LETO III. ŠT. 3 (100)/TRST, GORICA ČETRTEK, 22. JANUARJA 1998
SETTIMANALE SPEDIZ. IN A.P. - 45% - ART. 2 COMMA 20/b LEGGE 662/96 - FILIALE Dl GORIZIA ISSN 1124 - 6596
CENA 1500 LIR
NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUZITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996
ČETRTEK 22. JANUARJA 1998
NOVI
SMO ZARES NA ZGODOVINSKEM
PREHODU?
DRAGO LEGIŠA
_ poslanski zbornici se namreč te dni začenja proučevanje ustreznih listin, ki so sad večmesečnega dela dvodomne komisije pod predsedstvom voditelja trenutno najmočnejše politične stranke (Demokratična stranka levice), poslanca DAle-me. Razpravi v poslanski zbornici bo sledila razprava v senatu. V vsaki zbornici je po določilih sedanje ustave (člen 138) predvideno dvojno glasovanje, med obema pa morajo preteči vsaj trije meseci. To pomeni, da je revizija ustave zamudno delo, saj prihaja v poštev celo referendum, katerega razpis je obvezen, če tako zahtevajo: petina članov ene zbornice ali pol milijona volivcev oziroma petero deželnih svetov.
V skladu z zakonom, ki je bil ustanovil dvodomno komisijo - v njej so bili paritetno zastopani senatorji in poslanci - niso bili predmet proučevanja ne temeljna na-
V italijanskih političnih krogih in v politično osveščeni italijanski javnosti vlada pričakovanje za potek in seveda tudi zaključke parlamentarne razprave o ustavnih spremembah.
čela obstoječe ustave niti i njeno prvo poglavje. Komi-j sija je svojo pozornost posvečala le drugemu poglavju republiške ustave, to je ureditvi republike. Pod drobnogled je tako vzela sklop tematik, kot so: parlament, predsednik republike, osrednja vlada, vodstvo in krajevne avtonomije (dežele, pokrajine in občine).
Predsednik komisije Mas-simo DAlema je med njenim delom stalno poudarjal, kako se morajo vsi člani zavedati, da se dejansko določajo "nova pravila igre", za-
: radi česar je nujno čimširše soglasje. To pomeni, da mora pri izoblikovanju teh pravil sodelovati tako večina kot opozicija. Priznati je treba, da seje DAlemi posrečilo izpolniti prevzeto nalogo, saj je njegova komisija prejšnji mesec lahko svoje zaključke izročila parlamentu.
Prostor nam ne dopušča, da bi zaključke podrobno navedli. Zato se bomo omejili le na tematiko, ki se nas kot pripadnike slovenske narodne manjšine v Italiji še posebej pobliže tiče.
Po predlogih komisije bi italijansko republiko po novem sestavljale dežele, pokrajine, občine in država. U-veljavili naj bi federalizem po načelu subsidiarnosti. Kaj to pomeni? V bistvu gre za natančno porazdelitev pristojnosti in nalog med javno upravo in zasebniki - državljani. Vse, kar morejo zasebniki opraviti sami, pripada njihovi svobodni iniciativi ali pobudi. Vse ostale naloge si po načelu subsidiarnosti med seboj porazdelijo občine, pokrajine, dežele in država.
-----------STRAN	2
	Drago Legiša / intervju RAFKO DOLHAR		Danijel Devetak / pogovor PETER ČERNIČ O SZSO
	Zvone Štrubelj / pogovor ANGEL KOSMAČ O KRŠČANSKI EDINOSTI		Jurij Paljk / pogovor LUCIJA LAVRENČIČ O VESELJAKIH
	DRUGA "REVOLUCIJA" NA KUBI?		Erika Jazbar TRINKOV KOLEDAR ZA LETO 1998
	"ŽIVLJENJE MOJE" JANKA JEŽA		Erik Dolhar / pogovor PETER GERDOL O ZOI 2006
	Matjaž Rustja VII. SLOVENIJA PARTY		Marjan Drobež UPAD PRODAJE V OBMEJNIH KRAJIH
SLOVENEC
KARDINAL
Z velikim veseljem smo sprejeli novico o imenovanju novih kardinalov, ki jih je papež Janez Pavel II. razglasil zadnjo nedeljo opoldne na trgu sv. Petra. Gre za dvaindvajset cerkvenih dostojanstvenikov, v glavnem nadškofov, ki bodo uradno potrjeni na konzistoriju 21. in 22. februarja letos. Na njem bodo prejeli zunanje znake svoje časti, kot sta kardinalski biret in prstan. S tem se bodo novi cerkveni knezi pridružili vsem tistim, ki že sedijo v najvišjem cerkvenem predstavniškem telesu, v kardinalskem zboru.
Posebno radost pa nam je vzbudilo imenovanje za kardinala našega slovenskega rojaka, dr. Alojzija Ambrožiča, nadškofa v Torontu. Naj pripomnimo, da smo sicer to že dolgo pričakovali, vendar pa je bila vest o tem vseeno veselo presenečenje. S tem je namreč spet Slovenec v kardinalskem kolegiju in to prvič po letu 1899, ko je Leon XIII. imenoval za kardinala goriškega nadškofa, ki je bil takrat dr. Jakob Mis-sia. Skoraj celo stoletje smo morali čakati, da slovenski cerkveni dostojanstvenik spet doseže to najvišjo cerkveno čast.
- AB/STRAN 3
ŠTEVILK
    res magična številka. Ob njej se omenjajo obletnice, jubileji, dnevi in tudi - časopisne številke. Zato naj v teh vrsticah le bežno nakažemo nekaj misli ob stoti številki našega tednika, ki je danes pred nami.
Napoleon Bonaparte je ob koncu svojega vladanja preživel znanih sto dni, ko se je po burnih spremembah v svojem imperiju spet podal na pot v Pariz, kar mu je bilo sicer usodno z znanim Waterloojem. Ameriški predsedniki navadno preživijo prvih sto dni nekake medene mesece svojega predsednikovanja in šele potem stopijo v pravo politično areno in borbo s Kongresom. Tudi italijanski vladni predsednik Prodi je prav ob sto dnevih svoje vlade zarisal nove smernice v politično delo koalicije. Še in še bi lahko nadaljevali s takimi bolj ali manj zgodovinskimi primeri, pa naj bo temu dovolj.
Ob jubilejni številki se nam lahko porodijo razne misli, ki zadevajo tako preteklost kot sedanjost in seveda prihodnost. Sto številk našega glasila (zlasti ko gre za manjšinski tisk) ima nedvomno svoj pomen. V tem času svojega izhajanja je namreč kot naslednik dveh prejšnjih tednikov, Katoliškega glasa in Novega lista, šel med svoje zelo številne bralce in ponesel svojo besedo Slovencem predvsem doma pri nas, pa tudi izven naših ožjih meja. Beseda, ki ni samo glas urednikov, časnikarjev in upravnega osebja, ampak prav tako glas vseh tistih naših ljudi, ki časopis berejo, širijo in pri njem sodelujejo.
Naš list si je ob svojem izidu zadal jasen cilj, to je biti glasnik svobode, demokracije, slovenske narodne zavesti in obrambe, krščanskih etičnih vrednot in povezovanja Slovencev predvsem v našem manjšinskem prostoru, to je v deželi Furlaniji-Julijski krajini. Ali nam je to uspelo ali ne, lahko odgovorijo tako bralci lista, njegovi prijatelji pa tudi neprijatelji. Vsi tisti, ki se v njem prepoznavajo, pa tudi oni, ki so nam po duhu in ciljih bolj oddaljeni. Vsi težimo za tem, da s svojim delom prispevamo k rasti Slovencev, ki živimo tu ob Soči in Jadranu ter tako sodelujemo v družbeni in civilni, poleg seveda predvsem duhovni zvezi z vsemi ostalimi komponentami naše manjšine.
Ali smo dosegli svoj cilj? Srečko Kosovel je v neki pesmi zapisal verze: "Vsi bodo dosegli svoj cilj, / le jaz ga ne bom dosegel...". Upamo, da te pesnikove pronicljive besede ne bodo veljale za načrte in ideale našega tednika. Sami si moramo tudi za naslednjih sto in več številk kovati lastno usodo, povezano z usodo vseh, ki verujemo v slovenski jutri tudi pri nas na Primorskem. Naj pa v tem duhu veljajo druge pesnikove besede, ki pogumno in spodbudno nakazujejo nov slovenski dan za nas vse: "Beseda je izšla, izšla med nami ves. / Slovenska misel, vzpluj, vrzi se do nebes!" (Oton Zupančič). Te pesnikove besede naj zgovorno zaključijo te vrstice ob našem jubileju. Pomenijo naj nadaljnji program našega dela in poslanstva med slovenskimi ljudmi dobre volje!
ANDREJ BRATUŽ
GORICA, DVORANA POKRAJINSKEGA SVETA, 11. JANUARJA 1 996: BRALCI SO DOBILI V ROKE PRVO ŠTEVILKO NOVEGA GLASA.
JANUAR
Alojz Tul
DEŽELA F-JK IN SLOVENCI
JOTO BI'MBA C A .
ČETRTEK 22. JANUARJA 1998
SVET OKROG NAS
n
■ ovoj na demokratična Italija je z ljudskim glasovanjem 2. junija 1946 odpravila monarhijo in uvedla republiko. Nato je bilo treba dati državi tudi novo politično-upra-vno ureditev. V ta namen je bila istočasno z omenjenim referendumom izvoljena tudi ustavodajna zbornica, ki je nato pripravila novo ustavo, ki je še danes z manjšimi spremembami oziroma dopolnili v veljavi.
Italijanska država je bila od svojega nastanka sredi prejšnjega stoletja (1861) centralistično urejena. Pokrajine in občine so bile zgolj upravne periferne izpostave osrednjih oblasti brez vsakršne avtonomne vloge. V težnji, da bi se oblastne institucije približale državljanom, so ustavodajni poslanci, poleg že obstoječih občin in pokrajin, predvideli ustanovitev dvajsetih avtono-
S 1. STRANI
SMO ZARES...
Za Italijo bi nova ureditev gotovo pomenila pravo pravcato revolucijo, saj bi bila odpravljena centralizem in centralistična miselnost, ki se kot rdeča nit vlečeta skozi vso njeno zgodovino, od njenega nastanka v drugi polovici prejšnjega stoletja do danes. Dejstvo je namreč, da centralizma in njegove miselnosti niso mogli ali hoteli odpraviti niti tisti 'očetje" sedanje republiške ustave, ki so kot zmagovalci izšli iz boja zoper fašizem, kateremu je bil centralizem gonilna idejna in operativna sila.
V zvezi s predvidenimi ustavnimi reformami je zanimivo in tudi pomenljivo, da je nadškof v Vidmu, msgr. Batti-sti, sklical za 21. in 22. februar "zbor kristjanov". Zborovalci bodo "poglobili, kaj pomeni po socialnem nauku Cerkve federalizem po načelu subsidiarnosti in solidarnosti." Povedali bodo, zakaj kristjani zahtevajo, naj v deželi ob meji (Furlaniji-Julijski krajini), kjer se govorijo različni jeziki in živijo različne narodne skupnosti, prizna poseben status. Glasno in jasno bodo tudi naglasili, naj Furla-nija-Julijska krajina postane most, po katerem naj se bližnja Slovenija vključi v Evropo sv.
mnih dežel z natančno določenimi zakonodajnimi pristojnostmi. Petim deželam pa je bila dodeljena še zajetnejša avtonomija. Te dežele so: Sicilija, Sardinija, Tridentinsko-Južni Tirol, Dolina Aosta in Furlanija-Julijska krajina.
V ustavodajni zbornici so obširno razpravljali o stopnji avtonomije, ki naj jo dobi naša dežela. O tem obstajajo urad-| ni zapisniki, iz katerih izhaja, i da je dežela Furlanija-Julijska krajina dobila poseben status zaradi predvidene prisotnosti slovenske manjšine in svoje vzhodne obmejne lege ob meji zjugoslavijo in STO-jem. To je še posebno razvidno iz posega furlanskega poslanca Tessitorija, ki je izrecno omenjal 9400 Slovencev na Goriškem. Se bolj prepričevalen je bil v svojem posegu poslanec Ruini, ki je jasno izpostavil dolžnost italijanske države, da se ravna po določilih mirovne pogodbe glede zaščite jezi-
Benedikta in sv. bratov Cirila in Metoda. Te in podobne misli izhajajo iz škofovega uvodnika v tedniku "La vita Cattoli-ca" z dne 10. t.m.
Kristjani morajo natančno i poznati - poudarja msgr. Batti-Isti - vsebino izvirnega in solidarnega federalizma v deželi s posebnim statutom. Udeleženci sklicanega zbora naj postanejo animatorji sprejetih sklepov in zaključkov, ti pa bodo zadevali načelna vprašanja, saj za tehnične rešitve ni pristojna Cerkev. Uvodničar misli tudi na bližnje deželne volitve - te bodo v nedeljo, 14. junija - saj pravi, da bodo zaupanja kristjanov vredni le kandidati, ki bodo dokazali, da se strinjajo z izhodiščnimi načeli, kakršna so prišla do izraza na zboru kristjanov. Kandidati naj dalje dokažejo, kako so sposobni poskrbeti, da se bodo na j zboru narejeni zaključki uresničevali z ustreznimi in primernimi zakonskimi ali upravnimi | ukrepi. V ta namen naj se pre-! dvsem odpravi mizerna miselnost, zaradi katere se je v preteklosti težilo bolj po ohranitvi ali uveljavitvi lastne politične skupine kot po skrbi za občo blaginjo in za napredek celotne dežele.
Kot vidimo, so bile izrečene i jasne besede, ki se nas še kako tičejo.
kovnih in etničnih manjšin. To nalogo bi lahko najbolje opravila nova avtonomna dežela Furlanija-Julijska krajina tudi v pričakovanju razpleta o dokončni pripadnosti Trsta (in seveda tam živečih Slovencev).
Z vel i ko veči no glasov je tako ustavodajna zbornica 27. junija 1947 osvojila predlog o predvideni ustanovitvi dežele F-Jk s posebno obliko avtonomije. Na pritisk Slovencem in avtonomiji nasprotnih sil je ustavodajnazbornica izglasovala tudi X. prehodno določbo, s katero se je začasno odložila ustanovitev dežele ob upoštevanju možnosti, da se v bližnji bodočnosti deželi priključi tudi Trst.
V zvezi z zasedanjem usta-vodajnezbornice moramo še ! omeniti, da so goriški Slovenci, v predvidevanju, da bodo ostali pod Italijo, naslovili na njenega predsednika in predsednika tedanje vlade v Rimu spomenico, v kateri so za u-stanavljajočo se našo deželo zahtevali posebno avtonomijo (statut) in podrobno našteli zaščitna določila, ki naj jih leta vsebuje glede Slovencev, ki ostanejo v mejah Italije. Omenjeno spomenico je izdelala in 21. maja 1947 odposlala v Rim pred kratkim ustanovljena Slovenska demokratska zveza (SDZ).
Kot omenjeno, je bila ustanovitev naše dežele formalno odložena. Dejansko pa so takrat prevladujoče politične sile v državi zamrznile ustanovitev tudi drugih dežel z navadnim statutom. Leta 1948 je prišlo do ustanovitve le štirih dežel s posebnim statutom (Sicilije, Sardinije, Doline Aoste in Tridentinske-Južne Tirolske).
DEŽELNI STATUT F-Jk
Vprašanje dežel je postalo spet aktualno leta 1962, ko se je koalicijska vlada, ki so jo sestavljale stranke DC, PSDI in PRI, pod predsedstvom Amin-toreja Fanfanija v svojem programu obvezala takoj ustanoviti deželo Furlanijo-Julijsko krajino in nato še dežele z navadnim statutom. Tedaj se je sprožila živahna razprava o vsebini posebnega statuta, ki j bi naravno morala zaobjeti tudi zaščitna določila za jezikovne in narodnostne manjšine, j posebej še slovenske. To so ;še zlasti odločno zahtevale vse slovenske politične in dru-
DEŽELA FURLANIJA -JULIJSKA KRAJINA IN SLOVENCI (1948-1998)
NOVI
GLAS
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
341 70 GORICA, RIVA PIAZZUTTA 18 TEL 0481 / 5 3 3177 FAX 0481 / 536978 E-MAIL noviglas@tmedia.it
34 133 TRST,
ULICA DONIZETTI 3 TEL 04 0 / 365473 FAX 040 / 7754 19
GLAVNI UREDNIK: ANDREJ BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK: DRAGO LEGIŠA
IZDAJATELJ: ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA, PREDSEDNIK DR. DAMJAN PAULIN REGISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 28.1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 5 TISK: TISKARNA BUDIN / GORICA
NOVI GLAS JE ČLAN ZDRUZENIA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIJI - USPI IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIJI - FISC LETNA NAROČNINA: ITALIJA in SLOVENIJA 70.000,
INOZEMSTVO 100.000 LIR, ZRAČNA POŠTA 130.000 LIR POŠTNI TEKOČI RAČUN: 10647493 CENA OGLASOV: PO DOGOVORU
FC
ge manjšinske organizacije v posebni vlogi, ki so jo junija 1962 poslale v Rim in v kateri | "zahtevajo, naj vlada in parlament v deželnem statutu podrobneje določita vsa zakonska določila za zaščito slovenske narodnostne skupnosti."
Toda vladne stranke so pripravile takšen osnutek deželnega statuta, ki se je izognil dejanski zaščiti slovenske manjšine. Takratni opozicijski
stranki PSI in KPI sta nekaj časa podpirali zahtevo slovenske manjšine, toda na koncu sta popustili in skupno z vladnimi strankami glasovali za sedanje besedilo deželnega statuta, ki se omejuje na splošno načelo enakega ravnanja do vseh državljanov, ne da bi slovenske manjšine ali Slovencev sploh imenovali.
S tem je bila zamujena e-dinstvena priložnost, da bi de-
ALOJZ TUL
žela nedvomno dobila pristojnosti za manjšinsko zaščito.
I Posledice tega nosimo še danes. Zadnji primer zavrnitve vseh predloženih popravkov k volilnemu zakonu za zagotovitev minimalnega zastopstva slovenske manjšine v deželnem svetu je zgovorno o-gledalo stanja, iz katerega se Dežela ne more oz. noče rešiti. Do kdaj bo to še trajalo?
Na sliki: Trst, 26. maja 7 964, prvo zasedanje deželnega sveta F-Jk. V njem so sedeli Slovenci Skerk, Siškovič in Jarc.
VIOLANTE O ZAJAMČENEM ZASTOPSTVU SLOVENSKE MANJŠINE
V svojih zaključnih izvajanjih na slavnostni seji deželnega sveta Furlanije-Julijske krajine minulega 9. januarja v Trstu (ob 50-letnici ustavnega določila o njeni ustanovitvi) je predsednik poslanske zbornice Violante - po dobesednem poročanju tržaškega dnevnika II Piccolo v soboto,
10. t.m., - očitajoče spomnil deželne upravitelje, da morajo zagotoviti zastopstvo slovenske manjšine (!) kljub določenim ustavnim omejitvam.
(V izvirniku: "Attenzione: se pur nei limiti costituziona-
11, la rappresentativita della minoranza slovena, negli organi elettivi, deve essere ga-rantita.")
POVEIMO NAGLAS
SLOVENIJA ZE DRUGIČ PRESEGA POVOJNO OBDOBJE, MANJŠINA ŠE VEDNO VZTRAJA NA MESTU
Slovenija je prvič presegla povojno obdobje, ko se je poslovila od enopartijskega sistema, uvedla demokracijo in postala samostojna država. Dolgo časa je bilo videti, da bo to prelomno dejanje zadostovalo vsaj nekaj desetletij. Toda zaradi spretnosti nosilcev prejšnjega režima kakor tudi zaradi premajhne odločnosti pomladnih strank in njihovega stalnega razhajanja se je pokazalo, da se Slovenija v svojem notranjem razvoju ustavlja, oziroma da se notranje razdalje večajo. Posledica je vse večje nezaupanje ljudi, ki se kaže v vse manjši pripravljenosti reševati številne skupne probleme, dobesedno pa na primer v komaj več kot 30-odstotni udeležbi na nadomestnih volitvah za župana Ljubljane in še prej Kopra. Verjetno se je zaradi takšne splošne situacije nekaj premaknilo in so pred kratkim Liberalni demokrati ter Združena lista socialnih demokratov predložili resolucijo o dokončni prekinitvi s prejšnjim komunističnim sistemom, čeprav gre v primeru obeh strank za neposredne predstavnike povojnega političnega sistema. Kot je znano, sta pred časom resolucijo o isti stvari predložili dve pomladni stranki, pa je potem parlament prav na svetovni dan človekovih pravic ni sprejel. To, da je sedaj tudi slovenska politična levica pripravljena resno razpravljati o razčiščevanju s komunistično preteklostjo, je prav gotovo modrost in zavest, da brez odločne prekinitve s povojnim političnim sistemom zbližanje Slo-
vencev in njihov razvoj nista možna. Slovenija tako že drugič presega povojno obdobje.
Želeti bi si bilo, da bi se takšno odločno preseganje povojnega časa uveljavilo tudi znotraj naše manjšine. Kot manjšina namreč doslej še nismo bili sposobni niti enega prelomnega dejanja. Ostali smo politično razklani, še vedno vzdržujemo neizvoljeno skup-i no predstavništvo, zadovoljni smo z nekakšno mehko politiko, ker da smo vsi med seboj prijatelji in ni treba zato ničesar spreminjati in izboljšati. Zato sploh ne more biti slučaj, da smo se tako prepričano zatekli v zavetje Oljke, ki naj bi skrbela za nas, ne da bi mi sami vzpostavili novemu času primerno lastno organiziranost, za vsakršno manjšino življenj-I skega pomena. Povsem razumljivo je, da smo s takšno skromno politično usmerjenostjo utrpeli ravno v času Oljke tako velike izgube,
[ kot le v najtemnejših dnevih naše zgodovine,
, za kar seveda ni kriva Oljka, ampak pomanjkanje učinkovite manjšinske organiziranosti. Rezultat vsega tega je slej ko prej vse večje nezaupanje ljudi ne glede na njihovo politično opredelitev. Nezaupanje ljudi pa pomeni znotraj manjšine najhitrejšo pot v asimilacijo, posebej še, če ni na obzorju velikega dejanja in ' smo uradno zadovoljni s tistim od prej. Ne-' davni odločnejši nastop Slovenske skupnosti zato ni spodbuden samo za volivce te stranke,
\ ampak za celotno manjšino, ki še kako potrebuje učinkovitejšo politično dinamiko.
S 1. STRANI
SLOVENEC
KARDINAL
INTERVJU / RAFKO DOLHAR
OD KRASA DO NAŠE POLITIKE
Nadškof Alojzij Ambrožič je v našem zamejskem prostoru že dobro znan, saj so njegove prve vezi, zlasti z Goriško, nastale leta 1958. Dobro pozna naše probleme, tako verske kot narodne in kulturne, ter stalno aktivno sledi celotnemu slovenskemu življenju doma in po svetu. V Gorici je pred leti imel tudi več predavanj, zlasti za SKAD, prav tako pa tudi razna srečanja in kasneje duhovne vaje za duhovnike z Goriškega in Tržaškega. Parkrat je bil tudi v Dragi, tam predaval in tudi maševal. Že od začetka pa je bil tudi član uredništva revije Celovški zvon. Naj še podčrtamo, da je novi slovenski in obenem kanadski kardinal tudi zvest bralec Novega glasa, v katerem je imel lansko pomlad zanimiv intervju.
V Kanado je kard. Ambrožič z družino prišel v povojnih letih po odhodu iz domače Slovenije. Pot ga je vodila od Avstrije vse tja do Severne Amerike. Kot duhovnik je o-stal v veliki torontski nadškofiji, po novi maši študiral v Evropi, posebno v Rimu na Bibličnem zavodu, kjer je študij dokončal. Vmes pa je študiral še na stari nemški univerzi v VViirzburgu. Po večletni profesuri v kanadskem bogoslovnem semenišču svoje nadškofije je bil imenovan najprej za pomožnega škofa, nato nadškofa koadjutorja in končno za rednega nadškofa te največje kanadske škofije. In tu je sedaj zasluženo dočakal kardinalski klobuk.
Nadškof Ambrožič rad večkrat obiskuje tudi svojo rojstno domovino Slovenijo. Zadnjič se je tam mudil v mesecu aprilu, ko je bil med posvečevalci novega ljubljanskega nadškofa Franceta Rodeta. Zato je prav, da mu je ob tem visokem imenovanju tudi slovenska državna radiotelevizija posvetila potrebno in primerno pozornost. Še zlasti pa je tega vesela sama matična slovenska Cerkev. Upamo, da bo v bodoče tudi njo doletela kardinalska čast, saj še zlasti po državni samostojnosti to naravno še bolj pričakuje.
Z naše strani pa izražamo najiskrenejše čestitke in voščila, eminenca!
ČESTITKE NOVEMU KARDINALU
OSKAR SIMČIČ, NADŠKOFOV VIKAR ZA SLOVENCE V GORIŠKI NADŠKOFIJI:
Veseli nas Vam napovedana kardinalska čast. Prisrčno Vam čestitamo. Naj Vas še krepkeje spremlja božji blagoslov, želimo goriški duhovniki skupaj s slovenskim delom škofijskega občestva.
FRANC VONČINA, ŠKOFOV DELEGAT ZA SLOVENSKE VERNIKE V TRŽAŠKI ŠKOFIJI:
Ponosni na kardinala slovenskega rodu se z Vami, Eminenca, veselimo slovenski tržaški duhovniki, redovniki in verniki.
ANDREJ BRATUŽ, GLAVNI UREDNIK NOVEGA GLASA:
V imenu uredništva in uprave Novega glasa iskreno čestitam za visoko imenovanje, ki smo ga pričakovali in smo ga vsi zelo veseli. Pridružujemo se slovenskim ljudem doma in po svetu, ki s ponosom spremljajo Vaše delo in uspešno pot do najvišjih priznanj. Iskreno Vam čestitajo tudi vsi Vaši goriški in tržaški prijatelji.
DRAGO LEGISA
Najprej o zaclnji knjigi.
Kako je nastajala in
zakaj nova izdaja?
Moji kraški sprehodi so prvič izšli v knjigi že leta 1980. Seveda sem s svojimi sprehodi po Krasu in zapisovanjem svojih vtisov in občutkov nadaljeval. Z bogatim slikovnim gradivom sta kasneje izšli dve izdaji Prgišča Krasa, v katerih so bile tudi pesmi pokojnega prijatelja Alberta Miklavca (1983 in 1987). Vse te knjige so že mnogo let razprodane. V Tržaški knjigarni pa so ljudje stalno spraševali po knjigi s kraškimi motivi. Vedno rad hodim po Krasu "brez meja", saj sem z njim intimno povezan in mi vsaj delno nadomešča domače Julijce. To počenjam, odkar sem začel svojo poklicno pot prav v kra-škem sanatoriju. Tako je nastajalo vedno nekaj novih zapisov, predvsem pa fotografskih posnetkov, saj je naš čudoviti Kras vsak dan drugače očarljiv. Končno je prišla zamisel novih upraviteljev Tržaške knjigarne, da bi vse svoje pisne in fotografske vtise s potepanja po Krasu ponovno ponudil našemu občinstvu. To smo ob koncu lanskega leta uresničili.
Novost je tudi, da ]e Kraška simfonija v samostojni knjigi,Simfonia carsica, izšla tudi v italijanskem prevodu, ki ga je pred leti za Hranilnico in posojilnico na Opčinah opravila Mara Debeljuh. Kaže namreč, da je tudi med našimi italijanskimi someščani vedno živo zanimanje za Kras, knjige pa ni.
Kaj Ti pomeni pisanje?
Pisanje mi je v mladih letih pomenilo vajo pri učenju slovenskega jezika, ki ga je pred začetkom šolanja v slovenskem jeziku preverjal moj oče. Tako sem zapisoval svoje prve vtise z izletov po Julijcih. Kasneje sem imel priložnost, da prek radijskih valov posredujem svoje občutke, in sem ugotovil, da so mnogi ob poslušanju in branju mojih zapisov imeli določen užitek, tako sem s pisanjem nadaljeval' Končno je sedaj zapisovanje tudi pripomoček za lastno razmišljanje, včasih pa tudi za posredovanje nekih idej drugim.
Po poklicu si zdravnik. Kaj bi predvsem svetoval mlademu kolegu, ki je komaj začel izvrševati ta poklic?
Predvsem bi mlademu kolegu povedal, da predstavlja zaključek medicinskega študija na univerzi le prvo, čeprav pomembno etapo v življenju zdravnika. Zdravnik pa ne more nikoli prenehati z učenjem, ker se tudi medicinsko znanje stalno dopolnjuje. Iz tega pa takoj izhaja, da mora biti zdravnik tudi dovolj skromen in se zavedati, da vsega ne more vedeti. In naj se ne sramuje priznati, da česa ne ve. Kdor misli, da vse ve, ta zagreši v poklicnem življenju največje napake.
Bil si pobudnik za ustanovitev Slovenskega zdravniškega društva v zamejstvu in si od vsega začetka njegov predsednik. Kakšna je glavna naloga lega društva, koliko je pri nas slovenskih zdravnikov?
Slovensko zdravniško društvo povezuje preko sto kolegov, ki se na neki način ukvarjajo z zdravstvom. Poleg zdravnikov so nam-
Pred kratkim je v Trstu v založbi Tržaške knjigarne izšla knjiga z naslovom Kraška simfonija, katere avtor je dr. Rafko Dolhar. Pisatelja ni potrebno posebej predstavljati našim bralcem, saj je več desetletij ena najvidnejših osebnosti v slovenskem zamejskem javnem življenju. Naprosili smo ga za pogovor za naš tednik, ker vemo, da lahko marsikaj zanimivega pove.
nih finančnih sredstev. Odkar sem predsednik te ustanove, v njenem proračunu praktično ni primanjkljaja, ker delujemo na podlagi predvidenih prihodkov. Ker pa ti prihajajo z velikansko zamudo, i-mamo vedno problem likvidnosti. Vsi uslužbenci in igralci pa prejemajo svoje mesečne dohodke z nedostojno, da ne rečem nečloveško zamudo. A nam pri najboljši volji tega stanja ne uspe popraviti.
Boris Kobal je pred kratkim zapustil Trst in se javno obregnil ob delo upravnega odbora gledališča. Zakaj?
To bi moral pravzaprav vprašati njega. A, ker seje, kot praviš, v nekaj intervjujih obregnil ob upravni svet našega gledališča, naj izpostavim nekaj dejstev.
Boris Kobal je pred tremi leti dobil službo v našem gledališču z realno perspektivo, da postane ob skorajšnji upokojitvi sedanjega njen bodoči direktor. Za svoje delo, ki ga ni niti v celoti opravil, je bil za naše razmere spodobno honoriran. Seveda je honorarje, kot vsi drugi, prejemal z zamudo. Da je sprejel v Ljubljani drugo službo, smo posredno zvedeli na ljubljanskih hodnikih. Iz Trsta je odšel brez slovesa. Pa tudi nihče ne joče za njim. Žalostno je le dejstvo, da nekdo, ki samega sebe ima za kulturnika, blati našo ustanovo s pomočjo laži in klevet.
Kakšno vlogo naj bi imelo Slovensko stalno gledališče v naši stvarnosti?
Predvsem bi rad poudaril, da naše gledališče ni zasebna, temveč javnopravna ustanova. Njenega velikega pomena ne bi ocenjeval. Je pač edino gledališče, ki ga premoremo Slovenci v Italiji. Poskuša pač v slovenskem jeziku posredovati neko gledališko kulturo. Popolnoma jasno je, da z omejenim repertoarjem in predvsem številčno o-mejenim ansamblom, ki ga pogojujejo zelo omejena finančna sredstva, ne more zadovoljiti vseh potencialnih obiskovalcev.
Kaj bi želel predvsem povedati našim bralcem ob novem letu 1998?
Predvsem opažam zadnje čase v naši sredi neko hladno mlačnost. Se nad nekaterimi velikimi grehi, ki so globoko načeli naše eksistenčne pogoje, se ne zgražamo več. Za naše načelne pravice se po petih desetletjih demokracije zanima le peščica ljudi. Na stotine naših ljudi se ne zanima niti za to, da bi z enostavnim postopkom ponovno pridobili svoj priimek, ki so jim ga fašisti poitalijančili. Mnogo ljudi stoji ob strani, kot da bi morala skrb za prijetno počutje v naši ožji skupnosti sloneti samo na ramenih nekaterih zanesenjakov^ Pasivnost istovetim z egoizmom. Če se veselimo, ko na naši njivi lahko nekaj z užitkom požanjemo, se moramo zavedati, da je treba vanjo tudi sejati. Brez setve ni žetve.
reč redni člani našega društva tudi farmacevti, živinozdravniki in stomatologi. Naše društvo ima več namenov. Predvsem, da se slovenski zdravstveni delavci spoznavamo in srečujemo. Brez društva bi se gotovo večina kolegov sploh ne poznala. To poznanje zelo koristi seveda tudi našim pacientom, kajti vsak bolnik z veliko bolj prijetnim občutkom obišče drugega kolego ' ali oddelek kake zdravstvene ustanove, če ima, kot se danes reče, personalizirano napotnico. Obenem skrbi naše društvo za redno strokovno izpopolnjevanje, največkrat s pomočjo slovenskih kolegov, ki nas utrjujejo tudi v znanju slovenske zdravniške terminologije. Seveda ima tudi družabnost svoj delež. Nikoli pa brez stroke.
Priznati je treba, da si eden žal redkih zamejskih intelektualcev, ki je že v mladih letih stopil v politično areno, kar v naših razmerah pomeni zlasti veliko žrtvovanje. Zakaj si se za to odločil? Nisem hotel biti pasiven član naše družbe. Hotel sem imeti v naši družbi vsaj uravnotežen obračun. Naj to malo pojasnim.
Kot veš, sem se rodil v narodnostno in kulturno kritičnem okolju, v Kanalski dolini. Za mojo narodno zavest je poskrbela moja družina, za šolanje pa slovenska šola, kamor me je družina poslala prvi dan povojnega odprtja slovenske šole na Tržaškem. Vse to bi lahko ne bilo samo po sebi umevno. Zato imam to za veliko darilo
in vedno se mi je zdelo prav, da se za tako darilo tudi primerno oddolžim. Če sem po končanem šolanju ostal v bolj osveščenem okolju na Tržaškem, pa na svoje ljudi v Kanalski dolini nisem pozabil.
Česa si se predvsem naučil v politiki?
Predvsem sem se naučil, da se je treba v politiki ravnati po svoji Vesti. To stane mnogo truda in pogosto tudi žrtev. Da o vloženem času sploh ne govorimo. Na koncu pa, ko potegneš črto, ugotoviš, da se obrestuje, ker lahko stopaš med ljudi z dvignjeno glavo in lahko vsakomur pogledaš naravnost v oči.
Več let si bi! tudi občinski svetovalec in odbornik v tržaški občini.
Na kaj se iz te izkušnje najraje spominjaš?
Najraje se spominjam na dejstvo, da sem v nekem obdobju kot evidentiran Slovenec z italijanskimi kolegi - someščani enakopravno in enakovredno upravljal našo skupno občinsko stvarnost. Mislim, da je bilo to lahko v upravičeno zadoščenje tudi vsej naši narodnostni skupnosti.
Dolga leta si že
predsednik Slovenskega stalnega gledališča v Trstu. Kaj bi o tem povedal?
Najprej bi povedal, da je Slovensko stalno gledališče v Trstu javnopravna ustanova. Za ta njen status, ki jamči za njen obstoj, smo se vsi Slovenci borili. To ima seveda poleg pozitivne plati tudi svojo negativno. Delovanje gledališča je praktično stoodstotno odvisno od dotoka jav-
3
ČETRTEK
22. JANUARJA
1998
IZ ŽIVLJENJA CERKVE
BIBLIČNA RAZMIŠLJANJA
OB NEDELJSKEM EVANGELIJU
I
IZLUŠČI JEDRO!
ZVONE ŠTRUBELj I 3. NAVADNA NEDELJA
Jezus se je v moči Duha vrnil v Galilejo in glas o njem se je razširil po vsej okolici. Učil je po njihovih shodnicah in vsi so ga slavili. Prišel je v Nazaret, kjer je odraščal. V soboto je po svoji navadi šel v shodnico. Vstal je, da bi bral, in podali so mu zvitek preroka Izaija. Odvil je zvitek in našel mesto, kjer je bilo zapisano: "Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost in slepim vid, da pustim zatirane na prostost, da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu."
Nato je zvitek zvil, ga vrnil služabniku in sedel. Oči vseh v shodnici so bile uprte vanj. In začel jim je govoriti: "Danes se je to Pismo izpoltiilo, kakor ste slišali". (Luka 4,14-21)
ČETRTEK 22. JANUARJA 1998
Moč, ki je skrita za lupino besed in kultur več tisočletij...
NEDELJSKA MAŠA JE KOT SOBOTA V NAZA-REŠKI SHODNICI
Evangelist Luka z opisom dogodka v nazareški shodnici predstavi program Jezusovega poslanstva na zemlji. V preprostem in vendar slavnostnem trenutku branja božje besede v skromni vasici Nazaret, ob navzočnosti preprostih in pobožnih domačinov, postane velika mesijanska prerokba Izaije živa resničnost. Zato Jezus pravi: "Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali." Božja beseda, ki je bila za Jude izvir upanja in srečne prihodnosti, se je v tistem hipu spremenila v dejanje. V Jezusu je Bog spregovoril in udejanjil svoje obljube. Postal je "blagovest ubogim, prostost za jetnike, vid za slepe, osvoboditev zatiranih." Kakšen manifest pravičnejše in socialno bolj solidarne družbe! Razglas Jezusovega programa v enem samem stavku.
Luka podčrta v svoji pripovedi, da je Jezus nastopil v moči Duha. S tem sintetično izrazi, da se je v Jezusu razodel Duh božje modrosti. Prav to pomenijo besede preroka Izaija. "Duh Gospodov je nad menoj." V Jezusu je božja beseda pokazala svojo moč in rodovitnost. Isti prerok Izaija je o učinkovitosti božje besede neponovljivo lepo zapisal: "Kajti kakor pride dež in sneg izpod neba in se ne vrača tja, ne da bi napojil zemljo, jo naredil rodovitno in brstečo, dal sejalcu seme in uživalcu kruh, tako bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust: ne vrne se k meni brez uspeha, temveč bo storila, kar sem hotel, in uspela v tem, za kar sem jo poslal" (Iz 55,10-1 1).
Nedeljski bogoslužni shod kristjanov naj bi bil, tako kot v Nazaretu, sprejetje Jezusa kot učinkovite in rodovitne božje besede. To sprejetje naj bi se dogajalo "v moči Duha". Zato bi morali vsi, laiki in duhovniki, dati večji poudarek trem ključem, ki nam odpirajo bogastvo božjega pisma. Prvi je "brati". Pri nedeljski maši skupaj beremo iz Svetega pisma. Drugi je "razlagati", izluščiti iz bibličnega branja vse bogastvo, vso moč in vso duhovnost, ki je skrita za lupino besed in kultur več tisočletij. Stari rabinski rek pravi, da ima vsaka beseda Svetega pisma sedemdeset obrazov. Tretji ključ je "doumeti", kar zaobjame ušesa, razum in srce in vodi k odprtosti za Boga in njegove navdihe. Prvi ključ daje Cerkev v roke laiškim sodelavcem (berila in psalm) in duhovniku ali diakonu (evangelij), drugega zaupa duhovniku (homilija, po starem pridiga), tretjega pa daje vsem, ki se udeležijo nedeljske službe božje.
V shodnici v Nazaretu je Jezus predstavil svoj program in svojim rojakom dal vedeti, kdo je. V nadaljevanju Lukovega opisa beremo, da domačini Jezusa niso sprejeli. Kolikokrat smo taki tudi mi! Od maše gremo brez Jezusa in njegovega programa, z zaprtimi ušesi in s srcem, ki se ga ni ničesar dotaknilo. Pogrnjena miza božje besede nas ni nasitila, domov se vračamo taki kot prej.
POGOVOR O TEDNU KRŠČANSKE EDINOSTI / DR. ANGEL KOSMAČ
ZA EDINOST KRISTJANOV d)
Objavljamo prvi del zanimivega pogovora z g. Angelom Kosmačem o Molitveni osmini za edinost kristjanov; poslušalci Radia Trst A so ga lahko slišali v oddaji Vera in naš čas, ki jo urejuje naš sodelavec Zvone Štrubelj, 18. t.m.
Prek tedna krščanske edinosti, ki letos poteka od 18. do 25. t.m, Cerkev vabi vernike k molitvi, skupnemu razmišljanju in delu za edinost. Kakšen poseben pomen ima letošnji teden krščanske edinosti? Bomo čez prag tretjega tisočletja vendarle stopili bolj enotni? Predvsem bi rad povedal, daje letos točno 90 let od prvega tedna edinosti oz. od časa, ko se je začela tudi med katoličani obhajati Molitvena osmina za edinost med kristjani. Vse se je začelo v Ameriki pri neki skupini redovnikov episkopalne cerkve, ki je hotela živeti nekako v duhu sv.
Frančiška Asiškega. Ta skupnost je povabila k molitvi tudi katoličane, ki so se takoj odzvali. Tedanji papež Pij X. je to pobudo uradno sprejel za svojo in tako smo katoličani že 1.1908 začeli obhajati Molitveno osmino za edinost.
Letošnji Teden edinosti ima vsekakor poseben pomen, ker smo v drugem letu priprave na jubilejno leto 2000, ki je za vse kristjane velikega pomena, ker hočemo skupaj obhajati dva tisoč let našega odrešenja, se pravi rojstva Kri-stusa-Odrešenika. Vsem je znano papeževo apostolsko pismo V zarji tretjega tisočletja, v katerem so začrtane smernice in cilji tega praznovanja. Že v uvodu stojijo značilne besede Janeza Pavla II: "Med najbolj gorečimi prošnjami te izjemne ure, ko se približuje no-
SV. FRANČIŠEK ŠALEŠKI, ZAVETNIK ČASNIKARJEV
GOVORIL JE PREPROSTO, TOPLO IN ISKRENO
MARIZA PERAT
Sv. Frančišek Šaleški se je rodil leta 1567 v Savoji v kraju Thorene blizu mesta Annecy, zahodno od Chamonixa, kot najstarejši izmed desetih otrok. Ime Šaleški je dobil po gradu Sales, od koder je izhajal očetov rod.
Frančišek je najprej obiskoval šolo v bližnjih krajih, nakar je 15 let star odšel v Pariz, da bi tam nadaljeval študij. Mladi, nadarjeni Frančišek si je v pariških letih pridobil široko humanistično izobrazbo. Željno je prebiral dela klasičnih pisateljev in filozofov ter njihove misli primerjal z evangelijem. Iz lastnega nagiba je študiral še teologijo; bil je žejo učen, saj je poleg latinščine obvladal tudi grščino in hebrejščino. V Parizu je tudi postal član dijaške Marijine družbe. Njegova plemenita duša je hrepenela po vsem lepem in dobrem, zato tudi po svetosti. Toda leta, ko je Frančišek študiral v Parizu, so bila tudi leta hudih verskih pretresov. Vrstili so se napadi na Cerkev in skušali omajali njene nauke. V Parizu je Frančišek ostal šest let, ki so bila zanj odločilna. Pridobil si je odlično izobrazbo in notranjo zrelost. Iz Pariza je leta 1588 odšel v Padovo, kjer je nadaljeval študij. Leta 1591 je tam dosegel doktorat iz cerkvenega in civilnega prava, naslednje leto pa seje vrnil domov. Starši so mu že izbrali nevesto, toda Frančišek je želel postati duhovnik. Mašniško posvečenje je prejel 18.12.1593. V polni meri se je zavedal duhovniškega dostojanstva in odgovornosti, ki iz njega izhaja. Ljudstvu je hotel biti dober učitelj. Ljudje so to kmalu spoznali in so tru-
moma prihajali k njegovim | pridigam. Frančišek je namreč v nasprotju z navadami časa govoril preprosto, toplo in is-i kreno, tako da je njegova beseda takoj našla pot do src po-! slušalcev. Vse življenje je slovel tudi kot odličen spoved-1 nik in duhovni voditelj. Že eno leto po posvečenju je bil ime-! novan za predstojnika kapitlja stolne cerkve v Ženevi; postal 'je škofov svetovalec. To v tistem času nikakor ni bilo lahko, saj je bil velik del Savoje pod vplivom kalvincev, prote-; stantov, ki so katoličane pre-I ganjali. Prav tedaj pa se je po-! nudila možnost za delovanje ! med katoličani v mestu Tho-non (ob Ženevskem jezeru). Frančišek je prostovoljno kot ! misijonar odšel mednje; spremljal ga je bratranec Ludvik, tudi duhovnik. Delo pa je bilo j silno težko bodisi zaradi slabih cest, mraza, pomanjkanja stanovanja in hrane, bodisi za-1 radi groženj, s katerimi so kal-vinci strahovali katoličane, tako da si ti niso upali prihajati
vo tisočletje, je prošnja Cerkve h Gospodu, da bi zrasla edinost med vsemi kristjani različnih veroizpovedi vse do dosege polnega občestva." Kmalu za tem sledijo v istem pismu še besede: "...tako da se velikemu jubileju predstavimo, če ne popolnoma združeni, vsaj zelo blizu tega, da premagamo delitve drugega tisočletja.” To se pravi, da bomo vsaj nekoliko bolj enotni. Mislim, da smo dober korak
h govorom, ki sta jih imela mi-sijonarja. Frančišek je zato 1 med ljudstvo začel razpošiljati letake, na katerih je z ognjevito besedo branil katoliško Cerkev. Uspeh je bil velikanski, tako da so se kmalu začele spreobračati cele vasi in prestopati v katoliško Cerkev. Za-j radi zaslug, odličnih sposobnosti in globokega duhovnega življenja je bil Frančišek 8.12.1602 posvečen v škofa. Vse moči je posvetil škofiji; vsakega, ki je prišel k njemu, je sprejel, vsem je pomagal. Vso škofijo je prehodil peš, ob nedeljah in praznikih pa je ljudstvo sam poučeval v krščanskem nauku.
Sv. Frančišek Šaleški je tudi mnogo pisal. Njegovo najbolj znano delo \eFiloteja ali Uvod vbogoljubno življenje, najbolj obsežno in duhovno najbolj globoko delo pa je Obravnava ljubezni do Boga ali Teo-tim. Ohranilo se je nadalje 12000 njegovih pisem, ki jih je kot duhovni voditelj pisal raznim osebam. Zaradi izredne-ga dela, ki ga je opravil v korist Cerkve s svojimi spisi in zaradi globoke duhovnosti le-i teh, ga je sv. oče Pij IX. leta 1877 razglasil za cerkvenega učitelja. Posebnost Frančiško-' vih spisov je tudi ta, da so pre-i prosto napisani, tako da jih la-! hko vsak razume. Dokazal je, i da globoko in doživeto kr-! ščansko življenje ni namenjeno samo samostanom, kot je J bila takrat splošna in ustaljena miselnost, ampak da prav tako velja tudi za ljudi, ki živijo sredi sveta. Zato so njegovi spisi še danes živi in sodobni in zato ga je tudi sv. oče Pij XI. leta 1923 imenoval za za-i vetnika pisateljev in časnikar-1 jev. Frančišek je umrl v Lyonu 28.12.1622. Za svetnika ga je proglasil papež Aleksander (VII. 19.4.1665, njegov god pa obhajamo 24. januarja.
naprej storili že s tem, da skupaj molimo za edinost in se že sami zavedamo svoje kričeče needinosti, ki jo je treba odpraviti v novem tisočletju.
V drugem letu priprave na sveto leto je geslo Molitvene osmine za edinost usklajeno z osrednjo temo, to je s Sv. Duhom. "Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti, "je zapisal Pavel Rimljanom (Rim 8, 14-27). Na kaj meri ta osrednja misel? Sedanjo stvarnost vsi poznamo: to je naša slabotnost, naši grehi, naše ločitve in še kaj. Skratka - naša nemoč. Na drugi strani pa se odraža Vse-moč, namreč božja vsemogo-i čnost. In tukaj "Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti" (Rim 8,26), kot je zapisal sv. Pavel, in so njegove besede postale vodilna misel letošnje Molitvene osmine, ki se ujema z letom Sv. Duha naše duhovne priprave na jubilejno praz-| novanje Odrešenja. V nadaljevanju istega pisma pravi sv. Pavel, da "niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti, toda sam Duh posreduje za nas..." To se pravi, da nas le Sv. Duh lahko nauči prav moliti tudi za edinost med kristjani, ker je On učitelj našega notranjega življenja in skrbi za našo notranjo rast tako posameznih vernikov kakor tudi celotne Cerkve in njenih skupnosti, j Obenem nas Sv. Duh očiščuje grehov in slabosti, ki zavirajo našo duhovno rast v edinosti. Isti sv. Pavel nas v nekem drugem pismu (2 Kor 12,10) opozarja na neko navidezno protislovje: "Ko sem slaboten, takrat sem močan. Lahko bi rekli v prispodobi, da smo kristjani kot prazna posoda, ki jo pa Sv. Duh more napolniti do vrha, če se le zavedamo svoje nemoči in globoke praznine v sebi. Tudi ekumenizem je torej naša velika slabost, ki jo more potešiti in napolniti le Sv. Duh s svojo močjo. Vzemimo kot primer, kako je težko ljubiti vsakega človeka; kako težko je videti v vsakem človeku, in tudi kristjanu, brata in sestro; odkriti v njem predvsem to, kar je dobro. Skoraj nemogoče nam je tako sprejemati bližnjega, če nas ne podpira božja pomoč. Isto velja za duhovni ekumenizem, ki pri nas pride še bolj do izraza; namreč da v ekumenske namene molimo in se žrtvujemo. Tu gre pravzaprav za veliko ljubezen do ljudi, ki jih sploh ne poznamo. Spet nas mora podpirati Sv. Duh, ki je Ljubezen sama, če le najde v nas neko pripravljenost, neko odprtost ali neko praznino, ki jo lahko On napolni. Tu nam je dan čudovit vzor sv.
I Bogdana-Leopolda Mandiča, ki je postal prav zato vzornik ,in zavetnik duhovnega eku-menizma. Letos se spominjamo stoletnice njegovega prihoda v Zadar v Dalmaciji kot j najbližje točke njegovega hrepenenja, da bi se približal pravoslavnim bratom in kaj storil zanje. Kmalu je spoznal, da ne bo mogel veliko storiti; zato se je že takrat odločil, da bo vse svoje molitve, žrtve in trpljenje, zlasti pa vsakdanjo daritev sv. maše, daroval za edinost med kristjani.
 DALJE
PRED OBISKOM SVETEGA OČETA NA KUBI
DRUGA "REVOLUCIJA" NA KUBI?
•••••••••••••••••••••••a
Ko bo naš tednik že v rokah naših bralcev, bo papežev obisk na Kubi v polnem teku, saj bo sveti oče na tem karibskem otoku od srede, 21., do ponedeljka, 26. t.m. Gre za prvi obisk svetega očeta na tem otoku; zanj vlada v svetu velikansko zanimanje, saj je Kuba ena zadnjih komunističnih trdnjav, za sv. očeta pa se ve, da je bil in je velik nasprotnik vsakega totalitarističnega režima.
Prav zanimivo bo videti, kako bo potekalo srečanje med njim in Castrom, ki ga je papež Wojtyla sicer že I srečal v Vatikanu pred nekaj meseci. Gotovo bo papežev obisk na Kubi pripomogel k j ponovni vzpostavitvi normalnih odnosov med krajevno Cerkvijo in državo, veliko pa si od njega obetajo predvsem verniki, ki jih je režim do sedaj precej tlačil in jim onemogočal normalno versko izražanje in življenje. O 'obisku bomo v Novem glasu pisali več v prihodnji številki, danes pa objavljamo samo nekaj misli, ki jih je pred papeževim obiskom i izrekel Fidel Castro.
SV. OCE JE IMENOVAL DVAINDVAJSET NOVIH KARDINALOV
Sveti oče je v nedeljo prelomil ustaljeno navado in svetu sporočil, da je imenoval dvaindvajset novih kardinalov. Svečano imenovanje bo v Rimu 21. februarja letos.
Slovenci smo izredno veseli dejstva, da je med novimi kardinali tudi slovenski nadškof iz Toronta msgr. Alojzij Ambrožič, s katerim nas vežejo prijateljske vezi in smo z njim imeli tudi pogovor za naš tednik. Sicer pa je sv. oče tudi povedal, da je dva kardinala imenoval tajno-inpecto-re -, se pravi, da njunih imen ne bomo zvedeli, ker živita na takem območju, kjer bi zaradi imenovanja imela gotovo velike težave z oblastmi. Zato dobro poučeni opazovalci menijo, da gre za vsaj enega
kitajskega škofa. Med bolj znanimi imeni omenimo vsaj imenovanje nadškofa iz Genove Dionigija Tettamanzija za kardinala, vijoličasto liturgično obleko pa bo nosil tudi msgr. Salvatore De Giorgi, nadškof iz Palerma. Od dvajsetih novih kardinalovjih ima 19 manj kot osemdeset let; ti bodo imeli na prihodnjih kon-klavih tudi pravico iz svoje srede izbrati novega papeža. Med angelskim češčenjem je sv. oče tudi povedal, da bi moralo biti novih kardinalov 21,
I a je 73-letni Hrvat Josip Uhač, tajnik urada Propaganda Fide, umrl le nekaj ur pred papeže-jvim govorom, s katerim je svetu oznanil nova imenovanja. Po novem bo torej kolegij kardinalov štel 166 kardinalov; od teh jih je 123 mlaj-. ših od osemdeset let. Imenovanje novih kardinalov bo torej v soboto, 21. februarja; svečana maša, med katero bo papež vsakemu daroval kardinalski zlati prstan, pa bo v j nedeljo, 22. februarja.
"Kubanska vlada ne bo izkoristila papeževega obiska v politične namene," je za državno radiotelevizijo povedal Castro ter se nato spustil v podrobnosti: "Janez Pavel II. je človek plemenitega obraza, zelo prijateljski in spoštljiv. Papeževa mladina je na Poljskem doživela veliko krivic, ki sojih komunisti zagrešili. Karol Wojtyla je dozorel v političnem, filozofskem in ideološkem konfliktu s Sovje-I ti in v sporu s sistemom svoje domovine. Ta papež ni ne reakcionar ne imperialist." Fidel je nato povabil sodržavljane, naj množično prisostvujejo ! mašam, ki jih bo papež daroval na otoku. Naznanil je, da se bo sam udeležil obreda, ki ga bo sv. oče 25. t.m. da-roval na Trgu revolucije v senci ogromnega portreta mednarodnega revolucionarja jChe Guevare in "očeta do-; movine", kot mu pravijo Kubanci, Joseja Martija. Mašo na tem trgu, ki je zgrajen v tipičnem realsocialističnem i slogu in bežno spominja na moskovski Rdeči trg ali na pekingški Tienanmen, bo neposredno prenašala televi-i zija. "Ob papeževem prihodu bomo priredili velik spre-! jem; ob cestah, ki jih bo prevozil, pa ga bo pozdravil ves narod, katoličani in nekatoli-čani, verniki in neverniki," je nadaljeval Castro in obrazložil: "Dokazali bomo, da so-cialistično-komunistična revolucija lahko spoštuje vse, tiste, ki verujejo, in tiste, ki ne verjujejo. Oblasti bodo dovolile ljudem, da se vzdržijo od dela, da lahko prisostvujejo papeževim obredom. Storili bomo vse, da bomo zagotovili prometne zveze. Želimo si, da bi bili trgi polni in da se ne bi nihče bal".
Nato je Fidel Castro ponovil svoj najbolj znani stavek, ki ga je izrekel med ku-i bansko revolucijo: "La histo-
SVETNIK TEDNA
27. JANUARJA
] ria me desculpera" (Zgodo vina me bo opravičila, mi oprostila).
I "Naša domovina bo mnogo pridobila, ker delamo to, | česar si nihče na svetu ne u-pa," je nadaljeval lider maxi-mo in pojasnil: "Otok bo poln ! časnikarjev, med katerimi jih bo 1.500 iz ZDA." Castro pa je tudi posvaril: "Nihče ne sme izreči kakega političnega gesla ali izpostaviti kakega napisa, nikogar ne sme zavesti najmanjša provokacija in nihče ne sme izkazati neodobravanja katerekoli fraze ali besede."
O papežu je Castro še povedal, da je prepričan, da svojega obiska na enem zadnjih komunističnih otokov na svetu ne bo izkoristil v prevratniške namene: "Popolnoma prepričan sem, da papež prihaja k nam z dobrimi nameni in v dobri veri. Od konca hladne vojne Karol Wojty-la predstavlja najmočnejši glavobol za tiste, ki so za širitev divjega kapitalizma. Teza, po kateri je papež odgovoren za padec komunizma v vzhodni Evropi, je prava izmi-išljotina."
Poslušalce in gledalce pa j je stari kubanski diktator presenetil z zaključnimi be-j sedami svojega dolgega te-levizijskega nagovora: "Če bi 'Clinton želel obiskati otok, da bi govoril ljudem o kapitalizmu in neoliberalizmu, ne bi naletel na najmanjše nasprotovanje. Na razpolago bi imel vsa sredstva javnega obveščanja."
—  ED-JP
OI MAR CRNILOGAR
Svetega pisma, še zlasti e-vangelijev, zvest pridigar ne bo "kloniral" ne s svojo modrostjo ne s Sokratom, še najmanj pa z modrostjo časnikov, pa naj gre za svetne ali verske. Bog je namreč ljubosumen tudi na svojo besedo. In tudi ljudje ne pridejo k pridigi, da bi jih s tujo besedo "čehljali" po ušesih. Do grla siti besed hočejo Besedo, tisto, ki pove danes isto, kakor je povedala včeraj in bo povedala jutri. Že tako utrujeni od spreminjajoče se politike, gospodarstva, šolskih reform, cen itn., v cerkvi iščejo nekaj, na kar se bodo lahko v svojem
jže tako kratkem življenju zanesli. Pisma bralcev, pa najsi so pobrana iz kateregakoli | časnika ne sodijo k evangeliju. Njihovi pisci namreč niso Stvarniki, še manj Odrešeniki. Naš Bog pa je ljubosumen na svojo besedo.
V slovenski obliki veroiz-I povedi sicer verujemo V enega Boga", kar pa je premalo.
, V latinščini res pravimo: Čredo in unum Deum, kar pa ne I pomeni "v enega", marveč "v edinega". Doslej sem samov francoskih prevodih veroizpovedi dobil pravilen prevod:
| Je crois en un seul Dieu - verujem v edinega Boga.
Krščanski Bog je torej edi-j ni, je ekskluziven in taka je tudi njegova beseda, njegov evangelij; zraven svoje besede ne trpi navlake drugih be-j sed, časopisov in RTV. Pod prižnico je torej treba besede i presejati, ločiti pleve od kle-I ne evangeljske pšenice. Tako bomo Bogu zvesti in ljudem | po volji.
Kajpada: Amen! Ta nesrečni amen, do katerega se je včasih tako težko s primerni-mi kadencami preriniti! Ta nesrečni amen, ki pridigarja straši že na začetku pridige, j V resnici bi moral amen zadoneti iz cerkve, iz ust vernikov. Ti naj bi po evangeliju in pri-, digi izjavili: tako bodi; tako je i prav; Bog ne daj drugače! Pa ni tega. Pridigo mora pridigar potrditi sam.
A nič za to. Verniki, ki bi na vsako našo pridigo kar na slepo prisegli z amen, bi bili namreč zmožni reči amen tudi prevarantu in pokvarjencu, takemu, ki bi jih za nos potegnil. Bili bi brezumna masa, ki se pusti zapeljati tudi takim, ki niso pastirji ovac, ki svojih ovc ne poznajo in ne kličejo po imenu, takih, ki vse dajo na modre oči in zagonetne sladke besede.
In nazadnje: saj tudi Jezusu njegovi poslušalci niso vedno prisegali z amen. Spomnimo se samo Jezusove pridige v Kafarnaumu. Prav po njegovi pridigi so se poslušalci začeli razhajati. Toda Jezus ni nehal pridigati, ni zato obupal. Še je pridigal - vse do tistega "Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo" in amen prepustil Očetu.
--------DALJE
SILVESTER CUK
ANGELA MERICI, REDOVNA USTANOVITELJICA
Uršulinke so redovnice, katerih temeljno poslanstvo je evangeljsko življenje sredi sveta in skrb za vzgojo ženske mladine. Apostolat uršu-link je vključen v vzgojno poslanstvo Cerkve. Že od vsega začetka delujejo na katehetskem področju. Uršulinke so vseskozi vodile tudi številne šole za dekleta. Na slovenskih tleh so uršulinke prvo hišo odprle v Gorici leta 1672, od tam so trideset let kasneje prišle v Ljubljano, kjer so vse do konca druge svetovne vojne imele odlično dekliško gimnazijo ob cerkvi Svete Trojice. Zdaj imajo slovenske uršulinke svoje samostane v Mekinjah pri Kamniku, v Ljubljani, Škofji Loki (Sv. Duh), Mariboru in Izoli.
Ustanoviteljica tega reda ni sv. Uršula, kakor bi sklepali po imenu, temveč sv. Angela Merici. Rodila se je 21. marca 1474 kmečkim staršem v Desenzanu ob Gardskem jezeru. Že kot mlado dekle je vneto iskala Boga in se z njim srečevala v dolgih urah molitve. V teh pogovorih je v njej zorelo življenjsko poslanstvo. Nekoč je v prikazni videla sprevod mladih devic. Med njimi je zagledala tudi svojo pred nedavnim umrlo sestro, ki ji je sporočila, da jo Bog kliče, naj ustanovi družbo devic, ki bo hitro rasla. Ob tem videnju se je Angela zavedela božjega posega v njeno življenje. Temu klicu je ostala zvesta. V želji, da bi Angela lažje prišla do pogostnega obhajila, je stopila v frančiškanski tretji red. V mestu Brescia, kjer je živela od leta 1516, se je več požrtvovalnih ljudi združilo v gibanje "božja ljubezen", ki je veliko pripomoglo, da je v mestu vzcvetelo živahno versko življenje. Angela je kmalu postala njihova voditeljica. Družba se je redno sestajala pri maši in skupnih molitvah. Tu je nabirala moč za dela usmiljenja: stregli so bolnikom, pomagali v sirotišnici, obiskovali jetnike, skrbeli za zapuščena dekleta. Po letu 1530 je Angela zbrala svojo skupino dvanajstih sodelavk. Ob njih se je izoblikovala njena zamisel skupnosti, ki živi apostolsko življenje med svetom. Družbi je dala ime po mučenki sv. Uršuli, ki so jo tedaj zelo častili, in po njej se članice tega reda imenujejo uršulinke.
Lotile so se raznovrstnega dela: ustanavljale so sirotišča in vzgojne domove, posebej pa so se posvečale skrbi za o-grožena dekleta. Začele so se združevati v redovne skupnosti, da bi lažje delovale. Za ustanovni dan družbe uršu-link velja 25. november 1535, prvo pravilo pa je bilo potrjeno leto pozneje. Končna pravila je leta 1544 potrdil papež Pavel IV, ki je uršulinke razdelil na tri veje: prve žive med svetom, druge v kolegijih in tretje v samostanih. Angela je poznala nenadomestljivo vrednost vzgoje, ki jo otrok prejme od svojih staršev, zato je predstojnicam uršulinskih hiš naročala, da morajo imeti za dekleta, ki so jim zaupana, materinsko srce. Ustanoviteljica je čutila, da so njene redovnice pripravljene, da se dajo v službo Cerkvi povsod, kjer bo potrebna njihova požrtvovalnost.
Angela Merici je umrla 27. januarja 1540. Ljudstvo jo je takoj po smrti častilo kot svetnico. Uradno je bila razglašena za blaženo leta 1768, za svetnico pa leta 1807. Do leta 1956 je bil njen god 31. maja; po letu 1956 pa 1. junija; po prenovljenem pokoncilskem koledarju se je spominjamo na obletnico njene smrti - rojstva za nebesa.
VOŠČILA PREDSTAVNIKOV CERKVE IN DRŽAVE
Ob letošnji izmenjavi božičnih in novoletnih voščil so se oglasili tudi naši škofje. Tako goriški nadškof p. A. V. Bom-marco izraža prisrčna voščila in želi srečo in mir v novem letu. Prav tako je voščil tržaški škof msgr. Evgen Ravignani.
Ljubljanski nadškof dr. Franc Rode zaželi v svojem voščilu vse dobro za omenjene praznike in čestita za odličen časopis.
Svoje voščilo je poslal tudi goriški prefekt dr. Francesco De Matteis, ki je vladni predstavnik v goriški pokrajini.
■ Radio Ognjišče oddaja program iz Koprskega studia vsak dan med 16. in 19. uro. Poslušate ga lahko na frekvencah 107,5 - Sveta gora (Goriška in Furlanija) in 91,2 - Tinjan (Trst). Vsak dan ob 17.10 so obvestila, kjer lahko dobite sveže informacije o kulturnih in cerkvenih dogodkih na Primorskem (na obeh straneh meje). Če bi želeli posredovati kako obvestilo, ste dobrodošli po faksu 00 386 66 281 113 ali 00 386 66 272 254.
ČETRTEK 22. JANUARJA
IZ ZBIRKE GORIŠKE MOHORJEVE DRUŽBE
NEODVISNA SLOVENIJA VODILO ŽIVLJENJA IN DELA JANKA JEZA
ČETRTEK 22. JANUARJA 1998
m birka Naše korenine, ki jo izdaja Goriška Mohorjeva družba, seje sredi novembra obogatila še za eno, tokrat osmo knjigo. Gre za spomine prof. Janka Ježa Življenje moje in s podnaslovom Z Akcijskim odborom za zedinjeno Slovenijo. Knjiga je izšla kot redna v knjižnem daru za leto 1998. Njen kolofon pa nam še pove, da jo je uredila in ji spremno besedo napisala Lida Turk, opremil pa Pavel Medvešček, ki je poskrbel tudi za o-premo vseh dosedanjih knjig v tej zbirki.
Ime profesorja Janka Ježa v slovenskem zamejskem, pa tudi matičnem prostoru ni neznano. Poznamo ga predvsem kot profesorja in ravnatelja, saj je bil od svoje vrnitve v Trst, se pravi od pomladi leta 1948 do upokojitve, aktiven kot šolnik in organizator slovenskega šolstva v zamejstvu. Janko Jež pa seje pogosto javljal v našem periodičnem tisku in po Radiu Trst A, še zlasti pa smo ga občudovali v dneh, ko je sredi leta 1994 poskrbel za italijansko izdajo Brižinskih spomenikov, ki je doživela kar tri ponatise in s katero je širšemu italijanskemu svetu predstavil t.i. Monumenta Frisingensia, ki so temeljnega pomena ne le za slovensko jezikoslovje, ampak tudi za utemeljevanje narodnega obstoja, kar so posredno dokazovale dolge polemike v italijanskem tržaškem dnevniku.
Knjiga, o kateri danes pišemo, je nastala postopoma, saj je okvirno zasnovo dobila že leta 1991, ko je bil Janko Jež gost niza oddaj z naslovom Četrtkova srečanja na Radiu Trst A, ki jih je urejala gospa Lida Debeljak Turk. Te spomine je nato prof. Jež bistveno dopolnil in v obliki podlistka objavljal v tedniku Novi list. Podlistke pa je za knjižno izdajo ponovno vzel v roke in jim dal enotnejšo obliko, urednica Lida Debeljak Turk pa je poskrbela, da je pripovedovanje dobilo še bolj homogeno in poenoteno obliko.
Življenje moje je torej glavni naslov teh spominov, a ni slučaj, da jim je Janko Jež dodal podnaslov, ki dejansko pojasnjuje in osmišlja vso pripoved. Glasi sež Akcijskim odborom v boj za zedinjeno Slovenijo! Bralec bo ob branju dobil dragocene podatke o delovanju tega odbora, ki je zaživel v Rimu med tamkajšnjo slovensko medvojno emigracijo in odigral pomembno vlogo pri uveljavljanju načela o suvereni in samostojni slovenski državi, čeprav so zgodovinske okoliščine bile take, da dejansko do Ježevega pisanja v letu 1991 nismo vedeli nič jasnejšega o tem. Ciril Žebot je sicer v svoji knjigi... Slovenija, kije izšla pred kratkim, predstavil določene točke delovanja, vendar pa je Ježevo poročanje gotovo bolj razčlenjeno in natančno, saj tudi navaja veliko več ljudi in dogodkov, ki so bili usmerjeni v skupni cilj, ki je naveden v podnaslovu.
To pisanje pa bi bilo povsem nepopolno, če bi prezrli ostale dragocene podatke, ki izhajajo iz Ježevega pisanja. Ob branju bo pred nami zaživel Trst, kot je bil pred prvo svetovno vojno in ob prihodu Italije po njej, zaživelo bo kozmopolitsko mesto s svojimi prebivalci različnih narodnosti in ver, ki se znajdejo na italijanskem klasičnem liceju Dante, ob razredniku, pisatelju Stuparichu na začetku še s svojimi originalnimi priimki, a maturirajo s poitalijančenimi imeni. Zaživela bo Ljubljana v tridesetih letih, do vojne, ko je bil Jež že imenovan za asistenta na ljubljanski univerzi. Zvedeli bomo, kako se je znašel v posebnih bataljonih v A-
rezzu in kako je bilo z njim po padcu fašizma. Najobsežnejši del je seveda posvečen že omenjenemu rim-
skemu obdobju in delovanju Akcijskega odbora, v zadnjem delu knji-i ge pa Jež pripoveduje o svojem de-i lovanju na področju zamejskega šolstva in na kulturnem, sindikalnem ter publicističnem področju, na katerem | še vedno zelo uspešno in odmevno deluje, saj ga z veseljem uvrščamo med redne sodelavce našega tednika.
Knjiga Življenje moje ni torej navadna knjiga spominov. V njej je pre-| več zgodovinskih podatkov, kijih avtor sicer posreduje mimogrede, ob ! pripovedovanju svoje osebne zgod-i be. Prav zato je branje izredno prijet-I no, a tudi gosto natrpano z zgodovinskimi podatki in navedki. Pravta-! ko se nam zdi samosvoj tudi pristop j k temu pripovedovanju. Prof. Janko Jež namreč v svoji uvodni misli pra-!vi, da bo srečen, če bo kateri iz-i med bralcev z njim soglašal, če pa ne, bo zadovoljen, "saj je v raznoli-| kosti popolnost in s tem resnica, ki je nedeljiva".
ZCPZ TRST
-* Janko J ŽMjtNJEM
Goriški Mohorjevi družbi je torej j še enkrat uspelo ponuditi bralcem i knjigo, ki bo ohranila svojo trajno I vrednost, saj se dejansko po njej o-i hranjajo tesne zveze s tisto preteklo-i stjo, ki nam je le malo znana, a na ! kateri je zgrajena sodobnost s seda-i njimi problemi, ki od vsakogar izmed nas terjajo jasnih odločitev. Včasih nam poznanje preteklosti pomaga i pri izbirah!
----------------Vj
CAR PRAŠNIH IN STARIH PODSTREŠIJ
DARIO BERTINAZZI
Poseben čar imajo podstrešja starih hiš, zlasti na podeželju. Ze kot otrok sem rad zahajal na nonino "kaščo" brskat po starih skrinjah. V glavnem so vsa sedanja podstrešja oropana: lastniki so z njih leto za letom odstranjevali in zavračali vse, kar seje tam nabiralo. Občasno pa se dobi še vedno kakšno podstrešje, ki je vsaj za tistega, ki rad brska, ne samo zanimivo, ampak tudi naravnost privlačno.
V malem mestu nekje ob meji je živela nona. Hčerka seje poročila v Milan (imela je stanovanje prav v bližini sv. Ambroža). Zato so vsako leto med počitnicami prihajali k no-ni vnuki, da bi se učili slovenščine. Med njimi je bil tudi Peter. Dnevno je kolesaril po mestecu, saj tega v Milanu ni mogel. Iz dolgočasja se je nekega dne odpravil na nonino podstrešje. Hiša je imela več stanovalcev, tako da je bilo tudi podstrešje razdeljeno. Njega ti "konfini" niso zanimali. Z izrednim zanimanjem se je lotil stare omare in v njej odkril velik zavoj. V njem je bila skrbno shranjena avstroogrska zastava s kronanim orlom. Navdušen nad odkritjem jo je lepo razobesil na pročelje hiše. Tako je sredi avgusta popoldne lepo in brezskrbno plapolala zastava v mirnem mestu, ko je večina meščanov počivala ali pa se je hladila. Za slabo uro pride policijska izvidnica. Vljudno potrkajo na vrata noninega stanovanja. Nona je tedaj spala in pri vratih se prikaže Peter. Policaj, ki je imel doma sina enake starosti, ga lepo vpraša: "Od kod si?" Ko mu pove, da nona spi in da je on na dopustu, ga policaj previdno sprašuje, v kateri državi živi in če študira zgodovino. Nato pa mu ukaže: “Šel boš snet zastavo in z nami pojdeta ti in zastava!" V tem času pride nona in pojasni policaju, da je to zastava, ki je bila razobešena v času cesarjevega prihoda v mesto in da bo s fantom že ona obračunala... Zadeva se je tako lepo iztekla; zastavo pa še vedno hranijo na tistem podstrešju.
Nekaj podobnega se je tudi meni zgodilo. Smuknil sem na neko podstrešje in brskal po starih knjigah in revijah. Čisto na dnu kupa je bila v
S A J R \
rROMPTVARIVii
SINGVLISPER TOT V M ANJ? tli
'r)OMlNTČlS,ETl:ESTJSSOLEMNIOR.li CHR.ISTI DOMINI,
ET K. V. MAHIA, r R M. D1 C A tl I I.C E Sacrc SCTipmr? .Šansoni mW Patrum Serij cruium.necnon Vcicrum, Rcccndoruroaui Authorum Hiftorijs.non minus laborioft, quirn copiosi robaratum.
Ab AinroJum V P;F; Imhc BsplifU 1 S*nu Oner O-.iinu Mmorum Cipucinomm Conciotulorc, Slavo tompoMu i ldionutr, Multofum voaii c*pe«ituni, ia duai pmt» dmfum in luctm edaur .
P A H S P R I M A
VEN ETI IS, M- DG X
Ex Oflicina Zacharix Conzatti.
KQNCERT TRŽAŠKIH ZBOROV V NOVI GORICI
Zadnjo nedeljo je bil v cerkvi Kristusa Odrešenika v Novi Gorici lep božični koncert, ki ga je priredila Zveza cerkvenih pevskih zborov iz Trsta. Nastopili so ženski pevski zbor Glasbene matice, ki ga vodi Tamara Stanese in združeni pevski zbori, ki delujejo v okviru openske župnije. Ti so: Vesela pomlad, Sv. Florijan, Tabor, Višava, Resonet in Sv. Jernej. Vse te je vodil dirigent Janko Ban. V obeh sestavah so nastopili tudi razni vokalni ter instrumentalni solisti. Pri orglah sta bila Tomaž Simčič in Martin Vremec. Glavni vokalni solisti v Tomčevi kantati Slovenski Božič so bili Marta Fabris. lvan Žerjal, Martina Feri, Marjan Škerlavaj in Mojca Milič. Napovedoval in povezoval je Marjan Kravos. Ob zaključku seje vsem gostom lepo zahvalil generalni vikar koprske škofije msgr. Renato Podveršič.
Ženski zbor Glasbene matice je predstavil vrsto skladb starih in novejših polifonskih skladateljev in dela slovenskih avtorjev. Med temi naj omenimo Palestrino, Gallusa, Mendelssohna, Ebna, Bratuža, Hareja, Sofianopula in Grbca. Dodali so še črnsko duhovno pesem. Zbor je pokazal velike vokalne ter interpreta-cijske sposobnosti in smisel tudi za moderno polifono glasbo. Združeni zbori so pa predstavili čudovito Tom-čevo božično kantato Slovenski Božič, ki lepo izraža v glasbeni govorici in slovenskem slogu občutja božičnega misterija. Tudi tu je prišlo do bogatih zvočnih vtisov, saj se lepo prepletata pastoralna nežnost in mogočno zmagoslavje Gospodovega rojstva. Koncerta seje udeležilo lepo število ljubiteljev naše nabožne glasbe z obeh strani meje.
--------------AB
star in zmečkan papir zavita knjiga in zvezana z vrvico. Takoj sem zavoj | odprl. Orumeneli listi in tisti posebni vonj so mi razodeli, da je nekaj i zanimivega. Ko sem odprl knjigo, sem spoznal Janeza Svetokriškega. Bil je prvi del njegovih pridig, tiska-| nih v Benetkah leta 1691. Knjiga je ; bila sicer na novo vezana in kupljena iv antikvariatu Hinka Saverja na Me-| stnem trgu 34 v Ljubljani v času dr-! žave Srbov, Hrvatov in Slovencev (to ! mi je povedal žig na notranji strani , platnice). Njen lastnik seje celo podpisal z nečitljivim podpisom in spodaj dodal '47, kar pomeni, da jo je ; imel do leta 1947.
Lep baročni jezik Janeza Svetokriškega meje prevzel, da sem knjigo z užitkom prelistaval in spoznal,
: da so celo nad tekstom s črnilom (v rabi okr. 1700) določene pripombe lin pripisi pisani z gosjim peresom.
; Tudi to je dokaz, da je knjiga nekomu služila ali kot pripomoček pri pridiganju ali za neko raziskavo. Knjiga je gotovo spremenila več lastnikov. Na prvi strani je še podpis: "Ex libris by Baunichav." Ta lastnik jo je uporabljal in pisal s črnilom pripombe.
Stikanje po podstrešjih je svojevr-| sten "šport." V kolikor se ga boste lotili tudi vi, vam ne zagotavljam, da boste odkrili ravno Svetokriškega, kot sem ga jaz, boste pa iztaknili, poleg obilice užitnega prahu,
| gotovo tudi kaj zanimivega...
PROF. JOŽE PIRJEVEC PREDAVAL NA VIDEMSKI UNIVERZI
Nil oddelku za jezike in kulturo srednje in vzbodno-evropskih držav je v preteklem tednu predaval kot gost katedre za slovenski jezik in književnost na fakulteti za tuje jezike in književnosti videmske univerze zgodovinar prof. Jože Pirjevec.
Predavatelja je slušateljem-slo-venistom in zelo številnim gostom predstavila predstojnica katedre za slovenski jezik in književnost prof. Lojzka Bratuževa.
Prof. Pirjevec je v svojem orisu zgodovine primorskih Slovencev v XX. stoletju prikazal predvsem odnose med narodoma, ki na tem o-zemlju že stoletja živita drug ob drugem, a se bolj malo poznata; skušal je nanizati vzroke za tako stanje in - razumljivo - kritično prikazal sedanje razmere, omenil nekaj obojestranskih očitkov, govoril o različnih pogledih na polpreteklo dobo, na narodnostne razmere v "skupni monarhiji", ki so bile mnogo boljše kot v kasnejši pre-porodni mazzinijevski Italiji; ta je kmalu pozabila na dane obljube in začela z osvojevalno politiko, ne samo na naš račun, z zatiranjem
in celo z iztrebljanjem slovenskega naroda s tega ozemlja; nanizal je najbolj žalostne (požige, ropanja, konfinacije, koncentracijska taborišča), a tudi svetle dogodke (TIGR in vsesplošni odpor proti tujemu zavojevalcu) od začetka sto-| letja do današnjih dni ter navedel : pomembnejše mejnike in mednarodne pogodbe ter sporazume, ko so velesile za zeleno mizo po dveh svetovnih vojnah krojile usodo teh 1 krajev, in o izboljševanju kasnejših (medsebojnih odnosov, ki so se včasih tudi na zunanje pritiske začeli postopoma urejevati, čeprav so morali večkrat tudi Slovenci pod silo krutih razmer s trebuhom za i kruhom in v begunstvo; spregovoril je tudi o slovenski navezanosti na evropske duhovne tokove, o njih razširjenosti na naših tleh in o težnji po samostojnosti od pomladi narodov pa do nastanka samostojne slovenske države.
Po predavanju se je razvila živahna razprava o odnosih oziroma stikih med Italijani in Slovenci, ki so se šele pred kratkim začeli pobliže spoznavati in urejevati medsebojne odnose, a marsikaj je kljub mednarodnim sporazumom in priznanju ostalo nedorečeno. ------------(S	+	R)
MOJA DEŽELA IN MOJI LJUDJE
••••••••••••••••••••••••••a
JURIJ PALJK
Moja dežela in moji ljudje je naslov knjige, ki so jo novembra lani izdali v Štanjelu. Knjigo slovenske avtorice, ki že vrsto let živi v Angliji, Wande Newby, je izdala založba Nassa desella iz Štanjela, za katero stoji peščica vaških navdušencev; ti skrbijo, da bi Štanjel, ta prelepi, a žal preveč pozabljeni kraški biser, ostal tudi danes živahno kraško središče, v katerega bi zahajali ljudje tudi zato, ker gre za izredno lep primer kraške arhitekture in ne samo zato. Zakonca Marija in Jožef Šva-gelj že vrsto let živita v samem osrčju vasi in si prizadevata, da bi vas še naprej živela. Živeti pa pomeni tudi zavedati se lastnih korenin in lastne zgodovine. Zaradi tega je Marija Švagelj tudi prevedla del knjige, ki govori o času, katerega je za vedno zabrisala današnja mrzlična nuja, ki nas sili, da pozabljamo na lepe stvari, predvsem pa na to, kaj smo in odkod prihajamo. Knjigo je lepo oblikoval Jože Švagelj, ki je zbral tudi bogato dokumentarno gradivo in fotografije takratnega časa.
Kratek uvod je knjigi prispeval Stanko Klinar, ki je lepo zapisal: "Vanda Škofova, kraška lastovka, se s knjigo Moja dežefa in moji ljudje vrača v svoje gnezdo. Tujina ji ni izpila slovenskega srca." Knjigaje namreč del spominov Vande Škof, ki se je poročila z znanim angleškim pisateljem Ericom Newbyem, šla z njim živet v Veliko Britanijo in je z njim tudi prepotovala ves svet. Na prigovarjanje moža in otrok je Wan-da Newby, kot se danes odrasla Vanda Škof piše, tudi napisala knjigo spominov na svojo težko mladost in otroška leta, ki ji^h je preživela v rodni Kobjeglavi pri Štanjelu. Slovenska knjiga prinaša prvi del znane knjigePeace and War-Mirin vojna, ki je izšla tudi v italijanskem prevodu, saj VVanda Newby opisuje tudi čas in življenje v kraju Fontanel-^atvto ^'zu Parme, kamor je bil od fašistov poslan njen slovenski oče. Bil je namreč učitelj in zato so se morali z njim s Krasa seliti v notranjost takratne Italije kot mnogo družin slovenskih šolnikov in izobražencev.
Knjiga, ki jo je vredno vzeti v roke, je preprosta in iskrena pripoved o otroštvu na slovenskem Krasu v času fašizma in o prvih dneh po odhodu v Italijo, kjer seje kasneje Vanda izobrazila in se tudi srečala s svojim bodočim možem Ericom New-
Wanda Newby
Moja dežela in moji ljudje
byem; le-tega je srečala v Fontanel-lattu, kamor so med drugo vojno naselili britanske vojne ujetnike. Med vojno so Vanda in njeni starši preživeli vrsto grozot, saj so bili vsi trije zaprti, nekako so le preživeli in
jVanda seje leta 1945 v Firencah v cerkvi sv. Križa poročila z Ericom j Newbyem, s katerim je odšla v Anglijo. Tu je njen mož kmalu zaslovel s potopisno knjigo o svojem mornarskem življenju in zaradi uspeha postal poklicni pisatelj. Od tedaj VVanda Newby živi v Angliji, na rojstni Kras pa jo vežejo lepi spomini, kar je izpričala s knjigo, v kateri s poetičnim zanosom opisuje rodne kraje, v katere se je vrnila šele po mnogo letih in, kot zvemo v knjigi, prisotne očarala s toplo kraško govorico, ki je v skorajda petdesetih letih, odkar je zdoma, ni pozabila.
Knjigo Moja dežela in moji ljudje VVande Newby lepo dopolnjuje cela vrsta dokumentarnih fotografij, ki nam pričajo o kalvariji primorskega ljudstva pod fašizmom in v dobi druge svetovne vojne.
Verjamem, da bo knjiga našla pot med bralce, posebno Primorce. Prav zato se velja tudi javno zahvaliti zakoncema Švagelj, ki sta poskrbela, da je knjiga izšla v slovenskem prevodu. Nobeni slovenski znani knjižni založbi se žal ni zdelo vredno natisniti tega prepričljivega dokumenta o naših koreninah.
KNJIGA KOLEDNIC IZ NAŠIH KRAJEV
Veliko je žal običajev, ki so v naših krajih šli popolnoma v pozabo. Nekateri so se sicer usidrali v ljudsko zavest, tako da jih še danes vsako leto obnavljajo, na mnoge pa se le še malokdo spomni. Človekov spomin ima omejen čas, ljudsko izročilo prav tako, posebno v sedanjih časih, ko nas sodobni razvoj sili v drugačne dimenzije in zato večkrat pozabljamo na to, kar imamo doma. Mlajši rod pa marsikdaj ne zna več najti pravega stika s starejšimi osebami. Ne ceni jih kot ljudi, ki imajo v sebi neizmerno bogastvo in ki še edini lahko povedo, "kako je bilo nekoč".
Prav zaradi tega je vsaka, pa naj bo še tako drobna knjižica ali ciklo-stilirana revija, ki priča o našem ljudskem izročilu, nadvse dragocena. In takšno dragoceno delo so na pobudo učiteljic opravili v osnovni šoli Pinko Tomažič iz Trebč v sodelovanju z domačim kulturnim društvom Primorec in tržaške Zveze slovenskih kulturnih društev. Sestavili so in izdali knjižico, ki vsebuje božične pe-
SUHADOLČEVI STOLI V CANKARJEVEM DOMU
KLARA KRAPEŽ
Preddverje Cankarjevega doma je v letošnjem letu kot prvo razstavo ponudilo oblikovalske izdelke Janeza Suhadolca. Stoli, kijih arhitekt in profesor na ljubljanski fakulteti za arhitekturo izdeluje že od konca 80-ih let, so poznavalcem dobro znani, vsekakor pa si jih radi ogledajo tudi drugi ljubitelji umetnosti. Tokratna postavitev dvajsetih eksponatov vključuje poleg najbolj znanih primerkov (stoli Lajt, Miriam, A-lessandra, Astol) tudi še nekaj pripadajočih mizic in predstavlja Suhadolčevo ustvarjalnost v obdobju zadnjih petih let, čeprav je skupno število izdelanih kosov pohištva naraslo že na 50 primerkov. Razstava sovpada z izidom slovensko-angleške monografije Stoli - Chairs, ki jo je izdala založba Viharnik in katere avtorja sta Hugh Aldersey VVilliams in Jaroslav Skrušny. Vanjo je zajeta približno polovica izdelkov (med katerimi so poleg stolov še police, stojala in verige za dekane nekaterih fakul-
Bi
BENI0NIJEVO LEPO ŽIVLJENJE
ERIK DOLHAR
V italijanskih kinematografskih dvoranah je med božičnimi prazniki največ uspeha žel nov film toskanskega komika (tokrat tudi režiserja) Roberta Benignija La vita e bella (Življenje je lepo). Med večjimi italijanskimi mesti predstavlja izjemo le Trst, kjer so si ljudje najraje ogledali An-naudov film Sette anni in Tibet (Sedem let v Tibetu), o katerem bomo pisali kdaj drugič.
Kdor je navajen na Benignijeve hudomušne filme, ki so večinoma izključno komedije, bo pri filmu Življenje je lepo našel nekaj novega. Za-B„en'9nijev trud bi lahko namreč označili kot tragikomedijo.
Zgodba se dogaja v prvih letih fašizma v Toskani, ko je protagonist fil-ma - Benigni z nekim prijateljem -pesnikom namenjen k premožnemu
stricu. Na poti pa slučajno naleti na prikupno dekle, ki jo igra Benignijeva žena Anna Biavaschi. Med njima se kaj kmalu vname iskrena ljubezen, ki se kasneje uresniči s poroko. Ob prihodu k stricu mu ta nudi bivalni prostor in službo v svoji restavraciji. Kaj kmalu zvemo, da je stric Žid, na | kar ga stalno opozarjajo domači škvadristi. Rasna diskriminacija pride do izraza tudi v šoli, kjer službuje mlada učiteljica, v katero seje Benigni globoko zaljubil. Ko protagonist 'filma pride v razred namesto šolskega inšpektorja, poskrbi za svojevrsten show. Med domačimi fašističnimi veljaki je tudi zaročenec dekleta, v katerega se je Benigni globoko zaljubil. Kot v pravljici pa mu jo uspe odnesti na belem konju. Do tega trenutka se v filmu zvrsti obilica komičnih situacij, ob katerih se gledalec iz vsega srca nasmeje.
S poroko med Benignijem in mlado učiteljico pa se začenja nova, družinska zgodba oz. tragedija. Fašistični režim namreč vse močneje pritiska na Žide, med katerimi se zaradi strica znajde tudi Benigni sam. Med tem se je mlademu paru rodil Gio-sue, ki kmalu postane glavni junak tega stalno napetega in zanimivega filma. Benignijevo knjigarno, označeno za židovsko, dajo črnosrajčniki kmalu zapreti, Benignija pa aretirajo. ;Ob tem dogodku imamo občutek, da je Benignija ovadila tašča, ki je ! nasprotovala poroki s hčerko. V me-sto prikorakajo Nemci, ki začnejo pošiljati Žide v koncentracijska tabori-jšča. Med temi so tudi Benigni, njegov stric in mali Giosue. Mlada učiteljica pa se noče ločiti od njih, zato nemškega oficirja zaprosi, če se lah-i ko odpelje z njimi, na kar polkovnik I seveda privoli. Dogodki se še dalje razvijajo in razpletajo vse do konca.
Benignijev film La vita e bella je , nedvomno vreden ogleda, saj nam dokazuje, kako se lahko tudi tragični dogodki prikažejo na tako drugačen način.
Bog Vas živi
Božične pesmi in kolednice iz naših krajev
tet). Esejistični zapisi poudarjajo avtorjev odnos do gradiva, ki je v pretežni meri les, a so mu včasih dodani tudi kovina, usnje in drugi materiali. Suhadolčevi zapisi pa izražajo predvsem razmišljanje o naravi stola in dragocenosti lesa, razcvetu številnih novooblikovanih stolov pri nas v zadnjem času, delu in ustvarjalnosti arhitekta, pomenu funkcije pri stolih ter svojevrstni ljubezni av-torja do šelaka - to je tiste politure, ki je posebej predelana smola vz-hodnoindijskih figovcev in Suhadolcu predstavlja svojevrstno meditativno sprostitev. Janez Suhadolc izdeluje svoje stole po načrtih, ki so : razstavljenim predmetom dodani v razmerju 1:1, oblikovanje pa se iz prvotne zamisli pravzaprav prenese na skico in (ali) grafiko ter pozneje uresniči v tridimenzionalni obliki. Vsak stol p/edstavlja zanj pose-!bno zgodbo. Številni so posvečeni prijateljem, sodelavcem ali znan-! cem. Oskar je tako nastal v mislih na znanega oblikovalca Oskarja Ko-; goja, Josef je narejen po Plečnikovi tradiciji, Anton je imenovan po Su-| hadolčevem očetu, £/ef/pa je bil narejen za slikarko Štihovo, ki ga je i pozneje poslikala. Esej je stol, ki ga je navdihnila violina, tako imenovani klavirski stol pa nosi '\me Silvester, Crwth]e našel zgled pri keltski harfi, zagotovo najbolj znan (in verjetno največkrat izveden oz. izdelan) pa je stol Lajt {na sliki), ki je nastal kot odgovor na kritike, da so Suhadolčevi stoli vedno le masivni in težki. Lajt je v svoji izvedbi popolnoma minimalističen in asketski, prodajali pa so ga celo v znani londonski trgovini Liberty.
Janez Suhadolc je ob papeževem obisku v Sloveniji maja 1996 izdelal ; tudi znameniti stol z napisom Oče, potrdi nas v veri. Razstavo je pripravila in oblikovala Maruša Stupica, na ogled pa je v prvem preddverju Cankarjevega doma v Ljubljani.
LETOŠNJI PREŠERNOVI NAGRAJENCI
V Ljubljani so že sporočili imena letošnjih dobitnikov Prešernove nagrade, najvišjega kulturnega priznanja v Sloveniji. Slovenski Nobel sta prejela primorski rojak pisatelj Saša Vuga ter scenografinja Meta Hočevar. Poleg teh dveh glavnih nagrad so še razdelili več nagrad iz Prešernovega sklada. O vsem tem bomo še pisali.
smi in kolednice iz naših krajev. Bro-i šura je izšla tik pred začetkom decembrskih praznikov, v njej pa je mogoče najti tudi nekaj starih kra-i ških receptov za pecivo, ki so ga pekli v tem času, ter drugih zapisov. Naslov dela je Bog vas živi, kot se začenja ena od zbranih kolednic. Nekoč so jo peli fantje iz Trebč, potrkali so na vrata vsake hiše ter s petjem voščili vso srečo in zdravje v novem letu.
Kot je v spremni besedi napisala predstavnica Slovenskega kulturnega društva Primorec Eva Čuk, so tre-benski osnovnošolci in učiteljice ob pripovedovanju nonotov zapisali spomine na stare čase. Nekatere pesmi so našli tudi v strokovnih knjigah, druge so že poznali, tretje spet so jim zapeli starejši vaščani. Kolednice so učenci ilustrirali, naučili pa so se jih tudi sami prepevati. S svoji-j mi učiteljicami so pred božičnimi počitnicami obudili starodavni kole-dniški običaj in so se kljub ostremu mrazu, ki je pritisnil ravno v tistih | dneh, podali od hiše do hiše ter ponesli svoja glasbena voščila sovaščanom. S tem so v veselje vseh pričeli pred tremi leti. Mnogi so male pevce radi obdarili ali povabili v hišo.
Trebenska šola Pinko Tomažič je s svojim raziskovalnim delom tako zapečatila dragoceni del stare ljudske kulture. Nadvse pomembno je dejstvo, da so vse kolednice oprem-| Ijene z notami. Poleg zbiranja gra-| diva "na terenu" so se trebenski raziskovalci poslužili tudi strokovne j literature. Knjižica je izšlav250izvo-dih. Upati je, da bodo temu tako lepemu zgledu sledile še druge šole. Tako bi bilo mogoče ponovno priklicati v ljudsko zavest še mnogo starih, že skoraj povsem pozabljenih običajev iz naših krajev.
-------------(HJ)
7
ČETRTEK 22. JANUARJA
JANUAR MESEC DOBREGA
TISKA
v* ^ *
rt -
*«
Podpiraj dobri tisk!
8
ČETRTEK 22. JANUARJA 1998
POSVET AMERIŠKE KONFERENCE SVETOVNEGA SLOVENSKEGA KONGRESA
DEVIN - NABREŽINA
PROF. SAMO PAHOR POVABLJEN V ZDA
Primer Primoža Sancina na Amnesty International
Sredi aprila bo ameriška konferenca Svetovnega slovenskega kongresa priredila mednarodni posvet na temo Položaj Slovencev v Italiji, na katerem bodo sodelovali strokovnjaki iz različnih držav (ZDA, Argentine, Italije, Slovenije idr.). Posvet bo v prostorih Kolumbijske univerze. Namen posveta je vzbuditi pozornost mednarodne javnosti na neurejeni položaj slovenske manjšine v Italiji. Na posvet je bil osebno povabljen kot predavatelj tudi prof. Samo Pahor, kar predstavlja veliko priznanje njegovemu pogumnemu in neutrudnemu boju za pravice slovenske manjšine, zlasti v zvezi z rabo slovenščine v stiku z oblastmi.
Ob koncu prejšnjega leta pa je Primož Sancin, Pahor-
jev sodelavec v prizadevanjih za priznanje pravic slovenske manjšine, pisal slovenskemu predsedniku Milanu Kučanu pismo, v katerem ga je seznanil s šikanami, diskriminacijo in samovoljo italijanskih policijskih organov ob njegovem vztrajanju pri rabi slovenščine v stiku s krajevnimi oblastmi v Trstu. 3. januarja letos je bilo navedeno gradivo s spremnim pismom dostavljeno tudi slovenski Amnesty International z zahtevo, da bi na lastno pobudo ali prek evropske centrale oz. njenih podružnic posvetila ustrezno pozornost boju, ki ga Sancin skupaj s prof. Pahorjem vodi za priznanje pravice do rabe slovenskega jezika v stiku z oblastmi.
Pretekli teden pa je Primož Sancin izvajal t.i. prvo "etnično" gladovno stavko v znak protesta proti nepriznavanju pravic slovenske manjšine.
REPENTABOR: ODOBREN REGULACIJSKI NAČRT
Opozicija v občinskem svetu (Slovenska skupnost in Pol svoboščin) se je vzdržala.
Repentabrski občinski svet je v četrtek, 15. t.m., o-dobril občinski regulacijski načrt z glasovi svetovalcev večinske Napredne liste in ob vzdržanju zastopnikov o-pozicijske Slovenske skupnosti in predstavnika Pola svoboščin.
Glede dokončne odobritve splošne variante občinskega regulacijskega načrta je repentabrski občinski svet z županom Aleksijem Križmanom na čelu vzel v pretres še zadnja dopolnila, ki izvirajo iz deželne normative oz. iz ugovorov, ki jih je občinskemu predlogu dala deželna tehnična služba in ki jih je arh. Kokorovec vnesel v načrt, vključno z določili o kraškem rezervatu.
V svoji glasovalni izjavi je svetovalec Slovenske skupnosti Renzo Milič iznesel pomisleke svoje stranke predvsem glede vključevanja območij Volnika (na sliki vrh) in Medvedjaka v okvir kraškega rezervata in se pri tem skliceval tudi na mnenje številni h komponent občinske I stvarnosti. Milič je napove-| dal, da se bo njegova skupi-! na vzdržala glasovanja tudi i zaradi neupoštevanja nekaterih ugovorov vaščanov in I zaradi zamude pri odobritvi variante.
Svet je zatem odobril regulacijski dokument ob vz-j držanju opozicije. Zadnjo ! besedo o načrtu pa bo morala seveda izreči deželna uprava.
SLOVENSKA SKUPNOST PROTI ODLAGALIŠČU ODPADKOV
ERIK DOLHAR
Nabrežinski občinski svet je v sredo, 14. t.m., odobril sklep o odprtju odlagališča odpadkov, ki vsebujejo tudi azbest, med Križem in Nabrežino (na sliki), kar je sprožilo polemike v občinskem svetu.
Župan Marino Vocci pravi, da bo vse pod strogim nadzorstvom uprave, Slovenska skupnost pa zahteva takojšen preklic tega sklepa, ker je nevaren za zdravje občanov. Tajništvo de-vinsko-nabrežinske sekcije SSk izraža v tiskovnem sporočilu odločno nasprotovanje sklepu občinskega sveta v zvezi z glasovanjem o načrtovanem odlagališču azbesta v Nabrežini, kar je že na seji odločno izrazil svetovalec Vi ktor Tanče.
SSk nasprotuje odločitvi iz več razlogov. Z odobritvijo tega načrta postane Nabrežina z bližnjim sanatorijem rizično področje, tudi zato, ker devin-sko-nabrežinska občina ni-ma primernih struktur, da bi stalno nadzorovale uničevanje in odlaganje tako nevarne snovi, kot je azbest (taka kontrola je med drugim izredno draga).
Odlagališče za azbest je po mnenju Tanceta v nasprotju s turističnim, kmetijskim in naravovarstvenim razvojem občine ter ni v skladu s programom stranke. "Tako odlagališče ne služi potrebam občinskega o-zemljain njegovih prebivalcev, ampak izvenobčinskim strukturam pokrajine in dežele in ce-
lo izvendeželnega teritorija. Naša občina bi se tako še enkrat žrtvovala za potrebe širše skupnosti in koristi posameznikov. Sekcija SSk bo zahtevala n uj no srečanje z županom, da se ta zadeva temeljito poglobi in da se sklep čimprej prekliče, ker je | v nasprotju z občinskim programom in je predvsem ško-[ dljiv za varstvo okolja ter za zdravje občanov," je še napisano v sporočilu SSk.
Na polemike odgovarja ob-I činska odbornica Giuliana Za-gabria, ki trdi, daje zdravju škodljiv le prah azbesta; če pa azbest odlagamo v panojih in ob strogem nadzorstvu, ni strupen. Popolnoma drugače je z j nekdanjim trebenskim odlaga-| liščem, kjer'obstaja nevarnost (onesnaženja podtalnih voda. Za načrtovano odlagališče pri Nabrežini ni te nevarnosti, saj bodo odpadki dospeli v zabojih in taki bodo uskladiščeni, tako da ne bo prahu. "Če ne bi spre-i jeli tega sklepa," zaključuje Za-gabria, "bi na istem področju u-! redili novo odlagališče gradbenih odpadkov, za katerega je pokrajina že prižgala zeleno luč. In kdo nam zagotavlja, da med temi odpadki ne bi bilo tudi azbesta? Zato je boljše in koristnejše nadzorovano odlaganje azbesta, kot pa divja odlagališča".
Omeniti je še treba, da so odborniki MarizaŠkerk, Nevo Radovič in Daniela Vodopivec izdali tiskovna sporočila, v katerih pojasnjujejo, da problematika odlagališča ni v pristojnosti občinskega odbora.
V ČASNIKARSKEM KROŽKU
DRUŠTVO SLOVENSKIH IZOBRAŽENCEV
RAZGLASITEV ZMAGOVALCEV ŠTIPENDIJ NATEČAJA ‘MIRAN HROVATIN"
IVAN ŽERJAL
V petek, 16. t.m., so na tiskovni konferenci v Časnikarskem krožku v Trstu razglasili zmagovalca dveh štipendij, poimenovanih po tržaškem slovenskem snemalcu Miranu Hrovatinu, ki je bil z novinarko italijanske državne televizijske mreže RAI3 llario Alpi ubit leta 1994 v Mogadišu v Somaliji.
ro Mariani in Alessia De Fac-chinettija. Rados in glavni di-I rektor NTKB Enzo Ortolan ; sta na tiskovni konferenci iz-j razila svoje zadovoljstvo nad j uspehom natečaja, ki ga bodo ponovili tudi prihodnje leto.
Prav v tem času pa je prišlo do novega razpleta v zve-'<z\ s preiskavami okoliščin u-mora Marie Alpi in Mirana ! Hrovatina z aretacijo mladega Somalca, ki naj bi bil soudeležen pri umoru. Po besedah Gianfranca Radosa celotna zadeva daje vtis, da je zelo umazana (omenil je prekupčevanje z orožjem in mučenje somalskih državljanov s ! strani italijanskih vojakov, kar naj bi odkrila tudi llaria Alpi) lin da italijanska stran nosi,
\ vsaj z moralnega stališča, veliko odgovornost. Človek ima tudi občutek, da nekdo skuša s širjenjem kopice novih ve-! sti o okoliščinah umora povzročiti zmešnjavo. Vsekakor,
I je še dejal Rados, je podjetje Videoest v stiku s starši llarie \ Alpi, ki si prizadevajo za razči-ščenje okoliščin umora.
Zmagovalca sta 21-letna študentka časnikarstva Chia-ra Mariani in 26-letni študent komunikologije Alessio De Facchinetti, oba iz Trsta. Natečaj za dve štipendiji sta priredila podjetje Videoest in Nova Tržaška kreditna banka. S tem sta hotela počastiti spomin na Mirana Hrovatina, ki je bil izredno priljubljen zaradi svojih človeških vrlin in visoke profesionalnosti, in sicer na tak način, da bi omogočili mladim vključitev v poklic snemalca oz. operaterja. Vsaka štipendija znaša 3 milijone lir in se lahko uporabi v roku 6 mesecev. Zmagovalca bosta tudi opravila tečaj pri Videoestu.
Kot je na tiskovni konferenci povedal direktor podjetja Videoest Gianfranco Rados, se je za natečaj prijavilo od 30 do 40 mladih. Prireditelji so med njimi opravili selekcijo, ki ni bila lahka, kot so sami priznali. Po pogovorih z vsakim izmed kandidatov so število le-teh skrčili na pet oseb, na koncu pa so izbrali Chia-
PREDSTAVITEV KNJIGE "PRVIH STO LET KRANJSKO SLOVENSKE KATOLIŠKE JEDNOTE"
V ponedeljek, 19. t.m., so v Peterlinovi dvorani na tradicionalnem večeru Društva slovenskih izobražencev predstavili knjigo Prvih sto let Kranjsko slovenske katoliške jednote. Gre za zgodovino te slovenske bratske podporne organizacije (danes je to zava-rovalna delniška družba), ki deluje med slovenskimi izseljenci v Združenih državah A-merike. Knjigo je izdalo Izseljeniško društvo Slovenija v svetu, založila pa založba llex. Napisali so jo Darko Friš, Bogdan Kolar in Andrej Vovko, ki so bili, skupaj z akademikom Vasilijem Melikom, tudi prisotni na večeru v DSI.
Tako med predstavitvijo knjige (za katero je akademik Vasilij Melik dejal, da predstavlja velik uspeh slovenske zgodovinske stroke glede iz-seljeništva) kot med poglobljeno razpravo, ki ji je sledila, je prišla na dan vsa pestrost te organizacije, ki je v obdobju največjega razmaha štela o-koli 250 krajevnih društev s preko 40.000 člani in je skrbela po eni strani za ohranitev vere in narodnosti, po drugi pa tudi za gospodarsko preskrbo ljudi. Govor je bil tudi o vzrokih izseljevanja s področja današnje Slovenije in o prihodnosti naših izseljencev.
KONCERT"TAKO PA MI POJEMO" V BAZOVSKI CERKVI
V petek, 16. t.m., je bil v cerkvi sv. Marije Magdalene v Bazovici koncert iz niza7a-ko pa m i pojemo.
Nastopila sta Ženski pevski zbor Glasbene matice iz Trsta pod vodstvom Tamare Stanese in Mešani pevski zbor Obala iz Kopra, ki ga vodi VValter Lo Nigro. Koncert so priredili Zveza slovenskih kulturnih društev, Kulturno društvo Lipa in župnija sv. Marije Magdalene. Zbrani prostovoljni prispevki so šli za nakup zdravstvene opreme za mostarske o-troke.
PRVO PREDAVANJE
ZDRAVNIŠKEGA
DRUŠTVA
Slovensko zdravniško društvo je 16. t.m. priredilo za svoje člane prvo letošnje predavanje. Na temo Hemija disci, kdaj operirati je predaval primarij dr. Miran Škrab.
Uvodoma je predsednik društva dr. Rafko Dolhar čestital mlademu kolegu ob nedavnem imenovanju za primarija nevrokirurškega oddelka bolnišnice v Vidmu.
TRZAŠ K/V
VII. SLOVENIJA PARTY
"KJE, DOMOVINA, Sl?"
MATJAŽ RUSTJA
Že sedmo leto zapored sta Slovenski kulturni klub in Mladi v odkrivanju skupnih poti priredila Slovenija party, kulturno-družabni večer v Peterlinovi dvorani v ul. Donizetti 3. V soboto, 17. t.m., je spomin poletel ne samo v čas, ko je mednarodna skupnost sprejela Slovenijo kot samostojno državo, ampak tudi v širni svet k naši emigraciji.
Izredno posrečena scena, ki je idealno povezovala ves svet s Slovenijo in Slovenijo z vsem svetom, je občinstvo vpeljala v kulturni program večera. Rdeča nit mu je bila Slovenija v svetu, življenje in hrepenenje emigracije, ki nosi s kulturo in narodno osveščenostjo malo domovino v svet.
Spored, ki sta ga povezovala Francesca Simoni in Andrej Maver, se je začel s pozdravi vsem prisotnim, uglednim gostom (med temi je bila skupina mladih Slovencev iz emigracije), pa seveda slavnostnemu govorniku gospe Lučki Kremžar De Luisa in častnemu gostu večera, pisatelju Zorku Simčiču. Uvodni (in tudi zaključni) glasbeni
pozdrav je s slovensko pesmijo obarval dekliški zbor Vesna iz Križa pod vodstvom dirigenta Bogdana Kralja. Predsednica SKK Jasna Simčič je nato nadaljevala s pozdravnim nagovorom v imenu glavnega pobudnika par-tyja in vpletla v formalnosti zanimivo razmišljanje mladega človeka o domovini in priznanju samobitnosti: "Mislim, da je povsem pozitiven občutek zavest, da lahko govorimo o svoji matični domovini kot o samostojni državi s točno opredeljeno geografsko, nacionalno in politično i-dentiteto... Zato nas tudi veseli, da ohranjamo ta naš mali praznik, ki je še posebej pomemben za nas Slovence zunaj meja domovine, saj praz-
nujemo zgodovinski dogodek, ko je cel svet priznal samostojno in neodvisno Slovenijo."
Slavnostni govor je imela gospa Lučka Kremžar De Luisa, argentinska Slovenka, ki jo je poroka odvedla iz emigracije v tržaško zamejstvo. Čustveno nabit izliv misli o svobodni Sloveniji, o nelahkem, a zadoščenja polnem o-hranjanju korenin v tujini in o večni zahvali družini, duhovnikom in šoli za odkrivanje slovenstva, je včasih zagrenila z realnostjo zapostavljanja jezika v sami matici ali pa s še nerazčiščenimi vojnimi in povojnimi dogodki. Poseg pa je zaključila z bodrilom, naj vsak prispeva k rasti domovine z delom in vrednotami:
'Imamo dolžnost, da opozarjamo na vrednoto, ki jo predstavljata narod ter njegova bistvena in osnovna sestavina -družina. Dolžnost imamo, da družino branimo s pogumom, da bomo tudi s pogumom branili narod, da nam ne izgine izpred oči v nekaj desetletjih. In mi, kristjani, bomo vedno morali delati vse to iz ljubezni do Boga in do bližnjega."
Naslednjo točko programa so pripravili člani gledališke skupine SKK, saj so pod vodstvom neutrudne mentorice Lučke Susič predstavili recital Razširi, raztegni se, krog domovine! Jasna Simčič, Mira Fabjan, Rok Oppelt, Ivo Lachi in Iztok Cergol so ubrano izvedli odlomke pesmi dvajsetih zdomskih, zamejskih in "matičnih" pesnikov, v katerih vre na dan domovina, ko oddaljeni od domačnosti upajo v vrnitev in s pesmijo gasijo večno hrepenenje po domu. Ansambel Kraški ovčarji je poskrbel za glasbene premore z motivi iz svojih pesmi.
Sobotni častni gost, pisatelj Zorko Simčič, pooseblja vduhu in nemirnih življenjskih odločitvah povezavo med Slovenijo, zamejstvom in zdomstvom. V priložnostnem nagovoru je sledil koraku osamosvojitve, spoštovanju tistih, ki so pred desetletji v to verjeli, in seveda tistih, v katerih je državnost zrasla in obrodila sadove. Samostojnost je edini častni izhod za narod, ki ima pravico, da tako kot vsak drug odloča o sebi. Že Ciceron je trdil, da ni drugega ravnanja bolj podobnega božanskemu, kot takrat, ko človek ustanavlja državo. Velik korak je za nami, pred nami pa je morda še večji izziv obstoja in rasti, kateremu je največja nevarnost apatija.
DEJAVNOSTI V ŽUPNIJI REPENTABOR
DOŽIVETO PONOVOLETNO ZIMOVANJE REPENTABRSKE MLADINE (1)
Župnija Repentabor ima zelo živahno versko in kulturno življenje s kopico dejavnosti, v katere so vključeni tako mladi kot starejši. Zasluga za to gre seveda najprej neutrudnemu župniku Tonetu Bedenčiču. Z Repentabra smo prejeli daljši dopis o zimovanju mladih takoj po novem letu in o božičnem in novoletnem srečanju za starejše, ki je bilo v kulturnem domu na Colu v nedeljo, 11. januarja. Zaradi pomanjkanja prostora objavljano v tej številki samo poročilo o zimovanju mladih. Poročilo o srečanju starejših bomo objavili v prihodnji številki.
Drugi januar. Šesta ura zju- • traj. Po neprespanem novem letu se skupina 15 mladih iz župnije Repentabor komaj drži na nogah, ko se zbira na Fernetičih. Napolnijo dva kombija in en osebni avto in že se s pomočjo nekaterih staršev in seveda pod vodstvom gospoda župnika napotijo zimovanju naproti.
Na podnožju Krvavca pričaka skupino nič dobrega o-betajoče vreme. Megla, sneg veter. Bo premagan strah in zmagala mladost? Najmlajši so najbolj neugnani. Želja po snegu in beli opojnosti je
močnejša. Dopoldanski čas seje iztekel. Megla, ki nas je sprejela vase, nas je zopet začela vračati. Kljub megli, snegu in vetru je čas na snežnih pobočjih prehitro minil. Topla koča v vasi Trstenik bo zavetje za prijetne večere. Porazdelimo si delo. Priprava večerje, pomivanje, pospravljanje.
Vonj dišeče večerje je predčasno vabil utrujena in lačna usta. Pred kuhinjo je tako postajalo vedno bolj tesno. Vsi so čakali glas gospe Marine, ki je skrbela za večerjo. Ko je bila nared, ni bilo potrebno klicati dvakrat. Umiritev
pred jedjo in zbrana molitev je vse povezala v eno veliko družino. Medtem ko so dežurni pospravljali po večerji vedno pod nadzorom enega izmed očetov, so drugi že pripravljali drugo mizo. Prt, sveča, Sveto pismo, vino, voda, pesmi, prošnje. Skupina nad dvajset se je zopet zbrala. V svojo sredo so želeli povabiti najdragocenejšega gosta. Potem ko jih je nagovoril z Besedo, so se za nekaj časa zadržali v pogovoru. V posvečenem Kruhu so ga prejeli v svoje srce. Pesem zahvale in mladosti je izražala poseben čar. Le najmlajša je nagnila
svojo glavo in ob njem tiho sanjala skrivnostnost betlehemske skrivnosti.
Tako so tekli dnevi. Od jutra do večera. Vsak je bil lepši in bolj doživet. Tudi na zunaj je bilo vsak dan lepše. Sonce je predrlo meglo in snežni vršaci so nad morjem megle spletali krono slovenski zemlji. Zadnji dan ni bilo nikogar, ki bi si ne upal na vlečnico ali sedežnico. Prekrasen dan je od časa do časa odnesel pogled na obzorja in človeka priklenil v občudovanje. Okoli poldneva je bilo najživahne-je pri nahrbtnikih z malico in toplim čajem. Vendar nihče ni hotel izgubljati časa. Še malo in potrebno seje bilo za letos posloviti.
Že dvajseto leto se tako re-pentabrski otroci zbirajo bodisi poleti ali pozimi, da skupaj preživijo telesno in duhovno bogate dni. Tudi letos je bilo tako in Bog daj, da bi bilo še v prihodnje.
----------TB
OBVESTILA
SLOVENSKI KULTURNI klub razpisuje literarni, likovni in fotografski natečaj za mlade. Tema in tehnika sta prosti. Svoja dela lahko oddate najkasneje do 2. februarja referentom SKK na slovenskih višjih šolah ali na sedežu SKK, ul. Donizetti 3, Trst (tel. 370846, fax: 633307) - vsak dan od 9. do 17. ure. Nagrajevanje najboljših del bo 7. februarja, ob dnevu slovenske kulture.
UPRAVNI ODBOR Glasbene matice sklicuje redni občni zbor v petek, 23. t.m., ob 18. uri v prvem sklicanju in ob 19. uri v drugem sklicanju v Razstavni dvorani Zadružne kraške banke na Opčinah, ul. Ricreatorio 2. Dnevni red: o-tvoritev in izvolitev delovnega predsedstva, poročila, razprava, razrešitev starega odbora, volitve novega odbora.
KONCERT KOMORNEGA zbora Ave iz Ljubljane. Nedelja, 25. t.m., ob 16. uri v župnijski cerkvi v Rojanu. Na sporedu bodo sakralne skladbe raznih avtorjev ter vrsta slovenskih božičnih pesmi. Zbor bo istega dne ob 9. uri pel Lojzeta Mava Pastoralno mašo pri slovenskem bogoslužju v Rojanu, ki ga prenaša slovenska radijska postaja. Zborovodja Andraž Hauptman, organist Tone Potočnik. Vabljeni! Prirejata Slovenska župnijska skupnost v Rojanu in Slovenska glasbena šola / koncertna pobuda - Rojan.
MOSP PRIREJA PLESNI TEČAJ
V Marijinem domu pri Sv. Ivanu se bo v torek, 27. januarja, začel plesni tečaj, ki ga organizira rekreacijski krožek pri MOSP-u (Mladi v odkrivanju skupnih poti). Podoben tečaj je MOSP organiziral že lani z zelo dobrim uspehom, zato so se odločili, da pobudo ponovijo tudi letos. Tako kot lani bo tečaj vodil Andrej Zaghet.
Tečaj je namenjen popolnim začetnikom, pa tudi tistim, ki že obvladajo osnovne korake plesov, ki bodo prišli v poštev. To so: boogie-wo-ogie, tango, fox trot, cha-cha-cha, počasni valček, meren-gue in mambo triestino. Tečaj predvideva deset srečanj, in sicer vsak torek ob 20. uri v Marijinem domu pri Sv. Ivanu. Za informacije in prijave lahko pokličete na številko 370846 od 9. do 17. ure in vprašate po Alenki.
PRAZNOVANJE SV. ANTONA V BORŠTU
Borštanska župnija in domače prosvetno društvo Slovenec sta v soboto, 17., in v nedeljo, 18. t.m., slovesno proslavila god farnega zavetnika sv. Antona. Na god, 17. t.m., so bili verski obredi z jutranjo mašo in popoldansko slovesno mašo, v Srenj-ski hiši pa je bila v soboto zvečer in nedeljo popoldne kulturna prireditev z veseloigro Nemalo smjeha, nemalo joka in... dueste konfežjuona v režiji Bože Hrvatič.
DRUŠTVO SLOVENSKIH izobražencev in Mladika vabita v ponedeljek, 26. januarja, ob 20.30 v Peterlinovo dvorano na pesniško-glasbeni večer ob izidu pesniške zbirke Željka Peroviča. Večer vodi prof. Zora Tavčar. Nastopajo: kvartet flavt GM, pesnika Željko Perovič in Iztok Kodrič (nagrajenca literarnega natečaja Mladike) ter osnovnošolka Tajša Perovič.
KOMISIJA ZA kulturo pri SKGZ je pobudnik informativnega srečanja o novem dr-ižavnem zakonu, ki urejuje davčne olajšave in pravne novosti za nepridobitniške organizacije družbene koristi j(ONLUS). O vsebini odloka,
; perspektivah in novih možnostih, ki jih odlok prinaša na družbenem in gospodarskem področju, bo govoril Nuccio jovene, državni tajnik pri Forumu tretjega sektorja (Forum naz. del terzo settore), ki je sodeloval pri izoblikovanju zakona. Srečanje bo v ponedeljek, 26. t.m., ob 18. uri na sedežu SKGZ v Trstu.
GLASBENA MATICA Trst -Koncertna abonmajska sezona 97/98: v torek, 27. januarja, ob 20.30 uri vDeutscher Hilfsverein, ul. Coroneo 15: Trio Lorenz iz Ljubljane. Na : sporedu Haydn - Trio v G-du-•ru, D. Švara - Trio Posavje 1941 i n Smetana - Trio vg-molu op. 15. Vabljeni!
SALEZIJANSKA SKUPNOST |iz Marijanišča na Opčinah vabi na praznovanje don Bo-! skove nedelje, ki bo 1. februarja s sledečim programom: ob 9. uri mladinska maša v cerkvi sv. Jerneja na Opčinah, ob 17. uri film o don Bosku v dvorani Finžgarjevega doma. Po filmu bo pogovor o 'vzgoji mladih. Pogovoru bodo dali dušo vidnejši predstavniki, ki delajo z mladimi na različnih področjih: v šoli, na kulturnem področju, v športu, pri skavtih in v Cerkvi. Vabljeni!
TEČAJ ZA zaročence. Ma-rijanišče na Opčinah prireja v okviru Duhovske zveze vsakoletni tečaj za zaročence. Prvo začetno srečanje bo v sredo, 25. februarja, ob 20.30 uri. Sledilo bo še pet srečanj vsako sredo ob isti uri.
ČESTITKE
Cerkveni pevski zbor od Sv. Ivana v Trstu se veseli s Korsičevimi in obenem čestita Mirjam in Alessandru ter nonotoma Antonu in Jožici ob rojstvu malega Marka, kateremu želi obilo zdravja in sreče v življenju.
Čestitkam se pridružuje tudi Novi glas.
DAROVI
V SPOMIN na Viktorijo Gerželj Križmančič daruje Marija Glavič Gulič 50.000 ; lir za Vincencijevo konferenco.
9
ČETRTEK
22. JANUARJA
1998
GORIŠKA KRONIKA
101 AKVAREL V KULTURNEM CENTRU
OBISK OSNOVNE SOLE ALIGHIERI IZ GRADIŠČA
10
PRIJATELJSKO SREČANJE NA OSNOVNI ŠOLI OTON ŽUPANČIČ
IVA KORŠIČ
Božični in novoletni poživljajoči oddih je le še spomin, toda četrto in petošolci osnovne šole Oton Župančič iz Gorice in Fran Erjavec iz Štandreža so z vso otroško radostjo v enem jutru podoživeli čar božične noči.
ČETRTEK 22. JANUARJA 1998
V torek, 13. t.m., so gosti-Ij v obširnih prostorih šole O. Župančič italijanske vrstnike, ki obiskujejo osnovno šolo Dante Alighieri v Gradišču ob Soči. Na tem lepem srečanju si je prijateljsko seglo v roke okoli sto slovenskih in italijanskih otrok. Po toplem sprejemu je sledil bogat kulturno-delovni program. Naši šolarji so prebrali v slovenščini in italijanščini Zimsko pravljico Mjute Povasnice, vmes pa so vpletli stare božične navade in pesmi. Učenci iz Gradišča so predstavili furlansko tradicijo kresovanja (fogoron) in šege, povezane z njim, med drugimi to, kako smer dima razkriva slabo ali dobro letino. Navezali so se tudi na slovensko ljudsko izročilo o gorečem čoku, okoli katerega se je za Božič zbrala vsa družina. Ker imajo v svoji sredi deklico iz Neaplja, so recitirali še pesem v neapeljskem narečju. Tako so se mimogrede stikali kar trije kulturni prostori.
Glinasta posodica iz Benečije je bila povod in uvod za ogled video posnetka o lončarski obrti na Slovenskem. Za tem jim je učitelj Silvan Bevčar posredoval vsa potrebna navodila za delo po skupinah. Mali študentje so se prelevili v prave lončarske oblikovalce. Kaj so znali prstki ustvariti, bomo lahko izvedeli junija ob koncu pouka, ko bodo gotovo tudi ti predmeti na razstavi. Na srečanju so si otroci ogledali še video posnetek o igrah brez meja, ki so ga posneli v lanskem šolskem letu na zadnjem skupnem srečanju. Šolarji so se takrat zbrali v gradiškem občinskem parku, skrbno negovani zeleni oazi, pred katero goriška vrtova lahko zardita od sramu zaradi zanemarjenosti, v kateri ždita zadnja leta. Pomerili so se v raznih športnih igrah, s katerimi so sklenili celoletno povezavo med šolama, ki je potekala na temo medsebojnega spoznavanja in prijateljstva. Letos se sodelovanje nadaljuje z odkrivanjem slovenskih in furlanskih navad. Prihodnje srečanje bo februarja v Gradišču, zadnje pa v šoli F. Erjavec proti koncu šolskega leta.
Bralec se bo morda vprašal, zakaj slovenska šola ni navezala stikov s kako italijansko šolo v mestnem središču. Toda želja po zbliževanju se ni porodila v šolskih vrhovih, kjer domuje še preveč predsodkov, marveč v skupinici slovenskih in italijanskih učiteljev. Njihov povezovalec je bil Janko Toplikar, učitelj slovenskega rodu, ki je pred časom poučeval na osnovni šoli
Largo Isonzo v Tržiču, pred nekaj leti pa je bil premeščen v Gradišče. Zato so se prve vezi stkale s tržiško šolo. Petletno (1989-1994) pestro sodelovanje med šolama je obrodilo veliko sadov, ki sojih učenci z učitelji poetično naslikali v uri in pol trajajočem posnetku z naslovom Mi z vami - Voi con noi in istoimenski brošuri. Pri tem delu sta učiteljem stali ob strani obe ravnateljstvi, ki sta leta 1994 tudi omogočili izdajo publikacije, tisk pa sta gmotno podprla Svet slovenskih organizacij in Kmečka banka iz Gorice. Morda bo kaj podobnega vzklilo tudi iz sedanjega sodelovanja, za katero se aktivno zavzemajo učitelji četrtega in petega razreda OŠ O. Zupančič in F. Erjavec ter njihovi kolegi iz Gradišča.
Tudi sedanjo pobudo spremljajo podobne želje in isti cilji, ki so si jih zastavili učitelji v tedanji šolski pustolovščini, in sicer z raziskovanjem spoznavati, ovrednotiti, predvsem pa spoštovati kulturo in jezik manjšinskega oziroma večinskega naroda. Take vezi so brez dvoma dobra podlaga za gradnjo temeljev trdnejšega sožitja med slovenskim in italijanskim življem.
Škoda, da je še zmeraj zgolj utopija misliti, kako bi bilo lepo, ko bi v italijanskih šolah uvedli slovenščino kot obvezni predmet in tako o-mogočili šolarjem lažje spoznavanje naše stvarnosti.
ČLANI NUMIZMATIČNEGA DRUŠTVA OBISKALI RAZSTAVO SAKRALNA ZNAMENJA
V nedeljo, 18. januarja, so se člani Slovenskega zamejskega numizmatičnega društva Janez Vajkard Valvasor iz Trsta in Gorice zbrali na goriškem gradu, da bi si ogledali razstavo Sakralna znamenja. Dve uri trajajoči ogled je vodil dr. Saša Quinzi, ki je tudi sodeloval pri postavitvi razstave in ki je zamejskim numizmatikom orisal razstavljena dela, ki prihajajo iz Slovenije, pa tudi z Goriškega in iz Furlanije. Člani Numizmatičnega društva so si ogledali tudi stalno razstavo goriških grofov.
Z ogledom razstave Sakralna znamenja se je začelo delovanje Numizmatičnega društva v letošnjem letu. V bližnji prihodnosti pa ima društvo v načrtu ogled arheološkega muzeja v Novem mestu in srečanje za mladino v sodelovanju s Skladom Mitja Čuk.
PRIPOVED O NARAVI IN NJENIH LEPOTAH V KOSIČEVIH AKVARELIH
V četrtek, 15. januarja, so v Kulturnem centru Lojze Bratuž odprli obširno razstavo goriškega umetnika Andreja Kosiča. Kot so poudarili organizatorji, je ta razstava poklon slikarju, ki je prisoten na goriškem likovnem prizorišču že 44 let, saj se je prvič predstavil na skupinski razstavi že I. 1954. Čeprav je po poklicu trgovec, je Andrej Kosič po srcu in duši slikar, nepreklicno zavezan svetu črt in barv. Umetnika je na otvoritvi predstavil Jurij Paljk, v italijanščini je besedilo prebrala Valentina Pahor, celoten večer pa je obogatil mešani zbor Rupa - Peč.
Kot je povedal Jurij Paljk, je slikar sam dal razstavi naslov Moja zemlja. Kosič se nam namreč predstavlja s preko stotimi akvareli, ki so enotno ubrani na neizčrpno
I OTO BUMBACA
motiviko narave, naj bodo to izseki bližnjega Krasa in domače Goriške ali pa vedute bolj oddaljenih krajev, kot sta Dolenjska in Koroška. Povsod se nam kaže Kosič kot dober poznavalec tehnike akvarela,
i predvsem pa kot človek, ki mu izostren čut za opazovanje in velika ljubezen do narave ne dopuščata, da bi se po njej sprehajal neprizadeto. Vsaka slika nam odkriva novo, iskreno doživetje, ki se
na papirju odraža v formalno in barvno izredno pretehtani slikarski kompoziciji. To, kar na prvi pogled lahko izgleda le trenutna impresija, pa nosi poteze slikarjeve prepesnitve, liričnega preoblikovanja realistične stvarnosti.
Kosičev takoj razpoznavni slikarski slog ne pozna izne-nadenj in skokov, pač pa temelji na dolgoletni neutrudni delavnosti. Pri Kosiču ne gre iskati vidnih, takoj zaznavnih novosti, njegovo zanimanje ni osredotočeno na trenutne u-činke, pač pa v poglabljanje in brušenje njemu tradicionalnih slikarskih motivov, ki so sestavni del umetnikove likovne govorice. Pri tem nam u-metnik vsakokrat na novo in povsem prepričljivo posreduje svoj umetniški svet. ----------IFŽ
POGOVOR / PETER ČERNIČ
SKAVTSKA ORGANIZACIJA NA POTI SPREMEMB
DANIJEL DEVETAK
Peter Černič z Vrha sv. Mihaela pri Gorici je od decembra dalje novi deželni predsednik Slovenske zamejske skavtske organizacije (SZSO), ki združuje tržaške in goriške skavte. Ker je prišlo na zadnjem deželnem občnem zboru do novih skupnih pogledov, ki govorijo o pozitivnih spremembah, smo se s Petrom pogovorili.
Kaj se je spremenilo po decembrskem občnem zboru?
Očni zbor je prinesel najprej formalno spremembo, in sicer spremembo treh členov deželnega pravilnika, ki omogočajo, da bo deželno vodstvo končno delovalo kot organ z jasno določenimi kompetencami in ne le kot organ, ki je imel do sedaj le nekaj nalog in v zadnjih desetih letih, odkar je bil pravilnik sprejet, ni primerno zaživel. Gre predvsem za dejstvo, da bo deželno vodstvo lahko sklepalo o formaciji voditeljev in o metodologiji, poleg tega bo še naprej predstavljalo organizacijo navzven, torej sklepalo stike z drugimi organizacijami. Katerokoli spremembo, ki jo bo vodstvo sprejelo, bo moral -po starih pravilih - potrditi deželni občni zbor. Toda ustvarili so se pogoji, da deželno vodstvo lahko načrtuje za naprej, kako bo organizacija stopila v tretje tisočletje.
Kakšno je trenutno vzdušje, kakšni so pogoji in odnosi v deželnem vodstvu?
Deželno vodstvo, ki ga sestavljajo člani dveh pokrajinskih vodstev, se je precej pomladilo. Pogoji za delo so odlični. Med sabo se dobro razumemo, zelo podobno razmišljamo. Željo po spremembi, ki je bila v zadnjih letih prisotna pretežno na Goriškem, je sedaj Trst odločno potrdil s svojim pokrajinskim občnim ! zborom. Tržaški del organizacije je namreč na svojem ob-i čnem zboru sam izrazil željo, da bi prišlo do deželnega občnega zbora, na katerem so j se te spremembe sprejele i skoraj soglasno; samo eden j se je vzdržal.
Katere razlike vidiš sedaj med
Trstom in Gorico?
Tržaški del je številčno večji i od goriškega. Na teritoriju je i organiziran v štirih stegih, ki | so dobro vraščeni v krajevne stvarnosti, medtem ko sta na ! celem goriškem področju samo dva stega. Pri nas imamo namreč določene težave s številom voditeljev.
Metodologija skavtske vz-| goje nam je skupna. Pri izvidnikih imamo popolnoma enake metodološke prijeme; kak-
I šna minimalna razlika je verjetno v delovanju starejše veje : - klana. Večje razlike so v veji najmlajših - volčičev, kajti go-: riški del je bolj zvest izvirni ' metodologiji skavtskega ustanovitelja Baden-Povvella, ki se je opiral na Kiplingovo Knjigo
0 džungli. V Trstu pa so ostali zvesti pravilniku SZSO. Drugih večjih razlik ne vidim. V deželnem vodstvu sedaj veje skupen duh, ki si želi nekaterih sprememb. Obstajajo pogoji in skupne smernice.
Kako skrbite za skupnost voditeljev?
Skupnosti voditeljev naj bi : se vzgajale v vsakem stegu;
! to naj bi bil kraj, kjer bi se sre-| čevali ljudje, ki si želijo vzgaja-! ti, si izmenjavati mnenja, spo-| znanja. To je pač srce organi-! zacije. Voditelj pri skavtih ne !zbira mladine za določeno obdobje; ko član stopi v organizacijo, ve, da bo prehodil pot, ki vodi od veje volčičev do klana in odhoda, t.j. od se-
1 dmega do dvajsetega leta. Po-jmembno je, da se voditelji i menijo, kako ustvariti enoten vzgojni načrt, ki ima skupne cilje. To bo deželno vodstvo naprej poudarjalo in skušalo
vzgajati voditelje prek tabornih šol, in to tako pri skavtih v matici kot pri italijanski bratski organizaciji AGESCI.
Ali vzdržujete stike
z Zvezo slovenskih
katoliških skavtinj
in skavtov (ZSKSS)?
Pred nekaj leti so se stiki zaradi velikih sprememb v strukturi in vodstvu ZSKSS nekoliko ohladili, tudi zato, ker nismo imeli dovolj energij, da bi jih posvečali še skavtom v Sloveniji. Že lani pa so nas slovenski načelniki iz matice obiskali in stiki so se utrdili; kasneje nas je obiskalo tudi nekaj roverjev in popotnic iz Slovenije. Vključili smo se tudi v pobudo, ki je stekla v okviru ZSKSS, in sicer v skupino, ki skrbi za materinščino, da bi bilo skavtsko izrazoslovje enotno in čimbolj čisto, zvesto slovenskemu izročilu. Skavtizem pri nas namreč obstaja že 50 let, tudi mi lahko kaj pripomoremo s svojo tradicijo in uveljavljenimi prijemi. Pomembno je imeti skupno izrazoslovje.
Kakšne načrte ima
SZSO za naprej'?
V načrtih imamo, da bi ostali zvesti zadnjemu občnemu zboru in da bi stopili na pot sprememb. Deželno vodstvo bo malo drugače strukturirano; znotraj tega bodo obstajali različni resorji, ki jih bodo vodili odgovorni voditelji. U-pam, da bo pot, na katero bomo stopili, pot čimvečje soudeležbe vseh voditeljev pri oblikovanju nove podobe SZSO. To naj bodo mlajši in, upajmo, tudi starejši voditelji. Počasi naj bi izoblikovali statut, temeljna pravila, ki naj ostanejo veljavna; poleg teh pa še manjša pravila, da bi poenotili majhne razlike, ki še obstajajo med tržaškim in gori-škim delom organizacije. Vsi naj začutijo, da smo člani ene in enotne organizacije. To je tudi moje voščilo in upam, da se bo v nekaj letih uresničilo.
POGOVOR / LUCIJA LAVRENČIČ
DOBERDOBSKI VESELJAKI
JURIJ PALJK
Veseljaki je naslov nove CD plošče, ki je sad dela z najmlajšimi pri nas. Mlada prof. Lucija Lavrenčič, poročena Terpin, je namreč že vrsto let tudi zborovodja najmlajših pevcev na goriškem Krasu. Ker pri nas ni ravno pogosto, da izide CD plošča, smo prof. Lucijo Lavrenčič povabili na razgovor.
Na uredništvo pride nasmejana in, ko jo vprašamo, kako je do izida plošče sploh prišlo, pove: To se je zgodilo res čisto slučajno. Sama že od malega sodelujem v Doberdobu pri mešanem zboru in našem društvu Hrast. Tu seje gospa Lojzka Peršič leta in leta ukvarjala z najmlajšimi pevci in jih učila peti po t.i. metodi Orf. Že približno deset, petnajst let pa jaz vodim zbor najmlajših pevcev pri nas in prav delo z mladimi, ki bi ga ne pustila za vse na svetu, ne in ne, saj mi je preveč všeč!, mi je dalo možnost, da sem tudi jaz začela prirejati skladbe za instrumente Orf in za otroški zbor. Moram namreč povedati, daje naš zbor izredno dobra delavnica in obenem tudi šola dobrih pevcev, saj mladi potem odhajajo v mešani pevski zbor Hrast, ki je pri nas dosegel zavidljivo kakovostno raven. Seveda sem prirejala skladbe, ki se jih je z leti nabralo precej, čez 20 priredb je bilo. Naj povem, da smo
že sodelovali na nekem snemanju prej, saj nas je gospod Rudi Šimac povabil, da smo posneli nekaj skladb za CD ploščo, ki jo je on izdal. Takrat smo sev tudi pogovarjali in prav g. Šimac nas je napotil h gospodu Ivanu Tavčarju na Radiu Koper. Tako smo tudi mi prišli do plošče."
Vprašamo jo, kako to, da otroci pojejo in tudi igrajo zraven, saj to ni vsakdanja stvar.
"Mislim, da je prav, da povem, daje to ideja prof. Silvana Kerševana, ki je ravnatelj Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel, v okviru katerega tudi sama poučujem. Otroci tako igrajo in pojejo, dejansko gre za otroke, ki večinoma že obiskujejo glasbeno šolo in so »glasbeno pismeni«. Delo z njimi je zato lažje, sami pa veliko pridobijo, saj poleg igranja na razne instrumente tudi pojejo in vzljubijo petje," pravi Lucija Lavrenčič, ki je po poklicu sicer profesorica klavirja, poučuje pa tudi na šoli v Romjanu.
Kdaj ste posneli ploščo?
"Posneli smo jo poleti; otroci so bili zelo zadovoljni, ko smo končali, saj nas je med vožnjo v Koper zelo mučila vročina, bilo je naporno. Bil je pa tudi zadnji čas, da smo jo posneli, ker se je pri zboru, ki ga vodim, končalo neko obdobje. Prišlo je do menjave generacij, večji otroci namreč odhajajo iz zbora, nekateri že pojejo pri MePZ Hrast in bo-
do tako imeli s to ploščo lep spomin na naš zbor. Ko se sedaj ozrem nazaj, moram reči, da je bilo lepo in tudi to, da seje splačalo. Plošča je tu. Na njej je 2 7 pesmic, katerim bodo gotovo radi prisluhnili tako mladi kot starejši poslušalci in ljubitelji zborovskega petja," se posmeje prof. Lucija Lavrenčič, ki še pristavi, da se ni niti zavedela, kako hitro so ploščo posneli.
Prof. Lucija Lavrenčič ne misli na trdo in naporno delo, ko govori o svojem požrtvovalnem delu, in niti ne na vaje, ki jih ima vsaj enkrat na teden z otroki. Ko jo še enkrat vprašamo, ali bi pustila zbor najmlajših pevcev, odločno pribije: "Ne in ne. Delo z najmlajšimi mezelo veseli. Lepo je biti z njimi. Še lepše je kasneje videti, kako iz vrst mojega zbora odhajajo, tedaj že mladeniči in mladenke, pet v zrele zbore in to kot dobri pevci, glasbeno podkovani. Lepo je moje delo!"
Za kroniko povejmo še, da je CD ploščo izdal SCGV Emil Komel, njeno izdajo pa so o-mogočili Zveza slovenske katoliške prosvete in Združenje cerkvenih pevskih zborov iz Gorice, Slovensko kulturno društvo Hrast iz Doberdoba in Kmečka banka iz Gorice. Predstavitev plošče s priložnostnim koncertom je bila v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici 23. decembra lani.
SKLADATELJ JANEZ MATIČIČ V GORICI
RAZSTAVA METAFIZIČNEGA SLIKARSTVA VIKTORJA GODNIČA
Prejšnjo sredo je v okviru srečanj z glasbo v SCGV Emil Komel v Gorici bil gost večera sodobni slovenski glasbenik Janez Matičič. Srečanje se uvršča v niz zanimivih večerov o glasbeni tematiki, primernih za komorno izvajanje in razpravo.
Janez Matičič je znan slovenski skladatelj, ki sedaj že dolgo let deluje v Parizu. Svoj glasbeni študij je dokončal na ljubljanski Akademiji za glasbo pri skladatelju Lucijanu Mariji Škerjancu za kompozicijo in pri Danilu Švari za dirigiranje. S prof. A. Troštom pa je še študiral klavir. Kompozicijske študije je nato poglabljal v Parizu, kjer se je zanimal predvsem za sodobno glasbe-
no izražanje, to še zlasti v raziskovalni skupini za konkretno glasbo P Schaefferja. Matičič je za svoje delo prejel vrsto glasbenih priznanj, med drugim Kozinovo nagrado Društva slovenskih skladateljev. Močno se je zlasti uveljavil v francoskem glasbenem svetu.
Na goriškem večeru, ki je bil v mali dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž, so skladbe Janeza Matičiča izvajali gojenci centra Emil Komel pod mentorstvom prof. Luize Anioni. Nastopila pa sta tudi profesorja na tej šoli, Irina Cavaion in Boris A. Štakul ter dva učenca prof. Sijavuša Ga-džijeva. Skladatelja je predstavil in se z njim pogovarjal glasbenik prof. Ivan Florjane s Papeškega inštituta za cerkveno glasbo v Rimu. Skladatelj Matičič sam pa je zavrtel nekaj posnetih orkestralnih odlomkov iz svojih skladb, eno z orkestrom Slovenske filharmonije (del iz simfonije), drugo pa z orkestrom francoskega radia. Slednja je bila del klavirskega koncerta z orkestrom. Nato pa je še dodal odlomek iz novejše sodobno in elektronsko zasnovanega dela, v katerem uporablja razen klavirja sama neglasbena oz. mehanična sredstva.
Večer je bil vsekakor zanimiv in je pokazal lep ustvarjalni prerez tega slovenskega glasbenika.
Victor: Zmagoslavje ljubezni
Danes, v četrtek, 22. t.m., je bila ob prisotnosti goriške-ga nadškofa A. V. Bommarca svečano odprta likovna razstava slovenskega umetnika in salezijanskega duhovnika Viktorja Godniča. Razstavo so odprli v novi likovni galeriji II Mulino v ulici Morelli v Gorici, ki jo vodi slovenski likovnik Miro Peršolja.
G. Viktor Godnič se podpisuje z umetniškim imenom Victor in je pred leti že imel nekaj osebnih razstav v naših krajih. Goriška Mohorjeva družba mu je decembra 1994 tudi izdala manjšo monografijo, v kateri se nam je slikar prvič celovito predstavil.
Viktor Godnič je po rodu iz Nabrežine in je že kot mlad okusil revščino, zato se je moral zaposliti kot vajenec v Delavskih zadrugah. Bil je tudi izvrsten nogometaš in je že
pri sedemnajstih letih igral na Siciliji in kasneje tudi v znanem prvoligaškem klubu Ge-noa. Med vojno se je srečal s trpljenjem in zanj je bilo odločilno srečanje z nekim salezijancem. Pri 24 letih se je odločil za duhovniški poklic in vstopil v don Boskov red. Končal je študije in postal duhovnik in profesor risanja.
Šele pred nekaj leti se je g. Viktor Godnič vrnil k stari ljubezni - slikarstvu. Njegovo u-metniško delo je "v službi Resnice in Duha", kot piše na vabilu za razstavo, saj je umetnik zavezan metafizičnemu slikarstvu in s svojim delom skuša slikar-duhovnik oznanjati evangelij.
V Gorici je slikarja in njegovo delo na otvoritvi razstave predstavil profesor R. An-gessi.
i. jp
DAROVI
ZA KULTURNI CENTER LOJZE BRATUŽ: Abuja 100.000; M.M. 200.000; ob štirinajsti obletnici smrti očeta dr. Antona Kacina Marija, Janez in Metka
300.000 lir. (Svoj prispevek lahko nakažete na uredništvu NG ali na tekoči račun št. 31276 na Kmečki banki).
ZA MISIJONARJA g. I. Štanto: Marija Petejan, Peč 4, namesto cvetja na grob Helene Malič 50.000 lir.
ZACERKEVvJamljah: v spomin na pok. Dinota Kobala darujejo sestra, bratje in svakinji 750.000; N.N. 200.000; N.N.
300.000 lir.
ZA NOVI glas: N.N. Štever-jan 50.000; Kovač Cilka
30.000 lir.
ZA SLOVENSKE misijonarje: N.N. 300.000; B.M. 80.000 lir. ZA SVETO goro:	N.N.
200.000 lir.
OSTALI DAROVI PRIHODNJIČ
OBVESTILA
POTOVAIHJE V BENELUX. Vabimo Vas na šestdnevno potovanje z Novim glasom v Bene-luxod 6. do 11. julija. Odhod z avtobusom iz Gorice in Trsta do Benetk, od koder bo polet v Amsterdam. Nato ogled mesta in potovanje z avtobusom po Nizozemski preko Haaga, Rotterdama do Bruslja. Vrnitev z letalom. Vabimo Vas, da se čimprej vpišete in vplačate a-kontacijo 300.000 lir. Vpisovanje do zasedbe mest v avtobusu. Vsak udeleženec mora imeti veljavno osebno izkaznico ali potni list.
V KULTURNEM centru Lojze Bratuž razstavlja do 20. februarja Andrej Kosič. Razstava je odprta od ponedeljka do sobote od 1 7. do 19. ure, ob nedeljah od 10. do 12. ure.
PROSVETNO DRUŠTVO Rupa-Peč vabi člane in prijatelje na izlet na sneg v Arnoldstein (Podklošter) v nedeljo, 15. februarja 1998. Odhod iz Rupe ob 6.45. Prijave sprejema Tanja Kovic, tel. 882285.
GORIŠKA LIKOVNA galerija Ars vljudno naproša vse last-|nike umetniških del Roberta Hlavatyja, da bi poklicali na tel. št. 5331 77 ali 82040. Prosi, da bi posodili Hlavatyjeva dela za jubilejno razstavo, ki jo pripravlja ob stoletnici slikarjevega rojstva.
V GALERIJI II Mulino v ul. Morelli so na ogled dela g. Viktorja Godniča v sklopu cikla Podobe v službi Duha Resnice.
NAROČNIKI, BODITE POZORNI!
Naročnike NC, ki plačujejo naročnino po pošti, naprošamo, naj pri tem pazljivo izpolnijo vse svoje podatke.
Naročnik, ki je v Trstu, na podružnici št. 13 na Miramar-skem drevoredu 20.12.1997 plačal s položnico pri okencu št. 3, ni pri tem navedel svojega imena in naslova in nam tako vrnil belo položnico. Imena ni navedel niti naročnik, ki je na pošti v Sv. Križu pri Trstu poravnal naročnino 3.1.1998. Isto velja za naročnika, ki je v Gorici, na poštnem uradu v ul. Rossini plačal s položnico 13. t.m. Naročnike zato prosimo, naj kontrolirajo svoja potrdila o poštnem plačilu. Tistega, ki je plačal v navedenih datumih v omenjenih poštnih uradih, prosimo, naj se čimprej javi na naši upravi (tel. št. 040-365743 v Trstu ali 0481-533177 v Gorici), da lahko čimprej vknjižimo plačilo njegove naročnine.
KATOLIŠKA KNJIGARNA, TRAVNIK 25, GORICA
vljudno vabljeni na predstavitev publikacije Rafka Dolharja
KRAŠKA SIMFONIJA
Delo in avtorja bo predstavila pisateljica Ivanka Hergold. Prisoten bo tudi založnik Igor Starc.
Petek, 23. januarja 1998, ob 18. uri.
STANDRESKA DEKANIJA
ŠOLA KRŠČANSKEGA ŽIVLJENJA
TEOLOŠKO-PASTORALNI TEČAJ 1998
• četrtek, 29. januarja:
Odkrivajmo delovanje Sv. Duha v življenju Cerkve
• četrtek, 12. februarja:
Odpirajmo se delovanju Sv. Duha
• četrtek, 12. marca:
Podpirajmo sodelovanje kristjanov pri graditvi Božjega kraljestva in na poti v Očetovo hišo
Predaval bo dr. Ciril Sorč, profesor na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani.
Predavanja bodo ob 20.30 v mali dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici.
VLJUDNO VABLJENI!
GALERIJA
Vljudno Vas vabimo na odprtje razstave
ROBERT HLAVATY
OB 100-LETNICI ROJSTVA
O umetniku bo govoril Milko Rener
Katoliška knjigarna, Travnik 25, Gorica, petek, 30. januarja 1998, ob 18. uri.
11
ČETRTEK
22. JANUARJA
1998
12
ČETRTEK 22. JANUARJA 1998
BENEŠKA SLOVENIJA
KANALSKA DOLINA
S TRINKOVIM KOLEDARJEM V LETO 1998
RUBRIKE
ERIKA JAZBAR_
Trinkov koledarje začel izhajati v Belgiji v letih 1953-57, od leta 1958 dalje ga objavljamo v zamejstvu, kar pomeni, da praznuje letošnja izdaja svojo 40. zaporedno številko. Od leta 1991 nas beneški koledar spremlja z novo sodobnejšo in bogatejšo obliko, saj zaradi njegovih skoraj 200 strani lahko mirno govorimo o pravi knjigi. Trinkov koledar ima za sabo vsebinsko pomembno tradicijo za beneške ljudi. Iz žepne knjižice se je razvila prava publikacija, pri kateri sodelujejo številni sodelavci, vendar njegova vsebina je ostala zvesta tradiciji.
Letošnji Trinkov koledar so uredili Živa Gruden, Marino Vertovec in Lucia Trusgnach, izdala ga je Zadruga Lipa. Lahko ga razdelimo in beremo v petih zaporednih poglavjih. Ob uvodnih pozdravih župana občine Bovec ter župnika iz Terskih dolin Renza Calli-gara se nam najprej predstavlja koledarski del, ki ga je u-redil Emil Cencig in mu dodal kanček ljudske modrosti, “dvie riesne in štier smiešne". Slovenska družbeno-kulturna stvarnost Slovencev iz videmske pokrajine je tema naslednjega poglavja z naslovom Naš svet. Pavel Petricig predstavlja Študijski center Nediža iz Špetra, ki je v lanski sezoni praznoval 25-letnico delovanja; lahko pa beremo tudi o slovenskem pesništvu v Na-diških dolinah, tri sodobne rezijanske pripovedi v izvirniku. Govor je tudi o lanskoletnem
*4
mladinskem raziskovalnem taboru v Kanalski dolini, o beneškem jeziku ter o navezanosti starejših generacij na premoženje oz. zemljo.
Zgodovinska retrospektiva oz. Naša preteklost je zelo zanimiv del. Franc Rupnik piše o Soči, najmlajši reki v Evropi; preberemo lahko še uvodno poglavje povesti Olga Klev-darjova; Antonio Qualizza predstavlja beneške vojaške 'inosilke, Remo Chiabudini pa ! nas seznanja s starimi otroški-
Trinkov
koledar
čargotic
mi boleznimi. V poglavjuA/aš/ ljudje se avtorji prijateljsko spominjajo na naše zamejske osebnosti in javne delavce, ki so nas zapustili v prejšnjem letu. Med te sodi Mario Cont, bivši predsednik KD Ivan Trin-ko, ki je umrl konec novembra 1996, slovenski senator in sociolog Darko Bratina in Maruška Ruttar, redovnica, misijonarka in slikarka, poznana in cenjena v italijanskem svetu. Dva zapisa nadalje obujata spomin na Ivana Trinka. Beneško narečje in ustvarjalnost
našega človeka sta glavna junaka zadnjega dela Trinkove-ga koledarja. Našo besedo sestavljajo krajši zapisi, poezije, spomini, opisi naše zemlje, tradicij in ljudske kulture.
Letošnji Trinkov koledarje zanimiv za vsakogar, saj se predstavlja s širokim in pomembnim vsebinskim spektrom, zato ga lahko uporabljajo tudi raziskovalci te zemlje; zanje je namreč v zadnjem poglavju zbrana slovenska bibliografija videmske pokrajine z monografskimi publikacijami, periodiko in koledarji.
Nazadnje povejmo še, da je za letošnji likovni vložek poskrbel Renzo Garjup. Zbral je stare igrače, "norčije od an-krat", ter z risbico in besedo opisal ustvarjalnost in iznajdljivost tedanjega otroka. O-menjeno razstavo smo si lahko ogledali lani poleti na Postaji Topolove.
OBVESTILO
V okviru praznovanj ob izidu Sv. pisma v furlanščino so v opatiji Rožac odprli razstavo najbolj dragocenih Sv. pisem iz knjižnic in arhivov dežele F-Jk. Razstava bo odprta do 15. februarja vsak dan od 9. do 12. ure ter ob petkih, sobotah in nedeljah od 15. do 18. ure.
BRALCI PIŠEJO
Uredništvo prejema veliko pisem svojih bralcev in sodelavcev doma in po svetu. Tu naj le zabeležimo kako misel iz pisem, ki so nam jih poslali razni znani Slovenci iz matične domovine, razpršeni po Evropi in svetu. Njih glas je vedno dragocen in dokazuje, da je naš list priljubljen tudi izven naših ožjih meja.
Tako se večkrat prijazno o-glaša p. Andrej Majcen SDB
z Rakovnika pri Ljubljani, ki je dosegel že častitljivo starost nad 90 let. Bil je prej dolgo let misijonar na Kitajskem in v svojih dopisih vedno kaj pripiše v kitajski pisavi. Rad bere Novi glas in mu želi mnogo uspeha in sreče.
Iz Finske se oglaša Milan Smolej, ki je začel tudi pisati v naš list o problematiki, ki mu je na Finskem blizu. To bo še dalje delal in s tem pokazal velik čut za slovensko stvar in povezovanje z izseljenci po Evropi.
Iz Združenih držav Amerike se je oglasil (ne prvič) znani slovenski profesor in znanstveni raziskovalec prof. Edi Gobec, ki vodi Slovenski raziskovalni center. Tudi on želi vsem veliko dobrega in polno uspehov.
Iz daljnejaponske se nam večkrat oglaša p. Vladimir Kos SJ, ki tudi sodeluje s pesmimi ali lepimi razmišljanji v našem listu. Tudi njemu smo - kot drugim - za vse to hvaležni in upamo na nadaljnje sodelovanje.
Iz Velike Britanije pozorno zasleduje naše pisanje Pavle Zupan, ki je svoj čas deloval tudi na Tržaškem, sedaj pa verno spremlja naše delo iz tega dela Evrope in želi uspeha našemu listu.
EVROPA NARODOV
¥
(2)
VIDA VALENČIČ
Keltske manjšine so podvržene vplivu najbolj razširjenega jezika v svetovnem merilu, angleščine, kar seveda pripomore k potiskanju keltskih jezikov v neko "zgodovinsko", predvsem pa ruralno ozadje, ki je oddaljeno od londonske urbane miselnosti. Rezultat centralistične angleške vlade je zdesetkano število ljudi, ki govore danes kak keltski jezik. Svetla izjema na zemljevidu obstoječih keltskih kultur je valižanski narod, ki mu je uspelo, bolj kot sosednjim Škotom, Ircem in Bretoncem, ohraniti materni jezik (ki ga govori danes 19% vseh prebivalcev VValesa, približno petsto tisoč ljudi), predvsem pa se učinkovito kulturno organizirati.
VALIŽANI - SAMOZAVESTEN KELTSKI NAROD
Slika tega razmeroma maloštevilnega naroda na skrajnem zahodu britanskega oto-
ka, ki šteje nekaj več kot dva milijona prebivalcev, kaže predvsem na dvoje: na kulturno samostojnost ter na ekonomsko odvisnost od angleških sosedov. VVales je bil v stoletjih pravi pravcati resor poceni delovne sile, predvsem pa rudniško področje, ki je s svojim premogom oskrbovalo celo Anglijo. V letih se je ekonomska slika seveda izredno spremenila, zadnje rudnike je trda roka "železne la-dy" Margareth Thatcher zaprla v sedemdesetih letih, vali-žanska tla pa so predstavljala prosto področje za angleško in (v zadnjih letih) tudi japonsko industrijo, kar pa vedno postavlja valižanski narod v podrejen položaj, na milost in nemilost bogatejših vlagateljev. Največjo škodo je v letih utrpela predvsem valižanska kultura, ki se je naravno opirala predvsem na čut skupnosti. Rudarska skupnost (tipičen primer je bila dolina Rhonda Valley, kjer so rudarji
j z družinami živeli drug ob | drugem v vrstnih hišicah razli-| čnih barv) seje opirala na cel j sistem navad in vrednot, ki so | se globoko razlikovale od an-jgleških. Vodilna, administra-i tivna in tehnična delovna me-j sta v novih, mnogo večjih, industrijskih obratih po drugi svetovni vojni so bila seveda namenjena Angležem, kar je pomenilo, da je valižanski jezik izgubil svojo veljavo kot jezik sporazumevanja na delovnem mestu. Hud udarec je VValesu in njegovi kulturni samostojnosti zadala tudi nepremičninska industrija. S svojo naravno slikovitostjo je VVales privabljal (in še vedno privablja) veliko število bogatejših angleških upokojencev, ki se odločajo za to, da si za svojo zlato življenjsko dobo o-mislijo prijetnejše vsakodnevno okolje. Rezultati so jasni: številne hiše v obmorskih vasicah so pokupili Angleži, cena nepremičnin se je seveda krepko dvignila, tako da si mlade valižanske družine le s težavo lahko privoščijo nakup ali gradnjo nove hiše in se mo-
rajo izseljevati v večja mesta na jugu dežele. Mržnja do bogatejših angleških priseljencev in lastnikov počitniških hišic (le-teh je v VValesu več kot 20.000) je v 80. letih privedla celo do širše "zažigalne akcije", ki so jo izvedli mladi valižanski skrajneži in v kateri je izgorelo več kot 130 vikendic. j Čeprav je vel i ka veči na Val iža-nov ostro obsodila to vandal-i sko dejanje, so razlogi za tako j početje močno občuteni med [prebivalstvom; akcija sama kaže na drugo plat valižanske-ga naroda: njegovo kulturno j samostojnost, za katero so se [večkrat pripravljeni direktno ] upreti angleški nadvladi. Vso i svojo moč in ves svoj napor i so Valižani uprli v boj za rabo materinega jezika. Z razliko |od Škotov, ki lahko računajo I na izredno naftno bogastvo v svojem morju, so Valižani e-konomsko tesno povezani z Anglijo in v določeni meri odvisni od nje. Prav ta ekonomska nemoč je privedla do združitve vse moči v obrambo jezika. Valižanski narod o-značujeta predvsem ponos in določena mera zdravega upora tujim določbam. O kulturni in politični organizaciji tega naroda pa v naslednji številki. ----------DALJE
ZIMSKE OLIMPIJSKE IGRE 2006 POGOVOR: PETER GERDOL
"NASA PONUDBA JE NAJBOLJ POPOLNA11
ERIK DOLHAR
Dne 26. t.m. bo potekel zadnji rok, ko bo Italija določila svojega kandidata za zimske o-limpijske igre (ZOI) leta 2006. Kandidaturo bo morala Italija predstaviti Mednarodnemu o-limpijskemu komiteju (MOK) 1. februarja. Kmalu bomo torej dokončno izvedeli, ali je bila kandidatura treh dežel, naše, Koroške in Slovenije, uspešna. 12. t.m. sta morala neposredna italijanska tekmeca Veneto in Piemont poslati še dopolnila k svojima predlogoma, medtem ko kandidaturi treh dežel to ni bilo potrebno, saj je bila dokumentacija že več kot popolna. Mar naj tudi to kaj pomeni?
O možnostih uspeha smo se pogovorili s prijateljem Petrom Gerdolom, ki je postal prvi mož trbiške agencije za u-pravljanje deželnih žičnic v zimskošportnih središčih in bil tudi med pobudniki in soustvarjalci "iger brez meja", kot so v tem srednjeevropskem prostoru poimenovali skupno kandidaturo, nosilec katere je Celovec.
"Pričakujemo, da se bo Ita-lijanski olimpijski komite (CONI) pozitivno izrekel nam v prid. V Rim smo že na začetku decembra poslali obsežno dokumentacijo, v kateri je obdelanih vseh 23 tem, ki jih zahteva MOK. Naša konkurenta sta Veneto in Piemont. Po naši oceni jeVenetošibkejši. Ker so k sodelovanju povabili vsa tamkajšnja smučarska središča, bi bile njihove igre dejan-
JUSARSKA ZEMLJIŠČA
14. MARCA BO DEŽELNA KONFERENCA
Deželna uprava bo sredi marca končno priredila posvet o jusarskih zemljiščih, ki ga že dalj časa zahtevajo tako krajevne uprave kot predvsem izvoljeni v jusar-ske odbore in lastniki zemljišč, ki so združeni v razne srenje - komunele in Agrarno skupnost.
Konferenco je napovedal deželni odbornik za krajevne avtonomije DOrlando, ki se je prejšnji teden v Tol meču udeležil posveta na to temo. Konferenca bo 14. marca v Vili Manin pri Passaria-nu. Nanjo so vableni predvsem javni upravitelji. Jusar-ska zemljišča so veliko bogastvo dežele, je dejal odbornik, ki pa je že vrsto let povsem zanemarjeno in se je tako sprevrglo v vir neprestanih sporov. Čas je, da se zadeva primerno zakonsko uredi, da bo ta obilni del deželnega ozemlja lahko ovrednoten in učinkovito uporabljen.
| sko veliko bolj razpršene kot naše. Tudi na področju cestnih, železniških in zračnih povezav I absolutno zaostajajo. Imajo pa za sabo močno industrijo. Dovolj je, da omenimo Benetto-i na. Piemontska kandidatura je ovita v tančico skrivnosti. Vsekakor bi bil po naši oceni velik 1 škandal, če nas CONI ne bi podprl. Dejansko lahko tudi v Lausannu uspe samo naša skupna kandidatura."
Trdiš, da je le v slogi moč?
Upam si trditi, da smo teh-j nično zelo dobro pripravljeni, toda to ni edini razlog. Vedeti je treba, da bo MOK igre zagotovo dodelil eni od alpskih držav. Po ZDA (Lake Placid), A-jziji (Nagano) in Skandinaviji i (Lillehammer) neizbežno spet pridejo na vrsto Alpe. Najmočnejša kandidatura je švicarski | Sion. Oni so favoriti. Če Italija in Avstrija nastopita ločeno, nimata nobenih možnosti.
MOK pa je na prejšnjem izboru zavrnil Trbiž...
Razlogov za to je več. Nismo imeli zadostnih finančnih jamstev, Avstrija nas ni stood-I stotno podpirala, saj je kandidirala tudi Gradec, v času Berlusconijeve vlade pa so bili povrhu odnosi med Italijo in Slovenijo napeti. Kar pa zadeva tehnični del, so pomanjkljivosti izvirale iz neizkušenosti.
Kje se je kazala vaša neizkušenost? MOK-u ni bilo pogodu, kako smo reševali vprašanje namestitve časnikarjev. Sploh si nismo predstavljali, kako je J zanje važno to vprašanje. Oce-nili so tudi, da ni bilo zadostno ! poskrbljeno za varnost športnikov v olimpijskem naselju. Slabšo oceno smo si prislužili 1 tudi glede dvoran, postojank j na cilju alpskih disciplin in tekaških prog.
Sedaj pa sle vse pomanjklivosti odpravili...
Upam si trditi, da smo dosegli popolnost. Dosje smo predelali že četrtič, če bo skup-[ na kandidatura uspela, pa ga bomo še petič!
UPAD PRODAJE IN ZASLUŽKOV V OBMEJNIH KRAJIH
MARJAN DROBEZ
in
Prodaja bencina, živil drugega blaga v obmejnih krajih z Italijo še zmerom upada. Občasno se povečuje število gostov v igralnicah v Novi Gorici in v Kranjski Gori. Poglaviten razlog neugodnih gibanj so ukrepi za pocenitev bencina in drugih tekočih goriv, ki stajih lani sprejeli Italija in Avstrija. Italijanski avtomobilisti lahko zdaj kupujejo bencin doma po nižji ceni. V največji krizi zaradi upadanja prodaje so bencinski servisi v Bovcu, Kobaridu, Tolminu, Kanalu in v Goriških Brdih. Po podatkih slovenske naftne družbe Petrol se je prodaja bencina na Goriškem lani zmanjšala za 40-50%. Ker se je zaslužek znižal, so začeli prodajati tudi najrazličnejše izdelke, celo živila, da bi spet privabili tuje kupce (na sliki). Rezultatov pa za zdaj še ni. Predsednik slovenske naftne družbe Franc Prem k je povedal, da se je odkup tujih valut v tej organizaciji od okoli 150 milijonov a-meriških dolarjev v letu 1996 lani zmanjšal na približno 100 milijonov dolarjev. Tisti, ki ne prihajajo na bencinske servise, povečini tudi ne kupujejo v trgovinah ob meji oz. v brezcarinskih prodajalnah. Pri tem imajo delež tudi nove dajatve, ki jih je uvedla Avstrija za nakup tobačnih izdelkov v tujini.
Prvi mož Petrola je stvaren pri ocenjevanju vzrokov in posledic manjše prodaje bencina v Sloveniji v obmejnih krajih. Čeprav meni, da popusti, ki jih je uvedla npr. Italija, v državah članicah EZ niso dovoljeni, opozarja, "da takšne prodaje na obmejnih obmo-
FOTO R. BALEN / MAG
čjih, kot je bila v zadnjih letih, najbrž ne bo nikoli več. Treba je upoštevati, da bodo morali tudi v Sloveniji cene bencina, skladno s stanjem v državah EZ, povišati." Ob tem dodajamo, da je prodaja bencina v krajih ob meji s EJrvaško še vedno velika, narašča pa tudi v krajih ob meji z Madžarsko.
Spričo slabših rezultatov poslovanja sta naftna družba Petrol in podjetje OMV Istrabenz zavrnila zahtevo novogoriške občine za plačilo posebne, t.i. ekološke takse. S sredstvi iz omenjene takse bi financirali ukrepe za zmanjšanje ekoloških posledic v kra-
jih, kjer delujejo bencinske črpalke. V novogoriški občini so pričakovali, da bi ekološka taksa, ki bi jo plačevalo trgovsko podjetje iz Kopra, znašala vsaj 140 milijonov tolarjev na leto.
Seveda smo obravnavali samo del vzrokov, ki zmanjšujejo nakupe na območjih Slovenije. Obstajajo pa tudi drugi razlogi. Med njimi je splošen porast cen življenjskih potrebščin, kar odvrača tujce od nakupov. Tudi razmerje pri menjavi tujih valut v slovenske tolarje Že dalj časa ni več ugodno, saj v Sloveniji domačo valuto načrtno krepijo, ne da bi za to obstajali utemeljeni gospodarski razlogi. Nasploh pa se ve, da se tržne razmere in z njimi cene v posameznih državah pogosto spreminjajo, potrošniki pa se novim tokovom prilagajajo.
BLAGOVNE IZMENJAVE Z ZRJ BREZ POMOČI IN JAMSTEV DRŽAVE
Vzpostavitev diplomatskih odnosov med Slovenijo in ZRJ bo očitno zelo težavna in zapletena. Napore v tej smeri zahteva zlasti gospodarstvo v obeh državah, za ureditev odnosov na politično-diplomat-ski ravni pa se zavzemajo tudi odbor za mednarodne odnose Državnega zbora Slovenije, zunanje ministrstvo in pristojni parlamentarni odbor Skupščine Jugoslavije. Postaja čedalje bolj nevzdržno in škodljivo, da državi, edini v Evropi, nimata diplomatskih odno-
NA UNIVERZI V LJUBLJANI
NOV REKTOR IN REHABILITACIJA V REŽIMU ODSTRANJENIH UNIVERZITETNIH PROFESORJEV
Senat Univerze v Ljubljani je v četrtek, 15. t.m., za novega rektorja imenoval prof. dr. Jožeta Mencingerja, ki je predstojnik Ekonomskega inštituta pravne fakultete. Novi rektor je v nastopnem govoru poudaril načela in podrobnosti o svoji usmeritvi. Povedal je, da je politična avtonomija ljubljanske Univerze zagotovljena, omogočiti pa bi morali tudi stalen in urejen sistem financiranja te visokošolske ustanove, "da bi finančna sredstva za njeno delovanje ne bila odvisna tudi od tega, kdo je v raznih obdobjih slovenski finančni minister." Med nujnimi spremembami je prof. dr. Mencinger omenil ločitev med nalogami rektorja, ki naj skrbi za izobraževalno in raziskovalno delo in predstavlja univerzo, ter poslovodenjem. Izrekel pa je tudi naslednje misli: "Moj program sestavljajo želje, morda iluzije, o trdni, enoviti, avtonomni, v svet odprti in tam priznani univerzi, ki bo pripomogla k temu, da Slovenija ne bo ponižana, temveč samozave-
stna država. Brez odpiranja v svet bi bili zakotna univerza, ki bo namišljeno veličino uveljavljala le med Kolpo in Karavankami."
Senat univerze je na isti seji sprejel sklep, da se rehabilitirajo vsi univerzitetni profesorji, ki jih je prejšnji režim iz političnih razlogov odstranil z njihovih mest. Pobudo za rehabilitacijo je maja lani dal bivši rektor. Imena so sporočile ekonomska, pravna, filozofska, teološka, fakulteta za družbene vede ter fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo. Na seji so posebej navedli tiste učitelje teološke fakultete, ki so bili prikrajšani za državno priznano usposobljenost za svoje delo zato, ker je bila omenjena fakulteta med letom 1952 in 1991 izključena iz univerze. Po sklepu senata naj bi v prihodnje seznam rehabilitiranih dopolnjevali z imeni tistih iz političnih razlogov izključenih učiteljev, ki jih članice univerze v Ljubljani doslej niso navedle.
------------M.
sov. Ovire pa se zde nepremostljive. V Sloveniji menijo nekatere stranke, da je treba biti z vzpostavljanjem diplomatskih odnosov zelo previdni. Po njihovem mnenju bi moral ustrezni sporazum vsebovati določilo, da se ZRJ odpoveduje tezi, da zgolj ona predstavlja kontinuiteto bivše skupne države, s čimer bi priznala, da so tudi druge države, nastale na območju nekdanje SFRJ, enakopravne naslednice skupnega premoženja. Slovenija naj bi tudi nekako opozorila, da v ZRJ vlada režim, ki krši človekove pravice.
Iz Beograda ni odziva na o-menjene slovenske zahteve in pridržke, ve pa se, da ZRJ oz. njen predsednik Miloševič Sloveniji očita marsikaj. Najbolj trdovratno se ohranja očitek, da seje Slovenija prva odcepila od nekdanje skupne države, s čimer se je začel proces njenega razkrajanja.
Diplomacija ima seveda svoje zakonitosti ter se po pravilu zavzema za tisto, kar je v danem obdobju mogoče doseči. Nemara se tisti, ki v obeh državah določajo zunanjo politiko, tega zavedajo, kar bi postopno lahko privedlo do izboljšanja odnosov med Slovenijo in ZRJ. Pot k zbliževanju obeh držav utira gospodarstvo s trgovino in blagovnimi izmenjavami. V Sloveniji opozarjajo, da je izmenjava med njo in Srbijo ter Črno goro I. 1991 dosegla vrednost dveh milijard ameriških dolarjev. Lani pa izmenjave niso presegle 106 milijonov dolarjev. Slovenska podjetja so se v letih 1991-97 preusmerila na druga tržišča, zlasti v države EZ, kjer pa je trgovanje mnogo bolj težavno, kot pa so izmenjave z ZRJ. Toda zaradi tega tržišča v Srbiji in Črni gori podcenjujejo. Gre za trge, ki so "lačni" velikih količin dobrega blaga. V ZRJ uspešno delujejo podjetja iz mnogih najbolj razvitih tujih držav, tudi iz ZDA, Nemčije, Japonske
in Italije, zaradi česar slovensko gospodarstvo ne bi smelo izostajati. Na to opozarjajo posamezni izvozniki ter rotijo vlado, naj vendar kaj napravi za izboljšanje odnosov med Slovenijo in ZRJ. Za to si prizadevata tudi dva Novogoričana: državni predsekretar v zunanjem ministrstvu Štefan Cigoj in mag. Cvetko Stantič, podpredsednik Gospodarske zbornice Slovenije. Napovedujejo, da bo tudi podpredsednik slovenske vlade Marjan Podobnik kmalu odpotoval na neuraden obisk v Beograd. Po nekaterih podatkih v ZRJ prodaja svoje izdelke ali storitve okoli tisoč slovenskih podjetij oz. gospodarskih družb. Od tam pa razno blago uvaža okoli 400 slovenskih podjetij. Gre za posle, ki jih izvajajo le najbolj pogumni in iznajdljivi, kajti trgujejo povsem na lastno pest in odgovornost. Država jim ne nasprotuje; ker pa nima diplomatskih ali kakršnihkoli drugih odnosov v ZRJ, lahko ostaja le opazovalec naporov podjetij, ki trgujejo z ZRJ. Med tistimi, ki so pri tem zelo uspešni, sta tudi Farmacevtska industrija LEK iz Ljubljane ter koncern za proizvodnjo avto-električnih izdelkov Iskra iz Šempetra pri Novi Gorici. V ZRJ ni težav pri prodaji slovenskih izdelkov. Tako zatrjuje Jure Toplak, ki v Beogradu vodi prek Dunaja ustanovljeno podjetje Gorenje iz Velenja. Pralni stroj stane v ZRJ od tisoč do 1100 nemških mark, kar je v primerjavi s plačami zelo veliko; kljub temu pa pralne stroje iz znane slovenske tovarne uspešno prodajajo. Ob tem je zanimiva raziskava, ki jo je v ZRJ izvedla živilska industrija Kolinska iz Ljubljane. S preučevanjem trga so ugotovili, da devet desetin kupcev v ZRJ še vedno pozna slovenske izdelke in jih tudi želi kupovati. Le desetina kupcev se ne bi več odločila za blago iz Slovenije.
   M.
DAR FRUCTALA OČESNEMU ODDELKU
BOLNIŠNICA V ŠEMPETRU NOVIM ZMAGAM NAPROTI
MARJANA REMIAS
Vodstvo Splošne bolnišnice v Šempetru je v lanski jeseni presenetilo javnostz restriktivnimi ukrepi, s katerimi je želelo bolnišnico povleči iz rdečih številk. Njeno negativno poslovanje je trajalo kar nekaj let. Pred dnevi je direktor bolnišnice dr. Darko Žiberna ob priložnostnem obisku očesnega oddelka z veseljem ugotovil, da so restrikcije pripeljale do pozitivnih rezultatov. Od letošnjega leta dalje oddelki bolnišnice poslujejo nemoteno, čeprav še vedno odvisni od presežka opravljenega dela, saj zanj nimajo plačnika, ker zavaroval ne družbe ne izplačujejo in priznavajo delovnih viškov. Na očesnem oddelku smo novinarji bili priča prijetnemu dogodku: ajdovski Fructal se je lani decembra odpovedal novoletnim voščilnicam in namesto njih izkupiček ponudil očesnemu oddelku za nabavo ne-kontaktnega tonometra. Tono-meter pa ni prvi aparat, ki so ga na očesnem oddelku pridobili z dobro voljo ljudi. Slabo
leto mineva, odkar je izseljenec Ivan Curk, ki se je po 30 letih dela v tujini vrnil na Primorsko, okrog sebe zbral podobno misleče ljudi in organiziral akcijo, v kateri so bila zbrana sredstva za računalniški perimeter. Od lanskega avgusta je aparatura na oddelku in do danes je gotovo pomagala številnim uporabnikom, ki so do njenega prihoda v Šempeter na podobne preglede odhajali v Ljubljano ali drugam. Vodstvo bolnišnice je ob nedavnem srečanju na okulistiki podalo vizijo razvoja v naslednjih letih: na očesnem oddelku se pripravljajo na obširno akcijo zbiranja sredstev za nabavo laserja za operativne okulistične posege, bolnišnica bo prihodnji mesec pričela z uporabo CT aparature, ki je doslej kot edina bolnišnica v Sloveniji ni imela, pa tudi s posodabljanjem opreme na nekaterih drugih oddelkih, na okulistiki pa si bodo ob nabavi strokovne opreme prizadevali tudi za vzpostavitev nove operacijske dvorane.
DRUGA POLOVICA SEZONE PDG
NAČRTI IZPOLNJENI, SANJE VELIKE...
Primorsko dramsko gledališče je v novo leto stopilo z dobro bilanco zaključenih gledaliških računov. Izpolnjene so obveznosti do delodajalca Ministrstva za kulturo, saj so jih novogoriški gledališčniki presegli kar za petnajst predstav. Dosežene so sanje o dobro odigranih premierah, saj o tem pričajo nagrade: dve je prejela mlada igralka Lara Jankovič, nova moč PDG (Borštnikovo nagrado za mlade igralce za vlogo Egle v zadnji lanski premieri Disput in Zlato paličico za vlogo v letošnji otroški pravljici Vilinček z lune; tretjo pa Bine Matoh za istoimensko vlogo v predstavi Richard III.).
Gledališčniki so se v lanskem letu odpravili na pomembna gostovanja v domovino in tujino, več predstav so tako odigrali zunaj matične hiše (Makedonija, Brazilija, Argentina), okrepili so sodelovanje s Kulturnim centrom Lojze Bratuž, se prilagodili tempu življenja in dela meščanov ter gledališko stavbo odprli tudi za lansko silvestrsko noč (tako bo za pomembne državne praznike tudi v prihodnje) in v lanski sezoni uvedli eksperimentalno predstavo Banket, ki sojo pripravili v sodelovanju z društvom B-51 iz Ljubljane.
Letošnji koledarski del sezone 97/98 pričenjajo z nocojšnjo premiero Ni tako slabo, kot izgleda angleškega dramatika Petra Barnsa, v režiji Jaše Jamnika. Sezono bodo nadaljevali s še štirimi premierami, (zadnja, RojasovaCe/esf/na, bo pripravljena kot gledališka predstava na prostem, ki jo bo režiral Zvone Šedlbauer, ki je režiral tudi Don Kihota, uspešnico na prostem izpred desetih let) ponovitvami predstav
Sodni dan in Vilinček z lune, obiski na gostovanjih in premiero Amaterskega mladinskega odra, ki bo 28. t.m. Mladi gledališčniki, ki jih vodi Emil Aberšek, bodo premierno u-prizorili predstavo z naslovom Le po kom se je vrgel ta otrok. .............MR
ŠOLO V IZOLI BOSTA ODPRLA KUČAN IN SCALFARO V Izoli bodo v soboto, 24. t.m., odprli novo osnovno šolo za učence italijanske narodnosti v slovenski Istri. Gre za načrt, ki so ga morali v prejšnjih letih zaradi pomanjkanja denarja nekajkrat odložiti. Osnovno šolo v Izoli, imenuje se po Danteju Alighieriju, obiskuje nad 160 učencev. Zgradba je sodobna in moderno opremljena. Nova šola je stala približno 700 milijonov tolarjev: od tega zneska je okoli polovico prispevala izolska občina, preostalo polovico pa državni proračun. Za pokritje investicije pa manjka še 34 milijonov tolarjev. Italija je skladno s posebnim meddržavnim sporazumom s Slovenijo prispevala 600 milijonov lir za nabavo opreme. Novo osnovno šolo bosta odprla predsednika slovenske in italijanske države, Milan Kučan in Oscar Luigi Scalfaro. / M.
OBVESTILA
HITOVE MUZE, Dobrovo, 23. januarja, ob 20. uri: Moskovski kvartet. Sprememba: Gri-gori Alunijan, violončelo. Predprodaja vstopnic uro pred koncertom na gradu Dobrovo. Organiziran je brezplačen avtobusni prevoz ob 19.15 izpred Kulturnega doma Nova Gorica, ob 19.25 s Trgaj. Srebrniča v Solkanu. Inf.: tel. 065 21 262.
13
ČETRTEK
22. JANUARJA
1998
14
ČETRTEK 22. JANUARJA 1998
MLEČNE KVOTE ŠE BELIJO GLAVO
ITALIJANSKO PRAVO
REFORMA NEPROFITNIH ORGANIZACIJ (7)
V Italiji se te dni nadaljujejo napetosti v zvezi s proizvodnimi kvotami mleka oz. z vprašanjem vračanja t.i. evropskih glob zaradi presežkov v prireji mleka. Senatna zbornica je pred nekaj dnevi odobrila odlok, ki predvideva delno povračilo globe rejcem. Zdaj pa se mora o tem izreči še poslanska zbornica. Do 25. marca bo dokončno stališče glede tega problema izrazila tudi pristojna evropska komisija. Evropski komisar Fisch-ler ježe nekako napovedal, da bo Evropa poskrbela za reorganizacijo mlečnega tržišča; to pomeni, da bodo predvsem preuredili izvajanje sistema proizvodnih kvot, tako da bo ta način veliko bolj prožen, kot je bil doslej. Ta komisija namerava v kratkem tudi izraziti svoje predloge glede preureditve tržišča govejega mesa oz. vinskega tržišča. Gre za tri ključne panoge v evropskem kmetijstvu, ki jih v Bruslju na-
Svetovni vrh o okolju, ki je nedavno potekal v Kyotu na Japonskem, nam še enkrat kaže, da je rešitev okolja nemogoča. Bogate države so prebogate, da bi začele zanj skrbeti, revne pa prerevne, da bi si lahko privoščile skrb za okolje. Vsakdo vali krivdo na drugega in s tem se stvari nikoli ne rešijo.
Medtem pa se v revnih državah nadaljuje proces opu-ščavljanja - rodovitna zemlja se spreminja v puščavo, ki napreduje s hitrostjo petih metrov na leto. Nadaljujmo tako naprej in trditev, da smo sami poguba planetu, se bo izkazala za resnično. November prejšnjega leta pa je bil prav tako zaznamovan z drugim dogodkom, svetovnim dnem ali tednom boja proti AIDS-u. Kaj imata ta dva dogodka skupnega? Poglejmo.
Dejstvo je, da se ne zavedamo, kje živimo. Zakaj pa bi se morali? Bakterije se ne zavedajo, da živijo v kaplji vode. Zakaj bi se morali zavedati, kje živimo? Dejstvo, da smo razumska bitja, še nič ne pomeni. Vsakdo ima inteligenco, ki je dovolj za njegovo okolje.
Vemo, da živimo v vesolju in galaksiji, toda kaj je vesolje? Poglejmo, kakšno bi bilo videti dogajanje na našem planetu, ko bi ga gledal nekdo, za katerega bi ta planet bil velik kot celica in bi ga ta nekdo gledal skozi ogromen vesoljski mikroskop ali, oprostite, makroskop. Planet Zemlja bi bil videti kot enocelično bitje, ki ima neko svojo avtonomijo. Torej gre za živ organizem, saj se samodejno spreminja. Toda joj! Spreminja se na slabše. Nekoč zelene površine postajajo vedno j bolj sive in svetlorjave. Nekoč
j meravajo rešiti tako, da bodo odslej proizvodne omejitve Iveliko bolj prožne in jih bo mogoče urejati s sistemom kompenzacij.
Glede proizvodnih kvot mleka in italijanskih težav velja povedati, da so se v Italiji težave zaostrile pred točno letom dni, ko so živinorejci sprožili prve protestne akcije v Lombardiji in Venetu. Živinorejci so začeli z izražanjem nezadovoljstva ob koncu leta 1996, ko je vlada napovedala, da ne bo za presežke v delovnem letu 1995/96 izplačala niti lire. Država se je sklicevala na evropsko odredbo, da morajo globo izplačati osebno rejci, ki so kršili predpise. Slednji pa so že tedaj poudarjali, da ni mogoče posploševati problema, ker je do presežkov in kršitev predpisov prišlo tudi zaradi malomarnosti pristojnih državnih uradov, ki bi morali že pred 13 leti posredovati Evropi točne podatke o prireji mleka v državi oz.
beli oblaki postajajo vedno bolj sivi in v modrih površinah, ki vsebujejo veliko vode, je vedno manj majhnih bitij, ki plavajo dol in gor. Modri planet, ki dobiva modro barvo od kisika, postaja vedno bolj siv. Naš vesoljski raziskovalec se zaveda, da vse to pomeni smrt za to enocelično bitje, ki mu pravimo planet Zemlja, saj to bitje živi prav zaradi teh majhnih bitij, zaradi zelenih in modrih površin in belih oblakov, ki vsebujejo vodo in zaradi modrega kisika. Še nekaj let in bo bolezen na zemlji prevladala, planet se bo spremenil v mrtvo kamnito gmoto, kot so to ostali planeti v istem osončju.
Vendar našega raziskovalca te stvari prav veliko ne skrbijo. Gre samo za smrt enega majhnega organizma, kolikor jih je na milijone v vsem vesolju. Res, da so redki, toda j obstajajo še vedno. Umirajo \ pa na enak način - napade ;jih kak virus, pa se potem ne znajo obraniti. Planet Zemljo | je napadel virus, ki se je razvil \ znotraj samega organizma. Ta virus uničuje Zemljo. Gre za ; majhna dvonožna bitja, ki ; spreminjajo površino Zemlje, izpuščajo škodljive snovi v o-zračje, v modre površine, v zelene površine in Zemlja počasi umira. Kot vsi virusi se tudi ta obnaša samomorilsko. Zelo se bo razmnožil na ra-] čun organizma, popolnoma ga bo izkoristil tako, da bo organizem končno umrl. S tem pa bo umrl tudi virus, ki nam-\ reč živi iz tega organizma. Če umre planet Zemlja, bo umrl l tudi njen virus. Toda še je u-\ panje. Planet Zemlja ima svo-: ja protitelesa, s katerimi uničuje te viruse. Pravimo jim rak, AIDS in kdove še kako. Vam je všeč taka vizija ?
v naslednjih letih urediti sistem porazdelitve proizvodnih kvot, ki bi rejcem točno določali količino mleka, ki jo smejo namolsti v svojih hlevih. Ita-I lijanska vladaje po skoraj enoletnih pogajanjih dejansko priznala rejcem, da so nekatere njihove zahteve povsem upravičene in zato je tudi dodelila
Slovensko deželno gospodarsko združenje je kot ostale vsedržavne zveze trgovcev sprejelo z velikim presenečenjem in zaskrbljenostjo namero vlade, da bi z odlokom takoj in z vrha posegla na področje izdajanja trgovskih licenc z radikalno sprostitvijo.
Sekcija trgovine na drobno slovenske stanovske organizacije zelo pozorno spremlja dogajanje in je, v pričakovanju objave uradnega zakonskega besedila, stopila v stik z drugimi krajevnimi združenji za morebitne skupne protestne akcije. Zato že sedaj poziva vse člane, naj bodo v stanju pripravljenosti za najustreznejše oblike mobilizacije celotnega sektorja.
Trgovsko in splošno distribucijsko področje je v zadnjih desetletjih doživelo velike spremembe, od posodobitve vseh sestavnih členov do he-gemonizacije velike distribucije. Zato osnovna zakonodaja tega sektorja, ki je zastarela, terja vsekakor nujne prilagoditve in posodobitve. Tudi način podeljevanja občinskih licenc,
Gospodarska družba VZ Blasta v Rožni dolini pri Novi Gorici izdeluje doslej najpopolnejše stroje za peskanje ladij. Patent, ki so ga zavarovali v Sloveniji, vseh drugih evropskih državah, v ZDA in na Japonskem, sta zasnovala domača strokovnjaka, Ivan Markočič in Aleksander Gerbec.
Na tiskovni konferenci so prejšnji petek predstavniki o-menjene družbe, ministrstva za znanost in tehnologijo, Slovenske razvojne družbe in tirada za intelektualno lastnino Slovenije pojasnili podrobnosti projekta, ki je dobil priznanje in podporo najbolj znanih strokovnjakov, med njimi izvedencev iz ZDA. Patent so podprli Ladjedelnica v Izoli ter o-menjeni organi na ravni slovenske vlade. Po uspešno o-pravljenih demonstracijah v Grčiji, Angliji in Španiji je Družba VZ Blasta prve tri stroje za peskanje ladij prodala na Finsko, v Grčijo in Španijo. Stroj z oznako VT 1150 je namenjen za brezprašno peskanje (čiščenje) zunanjih po-
znatna finančna sredstva, da j bi pomagala pri izplačevanju evropskih glob. Istočasno pa ! so sama vlada, kakor tudi ne-i odvisna združenja rejcev, napovedali odločen boj proti tistim, gre za kakih 9000 rejcev, ki so dejansko kršili zakone in ! s tem goljufali državo oz. EZ.
na osnovi vprašljivih kriterijev in nevedno verodostojnih študij komercialnih planov, potrebuje nujno reformo, kjer mora priti do novih razmerij in prisotnosti med soudeleženimi teritorialnimi ustanovami. Tu ima posebno besedo tudi naša Dežela, ki ima zaradi svojega avtonomnega ustroja zakonodajno pristojnost za trgovino.
Vendar je nesprejemljivo, da so tako radikalni ukrepi sprejeti brez kakršnegakoli dogovarjanja s predstavniki prizadetih gospodarskih kategorij in da se napovedane spremembe sprejmejo brez potrebne prehodnosti. Trgovci so prve žrtve zamujanja in počasnosti državnega birokratskega aparata, zato prvi pozdravljajo vse poenostavitve in sprostitve, ki so mogoče in realne, a obenem pričakujejo od vlade in ostalih pristojnih ustanov ter političnih sredin, da se bodo okrog teh vprašanj odkrito soočile s pogledi in predlogi predstavnikov operaterjev, preden bi zavzele dokončne ukrepe.
vršin ladij. Popolnoma nadomešča klasično peskanje. Prah | se pri čiščenju odvaja skozi cev ; v filter, medtem ko očiščen jek-| leni granulat ponovno potuje I do turbin. Pesek kroži v sistemu. Zmogljivost naprave je 1100m2 na uro. Zaradi odličnega tesnjenja je postopek popolnoma brezprašen.
Na tiskovni konferenci - nanjo je bil povabljen tudi Novi i glas - so predstavniki državnih ustanov in družbe VZ Blasta poudarili, da kakovost opeska-ne površine ladij presega tudi ! najstrožje standarde in je bi-| stveno boljša od splošno priznane kvalitete običajnega peskanja. Ekološko pa je to najbolj čista tehnologija peskanja z minimalno količino odpad-i kov. Peskanje ladij na nov na-I čin je izredno gospodarno in 1 omogoča velike prihranke.
V omenjeni gospodarski družbi v Rožni dolini pričakuje-jo nova naročila iz tujine, z o-menjeno napravo za peskanje ladij pa Slovenija postaja bolj j znana tudi v državah z razvitim ladjedelništvom.
----------M.
DAMJAN HLEDE
Ob koncu pregleda davčne reforme neprofitnih organizacij, ki je s 1. januarjem že stopila v veljavo, bo verjetno koristna majhna sinteza najpomembnejših novosti, ki naj velja kot zaključek.
NETRGOVINSKE USTANOVE. Ugotovili smo, da uvaja reforma nov sistem forfetar-nega seštevka letnih dohodkov za netrgovinske ustanove, ki ne nadomešča doslej obstoječega načina, ki ga predvideva zakon št. 398/91, ampak se temu pridruži. Kar se tiče pravil novega forfetar-nega sistema, naj velja, kar je bilo zapisano v nadaljevanju, objavljenem v Novem glasu 11. decembra 1997. Tukaj pa gre spet opozoriti, da je sistem, ki izhaja iz zakona št. 398/91, ugodnejši, ker velja obenem za neposredne davke in za davek IVA, medtem ko velja novi sistem samo za davek na dohodke. Lahko pa se ga poslužujejo samo ustanove, katerih letni dobiček trgovinske dejavnosti v prejšnjem davčnem obdobju ni presegal vsote
128.411.000	lir (vsota, veljavna za leto 1997, ki jo z zakonskim odlokom iz leta v leto prilagodijo). Novega sistema se bodo torej v glavnem posluževale tiste ustanove, katerih letni dobički trgovinskih dejavnosti presegajo zgoraj omenjeno mero.
ORGANIZACIJE ONLUS. Gre za na novo uvedeno kategorijo (zgolj davčne narave), za katero so predvidene največje olajšave, v prvi vrsti tista, ki določa, da institucionalna dejavnost s ciljem družbene solidarnosti v nobenem primeru ne predstavlja, glede na neposredne davke, trgovinske dejavnosti, poleg tega pa še naslednje olajšave: davčni odbitek za tiste, ki so izvedli v prid ustanov Onlus denarna darila do štirih milijonov, oprostitev obveznosti, povezane z davkom IVA za emisijo potrdil o prejemkih v zameno za dobrine ali servise (ricevuta inscontrino fiscale), oprostitev davka na kolek, davka na vladne koncesije, davka na dedovanja in darila, davka Invim, davka na prireditve in olajšave v zvezi z registrskim davkom.
V kategorijo Onlus lahko spadajo le ustanove (tudi zadruge), ki izvajajo svojo dejavnost v enem ali več sektorjih, ki so bili našteti v nadaljevanju, objavljenem 8. januarja letos, in ki svoje statute prilagodijo načelom, navedenim v prejšnjem nadaljevanju, ter zaprosijo za vpis v poseben anagrafski urad organizacij Onlus, ki je ustanovljen v okviru finančnega ministrstva. Ta urad bo pristojen tudi za nadzor nad vpisanimi ustanovami, za kar pa bo potreben nov odlok, ki bo natančneje določil pristojnosti in obveznosti.
----------KONEC
ODLOČILEN KORAK K REVIZIJI KATASTRA
V petek, 9. januarja, je ministrski svet končno sprejel dva pravilnika, ki določata postopek in merila za že zdavnaj (pred petindvajsetimi leti) napovedano revizijo italijanskega katastra, enega za kataster stavb in drugega za kataster kmetijskih stavb.
Pravilnika bo sedaj pregledala še posebna komisija (t.i. Conferenza Stato-citta), ki bo morala v mesecu dni izdelati svoje mnenje, nakar bodo "papirji" prišli spet v roke ministrskemu svetu za dokončno sprejetje. Ko bosta pravilnika stopila v veljavo (pravijo, da bo to konec februarja), bo glavna dejavnost prišla v roke občinam, ki bodo imele šest mesecev časa, da občinski teritorij razdelijo na t.i. mikrocone: šlo bo za omejene urbane predele, ki bodo homogeni z družbeno-ekonomskega, zgodovinskega, okoliškega, urbanističnega in infrastrukturnega vidika. Danes so namreč katastrske cone (zone censuarie) tako obširne, da - razen v večjih občinah (mestnih) - zavzemajo ves občinski teritorij.
Spremenjen bo tudi način določanja katastrske površine: ne več po številu prostorov (vani), ampak po metrih na kvadrat. Globoko spremenjene bodo tudi kategorije poslopij. Doslej obstoječe kategorije A-B-C-D-E bodo zamenjale nove, ki bodo razdeljene v tri skupine: 1) navadne enote: od R1 do R4 za stanovanjska poslopja, od P1 do P5 za e-note kolektivnega interesa ter od Tl do T7 za enote ko-mercialnega, obrtniškega in terciarnega tipa; 2) posebne enote za javne funkcije: od V1 do V6; 3) posebne e-note: od Z1 do Z10 za enote strumentalnega, produktivnega, terciarnega in servisnega tipa.
S tem v zvezi bo seveda prišlo do revizije vrednotenja (estimi) nepremičninskih enot in njihovega klasi ranja (classamento). Izidi klasiranja bodo izobešeni v posameznih občinskih hišah, tako da bodo lahko zainteresirani imeli nekaj časa na razpolago za morebitne pritožbe. Prav verjetno pa bo do tega preteklo še kar nekaj časa, saj je zastoj katastrskih uradov prevelik, da bi lahko novosti vpeljali v kratkem.
----------DH
ZEMLJINA PROTITELESA
PETER SZABO
SDGZ: MOBILIZACIJA OB NAPOVEDANI UKINITVI LICENC
V ROŽNI DOLINI PRI NOVI GORICI
IZDELAVA NAJBOLJŠIH STROJEV ZA PESKANJE LADIJ NA SVETU
Sira;
M J3 V t
ŠPORT
■aam««nJ
ŠPELA PRETNAR, DIREKTOR TONE VOGRINEC IN TRENER PAVEL GRAŠIČ: OBRAČUN IN NAPOVED
ERIK DOLHAR
Prvi letošnji tekmi za svetovni pokal v Kranjski Gori sta bili tudi priložnost, da se v krogih slovenske smučarske reprezentance pozanimamo za obračun komaj minulega leta in za napoved letošnje olimpijske sezone. Spela Pretnar (na sliki spodaj) bi se bila lani kmalu poslovila od smučanja, nato pa je prišlo do preobrata.
Sedaj lahko trdimo, da si se v celoti predala smučanju, kar popolnoma potrjujejo tudi rezultati... Predana sem smučanju in sem tudi vesela, da mi je uspelo prebroditi lansko krizo. Mislim, da je bila ta največja zmaga mojega življenja, saj sem bila tako na tleh, da si verjetno nihče ne more niti predstavljati, če ni v tem "belem cirkusu", kjer smo mi. Na to bom skušala čimprej pozabiti in zdaj smučati tako, kot morem.
Ali že kaj razmišljaš o zimskih olimpijskih igrah v Naganu ali pa je to še oddaljeno?
O Naganu sploh še ne razmišljam. Upam, da bom o svoji vožnji v Naganu začela premišljevati šele med jutranjim ogledom proge, ne pa že zdaj, mesec prej.
Kako pa direktor slovenskih reprezentanc Tone Vogrinec ocenjuje rezultate slovenskih smučarjev v letu 1997? Gledano s stališča uspehov slovenske reprezentance, bi si lahko želeli več. Sezona ni bila tako slaba, seveda pa jo je treba ločiti najprej na pomladanski in jesenski del. Spomladi se je sezona praktično zaključila na svetovnem prvenstvu v Sestrieresu, kjer smo imeli nekatere dobre rezultate, ki pa morda niso bili takšni, kot bi si jih želeli. Tudi začetek te olimpijske sezone bi lahko ocenili z mešanimi občutki. Pri dekletih smo dosegli bistveno več, kot smo pričakovali glede na okoliščine oz. poškodbe, ki so pestile naše najboljše tekmovalke, zlasti Urško Hrovat, ki se je neverjetno hitro vrnila v svetovni vrh, s čimer smo lahko zelo zadovoljni. Pri fantih pa ne gre še tako, kot bi lahko šlo in bi moralo iti. Moško smučanje je seveda pomembnejše kot žensko, žal je pač tako,
pa naj dekleta oprostijo: večji interesi javnosti, medijev, sponzorjev in sploh vseh so namenjeni moškemu smučanju. Tu v glavnem vse breme slovenske smučarije visi na Juretu Koširju, ki je sicer pokazal neke znake oživljanja, zlasti v sestriereskem slalomu, pa tudi nekaj voženj na drugih tekmah je bilo že kar dobrih, toda ni bilo še to, kar bi si v tem trenutku vsi pričakovali. Ostali del ekipe tudi še išče pravo formo in si lahko samo želimo, da bi jo do o-limpiade tudi našli.
No, prav v zvezi z letošnjo olimpijsko sezono: kaj si od nje lahko pričakujemo?
V našem programu imamo jasno začrtano željo po eni medalji v Naganu. Kot trenutno kaže, jo lahko bolj ali manj pričakujemo samo pri dekletih. Želeli bi pa seveda, da bi do olimpijskih iger tudi moški del reprezentance postal konkurenčen in da bi lahko bili, vsaj teoretično, tudi med fanti nekateri kandidati za medalje. Če govorimo o imenih, je lahko to jasno v prvi vrsti Jure Košir, morda Andrej Miklavc in Rene Mlekuž v slalomu, morda lahko avstrijski Slovenec Bernard Knauss v veleslalomu ali pa še kdo. Treba je namreč vedeti, da je konkurenca na olimpijskih igrah vsaj za 50% slabša kot v svetovnem pokalu, saj lahko nastopijo le štirje tekmovalci za vsako državo. Zaradi tega so tudi možnosti za boljše plasmane večje kot na tekmah svetovnega pokala in tudi presenečenja so na olimpijskih igrah vedno večja, psihološke obremenitve so težje. Morda bo sreča ravno na naši strani!
Kje pa gre po vašem mnenju iskati razloge za izostajanje rezultatov pri moških?
V tem trenutku je skoraj nemogoče to ugotoviti. Tako dekleta kot fantje so optimalno trenirali. Pomanjkanja finančnih sredstev ni bilo. Menim, da imamo tudi dobre trenerje. V tem trenutku je torej, kot rečeno, zelo težko reči, kaj je krivo, da nismo višje v svetovni eliti. Eden izmed razlogov, ki so povsem jasni, je pa ta, da je pač konkurenca tako močna, da smo morda mi nekje na istem nivoju kot lani; konkurenti, zlasti Avstrijci, pa so bistveno napredovali. Če je to posledica materiala, ne vem. Jaz nisem ljubitelj tega, da bi se izgovarjal na material. Mislim, da je vzrok tega izjemna konkurenca v avstrijski reprezentanci, da imajo praktično tekmo na vsakem treningu; v tako močni konkurenci v tako močni ekipi je tudi kvaliteta ekipe seveda iz dneva v dan višja.
Z istim vprašanjem smo se nato obrnili še na trenerja moške reprezentance Pavla Grašiča: "Sezone ne morem ocenjevati po v bistvu dveh mesecih, tako da je bolje, da počakamo 20. marec. Sezona je namreč do takrat še dolga in šele tedaj bomo lahko podali obračun končane sezone."
Kaj pa si pričakujete na bližnjih zimskih olimpijskih igrah, kjer je konkurenca, kot znano, bistveno slabša kot v svetovnem pokalu? Od olimpijskih iger si osebno pričakujem točno tisto, j kar je naš cilj in kar smo napovedali: borbo za medaljo,
Slovenski reprezentanci. Prvi dve v prvi vrsti z leve sta Alenka Dovžan in Nataša Bokal, med njima zadaj plavolasa Urška Hrovat. Desno za njo Mitja Kunc in Rene Mlekuž. Za Kuncem je Jure Košir, ki ima na svoji levi trenerja Pavla Grašiča. Druga z desne v drugi vrsti je Spela Pretnar. Prvi z leve v tretji vrsti je direktor Tone Vogrinec, zadnji na desni v zadnji vrsti je Andrej Miklavc, pred njim Jernej Koblar.
eno uvrstitev do 6. in eno do 10. mesta. Mislim, da bodo ti cilji uresničljivi. V to sem trdno prepričan.
Na kateri element reprezentance se nanašate?
Mislim, da si v tem trenutku tako Jure Košir kot mi sami največ pričakujemo predvsem od slaloma. Upam, da se bo slej ko prej forma dvignila. V svetovnem pokalu bi zaenkrat rekel, da bo Jure težko ponovil podobno vožnjo, kot jo je pokazal v Sestrieresu iz enega preprostega razloga: v tem trenutku bo moral predvsem popraviti svojo startno pozicijo, kajti v nekoliko slabših pogojih je zelo težko biti konkurenčen s številko 20 ali 19, kot jo ima v tem trenutku. Morda mi in vi zaenkrat preveč pričakujemo od njega. Treba je pač počakati na ugodno priložnost, ko bodo pogoji za vse tekmovalce dobri in potem bo lahko seveda tudi on pokazal svoje sposobnosti.
No, ta priložnost bi se lahko ponudila na Japonskem...
V to sem trdno prepričan. Jure je v bistvu zrel tekmovalec. Rekel bi samo, da visoka zrelost lahko rodi uspeh na tako pomembni tekmi, kot je olimpiada. On ima tudi že o-limpijsko medaljo. Če bo ob tem imel še nekoliko sreče, sem prepričan, da se bo lahko vsaj enakovredno potegoval, če pač medalje že ne bo osvojil. Seveda pa je čisto nekaj drugega, če se poteguješ ali če si 20., pa kljub temu dober, medalje pa ne osvoijiš: razlika je v tem!
PLAVANJE
VLASTA UŠAJ NA DRŽAVNO PRVENSTVO
Slovenski plavalci tr-žiške Adrie Vlasta Ušaj (na sliki), Matjaž Caharija in Nikole Colovatti so se odlično odrezali na 3. preizkušnji deželnega prvenstva v San Vitu ter na pokrajinski ravni. Vlasta je na deželnem prvenstvu na 200m hrbtno dosegla odličen čas 2'33"5"‘ in se tako uvrstila na državno prvenstvo, ki bo marca v Imperii. Matjaž je na pokrajinski ravni zmagal na 200m prosto in na 1500m, Nikole pa je bila 7. na 200 m prosto in 8. na 200 m hrbtno.
AMATERSKI NOGOMET
PROMOCIJSKA LICA: Capriva - ZARJA / GAJA 97 4-4, Aquileia - PRIMORJE 1 -2, Manzano - JU-VENTINA 0-0
1. AMATERSKA LIGA: SOVODNJE - Ruda 0 -1, VESNA - Castionese 1 -1
2. AL: Zaule- PRIMOREC 1 - 2, Villanova -MLADOST 1-1, BREG - Isonzo 1 - 0
3. AL: ZARJA/GAJA 97 B - Servola 3 - 2, KRAS -San Vito 1 - 3, BREG B prost.
C: JADRAN NTKB prost
C2 LIGA: Manzano - DOM ROB ROY AGO-REST 79 - 64 (47 - 29)
D LIGA: BOR RADENSKA - La Gradese 90-68 (43- 35), CICIBONA PREEF. MARSICH - Gori-ziana 66-70
PROMOCIJSKA LIGA: La Mediterranea -Breg 66 - 87
ODBOJKA
EKIPE SLOGE S SPREMENLJIVO SREČO •••••••••••••••••••••••••••
Huda poškodba Vincenzijeve. Izjavi kapetana Koimpexa Edija Božiča in trenerja Save Martina Maverja.
Naši najboljši ženski ekipi, Slogi Koimpex NTKB letos prav ne gre. Po velikih težavah na začetku prvenstva B2 lige, seriji porazov in zamenjavi trenerja seje ekipe sedaj oprijela še smola. Na koncu zadnjega petkovega treninga pred sobotnim gostovanjem si je namreč ena nosilk igre, Italijanka Vincenzi-jeva, tako hudo pretegnila mišice kvadricepsa na stegnu, da je njene sezone (nekateri pravijo celo kariere) konec.
V soboto smo v repenski telovadnici prisostvovali izenačenemu dvoboju moške B2 lige med domačimi Slo-gaši Koimpexa in Padovan-čani Tecnoacessorija. Po vztrajanju v bloku si je 5. odločilni set in s tem tudi pomembno zmago vendar priborila domača šesterka, v vrstah katere se je tokrat odlikoval tudi visoki kapetan Koimpe-xa Edi Božič, ki nam je dal tale komentar: "Le na koncu smo pokazali dober blok, kar se nam skozi celo srečanje ni posrečilo. Povedati moram, da je bila tekma izredno razburljiva in izenačena. Pohvaliti moram vse svoje soigralce, čeprav sem se nanje jezil, ker smo včasih delali naivne napake. Pohvaliti moram tudi publiko, ki je tudi danes prišla polnoštevilno na tekmo in nas ves čas bodrila. Reči moram, da je bil naš trener Mario Čač zelo pogumen, ker je v 5. setu poslal na igrišče podajača Igorja Strajna namesto glavnega podajača Colauttija. Za to moram posebej pohvaliti našega trenerja."
Kje je bil po tvojem mnenju ključ te zmage?
Morda v bloku, v katerem si se tudi sam
posebno odlikoval?
V bloku samo v zadnjem setu. Mislim, da bi lahko igrali veliko bolje in zlahka zmagali s 3-0. Vsakič se nam zgodi, da igramo prvi set zelo dobro, ga zmagamo, nakar pride do neke apatične igre, ko ne moremo pokazati vsega, kar znamo.
Večina najglasnejših navijačev pa je bila vendar na Opčinah, kjer je bil istočasno na sporedu večni slovenski tržaški derby med ženskima D-
ligaškima postavama Sloge Sava in Bora Friulexport (na sliki). Zmago so si s 3-1 zago-tovile gostujoče Borovke. Trener poraženih Slogašic Martin Maver: “Mislim, da smo tekmo izgubili predvsem zato, ker smo igrali preveč živčno. To se je poznalo že na obrazih deklet, pa tudi v igri. Borovke so zaigrale, kot znajo, zelo napadalno, medtem ko smo mi napadali samo s servisi, na igrišču in v obrambi pa ne. Blok smo med tekmo taktično nekoliko izboljšali, očitno pa ni bilo dovolj, saj smo bili predvsem premalo prodorni v napadu in prešibki v obrambi.”
Ta derby je vzbudil veliko pozornosti, saj je bila openska telovadnica nabito polna. Čemu gre po tvojem mnenju pripisati tako zanimanje za četrtoligaški derby?
Je vedno Sloga - Bor! Že sama imena igralk obljubljajo dobro odbojko. Moram reči, daje bilo veliko publike, čeprav igramo le v D ligi. Kljub temu, zakaj pa ne, bi je lahko bilo tudi več. Na vsaki tekmi bi si namreč želeli take publike. Podčrtal bi, da me je prej kot derby zanimala zmaga, predvsem zaradi položaja na lestvici. Škoda, ker so se glede tega stvari tudi nekoliko zakomplicirale. Vsekakor upam na dober razplet, saj dekleta, če le hočejo, znajo igrati. Danes je bila predvsem nervoza kriva za ta poraz, zato sem prepričan, da bo na drugih tekmah verjetno bolje.
ED
OSTALI IZIDI
MOŠKI: B1 LIGA: VAL LA GO-RIZIANA KMEČKA BANKA - Vi-serba 2-3
C LIGA: OLYMPIA AGRARIA TERPIN - ltely 3 - 0, SOČA UNI-TECNO - BOR 3 - 0
D LIGA: San Sergio - VAL KOIMPEX 3 - 0, NAŠ PRAPOR -Travesio 2 - 3.
ŽENSKE: B2 LIGA: Ottica Tommasini Cordenons - KO-IMPEX NTKB 3 - 0
C LIGA: Juvenilia -OLYMPIA KMEČKA BANKA 0 - 3, Torria-na - VAL IMSA ZADRUŽNA KREDITNA BANKA 3 - 0
FOTO KROMA
15
ČETRTEK
22. JANUARJA
1998
v Pokloni sebi in prijateljem
naročnino na
Novi glas.
Vsakemu novemu naročniku darujemo koledar Goriške Mohorjeve družbe za leto 7 998
IkTVUl«.!.',
LETNA NAROČNINA:	NAROČITE	SE	LAHKO	TUDI	PO	TELEFONI
ITALIJA in SLOVENIJA 70.000 LIR,
INOZEMSTVO I 00.000 LIR,	IM E i N PRI IM EK......................
ZRAČNA POSTA 130.000 LIR
NAVODILO ZA NAROČNIKE:	kIacV^V/'...............................
NASLOV
Obrazec Izrežite ali fotokopirajte, izpolnite ga v vseh delih in ga pošljite
po pošti ali osebno prinesite na tržaško DATUM...................................................... PODPIS
oz. goriško upravo Novega glasa -	^9fl
Zadruge Goriške Mohorjeve.
mm
ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA	'ME 'N PRIIMEK
34170 GORICA, RIVA PIAZZUTTA 18
TEL. 0481 / 533177, FAX 0481 / 536978	NASLOV..................................
34133 TRST, UL. DONIZETT1 3
TEL. 040 / 365473, FAX 040 / 775419	.....................................................
DATUM	PODPIS	NAROČNIKA
NAROČAM PRIJATELJA
GLAS
NOVI