DNE 31. AVGUSTA 1980, KO JE ZAVETIŠČE „DR. GREGORIJ ROŽMAN" V ARGENTINI OBHAJALO 10-LETNICO BLAGOSLOVITVE TEMELJNEGA KAMNA IN OB TEJ PRILIKI POIMENOVALO DEL SVOJE STAVBE PO GENERALU EEONU RUPNIKU, KATEREGA 100-LETNICA ROJSTVA JE BILA SAMO NEKAJ DNI POPREJ, JE BILA ODKRITA SPOMINSKA PLOŠČA, KI BO TRAJEN SPOMIN VELIKEMU POKOJNIKU. EL FORTIN Št. 1-2 TABOR je glasilo Zdra».enih slovenskih protikomunistov • TABOR je last in vestnik Tabora SRB • Mnenje Tabora SPB predstavljajo članki, ki so podpisani od glavnega odbora • Izdaja ga konzorcij. Predsednik: inž. Anton Matičič • Urejuje in odgovarja uredniški odbor glasila: za lastništvo Ivan Korošec, upravnik Božo Šušteršič. TABOR is the voice of the Confederation of the United Slovenc Anticommunists. TABOR es el organo de la Confederacion de los Anticomunistas Eslovenos Unidos • Director: Ing. Antonio Matičič, Ramon L. Falcon 4158, Bs. Aires, Argentina. Imprenta: Talleres Graficos Vilko S. R. L., Estados Unidos 425, Buenos Aires, Argentina, T. E. 362-7215 Registre Nacional de la Propiedad intelectual No. 89.035 NAROČNINA: Argentina 40.000.— pesov; ostale države: posamezniki 15 dolarjev; letalsko 20 dolarjev. Naročila, reklamacije, nakazila, dopise in ost.\lo pošto pošiljajte na naslov: inž Anton Matičič, Igualdad 1110, (1055), J. L. Suarez —• Bs. As., Argentina Telefon: 766-7513. PORAVNAJTE NAROČNINO! Svobodni sveta, združite se! Za Boga, Narod, Domovino! Enero - Febrero 1!>81 BUENOS AIRES Januar - Februar 1981 LA HORA DE LOS CAMBIOS Pasaron 35 anos desde la muerte heroica de 12.000 guerreros eslove-nos bajo la hoz y el martillo del comunismo internacional. A pesar de la conspiracion de silencio acerca de ese tremendo crimen, el ejemplo que el diminuto pueblo esloveno sento para la humanidad entera, brilla hoy dia mas que nunca, iluminando el unico camino posible hacia la salida de las sofocantes tinieblas del mundo contemporaneo. Lo confirman hechos irre-batibles. Sin entrar en ennumeraeiones, basta abrir cualquier periodico de cual-quier latitud para ver las tragicas facetas de la convivencia moderna. El mismo periodismo que, inexplicablemente, silencio el sacrificio del pueblo esloveno por la libertad y la dignidad humana, hoy ya no puede silen-ciar mas los hechos que cruelmente golpean las puertas de todos los paises sin excepcion. El mismo responsable de esta situacion — el comunismo internacional — alcanzo el punto culminante, donde su perfidia conspiratoria empieza a desnudar, ya sin duda alguna, toda su nulidad ideologica, social, politica y, en consecuencia, toda su desastrosa influencia en los acontecimientos mun-diales. Mientras sigue urdiendo sus siniestras redes del terrorismo urbano, la guerrilla rural, del „tercer mundo“ etc., los acontecimientos en Polonia, el exodo de centenares de miles de obreros del “paralso proletario” en Yugo-slavia y los gritos de los intelectuales en la mišma Union Sovietica — para mencionar tan solo unos poquisimos ejemplos — estan demostrando que ha llegado la hora del balance. Es la hora de cambios. Y no son, precisamente, “cambios de estructuras”. Este es tan solo otro de los slogans del comunismo internacional que ha fracasado totalmente — como no es dificil demostrar — justamente en sus estructuras donde sea que se ha establecido en el poder. No es de extranar-se, entonces, que haya insipirado un sinnumero de fechorias, tan insensata-mente criminales, que, finalmente, provocaron reacciones que ya comen- zaron a registrarse por doquier y cuyos resultados finales son muy di-ficiles de prever. Es por eso que ha llegado la hora de los cambios. Y son cambios de base. Toda estructura aun la mas idealizada, se tambalea, si no responden las bases. Ea humanidad entera debe descubrir nuevamente los reales va-lores de la convivencia, sepultados bajo montanas de slogans, frases y espejismos. La humanidad entera debe aprestarse a quemar el basural que esta escondiendo y asfixiando a los valores basicos: Dios — Pueblo — Patria. A nosotros esta decisiva hora de la suprema Verdad no nos encontro desprevenidos y mucho menos aun confusos. Desde que nuestro inolvida-ble general Leon Rupnik nos llamo a las gloriosas filas de los “domobranci” eslovenos, conociamos ya el unico camino. Es por eso que en el ano que conmemoramos el trigesimo quinto aniversario del martirio del general Leon Rupnik, no cesamos de clamar su verdad de aquel entonces, de ahora y de siempre: Libres del mundo, unios! Por Dios — Pueblo — Patria! URA SPREMEMB Minilo je 35 let, odkar je umrlo pod srpom in kladivom mednarodnega komunizma 12.000 junaških slovenskih bojevnikov. Navzlic zaroti molka o tem strahotnem zločinu, žari zgled, ki ga je dal drobcen slovenski narod vsemu človeštvu, danes bolj kot nikoli in razsvetljuje edino možno pot k rešitvi iz dušeče temote, v katero je pogreznjen sodobni svet. To dokazujejo neovrgljiva dejstva. Ne da bi se izgubili v naštevanju, zadostuje odppeti katerikoli časopis iz vseh krajev sveta, pa na mah vidimo tragične primere modernega sožitja. Isto časopisje, ki je naravnost nedoumno molčalo o žrtvi slovenskega naroda za svobodo in človeško dostojanstvo, danes že ne more več zamolčati dejstev, ki kruto udarjajo na vrata vseh dežel. Sam mednarodni komunizem, ki je edini odgovoren za to stanje, je dospel do tiste vrhunske točke, kjer njegovo perfidno zarotništvo pričenja nedvoumno razgaljati vso njegovo ideološko, družbeno, politično in gospodarsko ničevost, pa zato tudi ves njegov poguben vpliv na svetovne dogodke. Medtem ko spleta zločinske mreže terorja po mestih, gverile, ta-koimenovanega „tretjega sveta" itd., na drugi strani zadnji dogodki na Poljskem, odhod stotisočev delavcev iz »proletarskega raja" Jugoslavije, pa krik izobražencev v sami Sovjetski zvezi — da omenimo samo nekaj primerov — dokazujejo da je napočila ura obračuna. Je ura sprememb. Toda nikakor ni ura za »spremembe struktur". To je samo ena izmed tolikih krilatic mednarodnega komunizma, ki je — kakor pač ni težko dokazati — doživel popoln polom ravno vseh svojih struktur povsod tam, kjer mu je uspelo dokopati se do oblasti. Ne smemo se torej čuditi, da je uspel podžigati samo nedogledno vrsto tako topoglavih zločinskih podvigov, da je končno moral sprožiti reakcijo, ki jo že opažamo širom sveta in katere končne rezultate je silno težko predvidevati. 'Prav zato je napočila ura sprememb. Ura sprememb v osnovah. Vsaka, tudi najbolj idealizirana struktura koleba, če ne stoji na pravilni osnovi. Zato mora vse človeštvo zopet odkriti resnične vrednote sožitja, ki ležijo pokopane pod gorami krilatic, gesel in prividov. Vse človeštvo mora nemudoma sežgati smetišče, ki skriva in duši osnovne vrednote: — Narod — Domovina. Nas ta odločilna ura končne Resnice ni našla nepripravljene in še roanj zmedene. Odkar nas je naš nepozabni general Leon Rupnik pozval v slavne vrste slovenskega domobranstva, poznamo edino pot. Zato predvsem to leto, ko se bomo spoštljivo spornih 35-letnice mučeništva generala Leona Rupnika, ne bomo odnehali proglašati njegove tedanje, sedanje in dokončne resnice: Svobodni sveta, združite se! Za Boga — Narod — Domovino! GENERAL LEON REPNIK Ob stoletnici njegovega rojstva Ne le kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan. ( Gregorčič) AMERIŠKA DOMOVINA, Cleveland, Ohio, je dne 13. junija 1980 p^d gornjim naslovom prinesla zelo viden celostranski članek s sliko vrhovnega poveljnika slovenskih domobrancev in Orlovega vrha na ljubljanskem gradu. Levo stran slike gen. Rupnika so spremljali Gregorčičevi verzi: „Ne le, kar veleva mu stan, | kar more, | to mož je storiti dolžan", desno pa znamenite besede gen. Rupnika, ki jih je spregovoril pred zbrano delegacijo, ko je na predlog nepozabnega škofa dr. Gregorija Rožmana prevzel vlogo žrtvovanca za slovenski narod v najtežji uri njegove zgodovine: „Domovina me kliče! Slovenec sem, vojak sem in vse moje moči in sposobnosti dam na razpolago domovini v borbi proti komunizmu. Zavedam se, da z eno nogo stopam v grob.“ — Z javno zahvalo uredniku AMERIŠKE DOMOVINE za ta lojalni dokaz slovenskega poštenja, članek prinašamo tudi mi za naše bralce širom sveta. — Op. ured. Prav v teh dneh se zopet spominjamo tistih krvavih dogodkov pred 35 leti, ko so novi komunistični Oblastniki v Sloveniji že po končani vojni pobili brez vsakega sodnega postopka nad deset tisoč slovenskih protikomunistov in jih zmetali v podzemne jame širom naše domovine. Obenem pa se bodo letos mnogi Slovenci v svobodnem svetu hvaležno spominjali tudi stoletnice rojstva ustanovitelja slovenskega domobranstva generala Leona Rupnika. General Rupnik je še danes med nami sporna oseba, toda o tem se veliko ne piše. Zato se nam zdi prav, da se ga ob tej priliki spomnimo in obenem poskusimo osvetliti podobo časa, pa tudi okoliščine in činitelje, ki so ga privedli na vodilni in nadvse odgovorni položaj v tisti tragični dobi slovenskega naroda. General Rupnik se je rodil 10. avgusta 1880 v vasi Lokve pri Gorici. Po končani ljudski šoli v Idriji in klasični gimnaziji v Ljubljani je študiral na kadetnici v Trstu, vojaški šoli v Wiener Neustadtu in od 1905 do 1907 na generalštabni šoli na Dunaju. Med prvo svetovno vojno ga najdemo na raznih bojiščih, ob koncu vojne pa je postal poveljnik utrdb v Boki Kotorski v Dalmaciji. Na tem položaju je uspešno vodil obrambo tega važnega oporišča pred napadi italijanske vojske, ki se ga je hotela polastiti še pred koncem vojne in nastankom nove Jugoslavije. Verjetno je predvsem zaradi tega par let pozneje dobil najvišje jugoslovansko odlikovanje: Karadjordje-vo zvezdo. Rupnik je po vojni nadaljeval vojaško kariero v jugoslovanski vojski in je leta 1932 dosegel stopnjo generala. Dejstvo, da je bil Rupnik med nekaj nad 200 generali jugoslovanske vojske edini Slovenec, kaže, da si je pridobil zaupanje jugoslovanskih vojaških in političnih krogov. Toda, če ne bi leta 1938 postal poveljnik štaba za utrjevanje v Ljubljani, bi Slovenci komaj vedeli za njega, ker je ves čas služboval izven Slovenije. Na tem položaju je bil odgovoren za utrjevanje naših meja, predvsem meje proti Italiji, kjer je zgradil tako imenovano »Rupnikovo linijo". Tik pred nemškim napadom na Jugoslavijo je postal načelnik štaba prve grupe armad s sedežem v Zagrebu, kjer so ga aprila 1941 zajeli Nemci. Po dogovoru z Italijani, ki so medtem zasedli Ljubljano, Notranjsko in Dolenjsko in na tem ozemlju ustanovili Ljubljansko pokrajino, so Nemci vse zajete oficirje bivše jugoslovanske vojske, ki so bili rojeni na področju pod italijansko kontrolo, izročili njim. Tako je gen. Rupnik po kratkem nemškem zaporu v Celju prišel v Ljubljano. Komaj par mesecev po prihodu v Ljubljano pa je »Varnostna in obveščevalna služba" (VOS) Komunistične partije poskušala Rupnika umoriti. Morilčeva krogla pa ga je samo lažje ranila. Ali je VOS hotela umoriti Rupnika zaradi sodelovanja z okupatorjem? Seveda ne! Za boljše razumevanje dogodkov, ki so sledili, je potrebno osvetliti namen in delo Komunistične partije Slovenije (KPS) in vlogo, ki Jo je pri tem igrala VOS. Cilj Komunistične partije Slovenije je bil jasen: doseči oblast za vsako ceno in z vsemi sredstvi. Na kongresu KP Jugoslavije v Zagrebu leta 1946 je Edvard Kardelj poročal o delu in stanju KP Slovenije. Med drugim v poročilu omenja, da je na začetku vojne KPS imela 292 članov a podrobno navedbo števila in krajev, kjer je KPS imela svoje celice (glej Komunist št. 1, 1946). Sovražna okupacija, ki nam je zvezala roke, je nudila številčno šibki KPS enkratno priliko da začne z revolucijo. Partija je poslala na delo VOS, katere naloga je bila, da z umori in terorjem zagotovi uspeh revolucije. Predvsem je bilo potrebno odstraniti vse, ki bi jo lahko ovirali na tej poti do cilja. Gen. Rupnik je bil pač eden tistih, ki bi jim utegnil biti nevaren, bodisi zaradi ugleda ali pa zaradi svojih vojaških sposobnosti. To je bil razlog, da je VOS začela ubijati naše vodilne ljudi in pa tiste, ki so snovali kakršnokoli podtalno organizacijo, nad katero KP ni imela kontrole. Tako so do junija 1942 umorili v Ljubljani nad 30 ljudi, med njimi mg. Emerja, Praprotnika, Peršuha, dr. Ehrlicha, Rojca, Natlačena, Polaka, Župca itd. Koliko pa je ta „borba proti okupatorju" v tem času postrelila Italijanov? Niti enega! Javnost je bila pod vtisom, da so umori, ki jih je izvršila VOS, delo Osvobodilne fronte (OP), kar pa ni bilo res. VOS je hila izključna domena Komunistične partije. Poskuse krščanskih socialistov in drugih skupin, ki so sestavljale OP, da bi dobili vpogled v delo VOS-h, Je Komunistična partija odločno zavrnila. Imeti je namreč hotela proste roke, da odstrani vse, če bi bilo potrebno, tudi one znotraj OP, ki bi jo utegnili ovirati na poti do cilja. KP je že leta 1942 prisilila vse skupine, ki so sestavljale Osvobodilno fronto, da so morale zapustiti svoje politične organizacije, in jih je tako spravila pod svojo neposredno nadzorstvo. Krščanski socialisti, Sokoli in drugi so s tem „prostovoljno“ prenehali obstajati, dobro se zavedajoč, da bo sicer VOS »napravila red". KP pa, ki je edina ostala izven OP, si je s tem zagotovila popolno nadzorstvo nad vsemi drugimi, zase pa popolno svobodo akcije. Že takrat pa je tudi pokazala, da ne more deliti oblasti z nikomer. VOS je v resnici svoje poslanstvo temeljito opravila. 'če je bilo takrat v Ljubljani hudo, pa je bilo na deželi neznosno. Ljudje so bili izpostavljeni terorju. Umori, požigi in ropi so bili na dnevnem redu. Življenje je postalo nevzdržno. Ljudje so proti nasvetom političnih predstavnikov začeli iskati pomoči pri Italijanih in zahtevali, da jim dajo orožje za samoobrambo. Tako so nastale majhne skupine slabo oboroženih Vaških straž. Italijani, ki so se zavedali, da so po mednarodnem pravu dolžni zaščititi življenje in imetje ljudi na zasedenem ozemlju, so se končno le zganili. Poleti 1942 so napravili dolgo pričakovano „čistko‘“ o kateri so partizani hili natančno obveščeni, in pobrali več deset tisočev ljudi, predvsem moških, in jih odpeljali v italijanska taborišča. Ker so bili v ogromni večini to ljudje, ki se niso hoteli pridružiti maloštevilnim partizanskim oddelkom, se je s tem KP „na lep način'1 rešila znatnega dela svojih nasprotnikov. V dneh po razpadu Italije, v začetku, septembra 1943, pa je kazalo, da bo KPS uspelo uresničiti svoj cilj: odstraniti še zadnje ovire na poti do oblasti. S sodelovanjem italijanske vojske in z njenim orožjem so partizani zavzeli Grčarice, kjer so uničili majhno grupo Mihajlovicevih četnikov (ca. 200) in pa Turjak, kamor so se zatekli ostanki Vaških straž iz okolice, skupaj nad 600 ljudi s civilisti vred. S par izjemami so vse pobili. Ljubljana je po odhodu Italijanov ostala brez vsake obrambe. Vse ilegalne protikomunistične organizacije niso bile sposobne nuditi uspešen odpor, če bi se partizani pojavili v Ljubljani. Pod vtisom poraznih novic o partizanskih pokolih svojih nasprotnikov na podeželju in o prisilni mobilizaciji, ki je znatno okrepila do takrat številčno zelo šibke partizanske oddelke, je v protikomunističnem taboru nastal preplah. Politično vodstvo v Ljubljani je vedelo, da je treba brez odlašanja organizirati samoobrambo, šlo je za življenje. Tistih par Nemcev, ki so se pojavili v Ljubljani, niso imeli ne moči in tudi ne posebnega interesa, da bi ljudi zaščitili. Kot pa je razvoj pozneje pokazal, so pa bili pripravljeni, da nam dovolijo organizirati samoobrambo. V tej stiski so se merodajni politični predstavniki obrnili na gen. Rupnika za pomoč. Nihče nam ni opisal poteka teh razgovorov, čeprav je lepo število udeležencev še živih. Po podatkih iz raznih virov pa vemo, da Rupnik prošnje, da bi sprejel položaj posrednika med okupatorjem in okupiranim narodom, sprva ni sprejel. Vedel je, da političnega zaledja nima, ker se kot vojak s politiko ni, oziroma ni smel baviti. Toda „sila kola lomi". Pod hudim pritiskom in po obljubi popolne in brezpogojne podpore političnega vodstva je Rupnik končno le dal svoj pristanek. Približno dva tedna po predaji Italije so Nemci na predlog škofa Rožmana, ki je očividno prevzel posredovanje, imenovali gen. Rupnika za prezidenta Ljubljanske pokrajine. Njegova glavna naloga in skrb je bila, organizirati samoobrambne vojaške enote, ki bi se lahko uspešno zoperstavile partizanskemu terorju in tako vsaj do neke mere zavarovale ogrožena življenja ljudi. Tako je nastalo slovensko domobranstvo. Rupnik je bil torej naš odgovor na stiske tistih dni. To je bilo v času, ko je fašistična Italija bila na tleh in nacistična Nemčija že na poti v zaton. Ko je prevzel to izredno težavno nalogo, je bil že v tistih letih, ko ljudje ponavadi gredo v pokoj. Kakšnih političnih ambicij nikoli ni kazal in tudi ni bilo slišati, da bi mu kdo kaj takega pripisoval. Zavedal se je tudi, da mu imenovanje ne bo prineslo oblasti in slave, pač pa samo skrb, odgovornost, negotovost in ga poleg tega tudi izpostavilo očitku kolaboracije. Razumljivo je, da mu položaj ni dovoljeval skoraj nobenega političnega manevriranja in taktiziranja. Jasno mu je tudi bilo, da bi mu kakršnakoli dvoličnost onemogočila izvršitev naloge, ki jo je prevzel. Skratka, na svoja ramena si je naložil izredno težko breme. Marsikdo se je že vprašal, zakaj se vendar gen. Rupnik ni raje umaknil in počakal konca nekje, kjer bi bilo bolj varno. Najbrž takrat ni bilo veliko ljudi, ki bi gen. Rupnika toliko poznali, da bi lahko pravilno razumeli njegovo odločitev. Zdaj ni nobenega dvoma, da je vzel nase to breme, ker dobesedno nismo imeli drugega in mu zato globoko razviti čut dolžnosti ni dopustil, da bi stal ob strani, ko je bil narod v stiski. V odnosih do drugih ni poznal dvoličnosti. Bil je izredno pošten in dana beseda mu je bila sveta. Gen. Rupnik je besedo držal do konca in je prevzeto nalogo dobro izpolnil. Ko je proti kocu vojne po mnenju političnih krogov, ki so ga v začetku podpirali, bilo potrebno iskati politične rešitve brez njega, je odstopil. S svojo odločitvijo v tistih težkih dneh, s svojim delom in s svojo mučeniško smrtjo, v katero lahko trdimo, da je šel prostovoljno, pa je pokazal izredno hrabrost, ki nima veliko primerov v naši zgodovini. Naravno je, da je bil gen. Rupnik, ki je bil na vodilnem in odgovornem položaju, tudi izpostavljen kritiki, ki se še do danes ni polegla. Z naše strani so mu očitali, da je delal napake, kar je razumljivo. So pa tudi poedinci, ki mu očitajo sodelovanje z okupatorjem, če je kolaboracionist tisti, ki se strinja z nameni sovražnika in ga v tem podpira za svoj osebni račun, potem bo kritik gen. Rupniku to zelo težko dokazal. 'Po 35 letih in več bi pričakovali, da bi lahko o teh dogodkih in še posčbno o gen. Rupniku govorili bolj nepristransko, posebno pa bolj pošteno. Objektiven prikaz tistega časa bo moral vzeti v pretres in oceno tudi dogodke in okoliščine, vključno seveda tudi našo politiko pred in med vojno, ki so nas pripeljale v položaj brez izhoda, oziroma brez izbire. Gen. Rupnik je le posledica, ne pa vzrok stiske tistih dni. Tudi ne smemo pozabiti, da je marsikomu med nami gen. Rupnik s svojo žrtvijo omogočil, da je lahko stal ob strani in ga obvaroval, da ni postal žrtev ali komunističnega ali pa nacističnega terorja. Očitek oblastnikov doma, da je gen. Rupnik kolaboracionist, je predvsem namenjen za širšo javnost, v partijskih krogih pa je označen kot kontrarevolucionar, to je človek, ki se je uprl diktaturi Komunistične partije. To je v komunistični družbi največji zločin, ki ga more kdo narediti, za ljudi v svobodnem svetu pa taka oznaka pomeni priznanje, da je bil na pravi poti. Prav je, da se Slovenci v svobodnem svetu leto za letom spominjamo vseh deset in deset tisočev žrtev komunistične revolucije in vojne. Letos ob 35. obletnici pa se bomo še posebej spominjali naših domobrancev in njihovega poveljnika gen. Rupnika. Domobranci so naš najmočnejši in spontani izraz odpora proti nasilju tistih, ki so as hoteli uničiti. Zavedali so se, da ne morejo stati ob strani, ko je narod krvavel pod komunističnim terorjem in je bil izpostavljen nevarnosti, da ga okupator popolnoma iztrebi. To so naši junaki, naša elita in naš ponos! Tabor DSPB — Cleveland Z orožjem ljubezni In resnice . . . i. Vse dokler ni začel mednarodni komunizem v Sloveniji oborožene revolucije v času sovražne okupacije, je bila borba proti komunizmu omejena le na tipično strankarsko protikomunistično delovanje posameznih ne-marksističnih strank, se pravi: vsaka zase in upoštevajoč samo svoje koristi, oziroma škodo, ki bi jo lahko s tem povzročila nasprotni skupini.* O kakšni enotnosti protikomunističnega delovanja v tisti dobi sploh ne moremo govoriti. Kot značilen primer predvojnega stanja naj nam služi Akademska akcija. — Na ljubljanski univerzi smo imeli akademske klube oz. društva, v katerih so se zbirali študentje različnih svetovnonazorskih pogledov — seveda vsak v svojem —, vsi skupaj pa so se borili ,za vodstvo v Akademski akciji. Kadar je imel odbor v svojih rokah „katoliški“ tabor, so se „napredni“ združili z „rdečimi“; in na naslednjem občnem zboru je odbor akcije prešel v druge roke. Leto pozneje se je pa obrnilo in so se „katoličani“ povezali z „rdečimi“ itd. Nihče seveda še podvomil ni o protikomunizmu katoliške oz. napredne skupine; toda, kakor se je pozneje izkazalo, so korist imeli le rdeči. Enotnega nastopa proti komunistom ni bilo. Vsaj o pravem času ne. Tako se je na univerzi godilo v malem, kar se je v strankarsko političnem izživljanju dogajalo v mnogo večji meri. Vsaka stranka je gledala predvsem na to, da bi si pridobila oblast; in na to, da bi jo obdržala. Pri tem so nastajale čisto nenaravne zveze in nas sedaj, nazaj gledano, nič ne čudi, da se je po takem delovanju dogodilo pač vse to, kar se je. II. Poglejmo sedaj v sam čas revolucije pod sovražno okupacijo! Še pred ustanovitvijo legalnih Vaških straž je odšla na teren skupinica „četnikov“, katerim bi se morali po dogovoru množično pridružiti novi ilegalni borci; a do tega ni prišlo. ..Kapljali11 so posamezniki, obljubljenih fantov pa ni bilo. Od kod je prišlo navodilo ki je pravilo, da se tej skupini ni treba pridružiti, ker jo vodijo bivši jugoslovanski aktivni častniki, je še danes vprašanje brez odgovora. Tudi tu torej ni mogoče govoriti o enotnosti protikomunistov, pač pa o različnosti interesov — za čas po zmagi nad komunisti. Kaj se je zgodilo? —- Legalne Vaške straže so ta postopek krvavo plačale na Turjaku, ilegalni četniki so pa v Grčaricah poravnali svoj krvavi * Opozarjanje Cerkve in njeno protikomunistično delo je snov, ki spadda na področje verskega delovanja. davek. Oba primera, ki je pravzaprav en sam, sta tipičen primer posledice neenotnosti vodstva ter predpostavljanja drugotnih interesov osnovnemu namenu, posledica delitve v legalne in ilegalne, „naše“ in „nenaše“ — teh razlik borci na terenu niso poznali! — v času ko je bila popolna enotnost življenjske važnosti. „Zmagal nas ni komunizem, ampak needinost,“ je v oči mučenižke smrti dihnil Jelo Capuder v celici št. 1 v Kočevju; in istotam je naročil kaplan France Malovrh: „Povej v Ljubljani, da je samo v slogi moč. Vsi medsebojni prepiri naj prenehajo; sicer bodo tvegali nove žrtve!" Kako usodno resnične so bile te besede! Kakšno strašno odgovornost so naložile onim, 'ki so krivi, da ni bilo edinosti, onim, ki so povzročili neslogo v vodstvu protkomunističnih bojevnikov! — Naša današnja mladina, ki tega ni doživela, ve za to? — Pozna vzroke, ki so pripeljali tiste idealne protikomunistične borce do Turjaka ih Grčaric, nato pa v Kočevje in množične grobove Jelendola in Mozlja? — III. Vprašajmo se, kaj so storili odgovorni, katerim so bile namenjene besede pomorjenih! — So se zavedli, za kaj je šlo? — Kaj so storili? — So se zedinili ?----- Ko Miloš Stare in vrsta drugih, na katere misli pokojni msgr. Matija Škerbec v svojih ..Reminiscencah", v tisti usodni uri niso hoteli prevzeti nobene javne odgovornosti, vemo, da je samo general Leon Rupnik na prošnjo škofa dr. Gregorija Rožmana vzel nase žrtev in odgovornost in sprejel nalogo, da reši, kar se je še rešiti dalo. Ustanovljeno je bilo Slovensko domobranstvo in protikomunistična borba •— ne samo vojaška — je navzlic zopetnim intrigam izza zaledja zaradi teže močne osebnosti generala Leona Rupnika bila enotna. — Uspehi niso izostali. Toda kaj se je zgodilo? — V najodločilnejšem trenutku so — zopet zaradi drugotnih interesov — generala Rupnika, ki je bil nosilec in jamstvo enotnosti protikomunističnega boja, odrinili in mu odvzeli celo tudi poveljstvo nad Slovenskim domobranstvom. — Konec je bilo sloge! Konec tudi edinosti; prav v trenutku, ko so komunistične drhali stale že pred vrati Ljubljane! Kako strašno odgovornost so prevzeli povzročitelji tega zgodovinskega dejstva! — Naša današnja mladina ve za to? — Verjamemo, da pozna grozne posledice tega dejanja; pa pozna tudi vzroke, ki so do tega pripeljali? — Naša današnja mladina ve za to ? — Verjamemo, da pozna grozne po-na svojem mestu; toda poudariti moramo, da bi vsa odgovornost bila njegova! Vse drugo so samo prazna ugibanja. — IV. V Slovenskem domobranstvu so se proti komunistom bojevali vsi nekomunistični Slovenci; ni jih ločevala svetovnonazorska pripadnost. Toda določenim krogom izven domobranstva, ki so bili zaverovani v svoje pritlikave interese, ni bilo ljubo, da so bili na poveljniških mestih zopet nekateri častniki, ki niso bili istega nazora, in so se jih skušali iznebiti na najogabnejši način. (Sam poznejši poveljnik slovenske narodne vojske polk. France Krener intrigam ni mogel uiti!) Le da so bili ti manevri pravočasno odkriti; vsaj v slučajih Mirana Piriha in Dimitrija Jeruca. Tudi tega naša mladina seveda ne ve! — Očetje teh ogabnosti pa so isti, ki so s svojim delovanjem povzročili v prejšnjih poglavjih omenjene grozote. V. Ko je bila ustanovljena organizacija slovenskih protikomunističnih borcev, so se že kar ob njenem rojstvu porajale tudi intrige s strani, od koder bi jih najmanj pričakovali. Samo velikemu ugledu, ki ga je užival takratni starešina Vuk Rupnik, se je treba zahvaliti, da je organizacija sploh nastala in prebrodila začetne težave. Po njegovem odstopu intrige niso prenehale, še več! Stopnjevale so se in dosegle višek na taboru društva slovenskih protikomunističnih borcev v Argentini leta 1963, ko se je organizacija razcepila. (Neizpodbitni dokumenti so pri roki.) To naša mladina že ve. — Toda naučili so jo, da razcep pripisuje sporu, ki naj bi nastal v domobranski organizaciji, kar je zmota. Spor ni nastal v domobranski organizaciji! — Razcep so povzročili iste vrste ljudje, ki smo jih omenili v poprejšnjih poglavjih; predstavniki onih, ki so se borili za politične interese že na univerzi v Ljubljani; onih, ki niso hoteli bivših jugoslovanskih častnikov za poveljnike slovenskih fantov v ilegali; onih, ki niso dovolili umika Vaških straž v Ljubljano, ampak so jih poslali na Turjak; onih, ki so z odstranitvijo generala Leona Rupnika nujno prevzeli tudi odgovornost za vso tragedijo, ki se je potem zgodila, sedaj pa pretakajo krokodilje solze; onih, ki so se v zdomstvu hoteli polastiti organizacije protikomunističnih borcev zato, da bi služila njihovim prespanim interesom! Toda slovenski protikomunistični borci so ostali edini, ostali so složni; zvesti prošnjam že iz Kočevskih zaporov, zvesti klicem desettisočev po vojni poklanih borcev. Ne dajo se pa voditi po onih, katerim je cilj „oblast“, četudi jim pri tem pomagajo komunisti! Nočejo v svoji organizaciji „vodstva“, ki bi stalo izven organizacije in se ravnalo po navodilih — od drugod! Nočejo se prepustiti voditi onim, ki so preslišali krike iz kočevskih zaporov, •kakor tudi ne onim, ki so stregli hrabrim domobranskim častnikom po življenju! — V TABORU združeni slovenski protikomunisti vzdržujejo in hočejo vzdrževati svojo organizacijo brez drugotnih vplivov preperelih avtoritet; hočejo ostati samo takšni Slovenci, kot jih je ustvarjalo Slovensko domobranstvo! Ne potrebujejo „nasvetov“ onih, ki se niso ničesar naučili iz Kočevja, Grčaric, Turjaka, Vetrinja Teharij Kočevskega Roga; onih ki se trudijo polastiti organizacije samo zato, da bi služila njihovim neuresničljivim interesom, ali pa bi jo spremenili v svoje trobilo in jo po potrebi zadušili, da jim ne bi bila več — živa vest!-- Vrata v TABOR so vedno odprta vsakemu slovenskemu protikomunistu. Nam, ki nismo nikdar blatili njunega spomina, temveč smo vedno oznanjali resnico, četudi je koga zaskelela, ni treba klicati v spomin poslednjih besedi generala Leona Rupnika in dr. Lovra Hacina! Smo trdni, smo protikomunisti, smo Slovenci! Nam ob srečanju v onostranstvu pokojnemu generalu Leonu Rupniku ne bo težko reči: „Naš general! — Šli smo po poti, ki ste nam jo vi pokazali. Po poti junaštva in mučeništva! — Zvesti oporoki mučencev iz Kočevja in Vetrinja! — In pri tem nam je Bog pomagal! —“ Naj tudi to ve naša mladina!---- TABOR SPB ARGENTINA ZA ZGODOVINO ODSLOVLJEN DELAVEC Zdomski zapisi dr. Stanka Kocipra (Nadaljevanje) General Rupnik je v prihodu msgr. Matije škerbca in Janka Hafnerja (tolmač?), ki ju je kap. Ferdo najavljal v svojem pismu, videl posledico svojega razgovora s Slavkom Krekom o tem, kaj smo doslej mi zvedeli pri angleškem generalu. Ne more namreč biti dvoma, da nas je Slavko Krek obiskal z nekim določenim namenom in da je o vsem, kar je pri nas zvedel, poročal „nadrejenim“ mestom. Zaradi skupnega nastopanja in združitve vseh sil vsaj v tem zenitu dogodkov si je gen. Rupnik obisk msgr. Matije Škerbca posebej želel; saj je prav on bil glavni „speaker“ politikov na sestanku pri škofu dne 28. aprila 1945. Spričo pisma maj. Vuka Rupnika bi prihod msgr. Matije škerbca utegnil biti izrednega pomena. Tako bi gen. Rupnik iz prvega vira slišal tu- določenih akcijah bosensko-hercegovskih četnikov; toda postavljati partizane popolnoma izven ..klavske" bratovščine (za katero nas je lahko vse svsm), je pa le malo prehuda. Javoršek sam se v knjigi dotika pokola 12 tisoč razoroženih domobrancev. Kdo pa je opravil to delo ? Ali je šlo za pobožno evtanazijo, med katero so vsakega nesrečnika kot neozdravljivega bolnika položili na belo posteljo in mu dali injekcijo, „ki ni nič bolela" ? Takšno frazarjenje je morda potrebno Javoršku, da mu partijska cenzura spregleda druge ugotovitve; nam, ki te stvari beremo ne da bi nam kdo čez ramo gledal, pa se te fraze gabijo. Podobne neumnosti se je pred kratkim znebil tudi Milovan Djilas v intervjuju za revijo „Encoun-ter“, čbš, da partizani niso nikoli ubijali žensk in otrok... Zupana je Javoršek srečal v neki črnomaljski gostilni. Predstavila ju je „očarljiva ženska z mehkim, rahlo zasenčenim glasom". Javoršek se spominja ,,'Suhega in slokega bitja, z izrazitim obrazom ljubljanskega fičfiriča", ..polžjega stiska roke" in smehljaja lepotice ki ni slutila, »kakšnemu nesrečnemu trenutku je priča" v tisti »otožni gostilni, kjer so bila tla pravkar poribana". Med pogovorom naj bi se Zupan znebil določenih žaljivk na račun svoje matere in Javoršek pravi da ga je »udaril" — »pod vplivom zatrte in neizživete ljubezni, ki jo je nosil v sebi in ga je vezala na mit slovenske matere...“ Mit slovenske matere je nastal v slovenskem življenju samem. Zvezan je z našo nacionalno usodo, zakaj prepričan sem, da so samo te nenavadne ženske, tršate, trpeče, delovne in nesebične, samozatajevane in plemenite lahko bile varuhinje tistega ognja, ki bi ga že nekajkrat zgodovina upihnila, če ga one ne bi varovale. Za življenje s tem mitom v živi obliki sem bil prikrajšan, zakaj mati mi je umrla, ko sem komaj stopil v trinajsto leto. Ker me je silno težko rodila, saj so ji držali svečo, ko sem prihajal na svet, me je ljubila s posebno ljubeznijo. Meni pa je bila začetek in konec življenja, središče poezije, se pravi središče sveta, iz katerega so držala pota na vse strani zemlje in v vse smeri neba. Stanovali smo na robu vasi, na takem koncu, kjer se zemlja nenadoma pogrezne in napravi tri kotanje, da imaš vtis, kot bi visel na gugalnici sveta. V tem čudežnem koncu naše Zemlje so zbrane vse zlate ptice, skrite vse začarane kraljice, spravljeni vsi vedomci in škrati in vse vile in vse čarovnice. Nad njimi je vladala moja mati, kraljica, vladarica življenja in sanj. Da je umrla, ko še niti v življenje nisem stopil, ampak sem bil navezan nanjo še z vsemi vezmi življenjskega in miselnega značaja, je bila tista prva tragedija, ki me je krstila z usodnim krstom groze. In res: takrat sem se v hipu in bistveno spremenil. Doživel sem dialektični preskok. Zavezal sem se z vsem, kar bi lahko grozo slabilo ali kakorkoli uničevalo. Kljub temu sta postala prijatelja in delovala na partizanski radijski postaji. Tu naj bi Javoršek spoznal, da je bil Zupan v večnem boju s starimi »tabuji"; tudi tistimi, ki jih ni odpravila niti oktobrska revolucija. In boril se je proti njim z »vsemi sredstvi". Boril se proti takim »neum- nostim“ kot so družina, religija, odnosi med ljudmi in še posebej slovenska »kmečka olika" in pa — proti »seksualnim tabujem". Ob tej analizi Zupanovega »boja zoper tabuje" pa Javorška spet zanese v eno tistih izjav, ki naj bi mu pridobila naklonjenost partijskih tribunov (če nekoliko parafraziramo Prešerna). Vzemimo za primer samo enega izmed najobčutljivejših tabujev, v katerega si se z največjo ihto, mojstrstvom in celo z delnim uspehom zaganjal. Vzemimo spolnost. Zate so bili vsi plotovi, ki jih je družba postavila okoli tega vprašanja, skrajno nepotrebni in nadležni. Spolnost ti je bila svobodna izmenjava telesnih užitkov, kjer naj bi veljala ena sama zapoved: doseči kar najvišje mere uživanja. Izbira poti, ki so vodile do užitkov, pa sploh ni bila važna. — Položaj slovenskega partizanstva pa taki miselnosti ni mogel biti naklonjen. Slovenski partizani so v gozdovih organizirali pravi samostan, sleherna oblika spolne razbrzdanosti ni doživljala samo hude kritike, ampak celo kazen. Znano je, da so nekatere zaradi nedovoljenega ljubezenskega življenja celo streljali. Komunisti so pazili na spolno moralo vsaj toliko kot so pazili na vojaško, se pravi na partizansko disciplino. In če tega ne bi jemali prekleto resno, bi nas vse skupaj pobral vrag. Ostra moralna policija je bila vsekakor eden izmed vzrokov, da so se ženske lahko odločale za partizanstvo in da so v njem lahko sodelovale. Pa še tako sta ves klerikalni tisk, zlasti pa klerikalna vsemogočna ustna propaganda govorila o partizanskih kurbah in vsesplošni nemorali v hostah. Zato taka strogost v vseh organizmih narodnoosvobodilnega boja. Spet ena »cvetka" z Javorškovega vrta. Bolje bi namreč bilo, če bi molčal, kot pa da govori o nekakšnih »zamenišenih" partizanih, živih zgledih »samopremagovanja in odpovedi" med katerimi hodi en sam »izgubljenec" Vitomil Zupan in se bojuje proti »tabujem"; in to s takšnimi sredstvi in na takšne načine ki jih Javoršek sicer zapiše, mi pa jih ne moremo ponoviti, ker smo pač »klerikalni" časopis. Javoršek bi pač lahko marsikaj odpisal kot propagandno pisanje; trditev pa, da njegovi partizani niti »pod kožo" niso bili »krvavi", je smešna. In potem gre še naprej: Zupanu očita, da je bila njegova zamisel seksualne revolucije v partizanih čisti nesmisel in anti-revolucionarna svinjarija par excellence. V bistvu si se bojeval zoper osnovna načela komunistične partije, ki je hotela biološke potrebe partizanstva urejati kolikor toliko pametno in naravno, predvsem seveda pa nedeklarativno. In tako naprej. Zupan je Javoršku zdaj tip intelektualca-anarhista, ki je med partizanstvom skrbel samo za svojo..., obenem pa je slovensko literaturo »onečastil do take mere, da jo je kompromitiral v očeh politikov". (Kompromitiral jo je tudi v očeh kritike. V že omenjenem intervjuju Pravi Josip Vidmar, da se mu je po branju Zupanovega dela zazdelo, da se mora okopati, ker je imel občutek, da je onesnažen od glave do peta.) Javoršek sam je spet bolj „eleganten“: Ti si eden glavnih krivcev za dekadenco slovenskega intelektualca in slovenske umetniške srenje v času narodnoosvobodilnega boja in seveda tudi pozneje. In moram priznati, da sem to resnico v vsej njeni pošastnosti in stvarnosti doumel šele, ko sem pred kratkim prebral vse tvoje spise, ki si jih napisal še pred odhodom v partizane. V času, ko se je vsa Evropa pripravljala na vojno vihro, v času, ko smo živeli Slovenci v eksistencialni stiski, kakršne kljub svoji črni zgodovini zlepa nismo poznali, v času po Čehinjah in v času prvih Hitlerjevih pohodov si ti pisal tako, da živ krst ne bi mogel vedeti, da si Slovenec, da te je rodila slovenska mati, da govoriš in pišeš pravzaprav v slovenščini. Tvoj svet je antinacionalen, apolitičen, hkrati pa docela nečloveški. Svet posebnežev, in sicer hudodelcev, moralnih ostudnežev. Danes tvoji apologeti, zlasti Taras Kermauner, Andrej Inkret in Vasja Predan tvoje predvojno pisanje povzdigujejo v nebo, češ, Slovenci, kaj ne vidite, da smo že takrat imeli genija, ki je znal zabrisati slovenstvo vragu v rit, se požvižgati na vse družbene zakone ter ustvarjati čisto literaturo. O, bogovi! Tvoja čista literatura je podeželski odsev Ferdinanda Celina (ki si ga tiste čase vneto bral), kdo pa Ferdinand Celine je in kakšno je njegovo mesto v francoski, zlasti pa v svetovni literaturi, natanko vemo. Spet zanimiv skok. Ferdinand Celine (Destouches) je bil francoski zdravnik med prvo svetovno vojno ter je svoje doživljaje v bolnišnici za fronto opisal v direktnem „vojaškem“ jeziku, obenem pa pihal v rog komunistične partije. Kasneje se je v romanu „Mea Culpa“ odrekel komuniz-niu in s tem je, kot namiguje Javoršek, dobil „natanko poznano mesto“ v svetovni literaturi. V čem je bil torej Zupanov greh, ni jasno. Javoršek potem v Zupanovem (namišljenem) odgovoru navaja, da je bil Zupan prvi človek slovenske literature novejših dni, ki je videl »razburljivo" tujino. Vsi drugi literati so bili samo „izdelki slovenskega literarnega izročila", ki so v bistvu samo posnemali prešernovsko-jenkov-ske zasnove, ,,podalpski pesniki" in „konfekcijski ponaredki srednje-evrop-skega modela". Zupan naj bi se tudi zavedal da je bilo partizanstvo čas, ko ni šlo samo za »osvoboditev", temveč tudi za samo spremembo značaja slovenskega človeka. In v tem času naj bi se „vsi iz naroda hlapcev spreminjali v narod junakov, samo literati in drugi umetniki so se spreminjali iz godrnjačev v malomeščane". Kako se je spreminjal Javoršek? — Končni rezultat poznamo; četudi se je ta podoba v zrcalu njegove osebne tragedije, vsaj za čas, razpotegnila v čudne oblike. Proces tega spreminjanja, pa je Javoršek sam takole opisal v pismu Zupanu: V slovenski zgodovini so tujci in krščanstvo, naši dve osnovni sovražni sili, zelo smotrno in brezobzirno držati slovenstvo v hlapčevstvu. Za tujce je bilo naše hlapčevstvo potrebno iz politično-gospodarskih razlogov, za cerkev pa tudi zaradi teh in še zaradi njenega nauka, da je nebeško kraljestvo domovina ubogih na duhu. Za hlapce potemtakem nikdar ni bilo važno, kako živijo, kako stanujejo, kako so oblečeni, kako jedo, kako pijejo in kako se ljubijo. Važno je bilo, da so molili in delali. In ko smo se Slovenci s Hrenom (šele s Hrenom) dokončno podredili krščanstvu, smo vstopili v ponovni srednji vek, ki se zgodovinsko s prvim ni skladal, ampak je bil samo naš. V tem srednjem veku smo živeli ne samo brez knjig in poezije, ampak smo se morali tudi zatirati, zanemarjati in se zato spreminjati v pokveke. Plemenitaštvo človeka kot zvrsti (ne kot oblike nekega družbenega stanja ali oblasti) je bilo med Slovenci zmeraj zatirano in tudi zatrto. Ti pa si bil v mojem življenju prvi človek, ki se je ple-menitaško ukvarjal s svojim telesom in duhom. Skrbel si z vsemi razpoložljivimi sredstvi za zunanjo čistost, za eleganco svoje pojave in za vse tisto, kar smo samo slutili, da so stari Grki počenjali v svojih palestrah in filozofskih učilnicah. Skrbel si za svoje plemenitaštvo in svojo skrb posredoval tudi drugim. Zato sem ti v resnici hvaležen, da si me odtrgal od krščanstva prav v tistih vezeh, ki so najbolj žalostno vezale slovenskega človeka nanj. Tam, kjer je krščanstvo preprečevalo, da bi bili ljudje svobodni s svojim telesom in nenehno živeli z njim v sladostrastnem skladju zakaj telo ne terja samo zdravja, ampak tudi slasti. Predvsem pa terja svobodo. Tudi zase. Za ta spoznanja sem ti hvaležen. V odgovor se mu Zupan roga s spomini na svoje „erotične zabave“ med partizani, ki jih pomeša s Freudovo psihoanalizo pompejskimi freskami, Krpanom, „ki se žensk boji“; psihičnim koitusom; Javorškovim „krš-čanskim poreklom in klerikalnim okoljem" in slovensko Lepo Vido. Vse pa potem zabeli z ugotovitvijo da je šel (Zupan) med partizane samo zato, ker „so bili belogardisti še bolj neumni". Po Javoršku naj bi Zupanova erotičnost našla tragičen vrhunec v zadnjih dneh revolucije, „tik preden smo zasedli slovenska mesta", v Gorskem Kotarju. Na partizanski radijski postaji je takrat delovala neka ženska, „gospa iz visoke ljubljanske družbe", ki je nekaj časa tudi živela v Rimu. Zupan, tako mu očita Javoršek, jo je „osvojil“; in potem, ko se je je naveličal, jo je v nekem sadističnem izbruhu skoraj do smrti pretepel, nato pa jo nahujskal, naj mu dokaže svojo ljubezen s tem, da se ubije. Zdrvela je v barako, pograbila revolver in se nekje na pokopališču ustrelila. Javoršek, ki ga je zdaj iztreznjeni Zupan poklical na pomoč, jo je, kot „šef“ enote, v vsej naglici in brez vsake preiskave ukazal pokopati. Po izidu „Nevamih razmerij" so nekateri Javoršku očitali da je navaden denunciant drugi so pričakovali, da go bo Zupan tožil, kar se tudi ni zgodilo. 'Le v romanu „Levitan“ se dotika tega incidenta; in kljub temu, da prizna, da je bila »čudovita ženska", katere smrt ga je pretresala še dolge mesece, zapiše tudi, da je imela »vrsto živčnih zlomov" in je bila »razpeta med kaj vem kakšne obveščevalne službe". Javoršek sam že v knjigi odgovarja na možne kritične pripombe, češ da je 'Zupan to smrt »tolikokrat oblekel v najrazličnejše laži", da mora biti zapisana z vso objektivnostjo. S tem smo nekoliko prehiteli dogodke. — Epizoda s to žensko je bila v ozadju razlogov, zakaj sta bila Javoršek in Zupan aretirana in leta 1949 obsojena zaradi »nemorale"; Zupan na 18 let, Javoršek pa na 12. (Pri tem Javoršek hladno zapiše, da bi bil Zupan v USA verjetno obsojen na plinsko celico.) Šlo je torej za ekscese; in Javoršek pravi, da so se »v partizanski zgodovini nenehoma kazali". Pri tem ugotavlja zanimivo dejstvo, „da so se ponašali z levimi ekscesi samo partizanski komandanti in politkomisarji, ki so bili po svojem socialnem poreklu meščani in hkrati intelektualci". Tako naj bi bilo tudi v času Pariške komune in oktobrske revolucije: kadar »zgodovina zavre", intelektualec največkrat »izgubi kompas". Morda; toda med partizanskimi krvniki posebej še v Rogu, niso bili samo »pokvarjeni študentje", temveč tudi kmečki in delavski fantje! (Sledi.) MAŠI MOŽJE ANTON BOŠTJANČIČ - 70 letnik Naš agilni soborec in vnet član Tabora Tone Boštjančič je 11. januarja dopolnil 70 let svojega plodovitega življenja. Naš jubilant Tone se je rodil 11. 1. 1911 v vasi Malo Mlačevo pri Gro-suplju. Tu so mu potekala mlada leta deloma z delom na kmetiji deloma z zidarstvom kateremu se je že mlad posvetil. Leto 1941 ga je zateklo pri vojakih, kjer je bil mobiliziran v Banjaluki. Po končani prvi fazi vojne se je vrnil na svoj dom. Kot dober in zaveden Slovenec, ki je vedno deloval v slovenskih kulturnih organizacijah je ob nastanku zloglasne Osvobodilne fronte hitro spoznal, da se za to krinko skriva komunizem. Bil je zato med prvimi, če ne že prvi ustanovitelj legije v Boštanjskem gradu. Ta legije je bila strah in trepet komunističnih tolp tudi po zaslugi našega jubilanta, ki je neustrašeno preganjal v neštevilnih borbah rdeče tolpe. Po italijanski kapitulaciji je padel v roke komunističnih rabljev. Vse divjanje ga ni uklonilo in ne zlomilo. Ohranil je mirno kri in svojo prirojeno pretkanost. Vse to ga je rešilo smrti, čeprav je bil obsojen na smrt. Nekaj časa se moral biti med partizani v delavski četi. Vedno je bil trden neustrašen. Ko se mu je ponudila prilika je pobegnil v Ljubljano in 11. novembra 1943 se je že prijavil k domobrancem v Ljubljani. Kot podnared-nik je bil dodeljen k udarnemu bataljonu v Stični in s svojim junaštvom neštetokrat pripomogel k zmagam naših hrabrih domobrancev. Leto 1945 ga je kot vse druge pripeljalo v Vetrinje. Njegova odločnost in prisotnost duha sta ga rešili prisilne vrnitve v domovino. Iz Vetrinja je šel v Spittal in od tu v Treviso, Fermo, Servigliano in Senigalijo. Leta 1947 je emigriral v Argentino. Najprej je živel v Lurdesu, potem si je pa ustvaril prijeten dom v Lanusu, kot pravijo tam na Urbančevini, ki je blizu Slovenske vasi v Lanusu. Pridno deluje vedno v vseh organizacijah in je od vsega početka naročnik Tabora. Leta in napori ga niso zlomili. Vedno pridno zidari. V čast si šteje, da je zgradil oziroma dogradil tri cerkve. Cerkev sv. Jožefa v Pompeo, Lanus Oeste, kapelico čudodelne Svetinje tudi v Lanusu, cerkev Virgen de Itati in cerkev svetega Rožnega Venca, ki je njegova soseda Dragi Tone, ko boš v krogu svoje družine praznoval svoj življenjski jubilej, Ti vsi Tvoji prijatelji in soborci kličemo: Bog Te nam ohrani še na mnoga leta! Hvala Ti za tvoj zgled borbenosti in zvestobe našim svetim idealom. Prosimo Te le to, da nam popišeš svoje dogodivščine in tvoje borbe med revolucijo. Bog Te živi, dragi prijatelj in soborec Tone! Soborec iz Lanusa IZ DRUŠTEV 24. REDNI OBČNI ZBOR TABORA Geneva, Ohio, ZDA, 30. septembra 1980. Posvečen stoletnici rojstva ustanovitelja in vrhovnega poveljnika slovenskega domobranstva gen. Leona Rupnika Od glavnega odbora smo prejeli lično in skrbno opremljen zvezek s poročili in zapisnikom 24. rednega občnega zbora TABOR-a, za katerega se mu z našimi čestitkami toplo zahvaljujemo. Ker so se naši člani s potekom in sklepi občnega zbora že itak seznanili na društvenih sejah in sestankih, predvsem za tiste naše bralce širom sveta, ki niso člani TABORA, iz prejetega zvezka posnemamo naslednje. Kakor že vemo, je bil po sklepu glavnega odbora 24. občni zbor posvečen stoletnici rojstva gen. Leona Rupnika. Zato že naslovno stran omenjenega zvezka krasi odlično uspela perorisba doprsja gen. Leona Rup- nika. Avtorju risbe gredo naše posebne čestitke za umetniško visoko vredno delo, ki ga bomo ob priložnosti reproducirali tudi na naših straneh. Pod generalovim doprsjem so zapisane v našo usodnost z ognjem in krvjo vklesane besede, s katerimi je še o pravem času — pa žal premnogim gluhim ušesom — zaklical svoj poziv za ..združenje vseh sil za domobranstvo v enotno pripravljenost in skupni udar vseh Slovencev po komunizmu, ki prihaja v znamenju smrti." Sledi posvetilo občnega zbora, iz katerega posnemamo: Glavni odbor je določil, naj bo ta občni zbor posvečen 100-letnici rojstva pokojnega generala Leona Rupnika. V potrdilo 100-letnice njegovega rojstva naj omenimo le to, da je bil rojen 10. avgusta 1880. leta, umrl pa je zahrbtno ustreljen v gramozni jami v Ljubljani dne 4. septembra 1946. Poročilo pravi, da so ga zasuli pod cesto na Sv. Križu, da bi tako ljudje nevede skrunili njegov grob in onečaščali njegov spomin. Vse to je sedaj že zgodovina. — Toda nekje je bilo zapisano, da zgodovino ne delajo masa, pa tudi ne slabiči;; — zgodovino pišejo junaki in celi možje! — To v polni meri drži za pokojnega generala Leona Rupnika. Naj nas nič ne moti, če prav tako leva kot desna roka že vsa povojna leta mažeta njegov spomin! — Rupnik bo šel v zgodovino kot največji sin slovenske matere; ne zato, ker je bil slovenski general; tudi ne zato, ker je oče domobranstva in predsednik pokrajinske uprave, — ampak zato, ker je edini imel voljo, moc in zvestobo, da je trpečemu narodu v uri največje preizkušnje bil vojak, oče, politik in voditelj, ki je svoje dolžnosti izpolnil v najvišji meri. — Tisti, ki mu teh vrlin ne priznavajo — pa naj bodo to posamezniki ali sku-pine —> pred narodom in zgodovino samo kažejo svojo majhnost ter ozkost srca in duha... Mi pa, ki nas veze dolžnost zvestobe narodu in vsem, ki so za narod dali svoje življenje, glejmo na zgled, ki nam ga daje pokojni poveljnik slovenskega domobranstva, da bomo ob njem spoznali, kako važen je v tem orjaškem boju vsak posameznik, ki se zares zaveda svoje dolžnosti in poslanstva v službi miru! ■— To še posebno drži danes — le poglejmo okoli sebe! —, ko jih toliko odpada v naveličanost in komodnost moderne družbe. — Prosimo zdaj Rupnika in vse tisoče pomorjenih za iste ideale, naj vodijo naše napore in nas vsak dan sproti opominjajo, da človek ni rojen za suženjstvo, ampak za svobodo! — Zato mora biti naša dolžnost nadaljevati in končati boj, ki so ga oni začeli za Boga — Narod — Domovino! Slava našim junakom-mučencem! Sledi govor predsednika TABORA inž. Franceta Gruma, ki ga zaradi njegove pomembnosti v celoti prinašamo na drugem mestu. Situacijsko poročilo Iz tega poročila je razvidno, da število prvotnih članov stalno pada (smrti), dočim so socialne nabirke še vedno uspešne in družabne prireditve dobro obiskane. Glavni odbor je deloval potom rednih mesečnih okrožnic in z dopisi in imel dva širša sestanka: enega v Hamiltonu in drugega v Clevelandu, na katerih je obravnaval razne načelne zadeve. Ob priliki Titove smrti je glavni odbor podal posebno izjavo, v kateri je prikazal diktatorja v pravi luči. Ta izjava je bila poslana vsem zdomskim slovenskim časopisom. Ob tej priliki so bila tudi organizirana pisma urednikom ameriškega časopisja, v katerih je bila prikazana prava slika, kaj je jugoslovanski glavar bil. — Glavni odbor se je odločno zavzel za bivšega domobranca Ljenka Urbančiča v Avstraliji, ki je bil obdolžen vojnega zločinstva in izključen iz tamkajšnje liberalne stranke, v kateri je aktivno sodeloval. Naš odločni in obširni dopis in kasnejši stiki so znatno pripomogli, da je bil Urbančič rehabilitiran. Odbor je zrazil tudi pripravljenost, stati ob strani Petru Markežu v Kanadi, katerega sedaj komunistično sodišče v Ljubljani sodi in obdolžuje raznoraznih vojnih zločinov. — Odbor se trudi da pride do prvega sestanka predstavnikov raznih organizacij — ..SLOVENSKEGA POSVETA". Namen posveta je, združiti vse protikomunistične sile, da bi, kadar je potrebno, pred javnostjo nastopile skupno (primer Urbančič). Finančna poročila Blagajna glavnega odbora: Saldo .................................... 3.734.80 dolarjev Dohodki v 1. 1979-80 ..................... 3.239.63 dolarjev skupno 6.974.43 dolarjev Izdatki v 1. 1979-80 ..................... 4.602.60 dolarjev Stanje blagajne 13. 8. 80 ................ 2.371.83 dolarjev (kand.) V poslovni dobi 1979/80 so bile iz glavne blagajne Tabora nakazane sledeče podpor invalidom: September 1979 ....................... 681.18 dolarjev Božič 1979 ................................. 700.00 dolarjev Velika noč 1980 ............................ 800.00 dolarjev Junij 1980 600.00 dolarjev Izredna podpora ....................... 160.00 dolarjev skupno 2.931.18 dolarjev (kand.) Finančno stanje glasila Tabor: Letni obračun se zaključi ob koncu leta. Zaradi inflacije v Argentini stroški tiska stalno rastejo. V slučaju primanjkljaja ob koncu leta se bo ta kril iz blagajne glavnega odbora. Zavetiščne novice Zopet se nam je nabralo nekaj novic iz našega Zavetišča dr. Grego-ripja Rožmana: 20. oktobra 1980 nas je nepričakovano zapustil JOŽE VOM'BERGAR> ki se je nahajal že nekaj let v Zavetišču. Nekaj tednov pred smrtjo je na hitro obolel in se je zato interniral v Železničarski bolnišnici v mestu Buenos Aires. Kmalu so zdravniki ugotovili, da ni več pomoči in zato ga je njegov sin arh. Jure odpeljal na svoj dom, kjer je kmalu umrl. Dopolnil je 79 let. Pokojni Vombergar je bil znan med nami in v slovenskih krogih kot dober pisatelj-dramaturg, pevec in igralec. Dragega Jožeta-„Voda“, kakor smo ga imenovali po njegovi znani igri, bomo ohranili v lepem spominu. -4 26- oktobra 1980 je umrl član ’in zavetiščni odbornik FRANC DERMASTJA. Mlad se je poslovil od nas; saj je dopolnil šele 56 let. Nekaj mesecev pred smrtjo je težko obolel, pa se je kmalu opomogel in je že izglodalo, da se mu je povrnilo zdravje, a na žalost ni bilo tako. Pokojni se je rodil 14. septembra 1924 v Dravljah pri Ljubljani in je bilo v družini 15 otrok. Že mlad je okusil grenkobo življenja; ko je imel 16 let je že bil odpeljan v internacijo v Gonars in od tam je bil poslan na otok Rab, kjer je ostal do novembra 1943. Takoj ko se je vrnil iz internacije, je vstopil k vojaškim stražarjem in pozneje k domobrancem. Leta 1943 je odšel k domobrancem na Primorsko, kjer je dobil čin podnaredni-ka in je ostal tam vse do konca vojne ter se z ostalimi umaknil v Italijo. Ker je imel svoje ljudi-begunce v Avstriji ,je odšel tja, kjer se je leta 1948 poročil. V Argentino je emigriral februarja 1949. Tu je imel svoje podjetje za vodne in plinske napeljave in je kot tak naredil precej napeljav v Zavetišču; in to največ brezplačno. Da sta bila pokojna Tomazin in Dermastja priljubljena pri ljudeh, se je videlo po številnih kropilcih, kakor tudi pri spremstvu na zadnji poti. Oba pokojnika bomo pogrešali, a ohranili v naših srcih spomin kot na dobra človeka. Sorodstvu naše globoko sožalje. Dne 26. oktobra 1980 sta nam umrla kar dva člana Zavetišča: TOMAZIN VINKO rojen 28. decembra 1904 v Logatcu. Bil je med prvimi člani Zavetišča in je redno prihajal na vse prireditve te socialne ustanove s svojo ženo gospo Francko. 'Kot odločnega protikomunista ga srečamo v domobranskih vrstah na postojankah v Zaplani, Vrhniki in Logatcu. Dne 5. maja 1945 se je umaknil z ostalimi domobranci na Koroško kamor je odšla tudi njegova družina. Da je ostal živ ga je rešila njegova družina ki jo je nagovarjal naj gre z domobranci a ta ni hotela iti z vojaki. Njegov poveljnik mu je dal dovoljenje da je ostal z družino, da bi jim tako lahko pomagal; saj so bili otroci mladoletni. Njegovi bojni tovariši so delili usodo v Teharjih in je vedno žaloval za njimi. Pokojni Tomazin je en teden pred smrtjo 19. oktobra 1980 slavil s svojo ženo Francko zlato poroko v krogu svojih v Slomškovem domu v Ramos Mejia, Buenos Aires. Dne 7. decembra 1980 t. j. prvo nedeljo v mesecu decembru, kot druga leta, se je darovala v Zavetišču sv. maša za vse pokojne odbornike in člane Zavetišča. V dobi 10 let, ko je ta ustanova uradno priznana, jih je umrlo 30: dr. Baraga Srečko (tajnik f 1. 2'. 1977), Budinek Vojteh, Belec Karel, Čeč Vilko, Dekleva Mary, Dermastja Franc (odbornik f 26. 10. 1980), Hanželič Rudolf, Homovc Franc, Jenko Jože (tajnik f 18. 12. 1970), Janežič Franc, Musar Jože (prvi predsednik f 1. 12. 1970), Mežan Malči, Mikolič Marija, Mikelj Jože, Miklič Stane, Novak Anton, Pavlovčič Jakob, Rupnik Pavel Skarlovnik Maks Sršen Frančiška, šabec Ivan, Tomazin Vinko, Vrčon Branko, Vresnik Franc, dr. Zakotnik Jana in Zupanc Vinko. Sv. mašo je tokrat bral g. dekan Ciril Milavec, ki se je nekaj dni popreje naselil v to Zavetišče. V pridigi se je g. dekan spomnil mrtvih članov in tudi živih dobrotnikov te socialne ustanove. Zveza slovenskih mater in žena je pripravila tudi letos „Miklavžev štant“ in ves izkupiček darovala Zavetišču. Za kosilo je tokrat daroval „junca“ g. Franc Benko iz San Justa, kateremu naša iskrena zahvala. Pohvalo zaslužijo tudi naše žene in dekleta za hitro in dobro postrežbo. Hvala tudi vsem številnim gostom, ki so tako podprli naše delo v Zavetišču. Spoštovani gospod A...! ■Ljubljana, 29. 5. 1980 Prav prisrčna hvala za vso Vašo in skupno pozornost in pomoč v težki krizi za obstoj mojega 'življenja. Zraka izven stanovanja še do danes nisem zadihal; ne morem prestopiti praga. Zdravila dobivam z Dunaja in jih plačujem z devizami, ki jih dobivam od Vas. Kako je kaj z Vami in drugimi zlatimi dobrotniki? Vreme, potresi, poplave in draginja povsod! Vse je narobe! Ni čudno, da je z zdravjem težka zadeva. Tudi razne spremembe vplivajo na moje Počutje. Lepo Vas in vse prijatelje pozdravljam in se Vam vsem še naprej Priporočam. Prejmite vsi moje tople pozdrave! Od M...a Op. „Tabora“ SPB: To je eno izmed mnogih pisem, ki nam jih piše invalid iz Ljubljane, katerega finančno podpiramo že več let. ZA BELEŽNICO Dober zgled V slovitem sodnem postopku proti „bandi četvorice“ z Maocetungovo vdovo Jian Qing na čelu, je obtožnica javnega tožilca vsebovala tudi točko, da so obtoženci bili odgovorni... „za smrt 34.000 oseb v dobi terorja 1966-1976 in za preganjanje vsaj pol milijona ljudi...‘‘ (UP v “La Na-c>6n”, leto 111, št. 39.149, Bs. Aires, 18. 11. 1980). Dober zgled rdečega režima tisočmilijonskega kitajskega naroda oblastnikom petindvajsetmilijonske Jugoslavije, da sedaj, ko se jim ni treba več bati, da bi s tem utegnili ponečediti tudi nedotakljivo prisotnost živega Tita, pokličejo na odgovornost zločince, ki so že po vojni ih Zmagi v naši majceni domovini zakrivili grozno mučeniško smrt ne samo 12.000 izročenih, razoroženih domobrancev temveč tudi stotisočev hrvaških 'n srbskih borcev za resnično svobodo. — Nekaj krivcev je še živih! S Titom in Kardeljem še dolgo niso izumrli vsi! Kakšen bojevnik za mir! Ko je več 'kot sporni Nobelov nagrajenec za mir za leto 1980 — a,,&entinski aktivist Adolfo Perez Esquivel — prišel v Kopenhagen dvigniti svojih 212.000 dolarjev nagrade, je po poročilih časnikarskih agen-cij APP, AP in UPI med ostalimi — miroljubnimi — izjavami povedal tudi, da 'bo ta denar „... služil nadaljevanju bitke proti politični represiji... (Koga???) Moramo izvršiti številna, najrazličnejša dejanja; med njimi: organizirati sindikate, politične stranke... —“ (CLA-RIN, Buenos Aires, 7. 12. 1980.) Zares pravi bojevnik za mir...! — Kdo še dvomi? — Resnica — ali kaj... ? Ko je rdeča italijanska opozicija izkoristila tudi tragični potres ob koncu minulega leta za osredotočen napad na vlado pod predsedstvom krščanskega demokrata Amalda 'Forlanija, je le-temu v razumljivi ogorčenosti ušlo, da je vzkliknil: „To je organizirano delo framasonerije...!“ — Ko smo to prebrali v vseh časopisih, ki so nam prišli pod roke, smo se začudeni spraševali: Je ta vzklik posnel iz Hitlerjevega in Goebbelsovega besednjaka...; — ali je tudi on pribil resnico... ? — •— Tema za razmišljanje Zgodovina je čudovita zbirka zgodb o možeh in ženah, ki niso hoteli sprejeti splošnega mnenja. Hngh Sidey, Time, 1. 12. 1980 DAROVALI SO Od 16. 10. 1980 do 15. 12. 1980 Za Zavetišče: Tomazin Francka 10.000 (v pesih) šivic Srečko 8.000 Globokar Janez . . 100.000 Tekavec Ciril 5.000 Škerlj Stane 88.000 Za gradnjo: 50.000 200.000 Prešeren Janez 12.000 Simčič Nada 50.000 Rev. Petelin Ciril 50.000 Žuljan Franc . 100.000 Janežič Janez 8.000 Hacin Pavla 50.000 N. N., San Justo 2.000 V spomin na pok. očeta umrlega Prešeren Janez .. 100.000 v domovini: N. N., Capital 2.000 Telič Vladimir in Rafael . 50.000 N. N., Argentina 2.000 V spomin na pok. Marijo Oblak: Karin Anton 50.000 Blejec Ema 20.000 Gerčar Viktor 50.000 V spomin na pok. Vinka Tomazin: Bodnar Anton 30.000 Maček Martin . 100.000 Tekavec Ivan 3.000 Tomaževič Lovro 20.000 N. N., 'Hurlingham .... 6.000 Potočnik Matevž 50.000 Klemenc Franc 8.000 Erjavec Ida . 100.000 Iskra Janez 10.000 Blejec Ema 50.000 Msgr. Novak France .. 23.000 Rupnik Emilija 50.000 V spomin na pok. Staneta iVPklič: Kožar Janez .................. 10.000 V spomin na pok. Ano Šenk por. Spreitzer: Oblak Frane .................. 50.000 V spomin na pok. mamo Stanovnik: umrlo v domovini Jenko Janez .................. 30.000 V spomin na pok. Franca Dermastja: Tomaževie Lovro .............. 70.000 Potočnik Matevž .............. 50.000 Dolenc Vencelj ............... 50.000 Oblak Franc .................. 50.000 Inž. Matičič Anton ........... 30.000 Žerovnik Jože ................ 20.000 Avguštin Franc ............... 30.000 Jenko Janez .................. 30.000 Šušteršič Božo ............... 20.000 Bodnar Anton ................. 50.000 V spomin na pok. Alfonza Vipan: Mikolič Milena .............. 100.000 Rus Srečko .................. 100.000 Brezinger Zoran ............. 200.000 Ob 90-letnici ge. Justine Pahor: Šušteršič Janez .............. 30.000 V spomin na pok. Jožeta Vombergar: Šušteršič Janez .............. 30.000 Dr. Brumen Vinko ............. 30.000 Blejec Ema ................... 20.000 V spomin na pok. mamo go. Potočar Milene umrle v domovini: Potočar Milena .............. 100.000 Inž. Matičič Anton in Lina 30.000 V spomin na pok. očeta: Pfeifer Helena ............... 2D.000 Ob 10-letnici smrti moža Jožeta Musar: Piegari de Musar Dora . . . 1.000.000 V spomin na pok. Alojzija Podržaj: Štefe Janez ................. 100.000 Žgajnar-družina.............. 100.000 Jenko Janez .................. 20.000 Zveza slov. mater in žena ..Miklavžev štant“ v Zavetišču 7. 12. 1980 ........... 525.000 Rev. Milavc Ciril — Cerkvena nabirka pri sv. maši 7. 12. 1980 ............. 190.000 Ob 4. obletnici smrti očeta Ignacija Frančič: Matičič Lina ............... 50.000 Tiskovni sklad Tabor: Bizjan Štefan............ Bavec Vinko ............. H. P..................... Tome Valentin............ Prodaja knjig (Lanus) .. Čuček Ivan .............. Intihar Matko ........... Čarman Peter ............ Ferjančič Vencelj ....... Rev. Mazora Mirko ....... Boh Jože, ZDA ........... Dejak France............. Vombergar Mirko ......... Rupnik France ........... Kramar Ivan, Toronto .. Prodaja vez. Taborov ... Mrak Stanko, ZDA ........ Invalidski sklad Tabor: (v pesih) 35.000 20.000 15.000 20.000 60.000 35.000 5.000 15.000 5.000 30.000 (v dol.) 5 20 2 2 2 55 20 (v pesih) Miklič Martin ................ 5.000 (v dol.) Simrajh Stanko, ZDA ... 5 Tomšič Franc, Toronto .. 15 Juha Marica ..................... 20 Kuk Avguštin .................... 30 Vale Justi ....................... 2 Kokelj Anica .................... 40 Bavdek Anton .................... 20 Mihelič Miro .................... 90 Društvo Tabor Toronto . . 900 Kraljič Franc .................... 5 Blaž Vavpetič in go., ZDA 10 Kosmač Janez ..................... 8 Sladič Jože ..................... 10 Petrič John ..................... 10 Pičman Marija ............. 10 Vrhovnik Vinko ................ 10 Dovjak Jože (v spomin na pok. člana I. Vidergar) . . 10 Sojer Jože .................... 10 Staniša Frank ................. 10 Kosmač Lojze .................. 10 Ovnič Maks ................... 2'0 Blatnik Viktor .................... 5 Videtič Jakob ................... 5 Zelenik Jože ...................... 3 N. N., Kalifornija .............. 400 Šušteršič Rosemary ........ 10 Šušteršič Jože ............ 10 N. N., Hamilton .................. 20 VSEBINA La hora de los cambios ............................................. 1 Ura sprememb ......................................................... 2 General Leon Rupnik .................................................. 3 Z orožjem ljubezni in resnice ...................................... 8 Odslovljen delavec .................................................. 11 Udarimo enotno in odločno ........................................... 17 Zadoščenje mora biti dano .......................................... 18 Odmev iz Dolomitov (Dobrovčan) ...................................... 21 Še ena zgodba (E. O.) ............................................... 29 Pot navkreber (D. Jeruc) ........................................... 30 Jože Javoršek — Samotni jezdec (E P K) .............................. 31 Naši možje .......................................................... 41 Iz društev .......................................................... 42 Iz pisem ............................................................ 47 8 I | t S = o P = < * trt . Jfi TARIFA REDUCIDA Concesion N? 8133 FRANOUEO PAGADO Concesičn N® 2619 Registre Nacional de la Propiedad Intelectual No. 89.035