Poslednji naš stanovski tovariš iz konkordatske dobe Franc Kavčič — 93 letnik Zadnjo soboto, 7. oktobra, je naš tovariš Franc Kavčič, ki živi v Devici Mariji v Polju, dovršil 93 let in prestopil v 94. leto svojega piddonosnega življenja. Rojen na Ledinah nad Sp. Idrijo v občini Ziri, je kot nadarjen deček prišel v Idrijo na ondotno nemško normalko, ki je tedanje in še poznejše čase slovela po svojih uspehih. Po dovršitvi le-te je prestopil na pripravljalni tečaj za sprejem na ondotno učiteljsko pripravnico ali preparandijo, katera je trajala dve leti. Kakor prej osnovno šolo, je tudi to dovršil z najboljšim uspehom. Po tedanjem učnem načrtu je bilo cerkveno petje in orglanje glavni predmet za kvalifikacijo tedanjih učiteljev. Šele 17 let star je že postal učitelj in pot ga je zapeljala v Belo Krajino, kot par let pred njim njegovega sorojaka pokojnega Gantarja iz Žirov. Nastopil je službo v Semiču 1863. leta in po dveh letih mu je bilo podeljeno mesto voditelja v Dragatušu, kjer je ostal 18 let, ko je dobil mesto nadučitelja v Devici Mariji v Polju. Na tem mestu je ostal do svoje upokojitve 1910. leta. Pokoj uživa v svojem lastnem domu, ki si ga je tu postavil. Tovariš Kavčič je svoj učiteljski poklic pričel v konkordatski dobi in ga opravljal deset let pod konkordatskim, cerkvenim zakonom in pod duhovniško nadoblastjo. Kako se je tedanjim našim sotovarišem godilo, je pač malo znano mlajšemu učiteljstvu, posebno pa še onemo iz novega časa. No, pa tudi še dokaj let pozneje, ko je prišla osnovna šola pod deželno oblast, ni še bilo učiteljstvu z rožicami postlano. Tovariš Kavčič je poslednji še živeči učitelj iz konkordatskih časov in tudi zadnji gojenec iz nekdanje idrijske učiteljske šole. Svoje znanje in učiteljske sposobnosti si je izpopolnjeval s svojo pridnostjo in vztrajnostjo ter sledil vsem novim izsledkom pedagogike ter vztrajno zasledoval vsak napre- dek. bodisi šolski, narodni, gospodarski in prosvetni. Svoj učiteljski poklic je nadvse vzljubil m mu posvetil vse sile in zmožnosti. Poleg pouka in vzgoje mladine je posvetil dokaj časa in truda za delo izven šole kot gojitelj petja, vrtnar, sadjar, čebelar in v Beli Krajini tudi trtoreji. Seveda je moral pri tem mnogo prestati, premagati raznovrstne ovire in preslišati razne očitke. Pa vse je prenesel in pretrpel tudi razna preganjanja, ki so mu grozila zaradi njegovega naprednega mišljenja in nazorov. Ostal je klen, neomahljiv značaj, ki ni nikdar in pred nikomur klonil. Bil je vedno zvest, ljubezniv in dober stanovski tovariš, član učiteljskih društev in ustanov, in to tudi potem, ki je že stopil v pokoj. Tudi ni prenehal z delom pri drugih društvih in ustanovah v kraju, kjer preživlja jesen svojega življenja. Kljub svoji visoki starosti 93 iet, je za čudo duševno še veder in telesno čil. lma še dokaj dober sponiin, posebno se še rad spominja na dogodke iz davne preteklosti in starih svojih tovarišev. Zvestemu stanovskemu tovarišu izrekamo s tega mesta ob takem častnem jubileju najiskrenejše častitke!