OMNES UNUM
>
Leto XVII
1970
Številka 6





Škofova beseda za izseljensko nedeljo
Dragi sobratje!
Na tretjo adventno nedeljo, ko se bo v nas doma in v vas na tujem že oglašalo božično pričakovanje, bomo letos in odslej vsako leto obhajali izseljensko nedeljo. To naj bi bil tisti dan v letu, ko naj bi nam vse, ,,kar je daleč, postalo blizu“. Ločijo nas skozi vse leto velike razdalje, loči nas človeška pozaba, ker nam tako rado tisto, kar nam je zginilo izpred oči, izgine tudi iz spomina. Izseljenska nedelja pa naj bi spet premostila Le razdalje med nami doma in med vami, ki hodite kot skrbni pastirji za našo, po svetu razkropljeno čredo. Mi bi vam radi ob tej priložnosti povedali, da čutimo z vami, da se zavedamo velikanskega dela, ki ga opravljate za blagor slovenskih bratov in sestra. Dobro vemo, da je to vaše delo zvezano z izrednimi napori in premagovanji, da ste polni nesebične ljubezni do duš. Zalo bi vam radi ob tej nedelji vsi izrekli svojo zahvalo. V molitvi se bomo združili z vami, prosili bomo za brate in sestre, ki so raztreseni po svetu, posebej pa bomo molili za vas, da bi bili še naprej trdni in močni in bi tako dvigali raven med našimi verniki, ki so zdoma.
Mi tukaj doma priznamo, da smo se vse premalo zavedali velike odgovornosti za naše vernike, ki so zdoma. Zdaj jih je kar za veliko škofijo. Bile so pač take prilike, da smo se zavarovali za svoj domači plot in preko njega nismo gledali. Sedaj vidimo dovolj jasno, kako je delo izseljenskih dušnih pastirjev važno in potrebno. Ljubezen Kristusova nas mora priganjati, da vsi iščemo pota do teh duš, ki živijo v čisto posebnih okoliščinah in so mnogokrat tako odprte za Boga.
Ko sem letos imel priložnost, da sem se sestal z mnogimi izmed vas, sem bil res srečen, ko sem gledal to vašo razgledanost, nesebičnost, apostolsko gorečnost. Dragi bratje izseljenski dušni pastirji! Za izseljensko nedeljo in bližnje praznike Gospodovega rojstva vam vsem želim obilje božjega blagoslova in milosti. Naj vas napolni ljubezen novorojenega Odrešenika. Z, vami bomo molili, z vami bomo čutili in iskali možnosti za še uspešnejše delo med našimi verniki v tujini. Bog z vami in njegova Mati!
Pozdravlja in blagoslavlja vas vaš vdani
f Stanislav Lenič, pom. škof ljubljanski predsednik slov. izselj. komisije
Dragim slovenskim vernikom v zdomstvu!
Na tretjo adventno nedeljo, ko se bo v nas doma in v vas na tujem že oglašalo božično razpoloženje, bomo letos in odslej vsako leto obhajali izseljensko nedeljo. To naj bi bil tisti dan v letu, ko naj bi vse, kar je daleč, postalo blizu. Ločijo nas skozi vse leto velike razdalje, loči nas človeška pozaba, ker nam tako rado tisto, kar nam je izginilo izpred oči, izgine tudi iz spomina. Izseljenska nedelja pa naj bi spet premostila te razdalje. Naj bi vsi začutili, da smo ene matere sinovi in hčere, da imamo vsi skupaj enega Očeta v nebesih. Zato so med nami vezi, ki se ne dajo pretrgati. Po teh vezeh ljubezni naj se med nami pretaka živo življenje, ki nam bo dajalo moč. Božični prazniki so od nekdaj tako tesno povezovali slovensko družino. Od vseh strani smo hiteli domov. Nobene jaslice in nobeno drevesce na svetu ni imelo toliko čara in miline kakor tisto, ki je stalo v naši domači hiši, pa naj je bilo vse skupaj še tako skromno. Božične dobrote, ki nam jih je pripravila žu-Ijava roka naših mater, so prekašale vse izdelke slaščičarn. Saj v noben kruh ni bilo primešane toliko ljubezni in dobrote in skrbi kakor v kruh. ki so nam ga zamesile roke naših mater. Ko bomo o božičnih dneh mislili na to, ne pozabimo tudi vsega tistega bogatega verskega izročila, ki smo ga bili deležni v naših domovih. Bog je postal človek, mi pa smo postali božji otroci. Zasvetila je v našo temo velika Luč, zato pa naj bi mi skozi temni svet hodili „kakor otroci luči“. Ta naša luč, ki bi jo morali nosili v sebi, naj bi bila močno privita tako doma kakor na tujem. Božič je za nas vse tako lepo izpraševanje vesti: Ali še nosim to božjo luč v sebi, ali morda samo še tli, če ni morda že celo ugasnila in se iz nje samo še kadi dim, ki daje neprijeten vonj? „Mi pa smo vonj Kristusov za Boga,“ nam pravi sveti Pavel.
Dragi bratje in sestre, ki ste zdoma! Na izseljensko nedeljo in še posebej o božičnih dneh se bomo v duhu obiskovali, drug drugega odpirajmo in bogatimo. Viri našega pravega bogastva so pa samo v Bogu. Zato se srečujmo v Njem, z Njim in po Njem. Molimo drug za drugega, da ne opešamo. Ljubezen božja naj se v svetih dneh razlije v naša srca! Pozdravlja in blagoslavlja vas vse
f Stanislav Lenič,
Ljubljana, 4. novembra 1970. pom. škof ljubljanski
predsednik izseljenske komisije
Navdihnjenje in nezmotljivost sv. pisma
III. OBSEG NAVDIHNJEN JA
1.	Avtorji
S prihodom moderne kritike bibličnih virov je postalo razvidno, da imajo mnoge svetopisemske knjige za seboj dolgo zgodovino pisane in ustne tradicije, ki v nekaterih primerih niti niso nastale v območju božjega ljudstva. Nastane vprašanje, ali je navdihnjenje vplivalo na vse osebe, ki so na različne načine prispevale k nastanku svetopisemskih
knjig.
McKenzie (Mith and Reality) pravi, da se je vpliv navdihujenja raztezal na celotno božje ljudstvo, tako da so dejansko svete knjige sad celotne komuni tete in pisatelji le glasniki komunitete. Kljub temu, da ima poudarek na socialni značaj izvora svetih knjig precej zase. se v tej zvezi zdi neprimeren. Ne glede na to, da to ne reši vprašanja tradicij, ki so nastale izven komunitete božjega ljudstva, tudi premalo prisodi individualnosti svetopisemskih pisateljev. Nekatere knjige, kot na primer Gen 1 —11, kljub navidezni preprostosti dejansko razodevajo zelo umetno zgrajen izdelek, ki bolj kaže na delo posameznika -kot pa komunitete.
Edino zadovoljivi odgovor — se zdi — je, da se vpliv božjega navdihnjenja razteza na vse osebe, ki so pozitivno in ustvarjalno prispevale k namenu in vsebini knjige. Ponazorimo s primerom: Oseba, ki preskrbi platno za sliko ali kamen za kip, gotovo prispeva h končni umetnini, ampak le kot taka, ki preskrbi tvarino (materijo). Ta oseba ne prispeva ustvarjalno. Po drugi strani umetnik, ki pod vodstvom učitelja slika del nekega velikega platna, kreativno prispeva k umetnim.
Podobno distinkcijo moremo uporabiti glede različnih elementov v bibličnih knjigah. Poganska epska tradicija, ki je bila uporabljena v Gen 1 —11 na primer, se zdi le materialni prispevek; to je tvarina, ki je bila osnovno predelana in preoblikovana v svrho določenega namena Geneze. Ta predhodna tvarina ni potrebovala vpliva navdihnjenja v svoji originalni, poganski obliki. Brez dvoma pa je bila pod vplivom splošne božje previdnosti. Dokumenti pa, ki so bili v celoti ali delno sprejeti v določeno svetopisemsko knjigo, pa se zdi, da niso le materialni prispevek, temveč smotrni prispevek. Tako na primer je bil v Genezo vnesen tako imenovani Jahvistični dokument; le-ta je dodal končnemu
delu svoj lastni pomen (namen), spremenjen je res do neke stopnje od drugih vrednost. Taki dokumenti in tradicije pozitivno in kreativno prispevajo k namenu in pomenu knjige in bi mogli biti pod vplivom navdihnjenja že v originalni obliki.
Iz tega zaključimo s sledečim načelom: Zgolj materialno prispevanje k neki svetopisemski knjigi ni pod vplivom navdihnjenja, čeprav pod vplivom božje previdnosti; smotrni in kreativni prispevki pa so bili pod vplivom navdihnjenja, čeprav so obstajali že dolgo pred končno knjigo, v katero so bili prevzeti. Konkretno pa je seveda zelo težko ali sploh nemogoče določiti, kdaj gre za zgolj materialno in kdaj za kreativno prispevanje.
2.	Vsebina
Do sedaj smo govorili o subjektivni razsežnosti navdihnjenja. Kaj pa glede objektivne razsežnosti na vsebino knjige same?
Splošno govorjeno je jasno, da so vse kanonične knjige navdihnjene. Vendar so nekateri tudi v katoliški Cerkvi skušali omejiti navdihnjenje le na določene dele svetih knjig. Ti poskusi izvirajo iz reševanja problema nezmotnosti sv. pisma. Naj jih le na kratko omenim: v 17. stoletju Holden omeji navdihnjenje na doktrinalne dele sv. pisma; v 19. stoletju Rohling na „res fidei et morum"; kardinal Newman je izvzel izpod vpliva navdihnjenja „obiter dieta'1, to je nevažne stvari, ki nimajo zveze z naukom ali nravmi. Cerkveni dokumenti so vedno odločno zavračali vsako omejevanje navdihnjenja. Tridentinski koncil določa, da je treba priznati „libros integros cum omnibus suis partibus" za kanonične im navdihnjene. Ko Tridentinum govori o „partibus“, je to o takih delih, kot je npr. zadnja perikopa v Marku 16, 9—20, ki dejansko ni Markova, ampak je bila pozneje dodana. O tej perikopi se je namreč na Tridentinskem koncilu razpravljalo kot primeru, kaj pomeni „pars“ — del sv. pisma; zato dekreta ne moremo razširiti na vsa „obiter dieta1' v sv. pismu. I. Vatikanski koncil je samo ponovil Tridentinski odlok in ima enako moč. Prav tako pozneje Leon XIII., Benedikt XV. in Pij XII.. Dejstvo, da se navdihnjenje razteza na celotno vsebino sv. pisma, je danes zadeva katoliškega nauka. Čeprav nimamo odločnih cerkvenih izjav o tej zadevi, si je težko predstavljati možnosti omejevanja navdihujenosti na določene dele sv. pisma; to bi pomenilo okrnjenje končnega produkta inspiracije.
3.	Besede
Pa tudi če sprejmemo, da so vse kanonične knjige z vsemi svojimi deli navdihnjene, še vedno ostane vprašanje, ali se navdihnjenje razteza tudi na besede in besedne izraze sv. pisma? Je svetopisemski pisatelj izbiral besede pod vplivom navdihnjenosti ali svobodno?
Kardinal Franzelin je menil, da so besede in izražanje avtorji svobodno izbirali. Božji vpliv je bil le negativen, da jih je obvaroval zmote. On opira svoje stališče na dejstvo, da je mogoče isto idejo izraziti z različnimi besednimi skupinami. Tako naj bi bile navdihnjene samo ideje; besedni izrazi pa so izbira pisatelja. Franzelinove teorije Cerkev ni nikoli obsodila, pač pa so jo teologi in biblicisti ovrgli. V literarnem delu so ideje in besede tako tesno povezane, da se zdi preveč umetno in nasilno tako ostro ločevanje. Sv. pismo ne sporoča samo idej in vsebine, ampak tudi razpoloženja, čustvene reakcije itd. Sv. pismo, v katerem se Bog srečuje s človekom, ne more ostati nedotaknjeno od čustvenih odjekov, ki jih izražajo njegove besede. Torej se navdihnjenje razteza ne samo na ideje in vsebino, ampak tudi na besede; ne v smislu, da jih je Bog narekoval (diktiral v našem modernem pojmu dobesednega narekovanja) pisatelju, ampak da je bila pisateljeva izbira besed stalno pod vodilno silo božjega navdihnjenja.
IV. UČINKI NAVDIHNJENJA
Splošno govorjeno je učinek navdihnjenja en sam: sv. pismo. Za boljše umevanje navdihnjenja pa je koristno, da govorimo o različnih vidikih tega edinega učinka.
1.	Razodetje
Prva posledica dejstva, da je sv. pismo navdihnjeno, je ta, da je sv. pismo razodetje. Ko je bilo govora o vplivu navdihnjenja na pisateljev razum, smo poudarili, da se navdihnjenje ne istoveti z razodetjem, toda končni rezultat te navdihnjene dejavnosti je razodetje. Tega razodetja pa ne smemo razumeti v smislu, da nam sv. pismo sporoča neki „corpus doctrinale“, ampak samo-odkrivanje Boga. Sv. pismo ni toliko razodetje nečesa, kot Nekoga.
Drugi tak učinek navdihnjenja je enotnost sv. pisma, čeprav imamo morda vtis, da je to zbirka samostojnih spisov, ki so si sicer po vsebini podobni. Toda v luči vere vemo, da je to ena knjiga, katere glavni
avtor je Bog. Ima pa še drugo enotnost, namreč, da je vse sv. pismo osredotočeno v Kristusa.
Popolnost sv. pisma je tudi učinek navdihnjenja. Bog je po sv. pismu dosegel tisto stopnjo razodetja samega sebe, ki jo je nameraval. V tem pogledu je morda naša izkušnja drugačna, toda s stališča vere je sv. pismo popolno in polno razodetje; kljub človeškim pomanjkljivostim je pisateljem uspelo prikazati Boga in Kristusa, kakor je Bog hotel.
Naj omenim še zakramentalni značaj sv. pisma. V zakramentih se človek srečuje z Bogom in v sv. pismu nam je tudi dana možnost srečanja z Bogom v Kristusu.
2.	Nezmotljivost sv. pisma
Končno je sv. pismo, kot svojski učinek navdihnjenja. tudi nezmotljivo. V celotni problematiki okoli navdihnjenja ni drugega pojma, ki bi povzročil toliko problemov kot ta.
a)	V čem je problem?
Na kratko: v sv. pismu, o katerem smo prepričani, da je nezmotno. se srečujemo s trditvami, ki bi jih v katerikoli drugi knjigi zavrgli kot zmotne. Zakaj naj bi bilo sv. pismo nezmotno? To je vprašanje.
Za primer navedem nekaj takih tipičnih svetopisemskih problemov:
1)	Kontradikcije v sv. pismu samem: Gen. 7, 17 pravi, da je potop trajal 40 dni in 40 noči (J), 7 vrstic naprej (7. 24) pa pravi, da 150 dni
(P).
2)	Zmote glede naravoslovne znanosti: na primer predstava vsemirja, nebesa, zemlje itd.
3 Zgodovinske zmote in netočnosti.
4) Moralne zmote kot „Herem“, to je popolno uničenje sovražnega ljudstva ali skupine, kot da je to volja božja (Joz 11, 14—15).
To so resni problemi, ki so vedno postavljali nezmotnost sv. pisma v težak položaj. O njih je govora že v rabinski tradiciji in tam vlada prepričanje, da bo eden izmed blagoslovov Elijevega povratka ta, da bo razložil razlike med Ezekielom in Torah. Zgodnji krščanski pisatelji in razlagalci sv. pisma so obšli te težave na ta način, da so se zatekli k notranji alegorični razlagi. Na ta način so vedno odkrili božjo resnico tudi v trditvah, ki so v dobesednem pomenu zmotne. Origen je tako reševal razlike med Janezovim in sinoptičnimi evangeliji.
Problem svetopisemske nezmotnosti pa se je zaostril zlasti v modernem času. Naravna znanost, kot n. pr. v Galilejevem primeru, je poka-
zala na simplistično in zmotno predstavo o svetu v sv. pismu. Po rene-sanci je globlje spoznanje starega Bližnjega vzhoda odkrila nove zgodovinske in geografske netočnosti v sv. pismu.
b)	Tradicionalno zadržanje
Vse te težave glede nezmotnosti sv. pisma pa niso nikoli v krščanski tradiciji omajale vdanosti nauku sv. pisma. Vera v nezmotnost sv. pisma je stalni element krščanske tradicije. Nova zaveza ne govori izrecno o biblični nezmotljivosti, pač pa je tako prepričanje razvidno indirektno po izrazih, kot so: „Pismo se ne more ovreči" (Jan 10, 35), ali „Pismo se mora izpolniti" (Lk 24, 44), ali „ ... ne bo prešla ena črka ali pičica od postave" (Mt 3, 10), ali izraz „Pismo je . . .“, ki je tipična formula sklicevanja na sv. pismo kot neovrgljiv argument. Srednjeveška teologija je to prepričanje zgodnje tradicije le še ojačila. Sv. Tomaž Akvinski pravi, da je krivoversko trditi, da je v sv. pismu kaj zmotnega. V cerkvenih dokumentih je prvikrat govora o svetopisemski nezmotnosti v pismu Klementa VI. armenskemu Katolikonu, od katerega papež zahteva izpoved, da vse knjige sv. pisma vsebujejo resnico brez zmote, ker je Bog njih avtor. Nato pa sledijo koncili: Tridentinski in I. Vatikanski ter znane okrožnice Leona XIII., Benedikta XV. in Pij a XII.
c)	Nekaj misli k reševanju tega problema
Čeprav nimamo nobenega cerkvenega dokumenta, ki bi nezmotno definiral resničnost in nezmotljivost sv. pisma, vendar zaradi stalnega cerkvenega učenja zasluži kategorijo verske resnice. Kadar Cerkev stalno uči neko razodeto resnico, a je ne oblikuje v definicijo, gre navadno za nauk. ki še ni dosegel zadostne stopnje jasnosti. Šele II. Vatikanski koncil nam daje jasne smernice, kako reševati ta problem, kaj pravzaprav je nezmotljivost. Odslej je naloga teologov in eksegetov, da razčistijo pojem svetopisemske resnice oziroma nezmotljivosti. Do sedaj jim to še ni uspelo; sodobna zadevna literatura je še osebnega in fragmentarnega značaja.
Zgodovina nastanka dogmatične konstitucije „Dei Verinim" razodeva, s kakšno težavo so si nova načela presojanja svetopisemske resnice oziroma nezmotljivosti odpirala pot v konstitucijo. Šlo je za pretežen poudarek ali na pozitivnem gledanju (resnice) ali na negativnem (nezmotljivosti) v sv. pismu. Končno je prišlo do neke kompromisne formulacije tako. da tradicionalni teološki pojem „inerrantia“ ni popolnoma izginil iz teksta, ampak je v tavtološkem zaporedju s pozitivnim poj-
mom „resnice v sv. pismu". Naj samo na kratko nakažem razvoj formulacije:
V prvi, tradicionalni formi, to je oni, ki jo je predlagala koncilska pripravljalna komisija, beremo: „ . . . Inspiratio per se ipsam tam ne-cessario excludat et respuat errorem omnem in qualibet re, religiosa vel profana, quam necessarium est Deum, summam Veritatem, nullius om-nino erroris auctorem esse."
(Ta pojem svetopisemske nezmotljivosti sloni na teološkem apriorizmu, da se Bog, avtor sv. pisma, ne more motiti ali v zmoto zavajati. Postavi se vzporedje med učlovečeno božjo Besedo, ki je v vsem podobna nam, razen v grehu; tako je pisana božja Beseda postala v vsem podobna človeški besedi, excepto errore. Seveda v tej primerjavi je razodet le prvi del in poleg tega je prehod iz moralnega reda na intelektualni. Primerjava bi bila bolj točna, če bi namesto „excepto errore" bilo „excepta deceptione". Tako bi ostali v moralnem redu.
Druga forma pravi takole: „ ... in totam Sacram scripturam divini-tus inspiratam ab omni prorsus errore immunem esse consequitur." (Izpuščeno je „religiosa vel profana").
Tretja forma: „ . . . inde scripturae libri integri cum omnibus suis partibus veritatem sine ullo errore docere profitendi sunt.“ (Tu že opazimo spremembo mišljenja. 1. in 2. forma se bavita le z imuniteto zmote. Sedaj pa se je iz tega, česar v sv. pismu ni (zmote) prešlo na to, kar v sv. pismu je (resnica). Novemu izrazu „veritatem“ pa sledi skoraj v tavtološkem smislu stari izraz „sine ullo errore".
Četrta forma: „Inde Scripturae libri integri. . . veritatem salutarem inconcusse et fideliter, integre et sine errore docere profitendi sunt."
(V tej formulaciji se nepričakovano pojavi pridevnik „salu-taris“ poleg „veritas“, kar zveni precej drugače od prve forme: „respuat errorem omnem in qualibet re, religiosa vel profana. ' Pridevnik „salutaris“, ki je bil vnesen v formo na željo mnogih koncilskih očetov, ki so hoteli, da se objekt nezmotnosti opiše, pa se je zdel prenevaren za napačno razlaganje in deljenje svetega pisma v resnice, ki so zveličavne, in take, ki niso; kar bi vodilo ono staro opuščeno formulo „res fidei et morum". Pritisk nekaterih očetov, naj se pridevnik „salutaris“ sploh izpusti, ni zadovoljil večine, pač pa je bil spremenjen v relativni stavek, ki obenem določa, kakšni resnici v sv. pismu je zagotovljena nezmot-nost, odstrani nevarnost materialne delitve sv. pisma v „verita-tes salutares et non salutares".
Končna oblika torej, ki je bila sprejeta, — in to ne brez izrecnega soglašanja papeža —, se glasi: „ . . . veritatem, quam Deus nostrae salutis cansa Litteris sacris consignari voluit."
Razlika med to zadnjo formulacijo in prvo je revolucionarna in pomeni velik korak naprej v razvoju mišljenja glede svetopisemske nezmotljivosti. Določen jc formalni vidik, pod katerim je celotno sveto pismo pisano: „nostrae salutis causa" in ta resnica je nezmotna.
Tako je torej pozitivni izraz „resnica“ izpodrinil, čeprav ne popolnoma odpravil, starega „inerrantia“. Cui bono? Latinski izraz „inerran-tia“ je sorazmerno moderna beseda; ne najdemo je v nobenem standardnem, klasičnem ali srednjeveškem slovarju. Izvira iz latinskih besed, ki izražajo stanje ne-tavanja (errare = tavati) in je zato bolj prikladen za opis umskega stanja kot pa knjige. Pač pa nam izraz „inerrantia" kaže na razvoj mišljenja o tej zadevi v teku zgodovine. Patristično mišljenje se v glavnem nanaša na odsotnost prevare (mendatium) v sv. pismu, dočim se srednjeveško in moderno nanaša na izključitev zmote (erroris). Patristično mišljenje ima to prednost, da predpostavlja potrebo ugotavljanja namena svetopisemskega avtorja določene knjige ali perikope. Zaradi tega, se zdi, je pozitivno izražanje o resnici v sv. pismu bolj točno kot pa negativno; zgolj odsotnost zmote.
Ko govorimo o resnici v sv. pismu, je treba opomn-iti, da ta lastnost pripada sv. pismu v originalnem tekstu in da jo prepisi (kopije) odsevajo v toliko, v kolikor se istovetijo z originalom. Nadalje: lastnost resničnosti sv. pisma pripada v prvi vrsti sv. pismu kot celoti, ker je celotno sv. pismo kot učinek enega glavnega avtorja — Boga, ena knjiga, enotni izdelek. Njene lastnosti se zato najprej prisojajo celoti, čeprav vplivajo tudi na dele svete knjige (Lohfink).
Tako pojmovanje resnice sv. pisma odpravi celo vrsto težav. Kot bi bilo napačno govoriti o človeku kot „repati živali", ker je na neki dani stopnji svojega embrionalnega razvoja imel rep, tako je napačno trditi, da sv. pismo npr. nezmotno uči pravico ubijanja nedolžnih žrtev v vojni. To bi pomenilo omejevanje resnične vsebine sv. pisma v tern konkretnem problemu na določeno razvojno stopnjo razodetja, ko je Bog dopustil, da je ljudstvo bilo v subjektivno zmotnem stanju vesti, ki mora biti kot vsako zmotno stanje vesti tolmačeno kot volja božja. Podobno: nejasnega pojmovanja stare zaveze o posmrtnem življenju ne moremo tolmačiti kot nezmotno resnični biblični nauk; le-tega moramo presojati v luči celotnega sv. pisma, v eshatološki viziji zmage človeštva nad smrtjo v Kristusu in po njem, ter v stanju popolnosti, ko bomo Boga spoznali, kakor On nas pozna.
Čeprav torej pojem resnice v prvi vrsti prisojamo sv. pismu kot celoti, je to tudi lastnost delov sv. pisma. To ne pomeni, da bomo povsod v sv. pismu našli resnico. Sv. pismo je božja beseda, učlovečena v človeški, in človeške besede se ne uporabljajo samo za izražanje resnice. Namen dovtipa npr. je zabavati, ne sporočati resnice. Zato bi bilo napačno iskati lastnost resničnosti tam, kjer nam sv. pismo izraža čustva pač pa tam, kjer ima namen sporočati resnico; pa tudi v tem primeru z ozirom na celoto neke knjige sv. pisma, ne pa v posameznih verzih in frazah. Npr. resnico Jonove knjige je treba presojati s stališča njene prevladujoče teme, da Bog hoče zveličanje ne-Judov prav tako kot Judov.
Posebno važno je, da pri iskanju resnice v sv. pismu ugotovimo avtorjev namen. Včasih njegov namen postane razviden iz določitve literarne vrste, ki jo je uporabljal. Ako zopet omenimo Jonovo knjigo, enkrat določeno, da je le-ta didaktična fikcija, problem dogodka o kitu ne dela več preglavic resničnosti sv. pisma, kot poprej. Pij XII. je v Divino Afflante Špiritu priporočil metodo ugotavljanja literarne vrste kot koristno za določanje resnice v sv. pismu in II. Vatikanski koncil pravi: „Da spoznamo namen svetih pisateljev, je treba med drugim upoštevati tudi .literarne vrste1. Na zelo različne načine je namreč prikazana in izražena resnica v raznovrstnih zgodovinskih sestavkih, v preroških, pesniških ali v drugih govornih vrstah" (BR III 12).
Vendar ugotovitev literarne vrste neke knjige ali dela knjige ne zadošča vedno za odkritje avtorjevega namena. Različni avtorji morejo uporabljati isto literarno vrsto in vendar ji vsak da svojski pomen. Tako na primer avtorji sinoptikov vsak po svoje razlagajo isti Jezusov čudež. Zato je treba upoštevati poleg literarne vrste tudi tako imenovano „Re-daktionsgeschichte", to je pomen, ki ga dana knjiga ali del knjige ima od teme, ki prevladuje celotno delo, ali od teološke ideje, ki jo razvija. Z ugotovitvijo namena, s katerim je avtor sprejel v svoje delo neki dogodek, nam to mnogo pove o resnici, ki jo je hotel sporočiti. Za primer vzemimo dogodek o smokvinem drevesu, o katerem poročata Matej in Marko. Matej pravi, da se je drevo v trenutku posušilo, dočim se pri Marku posuši šele naslednji dan. Zakaj ta razlika? V odgovoru na to vprašanje moramo upoštevati Matejev svojski način namernega povečevanja „čudežnega elementa" v Jezusovih čudežih. To je Matejeva metoda sporočanja veličine božje moči, ki se je javljala v Jezusu. Ko enkrat razumemo to tehniko, potem ni to nič bolj falzifikat kot bizantinsko upodabljanje Deteta Jezusa s potezami odraslega človeka, s čimer hoče poudariti, da se modrost božja nahaja v tem Detetu.
Ko presojamo resnico sv. pisma, je treba tudi razločevati med sporočilom samim (to, kar sv. pismo uči) in sredstvom, po katerem sporoča. Sporočilo je nauk, ki ga Bog hoče sporočiti božjemu ljudstvu kot del njegove odrešilne opreme. Temu odrešilnemu sporočilu je zagotovljena nezmotna božja resničnost. Orodni izraz pa je samo sredstvo za sporočanje resnice in je njegova resničnost garantirana v toliko, v kolikor bi zmota pačila ali slabila polnost svetopisemskega oznanila. Taka distink-cija je v ozadju koncilskega teksta, o katerem smo govorili prej, ko govori o resnici, ki jo je Bog hotel sporočiti „nostrae salutis causa".
Ponazorimo s starozavezno zgodbo o stvarjenju sveta! Zgodba nam hoče povedati, da ves red in dobro na nebesu in na zemlji prihaja od Boga. Sveti pisatelj se je za sporočilo te resnice poslužil njemu poznanih predstav fizičnega sveta, npr.: kako je zgrajen nebesni svod. Dobesedne ali instrumentalne trditve niso resnične, a so avtorju omogočile, da je po njih sporočil božjo resnico ljudstvu. Prav tako so nasprotja zgodbe o vesoljnem potopu v redu instrumentalnega izražanja in prav nič ne motijo posredovanja odrešilne resnice o pravičnosti in božjem usmiljenju. Isto velja za mnoge zgodovinske netočnosti v sv. pismu, ki niso v soglasju s podatki, ki jih poznamo in drugih virov. Trditev, da je sv. pismo nezmotno v sporočanju odrešilne resnice, pa je nekaj popolnoma drugega od omejevanja nezmotnosti na „res fidei et morunV". Obseg odrešilne resnice je mnogo širši od „res fidei et morum“, saj zajema sv. pismo v celoti. Npr. osnovna zgodovina izraelskega ljudstva je odrešilna, a ne spada pod „res fidei et morum‘\ Razločevanje med odrešilno in neodre.šilno resnico ni kvantitativnega značaja (ti deli so odrešilna resnica, drugi ne), ampak je kvalitativnega značaja, to je: vse, kar trdi sv. pismo, je prosto zmote, v kolikor sporoča resnico, ki je Bog hotel, da je zapisana v svetih knjigah „zaradi našega zveličanja".
Pa še na nekaj je treba opozoriti, da je namreč možno, da je svetopisemska odrešilna resnica različne stopnje trdnosti. Trditve morejo biti predložene kot gotove ali le kot zelo verjetne itd. in tedaj je vrednost resnice temu primerna. V sv. pismu navadno niso izrecno vidne stopnje gotovosti ali trditve, ker je to navadni pogovorni jezik, ki navadno spregleda ali predpostavlja verjetnost neke trditve. Tako na primer, če kdo v navadnem pogovoru reče, da bo jutri deževalo, se dobro zaveda, da je to le zelo verjetno, čeprav tega ne izrazi s svojimi besedami. Stopnjo gotovosti neke trditve moremo določiti iz splošnega človeškega konteksta. Tudi svetopisemski jezik največkrat nima teh „nuances“, a zaradi tega še ni rečeno, da je vsaka trditev že kategorična (gotova). Kakovost gotovosti ali verjetnosti neke svetopisemske trditve moremo
določiti le po celotni preiskavi njenega literarnega in človeškega konteksta.
Razumevanje resnice sv. pisma bo vedno imelo svoje težave. To je star problem in odgovor, ki ga je prva krščanska doba dala na to po sv. Ireneju, je še danes pomemben: „Ako ne moremo najti rešitve vsem težavam, na katere naletimo v sv. pismu, bi v vsakem primeru bila največja brezbožnost iskati Boga drugačnega, kakršen je. Te stvari moramo zaupati Bogu, ki nas je ustvaril, zavedajoč se, da je sv. pismo popolno, ker nam po njem govori božja Beseda in njegov Duh."4
Dr. Milan Kopušar:
Novi pogledi na duhovništvo
Po zadnjem vatikanskem koncilu se teološka znanost in vse življenje v Cerkvi naglo poglablja. Duhovnik in njegovo delo pri tem ni nikakor izvzeto. Samo bežen pogled v koncilske dokumente in zlasti v sodobno teološko literaturo zadosti o tem priča. Zanima nas vprašanje, kakšna naj bo sodobna duhovniška osebnost, kakšna je sodobna teologija duhovništva, kaj koncil uči o duhovništvu. Predno moremo podati teološki oris o tem predmetu, je treba pogledati v ozadje. Treba je spoznati miselnost, ki prepaja sodobno družbo, silnice in elemente, ki jo ustvarjajo. Vsak človek, tako tudi duhovnik, je po svoje „produkt" časa, izhaja iz družbe in se sodobnemu življenju ne more odtegniti. Pri razpravljanju o duhovništvu je treba upoštevati razmere, položaj, mišljenje, okolje, tokove in še mnoge druge reči.
Podroben pogled v globino in ozadje bi seveda vzel preveč časa in prostora ter je pravzaprav naloga zase. Tukaj samo na kratko navajamo nekaj najvažnejših točk. Znana je problematika časa, revolucionarni značaj sodobnosti. Z veliko naglico se vse spreminja. Razvoj sodobne znanosti in tehnike je k temu pripomogel. Nahajamo se v atomsko-vsemirski dobi, v času nagle industrializacije, urbanizma, socializma, seku-
larizacije in humanizma. Po eni strani postaja svet geografska enota, po drugi strani pa mu grozi splošno razdejanje in uničenje. Hrepenenje po svetovnem miru je poglobilo njegov smisel. Mir ne pomeni danes samo stanje brez vojske, marveč veliko več: urejenost in razvoj vsega človeštva. Krščanstvo, kot najpopolnejša življenjska ideja, ki more prekvasiti in vplivati na ves svet, ima pri tem silno važno nalogo.
Vsa ta življenjska razgibanost, idejni tokovi, vse vrednote, kulturne in socialne, kar smo zelo na kratko omenili, imajo svoj vpliv na duhovniško osebnost in njegovo delo. Z vsem tem se pečajo novi pastoralni instituti in pastorala na splošno. S pomočjo najbolj sodobnih znanosti, pastoralne sociologije, sociografije, psihologije itd., se analizirajo razmere, ugotavljajo potrebe, določajo smernice, ustvarjajo načrti in usmerja vse pastoralno delo. Zadnji vatikanski koncil je imel pred očmi vso to problematiko, ko je sestavljal dekret o duhovništvu. Prišel je do teh zaključkov: Duhovništvo je postavil v pravo luč, na pravo osrednje mesto in ga osvetlil od različnih strani. V razpravljanju o duhovništvu je naredil tri večje premike, kar je veliko več kot poudarek, ki logično izhajajo eden iz drugega in so trdno med seboj povezani. V naslednjem bomo o teh treh premikih razpravljali.
1. Zbornost
Prvi premik, ki ga je koncil naredil, je zbornost vsega duhovništva. Ta sprememba je posebno velike važnosti. V Cerkvi je eno samo duhovništvo, eno Kristusovo telo, en sam duhovnik. Kristus je glava tega telesa in edini veliki duhovnik, ki nas je odrešil. Kar je ostalega duhovništva, je vse samo soudeležba na Kristusovem. Na njegovem duhovništvu smo vsi, škofje, duhovniki, 'laiki, soudeleženi. Najprej smo vsi vključeni v Kristusovo duhovništvo po krstu in birmi. To sta dva osnovna zakramenta, ki nas postavljata na isto ravan in po njiju vsi posedujemo skupno duhovništvo, o katerem govori Peter, ko nas opozarja: „Vi pa ste izvoljen rod, kraljevo duhovstvo, -svet narod, pridobljeno ljudstvo" (1 Pet 2, 9).
Škofje in duhovniki pa so poleg tega vključeni v Kristusovo duhovništvo še po posebnem zakramentu svetega reda. S tem prejmejo posebno oblast nad skrivnostnim Kristusovim Telesom. Duhovništvo, prezbiterat, ni zakrament sam zase, je le udeležba na škofovstvu. Škof ima polnost duhovništva, duhovniki so njegovi pomočniki, udeleženi na njegovi službi. Do zdaj se je večkrat zdelo, da je škofovska služba nekakšen dodatek duhovniške in njen višek. Pa ni tako, škof ima polnost duhovništva, duhovniki so pa na njej udeleženi in njegovi pomočniki. Prav tako so laiki udeleženi na škofovski službi, ne na duhovniški, seveda le po krstu in birmi.
S to razjasnitvijo o duhovništvu je koncil poudaril zlasti dvoje: zbornost in služnost duhovništva. Od ozkega, hierarhičnega, gledanja na duhovništvo (sholastična teologija) se je koncil vrnil k nekdanjemu svetopisemskem gledanju na duhovništvo, ki obstoji v zbornosti in služnosti. Doslej smo povečini poznali in poudarjali hierarhične stopnje duhovništva in hierarhijo. Odvisnost in razlike med njimi niso bile zadosti teološko precizirane. Poudarek je bil na vertikalni liniji, na različnih hierarhičnih stopnjah, na razlikah med njimi in na pokorščini. Laištvo je bilo pa itak pozabljeno. O njegovem duhovništvu, o skupnem in povezanostjo z ostalim ni bilo kaj prida govora. Šele s koncilom je prišla na svetlo in do zavesti horizontalna linija duhovništva, da smo po skupnem duhovništvu vsi enaki, vsi na isti ravni in vsi eno telo. To je zbornost duhovništva, ki je vsekakor zelo velike važnosti in pomena. Sveti red, to je višja stopnja duhovništva, je dana nekaterim za to, da more Telo Kristusovo rasti in uspevati. To je glavna naloga zakramentalnega duhovništva in se imenuje služnost. Zbornost in služnost duhovništva sta torej najtesneje povezani. Tako se torej Cerkev, ki je Telo Kristusovo, in njeno duhovništvo prikazuje v čisto drugi, to je novi luči. Horizontalna linija daje duhovništvu novo razsežnost ter ga povezuje in razloži vse globlje, kakor pa samo vertikalna linija, ki pozna samo hierarhične stopnje.1
Vse dosedanje papeške enciklike so obravnavale duhovništvo iz hierarhičnega vidika (Pij X., Haerent animo; Pij XI.,
Ad catholici sacerdotii; Pij XII., Menti nostrae.) Vsak duhovnik je sam zase „alter Christus"; sam stoji v svetišču pri oltarju. Enciklike ne govore o skupnem duhovništvu in prav tako ne o povezanosti laiškega z zakramentalnim. To novo gledanje, zbornost in služnost duhovništva, je prinesla sodobnost. Socializem, zavest enakosti vseh ljudi na svetu, je pripravil konec triumfalizmu in absolutističnemu vladanju. Cerkev mora iti s časom. Praktično se ta novi vidik duhovništva v Cerkvi že uveljavlja, v splošnem dialogu na vse strani in v vseh smereh. Ustanavljajo se nove kolegialne skupine, škofovske sinode, duhovniški senati. Odgovornost vseh članov v Cerkvi do vseh, to je odgovornost na vse strani, ne samo navzgor, ne več partikularizem, marveč splošni univerzalizem, prihaja do zavesti in do izraza. Te naprave se bolj in bolj uveljavljajo in uporabljajo.2
2. Preroštvo
Drugi premik, ki ga je koncil naredil v dekretu o duhovniški službi, je pa v preroštvu. Tudi ta poudarek je nekaj novega in zelo velike važnosti. Do sedaj je bila vedno na prvem mestu Pavlova oznaka duhovništva: Duhovnik je delivec božjih skrivnosti (1 Kor 4, 1). Vsi pisatelji razpravljajo o tej na prvem mestu. Nobenega dvoma ni, da je po-svečevalna oblast najodličnejša in višek duhovništva. Toda v pastoralnem udejstvovanju je preroška služba, to je oznanjevanje evangelija, prva po redu in na prvem mestu. Za posvečenje je potrebna priprava, spoznanje. Vera je iz poslušanja, iz pouka, ki ga izvršuje učiteljska služba. Vse dosedanje razpravljanje o duhovništvu, tako n. pr. papeške enciklike, govori najprej o kultnem značaju duhovništva in potem šele o oznanjevanju božje besede, kakor da bi to drugo izhajalo iz prvega. Vrstni red je drugačen, najprej je preroštvo, potem posvečenje. Pouk vodi induktivno k prejemu zakramenta. Poudarjati predvsem kultni značaj v duhovništvu pomeni nekakšno ozkost, pravi kardinal Suenens. Preroški značaj duhovništva, to je učiteljstvo, je primarno in vodi v glo-
bino, v posvečenje. Prvotna Cerkev se je tega dobro zavedala. Sv. Pavel piše: „Bog je postavil v Cerkvi, prvič apostole, drugič preroke, tretjič učitelje, potlej moči. .	(1 Kor 12, 28).
„Ni me namreč Kristus poslal krščevat, ampak evangelij oznanjat". (1 Kor 1, 17)3.
Zakaj je koncil postavil učiteljsko službo, to je preroštvo, na prvo mesto in tako v pravo perspektivo? Ta premik je bil storjen zaradi važnosti preroške službe. Naj takoj podčrtamo dejstvo, da mora biti učiteljska služba predvsem pričevanje, osebni dokaz z lastnim življenjem in zgledom, da je nauk, ki ga duhovnik oznanja, resnica in življenje. Preroštvo ni samo umsko poučevanje, marveč je predvsem pričevanje za Kristusa in o Kristusu.
Ta služba najprej logično izhaja iz zbornosti in služnosti duhovništva, iz tega, kar je koncil poudaril na prvem mestu. Kako naj ti dve službi postaneta nekaj živega v Cerkvi, kako naj razgovor, odgovornost, enakost vseh v Cerkvi, pritegnitev laikov k pastoralnemu delu, postane dejstvo in resnica, kako naj izvršujemo služnost v Cerkvi, če ne bo vsak duhovnik in vsak član živa Kristusova priča in resnični prerok? Kristusa je treba dati vsem ljudem, navzoč mora biti med vsemi ljudmi, preroštvo je treba izvajati, učiti z življenjem, ne samo z besedami, potem bo res vsa Cerkev zborna, živa in v službi vseh ljudi.
So še drugi razlogi, tem podobni in tudi važni, ki preroštvo podpirajo in narekujejo. Znano nam je, v kakšnem položaju se nahaja človeštvo in današnji svet. Po eni strani človek razkazuje svojo veličino, ko s toliko razvito tehniko in znanostjo sega po zvezdah, gradi čudovito civilizacijo. Po drugi strani pa kaže svojo pritlikavost in majhnost, ko je ta njegova industrializirana, urbanistična, moderna kultura tako duhovno revna in prazna. Sijajni nebotičniki, tehnična čuda, so povečini brez luči, brez topline, to je brez vere. Vse hlasta po materializmu in se z njim opaja. Svet potrebuje luči, vodilne življenjske ideje, filozofijo in vero, ki ga bo odrešila in dajala zemeljskemu življenju smisel. Ali vidimo in razu-
memo, kolike važnosti je krščanstvo? Večje, globlje, boljše ideje ni in je ne bo. Kristus je luč sveta, Ali se zavedamo, kakšne važnosti je torej naša preroška služba? Vprašanje je, kako zbuditi svet iz duhovne omrtvelosti, teme, nevednosti, zaostalosti, v katero je zdrknil, kako duhovno zrevolucionirati ves svet. Kako predstaviti svetu krščanstvo kot edino modrost, ki more rešiti človeštvo za ta in oni svet. Ali se torej zavedamo in vidimo, pred kakšnimi nalogami stoji duhovnik? Zato tak poudarek na njegovem preroštvu.
3.	Svetost
S tem prehajamo k tretjemu poudarku, ki logično izhaja iz prvih dveh, k duhovniški svetosti. Dekret o duhovništvu, „Presbyterorum ordinis", razpravlja o njej na tretjem mestu. Najprej razloži razloge za duhovniško svetost (12—14), nato različne duhovniške kreposti, ponižnost, pokorščino, zdržnost (celibat), nenavezanost na materialne dobrine (15—17). Nazadnje govori o sredstvih duhovniške svetosti (18—21). Tem poglavjem bi lahko pridružili še bolj sodobno obdelan odstavek o posebni duhovniški svetosti. Sodobni pisatelji večkrat omenjajo monastično svetost klera.4 Vsa dosedanja duhovniška svetost je osnovana na njej. Menihi opravljajo brevir, duhovno branje, držijo celibat, so ločeni od sveta ter stalno molijo. Duhovniki opravljajo isto v svetu. Torej je njihova svetost monastična. Treba bi bilo razviti specialno duhovniško svetost. Kakšna je ta in kakšna naj bi bila? Pisatelji sami ne povedo veliko o njej.
Oznaka monastične svetosti je zlasti v „begu pred svetom" in v posvetitvi in odpovedi v samoti. Vsa ascetična literatura od Janeza Krizostoma pa do Tomaža Kempčana in do danes je to priporočala in učila. Po tem geslu se je posvečeval tudi duhovnik. Odreči se je moral svetu, pozabiti nanj, vsi problemi, ki vznemirjajo človeka in svet, bodo rešena v večnosti. Sodobnost pa nasprotno odkriva svet, priznava vrednost svetnih dobrin, hoče ustvariti na svetu življenje, vredno človeka. To se pravi prikazovati pozitivno plat svetnih do-
brin, ne samo negativno. Krščanski svetosti se večkrat očita beg pred svetom. Komunizem ga n. pr. obtožuje, da kljub dvatisočletnemu pridiganju o ljubezni ni spremenilo razmer na svetu. Poleg nadnaravnega vidika bo treba poudariti tudi naravni, kolikor ga še ni. Ne torej beg pred svetom, marveč pravo vrednotenje sveta in naravnih dobrin!
Duhovniška svetost bo morala biti poleg monastične, to je molitve, duhovnega branja, ločenosti od sveta itd., tudi bolj zemeljska in svetna. V čem naj torej ta specifična duhovniška svetost obstoji? Ob gornji razlagi je jasno, da obstoji v pravem odnosu do sveta. V življenju Cerkve, v pastoralnem delu, v strukturah Cerkve se odpirajo nova obzorja, novi vidiki. Zbornost Cerkve se začenja uveljavljati na vseh področjih in položajih v Cerkvi. Kolegialnost je v ascetičnem besednjaku in v vsakdanji govorici opredeljena z ljubeznijo do bližnjega (kolega). Prav to krepost, kolegialnost, uslužnost, ljubezen, bo treba v novem času še posebej o stvari ti in uresničiti. To je olje, ki bo dalo novi strukturi pogon in potreben zagon, da bo ves ta mehanizem gladko tekel.
Tole je omembe vredno: Iz preteklosti nam je znan avto-kratičen, gospodovalen značaj duhovnikov. Znal je vladati in velikokrat odločati brez vprašanja, posveta ali premisleka. Podložni so morali brez ugovora ubogati, se ukloniti in naročeno izvrševati. To je bil aristokratični, monarhistično-abso-lutistični tip duhovnika, župnika, škofa in tudi papeža. Taki so bili časi. V Cerkvi so se delale napake, ki še danes bole, prave demokracije ni bilo. Avtoritativne odločbe so bile velikokrat zmotno podprte z božjo avtoriteto in nezmotljivostjo. Taki časi so danes minili.5 Po novem zbornem načinu bo v Cerkvi na prvem mestu razgovor, posvet in potem skupno odločanje. Ljudje se bodo uklanjali samo pametni avtoriteti. Za vse to bo pa potrebna posebna svetost, veliko razumevanje, potrpežljivost, ponižnost, vdanost. Prevladati bo morala srčna dobrota, mirnost, razumevajoča prijaznost in ljubezen. Svetli, vzvišeni, duhovniški lik je danes največja zahteva časa. Za vse to bo treba vzgojiti naš duhovniški značaj.
To specialno krepost ljubezni bo potrebno še posebej in najprej uresničiti med duhovniki samimi ter med škofom in duhovniki. Ustvariti bo treba res družinsko, bratovsko, razmerje in ozračje. Koliko bo treba še v tem pogledu storiti, popraviti, vzgojiti! Škof mora postati oče svojim duhovnikom, duhovniki med seboj bratje. Tega danes še ni. Kolikšna je n. pr. osamelost nekaterih, ko se nihče ne zmeni za brata; kolikšne razlike med mladimi in starimi — ni razgovora ne sodelovanja ne načrtov za skupno delo, ni pomoči od zunaj! Koliko je še tujega, nebratovskega med nami! Vse to bo treba spremeniti, popraviti in odnose med duhovniki zboljšati. Pomislimo, kako je Kristus nazival svoje pri zadnji večerji in kaj jim je priporočal. Stalno delo v tem pravcu je nadvse potrebno!
Za vzgojo lastne osebnosti in osebnega značaja bo treba še veliko storiti. Kdo nas bo opozoril na lastne napake, ki jih sami ne vidimo in ne opazimo zadosti? Koliko je še bolečega, odbijajočega, sebičnega, javnega in diletantskega v nas! Kdo nam bo pomagal oblikovati naš značaj? Kdaj bomo začeli uporabljati ves znanstveni napredek v psihologiji, psihološki terapiji, „sensitivity sessions", študij značajev itd.? Kdaj bomo začeli pomagati drug drugemu? V tem pogledu je bilo do sedaj zelo malo storjenega. Posmešek in obsojanje nikomur ne pomore. Vprav v tem in v vsem tem bi bilo treba zgraditi specialno duhovniško svetost.
Tukaj lahko vključimo tudi vprašanje duhovniškega celibata. Zelo veliko se danes o vsem tem razpravlja. Nešteto člankov in knjig je bilo v zadnjem času o tem napisanih. Zgleda, da je to eno najbolj perečih vprašanj v Cerkvi. Mnenja o celibatu so deljena, eni so zanj, drugi so proti. Pri vsem razpravljanju o tem predmetu pa pogrešam zlasti dvoje. Prvič ugotovitev dejanskega stanja. Zelo potreben bi bil pregled in poročilo, kako se celibat drži in izpolnjuje. Morda je to vprašanje preveč delikatno, ki se da zelo težko izpeljati. Toda če nasprotniki Cerkve tako radi pokažejo s prstom na ta problem
(revija Time), zakaj mi ne bi o tem govorili? Realistično gledanje na celibat nam je najbolj potrebno, pa le redko kdo o tem spregovori. Paul Winninger je najbrž prvi omenil v zbirki Concilium, Vohune 48, da duhovniki v Južni Ameriki ne drže celibata. Povsod seveda ni tako; v Cerkvi je še zadosti idealizma in heroizma. Dejstvo pa je, da je celibat marsikje hromil pastoralno delo. Kjer se duhovnik ni popolnoma in iskreno žrtvoval, tam je celibat delal težave, pastoralno delo pa zastajalo. Gorečnost in prizadevnost je ugašala, delo pa zanemarjalo. Neprestani borbi, žrtvam marsikdo ni bil kos. Trpelo je delo in duše, ker je duhovnik opravljal svoje delo površno, mehanično in brez pravega poleta. Zakaj ne priznati dejstva, videti realnost, zakaj bi morala Cerkev zapirati oči?
Druga točka, ki jo je treba v tej zvezi omeniti in se ne poudarja zadosti, je pa osebna svoboda. Danes se je čut za to dobrino zelo izostril. Svoboda je bila v zadnjih stoletjih, prav do zadnjega časa, preveč teptana. Tudi v Cerkvi so se delale napake. Vse odločbe, ukazi in zlasti kazni so prihajale od zgoraj, brez predhodnega zaslišanja. Marsikatera kazen je bila krivična. Svoboda je največja človekova dobrina. V sedanjem času zbornosti, soodgovornosti, enakopravnosti, ko se človeštvo prebuja k resničnemu humanizmu in pravemu krščanstvu, v katerem bo predvsem vladalo medsebojno spoštovanje in ljubezen, bo osebno svobodo treba nadvse spoštovati. Zakaj naj bi Cerkev torej ne dala svojim duhovnikom v pogledu celibata popolne svobode? Naj svobodno izbirajo med celibatom in zakonom. S tem v zvezi je seveda mnogo drugih vprašanj, ki jih bo treba rešiti, premisliti in odločiti. Do zdaj je bil poročen duhovnik v zapadni Cerkvi nekaj nemogočega. V bodočnosti bo treba tudi to omogočiti. Tako se bo potem lahko vsak duhovnik vsak dan sam svobodno daroval Bogu, tisti v celibatu ali pa zakonu. Vsi skupaj pa se bomo lahko s celim, veselim in bolj sproščenim srcem posvetili duhovniškemu delu.
Zaključek
Koncil je v glavnem v treh točkah poglobil gledanje na duhovnika, v duhovniški zbornosti, preroškem značaju duhovništva in specialni duhovniški svetosti. Ti premiki so posebne važnosti, ker dajejo duhovniški osebnosti širši in globlji format ter duhovnika še posebej usposabljajo za sodobno pastoralno delo. Duhovniške službe in dolžnosti so bile postavljene v pravilen odnos in razmerje do duhovnika ter so tako dobile svoj uravnovešen značaj. To je poglobilo osrednji značaj duhovnika in njegovega pastoralnega dela. Sam sem skušal pokazati, kako te reči logično ena iz druge izhajajo, kaj je na novo poudarjenega in kako važen je za današnji svet svetal, idealen duhovniški lik.
Opombe:
1	Primerjaj: Strle, Koncilski nauk o duhovništvu prezbiterjev. Bogoslovni vestnik, 295—303.
2	Suenens: Coresponsibility in the Church.
Primerjaj: Perko Franc, O odgovornosti v Cerkvi v luči dogmatične konstitucije „Lumen gentium“, Bogoslovni vestnik, 1969. 267—284.
3	Joseph J. Blomjous: Priesthood in Crisis, 90—95, 66—68.
Suenens, o. c. 157.
4	Blomjous, o. c. 128—134.
5	Primerjaj: Herder Correspondence 1970, January: From Conflict to Dialog, 3—10.
Msgr. J. Zagon:
Svet je moja župnija
(Na Malti je bil konec maja letos kongres o razdelitvi klera v svetu. Slovence je zastopal msgr. Jezernik, ki je govoril o vzgoji. Tam je podal msgr. Zagon kratko poročilo o razdelitvi klera v emigraciji, kar tudi nas zanima. Poročilo prinašamo v celoti.)
1.	Razlog za pastirsko skrb za zdomce je v njihovem jeziku, s katerim izražajo svoje mišljenje, svojo miselnost kot tudi kulturo in značilnosti svojega duhovnega življenja. Saj je jezik naravna pot k spoznanju in deležu notranjih človekovih čustev. Pa je tudi vzrok, da
je dušno pastirstvo zdomcev zaupano duhovnikom, ki dobro poznajo ta dejstva in obvladajo v polni meri jezik zdomcev.
2.	Ko govorimo o razdelitvi klera med zdomci, namenoma govorimo le o razdelitvi klera istega jezika. Odtod tudi skrb, da bi našli in za tako delo zaposlili primerne duhovnike. Izseljevanje je velikega obsega in na široko. Uspešna razdelitev klera med zdomci ne zavisi samo na razpoložljivosti kraja, odkoder zdomci prihajajo, ampak tudi kako so sprejeti v kraju, kamor pridejo. Taka naloga je nadškofijska in narodna in kler naj se razdeli mednarodno, kar je prav gotovo resna in važna zadeva. Daši se cerkvene nadškofijske in narodne organizacije šele razvijajo, so tudi različni načini pri raznih narodih, da ne manjka težkoč pri cenitvi in duhovnih potrebah zdomcev, ko si je treba prisvojiti nujna sredstva.
3.	Za pojasnilo naj podam nekaj podatkov. Najbolj razvita je v Evropi italijanska emigracija, ki šteje 2,314.000 oseb s 385 duhovniki, razdeljenimi med 274 misij, kar da okoli 6000 katoličanov na vsakega duhovnika. Jugoslovanska emigracija šteje okoli 500.000 oseb, v glavnem so le začasni delavci (Gastarbeiter), od teh je 2/3 (350.000) hrvat-skih katoličanov s 50 duhovniki, kar znese okoli 7000 oseb na duhovnika. Portugalci imajo v Evropi 517.000 katoličanov s 37 duhovniki, kar znese okoli 14.000 oseb na vsakega duhovnika. Litvanci pa imajo 13.000 zdomcev in 17 duhovnikov, kar spet znese 760 duš na duhovnika. Tudi po deželah, kamor so prišli zdomci, je različna situacija. Medtem ko je v Nemčiji za 25.000 madžarskih beguncev na razpolago 17 duhovnikov, sta na Švedskem za 7000 beguncev le dva duhovnika in v Angliji en sam za 9.000 beguncev.
4.	Tudi na drugih kontinentih je situacija zelo različna pri raznih narodih. Poljaki imajo v Združenih ameriških državah okoli 700 narodnih župnij za približno 10 milijonov zdomcev, ki so pa vsaj deloma že integrirani: Litvanci imajo 111 župnij s 422 duhovniki za približno milijon zdomcev. Na drugi strani skrbe Portugalci v Kaliforniji za 450.000 duš z 18 duhovniki, kar znese približno 25.000 na vsakega duhovnika. V podobnih prilikah so zdomci španskega jezika v New Yorku, ki jih je med 30 in 40°/o prebivalcev. 20.000 Haitčanov v republiki San Domingo nima nobenega svojega duhovnika. Tudi v Latinski Ameriki in Avstraliji upajo na boljšo razdelitev klera. Medtem ko imajo Poljaki in Litvanci zadosti duhovnikov, sta za 25.000 Madžarov v Argentini le dva duhovnika, od katerih je eden zaposlen v šoli za defektne, drugi pa je star
in bolan. V državi New South Wales v Avstraliji je le 20 % malteškega klera za raztresene sonarodnjake s približno 10.000 duš na duhovnika.
5.	Situacija je še slabša po posebnih prilikah: zdomci so navadno zelo raztreseni 'in posameznemu misijonarju pripada cela škofija ali celo več škofij, če že ne cela država. Za vzgled 10.000 Hrvatov na Švedskem ima samo enega duhovnika za vso državo.
6.	»Pošljite nam več duhovnikov!" Tako nam kličejo zdomci skoraj vseh narodnosti v krajih, navadno različnih od onih, v katerih so bili rojeni, izpostavljeni neštetim težavam in nevarnostim, brez verske pomoči. ki so je bili deležni v domovini.
Različni so vzroki za tako nepravilno razdelitev klera med zdomci. Naj navedem le naslednje:
a)	Pomanjkanje delovnega organizma za zdomce v raznih deželah. „Exsul Familia" ni bila sprejeta in tudi ni bilo ostvarjenih drugih organizmov namesto nje.
b)	V nekaterih državah, odkoder prihajajo zdomci, ni zadosti klera, ki bi ga mogli poslati na tuje z zdomci. Kot dokaz je lahko Južna Amerika in misijonske pokrajine. Mislite na številne katoliške študente tako imenovanega tretjega sveta, ki so sedaj vpisani na evropskih univerzah. Velja pa prav tako za države onstran železnega zastora, kjer ne morejo duhovniki iz političnih razlogov pustiti svojega naroda.
c)	Razdelitev klera med zdomci v glavnem zavisi od misijonskega čuta, ki navduši duhovnike, ki so zmožni pustiti vse, da slede svojemu narodu v tujino. Zato se imenujejo misijonarji oni duhovniki, ki se žele »posvetiti dušnemu pastirstvu za zdomce" ter se tako ponudijo za tako delo. Število takih misijonarjev prostovoljcev, ne da bi se ozirali na druge težkoče, kot npr. usposobljenost, je zares redko. Situacija bi bila strašna, ako ne bi bilo redovnikov za to delo. Imperativ našega časa je poglobitev tega misijonskega čuta: globoka označba, da se duhovništvo imenuje misijonstvo, naloga nasproti narodu, iz katerega isti duhovnik izhaja. Jezus Kristus je bil predvsem poslan k lastnemu narodu: „Po-slan sem le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše" (Mt 15, 24). Isti duh preveva sv. Pavla, ko pravi: »Želel bi namreč, da bi bil sam zavržen, ločen od Kristusa — za svoje brate, ki so moji rojaki po mesu" (Rim 9 2-3). Tak misijonski duh do lastnega naroda in pogum, deliti usodo in težave s svojimi verniki, kjer koli so, sestavljata osnove in neizpodbitne premise dušnega pastirstva med zdomci.
d)	Razdelitev klera med zdomci zahteva pri oblasteh v krajih, kamor so emigrirali, največje spoštovanje naravnih vrednot človekove osebe, kot so njegov jezik, kultura in tradicija. Spoštovanje nasproti naravnim
človekovim darovom zatemni pogosto neki nacionalizem, ki se izraža v odklonu tujega klera ali ni dovoljenja za pastoralno delo v jeziku zdomcev, kar je velika škoda za duše in Cerkev. Zato je veliko število zdomcev, ki ne prakticirajo svoje vere ali gredo v protestantske cerkve, kjer slišijo božjo besedo v svojem jeziku. Na prve binkošti Sv. Duha je bilo slišati po Petrovih ustih različne jezike in ljudje so se čudili: „Kako da mi slišimo vsak svoj jezik, v katerem smo se rodili?" (Apd 2. 8). Več tega duha v Cerkvi bi danes dobro služilo zdomcem.
e)	Pastoralna skrb za zdomce zahteva tudi materialna sredstva bodisi za kler, ki je zaposlen, bodisi za druge nujne stvari. Preveč lahko se zanašamo na Previdnost, namesto da bi resno iskali rešitev vprašanja socialne varnosti misijonarjev. Statistike povedo pravo in resnično odvisnost med številom izseljenskih duhovnikov in njihovo finančno preskrbo. Medtem ko ni težko najti duhovnikov za Švico ali Nemčijo, kjer je finančni problem rešen, jih drugod ni prav zaradi finančnega problema.
Dr. F. Vrbinc:
„Duhovniki danes in jutri"
(Poročilo o študijskem zborovanju koroških duhovnikov)
Vprašanja o bistvu, pomenu in oblikah duhovništva v novi zavezi že skozi stoletja ločijo in razdvajajo krščanske veroizpovedi. Mnenja in predstave o duhovništvu v Cerkvi, ki nasprotujejo božjemu razodetju in svetemu pismu, ter prikazovanje tega poklica kot odtujenega človeški družbi, pa danes še bolj odtujujejo med seboj Cerkev in svet, preprečujejo njuno srečanje in njun dialog. K temu položaju se je v zadnjih desetletjih pridružil še nov kup vprašanj v Cerkvi sami. Katoličani, bogoslovci, duhovniki in teološka znanost so postali negotovi, da, celo različnega mnenja o tem, kakšna je pravzaprav vloga duhovnika v novi zavezi in katero funkcijo naj duhovnik opravlja v današnji Cerkvi in v današnji družbi.
Pomanjkanje duhovniškega naraščaja je skoraj po vsem svetu, diskusije med duhovniki in vzgojitelji duhovniškega
naraščaja na zadnji škofovski sinodi, na drugi strani pa vedno obširnejša teološka literatura, so znamenja in dokazi tega nemira, te negotovosti, da včasih celo zmede. Vprašanja, ki se tičejo bistva duhovnega poklica, smisla in učinka duhovniškega posvečenja, nespremenljivih temeljev in osnov in zgodovinsko pogojenih sprememb v duhovništvu, vprašanja o današnjosti primerni obliki duhovništva, o duhovništvu kot stranskem poklicu, o vprašanju celibata, o duhovni in razumski pripravi na to službo, o duhovnikom primernih možnostih izobrazbe in semeniščih sploh, vsa ta vprašanja se danes nanovo postavljajo pred prizadete.
Duhovniki morajo prestajati danes enake težave v verskih vprašanjih in v vprašanjih krščanskega življenja kot vsi, ki so krščeni in ki jim njihovo krščanstvo nekaj pomeni. A poleg tega je danes duhovniški stan ob daljnosežnih spremembah družbenih slojev zašel v stisko. Gre za spremembe, ki Cerkvi zaradi njene hierarhične uredbe prizadevajo še prav posebej občutne težave.
Odkar je drugi vatikanski koncil nakazal novo pot v novih teoloških poudarkih in odkar se je iz tega gledanja porodila nova slika Cerkve in duhovništva v Cerkvi, postajajo vprašanja o bistvu, pomenu in obliki duhovništva vedno bolj pereča. O teh vprašanjih se je na neštetih zborovanjih že razpravljalo. Vsa pa so imela namen, razjasniti današnji položaj duhovništva na podlagi razlaganja svetega pisma nove zaveze ter ga osvetliti z dognanji verske sociologije, dogmatike, psihologije in pastoralne teologije. Na temelju zgodovinske primerjave, ob prikazu današnje predstave duhovniške službe in ob razčlenitvi današnjega položaja naj bi dospeli do dejanskih možnosti in nalog duhovnika v bodočnosti.
Študijsko zborovanje duhovnikov krške škofije, ki se je pod geslom „Duhovnik danes in jutri" vršilo od 29. aprila do 1. maja 1970 v Vernberku, se je zato bavilo v glavnem z vsemi temi vprašanji. Nepričakovano veliko zanimanje in razmeroma številni udeleženci na zborovanju so dokaz, da so obravnavana vprašanja predstavljala osrednje probleme,
s katerimi se morajo ukvarjati tudi naši koroški duhovniki. Posebej je treba omeniti, da so imeli prireditelji srečno roko pri izbiri predavateljev.
Prof. dr. Karel VVoschitz, ki v celovškem semenišču predava sv. pismo (eksegetiko), je v svojem predavanju orisal sliko duhovnika po pismih novega zakona. Mladi bogoslovni strokovnjak je prepričljivo nakazal, da se mora Kristusovo duhovništvo nove zaveze vedno znova uresničevati po Jezusu Kristusu, ki je edini duhovnik. Kristusov učenec mora biti vedno pokoren Njegovemu klicu. Kristus imenuje svoje učence prijatelje, ker jim je vse razodel in ker jih ljubi s pravo ljubeznijo.
Naloga učencev pa je oznanjati Kristusa z besedo, v kateri je On navzoč, in z življenjem, s katerim Ga morajo izpričati.
Univerzitetni profesor dr. Karl Amon iz Gradca je v svojem predavanju, ki je imelo naslov »Zgodovinski razvoj podobe duhovnika", pokazal različne slike duhovništva od prvih začetkov pa vse do današnjih časov, do sodobnega duhovnika. Posebej je predavatelj poudaril misel, da ljudstvo duhovnika nekako izriva iz svoje srede, včasih celo odklanja, pa vendar tudi pričakuje oziroma celo zahteva, naj bi rasel iz ljudstva in bil v njem zasidran.
Docent dr. Herman Stenger, pater redemptorist iz samostana v Garsu, je razvil kot psiholog svoje predavanje iz treh točk: identiteta, kolegialnost in duhovnost. Iz vsega njegovega predavanja je bilo čutiti, kako zahteva poklic duhovnika celotnega, zrelega človeka.
Posebna diskusija je bila posvečena temi: »Duhovnik v očeh laika". Sedem laikov je izrazilo svoja mnenja o idealni duhovnikovi podobi. Škoda je le, da zborovalci te ugodne priložnosti niso učinkoviteje izrabili, da bi obojestranska stališča dobila natančnejše in določnejše oblike.
Zadnje dopoldne študijskega zborovanja sta zavzeli dve predavanji mestnega župnika Antona Knera iz Ulma ob Donavi. Predavatelj je znan kot izredno plodovit dušnopastirski
pisatelj. Tokrat je govoril udeležencem na podlagi svoje 36-letne prakse „o duhovnikovem življenju in o razmerju med duhovnikom in njegovo cerkveno občino". Predavatelj je znal govoriti zelo prepričevalno in prizadeto.
Ob zaključku predavanj so biili predvideni še delovni krožki, ki naj bi izdelali nekake resolucije za področja duhovniške kolegialnosti, življenjskih oblik ter izobrazbe in poklicnega šolanja duhovnikov. Pokazalo pa se je, da so ta področja tako obširna, zamotana in potrebna temeljitega študija za oblikovanje zaključnih resolucij, da je načrt ostal le v dobronamernem osnutku. Verjetno bodo organizatorji zborovanja obenem z besedili predavanj dokončno oblikovali tudi te osnutke, ki naj bi našli posebno upoštevanje pri delu za pripravo škofijske sinode.
Do konkretnih predstav oziroma celo do nepričakovanih zahtev pa je prišlo ob poročilu delovnega krožka za izobrazbo in šolanje duhovnikov: Kaplan Granig iz Wolfsberga je priporočal izvedbo tečajev za nadaljnje izobraževanje duhovnikov, snov predavanj naj bi smotrno izbirala večja skupina, ne le posamezniki, ocene strokovnih knjig naj bi pisali strokovnjaki in ne prodajalci knjig, treba bi bilo ustanoviti škofijsko knjižnico ali prirejati vsaj občasne razstave novejših teoloških knjig in časopisov po vzorcu knjižne razstave ob tem zborovanju. Nadzorniki verouka bi morali imeti primerno strokovno izobrazbo in naj bi veroučiteljem nudili potrebno pomoč, ne pa jih le kritizirali. Nadaljnje izobraževanje duhovnikov naj bi bilo možno tudi na medškofijski ravni, kot ga izvajajo že nekatere škofije. Najpotrebnejša pa je obnova celovškega semenišča, ki pri bogoslovcih ne uživa posebno velikega ugleda. Delovni krožek naproša celovškega škofa, naj napravi v tem primeru pogumen korak in se odloči za reformo semenišča.
Ker pa so na zborovanju po številu prevladovali mlajši duhovniki in bogoslovci, naj navedem za zaključek še oceno bogoslovca g. Janka Merkača: »Upravičeno lahko rečemo, da so bili ti dnevi posvečeni samoosveščanju duhovnika, kaj je
njegova prvotna naloga in kako jo uresničiti danes. Menim, da so bili vsi edini v tem, da gre v prvi vrsti za oznanjevanje veselega oznanila z besedo in dejanjem tako, da ga bo današnji človek razumel. Študijskih dni so se udeležili bogoslovci, starejši in mlajši duhovniki, gotovo pa je bila zelo velikega pomena navzočnost g. škofa, da je prišlo pred tako velikim številom duhovnikov do izmenjave mnenj o dušnem pastirstvu pri nas na Koroškem in je obenem prišla do izraza tudi kolegialnost vse škofijske duhovščine.
Kronika
Obiski
Ako gre na obisk predsednik izseljenske komisije, v našem primeru, škof dr. Stanislav Lenič, je njegov obisk namenjen predvsem duhovnikom, ki so v dušnem pastirstvu za izseljence, seveda tudi božjemu ljudstvu in krajevnim ordinarijem. Tako je konec septembra škof Lenič obiskal ordinarije v Avstriji: na Dunaju, v Linzu, Salzburgu in Feld-kirchu na Predarlskem. Odbor Zveze slovenskih duhovnikov v zapadni Evropi je imel z njim daljši razgovor v Miinchnu, zbral je v Schlee-dorfu duhovnike iz Salzburške in Tirolske, obiskal pa tudi posameznike na južnem Tirolskem, Koroškem in Štajerskem. Stopil je čez mejo v Švico, bil z romarji v Einsiedelnu. Birmal je na Postlingbergu pri Linzu, v Rankvveilu in Einsiedelnu. Krščeval je, delil prvo sv. obhajilo, poročal in izvršil sprejem v Cerkev. Ni manjkalo sprejemov, akademij in pozdravov, ki so vedno v zvezi s škofovim obiskom.
Ni bilo lahko vse to opraviti v nekaj dnevih. Gotovo smo mu pa bili vsi iz srca hvaležni, tako verniki kot duhovniki, za njegov obisk.
Hamilton, Kanada
Pri slovenski župniji sv. Gregorija Velikega smo dovršili letos dvorano z 800 sedeži in tudi preuredili spodnje prostore za stalno cerkev s 500 sedeži. V nedeljo, 13. septembra, jo je škof blagoslovil. Vrednost je ocenjena na pol milijona dolarjev, dolga imamo še 150.000. Škof nam zelo pomaga in upamo, da bomo lahko odplačevali dolg in obresti.
Med sobrati
KOPER
Osebne spremembe:
Na Mirenskem gradu je Alojzij Trontelj postavljen za superiorja namesto Franca Jereba, ki odhaja v Celje. Za pomoč mu je dodeljen Peter Berišič. V kapucinskem samostanu v Vipavskem Križu so izvršene sledeče spremembe: Namesto dosedanjega gvardijana p. Alfonza Kšela je postavljen p. Peter Krmelj. Namesto p. Pavla Koširja je postavljen za kaplana p. Simon Rupnik. V župniji Kromberk je za župnijskega vikarja namesto p. Jožefa Kunška postavljen p. Roman Motore. Sveta gora je dobila namesto p. Ambroža Vrečiča p. Viktorja Papeža kot solkanskega kaplana z delokrogom na Sveti gori. V župniji Škofije so salezijanski predstojniki predlagali namesto dosedanjega kaplana Bogdana Metlika, ki odhaja v Mokronog, g. Antona Krnca.
Jože Trošt, ki je položil licenciat na cerkveni glasbeni akademiji v Rimu, je bil nastavljen za honorarnega predavatelja na teološki fakulteti v Ljubljani. Naknadno je bil imenovan za ravnatelja stolnega kora v ljubljanski stolnici.
Ivan Budin, župnik v Podnanosu, je prevzel župnijo Bilje. Franc Godnič, župnijski upravitelj v Biljah pa župnijo Podnanos s soupravo župnije Lozice.
Msgr. Franc Stegel, župnik v Lescah, je bil na lastno prošnjo ekskar-diniran iz AASP ter inkardiniran v ljubljansko nadškofijo.
Ivan Pojavnih, gojenec Germanika v Rimu, je bil 10. oktobra posvečen v duhovnika v Rimu.
LJUBLJANA
Osebne spremembe:
Za župnika v Velikem Gabru je bil imenovan Ciril Oražem. Župnijski upravitelj v Tunjicah in na Šenturški gori je postal Marijan Arhar, dosedaj v Gozdu nad Kamnikom. Župnijo Gozd upravlja kot soupravitelj Jožef Perčič iz Kamnika. Alojzij Groznik se je radi bolezni odpovedal župniji Tunjice.
V Misijonski družbi sv. Vincencija Pavelskega so nastopile tele spremembe: Za predstojnika v Št. Jakobu ob Savi in provincialnega ekonoma je bil imenovan Zdravko Podgorelec, za predstojnika v Ljubljani
in ravnatelja bogoslovcev misijonske družbe Stanko BOLJKA, za ravnatelja noviciata v Šmartnu ob Savi Anton Pust. Drago Pokorn je bil imenovan za kaplana v Vrapču pri Zagrebu, Vinko Klančar za kaplana v Beogradu, Lovro Sedej za hišnega duhovnika usmiljenk v Skopju, Andrej Lumpe j za hišnega duhovnika pri usmiljenkah na Dedinj u v Beogradu, France Jereb za misijonarja v Celju.
Umrl je 21. septembra p. dr. M o d e s t Novak OFM v Šiški pri Ljubljani, star 77 let. V Šiški je deloval celih 38 let. R. I. P.
CELOVEC
Za stolnega kanonika v Celovcu je bil imenovan vodja Slovenskega dušnopastirskega urada Filip Millonig. Kanonik Aleš Zechner je postal stolni dekan. Škofijski kancler je postal Mihe j Krištof, ki je bil od leta 1965 škofijski tajnik. Dosedanji kancler dr. Franc Kirchner je postal generalni vikar.
GORICA
V Jamlje in Dol na Krasu je prišel kot župnik Bernard Špacapan, dosedaj v Podgori pri Gorici.
MARIBOR
Osebne spremembe: Jožef Horvat je bil imenovan za prodekana dekanije Sv. Lenart v Slov. goricah; dr. Stanko Janežič za študijskega prefekta v mariborskem semenišču; dr. Franc Plemenitaš za duhovnega pomočnika v Rušah; p. Engelbert Bojnec OFCap. kaplan v Starem trgu pri Slovenjem Gradcu, je bil imenovan za upravitelja iste župnije; Jožef Cimerman, župnijski upravitelj pri Sv. Benediktu v Slov. goricah, je bil razrešen in je odšel na službo kot izseljenski duhovnik v Nemčijo; p. Hilarij Felicijan OFCap, župnijski upravitelj pri Sv. Ceciliji v Celju, je razrešen in je odšel za predstojnika kapucinskega samostana v Ptuju; p. Lovrenc Grandošek OFConv, kaplan pri Sv. Trojici v Halozah, je razrešen in je odšel na novo službo v Sostro; dr. Stanko Janežič, stolni kaplan v Mariboru, je bil razrešen in imenovan za honorarnega predavatelja vzhodnega bogoslovja in nauka o Cerkvi na oddelku teološke fakultete v Mariboru; p. Rafael Jenko OFCap, doslej kaplan pri Sv. Ceciliji v Celju, je bil prestavljen za kaplana pri Sv. Jožefu v Mariboru; France Jereb CM, bivši vizitator Misijonske družbe.
je prišel v Celje k Sv. Jožefu in bo imel skrb za misijone; p. Metod Jeršin OFCap, kaplan v župniji Črneče pri Dravogradu, je bil razrešen in odšel v kartuzijo Pleterje; p. Kanizij Kompare O. Cist. Ref., dosedaj župnik in dekan v Slunju, se je naselil pri Sv. Frančišku na Stražah in bo tam pomagal v dušnem pastirstvu; p. Zdravko Koprivnikar OFCap, dosedaj v samostanu v Krškem, je začasno dodeljen v pomoč kapucinskemu samostanu v Ptuju; Jožef Krašovec, kaplan pri Mali Nedelji, je razrešen kaplanske službe zaradi nadaljevanja bogoslovnih študij; p. Alfonz Ksela OFCap. je imenovan za pomočnika predstojniku kapucinskega samostana v Ptuju; p. Tarcizij Kolenko OFConv. je imenovan za župnijskega upravitelja na Dornavi; Ernest List, kaplan v Selnici ob Dravi, je prestavljen za kaplana k Sv. Križu na Slatini; Anton Maučec SDB, je nastavljen za kaplana na Kapeli pri Radencih: Drago Oberžan, častni kanonik in župnik pri Sv. Rešnjem Telesu v Mariboru. se je odpovedal župniji in se bo odslej posvetil samo poslom tajnika škofijskega pastoralnega sveta; p. Jožef Osvald OFConv, je bil nastavljen za kaplana pri Sv. Vidu pri Ptuju; p. Robert Podgoršek OFCap, je imenovan za župnijskega upravitelja pri Sv. Ceciliji v Celju; Zdravko Pogorelec CM, kaplan pri Sv. Jožefu v Celju, je bil prestavljen na službo v Ljubljano; p. Gavdcncij Skledar OFConv, kaplan pri Sv. Vidu pri Ptuju, je bil razrešen in je odšel v Sostro zaradi nadaljevanja študij; p. Vinko Škafar OFCap, je nastavljen za kaplana in gvar-dijana pri Sv. Ceciliji v Celju; p. Rudolf Štrucl OFCap, župnijski upravitelj v Črnečah, je bil razrešen in nastavljen za kaplana v Starem trgu pri Slovenjem Gradcu in predstojnika redovne skupnosti patrov kapucinov v Starem trgu, Črnečah in Selah; p. Andrej Vatovec OFConv. župnijski upravitelj na Dornavi, je bil razrešen in nastavljen za kaplana pri Sv. Trojici v Halozah; p. Ludvik Vodišek OFCap, kaplan pri Sv. Jožefu v Mariboru, je bil imenovan za župnijskega upravitelja v Črnečah; Matija Zadravec, župnijski upravitelj v Starem trgu pri Slovenjem Gradcu, je stopil v stalni pokoj in se naselil pri Sv. Andražu v Slov. goricah; Ivan Zanjkovič, dosedaj župnijski upravitelj v Orubici v zagrebški nadškofiji, je bil inkardiniran v mariborsko škofijo in imenovan za župnijskega upravitelja pri Sv. Benediktu v Slovenskih goricah: Jožef Zupanc, kaplan pri Sv. Križu na Slatini, je prestavljen za kaplana k Mali Nedelji; Franc Zver, župnik v p., dosedaj v šibeniški škofiji, se je naselil v Lendavi; Anton Žerdin, kaplan pri Sv. Rešnjem Telesu v Mariboru, je bil imenovan za župnijskega upravitelja iste župnije: Drago Žižek, župnijski upravitelj pri Sv. Bolfenku v Slovenskih goricah, je bil imenovan za župnika iste župnije in umeščen.
V	pomoč v dušnem pastirstvu so dodeljeni novomašniki, semeniški duhovniki: Štefan Antolin, proštijski mestni župniji sv. Jurija v Ptuju, Jožef Kolmanko, župniji Sv. Jurija pri Celju; Viljem Brglez, župniji Črešnjevec; Rudolf Čebule, župniji Polzela; Gumilar Friderik, župniji Podčetrtek; Leopold Kvasnih, župniji Sv. Cirila in Metoda na Teznu: Anton Maje, za prefekta v Slomškovem dijaškem semenišču; Martin ‘Tajnik, župniji Selnica ob Dravi; Vizjak Jožef, župniji Sv. Jakoba v Slov. goricah; Mirko Zemljič, župniji Svečina; Ciril Kocbek, župniji Pečarovci in Kančovci.
Umrli so:
Dne 9. avgusta je umrl v Petrovčah Matej Weiss, upokojeni župnik škalski, biseromašnik, rojen 31. maja 1885 v Lipi nad Vrbo na Koroškem, v mašnika posvečen 18. julija 1909 v Celovcu; član DMZ.
Dne 20. avgusta je umrl v Dolu pri Hrastniku Matija Medvešek, župnik v pokoju, rojen 2. januarja 1898 v Sevnici ob Savi, v mašnika posvečen 29. junija 1923 v Mariboru; član DMZ.
V	Vojniku je umrl 11. oktobra Alojzij Pirš, župnijski upravitelj v Stranicah pri Slov. Konjicah. Rodil se je 1893 v Laporju, posvečen 1917 v Mariboru.
V	Bučah je umrl 29. septembra Jurij Pribožič, zlatomašnik, duhovni svetnik in upokojeni župnik. Rodil se je 1888 v Brestanici, posvečen kot frančiškanski pater Mihael leta 1918.
Lovrenc Salaj, župnijski upravitelj na Tinju pri Slovenski Bistrici, je umrl v mariborski bolnišnici 8. oktobra. Rodil se je 1913 v Trdkovi v Prekmurju in bil posvečen kot kapucin p. Kerubin 1940 v Ljubljani.
V	Mariboru je 7. oktobra umrl p. Ludvik Jeza D J. Rodil se je 1919 v župniji Ptujska gora, posvečen leta 1944 v Ljubljani kot duhovnik mariborske škofije.
Naj počivajo v miru!
OMNES UNUM — vez slovenskih duhovnikov v zamejstvu. — Izdaja in ureja: Konzorcij lista „Omnes unum‘(, Via della Sagrestia 17, 00120 Citta del Vaticano. — Upravo lista vodi in ga tiska: Družba sv. Mohorja v Celovcu. — Za list odgovarja: dr. Janez Polanc. (Naslov obeh je: Viktringer Ring 26, 9020 Klagenfurt,
Austria, Europa)