SE NEKAJ  BESEDI O  REKLIH  IN  KALKIH
V 5. in 6. številki laniskega letnika JiS je nekoliko sotmdniikov obravnavalo ta predmet in zapisalo nekaj prav tehtnih misli o kalkih, tujkah in Ijudsikih izposojenkah. Kadar človeku pride na misel in toi rad zapisal dom;ače reklo, se mu često zbude pomisleki, ali je reklo pravilno .in naše ali pa je s tujih livad pritavalo na naše polje. Da so taki ipomisleki utemeljeni, dokazujejo prispevki sotrudnikov. Dr. Bajec se v 5. številki močno zavzema za rekli »v kozji rog ugnati« in »moker ko cerkvena miš« ter pravi, da so taka rekla primeri »besednega obrata, ki daje jeziku samosvoj mik in čvrstino«. O kozjem rogu pa pravi A. Sovre v naslednji številki: »Pred to rečenico stojim že najmanj pol stoletja kakor bik pred rdečo ruto, ker me draži v nji eden najbolj kosmatih germanizmov«. In tudi navaja zelo prepričevalno argumentacijo za to svojo veliko nejevoljo. Se v isti številki pa F. Bezlaj označuje reklo »ireven ko cerkvena miš« kot kalk, vzet iz nemščine. (Dr. Bajec je v svojem članku pomešal dve rekli: »moker ko miš« in »reven ko cerkvena miš«, mislim, da je to lapsus calami.) Dr. Bajec je zopet posvežil spor za reklo »lomiti kopje za kaj« ter pravi: »Kopja so lomili vitezi na turnirjih, toda kdaj in za koga jüi je. lomil slovenski tlačan? Reklo je slovenski miselnosti tuje«. Tak sklep je nekoliko šibak, kajti tudi laški in nemški tlačan jih nista lomila, pa imata vendar njihova jezika prav enako frazo »rompere una lancia« in »eine Lanze brechen«. Pri tem reklu nima miselnost prav nikakršnega opravka. Turnirji so bili zanimive in zabavne prireditve, h katerim je drlo staro in mlado, vitezi in meščani, svobodnjaki in tlačani. Ker zadnji najbrž niso imeli dostopa na 'Ograjeni prostor, so pač gledali spopade vitezov izza plota ali z dreves. Take prireditve so se vršile tudi na naših tleh, saj vemo, da se je pustolovski vitez in pesnik Ulrik iLiohtensteinski boril z vitezi iz spremstva vojvode Bernarda. Tudi kasneje je bilo dovolj turnirjev na naših tleh in fraza »lomiti kopje« se je čula povsod. Kaj bi le z miselnostjo?
Pri takih reklih, ki so nastala lahko povsod, kjer so bili dani enaki pogoji, bo pač obveljala beseda A. Sovreta: »Vsi ljudje imamo enake možganske vijuge. Ne razumem, zakaj bi Slovenec ne mogel narediti kake fraze z natanko istim zasukom kakor Nemec, Italijan ali Anglež, ne da bi njegov izraz dišal po -izmu.« In res: Rus pravi »vreči kopje v grmovje«, Nemec vrže puško v rž, Slovenec pa si poišče pripravno koruzišče in zabriše puško v koruzo. Osnovna misel je povsod ista, ker imamo pač vsi enake možganske vijuge. Kdor se naveliča ali obuipa, vrže orožje proč, da laže beži in da kot neciborožen laglje trdi, da ni sovražnik in da ni nič streljal. Iz primerjave vseh treh rekel lahko zaključimo le to, da je rusko najstarejše, ker ne pozna še ognjestrelnega orožja, nemško je nastalo, ko so ljudje izumili pušike, naše pa morda še malo kasneje, ko je naš človek po odkritju Amerike splošno začel sejati koruzo. Kalk pa ni niti nemško niti naše reklo.
F. Bezlaj pravi o kalkih: »Ni vedno lahko določiti meje med kalkom in domačo izrazno tvornostjo.« Vendar pa se mi zdi, da gre odločno predaleč, ko pravi, da sta kalka »Feliks-Srečko« in »chemin de fer — železna cesta«. Srečko je samo prevod, kakor je prevod n. pr. Dunajsko Novo mesto (Wiener Neustadt). Na drugi strani pa ni samo prevod Kraljevi Gradec (Königgrätz), pač pa pravi kaik, kajti skozi naš^ toelež udarja napaka, ki tiči v nemškem nazivu tega češkega mesta. Hradec Kralové pomeni namreč Kraljičin Gradec, ne Kraljev Gradec. Tudi železna cesta ni kalk. Saj ni v tujem izrazu ničesar specifično francoskega, nobenega tipično galskega zasuka. Prvi Slovenec, ki bi bil videl to veliko pridobiteiv, bi ji bil rekel to, kar je:
175
železna cesta. Prav nič bi mu ne bilo treba misliti na chemin de fer, ferrovio ali j Eisenbahn. Dokler je ni videl, je neznano čudovišče pač označeval s tujo besedo. Ko ; pa jo je spoznal, je celo skrajšal naziv, ne morda iz purističnih razlogov, ampak t zaradi krajšega izražanja in zaradi enostavnejših izvedenk. '
V že on.enjenem članku si dr. Bajec tudi močno prizadeva, da bi odprl pot v \ naš knjižni jezik očitnemu germanizmu: ta mlada je prišla k hiši, ta lepo (roko) daj! I Pravi, da je to nemara slovensiki člen, ki se je raevil neodvisno (od nemščine) in iz i potrebe, da poudari pešajočo določno obliko pridevnika. Slovansiki jeziki nikjer ne ; kažejo znakov za razvitje takega člena. Le v ljudski govorici kažeta slovenščina ; in deloma češčina tendenco za usvojitev nemškega določnega člena. »Latinščina ni ; imela spolnika,« piše dr. Bajec, »romanski jeziki pa so ga razvili iz kazakiega zaimka j ille«. Doslej sem mislil, da so člen v romanske jezike zanesli germanski zavojevalci i Longobardi, Gotje, Burgundi, Vandali in Franki. Predlagani določni člen »ta« je j indeclinabile in okamnel, kar je po mnenju dr. Bajca dokaz, da je naš, da ni ger- i manizem. Verjetnejše pa je ravno obratno. Imamo pridevnike (ljudske izposojenke) i fajn, fejst, zavber, aklih, ledik itd., ki so vsi še tako zelo tuji, da so indeclinatoilia. j Nesklonljivost je najzgovornejši znak tujstva. Bila bi strahota, ako bomo pisali: Ta ] novi klobuk mi daj! Odpri ta levo okno! Povabi samo ta najboljše prijaitelje. Ta novi ] starešina je hud, ta stari je bil boljši. Ta 'bele kokoši bolj nesejo ko ta pisane. i
Se nekaj bi rad omenil v zvezi s člankom dr. Bajca. Pravi namreč, da so (sla- \ vofili in iliri) za glagol »voščiti« priporočUi »čestitati«, niso se pa pri tem domislili, ¦ da bi bilo potem treba izgnati tudi »privoščiti«. Stvar pa ni čisto točna. O alternativi • voščiti —• čestitati je namreč dr. Bajec nekoč že pisal prav v tej reviji. Neki zelo = načitan bralec je vprašal, kateri izraz je boljši, in dr. Bajec mu je ^odgovoril prav j salomonsko: Prijatelju bomo voščili, maršalu Titu pa čestitali. Dodal je, da je pač i tako, da tuja vsüjenka čestitati sipodriva lepo domačo besedo voščiti. Na to trditev j pa se je oglasil neki drug čitatelj in postavil stvari na pravo mesto. Opozoril je, s da izhaja »voščiti« iz stvn. ^wunskan, »čestitati« pa nikakor ni tuja vsiljenka, marveč I prav lepa slovanska beseda; ni pa zahteval, naj se glagol »voščiti« prežene iz našega j jezika. Zato strah dr. Bajca za »privoščiti« —¦ dodajmo temu še: všeč, nevšečen, ne- ; všečnost, ki so istega izvora —¦ nikakor ni upravičen. Tudi to pot je dr. Bajec naštel ; nekaj »tujk«, ki bi bilo treba pomesti z njimi. Med drugimi je namesto »tujke« šte-diti, nujno priporočil »lepo domačo besedo« varčevati, ki prihaja menda od glagola varovati. O tem glagolu pa pravi Pleteršnik, da ima svoj ievor v stvn. waro. Torej ' ne bo tako zelo leipa domača beseda, ako smo zelo natančni. \
V zvezi s kalki ^om^enja F. Bezlaj v svojem članku neki drug pojav, ki se je i začel kazati pri nas po prvi svetovni vojni. Strastno so nekateri puristi začeli pre- j ganjati predvsem slovanske izposojenke. »Preklet je kolodvor«, pravi, »izpit in v i zadnjem času tudi slovar in novinar.« Nobena druga beseda še ni doživela takega j srditega prekletstva kakor kolodvor. Označil jo je nekdo kot »ostudno spakedranko«. ', Zakaj neki si je zaslužila tako trdo obsodbo? Res je sestavljena iz dveh samostal- ; nikov, kar ne ustreza natanko pravUom našega besedotvorstva, toda takih tvorb i imamo na pretek: slavolok, drevored, severovzhod, jugozahod, volkodlak, srakoper, { kozorog, nosorog, knezoškof, lirorepec, kljunorožec, kožokrilci, mrežokrilci, glavo- . nožci, psoglavci itd. Sem spadata tudi Jugoslavija in Jugoslovan, dalje priimki Ko- | zoglav, Repolusk, Jurčičev Kozobrin in drugi. Izmed naštetih besed so nekatere , prave stare Ijoidske tvorbe, druge pa so knjižnega izvora. Pa tudi te so izumili ljudje, i ki jih ne moremo izključiti iz narodnega občestva in jim odreči pravico do besedo- ! tvorstva samo zato, ker se ne trudijo z drevesom, ampak s peresom. Kdor se bo v | bodoče zaganjal zoper tvorbe kakor kolodvor, bo imel vsekatoor precej dela, preden] jih bo preklel, iztrebil pa jih seveda ne bo. O takem purizmu je zapisal F. Bezlaj, ; da je periferen in malodane brezpomemben. i
Ce kje, bi bU. izraz »ostudne spakedranke« na mestu pri tistih besedah, ki jim' pravimo »ljudske izposojenke«. Le-tem smo obesili prelepi epiteton »Ijudsiki«, s či-^ mer so dobile vstopnico v naš pogovorni jezik. Pri naših številnih narečnih bazah j in še petkrat številnejših narečjih nam tega pogovornega jezika menda res ni bilo ; treba. Kaj je posledica tega? Vses'P'lošna ohlapnost in očitno nespoštovanje našega i jezika. Navajam primer: Oni dan se je v kavarni poleg mane naselila večja družba | mladih ljudi. Iz vsebine njihovega 'pogovora sem spoznal, da gre za »visoko« kvali- * ficirane ljudi, po njihovem pogovornem jeziku pa ibi jim ne bil prisodil niti polovične kvalifikacije. Uporabljali so dve 'pritrdikiici: ja in stima. Enega izmed njih sem slišal: »To ni moj foh. Mene pust s tem pr gmah.« Drugi je odhajajoč dejal:;
174
»Zdaj pa morem laufat h ta starmo.« Ko so pa plačevali, je eden napovedal svoj zapitek: »Eno flašo pira.« Slične pogovore vsakdo sliši labko vselej ki povsod.
Pomudimo se še malo pri kalkih! Treba bi jih bMo opredeliti, omejiti in utes-niti le na tista rekla, ki niso samo dobesedni prevodi, ampak prevzemajo tudi izvirno aluzijo, segavo primero, globoko ljudsko modrost, ki daje reklu pravi pomen.. Rekla: piti na medvedovo kožo, delati račun brez krčmarja, sesti med dva stola, hoditi po kostanj v žerjavico za druge, hoditi kakor mačka okoli vrele kaše, biti za peto kolo, imeti srečo kakor i>es v cerkvi, po toči zvoniti, zobe pokazati komu, skočiti si v lase, pustiti ali ostati na cedilu in množica drugih so tako enostavna in vezana na preprosto vsakdanje dogajanje, da so lahko nastala povsod in v vsakem jeziku neodvisno od izražanja bližnjih ali daljnjih sosedov. Seveda fraze po toči zvoniti, pes v cerkvi, cerkvena miš i. p. niso mogle nastati tam, kjer ni cerkva in zvonov. Tudi o petem kolesu ne more biti govora v krajih, kjer ne poznajo voz s štirimi kolesi in iz ruskih virov vem, da imajo stepni narodi reklo: Toliko mi je tega treba kakor psu pete noge. Ako mora Srb popravljati kako prav temeljito zavoženo stvar, pravi: a sad ja da ispravljam krivu Drinu. Jasno, da to reklo ni moglo nastati nikjer drugje kakor v Podrinju, saj je Drina mamenita po svojih zavojih. Ako imamo mi reklo -ogni se ga tudi s senenim vozom«, imajo Bosanci podoben zasuk »čuvaj se uske ulice i bijesne poturice«, le da je v našem primeru mišljen siten pijanec, v bosenskem pa krvoločen nasUnik. Obe rekli sta odsev razmer. Med slepci je samookec kralj; to reklo je takisto lahko last vsakega jezika in ga ne moremo pripisati kakemu določenemu narodu. V enakem pomenu imajo Rusi dve rekli: Na bezljudji iz Foma dvorjanin. (Kjer ni ljudi, je tudi poljuben Tomaž plemič) in: Na bezrybji i rak ryba (Kjer ni rib, tudi rak lahko velja za ribo.) Obe rekli bi bui, prevedeni v kak drug jezik, nesporen kalk iz ruščine. Rusko reklo »Les rubjat — ščepki letjat« je VI. Levstik slovenil: Kjer sekaš drva, tam letijo trske. O. Zupančič pa je v prevodu iz francoščine zapisal: »Skačeš nespametno v pogovor kakor pes med keglje (frane, comme un chien dans un jeu de quilles). Ta dva prevajalca sta tako vestna, da si človek komaj misli, da bi bila rekli kar prenesla, morda sta jih le slišala pri nas. Naše reklo o sv. Matiji, ki led razbija, sem slišal v Gornji Avstriji tudi v rimani obliki: Matheis bricht Eis, find'it er kein's, macht er eins. Bil isem razočaran, misleč, da smo mi naše reklo pobrali pri Nemcih. Zdaj mislim na opozorilo prof. Sovreta o enakih vijugah, ki v enakih razmerah dado enaka rekla. Ako pri nas grozi kak pretep, pravijo pametnejši in plašnejši: Kar izginimo, če ne bo treba iti še za pričo. V povesti Amfiteatrova »Zmej Gorinyc i Ivan Ivanič« pa sem citai prav enak stavek: »ješčo v svideteli popadjoš«.
Tudi posameme besede so lahko pravi kalki, pravi F. Bezlaj. Taka beseda je naš medmet »ala! ala!«. To je nekdanji bojni klic Turkov, plenečih po naših krajih. Tudi narodna pesem iz tistih časov ga pozna: »Ala, ala, moj Adame, Siska vrli poglavare!« Ta kalk je zgodovinski spomin na turške boje. Se naša beseda »sreda« je najbrž kalk iz germanščine. Morda bo kdo presenečen, toda s to besedo res ni nekaj v redu. Ako vzamemo, da je torek (vtorij) drugi dan v tednu, četrtek četrti in petek I>eti, kakor kažejo njihovi nazivi, potem sreda ni v sredi tedna. Ce pa naj bo sreda res sredi tedna, potem torek ni drugi dan v tednu, četrtek ne četrti in tudi petek ni peti, kakor bi pričala njih imena. Vsi slovanski jeziki imajo pomensko in korensko enake izraze za pet dni v tednu: od ponedeljka do petka. (Sobota in nedelja sta izjemi, ker so posegi cerkve stvar zamešali.) Sreda se je tedaj vtihotapila v praslovanščino v davnih časih, ko se Sloveni še niso bili diferencirali, kajti ob razselitvi so že vsi imeli sredo in so jo raznesli v svoja nova domovanja. Madžari so si že izposodili od svojih slovanskih sosedov: szerda, csütörtök in pentek. Ali smo jo morda dobili od Gotov? Hvaležno področje za raziskavanje, ako stvar še ni raziskana.
Naj ob koncu opozorim še na neko frazo, ki ima očiten znak površnega prevoda in je v obliki, v kakršni se uporablja pri nas, pravi germanizem. Gre za frazo »nič hudega sluteč«. Ako primerjamo podobne konstrukcije, smo takoj pozorni na dejstvo, da vedno kar podvojimo nikalnico: Nič dobrega ne obetajoč, nič pravega ne vedoč, nič veselega ne upajoč, nič, pametnega ne hoteč itd. Res da so take deležniške konstrukcije okorne, če pa jih že zapišemo, zahtevajo še eno nikalnico. Dr. Fr. Detela, O. Zupančič in VI. Levstik, so pisali »nič hudega ne sluteč«, kadar so se poslužili te fraze. Toda samo ti trije. Vsi drugi pisci in pisatelji pišejo »nič hudega sluteč«, kar je mehaničen prevod nemške fraze »nichts Böses ahnend«. Dvomim, da bi se dala še iztrebiti, preveč se je že razmahnila. b. Borštnik
175