moji sinovi niso tvoji bratje, jaz sem te kot otroka ukradla; pojdi v Avstrijo, tebi je irae Rosenmtihl; zapomni si to!« Po teh beaedah zatisne za vedno oči starka ler je bila v morje vržena. Kaj je Školabina v lem trenotku občutila, to se lažje da misliti, ko popisati. Prišedša v Bremen, zapusti Hkolabina hitro cigansko družbo, pelje se v Avstrijo in iukaj išče svoje domače. Pride na Dunaj. V cesarskem mestu si je služila avoj borni kruh a pranjem, ribanjem in z enakim delom; med tem pa je policija vedno poizvedavala za ujeno domovino, toda zastonj. Školabina ni več molila Allaha in Molaha, častila ni več Mohamoda kot preroka, ampak molila je samega edinega večnega Boga, proseča ga za resnico »9 zim in 9 poletij«, kakor se je sama izrazila. Avgusta meseca 1895 — alanovala je tedaj v Leopoldovem mestu — zgorelo je celo njeno s težavo pridobljeno premoženje. Školabina zapusti nato Dunaj in pride čez Bavarsko v Meran na Tirolsko. Ko je ozdravela v bolničnici, bila je sprejeta v dekliški asil križnih sester. Tukaj je bila podučena katoliški veri ter se učila brati in pisati. Dne 27. marcija je bila pogojno krščena. Njeno ime je bilo med tem uradno spremcnjeno v «Rosa Miiller«. Vest o čudnem življenju Školabine se je hitro razširila v okolici Meran. Zvedel jo je tudi kapucin Marcelin Leitsperger, rojen v Tamsuegu v Lungavu na Solnograškem. Ta se spomni pripovedke, katero je slišal kot otrok od svoje matere. Enkrat je namreč šel na božjo pot a svojo materjo v Mariapfarr. Pot tja ju je ravno vodila čez vas Linčing mimo hiše cestnega nadzornika. Pred njo reče mati svojemu olroku: »Iz te hiše se je pred \eč leti deklica izgubila. Klobuk in predpaanik so našli ob potoku, ki teče mimo hiše, o otroku pa ni bilo nobenega sledu; Ijudje so sklepali, da so ga cigani ukradli, katere so ravno dan poprej tukaj videli«. Ročno pride Marcelinu na misel, cigansko dekle je morda identično s tem ukradenim dekletom cestnega nadzornika v Linčingu. 0 Školabini bitro poroči svojim. starišem, proseč jih natancnih podatkov o zgubljenem deklelu oestnega nadzornika. Očividno se se podalki strinjali. V Meran so potem poslali fotografije cestnega nadzornika, njegove žene in njegovih drugih otrok. Neka podobnost v obličju Školabine s temi Ijudmi se je poznala. Školabina se da v Meranu fotografirati in njena slika se pošlje v njen domači kraj. Tudi tukaj je bila konstatirana enakosl obraznih črt. In ko jo njena stara mali sliko dobila v roke, tedaj se je njeno materino srce ljubezni zbudilo, da je vedno ponavljala: »Da, ona je, da, ona je!« Hitro nalo pišejo njeni doinačini v Meran, Školabina naj se v domačijo vrne, da končno čez toliko let spet svojo dolgo iskano in nbžalovano Lizo v svoji sredini imajo. In avgusta letos je Školabina, aedaj Elizabeta Maheiner, prišla v svojo domovino, slara okoli 30 let. 0 koliko veselje je občutilo materino srce, ko je mati čez dolgo let svojo zgubljeno hčer spet videla in«na svoje srce pritisnila! Smešnica. Pri Ongavovih so imeli krojače. Ko mati prinese žgance za zajutrek ter jih postavi na mizo, reče svoji deci: »Otroci, na peč; kar bode ostalo, dobile vi!« — Za nekaj časa pa hiti petlelni Janezek v kuhinjo ter zakriči: »Mati, nič ne bodeostalo; vsak po dva jemlje.'