FRAN ERJAVEC: KOMUNIZEM

KOMUNIZEM

IN KOMUNISTIČNA RUSIJA

NAPISAL

FRAN ERJAVEC

V LJUBLJANI 1937

ZALOŽILA JUGOSLOVANSKA KNJIGARNA

t.-

Pf rt "  | ^r~. J fcin

Za Jugoslovansko tiskarno v Ljubljani: Karel Čeč.

Uvod in predgovor.

Človeštvo morda že izza XVI. stoletja ni preživljalo
takih težkih časov, kakršni pretresajo ves svet v zadnjih
dvajsetih letih. V svetovni vojni smo doživeli menda naj¬
večji pomor narodov,  kar jih pomni zgodovina, a
izpod njenih razvalin se je rodila gospodarska
kriza,  ki upropašča danes vse stanove skoraj na vsej
zemeljski obli ter povzroča neizmerno bedo v mestih in
na kmetih.

Vse čuti to gospodarsko razrvanost, vse trpi zaradi
nje in vse pozna bolj ali manj natančno tudi vzroke da¬
našnjega gospodarskega razsula, toda nikjer ni videti
resne volje, da bi se preprečilo katastrofo, v katero ne¬
izbežno drvimo. Kriza današnjega človeštva namreč ni¬
kakor ni samo gospodarskega, temveč še v mnogo večji
meri duhovnega značaja.  Da, z mirno vestjo si
upamo trditi, da je današnjo gospodarsko krizo v največji
meri ravno povzročila duhovna kriza.

Če pogledamo narode in države, vidimo, da si hočejo
urediti svoje tuzemsko življenje brez Boga  in nje¬
govih zapovedi. Narodi in države so zapustili in pozabili
na vsemogočnega Stvarnika, ponekod so začeli proti njemu
celo odkrit boj, zato se pač ne moremo in ne smemo
čuditi, če se je tudi Bog človeštvu skril in ga začasno
prepustil samemu sebi. In kakor vidimo v vsej zgodovini,
da je živelo človeštvo najsrečnejše tedaj, ko je gradilo
tudi vse svoje pozemsko življenje na večno veljavne
božje postave, tako vidimo danes, da se podira vse, ako
ni postavljeno na temelje večne Resnice in Pravice. »Z a -
s ton j se trudijo zidarji, ako Gospod ne
zida hiše ...«

Erjavec, Komunizem.

1

1

Dve veliki zmoti sta, v katerih tava današnje člove¬
štvo in ki mu grozita, da ga popolnoma upropastita. Na
videz sta si popolnoma nasprotni, v resnici pa izhajata
iz istih izrazito poganskih in krščanstvu odločno nasprot¬
nih korenin. To sta fašizem in komunizem.

Naravnost usodno bi bilo za nas, ko bi ti dve zmoti
in nevarnosti podcenjevali. Fašizem je danes gospodar
velikega dela severne in južne Evrope, pojavlja se pa
vedno bolj grozeče tudi povsod tam, kjer trenutno še ni
mogel zagospodariti nad širšimi množicami, a komunizem
obvladuje že skoraj dve desetletji šestino zemelj¬
ske oble  — neizmerno Rusijo  — in postaja nekak
evangelij milijonov ponižanih in razžaljenih tudi po onih
državah, ki se mu še upirajo z ognjem in mečem. Raz¬
giban je s temi dvemi idejami skoraj ves kulturni svet
in ne domišljajmo si, da se bosta ustavili na naši narodni
meji. Lahkomiselno preziranje nevarnosti je povzročilo
narodom in posameznikom že neizmerno gorja.

Neobhodno potrebno je zato, da se jima postavimo
kot katoličani in kot Slovenci odločno v bran. Ker se pa
velikih idej nikoli ne zmaguje z ječami in vislicami, tem¬
več le s temeljitim poznanjem  njih zmotnosti, z
globljimi in plemenitejšimi idejami, postaja tudi pri nas
nujno potrebno, da se z njima resno pečamo ter jima po¬
gledamo popolnoma in odkrito v obraz.

Fašizem je najmlajši otrok iz velike francoske revo¬
lucije rojenega liberalizma.  Ta je gospodaril vsemu
kulturnemu svetu vse preteklo stoletje in doživlja, uve¬
ljavljen na gospodarskem polju kot kapitalizem,
ravno v naših dneh svoj veliki polom,  saj je današnja
gospodarska kriza, kolikor je le gospodarskega značaja,
samo nujna posledica zmot in grehov liberalnega kapita¬
lizma. Kljub svojemu popolnemu bankerotu na gospodar¬
skem polju se je pa liberalizem ravno v naših dneh
! vzdignil še enkrat, in sicer v obliki fašizma. Čeprav vemo,
da je našel liberalni fašizem med našim malome¬
ščanstvom  kolikor toliko rodovitna tla, smo pa ven-

2

darle tudi prepričani, da naše tako trezno in stvarno mi¬
sleče kmetiško in delavsko ljudstvo zanj vsaj za enkrat
še nima prav nobenega zmisla.

Mnogo resnejšo nevarnost pa predstavlja komunizem.
Tisoči in tisoči naših mož in fantov so sodoživljali boljše - }
viško revolucijo v Rusiji, več let je obstajala tudi pri nas
javno posebna komunistična stranka z zelo razvito pro¬
pagando, vsi vemo, da kljub najstrožjim oblastnim odred¬
bam tudi danes nikakor nista zatrti ne komunistična orga¬
nizacija in ne komunistična propaganda, a velika gospo¬
darska beda, v kateri živita danes naš kmet in naš de¬
lavec, ustvarja sama nehote najugodnejše pogoje za klitje
komunističnih naukov.

Ta dejstva  so me dovedla do tega, da sem se
lotil tega dela in skušal obširnejše obravnavati ta novi
evangelij milijonov trpečih in izkoriščanih, ki pa po-
menja morda ravno zanje največjo in najres¬
nejšo nevarnost,  kajti obljublja jim vse drugače
stvarno rešitev nego fašizem. Ge namreč hočemo to ve¬
liko idejo popolnoma razumeti in prav presoditi, nikakor
ni dovolj, če pokažemo le na razne grozovitosti in ne¬
uspele poizkuse ruskih boljševikov, temveč si moramo
izčrpno ogledati, kako je ta velika ideja nastala, kaj hoče
in kako svoje namere izvršuje. Grozovitostim ruskih bolj¬
ševikov postavijo namreč ti prav lahko nasproti vsaj take,
če ne še večjih, ki jih vrši danes po ostali Evropi vlada¬
joči liberalni gospodarski red (spomnimo se le bede de¬
lavstva ponekod ali pa »gospodarstva« nekaterih držav v
njih prekomorskih kolonijah), a glede na razne neuspele
gospodarske poizkuse v Rusiji pokažejo boljševiki lahko
na vladajoči polom evropskega liberalnega gospodarstva.
Po tej poti in s takimi sredstvi zato ne bomo odvzeli ko¬
munističnim idejam njih zunanje vabljivosti, temveč je
treba poseči že nekoliko globlje. Premotriti in presoditi  |
moramo komunizem in njegov nauk v vsem obsegu in pri
njegovih koreninah. Poskušali ga bomo zato obravnavati
v vsem njegovem obsegu ter si ga v to svrho ogledati
v njegovem zgodovinskem nastajanju, v njegovem prak-

3


Učnem uresničenju tam, kjer je že doslej mogel svoje
nauke tudi uveljaviti, to je v Rusiji, končno bomo pa
obravnavali če vso njegovo miselnost, da vidimo, ali res
more kdaj osrečiti današnje človeštvo in posebe: ali je
sploh združljiv z nauki naše vere.

Drugi narodi so napisali o tem velikem gibanju že
cele vozove knjig, dočim nima vzeti slovenski človek
v roke še prav za prav ničesar, kadar išče v svojem
srcu globljih in stvarnih odgovorov na vprašanja, ki se
mu nehote porajajo v duši. Da zamašim to občutno vrzel
na našem knjižnem trgu  — ponovni dokaz naše lahko¬
miselne brezskrbnosti  — sem se lotil tega dela jaz* Po
veliki večini je bilo napisano na Kosovem polju, daleč
od potrebnih knjižnic in drugih nujnih pripomočkov, zato
se dobro zavedam njegove nepopolnosti, vendar upam,
da bo vsaj za silo izpolnilo svoj namen. Sicer se zuna¬
nje, zlasti organizatorične oblike sovjetskega komunizma
vprav prekopicujejo in je pogosto že danes zastarelo, kar
je bilo še včeraj novo, toda na tem trpi sploh vsako delo
o današnji Rusiji. Vendar duh in cilj sta vedno ista —
in za ta gre.

V Vučitrnu in v Ljubljani, pozimi 1934—1935.

F. E.

* Izhajalo je to delo izprva v  » Domoljubu« l. 1933—1935,
odkoder ga sedaj ponatiskujem, nekoliko dopolnjenega, zlasti v
prvem delu. Zaključeno je bilo spomladi 1.1935., zato poznej¬
šega razvoja prilik v Rusiji nisem mogel več upoštevati.

4

Zgodovina komunistične misli

1. Komunizem v starem in v srednjem veku.

Komunizma 1  ne poznamo šele izza velike ruske re¬
volucije 1. 1917., temveč lahko zasledimo bolj ali manj
jasne komunistične nauke in poizkuse skoraj v vsej zgo¬
dovini. Že pri starih Spartancih  je uvedel Likurg
nekak aristokratsko militaristični komunizem, v katerem (
je vladala popolna enakost vseh svobodnjakov, vsak je
imel enako zemlje, a prehrana in vzgoja otrok sta bili
skupni. Perzijske in peleponeške vojne so ta komunizem
precej omajale, a ko ga je hotel kralj Agis v 3. stol. pred
Kr. r. obnoviti, ga je dala med vojnami obogatela aristo¬
kracija obesiti. V Atenah  vkljub hudim socijalnim bo- [
jem, ki so tam divjali, do komunističnih odredb nikoli ni
prišlo, pač je pa vladala tam obširna demokracija. Šele
ob zatonu atenske slave in moči se je pojavil veliki mo¬
drijan Pl a t on, ki je v 4. stol. pred. Kr. r. izdal knjigo
»Pol  i te  i a« (Država), v kateri je razlagal, da vodi
zasebna lastnina k propadu države in da more le skup¬
na last vseh potrebščin odpraviti nasprotja med revnimi
in bogatimi. Vladali naj bi njegovo državo izvoljeni naj¬
boljši in najpametnejši, to so modrijani. Platonov zna¬
meniti tovariš Aristotel,  ki je postal polagoma
glavna avtoriteta večine poznejših družboslovcev, je bil
odločen nasprotnik Platonovega komunizma, češ da ta
nasprotuje človeški naravi. Pravi, da vir zla ni zasebna
lastnina, temveč slaba človeška narava.

Sredi II. stoletja pred Kr. r. so podjarmili Grke
vojaško-roparski Rimljani.  Vkljub hudim socijalnim
nasprotstvom in ponovnim krvavim socijalnim bojem, ki

1  Beseda komunizem izvira iz latinske besede »eommu-
nis«, kar pomenja skupen, splošen, občen.

7

so divjali v tej svetovni državi, rimska zgodovina ne
pozna nobenih komunističnih pojavov. Široke ljudske
plasti so stremele le za socijalno pravičnostjo in svobodo,
izobraženstvo pa za versko vlado. Oboje je končno za¬
dovoljilo — krščanstvo.

Mnogo zanimivih socijalnih uredb najdemo tudi pri
starih Izraelcih.  Že preroki so se zavzemali za so¬
cijalno pravičnost proti bogatašem, a okrog 1. 621. so bile
uvedene prav dalekosežne socijalne reforme. Vsakih 50
let naj bi se na novo razdelila vsa zemlja, vsakih 7 let
pa izbrisali vsi dolgovi, vendar te postave niso izvrševali
posebno vestno. V drugem stoletju pred Kr. r. se je pa
pojavila pri Izraelcih celo posebna, napol komunistična
sekta »esejcev«, ki so živeli, posebno bogaboječe, le v
vaseh s skupnim gospodarstvom. Niso se pečali s trgo¬
vino in tudi orožja niso izdelovali.

Na otoku Kreti  je bil baje uveden že okrog leta
1300 pred Kr. r. čisto komunistični družabni red in tega
sta imela za vzor baje tudi Likurg in Platon.

Vse drugačnega socijalnega pomena nego ti osamlje¬
ni krajevni in začasni pojavi je bil pa seveda nastop
Jezusa Kristusa in krščanstva.  Ne Jezus in
ne apostoli niso nikoli zametavali zasebne lastnine, in
razne krščanske krivoverske sekte (apostoliki, albi-
genci, prekrščevalci i. dr.) so zahtevale komunizem čisto
svojevoljno. Jezus je bil glasnik socijalne pravičnosti,
dobrote in ljubezni in ravno ta ljubezen je privedla
prve krščanske občine do tega, da so bile urejene
napol komunistično. »Množica teh, ki so verovali, je bila
enega srca in duha; tudi nihče ni govoril, da je kaj tega,
kar je imel, njegovega, ampak jim je bilo vse skupno...
Zakaj ni ga bilo ubogega med njimi; kolikor je namreč
bilo posestnikov zemljišč ali hiš, so jih prodali in cenO
za prodane stvari prinašali ter polagali k nogam apo¬
stolov. Delilo pa se je vsakemu, kakor je kdo česa po¬
treboval« (Apost. dela, 4. 32—36.). To je bilo izvedljivo
seveda le, dokler so bile prve krščanske občine malo¬
številne. Pozneje so morali to skupnost opustiti, vendar

8

je bil spomin nanjo- živ še vsa prva tri stoletja. Priporo-
čajo, a ne zapovedujejo jo tudi mnogi cerkveni očetje
(sv. Justin, Klement Aleksandrijski, Ciprijan, Gregor
Nacijanski, sv. Janez Zlatoust i. dr.), ki so bili izraziti
sovražniki mamonizma in so blagrovali siromaštvo, kajti
živeli so v dobi, ko- je bila socijalna napetost med boga¬
timi latifundisti in kmetiškim proletarijatom posebno
velika. Ta prakrščanska tradicija se je ohranila najdlje
v Severni Afriki, kjer so nastale tudi mnoge komunistič-;
ne krivoverske ločine (karpokratijanci, hiliasti). Konec
IV. stol. je postalo krščanstvo državna vera, število
kristjanov se je izredno hitro množilo in s tem so nujno
ginile tudi »komunistične« uredbe prakrščanskih občin,
ker so bile pač nevzdržne. Ohranile so- se le še pri
verskih redovih.  Seveda teh skupnosti ne more¬
mo istovetiti s komunizmom v današnjem pomenu be¬
sede, temveč temelje v bratski ljubezni in vzajemnosti
ter v ljubezni do revežev v zmislu evangeljskih naukov.
Ta je med drugim dajala cerkvi tudi pobudo In notranjo
moč za boj proti poganskemu suženjstvu,  ki ga je
cerkev končno tudi dobojevala.

Precej izrazite komunistične nauke pa najdemo po¬
tem že v V. stol. po Kr. r. pri Perzijcih.  Tam je za¬
kladnik kralja Kobada, Mazdek, začel med ljudstvom
veliko gibanje za skupnost vsega imetja, in celo za skup¬
nost žena. Njegova komunistična stremljenja je pa še
pravočasno ustavil kraljevič, ki ga je dal obesiti na drevo
z glavo navzdol, toda Mazdekovi nauki so še precej dolgo
odmevali po raznih vzhodnih deželah. Močno komunistične
nauke je širil na koncu XI. stol. tudi kitajski učenjak
Vang-ngan-če,  ki je zahteval, da se mora vse imetje ,
enako razdeliti med vse ljudstvo, a ves gospodarski pro¬
met naj vzame v roke država. Njegova načela so skušali
nekaj časa celo izvrševati, a so kmalu izprevideli, da so
nevzdržna.

Na komunistične zamisli pa tudi v krščanskem
srednjem veku  niso popolnoma pozabili, čeprav je
bila srednjeveška duhovnost čisto nasprotna staroveškim

9

komunističnim idealom, zasidranim v tuzemskem živ¬
ljenju. Pojavljal se je nekak mistični komunizem hilia-
stikov in menihov kot reakcija proti vedno bolj se mno¬
žečemu bogastvu posvetnjakov. Prvo komunistično me¬
niško občino je osnoval že okrog 1. 320. Pahomij na
nilskem otoku Tabeni, odkoder so se potem hitro širile
po vsem orijentu. L. 529. je dal sv. Benedikt samostanom
prva vezana pravila s strogo disciplino in ravno samo¬
stani so postali potem najmočnejša kulturna žarišča
srednjega veka. Najizrazitejša značilnost samostanov je
bila že od prvih časov ravno imovinska Skupnost, v ka¬
teri so tudi skupno proizvajali vse potrebščine.

Sicer pomenja zgodnji srednji vek nekak kompro¬
mis starogermanskega napolkomunizma z rimskimi za¬
sebno pravnimi načeli. Stari Germani so namreč živeli
v napolkomunistični gospodarski ureditvi, zato so sma¬
trali kmetje velika skupna ozemlja za svojo tast, hkratu
so se jih pa lastili tudi fevdalci. Zmagala je končno
sila fevdalcev, pri katerih sta se zbirala bogastvo in moč.
Za časa križarskih vojen so se potem dvignila in zacve¬
tela tudi mesta, zlasti italijanska, kar je še bolj utrdilo
denarno gospodarstvo in zasebno lastništvo. Vkljub te¬
mu so pa ponovno silile na površje tudi napolkomuni-
stične zamisli, zlasti iz obrtniških krogov in iz beraških
redov. Njih glavna zastopnika v poznem srednjem veku
sta poleg manihejcev Joahim Florijski (1130—1202) in
Amalrih Benski. Prvi je zahteval obnovo cerkve v pra-
krščanski obliki in je napovedoval novo srečno dobo
komunizma in enako je tudi Amalrih napovedoval pri¬
hod tretje, komunistične dobe človeštva, ki ga bo osre¬
čila. Nauke obeh je cerkev zavrgla, a najmočnejši njih
nasprotnik je bil sv. Tomaž Akvinski (1227—1274), uče¬
nec Aristotelov.

Nekaj komunističnih osnov, izvirajočih pa predvsem
iz evangeljskih naukov o krščanski vzajemnosti, najdemo
tudi v ureditvi srednjeveških mest, zlasti v obrtni¬
ških cehih,  ki so bili najmočnejša obramba proti
nebrzdani konkurenci, brezposelnosti in obubožanju. Ti

10

so podrobno predpisovali mojstrom število pomočnikov in
vajencev, delovni čas, cene itd., kar je dolgo lepo urejalo
vso obrtno proizvodnjo. Zemljiška skupnost  (
večjih površin gozdov, pašnikov itd., ki je bila v sred¬
njem in še dolgo v novi vek jako običajna, se je pa po
mnogih srenjah deloma ohranila do današnjih dni.

Posebno pogosto so se pa pojavljale bolj ali manj
izrazite komunistične zamisli v zvezi z raznimi krivo¬
verskimi gibanji  v drugi polovici srednjega veka.
Prostovoljno osebno uboštvo in imovinsko skupnost, ka¬
kršna sta vladala pri verskih redovih v samostanih, so
hoteli glede na vedno razkošnejše življenje bogatih slojev
napraviti za splošno obvezno zapoved in so se pri tem
radi sklicevali na samovoljno tolmačeni evangelij. V tem
pogledu so za nas Jugoslovane posebno važni b o go¬
mil i, ki so se pojavili že v X. stol. med Bolgari in se
potem odtod razširili po Makedoniji, Srbiji, Bosni, Dal¬
maciji in še dalje proti zapadu. Kljub temu, da so jih
razni vladarji krvavo preganjali, so se ohranili vendarle
več stoletij in po Bosni najdemo še dandanes mnogo
spominov nanje. Zametavali so izprva vsako zasebno
lastnino, ker so proglašali tvar kot vzrok za vse grehe.
Oznanjali so bogomili (nazivljejo jih tudi: katareni, pa-
tareni, pavlicijani, leonisti, lombardski reveži, albigenci,
valdenzi itd.), ki so se pojavili izprva le kot kmetiška
opozicija proti fevdalcem, tudi svobodno ljubezen in pa¬
cifizem ter so zametavali ves cerkveni kult. Ker so jih
oblasti preveč preganjale, niso mogli osnovati svojih
občin, da bi praktično dokazali vzdržnost svojih naukov.
Madjari so vodili proti bosenskim bogomilom celo več
križarskih vojen ter jih ponovno premagali, a popolnoma
zatreti jih niso mogli nikoli. Pozneje jih je prešlo največ
v islam.

Še izrazitejše komunistične nauke so oznanjale razne
italijanske in francoske krivoverske ločine, kakor mani-
hejci, apostolski bratje i. dr. Pobegli frančiškanski brat,
fra Dolcino, je pa okrog 1. 1805. skušal v gornji Italiji
zanetiti celo prvi komunistični upor  v Evropi.

11

Pri tem se je oprl na nezadovoljne kmetske podložnike,
a je bil kljub vsej hrabrosti bojevnikov in sposobnosti
voditelja zadušen. Dolcino je deloval nekaj časa tudi v
Dalmaciji. Komunistična združenja  (beghardi,
apostoliki itd.) so se v drugi polovici srednjega veka po¬
javljala zlasti med revnimi tkalci po Nizozemski.

Eno najmočnejših komunističnih gibanj srednjega
veka pa najdemo v XV. stol. na Češkem. To so bili tako
zvani taboriti,  pristaši naukov češkega krivoverca
J. Husa. Pod vplivom raznih tujih komunističnih strem¬
ljenj so zahtevali povratek k »prvotnemu krščanstvu« in
so si zlasti v mestu Tabor uredili popolno komunistično
občino. Odpravili so vso oblast in razlike med stanovi in
uvedli skupnost vsega imetja. Ker je pravi komunizem
za dlje časa neizvedljiv ob krščanski rodbini, je začel
tudi taboritski komunizem kmalu razpadati na več ločin,
1. 1434. jih je pa češka plemiška vojska potolkla. Del
taboritov se je pa kljub porazu ohranil še dolgo pod ime¬
nom »češki bratje«,  med katerimi se je ohranilo
mnogo komunističnih osnov. Cerkev  je nauke teh
krivoverskih ločin in posameznikov le raziskavala in
obsodila, nakar je zlasti od XI. stoletja dalje posegala
vmes tudi posvetna oblast ter krivoverce zapirala in se¬
žigala.

Končno moramo omeniti še komunistično državo
Inkov  v današnjem Peruju v Južni Ameriki. Zgrajena
je bila na izrazito komunističnem gospodarskem redu.
Kmetijska in obrtna proizvodnja sta bili skupni, delo
obvezno, trgovine niso poznali in za reveže je skrbela
skupnost. Obstojala je ta komunistična država kakih
300 let (1200—1500), dokler je niso španski osvojevalci
uničili.

2. Od reformacije do francoske revolucije.

Srednji vek se je razkrojil zaradi velikega gospo¬
darskega dviga v 15. stoletju, čigar središče so bila
mesta. Zato so ta jako težko prenašala fevdalne vezi, ki

12

so oklepale okoliške kmete in ovirale svoboden gospo¬
darski promet med mesti in kmeti. Vzporedno s to pre¬
obrazbo je nastopilo razpadanje dotedanjega verskega in
političnega univerzalizma. Novi vek so zato otvorili
krvavi socijalni boji upornih kmetov, hude verske zmede,
ki so našle svoj višek v Luthrovi reformaciji in pa na¬
stanek novih narodnih držav na razvalinah starega rim-
sko-nemškega cesarstva.

Kmetiški upori  so izbruhnili najprej v Flan¬
driji (1328—1328), nato na Francoskem (leta 1358) in
končno v Angliji (1. 1381). Že prva dva sta imela versko-
socijalno ozadje, a na angleškega so neposredno vplivali
izrazito komunistični nauki tamošnjega reformatorja
J. Wycliffa  (1320—1(184), ki je proglašal komunistično
srenjsko skupnost za najzanesljivejšo oporo državne moči.
Wycliffov komunizem je našel najprej globok odmev med
češkimi husiti (taboriti), čeprav Hus sam ni zavzel na-
pram temu nobenega stališča, a iz Češke je bil zanešen
potem še v nemške verske boje, navzlic temu, da je bil
Luther s protestantovskimi humanisti vred odločen na¬
sprotnik komunizma, dočim so katoliški humanisti več¬
krat nagibali k Platonovim komunističnim idejam.

Velika verska revolucija, ki jo je zanetil v začetku
XVI. stol. odpadli nemški menih Martin Luther, je vsaj
posredno jako podžigala tudi močno socijalno gibanje in
upore podložnih kmetov  proti njihovi grajski
gospodi. Položaj kmetskega ljudstva se je bil namreč izza
XV. stol., ko je splošno prevladalo denarno gospodarstvo
in se je široko razmahnila trgovina, tako poslabšal, da so
začeli segati po samopomoči, to je po uporih. Kmetska
bremena so postala neznosna, njih pravno stanje pa
vedno slabše. K upornosti jih je podžigala še Luthrova
reformacija, ki je oznanjala povratek k čistim evangelj¬
skim naukom o enakosti vseh ljudi.  Luthru je
bilo uporniško gibanje izprva všeč, ko je pa začelo resno
ogrožati neomejeno oblast grabežljivih knezov, je pa
uporne kmete proklel.

13

V teh kmetskih uporih, ki so se povsod ponesrečili,
najdemo posamezne komunistične zamisli le tu in tam
in še te vedno v zvezi z občim verskim vrenjem tiste
dobe. Pojavljali so se namreč poleg Luthra še drugi
krivoverci, ki so izrabljali upravičeno kmetsko nezado¬
voljstvo in oznanjali izrazito komunistične nauke. Med
najbolj znanimi je bil odpadli nemški duhovnik Tomaž
Munzer,  ki je ustanovil v nemškem mestecu Allstedtu
| posebno komunistično zvezo. Ta je imela v svojih pravilih
zahtevo, da morajo biti vsi ljudje enaki in da mora biti
vse imetje skupno. Ko so ga od tam izgnali, je ustanovil
slično komunistično občino tudi v Miihlhausnu, nato se
je pa pridružil upornim kmetom in jih podžigal zoper
zemljiško gospodo in zoper bogataše. Po velikem porazu
upornikov 1. 1525 je bil ujet in usmrčen. V tem uporu so
si postavili nemški kmetje jasen program, ki je v dvanaj¬
stih točkah zahteval vrnitev in nedotakljivost nekdanje
srenjske skupnosti, demokratično upravo v cerkvi in v
občini ter osebno svobodo. Letaki s temi zahtevami so
tedaj krožili tudi po slovenskih deželah.

Slični komunistični nauki kakor v Nemčiji, so se raz¬
širjali v tistih razburkanih časih tudi v Švici.  Tu je
bila že pred reformacijo precej razširjena mirna krivo¬
verska ločina »p r e k r š č e v a 1 c e v«, ki so jo pa za- •
čeli potestanti kmalu ostro preganjati. Mnogi prekršče-
valci so oznanjali in izvajali imovinsko skupnost, nekateri
se pa zavzemali celo za skupnost žena in za odpravo
rodbine. Polagoma so se razširili tudi po južni Nemčiji
in Nizozemski, kjer so se morali hudo otepati z nestrpnim
luteranstvom, precej močni so bili pa tudi po avstrijskih
alpskih in čeških deželah. Povsod so bili izpostavljeni
hudim preganjanjem, vendar so se raje selili iz države
v državo, kot bi pa opustili svojo vero. Zašli so celo v
južno Rusijo in v Ameriko, kjer so se ohranile posamezne
komunistično organizirane prekrščevalske občine do naj¬
novejše dobe. Še 1. 1908. jih je bilo v Ameriki precej.

Enako globok odmev so imela v XVII. stol. tudi
slična komunistična stremljenja levelovcev in kvekovcev

14

na Angleškem. Levelovci 2  so bili stranka tlačenega
ljudstva proti vsemogočnosti gospode. Njih načela sta
nam ohranila levelovska voditelja Ewerard in Winstanley
v posebnem programatičnem spisu z naslovom »Razvita
zastava pravih levelovcev ali komunistična država«. Po
nauku levelovcev je »zasebna last hudičevo delo..., ki
je prineslo človeštvu vse uboštvo«, zato se mora odpra¬
viti najprej vsa trgovina, ki je največje zlo za človeštvo.
Zemlja mora biti za vse in nihče ne sme biti bogatejši
od drugega. Skoraj istočasno z levelovci so se pojavili
tudi tako zvani »k v e k o v c i«, 3  ena izmed mnogoštevil¬
nih tedanjih angleških verskih ločin. Ti sicer še niso
proglašali komunističnih nazorov, toda njih pristaši so
ustanovili pozneje v Ameriki celo vrsto komunističnih
občin. Pobudo zanje je dal B e 11 e r s, ki je predlagal
ustanavljanje napol komunističnih kmetij po prakrščan-
skem vzorcu in na zadružni podlagi.

Ker se je v tridesetletni vojni izkrvavela Evropa
naveličala verskih prekucij in tudi za socijalne novota¬
rije tu ni bilo več pravih tal, so se komunistično na¬
vdahnjeni reformatorji radi selili v Ameriko in posku¬
šali tam uresničevati svoje nauke. Tako je prišlo v
XVIII. stoletju v Ameriki do mnogoštevilnih poizkusov
ustanovitve posebnih komunističnih občin.  Do¬
kler je njih člane vezala trdna verska skupnost, so se
mnoge držale precej dobro in včasih tudi jako obogatele,
ko je pa opešala ta, so polagoma zaspale in razpadle.
Vendar pa je obstajalo še 1. 1875 v Združenih državah
72 na verskem temelju osnovanih komunističnih ob¬
čin, še mnogo več jih je pa seveda že v kali poginilo.
En tak poizkus se je sredi preteklega stoletja pone¬
srečil tudi čudaškemu slovenskemu duhovniku Bernardu
Smolnikarju  v Pensilvaniji. Med prvimi komuni¬
stičnimi naselbinami v Ameriki so bili »shakerji«, ki so
ustanovili 1. 1776 v Watervlietu naselbino, ki je štela

2  iz angl. besede leveller = zenačiti.

3  iz angl. besede quakers = tresoč se.

15

največ 5000 duš in je bila nekaj časa jako bogata. Važna
je bila tudi naselbina švabskih kmetov v Pensilvaniji
(1803—1870), dalje naselbine Zoar, Amana, Aurora i. dr.
Amana je obstajala še 1. 1901 in je znašalo njeno imetje
tedaj 1,647.000 dolarjev.

Na tem mestu bi lahko omenili tudi komuni¬
stične jezuitske naselbine v Paragvaju.
Tam so namreč jezuiti 1. 1641 organizirali med indijan¬
skim rodom Guaranis okrog 30 komunističnih naselij
(»redukcij«), ki so tvorile lastno državico, a pod špansko
nadoblastjo. Socijalizirani sta bili proizvodnja in konsum,
zemlja je bila skupna last, delo pa obvezno. Pridelovali
so zlasti čaj in bombaž. Denarja niso rabili, temveč le
izmenjavali blago. Kulturni in gospodarski uspehi so bili
jako lepi in cveteli sta poštenost ter krščanska civiliza¬
cija. L. 1768 so pa Španci jezuite izgnali in uničene so
bile tudi redukcije.

Snovanje takih komunističnih občin so v XVIII. in
XIX. stol. še posebno pospeševali razni pisatelji, ki so
v obliki potopisov in romanov slikali vzorno in srečno
življenje v izmišljenih deželah, kjer vlada komunizem.
Te spise imenujejo utopije,  po prvem takem ro¬
manu, ki ga je izdal 1.1516 plemeniti angleški katoliški
učenjak, državnik in mučenik sv. T o m a ž M o- r in ki ga
je nazval »Utopia«. Sicer je že Plato v svoji, spredaj ome¬
njeni knjigi o državi priporočal nekaj komunističnih
zamisli, toda prvo, na popolnoma komunističnih načelih
zgrajeno državo nam je naslikal šele T. Mor v nave¬
denem spisu. Na izmišljenem otoku Utopiji živi ljudstvo,
kjer ni nobene zasebne lastnine. Svoje oblasti in pogla¬
varja si voli samo in ti potem nadzorujejo delo in sodijo.
Lenuhe kaznujejo s suženjstvom in ti opravljajo tudi
najnižja dela. Vsak mora verovati v Boga in v neumrjoč-
nost duše, sicer pa vlada verska svoboda. Kar kdo po¬
trebuje, dobiva iz javnih skladišč, zato ne poznajo v
Utopiji nobenega denarja. Delajo po šest ur na dan,
obednice so skupne, a rodbinsko življenje je sveto. Taka
je na kratko ureditev Utopije, toda pisatelj pravi sam,

16

da ne veruje vanjo in da se mu zde komunistična načela
neizvedljiva.

Temu Morovemu romanu je sledila v naslednjih tri
sto letih še dolga vrsta drugih, ki sanjarijo o ureditvi
takih komunističnih rajev. Prvi je prišel sto let za Mo-
rom nesrečni italijanski dominikanec T. Campanel-
1 a,  ki je opisal »Solnčno državo« brez zasebne last¬
nine in s skupnostjo žena. Toda njegovo komunistično
»Solnčno državo« mora vzdrževati kruta sila. Francoski
pisatelj dr. D. V a i r a s s e je izdal 1.1675 »Zgodovino
Severancev« (izmišljenega naroda), ki so si uredili svojo
državo po načelih enakosti in skupne lastnine. Slične
spise so še izdali Angleža Bakon Verulamski (»Nova
Atlantis«) in J. Harrington (»Oceana«), Francoza Fon-
tenelle (»Ljudovlada modroslovcev«) in N. Restif (»Opič-
no pismo«), sloveči francoski pridigar in pisatelj škof
F e ne Ion (»Telemah«), francoski učitelj Morelly (»Ba-
ziliada«), francoski odvetnik Cabet (»Potovanje v Ika-
rijo«) in še nešteti drugi.

Utopije so plod racionalističnega duha svoje dobe, ki
je gledal na svet kot na čudovit mehanizem in ki ga je
mogoče na umeten način pravilno in pametno urediti. Če
hočemo dobiti dobre občane in državljane, ki jim bo pri
srcu skupni blagor, jim je treba dati tudi tako vzgojo, ki
je pa mogoča le v komunistično urejeni družbi. Ker so
tedaj vsi verovali, da je živel pračlovek komunistično, so
bili tudi utopisti prepričani, da odgovarja komunistična
ureditev družbe naravnemu stanju človeka. Mnogi uto¬
pisti, zlasti Mor sam, so še jasno uvidevali škodljive po¬
sledice razkroja nekdanjega srenjskega občestva.

Bistveno se razlikujejo te »utopije« v tem, da so
nekatere zgrajene na brezverstvo  in zahtevajo po¬
leg skupnosti vsega imetja tudi skupnost žena, kajti
skoraj vsi komunisti so pravilno uvidevali, da sta
krščanska rodbina in skupnost vsega imetja praktično
neizvedljivi. Te utopije se vzdržujejo navadno s surovo
silo. Druge pa v večji ali manjši meri priznavajo tudi
verska načela  in so zato pri njih včasih komu-

Erjavec, Komunizem.

17

2

nistične skrajnosti (n. pr. skupnost žena) bolj ali manj
omiljene. Skoraj vsem utopijam se pa pozna, da jih je
rodilo globoko nezadovoljstvo s tedanjo družabno ure¬
ditvijo, ki je poznala na eni strani ogromno maso revnih
in brezpravnih kmetov, na drugi strani pa maloštevilno
plemstvo, ki je brez dela uživalo vse časti, pravice in
bogastva. Mnogi utopisti zato naravnost trdijo, da sta
sebičnost in lakomnost rodili zasebno lastnino, neenakost
ljudi, bedo, nepravično razdelitev davkov in druge kri¬
vice, ki jih trpi človeštvo. Edini izhod iz tega zla so
videli v komunizmu in Cabet je n. pr. izrečno trdil, da
je ustanovil komunizem prav za prav že sam Kristus,
ki je prvi izrekel načelo, da so vsi ljudje enaki. Tudi
se je prvotna starokrščanska skupnost ohranila le med
tistimi, ki so hoteli Bogu prav posebno služiti, to je v
samostanih. V >Utopiji« sami pa pravi Hythlodeus, njen
glavni junak, da ne vodijo zgolj socijalne reforme nika¬
mor, temveč da je treba radikalne izpremembe vsega
sistema. Toda Mor sam mu v tem ne pritrjuje.

Vse te utopije niso ostale le bolj ali manj zabavno
čtivo izobražencev XVII. in XVIII. stoletja, temveč so
vzbujale pogosto tudi jako veliko pozornost: na eni strani
odobravanje, na drugi zopet nasprotstva. Nekateri (n. pr.
Francoz Ramsay s »Cirovimi potovanji«) so začeli pisati
celo nekake nasprotne utopije, v katerih so dokazovali
škodljivost in nevzdržnost komunističnih načel. Vsekakor
so pa utopije nekak prvi, resni pojav poznejših socijali-
stičnih in komunističnih naukov in po pravici pravi zato
znani soeijalistični pisatelj K. Kautsky, da se z Morovo
Utopijo pričenja novodobni socijalizem, a francoskega
utopista Morellyja smatrajo za nekakega očeta načelnega
komunizma, kajti svoje sanje je skušal tudi modroslovno
utemeljiti.

To živahno vrvenje duhov je pospeševal zlasti še glo¬
boki gospodarski prevrat, ki se začenja v zapadni Evropi
sredi XVIII. stoletja v smeri industrijalizacije. Ta je
nujno potrebovala čim večjih političnih in gospodarskih
svoboščin, zato je bilo zlasti iz vrst meščanstva povsod

18

čuti glasen krik po svobodi, a spremljali so ta krik so-
cijalni reformatorji. Med njimi lahko zasledimo tri smeri:
prve bi lahko prištevali med prave komuniste (Meslier,
Morelly, Mably) in so že tedaj postavili trditev, da so po
naravi vsi ljudje enaki. Drugi (Rousseau, Linguet, Necker,
Brisot) so uvideli krivičnost zasebne lastnine, vendar so
se fatalistično sprijaznili tudi z njo in zahtevali zgolj še
večje ali manjše socijalne reforme. Tretji (Vairasse, G. de
Foigny, J. Masse, Berington, Fontenelle, Bellamy i. dr.)
so se pa iz vladajočih gospodarskih stisk, krivic in ne¬
rešenih vprašanj zatekali v komunistično-utopistično
poezijo.

Medtem ko so si izmišljali utopisti bolj ali manj
duhovite sanjarije o komunistični ureditvi človeške druž¬
be, se je pa pripravljal na Francoskem prevrat, o ka¬
terem lahko trdimo, da je v mnogočem začrtal smer
razvoju človeštva prav do svetovne vojne. Brezversko
modroslovje in nezdrave gospodarske in socijalne raz¬
mere (beda kmetskih podložnikov in razbrzdanost ple-
menitaške gospode), v katerih je živela tedaj vsa Ev¬
ropa, prav posebno pa še Francija, so že vso drugo
polovico XVIII. stol. duhovno pripravljali globok pre¬
vrat, ki je končno moral izbruhniti z veliko francosko
revolucijo 1.1789. Med možmi, ki so to revolucijo pri¬
pravljali (zlasti tako zvani enciklopedisti«), sicer ne
najdemo še izrazitih komunistov, vendar so nekateri
prav zelo močno vplivali tudi na izčiščenje komunistič¬
nih naukov. K najvažnejšim spadata G. B. de Mably in
J. J. Rousseau.

M a b 1 y je bil jako nemiren, toda bister duh ter
ga moramo prištevati k najrazumnejšim predhodnikom
modernega komunizma. Izmed njegovih mnogoštevilnih
spisov so za nas najzanimivejši »Dvomi o naravnem in
temeljnem družabnem pravu«. Tu trdi, da lastninsko
pravo nikakor ni potrebno za obstoj človeške družbe,
še več: zasebna last je celo škodljiva človeštvu in prav
za prav korenina vsega zla, toda človeštvo še ni zrelo
za popolno enakost in imovinsko skupnost. Ti nauki so

19

2 *

pa ostali tedaj le malo opaženi, kajti v ospredju so
stali drugi možje z Rousseaujem  na čelu. To je bil
sicer brezznačajen človek, vendar je s svojimi zname¬
nitimi spisi dajal smer velikemu delu tedanjega evrop¬
skega izobraženstva. Že v svoji »Razpravi o iz¬
voru in temeljih neenakosti  med  1 j u d -
m i« iz 1.1758 je trdil, da se je razdrla prvotna enakost
v tistem trenutku, ko je prvi človek ugrabil kos zemlje
in izrekel usodne besede: »To je moje!« in ko je našel
tako bedaste ljudi, da so mu to verjeli. Koliko gorja da
bi bilo prihranjenega človeštvu, če bi mu kdo razdrl
tisto ograjo in zaklical: »Nikar ne verjemite temu sle¬
parju. Izgubljeni ste, če pozabite, da pripadajo zemelj¬
ski sadovi vsem.« S tem je proglasil eden najveljav-
nejših tedanjih mož zasebno lastnino za korenino vsemu
zlu, a v svojem še znamenitejšem delu »O družabni
pogodbi«  je utemeljil enakost vseh ljudi, češ da je
vsa oblast le od ljudstva in pri ljudstvu, vladarji pa da
morajo biti le izvrševalci ljudske volje. In ta knjiga
je hitro postala nekak evangelij vseh prizadevanj za
demokratično ureditev človeške družbe.

Demokratična stremljenja na evropski celini so našla
svoje pobude zlasti iz Anglije.  Tu je namreč že sredi

17. stoletja meščanska revolucija zlomila vladarski abso¬
lutizem in izročila vso oblast parlamentu. Toda tekom

18. stoletja se je izvršila potem še globoka gospo¬
darska revolucija,  ki je izpremenila Anglijo* iz
poljedelske v industrijsko državo. Gospodarstvo in teh¬
nika sta se silno dvignila ter rodila kapitalizem na eni
in proletarijat na drugi strani. Ta globoka preobrazba se¬
veda ni mogla iti neopaženo mimo družboslovcev. Vstalo
je več znanstvenikov, ki so skušali opredeliti gospodarsko
življenje in so položili s tem temelje znanstvenemu go¬
spodarskemu liberalizmu.  Na čelu vsem so stali
A. Smith (1723—1790), J. Bentham in D. Ricardo (1772
do 1823). Prvi je trdil, da je delo vir bogastva narodov,
delo, kapital in svoboda so pogoji gospodarskega proč vi ta,
a razmerje med delom in kapitalom naj vodita pravič-

20

nost in humanost. Bentham je šel še dlje in je trdil, da
občega interesa sploh ni, temveč je ta le skupek inte¬
resov pasameznikov. Po Ricardu se pa deli družba v tri
dele, to so kapitalisti, delavci in zemljiška gospoda. Sled¬
nji so le zajedavci, ki vlečejo največji dobiček iz industrij¬
skega razvoja. Ricardo je tudi prvi točnejše opredelil
mnogo družboslovnih pojmov in s tem jako uglajeval pot
poznejšemu socijalizmu.

Vzporedno s temi možmi so pa vstali seveda tudi
socijalni kritiki, ki so skušali raziskovati in doumeti na¬
stajajoče socijalne pojave. R. Wallace je razmišljal, ali ne
bi komunizem svet rešil iz revščine, nevednosti in ne¬
nravnosti, ki jih je povzročal nagli razvoj kapitalizma,
le bal se je preobljudenosti. T. Spence se je zavzemal
za socijalizacijo zemljiške posesti, dočim naj bi ostali
trgovina in obrt svobodna. W. G o d w i n (1756—1836)
je pa že trdil, da sta zasebna lastnina in državna oblast
glavni oviri zadovoljnega socijalnega življenja. Zahteval
je odpravo obojega, a na miren način. S tem je postal
nekak utemeljitelj anarhičnega komunizma. C. Hall je
končno ugotovil nepomirljivo nasprotstvo med delom in
kapitalom in dejstvo, da postajajo proletarci vedno rev¬
nejši, kapitalisti pa vedno bogatejši. Kot najnujnejšo
odpomoč je zato zahteval socijalizacijo zemljiške posesti.

Obenem kakor na Angleškem se je vršila tudi go¬
spodarska preobrazba Francije, čeprav ne v tako izraziti
obliki. Tu je zlasti država jako podpirala gospodarski
dvig, vendar ga obenem uklepala v tesne policijske
ojnice. Dvigajoče se in samozavestno meščanstvo je zato
vedno glasneje zahtevalo političnih svoboščin. Med fran¬
coskimi gospodarskimi znanstveniki sredi 18. stoletja
komunistov še ne najdemo, kakor na Angleškem, kajti ti
so tedaj po večini še jako precenjevali pomen kmetijstva
(fiziokrati). Trdili so, da obstoji naravni red življenja,
čigar temelji so lastnina, varnost in svoboda, zato naj se
država ne vtika v gospodarsko življenje in da je produk¬
tivno samo kmetijstvo. Meščanstvo si je prisvojilo pred¬
vsem zahteve po politični svobodi napram kralju in plem-

21

stvu ter dalo potem tem zahtevam najizrazitejši poudarek
v veliki revoluciji.

Ko je leta 1789 izbruhnila krvava revolu¬
cija,  je pod geslom svobode, bratstva in enakosti vse
zahtevalo v prvi vrsti političnih svoboščin in pravic.
Sicer jeBrissotde Varville,  načelnik prve stran¬
ke, ki je vodila revolucijo (žirondistov), še nekaj let
pred prevratom v neki svoji knjigi trdil, da nima človek
do tega, česar ne potrebuje, nobene pravice in da je
taka last tatvina, toda v vladi se žirondisti kakih takih
gospodarskih vprašanj niso dotikali. Njim sledeči ja¬
kobinci  so potem že močno grmeli proti bogatinom,
vendar tudi pri njih še ne zasledimo nobenih komuni¬
stičnih stremljenj, saj je njih voditelj Saint Just  celo
trdil, da je lastnina domoljubov sveta. Šele tretja stran¬
ka, sanskilotje (brezhlačniki), ki se pa sami niso mogli
nikoli polastiti vlade, je imela v svoji sredi tudi nekaj
izrazitih komunistov, med katerimi je bil najpomemb¬
nejši Fr. N. B a b e u f. Ta je zahteval, da razen spola
in starosti ne bodi več nobene razlike med ljudmi, ob¬
enem je pa tudi prvi dosledno spoznal, da je popolna
enakost brez komunizma nemogoča.

S sprejetjem ustave je bilo 1. 1791 zaključeno prvo
razdobje francoske revolucije in že naslednjega leta je
nastopilo s splošno vstajo pariškega ljudstva drugo, radi¬
kalnejše. Izvršil se je prelom med meščanstvom in pro¬
letariatom. Vlade se je polastilo desno krilo proletarijata
in uvedlo revolucionarno diktaturo' (1792—1795), ki se je
pa hitro znašla med dvema ognjema: meščanskim in de¬
mokratičnim, ki sta ga vodila Babeuf in Buonarroti.
Slednji je oznanjal, da je zgolj politična demokracija ne¬
zadostna, zato je treba popolne moralne in gospodarske
preobrazbe, ki naj dovede do resnične, to je do gospodar¬
ske enakosti. Ker je dala izprememba ustave iz 1. 1795
revoluciji še bolj desničarsko smer, sta se zatekla Babeuf
in Buonarroti k snovanju komunistične zarote, ki naj bi
uvedla komunistično diktaturo, kajti trdila sta, da ljud¬
stvo še ni toliko zrelo, da bi po demokratičnem potu

22

izvedlo potrebne socijalne in gospodarske reforme. Toda
zarota je bila odkrita. Napoleon je po nalogu vlade njiju
obsežno organizacijo zadušil in Babeuf je bil, kot večina
političnih voditeljev revolucije, obsojen na smrt. V Fran¬
ciji je nastopila burna napoleonska doba, ki je potisnila
socijalno reformatorična in revolucionarna stremljenja
za cela tri desetletja popolnoma ob stran.

3. Od francoske revolucije do Marxa,

Francoska revolucija je zadala smrtni sunek
fevdalizmu,  to je srednjeveškemu družabnemu
redu, ki je temeljil na zemljiškem gospodstvu plemstva
na eni ter na kmetiškem podložništvu na drugi strani,
obenem pa tudi vladarskemu absolutizmu, ki ni poznal
in priznaval nobenih političnih pravic in svoboščin ljud¬
stva. V tem pogledu pomenja ta revolucija nedvomno
velik napredek. Toda brezversko modroslovje, ki je da¬
jalo smer revoluciji in tudi dobi po njej, je pa na drugi
strani zvodilo človeštvo v novo zablodo, to je v libera¬
lizem, ki je obvladoval potem človeško družbo prav do
današnjih dni.

Liberalizem 4  je zahteval in v veliki meri tudi
dosegel prosto, samostojno uveljavljenje posameznika,
osebnosti. V politiki je tirjal državljansko enakopravnost
in demokracijo, v kulturnem pogledu popolno svobodo
misli, zapostavitev cerkvene avtoritete in popolno versko
svobodo, v gospodarskem pogledu pa popolno svobodo
osebe, zemlje, poklica in trga. Ker je posebno poudarjal
zahtevo po možnosti neomejenega tekmovanja posamez¬
nikov brez ozira na koristi skupnosti, ga imenujemo
pogosto tudi individualizem.  Vsak sme, kar hoče,
kar prija in koristi njemu, brez ozira na koristi bližnjega
in skupnosti. Zahteva neomejeno lastninsko pravico in
neomejeno seveda tudi ravnanje z njo.

4  Beseda »liberalizem« pride iz latinske »liber«, kar po¬
menja prost, svoboden.

23

Ta nauk, katerega je utemeljil, razširjal in mu pri¬
boril zmago zlasti angleški gospodarski pisatelj Adam
Smith  (1723—1790), je rodil za človeško družbo uni¬
čujoče posledice. Brezvestnim špekulantom in oderuhom
so se na stežaj odprla vrata in na razvalinah nekdanjega
fevdalizma se je naenkrat pojavil kapitalizem, * 5  to
je odločujoča moč kapitala, denarja in neomejena sla
po njegovem pridobivanju, ki sta popolnoma zapostavili
vrednost in pomen dela ter duhovnih dobrin. Zlasti mo¬
gočen razmah je omogočil kapitalizmu še izreden na¬
predek tehnike, ki ga je dosegla ta od konca XVIII. sto¬
letja dalje. Pod uničujočo silo brezvestnega liberalnega
kapitalizma so začeli kmalu duhovno in gospodarsko
propadati milijoni ubogega ljudstva, kajti rušil je vezi,
ki družijo človeka z Bogom in vezi, ki družijo človeka s
človekom. Ljudje si niso bili več bratje med seboj, tem¬
več je skrbel vsak le še zase in sledil nizkim nagonom
sebičnega pohlepa po denarju in obogatitvi. Kmet je
postal plen špekulantov in oderuhov, 6  nekdanji ponosni
obrtnik na milost in nemilost odvisen od kapitalistične
industrije, delavec pa brezpravni suženj svojega delo¬
dajalca, to je — proletarec.

Francoska revolucija pomenja torej v gospodarstvu
zmago liberalizma in liberalnega kapitalizma. Krmarji
skoraj vseh kulturnih narodov in držav so polagoma
prevzeli njegove nauke in jih začeli bolj ali manj hitro
uveljavljati, zlasti v zakonodaji.  Ker so se zato že
zgodaj pokazale tudi zgoraj navedene posledice, se ne
moremo čuditi, če so kmalu nastopili tudi možje, ki so
spoznali škodljivost liberalnih naukov in začeli oznanjati
za odrešilno drugo skrajnost, to je odpravo vsake svo¬
bode v razpolaganju z gospodarskimi dobrinami, z dru¬
gimi besedami — komunizem.  O čemer so v prej-

6  Od lat. besede »caput« = slava (primerjaj slov. izraz

»glavnica«).

6  O uničujočih posledicah liberalizma za kmetiški stan sem
obširno razpravljal v knjigi »K metiško vprašanje v
Sloveniji«.

24

šnjih časih le sanjali utopisti v svojih romanih, povestih
in potopisih, to so sedaj po nastopu kapitalističnega go¬
spodarstva resno priporočali mnogi gospodarski in so-
cijalni pisatelji, katerim nikakor ne moremo odrekati
globokega znanja in bistrega opazovanja. Vendar so pa
mogli priti do takih zaključkov skoraj vedno le tisti
raziskovalci gospodarskih in socijalnih vprašanj, katerim
je liberalizem izpodkopal vsaj vero, edino trajno zanes¬
ljivo merilo za presojanje dobrega in zlega.

Za časa Napoleonovega gospodarstva je francosko
meščanstvo silno obogatelo, a široke plasti ljudstva so
slepili njegovi neštevilni vojni pohodi po vsej Evropi,
zato je razumljivo, da za razglabljanje socijalnih proble¬
mov ni bilo pravih tal. Po mogočnikovem padcu je pa
zavladala nad vso Evropo policijska reakcija >svete
aliance«, ki je skušala tudi na Francoskem vnovič uve¬
ljaviti predrevolucijonarno stanje. Od dolgoletnih vojen
in revolucij izčrpano ljudstvo je nekaj let to mirno in
molče prenašalo, ko je pa začel Karel X. segati po vedno
reakcijonarnejših sredstvih, je začel naraščati tudi odpor.
Meseca julija  1. 1830. je izdal tri posebno nasilne od¬
redbe in tedaj je pozvala meščanska opozicija delavstvo
na barikade. Karel X. je bil v treh dneh strmoglavljen,
toda meščanstvo je posadilo na prestol Ludovika Filipa,
za katerega je bila vsa oblast izključno v rokah denarne
aristokracije z bančnim kapitalom na čelu. Ta je ne¬
usmiljeno dušila vsak odpor ljudstva, med katerim je
naraščala beda od leta do leta.

Obe francoski revoluciji so vodili meščanski izobra¬
ženci s pomočjo delavstva in to se je kmalu začelo za¬
vedati, da prinašajo revolucije koristi le meščanstvu,
dočim nima delavstvo, ki je tedaj že brezpravno ječalo
v sponah hitro naraščajočega industrijskega kapitalizma,
od njih prav za prav nobene koristi. Pričakovali so boljši
kruh in svobodo, toda dosegli niso tudi z revolucijo ne
tega in ne drugega. Tedaj se je čutilo delavstvo
prevarano  v svojih upih, ločilo se je od meščanskih
revolucijonarjev in začelo hoditi svoja pota. Prisluhnilo

25

je nekdanjim Babeufovim komunističnim naukom, ki so
jih začeli med njim vnovič razširjati njegovi učenci, češ
da je svoboda dosegljiva le z odpravo vere, zasebne last¬
nine in rodbine. Začeli so se zbirati v neštevilnih tajnih
društvih z revolucijonarnimi cilji in se strastno opri¬
jeli prevratnih načel, ki jih je tedaj širil med njimi
zlasti neukrotljivi revolucijonar in zarotnik L. A. B1 a n -
q u i, voditelj večine francoskih prevratov preteklega
stoletja. Tako so bile kmalu vnovič razgibane široke
množice francoskega delavskega ljudstva, mednje pa
krepko zasejane misli brezverstva, komunizma, revolu¬
cije, zarotništva, nasilja itd.

Tedanje francosko liberalno meščanstvo tega glo¬
bokega in širokega gibanja ni razumevalo in zato tudi
ne prav ocenjevalo. Ko so predložili delavci francoskemu
parlamentu zahtevo po zakonih o delavskem
varstvu  in delavskem združevanju, so se ji ministri
s poslanci vred smejali, zato se seveda tudi ne moremo
čuditi, če se je delavstvo nagibalo k vedno večjim skraj¬
nostim in že 1.1839 je zapisalo neko delavsko glasilo:
>Gotovo je lepo, če je kdo ateist (brezbožnež), toda to
ni dovolj... Le eno sredstvo se more rabiti:... umor
tiranov, zavratni umor, ali kakor se že more imenovati
tako junaško dejanje.« Nezadovoljstvo je vedno bolj
naraščalo, upori, stavke, zarote itd. so se množile, a
brezbožni in umazani pisatelji in časnikarji so temu de¬
lavskemu gibanju, prepojenem s protiverskim komuniz¬
mom, prilivali še svoje olje. Tako so zazijala proti koncu
prve polovice preteklega stoletja globoka soci-
jalna nasprotstva  med francoskim delavstvom in
meščanstvom, kakor pred veliko revolucijo' med meščan¬
stvom in plemstvom.

Prvi važnejši socijalni pisatelj, ki je po francoski
revoluciji utiral pot komunizmu, je bil propadli fran¬
coski grof K. H. St. Simon  (1760—1825). Učil je, da so
vsi ljudje enaki, a da se doseže enakost tudi v imetju,
se mora odpraviti podedovanje. Tako bi prešlo hitro
vse imetje v last države, od katere bi dobival potem

26

vsak državljan po svojih zmožnostih in po svojem delu
vse, kar potrebuje. Te St. Simonove nauke je po nje¬
govi smrti še dalje razvijal njegov učenec A. C o m t e.
Ta je dejal, da se je doslej častil Bog, poslej se mora
pa človeška družba, ki naj postane pravi lastnik vsega
imetja, a ljudje nekaki uslužbenci družbe, od katere naj
tudi prejemajo vse potrebno. Še doslednejši je bil En-
fantin, ki je ustanovil celo posebno komunistično družbo,
a se zaradi hudih medsebojnih sporov ni obnesla. Zadnji
St. Simonovi učenci so morali v ječah premišljevati o
svojih zmedenih sanjarijah (n. pr. o mnogoženstvu in
mnogomoštvu, ki so ju zahtevali), vendar je tičalo v
njihovih naukih tudi marsikako zdravo zrno (n. pr.
proizvajanje in kroženje blaga naj vodi javna oblast na¬
mesto liberalnega svobodnega tekmovanja). Kmalu so
zaradi medsebojnih sporov ali iz drugih razlogov pro¬
padle tudi vse komunistične družbe, imenovane »fa¬
lange«, ki so jih osnavljali po raznih delih sveta pristaši
St. Simonovega sodobnika Karla Fourierja.  Ta
mož je učil, da gre pri ureditvi srečne človeške družbe
prav za prav le za organizacijo dela. Čim se bo v komu¬
nistični družbi vsak lahko udejstvoval v tisti stroki, do
katere čuti veselje in privlačnost, bo ta lahko izvedljiva,
brez vere in brez rodbine. Toda izkušnje so pokazale
ravno nasprotno, kajti mož je pozabil, da je v povpreč¬
nem brezbožnem človeku najmočnejša pogonska sila —
sebičnost,  neozdravljiva smrtna kal komunistične
družbe.

To resnico je moral izkusiti tudi angleški komunist
Robert Owen  (1771—1859). Dokler je vodil na An¬
gleškem velike tvornice ter se velikodušno in smotreno
prizadeval za izboljšanje nravnega, telesnega in gmot¬
nega položaja svojih delavcev, je žel prelepe uspehe v
korist delavstva in svojega podjetja, kakor hitro je pa
začel izpodkopavati versko čuvstvo, se je onemogočil.
Odšel je v Ameriko in skušal tam dvakrat osnovati ko¬
munistično družbo na brezverskih temeljih, toda doživel
je huda razočaranja. Vrnil se je v domovino in tu s spisi

27

razširjal nauke, ki mu v praksi niso uspeli. Trdil je, da
ni nobena vera resnična, zato naj živi vsak, kakor mu
velevata razum in narava. Vladati mora popolna svo¬
boda, kajti človek za svoja dejanja ni odgovoren niko¬
mur. Družina in zasebna lastnina sta nepotrebni, pro¬
izvaja naj se pa skupno. Čeprav je zgradil Owen svoje
delo in svoje nauke na dve osnovni zmoti, to je na od¬
pravo vere in zasebne lastnine in so zato tudi njegovi
praktični poskusi morali propasti, so imela pa njegova
neutrudna prizadevanja vendarle tudi nekaj blagodejnih
posledic. Predvsem po njegovi zaslugi se je namreč spro¬
žila kooperativna  (zadružna) misel  in pri mno¬
gih kapitalistih, ki so v zmislu tedaj vladajočih libe¬
ralnih naukov neusmiljeno izrabljali svoje delavstvo, je
zbudil vsaj nekaj razumevanja za varstvo delavskega
ljudstva, zlasti otrok in onemoglih.

Owen zaradi kulturne zaostalosti delavstva ni verjel
v uspešnost razrednega boja, zato je priporočal za do¬
sega svojih zamisli predvsem prosvetno delo in pa so-
cijalne reforme. Trdil je namreč, da so nova produkcijska
sredstva (stroji!) rodila silna bogastva, toda družba je
pozabila obenem preskrbeti tudi za pravičnejšo poraz¬
delitev teh bogastev, kajti sama produkcija še ne rodi
sreče, temveč le čim enakomernejša porazdelitev dobrin.

Svoje nazore o neuspešnosti razrednega boja je črpal
Owen zlasti iz naukov, ki mu jih je nudilo tedanje iz¬
redno živahno angleško delavsko gibanje. Silni tehnični
napredek, ki ga je doživela druga polovica 18. stoletja
na Angleškem, je rodil tudi velike delavske armade po
novo nastalih industrijskih središčih. Da se delavstvo
zavaruje pred strašnim kapitalističnim izrabljanjem, se
je začelo kmalu družiti v posebna delavska društva in
zahtevati splošno, enako in tajno volilno pravico za par¬
lament. Ker so ostala ta prizadevanja brezuspešna, se je
obrnil gnev delavstva proti simbolu izrabljanja, to je
proti — stroju. Čeprav je bila že 1. 1769. uvedena smrtna
kazen za razbijanje strojev, delavstva to vendarle ni pre¬
strašilo, temveč se je celo vedno bolj širilo in množilo.

28

To gibanje — imenujemo ga luddistično — je bilo po¬
sebno močno v drugem desetletju 18. stoletja ter se je
razvilo že v pravo pravcato socijalno revolucijo, ki ga je
vlada le težko in s krvavimi sredstvi zadušila. Toda ne
za dolgo. Po 1. 1825 je vzplamtelo iznova, in sicer zopet
v obliki zahtev po volivni pravici. Ker je novi volivni
zakon iz 1. 1832. delavstvo ogoljufal za volivno' pravico,
se je razočarano obrnilo zoper parlament in si skušalo
pomagati s pridnim ustanavljanjem strokovnih organi¬
zacij (Trade union) ter produktivnih zadrug, ki bi sča¬
soma podružabile proizvajalna sredstva. Ker so naletela
tudi ta prizadevanja na trdovraten odpor meščanstva, je
zlasti po 1. 1836. delavstvo vnovič uvidelo neobhodno po¬
trebo politične moči. Skušalo se je organizirati v veliko
delavsko politično' stranko (chartizem) ter po parlamen¬
tarni poti doseči svoje cilje. Toda to gibanje ni bilo
enotno, zato je bilo brez potrebne udarne sile in ko so
se 1. 1848. še ponesrečile velike demonstracije pred par¬
lamentom, je polagoma zopet zaspalo. Toda vsi ti boji,
v katerih je bilo pa komunističnih primesi razmeroma
jako malo, vendarle niso ostali brez uspehov. Uveden je
bil 10 uri delavnik, rudarski zakon, odpravljena prepoved
snovanja političnih društev itd., a kar je glavno : angle¬
ško delavstvo si je položilo temelje za vzorno strokovno
in gospodarsko organizacijo. Zgradili so si cvetoča kon¬
zumna društva, zavarovalnice, hranilnice, stanovanjske
zadruge itd. Tako so postali angleški delavci brez komu¬
nističnega evangelija hitro najbolje organizirani ter si
ustvarili izmed vsega evropskega delavstva najugodnejše
življenjske pogoje.

Nemčija  se je po opustošenju za časa trideset¬
letne vojne začela šele sredi 18. stol. zopet gospodarsko
dvigati. Čeprav je bil tedaj političen pritisk vladajočih
dinastij silen, je vendarle zacvetela tudi duhovna kultura.
Pod naraščajočim angleškim vplivom so se ravno naj¬
odličnejši duhovi (Wieland, Heinse, Lessing, illuminati)
zavzemali tudi za politične svoboščine in za socijalne re¬
forme, pri čemer so zašli nekateri že celo tudi v komu-

29

nistične sanjarije. Najdlje je šel F. Ch. Oetinger, ki je
zahteval enakost, skupnost posesti in nekak anarhizem.

Za časa napoleonskih vojen je Nemčija pomagala
Angliji zadušiti francosko revolucijo, a nemško ljudstvo
si je s tem doma nakopalo na glavo najhujšo reakcijo.
Iz vojen je izšel nemški narod politično razbit in gospo¬
darsko izžet, gele po francoski julijski revoluciji je do¬
bilo tudi nemško meščanstvo nekaj poguma ter si je
ponekod izsililo nekaj koncesij. Liberalnih idej ni mogla
zadušiti nobena sila, toda idealizem prejšnje nemške ro¬
mantike je začel vedno bolj izpodrivati prostaški in brez¬
verski materijalizem, čigar najglasnejši oznanjevalci
so bili Feuerbach, Strauss in B. Bauer, v leposlovju pa
Borne, Heine i. dr. Politično in socijalno svobodomiselni
živelj se pa vendarle ni mogel uveljavljati doma, zato se
je zatekal zlasti v Pariz, kjer si je po julijski revoluciji
osnoval celo posebno »Zvezo izobčencev«.  Ta je
imela tesne stike z že omenjenimi francoskimi revolu-
cijonarnimi organizacijami in njeni člani so hlastno
srkali francoske socialistične in komunistične nazore.
Levo krilo zveze se je kmalu organiziralo v samostojno
»Zvezo pravičnikov« pod V. Weitlingovim  vplivom
in z izrazito komunistično revolucijonarnim obeležjem.

V politično razbiti predmarčni Nemčiji je liberalni
kapitalizem neusmiljeno zlorabljal ubogo delavsko ljud¬
stvo, ki si je zato skušalo večkrat pomagati s stavkami
ali z razbijanjem strojev in drugega imetja svojih gospo¬
darjev, toda navadno je svoj gnev dušilo — z žganjem.
Razni protiverski nemški pesniki in pisatelji so sicer
v svojih spisih večkrat narahlo zabrenkali tudi na ne¬
kake komunistične ali vsaj revolucionarne strune, toda
neuko delavstvo teh del seveda ni bralo. Med nemški
proletarijat so polagoma začeli trositi komunistične misli
šele v drugi tretjini preteklega stoletja rokodelski po¬
močniki, ki so na svojih potovanjih zašli za kaj časa v
Francijo in so se v omenjeni »Zvezi izobčencev« ter
v poznejši »Zvezi pravičnikov« navzeli prevratnega

30

duha svojih francoskih tovarišev. Najvažnejši med njimi
je bil krojaški pomočnik Viljem  W e i 11 i n g (1808
do 1871), ki se je v Parizu nasrkal Babeufovega komu¬
nizma. Svoje nauke je razširjal z raznimi organizacijami
in brošurami. Učil je, da imajo vsi ljudje enako pravico
do vseh pozemeljskih dobrin, zato mora zasebna lastnina
pasti. Delavski stanovi naj se združujejo in pripravljajo
za upor, da dosežejo novo družbo brez zakonov in brez
vlade. V tej družbi, ki jo bodo vodili najbolj nadarjeni,
se bo delalo le po 6 ur dnevno, zakon bo svoboden, vere
pa ne bo v njej nobene. Seveda Weitlingu v policijski
Nemčiji s takimi nazori ni bilo obstanka in je živel ve¬
činoma v Švici, v Londonu in nazadnje v Ameriki, toda
med delavstvom, zlasti med rokodelskimi po¬
močniki,  je našel mnogo navdušenih pristašev, ki
so tvorili potem temelj in hrbtenico mogočnemu razmahu
nemškega socijalizma v drugi polovici preteklega sto¬
letja. Weitling sam je pa nedvomno najvažnejši in naj¬
vplivnejši nemški komunist pred Marxom. Stremel je po
uvedbi proletarske diktature, v kateri bi bilo meščanstvo
popolnoma brezpravno, kakor pičlih sto let pozneje v
Leninovi komunistični Rusiji.

Kakor smo videli, je bila velika večina utopistov
in komunistov Francozov, le nekaj malega med njimi
je bilo tudi Angležev, zato ni čudno, če so še v začetku
preteklega stoletja smatrali družboslovci in gospodarski
raziskovalci komunizem zgolj za nekako posebno fran¬
cosko dete  in se zanj tudi niso mnogo zmenili. Razen
tega so ostale komunistične ideje in programi omejeni
le na razmeroma ozek krog izobražencev, dočim med
delavstvo tedaj še niso globlje prodrli. Res je, da so za
časa francoske revolucije že omenjeni sanskilotje (brez-
hlačniki) pod Babeufovim vplivom močno nagibali h ko¬
munizmu, a ta struja je potem za časa Napoleonovih
vojen skoraj izginila. Po Napoleonovem padcu je komu¬
nistično gibanje dlje časa sploh skoraj izginilo, kajti
spredaj omenjene tajne organizacije so bile po veliki

31

večini bolj politično revolucionarnega nego komunistič¬
nega značaja. Babeufova in Buonarrotijeva komunistična
misel je tlela le v nekaterih redkih, ki jih je vodil
L. Blanqui. Njegov glavni cilj je bil, dobiti v roke poli¬
tično oblast, nakar bi z diktaturo polagoma ustvaril po¬
goje za uresničenje komunistične družbe. Zato je imelo
tudi francosko komunistično gibanje te dobe v nasprotju
z angleškim izrazito političen značaj in je živelo brez
tesnejših zvez s pisatelji, ki so se borili za socijalne re¬
forme. Ti so stali še vedno pod St. Simonovim in Fou-
rierjevim vplivom in so bili docela miroljubnega značaja.
Med najvažnejšimi je K. P e c q u e u r t, ki je spoznal,
da moderna tehnika pospešuje centralizacijo proizvodnje
in vodi v socijalizacijo virov bogastva ter produkcijskih
sredstev. Toda učil je, da zavisi soeijalizacija bolj od mo¬
ralnega preporoda človeka nego od materijalnih sil.
Bučnejše je nastopal P. J. P r o u d h o n, ki je izdal
1. 1840. svojo znano knjigo »Kaj je lastnina?« in na kar
je odgovoril: »Lastnina je tatvina.« Za pravično je pro¬
glašal le tisto lastnino, ki jo kdo sam ustvari. Sedanji
posestniki lastnine si pa prisvajajo del sadov tujega dela
v obliki zemljiške rente, dobička in obresti. Toda tega
stanja ne bosta odpravila ne socijalizem in ne komuni¬
zem, temveč ustanovitev družbe, v kateri bodo člani za¬
menjavali vrednote svojega dela. Taka družba pa tudi
države ne potrebuje. Njegov cilj je le vzajemnost in
brezvladje.

Kako malo tal je imel revolucijonarni komunizem v
sami Franciji, nam dovolj glasno dokazuje dejstvo, da se
niti nemška komunistična »Zveza pravičnikov« ni mogla
ohraniti v Parizu, temveč so se njeni voditelji preselili
v London, kjer so osnovali 1. 1840. »Nemško delavsko
izobraževalno društvo«, ki je postalo takoj nekako ognji¬
šče vsega komunističnega gibanja sploh. Društvo je
vzdrževalo pismene stike s somišljeniki po vseh deželah.
Postalo je kmalu pozorno tudi na spise K. Marxa, ki jih
je pisal tedaj v Parizu, ga povabilo k sodelovanju in ga
L 1847. naprosilo, naj napiše društvu točen program. To

32

je storil Marx skupno s svojim prijateljem Fr. Engelsom
v — > Komunističnem manifestu«.

Francosko delavstvo je pa nastopilo s samostojnimi
političnimi in gospodarskimi zahtevami šele 1. 1848. Ko
se je namreč meščansko kraljestvo do dna onemogočilo,
je pariško meščanstvo meseca februarja 1. 1848. vnovič
poklicalo na barikade delavstvo. V novo začasno repu¬
blikansko vlado je vzelo meščanstvo tudi dva zastopnika
delavstva in mu nerado dovolilo nekaj koncesij (zakon o
pravici do dela, narodne delavnice). Neugnani Blanqui
je skušal vlado kmalu vreči ter postaviti komunistično
diktaturo, toda socijalno demokratično delavstvo je samo
pomagalo krvavo zlomiti komunistični upor, nakar je
bilo komunistično gibanje vnovič potisnjeno v ozadje.

Tako vidimo, da je že prva polovica preteklega sto¬
letja položila nekake temelje modernemu delav¬
skemu gibanju  sploh in komunističnemu še po¬
sebej. St. Simon, Fourier in Owen, zlasti pa Babeuf,
Blanqui in Weitling so oznanjali od liberalnega kapita¬
lizma izkoriščanemu delavskemu ljudstvu brezbožni ko¬
munizem kot edino odrešilno sredstvo, francoski delavci
so si ga skušali priboriti s pomočjo revolucionarnih po¬
litičnih organizacij, dočim so si angleški delavci med
tem sami pomagali s strokovnimi zvezami in zadruž¬
ništvom. Večina neukega nemškega delavstva je pa ta¬
vala še v veliki nezavednosti in ga je razen tega tiščala
k tlom tudi trda pruska policijska pest. Vendar je bil
led za komunizem vsaj za silo prebit že tudi tu. Čeprav
so se razni propovedniki komunizma med seboj še precej
razlikovali v svojih naukih in si je delavstvo v glavnih
evropskih industrijskih državah skušalo pomagati na
razne načine, so bile delavske množice proti koncu prve
polovice preteklega stoletja vendarle že kolikor toliko
prebujene in razgibane ter so kar nekako čakale moža,
ki bi ustvaril temu raznolikemu gibanju in stremljenju
enoten in stalni pravec. In ta mož se je pojavil ravno o
pravem času v osebi — Karla Marxa.

Erjavec, Komunizem.

33

3

4. Karel Marx in marksizem.

Karel Marx, sin nemškega židovskega advokata, je
bil rojen 1. 1818. v Trierju. Vzgojen je bil že od doma
popolnoma svobodomiselno, vendar je vse življenje ob¬
držal prav izrazito židovsko naravo. Študiral je v Bonnu
in v Berlinu pravo, zraven se pa jako pridno pečal tudi
z zgodovino in modroslovjem, ki je imelo tedaj v Nemčiji
veri, zlasti še krščanstvu, strupeno sovražni značaj. Po
dovršenih naukih je prevzel 1. 1841. uredništvo lista
»Reinische Zeitung« v Kolnu, kjer je še pobijal komu¬
nizem, toda zaradi revolucijonarnega mišljenja so ga
odslovili in 1. 1843. se je preselil v Pariz. Tam se je
seznanil s komunističnimi nauki in študiral gospodarska
ter socijalna vprašanja. Poskusil je izdajati poseben
nemški list, ker pa ta ni uspeval in ga je policija iz¬
gnala, se je preselil kmalu v Belgijo (v Bruselj). Tu je
napisal par knjig in sodeloval pri nekaterih tamošnjih
listih že v docela komunističnem duhu. L. 1847. je skli¬
calo nemško del. izobr. društvo v Londonu prvi med¬
narodni delavski shod. Marx je zanj sestavil s svojim
dolgoletnim prijateljem in sodelavcem F r id e r. En¬
gelsom  znameniti »Komunistični manifest,
ki ga je zveza res sprejela za svoj program in se tudi
preimenovala v »Zvezo komunistov«,  a manifest
sam je ostal do današnjega dne nekak glavni komuni¬
stični evangelij. Marx je bil tedaj izgnan tudi iz Belgije.

Ko je izbruhnila spomladi 1. 1848. po večini evrop¬
skih držav revolucija, je odhitel Marx najprej v Pariz,
nato pa v domovino in začel izdajati tam list »Neue
Rheinische Zeitung«. V njem je navdušeno proslavljal
revolucijo, zagovarjal komunizem in pisal o tedanjih
političnih vprašanjih, pa če je imel o njih kaj pojma ali
ne. Strastno je napadal Slovane, zlasti Čehe in Jugo¬
slovane, in mož, ki naj velja kot nekak osvoboditelj tla¬
čenih slojev, je surovo in bedasto, a z vsem ognjem
zagovarjal najbolj kruto nadvlado Nemcev in Madjarov
nad Slovani. Obljubljal je, da bodo »junaški«' Madjari

34

kmalu »vse te bikoglave narodiče (t. j. Slovane) uničili
z njih imenom vred«. Trdil je, da je naravna usoda
majhnih narodov, da se puste razdrobiti in izsesati od
svojih močnejših sosedov, ker itak nimajo pravice do
samostojnega narodnega obstoja. Z domišljavo vseved¬
nostjo je na dolgo in na široko napadal osvobodilna pri¬
zadevanja tlačenih Jugoslovanov, a mož je naše razmere
poznal tako »temeljito«, da je imel pandurje za poseben
jugoslovanski narod, Albance, Arnavte in Škipetarje za
tri razne narode, vse te skupaj pa s Čehi vred za —
Jugoslovane in za — »capine« (= Lumpengesindel). V
svoji židovsko-nemški oblastnosti se je bil zaletaval celo
v nas Slovence, čeprav nas je poznal tako dobro, da je
naštel Slovencev že 1. 1848. cele 3 milijone in jih delil v
— Korošce in Hrvate.

Revolucija 1. 1848. je bila pa že naslednje leto udu-
šena in tedaj je moral tudi Marx z Engelsom vred zbežati
iz domovine. Naselil se je v Londonu, kjer je igral v
»Zvezi komunistov« glavno vlogo, dopisoval v nek ame¬
riški list in temeljito proučeval gospodarska vprašanja.
Obenem je pa sodeloval tudi pri snovanju mednarodnih
delavskih organizacij, čeprav je s svojo oblastno naravo
povzročal večkrat le hude medsebojne prepire. Plod nje¬
govih gospodarskih proučevanj je znamenito delo »Ka¬
pi  t a 1«, katerega prvi, najvažnejši del je izdal še sam
1. 1867., ostala dva pa že po njegovi smrti prijatelj
Engels. V Londonu je živel jako skromno od pičlega
pisateljskega zaslužka. Umrl je 1. 1883., toda njegov duh
živi še vedno, saj je postal znanstveni utemeljitelj mo¬
dernega socijalizma in komunizma, na katerega prisegajo
še danes milijoni.

Pomen  Marxov tiči zlasti v tem, da je dvignil
proletarijat v samozavesten politični in socijalni faktor,
ki stremi za tem, da prevzame vodstvo človeške družbe
in jo po svoje oblikuje. Do Marxa je bil komunizem le
tiho upanje posameznih sanjačev, po Marxu je pa postal
politični in gospodarski cilj milijonskih množic. Marx je

35

komunizem neločljivo navezal na proletarijat in mu
z njim vdihnil nekako dušo.

Proučevanju gospodarskih in socijalnih vprašanj se
je posvetil Marx z vso vnemo šele v Parizu. Tu je našel
neurejeno kopico socijalističnih in komunističnih nazo¬
rov ter se znašel sredi politično in socijalno zrevolucijo-
nirane okolice, obenem je pa lahko natančneje opazoval
tudi angleško delavsko* gibanje. Na vso to neurejeno
množico gibanj in idej je gledal z modroslovnim nazo¬
rom, ki ga je prinesel že iz domovine, in prepričan je
bil, da je odkril tudi njih zgodovinsko razvojno bistvo.
Filozofsko je bil Marx učenec Hegla in materijalistov. Po
Heglu so nasprotja vir vsega življenja in gibanja k višji
sintezi. Toda dočim je bil Hegel še eden glavnih zastop¬
nikov nemškega idealizma, je pa Marx, ki se je bil do¬
cela vdal tedaj modernemu nemškemu materijalizmu,
sprejel od Hegla le njegovo dialektiko. Ta mu je poka¬
zala v proletarijatu takoj negacijo obstoječega družab¬
nega reda, a v bojih proletarijata in v komunističnih
nazorih je gledal višjo sintezo, ki mora po dialektični
metodi nujno nastopiti v obliki nove, komunistične ure¬
ditve človeške družbe. S pomočjo Heglove metode si je
Marx razložil ves zgodovinski razvoj in tudi moderne
razredne boje.

Lastnih elementov je prinesel Marx v svoj nauk raz¬
meroma malo, saj najdemo večino njegovih trditev že
pri tem ali drugem socijalnem kritiku ali komunistič¬
nem sanjaču prejšnjih razdobij, toda povezal je s pomočjo
dialektike vso to množino pojavov in naukov v socijalno
filozofsko celoto, ki je tvorila potem temelj njegovemu
sistemu in merilo za opazovanje, presojanje in ocenje¬
vanje vseh pojavov socijalnega življenja. Kot materijalist
je osredotočil svoj študij predvsem na gospodarstvo,
kajti po naukih brezverskega materijalizma je duhovno
življenje le izraz gospodarskih sil in gibanj. Marxa so
zanimali predvsem vzroki in nagibi izpreminjanja vse¬
bine in oblik duhovnih in socijalnih pojavov, to je —
revolucionarni elementi zgodovine.

36

Po Marxovem nauku so glavna pogonska sila družbe
materijalne življenjske razmere. Od teh je najvažnejša
produkcija, a med produkcijskimi silami zavzema prvo
mesto delavstvo. To je edina sila, ki ustvarja kapitali¬
stični družbi vrednote. Sedanja družabna ureditev odgo¬
varja že izginjajočim gospodarskim razmeram, zato mora
zaiti nujno v nasprotje s sedanjimi produkcijskimi sila¬
mi, iz česar se nujno porajajo razredni boji in revolucije.
Razredni boji se namreč nujno pretvarjajo tudi v poli¬
tične boje za posest državne oblasti. Vladajoči kapitali¬
stični razred hoče namreč ohraniti oblast, a proletarijat
se je hoče polastiti, da uresniči svoje cilje. Dialektična
metoda je Marxu povedala, da delavstvo mora prej ali
slej zmagati.

Izmed izrazito gospodarskih vprašanj sta zanimali
Marxa zlasti vprašanji, v čem obstojita gonilna sila in
cilj kapitalističnega gospodarstva ter problem izvora na¬
raščajočega bogastva. Vrednost ustvarja po Marxu le
ročno in duševno delo, ki tiči v produkciji in v trans¬
portu surovin ter produktov. Delavstvo pa ustvarja ka¬
pitalistu večje vrednosti nego jih pa prejema v obliki
mezde. Ta razlika tvori nadvrednost, vir kapitalističnih
dobičkov in bogastva. Povečati ali vsaj ohraniti hoče
kapitalizem svoje dobičke z neprestanim povečevanjem,
racijonalizacijo in koncentracijo produkcije in kapitala,
kar na eni strani zaostruje razredne boje, na drugi strani
pa nujno ustvarja tudi pogoje za socijalizacijo vseh pro¬
dukcijskih sredstev. To bo izvedla proletarska diktatura,
ki bo pa le evolucija z revolucionarnimi sredstvi.

Ta nauk, katerega bistvena  sestavna in med
seboj neločljiva  dela sta brezbožno materijalistično
pojmovanje zgodovine ter nauk o nadvrednosti, imenu¬
jemo po Marxu — m a r k s i z e m ,- evangelij poznejše
socijalne demokracije in današnjega boljševizma. Osnova
marksizma je zanikanje vseh verskih in nravnih nazorov,
zato je tudi nesprejemljiv za vsakega, ki si je še ohranil
kaj vere. Med marksizmom in vero ni nobenega mostu.

37

Tiči pa v marksizmu še več drugih temeljnih zmot, toda
o tem bomo govorili še pozneje.

Najvažnejši in najvernejši Marxov sodelavec je bil
Fr. Engels  (1820—1895), ki je tudi sam izdal več te¬
meljnih del v duhu zgodovinskega materijalizma, po pri-
jateljivi smrti pa dosledno branil čistost Marxovih na¬
ukov v delavskem marksističnem gibanju. Oba sta bila
idejna voditelja londonske »Zveze komunistov«, ki si je
že 1. 1847. postavila za svojo glavno programatično nalo¬
go strmoglavljenje meščanstva in njegovega družabnega
reda ter ustoličenje proletarske diktature, ki naj ustvari
nov komunistični družabni red. Marx-Engelsov »Komu¬
nistični manifest«, ki je izšel tik pred revolucijo 1  1. 1848.,
je te cilje potem le še jasneje utemeljil in izoblikoval,
a delavci, ki so živeli v neposrednejših stikih z zvezo,
so začeli zanašati ta program med širše proletarske
množice.

Skoro istočasno z Marxom je pa nastopilo še nekaj
drugih socijalnih kritikov, ki so ostro odklanjali libera¬
lizem, a katerih ideal tudi ni bil komunizem, temveč
nekak moderniziran in idealiziran srednjeveški
družabni  red  s svojim organičnim cerkvenim, go¬
spodarskim in socijalnim redom, avtonomnimi stanov¬
skimi zvezami itd., kjer je našel vsak kristjan svoj pro¬
stor. Te nazore je zastopala cela vrsta idealnih mislecev
in pisateljev. Med najvažnejše spada K. W i n k e 1 -
b 1 e c h , ki je zahteval povezanje posameznih gospo¬
darskih sil v demokratične in avtonomne celote, nekake
današnje korporacije, a brez državno-policijskega varu-
štva. Kot samostojen pojav moramo omeniti končno še
K. J. R o d b e r t u s a, ki je bil prepričan, da je današ¬
nja država še najbolj poklicana vplivati na pravičnejšo
razdelitev produktov.

In Marx, Winkelblech ter Rodbertus so bili tisti vo¬
dilni gospodarsko socijalni teoretiki, iz katerih sta črpali
potem vso drugo polovico preteklega stoletja zlasti nem¬
ška in avstrijska gospodarska in socijalna znanost od
komunizma do krščanskega socijalizma.

38

5. Od internacijonale do Erfurta.

Z marksizmom sta dobila komunistična misel in
komunistično delavstvo tistih narodov, ki je bilo sredi
preteklega toletja združeno v londonski »Zvezi ko¬
munistov«,  svoj trden in vsaj na videz tudi znan¬
stveno dobro utemeljen program ter jasen cilj. Vkljub
temu pa zveza ni mogla nikamor naprej. Med angleškim
delavstvom namreč komunizem ni mogel dobiti nikoli
pravih tal, nemško delavstvo je bilo še neprebujeno,
V Franciji pa komunistična zveza zaradi tamošnjih poli¬
tičnih razmer tudi ni mogla zajeli večjih delavskih mno¬
žic. Povsod je pa dušila delavsko gibanje reakcija, ki je
nastopila po revolucionarnem letu 1848.

Februarski revoluciji v Franciji so namreč sledile
že v naslednjih tednih slične tudi po mnogih drugih dr¬
žavah, zlasti v Avstriji in v Nemčiji. Nezadovoljstvo
prosvitljenega in gospodarsko vnovič okrepljenega me¬
ščanstva proti reakcijonamemu predmarčnemu absolu¬
tizmu je povsod tako narastlo, da je pariška revolucija
kar avtomatično sprožila slične prevrate tudi drugod.
Dne 13. marca se je dvignil Dunaj,  pet dni za njim
Berlin, po manjših prestolnicah je pa počilo že poprej.
Ker se vladarji s plemstvom niso upali ustavljati navalu
ljudstva pod vodstvom meščanstva, je revolucija povsod
in hitro zmagala, a se je zaradi prirojene konservativ¬
nosti meščanstva in pa iz strahu pred proletarijatom, ki
se je bil tedaj prvič pojavil s samostojnimi zahtevami,
tudi prav tako hitro polegla, zlasti ker so vladarji izprva
brez odpora ugodili liberalnim in nacijonalnim zahtevam
meščanstva. Že poleti 1. 1848. je začela zato reakcija
vnovič dvigati glavo, a naslednje poletje je bila zlom¬
ljena revolucija povsod, vendar je meščanstvo ohranilo
marsikako priborjeno koncesijo.

Revolucija 1. 1848. je rodila povsod polno listov z
bolj ali manj radikalnimi socijalnimi in demokratičnimi
zahtevami. Med delavstvom so se bili pojavili zlasti
člani londonske »Zveze komunistov«, ki so ob izbruhu

39

revolucije takoj odhiteli v domovino in vodili potem
proletarijat na barikade. Delavstvu niso prinesli ti na¬
pori nobenih koristi in komunisti so se morali po na¬
stopu reakcije vnovič vrniti v London. Tu so potem iz¬
bruhnili v Zvezi hudi taktični spori, nakar se je 1. 1852.
razšla.

Reakcija se pa spričo samega gospodarskega in na¬
rodnega razmaha ni mogla vzdržati nad eno desetletje
in že okrog 1. 1860. je v vseh kulturnih državah neome¬
jeno zavladal liberalizem,  ki je izvedel potem
povsod dalekosežne politične in socijalne reforme, se¬
veda v svojem zmislu. Gospodarstvo, zlasti industriali¬
zacija je napredovala skokoma. Moč parnih strojev v
Evropi se je od 1. 1850—1880 dvignila od 2.2 na 20 mi¬
lijonov konjskih sil, svetovna produkcija jekla je pa po¬
skočila od 6 na 68 milijonov ton. Vzporedno je naraščalo
število delavstva v novih industrijskih središčih, s čimer
so bili seveda ustvarjeni tudi pogoji za njegovo razredno
gibanje in organizacijo. Toda neoviran razvoj liberal¬
nega kapitalizma je začel že po dobrem desetletju po¬
rajati bolj ali manj globoke gospodarske krize, katerim
so sledile tudi politične. Blesk liberalizma je začel po¬
lagoma temneti, v ospredje pa stopati nove sile, ki so
silile države, da so začele posegati v gospodarsko in
socijalno življenje ter skušale uravnavati tokove, ki jim
liberalizem ni bil več kos. Začel se je lov za preko¬
oceanskimi trgi. Nastopila je doba imperijalizma.
Vse to je pa dajalo tudi delavskemu gibanju vedno no¬
vih in močnejših pogonskih sil.

Prve pobude za samostojno delavsko stranko* na
evropski celini so izšle 1. 1862. iz Leipziga, a programa-
tične smernice jim je začrtal Ferd. Lassalle  (1825
do 1864). Ta je bil Žid, kakor sploh velik del sociali¬
stičnih prvakov, grd značaj, a jako spreten in ognjevit
agitator in organizator.

Pod njegovim predsedstvom se je osnovalo 1. 1868.
v Leipzigu »Splošno nemško delavsko društvo« z delo-

40

ma komunistično pobarvanim programom. Ker je bil
oportunistični Lassalle v sumljivih zvezah z Bismarckom,
so še neorganizirani radikalni Marxovi somišljeniki pod
Liebknechtovim in Beblovim vodstvom ostro nasproto¬
vali Lassalleu, vendar se je njegovo' gibanje širilo jako
hitro. Končno so se 1. 1869. organizirali tudi marksisti v
eisenaško »Splošno nemško socijalnodemokratično de¬
lavsko društvo«, ki se je bilo idejno popolnoma naslo¬
nilo na Marxovo internacionalo v Londonu. Neposredno
za opisanim nemškim delavskim gibanjem se je namreč
poživelo zopet tudi francosko in angleško in ker si je
bila že nekdanja »Zveza komunistov« zapisala na svojo
zastavo kot geslo »Proletarci vseh dežel, združite se!«,
je le naravno, da so si osnovali hitro tudi skupno orga¬
nizacijo.

Konec meseca septembra 1. 1864. so se zbrali za¬
stopniki angleških, francoskih, nemških in italijanskih
komunistov v Londonu in ustanovili tu »Mednarodno
zvezo delavcev« (»Internacionalna delavska asociacija«
ali na kratko: prva internacijonala)  z »glavnim
svetom« v Londonu na čelu. Tudi tej je začrtal delovni
program in pravila Karel Marx in bil ves čas tudi njen
voditelj. Komunistične delavske organizacije so se raz¬
vijale v vsaki deželi sicer po svoje, toda osnovne točke
svojega programa so vendarle določali na skupnih zbo¬
rovanjih internacijonale, ki so se vršili po raznih velikih
evropskih središčih (1. 1866. v Ženevi, 1. 1867. v Lozani,
1. 1868. v Bruslju itd.). Tako so med drugim sprejeli
zahtevo po osemurnem delavniku,  po odpravi
stalne armade in posrednih davkov, po odpravi verskega
pouka iz šol itd. Toda to delovno življenje ni trajalo
dolgo. V internacij on alo so se že po 1. 1869 zanesli hudi
prepiri (delavstvo iz romanskih držav je bilo za fede¬
ralistično ureditev internacijonale, nemški z Marxom na
čelu pa za centralistično), mnogim je presedala Ma,rxova
oblastnost, razen tega so se pa v okrilju internacijonale
pokazale kmalu še radikalnejše zahteve nego so bile
Markove, namreč anarhizem.

41

Anarhizem  (brezvladje) je tudi francoskega
izvora (prvi ga je oznanjal Proudhon, deloma pa že pred
njim Anglež W. Godwin), toda oprijeli so se ga zlasti
Rusi in ravno Rus M. B a kun in (1814—1876) mu
je začrtal tudi program. Stoji seveda prav tako na komu¬
nističnih osnovah, toda dočim Marx povsod trdi, da bo
treba tudi v komunistični družbi neke avtoritete, oblasti,
ki bo vodila družbo, pa stremi Bakunin le za revolucijo,
ki bi uničila spet ves obstoječi družabni red, pravo, nrav¬
nost, vero, državo, skratka: vse. Vse uničujoča revolucija
mu je edini cilj in temu se mora podrediti prav vse. Da
se izzove ta, je vsako sredstvo dobro in plemenito: rop,
umor, požig, skratka: vse. Kakšna bo prihodnja komu¬
nistična družba, o tem anarhist ne razmišlja, temveč
prepušča to prihodnjim rodovom samim, naloga sedanjega
anarhističnega rodu je le popolno, neizprosno in splošno
razdejanje. Zahtevajo le popolno pravno, socijalno in
gospodarsko svobodo brez vsake oblasti. Medsebojno
razmerje ljudi naj urejajo svobodne pogodbe, ki jih pa
lahko vsak in vsak čas odpove. Na svojih poznejših zbo¬
rovanjih so sprejeli anarhisti sklepe, v katerih se ro¬
gajo državi in splošni volivni pravici, zametujejo pravice
večine kakor tudi vsako oblast sploh in oznanjajo po¬
polnoma svobodno spolno združevanje, kakor se komu
ljubi. V svojih listih so proslavljali roparje in morilce
kot edine plemenite junake. Izhajali so anarhisti iz li¬
beralnega naziranja o suverenosti osebnosti, dočim se
mora po Marxu ta podrediti kolektivu. Komunizem je
sicer cilj obeh, toda Bakuninu je lebdel pred očmi anar¬
hični komunizem, dočim je bil Marx za diktaturo pro¬
letariata. Prvi je hotel državo in oblast uničiti, drugi
se je pa polastiti.

Ti dve komunistični smeri, marksizem in anarhizem,
sta torej trčili v prvi intemacijonali druga ob drugo.
Rahlo premoč je sicer še obdržal Marx in izrinil Baku-
nina celo iz internacijonale, vendar je stala ta zmaga
internacionalo samo življenje. Njena zborovanja so po¬
stajala vedno bolj brezpomembna, 1. 1872. se je prese-

42

lila v New York, štiri leta nato jo pa glavni svet sklenil,
da se razide,  posebnega pomena in razmaha pa itak
nikoli ni dosegla. Pospešila je le ustanavljanje strokov¬
nih organizacij in utirala pot zmagi marksizma.

Razpad intemacijonale pa na delavsko gibanje in
na razvoj komunistične misli ni prav nič vplival. Po vseh
kulturnih državah se je vršila med delavstvom živahna
komunistična agitacija in ustanavljale so se delavske
organizacije, ki so združevale obe komunistični smeri,
marksistično in anarhistično. Nagibale so se posamezne
organizacije na tisto stran, kamor so se pač slučajno
nagibali njih vsakokratni voditelji. Na nemško delavstvo,
zlasti pa še na avstrijsko in potom njega posredno tudi
na naše slovensko, kolikor je bilo tedaj že komunističnega,
je imel največji vpliv bivši čevljar O. M o s t, ki je izda¬
jal v Švici, potem pa v Ameriki krvoločni list »Die
Freicheit«, v katerem je razširjal najradikalnejše anar¬
histične nazore. Na novem mednarodnem delavskem
shodu, ki se je vršil 1. 1881. v Londonu, so si osnovali
nekako svojo lastno mednarodno zvezo in tedaj se je
izvršila tudi stalna ločitev anarhistov od marksistov.
Anarhisti so vzdrževali odslej lastno, večji del tajno
organizacijo. Največ pristašev so imeli na Francoskem,
v Italiji in na Španskem, zlasti pa v Rusiji (nihi¬
listi),  toda širših množic s svojim zmedenim programom
pač niso mogli nikoli pridobiti zase. Vkljub temu so pa
izvršili jako mnogo pretresljivih atentatov,  zlasti na
državne poglavarje (n. pr. 1. 1898. na avstrijsko cesarico
Elizabeto). Anarhistična organizacija obstoja še danda¬
nes, vendar je za delavsko gibanje brezpomembna.

Po ločitvi komunistov in anarhistov so marksistični
komunisti vkljub razpadu intemacijonale med delav¬
stvom vprav skokoma napredovali. Pospeševal je ta na¬
predek zlasti nadaljnji nezaslišan razmah industrijskega
kapitalizma (samo produkcija premoga se je n. pr. od
1. 1880—1913 dvignila od 296 na 1127 milij. ton). Milijoni
delavstva so se po vseh civiliziranih državah sveta zdru¬
ževali v organizacije, katerih jedro je bilo marksistično

43

pod vodstvom Nemcev. Kakor je bila namreč prevze¬
mala Nemčija v tehničnem in industrijskem pogledu
svetovno vodstvo ter resno ogrožala dotlej nesporno
vodstvo Anglije, tako je stopil tudi svetovnemu delav¬
skemu gibanju v organizatoričnem in idejnem pogledu
na čelo nemški marksizem, a vodilni duh tega je bil po
1. 1882. Karel Kautsky  s svojim glasilom »Neue
Zeit«.

Obe nemški delavski stranki — lassallejevci in
marksisti — sta skušali združiti v svoje organizacije
čim večje delavske množice. Marksiste je začela vlada
že zgodaj preganjati, vendar sta dobili obe stranki vkljub
medsebojnim sporom pri volitvah 1. 1874. skupno 352
tisoč glasov. Ta uspeh je delavstvo le še podžgal in za¬
čelo je glasno zahtevati združitev obeh frakcij, zlasti ker
Lassallejeva po ustanoviteljevi smrti ni imela več pra¬
vega vodstva.

L. 1875. so se v Gothi  posamezne skupine med
seboj poravnale in odslej so vkljub hudim preganjanjem
nevzdržno in mogočno napredovali. Stari Marx s progra¬
mom, kakršnega so sprejeli v Gothi, sicer ni bil popol¬
noma zadovoljen in je hudo zabavljal nanj, toda brez¬
uspešno. L. 1877. je dobila stranka pol milijona. To je
napotilo Bismarcka, da je izdal 1.1878. še posebno oster
protisocijalistiČni zakon,  razpustil skoro
ysa njih društva in ustavil njih časnike, toda opravil ni
ničesar. Stranka se je organizirala nelegalno in dobila
pri volitvah 1. 1887. nad 760.000 glasov, a 1. 1890. že sko¬
ro poldrugi milijon, a Bismarck je moral svoje izjemne
zakone zopet preklicati.

Politična moč, ki so jo nemški marksisti s tem
pridobili, nagli razvoj kapitalističnega gospodarstva, raz¬
mah raznih nepolitičnih (strokovnih in gospodarskih)
delavskih organizacij in izsledki raznih marksističnih
znanstvenikov so pa medtem pokazali potrebo po novi
proučitvi in določitvi programa. To se je zgodilo 1. 1891.
v E r f u r t u in ta program je ostal potem za nemške

44

marksiste merodajen prav do svetovne vojne. Ker je tudi
večina drugih evropskih marksističnih strank sprejela
načela erfurtskega programa za svoja, se bomo morali
pri njem pomuditi nekoliko dlje.

V Avstriji  se je ugnezdila komunistična misel
najprej v tiskarskih društvih, ki so se začela ustanavljati
od 1. 1864. dalje. Ko je pa zavladala 1. 1867. društvena
svoboda, so začela hitro rasti iz tal zlasti komunistična
»Delavska izobraževalna društva«, v katerih so imeli
dolgo časa vodilno vlogo rokodelci. Pod vplivom Mostove
agitacije so pa začeli v njih kmalu prevladovati anarhisti.
Liberalne vlade so jih ostro preganjale (1. 1878. je bil tu¬
di v Avstriji uveljavljen poseben protisoc. zakon) in med
njimi samimi so izbruhnili hudi notranji spori. Čeprav je
že 1. 1873. ustanovil voditelj radikalne smeri, A. Scheu,
celo posebno »Avstrijsko s o c i j a 1 n o demo¬
kratično stranko«  na načelih eisenaškega pro¬
grama, so navedene okoliščine vendarle povzročile skoro
popolen propad komunističnega delavskega gibanja v
Avstriji. Tedaj je nastopil dunajski židovski zdravnik
dr. Viktor Adler,  ki je zopet spravil in združil
razbite vrste ter jim začrtal enotno, strogo marksistično
smer. L. 1888. so na zborovanju vseh avstrijskih marksi¬
stičnih organizacij v Heinfeldu  (tega zborovanja sta
se udeležila tudi dva Slovenca) sprejeli nov program,
precej sličen poznejšemu nemškemu erfurtskemu in od¬
slej je napredoval marksizem tudi med avstrijskim de¬
lavstvom jako hitro (zlasti med nemškim in češkim).

Poleg nemških so igrali jako važno vlogo vedno tudi
francoski  marksisti. Ob revoluciji 1. 1848. so bili
francoski komunisti krvavo tepeni, tako da je bilo njih
gibanje potem na zima j za dolgo let zatrto. Zbirali so se
le še v skrivnih krožkih in vneto sodelovali pri ustano¬
vitvi prve Marxove internacijonale, v katero so stavili
največje nade. Ker jih je vlada hudo preganjala, so tlela
njih neugnana revolucionarna stremljenja pod pepelom
dalje. Izbruhnila so 1. 1871. po vojni z Nemčijo.

45

L. 1870. je bila Francija v dobrem mesecu popolno¬
ma premagana od Nemčije, nakar je dne 4. septembra
izbruhnila v Parizu nova revolucija. Zaradi nemške
okupacije je vladala še hujša notranja zmeda in dne
18. marca 1. 1871. je prišlo v Parizu do krvavih spopa¬
dov med vladnimi četami in pariško revolucionarno na¬
rodno gardo. Zmagala je ta in s tem je bila ustoličena
tako zvana »pariška komuna«,  ki je obstojala 72
dni. Vso oblast v mestu je imel izvršilni odbor narodne
garde, ki je uvedel krvavo komunistično diktaturo.
Kdor se ni brezpogojno vdal, je moral na morišče in
vse ječe so bile prenapolnjene. V svojih socijalnogospo-
darskih ukrepih so postopali čisto v komunističnem
zmislu. Konec meseca maja je pa navalila na Pariz
vladna armada in utopila komuno v krvi, na stotine jih
je bilo pa še pozneje obsojenih na smrt ali v pregnan¬
stvo. Engels je pozneje izrečno kazal na pariško komuno
kot na vzorec proletarske diktature. S tem novim krva¬
vim porazom je bila tri mesece trajajoča »pariška
komuna«  in z njo seveda tudi sploh vse francosko
revolucionarno komunistično gibanje zopet za več let
zatrto, pač so se pa vzdržale nekatere delavske strokov¬
ne in gospodarske organizacije. Komunistično politično
gibanje je šele 1. 1879. obnovil zopet marksistični komu¬
nist J. G u e s d e, seveda v mnogo mirnejši obliki, toda
še pri volitvah 1. 1887. so dobili komaj 47.000 glasov,
kajti njih številčni napredek so onemogočevali stalni
spori  med posameznimi skupinami.

O Rusiji bomo obširnejše govorili še pozneje, dru¬
gih narodov  in držav pa ne bomo navajali. Glede
Anglije smo že povedali, da so nastale tam že zgodaj
vzorne delavske organizacije, ki pa o komunizmu niso
hotele nikoli mnogo slišati, a po manjših deželah, kakor
v Italiji, na Španskem, v Belgiji, v Skandinavskih drža¬
vah itd. je sledil razvoj v daljšem presledku francoskemu
in nemškemu zgledu.

Tako vidimo, da je marksistična smer komunizma
pognala okoli 1. 1885. večje ali manjše korenine že skoro

46

prav po vseh evropskih državah. Ker je
Marx sam vedno in povsod naglašal potrebo po medna¬
rodnem značaju in mednarodni združitvi vsega komuni¬
stičnega gibanja, je jasno, da ni moglo ostati trajno tudi
brez trdnejše mednarodne zveze in organizacije. Prva
intemacijonala se je 1. 1876. sicer razšla, toda še v po¬
znejših letih se je vršilo nekaj mednarodnih strokovnih
kongresov, čeprav brez enotnih načel. Šele ob priliki
pariške svetovne razstave 1. 1889. so se zopet sešla tu
zastopstva delavstva iz raznih držav. Plod njih posveto¬
vanj je bila ustanovitev II. internacij o n ale,  ki je
sklicala potem do vojne osem mednarodnih socialistič¬
nih kongresov. Njen sedež je bil od 1. 1900 dalje v
Bruslju, njen predsednik je bil Vandervelde, tajnik pa
Huysmans. Vsaka včlanjena narodnost je imela v njej
po dva zastopnika. Njeni kongresi so vzbujali pred vojno
velik hrup, toda njen pravi pomen, kakor bomo še vi¬
deli, so vsi jako precenjevali.

6. Erfurtski program in socijaina demokracija.

Bismarckov protisocialistični zakon nemških marksi¬
stov torej ni strl, temveč jih je na znotraj še okrepil in
tudi njih število je nevzdržno naraščalo. Ustvarili so si
mogočne politične, strokovne in gospodarske organizacije
in postali so prevažen činitelj v nemški javnosti, s kate¬
rim je moral računati vsak. Glede na to so si morali
ustvariti tudi jasen program, ki je izražal vso njih mi¬
selnost, obsegal vse panoge njih udejstvovanja in dajal
smer njih zahtevam. To se je zgodilo 1. 1891. na njih
strankinem kongresu v Erfurtu.  Tam sprejeti pro¬
gram nosi v nasprotju z gotskim, ki je bil le kompromis
med lassallejevci in marksisti, izrazito marksistično-
komunistično obeležje in je postal nekak vzorec za pro¬
grame večine evropskih marksističnih strank. Sestavil
ga je Kautsky in napisal k njemu tudi obširno razlago.

47

Glavna načela in zahteve, lil jih — čisto v Marxovem
zmislu — izraža, so:

Kapitalistični gospodarski razvoj bo polagoma uničil
malo obrt, delavca pa izpremenil v proletarca-nemaniča.
Tudi kapitalistov bo vedno manj (koncentracija
kapitala),  ker bodo veliki polagoma uničili male, šte¬
vilo proletarcev bo pa vedno večje in vzporedno s tem
bosta naraščali tudi beda ter brezposelnost. Medsebojna
nasprotja (razredni ali slojni boj)  kapitalistov
in proletarcev bodo vedno ostrejša, kapitalistično gospo¬
darstvo samo bodo pa radi nesmotrenega proizvajanja in
pomanjkanja novih trgov pretresale tudi vedno hujše
krize.  Te je mogoče preprečiti le, če preidejo vsa pro¬
izvajalna sredstva (zemlja, rudniki, podjetja itd.) v skupno
last vse družbe (komunizem).  Taka preureditev vse
človeške družbe bi človeštvo zopet osvobodila in mu vrnila
srečo ter blagostanje. Izbojevati pa more to preuredbo
le zavedno delavstvo s pomočjo neizprosnega razrednega
boja in lastne politične stranke, katero so krstili za s o -
cijalno-demokratično stranko.  Po svojem
programu so bile torej socijalno demokratične stranke iz¬
razito marksistično komunistične, kakršne so dejansko
povsod še danes in se torej vsaj v glavnih načelih ne raz¬
likujejo mnogo od tistih današnjih strank, ki se tudi po
imenu nazivljejo komunistične. Glavna razlika med pr¬
vimi in drugimi je prav za prav le v tem, da skušajo priti
socijalni demokratje do istega cilja z mirnejšimi sredstvi
in vsaj deloma po demokratični poti. V tem pogledu so
se pa precej oddaljili od svojega učitelja Manca, kar jim
zato komunisti tudi upravičeno očitajo.

Krvavi poraz francoskih komunistov 1. 1871. in razne
druge izkušnje so namreč jako omilile pot, po kateri so
skušali socijalni demokratje — mi jih bomo odslej kratko
nazivali socijaliste — dospeti do svojih ciljev. Polegla se
je njih vera v skorajšnjo svetovno revolucijo, ki bi čez
noš izpolnila njih nade, zato so skušali priti postopoma
do svojih končnih ciljev. V to svrho so zahtevali v erfurt¬
skem programu uvedbo splošne, enake, direktne in tajne

48

volivne pravice, čim najširšo samoupravo (avtonomijo)
raznih upravnih teles (dežel, občin itd.), volitev uradni¬
kov, ljudsko brambo (milico) namesto stalnih armad, ne¬
omejeno svobodo misli, tiska in združevanja, popolno
enakopravnost žene z možem, popolno ločitev cerkve od
države, brezplačne in obvezne brezverske osnovne šole,
brezplačno pravno varstvo in zdravniško oskrbo ter od¬
pravo vseh posrednih davkov in uvedbo naglo se stopnju¬
jočih neposrednih davkov. Za varstvo delavcev so še po¬
sebej zahtevali osemurni delavnik, prepoved otroškega
dela, omejitev ponočnega dela, zadostni tedenski počitek,
prepoved plačevanja mezde v blagu, strogo nadzorstvo
podjetij, odpravo poselskega reda in uvedbo širokega dr¬
žavnega delavskega zavarovanja.

To je na kratko vsebina erfurtskega programa. Z
veliko večino njih zahtev se mora gotovo strinjati vsak
demokratično in socijalno čuteč človek, še več, v mnogih
pogledih so dandanes že preskromne, toda te zahteve ni¬
kakor niso bile cilj socijalne demokracije, temveč le sred¬
stvo za okrepitev delavstva, da bi laže prišlo tudi do svo¬
jega končnega cilja, to je do komunističnega družabnega
reda. Kako bi ta izgledal, v erfurtskem programu sicer ni
podrobnejše očrtano, poznamo ga pa iz številnih spisov
najveljavnejših marksističnih voditeljev in znanstveni¬
kov vseh narodov. 7  Vsi zopet in zopet ponavljajo strem¬
ljenja, ki jih poznamo že iz najskrajnejših zahtev komu¬
nističnih revolucionarjev prejšnjih dob, med drugim se¬
veda tudi iztrebitev vsega verstva, odpravo zakonske
zveze, diktaturo proletarijata itd.

Oborožena s takim programom je začela potem proti
koncu preteklega stoletja socijalna demokracija svoj uspe¬
šni pohod med industrijskim delavstvom vsega kultur¬
nega sveta, zlasti pa Srednje, Zapadne in Severne Evrope.
Nemški socijalisti so dobili pri volitvah 1.1912 že 4.2 mi-

7  Tu opozarjamo zlasti na glavno delo dolgoletnega vodi¬
telja nemške soc. demokracije, Avg.  B e b 1 a »D i e F r a u
u n d d e r S o z i a 1 i s m u s«, ki v svojem zadnjem delu ob¬
širno popisuje ureditev bodoče komunistične družbe.

Erjavec, Komunizem.

49

4

lijona glasov (110 poslancev), avstrijski L 1907 nad en
milijon (87 poslancev), francoski L 1914 okroglo 1.4 mi¬
lijona (110 poslancev), italijanski 1. 1913 do 900.000 gla¬
sov (52 poslancev), v Belgiji 1.1906 skoraj 470.000 itd. To
naglo razširjanje in naraščanje njih poli¬
tične moči  sta spremljala ogromna in vzorno vodena
strokovna in gospodarska organizacija
ter tisk.  L. 1906. so imeli nemški socijalisti 56 dnev¬
nikov ter 69 strokovnih listov in revij, a njih strokovne
organizacije so štele 1. 1906. skoraj 1,700.000 članov.
Avstrijski socijalisti so imeli 1. 1906. v svojih strokovnih
organizacijah 450.000 članov in 94 strokovnih listov, za¬
drug pa 1. 1907. nad 400. Slično razpredeno organizacijo
so imeli tudi socijalisti po drugih državah, ki so se sha¬
jali vsakih par let na skupnih zborovanjih internacijo-
nale. Na sedmem internacijonalnem kongre¬
su,  ki se je vršil 1. 1907. v Stuttgartu, je zastopalo n. pr.
884 odposlancev socijaliste pet in dvajsetih narodov
(držav).

Kljub temu, da so socijalni demokratje tako naglo
napredovali med delavstvom skoraj vseh industrijskih
držav in da je stal vsaj na zunaj njih erfurtski program
dokaj trdno, so se pa vendarle začela proti koncu prete¬
klega stoletja pojavljati v njih vrstah precej huda med¬
sebojna nasprotja.  Mnogi odlični socijalistični znan¬
stveniki (n. pr. E. Bernstein, osebni prijatelj Marxov),
so namreč opazili, da razvoj kapitalističnega gospodar¬
skega reda vendarle ne gre po tisti črti, kakor jo je pre¬
rokoval njih največji mislec Manc. Dalje so dognali, da
so marsikatere Manco ve trditve naravnost zmotne, a druge
zopet jako pomanjkljive. Glede na to so zahtevali, da se
morata marksizem in socijalistični program pregledati
(revidirati) in popraviti, zato so jih nazivali »revizi-
j o n i s t e«. Proti revizijonistom so ostro nastopali pra¬
voverni« marksisti, kar je tudi razumljivo, saj si menda
nihče ni bil prav na jasnem, kaj bi iz take revizije na¬
stalo, zato so ostali lepo pri starem erfurtskem. Vse to je
začelo polagoma jako nevarno majati nekoč tako ponosno

50

socijalistično stavbo in stroge marksistične temelje soci-
jalne demokracije povsod, dokler res ni prišlo deloma že
med svetovno vojno, še bolj pa prva leta po vojni do po¬
polnega preloma  v dotlej enotnih marksističnih vrstah.

Najprej so začela prav vidno vodeneti njih stremlje¬
nja po revoluciji. Vsi veliki utemeljitelji socijalizma so
jo umevali kot krvav in nasilen preobrat, v katerem se
bo delavstvo polastilo vse moči in oblasti, toda kakor so
začeli prihajati proti koncu prejšnjega stoletja sociali¬
stični poslanci v večjem številu v razne evropske parla¬
mente in se udeleževati dela v njih, so začeli polagoma
izgubljati vero in po večini najbrže tudi poželjenje po
skorajšnji revoluciji. Premnogi socijalistični voditelji so
si v delavskih organizacijah ali vsaj z njih pomočjo ustva¬
rili kaj udobnoživljenje  že v »meščanski« druž¬
bi, zato pač niso čutili prevelike potrebe po skorajšnji
komunistični revoluciji. Svoje sile so zastavljali zato le
za postopno izbojevanje raznih zakonov, ki bi olajševali
usodo delavcev. Ta nova smer pa ni bila več revolucijo^
narna, temveč le stremljenje po evoluciji,  t. j. po¬
stopnem razvoju. Strastnejši marksisti so začeli zato
vedno bolj mrmrati proti takemu polovičarstvu in vodi¬
teljem očitati, da slepijo množice, vendar niso mogli pre¬
prečiti tega naravnega razvoja vseh velikih socialističnih
strank. V socialističnih listih in na zborovanjih je prišlo
do ostrih medsebojnih spopadov, toda na zunaj je ostala
socijalistična armada vsaj do vojne vendarle še enotna,
razen ruske, o kateri bomo pa govorili pozneje.

Ta notranja kriza  se je jasno izražala tudi v
internacijonali.  Prvih sedem let je uspešno rešila
le vprašanje razmerja med anarhizmom in marksizmom.
Nadaljnjih osem let so obravnavali največ vprašanje
soudeležbe socialističnih strank v meščanskih vladah
(ministerijalizem), a so zlasti francoski socijalisti toza¬
devne sklepe vedno iznova kršili, med vojno in po vojni
pa sploh skoro vsi. Zadnje predvojno desetletje so pa
največ razpravljali o ohranitvi svetovnega miru in sta¬
lišču, ki ga naj zavzamejo socijalistične stranke v pri-

51

4 *

meru izbruha vojne. V tem pogledu je odrekla inter-
nacijonala popolnoma, kajti večina je bila vedno za »na¬
rodno obrambo«, ali kakor se je izrazil Jaures: »Ne iz¬
dajstva domovine in ne izdajstva socijalizma.« Vrednost
takega stališča se je najbolj izkazala 1. 1914., ko so skoro
vsi socijalistični poslanci vseh vojujočih se držav glaso¬
vali za vojne kredite, kar je zadalo internacijonali tudi
smrtni udarec.

7 . Vojna in komunistično gibanje.

Eno glavnih marksističnih gesel v vseh časih je bila
njih mednarodnost, saj je Marx ponovno poudarjal, da
delavec nima nobene domovine. To jih sicer ni oviralo,
da ne bi nastopali v praksi pogosto proti osnovnim pra¬
vicam malih in podjarmljenih narodov (n. pr. proti Slo¬
vencem na Koroškem, proti Poljakom v Poznanju i. dr.),
vendar so na vseh kongresih radi obsojali narodnostno
prenapetost in naglašali zlasti svoje neizprosno nasprot-
stvo proti vsaki vojni. Polagoma so pa tudi ta njih načela
precej zvodenela in sam voditelj nemških socijalistov,
A. Bebel, je že 1. 1904 v nemškem parlamentu ponovno
poudaril, da je celo sam, kljub svoji sivi starosti, z na¬
vdušenjem pripravljen korakati v bojno fronto, če bi
bila Nemčija napadena.

Ko je potem poleti 1. 1914. vojna res izbruhnila, je
že malokdo pričakoval, da bodo socijalisti izpolnili svoje
nekdanje obete in s splošno stavko onemogočili vojno,
toda marsikdo se je bil vendarle začudil, da so skoraj po
vseh bojujočih se državah brez pridržkov glasovali za vse
vojne ukrepe svojih vlad, še bolj ga je pa presenetilo
dejstvo, da so odšli mnogi socijalistični poslanci in vodi¬
telji celo sami v vojno kot — prostovoljci.

Če so si stali v bojnih jarkih nasproti milijoni socija¬
listov ramo ob rami s sinovi »gospodujočega razreda«,
tudi ni moglo biti več govora o njih mednarodni zvezi —
internacijonali. Razpadla je sama od sebe in milijoni nje¬
nih pristašev niso prepevali več »internacijonale«, tem-

52

več s puško na rami domoljubne pesmi. Samo nekateri
redki so ostali dosledni in zvesti svojim načelom, toda ti
so se morali poskriti pred splošnim vojnim navdušenjem,
ki je po mnogih državah res valovilo od ministrstev do
delavnic.

Ob izbruhu svetovne vojne se narodi niso delili več
v kapitaliste in proletarijat, temveč v entento in osred¬
nji velesili, in večino socialističnih strank, razen ruske
boljševike, so vodili zgolj narodni nagibi. V vojujočih se
državah je zavladal povsod notranji državljanski mir.

Ker je Nemčija Belgijo zasedla, mednarodni
socijalistični urad  ni mogel ostati več v Bruslju.
Njegov predsednik Vandervelde je vstopil v vlado, taj¬
nik Huysmans se je pa preselil v Haag in sestavil tam
s holandskimi socijalističnimi voditelji nov urad, ki si je
zaman prizadeval, da bi se sešla mednarodna sociali¬
stična konferenca. L. 1917—1918 so se sešli le socijali¬
stični zastopniki iz nevtralnih držav v Kopenhagnu in
pozivali vojujoče se države, naj končajo s prelivanjem
krvi, dočim so zborovali ententni socijalisti dne 17. fe¬
bruarja 1. 1915 v Londonu ter zahtevali nadaljevanje
vojne. Ruski boljševiki in menjševiki so udeležbo na tej
konferenci odklonili. Avstrijski in nemški socijalisti so
se pa sešli meseca aprila 1. 1915 na Dunaju. Nekako
oficijelno so se razgalila vsa narodnostna nasprotstva
zlasti še ob priliki socialističnih konferenc v Zim mer-
waldu  (septembra 1915) in v Kienthalu (aprila 1916),
katerih so se udeležila odposlanstva nekaterih nev¬
tralnih držav in leva krila vojujočih, razen Angležev.
Razpravljala so brezuspešno o uporabi razrednobojnega
načela za pospešitev konca vojne. Po izbruhu ruske revo¬
lucije (marca 1917) je poskušal Huysmans še enkrat
sklicati konferenco II. internacijonale v Stockholmu, a ni
uspel. Druga internacijonala je bila mrtva.

Uničujoči vplivi, ki jih je puščala vojna povsod, ne¬
usmiljeno dušenje vsakega svobodnega izražanja misli,
naglo naraščanje ljudske bede in blazni osvojevalni na¬
črti generalov in vojnih hujskačev so pa polagoma začeli

53

vendarle obujati vest tudi onih socialističnih voditeljev,
ki so še 1. 1914. gladko glasovali za milijardne vojne kre¬
dite, milijonska novačenja itd. Tako so se izoblikovale
polagoma v socialističnih vrstah tri skupine: prva, ki je
ostala do konca zvesta svoji »domoljubni« politiki, druga,
ki se je zopet zavedla svojih marksističnih načel in je
stopila v opozicijo proti vojni politiki svojih vlad, a se
ni povzpela do kakih odločnejših revolucionarnih dejanj,
in tretja, ki je stala že od početka v ostrem nasprotju
proti vojni ter je začela polagoma celo razvijati že izra¬
zito revolucijonarna in deloma celo anarhistična načela.
Posebno nazorno se je pokazalo to v Nemčiji,  kjer je
nastopil K. Liebknecht  (z Rozo Luxenburg) že me¬
seca decembra 1. 1914 proti državljanskemu miru in
osnoval 1. 1915 tako zvano »Spartakovo zvezo«, ki je
izdajala ostre letake proti ofieijalni vojni politiki stranke.
L. 1916 se je pod vodstvom Haaseja odcepilo od stran¬
kine parlamentarne delegacije 18 radikalnejših poslan¬
cev, ki so se 1. 1917 konstituirali kot »Neodvisna soc.
dem. stranka Nemčije« in so vzporedno s spartakovci po¬
speševali revolucijoniranje nemškega proletarijata. Na
zborovanjih francoske socijalistične stran-
k e je bilo prav tako opaziti opozicijonalne glasove, ven¬
dar vsaj med vojno do kakih vidnih dejanj še ni prišlo,
pač se je pa levica neposredno po vojni odcepila od
stranke in se organizirala samostojno kot komunistična
stranka. Sličen proces se je izvršil tudi v Angliji, v
Italiji, v Združenih državah, v balkanskih državah in
drugod. Skratka: načelna in taktična nasprotja, ki so se
v II. internacijonali že itak ves čas njenega obstoja bolj
ali manj močno pojavljala, so ob koncu svetovne vojne
vodila do popolnega preloma. Reformistični del prole¬
tarijata je ostal zvest svojim oficijalnim socijalno demo¬
kratičnim strankam, ki so se pozneje vnovič znašle v »So¬
cialistični delavski internacijonali« (naslednici II. inter¬
nacionale), revolucionarno komunistična leva krila so
se pa organizirala v samostojne komunistične stranke ter
se združila v III. internacijonali.

54

Čim bolj se je izpreminjala vojna v splošno katastrofo
človeštva, tem bolj je naraščal med ljudskimi množicami
tudi odpor proti njej in tem več marksistov je prehajalo
tudi v tabor vojnih nasprotnikov. Jeseni 1. 1918. so se
fronte osrednjih sil končno zlomile. V državah, ki so
zmagale, je vzbudil konec vojne seveda vihamo narod¬
nostno navdušenje, ki je potisnilo marksistične vojne na¬
sprotnike za krajšo ali daljšo dobo v kot, v premagani
Nemčiji in Avstriji so pa izvedle razočarane množice
državni prevrat, pri katerem so zavzemali marksisti vo¬
dilno vlogo. Toda to nikakor ni bila socijalna revolucija,
kakršno so napovedovali desetletja marksistični vodite¬
lji, temveč zgolj politična. Uvedli so republike in drage
najširše demokratične svoboščine, izvedli tudi daleko-
sežno delavsko varstvo, sicer je pa — ostalo vse pri sta¬
rem. Velika večina nekdanjega marksističnega delavstva
in njegovih voditeljev ni imela ne poguma in ne volje
izvesti svojih lastnih načel — komunističnega družabnega
reda, temveč je ponekod celo krvavo udušila vsa podobna
stremljenja radikalnejšega delavstva (n. pr. Noske v
Nemčiji). Socijalna demokracija je ostala to, v kar se je
bila razvila že zadnja leta pred vojno, namreč stranka
z bobnečimi revolucijonarnimi in komunističnimi gesli, z
mirnimi socijalnimi in demokratičnimi stremljenji, a le
prepogosto tudi z jako nesocialističnimi dejanji, kajti po
premnogih državah so jih njih kulturnobojni skomini vo¬
dili v sumljive zveze z zastopniki najizrazitejših meščan¬
skih strank (n. pr. v Jugoslaviji). Tako je bilo skoraj
povsod, razen v Rusiji, o kateri bomo pa govorili še po¬
zneje.

Da je bilo v takem ozračju reformistične socijalne
demokratične stranke težko pridobiti zopet za skupno
mednarodno zvezo, je več kot razumljivo. Zlasti fran¬
coski in belgijski socijalisti so se trdovratno branili sesti
za skupno mizo s svojimi nemškimi sodrugi. Prva po¬
vojna konferenca socijalističnih strank se je vršila febru¬
arja i. 1919 v B er n u , kjer so morali Nemci obžalovati
svoje medvojno postopanje. Konferenca se je izrekla za

55

demokracijo in proti diktaturi, toda manjšina je odklo¬
nila obsodbo sovjetske diktature, ker je upala, da bo
morda vendarle še mogoče vzpostaviti enotno interna-
cijonalo z boljševiki. Naslednje konference so uvidele
jalovost teh upov in radikalnejše manjšine so ustanovile
meseca februarja 1. 1921 na Dunaju »Mednarodno de¬
lovno skupnost socialističnih strank« (ironično so jo na-
zivali »poltretjo  i n t e r n a c i j on  a 1 o«), ki je za¬
vzemala nekako posredovalno stališče med II. in III. in¬
ternacionalo. Vodil jo je Friderik Adler. Ker so pa njene
kompromisarske vrste vedno bolj kopnele ter se je
proletarijat osredotočil okrog strank II. in III. interna-
cijonale, se je »poltretja internacijonala« odzvala vabilu
druge ter se na skupnem kongresu o binkoštih 1. 1923
v Hamburgu združila v »S ocijali stično delav¬
sko i n t e r n a c i j o n a 1 o«. Ta—na  kratko jo imenu¬
jemo še vedno »druga internacijonala« — je imela v na¬
slednjih letih nekaj kongresov, ki so pa šli neopaženo
mimo javnosti in celo delavstva samega, kajti izgubili so
prav ves nekdanji pomen in ugled. Svoja načela je naj¬
jasneje izrazila na drugem kongresu v Marseilleu leta
1925, ko se je izrekla za politično in gospodarsko sodelo¬
vanje z meščanskimi strankami, pri čemer naj varuje
koristi delavstva. Svoj patriotični in malomeščanski re¬
formistični značaj kažejo stranke druge internacionale
najbolj v tem, da skoro po vseh državah, kjer le reflek-
tirajo nanje, sodelujejo z najbolj meščanskimi strankami.
Nekdanji najizrazitejši zastopnik čistega marksizma v
srednji Evropi, K a u t s k y , sedaj uči, da ne tvori pre¬
hoda v komunistično družbo diktatura proletarijata, tem¬
več — koalicijske vlade. Iz vse nekdanje bobneče marksi¬
stične orožarne so ohranile današnje socijalno demokra¬
tične stranke le še — materijalizem s svojim prostaškim
protiverskim bojem.

Značaj povojnih socijalno demokratičnih strank vi¬
dimo najnazorneje v Nemčiji. Tam so po porazih na
bojišču zanetili skrajni levičarski elementi, vzpodbujeni
od ruskega vzgleda, revolucijo. Izbruhnila je 3. novem-

56

bra 1. 1918 v Kielu in šest dni nato je zmagala tudi v
Berlinu. Povsod so ustanavljali sovjete, na njih čelo so
so znali hitro postaviti socijalisti, a socijalistični voditelj
Ebert je že tedaj izjavil: »Jaz sovražim revolucijo kot
gren.« Socijalni demokratje so sestavili vlado, nato pa
kmalu z vso silo navalili na spartakiste, ki so se konec
1. 1918 preorganizirali v »Komunist, stranko Nemčije«.
Noske, ki je samega sebe imenoval »krvavi pes«, je po¬
stal vojaški diktator in organiziral posebne četniške
skupine, ki so potem v prvih mesecih 1. 1919 razbijale
vse komunistične ustanove in morile voditelje (padlo je
okoli 20.000 oseb, 15. jan. sta bila umorjena Liebknecht
in R. Luxenburg). Krvavo so bili zadušeni tudi vsi po¬
znejši komunistični poizkusi, kakor od 6. aprila do
1. maja 1919 obstoječa bavarska sovjetska republika,
razni revolucionarni poizkusi (v Porurju), generalni
štrajki (v Turingiji, na Saškem) i. dr. Socijalisti, ki so
nato 10 let vladali Nemčijo, so dne 11. avgusta 1. 1919
res da izglasovali novo demokratično ustavo, niso pa
izvedli niti agrarne reforme in še manj socijalizirali vsaj
glavna naravna bogastva in produkcijska sredstva, ka¬
terih podružabljenje zahtevajo celo mnoge od njih tako
psovane meščanske stranke. Pac so pa hiteli z uvedbo
— brezverske šole.

Polstoletna prizadevanja marksističnega socijalizma
so se torej ob koncu vojne končala z naslednjim
uspehom:

a) z ustanovitvijo komunistične diktature v Rusiji,

b) z popolno zvodenelostjo socijalno demokratičnih
strank, v katerih je še globlje zazijal prepad med njih
besedami in dejanji. Zato tudi skoro po vseh deželah ne¬
vzdržno propadajo, ponekod so pa sploh popolnoma
bankrotirale (n. pr. v Italiji, v Nemčiji, v Avstriji i. dr),

c) z ustanovitvijo novih komunističnih strank s III.
internacijonalo na čelu.

Opisano medvojno in povojno postopanje socijalno de¬
mokratičnih strank pa seveda ni moglo zadovoljiti onih
voditeljev in onih množic, ki so resno verovale v toliko

57

let oznanjevana in proslavljana marksistično komunistična
načela. Ne moremo se tedaj čuditi, če so zazijala med
obema taborama najhujša in najgloblja nasprotstva. Do-
čim so se organizirale oportunistične socijalno demokra¬
tične stranke v II. internacionali, so se pa združile do¬
sledne marksistične manjšine povsod v nove stranke —
komunistične in se priključile III. ali komunistični
internacijonali  (»Kominterna«), ki so jo osnovali
ruski marksisti 1. 1919. v Moskvi.

Izprva so bile komunistične stranke povsod precej
šibke. V njih so se zbirali le dosledni in načelni marksisti,
del propalih postopačev (Marx jih imenuje »Lumpenpro-
letariat«) ter oni tisoči, ki so se kot vojni ujetniki na-
srkali v Rusiji komunističnih nazorov. Naraščajoča gospo¬
darska beda in razočaranje delavskih množic s polovičar¬
sko politiko socijalno demokratičnih strank so pa dova¬
jale komunistom vedno nove mase onega delavstva in
izobraženstva, ki smatra marksizem še za najboljši izhod
iz sedanje globoke duhovne in socijalne krize človeštva.
Tako so postale komunistične stranke polagoma bolj ali
manj močne skoraj po vseh evropskih državah.

Zaradi organizatoričnega in idejnega razpada II. in-
ternacijonale so ustanovili ruski boljševiki meseca marca
1. 1919 v Moskvi III. internacijonalo, ki je postala novo
mednarodno ognjišče revolucionarnega marksistično-
leninističnega proletarijata. Njeno razmerje do obeh
predhodnic je izrazil Lenin 1. 1919, rekoč: »I. interna-
cijonala je položila temelje boju mednarodnega proleta¬
rijata za socijalizem, II. internacijonala je bila doba pri¬
pravljanja tal za široko razširitev gibanja med mase,
III. internacijonala prevzema sadove druge, odstranjuje
njen oportunizem in malomeščanske izrastke ter za¬
čenja z uresničenjem proletarske diktature.«

Na ustanovnem zborovanju so bili zastopani komu¬
nisti iz 19 držav, naslednje leto je bilo včlanjenih 37 dr¬
žav, 1. 1921 je združevala komuniste 52 držav, a na
6. kongresu 1. 1928 je bilo zastopanih že 59 držav s
515 delegati. Da prepreči naval nezanesljivih elementov,

58

je bilo sklenjenih že 1920. leta 21 strogih sprejemnih
pogojev, ki izključujejo vse levičarske (anarhistične) in
desničarske (demokratične) elemente, 1. 1928 je pa spre¬
jela svoj obsežen končni program ter začrtala taktiko
včlanjenih strank. Izprva je čakala namreč »kominterna«
le na svetovno revolucijo, ko so pa splahneli upi vanjo,
je posvetila vso pozornost propagandi med proletar¬
skimi množicami. Danes predstavlja >kominterna<
ogromno organizacijo, njen izvršilni odbor ima 5 pod¬
odborov (tajništvo^ za organizacijo, za agitacijo in propa¬
gando, za informacije ter za stik s komunističnimi stran¬
kami izven Rusije). Razen tega združuje v svojem okrilju
še 12 strokovnih internacijonal (mladina, žene, sindikati,
zadruge, kmetje, rdeča pomoč, šport, rdeči borci, inte¬
lektualci, prijatelji SSSR, vzgoja in zveza za delo v ko¬
lonijah). Tajništvo samo se deli zopet v 11 oddelkov, v
katerih območje spadajo posamezne skupine inozemskih
držav. Njen proračun, ki ga krije po večini sovjetska
vlada, znaša okroglo 200 milijonov zlatih rubljev, razpo¬
laga pa z okroglo poldrugim milijonom agitatorjev po
vseh državah vseh delov sveta.

Včlanjene stranke iz posameznih držav številčno
niso tako močne, kot so bile stranke predvojne II. inter¬
nacionale, kajti vstop v stranke je mogoč res le prepri¬
čanim marksističnim komunistom, ki obstojajo po mno¬
gih državah le tajno in zato- sploh ne morejo sprejemati
večjih množic, razen tega so pa mnoge preživljale tudi
hude notranje krize. L. 1927 je štela nemška komuni¬
stična stranka le 125.000 članov, češkoslovaška 150.000,
francoska 52.000, švedska 15.000, ameriška 12.000, an¬
gleška 9000 itd. Neprimerno večje je seveda število
glasov, ki jih zberejo komunistične stranke pri volitvah.
Tako je dobila n. pr. nemška 1930. leta 4.6 milijonov
glasov (1. 1933 bila potem razpuščena).

Povsod nastopajo jako bojevito in radikalno, toda
kakih resnejših prevratov doslej še niso mogli izvesti
nikjer, razen v prvih dveh povojnih letih v Nemčiji in pa
na Madjarskem, kjer je osnoval Bela  Kun  poleti leta

59

1919 (od marca do avgusta) kratkotrajno sovjetsko dikta¬
turo, ki je precej močno pljusknila tudi v naše Prek¬
murje. Mnogo bolj nego nekdanja II. internacijonala se
skuša >kominterna« uveljaviti tudi v prekomorskih de¬
želah ter je imela svoje prste skoro v vseh tamošnjih
revolucijonarnih gibanjih (1919—1922) v Indiji, v Maroku
in v Siriji 1925, v Indoneziji 1926, na Kitajskem itd. Ra¬
zumljivo je seveda, da nudi vso gmotno in moralno po¬
moč tudi vsem revolucionarnim poizkusom v Evropi
(n. pr. 1. 1934 na Španskem).

Toda tudi liberalizem in kapitalizem, ki še vedno
obvladujeta današnji družabni red, nista držala medtem
rok križem in mirno gledala neizprosnih revolucijonarnih
stremljenj doslednega marksističnega komunizma. Izra¬
bila sta naravno in plemenito narodnostno čustvo, ga iz¬
maličila pri ljudskih množicah do najskrajnejših prena¬
petosti, vključila ga v svojo liberalno, na poganskih He¬
glovih nazorih temelječo miselnost in začela pod to in
tako zastavo (fašistično)  neizprosen boj zlasti proti
marksizmu, kljub temu, da veže obe ti dve protikrščanski
skrajnosti nepričakovano mnogo skupnih načelnih pogle¬
dov in nazorov, o čemer bomo pa govorili še pozneje. Po
nekaterih državah (v Italiji, v Nemčiji) je izvedel libe-
ralno-kapitalistični fašizem pravo revolucijo, surovo zatrl
vse naravne človeške pravice, krvavo zadušil vse javne
pojave marksizma in uvedel svojo lastno diktaturo in
strahovlado, na las podobno boljševiški, drugod (na Polj¬
skem, v Avstriji, v Turčiji itd.) je dal pobudo in oporo
raznim drugim činiteljem za dalekosežno omejitev osnov¬
nih demokratičnih svoboščin, v tretjih državah (v Fran¬
ciji, v Češkoslovaški i. dr.) pa stoji fašizem zaenkrat še
v ozadju in preži, kdaj bo začel dvigati glavo.

Tako je danes kulturno človeštvo razklano na videz
v dva, kljub toliki notranji sorodnosti do skrajnosti si
nasprotujoča tabora, ki obetata rešiti človeštvo iz današ¬
njih stisk. Toda obe ti dve veliki, izrazito protikrščanski
gibanji — liberalni fašizem in materialistični komunizem

60

— sta usodni zmoti in zablodi. Da, mimo lahko trdimo,
da tirata človeštvo nazaj v barbarizem in da sta celo vzrok
vse duhovne in gospodarske bede današnjega človeštva,
ki je ne bo konec poprej, dokler ne najde človek zopet
poti nazaj k svojemu Stvarniku in Gospodu.

8. Komunizem pri Jugoslovanih.

Preden zaključimo poglavje o zgodovinskem razvoju
komunistične misli in komunističnega gibanja ter pre¬
idemo k opisu komunistične družbe, kakršna se je izobli¬
kovala v Rusiji, se moramo ozreti še na pojave komuni¬
stičnih nazorov pri nas Jugoslovanih — Srbih, Hrvatih in
Slovencih — kajti samo ob sebi je umevno-, da taka
velika gibanja, ki so bolj ali manj vzvalovila vse kulturne
narode, tudi pri nas niso mogla ostati brez odmeva.

Srbija je bila kljub osvobojenju izpod turškega jarma
še globoko v drugo polovico preteklega stoletja na jako
nizki kulturni in gospodarski stopnji. Skrajni centra¬
listični in reakcionarni absolutizem  je
vladal nepismenim kmetskim masam, meščanstva skoraj
ni bilo, obrt in trgovina v prvih najskromnejših početkih,
industrija pa nepoznana. V tem p a t r i j a r h a 1 n e m
življenju  seveda tudi niso mogle najti skoraj nobe¬
nega odmeva modeme liberalne ideje, ki so vzvalovile v
prvi polovici preteklega stoletja vso Evropo, še manj pa
komunistične, ki so nujno sledile razvoju kapitalističnega
gospodarstva. Ko je bil v zapadni Evropi marksizem že
v polnem razmahu, se je šele pojavil v Srbiji mlad fi¬
nančni uradnik Živo j in Žujovič  (1840—1870), ki
je objavil nekaj rahlo socialistično in deloma tudi komu¬
nistično pobarvanih člankov. Zato ga nazivljejo »očeta
srbskega socializma«, čeprav je vzbudil pozornost le pri
nekaterih redkih mladih izobražencih. Globlje je razgibal
široke ljudske množice in v mnogočem usmeril vse srb¬
sko javno življenje prav do najnovejše dobe šele —

61

Svetozar Marko.vič (1846—1875), eden najvaž¬
nejših srbskih preporoditeljev sploh.

Ta mož je študiral v Rusiji in v Švici, nato je pa
1 začel 1. 1870. izdajati doma prvi srbski socialistični list
pR a d n i k«, ko je bil pa zatrt ta, je poskušal še z raz¬
nimi drugimi, a nobeden se ni mogel obdržati dolgo.
Čeprav je trajalo vse njegovo javno delovanje komaj pet
let, od katerih je pa še dobršen del preživel po zaporih,
je imel vendarle ogromen vpliv na ves tedanji srbski
rod. Iz tujine prineseno zmes komunističnih, anarhi¬
stičnih in marksističnih nazorov je znal spretno prilago¬
diti razmeram in potrebam tedanje zaostale Srbije in je
spričo nedostajanja industrijskega delavstva skušal go¬
spodarsko organizirati zlasti mlado izobraženstvo in obrt¬
nike. Neumorno se je boril proti tedanjemu koruptnemu
in nasilnemu režimu za politične svoboščine ter samo¬
upravo ljudstva in je postal tako duševni oče 1. 1881.
ustanovljene »Narodne radikalne stranke«,
ki je dajala potem pol stoletja smer vsemu srbskemu
političnemu življenju.

Markovičevi pristaši in učenci so se po učiteljevi
smrti razšli po raznih političnih strankah, le majhen del
je skušal še nadalje gojiti čisto marksistično misel. Na
čelu teh je stal Dimitrije Cenič,  ki je izdajal
več listov in sodeloval pri raznih delavskih in rokodel¬
skih društvih in zadrugah. Njegovi somišljeniki so se
zbirali zlasti okoli maloštevilnega »Občega delavskega
društva«, po njegovi smrti pa okoli »Obrtniške
zveze«,  iz katere so 1. 1895. marksistični delavci izrinili
samostojne obrtnike ter njeno glasilo prekrstili v »S o -
cijalnega demokrata«.  Čeprav se je medtem po¬
javila po nekaterih srbskih mestecih že prva industrija
in je bilo ustanovljenih še nekaj drugih delavskih dru¬
štev, pa do posebne marksistične stranke vendarle še
nekaj let ni moglo priti. Deloma je to oviral tedanji na¬
silni režim, deloma pa tudi pomanjkanje sposobnega
voditelja, kajti pustolovski duhovnik Vaša Pelagič je bil
bolj revolucionarni sanjač kot trezen in premišljen mar-

62

ksist, a Jaša Prodanovič, poznejši voditelj srb¬
ske republikanske stranke, je odšel iz marksističnih vrst
kmalu k drugim strankam, vendar je priboril srbskemu
delavstvu 1. 1911. z »Zakonom o radnjama« prvi zače¬
tek soicijalne zakonodaje.

Beraške plače, strašno izrabljanje, pomanjkanje vsa¬
kega pravnega in socijalnega varstva, 12—20 urni delav- !
nik in druga slična sredstva, ki sta se jih posluževali
mlada in šibka srbska industrija ter obrt na koncu pre¬
teklega in v začetku tekočega stoletja, so pa polagoma
vendarle sama ustvarila ugodna tla za večji razmah mar¬
ksističnega komunizma. Po državnem prevratu 1. 1903.,
ki je dal Srbiji tudi obširne politične svoboščine, so se '
začele naglo širiti zlasti strokovne organizacije. L. 1907.
je štelo že 22 strok 101 krajevno organizacijo z 2881 člani
in združene so bile v 1. 1903. ustanovljenem »Glav¬
nem radničkem savezu«,  ki je vodil od 1. 1907.
do 1910. skupno 135 stavk. Najbolje so bili organizirani
kovinarski, krojaški, lesni in opančarski delavci.

Iste okoliščine so pa pospeševale in širile tudi mar¬
ksistično politično gibanje. Po prizadevanju M. Iliča, D.
Tucoviča,  D. Lapčeviča in R. Dragoviča je prišlo
takoj po državnem prevratu 1. 1903. do ustanovitve »Srb¬
ske socijalno demokratične partije«.  Njen
program je bil veren, deloma celo dobeseden posnetek
erfurtskega programa. Čeprav je posvečala mlada stranka
največjo pozornost agitaciji, organizaciji in tisku (poleg
številnih listov so izdali v prevodu še velik del spisov
vodilnih nemških marksističnih pisateljev), vendar spričo
silne kulturne zaostalosti srbskega delavstva nikoli ni
mogla zajeti širših delavskih množic. Marksistične stro¬
kovne organizacije so združile v svojih vrstah le kakih
7 do 10 odstotkov vsega tedanjega srbskega mezdnega
delavstva, politične pa nikoli nad 3 odstotke. Kljub temu
pa ni bila stranka od svoje ustanovitve dalje nikoli brez
svojega zastopnika v skupščini in pri poslednjih pred¬
vojnih volitvah (1. 1912.) si je priborila s 30.000 gla¬
sovi  celo dva mandata (v požarevskem in podrinskem

63

okrožju). Jako živahno se je udejstvovala stranka tudi
v občinski politiki in pridno gojila stike z ostalimi bal¬
kanskimi marksističnimi strankami. O božiču 1. 1909. je
sklicala v Belgrad celo skupno zborovanje srbskih, bol¬
garskih, romunskih, grških, turških, hrvaških in sloven¬
skih marksistov ter ob tej priliki zahtevala ustanovitev
federativne balkanske republike.

Med vojno je vsa ta mlada stavba seveda razpadla,
toda marksistična misel je bila zasejana tudi v Srbijo,
zato je po vojni lahko hitro vnovič zbrala svoje raztresene
ude, o čemer bomo pa govorili še pozneje.

Precej sličen razvoj kot srbski marksizem je doživ¬
ljal tudi marksizem v Bosni in Hercegovini,
ker so si bile tudi razmere v obeh deželah v marsičem
enake. Tudi v Bosni se je že tekom XIX. stol. pojavilo
več posameznikov, ki so skušali med ljudstvom razgibati
nekak meglen komunistični pokret, toda spričo velike
kulturne in gospodarske zaostalosti ljudstva ter izprva
turškega, nato pa avstrijskega vojaškega režima seveda
še niso mogli uspeti. Prvi je bil menda že iz Srbije nam
znani Vaša Pelagič  (1838—1899), po rodu Bosanec
(iz Žabara), ki je postal kmalu po končanih študijah ar-
himandrit in rektor pravoslavnega semenišča v Banji-
luki. Ker je pa svoje gojence in tudi ostalo ljudstvo le
prevneto navduševal za politično, narodno in socijalno
osvobojenje, so ga turške oblasti kmalu zaprle in v že-
lezje okovanega poslale v Carigrad, kjer je bil obsojen
na 101 leto ječe. Pelagič se je pojavil v Bosni še tudi po¬
zneje večkrat, toda s svojimi zmedenimi in pustolovskimi
nazori ni našel nobenega pomembnejšega odmeva, zla¬
sti ker se prvih 30 let (1878—1908) avstrijske okupacije
politično življenje sploh ni moglo razviti. Po proglasitvi
bosenske ustave 1. 1908., ki je dala tamošnjemu ljudstvu
precej obširne politične svoboščine, je pa začel pod vpli¬
vom srbskega in hrvaškega marksizma ter pod vodstvom
S. Kaporja in S. Jakšiča poganjati marksizem svoje ko-

64

renine tudi tu. Že poleti 1909 je bila osnovana »Social¬
demokratska stranka Bosne i Hercego¬
vine« z glasilom »Glas Svobode«, vendar so bile zunanje
okoliščine še preveč neugodne, da bi si mogla priboriti
kak znatnejši pomen. Med vojno je vse njeno delo se¬
veda zaostalo, po vojni se je pa stranka v celoti pridru¬
žila skrajnim komunistom.

vV

V do 1. 1912 turški Makedoniji  brez industrije
in kulture o večjem marksističnem gibanju ni moglo biti
še niti govora in prav tako ne v patrijarhalni Črni gori,
čeprav so se tu posamezni mladi izobraženci, ki so štu¬
dirali v Srednji ali Zapadni Evropi, že močno nagibali
k marksizmu. V Črni gori je širil zmisel za socijalna
vprašanja le Markovičev učenec Miloš Savlič,  ki je
bil nekaj časa tudi pravosodni minister in je skušal
uvajati razne reforme v rahlo socijalističnem zmislu. Za
seboj je imel velik del napredne mladine, a okrog 1. 1900
so ga režimski agenti ubili. Pozneje je vse sile mlade
Črne gore absorbiral žilav boj za ustavo, parlamentari¬
zem in za demokracijo. V M a k e d o n i j i so se ustvarili
pogoji za kako javno življenje sploh šele po mladoturški
julijski revoluciji 1. 1908. Tedaj so iz Srbije zanesli so¬
cialistično gibanje tudi v Makedonijo' in dne 1. oktobra
1. 1910 je začel izhajati v Skoplju list »Socialistička Zora«
(prva številka je bila tiskana v Belgradu). Stroške zanjo
so krile skopljanske politične in strokovne organizacije,
ki so jih vodili D. Cekič, P. Georgijev in M. Čokov. O bo¬
žiču istega leta se je vršila v Solunu tudi prva socijali-
stična konferenca za evropsko Turčijo. Čeprav je izhajal
tedaj v Carigradu po en socijalistični list v turškem,
grškem in hebrejskem jeziku ter eden bolgarski v Solu¬
nu, socialistično gibanje zaradi strašne kulturne zaosta¬
losti ljudstva vendarle ni moglo dobiti nobenih tal.
Skopljanska socijalistična organizacija je štela n. pr. v
oktobru 1. 1910 samo 13 članov, a v blagajni je imela
232 grošev. Zoro je podpiral srbski konzulat v Skoplju,

Erjavec, Komunizem.

65

da je pomagal paralelizirati z njo delo bolgarskega
eksarhata. Cilj lista, ki je ostro napadal mladoturški
režim, je bila ustanovitev enotne socijalno demokratične
stranke za Turčijo, a njen politični ideal je bila federa¬
tivna balkanska republika. Skopljanski srbski socijalisti
so bili v tesni zvezi s svojimi srbijanskimi sodrugi, ne
pa z razcepljenimi bolgarskimi. L. 1912. so podpirali
amavtsko revolucijo, a v začetku balkanske vojne so se
razkropili. Po svetovni vojni so se pridružili komunistom.

Srbski in hrvaški živelj v ogrski Vojvodini
tudi ni bil združen v lastni. marksistični stranki, temveč
je bil vključen v skupno ogrsko socijalno demokratično
stranko, v kateri so imeli pa vodilno besedo seveda
Madjari. Ta je združevala velik del ogrskega proleta¬
riata, vendar ji nedemokratični volilni redi fevdalne
države niso dovoljevali primernega vpliva tudi na zunaj.
Za marksistične vojvodinske Srbe je izdajal M. Popovič
v Budimpešti list »Narodna Reč«. Jako neznaten razmah
je doseglo tudi marksistično gibanje v Dalmaciji,
čeprav so skušali hrvaški, slovenski in italijanski sodrugi
zanesti marksistični komunizem tudi v to revno in go¬
spodarsko zaostalo deželo. Politične organizacije so ži¬
votarile le po nekaterih večjih središčih, nekaj večji
razmah so pa dosegle marksistične strokovne organiza¬
cije, ki so bile včlanjene v centralah izven dežele. Toda
celo te so štele v vsem Primorju in v Dalmaciji tik pred
vojno 5200 članov.

Razmere naHrvaškemso  bile v mnogočem slične
razmeram po ostali fevdalni Ogrski z ogromnimi velepo¬
sestvi in veliko množino kmetiškega proletarijata, a z
neznatno industrijo. Misel delavske organizacije je vzni¬
kla zato precej pozno in sicer iz vrst tiskarskega delav¬
stva, ki si je osnovalo 1. 1870 »Hrv. tipografsko društvo«,
a na pobudo nekaterih njegovih članov je bilo 2 leti za
tem ustanovljeno še »Zaigrebačko Radničko
Društvo«,  ki je bilo potem dolgo let ognjišče vsega
hrvaškega delavskega gibanja. Okrog njega so se zbrale

66

kmalu vse stare rokodelske bratovščine (krojaška, briv¬
ska, zidarska itd.), zaradi česar je dobilo društvo pola¬
goma značaj rokodelskega in maloobrtniškega podpornega
in izobraževalnega društva, kajti vpliv posameznih tujih
(avstrijskih, čeških, madjarskih itd), že z marksizmom
in Mostovim anarhizmom prepojenih delavcev je bil še
preslab, da bi mogli govoriti o kakem komunističnem
gibanju. Slična društva so nastala še po nekaterih drugih
večjih hrvaških mestih.

Ko so pa 1. 1883 izbruhnili na Hrvaškem hudi proti-
madjarski nemiri, so skušali te izrabiti zase tudi redko
posejani tuji komunisti. Začeli so z živo marksistično in
anarhistično agitacijo, ki jo je pa policija hitro udušila
(na 5 let ječe je bil tedaj v Zagrebu obsojen tudi Slo¬
venec Fr. Sernec). Ohranil se je le majhen krog v Za¬
grebu, ki se je zbiral okoli računskega podčastnika
J. J a k 1 i n a. Strastno so prebirali nemške marksistične
liste in vodili tiho propagando ter dosegli, da je 1. 1890
že tudi del zagrebškega delavstva prvič praznoval 1. maj.
To jim je dalo toliko poguma, da so 2 leti nato začeli iz¬
dajati tudi prvi hrvaški marksistični list, polmesečnik
»S 1 o b o d a«, pri kateri je poleg nekaterih slovenskih
* in srbskih marksistov sodeloval tudi znani V. Pelagič,
1. 1893. so se po dveh zastopnikih udeležili II. kongresa
ogrske soc. dem. stranke v Budimpešti, a nekaj mesecev
nato je zastopal Iv. A n c e 1 hrvaške marksiste celo na
mednarodnem kongresu v Ziirichu. Njih število se je po¬
lagoma toliko pomnožilo, da se je meseca septembra
1. 1894. sešlo v Zagrebu 40 marksističnih zaupnikov iz
vse dežele in so ob tej priliki brez vsakih drugih or-
ganizatoričnih predpriprav proglasili »Socij. demokr.
stranko za Hrvaško in Slavonijo«  za usta¬
novljeno ter kratko in malo prevzeli hainfeldski program
avstrijskih marksistov.

Nasilna strahovlada tedanjega bana Khuen-He-
derwarya  marksizmu izprva ni delala posebnih te¬
žav, zato je lahko razvil živahno agitacijo zlasti med
sremskim kmetiškim delavstvom in tudi prvi dve letni

67

5 *

strankini zborovanji sta se vršili še nemoteno. Zato je
pa oblast tem hujše navalila nanje 1. 1897., pozaprla po
Sremu in v Slavoniji cele množice kmetov in marksistič¬
nih agitatorjev ter jih tirala pred sodišča. Ena sama sku¬
pina, sestoječa iz 65 obtožencev iz Marinaca pri Vuko-
varu, je dobila pri končni obravnavi 85 let ječe.

Ta Khuenov pritisk je vnovič skoro zadušil vse
hrvaško marksistično gibanje.  Obdržala se
je le majhna skupina v Zagrebu, ki se je nato že pod
V. KoraSevim in V. Bukšegovim  vodstvom z
ostalo hrvaško opozicijo borila predvsem proti Khuenovi
j strahovladi. Vkljub temu, da je prav tedaj tudi na Hr¬
vaškem precej močno vzplamtelo krščansko s o c i -
jalno delavsko gibanje  (pri njem je sodeloval
tudi naš dr. Krek), in da je Khuen še nadalje surovo
dušil vso opozicijo, so se v začetku tekočega stoletja hr¬
vaške marksistične vrste vendarle začele vnovič krepiti.
Zlasti močan pogon jim je dal neslavni Khuenov padec
1. 1903., kar je jako omililo tudi politični pritisk. L. 1904.
so v mnogih hrvaških mestih vnovič praznovali 1. maj,
naslednjega leta se je po dolgih devetih letih zopet vršil
strankin kongres, katerega se je udeležilo že 100 zastop¬
nikov iz vse Hrvaške in pri katerem je sodelovalo že
tudi precej izobražencev (med drugimi tudi sedanji vo¬
ditelj hrvaške JNS, minister n. r. J. Demetrovic), 1. 1906.
so si začeli urejevati strokovno organizacijo,
a strankino glasilo »Slobodna Riječ« je izhajalo^ od leta.
1907. dalje že vsak drugi dan.

Najmočnejše strankine organizacije so bile v Zagre¬
bu in v Osijeku, zlasti pa med sremskim kmeti-
škim proletarijatom,  za katerega je sklicala
stranka 1. 1907. tudi posebno stanovsko posvetovanje v
Rumo (udeležilo se ga je 128 odposlancev iz 64 krajev).
To je dalo oblastem povod za nova preganjanja, vkljub
temu je bil pa pri volitvah 1. 1908. ravno v Sremu iz¬
voljen prvi in tudi — zadnji hrvaški marksistični sabor¬
ski poslanec  (V. Korač). Veliko večino ostalih sabor¬
skih mandatov si je priborila srbsko-hrvaška koalicija,

68

kar je izzvalo dve leti trajajoči absolutizem na Hrvaškem.
Medtem je bila izvedena aneksija Bosne in Hercegovine, j
kar je povzročilo stalno vojno napetost med Avstro-Ogrsko
in Srbijo in uprizorjen je bil zloglasni zagrebški vele-
izdajniški proces. Jugoslovansko vprašanje je stopalo j
vedno bolj v ospredje in na Hrvaškem ni prišlo več do
miru in reda. Bani Rauch, Tomašič, Čuvaj in Skerlec so
skušali z bolj ali manj nasilnimi sredstvi dušiti svobodo
ponosnih Hrvatov, toda odpor je postajal vedno ostrejši.
Ker so bile vse sile Hrvatov osredotočene na njih n a -
rodno borbo  proti madjarskemu absolutizmu, mark¬
sizem skoro ni prišel do besede. Spomladi 1. 1909. so si¬
cer izpremenili »Slobodno Riječ« v dnevnik  in kmalu
nato sklicali VI. strankin kongres, ki je bil pa tudi že
— zadnji. Vlada jim je iztrgala edini saborski mandat,
jim 1. 1912. ustavila vse liste razen dnevnika, dušila or-/
ganizacije in do skrajnosti omejila zborovalno svobodo.

To je vnovič jako razredčilo hrvaške marksistične vrste,
ki se odslej do prevrata 1. 1918. niso več opomogle.

L. 1914. je namreč izbruhnila svetovna vojna, ki je
čez noč uničila  prav ves marksistični tisk, organizacije
in tudi stranko samo. Prvi dve leti vojne o kaki obnovitvi
gibanja ni moglo biti niti govora, ko je pa po izbruhu
ruske revolucije spomladi 1. 1917. odnehal pritisk tudi v
Avstro-Ogrski, je začela vlada sama ponovno na¬
govarjati  socijalistične voditelje, da začno zopet s
svojim gibanjem. Tako je prišlo 1. 1917. do osnovanja
novega tednika, do vzpostavitve »Opčeg Radničkog Sa-
veza«, a dr. Radoševič je odšel na mednarodno socijali-
stično konferenco v Stockholm, kjer se je v imenu hr¬
vaških marksistov izjavil za »integralno jugoslovansko
narodno zedinjenje«, dočim so se ob tej priliki izrekli
srbijanski marksisti le za zedinjenje vseh srbskih po¬
krajin. Različni pogledi na tedaj najbolj pereče jugo¬
slovansko vprašanje  so pa povzročili med hr¬
vaškimi marksisti samimi precejšnja nesporazumljenja,
ki se poslej niso več polegla. Jugoslovansko usmerjena
desnica je pod Koračevim in Bukšegovim vodstvom sode-

69

lovala z ostalimi narodnimi strankami, levica, kateri so
se že od početka pridružili tudi bosenski socijalisti, je
pa pristala v — boljševiškem komunizmu.

*

V popolnoma drugačnih okoliščinah se je pa rodil
in živel komunizem na Slovenskem.  Slovenci
smo imeli še v prvi polovici preteklega stoletja precejšnjo
industrijo, ki je pa nato sredi stoletja spričo inozemske
konkurence skoro vsa propadla, a proti koncu stoletja
je začela polagoma nastajati nova. Glede nato do vojne,
razen v par krajih (Jesenice, trboveljski premogokopni
revir itd.), tudi skoro nismo imeli pravega in¬
dustrijskega proletarijata  in komunistična
misel do prevrata tudi nikoli ni mogla najti pravih ko¬
renin med slovenskim ljudstvom. Kolikor se je pa ven¬
darle pojavljala, je bila zanešena in gojena iz tujine,
zlasti iz nemških alpskih dežel.

Prvi pojavi slovenskega delavskega gibanja so zato
davno pred marksističnim gibanjem izšli iz katoliških
vrst. To so bila tako zvana »Katoliška društva
rokodelskih pomočnikov«.  Prvo se je 1. 1855
ustanovilo v Ljubljani, nato v Celovcu, v Trstu, v Mari¬
boru, v Celju in še po drugih manjših krajih. Imela so
predvsem vzgojni, poučni in zabavni značaj. Za snovanje
drugačnih, zlasti kakih razredno bojnih organizacij, te¬
danja absolutistična doba seveda še ni bila primerna. Na
bolje se je obrnilo šele po 1.1867., ko je bila uzakonjena
obsežna društvena svoboda. Prvi so se je tudi na Slo¬
venskem poslužili tiskarji, ki so si osnovali že 1. 1868.
v Ljubljani »Izobraževalno društvo za ti¬
skarje«.  To je imelo potem skoraj 30 let zgolj stro¬
kovno izobraževalni značaj in šele proti koncu stoletja
je zašlo v marksistične vode. Mnogo večjega pomena za
delavsko gibanje je imelo pa dve leti pozneje ustanov¬
ljeno »Delavsko izobraževalno društvo«  v
Ljubljani.

70

To je izprva združevalo predvsem rokodelce, brez
jasno začrtanega programa. Spomladi L 1870. se je pa
mudil v Ljubljani znani anarhist J. M o s t, ki je neka¬
terim društvenim članom izjavil, da prihaja po naročilu
pariških revolucijonarjev. Njegov vpliv se je hitro po¬
kazal, kajti že naslednje leto je bil izvoljen izrazito
marksistični odbor s krojačem M. Kuncem  na čelu.
Društvo je prirejalo redna komunistična predavanja, na¬
ročilo mnogo tujih komunističnih listov in v njem so
vodili glavno besedo rokodelci, ki so se v tujini nalezli
komunistične miselnosti. Čeprav je ostalo to gibanje
omejeno le na razmeroma neznatnem krog rokodel¬
cev  ter malih obrtnikov in ni imelo še nobenega vpliva
na širše plasti delavstva, so njegovi voditelji vendarle
vedno glasneje grmeli z najradikalnejšimi gesli in
pridno širili v celih zabojih iz inozemstva vtihotapljene
tiskovine, ki so napovedovale skorajšnji krvavi pre¬
vrat.  To je seveda moralo vzbuditi pozornost policije,
ki je po daljšem opazovanju končno meseca aprila 1.1884.
zaprla glavne kolovodje ljubljanskih anarhistov (imeno¬
vali so jih tedaj pri nas »krvavcec) s Fr. Železni¬
karjem  (1843—1903) in F er d. Tumo  na čelu. Bili
so postavljeni pred celovško poroto, kjer je bil Železni¬
kar obsojen na 10 let ječe.

Ta udarec je anarhistične sanjače seveda hitro stre¬
znil in v »Del. izobraž. društvu« so prišli do vodstva
zopet zmernejši marksisti s krojačem L. Zadnikom
in čevljarjem A. Grabljevicem  na čelu. Ti so imeli
že dotlej precej zaslombe v »Ljudskem glasu«,
prvem slovenskem delavskem listu z nekakim krščansko
socijalnim programom, ki sta ga izdajala od 1. 1882 do
1885 dvakrat na mesec v Ljubljani F. Haderlap in F. Su¬
hadolnik. Toda do prejšnje živahnosti društvenega delo¬
vanja niso mogli več spraviti. Izjemni protisocialistični
zakoni, ki jih je tedaj uveljavila avstrijska vlada in pa
strah, ki ga je zanesel med nekdanje članstvo proces proti
»krvavcem«, so povzročili večletno mrtvilo v slovenskem
marksističnem gibanju. Vršilo se je le nekaj obrtni-

71

ških shodov, na katerih so nastopali govorniki naj¬
različnejših smeri (Kunc, Regali, Šturm i. dr.).

Komunistične vrste pa niso bile tedaj razbite samo
v Ljubljani, temveč po vsej državi. Toda še več nego
vladna preganjanja so jim škodovali notranji
strastni boji  med zmernim in anarhističnim kri¬
lom. To je uvidel zlasti dunajski zdravnik dr. V. Adler,
ki se je zato z vsemi silami prizadeval, da bi obe skupini
zopet pomiril in ustvaril enotno socijalno demokratično
stranko za vso Avstrijo. To se mu je posrečilo o novem
letu 1889. na zborovanju v Hainfeldu,  ki je nekak
rojstni dan pozneje tako močne avstrijske socijalno de¬
mokratične stranke.

Tega zborovanja sta se za slovenske marksiste ude¬
ležila tudi L. Zadnik in K. K o r d e 1 i č iz Ljubljane.
Zadnji je poudarjal potrebo slovenskega marksističnega
lista. Do tega — izvzemši neuspelih poizkusov z »De¬
lavskim listom«  v Trstu in z »Zoro« v Ljubljani —
do 1. 1893., ko je začel izhajati »Delavec«,  še ni
prišlo, pač so pa 1. 1890. tudi po večih slovenskih krajih
prvič praznovali 1. majnik.  Oblasti so se silno
bale večjih nemirov in so poslale v premogokopne re¬
virje celo dva bataljona vojaštva, toda proslava je bila
povsod še jako skromna in nedolžna, v Zagorju celo s
sv. mašo. Vsa zborovanja so izzvenela le v zahtevi po
8uruem delavniku. Enako je bilo tudi naslednji dve leti,
kajti vsa politična organizacija slovenskih marksistov se
še več let ni mogla premakniti z mrtve točke.

Staro »Del. izobr. društvo« je namreč med tem po¬
polnoma zaspalo in na njegovih razvalinah sta po vzorcu
iz sosednjih dežel zrastli na eni strani »Delavsko iz¬
obraževalno in pravovarstveno društvo«
za Kranjsko s sedežem v Ljubljani in za Štajersko s
sedežem v Gradcu (ustanovitev takega društva v Trstu
za Primorsko je 1. 1893. oblast jako ovirala), na drugi
strani pa še posebno marksistično politično društvo »B o -
dočnost«  v Ljubljani (ust. 3. novembra 1893). To je
štelo vsa ta leta le po 40—50 članov, dočim sta nepoli-

72

tični pravovarstveni društvi polagoma prodrli skoraj v
vsa večja delavska središča in sta šteli 1. 1894. na vsem
Štajerskem 2258 članov, na Kranjskem pa 1100, a na
Primorskem se je nahajalo gibanje še v začetniškem
vrenju. Tudi strokovne organizacije so se začele po
hainfeldskem zborovanju pojavljati vedno češče in so
zajele zlasti rudarje, katerih položaj se je proti koncu
stoletja vedno bolj slabšal (že 1. 1883. se je vršil v pre-
mogokopnem revirju prvi štrajk na Sloven¬
skem).  Na koncu 1. 1895. so poleg »Bodočnosti« in pravo-
varstvenega društva delovale na Kranjskem že marksi¬
stične strokovne organizacije za tiskarje, prometne usluž¬
bence, peke, kovinarje, mizarje in tapetnike, rudarje, ter
krojače in krznarje, a snovale so se za tesarje in ope-
karje. Zelo hudega tekmeca so pa imele marksistične
organizacije ravno v tistih letih v mladem krščansko
s o c i j a 1 n e m gibanju,  ki ga je započel pri nas
poznejši prošt Andrej Kalan, a pravi razmah mu je
ustvaril dr. J. E. Krek  s pomočjo J. Gostinčarja in
drugih. Obe delavski struji sta prirejali nešteto shodov,
na katerih je prišlo večkrat do ostrih medsebojnih na¬
sprotij.

Ta počasni, a nevzdržni napredek slovenskih marksi¬
stičnih organizacij je polagoma moral utrditi tudi njih
politično gibanje, ki je privedlo končno do ustanovitve
»Jugoslovanske socijalno demokratične
stranke«  meseca avgusta 1. 1896. v Ljubljani. Na tem
zborovanju, ki je sprejelo hainfeldski program za svo¬
jega, je prvič nastopil tudi poznejši dolgoletni voditelj
slovenskih marksistov in urednik večine strankinih listov,
bivši častnik Etbin Kristan  (* 1867). Stranka je
že pri naslednjih državnozborskih volitvah spomladi
1. 1897. postavila svoje kandidate na Kranjskem, na
Spod. Štajerskem in na Goriškem ter je dobila v prvih
dveh deželah okroglo 9000 glasov. Osnovala si je več
krajevnih političnih organizacij in zlasti prva tri leta
razvila izredno živahno propagando s shodi in s tiskom.

73

Strankino glasilo je bil od 1. 1898—1911 »Rdeči pra¬
por«,  nato pa dnevnik »Zarja«,  razen tega je pa
izhajalo še več strokovnih listov (Delavec, Svoboda, Luč
i. dr.), lep znanstveni mesečnik »Naši Zapiski« in šte¬
vilne majhne brošure z bolj ali manj odurnim proti -
katoliškim značajem. To živahno delo jim je pri državno¬
zborskih volitvah 1. 1900. v V. kuriji na Kranjskem pri¬
neslo tudi 5852 glasov.

Po teh volitvah je pa nastopilo v stranki nekajletno
mrtvilo, ki ga je razgibal šele mladi Anton Kri¬
stan,  ustanovivši 1. 1903. v Idriji »Občno kon¬
zumno društvo«.  ZA.  Kristanom je dobilo sloven¬
sko marksistično gibanje izredno spretnega gospo¬
darskega organizatorja,  ki je ustanovil in
visoko dvignil marksistično zadružništvo (1. 1908. je usta¬
novil tudi sedanje »Konzumno društvo za Slovenijo«),
ustvaril večini tiskovnih podjetij gospodarske temelje
in se tudi sam živahno pisateljsko udejstvoval. Kristan
in pa viharno gibanje za splošno in enako volivno pra¬
vico, ki so ga vodile tedaj vse avstrijske demokratične
stranke, sta prinesla tudi slovenskemu marksizmu vnovič
precej življenja, kar se je pokazalo zlasti pri prvih vo¬
litvah po novem demokratičnem volivnem redu 1. 1907.,
ko je zbrala na Slovenskem nad 13.000 glasov.

To je bil pa do prevrata tudi nekak višek marksi¬
stičnih uspehov na Slovenskem (pri volitvah 1. 1911. niso
skoraj nič napredovali). Stalno paktiranje marksistov z
obsovraženimi liberalnimi nazadnjaki, nemškutarski duh,
ki je vladal po velikem delu marksističnih organizacij
in pa plitka, a strastna protiverska gonja so namreč
morali povzročiti nevarni zastoj slovenskega
marksizma  (E. Kristan je jeseni 1. 1912. odšel celo
v Ameriko), ki med našim katoliškim kmetskim ljud¬
stvom itak nikoli ni mogel pognati kakih korenin. Naj¬
važnejši dogodek teh let je nedvomno zborovanje
zastopnikov vseh jugoslovanskih mar¬
ksističnih strank,  ki se je vršilo konec novem-

74

bra 1. 1909. v Ljubljani in ki je obravnavalo predvsem
jugoslovansko vprašanje.  Ob tej priliki so
sklenili zahtevati popolno narodno združenje vseh Jugo¬
slovanov in preoblikovanje Avstro-Ogrske v zvezo avto¬
nomnih narodov.

Kakor drugim strankam, tako je izbruh sve¬
tovne vojne  onemogočil tudi marksistom nadaljne
udejstvovanje. Strankine organizacije so zaspale, večina
tiska je bila ustavljena in vodilni pristaši so se razkro¬
pili na vse vetrove. To je trajalo do spomladi 1. 1917.,
ko je dala vlada tudi našim marksistom priliko za ob¬
novitev gibanja.  Po prizadevanjih A. Kristana je
začel še tisto poletje izhajati dnevnik »N a p r e j« kot
strankino glasilo (gl. urednica Al. Štebijeva). Toda že
jeseni je prišlo v obnovljenem gibanju do hudega no¬
tranjega spora  med oportunistično Kristanovo strujo,
ki je že od nekdaj v vsem sledila miselnosti dunajskih
sodrugov in med mlajšimi izobraženci, ki so se pridru¬
žili jugoslovanskemu gibanju. Ti so kmalu nato ustanovili
z revijo »Demokracija«  tudi lastno glasilo. Tik
pred prevratom sta se pa obe struji zopet združili in
A. Kristan je postal celo član Narodnega sveta, ob pre¬
vratu pa tudi prve slovenske narodne vlade.

*

Vojna in prevrat 1. 1918. sta povzročila v širokih
ljudskih plasteh globoko revolucionarno razpoloženje, v
katerem se ljudstvo tudi pri nas dolgo ni moglo prav
spoznati in opredeliti. Štiriletno vojno klanje in začasni
polom nedemokratičnih režimov so povsod do dna izra¬
bili zlasti komunisti, ki so zato zbrali pri prvih povojnih
skupščinskih volitvah (1. 1920) tudi nepričakovano in ne¬
naravno število glasov za svoje kandidate. Vse ostale
stranke so morale upoštevati velik narast s o c i j a -
1 i s t i č n i h vrst  in so jih v Sloveniji, na Hrvaškem
in v Bosni zato pritegnile že v pokrajinske narodne vlade,
jim prepustile ministrstvo za socijalno politiko v prvem

75

Protičevem kabinetu (V. Korač) in jim prisodile tudi v
prvem začasnem narodnem predstavništvu 11 mandatov
(iz Slovenije 5).

To sodelovanje socijalistov pri urejevanju mlade
države so pa hitro izrabili za ogorčeno protiagitacijo oni
marksisti, ki so se že od vsega početka nagibali k ru¬
skemu boljševizmu. Obnovile so se stare socijalistične
stranke v Sloveniji, na Hrvaškem, v Vojvodini, v Bosni
in v Srbiji, toda zadnji dve sta se takoj skoraj v celoti
postavili na skrajno komunistično levico, dočim so v
prvih treh kmalu izbruhnili hudi notranji boji, ki so že
spomladi 1. 1919 privedli do razcepa teh strank. Ker ni
bilo nobenega upanja na poravnavo sporov, so se sešli
meseca junija 1. 1919 zastopniki samostojnih socialistič¬
nih strank iz Slovenije, iz Vojvodine in iz Hrvaške k
skupnemu posvetovanju v Novem Sadu, kjer so progla¬
sili zedinjenje v skupno »Socijalno demokrat¬
sko stranko Jugoslavije«.  Ta je pa obstojala
le na papirju do meseca decembra 1. 1921, ko se je prav
tako le nekako na zunaj v celoti zlila v »S o c i j a 1 i -
stičko partijo Jugoslavije«  (preds. V. Korač),
kajti posamezne pokrajinske socijalistične stranke so ob¬
stojale še naprej in tudi še nadalje samostojno vodile
vse marksistično gibanje v svojih pokrajinah.

Z nenavadno demagogijo, nasilnostjo, zavratnostjo in
žilavostjo so pa nastopali že od vsega početka skrajni
levičarski komunisti, ki sicer niso imeli ves čas nobenega
voditelja večjih sposobnosti in pomena, pač pa neizčrpno
število manjših, skrajno požrtvovalnih in v sredstvih ne¬
izbirčnih agitatorjev, ki so prišli deloma iz Rusije in ki
so dobivali od tam tudi bogate denarne podpore. Bosen¬
ska marksistična stranka pod S. Jakšičevim in B. Kreki-
čevim vodstvom ter srbijanska pod Lapčevičevim in dr.
Topalovičevim sta se itak že ves čas ogrevali za boljše-
viško smer, a na Hrvaškem je prišlo do razcepa že v
januarju 1. 1919. in približno istočasno tudi v Sloveniji.
Zunanji povod za to je dajalo sodelovanje desničarskih

76

marksistov v vladah. Po brezuspešnih poizkusih za po¬
ravnavo sporov so se o veliki noči 1. 1919 sešli zastopniki
vseh teh skupin in strank v Belgradu in so ustanovili tam
»Socijalističko radničko partijo Jugo¬
slavije«,  ki se je pa že naslednje leto (junija 1920)
na svojem zborovanju v Vukovaru prekrstila v »Komu-
nističko partijo Jugoslavije«  s popolnoma
boljševiškim programom (pristopila je seveda tudi k III.
moskovski intemacijonali).

V prve povojne volitve 1. 1920 so šli tako marksisti
razcepljeni, vendar so iz spredaj navedenih razlogov želi
nepričakovan uspeh, kajti socijalisti so dobili v vsej dr¬
žavi 47.000 glasov (v Sloveniji 30.700) in 10 poslancev,
komunisti pa skoraj 200.000 (v Sloveniji 16.400) in 58
poslancev.  Ta uspeh je zlasti komunistom povsem
zmešal glave. Bili so prepričani, da stoji Jugoslavija že
pred komunistično revolucijo,  zato so še po¬
dvojili svoje napore. Zanesli so svojo agitacijo prav
povsod, celo v vojašnice, skušali za vsako ceno dobiti
v roke vse strokovne organizacije z njih blagajnami,
snovali so že tajne sovjete, zarote in bodoče komuni¬
stične pokrajinske vlade, prirejali so po mnogih krajih
prave vstaje (julija 1919 v Mariboru in v Varaždinu itd.)
in atentate.  Vse to je moralo izzvati protiukrepe
oblasti. Že konec decembra 1. 1920. je bila izdana po¬
sebna naredba proti komunistom, znana pod imenom
»ob zna n a«, s katero je bil uničen velik del komuni¬
stične organizacije. Po atentatu na regenta Aleksandra
(29. junija 1921) in tri tedne nato sledečem umoru mi¬
nistra Draškoviča so pa izzvali največje ogorčenje vseh
meščanskih strank. Že naslednji mesec je bil izdan po¬
seben izjemen »Zakon o varstvu javne varnosti in reda
v državi«, ki je razveljavil vse komunistične mandate v
vseh javnih ustanovah in skušal v kali zadušiti
kakršnokoli komunistično gibanje  in pro¬
pagando.

To je bil za marksistično gibanje usoden udarec, od
katerega se ni nikoli več opomoglo. Komunistične orga-

77

nizacije so čez noč razpadle, tisk je ugasnil, propaganda
pa onemela, a tudi zmerne marksistične vrste so se za¬
čele od tedaj še bolj majati. Komunisti so skušali z usta¬
novitvijo nove »Nezavisne radničke partije
Jugoslavije«  meseca januarja 1. 1923. še enkrat
rešiti, kar se rešiti da, toda pri skupščinskih volitvah
dva meseca nato so vse marksistične skupine rešile od
nekdanjega četrt mlijona glasov komaj še 75.000 glasov
s 3 poslanci v vsej državi (od teh so pa samo v Sloveniji,
kjer je bila marksistična organizacija še najtrdnejša, do¬
bili skoraj 20.000 glasov). Ker je bilo skrajnim komuni¬
stom javno delovanje prepovedano, so se zatekli k taj¬
nemu, podzemeljskemu delu,  kar nam še
danes teden za tednom pričajo neštete sodne obravnave
proti raznim komunističnim skupinam. Skušajo povsod
organizirati svoje »trojke«, širijo doma in v tujini tiskane
številne letake, brošure in liste in stoje v živahnih stikih
s komunističnimi središči v tujini. Kako močno je danes
pri nas to gibanje, je seveda nemogoče preceniti, vsi
znaki pa kažejo, da vsaj po večjih delavskih središčih
in med mladim izobraženstvom precej. Zlasti značilno
pa je, da uživa komunizem tople simpatije tudi pri ne¬
katerih skupinah, ki sicer izjavljajo, da ne soglašajo
z njegovim protiverskim materialističnim svetovnim na¬
zorom. Vse to nam dokazuje, da je skrajni komunizem
pri nas slej ko prej činitelj, s katerim je treba prav
resno računati, saj izpodjeda življenjske korenine pre¬
cejšnjega in prevažnega dela našega naroda, zlasti ker
mu daje še naraščajoča gospodarska in socijalna beda
širokih plasti ljudstva plodna tla.

Klavemo življenje je pa živelo zadnjih deset let
zmerno komunistično, to je socijalistično gibanje. Obdr¬
žalo se je prav za prav le v Sloveniji in nekoliko tudi
v Vojvodini ter na Hrvaškem, toda še tu je životarilo
brez prave vsebine in sodobnega programa. V Sloveniji
so onemogočali njegovo notranjo konsolidacijo zlasti ne¬
prestani notranji spori, po večini osebnega značaja in

78

pa stalna breznačelna ljubimkanja s svobodomiselnimi
kapitalističnimi skupinami . 8  To je delavstvu moralo
ubiti vsako vero v iskrenost gibanja, ne glede na to, da
je čas že davno prehitel zastarele marksistične programe,
ki preživljajo danes usodno krizo po vsem svetu. So pa
vendarle tudi pri nas še tisoči ponižanih in razžaljenih,
katerim je marksistični komunizem vseh smeri vkljub
propadanju marksističnega gibanja še vedno nekaka
blagovest, od katere pričakujejo odrešenje iz sedanjih
stisk in bede. Ali ga jim res more kdaj nuditi? Poglejmo!

8  L. 1929. je z razpustitvijo vseh političnih strank v naši
državi prenehalo tudi vse socijalistično politično gibanje. Poleg
strokovnega »Delavca« se je pa vendarle ohranil do danes po¬
litični tednik »Delavska politika«,  ki skuša obdržati
marksistično misel živo. L. 1933. so razni stari marksistični
prvaki na pobudo dr. Ž. Topaloviča po vsej državi začeli vnovič
razmišljati tudi o ustanovitvi nove marksistične
politične stranke.  Najmočnejšo oporo ima pa marksi¬
zem že ves čas v »Delavskih zbornicah« in v drugih socijalnih
ustanovah.

79


■


Komunistična Rusija


Kar smo povedali doslej o komunizmu samem, so
bili le programi, načrti in stremljenja. Zavladal je le,
kakor smo videli, spomladi 1. 1871. za tri mesece v Pa¬
rizu in uvedel tam pravo strahovlado.  O programih,
zlasti gospodarskih in socijalnih, je včasih težko razprav¬
ljati, dokler se ne uresničijo, ker pomenjajo navadno le
ugibanja,  zato je bilo tudi o bodoči komunistični dr¬
žavi težko govoriti, dokler nismo dobili njenega resnič¬
nega vzorca. Sedaj ga imamo. Celih osemnajst  let
že vlada komunizem neomejeno in neovirano v neizmerni
Rusiji, ki obsega eno šestino zemeljske oble,
šteje nad 160 milijonov prebivalcev in vsebuje neizčrpne
naravne zaklade ter bivše žitnice vse Evrope. Torej do¬
volj dolga doba, dovolj velika površina in dovolj močni
gospodarski pogoji, da je mogel komunizem tudi v praksi
točno pokazati, ne samo kaj zna in hoče, temveč tudi
posledice svojih resničnih hotenj. Če si hočemo tedaj
ustvariti o komunizmu in komunističnem družabnem
redu jasno sliko in sodbo, je neobhodno potrebno, da se
sedaj še podrobno ozremo' na življenje in delovanje te
velike uresničene komunistične države.

1. Revolucionarna misel v Rusiji.

Rusija je neizmerna ravnina. Velikanske razdalje in
skromna prometna sredstva so ustvarila narodu, ki tam
prebiva, neko skrivnostno naravo, ki se je že od nekdaj
izražala n. pr. v sanjarskih verskih izrastkih. Ko so se
Rusi v XV. stoletju otresli dolgotrajnega mongolskega
jarma, so mu stoletja vladali absolutistični in
reakcijonarni carji  s plemstvom, s koruptnim
uradništvom in z na pol izobraženim pravoslavnim du-

83

6 *

hovništvom. Večina zemlje je bila last plemstva,
kateremu je kmet tlačanil. Lastne zemlje je imel kmet
razmeroma malo in še velik del te je bila skupna last
srenj, tako zvani »m i r«. To skupno zemljo so si kmetje
v določenih rokih razdelili v obdelavo in užitek. Ljudska
izobrazba je stala na najnižnji stopnji in kmet, ki je
tvoril ogromno večino neizmerne države, je živel kaj
bedno življenje. Lakote so bile na dnevnem redu, dočim
se je vdajalo bogato plemstvo vsemu razkošju. Po veliki
zmagi nad Napoleonom 1. 1812., ki ga poprej ni mogla
ugnati vsa Evropa, so bili vladajoči krogi s carji na čelu
še bolj prepričani, da je absolutizem za Rusijo najpri¬
mernejša oblika njenega notranjega ustroja, vendar je
prišlo rusko izobraženstvo tedaj prvič v tesnejši stik z
zapadno Evropo in z njenimi svobodoumnimi idejami. —
Dočim sta v prvi polovici preteklega stoletja že po vsej
Evropi zmagoslavno prodirala liberalizem in demokra¬
tizem, je v ruski vladajoči družbi le še bolj rastla mržnja
proti »gnilemu  z a p a d uc. Sprejeli so le zapadno
evropske oblike državne uprave, duh pa, ki jo je pre¬
veval, je ostal stari.

Bogati plemiški sinovi so pa začeli v začetku pre¬
teklega stoletja vendarle radi zahajati za krajšo ali daljšo
dobo na zapad (zlasti v Nemčijo in v Francijo), deloma
za razvedrilo, deloma pa študirat. Tam so videli poli¬
tično, kulturno in gospodarsko hitro napredujoče države,
jih nehote primerjali z zaostalostjo lastne domovine in
to je v mnogih nehote vzbudilo nezadovoljstvo z nazad¬
njaškimi razmerami v Rusiji. Ko je meseca decembra
1. 1825. umrl car Aleksander I. in se je tudi prestolo¬
naslednik odpovedal kroni, je nastala na vrhuncu države
majhna zmeda in že to priliko je skušala izrabiti sku¬
pina v zapadni Evropi vzgojenih zarotnikov (d e k a b r i -
s t i) za to, da izsili državi ustavo in nekaj političnih svo¬
boščin po zapadnem vzorcu (poznejši »zapadniki«). Naj¬
bolj znana voditelja dekabristov sta bila Pestel in Rile-
jev, ki sta zahtevala tudi republiko in agrarno reformo.

84

Vstaja je bila krvavo zadušena in je povzročila še
večji prepad med vladajočim absolutizmom in mladim,
v zapadni Evropi svobodoumnejše vzgojenim izobražen-
stvom. Ker je režim carja Nikolaja I. (1825—1855) ne¬
izprosno odklanjal vsako reformo  in nasilno
dušil ne le vse želje po izboljšanju, temveč celo vsa
stremljenja po zapadni izobrazbi, se je razboritejša mla¬
dina še tem strastne je vrgla na učenje. Vsi novi nauki,
ki so prihajali tedaj iz Evrope, so ji bili odkritje, v kate¬
rega je neomajno verovala, a izgubljala je pri tem živo
zvezo med seboj in svojim zaostalim narodom. Največje
zlo je gledala v nazadnjaškem in nasilnem režimu, zato
je tudi razumljivo, da se je obračal ves njen gnev proti
temu in da je upala na izboljšanje le po njegovi odstra¬
nitvi, po politični revoluciji.  Zato je bila vsa ta
tenka plast na zapadu izšolanega izobraženstva odločno
revolucijonama. Ni odklanjala le absolutizma in kmeti-
škega tlačanstva, temveč sploh ves tedanji družabni red,
ki se ji je zdel nezdružljiv z vzori, kakršne si je ustvarila
ob proučevanju zapadne Evrope, a ki je bil vendarle v
veliki meri plod potrpežljive narave ruske¬
ga človeka.  Razumljivo je, da je to izobraženstvo
spričo svoje notranje zagrenjenosti najrajši segalo po
tistih naukih in vzorih, ki so se ji zdeli najmodernejši
in najradikalnejši, to je po materijalizmu in komunizmu
in še tu je šel velik del k poslednjim skrajnostim, to je
k anarhizmu (nihilizmu),  kajti značilno za rusko
izobraženstvo je bilo od nekdaj to, da je nagibalo bolj
k razdiralnemu in uničevalnemu delu nego k ustvarja¬
jočemu in da je vedno stremelo za tem, da uresniči vprav
najbolj skrajne ideje. Bilo je brez pravih ciljev, slepo je
nasedalo vsem radikalnim zapadno evropskim geslom in
se opajalo zgolj z revolucionarnimi namerami, z željo
po uničenju vsega dotedanjega nazadnjaškega notranjega
ustroja carske Rusije.

Pri neukem ljudstvu ti sanjarski nazori seveda še
niso mogli najti nobenega razumevanja, zato se je ne-

85

strpnemu revolucionarnemu izobraženstvu zdela pre¬
dolga pot, da bi oprlo svoja stremljenja na brezpravne
ljudske množice in z njih pomočjo polagoma priborilo
izboljšanje. Razen tega je bilo tudi prepričano, da bi za¬
dostovala že odstranitev nekaterih vodilnih oseb vlada¬
jočega režima vsaj za uvedbo najnujnejših reform.

Skoraj istočasno je pa doživel reakcijonarni cari-
stični režim hude poraze tudi v zunanji politiki. Ne¬
srečna krimska vojna (1853—1856) je do dna razgalila
vso njegovo nesposobnost in novemu carju Alek¬
sandru  II. (1855—1881) ni preostajalo drugega, kot
da je izvedel nekaj najnujnejših reform. Najvažnejša je
bila tako zvana osvoboditev kmetov  (19. febru¬
arja 1. 1861.), a še ta je bila polovičarska, kajti bila je
le osebna, ne pa tudi gospodarska. Kmet je bil odslej
sicer svoboden, toda zemlja je ostala graščakova, kate¬
remu je moral kmet tudi še naprej delati tlako in mu od-
rajtovati razne dajatve, če jo je hotel uživati. »Osvobo¬
ditev« je sicer predvidevala tudi odkup določene povr¬
šine zemlje od graščakov, tako da je založila država od¬
kupnino in kmet bi jo vrnil državi v 49 letih z 6% obrest¬
mi, toda s takim odkupom si je naprtil kmet tolike dol¬
gove, da jih nikakor ni zmagoval. V najrodovitnejših po¬
krajinah je pa »osvoboditev« kmetom celo vzela 24%
tiste zemlje, ki jo je že dotlej užival, in tako tudi tu le
še poslabšala njegov gmotni položaj. Da se kmet s tako
agrarno reformo ni zadovoljil, je razumljivo. Odgovoril
je nanjo s številnimi upori, ki so bili pa naperjeni le
proti graščakom, ne pa proti carju in režimu. Upori so
bili krvavo zadušeni, a car »Osvoboditelj« je začel po¬
lagoma preklicevati in poslabševati še tiste reforme, ki
jih je dovolil v prvih letih svojega vladanja.

V takem ozračju so našli teroristični nazori kaj
plodna tla med revolucionarnim izobraženstvom, toda
niti atentati na samega carja (od 2. aprila 1879 do 1.
marca 1881 so bili izvršeni štirje) niso prinesli nobenega
izboljšanja, temveč le še hujši pritisk oblasti. Čeprav je

86

bila skoraj vsa Rusija izpodrita s »podzemeljskimi« tero¬
rističnimi krožki, široke plasti ljudstva terorističnih revo¬
lucionarjev spričo svoje zaostalosti niso razumele. To je
končno izobraženstvo prepričalo, da je vendarle treba
najprej ljudstvo z izobrazbo pripraviti do razumevanja
njih stremljenj in s tem tudi na revolucijo. Cele množice
izobražencev iz meščanskih slojev so se zato razšle po
kmetih, kjer so delovali kot učitelji, zdravniki itd., do¬
kler se seveda niso lepega dne znašli kot — izgnanci
v Sibiriji.

Toda pravi stik kmetiškega ljudstva z
revolucijonarnim izobraženstvom  je ustva¬
rilo šele vedno bolj pereče kmetiško socijalno vprašanje.
Po spredaj omenjeni »osvoboditvi« je imel kmet v svoji
lasti komaj 34% vse ruske poljedelske površine, dočim
je pripadala druga carju, plemstvu, cerkvi in »miru«. To
nevzdržno stanje se je po rusko-turški vojni 1. 1877/78
sicer nekoliko izboljšalo, država je bila prisiljena zni¬
žati zemljiško rento, plemstvo pa prepustiti v odkup vsaj
še tisto zemljo, ki jo je kmet že obdeloval. Toda zaradi
hitrega naraščanja prebivalstva in zaradi jako zaostalega
načina obdelovanja zemlje so se vsa ta malenkostna iz¬
boljševanja hitro pokazovala vnovič za nezadostna. Želja
in potreba po novi zemlji  je bila od leta do leta
večja, saj so ob slabih letinah milijoni kmetov naravnost
stradali. Od 1. 1861—1900 se je namreč število kmeti¬
škega prebivalstva podvojilo, površina njegove zemlje je
pa narastla komaj za 20% (od 115 na 137 milij. desetin)
in na koncu 19. stoletja so imele tri sedmine ruskih kme¬
tov manj kot 10 desetin zemlje, dve sedmini pa le 10 do
50 desetin. Med lahkovernim ljudstvom je vladalo pre¬
pričanje, da bo car nekega dne dodelil sploh vso zemljo
kmetom, za enkrat pa da ga odvračata od tega še gra¬
bežljivo plemstvo in koruptno uradništvo. To je ustvarilo
polagoma tudi pri kmetiškem ljudstvu neko revolucijo-
narno razpoloženje, na katerega se je opirala zlasti ena
izmed ruskih marksističnih strank, namreč tako zvani

87

»socijalni revolucijonarji«. Njih glavni pro¬
gram je bil izročiti vso zemljo kmetom kot njih skupno
last. —

Prav tako polagoma je prodirala revolucijonama
misel tudi med rusko delavstvo,  ki ni imelo za
seboj take zgodovine kot zapadno evropsko. Ruska indu¬
strija se je namreč začela ustvarjati s pomočjo zapad-
nega kapitala šele zadnja leta 19. stoletja, od tedaj pa
jako hitro. Njena najvažnejša značilnost je bila ta, da je
bila skoraj vsa osredotočena le na par krajih (v Petro¬
gradu, v Moskvi, v Uralu itd.) in da je imela skoraj vsa
značaj veleindustrije, dočim malih in srednjih tovaren
Rusija skoraj sploh ni poznala. Od tod tudi osredotočenje
ogromnih delavskih mas, ki so bile pa še prav vse kme-
tiškega izvora, še tesno zrasle s svojo kmetiško vasjo in
navadno še tudi člani svojega srenjskega občestva, v ka¬
terega so se zopet in zopet vračale. Polagoma je pa hitro
naraščajoča industrija ustvarila tudi v teh velikih delav¬
skih središčih večje stalne delavske kadre z višjo izo¬
brazbo, ki jo zahteva modema tehnika. Ker mladi raški
kapitalizem še ni poznal nobenega delavskega pravnega
in socijalnega varstva, se je tudi to delavstvo začelo
kmalu zavedati, kako ga podjetnik izkorišča in kako mu
državna uprava ne nudi nobenega varstva. Toda v svoji
preprostosti je tudi delavec izprva še veroval v pomoč
carja, dokler mu ni krvava januarska nedelja 1. 1905
odprla oči, da je zasovražil ves režim. In to sovraštvo je
izrabilo zase marksistično revolucionarno izobraženstvo
z boljševiki  na čelu.

Nagel gospodarski razvoj države v zadnjih predvoj¬
nih desetletjih je ustvaril v Rusiji polagoma tudi precej
krepko meščanstvo  v zapadno evropskem pomenu
besede. Naraščalo je število evropsko izobraženega mest¬
nega prebivalstva, ki je vedno bolj čutilo reakcijonarni
in nasilni absolutizem kot poniževanje lastnega osebnega
dostojanstva, na dragi strani je pa gledalo v njem tudi
največjo oviro za hitrejši gospodarski in kulturni na¬
predek Rusije.

88

Glede na to je razumljivo, da je tudi med vsem
meščanstvom vedno bolj naraščal odpor proti vladajočim
razmeram in vse je z naslado prebiralo prepove¬
dane spise,  ki so smešili režim in širili prevratne
misli. Čeprav samo ni bilo izrečno marksistično, je ven¬
darle naklonjeno spremljalo marksistične revolucijonarne
poizkuse in celo krvave atentate. Pravih krivcev namreč
niso gledali v morilcih, temveč v umorjenih. Mnogi bo¬
gataši so celo denarno podpirali komunistične revolucijo-
narje (n. pr. veleindustrij ec Morosov — boljševike).

Končno je izpodkopavala moč vladajočega režima še
množica tujih podjarmljenih narodov,  ki
so stremeli za osvobojenjem. Poljski rodoljubi (n. pr. tudi
današnji diktator Pilsudski) so bili stalno v zvezi z ru¬
skimi revolucijonarji, enako tudi ukrajinski, armenski,
baltski, finski, georgijski itd. Zlasti Židje  so uživali
še prav posebne simpatije ruskega izobraženstva, saj so
veljali za nekak simbol krivično preganjanega naroda.
Židje so zato igrali tudi važno vlogo v vsem ruskem
revolucionarnem gibanju ter zavzemali vodilna mesta
tudi po zmagi boljševikov (n. pr. Trocki, Zinovjev, Ka-
menjev, Radek i. dr.).

Tako je izgubil nazadnjaški carski režim v prvih
letih tekočega stoletja oporo prav v vseh slojih Rusije,
saj je vse na svoji koži čutilo, da pomenja največjo oviro
za njen napredek. Toda spričo silne zaostalosti ogromne
večine prebivalstva bi se bil nedvomno obdržal še jako
dolgo, ako bi ne bila nesposobna uprava leto za letom
tirala med revolucionarje novih množic in ako bi si ne
bila z dvema izgubljenima vojnama  sama
pripravila svojega razsula.

Porazi na daljnjih mandžurskih bojiščih v vojni z
Japonsko  so dali prvi povod za spopad. Vreti je za¬
čelo po vsej Rusiji že proti koncu 1.1904., atentat na vse¬
mogočnega ministra Pleveja je pa dal znak za očitne
upore. Po kmetih so izbruhnili hudi kmetiški nemiri, v
mestih pa delavski štrajki. Država je bila do skrajnosti

89

obsovražena pri vseh slojih, toda ti zaradi različnih inte¬
resov niso mogli imeti enotnega revolucionarnega pro¬
grama, zato jih je režim še lahko obvladal. Toda kmalu
po novem letu 1905. je izbruhnil rev o luči j o -
narni  val  še z večjo silo. Dne 22. januarja so nesle
nepregledne množice delavcev carju svoje prošnje in pri¬
tožbe, toda bile so sprejete s strojnimi puškami. Sledili
so silni štrajki (štrajkalo je 1 milijon delavcev), poboji,
plenjenja itd., a vse brez jasnega cilja in načrta. Medtem
je kapituliral še Port Artur, kar je naredilo silen vtis po
vsej državi. Izbruhnile so ogromne protivladne demon¬
stracije, vlada je izgubila glavo in šele po dolgem pre¬
govarjanju se je udal car toliko, da je obljubil dumo
(parlament). Razjarjenih množic pa to še ni umirilo. Pe-
trograjsko delavstvo si je osnovalo jeseni 1. 1905. svoje
delavske »sovjet  e« (svete) in prirejalo ogromne
štrajke, ki so ustavili ves promet, trgovino in državno
upravo, kajti delavcem se je pridružilo tudi vse meščan¬
stvo, po nekaterih delih države so pa izbruhnili še veliki
kmetiški upori. V tej stiski ni preostajalo vladi drugega
kot naglo končati vojno, nato pa na eni strani obljubiti
ustavo (17. oktobra 1905) ter razne druge svoboščine,
na drugi strani pa zbrati prav vse moči, da stre revolu¬
cijo. Najprej je krvavo zadušila delavsko gibanje, nato
pa s posebnimi vojaškimi kazenskimi ekspedicijami še
kmetiške nemire, pri čemer je bilo samo 1. 1907. na smrt
obsojenih 2000 kmetov, a 21.000 na razne druge hude
kazni. Meščanstvo se je pa itak kmalu samo umirilo ter
se zadovoljilo z obljubljenimi političnimi svoboščinami.

Po zmagi nad revolucijo je izpolnil režim le del svo¬
jih obljub in še od teh večino le na videz. Že dovoljene
svoboščine (tiskovne, zborovalne i. dr.) so bile vnovič
prav bistveno okrnjene, a iz dume je hotel režim za
vsako ceno ustvariti zgolj svoje poslušno orodje. Ker je
bila prva duma  iz 1. 1906. kljub vsem volivnim nasi¬
ljem vladi neprijetna, jo je takoj razpustila, a tudi v
drugi iz i 1907. so imeli še socijalistični »trudovniki«
sami 121 poslancev. To je dalo vladi povod za nov raz-

90

pust dume in za občutno poslabšanje volivne pravice
(muslimanom je bila n. pr. volivna pravica sploh od¬
vzeta), dokler ni s tretjo dumo (1907—1912) končno do¬
segla svojega cilja (število poljskih in azijskih poslancev
je padlo ob tej priliki od 110 na 37, socijalno revolucijo-
narnih na 16 itd.). Tako je bil skoraj neomejeno ustoli¬
čen zopet nekdanji predrevolucijonarni reakcijonarni ab¬
solutizem z vsemi svojimi zlimi posledicami. Opiral se je
slej ko prej na plemstvo, na pravoslavje in na uradništvo.

Imela pa je reakcionarna Rusija tedaj državnika, ki
je dalekovidno spoznal, da si mora tudi caristični režim
vendarle poiskati neke opore in zaslombe v ljudstvu. Bil
je to ministrski predsednik P. A. S t o 1 y p i n (1906 do
1911). Uvidevši obupno gospodarsko* stanje vsega ru¬
skega kmet. ljudstva po vojni z Japonsko 1 , je hotel ta
kljub nasprotstvom najskrajnejših reakcijonarjev posta¬
viti na trdne noge vsaj en njegov del in ga tako pridobiti

* Za sliko gospodarskega stanja Rusije naj služi le nekaj
številk:

Na 1000 prebivalcev je prišlo v evr. Rusiji 270 goved, 330
ovc, 90 prašičev in 7 koz, v ne bogati Jugoslaviji pa 329 — 1300
— 300 — -216. Nemčija je producirala za svoje kmetijstvo 1.9
milij. ton superfosfata, Rusija za neizmerno ozemlje le 0.16.
Čeprav se je hranil kmet predvsem z moko, je bila poraba
pšenice v Rusiji izmed vseh evropskih držav najmanjša, namreč
82 kg na glavo in na leto. Motorne sile je prišlo na 100 prebi¬
valcev le 1.6 PS (v Belgiji 15.5), letni konsum sladkorja 6.4 kg
na glavo (v Angliji šestkrat toliko), poraba tekstilnega blaga je
znašala letno na glavo za 20 mark (v Franciji za 66), poraba
premoga 192 kg (v Nemčiji 3280), litega železa 7 kg (v Nemčiji
128 kg). Rusija, ki je zavzemala šestino zemeljske oble, je
imela manj tlakovanih cest kot kako večje nemško mesto, že¬
leznic je prišlo na 100 km 2  desetkrat manj nego v zaostali Ro¬
muniji. Povprečni letni dohodek je znašal na glavo pičlih 200
mark (v Nemčiji 600, v Angliji pa 1000), vendar so bile dajatve
za državo ogromne, t. j. 23.4% vsega narodnega dohodka (v
Nemčiji 16.5%, v Angliji 7.6 in v Ameriki 4). Skoro polovica je
šla za militarizem in za obresti dolgov v inozemstvu, ki so
znašali več nego inozemski dolgovi vseh ostalih evropskih
držav skupno, t. j. 6681 milij. zlatih rubljev.

91

za caristični režim. L. 1905. je namreč izgledala razdeli¬
tev ruske poljedelske površine takole:

Stolypin je z agrarnimi zakoni iz 1. 1906—1911 izvršil
agrarno reformo tako, da je še bolj okrepil sred¬
nje in velike kmete,  a ne da bi pri tem oško¬
doval veleposestnike. V to svrho je odredil razdelitev
starodavnega »mira« na ta način, da so srednji in veliki
kmetje lahko izstopili iz njega in si prilastili nanje od¬
padajoči del. Tako je od 1. 1907.—-1915. istopilo iz »mira«
2.48 milij. kmetij in odcepilo od »mira« 17.4 milij. ha
zemlje. S tem so se srednji in veliki kmetje res jako
opomogli in gospodarsko življenje je po vsej Rusiji vno¬
vič jako zacvetelo. Toda velika masa kmetiškega ljudstva,
mali kmetje,  ki so tvorili tri četrtine vsega kme¬
tiškega prebivalstva, je ostala ogoljufana in je bila še
naprej obsojena na več kot beraško življenje. Socijali-
stične stranke, ki so z vso silo nastopale proti razdejanju
»mira«, so imele zato med temi bednimi in razočaranimi
kmetiči hvaležne poslušalce in pristaše nove revolucije.

Še slabše je bilo z razpoloženjem delavskih
množic  zadnja leta pred svetovno vojno. Pristranska
in nepopolna agrarna reforma je povzročila, da je od
1. 1908.—1915. prodalo 1.2 milij. kmetičev svoja pose-
stveca, s katerih niso mogli živeti, naprej večjim posest¬
nikom. Tako obubožani kmetje so potem lačni polnili
ulice velikih mest in sprejemali vsake delovne pogoje v
industriji. Mladi ruski kapitalizem je to kratkovidno iz-

92

rabljal in odklanjal vsako pravno in socijalno varstvo de¬
lavstva. Ker je živelo to še ogromno nakopičeno le v
nekaterih mestih, so imeli marksistični agitatorji lahek
posel. Kako hitro je napredovala med delavstvom revo-
lucijonarna misel, nam najlepše dokazuje dejstvo, da se
je vršilo 1. 1910. v Rusiji 222 štrajkov s 46.000 štrajkujo-
čimi, dve leti nato pa že 2132 štrajkov s 750.000 štrajku-
jočimi in sama svetovna vojna je zalotila Rusijo sredi
ogromnih delavskih štrajkov.

Toda delavske vrste niso bile enotne, kajti za njih
naklonjenost se je potegovala cela vrsta marksi¬
stičnih strank in struj  s precej različnimi na¬
meni in sredstvi, ki so se med seboj strastno po¬
bijale,  a skoraj vse so bile močno razjedene tudi od
svoje lastne notranje korupcije.  Vlada je imela v
vseh teh revolucionarnih strankah svoje agente in celo
sam voditelj socijalnih revolucijonarjev, J. Azev, je bil v
službi — policije. To je omogočalo režimu precej točno
nadzorstvo nad temi strankami, ki so bile na videz vse
tajne, in seveda tudi uspešno preganjanje voditeljev. Še
najtrdnejše so se uveljavljali boljševiki, ki so bili naj-
doslednejša in najbolj načelna marksistična stranka, toda
število njih pristašev se je od 1. 1905. do spomladi 1. 1917.
skrčilo od 50.000 na 10.000, a še od teh je bila tretjina
izobražencev (večina izobražencev je bila pri menjševi-
kih). Vendar je številčno šibkost precej nadomeščala iz¬
redna discipliniranost, saj je Lenin odločno odklanjal v
stranki vse, ki se ji niso brezpogojno uklonili. Večina
teh strank z boljševiki vred je začela po revoluciji 1. 1905.
izgubljati nekdanjo naklonjenost meščanstva in dela iz-
obraženstva. To se je začelo odvračati od njih zlasti za¬
radi zlorabljanja revolucionarne misli. Množiti so se nam¬
reč začeli vnovič teroristični atentati,  ki pa
niso po večini več nosili nekdanjega idealnega političnega
obeležja, temveč so imeli zgolj značaj navadnih roparskih
in razbojniških napadov v svrho polnenja revolucijonar¬
nih blagajn (tudi sedanji diktator Stalin je pred vojno vo¬
dil tak bombni napad na prevoz težke blagajne v Tiflisu

93

in se je polastil njene vsebine). Izrečno boljševike je ne¬
sebično izobraženstvo odklanjalo tudi zato, ker so ti že
ob prvi revoluciji 1. 1905. jasno povedali, da jim ne gre
za demokratično, temveč za socijalno revolucijo, da hočejo
izbojevati marksistični komunizem, ne pa svobodo, po
kateri je več kot sto let tako hrepenela vsa Rusija in za
uresničenje tega hrepenenja tudi toliko žrtvovala. Razen
tega se je boljševiški program oziral le na delavstvo, a
vsem drugim stanovom so sploh odrekali upravičenost do
obstoja, dočim so druge socijalistične stranke skušale
vendarle zajeti vse stanove in ustvariti program za vso
Rusijo.

Meščanstvo na splošno seveda tudi ni prijazno po¬
zdravljalo raznih drugih radikalnih socijalnih zahtev de¬
lavskih strank, zato se je že v teku prve revolucije tudi
obrnilo od njih, kar je gotovo mnogo pripomoglo k teda¬
njemu hudemu porazu delavstva. Različna naziranja glede
vseh teh vprašanj so porajala strastne medsebojne boje
marksističnih strank in zlasti boljševikom so vse očitale,
da služi njih taktika le režimu. Kljub tej razklanosti de¬
lavskih vrst in prepovedi celo strokovnih organizacij je
pa tudi med njimi zavzela revolucijonarna misel najširši
razmah.

Precej mirnejše je bilo pa po prvi revoluciji razpo¬
loženje med meščanstvom,  med katerim je zavla¬
dalo tedaj pravo blagostanje.  Cvetela je trgovina
(Rusija je imela sama v rokah n. pr. 32% vse svetovne
žitne trgovine) in industrija je napredovala skokoma. Za-
padnoevropski kapital je investiral milijarde v Rusijo,
toda velike skrbi so povzročali hitro naraščajoči državni
dolgovi. Vendar pa režim ni znal izkoristiti tega ugod¬
nega razpoloženja, temveč je s svojo upravno nesposob¬
nostjo in politično nedostopnostjo vedno iznova odbijal
meščanstvo in ga tiral v revolucijonarni tabor. V dumi
sta bili obe vodilni meščanski stranki, oktobristi in ka¬
deti, dejansko brez vpliva na notranjo politiko, kar je
povzročalo vedno večje razočaranje  meščanstva
nad tako izmaličeno »ustavnostjo« in vedno odločnejšo

94

zahtevo po večjih in širših političnih svoboščinah, brez;
katerih se tudi meščanstvo ne more razvijati. Impe¬
rialistični nacijonalizem,  ki je dobival ve¬
dno močnejše korenine tudi med ruskim meščanstvom in
ki se je izražal v svoji protinemški miselnosti, je sicer
preprečeval, da bi se obračalo trpko nezadovoljstvo me¬
ščanstva proti državi na splošno, kakor še v XIX. stoletju,
zato je pa tem močnejše občutil, da onemogoča vladajoči
reakcijonami absolutizem razmah vseh ruskih notranjih
sil, napredek države in njeno uveljavljenje v družbi ve¬
likih kulturnih narodov. Tako so bili prav vsi sloji in
narodi ogromne države edini v tem, da je treba postaviti
Rusijo na nove temelje.

2 . Rusko komunistično gibanje.

Povedali smo že, da so komunistične ideje franco¬
skega (in deloma tudi angleškega) izvora in iz Francije
so prodrle tudi v Rusijo. Že v prvi polovici preteklega
stoletja je mnogo bogate ruske mladine študiralo na Fran¬
coskem, kjer so slastno prebirali tamošnje komunistične
pisatelje, tistim, ki so ostali doma, so jih pa prinašali
francoski domači učitelji, ki so prihajali v celih množicah
na Rusko. Ti so širili zlasti Saint Simonove in Fourier-
jeve ideje, ki so močno odmevale v vsej tedanji (1830 do
1860) ruski literaturi.

Med prvimi, s komunističnimi pisatelji prepoje¬
nimi mladeniči, ki so stopili tudi v javnost, je bil A.
H e r c e n (1812—1870). Ko je študiral v Moskvi, je zbral
okrog sebe več tovarišev in z njimi bral francoske ko¬
munistične knjige. Vlada je ta krožek kmalu zavohala
in pregnala Hercena daleč na vzhod. Ko se je vrnil, je
izdal 1. 1847. knjigo »Kdo je kriv?«,  ki je bila
pisana v komunističnem duhu in ki se je po bliskovo
razširila po vsej Rusiji. Tedaj se Hercen ni čutil v domo¬
vini več varnega, zato je pobegnil na zapad ter živel do
smrti v Parizu in v Londonu. Tu je izdajal list »Kolo-

95

k o 1« (Zvon), ki ga je carska vlada zaradi njegove revo¬
lucionarne in komunistične vsebine pazno zatirala, kljub
temu ga je pa brala vsa Rusija od carja do mladega štu¬
dentka. Imel je zato tudi neizmeren vpliv na vse rusko
izobraženstvo in na širjenje komunističnih in revolucijo-
narnih stremljenj. Propagiral je nekak agrarni socijali-
zem. Hercenov naslednik v uredništvu »Kolokola« je bil
Bakunin.

Še dlje nego Hercen je šel njegov prijatelj in so¬
delavec M. Bakunin  (1814—1876), ki ga je francoski
komunistični pisatelj Proudhon pridobil za anarhizem.
Bakunin se je udeleževal skoraj vseh tedanjih revolucio¬
narnih gibanj v Evropi, bil ponovno obsojen na smrt, iz¬
gnan iz raznih držav, a to ga je vodilo v le še večje skraj¬
nosti. Postal je nekak glavni zastopnik anarhizma med
komunisti. Ohranil je pa vendarle mnogo narodnega ču¬
stva, zato je prišel že v prvi internaeijonali kmalu v ostre
spore z Mariom,  katerega je imenoval »nemškega
Žida«, ki hoče z Bismarckom vred »ponemčiti vso Ev¬
ropo«. Tudi Bakunin je imel velik vpliv na tedanjo rusko
mladino, ki se je združevala v neštetih tajnih krož¬
kih  in izvrševala v zmislu anarhističnih načel številna
f teroristična dejanja, zlasti požige in atentate. Nekoliko
pretirano sliko te ruske mladine, vzgojene v Bakunino-
}  vem duhu, nam podaja sicer reakcijonami pisatelj Kat-
kov, rekoč: »Že z 12. letom ne veruje otrok več v Boga,
v družino in v državo, s 14. letom poskuša svoje sile za
praktične proteste, s 15. letom je zarotnik, s 16. že morda
hudodelec, s 17. letom pa završuje svoj račun s tem, da
si požene kroglo skozi glavo.«

Ti anarhistični teroristi, med katerimi je bilo tudi
več visoko izobraženih žensk (n. pr. Vera Sazulič, Zofija
Perovskaja, Vera Figner i. dr.), pa niso imeli še nobene
zveze s preprostim ruskim ljudstvom: zaostali kmet jih ni
razumel, tovarniškega delavstva pa še sploh bilo ni. Ker
se je budni policiji carja Aleksandra III. (1881—1894)
in njegovega glavnega pomagača, zloglasnega Pobjedo-

96

nosceva posrečilo precej omejiti teror, je ona revolucio¬
narna mladina, ki je ostala doma, začela iskati stika z
ljudstvom, kajti uvidela je, da ostanejo vsa njih prizade¬
vanja brezplodna, če ne bodo imeli za seboj tudi ljudskih
množic. Medtem so si ruski revolucijonarji tudi v ino¬
zemstvu polagoma ustvarili nekako organizacijo in pridno
širili komunistično-anarhistično revolucijonarno misel.

Konec petdesetih let sta delovala v demokratičnem
in socijalno reformatoričnem pravcu pri listu »Savreme-
nik« narodnogospodarski pisatelj Černiševski  in
literarni kritik Dobroljubov. Černiševskega so kmalu
zaprli in v katorgi je napisal svoj znameniti roman »Kaj
je storiti?«

Konec druge tretjine preteklega stoletja je stalo v
ospredju vsega zanimanja vprašanje osvoboditve kmeta.
Nastala je cela vrsta tajnih revolucijonarnih
krožkov,  ki so hoteli priboriti kmetu svobodo in
zemljo. V tem se je pa že začel kazati tudi vpliv I. inter¬
nacionale, toda v Bakuninovi  anarhistični in nihi¬
listični luči. Čeprav je bil že 1. 1873 preveden Marxov
»Kapital« tudi v ruščino, je trajalo vendarle še nekaj
let, preden je čisti marksizem pognal korenine tudi med
ruskimi prevratnimi duhovi. Medtem je pa preživljal
ruski socijalizem nekako utopično dobo.

Nositelji socijalistične misli so bili »n a r o d n i k i«,
ki so mislili, da je ruski kmet instiktivno socijalističen,
njegov ideal pa »mir«, zato da bo prav lahko tudi iz
kmetiških vrst izišlo obrtništvo organizirati v »artelih«
(zadrugah). Treba je le propagande in ruski kmet bo
postal zaveden socijalist. Mladi študenti so šli zato v celih
trumah »med narod«, kjer pa niso našli nobenega od¬
ziva, temveč so jih sprejemali žandarji in pošiljali v
sibirske katorge. Najradikalnejši »naredniki«, Bakuni¬
novi pristaši, so se skušali maščevati nad režimom z ne-
številnimi atentati, kar je rodilo seveda nova prega¬
njanja. Za smotreno vodstvo terorizma je bila leta 1876
ustanovljena revolucijonarna organizacija »Zemlja in

Erjavec, Komunizem.

97

7

volj a«. V njej sta se pa hitro pojavili dve smeri:
p n’a je bila za strmoglavljenje absolutizma in za takojšnje
osnovanje socijalislične družbe, druga je pa prav tako
hotela vreči absolutizem, toda uvesti obširne politične
svoboščine, ki naj bi pripravile pot socijalizmu. Prva je
bila nekako teroristična agrarno socijalistična, druga
pa politično socijalistična. L. 1879 sta se obe popolnoma
razšli in druga se je samostojno organizirala kot »N a -
r o d n a j a volja«.  V njej so se zbirali najodločnejši
duhovi, ki so dne 13. marca 1. 1881 tudi ubili carja Ale¬
ksandra II. S svojimi atentati so jako demoralizirali
državni mehanizem, toda niso imeli nobenega jasnega
načrta za izvedbo prevrata, ki bi ga bili zlasti po uspelem
atentatu na carja lahko izvršili, taka zmeda je zavladala
v najvišjih vladnih krogih. Naklonjena jim je bila nam¬
reč vsa ruska liberalna družba.

Med onimi, ki so dolgo ostali doma, je bil najvažnejši
P. L. L a v r o v. Kot mlad častnik je že objavljal revolu¬
cionarne pesmi v Hercenovem »Kolokolu«, toda kmalu
je moral v pregnanstvo. Od tam je pošiljal prijateljem
svoje spise, ki so imeli silen vpliv zlasti na mladino.
Končno je moral pobegniti v inozemstvo. Toda tu se ni
priključil svojim anarhističnim rojakom, temveč je postal
vnet sodelavec pri Marxovi internacijonali, čeprav se ni
z njim v vsem strinjal. Tudi on je zbiral okrog sebe ro¬
jake, s katerimi je skušal v inozemstvu ustanoviti po¬
sebno rusko marksistično socijalno demokratično stranko
ter ji iz tujine pridobiti tal v domovini, kjer je imel
mnogo pristašev in kjer so se njegovi somišljeniki priza¬
devali zanesti gibanje tudi med ljudstvo. Po 1. 1880 je
začel namreč nastopati v zgodovini ruskega socijalizma
precej očiten preobrat. Anarhistično nihilistična Baku-
ninova smer, na kateri so temeljili »narodniki«, se je
začela prav vidno umikati pravemu marksizmu. Vendar
je »Narodnaja volja« živela in delovala še več let. V njej
je bil jako delaven tudi Aleks. Uljanov s psevdonimom
»Lenin«. Ker je bil zapleten v atentat na carja Aleksan¬
dra III., je bil 1. 1887 usmrčen, na kar je prevzel ime

98

»Lenin« njegov mlajši brat Vladimir Iljič, poznejši dik¬
tator Rusije.

Na čelo novega ruskega marksističnega gibanja so
se postavili Jurij Plehanov, P. Akselrod in V. Sazulič, ki
so ustanovili 1. 1883 posebno organizacijo »za osvobo¬
ditev delavstva«. Plehanov  je vodil potem rusko
marksistično gibanje prav do 1. 1903. V tej dobi so iz¬
umrli »narodniki« in izobraženstvo je začelo stopati v
ozadje kot nositelj socijalno revolucijonarnega gibanja.
Kot eden zadnjih njegovih predstaviteijev je živel in
deloval še anarhistični komunist knez A. Krapotkin
(1842—1920), sicer je pa začel stopati v ospredje indu¬
strijski proletarijat. Že  na ustanovnem zborovanju druge
internacijonale 1. 1889. sta ruski marksistični komunizem
zastopala Plehanov in Lavrov ter izjavila: »Revolucijo-
narno izobraženstvo ni moglo omajati carizma, ker je
bilo ločeno- od ljudskih množic. Rusko revolucionarno
gibanje bo zmagalo le kot delavsko gibanje.«

Ko se je proti koncu stoletja začela precej naglo
dvigati ruska industrija, je začel tudi marksizem poga¬
njati korenine. Nastajale so polagoma razne delavske
organizacije (1. 1892. celo že prve socijalno demokratične)
in uprizarjale prve stavke. Končno so se meseca marca
1. 1898. vse različne, strogo marksistične skupine (razen
anarhistov seveda) združile v »Rusko socijalno
demokratično stranko«,  z glasilom »Iskra«.
Vodil jo je J. Plehanov.  O njej so ustanovitelji v po¬
sebnem proglasu izjavili, da bo nadaljevala delo in iz¬
ročila vsega dotedanjega revolucijskega gibanja v Rusiji.
Opirala se je predvsem na industrijsko delavstvo. Razen
te stranke se je pa v približno isti dobi ustanovila še
posebna »Socijalno revolucijonarna stran¬
ka«, ki je bila v glavnem sicer tudi marksistična, a je
gradila svoje upe zlasti na stari srenjski »mir«, v kate¬
rem je gledala zarodek bodočega kmetiškega komunizma.
Njeni voditelji so bili Azev, Savinkov, Černov i. dr. —
Končno seveda še tudi niso izginile razne t e r o r i -

99

stične in anarhistične skupine. Tako vi¬
dimo proti koncu prejšnjega stoletja med ruskimi ko¬
munisti precejšnjo razcepljenost,  toda vodilno
vlogo sta zavzemali vendarle socijalno demokratična in
socijalno revolucionarna stranka, od katerih se pa javno
seveda ni mogla organizirati nobena, čeprav sta imeli
pozneje v dumi obe svoje poslance.

Ker je Rus že po svoji naravi jako razpoložen za
cepljenje, pa tudi socijalno demokratična stranka ni
ostala dolgo enotna. Neznosni položaj delavstva je vprav
kričal po izboljšanju, zato so zahtevali nekateri voditelji,
da mora posvečati stranka glavno pozornost temu, dočim
je zastopal mladi Lenin  le neizprosno politično revolu-
cijonamo smer v strogo marksističnem zmislu. Ob priliki
strankinega kongresa, ki se je vršil 1. 1903. v Londonu,
je prišlo med obema skupinama do spopada. Večino je
dobila Leninova skupina, ki se je zato potem tudi imeno¬
vala »b o 1 j š e v i š k a« (to je večinska) z 1. 1904. usta¬
novljenim glasilom »Vperjod« (Naprej), dočim je šla
manjšinska (»m e n j š e v i k k) odslej svoja pota. Tretji
kongres »Ruske soc. dem. delavske stranke«, ki je zbo¬
roval v maju 1. 1905. v Londonu, se je vršil potem že brez
menjševikov, ki so jih vodili Plehanov, Martov, Aksel-
rod i. dr. Razlikovali sta se pa obe skupini tudi v tem,
da so boljševiki odklanjali vsako sodelovanje z meščan¬
skimi strankami in stremeli naravnost za diktaturo pro¬
letariata, dočim so mislili menjševiki, da bo bodoča
ruska revolucija po marksističnih zakonih meščanska in
dolžnost delavstva bo, da ob tej priliki podpre na¬
predno meščanstvo  v boju za demokratično Ru¬
sijo. Menjševiki so bili podobni ostalim zapadnoevrop-
skim socijalnodemokratičnim strankam, dočim so bili
boljševiki mnogo doslednejši in radikalnejši marksisti.
V poznejši dumi so bili menjševiki v premoči, med de¬
lavskimi organizacijami pa boljševiki.

Kot samostojna, jako radikalna skupina je nasto¬
pala tudi zveza židovskih marksistov, v

100

kateri se je zbiralo zlasti židovsko delavstvo iz Poljske
in Litve.

Prvič so nastopili boljševiki krepko v javnosti v prvi
revoluciji 1. 1905. ob priliki rusko-japonske vojne. Mladi
Trocki  je bil tedaj pogumen voditelj petrograjskih
delavskih množic, dočim je stal Lenin previdno skrit v
ozadju. Ker so socijalni revolucijonarji istočasno zanetili
tudi velike nemire zemljelačnih kmetov, je bil car pri¬
siljen izdati že opisane reforme. Toda revolucija je bila
kmalu krvavo zadušena in »delavski sovjeti« izkoreni¬
njeni. Vsi važnejši voditelji so morali vnovič pobegniti
v inozemstvo in so skušali potem od tam vzdrževati revo-
lucijonamo razpoloženje ljudskih množic. V Italiji so
osnovali celo posebne šole za vzgojo agitatorjev, ki so
jih pošiljali potem v domovino med delavstvo. Vnovič
se je v boljševiški socijalno demokratični stranki spričo
njenega velikega poraza v revoluciji in številčnega na¬
zadovanja pojavilo močno stremljenje, da bi opustila
zgolj revolucijonarni značaj in posvečala večjo skrb iz¬
boljšanju obupnega položaja delavcev. Toda Lenin je ne¬
omajno vztrajal pri svoji skrajno revolucijonarni smeri,
zaradi česar so ga mnogi sobojevniki zapuščali, a so se
mu na drugi strani zopet pridruževali levičarji iz drugih
socijalističnih skupin, v katerih so se tudi vršila nepre¬
stana cepljenja in medsebojni boji. To je jako slabilo
udarno moč vseh komunističnih strank. Socijalno revo-
lucijonarna stranka je skoraj razpadla, a boljševiki in
menjševiki so izgubili velik del svojih pristašev, tako
da je zastopala v dumi koristi delavcev, malih kmetov in
malomeščanstva napol socijalistična stranka »trudov-
n i k o v«, pod vodstvom Kerenskega.  Mnogo so pa
trpele vse marksistične skupine v tej dobi od policij¬
skih ovaduhov,  ki so se znali vtihotapiti v vse
revolucionarne stranke in organizacije ter so zavzemali
v njih pogosto celo vodilna mesta (navaden policijski
ovaduh je bil n. pr. Malinovski, voditelj boljševiških
poslancev v dumi).

101

/

3. Velika ruska revolucija.

Poleti 1. 1914. je izbruhnila svetovna vojna. Ker je
zalotila ta Rusijo na pragu nove revolucije, jo je cari-
stični režim pozdravil kot najugodnejši izhod iz zagate,
kajti spričo zunanje nevarnosti so naenkrat utihnili
vsi notranji boji.  Ogromni delavski štrajki so bili
prekinjeni in za vojno navdušena meščanska opozicija
je lojalno podprla vlado, saj je pričakovala od zveze z
zapadnimi demokracijami ugodnega vpliva tudi na no¬
tranji razvoj svoje države. Prve velike zmage, ki so
vzbudile še večje navdušenje prebivalstva, so popolnoma
pomirile meščanstvo s carizmom in ga tako vnovič močno
utrdile.

Toda že spomladi leta 1915. je prišel predor
pri Gorlicah,  kateremu so sledili porazi drug za
drugim; ogromne carske armade so bile premagane.
To je zrušilo najprej obsovraženega notranjega ministra
Maklakova in vojnega ministra Suhomlinova, toda vedno
novi in novi porazi so začeli vnovič porajati tudi ogorčeno
kritiko nesposobnega in koruptnega  re-
ž i m a. Car je odpuščal najbolj obsovražene reakcio¬
narje Goremikinovega kabineta. Konec 1. 1915. je začela
naraščati draginja, 1. 1916. se je pa zaradi vedno večjega
nereda v prometu pojavilo tudi občutno pomanjkanje
živil  v velikih mestih, dočim je bilo drugod nakopiče¬
nih na tisoče vagonov žita, a jih zaradi desorganizacije
v prometu niso mogli prevoziti. Nezadovoljstvo je nara¬
ščalo in poleti 1. 1916. je bila nova Sturmerjeva vlada
sicer prisiljena vnovič sklicati dumo,  toda na drugi
strani je le še poostrila reakcijo (notranji minister je
postal prosluli Protopopov), kar je postalo končno usodno
za monarhijo samo. Ob tej priliki so se vse meščanske
opozic. stranke združile v »progresivni blok«,  ki
je izdal posebno deklaracijo, zahtevajoč v njej parlamen¬
tarni režim, razne politične svoboščine in sodelovanje pri
organzaciji narodne obrambe ter pri reševanju vseh te¬
kočih perečih vprašanj, a bal se je nastopiti preradikalno,

102

da bi ne izzival revolucionarnega razpoloženja mas, kar
bi utegnilo ogrožati uspešno nadaljevanje vojne.

Vlada je odgovorila na te zahteve z odgoditvijo
dume, obenem je pa prezirala in odbijala sodelovanje
zveze mest, industrijcev in zemstev (pokrajinske samo¬
uprave) za organizacijo narodne obrambe in preskrbe
prebivalstva. To je vzbujalo ogorčenje vse javnosti in
ko se je meseca novembra 1. 1916. duma vnovič sešla,
je govoril v njej voditelj »kadetske« stranke, prof. M i -
1 j uk o v, znamenit govor, v katerem je obtoževal režim
in celo carico ter jih dolžil naravnost veleizdaje, češ da
streme po posebnem miru z Nemčijo, dočim zahteva jav¬
nost nadaljevanje vojne do zmage. S tem je napovedalo
meščanstvo odkrit boj vladajočemu režimu,
obenem se je pa tudi oddaljilo od razpoloženja delavskih
in kmetiških množic, med katerimi je začela očitno pre¬
vladovati vojna naveličanost. Ta zaenkrat javno še ni
prihajala do izraza, zato je pa vsa javnost s tem večjim
zanimanjem in naklonjenostjo spremljala ogorčen boj
med dumo in režimom, ki je nujno vodil v — revo¬
lucijo.

Ker se je vojaški in politični položaj dnevno poslab¬
ševal, so na jesen 1. 1916. vladajoči reakcijonami krogi
uvideli, da jih utegne rešiti le še čim prejšnji mir z
Nemčijo, kajti laže in rajši bi bili prenesli izgubljeno
vojno kot pa dovolili zahtevane demokratične reforme.
V to svrho jih tudi niso prav nič vznemirjali vedno novi
in novi porazi, ker so hoteli ravno z njimi utemeljiti po¬
trebo po posebnem miru z Nemčijo,  dočim so
dumo ti neuspehi vzpodbujali k vedno ostrejšemu boju
proti nesposobnemu režimu. Na zimo je postal vojaški
položaj na frontah obupen, promet je bil v popolnem
razsulu, poražena armada in velika mesta so stradali,
vojna industrija pa spričo delavskih štrajkov in upravne
nesposobnosti vlade pred polomom. Ta položaj je porabil
del visokega vladajočega plemstva in ob sodelovanju ca¬
rice ter na prigovarjanje zloglasnega Rasputina,  ki
je imel na dvoru največji vpliv, za to, da je začel pri-

103

pravljati poseben mir, ako bi prepustile osrednje vele¬
sile Rusiji vsaj Dardanele, njen stoletni sen. O tem je
bila obveščena dumina opozicija, ki so jo začeli levičarji
(Kerenski, Čeidze, Skobelev i. dr.) že itak napadati za¬
radi njenega premehkega boja proti vladi. Vlada, kateri
je od jeseni 1. 1916. načeloval Trepov, se je hotela iz¬
nebiti neprijetnega nadzorstva dume, in jo je zato vedno
iznova odgajala. To je zbralo končno okrog dume prav
vse meščanstvo s precejšnjim delom plemstva, ki ni
bilo naklonjeno posebnemu miru. Da omogoči opozicija
uspešno nadaljevanje vojne, je bilo organiziranih več
zarot  proti Rasputinu in proti carju samemu. Rasputin
je bil dne 30. decembra 1. 1916. res umorjen, carja so
pa mislili le odstaviti in postaviti na prestol njegovega
svobodoljubnejšega brata Mihajla, obenem pa takoj iz¬
vesti več demokratičnih reform po zapadnoevropskem
vzorcu. Napetost je rastla iz dneva v dan. Trepova je
zamenjal še večji reakcijonar knez Golicin  in car
je dumo vnovič odgodil do 28. februarja 1917, nato jo je
pa nameraval sploh razpustiti. Njegov načrt je bil razpu¬
stiti dumo, dati kmetom nekaj nove zemlje in narodom
nekaj kulturnih svoboščin, nato pa skleniti poseben mir.
Opozicija je čutila, da se bližajo usodni in odločilni do¬
godki. Odklanjala je revolucijo,  ker se je bala
zlasti njenih zunanje političnih posledic, na drugi strani
strani je pa videla, da vodi reakcijonarni režim z ne¬
sposobnim carjem na čelu državo naravnost v prepad.
Slednje je poleg vseh nerežimskih korporacij (zveze mest,
zveze zemstev i. dr.) uvidela celo zveza plemstva, do¬
tedanje ognjišče reakcije, zato se je že v decembru 1916
vse pridruževalo dumini opoziciji, ki je zahtevala strmo¬
glavljenje carskega samodrštva in ustoličenje parlamen¬
tarne, t. j. liberalne vlade, ki bi bila zmožna organizirati
vse narodne sile za uspešno nadaljevanje vojne. Vsem je
postalo jasno, da je največja ovira car,  katerega
nihče ni mogel prepričati o pogubnosti njegove trmaste
absolutistične in reakcijonarne politike, čeprav so po¬
skušali to tuji poslaniki (zlasti angleški), vodilni generali,

104

uvidevnejši člani dinastije same in razni drugi odličnjaki.
Mož že itak ni bil nikoli priljubljen, njegova glavna zla
duhova, carica in Rasputin, sta bila pa naravnost obso-
vražena, zato je postalo po brezuspešni umoritvi Raspu-
tina vsakomur jasno, da je treba odstraniti tudi carja
samega. Šele to bi omogočilo uspešen zaključek vojne
in neobhodno potrebne demokratične notranje reforme.

Vsi ti meščanski krogi pa niso računali še z drugima
dvema prevažnima činiteljema, z — delavstvom  in
s poraženo ter sestradano armado. Vojna industrija je
nagrmadila do 1. 1917. samo v Petrogradu 400.000 de¬
lavstva, ki je bilo spričo obupnih prehranjevalnih razmer
do grla sito vojne in je začelo pozimi 1. 1916/17 s ponov¬
nimi štrajki in demonstracijami.  To se seveda
ni moglo ogrevati za meščansko opozicijo v dumi, ki je
zahtevala nadaljevanje vojne in je bila tudi sicer brez
jasnega programa, zato je pa navdušeno ploskalo levi¬
čarjem  (Kerenskemu i. dr.), ki niso napadali le re¬
žima, temveč tudi mahadravo politiko »progresivnega
bloka«. Konec decembra 1. 1916. se je vršilo v Petrogradu
posvetovanje delavskih odposlancev (po večini menjše-
viki), na katerem so bili sprejeti ostri sklepi proti vladi
in proti vojnemu imperijalizmu »progresivnega bloka«,
istočasno je pa zborovanje pozivalo delavstvo
tudi k prevratu,  ki bi naj ga vodila duma.

Ko je postalo znano, da namerava car dumo razpu¬
stiti, so izdali delavski voditelji dne 7. februarja 1917 na
delavstvo poziv, naj priredi na dan zopetnega sestanka
dume, dne 28. februarja, velike demonstracije
pred dumo  proti vladinim nameram. Vlada in Milju-
kov sta skušala vplivati na delavstvo, da bi opustilo svojo
namero, istočasno so pa nastopili proti nameravanim de¬
monstracijam tudi skrajni levičarji iz delavskih vrst —
boljševiki,  ki so sploh odklanjali vsako zvezo z dumo
in upali v čisto komunistično revolucijo, ako se razmere
še bolj poslabšajo in doživi Rusija na fronti končni poraz,
kar so si seveda le želeli (nazivali so jih zato tudi »po¬
raženci«). Da zmedejo nameravani nastop, so izdali proti-

105

proglas, v katerem so pozvali delavstvo, naj stopi dne
24. februarja v splošni štrajk. Boljševiki svojega štrajka
sicer še niso mogli izvesti, a dosegli so to, da je tudi dne
28. februarja demonstriralo komaj kakih 60 do 80.000 de¬
lavcev, med katerimi je bilo pa jasno opaziti radikalno
revolucijonarno razpoloženje, saj se — za dumo niti zme¬
nili niso. Dočim so imeli namreč zadnja leta pred vojno
in v začetku vojne med delavstvom veliko večino
zmerni marksisti  (menjševiki in socialni revolu¬
cionarji), so pa lakota, draginja, vojni porazi, politični
dogodki in pa vztrajna podtalna boljševiška agitacija
ustvarjali med delavstvom vedno radikalnejše
r az p o 1 o ž e n j e,  ki je vodilo od jeseni 1. 1916. dalje
do vedno pogostejših štrajkov in krvavih demonstracij.
Samo v drugi polovici januarja 1. 1917. je štrajkala v Pe¬
trogradu polovica vsega delavstva, v Moskvi tretjina in
enako tudi po drugih industrijskih središčih. Pri tem so
se v vedno večji meri zopet pojavljale rdeče socija-
listične zastave.  Vlada je pošiljala nad štrajku-
joče vojaštvo, toda že jeseni 1. 1916. se je pokazalo, da
to ni več zanesljivo,  ker večkrat ni hotelo na¬
stopiti proti delavskim množicam. Tudi to, za carski re¬
žim usodno dejstvo, je deloma pripisati boljševiški agita¬
ciji med vojaštvom, deloma pa sličnemu naravnemu raz¬
voju v razpoloženju lačne in poražene armade, kakršnega
je preživljalo delavstvo'.

Po delavskih demonstracijah dne 28. februarja se
petrograjske ulice niso več pomirile. Pet dni nato so mno¬
žice oplenile celo vrsto pekam, tri dni za tem, 8. marca
1917 je pa razmeroma maloštevilen štrajk izzval z a t v o -
ritev velike Putilove tovarne  v Petrogradu
' in s tem izprtje 30.000 delavcev. In s tem nepremišljenim
dejanjem zabitega carističnega absolutizma je bil dan
znak za revolucijo.  Že naslednjega dne so prire¬
dile žene in otroci izprtih delavcev po mestu velike ne¬
mire, delavci ostalih tovarn so začeli štrajkati in prišlo je
do ostrih spopadov s policijo. Prihodnjega dne, 10. marca,
je stavkalo v Petrogradu že 200.000 delavcev, na trgih so

106

se vršila velika r e v o 1 u c i j o n a r n a zborovanja
in kozaki, ki jih je poslala vlada nad množice, so jih celo
varovali pred policijo, kar je vzbudilo viharno navdušenje
delavstva in naredilo silen vtis na vso javnost. Za dumo
in njeno opozicijo se ni v teh dneh nihče več zmenil, pač
se je pa pridružilo naslednjega dne delavcem novih 100.000
štrajkujočih, velik del čet je odkrito pokazal svojo naklo¬
njenost revolucionarnim množicam in kozaki so nekaj
aretirancev iztrgali celo iz policijskih rok. Režim je do¬
življal zasluženo in dolgo pričakovano katastrofo.

Vojaških oblasti ti dogodki niso presenetili, vendar
so slej ko prej računale na zanesljivost svojih čet. Poli¬
cija je bila v naglici opremljena s strojnimi puškami,
voditelj meščanske opozicije, dumin predsednik
Rodzjanko,  je ostro obsodil nemire, a ostala opo¬
zicija se je posvetovala z vlado, kako bi jih zatrla. Toda
bilo je prepozno.  Zmerni socijalisti so sklicevali
brezkončna posvetovanja, boljševiki so metali med raz¬
jarjene množice revolucijonarna gesla proti vojni, cari¬
zmu, za razdelitev zemlje in za ustanovitev sovjetov.
Trmasti car, ki se je mudil v glavnem vojnem stanu, je
še vedno odklanjal vsako popuščanje in je dne 11. marca
zvečer naročil petrograjskemu vojaškemu poveljniku
»likvidirati nemire«.  Naslednjega jutra je bil
Petrograd podoben vojaškemu taboru. Že je kazalo, da
utegne režim še obvladati mesto, ponoči je izvršila poli¬
cija na tisoče aretacij (zajela je ob tej priliki tudi ves
boljševiški odbor ravno pri posvetovanju) in vlada je
prosila dumino opozicijo, naj pomiri delavstvo. Toda to
se je vkljub vsem vladnim ukrepom zbralo zopet na
ulicah, marsikje prodrlo tudi brezbrižne vojaške kor¬
done, drugod so se posamezni vojaški oddelki že celo
pridružili množicam. Zvečer sta prestopila na
stran upornikov že dva polka  v celoti, po¬
noči pa nato še velik del ostalega vojaštva, ki ga je bilo
samo v Petrogradu in bližnji okolici 170.000. Rodzianko
je poslal obupen brzojav carju in armadnim poveljnikom,
da bi rešil vsaj monarhijo, toda namesto da bi car vsaj

107

sedaj, v zadnjem hipu rešil, kar se je sploh še rešiti
dalo, je odredil — odgoditev dume. Zato je bil pa to
tudi njegov — poslednji ukaz.

Dne 13. februarja zjutraj so revolucijonarni polki
pod vodstvom narednika Kirpičnikova zvabili na svojo
stran še zadnje ostanke zveste garnizije in zaprli velik
del častnikov, z vojaštvom pomešane delavske množice
so naskočile jetnišnice in osvobodile kaznjence, zažgali
so obsovraženo sodno palačo, popoldne so se pa podale
proti dumi. Ker so meščanske stranke iz¬
gubile glavo,  je hitel delavstvu nasproti Kerenski
z nekaterimi tovariši in pozdravil množice. »Progresivni
blok« se še vedno ni upal prevzeti vodstva revolucije,
pač pa so razne delavske skupine že ta dan osnovale
začasni izvršilni odbor delavskega sovjeta,
v katerem so imeli vodstvo zmerni socialistični poslanci.
Tako se je ta postavil na čelo revolucije, čeprav je imel
zaradi splošne anarhije še malo vpliva. Uporniki so brez
pravega vodstva razgrajali po mestu in zapirali vidnejše
zastopnike obsovražene caristične reakcije. Ako bi imela
vlada le nekaj res dobrih čet, bi bila še vedno z lahkoto
ugnala to neorganizirano maso, toda dne 14. marca ni
bila v popolnem razsulu in na strani upornikov le vsa
petrograjska garnizija, temveč že tudi vse okoliške.

Silno klavrno vlogo je pa igrala v teh
usodnih dnevih duma.  Ko je bilo popolno raz¬
sulo režima že očitno, se je dumin »progresivni blok«
še vedno posvetoval z vlado, kako obvladati nemire. Ko
so revolucijonarji že privlekli v dumo obsovražene stare
ministre, je še vedno mislil na to, kako bi jih varoval,
a ko so stotisočglave množice delavstva in vojaštva za¬
htevale od dume, naj vendarle že prevzame vodstvo, se
ta ni upala sestati niti k rednemu zasedanju, češ da je
— odgodena. Da je morala v takih okoliščinah izgu¬
biti prav vsak ugled,  je jasno. Glede na to je
sovjet pod predsedstvom Čeidzeja že na svojem prvem
zborovanju dne 13. marca zvečer izdal nekaj najnujnej¬
ših ukrepov (ustanovil je aprovizacijsko in vojaško ko-

108

misijo, sklenil izdajati »Izvestja«, ker so vsi listi prene¬
hali, imenoval je komisarje za posamezne mestne okraje
itd.). Šele sedaj se je zganila tudi duma. Izvolila je po¬
seben 12 članski odbor (v njem sta bila od socijalistov
Kerenski in Čeidze), in ko je revolucija že na vsej črti
zmagala, se je odpeljal Rodzjanko k ministrskemu pred¬
sedniku Golicinu — prosit ga, naj demisijonira.
Ta se seveda ni obotavljal in je brzojavno svetoval carju,
naj poveri vlado kaki priljubljeni osebnosti. Tedaj sto-
prav se je tudi car Nikolaj II. zavedel resnosti položaja,
vendar omejeni in trmasti vladar  še vedno ni od¬
nehal. Odklonil je demisijo Golicinovo in naročil gene¬
ralu Ivanovu,  naj takoj odvede s fronte več polkov
v Petrograd ter zaduši revolucijo. Toda že pri zbiranju
teh čet se je pokazala tudi popolna nezanesljivost front¬
nega vojaštva in še preden je prispel Ivanov v prestol ico,
se je že izjalovilo njegovo poslanstvo.

Ker car ni sprejel Golicinove demisije, končno tudi
duminem odboru ni preostajalo drugega kot prevzeti
vladno oblast.  Ponoči od 13. na 14. marca se je
posvetoval, kaj mu je ukreniti. Ena njegovih največjih
skrbi je bila — rešiti dinastijo, zato je pregovarjal car¬
jevega brata Mihajla, naj bi prevzel diktaturo. Popol¬
noma nedorasla svoji zgodovinski nalogi
duma ni šla za tem, da bi se postavila na čelo revoluciji
in jo vodila v pravilno smer, temveč jo je potem, ko je
dejansko in proti njeni volji že zmagala, skušala na¬
knadno obvladati. Tako je imel revolucijonarni Petrograd
dne 14. marca zjutraj prav za prav dve oblasti:  du-
min odbor in sovjet.

Tedaj je morala duma seveda gledati na to, da dobi
tudi vajeti v roke.  Že dne 14. marca je izvila naj¬
prej sovjetu iz rok vojaško komisijo in imenovala vsem
panogam državne uprave posebne komisarje,  ki so
obvestili takoj vso Rusijo o izvršenih dogodkih. Istega
dne so izrazili dumi svojo lojalnost vsi oni častniki in
čete, ki so stale doslej še v ozadju in se niso vmešavale

109

v dogodke. Prva skrb dume je pa seveda morala biti, da
vzpostavi zopet red in disciplino v armadi.  Toda nje¬
nega razkroja  ni mogla preprečiti nobena sila več.
Vse odredbe dume so ostale brez učinka, vojaki so velik
del oficirjev kratko in malo pobili, drugi so pobegnili in
se poskrili. Ker je duma v svoji kratkovidnosti neprestano
govoričila o nadaljevanju vojne do zmagovitega konca,
so gledali vojaki pod vplivom žilave boljševiške agitacije
v dumi prav za prav le nadaljevanje starega
režima,  ki so ga pravkar strmoglavili. Glede na to so
tudi ogorčeno odklonili poslušnost častnikom in duminim
proglasom ter se naslonili na — sovjet.  Izvolili
so 9 svojih zastopnikov v njegov izvršilni odbor, ki je
izdal potem že dne 15. marca na vso garnizijo svoje
zgodovinsko »I. povelje«.  V njem je odbor odredil,
da imajo vse vojaške edinice izvoliti takoj svoje zastop¬
nike v sovjet, da je vse vojaštvo v političnem pogledu
podrejeno le sovjetu, da je izvenslužbeno pozdravljanje
častnikov odpravljeno itd. To povelje je zadalo še zadnji
smrtni sunek stari carski armadi. K upornikom sta prešla
še kronstadska posadka in mornarica, pijani vojaki so
razsajali po mestu in hiteli domov. Spotoma so uganjali
razna nasilstva ter spravili promet daleč naokrog v po¬
polno razsulo. Dumin odbor je skušal od sovjetov izsiliti
preklic tega povelja, toda zaman. Pet dni nato je moral
celo novi vojni minister sprejeti večino teh določb v svoje
lastno povelje, s čemer je bil sovjetom zagotovljen vodilni
vpliv na armado.

Car se je po Golicinovi demisiji dne 13. marca od¬
ločil, da se odpelje naslednjega jutra sam v presto-
1 i c o. S takojšnjo proglasitvijo obsežnih političnih in
socijalnih reform in z naslonitvijo na dumo, k čemur so
ga pregovarjali tudi vsi armadni poveljniki, bi se morda
dalo še vedno preprečiti najhujše, toda vzpodbujan
po carici  je še vedno trmasto odklanjal vsako popu¬
ščanje. Poln zaupanja v svojo moč, se je odpeljal proti
Petrogradu, toda že sredi pota je spoznal, da prvič v živ-

110

ljenju ni obveljala njegova. Begal je s svojini dvornim
vlakom nekaj časa sem ter tja, nato se pa odpeljal v
Pskov, glavni stan generala Ruskega,  kjer
so ga šele armadni poveljniki prepričali, da je brezupen
vsak poskus oboroženega boja proti revoluciji. Medtem
je dumin odbor že sklenil prisiliti carja k od¬
povedi.  Rodzjanko je o tem telefonično obvestil gene¬
rala Ruskega, ta pa ostale armadne poveljnike in po iz¬
menjavi misli so ti dne 15. marca 1. 1917 popoldne obve¬
stili carja, da mu ne preostane ničesar drugega. Car je
zrušen privolil v odpoved in zvečer sta prispela k njemu
že dva odposlanca dume. Imenoval je še kneza Lvova
za novega ministrskega predsednika, nato pa podpisal
svojo odpoved  na prestol v korist brata Mihajla.
S tem je nesposobni samodržec končal dva in dvajset¬
letno vladanje in odslej so se razvijali dogodki brez nje¬
govega sodelovanja*

Medtem ko so se odigravali v carjevi okolici ti zgo¬
dovinski dogodki, je bilo pa treba razčistiti položaj tudi
v Petrogradu, to je, sestaviti je bilo treba novo vlado.
Toda katera izmed obeh oblasti naj jo sestavi: duma ali
sovjet? Duma je predstavljala plemstvo in meščanstvo,

* Car Nikolaj II. se je po svoji odpovedi odpeljal v vrhovni
glavni stan armade, v Mohilovo, da se poslovi od svojih gene¬
ralov. Ker so se medtem raznesle vesti, da namerava pobeg¬
niti, je bil dne 22. marca na zahtevo sovjeta prepeljan v Car¬
sko selo kot ujetnik.  Tam je bila medtem koniinirana
s svojo rodbino že tudi carica,  ki je hotela še po carjevi
odpovedi spletkariti in je upala, da se ji bo po zadušeni revo¬
luciji posrečilo prevarati narod za vse pridobitve revolucije.
Vlada je nameravala izprva odpraviti carsko rodbino v Anglijo,
toda zaradi energičnega odpora sovjetov se ji to ni posrečilo.
Da se izogne vseh sitnosti z njo, jo je dal Kerenski v noči od
14. na 15. avgust 1. 1917 prepeljati v Tobolsk  (v Sibiriji).
Ko je pa poleti 1. 1918 izbruhnila v obližju vojna med boljše-
viki in Cehi, so jo prepeljali v Jekaterinburg,  a ko so
se kmalu nato začeli bližati Cehi tudi temu, je bil pozno zvečer
dne 16. julija  1. 1918 na povelje krajevnega sovjeta ustre¬
ljen car s carico, prestolonaslednikom in štirimi hčerkami. —
Trupla so zažgali in pokopali v bližnjem gozdu.

111

sovjet pa delavce in kmete. Ugodno za dumo je bilo
dejstvo, da sovjet ni bil enoten, temveč so se borile v
njem za premoč tri struje:  zmerna (menjševiki),
središčna in radikalna (boljševiki). Boljševiki  so
bili prepričani, da se bo svetovna vojna po vseh vojujo-
čih se državah v kratkem razvila v državljanske vojne,
iz njih pa svetovna socijalna revolucija,  ki bo
rodila v kapitalističnih državah diktaturo prole-
t a r i j a t a. Zato so odklanjali vsako sodelovanje z dumo
in izdali dne 14. marca poseben oklic na delavstvo, v ka¬
terem so zahtevali takojšnjo sklenitev miru, razdelitev
veleposestniške zemlje, osemurni delavnik, volitve v na¬
rodno skupščino itd. Istočasno so tudi zahtevali, da naj
novo vlado izvolijo delavci in kmetje, toda sami si niso
bili prav na jasnem, kako. Dne 15. marca so razpravljali
o novi vladi v sovjetu in tu so zmerni socijalisti
še vedno stali na stališču, da je ta revolucija še meščan¬
ska, zato naj sestavi vlado duma, sodelujejo naj pa v njej
tudi socijalisti, da zajamčijo uzakonjenje res korenitih
političnih in socialnih reform (v komunistično revolu¬
cijo v Rusiji še do spomladi 1. 1917 Lenin sam ni veroval).
Središčna  (centrumaška) smer se je načelno nagibala
k boljševikom, praktično pa k zmernim, kajti mnenja je
bila, da mora socijalna revolucija zmagati najprej v za-
padni Evropi, v Rusiji pa da je treba pripraviti zaenkrat
le pot do nje.

Ta neenotnost sovjeta je omogočila zmago dumi.
Njen odbor je sprejel vse zahteve sovjetov (amnestija,
politične svoboščine, samouprava pokrajin itd.) in se¬
stavil dne 16. marca novo vlado kneza Lvova,
sestoječo iz zastopnikov meščanskih strank, zmernega
socijalista Korenskega in centrumaša Čeidzeja, ki pa
svojega mesta ni hotel prevzeti. Toda že prve dni so se
pojavile v njej nepremostljive težkoče,  če¬
prav je bilo v slovesnem javnem razglasu poudarjeno,
da je sestavljena vlada v popolnem sporazumu s sovjeti.
Odprta so namreč ostala tri glavna vprašanja,

112

to so: nadaljevanje vojne, državna oblika in agrarna re¬
forma. In ta vprašanja so izkopala že v nekaj mesecih
tudi grob meščanstvu  ter omogočila v Rusiji bolj-
ševiško diktaturo.  Že dne 16. marca je prišlo do
viharnega spopada med dumo in sovjeti zaradi bodoče
oblike države, vendar so ti dumi toliko popustili, da so
do končne odločitve ustavodajne skupščine pristali na
vel. kneza Mihajla kot regenta. K sreči je bil ta toliko
uvideven, da je dne 17. marca sam do odločitve konsti-
tuante odklonil sprejem ponudene mu krone in s tem je
tudi za vedno ugasnila dinastija Roman ovov,
ki je tako nesrečno vladala Rusiji 304 leta.* Zato se je pa
tudi še malo dinastij v zgodovini posrečilo zrušiti s to¬
liko lahkoto, ugasnila je kar sama od sebe. Tako je bilo
samo ob sebi rešeno vsaj eno izmed treh osnovnih vpra¬
šanj, ki bi sicer utegnilo roditi hude notranje pretrese.

Toda ostali sta še vedno dve, dovolj važni, da si je
meščanstvo z zmernimi socijalisti vred zlomilo na njih
svoj vrat. Neizobraženi ruski »mužik« (kmet) nikoli ni
vedel, zakaj se prav za prav bije na fronti. Toda dokler
je bila armada zmagovita, je še šlo, ko je pa doživela
1. 1915 ogromne poraze in ji je začelo primanjkovati celo
orožja, so se cele mase brez boja predajale sovražniku.
L. 1916 je dosegla sicer še nekaj uspehov, a že na jesen
se je začel njen razkroj,  ki ga je med drugim po¬
vzročila tudi nesposobnost režima, da bi jo preskrbel vsaj
z najpotrebnejšim. To so dobro čutili tudi vojsko¬
vodje,  zato so stali vsi na strani dume, ki je zahtevala
reform, kajti vedeli so, da je carski režim nesposoben
omogočiti armadi zmago. Tudi v dnevih revolucije same
so se zadržali generali v obče jako lojalno, ker so upali,
da bo s podporo novega režima ipak mogoče na kak
način nadaljevati vojno,  zlasti ker je bilo me¬
ščanstvo navdušeno na strani nadaljevanja vojne, dočim
se je stari režim nagibal že k posebnemu miru. Toda vsi

* Tudi vel. knez Mihajlo je bil pozneje s še nekaterimi
drugimi člani dinastije od boljševikov umorjen,  a par se
jih je še pravočasno rešilo v inozemstvo.

Erjavec, Komunizem.

113

8

ti, z zmernimi socijalisti vred, ki tudi niso preglasno na¬
sprotovali nadaljevanju vojne, so delali račune brez ar¬
made. Ta, vzpodbujana še po boljševiški agitaciji, je
zahtevala konec vojne,  kar bi bil pa tudi edini
izhod iz položaja, kajti izčrpana v vseh pogledih, je bila
zapadla popolni anarhiji in nanjo ni imel vpliva nihče
več. Vojaki so hiteli v celih množicah domov, da se —
udeleže delitve zemlje,  kajti samo to geslo z gosto¬
besednih boljševiških letakov so razumeli. Tudi tega naj¬
važnejšega ruskega socijalnega problema namreč nista
uvidela ne vlada ne sovjeti. Meščanska duma je bila po
večini zastopnica veleposestnikov, zato je o agrarni
reformi  previdno molčala, zmerni socijalisti, ki so
tvorili večino sovjeta, so pa stali na stališču, da naj o
njej sklepa šele konstituanta.

Tako ni imela dumina vlada že od prvega početka
za seboj nikogar,  razen meščanstvo, ki se je pa
preplašeno poskrilo. Bila je zato tudi skoraj brez vpliva
in držal jo je pokonci prav za prav le Kerenski,*
eden najbolj priljubljenih mož v prvih tednih revolucije,
ki je edini vzdrževal tudi živo vez med dumo, sovjetom
in množicami. Bil je sijajen govornik, ki je znal množice
vnemati, toda pozabil je, da te niso zmožne ustvarjajo¬
čega dela in da je treba zato predvsem organizacije. Sam
brez jasnega programa,  se je znašel kmalu med
dvema popolnoma si nasprotujočima svetovoma, ki bi ju
mogla obvladati le močna, ustvarjajoča osebnost. To pa
Kerenski ni bil, zato so ga dogodki hitro zdrobili. Imel
je pa tudi obupno težko stališče med strankami brez
čuta odgovornosti za celoto  in med nahujska¬
nimi množicami brez zmisla za delo in za red. Razen tega
ga je njegova nestalnost zapeljala še k raznim lahko-

* Aleks, I. Kerenski (* 1881) je bil odvetnik v Petro¬
gradu in od 1. 1912 dalje poslanec dume. Tu je vodil »trudov-
nikec (stranko »malih ljudi«). V dumini vladi je bil izprva
pravosodni, nato vojni minister, od junija 1. 1917 ministrski
predsednik in od septembra celo vrhovni poveljnik armade.
Po boljševiški revoluciji je zbežal v Anglijo, kjer še vedno živi.

114

miselnim dejanjem, ki jih je znal njegov tekmec Lenin
globokoumno izrabiti in ga končno strmoglaviti.

Prve tedne je vlada ravno po zaslugi Kerenskega še
za silo krmarila državno ladjo naprej, toda že v začetku
aprila 1. 1917 so ji začele groziti vedno večje ne¬
varnosti.  Tedaj se je bil namreč Lenin,  ki je živel
dotlej v Švici, pogodil z nemškimi vojaškimi oblastvi, da
so ga bile prepeljale s še 28 drugimi somišljeniki v zape¬
čatenih vagonih skoz Nemčijo v Rusijo. Zanesle so se bile
namreč nanj, da bo v Rusiji razpihal revolucijo, ki jim
je hodila tako prav. Takoj nato se je pa vrnil iz Amerike
preko Anglije v domovino tudi junak revolucije iz 1.1905,
L. Trocki.  Povratek teh dveh mož, katerima so sledile
seveda hitro še cele množice drugih izgnancev iz ino¬
zemstva in iz Sibirije, je prinesel v dotlej še razmeroma
krotke* boljševiške vrste čisto nov bojni duh.  Ko
je prispel Lenin šele na petrograjski kolodvor ter ga je
tam v imenu sovjeta sprejel in pozdravil Čeidze, poudar¬
jajoč potrebo po enotnosti vseh revolucijonamih skupin
za obrambo demokracije, mu je Lenin odgovoril, da gleda
v ruski revoluciji le začetek svetovne socijal-
n e revolucije,  zaradi česar je njegov cilj notranja
državljanska vojna,  a svojim presenečenim so¬
mišljenikom je še tisto noč na posebnem zborovanju
razlagal, da mora biti njih cilj osvojitev vse obla¬
sti za sovjete,  ne pa demokracija. Te in take na¬
zore so celo njegovi dolgoletni somišljeniki sprejemali
izprva z jako mešanimi občutki ter so mnogo Leninovih
predlogov sploh odklonili (n. pr. na I. strankinem zboro¬
vanju izpremembo imena soc. dem. stranka v komuni¬
stično), toda z nepopustljivo vztrajnostjo  je
prej ali slej vendarle izbojeval zmago vsem svojim nazo¬
rom, najprej v lastni stranki sami, potem pa tudi v sovjetu.

* Eden glavnih boljševiških voditeljev, Kamenev,  je
n. pr. poslal iz svojega sibirskega pregnanstva po odpovedi
carja Nikolaja II. celo udanostno brzojavko  velikemu
knezu Mihajiu.

115

8 *

Tako  je  bil  n.  pr.  na  zborovanju  petrograjskih sov¬
jetov dne 17. aprila 1. 1917 še izžvižgan  zaradi svojih
izvajanj, a poldrugi mesec kesneje, dne 30. maja, so
sovjeti že z veliko večino sprejeli njegovo resolucijo'.

S prihodom Lenina in Trockega v domovino je nastal
za vlado čisto nov položaj.  Trocki je takoj z njemu
lastno živahno zgovornostjo zahteval predajo vse oblasti
sovjetom, vzpodbujal delavstvo k neizprosnemu razred¬
nemu boju ter pozival na državljansko vojno. Boljševiki
so začeli takoj oboroževati svoje delavstvo, pošiljati svoje
agitatorje po vsej državi, zlasti še med vojaštvo na fronti
in napovedali so neizprosen boj vsemu:  vojni,
pomiri j ivejšim socijalističnim skupinam, vladi in meščan¬
stvu. Izprva je vodil ves ta boj popularni Trocki, kajti
Lenina je precej umazalo njegovo potovanje skozi nem¬
ško fronto, kajti za njim so slutili — nemški denar.

Boljševiški nasprotniki so bili brez glave  in niso
vedeli, kaj naj začno, tem bolj, ker so se iz dneva v
dan bolj kazale posledice boljševiške agitacije. Delavstvo
in vojaštvo je vedno glasneje zahtevalo konec
vojne  in gospodarskega življenja se je polaščalo pravo
razsulo, ki ga je še povečeval vedno večji nered v
upravi.  Vlada je za preskrbo mest uvedla monopol
žita in premoga, a posledica je bilo še večje pomanjkanje
vseh potrebščin, draginja, cvetoče verižništvo in ne¬
varni nemiri  po vseh večjih mestih. Vse te težkoče,
zlasti pa vojno utrujenost, so z nečuveno demagogijo i z -
rabljali boljševiki  v svoje svrhe. Ker niti nem¬
ški socijalisti kljub delavski revoluciji v Rusiji niso hoteli
nastopiti doma za takojšen mir z Rusijo brez aneksij in
vojne odškodnine, tudi zmernejši ruski socijalisti niso
mogli prepustiti vzhodnih meja svoje države nem¬
škemu imperijalizmu in militarizmu.  Vsi,
nazadnje celo najskrajnejši (n. pr. znani anarhist Krapot-
kin, Breškovskaja i. dr.) so stali na stališču, da je treba
fronto vzdržati,  kar so izrabljali boljševiki za
novo, še strastnejšo in brezvestnejšo agitacijo proti vsem

116

drugim socialističnim strankam, istočasno so pa pošiljali
tudi na fronto cele čete agitatorjev, da bi jo popolnoma
uničili.

Ko se je dne 9. maja 1917 prvič zopet sestala duma,
so vse stranke ogorčeno nastopile proti
b o 1 j š e v i k o m in proti Leninovi demagogiji, toda isto¬
časno je prišlo tudi do spopada med meščanskimi stran¬
kami, ki so zastopale ves vojni program starega režima
in med zmernimi socijalisti, ki so bili sicer za vzdrževa¬
nje fronte, toda za mir brez aneksij in odškodnine. To je
povzročilo preosnovo vlade.  Socijalisti so dobili
v njej mnogo močnejše zastopstvo (šest ministrstev) in
Kerenskemu  je bilo poverjeno celo vojno ministr¬
stvo. Ta je čutil, da je mogoče rešiti položaj le, če se
vzpostavi v armadi zopet bojni duh in dosežejo na fronti
vidni vojni uspehi. Zato je dal izgnati iz vojnih vrst vse
boljševiške agitatorje, nato je sam prepotoval vso fronto
in v plamtečih govorih vzpodbujal vojake k vztrajnosti,
za dne 30. junija je bila pa odrejena tako zvana »o f e n
živa Kerenskega«  v vojnem sektorju generala Bru-
silova. Ta je res izprva dosegel nekaj uspehov, toda cen¬
tralne države so izvršile hitro protisunek in armada je
doživela nove, hude poraze.  Svežim četam namreč
še na misel ni hodilo, da bi odhajale na fronto, temveč
so se pustile raje doma od boljševikov proslavljati kot
junake revolucije. To lahkomiselno dejanje Kerenskega
je vodik> do še večje desorganizacije armade, kajti vojske
osrednjih velesil so začele naglo prodirati. V nekaj mese¬
cih so zasedle ogromne pokrajine in na njih ustanavljale
na videz samostojne države (Poljska, Ukrajina i. dr.), ki
naj bi jim pa v resnici služile kot nekake kolonije. Ko je
skušala vlada oktobra poslati del petrograjskih čet na
fronto, so ji te odkrito odrekle pokorščino in se stavile
na razpolago boljševikom, saj so imeli ti najvabljivejši
gesli, namreč: »Takojšen mir!« in »Vso oblast delavsko-
vojaško-kmetiškim sovjetom!« V Petrograd so se valile
cele množice vojnih ubežnikov, ki jih je Trocki organi¬
ziral v »rdečo gardo«  in že dne 17. julija poskusil

117

z njo izvesti nov državni prevrat,  ki naj bi dal
vso oblast v roke boljševikom.

Toda vlada je imela še toliko moči, da je ta poizkus
zadušila.  Mnogo vodilnih boljševikov je bilo zaprtih,
Trocki se je za 14 dni skril, Lenin in Zinovjev sta pa
obrita in preoblečena pobegnila na Finsko. Vse je ogor¬
čeno obsojalo boljševiško postopanje, vendar je bila vlada
tako omajana, da je odstopila  in sestava nove je
bila poverjena Korenskemu.  Tedaj so zlasti me¬
ščanske stranke vnovič pokazale, da se ne zavedajo svoje
zgodovinske odgovornosti, kajti vse so se več tednov bra¬
nile vstopiti v novo vlado in so pustile Kerenskega sa¬
mega, da se je otepal z obupnimi okoliščinami.
Bil je pa tudi popolnoma nedorasel svoji težki nalogi.
Čeprav so celo najradikalnejši socijalisti (n. pr. terorist
Savinkov) zahtevali, da je treba brezobzirno za¬
dušiti  vse uničujoče delovanje boljševikov, je vendar
v lahkomiselnem Kerenskem zmagala mehka ruska duša
in je opustil vsako nadaljnje postopanje
proti njim,  ker jih je smatral za — premagane. Ke-
renski in z njim vred tudi drugi namreč niso razumeli,
da je imel Lenin najjasnejši cilj,  da je hodil naj-
doslednejšo pot in da se je posluževal najradikalnejših
sredstev, ki vedno privlačujejo zrevolucijonirane mase.
Tako je boljševizem nujno moral postati kmalu geslo
za vse vojake, ki so pobegnili s fronte, za vse kmete, ki
so si delili zemljo, za vse stradajoče, ki so zahtevali ta¬
kojšen konec vojne, za vse delavce, ki so v tovarnah po
strani gledali inženjerje, skratka: za vse zrevolucijonirane
mase. Toda Kerenski je kmalu izpustil iz zaporov boljše-
viške prvake, pobegli so se vrnili in se začeli nemudoma
pripravljati na — nov prevrat. To jim je šlo tem lažje
od rok, ker je spričo hitro naraščajočega splošnega
pomanjkanja  vsega vse še bolj občutilo vojno utru¬
jenost ter so nerazsodne množice vedno raje sledile bolj-
ševiškim geslom, a kratkovidno, sebično in nezrelo me¬
ščanstvo je metalo Kerenskemu še polena pod noge, ker
je po dolgih oklevanjih dovolil končno tudi U krajin-

118

cem nekaj avtonomije. Vse je podzavestno ču¬
tilo negotovost položaja, zato je kratko zasedanje
vseruskega narodnega kongresa, ki se je
vršilo sredi meseca avgusta v Moskvi, zahtevalo vlado
močne roke,  ki bi naj jo podpirale vse stranke.*

Toda meščanstvo, ki je v vsej dobi svojega par-
mesečnega vladanja dokazovalo le svojo nesposobno kon-
fuznost ter je zato tudi lahkomiselno zapravilo* sadove tež¬
kih trudov celega stoletja, se nikakor ni moglo sprijazniti
z napol socijalistično vlado* Kerenskega in se je začelo
zbirati okrog generala Kornilova,  ki naj bi pre¬
vzel diktaturo.  Tako se je znašel Kerenski naenkrat
med dvema ognjema: med Leninom in Kornilovim, kate¬
rima seveda ni bil kos. Njegov položaj je še jako poslab¬
šalo septembersko prodiranje Nemcev.  Ti so za¬
vzeli Rigo, pet dni nato je pa zbral K o r n i 1 o v nekaj
polkov in udaril z njimi na Petrograd, da bi se polastil
oblasti. Toda boljševiški agitatorji so pravočasno razkro¬
jili njegove čete, ki so pustile generala kratko in malo na
cedilu. Na videz je še zmagal Kerenski, v resnici pa že
boljševiki, katerih število je vidno naraščalo, dočim je
Kerenski osamljen  taval brez cilja in brez pro¬
grama. Organizatorično in miselno trdno zvarjena
boljševiška fronta  je dobivala z vztrajnim delom
v roke vodstvo vseh sovjetov in se pripravljala na nov
državni udar, dočim je meščanstvo iz daljave škodoželjno
gledalo na strastno prerivanje v raznih socialističnih vr¬
stah. Tako je izgubljal Kerenski vedno hitreje oblast iz
rok, nihče ni vedel ne kod in ne kam, v vseh panogah
javnega življenja je vladalo vedno večje razsulo,  me¬
ščanstvo je zapustilo Kerenskega že poprej, delavstvo je
uhajalo v boljševiški tabor, armada je bila že skoraj po¬
polnoma razpadla in zabavljal je tudi kmet,  ker še
vedno ni bil gotov, kaj in kako bo z delitvijo zemlje.

* Kakšno je bilo še sredi leta 1917 razpoloženje v
velikih ruskih mestih, nam lepo dokazujejo volitve
v občinski svet v Moskvi, pri katerih so dobili soc. revolucio¬
narji 116 mandatov, kadeti 34, menjševiki 24, boljševiki pa 23.

119

Razkroj se je polaščal tudi vsega gospodarskega
življenja.  Tovarne so se izpremenile v zborovališča
delavcev, ki so polivali z gnojnico inženjerje ter jih pre¬
tepali. Prometna sredstva so odpovedala popolnoma in
povzročila še večje pomanjkanje živil. Krajevni sovjeti
so odpovedovali vladi pokorščino, a med narodi, ki so
tvorili ogromno državo (Poljaki, Finci, Ukrajinci itd.) se
je začelo naglo gibanje za popolno odcepitev. Denarno si
je morala pomagati vlada s tiskanjem novih bankovcev
(inflacija), kar je povzročilo razvrednotenje denarja in
silno draginjo. V takem položaju so bili boljševiki seveda
prepričani, da je n a p o č i 1 a n j i h ura.  Lenin je sicer
svetoval, naj bi poskusili v Moskvi, toda mnogo pogum-
nejši Trocki, ki je bil že poprej izvoljen za predsednika
petrograjskega sovjeta, je pripravil vse potrebno in dne
7. novembra  1. 1917 so udarili v prestolici.
Skoro brez boja so zasedli vsa vladna poslopja in zaprli
ministre, le Korenskemu se je bilo posrečilo pobegniti.
Skušal je iz okolice organizirati protiudarec, toda menj-
ševiki, ki so upali na pomiritev in na sodelovanje z bolj¬
ševiki, so ga zapustili, enako generali in vojaki (celo ko¬
zaki, kajti njih simpatije so bile na strani — carjev), zato
se je hitro rešil v inozemstvo in na bojišču so ostali le
boljševiki kot popolni zmagovalci.  — Vsa
Rusija je bila presenečena, toda izvršenega dejstva se ni
dalo več izpremeniti in vsi tisti, ki so jim posredno ali
neposredno pripomogli do te lahke zmage, so le pre¬
kmalu obžalovali svojo kratkovidno sebičnost.

Prevrat v Petrogradu je bil znak tudi za vsa
ostala mesta,  kajti v skrajno centralistični Rusiji
je igral itak edino politično vlogo vedno samo Petrograd
in so vsa druga mesta tudi ves čas revolucije kar avto¬
matično in brez vsakih pretresov sledila zgledu presto-
lice. Povsod v Velikorusiji so se polastili sovjeti z boljše¬
viki na čelu uradov in prometnih sredstev, in to brez
bojev, ker ni bilo nikogar, ki bi se jim bil upiral, saj
se Rus že po svoji naravi rad izroča vladi močnejšega.
Že ruska kronika iz XI. stol. nam n. pr. poroča, da so

120

prišli Rusi k Normanom in jim rekli: »Naša zemlja je
velika in bogata, pridite, bodite naši knezi in nam vla¬
dajte!« Le iz tega ruskega značaja si moremo razlagati
stoletni carski režim in pa današnjo boljševiško tiranijo.
Sicer pa tudi carizem ni padel zaradi svoje nasilnosti in
reakcijonarnosti, temveč le zaradi svoje nesposobnosti.
Zlasti za vse vlade carja Nikolaja II. (1894—1917) je žel
carizem povsod le neuspehe, zato se je le čuditi, da se
je mogel vzdrževati toliko časa. Njegov polom je pa zato
tudi moral biti tem korenitejši. Revolucij ni mogoče de¬
lati, ker se te rode same od sebe, ko dozore pogoji zanje,
pač jim je pa lahko dajati smer. In to je Lenin znal.
Tako je padla vsa oblast kot zrelo jabolko v naročje
sovjetom, ki so takoj sestavili novo vlado z Le¬
ninom  kot predsednikom in Trockim kot komisarjem
za zunanje zadeve. Toda Leninova skupina še vedno ni
bila neomejena gospodarica položaja, kajti celo odlični
boljševiški prvaki, kakor Kamenev, Zinovjev i. dr. so
zahtevali sporazumno vlado vseh marksi¬
stičnih skupin  in so se nagibali k nekaki napol
demokraciji. V tej zmedi se je ponovno izkazala Leni¬
nova spretnost in smelost.  Lokavo je pridobil
zase nekaj zastopnikov drugih marksističnih skupin, a
ko je dobro utrdil svojo oblast, jih je čez nekaj mesecev
zopet vrgel iz vlade, v mesecu juniju 1. 1918 pa krvavo
zadušil njih prevratni poskus.  Nato so zmernejše
marksistične stranke deloma skopnele same od sebe, de¬
loma so bile pa po boljševikih z ognjem in mečem uni¬
čene in edini zmagovalec  v revoluciji je ostal
končno Lenin kot najradikalnejši, najdoslednejši in naj-
brezobzirnejši.

4. Lenin in njegova, stranka.

Materijalisti sicer zanikujejo veliki pomen oseb¬
nosti  v razvoju zgodovinskih dogodkov, vendar je jako
verjetno, da bi imela ruska revolucija brez Lenina naj-
brže precej drugačen potek. Njegovo predrevolucijsko

121

življenje* je podobno povprečnemu življenju sto in sto
dragih ruskih revolucijonarjev svoje dobe. Že kot mlad
dijaček je zašel med marksiste, po končanih študijah se
je pa popolnoma posvetil le svojim revolu¬
cij o nar ni m stremljenjem.  Ko je bil zaradi
soudeležbe pri zaroti proti carju Aleksandru III. usmrčen
njegov starejši brat in so se zato znanci začeli ogibati
njegove rodbine, je iz vse duše zasovražil vso
meščansko družbo  kot strahopetno in okrutno
drhal. To neutešljivo sovraštvo nam je ključ do razume¬
vanja mnogih njegovih postopanj ob revoluciji. Bil je
srečno oženjen, jako ljubezniv  v občevanju s tujci,
rad se je smejal, čeprav je bil jako vase zaprt, izredno
skromen  in bolj podoben učenjaku, ki trdovratno
brani svoja načela, nego hrupnemu revolucionarju. Tudi
njegova zunanjost je bila neznatna, slab govornik, a v
sebi popolnoma uravnovešen. Sovražil je vsako vznese¬
nost, in nikoli se ni razburjal. Za lepe umetnosti ni imel
nobenega zmisla, kajti neomajno je bil prepričan, da
imajo kak pomen in vrednost le družboslovna in gospo¬
darska vprašanja. Skozi in skozi nesebičen,  a silne

* Rojen  je  bil  Vladimir 11 j i 5 U 1 j a n o v (Lenin
je le njegovo revolucijonarno ime) dne 20. aprila 1870 v Sim-
bursku iz plemiške rodbine.  Gimnazijo je, obiskoval v
Kazanu, a je bil že 1. 1887 izključen zaradi revolucionarnega
mišljenja. Živel je nato tri leta na kmetih, pod policijskim nad¬
zorstvom, ter se pripravljal na pravne izpite, ki jih je naredil
1. 1891 na petrograjski univerzi. Po končanih študijah je deloval
vnovič tri leta kot odvetnik v Samari,  al.  1894 se je
preselil v Petrograd, kjer je postal hitro voditelj tamošnje so-
cijalno demokratične organizacije. Naslednje poletje je odšel v
inozemstvo, kjer se je tudi osebno seznanil s strankinima vodi¬
teljema Plehanovim in Akselrodom, toda ob priliki velikih štraj-
kov 1. 1895 je bii zopet v Petrogradu. Tedaj je bil aretiran,
1. 1897 pa izgnan v Vzhodno Sibirijo,  kjer je na¬
pisal knjigo »Razvoj kapitalizma v Rusiji«. Po prestani kazni se
je 1. 1900 vrnil, a odšel takoj v inozemstvo  ter je živel
nato v Nemčiji in v Švici, kjer je izdajal marksistična lista
»Zarja« in »Iskra«. Kmalu je prišel v ostra nasprotja z ostalimi
voditelji stranke in 1. 1903 je izzval na strankinem kongresu v
Londonu njen razcep. Postal je voditelj bol j še v iškega

122

volje in jasnih načel, je živel in delal doma in v tujini
le za zmago revolucijoname marksistične misli. Ta mu
je bila vodnica  pri vsem in le s tega vidika je pre¬
sojal dogodke in osebe, programe in ustanove. Bil je ne¬
izprosen bojevnik, ki je imel zmisel le za to, kar lahko
prihaja v prid njegovim ciljem. Ni sovražil svojih nasprot¬
nikov zaradi drugačnih nazorov, temveč kratko in malo,
strastno in vse, kar je kakorkoli oviralo uveljavljenje
njegovih načrtov. Za odstranitev teh ovir je smatral za
dobro prav vsako, tudi najpodlejše sred¬
stvo  in orožje. V tem pogledu imajo Leninovi nazori
jako mnogo skupnosti z nazori raznih ruskih nihilistov.
Eden izmed vodilnih, Neča jev,  je n. pr. dejal: »Član
zveze (namreč nihilistične) lahko in mora vse uporab¬
ljati, kar je potrebno. On lahko laže,  če more njegova
laž dvigniti revolucijonarno odločnost.« Leninova osebnost
je imela vprav čaroben vpliv  na vso okolico in le
tako je mogel obvladati revolucijo 160  milijonske države.

Bil je strasten in slep pristaš,  zagovor¬
nik in boritelj za zmago marksističnega komunizma. Na¬
zore svojega učitelja Marxa je dopolnil le v toliko, da

krila,  izdajal list »Vperjod« in napisal več drugih spisov. Ob
priliki prve revolucije, na zimo 1. 1905., se je vrnil zopet domov
in vodil tu le boljševiški tisk, sicer se je pa previdno kril v
ozadju. Ko je bila revolucija strta, je pobegnil vnovič v inozem¬
stvo in izdajal z Zinovjevim in Kamenovim list »Proletarec«,
v domovini pa vodil lista »Zvezda« in »Pravda« (od 1. 1912).
Na kongresu v Pragi je 1. 1912 boljševiško krilo organiziral kot
samostojno stranko. Naslednji dve leti je preživel v Galiciji,
kjer ga je zalotila tudi svetovna vojna. Ob njenem izbruhu je
bil aretiran, kmalu nato pa izgnan v Švico. Tu se je postavil na
čelo tistih ruskih izgnancev, ki so delovali za poraz svoje lastne
domovine. Udeležil se je tudi zborovanj radikalnih socijalistov
v Zimmerwaldu in v Kientalu, kjer je zagovarjal izpremenitev
svetovne vojne v državljanske. Vodil je skrajno levo krilo, ki
,  je tvorilo že nekak zarodek III. internacijonale. Meseca aprila
1917 se je vrnil v domovino in vodil potem usodo Rusije. Umrl
je dne 21. januarja 1. 1924. v Gorkem pri Moskvi. Zadnji dve
leti se je, strt od duševne paralize, udeleževal le malo javnega
življenja. Njegova grobnica v Moskvi predstavlja nekako božjo
pot komunističnih množic.

123

se ni zadovoljeval le z naravnim razvojem kapitalističnega
gospodarstva, ki vodi po Marxovem mnenju neizogibno v
polom in v komunizem, temveč je poudarjal zraven še
nujno potrebi) po političnem delu  za čim prejš¬
njo osvojitev državne oblasti,  ki naj po¬
maga uresničiti komunizem. Leninov pomen obstoja le
v tem, da je stare ideje izpremenil v deja¬
nja,  v resničnost, čeprav se je jako motil, ko je mi slil,
da lahko kak narod kar preskoči cela stoletja. Sovražil
je votlo besedičenje, s katerim so se vedno tako zelo
odlikovale razne druge evropske socijalno demokratične
stranke, temveč je polagal vso važnost na ustvaritev
krepke in disciplinirane marksistične
stranke,  ki bi ne gledala toliko na število pristašev
kot na njih udarno silo in na brezpogojno u d a -
nost.  Njemu je bil marksistični komimizem zadeva, ki
jo je treba brezpogojno uresničiti,  ne pa le sred¬
stvo za pridobivanje lačnih delavskih množic. O podrob¬
nostih ni mnogo razmišljal, češ da bodo te narekovali
dogodki in potrebe same, zato je časih v kaki nebistveni
stvari tudi začasno popustil, toda vedno le zato, da pride
tem bolj gotovo in hitro do končnega cilja.

In ta edini cilj je bil komunistična družba v Marxo‘-
vem zmislu. Po pravici pravi namreč Stalin: »Leni¬
nizem  je marksizem dobe imperijalizma in proletar¬
ske revolucije.« Lenin je namreč kratko in malo ter
brez vsakega pridržka sprejel vse Marxovo materiali¬
stično svetovno naziranje in ga tudi strastno branil pred
»revizijonistično zvodenelostjo«. Marxove gospodarske
nauke in nazore je le razširil, upoštevajoč še dobo im¬
perijalizma, ko je kapitalizem popolnoma dozorel. Vsi
Leninovi zaključki iz njegovega proučevanja gospodar¬
stva v dobi imperijalizma so pa strogo marksistični. To
ga je tudi vodilo do tega, da je uvidel potrebo vzpored¬
nosti med svetovno proletarsko revolucijo' in osvobodil¬
nim gibanjem kolonijalnih narodov. Še najbolj je Lenin
iz svojega oplodil in dopolnil marksistično politiko, a
seveda prav tako' strogo v duhu Marxovega nauka o dr-

124

žavi in o revoluciji. Njegova lastna misel je zlasti zahte¬
va po zvezi proletarijata s kmeti, ker le tako je upal v
uspeh revolucije. Socijalni demokratje so namreč vedno
in povsod gledali v kmetu izrazito konservativen ele¬
ment in sam Marx je dejal, da »predstavlja kmet bar¬
barstvo sredi civilizacije« in v Komunističnem mani¬
festu imenuje kmetiško življenje »idiotsko«. Lenin je pa
že ob priliki revolucije 1. 1905. spoznal, da industrijski
proletariat ne bo mogel zmagati brez podpore kmeti-
škega življa. Posrečilo se mu je pa tudi za to zvezo iz¬
brskati par utemeljitev iz starih Marxovih spisov. Dalje
se je poslužil dalekovidni Lenin tudi gesla o samoodločbi
narodov. Bil je sploh genialen politik: neizprosen v na¬
čelih, skrajno gibek v taktiki. Zato je 1. 1918. tudi brez
oklevanja in navzlic najhujšim nasprotjem lastnih pri¬
stašev privolil v poniževalni mir v Brestu Litavskem,
kajti vedel je, da bo le tako pridobil nujno potrebni čas
za organiziranje nove »rdeče armade« in Nep je uvedel
zato, da ne prelomi s kmeti, kar bi ga bilo tedaj uničilo.
Končno je v III. internacionali programatično in orga-
nizatorično povezal včlanjene stranke mnogo močneje,
nego je bilo pa to v II. internacionali. Kar sta bila Marx
in Engels za izoblikovanje »znanstvenega socijalizma« v
19. stoletju, to je bil Lenin v 20. stoletju za teoretično
in praktično izoblikovanje modernega komunizma. Naj¬
večji, najdoslednejši in najizrazitejši marksist izza Marxa
in Engelsa.

Komunizem je bil namreč vsa in edina njegova
vera.  V tem je bil podoben tisočerim drugim ruskim
revolucijonarjem, ki so bili voljni žrtvovati za svoje ideje
vse. Bil je slepo in neomajno prepričan, da bo marksi¬
stični komunizem odrešil svet, zato o načelih sploh ni
pripuščal nobenega razpravljanja,  temveč je
polagal vso važnost le na dejanja in sicer na taka, ki bi
vodila čimprej do končnega cilja. Cenil in zbiral je zato
okrog sebe predvsem ljudi dejanj,  organizacije in
podrobnega dela, odklanjal pa ljudi velikih — besed. Te
črte Leninovega značaja so dovedle 1. 1908 tudi do raz-

125

cepa ruske socijalno demokratične stranke: »boljšinstvo«
(večina) preprostih, a neomajno verujočih in slepo uda-
nih je šla z Leninom, manjšina (menjševiki) izobražen¬
cev, ki se niso hoteli pokoriti njegovi nestrpni dik¬
taturi,  je šla pa pod vodstvom Plehanova svoja pota.
Sicer so se tudi pozneje v njegovi stranki mnenja še več¬
krat križala, zlasti prve mesece po njegovem povratku v
domovino, toda vkljub takim začasnim nesoglas¬
jem,  v katerih je pa prej ali slej itak prišlo vedno na
Leninovo, je bila njegova skupina edina trdno, sko¬
rajda vojaško organizirana  in s popolnoma
jasnim ciljem,  zaradi česar je morala postati tudi
— zmagovalka.  To tem laže, ker je bil Lenin v iz¬
biranju sredstev sicer skrajno brezobziren, a če je ka¬
zala potreba, jako gibek  ter je neprestano in povsod
poudarjal potrebo po neprestanem učenju, prilagajanju
in zbiranju izkustev za tem gotovejšo dosego končnega
cilja. —

Ta Leninova osebnost je utisnila seveda močan pečat
tudi vsej njegovi stranki, ki tvori danes vzor vsem
drugim komunističnim  strankam* sveta in je
vsemogočna gospodarica neizmerne Rusije, čeprav tvori
tam prav za prav le neznatno manjšino. Če primerjamo
število prebivalstva Rusije in pa strankinih članov v po¬
vojnih letih, tedaj so nam pokaže namreč naslednja slika
v tabeli na prihodnji strani.

Iz tega pregleda je razvidno, da »V s e s o j u z n a j a
komunističeskaja partija  (boljševikov) =
[Vsezvezna komunistična stranka (boljševikov)], kakor
se uradno nazivlje, v Rusiji sami do najnovejšega časa
ni predstavljala niti 1 %  vsega prebivalstva,
iz česar potem seveda tudi lahko razumemo njih ogor¬
čeno nasprotstvo proti demokratizmu. Iz tega pa seveda
nikakor ne smemo sklepati, da bi VKP (tako se stranka
okrajšano označuje sama) kot edina vladajoča in obsto-

* To ime je prevzela stranka šele spomladi 1. 1918, da bi
se tako že na zunaj razlikovala od obsovraženih ji socijalnih
demokratov in pa ker načelno odklanja vsak demokratizem.

126

ječa ne mogla števila svojih članov čez noč podeseteriti
in še več, toda tako pomnožitev sama načelno odklanja,
o čemer bomo govorili še pozneje.

Ker smo že pri številkah, bo jako zaimivo, če pogle¬
damo še plasti, iz katerih je stranka sestavljena. Iz stran¬
kine uradne statistike z dne 1. oktobra 1. 1928 je n. pr.
razvidno, da je bilo v njej:

pred vstopom po vstopu

v stranko v %

delavcev.61,2.41,9

kmetov.21,1.12,5

nameščencev ....  16,3.32,6

raznih drugih ....  1,4.11,8

Iz teh številk je na eni strani jasno razvidno, da je v
stranki razmeroma majhen  del  delavstva in skoraj
nič kmetov  (skupno le 170.000), na drugi strani pa, da
postane še od teh delavcev in kmetov po vstopu v stranko

127

velik del državnih nameščencev, kar je gotovo prav važno
vabilo in mamilo za vstop v stranko. Celo v strankinih
celicah po kmetiških vaseh  je bilo 1. 1928 le
46,6% kmetov in kmetiških delavcev, a celih 42,7% dr¬
žavnih in strankinih nameščencev. In ta razmerja se od
tedaj niso bistveno izpremenila. Jasno nam pa vse te
številke dokazujejo, da VKP ni ne delavska stran¬
ka in ne stranka ljudskih množic,  čeprav se
vedno predstavlja kot strogo delavska stranka.

In ta stranka je danes neomejen gospodar Rusije,
kajti ona je tista, ki edina odločuje o celokup¬
nem notranjem življenju  države in naroda, vse
služi edino in samo njej ter njenim ciljem. Grobo, a
točno je sam Stalin označil to stanje pred par leti ne¬
kemu ameriškemu časnikarju, rekoč: »Tudi pri nas je
več strank; razlika je le ta, da ena vlada,  druge pa
sede v ječi.« Sovjetska država je dejansko le dikta¬
tura tamošnje komunistične stranke,  ki
pravi, da zastopa ruski proletarijat. Nje nikakor ne mo¬
remo označevati kot le slučajno vladajoče v sovjetski Ru¬
siji, kajti ona sploh ne pozna in ne priznava nobene tek¬
movalke, ki bi jo utegnila kdaj nadomestiti. Že v prvih
letih svojega vladanja je brezobzirno in do korenin
uničila prav vse druge stranke  in ko se je
1. 1930 vnovič začela na tihem pojavljati nekaka kme-
tiška stranka, je bila zadušena že v kali. Kakor hitro bi
se namreč zrušila strankina diktatura, se nujno zruši
tudi vsa današnja notranja zgradba Rusije, ker bi izgu¬
bila ves z m i s e 1. Lenin je izrečno poudarjal, da je na¬
loga njegove stranke voditi množice,  ne pa da bi
bila ona izraz volje teh množic, zato so tudi delavsko-
kmetiški sovjeti le orodje stranke,  ne pa stranka
njih predstaviteljica.

In ta stranka je že od svojega početka do danes le
skupina,  ki jo vodijo strogo disciplinirani nekdanji
revolucionarji z doslednim in brezpogojnim marksistič¬
nim programom (1. 1928 je bilo 98% članov vrhovnega
vodstva takih, ki so pripadali stranki še pred 1. 1918).

128

Ona se niti ne poteguje ne za to, da bi si pridobila ve¬
čino ljudstva, ker hoče ostati le njegov voditelj,  pač
pa išče seveda z njim tesnih zvez, za kar ji služijo ravno
sovjeti. Ona, kakor že pred revolucijo pod Leninovim
vodstvom, tudi danes nikakor noče biti skupina, v kateri
bi bilo mogoče še razpravljati o načelih. Ne, te že ima
z marksizmom, o njih zato sploh ne dovoljuje no¬
bene razprave,  temveč ji gre le za to, da jih oživo-
tvori. Zato pa potrebuje brezpogojno poslušnih bojevni¬
kov, pripravljenih na vsako žrtev, kajti ona je stranka
dejanj in le oblikovateljica novega, komu¬
nističnega družabnega reda.

Vse to je moralo nujno dovesti do njenega prav
izjemnega značaja: do na j strožje disciplini¬
ranosti  in slepega fanatizma njenih pristašev. Ona ni J
nikoli iskala nobenih stikov  z drugimi socijalistič-
nimi skupinami in Lenin je v tem pogledu vedno hodil
čisto svoja pota, obdan le od majhne skupine brezpogoj¬
no udanih poklicnih revolucijonarjev. Res je, da je imel
vedno za seboj tudi del ruskega proletarijata, toda vo¬
dilno vlogo med njim je zavzel šele v revolucionarni
vihri in jo obdržal le z najstrožjo disciplino pristašev, '
s pomočjo nasilja in državne oblasti.  Zato
je stranka tudi vedno odklanjala demokratična
načela  in stremela le za tem, da se čim prej in s
kakršnimikoli sredstvi polasti oblasti. Iz navedenih raz¬
logov je Lenin tudi odločno odklanjal, da bi dobile de¬
lavske strokovne in zadružne organizacije kak močnejši
vpliv v stranki in v državi, kajti vedno je zastopal načelo,
naj bodo te le poslušna priprega stranke.  Vse,
ki so se v tem pogledu zavzemali za večji vpliv delavstva,
je znal hitro izlepa ali izgrda odstraniti in onemogočiti.
Sicer je vedno in ob vsaki priliki poudarjal izključno de¬
lavski značaj svoje stranke, toda na drugi strani je tudi
sam dejal, da bi delavstvo brez izobraženstva  ni¬
koli ne bilo prišlo do pravega socijalizma, kajti nosi-
telj resnične socijalne zavesti more biti le izobraženstvo.

Erjavec, Komunizem.

129

9

Niti v lastnih strankinih vrstah torej netrpi bolj¬
ševizem najmanjše demokracije. Ko je to
zahteval Trocki, so ga postavili strankini voditelji hitro
na hladno in ga kratkomalo izgnali iz države, manj po¬
membni pa obžalujejo svojo neprevidnost v ječah in v
Sibiriji. Vsa notranja organizacija stranke je urejena
tako, da so njeni voditelji vsak trenutek ne¬
omejeni gospodarji vseh strankinih usta¬
nov,  če se pa kjerkoli in kadarkoli pojavi kako samo¬
stojno mišljenje, ki je voditeljem neprijetno ali celo ra¬
hel odpor, mu znajo hitro zaviti vrat. Zato tudi neprestano
slišimo o izključitvah, izgnanstvih in zaporih celo odličnih
boljševiških voditeljev. Brezdušni strankin stroj, ki ceni
in more uporabljati le slepe in brezpogojno udane pri¬
staše, je zato najprej in kar po vrsti zmlel vse tiste
izobražence,  ki so sicer soustvarjali današnjo stran¬
kino moč, a so pri tem o posameznih vprašanjih vendarle
ohranili tudi lastne nazore. Stranka odklanja nosilce ka¬
kršnihkoli novih idej, ker sploh odklanja vsake
nove ideje,  temveč zbira le gospodarske in politične
organizatorje za uresničenje starih, to je marksistično
komunističnih. V tem je njena moč in tudi njena slabost.
Ona sploh nič več ne misli  in ne išče, temveč le s
strastno naglico in železno doslednostjo dela.

Vsa ta njena miselnost je izražena že v njeni orga¬
nizaciji. Zgrajena je na krajevne organizacije ali tako
zvane celice,  ki so organizirane po vseh mestih, vaseh,
tovarnah, večjih uradih, šolah itd. Dne 1. aprila 1926 je
bilo po vsej Rusiji 31.219 takih celic,* katerih člani mo¬
rejo biti le redno in po skrbnem pretresu sprejeti komu¬
nisti. Za zanesljivost novega člana, ki je prosil za spre-
j e m v celico,  sta morala doslej jamčiti vsaj dva stara
člana, toda na zadnjem kongresu meseca januarja 1. 1934
je bil sprejem še tako poostren  (za nekaj mesecev
celo popolnoma ustavljen), da morajo za novosprejetega
delavca jamčiti vsaj trije, a za pripadnika drugih pokli-

* L. 1932. jih je bilo že okroglo 50.000.

130

cev vsaj pet članov, ki so v stranki že najmanj po deset
let. Tako je skoro popolnoma nemogoče, da bi se utiho-
tapil v stranko kdo, ki ni res do kosti prepojen s stran¬
kino miselnostjo. Da ima pa stranka vendarle vedno za¬
dostno število naraščaja, skrbe njene mladinske orga¬
nizacije. Razen tega so uvedli 1. 1923 še organizacijo
»k a n d i d a t o v« za sprejem v stranko. Ti kandidati so
združeni v posebne skupine, 1. 1926 jih je bilo 1790 in
preizkusna doba v njih traja več let. Končno so 1. 1933
osnovali še posebno organizacijo »simpatizerjev«  s
stranko, ki tvorijo nekak naraščaj za kandidate. Oboji,
kandidati in simpatizerji stranke, imajo vse dolžnosti, a
nobenih pravic rednih članov.

Že iz tega je razvidno, da je sprejem v stranko ne¬
kako izredno odlikovanje in milost, ki so je deležni le res
izbrani in v vsakem pogledu brezpogojno zanesljivi.
Stranka zato v marsičem sliči kakemu stroge m uver-
skemu redu,  njeni člani so nekako moderno rusko
plemstvo  in strankina rdeča legitimacija ima vprav
čarobno moč. Zato pa zahteva stranka od teh svojih »to-
variščev« (sodrugov) in »partijecev« (strankinih članov)
tudi neprimerno več nego od ostalih državljanov. Biti
morajo fanatično udani stranki, skrajno požrtvo¬
valni  za strankine cilje in neumorno delavni,  kajti
le od tega zavisi absolutna nadoblast te neznatne manj¬
šine nad ogromnimi množicami drugih državljanov. Ve¬
lika večina komunistov tudi res živi jako skromno (jako
veliko je n. pr. abstinentov), kajti mesečni zaslužek člana
VKP 1. 1928 n. pr. ni smel presegati 275 rubljev (»stran¬
kin maksimum«), kar je zaslužil več, je šlo za strankine
in dobrodelne namene, a komunistični inženjerji, tovar¬
niški ravnatelji i. dr. imajo sploh izdatno manjšo plačo
nego nekomunistični. Razni prestopki in zločini se kaznu¬
jejo pri komunistih mnogo strožje  kot pri drugih dr¬
žavljanih, kar vse služi stranki na zunaj le v reklamo, na
znotraj pa ustvarja neko lastno strankino nravnost. Se¬
veda imajo pa na drugi strani člani tudi ugodnosti, ki
jih ostro ločijo od ostalih ljudskih množic.

9 *

131

Kljub temu, da je že vstop v stranko tako težak, pa
ona tudi budno pazi, da so njeni člani stalno na višini
svojih nalog  in da se ne vgnezdi v stranko kakršna¬
koli mahedravost. V to svrho ji služijo neprestana »či¬
ščenja«  stranke. Razen ponovnih velikih »političnih
čiščenj«, o katerih bomo še govorili, vsako leto izključi
tisoče članov, ki se kakorkoli pregreše. Tako je bilo n.
pr. že 1. 1921 na izrečno Leninovo zahtevo izključenih
200.000 članov, 1. 1922 nadaljnih 36.000 članov, 1. 1923
zopet 25.500 članov itd., razen tega se pa vsako leto
ogne izključenju na tisoče članov s »prostovoljni¬
mi« izstopi.  Jako zanimivo je pogledati vzroke izklju¬
čitev. Tako je bilo n. pr. od 1. III. 1921 do 28. II. 1922
izključenih skupno 72.000 članov in sicer zaradi:

zločinskih dejanj.11.502

prelomitve strankine discipline . 23.728
neprimernega obnašanja . . . 27.335
itd.

Med »neprimerno obnašanje«,  nevredno komu¬
nizma, prišteva stranka stremuštvo, pijanstvo, surovost,
meščanski način življenja in — izpolnjevanje ver¬
skih dolžnosti.  Samo zaradi zadnjega je bilo v na¬
vedeni dobi izključenih 3013 članov.

Tako skrbe torej boljševiki neprestano za brezpo¬
gojno »čistost« in skrajno disciplinirano udarno moč stran¬
ke že v njenih temeljih, v celicah. Člani celice si volijo
svoje odbore in pa zastopnike v okrajne odbore
strankine  organizacije. Kako naglo izgublja stranka
v višjih instancah svoj delavski značaj, nam lepo doka¬
zuje dejstvo, da je število pravih kmetov in delavcev tem
manjše, v čim višje instance prihajamo, povsod tu nam¬
reč popolnoma prevladujejo le strankini na¬
meščenci,  dočim tvorijo delavci le nekak okrasek.
Toda že vrednost teh »volitev« je jako majhna. Tajniki
vseh važnejših celic so namreč strankini uradniki ali vsaj
postavljeni na predlog strankinega vodstva in njihovim
predlogom se ne upa seveda nihče ugovarjati, ker bi že

132

samo to značilo »kršitev strankine discipline«, s katero
je zvezana izključitev. Okrajni odbori pošljejo potem
svoje zastopnike v okrožne odbore, ti v pokra¬
jinske  in ti zopet v gubernijske,  a gubernijski v
državne.  Vsaka izmed sedmih ruskih zveznih držav
ima namreč svojo lastno komunistično stranko, ki so pa
potem zvezane  v VKP. Ker je stranka absolutna go¬
spodarica prav vseh državnih ustanov, obenem pa strogo
centralizirana, že na ta način z lahkoto obvladuje vso
državo. Vrhovna oblast VKP je na videz strankin
kongres,  sestoječ iz 4000—5000 delegatov. Ta se se¬
staja na 1—2 leti za nekaj dni, da posluša brezkončna
poročila voditeljev ter izvoli:

1. »centralni komitet« (osrednji odbor) ali CK,

2. centralno revizijsko komisijo ali CRK,

B. centralno kontrolno komisijo ali CK K.

CK šteje okroglo sto članov in se zbere 4—6 krat na
leto in naj bi vodil stranko tedaj, ko ne zboruje kongres.
V njem so vse vodilne glave boljševizma in je do pred
nekaj leti res tudi dejansko vodil stranko. Tedaj je v
njem večkrat tudi prišlo do spopada med naziranji po¬
sameznih skupin. Obe komisiji vodita pazno nadzorstvo
nad stranko, in sicer prva vse stvarne, druga pa osebne
zadeve strankinega življenja. Obe je ustanovil že Lenin
za razsojevanje v strankarskih sporih in za nadzorstvo
nad nepravilnostmi, ki bi se pojavile v strankinih orga¬
nizacijah in ustanovah, polagoma sta se pa razvili v naj¬
močnejše orožje, ki ga ima v rokah vrhovno strankino
vodstvo (to je sedaj generalno tajništvo), da brezpogojno
izsili svojo voljo. CKK odloča o sprejemu novih in iz¬
ključevanju starih članov ter stoji v tesni zvezi z vrhov¬
nim državnim nadzorstvenim organom, to je s »Central¬
no delavsko in kmetijsko inšpekcijo«.

Ker pa zboruje tudi CK le parkrat v letu, volita CK
in CKK skupno stalni devetčlanski »Politični biro«
(»Politbiro«), ki je bil do zadnje dobe dejanski gospodar
stranke. Poleg »Politbiroja« obstoja še posebno stran-

133

kino tajništvo. To so dolgo vodili 3 tajniki, zaradi
Leninove bolezni je bil pa leta 1923 eden izmed teh
treh, Stalin,*  imenovan za generalnega taj¬
nika,  ki si je znal kmalu prisvojiti moč absolut¬
nega strankinega diktatorja.  S sredstvi, ki
jih imajo tajništva navadno na razpolago in s pomočjo
organizatoričnega biroja,  ki vodi zasedbo
vseh važnejših mest v stranki in v državni upravi, si je
znal zagotoviti premoč v CK, CKK in CRK, ki jih voli
kongres vedno le po predloženi kandidatni
listi  tajništva in »Politbiroja« ter se še nikoli ni pri¬
petilo, da bi jih kongres kaj izpreminjal. Razen tega se
je znal Stalin pri vsakem »čiščenju« stranke tudi iznebiti
vseh, ki so se mu drznili nasprotovati. »Politbiro« tvori
predsedstvo CK in strankinega kongresa. Sestoji iz 7 do
9 na videz enakopravnih članov, ki jih pa v resnici ne¬
omejeno obvladuje generalni tajnik Stalin. Stoji v tesni
zvezi s Kominterno, a njegovo najmočnejše orodje je —
GPU, ki je uradno sicer državna ustanova, a sestoji iz¬
ključno le iz najzanesljivejših »partijcev«.

Čeprav boljševizem načelno odklanja demokracijo in
je vsa VKP zgrajena na načelu brezpogojne
pokornosti višjim strankinim obla¬
st  v o m,  je veljala Stalina sedanja njegova neomejena
diktatura vendarle mnogo truda.  Dokler je živel

* Stalin ali kakor je njegovo pravo ime, Jožef Vizari-
jonovič Džugašvili,  po rodu sploh ni Rus, temveč Geor-
gijec. Rojen je bil 1. 1879 pri Tiflisu kot kmetiški sin. S 14 leti
je vstopil v neko duhovniško šolo, da bi postal duhovnik, toda
hitro se je nalezel komunističnih naukov, z 18 leti je bil že
komunistični agitator  v tamošnjih tovarnah in med
železničarji, dokler ni bil 1. 1899 izključen iz bogoslovja. Postal
je poklicni revolucijonar  in nastopal kot »podzemni«
navadno pod imenom »Stalin« (t. j. Jekleni), ki ga je ohranil
doslej. L. 1902 je bil v Baku prvič aretiran in izgnan v Sibirijo,
toda je zbežal in se vrnil nazaj v Baku, kjer je razvijal naj-
živahnejšo komunistično propagando, se udeleževal strankinih
kongresov v inozemstvu in izdajal razne liste. Bil je še v e č -
krat aretiran in izgnan,  toda vselej se mu je posre¬
čilo zbežati. — L. 1911 ga je poslala stranka v Petrograd

134

Lenin, je bilo njegovo vodstvo tako nesporno, da je bilo
vsaj do formalnih strankinih sklepov še mogoče
kako razpravljanje o važnih vprašanjih,
ko je pa stranka odločila, pa ni trpela nobene debate
več, temveč zgolj brezpogojno poslušnost. Tudi po moj¬
strovi smrti so zato ravno najodličnejši boljševiški prvaki
zahtevali vsaj v stranki sami nekaj svobodne iz¬
menjave misli.  Ta je bila potrebna zlasti zato. ker
je praktično izvajanje komunističnih načel zadevalo
vsak hip na nepremostljive ovire  ter povzročalo
zlasti v gospodarstvu nedogledno škodo. Te težave so
povzročale dolgovezne prepire med voditelji
samimi. Nihče se sicer ni upal trditi, da izvirajo iz ne-
izvedljivosti komunističnih načel samih, temveč so se le
medsebojno obtoževali, češ da so premalo dosledni. Do
viška je prikipel ta spor na strankinem kongresu meseca
decembra leta 1927, toda Stalinovo tajništvo je znalo
pravočasno poskrbeti, da so delegati skoro soglasno
»p r o k 1 e 1 i« Trockega,  čeprav je bil ta za Leninom
nedvomno najpopularnejši in najzaslužnejši strankin
prvak in je zahteval le to, da lahko zastopa svoje mi¬
šljenje, ki se je itak le prav malo razlikovalo od Stalino¬
vega. Toda Stalin in boljševizem sploh trpita poleg sebe
le hlapčevske narave, zato so bile cele množice najzasluž¬
nejših boljševiških prvakov kratko in malo i z ključe-

vodit tamošnje tajne organizacije, a že dve leti nato je bil
šestič aretiran in izgnan v Sibirijo, kjer je ostal potem do re¬
volucije 1. 1917. Vrnivši se, je postal takoj član »Politbiroja«
in član »petorice«, ki je 7. novembra 1917 izvedla boljševiški
prevrat, nato je bil 4 leta ljudski komisar za narodnosti, 1. 1922
je pa postal najprej tajnik, a naslednje leto generalni taj-
n i k stranke. Izprva ni igral posebne vloge, po Leninovi smrti
si je pa polagoma prisvojil vso moč, čeprav je Lenin še. v svoji
oporoki svaril,  da bi ga pustili na dotedanjem mestu. Stalin
živi skrbno zastražen stalno v Kremlju, popolnoma odteg¬
njen javnosti  in se pokaže le redko množicam. Je skrajno
nedostopen, brezobziren, oblastiželjen in brez čustva, človek
mrzle sile in volje. Vsa njegova narava je azijatska in brez
vsakih ruskih značilnosti. Važna je njegova knjiga »Problemi
leninizma«.

135

n e, dasi je večina teh že poprej preklicevala in obžalo¬
vala svojo opozicijo. Ta boj je bolj nego karkoli drugega
nazorno pokazal, da boljševizem niti v svojih lastnih
vrstah ne trpi prav nobene svobode  in da
se mora prav vse suženjsko pokoriti nezmotljivemu
diktatorju, ki se je znal dokopati do oblasti. Res je, da
ustvarja to vprav vojaško disciplino,  na kateri
temelji velik del strankine moči in da je z njo stranka
zlomila staro anarhično naravo ruskega
človeka,  toda na drugi strani vodi nujno k popolni
okostenelosti  in k ubijanju vsake osebnosti. Pre¬
magali so sicer brezkončno rusko brbljavost
pri zborovanjih in uvedli resen ter strog red ter
smotrenost pri razpravljanju,  toda zadušili
so na drugi strani tudi vsak idejni polet.

V tem pogledu je boljševizem nedvomno še slab¬
ši in nasilnejši nego fašizem.  Vsako samo¬
stojno mnenje v stranki sami velja za zločin proti
d r ž a v i,  ki se zato kaznuje z odstranitvijo z vseh mest,
s konfinacijo, z izgnanstvom v Sibirijo, z ječo in tudi
s smrtjo. Tu ne postopa boljševizem s svojimi lastnimi
pristaši prav nič manj surovo  kot z drugimi »proti-
državnimi elementi«. Zahrbtno ovajanje  in druge
podle metode cveto, kajti nezaupanje je vse¬
splošno.  Časopisje ne sme objaviti nobene besede
diktatorju neljubih oseb in vsem je nataknjen n a -
g o b č n i k. Cela vrsta odličnih boljševikov (n. pr. Smir-
nov, Rakovski i. dr.) je romala, kakor nekoč pod carji,
nazaj v sibirsko pregnanstvo, večina neznatnejših se je
pa tiho uklonila  ali pa odšla v j e č e. Le nekateri
redki so bili pozneje vnovič pomiloščeni ter sprejeti
nazaj v stranko (n. pr. Zinovjev, Kamenov i. dr.). Trocki
sam je bil najprej konfiniran na Kavkazu, leta 1929 pa
izgnan v Turčijo.

Bistvo nasprotij  je ležalo v tem, da so Trocki
in njegovi pristaši očitali Stalinu, da ne vodi dovolj radi¬
kalne komunistične gospodarske politike. Stalin je te
»leve opozicijonalce«  najprej strl, potem pa

136

sprejel večino njih zahtev, kajti značilna črta Stalinova
je bila vedno ta, da je vsako opozicijo uničil,
sprejel pa navadno večino njenih zahtev,
To je povzročilo še večjo zmedo v gospodarstvu in ve¬
liko pomanjkanje najnujnejših potrebščin. Seveda je pa
to rodilo novo nezadovoljstvo pri delavskih množicah, ki
nikakor niso mogle razumeti, da jim voditelji neprestano
slikajo raj,  ki da jim ga bo prinesel komunizem, na
drugi strani so pa na svoji koži čutile, da lezejo prav za
prav od leta do leta v večjo bedo in nesvobodo.
Celo mnogi vodilni boljševiki so v tej stiski zahtevali
uvidevnejšega postopanja s kmeti,  da bi
prišel delavec vsaj do kruha, kakor prejšnja leta. Zopet
je vse službeno časopisje navalilo na te »malomeščane«,
a CK je odstavil cele množice strankinih
funkcijonarjev  pri nižjih edinicah ali jih pa vsaj
prisilil k ponižujočim obžalovanjem in preklicevali jem.
V Beli Rusiji je bilo n. pr. odstavljenih 50—70 odstotkov
odbornikov v celicah, drugod ne mnogo manj. Stalinova
nemilost ni prizanesla niti samemu predsedniku sveta
ljudskih komisarjev, Rikovu in ustvaritelju ter predsed¬
niku boljševiških strokovnih organizacij, Tomskemu. Oba
sta bila odstavljena.

Tako se je končno iznebil Stalin tudi te »desni¬
čarske opozicije«,  s tem pa še zadnjih znameni¬
tejših glav, ki so izvedle revolucijo in ustvarile komuni¬
stično Rusijo. Okrog njega je ostalo le še nekaj nekda¬
njih prvakov (Litvinov, Molotov, Jaroslavski i. dr.), po
večini drugovrstne osebnosti, vse ostalo je pa šlo na
»desno« ali na »levo« ali je pa kako drugače izginilo
iz današnjega ruskega javnega življenja. Na XV. stran¬
kinem kongresu 1. 1930 je bila Stalinova neome¬
jena diktatura utrjena.  Toda »čiščenja« tudi
pozneje še niso prenehala. Meseca oktobra 1. 1932. je bil
poleg drugih izključen sam predsednik »Komin¬
terne«,  Zinovjev, ker se ni strinjal z blazno Stalinovo
agrarno politiko. Iz strahu pred najrahlejšo opozicijo je
dal Stalin pozimi 1. 1933./34. izključiti vnovič

137

300.000 članov  (t. j. 15.6% vseh članov, v Vzhodni
Sibiriji celo 26.3%) in stranka se je tako vedno bolj
zapirala v svoje lastno uradniško' ogrodje. V najvaž¬
nejših strankinih ustanovah ter organizacijah je le do
10% pravih delavcev. Na kongresu 1. 1934. je bil še na
zunaj zadušen vsak videz svobode  v stranki
sami. Dotlej je n. pr. določeno število strankinih organi¬
zacij lahko zahtevalo otvoritev razprave o kakem vpraša¬
nju, a končnemu sklepu se je moralo brezpogojno poko¬
riti vse, sedaj so pa ustvarjene taki zahtevi tolike težkoče
in ovire, da je taka želja kratko* in malo neizvedljiva, vr¬
hovne strankine oblasti pa neodstavljive. Diktatura
voditeljev  je v stranki sami tako poostrena, da so
člani brez besede in vpliva nanjo. Tudi doslej čisto samo¬
stojne strankine nadzorstvene ustanove so sedaj podre¬
jene strankinemu tajništvu. Vse je le v rokah strankinih
uradnikov s Stalinom kot »rdečim carjem« na čelu. Stalin
je postal stranka, a sam Trocki je nekoč dejal: »Mi mo¬
ramo verovati, da ima stranka končno vedno
p r a v.« Za današnjega ruskega državljana morajo biti
Marxovi in Leninovi spisi Sveto pismo, sklepi strankinih
zborov pa isto, kar so katoličanom sklepi cerkvenih zbo¬
rov. V smislu marksizma je namreč proletarijat
nezmotljiv,  njegova stranka pa naravnost sveta.

V tem pogledu današnja Rusija nedvomno še daleč
prekaša nekdanjo carsko Rusijo,  kajti te¬
daj je bilo dovoljenih vsaj nekaj strank, a kot nam zgo¬
dovina raškega komunizma sama najglasnejše priča, so
tudi nedovoljene vendarle še našle dovolj možnosti za
prav krepko udejstvovanje, dočim danes ni mogoče niti
misliti na kakršnokoli politično gibanje izven Stalinovega
boljševizma. Kjer je pa zadušen izraz javnega mnenja,
vlada tiranija.  Boljševiki opravičujejo svoje duševno
nasilstvo z edinozveličavnostjo in nezmotljivostjo marksi¬
stičnih nazorov in z nujnostjo okoliščin. Toda čim bolj
izginjajo še zadnji sledovi neproletarskih razredov in ne-
boljševiških strank, tem večji je ta duševni teror. Tudi
strankarska vodstva pri dragih narodih postopajo v praksi

138


navadno bolj ali manj s a m o 1 a s t n o , toda tam je ne¬
zadovoljnim pristašem dana možnost, da odidejo v druge
stranke. V Rusiji je tudi ta oblika pritiska članov na
lastno vodstvo nemogoča, kajti VKP ni prav nič ležeče
na številu pristašev in izguba članstva ima navaduo naj¬
težje posledice (izgubo službe in raznih ugodnosti pri
nabavi živil, stanovanj itd.).

Razen zgoraj očrtane prave strankine organizacije
ima pa VKP še celo vrsto pomožnih organizacij
in ustanov,  ki služijo deloma vzgoji naraščaja, de¬
loma pa prepojitvi vsega prebivalstva države s komuni¬
stičnim evangelijem, vsaj posredno pa služijo stranki
sploh vse organizacije v državi, kajti od spomladi 1. 1931.
so itak dovoljene samo še take, ki soglašajo z »nameni
države«, to je boljševizma. Posebno važna strankina usta¬
nova so njene mladinske organizacije,  kajti
če hoče res kdaj doseči svoj končni cilj, to je brezversko
komunistično družbo, potem mora popolnoma prepojiti s
svojo miselnostjo predvsem doraščajoči rod. V to svrho
se skuša polastiti otroka  v letih, ko se začne
komaj zavedati. Temu cilju služi organizacija, nazvana
»Oktoberski otrok«,  ki združuje mladino od 3. do
8. leta starosti. Iz te organizacije pride med »Rdeče
pionirje«  (od 8. do 14. leta), odtod v »Komunističeski
Sojuz Molodeži« (Komunistična zveza mladine) ali tako
zvani »K o m s o m o k , kjer ostane do 23. leta, končno
pa, če odgovarja vsem pogojem, v stranko samo. Cilj vseh
teh strankinih mladinskih organizacij je uničiti do¬
sedanjo nravnost, vero in rodbino  ter
vzgojiti tako zvanega »kolektivnega človeka«,
to je popolne komuniste. »Izvestja«, boljševiški uradni
list, so zapisala dne 18. avgusta 1929: »Naloga pionirjev
je nesti ateizem (brezboštvo) v mase.« Zunanja oblika
organizacije »Oktoberskih otrok« je nekoliko podobna
otroškim vrtcem, »Rdeči pionirji« sličijo nekoliko našim
skavtom, a »Komsomolcem« je poverjena že cela vrsta
prevažnih nalog v vseh področjih. V vseh teh organiza¬
cijah je dosledno uvedena skupna vzgoja otrok

139

obeh spolov in pri njih zabavah starši ali učitelji
sploh ne smejo biti navzoči. To povzroča seveda že jako
zgodnjo vzbuditev spolnih nagonov, ki se jim ta mladina
tudi neovirano udaja, kajti spolna zdržnost velja pri bolj-
ševikih za »meščanski predsodek«. Vse te mladinske or¬
ganizacije imajo obsežno samoupravo  v obliki majh¬
nih republik, a seveda prežete s komunistično misel¬
nostjo, saj je njih glavni cilj razviti v mladini razredne
nagone. Z njimi vrše tudi jako močan vpliv na vso
okolico,  zlasti pa na rodbine, ki jih hočejo izpodko¬
pati predvsem s tem, da odtrgajo otroka od ro¬
diteljev.

»Rdeči pionirji«  so bili osnovani dne 23. maja
1. 1922 z namenom, da dvignejo kakovost šolske izo¬
brazbe, vzgoje otroke k samodisciplini ter h ko¬
munističnemu gledanju  na šolo, delo, dom in
javno življenje. Veliko važnost polagajo zlasti na pozna¬
nje zgodovine revolucije in obeh petletk. Vodijo jih
komsomolci,  a učitelji jih morajo podpirati. Preva-
žen namen pionirjev je zanesti komunistični duh v rod¬
bine, pri čemer se skuša mladini iztrgati iz src vsak ozir
in spoštovanje do staršev. Dogodili so se primeri, da so
otroci sami zahtevali smrtno kazen za svoje lastne ne¬
komunistične starše. Njih glasilo je »P i o n i r s k a j a
Pravda«,  v kateri je mladini dana možnost živahnega
udejstvovanja in kjer lahko po mili volji zabavljajo proti
pomanjkljivim učilnicam, mlačno komunističnim učite¬
ljem itd.

Odraslo mladino do moške dobe zbira »K o m s o -
m o 1«, ki tvori nekako pripravo za pravi vstop v stranko.
Ustanovljena je bila ta organizacija 1.1918. Tu se posveča
največ pažnje vzgoji za res požrtvovalno  politično
in gospodarsko delo bodočih pravih boljševikov. Njih
geslo je: »Kulturno živeti, premišljeno delati«, a njih cilj
je, da bi imel vsak komsomolec srednješol¬
sko izobrazbo,  kajti v njih gleda boljševizem vso
svojo bodočnost. Iz »komsomolcev« se sestavljajo brigade,
ki izvršujejo posebno težka in nujna dela, nadzorujejo in

140

pomagajo izvrševati »načrtno gospodarstvo«, skušajo od¬
praviti prometne motnje, izterjati davke, izvesti komu¬
nizem v kmetijstvu itd. S svojo predrznost jo in
nasilnostjo  tvorijo pravo predstražo komunizma.
Njih nastopi so kričavi in izzivalni, saj uživajo najdaleko-
sežnejše predpravice.  V njih je zatrt vsak čut do
sočloveka, zato pošiljajo njih »udarne brigade«
vedno tja, kjer kaj šepa. Posebno surovo nastopajo na
kmetih, zato so odšli že večkrat tudi s krvavimi glavami
od tam. Večina komsomolcev je vojaško izurjenih, da
lahko v potrebi brani stranko tudi s puško v roki. Tudi
komsomolci imajo lastna glasila in vodstvo, izdajajo celo
povodenj agitacijskih brošur, nimajo pa seveda pravice
voditi kake lastne politike ali razglabljati kakih načel.
Strankino vodstvo je vse take dosedanje poizkuse brez¬
obzirno zadušilo. Njih namen je le požrtvovalno izvr¬
ševati naloge,  določene jim od stranke, kajti oni
tvorijo le udarne čete boljševizma.  Udejstvu¬
jejo se zlasti v protiverskem boju,  kjer ne po¬
znajo njih bogoskrunske nesramnosti nobenih meja. —
S tem ustvarjajo še večji prepad med mestom in vasjo.
V tem okviru jim je dovoljena široka samostojnost,
kar jih seveda le podžiga pri njih delu. Ta mladina nek¬
danjega nekomunističnega načina življenja že sploh ne
pozna več, zato je pa vsa tem bolj prepojena s povodnijo
komunističnih gesel. Njih organizacija je vzorna.
Brezobzirno se bore proti pijanstvu, psovanju, zanikrno-
sti itd., toda njih spolna razbrzdanost  je strašna.
S svojim požrtvovalnim fanatizmom so pogosto bistveno
vplivali na izboljšanje gospodarske proizvodnje in oni
dajejo boljševizmu nekak mladostni polet, saj vplivajo
jako vzpodbujajoče tudi na starejše. Iz komsomolcev črpa
stranka svoj najudanejši naraščaj. Zato stranka tudi naj-
skrbnejše pazi, da ohrani v njej čist komunističen duh
in da prepreči vsako »pohujšanje«, ki bi ga utegnili po¬
vzročiti med njo sinovi nekdanjih meščanskih slojev. —
Boljševiki se poslužujejo namreč istih sredstev kot pred
davnimi stoletji naši graščaki, to je, višje šole so do-

141

stopne navadno samo komsomolcem, zato vstopajo tudi
mnogi otroci nekomunističnih staršev v komsomol, da
jim je s tem omogočeno višje šolanje. Jedro komsomola
pa seveda skušajo ohraniti delavsko, v katero naj se vse
vtaplja.

Boljševiki grade svoje upe predvsem na mladi rod.
L. 1982. je bilo 60% strankinih članov starih komaj 23
do 34 let, a nad 50 letnih je bilo samo 32.000. Mladina je
nositeljica nove komunistične Rusije, obenem pa tudi
nositeljica novega svežega življenja, ki se popolnoma
razlikuje od nekdanjega. Dočim je bila glavna značilnost
caristične Rusije topa brezbrižnost širokih množic, v
kateri se je čutil carizem najvarnejšega, pa nudi današ¬
nja Rusija vtis svežega, inicijativnega in življenja pol¬
nega vrvenja, ki skuša z vsem mladostnim ognjem, ki
ne pozna nobenih zaprek in ozirov, dohiteti, kar so za¬
mudili starši.

Stranki služi dalje še cela vrsta strokovnih
šol  in zavodov (n. pr. posebne »komunistične univerze«
zgolj za vzgojo strankinih funkcionarjev), kjer morejo do¬
biti komsomolci za izvajanje komunističnih gospodarskih
načrtov potrebno strokovno izobrazbo, saj pa stranka tudi
ničemer ne posveča toliko skrbi kot šolanju komunistič¬
nih strokovnjakov, zlasti inženjerjev, vojaških strokov¬
njakov in učiteljev, ki naj čimprej izpodrinejo vse ne¬
komuniste. Prav posebno mesto zavzema tudi poli¬
tično šolanje  članov in naraščaja stranke. To ob¬
stoji v poznavanju Marxovih, Leninovih in Stalinovih na¬
ukov in gesel ter v slepem sprejemanju teh. Za vzgojo
novega komunističnega rodu so hlastno sprejeli vse, kar
bi jim utegnilo pri tem služiti, brezobzirno so pa tudi uni¬
čili vse, kar bi jih pri tem oviralo. Silna organizacija in
ogromna propaganda  sta eden najvažnejših virov
njih moči in za to se ne strašijo nobenih trudov in stro¬
škov. Samo za boljševiško propagando v Aziji so n. pr.
že 1. 1921 otvorili posebno »Komunistično univerzo za de¬
lavce Orijenta« v Moskvi in s podružnicami v Taškentu,
v Baku in v Irkutsku, ki šolajo politične agitatorje za

142

razne azijske narode. A tudi doma skušajo vzdržati stal¬
no pozornost množice z neprestanimi in na veliko zasno¬
vanimi propagandnimi prireditvami, ki naj bi prepriče¬
vale množice o edinozveličavnosti boljševiškega komuni¬
zma. Boljševiško pot je pa najjasnejše označil Lenin sam,
češ, da je namen diktature proletarijata najprej polastiti
se politične oblasti, nato prisiliti vse izobraženstvo, da
dela po njenih navodilih in v njeno korist, nazadnje pa
vzgojiti toliko lastnih komunističnih strokovnjakov na
vseh poljih, da ji postanejo nekomunisti nepotrebni.

Končno služi ruskemu boljševizmu še komunistična,
ali »Tretja  in  t e r n a c i j o n a 1 a« (»Kominterna«),
ki ima svoj sedež seveda v Moskvi in ki jo je ustanovil
Lenin že 1. 1919. V njej so združene vse komunistične
stranke sveta in bi torej morala biti neka vrhovna komu¬
nistična ustanova, v resnici je pa le orodje ruskega bolj¬
ševizma, saj so od ruskih denarnih podpor odvisne sko¬
raj vse druge komunistične stranke in v Rusiji najdejo
tudi zatočišče vsi iz drugih držav izgnani komunistični
prvaki. Razen tega jim seveda tudi le obstoj komunistične
Rusije daje upanje na skorajšnjo svetovno revolucijo.
Duh komunistične internacijonale je zato popolnoma isti
kot ruskega boljševizma in iz istih vzrokov so tudi v in-
ternacijonali žalostno propadli vsi poizkusi samostojnega
mišljenja posameznih prvakov ali strank. Kar se brez¬
pogojno ne ukloni volji Moskve, je odsekano in zavrženo.
Po zlomu komunistične stranke v Nemčiji, ki je bila naj¬
močnejša inozemska komunistična organizacija in potem
ko se je morala ruska diplomacija v raznih političnih
pogodbah obvezati, da bo ustavila komunistično propa¬
gando v dotičnih državah, je izbugila »Kominterna« mno¬
go nekdanjega pomena. Meseca januarja 1. 1934 je zdru¬
ževala 38 komunističnih strank po vsem svetu, ki so ji
plačale 1.1 milj. dolarjev prispevkov (večino seveda VKP
sama), 19 strank in mlad. organizazij je pa financirala
Kominterna sama.

Poleg te politične internacijonale obstoji v Moskvi
še cela vrsta pomožnih komunističnih m e d -

143

narodnih zvez, kakor: mladinska internacijonala,
strokovna internacijonala, »Rdeča pomoč«, »Zveza prija¬
teljev sovjetske unije«, »Zveza svobodomiselcev« itd. Vse
te zveze služijo predvsem propagandi za ko¬
munizem  in komunistično Rusijo, ali točnejše pove¬
dano: za ruski boljševizem, ki stremi zanetiti čim prej
po vseh državah slično revolucijo, kakršno je izvedel
1. 1917 doma. Kaka organizacija, ki bi delovanju teh
zvez nasprotovala in n. pr. skrbela za versko izobrazbo
ali kaj sličnega, je v Rusiji seveda nemogoča.

Tretja internacijonala pa ni, tako kot ruska komu¬
nistična stranka, uvrščena v ruski državni
ustroj  in sicer zato, da na zunaj ni treba uradni Ru¬
siji nositi odgovornosti za komunistično revolucionarno
propagando in za druga dejanja posameznih inozemskih
komunističnih strank. Enako in iz istih razlogov tudi v
tej internacijonali niso zastopane ruske uradne ustanove,
ki pa itak — kakor smo poudarili že zgoraj — niso me¬
rodajne, temveč so le izvršilni organi stranke. Saj se
n. pr. Stalinu, pravemu in neomejenemu gospodarju da¬
našnje Rusije, doslej niti ni zdelo vredno, da bi se dal
izvoliti v ruski ministrski svet (t. j. v svet ljudskih ko¬
misarjev), temveč se zadovoljuje z mestom — general¬
nega tajnika stranke.

In ravno ta internacijonala je tista, ki vodi in
podpira komunistično in revolucijonar-
nogibanjepovsem svetu,  zlasti še po tistih de¬
želah, ki jih smatra za zrele za skorajšnjo revolucijo.
Za države v južnovzhodni Evropi je bila posebna cen¬
trala na Dunaju  in ta je stala v zvezi z vodi¬
telji komunističnih celic po posameznih državah. Od
tam prihaja očividno tudi denarna podpora  za
živahno delovanje, ki ga kažejo komunisti povsod, tudi
tam, kjer so njih stranke prepovedane. Dokaz za to so
nam neprestane sodne obravnave proti raznim komu¬
nističnim skupinam in pa številne komunistične tisko¬
vine, ki se vedno iznova pojavljajo.

144

Tak je torej ustroj ruske komunistične stranke, ka¬
teri je ustvaril okvir in duh že Lenin. Vsa stranka nosi
izrazit pečat njegove osebnosti, saj smo že slišali, da ni
trpel prav nobenih ugovorov in je bil zato do svoje
smrti tudi njen neomejen voditelj in gospodar. Po moj¬
strovi smrti 1. 1924 je sicer zavladala v stranki nekaka
zbeganost, toda tedaj se je tudi bolj kot kadarkoli iz¬
kazala njena vprav vojaška discipliniranost. — Čeprav
stranki ni ravno primanjkovalo razmeroma odličnih du¬
hov (n. pr. Trocki, Zinovjev, Rikov i. dr.), se je vodstva
ravno zaradi strankine skoraj militaristične organizacije,
ki ne pozna in ne priznava nobenih duhovnih
vrednot,  temveč zgolj brezdušno pokorščino, precej
lahko polastil dotedanji strankin — generalni tajnik
Stalin.

Ta neruski diktator Rusije je mož neuklonljive žila-
vosti, brezobzirnosti in premetenosti, nima pa nobenega
zmisla za kako duhovnost. Zanj sta rešila že vsa vpra¬
šanja Marx in Lenin, zato ne trpi nobenih načelnih raz-
motrivanj in v svoji okolici tudi nobene pomembnejše
osebnosti, ki bi mu utegnila postati nevarna. Znal je
odžagati najprej Trockega, nato Zinovjeva in Kamenjeva,
leta 1929/30 pa še Buharina in Rikova ter je danes prav
tako neomejen gospodar stranke in države, kakor nekoč
Lenin. Z veliko samozavestjo, ki prehaja pogosto tudi v
surovost, izvaja z brezobzirno doslednostjo Leninove ko¬
munistične gospodarske načrte, ki tvorijo tudi edino
vsebino vsega današnjega življenja in stremljenja v Rusiji.

Spomladi 1. 1935 je CK na Stalinovo zahtevo raz¬
pustil celo »Družbo starih boljševikov«, ki je združevala
vse strankine pristaše izza prvih dni revolucije in ki je
zato uživala seveda velik ugled. V družbi je bilo namreč
že nekaj časa opažati rahlo nezadovoljstvo s Stalinom,
češ da se vedno bolj odmika od čistega leninizma in ko¬
munizma. Zato je pa začel Stalin istočasno sprejemati
veliko število novih mlajših članov, na katere bi se lahko
brezpogojno zanesel pri izvajanju svoje politike.

Erjavec, Komunizem.

145

10

Najnevarnejši Stalinov tekmec je bil Leon Trocki,
po rodu Žid (njegovo pravo ime je Bronstein), duhovit
revolucionarni pisatelj, velik ničemurnež, ognjevit go¬
vornik, poln izvirnih pobud, a z manj zmisla za po¬
drobno organizatorično delo. Do revolucije je kolebal
med boljševiki in menjševiki, zato ga je Lenin še med
vojno v svojih listih psoval z malomeščanskim naciona¬
listom. Velja sicer za ustvaritelja današnje ruske rdeče
armade, a težko je ugotoviti, v koliki meri pripadejo
zasluge res njemu. Njegovi poznavalci pogrešajo pri
njem stalnih načel in vztrajnosti, ki odlikujejo ravno
Stalina, zato ga je tudi lahko izpodrinil in poslal v iz¬
gnanstvo, obenem pa prevzel velik del njegovih idej,
razen glavne, to je zahteve po nekaki demokraciji vsaj
v stranki sami. Tudi Stalin je namreč pravilno spoznal,
da bi vodila svoboda nujno do razpada stranke in njene
današnje diktature.

Jako žalostno, a važno vlogo je dolgo let zavzemal
tudi Džeržinski,  prvi dolgoletni načelnik zloglasne
»C e k e«. Po rodu je bil poljski plemič (kakor njegov na¬
slednik M e n š i n s k i) in spada med tiste izobražene
idealiste, ki so se z vso strastjo posvetili revoluciji.
Osebno pošten in ljubezniv, je bil vprav zverinsko krvo¬
ločen rabelj vseh, ki niso slepo prisegali na boljševizem.
Tisoči in desettisoči so poginili v njegovih ječah.

Osebno poštena, a malo pogumna Žida sta tudi
Z i n o v j e v ( =  Radmylski) in Kamenev  (= Finkel-
stein), ki sta dolgo let vodila petrograjske in moskovske
sovjete, čeprav sta stopila v ospredje šele po zmagi revo¬
lucije. Igrala sta v stranki vodilno vlogo, dokler ju ni
zrušil Stalin. Ta je prav tako odstranil dolgoletnega
prosvetnega komisarja (ministra) Lunačarskega,
ker ni imel prav nobenega razumevanja za njegove pre-
komoderne umetnostne hokuspokuse, iz katerih se je bil
že Lenin večkrat norčeval in ki so tako navduševali
mlade umetnike po vsej ostali Evropi. Bolj ali manj v
ozadje so potisnjeni tudi skoraj vsi drugi stari
strankini prvaki in najvidnejši voditelji prvega porevo-

146

lucijskega desetletja, kakor: dolgoletni komisar za zu¬
nanje zadeve Č i č e r i n, Krasin, Tomski, Rikov, pisatelj
Buharin i. dr. S hlapčevsko uslužnosjo se je rešil le
židovski časnikar K. R a d e k (= Sobelsohn) ter še par
neznatnejših.

Na mesto teh nekdanjih, a sedaj po večini odža¬
ganih veličin so stopili skromnejši možje,  ki se
sicer ne odlikujejo po burni preteklosti, blesteči duho¬
vitosti in ognjevitem nastopanju, zato pa tem udanejše
izvršujejo Stalinovo voljo. Največkrat se imenujejo ime¬
na komisarja za zunanje zadeve Litvinova, vojnega ko¬
misarja Vorošilova, predsednika sveta ljudskih komi¬
sarjev Molotova, predsednika ukrajinskega sveta ljud.
komisarjev Cubarja, šefa gospodarskega sveta Ordžoni-
kidzeja i. dr. Izšli so vsi ti po večini iz preprostih revo¬
lucionarjev, slepo udanih ustaljenim strankinim načelom
in brez vsake duhovne razgibanosti. Trocki jih je so¬
vražil kot birokrate  — vendar so zmagali nad
njim.

Že iz gornjih podatkov je razvidno, da so zavze¬
mali v ruskem komunističnem gibanju jako važno mesto
vedno Židje, čeprav tvorijo komaj 5 %  vsega ruskega
prebivalstva. Židje so prišli v 13.—15. stol. na Poljsko,
po delitvi Poljske so se pa razlezli po vsej Rusiji. Leta
1888. so si že ustanovili svojo lastno marksistično orga¬
nizacijo, 1. 1897. pa celo lastno marksistično stranko, ki
se je pozneje priključila kot samostojen sestavni del
vseruski soc. dem. stranki in jo je v resnici celo vodila.

V razkolu 1. 1903. so se pridružili menjševikom, a v bolj-
ševiški tabor so poslali svoje celice,  ki izvirajo od
tedaj. Po revoluciji 1. 1905. so bili močno zastopani na
vodilnih mestih sploh vseh ruskih strank, zlasti pa še
pri raznih socijalističnih (pri menjševikih Martev, Dan,
Martinov, Liber, Abramovič, Gorev itd., pri soc. revolu¬
cionarjih Kapelinski, Ehrlich, Linde, Steinberg itd., pri
boljševikih Zinovjev, Kamenev, Borodin, Trumkin, Ja-
roslavski, Litvinov, Radek, Sokolnikov, Svedlov itd.).

V boljševiški šoli v Longjumeauxu pri Parizu je bilo

147

10 '

1. 1911. med 12 učitelji 6 Židov in tudi med raznimi aten¬
tatorji je bilo mnogo Židov, ki so na vodilnih mestih
vseh organizacij razjedali ruski organizem.

Lenin sam je bil napol Žid (po materi Blank), a
tudi v vodstvu vseh boljševiških organizacij in akcij so
tvorili Židje skoro vedno veliko večino. Glavni odbor
stranke je sestojal 1. 1917 iz 8 Židov, 8 Rusov in 5 dru¬
gih Nerusov, a v predsedstvu strankinega kongresa v
avgustu 1. 1917 je sedelo 6 Židov, 3 Rusi in 1 Georgijec.
Enako so izvedli novembersko revolucijo 1. 1917. Židje
s Trockim na čelu in v tedaj ustanovljenem »Polit¬
biroju« so sedeli 4 Židje, 1 Rus in 1 Polrus (= Lenin),
dočim je bilo v tedanjem izvršilnem odboru delavskih
in vojaških sovjetov med 42 člani 9 Židov in le 2 de¬
lavca. Prava trdnjava židovstva je že od nekdaj Kom¬
interna. Za Leninom so jo vodili Židje Zinovjev, Kohn
in Radek, po 1. 1929 je pa v njenem vodstvu polovica
Židov (Manilinski, Bela Kun, KI. Zetkin, Varski, Rafes
i. dr.). Načelnik CKK je Žid Kaganovič in vsa »čiščenja«
stranke v pokrajinah so vodili Židje (Panov, Saharova,
Krumin, Vasiljeva, Filler itd.), nekaka Stalinova inkvi¬
zicija. Med uradništvom osrednjih strankinih ustanov
je 50—75% Židov in ob priliki desničarske opozicije
proti Stalinu, ki so jo vodili pravi Rusi, je prišlo na vo¬
dilna mesta še več Židov. V vodstvu »Komsomola« so
na prvem mestu Židje, še bolj pa v vodstvu brezbožni-
škega gibanja (Jaroslavski, Scheinmann, Lukačevski
i. dr.). Vodilni boljševiški časnikarji so Židje Radek,
Košil, lija, Ehrenburg, Lifšitz, Zichon, Bergstein i. dr.,
a »Politbiro« vodi Žid Kaganovič. Še močneje so pa za¬
stopani Židje na čelu državne uprave, na kar bomo
opozorili še pozneje. Ni zato čudno, če nosi ves boljše¬
vizem prav močan židovski pečat, dočim so bili pravi
Rusi v vseh vodilnih boljševiških organizacijah in usta¬
novah skoro vedno v veliki manjšini.

Današnja birokratizacija boljševizma, ki jo je iz¬
vedel Stalin, je duhovni razvoj stranke očividno zaklju¬
čila. Zato pa skuša s tem večjo neizprosnostjo in do-

148

slednostjo uresničiti svoj od Lenina podedovani pro¬
gram, to je ustvariti komunistični gospodarski in dru¬
žabni red. Poglejmo po kakšni poti in s kakšnimi
sredstvi.

5 . Osemnajst let komunističnega
gospodarstva.

Ko so dobili meseca novembra 1. 1917 boljševiki s
posrečenim prevratom oblast v roke, so se znašli pred
težkimi nalogami.  Čeprav je bil Lenin jako
trezno misleč človek, celo tako trezno, da vzbuja v člo¬
veku včasih naravnost grozo, je bil pa na drugi strani
vendarle tudi velik sanjač,  ker je bil prepričan, da
se je treba prav za prav polastiti le politične oblasti in
komunistična družba bo v par mesecih  ustvarjena.
Toda le prekmalu so morali boljševiki spoznati, čeprav
tega niso hoteli nikoli priznati, da ni noben družabni
red, tudi kapitalistični ne, samovoljna tvorba posamez¬
nikov in tudi ne kakega družabnega razreda, temveč
nujna posledica  cele vrste naravnih pogojev in čini-
teljev in da ga zato tudi ni mogoče čez noč zbri¬
sa  t i z zemeljskega površja ter ga nadomestiti z novim.
Niti z najkrvoločnejšim nasiljem in z največjimi žrtvami
to ni izvedljivo. Doživljali so zato boljševiki silna razoča¬
ranja in neuspehe, povzročali strašna razdejanja in bedo
milijonov, a kljub temu nikoli niso odnehali niti za las
in ne izgubili poguma. Neverjetna volja in vztrajnost,
nepopisni napori in požrtvovalnost so združeni z njiho¬
vimi prizadevanji. Samo obžalovati moramo zato, da je
bil ves ta neizmeren trud vložen v že v osnovi napačno
zamisel, zaradi česar je tudi moral, vsaj doslej, povzro¬
čiti tudi neprimerno več škode in gorja nego pa sreče
in zadovoljstva.

Komunizem si sploh nikoli ni ubijal glave s tem,
kako bi prav za prav bodoča komunistična družba v
podrobnostih izgledala, temveč so imeli pred očmi
vedno le nek meglen splošen cilj.  Glede na to

149

si tudi ruski boljševiki še do današnjega dne niso na
jasnem o končnih oblikah svojega cilja, temveč so le
prežeti z neuklonljivo voljo, da ga za vsako ceno do¬
sežejo. To se pa pravi jadrati v temo,  s čemer je
nujno zvezana množica neuspelih poizkusov, zgrešenih
sredstev in hudih razočaranj, ki tvorijo pravo vsebino
dosedanjega osemnajstletnega boljševiškega gospodar¬
stva v Rusiji.

Ta boljševike nujno tirajo tudi do vedno novih in
novih zaletov in popuščanj, zidanj in podiranj, oblik in
sredstev, zaradi česar komunistična revolucija v Rusiji
prav za prav sploh še ni končana in danes menda še
tudi nihče ne ve, kako bo v svoji končni obliki izgledala.

Če pregledamo dosedanje osemnajstletno nemirno
iskanje sredstev in oblik za uresničenje končnega boljše¬
viškega cilja, se nam jasno pokažejo tri dobe  njih
gospodstva, namreč: doba tako zvanega »vojnega

komunizma«  (1. 1917—1921), doba »nove eko¬
nomske politike«  (1921—1927) in doba »n a -
črtnega gospodarstva«  (od 1. 1928 dalje). Če¬
prav je bil končni cilj vedno isti,  so bile vendarle
oblike njih prizadevanj v vsaki izmed teh dob po¬
polnoma različne,  še več: ena doba je podi¬
rala, kar je prejšnja ustvarila, preklinjala, kar je prejš¬
nja blagoslavljala, kajti vsaka je bila prepričana, da je
končno našla ključ do vrat v komunistični raj, v kate¬
rega so verovali boljševiki sami in ki so ga s tako go¬
tovostjo obetali milijonom. Toda vsakemu novemu za¬
letu so vedno kmalu sledila večja ali manjša razočaranja.
Res je, da so tudi boljševiki ustvarili marsikaj ve¬
likega  in trajnega, toda danes se začenjajo vendarle
že tudi sami zavedati, da se odmika pričakovani komu¬
nistični raj v vedno nedoglednejše daljave, a milijonske
ruske množice pa vsak dan bolj čutijo, da so sadovi
vseh dosedanjih strašnih žrtev trpki in grenki.
Sicer vsaj o zgolj gospodarski strani komunistične za¬
misli še ni mogoče izreči zadnje besede in boljševiki
sami tolažijo razočarane množice neprestano z izgovori,

150

da so to neizbežne »prehodne težave«, toda toliko je
pa danes vsekakor že jasno, da so vsi dosedanji napori
in prizadevanja za uresničenje komunizma prinesli
neprimerno več bede in razdejanja nego sreče in bla¬
gostanja in da je upanje v komunistični raj le —
strašna zabloda.

a) Doba »vojnega komunizma«.

Boljševiški državni udar meseca novembra 1. 1917
se je posrečil predvsem zato, ker so poprej s smotreno
in nečuveno demagogijo  razkrojili armado,
izpodkopali prav ves ugled oblasti in obljubljali mno¬
žicam takojšnje uresničenje raznih radikalnih političnih
in komunističnih gesel. Ker se je bilo meščanstvo
tekom poletja 1. 1917 zopet precej opomoglo od prvih
revolucijonarnih zmed in pretresov (industrija je živahno
delala, vloge v bankah so hitro naraščale itd.), v svoji
kratkovidni samozavesti  sploh ni jemalo pre¬
več resno boljševiške nevarnosti, temveč je le škodo¬
željno gledalo strastne medsebojne boje delavskih strank.
Bilo je namreč prepričano, da mu bo oblast kot zrelo
jabolko padla kmalu sama od sebe v naročje. Da bi se
zgodilo to čim prej, je novi vladi metalo le po¬
lena pod noge  s tem, da so podjetniki ustavljali
tovarne, uradniki nagajali v upravi itd. Enako se tudi
kmet,  ki se je bil spričo inflacije prav tako že jako
opomogel, novi vladi ni upiral. Boljševiki so mu bili
namreč obljubovali zemljo in takojšen mir, za drugo se
pa itak ni brigal. Končno pa vsaj prve čase boljševiška
oblast tudi ni segala daleč izven petrograjskih in mo¬
skovskih zidov, čeprav so se delali jako samozavestne.

Boljševiki so si predstavljali izpremembo gospo¬
darskega in družabnega reda jako preprosto in naivno.
Bili so prepričani, da jim je že Marx nepobitno do¬
kazal edinozveličavnost komunizma, obenem jim pa
tudi povedal, da se bo prehod iz kapitalističnega v ko¬
munistični družabni red izvršil kar s tem, da bo prole-
tarijat prevzel last in vodstvo podjetij iz zasebnih rok

151

v svoje.* Toda marksizem je bil velik le v kritiki
kapitalizma, dočim je glede ustvarjanja novih potov in
ciljev odrekel popolnoma.  Izhajajoč iz brez¬
božne materialistične filozofije, je gledal življenje le kot
gospodarski proces in njegove odmeve, ni pa priznaval
ne duševnosti ter ne nravnih in naravnih zakonov. Glede
na to je tudi popolnoma razumljivo, da je poizkus ures¬
ničenja takih zmotnih načel moral kmalu naleteti na
najhujše ovire, s katerimi poprej v svoji trmasti in eno¬
stranski kratkovidnosti nikoli ni računal.

Vse to so poizkusili boljševiki takoj prve tedne
svojega vladanja in poizkušajo še danes, čeprav ne ma¬
rajo priznati pravih vzrokov. Bili so prepričani, da bo
zadostovalo, če proglase za družabno last vse banke in
industrijo ter jih spravijo za prvi hip pod nadzor¬
stvo delavstva,  nato pa čim prej tudi v njegovo
upravo. S tem bi bila uresničena diktatura
proletarijata  in meščanstvo uničeno, ker mu bodo
odvzeti gospodarski pogoji življenja, a kmet, videč do¬
brote komunizma, se bo pridružil kmalu sam in prosto¬
voljno. Njemu bo hitro sledila seveda tudi vsa ostala
Evropa,  saj se bo svetovna vojna končala povsod z

* Lenin je tik pred boljševiškim prevratom izdal bro¬
šuro »Ali bodo boljševiki ohranili državno oblast?« V njej
pravi, da je ustvaril kapitalizem silen aparat za računovodstvo
v obliki bank, sindikatov, konsumnih zadrug itd. Brez velikih
bank socijalizma ni mogoče uresničiti, kajti one so tisti del
državnega aparata, ki ga je treba v celoti prevzeti od kapita¬
lizma in samo preurediti v socijalističnem zmislu. Velika
državna banka z oddelki v vseh kmetiških občinah in tovar¬
nah pomenja že devet desetin socijalističnega aparata. Tudi
novih organizacijskih oblik nam ne bo treba odkrivati, kajti
prevzeli bomo že gotove od kapitalizma. Lenin še tik pred
prevratom ni mislil na popolno uničevanje vsega starega, do
česar je nekaj mesecev pozneje prišlo, saj je še v tej brošuri
trdil, da bo komunistična družba že s samo delovno izkaznico,
ki bo edina omogočevala dobavo živil, prisilila k pokorni službi
vse dotedanje meščanske organizatorje in vodje bank ter pod¬
jetij, kajti tudi socijalistična družba ne bo mogla izhajati brez
njih izkušenj. V glavnem bo zadostovalo za uvedbo komu¬
nizma že vseobče delavsko nadzorstvo ' kapitalistov.

152

državljansko vojno, ta pa s socijalno revolucijo. Gre le
zato, da se hitro in radikalno do korenin uniči vse staro T
da bodo shujskane množice videle, da so le boljševiki
voljni takoj tudi izvesti  to, kar je poprej marksi¬
stični komunizem leta in leta obljuboval.

V to svrho je nova boljševiška vlada takoj  prve
dni svojega obstoja socijalizirala  in proglasila za
javno last, seveda brez vsake odškodnine dotedanjim
lastnikom, vse, kar je videla, le večino veleposestniške
zemlje je prepustila v užitek kmetom samim, da jih tako
tem bolj zanesljivo pridobi zase. Brezplačna skupna
last  so postale železnice in gledališča, stanovanja in
zaloge živil. Vse in povsod je bilo zastonj,  davkov
pa — nobenih. Seveda so bile odpravljene tudi vse plače
in kakršenkoli zaslužek, kar bi naj bilo pa itak nepo¬
trebno, saj naj bi dobil vsak vse v blagu iz javnih skla¬
dišč, kar bi potreboval. Razen teh globokih gospodarskih
ukrepov so preklicali plačevanje inozemskih dolgov T
sklenili so mir, začeli objavljati tajnosti carske diplo¬
macije, proglasili so pravico podjarmljenih narodov do
samoodločbe itd. Proglasili so delo za edini te¬
rn e 1 j države  in državljanstva ter tako odvzeli ne-
delavskim slojem vse državljanske pravice, s tem pa
tudi možnost, da bi ogrožali njih oblast.

Pod pritiskom zradikaliziranega razpoloženja revo¬
lucionarnih mas je začela boljševiška vlada takoj iz¬
dajati mnogo dalekosežnejše odredbe, nego jih je komaj
dva meseca poprej predvideval Lenin v svoji brošuri.
Prvi važni dekret so izdali že dne 12. novembra 1. 1917,
s katerim so odpravili vse naslove in zaplenili del
imetja meščanstvu. V zmislu § 4 tega dekreta je bilo
namreč preneseno imetje družb na krajevne sovjete, s či¬
mer se je začelo divje plenjenje vseh zalog in vrednosti.
Dober mesec za tem (14. XII.) so bila prenesena vsa ak¬
tiva in pasiva zasebnih bank ter njih denar na narodno
banko, a z dekretom z dne 25. jan. 1. 1918 je bilo zaple¬
njeno v korist narodne banke sploh vse imetje zasebnih
bank. Istega meseca so bili anulirani vsi državni dol-

153

govi, v aprilu so bile konsumne organizacije izpreme-
njene v prodajalne podržavljene trgovine, v maju je bil
uveden monopol za tobak, kavčuk, čaj, kavo, žeblje,
kmetijsko orodje, bombaž in pa kože in dne 8. junija je
bila odrejena socijalizacija vse industrije s kapitalom
od 300.000—500.000 (različno po strokah), a tista pod¬
jetja, ki niso bila socijalizirana, so ostala seveda še na¬
prej pod delavskim nadzorstvom. V zmislu § 8 tega
dekreta so bile vse odredbe nadzorstva izvršljive takoj
ne glede na mnenje pravega lastnika in nadzorstvo je
odrejalo celo cene izdelkov (§ 4). Najradikalnejši propa-
gator vseh teh »socijalizacij« je bil Trocki. Že iz teh na¬
vedb je razvidno, da »vojnega komunizma« ni izsilila
šele državljanska vojna, temveč nestrpno sovraštvo do
vseh nositeljev starega reda, ki so jih hoteli uničiti do
korenin. Državljanska vojna je izbruhnila šele naslednjo
zimo (vojno stanje je bilo proglašeno dne 2. sept. 1. 1918)
in od tedaj so z izdajanjem sličnih dekretov le še bolj
hiteli. Enako so tudi po zmagovito končani državljanski
vojni (kot zadnji je bil dne 9. nov. 1. 1920 premagan na
Krimu Wrangel) pridno nadaljevali z dotedanjo smerjo.
Dne 29. novembra 1. 1920 so razlastili vsa mala obrtna
podjetja in meseca februarja 1. 1921 odpravili davke v
denarju.

Kratkovidno meščanstvo  je mislilo, da bo zlo¬
milo boljševiške ukrepe že s tem, če bo onemogočilo
nadaljne obratovanje podjetij. Toda delalo je račun brez
krčmarja, kajti boljševiki so kratko in malo prevzeli tudi
upravo  vseh teh podjetij, dočim so se pri onih redkih
(kakih 20%), ki so tudi po boljševiškem prevratu de¬
lala nemoteno dalje, zadovoljili za enkrat le z nadzor¬
stvom. Že dne 16. novembra 1.1917 so izdali tako zvani
»dekret o delavskem nadzorstvu«,  ki pravi
v svojem prvem členu: »Za smotreno ureditev ljudskega
gospodarstva v vseh obrtnih, trgovskih, kmetijskih, pro¬
metnih, zadružnih proizvajalnih družbah in v drugih
podjetjih, ki zaposlujejo mezdne delavce ali oddajajo
delo na dom, se uvaja delavsko nadzorstvo nad proiz-

154

vajanjem, nad nakupom in nad prodajo proizvodov in su¬
rovin, nad shranjevanjem in nad denarnim gospodar¬
stvom.« Iz tega delavskega nadzorstva se je potem te¬
kom leta 1918 razvila socijalizacija vseh podjetij, to je
njih prehod iz zasebne v skupno, državno last. V vsa¬
kem podjetju so ustanovili poseben »obratni svet«,
izvoljen iz delavstva dotičnega podjetja, in ta naj bi
odslej vodil nadzorstvo, v socializiranih pa tudi upravo
in vse nadaljne obratovanje v imenu celokupnosti. Tako
so že proti koncu 1. 1917 tovarne pod vodstvom »obrat¬
nih svetov« vnovič stekle, toda — v temo.  Ker se je
pa hitro izkazalo, da za obratovanje še nikakor ne za¬
dostuje, da tečejo le stroji, temveč da je treba poskrbeti
tudi za redno dobavo surovin in številnih drugih po¬
trebščin, so ustanovili že dne 13. decembra 1. 1917 še
poseben »Vrhovni gospodarski svet«,  ki je
bil zamišljen kot vsemogočni gospodar  in vo¬
ditelj vsega ruskega gospodarstva. Ta naj bi poleg in¬
dustrije enotno vodil tudi trgovino, promet in finance,
toda ostal je omejen zgolj na vodstvo industrije, ki so
jo razdelili v tri skupine. Težka industrija naj bi pri¬
padla sovjetski zvezni republiki, lahka pa posameznim
zveznim državam in samoupravam.

Toda vsa industrijska proizvodnja je začela pod no¬
vimi gospodarji hitro šepati.  Dokler je vodila to¬
varne budna skrb lastnikov za njih rentabilnost na pod¬
lagi točnih gospodarskih računov in smotrene organi¬
zacije, so vkljub težkim zunanjim okoliščinam uspevale,
ko so pa dotedanji voditelji deloma pobegnili, deloma
so jih novi gospodarji, to je »obratni sveti« pregnali
ali pa kratko in malo pobili, se je začelo naglo pro¬
padanje.  V nekaj mesecih je nastopilo namesto ob¬
ljubljenega komunističnega raja razsulo,  kajti raz¬
brzdani delavci so raje veseljačili, lenarili ali pa politi¬
zirali nego delali. Boljševikom je bilo vsaj izprva to
malo mar. Še podpirali so to splošno uničeva¬
nje,  saj je bila s tem razdejana predvsem gospodarska
moč njih nasprotnikov. V to svrho so celo proglasili za

155

neveljavne sploh vse zakone, ki bi tako po¬
četje kakorkoli ovirali. Vse je bilo podrejeno le geslu:
»Vso oblast zastopnikom delavskih množic, sovjetomk
Ker so prevzeli boljševiki od meščanstva ogromna
imetja,  ne pa le razvaline, kakor radi trdijo, da bi
opravičili svojo popolno nesposobnost  prvih let,
se to razsulo ni pokazalo na zunaj takoj, toda čim bolj
so kopnele stare zaloge, tem temnejši je bil pogled v
bodočnost.

To je končno napotilo boljševike, da so morali že
1. 1918 začeti napenjati vajeti.  Dočim je poprej
Lenin ponovno trdil, da bo po uvedbi komunistične
diktature proletarijata država sama od sebe izumrla, je
pa sedaj uvidel, da mora še po v e č a t i njeno vsemo¬
gočno oblast, če hoče preprečiti popoln propad vsega.
Takoj po prvi revolucijonarni vihri je izjavil, da prole¬
tarska država ne more obstojati brez železne disci¬
pline,  zato je začel polagoma vnovič uvajati velik del
tistih »meščanskih« in kapitalističnih uredb, proti ka¬
terim je poprej tako strastno hujskal. Zatajiti je moral
mnogo svojih nekdanjih gesel ter uvajati vedno strožje
nadzorstvo nad delavstvom samim. To je poveril na eni
strani boljševiškim strankarskim organizacijam, ki so
prevzele poveljstvo v obratnih svetih, na drugi strani
pa novemu državnemu uradništvu, ki se je moralo zato
vedno bolj pomnoževati. Tako je začela polagoma giniti
obljubljana svoboda delavstva, a diktatura prehajati od
proletarijata na stranko, dočim so postajale delavske
množice le njeno orodje.

Toda tudi to ni mnogo zaleglo. Zato so tekom 1.1918
in 1919 neprestano poskušali nova sredstva in izpremi-
njali ter izpopolnjevali organizacijo socijalizirane indu¬
strijske proizvodnje, dokler ni bilo v začetku leta 1920
ustvarjenih v okviru »Vrhovnega gospodarskega sveta«
še celih 59 drugih upravnih organizacij  za
| vodstvo posameznih industrijskih panog, a podjetja sa¬
ma so bila združena v 179 državnih trustih,  ki
naj bi skrbeli za njih smotreno obratovanje Obsegala

156

je ta organizacija 4273 socializiranih tovarn z nad 1 mi¬
lijonom delavcev, dočim je ostalo nesocijaliziranih še
vedno 4609, po večini majhnih tovarn z okroglo 300.000
delavci. Vzporedno s tem organiziranjem so tudi vedno
bolj omejevali neposredno poseganje delavstva v obra¬
tovanje podjetij, ki je bilo urejeno strogo centralistično
za vso državo.

Tako sta bila ustvarjena lep načrt in organizacija
za vso komunistično industrijsko gospodarstvo in obču¬
dovalci komunizma po vsej Evropi so ju proslavljali
za vzorna in zmagovita. Toda od papirnatih načrtov do
uresničenja je v življenju še daleč, zlasti če načrti trma¬
sto prezirajo vse naravne zakone. Človeški naravi je
namreč lastna korist vedno pred koristjo
celokupnosti,  zato tudi nima mnogo zmisla za
vzajemno delo, ki naj bi nadomeščalo zasebno korist.
Novi gospodarji ruskih tovarn so bili strokovno nespo¬
sobni za svoje velike naloge, a delavci so se čutili v
podjetjih ne le varne, temveč v zmislu komunističnih
gesel tudi za njih prave lastnike. Ker so jim bile vse
vsakdanje potrebščine itak zagotovljene, je polagoma
skopnel sploh vsak zmisel za vestno delo. Vse industrij¬
ske proizvodnje se je polaščala vedno večja anarhija, v
kateri ni nihče vedel, kdo pije in kdo plača. Obsežna,
zapletena in okorna državna gospodarska organizacija je
bila nesposobna  za vršitev svojih nalog, čeprav je
stala za njo vsa drž. moč, delavstvo pa brez zmisla
za resno delo.  Smotreno vodstvo je bilo pa na
strogo komunističnih načelih tudi nemogoče,  saj
niso poznala podjetja nobenega rizika več, s čemer je
moralo odpasti tudi uspešno gospodarsko nadzorstvo, a
gola diktatura gospodarstvu ne more zadoščati. Ko so
bile porabljene še zadnje predboljševiške zaloge, je mo¬
ral nujno slediti polom  in leta 1920 je producirala
ruska industrija komaj še 10% svoje predvojne proiz¬
vodnje. V nekaterih najvažnejših panogah je producirala
v prvem polletju 1. 1920 v primeri z zadnjim predvojnim
letom le še naslednje množine:

157

premoga 25%, nafte 33%, želez, rude 12%, surov,
železa 2.4%, papirja 15.2%, bombaža 20%, sladkorja 4.5%,
sukanca 3.3%, mila 2.8%, mlevskih izdelkov 18% itd.

Toda še ti izdelki niso prišli v roke prebivalstvu.
Uprava industrije je bila namreč organizirana tako, da
naj bi jo centrale zalagale z vsemi potrebščinami, na
drugi strani so morale pa tovarne oddajati vse izdelke
centralam, ki jih pa niso bile sposobne privesti v roke
prebivalstva, temveč so ležali po skladiščih in se več¬
krat kvarili. Tako je zavladalo v vsej Rusiji n a j v e č j e
pomanjkanje  najnujnejših potrebščin.

Povzročila je to pomanjkanje industrijskih izdelkov
deloma že omenjena komunistična anarhija v podjet¬
jih, deloma pa demagoška socijalna poli¬
tika,  za katero ni bilo nobenih pogojev. Ker so bolj-
ševiki poprej leta in leta obljubovali delavstvu pravi raj
v komunističnem družabnem redu, so bili sedaj prisi¬
ljeni vsaj del svojih gesel tudi uresničiti. V to svrho so
izdali od meseca novembra 1. 1917 pa do konca 1. 1918
celo vrsto naredb, s katerimi so skušali ustvariti vzorno
socijalno skrbstvo. To je bilo na papirju sicer jako lepo,
a je imelo edino to napako, da je bilo — neizved¬
ljivo.  Že pet dni po boljševiškem prevratu so izdali
zakon, ki je odrejal popolno zavarovanje vseh
delavcev  brez izjeme proti kakršnikoli izgubi de¬
lovne zmožnosti (bolezni, nezgodi, invalidnosti, starosti,
materinstvu, osirotelosti in brezposelnosti), a vse stroške
naj bi nosili le delodajalci.  Takoj v naslednjih
tednih so organizirali obsežno zavarovalno upravo, toda
tedaj se je izkazalo, da dohodkov ni, ker je bila večina
podjetij socializirana. Vsa naprava je morala obviseti
v zraku,  zato so jo v novembru 1. 1918 vnovič pre¬
uredili v tem zmislu, da imajo odslej pravico uživati
socijalno skrbstvo le oni delovni sloji, ki res ne morejo
več delati. Vse stroške zanje je prevzela država, a sa¬
mostojni poklici (kmetje, obrtniki itd.) naj bi nosili na¬
nje pripadajoče dele sami. Ker je velika množina de¬
loma nasprotujočih si predpisov rodila le veliko z m e -

158

do, so na III. sovjetskem kongresu 1. 1919 vso socijalno
skrbstvo vnovič preuredili. Izdali so poseben »Ko¬
deks dela«.  Po tem je bila za vse prebivalstvo od
16. do 50. leta uvedena dolžnost in pravica do dela in
do preskrbe. Vsi delojemalci so bili razdeljeni v po¬
sebne skupine in zanje določena mezda v denarju ter v
živilih, uveden je bil osem urni delavnik, urejene do¬
ločbe glede odpustov, dopustov, najmanjše količine dela
itd. Nadzirale naj bi vse to strokovne organizacije in
voljeni nadzorniki dela, a stroške bi nosila država. Toda
ti so bili tako ogromni, da jih že od početka ni zmogla,
kajti vsa Rusija je postala v nekaj mesecih — izrablje-
valka tega socijalnega skrbstva. Z velikim naporom in
stroški je bila sicer zgrajena organizacija, toda vse do¬
ločbe so morale ostati zaradi pomanjkanja sredstev le
na papirju. Ker je bila vsem preskrba itak zagotovljena,
ni bil nihče več voljan delati, kajti o kakem zmislu za
dolžnosti napram celokupnosti ni bilo nobenih sledov.
Tedaj so poskušali po nasvetu Trockega delavstvo kratko
in malo militarizirati.  Osnovali so posebne delavske
bataljone ter jih pošiljali na najpotrebnejša mesta, toda
veselja do dela se ni dalo izsiliti. Produkcija je nevzdrž¬
no propadala, kradlo je vse vprek, če so pa v kakem
podjetju vendarle delali, pa izdelkov niso hoteli izro¬
čati centralam, temveč so delavci sami z njimi verižili,
da so prišli vsaj do kruha. Večina tovarn je stala, drugod
se je vršilo pravo roparsko gospodarstvo, okorna boljše-
viška upravna organizacija je bila pa nesposobna vse to
preprečevati, zato je bil polom pred durmi.

To razsulo industrijske produkcije so pospeševale
še vedno večje prehranjevalne težkoče.  Cilj
boljševikov je bil slejkoprej poleg socijalizacije industrije
tudi s o c i j a 1 i z a c i j a zemlje.  Ker so pa vedeli, da
te ne morejo izvesti čez noč, so iz skrbi za redno pre¬
hrano mest in da pridobe kmete zase, z odlokom z dne
9. novembra 1917 odložili razlastitev kme¬
tov  in odredili posebne komisije, ki naj bi razdelile
del dotedanje veleposestniške zemlje kmetom v užitek,

159

iz ostalega dela naj bi pa organizirali posebne državne
komunistične velekmetije (tako zvane »solhoze«).
Kmetje se za vse te vladne odredbe niso brigali, temveč
že poprej sami pregnali veleposestnike in si razde¬
lili nad 75% njih zemlje,  obenem pa še tisti
»m i r«, kar ga je ostalo od Stolypinove agrarne re¬
forme. Toda vlada je smatrala zemljo slejkoprej za
državno last in ko so hotele začeti komisije z razdelje¬
vanjem, so jih kmetje kratko in malo pregnali, češ da vla¬
do vse to nič ne briga. Boljševiki so se morali sprijaz¬
niti z izvršenim dejstvom, če so hoteli zagotoviti pre¬
hrano mest, le nekaj zemlje se je komisijam posrečilo
še rešiti. Iz te so potem meseca februarja 1. 1919 orga¬
nizirali 35 »solhozov« s 13.000 ha skupne površine. Bili
so prepričani, da bo cvetoče blagostanje na njih najna-
zornejše pokazalo kmetom bodoči komunistični raj. Toda
razmere na »solhozih« so kmete kmalu le še utrdile v
odločnem odporu proti socijalizaciji zemlje.

Preskrbo mest s hrano so uredili boljševiki tako, da
so z naredbo z dne 15. decembra 1. 1917 razdelili
vse prebivalstvo v 6 razredov,  in sicer: v
delavce, v nameščence, v družinske člane teh dveh, v
druge meščane, v armado in v kmetiško prebivalstvo.
Pravico do javne preskrbe  z živili naj bi imela
poleg armade le večina prvih treh razredov, kmetje bi
se preskrbovali sami, a »drugi meščani« so bili kratko
malo izročeni smrti od lakote,  kajti niso si
mogli tudi kupiti ničesar, ker je bila vsaka zasebna
trgovina najstrožje prepovedana, v državnih k o n s u m -
nih zadrugah,  ki so nadomestile trgovine, pa ni¬
česar dobili niso. V breme javne aprovizacije po mestih
je tako že v začetku padlo 6—8 milijonov oseb (brez
armade). S temi odredbami so hoteli izvesti razredni
boj,  glavno načelo marksizma, prav do poslednjega
zverinskega uničenja meščanstva, na drugi strani pa po¬
kazati delavstvu njegove predpravice v komunistični
državi, a istočasno ga pritegniti v še tesnejšo odvisnost
od boljševiške države, kajti kdor bi se poskušal upirati

160

boljševiški diktaturi, mu je grozila nevarnost izstradanja.
Končno so hoteli s tako ureditvijo izvesti tudi svoja na¬
čela o popolni izpremembi vsega dotedanjega »kapita¬
lističnega« mezdnega sistema. Ta način javne preskrbe
z živili je povzročal boljševikom stalno največje težave,
zato so ga spomladi 1.1920 izpremenili v toliko, da je
bil pri nakazovanju živil upoštevan le tisti, ki je res
tudi delal.

Toda tudi ta omejitev ni prinesla nobenega izbolj¬
šanja. Kmetje  so prve čase po revoluciji še izročali
državi svoje pridelke, čeprav jih je plačevala jako nizko.
Smatrali so to za nekako nadomestilo odpravljenih dru¬
gih davkov. Toda vrednost denarja je hitro padala, vla¬
da je pa ceno za odvzete pridelke še zniževala, zato se
je pojavljal med kmeti vedno hujši odpor.  Ker so pa
na drugi strani potrebe mest hitro naraščale, je morala
vlada kmalu poseči po rekvizicijah,  končno pa
še po nasilju. Kmet je odgovoril s tem, da je vedno bolj
krčil posejano površino  (v najrodovitnejših
pokrajinah ob Volgi je n. pr. pustil tri četrtine zemlje
neobdelane). Stiska v mestih je naraščala, delavstvo je
stradalo  in da preprečijo najhujše, so začeli boljše-
viki z vojaško silo jemati kmetom še tisto, kar so ne-
obhodno potrebovali za lastno prehrano in za setev.
Tako je začela že 1. 1920 doživljati polom tudi komuni¬
stična aprovizacija prebivalstva, ki se je dve leti nato
končala z znano strašno lakoto.*

Te obupne razmere so končno silno poslabševale še
politične stiske,  v katerih so živeli boljševiki. Eno
glavnih njihovih gesel do prevzema oblasti je bila za-

* Leta 1920 so imeli kmetje prvič že manj posejanega
nego prejšnje leto, a vlada jim je odvzela še več, zato je že
1. 1921 gladovalo v 16 gubernijah 1(4 milijonov ljudi. Tedaj,
velik del kmetov posevkov že sploh ni imel in zato se je potem
1. 1922 razširila lakota na vso južno in večino vzhodne Rusije,
pri čemer je gladovalo 35—40 milijonov ljudi. Večina teh je
bila sploh brez vsakega kruha. Ruska žitnica, Ukrajina, ki je
po navadi pridelala po 30 milij. ton žita, ga je iz navedenih

Erjavec, Komunizem.

161

it

hteva po takojšnjem koncu vojne. Dober mesec dni po
nastopu vlade so res ponudili Nemčiji in Avstriji mir,
toda z mirovnimi pogajanji v Brestu Litovskem sploh
niso resno mislili, temveč so jih izrabljali le v propa¬
gando za svetovno socijalno revolucijo,  v
katero so trdno verovali in na katero so gradili velik
del svojih načrtov. Ker sta osrednji velesili nastopili
jako odločno, so dne 3. marca 1. 1918 končno res pod¬
pisali mir,  a vkljub popolnemu razsulu stare ar¬
made so se kmalu začeli z antanto vnovič dogovarjati,
da bi vojno nadaljevali. Toda Francozi, razdraženi, ker
so bili boljševiki že meseca januarja odklonili prizna¬
nje milijardnih inozemskih dolgov iz predrevolucijonarne
dobe, so odbili vsako sodelovanje z boljševiki. Kmalu
nato so začeli Nemci in Avstrijci vnovič prodirati v
Ukrajino,  ki ni bila hotela priznati boljševiške nad¬
vlade, od juga so začeli zasedati rusko ozemlje Turki,
v vzhodni Sibiriji so prodirali Japonci,  v Murman-
skem ozemlju so se utrdili Angleži,  a v zapadni Si¬
biriji so Čehi  organizirali lastno armado iz svojih
vojnih ujetnikov, razen tega je pa zbral tam še admiral
K o 1 č a k nekaj ostankov stare carske armade in hotel
z njo vreči boljševiško oblast.

V tej strašni stiski je začel Trocki meseca februarja
1.1918 z mrzlično naglico organizirati iz nekdanjih mon¬
golskih polkov novo »rdečo armado«,  ki naj bi
ubranila boljševiško diktaturo pred neštetimi zunanjimi
sovražniki, a notranjih so se hoteli iznebiti s krva¬
vim terorjem.  Ustanovili so v to svrho posebno

vzrokov in zaradi velike suše, ki je tedaj nastopila, nažela
komaj 6.6 milij. ton. Lakote so nastopale od časa do časa v po¬
sameznih pokrajinah tudi pod carji, vendar so tedaj pripeljali
žito od drugod, a pod boljševiki je bil tudi promet skoraj po¬
polnoma upropaščen, zato so mogli prehraniti z izdatno pomočjo
vsega kulturnega sveta le kakih 16% gladujočih. Milijoni so
umirali, kužne bolezni so divjale in štiriletno komunistično go¬
spodarstvo je doživljalo katastrofo, kakršne dotlej zgodovina
sploh še ni pomnila.

162

tajno policijo »C e k o« imenovano, ki je brez vsakih
zamudnih okoliščin kratko in malo pomorila tisoče
in desettisoče, ki so bili na sumu, da kakorkoli ogrožajo
boljševiško diktaturo, v splošnem so pa itak zlomili od¬
porno moč meščanstva že s tem, da so povsem uničili
gospodarsko življenje, ki je bilo dotlej vir tudi politične
sile meščanstva. Tako so v zaledju z zverinskimi sredstvi
ustrahovali vse prebivalstvo, a pred zunanjimi sovraž¬
niki so jih rešile neizmerne daljave ruske zemlje, izredno
junaštvo in požrtvovalnost  >rdeče armade«
in nevarnost caristične protirevolucije, ki so se je bali
delavci in kmetje. Skupna nevarnost je še bolj kot vse
drugo skovala iz boljševikov trdno celoto, v kateri so
izginila vsa morebitna nasprotstva. S svojo neumorno
propagando za svetovno revolucijo so izzvali proti
sebi vso Evropo,  a ta je bila 1. 1918 še tako za¬
poslena z vojno, da ni utegnila obračunavati še z boljše-
viki.

Vendar je še spomladi leta 1919 grozila resna ne¬
varnost, da se boljševizem zruši pod množico zunanjih
sovražnikov. Nemci so bili sicer zapustili Ukrajino, zato
so se pa pojavile na njih mestu ukrajinske nacionali¬
stične čete generala P e t j u r e, katerega so naslednje
leto na pobudo antante podprli od zapada še Poljaki in
od vzhoda čete generala Djenikina,  a razen teh
so poskušali vreči boljševiško oblast še generali J u -
denič, Krasnov, Wrangel  i. dr. Vse je bogato
podpirala antanta,  ki je hotela uporabiti to pri¬
liko, da zlomi Rusijo kot svetovno velesilo in da se po¬
lasti njenih silnih naravnih zakladov. Zato je tudi od¬
klanjala ponovno ponižno prosjačenje boljševikov za mir
ter je raje sklepala pogodbe s protirevolucionarnimi
generali in z obrobnimi pokrajinami, ki so se bile od¬
cepile od Rusije in organizirale kot samostojne države
(Poljaki, Finci i. dr.). Antanta je bila namreč prepri¬
čana, da bo boljševiška oblast kmalu zlomljena in da
ji pade izčrpana Rusija kot zrelo jabolko v naročje za
gospodarsko izkoriščanje.

163

n*

Osamljenim boljševikom tedaj ni preostajalo dru¬
gega kot da sprejmejo boj na vseh frontah.  Ru¬
sija je podzavestno začutila, da so vsi ti protirevoluci-
jonarni generali prav za prav v tuji službi in da gre
sedaj za obstoj mogočne države. Ker noben narod ne
trpi tujega vmešavanja v svoje revolucije (to je poka¬
zala že velika francoska revolucija), je bil sedaj nehote
in podzavestno vzbujen pravi ruski narodni ponos. Bolj-
ševiki so se dobro zavedali, da jim gre za življe¬
nje in za smrt,  zato je grozeča nevarnost ustva¬
rila v njih jekleno disciplino in požrtvovalnost, a ne-
boljševiške množice so se jim pridružile deloma iz
straihu pred reakcijonarno protirevolucijo, deloma pa iz
nagona po narodni samoobrambi.  Vkljub vsem
stiskam, ki jih je preživljalo prebivalstvo leta 1919. in
1920. si namreč ruski delavec vendarle ni želel nazaj
predvojne brezpravnosti, a kmet je vedel, da bi se z
»belimi« generali vrnil tudi veleposestnik, ki mu bo
zopet odvzel komaj pridobljeno zemljo. Odpor obeh je
bil tembolj upravičen, ker beli generali niso le brez
sramu prodajali ruske časti zapadno evropskemu impe-
rijalizmu, temveč so v svojih zasedenih ozemljih divjali
prav tako napram delavcem in kmetom, kakor boljše-
viki napram meščanstvu, zato jih je ljudstvo naravnost
sovražilo.  Prav tako so sovražili tudi vse inozemske
»prijatelje«, kajti Francozi so oplenili ves ruski jug,
Čehi pa najprej izdali Kolčaka, nato pa na umiku iz¬
ropali vso Sibirijo od Urala do Vladivostoka. Sploh je
ta državljanska vojna Rusijo še neprimerno bolj opu-
stošila na vseh poljih nego poprej svetovna vojna. Na
obeh straneh je divjala nepopisna posurovelost, pri
kateri je šlo le za popolno uničenje nasprotnika.

Vsa ta dejstva nam šele razložijo, zakaj so mogli
boljševiki polagoma vendarle ugnati cel gozd zunanjih
sovražnikov. Spomladi leta 1921. so ostali zmago¬
valci na vsej črti  in s tem je pridobil tudi njih
prestiž v Evropi, še bolj pa v Aziji.  Že leta 1920. so
si priborili diplomatično priznanje  prvih

164

evropskih držav (Danske in Švedske), nato so pa po¬
lagoma sledile tudi mnoge druge in sklepale z Rusijo
trgovske dogovore.  Velikemu delu azijskih na¬
rodov je pa postala tedaj Rusija pravi duhovni
vodja  v prebujajočemu se odporu proti evropskemu
imperijalizmu.

S temi zmagami nad zunanjimi sovražniki so bile
pa sicer skoro neizčrpne ruske moči tudi pri
kraju.  Z nepričakovanim junaštvom in občudovanja
vredno požrtvovalnostjo je rdeča armada odbila pritisk
zunanjih držav, istočasno pa strla tudi čete protirevolu-
cijonarnih »belih« generalov. Bolj nego kadarkoli se je
v teh bojih pokazala vprav izredna trdoživost in udarna
sila vzorno disciplinirane in s skrajnim fanatizmom
prepojene boljševiške stranke. Toda vse te lastnosti
izvršujejo na zunaj lahko čudeže, ne zadostujejo pa za
ustvarjanje trajnih vrednot  in za oblikovanje
novega, lepšega življenja. V svojem strastnem razred¬
nem sovraštvu so sicer razlastili, pregnali, pobili ali pa
z gladom pomorili meščanstvo, a z njim vred so popol¬
noma upropastili tudi vse gospodarstvo.
Uničili so ves kapitalizem in kapitalistični družabni red,
a novi, komunistični, ki so ga uvedli, se je izkazal za
nesposobnega in neizvedljivega.  Tovarne
so ali stale ali je pa vladala v njih anarhija, socializi¬
rana trgovina je odpovedala popolnoma, delavske mno¬
žice so ostale brez hrane in drugih najnujnejših po¬
trebščin, a med mesti in vasmi, v katerih je tudi morila
lakota milijone, je zavladalo smrfno sovraštvo, kajti če¬
prav se je boljševiška vlada nazivala delavsko in k me¬
ti š k o, so kmetje uvideli, da nimajo pri vladi no¬
bene besede  in da so le molzna krava nasilnih
delavskih kolovodij. Dokler je za »belimi« generali
grozil kmetom nekdanji veleposestnik, je bil ta zanje
nevarnejši sovražnik, a ko je bila spomladi leta 1921.
nevarnost protirevolucije kolikor toliko odstranjena,
je boljševiška politika napram kmetom nujno vodila
do oboroženih uporov  celih okrajev. Komaj so

165

strli boljševiki zunanje sovražnike, jim je torej že
grozil polom v notranjosti. Tudi sicer neverjetno po¬
trpežljivi ruski delavec, ki ga je zadelo zlasti popolno
uničenje vse trgovine, ni mogel več vzdržati. Rusija
je postala velika gospodarska razvalina,  ki
si je vzdrževala življenje le še s plenjenjem kmetov.
Pojavljal se je splošen odpor  proti boljševiškemu
komunizmu in spomladi leta 1921 je prišlo po več
kot treh letih vnovič do ponovnih in velikih delavskih
š t r a j k o v. Celo v rdeči armadi so se pojavljali ne¬
varni znaki, da ne bo več dolgo voljna igrati biriča
nad sestradanimi delavci in kmeti. Končno je prišlo
7. marca 1. 1921 do odkritega upora kronštadt-
skih mornarjev,  za katerimi so stali ostanki
nekdanjih menjševikov in socijalnih revolucionarjev.
Boljševiški vladi se je sicer 10 dni nato s še ji zvestimi
četami posrečilo upor zadušiti, poklanih je bilo 5000
mož, a za Lenina je bil to zadnji opomin, da je mera
polna in da je treba kreniti takoj nazaj na
nova pota  ter obnoviti gospodarsko življenje, če
hoče še v zadnjem hipu rešiti vsaj politično oblast svoje
stranke.

b) »Nova ekonomska politika«.

Težko je bilo boljševikom žrtvovati vsa dotedanja
gesla, ki so jih toliko let proglašali za edino zveličavna,
za katerih uresničenje so vložili toliko truda in za ka¬
tera je bilo prelite toliko krvi. Toda sicer brezobzirni
Lenin je znal zatajiti vsa osebna nagnenja, če je po
treznem preudarku uvidel, da ni drugega izhoda. Dne
21. marca  1. 1921. je izdala boljševiška vlada odlok,
ki je določal:

1. Uvedbo rednih davkov  v blagu namesto do¬
tedanjih prisilnih oddaj kmetiških pridelkov;

2. davki morajo biti nižji nego prisilne
o d d a j e ter se imajo preračunati po dejanski potrebi za
prehrano nekmetiškega prebivalstva in se pozneje še

166

zniževati, čim bo dana možnost, da se kmetiški pridelki
zamenjujejo za industrijske izdelke;

3. pri odmeri davkov  je treba upoštevati mno¬
žino žetve in številnost družine;

4. najrevnejše kmete se lahko oprosti  od davkov, '
za ostale so pa stopnjujoči (progresivni), a tisti, ki se
prizadevajo množino žetve povečati, dobe posebne
olajšave;

5. in 6. predpis davkov  se mora izvršiti še
pred pomladansko setvijo, a plačajo se v določenem
roku;

7. za plačilo davkov ne jamči  več ves okraj, tem¬
več vsak gospodar sam, nadzorujejo pa ves postopek
posebni od davkoplačevalcev voljeni odbori;

8. in 9. s preostankom pridelkov lahko kmetje svo¬
bodno razpolagajo  in jih lahko zamenjujejo v
konsumnih zadrugah z industrijskimi in obrtnimi po¬
trebščinami, lahko jih pa prepuste tudi državi proti od¬
škodnini v industrijskih potrebščinah;

10. za najrevnejše prebivalstvo  skrbi
država sama;

11. osrednji izvršilni odbor sovjetov naroča svetu
ljudskih komisarjev, da izda v enem mesecu vse po¬
trebne odredbe za izvršitev teh določb.

Temu zgodovinskemu odloku  so sledili
hitro še drugi: skoro vsa mala in srednja industrija,
ki je niso bili boljševiki zmožni voditi sami, je bila od¬
dana v zakup zasebnikom,  enako tudi državna
trgovska podjetja, uvedena je bila vnovič svoboda
obrti,  vzpostavljena blagovna borza,  ustanovljena
državna banka,  obnovljeno denarno gospo¬
darstvo,  urejen državni proračun  in z odlokom
z dne 9. aprila 1. 1921. ukinjena dotedanja prepoved
vsake zasebne trgovine.

Vseobča lakota in proizvajalna stavka kmetov sta
sami kazali pot, ki jo je bilo treba ubrati. Ustaviti so
morali nasilno ropanje kmetov ter vnovič dovoliti prosto
prodajo kmetijskih pridelkov in potrebščin, kar se se-

167

veda ni dalo ločiti tudi od svobode male obrti in indu¬
strije. Ker je vojni komunizem uvedel v industrijo ne¬
znosen birokratičen centralizem, so dovolili sedaj tru-
stom obsežno samoupravo. Meseca oktobra 1. 1921 so or¬
ganizirali novo državno banko ter uredili stabilno valuto.

Vse te dalekosežne odrebe, ki so uvedle v Rusiji
dobo popolnoma »nove ekonomske politike«
ali tako zvani »N e p«*, ne pomenjajo nič manj, nego
— začasno žrtvovanje komunizma  za rešitev
politične oblasti. Ko je Lenin na desetem sovjetskem
kongresu utemeljeval te odloke, je odkrito izjavil, da se
je motil, ko je mislil, da bo mogoče izvesti komunizem
v nekaj mesecih, zato je treba te napake sedaj takoj
popraviti. »Kdor ne uvidi, da je treba ugoditi kapitali¬
stično mislečim kmetom, je sovražnik države in kdor
hoče še naprej socijalizirati ter po vsej sili uresničevati
komunistične načrte, je norec.  Treba je najprej po¬
praviti polomljene lokomotive, ne pa čenčati o marksi¬
zmu.« Sicer je pa bila vsa boljševiška revolucija itak v
ostrem nasprotju z Marxom,  ki je učil, da se bo
komunistična revolucija razvila  sama, a šele, ko do¬
spe industrijalizacija do viška, dočim je bilo v Rusiji
ravno narobe.

Tako je torej Lenin spomladi 1. 1921. sam žrtvo¬
val vsa svoja komunistična gesla za po¬
litično  moč  in začel dejansko iznova tam, kjer se je
1. 1917. nehalo, kajti spoznal je, da je mogoče obnoviti
uničeno gospodarstvo le na zasebno kapitalističnih na¬
čelih. Lenin je tekom dobrih treh let tako zvanega

* Značilna  za  boljševiško izrazoslovje je po¬
vodenj novih označb organizacij, uradov, ustanov itd. Te so se¬
stavljene tako, da je vzeta le prva črka  vsake besede celotne
označbe (n. pr. »Nep« = nova ekonomska politika) ali pa prvi
zlog  vsake besede (n. pr. »komsomol« = Komunističeskij so-
juz molodeži =  Komunistična zveza mladine). Ker je danes že
tudi v inozemstvu uvedeno povsod to skrajšano označevanje, se
ga bomo posluževali tudi mi, vsaj pri tistih, ki se večkrat po¬
navljajo. V Rusiji je njih število tako narastlo, da so morali
izdati že posebne besednjake  zanje.

168

»vojnega komunizma« Rusijo up ropa s til,  a jo je sedaj
s svojo silno voljo tudi v zadnjem hipu zopet rešil.
Kar je poprej tri leta požigal, je moral sedaj vnovič po-
zidavati, kar je poprej demagoško preklinjal, je moral
sedaj blagoslavljati. Tako globoko preokrenitev je pa
mogel izvršiti tudi samo Lenin s svojo silno veljavo v
vojaško disciplinirani stranki. Nihče si mu ni upal ugo¬
varjati, pač pa je znala preizkušena strankina propa¬
ganda delavske množice prepričati, da gre prav za prav
za — rešitev komunizma. Treba je za enkrat zopet do¬
voliti oživljenje kapitalizma in malomeščanstva, treba
je tudi žrtvovati svoje lastne razredne koristi in skoro
vse socijalno-politične pridobitve revolucije, samo da se
vzdrži politična diktatura proletari-
jata,  ki bo potem v ugodnejših okoliščinah že znala
uresničiti komunistični raj, kateremu se tudi z »Nepom«
ne odrečejo.

Končno je bilo treba kreniti tudi v zunanji po¬
litiki  na nova pota, kajti za čim hitrejšo gospodarsko
obnovitev dežele so boljševiki nujno potrebovali vsaj
mir,  če že niso mogli upati na dejansko pomoč inozem¬
stva. Med državljansko vojno so z vso gotovostjo računali
na skorajšnjo svetovno revolucijo,  kajti komu¬
nistična misel se je tudi res širila po vsej Evropi kakor
kužna bolezen. Ker bi bila revolucija po ostali Evropi
čez noč rešila boljševike vseh zunanjih stisk, so seveda
tudi napenjali vse sile in uporabljali vsa sredstva, da
jo čim prej zanetijo. V to svrho so že meseca marca
1. 1919. sklicali v Moskvo zborovanje vseh komunističnih
strank sveta in ustanovili ob tej priliki »K ominternoc
(komunistično internacijonalo), ki naj bi vodila svetovno
komunistično propagando. Kominterna je obljubljala, da
bo v enem letu vsa Evropa komunistična, toda le pre¬
kmalu so prišla razočaranja tudi v tem pogledu. Dne
!!4. marca 1. 1919. je bila res proglašena sovjetska re¬
publika na Madjarskem,  kmalu na to še na Ba¬
varskem  in na Slovaškem, vendar so bili vsi ti po¬
izkusi kmalu zadušeni. Svetovne revolucije ni hotelo biti

169

in 1. 1921. so boljševiki končno spoznali, da sploh ne
morejo več računati na kako pomembno podporo ino¬
zemskih komunističnih strank. Ker je ravno nasprotno
tedaj začel dvigati glavo nacionalistični fašizem  (zlasti
v Italiji in že tudi v Nemčiji), so misel na svetovno
revolucijo sploh odložili  in Zinovjev je izjavil, da jo
pričakuje v A z i j i, ne pa v Evropi. Nujna posledica teh
spoznanj je bilo popolno preus merjenje vse bolj¬
še v i š k e zunanje politike.  Že ob uvedbi Nepa
so poudarili, da nima zmisla žrtvovati Rusije za svetovni
proletarijat, temveč da je treba pred vsem rešiti rusko
gospodarstvo, a v to svrho je treba priti v redne od-
nošaje z drugimi državami.  Z nekaterimi ne¬
vtralnimi so bili navezali stike že prejšnje leto, a da bi
jim ne bilo treba nositi odgovornosti za revolucijonarno
rovarjenje Kominterne in da bi se tako lahko približali
še drugim vodilnim evropskim silam, so vsaj na zunaj
Kominterno popolnoma ločili od vlade.
Najprej so dosegli uspeh v Angliji, s katero so sklenili
že dne 16. marca 1. 1921. trgovski sporazum, štiri dni
nato je bila podpisana prijateljska pogodba s Kemalovo
Turčijo, a naslednji dan je bil sklenjen mir s Poljsko.
To so bili prvi pomembni uspehi v zunanji politiki, kajti
za izvedbo Nepa so neobhodno potrebovali podpore za-
padno evropskega kapitalizma.

K Nepu je prisilil boljševike popolen propad vse
ruske gospodarske proizvodnje, zato je bil njen zopetni
dvig sedaj jedro vseh vprašanj in prizadevanj. Ker
so še slej ko prej stremeli za tem, da ohranijo pri živ¬
ljenju čim največ komunističnih gesel, so vršili naj¬
različnejše poizkuse  ter uporabljali najrazlič¬
nejša sredstva in oblike. Čim se je izkazala kaka zamisel
za nerabno, so jo hitro zavrgli ter poskusili z novo, kajti
ni jim šlo več za to, da prodrejo s kako idejo, temveč
da rešijo in vzpostavijo gospodarstvo razrvane države.
Delale so se usodne napake  in nedoslednosti, kar
je nujno porajalo zmede, zapravljanje narodnih sil in
vedno nove gospodarske pretrese. V splošnem so se pa

170

polagoma začele strašne rane iz dobe vojnega komunizma
vendarle celiti, kar jim je seveda tudi polagoma vračalo
zapravljeni kredit pri delavcih in kmetih. Njih edini cilj
je bil, da obdrže politično oblast, zato se niso mnogo
ozirali ne na rentabilnost industrije in ne na zabavljanje
skrajnih komunističnih zagrizencev, ki jim to nekomuni¬
stično postopanje ni bilo všeč.

Že ob uvedbi Nepa je Lenin proglasil dve načeli za
nedotakljivi,  ti sta:

1. državni monopol zunanje trgovine, in

2. nadzorstvo in podržavljenje prometa ter velike
industrije.

Izjavil je, da so možni v tem okviru najrazličnejši
kompromisi na vse strani. Nep je našel industrijo
v že opisanem obupnem stanju.  Le nekaj male
industrije je bilo še v zasebni upravi in ta je edina
kolikor toliko obratovala, večina, zlasti težke, je bila v
nesposobni državni upravi, kjer je nevzdržno propadala,
a precejšen del je bil le socijaliziran in prepuščen v
upravo krajevnim oblastem. Zlasti ta je bila pa v po¬
polnem razsulu in je večina tovaren sploh stala. V njej
je bila še konec 1. 1921. ohranjena mezda v blagu, ki
je pa delavci tudi niso dobivali redno in v zadostni mno¬
žini, zato so v masah zapuščali tovarne.  Spomladi
1. 1921. je manjkalo v vseh ruskih tovarnah skoro
1,300.000 delavcev, kar jih je ostalo, so pa na debelo
kradli izdelke in z njimi verižili, da jim ni bilo treba
poginiti od lakote.

Da preseka te nevzdržne razmere, je dala vlada po
uvedbi Nepa večino male in srednje indu¬
strije enostavno v zasebni zakup,  v svoji
upravi je pa obdržala le še največja podjetja, a še njih
upravo je popolnoma preuredila.  Izvedena
je bila dalekosežna decentralizacija. Meseca avgusta leta
1921. so bili preurejeni trusti in vanje zajete vse državne
tovarne. Na čelo trustov so bili postavljeni zasebni pod¬
jetniki in strokovnjaki z obširnimi pooblastili. Od vrhov¬
nega gospodarskega sveta so bili odvisni le glede prodaje

171

proizvodov, od finančnega komisarijata pa glede finan¬
ciranja, sicer so bili pa popolnoma samostojni in naj bi
se vodili zgolj po zasebno kapitalističnih načelih renta¬
bilnosti. Tako so v tej industriji s komunizmom kratko
in malo pomedli.

Mnogo so se trudili za to, da bi pridobili tudi ino¬
zemski kapital  za nove investicije v Rusiji. Lenin
se je od nekdaj navduševal zlasti za elektrifika¬
cijo  in bili so pripravljeni izdati inozemcem daleko-
sežne koncesije, da bi jo izvedli. Popolnoma so bile nam¬
reč propadle še obstoječe ruske elektrarne, katerih pro¬
izvodnja je 1. 1920. in 1921. znašala le 3% predvojne
ruske električne sile. Toda boljševiki so uživali premalo
zaupanja v inozemstvu, da bi prišli do inozemskih po¬
sojil, pač se jim je pa posrečilo z velikimi koncesijami
pridobiti nekaj tujega produkcijskega kapitala, ki je po¬
tem vzpostavil precej industrije in delal z ogromnimi
dobički.

Ni jim tedaj preostajalo drugega, kot postaviti se
na lastne noge.  Pospešili so zgoraj navedeno or¬
ganizacijo industrije tako, da je bilo že v začetku 1. 1923.
registriranih pri vrhovnem gospodarskem svetu 430
trustov  z 1 milijonom delavcev v 4144 podjetjih. Da
bi prinesli v gospodarsko proizvodnjo zopet red, so zajeli
v truste le ona podjetja, ki so se jih upali postaviti zopet
na noge, druga so pa oddali v zasebni zakup ali jih pa
kratko in malo zaprli. V posamezne truste so združili
vsa podjetja, katerih proizvodnja je bila v medsebojni
zvezi ali se je pa dopolnjevala. Da bi jih povezali v še
večje gospodarske enote in dosegli s tem uspešnejšo
proizvodnjo, so najvažnejše truste združili v sindi¬
kate.  V začetku 1. 1923. je bilo tako v 18 sindikatih
176 trustov s 1791 tovarnami in nad pol milijona de¬
lavci. Tako so se iz dotedanje obupne zmede porajali
polagoma začetki tako zvanega »načrtnega g o -
spodarstva«,  kar je navdajalo boljševike z velikim
pogumom in upi. Res je, da ta organizacija ni bila po¬
polnoma brezuspešna in proizvodnja v najvažnejših sin-

172

dikaliziranih podjetjih (premog, nafta, rude ter kovin¬
ska, tekstilna, električna, kemična in usnjarska indu¬
strija) je n. pr. naraščala  takole:

Toda ti skromni uspehi so pokazali, da se tudi nova
organizacija ni obnesla  tako, kakor so pričakovali.
Premogovniki so dajali le neznatno količino premoga
in še tega skoro uničeni promet  ni mogel pre¬
voziti, zato so ostajala podjetja po cele tedne in mesece
brez pogonskih sredstev. Za silo je delala le tekstilna
industrija,  dočim sta se pa nahajali kovinska in
električna v pravi katastrofi, a tudi velikemu delu
druge se ni godilo dosti bolje. To stanje je še poslabšalo
pomanjkanje obratnega kapitala.  Tovarne
so morale prodajati daleč pod svojo lastno proizvajalno
ceno, a zato niso mogle nakupovati novih sirovin. Teh
je tudi silno primanjkovalo in 1. 1922. je n. pr. tekstilna
industrija podelala 21.000 ton volne, na novo jo pa do¬
bavila le 11.000 ton. Trusti so potrebovali silnih kapita-
lov od države, a ta jih ni imela, temveč so morali v
obliki davkov še njej odrajtovati 17.5% svoje proizvod¬
nje. Glede na to so izbruhnili kmalu tudi spori med
trusti in finančnim komisarijatom.  Vse je
zabavljalo in sovjeti so skušali napake popravljati, toda
padali so v še večje. Osebno vodstvo podjetij in trustov
se je umikalo vnovič okornemu ter nesposobnemu b i -
rokratizmu.  Vezi trustov so dušile še tista pod¬
jetja, ki bi sicer uspevala. Če je namreč kako podjetje

173

slučajno dobro delalo, so ga kmalu izsesala  druga
v trustu ter tako ubijala vsako dobro voljo teh, ogromna
večina vseh je pa čutila truste le kot škodljivo breme
ter jim je zato povsod škodoželjno nagajala. Tako se
tudi ta nova organizacija birokratičnih trustov in sin¬
dikatov ni obnesla. Proizvodnja se je sicer nekoliko
povečevala, a nobenega upanja ni bilo, da bi dosegla
kolikor toliko zadovoljivo stopnjo.

Prav nič se pa ni izboljšalo kroženje blaga.
Na eni strani je bila državna trgovska organizacija ne¬
sposobna vršiti pravočasno izmenjavo blaga (k temu je
mnogo pripomoglo tudi obupno stanje prometa), na
drugi strani so pa ogromni proizvajalni stro¬
ški industrije ter razvrednotenje rublja
ceno industrijskih izdelkov tako dvignili, da so bili po¬
vprečnemu državljanu nedosegljivi. Kriza je vno¬
vič naraščala,  grozil je nov polom in 1. 1923. so
bili boljševiki zopet prisileni izvesti dalekosežne pre-
osnove. Na X. strankinem kongresu so sprejeli celo vrsto
novih smernic,  ki so jih skušali potem tudi izvesti.
Najvažnejše so bile:

1. zrahljati premočno povezanost podjetij v truste
in sindikate ter oddati čim več nadaljnjih nerentabilnih
podjetij v zasebni zakup;

2. poživiti tržni promet blaga, zlasti potom konsum-
nih zadrug;

3. čim bolj zbližati mestno industrijo s kmetiškim
trgom;

4. dovoliti sindikatom, da tudi sami vrše veleprodajo
svojih izdelkov.

Toda tudi te odredbe niso ničesar zalegle.
Proizvajalni stroški so vedno bolj nadkriljevali vred¬
nost proizvodov, s čemur je izgubljala industrija sploh
ves zmisel,  ker je po preprostih trgovskih računih
požirala najprej svoje izdelke, nato pa še samo sebe. S
tem so seveda silno naraščale cene,  ki jih nista
zmogla ne kmet in ne delavec. Dočim je plačal n. pr.
kmet 1. 1914. za en plug 100 kg pšenice (6 rubljev), je

174

moral dati 1. 1923. zanj 893 kg pšenice (10.8 rublja). Živo
življenje je na vsak korak dokazovalo, da vise vsa go¬
spodarska modrovanja marksističnih evangelistov v
zraku, ker se razvijajo čisto drugače, nego so si ga oni
zamišljali. Tako je bila tudi posledica  s o c i j a -
1 i z a c i j e ruske industrije ta, da je moral kmet začeti
vnovič doma izdelovati tiste potrebščine, ki bi mu jih
morala za nizko ceno dobavljati industrija.

Za edino polnopravno jedro  svoje stranke
in za nosilca  komunistične misli so smatrali boljše-
viki vedno le industrijsko delavstvo. To je pa nemogoče
brez močne industrije, zato so jo morali rešiti in dvigniti
za vsako ceno. Uvedli so 1. 1923 zanjo, čisto proti ko¬
munističnim načelom, še zaščitne carine  in pre¬
povedali izvoz surovin. Toda vse gospodarstvo je velika
in silno občutljiva celota, zato so se tudi ti ukrepi hitro
maščevali. Ubili so del zunanje trgovine in s tem razdrli
državni proračun. Sledilo je novo razvrednotenje de¬
narja, naraščanje cen, nova, še hujša kriza.  Če so
gasili nekje, se je vnelo na treh drugih krajih. Skratka:
s svojim komunizmom niso znali ne naprej in ne nazaj.
Pojavljalo se je usodno razpotje:  ali naj se povrnejo
zopet nazaj v »vojni komunizem«, ubijejo zopet vso
zasebno trgovino, izvedejo popolno socijalizacijo vsega
gospodarstva in zasežejo vnovič ves med dobo Nepa
ustvarjeni zasebni kapital, ali naj pa odpravijo še ob¬
stoječe omejitve in dajo popolnoma svobodno pot za¬
sebno kapitalističnemu gospodarskemu udejstvovanju.
Skrajni komunisti so zahtevali prvo, uvidevnejši so pa
priporočali prilagoditev svetovnemu gospodarstvu, da bi
pridobili s tem pomoč inozemskega kapitala. Napenjali
so vse sile, da dvignejo proizvodnjo, kar se jim je de¬
loma tudi posrečilo. Dosegli so okrog 1. 1926. že 40 do
80% predvojne industrijske proizvod¬
nje,  a če pomislimo, da so se od tedaj potrebe mnogo
povečale, je bil uspeh razmeroma skromen. Toda še t a
je bil dosežen na račun skrajno ogroženih državnih
financ in na račun delavstva.

175

Tudi glede  delavskega skrbstva je bilo
namreč v tej delavski državi od načrtov in naredb še
jako daleč do resničnega izvajanja. Z uvedbo Nepa se
je izpremenil ves dotedanji osnovni pogled na socijalno
skrbstvo, kajti odslej ni bila posvečena glavna skrb več
delavstvu, temveč dvigu gospodarske proizvodnje, saj je
šlo za gospodarski obstoj države. Delavstvo ni moglo
več, kakor prva tri porevolucijska leta, živeti kratko
in malo na račun kmeta,  temveč je bilo treba kmetu
1 za njegove dajatve nuditi neke protivrednosti in za
socijalno skrbstvo je moralo odslej skrbeti vsaj de¬
loma tudi delavstvo samo. V to svrho so morali pre¬
urediti vso prvotno socijalno zakono¬
dajo  ter jo precej omejiti. Izpremenili so XVII. po¬
glavje »Kodeksa dela« tako, da se je omejilo soci¬
jalno zavarovanje  odslej le še na zdravniško
pomoč, na pomoč za časa prehodne delanezmožnosti, na
invalidnost, brezposelnost, podpore svojcem v primeru
delavčeve smrti in na nekatere posebne podpore (po¬
smrtnina i. dr.). Navidezno največ zaslug ima boljševiško
socijalno skrbstvo za varstvo mater in otrok
ter za o s v o b o j e n j e žene  izpod dotedanje neome¬
jene moževe nadoblasti, toda če pomislimo na uničenje
rodbine, o čemer bomo govorili še pozneje, postanejo
tudi ti uspehi jako dvomljivi. Bolniško zavaro¬
vanje  je priznavalo delavstvu vse ugodnosti, toda v
resnici je primanjkovalo vsega in zdravstvene razmere
so bile obupne. Podpora za prehodno delane-
zmožnost  (bolezen, porod, nezgoda in oskrbovanje
bolnega svojca) je znašala po zakonu polno dnevno
mezdo (a največ 5 rub. dnevno), razen tega so pa imeli
zavarovanci še pravico do raznih izrednih podpor (za
otroško opremo, dojenje, posmrtnino i. dr.), vdovam je
bila priznana renta do 9. leta starosti otrok, sirotam do
17. leta, delanezmožnim pa vsem. Toda v resnici je pre¬
jemalo te zavarovalnine le malo oseb.

Najnazornejše nam kaže razmere v zavarovanju
skrbstvo za brezposelne.  Na papirju je to

176

skrbstvo prav lepo, a pod pretvezo, da ga zlorabljajo tudi
»meščanski elementi«, se je izplačevanje zavarovanja od
meseca do meseca bolj poostrevalo in oviralo. Čeprav
je število brezposelnih zaradi zapiranja obratov vedno
bolj naraščalo,  se je pa število podpirancev vedno
bolj krčilo. To so dosegli tako, da so razdelili brezpo¬
selne v dve skupini  : v »registrirane« in v »divje«.
»Registrirani«  so bili tisti, ki so bili vpisani pri
posredovalnici za delo, a vpisal se je lahko le tisti, ki
je bil poprej vsaj eno leto stalno zaposlen in ki je
lahko predložil celo vrsto listin. Samo ti naj bi dobivali
tudi podporo v znesku 8—12 Rub. mesečno in kvečjemu
6 mesecev. Če pomislimo na običajno rusko naglo me¬
njavanje dela in na to, da se spričo tamošnjih razmer
velik del delavstva sploh ne more izkazati s kakimi
dokumenti, uvidimo, da se večina brezposelnega delav¬
stva tudi registrirati ni mogla. Vkljub temu je pa že
1. 1922 znašalo število registriranih brezposelnih 300.000
in se je v poznejših letih Nepa gibalo okoli 800.000. Ker
zavarovalnica tudi teh stroškov ni zmogla, je dobi¬
valo podporo  le  11—15% upravičencev,
drugi so pa ostali praznih rok. Lačni »neproletarci« so
bili kratko in malo- izgnani v domače vasi. Stroške za¬
varovanja v znesku 15—22% mezde so nosila podjetja,
urejeno je bilo pa strogo centralistično.

Slično je bilo tudi z ostalim delavskim pra¬
vom.  Da se iznebe brige za »neproletarce«, so boljše-
viki delovno dolžnost zopet odpravili. Načelno delavec
dela sam sploh ne sme iskati,  temveč mu
ga nakaže le posredovalnica. Če ga brez upravičenega
vzroka (odločuje o tem uradniška samovolja) ne sprej¬
me, izgubi pravico do vseh podpor,  zava¬
rovanj in drugih ugodnosti. Delovni  čas  znaša 8
ur dnevno, od 1. 1928 dalje za nekatere panoge in za
nočno delo le 7 ur, za rudarje in za duševne delavce
pa celo samo 6 ur, vendar se te določbe ne izvršujejo
povsod enako. Nadurno delo je dovoljeno le izjemoma in
po 4 urah dela je pol do dve uri odmora, ki se pa ne

Erjavec, Komunizem. 177 12

šteje v delovni čas. Praktično se izpolnujejo ta določila
le slabo  in stremljenje po čim večji proizvodnji se
izvaja na račun delavca z izgovorom, da dela v prole¬
tarski državi itak zase. Nadalje ureja »Kodeks dela«
tudi sklenitev delovnih pogodb, notranji red obrata,
mezde, zdravstvene predpise, varstvo vajencev, žensk in
mladoletnih, delokrog strokovnih organizacij, razsodišča
itd. Kakor povsod, je tudi tu ostalo premnogo do¬
ločb le na papirju,  ker za njih izvajanje ni ne
sredstev in ne pogojev. Najmanjše mezde n. pr. pred¬
pisuje »Kodeks dela«, toda podrobnosti so prepuščene
tarifnim pogodbam, ki jih sklepajo strokovne or¬
ganizacije.  Na zunaj so te sicer podobne ostalim
evropskim delavskim strokovnim organizacijam, v res¬
nici imajo pa v Rusiji skoraj ravno nasprotni značaj.
Skrbe namreč za izvajanje socijalne zakonodaje, a le —
kolikor je to v skladu z državnimi koristmi. Ker je pa
v Rusiji delodajalec navadno država, strokovne organi¬
zacije v resnici niso drugega nego orodje države
in stranke,  ne pa zastopnice delavskih koristi. Njih
glavni namen je vršiti »kulturno delo«, to je komuni¬
stično propagando  med delavstvom. Če se drzne
nastopiti strokovna organizacija za večje pravice delav¬
stva, jo proglase kratko in malo za protirevolucijonarno
in protidržavno in — po njej je, saj rešuje vse spore po¬
sebno »ljudsko razsodišče«, v katerih sede zopet le za¬
stopniki stranke. Ko je poskušal 1. 1929 priboriti ustva-
ritelj in dolgoletni predsednik ruskih strokovnih organi¬
zacij, T o m s k i, tem nekaj več besede, so ga pri tisti
priči odstavili.  Glede na vse to so strokovne organi¬
zacije za rusko delavstvo brez pomena,  pač pa
stranki dobro služijo za obvladanje delavstva,
posameznikom so pa najobičajnejša lestev  za dosego
raznih služb in časti. Najnižje edinice strokovnih organi¬
zacij so »obratni sveti«, v katerih so voditelji dejansko
imenovani od stranke, kajti ruske »v o 1 i t v e« se vrše
vedno in povsod z vzklikom po predloženi kandidatni
listi, kateri se seveda nihče ne upa ugovarjati. — Tudi

178

obratni sveti so izgubili ves nekdanji pomen in služijo
danes s strokovnimi organizacijami vred prav za prav le
za priganjače delavcev.

Razen tega tarejo delavce še druge stare in nove
nadloge. Stanovanjske razmere  so slej ko prej
obupne, prehrana  se je v prvih letih Nepa nekoliko
izboljšala, pozneje pa vnovič jako padla, delavci včasih
niso dobili plače po cele mesece itd. V marsikakem po¬
gledu so postale delavske razmere še slabše nego
so bile pod carji,  zato ni čudno, če so izgubljali
delavci zmisel za »svojo« državo in končno sploh niso
več vedeli, zakaj so prav za prav šli v revolucijo. Vkljub
temu, da je bil v Rusiji dotok svežih delavskih sil iz vasi
v mesta vedno jako velik, je iz navedenih razlogov ven¬
darle vladalo zlasti po državnih podjetjih veliko po¬
manjkanje delavcev  (marsikje polovica), izosta¬
janje od dela je bilo silno in proizvajalna moč
delavstva je padla marsikje za dve tre¬
tjini.  Vkljub strogi prepovedi stavk  jih je že
1. 1923 izbruhnilo zopet 381 s 165.000 stavkujočimi. Glede
na vse to se tudi ne moremo več čuditi, da industrijska
proizvodnja vkljub silnim naporom in žrtvam ni mogla
doseči niti predvojne višine.

Precej opomogel se je bil pa v prvih letih Nepa
kmet.  K Nepu so bili boljševiki prisiljeni, če so hoteli
rešiti mesta pred popolnim izstradanjem in pripraviti
kmete do tega, da so zopet več sejali. Lenin je moral pri¬
znati, da so se izkazale stare navade močnejše nego ko¬
munizem, zato je moral vsaj po kmetih odpraviti
izvajanje skoraj vseh socijalističnih ge¬
sel.  Najvažnejši olajšanji sta bili zopetna uvedba
rednih davkov  namesto dotedanjih prisilnih oddaj
in nasilnih plenjenj pridelkov ter zopetna uvedba svo¬
bodnega trgovanja  s pridelki. Kakor smo že
spredaj omenili, je bil davek v blagu precej nižji  nego
dotedanje prisilne dajatve (oddaja žita je bila po novem
določena na 39.3 milijonov stotov namesto prejšnjih 69.1,
krompirja 9.8 milijonov stotov namesto 18.3 itd.). Zaradi

179

J2'

slabe letine leta 1921 so bile pa te dajatve še enkrat
znižane (žito n. pr. na 26.2 milj. kvintalov), a zaradi
slabe organizacije pobiranja davkov  v
blagu so kmetje oddali komaj 60—75% predpisanih koli¬
čin. Da bi še bolj preprečili omejevanje zasejane po¬
vršine, so 1. 1922-1923 ta davek še enkrat preuredili tako,
da so ga poenotili in stopnjevanje (progresivnost) jako
znižali. Tako je postal blagovni davek nekak dohodninski
davek, ki je znašal povprečno le 10% kmetovih do¬
hodkov  in kateremu se kmetje tudi niso več upirali.
Kmet je dobil vnovič veselje do dela (že 1. 1923. se je
zvišala posejana površina za 18%) in posledice strašne
lakote 1921-1922 so se začele hitro celiti.

Pri vzpostavitvi kmetijske produkcije so se morali
opreti predvsem na »kulake« kot na najmočnejše in naj¬
naprednejše producente, dočim je bil izkopan za časa
vojnega komunizma med boljševiki in kulaki skoro ne¬
premostljiv prepad. Dokler je namreč ogrožala kmete
bela protirevolucija, je bil kmet iz strahu za novo pri¬
dobljeno zemljo navezan na zmago boljševizma, a čim je
bila odstranjena ta nevarnost in se je nasilno ropanje
kmetov le stopnjevalo, je zavladalo nepomirljivo sovra¬
štvo med kulaki in boljševiki. In lakota je bila bolj po¬
sledica produkcijskega štrajka kmetov nego državljanske
vojne. Lenin se je dolgo upiral popustiti od svojih komu¬
nističnih načel napram kmetom, končno ga je pa vendarle
prisilil k temu grozeči splošni polom, dasi je še malo
poprej trdil, da se mora stranka pač zvezati s srednjimi
kmeti, a se nikoli niti za trenutek ne sme odreči boju
proti kulakom.

Glavna skrb vlade je bila odslej preskrbeti armado,
dočim je za delavstvo uvedla vnovič mezdo v de¬
narju  in ga tako deloma prepustila lastni oskrbi,
oziroma ga napotila v državne konsumne zadruge. Za te
je država seveda morala pridelke večinoma nakupo¬
vati.  Že za 1. 1922 je organizirala veliko nakupovalno
organizacijo in postala največji žitni trgovec. Ker je pa
za obnavljanje uničenega gospodarstva nujno potrebovala

180

tudi inozemskih industrijskih izdelkov, je morala za njih
dobavo poskrbeti istočasno tudi za izvoz žita.  Toda
država za te povečane nakupne potrebe ni imela denarja
in tudi njena nakupna organizacija se je hitro izkazala
za preokorno, zato je že 1.1923 pritegnila k sodelovanju
še zasebne žitne trgovce, ki so pri tem seveda izborno
zaslužili. Po Leninovi smrti se je Stalin iz navedenih
razlogov le še bolj naslonil na kulake, kar mu je nako¬
palo že opisani odpor levičarske opozicije pod vodstvom
Trockega, češ da bo stranka s tem le odbila revnejše
kmete, a srednjih si ne bo pridobila.

Izprva so kmetje vkljub jako nizki nakupni
ceni  (za 1 pud, to je 16.38 kg rži 30—50 kopejk) radi
prodajali, da so prišli do denarja, toda iz spredaj nave¬
denih razlogov je cena industrijskih izdelkov tako nara¬
ščala, da so bili kmetiški pridelki polagoma skoraj brez
vrednosti. Kupna moč kmeta je strašnopadla,  na¬
bavljati si niso mogli skoraj ničesar več in grozila je nova
prekinitev vseh gospodarskih zvez med mestom in vasjo.
Vlada je skušala to preprečiti s tem, da je na koncu vsa¬
kega leta porabila polovico čistega dobička od izvoženega
žita za ^podpiranje kmetiških ustanov in potreb (n. pr.
za dobavo plemenske živine, semenskega žita itd.), ven¬
dar tudi to ni mnogo zaleglo. Vkljub vsem težavam (pro¬
metni krizi, okornosti konsumnih zadrug itd.) se je pa
pojavljalo napram dobi vojnega komunizma vendarle n a
vsej črti znatno izboljšanje.  Kmetiška proiz¬
vodnja je stalno naraščala, trg se je polnil, prehrana se
je izboljševala, gospodarski stiki z inozemstvom so se
oživljali in država se je gospodarsko okre¬
pila  povsod, kjer je opustila svoja — komunistična na¬
čela. Vnovič je bil vzbujen pri množicah zrni sel za
delo  in proizvodnjo, gospodarstvo je bilo pa osvobojeno
tako škodljivega nasilja in frazerstva.

Ta delni povratek k zasebno kapitalističnemu gospo¬
darstvu pa ni mogel preprečiti naglega umiranja
nekdanjega meščanstva,  temveč so se z njim
okoristile le množice verižnikov, špekulantov in drugih

181

brezvestnih pustolovcev, iz katerih se je ustvarila nova
plast bogatašev.  Ker je bila tudi v dobi »Nepa«
omejena možnost pridobivanja nepremičnin, so novi
bogataši nagrabljali predvsem zlato, bisere in druge
dragocenosti, poleg tega se pa vdajali razuzdanemu
zapravljanju.  Dočim sta vladala med delavstvom
beda in glad, je pa na drugi strani cvetela korupcija, ve-
rižništvo, hazardiranje, popivanje, nenravnost, divje za¬
pravljanje, razkošje itd. Vse je kazalo, da se vrača nekda¬
nje predvojno živlenje, le še v poslabšani obliki. Ker ga
oblasti niso znale preprečiti, so ga proglašale za ne¬
izogibno zlo,

c) »Doba načrtnega gospodarstva«.

Boljševiki se socijalizaciji vsega gospodarstva in pa
uvedbi popolnega komunističnega družabnega reda niso
nikoli odrekli. Nep (1. 1921—1927) je pomenjal le za¬
časno popuščanje,  da popravijo zopet popolno
razsulo, ki ga je povzročila doba vojnega komunizma,
prehoden oddih na poti k izvedbi vseh komunističnih
načel. Zato boljševiki tudi nikoli niso hoteli izpustiti iz
svojih rok velike industrije, temveč le večino male in
srednje.

Res je, da je Nep zacelil mnogo  ran  prvih
treh povojnih let, toda vseh spričo svojega polovičar¬
stva  vendarle ni mogel. Kakor smo povedali že spredaj,
se je proizvodnja precej popravila, toda proizvajalni stro¬
ški niso bili v nobenem razmerju z vrednostjo proizvo¬
dov, zato je tudi cena industrijskih izdelkov skokoma na¬
raščala. Tako so mesta živela prav za prav na račun za¬
seženega predvojnega imetja meščanstva in na račun
kmeta s tem, da je bila cena industrijskih izdelkov
ogromna, kmetiških pridelkov pa neznatna (tako zvane
»š k a r j e« so se odpirale vedno bolj). V prvi dobi Nepa
je bil kmet  že zadovoljen, da ga boljševiki niso več
ropali s pomočjo strojnih pušk, kakor v dobi vojnega
komunizma, toda ker je počasi moral prodajati svoje pri¬
delke vendarle skoro zastonj, se je začel v njem v n o -

182

vi č porajati odpor. Naveličal se je s svojim znojem
vzdrževati socijalistično igračkanje po mestih, zato je
začel jeseni 1. 1927 vnovič štrajkati pri oddaji žita. Bolj-
ševiki so odgovorili najprej z gonjo proti nakupovalcem
žita, a ko je začela groziti mestom zopet prava lakota,
so privijali davčni vijak, nato uvajali vedno hujša na¬
silja, nazadnje pa začeli vnovič z vojaštvom odvzemati
kmetom pridelke. Tako so sicer res preskrbeli mesta
zopet z živili, a izropali so skrajno nezadovoljno vas in
vzbudili proti sebi ves gnev srednjega in večjega kmeta.

Ker so bili boljševiki popolnoma nezmožni celo
za socijalizacijo industrije,  kaj šele za so¬
cializacijo kmetiškega gospodarstva, jih je vedno bolj
grizlo, da je delala tista industrija, ki so jo oddali v za¬
sebni zakup, mnogo boljše, cenejše in solidnejše nego
socijalizirana državna. Nič ni namreč glasnejše postav¬
ljalo na laž njihovih kričavih komunističnih gesel in do¬
kazovalo nesposobnost marksističnih načel
za prilagoditev živim življenjskim potrebam in razme¬
ram, nego ta dejstva, ki so bila vsakemu očita. Ker pa
na kako trajno žrtvovanje svojih komunističnih načrtov
nikoli niti mislili niso, je postal Nep boljševiškim oblast¬
nikom že za časa Leninove bolezni več kot neprije¬
ten. Nagajali so zasebni proizvodnji  po¬
vsod: poviševali so davke zasebnim obratom, poostrevali
delavsko zakonodajo in krajšali delovni čas, odirali za¬
kupnike pri dobavi surovin itd. Ko jim je šlo še to pre¬
počasi, so začeli preganjati  še posamezne zakupnike,
češ da so protirevolucijonarji. Ker se je vkljub vsem
preurejevanjem izkazovala tudi socijalizirana državna
trgovina za nesposobno voditi izmenjavo blaga, je zavla¬
dal že 1. 1926 ponovno povsod največji gospodarski ne¬
red.  Mestom je primanjkovalo živil, vasem pa industrij¬
skih potrebščin. Boljševikom je manjkalo onega poguma,
ki ga je pokazal 1. 1921 Lenin, zato tudi niso hoteli pri¬
znati svojih zablod ter odpraviti komunistično eksperi¬
mentiranje še v veliki industriji, temveč so rajši nalagali
prebivalstvu še vedno nove in nove žrtve,  samo da

183

izsilijo izvedbo svojih komunističnih zamisli. Dvigali so
davke itd., obenem pa začeli uvajati izdajanje raznih
potrebščin le na karte. Splošno pomanjkanje je nujno
vodilo k cvetočemu — verižništvu  med mestom in
vasjo, ki so ga vodili zlasti — »kulaki«.

»Kulak  i« so bili v nekdanji caristični Rusiji večji
kmetje, ki so obenem prodajali žganje, posojali sovašča¬
nom denar za oderuške obresti itd., skratka: nekake va¬
ške pijavke. Po revoluciji je ta sloj skoraj izginil,
kajti zemlja je bila prilično enako porazdeljena
in za časa inflacije se je bil kmet osvobodil vseh bremen.
V letih svobodnega gospodarskega udejstvovanja za časa
Nepa so po ruskih vaseh mnogi zanikarneži, kakršnih je
bilo spričo tamošnjih nekulturnih razmer vedno dovolj,
zopet osiromašili, a pridni in podjetni so se še bolj
opomogli. Ko se je potem okrog 1. 1926. začelo v boljše-
viških vrstah pojavljati nezadovoljstvo z Nepom, so tudi
po kmetih proglasili kratko in malo vse trdnejše kmete
za »kulake« ter jih začeli gospodarsko dušiti  (zvi¬
ševali so jim davke i. dr.). S tem so pa udarili ravno po
onih, ki so imeli največ zaslug, da se je v zadnjih letih
poljedelska proizvodnja zopet znatno popravila. Nujna
posledica te zaslepljene politike je bila, da se je začela
površina obdelane zemlje vnovič nevarno manjšati.

Te razmere v mestih in na vasi so postavile 1. 1927.
boljševike pred odločilno izbero:  ali naj pre¬
nehajo z izvajanjem komunizma še v veliki industriji, ki
je vse zajedala, ali naj pa skušajo izvesti zopet enoten
gospodarski sistem povsod, to je popolno socijalizacijo
vsega gospodarstva? Vnelo se je živahno prere¬
kanje  v boljševiških vrstah: generalni tajnik stranke,
Stalin,  je bil za nekoliko preusmerjeno nadaljevanje
Nepa, a najpopularnejši mož po Leninovi smrti, Trocki,
je bil za popolno socijalizacijo  vsega gospodar¬
stva v zmislu čistega in doslednega komunizma in je Sta¬
linu očital, da se zavzema za »kulake«. Vsi so pa čutili,
da postaja sedanje polovičarstvo nevzdržno.
Boj med Stalinom, ki so ga podpirali centrumaši in desni-

184


carji, ter Trockim, je tekom 1. 1927. izčrpoval vse moči
stranke, ko je bil pa meseca decembra 1. 1927. končan s
popolnim porazom Trockega in je postal Stalin vse¬
mogočni diktator stranke  in države, je začel
iskati izhoda iz vedno hujše gospodarske zagate. Hitro
je uvidel, da je boljševiška diktatura nujne
zvezana s komunističnim gospodarskim
redom,  zato ni smel več na desno in je izbral pot, ki
jo je zahteval že Trocki, to je na levo. Prvih deset let bolj-
ševiškega gospodarstva, ko je primanjkovalo le posamez¬
nih potrebščin, so se vedno izgovarjali s »prehodnimi
težkočami«, a sedaj, ko je zmanjkalo vsega,  se¬
veda tudi niso mogli priznati popolnega poloma svojih
komunističnih zamisli, temveč so valili krivdo na »ku¬
lake«, »saboterje« itd. Začeli so z ognjem in mečem
preganjati »krivce«,  uprizorili so nekaj pro¬
cesov,  ki so vzbudili zgražanje vsega sveta (n. pr. Šahti
proces i. dr.) ter se odločili za radikalnejšo gospodarsko
socijalizacijo, za industrijo in proti kmetom.  S kri¬
čavo propagando so prepričevali prebivalstvo, da je na¬
stopil trenutek popolne socijalizacije vsega gospodarstva,,
ki bo končno odrešila in osrečila vse.

Organizirali so celo armado strokovnjakov,
ki naj bi preiskali natančno vse rusko gospodarsko, kul¬
turno in socijalno življenje, ga rešili iz dotedanjega ne¬
reda in zajeli v točen in natančen delovni načrt za bližnjo 1
bodočnost. Glede glavnih načel so si bili na jasnem že na
zimo 1. 1927. ter so jih meseca decembra sprejeli tudi na
XV. strankinem kongresu.  Tedaj je Stalin de¬
jal: »Socijalizem bomo zgradili s kmeti pod vodstvom de¬
lavskega razreda, kajti z diktaturo proletarijata so nam
dani vsi pogoji, da premagamo vse notranje težave.« Skle¬
nili so sprejeti Stalinovo »generalno linij  o«, N e p
odpraviti in uvesti strogo komunistično »načrt¬
no gospodarstvo«.  Do jeseni 1.1928 so bile izvršene
vse podrobne priprave in boljševiške oblasti so z velikan¬
sko reklamo proglasile, da stopa s 1. oktobrom  1928
v veljavo nov, velikanski ter skozi in skozi socijalističen

185

gospodarski načrt, ki naj končno izvede v Rusiji
komunizem. Zadnji podrobni načrti so bili odobreni
dne 28. maja 1929. Ker je bila njih izvedba zamišljena
v petih letih, so ga nazvali »petletka«  (rusko: pjati-
letka). Velikopoteznost »petletke« je vzbudila izredno
pozornost vsega sveta  in še večje navdušenje
vseh občudovalcev boljševizma, ki pa občudujejo in zago¬
varjajo itak vse, kar pride iz Rusije, čeprav doživlja tisti
trenutek morda tam že najhujši polom.

Osnovna misel  petletke je bila uničiti za¬
sebni kapitalizem,  ki se je bil za časa Nepa
zopet pojavil in ki je bil postal boljševikom zopet neva¬
ren. V to svrho je bilo treba takoj izvesti popolno in
brezobzirno socijalizacijo vsega gospodarstva. Prepričani
so bili, da bo komunistični družabni red končno uresničen
le, če Rusija v tehniki in industrijalizaciji druge kapi¬
talistične države še prehiti.  Dne 19. sep¬
tembra 1928 je dejal Stalin: »Ce hočemo uresničiti do¬
končno zmago socijalizma, moramo kapitalistične dežele
dohiteti ali celo prekositi.« Da to dosežejo, so sklenili
ubiti zadnje sledove kapitalizma, povečati vso proizvod¬
njo za 100—300%, zgraditi celo vrsto ogromnih novih
tovarn, ki bi jih popolnoma osvobodile gospodarske od¬
visnosti od inozemstva, socijalizirati tudi kmeta in ustva¬
riti deželi potrebne kulturne pogoje za izvedbo in življe¬
nje teh načrtov. Stroške za njih uresničenje so preraču¬
nali na 95—104 miljarde rubljev* (po tedanji vrednosti
okroglo 2500—2800 mil jard dinarjev). Od teh naj bi dali
13 miljard kmetje, 29.5 bi dobili iz dobička državnega
gospodarstva, 10 iz proračunskega dobička, 6.8 bi prispe¬
vale konsumne zadruge, 3.2 bi dobili iz notranjih posojil,
1.2 pa iz inozemskih kreditov. Prvotni načrt je predvide-

* Uradna  vrednost rublja je bila določena 1. 1922.
na pol (0.515) dolarja. S strogimi prisilnimi odredbami vzdržujejo
to vrednost na papirju še vedno, toda na resnični kupni vred¬
nosti je izgubil od tedaj že skoraj dve tretjini. Točno preračuna¬
vanje v dinarje je zato sploh nemogoče, mi jemljemo za 1 rubelj
27 dinarjev.

186

val za izvedbo petletke le 65 milijard stroškov, ker so
bili prepričani, da bodo 30 milijard pridobili z znižanjem
proizvajalnih stroškov, toda to znižanje ni nastopilo, tem¬
več so se proizvajalni stroški še prav znatno povečali.

Načrt, kateremu se je izprva smejal ves evropski me¬
ščanski tisk, res ni imel primere v svetovni gospodarski
zgodovini, saj je obetal v petih letih skoro podvojiti ru¬
sko narodno imetje, ki je znašalo pred vojno 70 milijard
zlatih rubljev. Pred vojno je znašal ves ruski letni na¬
rodni dohodek 16 milijard, po vojni je padel na polovico,
1. 1927 so ga cenili zopet na dobrih 24 milijard, a na
koncu petletke naj bi znašal 43—50 milijard, od tega
70% iz socializiranega gospodarstva. Narodni dohodek v
vsej petletki naj bi znašal 175 milijard, od česar bi šlo
37% za nove investicije. Te ogromne finančne načrte so
si mogli sestaviti boljševiki le zato, ker so črtali vse ino¬
zemske dolgove (obresti zanje bi sicer znašale 2 mili¬
jardi letno) in ker jim ni bilo treba plačevati nobenih
penzij za nekdanje državne nameščence, kar požre dru¬
gim državam okroglo eno tretjino budgeta. Razen tega
se seveda stekajo v Rusiji tudi vsi gospodarski dobički
v državno blagajno, dočim ostajajo v ostalih državah v
zasebnih rokah.

Petletka, ki je bila uvedena z ogromno propa¬
gando  in z blestečimi obljubami, je vzbudila tudi v Ru¬
siji sami silno navdušenje,  saj je vse upalo, da
se vendarle že omili velika beda, ki je stiskala ves narod
že toliko let in da zavlada končno lepše ter boljše
življenje.  Vse je bilo tudi pripravljeno prenesti še
nove žrtve, saj je petletka natančno določala, da bodo le
kratkotrajne  in da se bo nato začelo vsako leto
izboljševati življenje za točno preračunane odstotke. Vse
je šlo na delo. Začeli so iznova preurejevati vsa
prejšnja in graditi nova, ogromna pod¬
jetja,  tako zvane »gigante«,  kakršnih ni mogla
pokazati še sploh nobena država na svetu. Vse je bilo
pijano navdušenja in pričakovanja, da bodo te največje
elektrarne sveta, največje »žitne tovarne« sveta, največje

187

strojne tovarne sveta, največji premogokopi sveta itd.
končno vendarle ustvarili že tako dolgo pričakovani in
obljubljam komunistični raj.  Oblasti so objav¬
ljale dotlej nepoznano visoke številke in blesteče stati¬
stike o doseženih in pričakovanih uspehih. Statistike so
postale nekako novo božanstvo  boljševikov. Toda
kakor v vsem boljševiškem gospodarstvu, je bilo tudi tu
med govorjenjem in dejanji, med obeti in uspehi mnogo
razlike. S statistikami so res dokazali silen napredek,
ker so jemali navadno za izhodišče 1. 1921., ko je bila
sploh vsa proizvodnja na tleh. Očitali so Evropi, da njeno
kapitalistično gospodarstvo na eni strani preveč proizvaja,
dočim vlada na drugi strani lakota, niso pa povedali, da
se je Rusija take nadprodukcije pač lahko ognila, ker je
doba vojnega komunizma razdejala vse gospodarstvo in
so do 1. 1927. dosegli komaj predvojno višino ter n. pr. do
spomladi 1. 1928. še sploh niso odprli niti enega novega
premogovnega rova. Nobenega dvoma ni, ustvarili so tudi
velike vrednote  (o posameznih panogah bomo go¬
vorili v prihodnjem poglavju), toda strašne žrtve
niso bile v nobenem razmerju z uspehi.
Posebno glede elektrifikacije, ki je bila od nekdaj njih
ljubljenec, so izvršili silen napredek, toda trošili so mi-
Ijardne vrednote, odkupljene s stradanjem in znojem mi¬
lijonov, za uresničenje velikanskih načrtov, ki so se potem
pogosto izkazali za nerentabilne ali pa sploh za nespo¬
sobne. Velikansko elektrarno ob Dnjepru, tako zvani
»D n j e p r o s t r o j«, so n. pr. gradili že dve leti in in¬
vestirali vanj stotine milijonov, a še vedno niso vedeli,
kaj naj z njim prav za prav začno, ker leži ta vodna sila
sredi pokrajine, ki nima nobenih naravnih pogojev za
ustvaritev industrije. Veliko Kubansko stepo  v
Severnem Kavkazu so s silno reklamo 1. 1928. sklenili
izpremeniti v žitnico, ustvarili so tako imenovani »železni
vihar« (to je park več sto traktorjev, boljševiki jako lju¬
bijo napihnjene označbe) in ga poslali tja, da bi stepo
preoral in posejal. Toda »vihar« je pridivjal tja in ker
na postajah ni bilo nobenih ramp, se je že pri skladanju

188

velik del traktorjev polomil, popravljalnice pa ni bilo
nobene. Več tednov so blodili z ostalimi traktorji po pro¬
strani stepi sem ter tja, ne vedoč, kje in česa bi se prav
za prav lotili, nazadnje se je pa izkazalo, da bi že sami
stroški za vreče in prevoz žita naredili to »žitno tovarno«
za nerentabilno. Vse so omamljale le visoke številke, a v
svoji strokovni nesposobnosti so se igrali z ljud¬
skim imetjem  tako, kakor bi ne bilo mogoče nikjer
drugod na svetu. Neštete vrednote so se pokazale že med
gradnjo za nerabne, drugod so zopet propadale, ker se
izkazuje okorna birokratična uprava za nesposobno, da
bi jih pravočasno rešila. Vsakdanji pojav je n. pr., da
propade ves ribji lov na kaki reki ali morju, ker ne
prispe pravočasno sol za konserviranje rib.

Vsakdo bi upravičeno pričakoval, da bodo več kot
desetletne izkušnje ipak kakorkoli prilagodile komuni¬
stično gospodarstvo živemu življenju ter kakorkoli poka¬
zale vsaj njegovo življenjsko zmožnost. — Dosedanjih
osemnajst let nam je pa ravno obratno priča popolne
neizvedljivosti komunistične zamisli,  vsaj
za Rusijo. Žarišče vsega komunizma je njegov gospodar¬
ski red z industrijo kot vrhuncem, a kakor hitro bi Ru¬
sija odprla svoje meje, bi se sesula vsa ruska in¬
dustrija  s svojimi »giganti« vred, ker je absolutno
nezmožna vzdržati konkurenco  s kapitali¬
stično. Živi izključno le od monopola na račun velikih
naravnih zakladov ter silnih žrtev vsega prebivalstva. S
tem pa izgublja ves svoj zmisel, a z njo vred tudi komu¬
nizem sam.

»Načrtno gospodarstvo«  je postalo, menda
ravno pod vplivom boljševizma, tudi mnogim izvenruskim
raziskovalcem gospodarstva nekako zdravilo za rešitev
današnje gospodarske krize, a če ga sodimo po ruskih
izkušnjah, nam obeta jako malo. Res je, da obče kori¬
sti zahtevajo socijalizacijo  vsaj nekaterih
najvažnejših gospodarskih panog, a res je tudi, da javno
gospodarstvo nikjer na svetu ne vzdrži enakopravne kon¬
kurence z zasebnim. Ker je ruska birokracija  s svojo

189

nesposobnostjo, lenobo, nerednostjo, hlapčevstvom, stra¬
hom pred odgovornostjo itd. že od nekdaj menda naj¬
slabša na svetu,  bi taki gospodarski poizkusi do¬
segli v naprednejših deželah najbrže tudi ugodnejše
uspehe, vsekakor so nam pa ruske izkušnje zadostna ute¬
meljitev vsaj za velike dvome v zdravilno moč strogega
načrtnega gospodarstva sploh, komunističnega pa še prav
posebno. Drugod po svetu bi taki komunistični poizkusi
izgledali najbrže precej boljše, a v Rusiji izkazujejo vprav
neverjetne g 1 u p o s t i. Z upravičeno krutostjo so bolj-
ševiki doslej vsaj nekoliko omejili le nekdaj tako
cvetočo korupcijo,  toda proti neznosnemu birokra¬
tizmu se bore menda zaman. To je tudi razumljivo,, kajti
kjer ni demokracije,  ki je najuspešnejše nadzor¬
stvo in kjer ne priznavajo nobene plemenitejše nravno¬
sti, mora vladati vsestransko nezaupanje, ki nujno rodi
nezmagljivo drag in zapleten centralistični birokratizem.
Meseca februarja 1928 so se strankine oblasti n. pr. same
ogorčeno pritoževale, da morajo razni delavski konflikti
skozi 70 instanc,  preden so rešeni. V Leningradu je
1. 1927. tovarno »Elektrosila« »preiskalo« 97 komisij, to¬
varno »Aniltrust« pa 84. Ordžonikidze se je pritoževal,
da sploh ne pride do nobenega pravega dela, ker do¬
biva vsak dan povprečno po 84.000 pismenih in brzo¬
javnih vprašanj od podrejenih mu uradov in ustanov.

Prva petletka, ki je trajala v resnici od 1. oktobra
1928 do 31. decembra  1932, v navedenih okolišči¬
nah seveda tudi ni mogla uspeti, čeprav so se boljševiki
hvalili, da so jo skoraj popolnoma uresničili. Njih namen
je bil izpremeniti dotedanjo kmetiško-industrijsko Rusijo
v industrijsko-kmetiško socijalistično državo, ki bi bila
gospodarsko popolnoma neodvisna od kapitalističnega ino¬
zemstva. Zavedali so se namreč, da morejo trajno vzdržati
svojo diktaturo proletariata le tedaj, če tudi ustvarijo za¬
dosti močan industrijski proletariat. Podrobno izdelani
načrti so predvidevali, da bodo z že omenjenimi ogrom¬
nimi investicijami, ki bi se začele z 11 miljardami prvo
leto in končale z 25.6 do 30.4 miljardami zadnje leto, tako

190

izpopolnili vso obstoječo in ustvarili še novo industrijo,
da bo zgorajšnji cilj povsem dosežen. Razen tega je načrt
še predvideval, da bodo dvignili za 210% dotedanjo pro¬
izvajalno silo delavstva in znižali proizvajalne stroške za
35%, da bi tako lahko znižali cene industrijskih potreb¬
ščin za 24%, delavske mezde zvišali za 69% in še dosegli
čisti letni dobiček industrije v znesku 12 miljard po do¬
vršeni petletki.

Sličen napredek so hoteli doseči v produkciji in
dvigniti letno pridobivanje elektrike od 0.5 na 3.2 milij.
kilowatov, premoga od 40 na 75 milij. ton, surovega že¬
leza od 4 na 10, nafte od 13 na 22, cementa od 10 na 40
milij. sodčkov, opeke od 2 na 10 milijard kosov itd.
Tekom vse petletke so nameravali zgraditi 40.000 km
novih železniških prog, 60.000 km avtomobilskih cest,
pridobiti za poljedelstvo 15 milij. ha nove plodne zem¬
lje itd. Ko je bila petletka dobro v teku, so izdali geslo-,
da jo je treba izvesti v štirih letih, na nogah je bil ves
državni aparat in vseh 50.000 komunističnih celic, in
začel se je divji lov za rekordi. Skušali so odstranjevati
neštete ovire in izdajali so v to svrho vsak dan nove od¬
redbe, inženjerjem so vračali nekdanjo moč in ugled,
bobneče so proslavljali vsak uspeh in pošiljali v obrate,
kjer je šepalo, nekake kazenske ekspedicije v obliki
»udarnih čet«, obširno in podrobno so obravnavali vsak
najmanjši pojav in iskali vzrokov pomanjkljivosti ali
neuspehov itd. Odposlali so nešteto odprav po vsej ob¬
širni državi, ki so iskale novih naravnih zakladov in na
delu je bilo nešteto laboratorijev.

Da vsi ti ogromni napori niso bili brez uspehov, jo
razumljivo. Dočim je pred vojno pridobivala Rusija v
pomembnejši meri le surovo železo, so pa odprli sedaj
rudnike skoro za vse kovine in je Rusija v tem po¬
gledu že danes pač najbolj neodvisna država na svetu.
»Dnjeprostroj«, v katerega je zazidana ena milijarda
kubičnih metrov betona, je druga največja elektrarna
sveta. Ima 9 turbin, vsaka z 80.000 HP. V »Magnito-
gorsku« je največje plavžarstvo sveta, ki daje en milijon

191

ion železa letno. V Stalingradu so na površini 530 ha
zgradili največjo tovarno traktorjev na svetu (letna ka¬
paciteta 130.000 traktorjev), za njo pa še večjo v Har-
kovu. Največja avtomobilska tovarna sveta v Stalingradu
naj bi dajala vsake 4 minute en avtomobil, a taka tovar¬
na v Nižjem Novgorodu še trikrat več. Samo 1. 1931 je
bilo končanih 518 novih tovaren in 1040 traktorskih
postaj. Ustvarili so čisto nova velika mesta Magnito-
gorsk, Kuzneck, Čeljabinsk, Novosibirsk, Berezniki, Ba-
briki, Dnjepostroj itd., uvedli 70 novih tipov poljedel¬
skih strojev, doma že izdelujejo kompletne opreme za
nova industrijska podjetja, gumi-azbest kombinat ob
Volgi producira sam letno za eno milijardo rubljev itd.
Ogromne tovarne so bile postavljene v neverjetno krat¬
kem času, ena največjih tovaren sveta, strojna tovarna
v Rostovu, n. pr. v 17 mesecih itd.

Vendar jim je načrt splaval v veliki
meri po vodi.  Odpadel je najprej ves pričakovani
-dobiček industrije, vsled česar se investicije niso mogle
vršiti iz njenih lastnih dohodkov, temveč so šle na račun
naroda. Ni se povečala tudi proizvajalna moč delavstva,
proizvodi se niso pocenili, temveč še neizmerno podražili,
ker se tudi proizvajalni stroški niso prav nič zmanjšali,
temveč po večini še jako povečali (v nekaterih panogah
za celo četrtino). Slej ko prej je ostala tudi kakovost iz¬
delkov pod vsako kritiko. Plače delavstva so se na videz
res nekoliko izboljšale, a ker so odpadli vsi drugi priča¬
kovani uspehi in olajšanja, so se življenjske raz¬
mere še silno poslabšale.  Ker je vzporedno
s tem plahnelo tudi navdušenje delavstva, so morali od
leta do leta poostrevati njegovo disciplino
in poslabševati delovne pogoje, tako da ima danes delav¬
stvo v svoji »lastni« državi neprimerno manj svoboščin,
nego v katerikoli kapitalistični državi. Enako se je nje¬
gova oskrba še izdatno poslabšala, saj so morali uvesti
skoraj za vse potrebščine karte, tako jih primanjkuje.
Istočasno so pa uporabljali vsa kapitalistična in lastna iz¬
virna sredstva (»brigade« itd.), da iztisnejo iz delavstva

192

čim največ dela. Skratka: stremeli so v komunističen raj,
a prispeli so v najizrazitejše kapitalistično izkoriščanje,
le da tega izkoriščanja ne vrši več zasebni, temveč dr¬
žavni kapitalizem,  ki so ga zgradili na razvali¬
nah zasebnega.

Zgradili so s pomočjo inozemskih strokovnjakov (zla¬
sti Amerikancev in Nemcev) res mnogo in velikanskih
podjetij ter cela nova mesta, in boljševiške statistike
trdijo, da je industrijska proizvodnja petletke dosegla
93.7% načrta.  Ta številka ho nedvomno pretirana. Ru¬
sija je res v marsikakem pogledu postala mnogo manj
odvisna od inozemstva, toda ta napredek je bil jako ne¬
sorazmeren. Nekatere panoge so načrt celo prekoračile,
druge so jako zaostale (zlasti lahka industrija), kar zelo
moti vse gospodarsko življenje. Stroški za investicije so
prekoračili načrt za 43% in ker so povsem odpovedali
predvideni viri za dobavo teh zneskov, so morali poseči
deloma po ljudskem imetju,  deloma jih je
moralo pa prebivalstvo pristradati. V načrtu je bilo, da se
bo obtok bankovcev znižal na 3.2 milijarde, a se je zvišal
na 6.8 milijarde. Pridno so se posluževali notranjih
posojil,  ki so bila vsa prisilna.  Da so prišli do
inozemskih plačilnih sredstev, so za slepo ceno prodajali
v inozemstvo (tako zvani »d u m p i n g«) žito, les in take
nujne potrebščine, ki jih doma sploh ni bilo dobiti, ali
pa le za visoke denarje (1. 1928. je stal n. pr. v Berlinu
zavojček ruskih vžigalic 6 pfenigov, v Moskvi pa 33). Da
napolnijo državno blagajno, so zopet uvedli kuho žga¬
nja  in obnovili monopol zanj, kar tej »najnaprednejši« [
državni obliki sveta gotovo ni v čast in stoji tudi v odloč¬
nem nasprotju z njih gesli. Velikanska nova podjetja so
sicer zaposlila stotisoče in na zunaj odpravila brez¬
poselnost  iz dobe Nepa, toda neugodne življenjske
razmere delavstva so še bolj povečale njegovo preselje¬
vanje iz enega kraja v drugega, dokler mu niso odvzeli
sploh vsako svobodo kretanja. Celo produkcija v mnogih
industrijskih panogah je daleč zaostala, n. pr. lokomo¬
tive, barvaste kovine itd., da lahke industrije in pa ne-

13

Erjavec, Komunizem.

193

sprejemljive kakovosti mnogih izdelkov niti ne omeni¬
mo ne.

Tako torej o nspelosti petletke ne more biti govora
in s tem je seveda izostal tudi tako za trdno obljubljeni
komunistični raj. Delavstvo  je danes bolj razoča¬
rano  nego kdajkoli, ker je nujno moralo izgubiti tudi
vso nadaljno vero in zaupanje v bodočnost. Ker doseda¬
nja propaganda ne zaleže več mnogo, jo mora nadomeščati
nasilje,  preizkušeno sredstvo komunizma. Posebno se
je »obneslo« to na kmetih.  Načrt petletke je predvide¬
val socijalizacijo ene četrtine kmetij. Pod pretvezo, da
gre za boj proti kulakom, so navalili z vso- silo zlasti na
trdnejše kmete in jih naredili kratko in malo brezpravne.
Desettisoče so oropali vsega imetja ter jih odgnali na
prisilno delo v severne gozdove in drugam. Kdor je mo¬
gel, je bežal iz Rusije (n. pr. Nemci od Volge), druge so
prisilili v kmetijska komunistična velepodjetja (tako zvane
»kolektive«),  tretji so pa hiteli vanje sami, da si re¬
šijo vsaj življenje. Tako je tudi socializacija kmetijstva
uspela« daleč nad pričakovanje in ob koncu petletke je
bilo socijaliziranega nad tri četrtine. Boljševiško časopisje
je vriskalo nad tolikimi »uspehi«, dokler ni dne 2. marca
1930 Stalin prepovedal nadaljne siljenje kmetov v kolek¬
tive, kajti bližal se je nov propad kmetijske proizvodnje
in nova lakota,  ki je 1. 1932. in 1933. tudi res na¬
stopila.

V zmislu končnega načrta socijalizacije kmetijstva
naj bi stopilo na mesto dotedanjih 26 milijonov zasebnih
kmetij okroglo 200.000 »kolhozov« ter 1000 »solhozov«
in že do 1. 1932 se jim je posrečilo s krvavim nasiljem
nagnati vanje 15 milijonov kmetij. Ker so v srednjih
kmetih in v kulakih upravičeno gledali največjo oviro
te socijalizacije, so začeli v zmislu sklepov XV. stranki¬
nega kongresa proti njim krvoločen boj in so jih v krat¬
kem res tudi popolnoma iztrebili. S tem je pa seveda
tudi silno padla poljedelska produkcija, saj so samo ku¬
laki (vseh je bilo kakih 0.75 milij.) dali 1. 1927 državi
2.2 milij. ton žita.

194

To so bili resnični sadovi prve petletke načrtnega
gospodarstva, ki se je končala konec 1. 1932. Pričakova¬
nja se niso izpolnila in boljševiki sami priznavajo mnoge
njene »nedostatke«. Toda nazaj niso mogli več. še pre¬
den je bila končana prva petletka in so se jasno kazali
njeni rezultati, so začeli govoriti že o d r u g i, ki naj
bi trajala od 1. 1933—1937. To pot niso več niti poskušali
z ustvaritvijo vsega načrta za vso drugo petletko, temveč
so si začrtali le nekaj splošnih smernic,  končni
cilj so sestavili le za nekaj panog (n. pr. za promet, pro¬
izvodnjo premoga, nafte, železa, strojev i. dr.), sicer si
pa poskušajo celokupni načrt postaviti za vsako leto
sproti.  Ker najbrž dobro vedo, da je razočaranje nad
prvo petletko jako omajalo vero v njih propagando, so
jo to pot tudi jako omejili, zlasti ker so že uspehi prvega
leta druge petletke (1. 1933) precej zaostali  za po¬
stavljenim načrtom.

Prvi splošni cilj druge petletke je isti kot prve, nam¬
reč korenito uničenje zadnjih sledov kapi¬
talističnega družabnega reda,  tako, da bi
sploh izginila vsaka razredna razlika  in bi
ostal en sam razred še, namreč proletarski. Ker vsi do¬
sedanji napori in žrtve niso prav nič zmanjšale obče bede
in pomanjkanja, hočejo to pot pustiti ob strani težko in¬
dustrijo ter posvetiti vso svojo pozornost le lahki,  ki
proizvaja vsakdanje potrebščine prebivalstva. Rusija naj
bi postala prva industrijska sila Evrope  in
tehnično popolnoma neodvisna od nje. Vzporedno s tem
mora pa iti seveda tudi boljše organizirana izmenjava
blaga  med mestom in deželo, za kar je treba pred vsem
bistveno izboljšati promet  (zgraditi nameravajo
11.000 km novih železnic in več velikanskih vodnih
prekopov). Vnovič obljubljajo seveda zvišanje delavčeve
proizvajalne sile (za 63%), znižanje proizvajalnih stro¬
škov (za 26%) in cen ter s tem izboljšanje neznosnih
življenjskih razmer. — Iz narodno obrambnih razlogov
nameravajo premakniti industrijska središča bolj proti
vzhodu (v zapadno Sibirijo in v vzhodni del evropske

195

13 '

Rusije) ter končno izboljšati dosedanjo škandalozno ka¬
kovost izdelkov. — Investirati nameravajo 133.4 mili¬
jarde rubljev,  od teh samo v industrijo 69.5, v kme¬
tijstvo 15.2 in v promet 26.3. Osnovni kapital državnega
gospodarstva naj bi se dvignil od sedanjih 85 milijard
na 195, splošna proizvodnja pa od 43 milijard 1. 1932
na 103 milijarde 1. 1937.

Ali bodo te cilje dosegli? Dosedanji uspehi druge
petletke kažejo, da zopet ne. Tako je bilo n. pr. za 1.1933
določeno, da mora napredovati težka industrija za 21.2%,
a napredovala je le za 11.5%, industrija za predelavo je
napredovala le za 2%, načrt je pa predvideval 10% itd.
Bilo bi več kot čudno, če bi jih vse drage osemnajstletne
izkušnje ne izučile nič, zato je verjetno, da bodo spričo
silnih naporov in požrtvovalnosti svoje razrvano gospo¬
darstvo vendarle izboljšali, toda ti uspehi pač niso v no¬
benem razmerju s strašnimi žrtvami, ki jih nosi ves
narod. Nedvomno nam namreč ta tako drago plačani ru¬
ski poizkus že danes dokazuje, da brezbožni marksistični
komunizem ni zmožen rešiti niti gospodar¬
skih vprašanj,  za katere je bil od nekdaj prepri¬
čan, da ima samo on zdravilo. Toda pogled na današnjo
Rusijo nam kaže, da marksizem in materijalistični komu¬
nizem nikakor nista zgolj svojevrstna gospodarska za¬
misel, temveč da zajemata človeško bivanje
na tem svetu v celoti.  In tu sta pa povzročila v
mnogih pogledih pravo razdejanje vsega,  kar
je bilo tisočletja človeštvu svetega.

6. Današnja sovjetska Rusija.

a) Država in vlada.

Današnja Rusija se je začela razvijati v drugi polo¬
vici XV. stol. iz moskovske kneževine. Zgrajena je bila
že od početka na najreakcijonarnejši carski absolutizem.
Razni carji od Ivana Groznega (1533—1584) do vštevši
Petra Velikega  (1689—1727) so razširili meje

196

evropske Rusije približno na današnji obseg (razen na
jugu) ter začeli prodirati že v Sibirijo. Peter Veliki
je bil tudi prvi, ki je to barbarsko despotično
državo  organiziral, ji odprl okno na zapad ter začel
uvajati vanjo evropske ustanove in zapadno kulturo.
Novih ozemelj je pridobila potem še prosvetljena carica
Katarina II. (1762—1796), a Aleksander I. (1801—1825),
zmagovalec nad Napoleonom, je zaključil rusko prodiranje
v Evropi. Pod Aleksandrom II. (1855—1881) in Aleksan¬
drom III. (1881—1894) si je osvojila Rusija vso severno
in velik del srednje Azije, a pod zadnjim carjem Nikola¬
jem II. je prodrla do obal Tihega oceana in se tam utrdi¬
la. Tako je postala Rusija v štirih stoletjih za angleškim
imperijem največja država sveta,  kajti merila je
22.7 milij. km 2  (t. j. 15% vse suhe zemeljske površine ali
91 krat toliko kot današnja Jugoslavija) in je štela že
1. 1914 skoro 140 milij. prebivalcev (glede prebivalstva
sta jo presegali le Anglija in Kitajska).

Toda ta njena zunanja veličina nikakor ni odgovar¬
jala njeni notranji moči. Slabili sta jo zlasti velika
kulturna in gospodarska zaostalost prebivalstva ter
strogo centralistični absolutizem  carjev.
Tenka svobodoljubna plast izobražencev se je temu vse
19. stoletje upirala, dokler ga ni s pomočjo delavstva,
poražene armade in zemlje lačnih kmetov v revoluciji
1. 1917 končno zrušila. Nosilci ruske državne misli so
bili Velikorusi,  ki so tvorili dobro polovico vsega
prebivalstva države. Ti so neomejeno vladali kakim 200
večjim in manjšim narodom  od Baltiškega in
Črnega morja pa do Tihega oceana. Velik del teh na¬
rodov je bil še na najnižji stopnji kulture, nekaj (Po¬
ljaki, Finci i. dr.) so pa kulturno prekašali svoje tlačitelje,
zato so tudi izrabili revolucijo in se osamosvojili. Izgub¬
ljena vojna, revolucija in druge okoliščine ter njih
posledice so neizmerno državo tako omajale, da ji je
nekaj časa grozil sploh popolen razpad. Preprečile so
ga le zmage boljševikov nad protirevolucionarnimi ge-

197

nerali in pa prenizka kulturna stopnja številnih azijskih
narodov, da bi se organizirali v samostojne države.

Nositelji komunistične revolucije so bili Velikorusi,
zato se je oblast boljševikov v prvi dobi raztezala prav
za prav le na Veliko Rusijo. Iz nje so boljševiki orga¬
nizirali svojo državo in ji z ustavo meseca julija 1. 1918
dali ime »Ruska socijalistična federativna
sovjetska republika«  (skrajšano RSFSR). Tik
pred padcem Kerenskega je bila sicer izvoljena vse¬
ruska ustavodajna narodna skupščina,  ki naj
bi odločala o nadaljni usodi države, toda boljševiki so
jo kratko in malo razgnali in prevzeli sami njeno krmilo.
Bili so namreč v njej v veliki manjšini:  od 601
poslanca so jih imeli boljševiki samo 156, to je eno
četrtino, dočim so imeli socijalni revolucijonarji sami
58% mandatov. Glede na to so še pred njenim sestankom
demagoško ubijali njen ugled, da bi ne mogla ničesar
ukreniti proti dotedanjim odlokom boljševiške vlade.
Zavlačevali so njeno sklicanje in proglašali, da njena
sestava ne izraža več prave volje ljudstva. Ko se je
potem dne 18. januarja  leta 1918 končno vendarle
sešla, je predsednik boljševiškega izvršilnega odbora
sovjetov, J. M. Svjordlov,  takoj prebral od III. sov¬
jetskega kongresa nekaj dni poprej sprejeto »Dekla-
i racijo pravic delovnega in izkoriščanega
ljudstva«  ter izjavil, da ima ustavodajna skupščina
pravico razpravljati le v tem okviru. Vnela se je živahna
i debata, toda skupščina ni imela nobene izvršilne sile,
da bi branila svojo suverenost. Pozno zvečer so pa bolj-
ševiški mornarji, ki so stražili, izjavili, da se jim zaradi
utrujenosti ne ljubi več stražiti in so jo raz¬
gnali.  Tako se je boljševiška vlada brez sramu na
najenostavnejši način izognila nevarnosti, da ji izreče
od vsega ruskega prebivalstva svobodno in demokratično
izvoljeno ljudsko zastopstvo nezaupnico. S tem je bilo
pa tudi izvršeno zadnje dejanje revolucije  in
boljševiki so odslej neovirano in neomejeno vodili usodo
Rusije.

198

Na Veliko Rusijo je bila boljševiška oblast
omejena tudi še vseh naslednjih par let. Proti koncu
svetovne vojne so se namreč odcepile skoro vse napredne
obrobne dežele nekdanje evropske Rusije, kakor Finska,
Estonska, Latvija, Litva in Poljska ter si ustanovile
lastne narodne države,  v Ukrajini, ki so jo
spomladi 1. 1919 zapustile nemške čete, je prevzel vso
oblast nacijonalistični general P e t j u r a, hoteč orga¬
nizirati samostojno ukrajinsko državo,
vzhodnoazijske pokrajine so imeli zasedene Japonci,
del Kavkaza Turki,  drugod so pa gospodarili razni
»beli« generali, ali so se tudi osnovale lastne narodne
države (n. pr. G e o r g i j a), ali je pa vladalo nekako
brezvladje. V že opisanih obupnih bojih s protirevoluci-
jonarnimi generali in ententnimi zavojevalnimi poizkusi,
ki so trajali od 1. 1919 do 1922, so ostali končno bolj-
ševiki zmagovalci  in rešili so vse ozemlje nek¬
danje carske Rusije v Aziji. Kjer to ni šlo izlepa, so
vse poizkuse osamosvojitve krvavo zadušili  (n.
pr. na Kavkazu), večina narodov je bila pa itak še na
tako nizki kulturni stopnji, da še ni bila zmožna ustvar¬
jati lastnih držav. Tako je ostala tudi sovjetska Rusija
kljub odcepitvi zgoraj omenjenih evropskih obrobnih
držav (v skupni površini 860.000 km 2  s 26 milij. prebi¬
valcev) še vedno za Anglijo največja država sveta, kajti
še vedno meri 21,853.100 km 2 , od katerih leži v Evropi
4,582.350 km 2  (ali 45.8% vse Evrope) in 16,770.750 km 2
v Aziji (ali 38.5 % vse Azije), a štela je 1. 1922 še vedno
132 milijonov prebivalcev, pet let nato 146 milijonov
(v Evropi 116 milij., v Aziji 30 milij.), 1. 1931 pa že celo
162 milijonov,  kajti Rusi so eden izmed tistih na¬
rodov, ki se množe najhitreje (letni presežek rojstev nad
smrtjo znaša 21.9 na 1000 prebivalcev). Zato tudi ne bo
dolgo, ko bo štela ta neizmerna država 200 milijonov
prebivalcev. Na 1 km 2  jih živi sedaj v evropski Rusiji 19,
v azijski pa 2 (v Sloveniji 72 na 1 km 2 ). Glavno mesto
je že od februarja 1. 1918 Moskva  namesto prejšnjega

199

Petrograda, ki so ga boljševiki po Leninovi smrti 1.1924
prekrstili v Leningrad.

Ko so si velikoruski boljševiki v letih 1919—1922
zopet osvojili veliko večino ozemlja nekdanje carske
Rusije, se niso vrnili nazaj v napake nekdanje caristične
narodnostne politike, temveč so v zmislu načela samo¬
odločbe narodov,  ki so ga vsaj na videz zastopali,
priznali nekaterim neruskim ozemljem značaj samostojnih
sovjetskih republik ter ustvarili v letih 1923 in 1924 iz njih
veliko zvezno državo, ki nosi uradno ime »Zveza socia¬
lističnih sovjetskih republik« (rusko: »Sojuz soci-
alističeskih sovjetskih republik«  ali okraj¬
šano SSSR). Nekdanja Rusija je torej uradno sploh iz¬
ginila,  oziroma se omejila le na ozemlje Velikorusov,
iz nje je pa nastala SSSR, sestoječa iz naslednjih s e d -
m i h sovjetskih republik: (gl. razpredelnico na str. 201).

SSSR je bila zgrajena najprej na medsebojni pogod¬
bi štirih takih republik  (RSFSR, USSR, BSSR
in ZSFSR), ki je bila končno veljavno odobrena meseca
januarja 1. 1924. Naslednje leto sta bili potem iz dveh
poprejšnjih ruskih gubernij organizirani še TurkSSR
in UzŠSR, a 1. 1929 se je končno od UzSSR odcepila kot
samostojna zvezna republika še TadSSR.

Toda niti te zvezne republike niso vse
enotne,  temveč sta RSFSR in ZSFSR sami zase zopet
le federativni republiki, ki sestojita iz večih samo¬
stojnih republik.  Tudi tu se prav lepo kaže bolj-
ševiška narodnostna politika. Kjerkoli so namreč čutili
iz političnih razlogov za potrebno, povsod so dovolili in
organizirali iz ozemlja dotične narodnosti novo narod¬
nostno republiko,  ki je na videz čisto samostojna.
Tako so bile n. pr. že 1. 1930 organizirane v okviru:

I. Ruske soc. feder. sovj. republike še naslednje
avtonomne republike:

a) Baškirska,

b) Burjatska,

200

c) Dagestan,

č) Nemška republika ob Volgi,

d) Jakutska,

e) Karelija,

f) Kozaška (poprej Kirgiška),

g) Krimska,

h) Tatarska,

i) Čuvaška.

II. V okviru Zakavkaške soc. feder. sovj. rep. pa.
naslednje avtonomne republike:

a) Aserbejdžistan,

b) Armenija,

c) Georgija.

201

Razen teh avtonomnih republik so pa obstojale v
okviru posameznih zveznih republik že 1. 1930 še tako
zvana avtonomna ozemlja,  ki nimajo značaja
lastne državnosti kakor avtonomne republike, temveč
na videz uživajo le obširno samoupravo. Tako so ob¬
stajala tedaj razen zgoraj navedenih avtonomnih republik
v RSFSR še naslednja avtonomna ozemlja: Čerkesko,
Inguško, Kabardinisko, Kalmiško, Kara-Kalpaško, Kara-
čajsko-Cerkesko, Kirgiško, Komiško, Čeremiško, Severa o-
osetsko, Ojratsko, Čečensko in Votjaško. V zadnjih štirih
letih so bila nekatera teh avtonomnih ozemelj povzdig¬
njena še naknadno v avtonomne republike, poleg njih
pa organizirana še nekatera nova avtonomna ozemlja.
V tem pogledu se je SSSR stalno izpreminjala in ne¬
prestano so se pojavljali novi narodiči ali ozemlja, ki
so zahtevali svojo samostojnost in ki jo jim sovjeti tudi
navadno niso odrekali (1. 1931 je n. pr. štela SSSR vseh
državnih tvorb 47). To neprestano gibanje je vodilo do
vedno novih in novih razkrojev in združevanj, reform
in poizkusov, ki so postajali časih celo nevarni. Sele
zadnjih par let se je to gibanje precej umirilo in Moskvi
se je posrečilo ukrotiti vse ter jih prisiliti k podreditvi.
Uvedli so obširno birokratično odvisnost vseh od Moskve,
opozicijonalce so pa znali zadušiti.

Kakor bomo še pozneje videli, ima kljub navidezni
avtonomiji in lastni državnosti posameznih ozemelj in
republik dejansko vso in edino oblast  v rokah
RSFSR, oziroma le njen vodilni del, to je Velikorusija,
ki tudi po površini in številu prebivalstva daleč prekaša
vse druge. Ona obvladuje popolnoma vse ostale sestavne
dele in predstavlja nekako Prusijo v SSSR, dočim ima
navidezna samostojnost  posameznih zveznih
republik pred vsem propagandni pomen za sosednje
inozemstvo. Velikorusija je izprva ohranila tudi nekdanjo
carsko nižjo politično upravno razdelitev v gubernije
(vseh je 32, pod carji jih je obsegala vsa tedanja Rusija
101), okrožja, okraje (812), mesta in kmetiške občine

202

(pod carji jih je bilo v vsej Rusiji 16.720). Sovjeti pa za
vzdrževanje tolikega upravnega stroja niti niso imeli
dovolj zanesljivega osebja, zato so izvedli od 1. 1924 do
1930 obširno upravno reformo.  Večino teh uprav¬
nih edinic so odpravili in osnovali namesto prejšnjih gu¬
bernij posebna zaokrožena gospodarska ozemlja
(v RSFSR jih je 14), a občine so združili v velike (v
RSFSR jih je namesto 15.000 le še 2000). Tudi ne¬
katere zvezne republike so uvedle novo upravno raz¬
delitev (USSR je n. pr. razdeljena v 41 okrajev in še
avtonomno republiko Moldavijo). RSFSR pozna končno
razen vseh navedenih političnih upravnih edinic (repub¬
lik, avton. ozemelj itd.) končno še tako zvana n e a v t o -
nomna ozemlja  (Uralsko ozemlje in ozemlje Dalj¬
nega Vzhoda) ter dežele  (Severni Kavkaz in Sibirija).

Notranjo vsebino tej na zunaj precej zapleteni držav¬
ni stavbi daje ustava.  Prvo ustavo, kakor smo že j
povedali, so izdali boljševiki že poleti L 1918 zgolj za
RSFSR, ki so jo tedaj obvladovali. Ta ustava, ki je uvedla
izrazito razredno državo,  v kateri vlada izključno
le proletarijat, je obsegala šest delov in sicer:

I. »Deklaracijo pravic delovnega in izkoriščanega j
ljudstva«, sprejeto na III. vseruskem sovjetskem kon¬
gresu meseca januarja 1. 1918.

II. Splošne ustavne določbe RSFSR.

III. Določbe o sestavi sovjetskih oblasti.

IV. Določbe o aktivni in pasivni volivni pravici.

V. Določbe o proračunskem pravu.

VI. Določbe o zastavi in grbu RSFSR.

2e v tej ustavi je določeno, da »gre vsa oblast
delavskim, vojaškim in kmetiškim sov¬
jetom«  (§ 1) in da temelji RSFSR »na načelih svo¬
bodne zveze svobodnih narodov  kot fede¬
racije sovjetskih narodnih republik« (§ 2). Odpravlja se
vsaka zasebna lastnina brez vse odškod¬
nine,  razveljavljajo vsa dotedanja državna posojila,

203

socijalizirajo vse banke, uvaja splošna de¬
lovna dolžnost v svrho »uničenja parasitskih slojev
človeške družbe« ter »zaukazuje oborožitev delovnega
ljudstva« (ustanovitev rdeče armade delavcev in kmetov)
in »popolna razorožitev posedujočih slojev«
(§ 3). Proglaša »pobratimstvo med delavci in kmeti do¬
slej medsebojno se vojskujočih armad« in zahteva mir
brez aneksij in odškodnine  na podlagi s a -
moodločbe narodov  (§ 4), odvzema meščanstvu
vso besedo v »kakršnemkoli oblastnem organu« (§ 7)
in priznava pravico popolne samoodločbe tudi vsem na¬
rodom dotedanje Rusije (§ 6 in 8). Izjavlja, da je »osnov-
| na naloga ustave ...ustanovitev diktature
mestnega in kmetiškega  p r o 1 e t a r i j a t a ...
katere končna svrha je, da popolnoma zatre bur-
ž o a z i j o ...,  uniči izkoriščanje človeka po človeku in
da zavlada socijalizem...« (§ 9), zato pripada vsa oblast
delovnemu ljudstvu, združenemu v sovjetih (§ 10). Sovjeti
1 posameznih pokrajin se lahko združijo v avtonomne
pokrajinske zveze, ki tvorijo po načelih federacije se¬
stavni del RSFSR (§ 11). V r h ovna oblast  v RSFSR
pripada vseruskemu zboru sovjetov, v dobi, ko ta ne
zboruje, pa njegovemu centralnemu izvršilnemu odboru
(§ 12). Proglaša se ločitev cerkve od države
in šole  ter pravica do verske in protiverske propa-
, gande (§ 13), vsa sredstva za tisk  se izročajo pro-
j letarijatu (§ 14) in njemu se izročajo na razpolago vsi
prostori z vsem inventarjem za prirejanje zborovanj
(§ 15). Razveljavlja se vsa gospodarska in politična
oblast posedujočih slojev (§ 16), uvaja brezplačni pouk
(§ 17), delovna dolžnost (§ 18) in splošna voja¬
ška dolžnost,  a služba z orožjem je častna pra¬
vica le proletarijata, dočim »se nalaga vsem drugim
nedelovnim elementom samo izvrševanje ostalih voja¬
ških dolžnosti« (§ 19). Končno priznava ustava popolno
narodno enakopravnost  (§ 22).

To so nekake splošne ustavne določbe, katerim slede
potem določbe o organizaciji oblaste v. Ta je

204

zgrajena na sistem sovjetov  (svetov). Najvišja
oblast RSFSR je vseruski zbor sovjetov  (§ 24),
ki sestoji iz zastopnikov krajevnih sovjetov tako, da voli
25.000 mestnih volivcev po 1 odposlanca in 125.000 kme-
tiških tudi po 1 (§ 25). Vseruski kongres sovjetov se
sklicuje po dvakrat na leto (§ 26) in ta voli svoj »C en-'
tralni izvršilni odbor«  (»Centralnij ispolni-
čelnij komitet« — CIK), sestoječ iz največ 200 članov
(§ 28), ki predstavlja v dobi med dvema kongresoma
najvišjo oblast republike (§ 30). »CIK je n a j v i š j i
zakonodajni, upravni in nadzorovalni
organ  RSFSR« (§ 31), ki določa »vseobčo smer...
vlade in vseh organov sovjetske oblasti...« (§ 32), pre¬
tresa in potrjuje načrte vseh dekretov (postav) ljudskih
komisarjev (§ 33), sklicuje kongres sovjetov in mu po¬
roča (§ 34) ter imenuje sovjet ljudskih komisarjev (§35).
Vso upravo vodi »Sovjet ljudskih komisar¬
jev«  (§ 37), ki predstavlja isto kot v drugih državah
ministrski svet ali vlada. Sovjet ljudskih komisarjev iz¬
daja dekrete, naredbe ter navodila (§ 38) in poroča ]
sproti CIK-u (§ 39), ki ima pravico razveljavljati nje¬
gove ukrepe (§ 40). Sovjet ljudskih komisarjev sestoji
iz 17 komisarjev (§ 43), ki načeljujejo posameznim ko-
misarijatom (§ 42). Ta so za zunanje zadeve, za vojsko,
za pomorstvo, za notranje zadeve, za pravosodstvo, za
delo, za socijalno skrb, za prosveto, za pošto, za narod¬
nostne zadeve, za finance, za promet, za poljedelstvo,
za trgovino in obrt, za prehrano, za drž. nadzorstvo, za
narodno gospodarstvo in končno za zdravstvo. Komisarji
so le predsedniki kolegijev  (zborov), ki de¬
jansko vodijo vsak komisarijat (§ 44). Sovjet ljudskih
komisarjev je odgovoren CIK-u (§ 46).

Sovjetski kongres in CIK izpreminjata usta-
v o,  dajeta smernice vsej notranji in zunanji politiki,
izpreminjata državne meje in meje zveznih republik,
napovedujeta vojno in sklepata mir, sklepata mednarod-
ne pogodbe in najemata posojila, določata smer vse go-

205

spodarske politike, potrjujeta državni proračun, vodita
vso sodno, upravno ter drugo zakonodajo itd. (§ 49).

Sovjetov razločuje ustava (§ 53) več vrst, in sicer:
pokrajinske (t. s. sovjeti za vsako posamezno republiko),
gubernijske, okrožne, okrajne in krajevne (občinske).
Po en odposlanec se voli:

a) v pokrajinski sovj. na 25.000 kmetiških in 5000
mestnih volivcev;

b) v gubernijski sovj. na 10.000 kmetiških in 2000
mestnih volivcev;

c) v okrajni sovj. na 1000 prebivalcev;

č) v krajevni sovj. na 10 članov vaških sovjetov.

Sovjeti so ustavni nosilci vse državne oblasti, ki
združujejo formalno vso zakonodajno in izvršilno moč na
političnem in na gospodarskem polju.

Volitve  v višje sovjete niso direktne, temveč
volijo krajevni sovjeti svoje zastopnike v okrajne, ti v
gubernijske, gubernijski v pokrajinske in ti končno v
na j višji sovjetski kongres za vso zvezno republiko. Vsak
sovjet mora zborovati vsaj dvakrat na leto
(§ 54), v vmesni dobi pa vodijo njih posle izvrse¬
valni odbori  posameznih sovjetov (§ 55 in 56).
Nadaljnji členi (57—60) določajo notranji ustroj
posameznih sovjetov. V njih pristojnost spada »izvrše¬
vanje vseh naredb« višjih sovjetskih oblasti, skrb za
kulturno in gospodarsko povzdigo svojega ozemlja in
reševanje izrečno krajevnih zadev (§ 61). Višji sovjeti
nadzirajo nižje in pokrajinski ter gubernijski lahko tudi
izpreminjajo sklepe  nižjih (§ 62). Sklepe sov¬
jetov izvršujejo njih uradi (§ 63). Aktivno in pa¬
sivno  volivno pravico imajo vsi nad 18 let stari moški
in ženske, ki se pečajo s proizvajalnim in občekoristnim
delom ali so pa izgubili delazmožnost ter vojaki (§ 64).
Izrečno je pa odvzeta volivna pravica vsem, ki se poslu¬
žujejo najetega dela, ki žive od dohodkov svojega imetja,
trgovcem, duhovnikom, uslužbencem nekdanje policije

206

in orožništva, umobolnim in takim, ki so bili kaznovani
zaradi dobičkarstva ali nenravnih prestopkov (§ 65).
Nadaljnji §§ (66—70) na splošno določajo volilni po-f
stopek in govore o odobritvi in razveljavljanju volitev J
(§§ 71—77). Sovjeti lahko odklonijo potrditev
posameznih izvoljenih kandidatov  (§75),
a volivci imajo pravico svojega poslanca vsak čas od¬
poklicati  (§ 78). Členi 79—88 govore jako na sploš¬
no o proračunih  posameznih sovjetov in o kritju
njih stroškov z davki. Izrečno pravi § 79, da stremi
finančna politika RSFSR za razlastitvijo me¬
ščanstva.  Grb  RSFSR sta na rdečem polju v solnč-
nih žarkih križema položena srp in kladivo, obdana
z zlatim vencem žitnih klasov in z napisom RSFSR ter
»Proletarci vseh dežel, združite se!« (§ 89), državna
zastava je rdeča z zlatim napisom RSFSR v zgornjem
levem kotu (§ 90).

Ker je doživela država v naslednjih štirih letih po
proglasitvi prve ustave globoke notranje in zunanje
izpremembe ter je bila ustanovljena »Zveza soc. sovj.
republik« (SSSR), je bilo treba posebno ustavo še za to.
Izdana je bila dne 6. j u 1 i j a 1. 1923 ter deloma izpo¬
polnjena, oziroma izpremenjena še v letih 1924, 1925,
1926 in 1931. Njenih določil ne bomo vnovič podrobno
navajali, kajti tako ustave posameznih zveznih republik,
kakor tudi skupno zvezno ustavo preveva isti duh, ki
veje že iz te prve ustave, le s to razliko, da je povsod še
bolj poudarjen razredno bojni in diktatorski zna¬
čaj države, da je odpravljena večina v
prvi ustavi obljubljenih svoboščin  (n. pr.
svoboda zborovanj, združevanj, verske propagande itd.) j
in da je urejeno še razmerje posameznih republik do
skupne zveze. Ravno ta del tudi najnazornejše kaže, da je
vse govoričenje o federativnem značaju SSSR in o avtono- j
miji ter o državni samostojnosti posameznih ozemelj in
narodov prosto varanje nepoučenih, kajti boljševiška Ru¬
sija danes ni mnogo manj birokratično centralistična kot

207

je bila pa carska. Že  ob izpremembi ustave 1. 1925 so
bile pridržane zvezi sami naslednje pravice: vodstvo
zunanje politike, urejevanje meja med posameznimi
zveznimi republikami, sklepanje pogodb in vstop novih
držav v zvezo, odobravanje vseh notranjih in zunanjih
posojil, vodstvo zunanje in določevanje sistema notranje
trgovine, določevanje smeri vsega go¬
spodarstva,  vodstvo vsega prometa in armade, se¬
stava in uveljavljanje proračuna, ki vsebuje
tudi proračune vseh zveznih držav,  do-
! ločevanje davkov  in doklad za vse dohodke zveznih
republik, določevanje denarja in kreditnega sistema,
določevanje načel za izrabljanje vseh prirodnih za¬
kladov  in zemlje same, zakonodaja glede preseljeva¬
nja prebivalstva v druge zvezne republike, določevanje
načel za vse pravosodstvo, za delo,  za zdrav¬
stvo in za prosvetno politiko,  določevanje mer
in uteži, vodstvo vse statistike, zakonodaja o državljan-
j stvu, pravica amnestije, razveljavljanje skle¬
pov sovjetskih kongresov inizvršilnih
odborov posameznih zveznih republik,
ki bi kršili ustavo in poravnava sporov med posamez¬
nimi republikami.

L. 1931. je bil pa upravni ustroj tak, da so obstajale
tri vrste komisarjev,  in sicer:

a) samo skupni za vso SSSK in to: za zunanje za¬
deve, za vojsko, za mornarico, za promet, za zunanjo
trgovino in za zveze (pošta, telefon, radio),

b) skupni za vso SSSR, a jih ima potem še vsaka
zvezna republika posebe, ti so: za finance, za delo, za
kmetijstvo in prehrano, za težko industrijo, za lahko in¬
dustrijo, za lesno industrijo in za sovhoze,

c) komisarji, ki so obstajali samo za ozemlje po¬
sameznih republik in to: za pravosodje, za socijalno
skrbstvo in za prosveto.

Vse važne zadeve vodijo torej samo skupni, kajti po
§ 68 ustave tudi komisarji posameznih republik le »iz-

208

vršujejo odredbe komisarjev Unije«. Posebno značilno
je pa dejstvo, da SSSR sploh ne pozna komisarijata za
notranje zadeve, kajti te so poverjene deloma pravo-
sodstvu, v prvi vrsti pa — policiji (GPU), ki je na pa¬
pirju podrejena direktno CIK-u, dejansko pa le »Polit¬
biroju« stranke in tvori pravo Stalinovo gardo, s katero
drži v svojih jeklenih rokah vso- Rusijo. Vsi gospodarski
komisarijati so končno združeni še v posebni »delovni
in obrambni svet«  (STO), ki ureja vse gospodarske
in vojaške zadeve ter lahko posega v vsa področja.

Ze iz tega je razvidno-, da o samostojnosti
posameznih republik skoraj ne more
biti govora,  toda v praksi — kakor bomo- še
videli — gre njih popolna odvisnost od zveze še mnogo
dlje. V Rusiji je vladala že od nekdaj tiranija  in
tudi povojni oblastniki -so znali vedno- brezpogojno uve¬
ljaviti svojo- voljo navzdol s kakršnimikoli sredstvi. Prav
skromna avtonomija  se izraža le v prosvetni
upravi in pa v resnični in popolni jezikovni ena¬
kopravnosti.  Zunanjim oblikam puščajo večkrat
nekaj svobode, toda misliti sme v Rusiji samo M o- -
s k v a, kjer je sedež vseh osrednjih uradov ter usta¬
nov in duh mora biti povsod popolnoma enoten. Za
mnoge narode je pa seveda že to znatno izboljšanje
napram razmeram v carski Rusiji. V tem pogledu je
Rusija nedvomno pred mnogimi evropskimi »kultur¬
nimi« državami, kajti narodnostne nestrpnosti tam res
ne poznajo in sovjetske odredbe se tiskajo n. pr. v
nad 50 jezikih. Le napram Ukrajincem,  ki še
slej ko prej stremijo- za resnično osamosvojitvijo od
Velikorusov, izvajajo ti tudi močan narodnostni pritisk.
Vprav smešno je tedaj, če priznavata člena 4 in 6
zveznim republikam »Suverenost«,  ki gre tako da¬
leč, da lahko- celo izstopijo- iz zveze in se popolnoma
osamosvoje. To se pa lahko zgodi le tedaj, če so s tem
zadovoljne —- vse ostale republike, ali z drugimi bese¬
dami — nikoli. Ker popolnoma in neomejeno obvladuje
vso neizmerno državo komunistična stranka, ki je že

Erjavec, Komunizem.

209

14

po svojem lastnem ustroju najstrožje centralistična,
je že ta sama dovolj trdno jamstvo, da se posamezne
»suverene« republike ne morejo niti ganiti brez izrečne
volje oblastnikov v Moskvi, zato zveza za nekatere redke
panoge res lahko izdaja le splošne določbe, ki jih potem
samostojno, a strogo v njenem duhu izvajajo sovjetske
oblasti posameznih republik. Vso dejansko politično in
gospodarsko brezpomembnost teh »samostojnih« repu¬
blik nam poleg drugega dokazuje tudi organizacija
stranke, ki ne dovoljuje strankam v posameznih »suve¬
renih« republikah nobene samostojnosti, temveč so zgolj
slepo izvršilno orodje v rokah centrale v Moskvi. Stranka
pa stoji v sovjetski Rusiji daleč nad državno oblastjo.

Tako sta kljub na zunaj federativnemu licu države
danes neomejena gospodarja  SSSK sovjet
ljudskih komisarjev in CIK (dejanski diktator je pa
seveda Stalin sam), kajti tudi vseruski sovjetski kongres
se ne sestaja več po dvakrat na leto, kakor je določala
prvotna ustava, temveč niti vsako drugo leto ne več
(zadnji trije kongresi so se vršili 1. 1927., 1. 1931. in
1. 1934.) in še tedaj le za nekaj dni. Tudi ustroj sovjeta
ljudskih komisarjev se je od 1. 1918. ponovno  i z -
p r e m i n j a 1. L. 1932. so obstojali v njem komisarijati
za zunanjo politiko, za vojsko, za trgovino, za promet,
za delo, za finance, za nadzorstvo delavcev in kmetov,
za gospodarstvo in za politično upravo (t. j. zloglasna
GPU, o kateri bomo še govorili).

Politični ustroj  današnje SSSR si bomo pred¬
stavljali najnazornejše, če pregledamo njegovo stavbo
od spodaj navzgor. Osnovna edinica so krajevni sov¬
jeti,  katerih zgodovina sega v revolucijo 1. 1905. Ker
je Lenin s o v'r a ž i 1 demokracijo  in parlamen¬
tarizem, se je že tedaj oklenil sovjetske misli kot temeljne
celice za zgradbo proletarske diktature. Tudi v revo¬
luciji 1. 1917. so boljševiki zmagali z geslom »Vso oblast
sovjetom«. Volivna pravica  v krajevne sovjete
je na videz jako široka. V začetku so jo imeli le delavci

210

in revni kmetje, nato so jo dovolili boljševiki še sovjet¬
skim uradnikom, vojakom, zdravnikom in nekaterim
drugim izobražencem, 1. 1926. gospodinjam in naslednje
leto še kočijažem. Tako je bilo že 1. 1927. brez volivne
pravice le 3-7% odraslih moških in ženskih državljanov,
med katerimi so bili vsi večji kmetje, trgovci, bivši car¬
ski uradniki in častniki ter plemiči. Zakon o volivni
pravici je pa tako raztegljiv, da jo vlada lahko po¬
ljubno dovoljuje in zopet odvzema.  V zad¬
njih letih je bila mnogim res zopet odvzeta, vendar ima
še sedaj videz precejšnje demokratičnosti (1. 1927. je
bilo vseh volivcev 58 milijonov, 1. 1934. pa že celo okro¬
glo 90 milijonov, to je okroglo 90% vseh odraslih). Vseh
»lišencev« je bilo 1. 1932. okroglo 5 milijonov (vsi ki za¬
poslujejo mezdne delavce ali imajo dohodek brez dela,
zasebni trgovci in posredovalci, duhovniki, bivši carski
stražniki in orožniki, deportiranci itd.).

Toda ta volivna pravica izgubi takoj ves zmisel,
kakor hitro pogledamo volivni postopek.  Volitve /
v najnižje sovjete (na kmetih so to vaški sovjeti, v večjih
mestih pa sovjeti za posamezne mestne okraje) so nam¬
reč javne  in se vrše na zborovanjih, ki jih sklicujejo
strokovne organizacije. Po nekaterih propagandnih go¬
vorih predlaga predsednik shoda kandidatno  li¬
sto  in pozove zborovalce, naj dvignejo roke  oni,
ki so zanjo in nato še oni, ki so proti. Takih kandidatov,
ki bi bili režimu neprijetni, seveda ne upa predlagati
nihče, če se pa to vendarle pripeti in kak tak kandidat
tudi zmaga, ima stranka na razpolago dovolj sredstev,
da take volitve kratko in malo razveljavi,  zlasti če
bi propadel kak vodilnejši boljševik. V mestih morajo
biti na kandidatnih listah le boljševiki  (večkrat
razen redno pripadajočih še dodatni, tako zvani »častni
kandidati«), na kmetih pa pridejo v sovjete tudi ne-
strankarji, ker tam ni dovolj komunistov, da bi izpolnili
vsa mesta. Najnižje volivne edinice tvorijo poedina de¬
lovna občestva, t. j. delavci posameznih podjetij, oziroma
kmetje posameznih kolhozov in vasi.

211

14 '

Take  »direktne« volitve se pa vrše le v te
najnižje sovjete, dočim so volitve v vse višje sovjete
indirektne.  Najnižje volivne edinice volijo mestne
(na kmetih okrajne), ti okrožne (gubernijske), okrožni
pa končno delegate v kongrese dotičnih republik, ozi¬
roma v vseruski sovjetski kongres, ki naj bi nadomeščal
nekak parlament  SSSR in ki šteje okroglo 1500 čla¬
nov. Ker se vrši torej 5—6kratno precejanje  članov
kongresa, se pač ni bati, da bi prišli vanj stranki
neprijetni delegati. To preprečuje končno že volivna
pravica, ki tudi ni enaka,  kajti mesta (industrijsko
delavstvo) volijo petkrat toliko delegatov kot kmetiške
vasi. Po mestih odpade namreč en delegat za kongres
že na 25.000 volivcev, po kmetih pa šele na 125.000.
Tudi to zapostavi jan j e kmetiškega ljud¬
stva  za industrijskim delavstvom je za boljševike jako
značilno. Izprva so bili boljševiki le stranka indu¬
strijskega delavstva  in šele pozneje je Lenin
uvidel, da mora pritegniti tudi kmete, toda ti so mu
služili vedno le kot sredstvo, da pomagajo do zmage
industrijskim delavcem. Kmeta rabijo še danes le za
nekak okrasek,  za propagando, dočim ga sicer daleč
zapostavljajo prav povsod. To nam med drugim prav
nazorno dokazuje dejstvo, da je bilo n. pr. 1. 1928 v
vaških sovjetih še 46.6% kmetov in kmetiških delavcev,
a v okrajnih sovjetih le še 4% in še slabše je v višjih
sovjetih. Tako je kmet, ki tvori ogromno večino vsega
prebivalstva, brez najmanjšega vpliva na javne zadeve.
Na zadnjem, to je na VII. vsesovjetskem kongresu, ki je
zasedal v drugi polovici meseca januarja 1. 1985. so sicer
napovedali demokratizacijo votivnega reda
(tajne volitve in izenačenje kmetiških glasov z delav¬
skimi), a doslej še ni jasno, v koliko se bo ta napoved
tudi uresničila.

Najvišja oblast v SSSR je seveda »kongres  SSSR«,
a ker so ga začeli sklicevati kmalu po revoluciji le po
enkrat na leto, pozneje celo le vsako drugo leto, a sedaj
niti toliko ne več (VI. kongres je zboroval od 7.—17. III.

212

1931), na 8—14 dnevno zasedanje, je tudi ta oblast le na¬
videzna, ker onemogoča vsako praktično delo. Zboruje v
opernem gledališču v Moskvi, ki je za to priliko bogato
okrašeno s komunističnimi znaki in strogo zastraženo z
vojaki. Na odru sedi spredaj predsednik, za njim CIK, v
prostoru za orkester so razvrščeni časnikarji, v parterju
in po drugih prostorih pa sedi okroglo 1500 članov kon¬
gresa. Otvori kongres predsednik (ta je že od 1. 1924
M. I. Kalinin) z obširnim nagovorom, nato se vrše z
vzklikom volitve predsedstva (to šteje 85 glav), za njimi 1
pa bero brezkončna poročila raznih funkcijonarjev,
ki jih kongres navadno sploh brez debate potrjuje. Proti-
predlogov ni navadno nobenih in vse se odigrava so¬
glasno, zato ni za kongres navadno tudi nobenega pra¬
vega zanimanja. Zaradi redkega in kratkega zasedanja
o kakih resnejših razpravah ne more biti govora in
enako ne more priti seveda tudi do nobenih pravih
pobud.

Na ta način je seveda lahko razumljivo, da leži
resnična oblast v rokah  CIK-a (njegov pred¬
sednik je V. Molotov), ki sestoji prav za prav iz dveh
delov (zbornic): zveznega sveta in narodnost¬
nega sveta.  Prvi (Sojuznij sovjet), ki naj bi bil ne¬
kako zastopstvo vsega prebivalstva, sestoji sedaj iz
okroglo 450 članov in ga izvoli sovjetski kongres, drugi
(Sovjet nacionalnostej), ki naj bi zastopal posamezne
sestavne dele države (narode), pa sestoji iz okroglo 140
članov in odpošlje vanj vsaka zvezna republika po 5
članov, vsaka avtonomna pokrajina pa po 1, a vse potrdi
kongres. CIK zboruje navadno trikrat na leto po 1—2
tedna, izdaja vse osnovne zakone, sklicuje kongres in
voli svet ljudskih komisarjev. Glede na kratek čas za¬
sedanja zakonov tudi ta ne izdeluje in ne pretresa sam,
temveč jih le naknadno potrjuje. Skoro prav vse zakone
zadnjih let sta izdala predsedstvo CIK-a in svet ljudskih
komisarjev, a CIK jih je le naknadno potrdil, ker so
bili kongresu le naznanjeni. V dobi, ko ne zborujeta
ne kongres in ne CIK, vrši namreč vrhovno oblast

213

predsedstvo CIK-a, ki sestoji iz 27 članov, izdaja
izvršilne zakone, nadzoruje vso upravo in vrši vrhovno
pravosodstvo. Kot vrhovna izvršilna upravna oblast pa
obstoji poleg predsedstva CIK-a še »Sovjet ljud¬
skih komisarjev«  (Sovjet narodnih komisarjev =
= Sovnarkom ali SNK, osnovan z dekretom z dne 25. X.
1917), ki je štel 1. 1933 poleg predsednika in njegovega
namestnika še 10 članov za posamezne upravne panoge.
Ta odgovarja nekakemu ministrskemu svetu po drugih
državah.

Podobno so sestavljene sovjetske oblasti po vseh re¬
publikah SSSR, le da je njih moč zgolj navidezna, kajti
CIK (osrednja zrveza) lahko po mili volji izpreminja in
razveljavlja vse sklepe in odredbe sovjetskih oblasti po
posameznih republikah (§ 20 ustave), ne glede na to,
da so tudi finančno popolnoma odvisne od
zveze.  Pa tudi moč osrednjih oblasti je v resnici zgolj
navidezna,  kajti prav vse in prav popolnoma je
odvisno končno le od Vsezvezne komunistične
stranke  boljševikov (Vsjesojuznaja komunističeskaja
partija boljševikov = VKPB) oziroma njenega dikta¬
torja  (poprej Lenina, sedaj Stalina),  ki lahko po
mili volji nastavlja in odstavlja prav vse funkcijonarje
prav vseh oblasti in o čemer smo obširneje že govorili.
Vlada je demokratična in ljudska le tedaj, ako je res
in čim bolj neposredno odgovorna ljudstvu samemu.
Kakor vidimo v Rusiji o tem ni niti govora,  zato
se v tem pogledu tudi danes prav nič ne razlikuje
od nekdanje carske despotije.  Zamenjali so
se le despoti, bistvo je pa ostalo. Dočim so socijalno de¬
mokratične stranke pri svojem praktičnem političnem
udejstvovanju uvidele, da jim demokratična država lahko
najbolje služi za delavsko skrbstveno politiko, ki naj bi
bila njih glavni cilj, pa boljševiki neomajno vztrajajo
na načelu diktature proletarijata, ki jo istovetijo z ne¬
omejenim gospostvom svoje stranke. Dočim hočejo biti
vse druge države vsaj na zunaj nepristranske, »nad-
razredne«, se pa SSSR sama službeno proglaša za r a z -

214

redno, čeprav ni pojem »proletarijat« niti točno do¬
ločen. SSSR je vladana strogo od zgoraj navzdol in naj¬
višje oblasti so brez vsakega ljudskega nad¬
zorstva ter neodstavljive.

Ponovno smo že poudarili, da je neomejena gospo¬
darica današnje Rusije le komunistična stranka, čeprav
je štela ta 1. 1927 samo 2% vseh volivcev  SSSR.
V nižjih sovjetih so nekomunisti zastopani še precej
močno, deloma namenoma, deloma pa zato, ker po vaseh
niti ni dovolj komunistov, da bi mogli zasesti vsa mesta
v njih, a čim višje gremo, tem bolj nekomunisti
kopnijo,  dokler v najvišjih sovjetskih oblasteh skoro
popolnoma ne izginejo in jih dopustijo tam le par za —
nekako reklamo in varanje nepoučenih. Vse to nam naj¬
bolj nazorno dokazuje naslednji pregled sestave vseh
ruskih sovjetov za 1. 1927:

Načelniki skoraj vseh uradov  so ved¬
no komunisti, kjer pa zaradi potrebnega strokovnega
znanja ne morejo dobiti sposobnega človeka v lastnih

215

vrstah in morajo zasesti tako mesto tudi z nekomuni¬
stom, mu je pa prideljen vedno zanesljiv komunist za
nadzorstvo. Razen tega vzdržuje na eni strani stranka
sama še posebno »Centralno kontrolno komi¬
sijo«  (CKK, o kateri smo že govorili), pri svetu ljud¬
skih komisarjev je pa organizirana posebna »Delav¬
ska in kmečka inšpekcija«  (RKI), ki budno
pazita na vsak korak in na vsako besedo vsakega po¬
sameznega funkcijonarja, urada in ustanove, tako da se
ne more nihče niti ganiti brez vednosti in dovoljenja
diktatorjev. Končno morajo podajati še vsi uradi po¬
drobna poročila tudi stranki kot vrhovni gospodarici vse
države. Tako je današnja SSSR izrazita strankar¬
ska despotija in tiranija,  kakršno bi zaman
iskali v vsej človeški zgodovini. Delavstvo in kmetje
tudi sami dobro čutijo popolno brezpomembnost vseh
volitev, zato se udeležuje volitev navadno komaj po
polovico vseh volivcev, čeprav je volivna udeležba za
člane strokovnih organizacij obvezna.  Ves sovjetski
sistem, kakor v SSSR dejansko posluje, je le prosto
varanje in slepilo domačega in inozemskega proletari-
jata. Marksizem je obljubljal uničenje države, toda uve¬
del je v resnici najnasilnejšo, kar jih pozna zgodovina.
Boljševiški oblastniki se izgovarjajo, da je to stanje le
prehodnega značaja, potrebno zaradi razrednega boja,
toda razredi so bili v Rusiji že davno uničeni, država
je pa od leta do leta bolj policijska.

Zanimivo pri vsem ruskem vladnem sistemu je pa
to, da ne poznata ne ustava ne ostala zakonodaja SSSR
kakega vpliva stranke na vlado. Dočim je privilegiran
položaj fašistične stranke v Italiji ali pa narodno socija-
listične v Nemčiji tudi formalno ustanovljen, je pa glede
VKP dejal že 1. 1922. sovjetski pravnik Gurvič: »Nas
vlada stranka, o kateri naša ustava molči, ki pa navzlic
temu predstavlja pravno in dejansko vsebino ustave.«
Medsebojne odnose stranke in države moremo do neke
mere razvideti šele iz sklepov strankinih kongresov, kar
nam pa istočasno tudi dokazuje, da je v Rusiji državna

216

oblast tudi formalno podrejena stranki. Na VIII. kon¬
gresu stranke je bilo sklenjeno, da »ona stremi za tem,,
da vodi delovanje sovjetov«, a strankini statuti, sprejeti
na XVII. strankinem kongresu pa pravijo* že odkrito,
da stranka »vodi vse organe proletarske
diktature«  in se ima njej vse brezpogojno
pokoriti,  a strankine instance posameznih ozemelj
so odgovorne za delo državnih, gospodarskih in stanov¬
skih organizacij dotičnih ozemelj. V to svrho so tudi pri
strankinih vodstvih večjih ozemelj osnovani posebni
strokovni oddelki, ki nadzorujejo delo odgovarjajočih
oddelkov državne uprave in ko so bila na istem kon¬
gresu preosnovana razna dotedanja sovjetska (državna)
in strankina nadzorstva, je n. pr. kongres stranke do¬
ločil, koliko članov naj štejejo državna nadzorstva. Glede
na vse to nam bo potem tudi lahko razumljivo, zakaj se
»največjemu človeku sedanjosti«, kakor je na istem kon¬
gresu Vorošilov nazval Stalina, nikoli ni zdelo vredno
prevzeti kakega mesta v državni upravi. Kot generalni
tajnik vodi stranko in stoji zato — nad državo.

SSSR je danes najizrazitejša država »močne
roke«,  ki ne priznava nobenih osebnostnih pravic,
temveč le pravo »delovnega ljudstva«, za čegar edinega
zastopnika se smatra komunistična stranka, zato morajo
biti tudi njene pravice neomejene.  Komunizem je
izprva obljubljal najširše svoboščine, toda Lenin je kma¬
lu spoznal, da tudi »proletarska država« ne more živeti
brez discipline, zato so začeli tamošnji diktatorji hitro
nategovati vajeti, dokler niso uvedli v armado in v to¬
varne, v mesta in na kmete vprav železne disci¬
pline,  ki je uklenila vse prebivalstvo v nezlomljive
verige in ki temelji deloma na nasilju, deloma pa na
propagandi. Uveljavljenju komunističnega družabnega
reda in boljševiške diktature se mora ukloniti in umak¬
niti vse: pravica, vera, kultura, morala, rodbina, življe¬
nje milijonov itd.; skratka: vse, vse. Treba je bilo uničiti
do korenin izročila in dobrine stoletij, da so postavili
potem na te razvaline »diktaturo proletarijata«, katero

217

dosega po svojem barbarizmu le malo dosedanjih vla¬
davin človeške zgodovine. Taka država »močne roke« je
morala tudi zopet odpraviti ločitev zakonodaj¬
ne, upravne in sodne oblasti,  ki tvori za
ostalo človeštvo eno najvažnejših pridobitev moderne
dobe. S tem je pa seveda padlo tudi vsako pravno
varstvo državljanov  in država se je izpreme-
nila v odkrito strankarsko despotijo.

b) Pravo in pravosodje.

»Pravičnost  je temelj držav«, so dejali že stari
Rimljani in ta stavek velja v polni meri še danes ter
bo veljal do konca sveta, kajti samo na načelu pravič¬
nosti je mogoče trajno in znosno urediti medsebojne
odnošaje v človeški družbi. Res je, da se je pojmovanje
pravičnosti v posameznih dobah človeške zgodovine in
v podrobnostih večkrat menjavalo, toda vsaj neko vo¬
dilno merilo za presojanje pravice in krivice najdemo
vendarle v vsej človeški zgodovini neizpremenjeno.
Vsajeno je že v človeško naravo (vest) in izraženo je
bilo že pred dvema tisočletjima v evangeliju, češ, ne
stori svojemu bližnjemu ničesar, kar ne želiš, da bi
storil on tebi.

To načelo je pri vsem kulturnem človeštvu že tako
ukoreninjeno in samo ob sebi umevno, da pač ne po¬
trebuje nobenega posebnega utemeljevanja. Toda kakor
so boljševiki radikalno prelomili z neštetimi drugimi
izročili človeške kulture, tako so tudi s tem. Že z od¬
lokom z dne 24. novembra 1. 1917 so bile kratko in malo
odpravljene vse dotedanje ruske pravne
ustanove,  kmalu nato odpuščeni iz služb
vsi poklicni sodniki  in nižje sodstvo je prišlo
v roke na 1 leto izvoljenih izrazitih strankarjev brez
vsake pravne izobrazbe. Ta je bila za komuniste tudi
popolnoma nepotrebna, kajti resničnega in v vseh oko¬
liščinah veljavnega prava po boljševiškem pojmovanju
sploh ni, temveč so potrebne le nekake okvirne

218

določbe za izvajanje razrednega boja,
to je za utrditev diktature proletarijata s pomočjo po¬
licijskih sredstev. Komunizem sploh zanikuje po¬
jem prava  kot neodvisne dobrine, temveč mu je le
sredstvo za vzdrževanje politične oblasti. V uvodu h
kazenskopravni naredbi pravosodnega komisarijata iz
1.1919 je bilo to tudi izrečno in uradno povedano, re¬
koč: »Pravo je sistem družabnih odnošajev, ki odgovarja
koristim vladajočega razreda in ga varuje organizirana
sila.« In vrhovni sovjetski državni pravdnik Krilen-
k o,  oče sovjetskega pravosodstva, je izrečno dejal, da
je namen sovjetskega kazenskega prava samoobramba
proletarijata od nasprotnih mu razredov in od nezanes¬
ljivih elementov med delavstvom. Boljševiška država
pozna eno samo pravo, to je pravo ohranitve
oblasti vladajoče stranke,  zato je pojem za¬
konitosti in prava tam nepoznan in nepriznan.

Po pojmovanju boljševikov je država zgolj sred¬
stvo za prisilno in splošno izvedbo ko¬
munističnega programa,  zato je treba tudi
brezpogojno in za vsako ceno zavarovati gospostvo ko¬
munistične stranke, ki je nad državo. In glavna zna¬
čilnost sovjetskega sodstva je v tem, da se tudi čisto
odkrito priznava le za politično sredstvo, za orodje
boljše v iške diktature.  Zato v boljševiški državi
tudi nihče nima pravice zahtevati kakih trdnih pravnih
določb in pravnega postopka, pri katerem bi obtoženca
varovali neprekršljivi zakoni. Država ima zgolj z uprav¬
nimi sredstvi (GPU) pravico neomejeno postopati proti
vsem, ki so ji v napotje. Sicer so tudi boljševiki že zgo¬
daj uvideli, da vendarle ne morejo izhajati sploh brez
vsakega, čeprav še tako v njih svrhe prikrojenega prava,
zato so bili tudi oni prisiljeni uvesti nekak svoj pravni
sistem (njegov ustvaritelj je najznamenitejši sovjetski
jurist S t u č k a) ter že dne 12. decembra 1. 1919 izdati
najprej »Vodilne osnove kazenskega pra¬
va«,  1. 1923 pa še popolno kazensko pravo. Toda kljub
temu kazenskemu pravu se oni niso nikoli odrekli pra-

219

vici neposredno, to je brez rednega sodnega
postopanja,  obračunavati z vsemi, o katerih so
menili, da ogražajo njih gospodstvo. In na takem poj¬
movanju prava temelji tudi odkrito boljševiško prizna¬
vanje grobega terorja kot rednega državno-
političnega sredstva  in ki je ena najvidnejših,
obenem pa tudi najodurnejših značilnosti te proletarske
diktature.

Gol, surov in nad vse krvoločen strankarski teror
je bil prva leta boljševiškega gospodslva tudi skoro
edina oblika sovjetskega »prava«,  kajti za
časa vojnega komunizma je bila večina panog javnega
in zasebnega življenja še sploh brez vsakih prav¬
nih predpisov  in njih urejevanje prepuščeno ne¬
omejeni samovolji malih in velikih strankinih oblastni¬
kov, a o kaki pravniznanosti  seveda tudi ni moglo
biti niti govora. Izšlo je res več naredb pravnega zna¬
čaja, toda te so imele, kakor sploh vsa boljševiška po¬
litika tistih let, predvsem značaj razdiranja vsega dotlej
obstoječega (n. pr. uredba o ljudskih sodiščih, o rod¬
binskem pravu, že omenjene »Vodilne osnove kazenske¬
ga prava«, ki obsegajo vso marksistično pravno teorijo
itd). Na bolje se je obrnilo šele za časa Nepa, kajti
obnova razdejanega gospodarstva je nujno zahtevala
tudi primernih pravnih določb. V to svrho je od 1. 1921
do 1923 izšla cela povodenj pravnih predpisov (kazensko
pravo, civilno pravo, kmetijsko pravo, delavno pravo
itd.), v katerih se zrcali vsa politika boljševizma, saj je
bilo treba trdnejše urediti prav vse panoge javnega,
zlasti pa še gospodarskega življenja (industrijo, bankar-
stvo, promet, zavarovalništvo, zunanjo in notranjo trgo¬
vino, socijalizacijo veleposestev, obdelovanje zemlje itd.).
Živahno gospodarsko življenje Nepa je porajalo vedno
nova pravna vprašanja, zato je vrvela tudi na pravnem
polju največja živahnost. Stučka in Pašukanes sta sicer
ustvarila nekak marksistični pravni sistem, vendar so
vladala med boljševiškimi juristi huda nasprotstva in
velika miselna zmeda.  Desničarjem so očitali,

220

da podpirajo kulake, da streme za demokracijo in enako¬
pravnostjo ter da zapuščajo ideje strogega razrednega
boja, a levičarje so dolžili, da hočejo odpraviti sploh
vsako zakonitost in onemogočiti Nep s svojim radika¬
lizmom. S XV. strankinim kongresom 1. 1927 se je začela
potem odprava Nepa, kateremu je sledilo načrtno go¬
spodarstvo v smeri doslednega komunizma. To je vodilo
do novega preobrata v pravnih predpisih, ki jih je bilo
treba seveda prilagoditi novi politični in gospodarski
smeri. Zopet je sledila povodenj dekretov, odlokov, na-
redb boljševiških oblasti, ki so nadomeščali redne za¬
kone in ki so pogosto nasprotovali drug drugemu ali pa
vsaj drug drugega hitro menjavali. Zmeda je bila tem
večja, ker so izdajali te predpise navadno ljudje brez
vsake pravne izobrazbe. Zadnja leta se kaže z utrditvijo
sedanje gospodarske smeri tudi neka večja stalnost
pravnih predpisov, toda o kakem jasnem pravu v zmislu,
kakor ga najdemo po drugih kulturnih državah, pa še
vedno ne more biti govora.

Zakonodajna telesa  so sovjetski kongres,
CIK, njegovo predsedstvo in svet ljudskih komisarjev,
razen tega pa tudi ni nobene prave razlike med rednimi
zakoni ter naredbami, dekreti, odloki itd., kar vse nujno
še povečuje zmedo. Končno imajo vse zvezne republike
še svoje lastno pravo, čeprav seveda le strogo v mejah
in v duhu skupnih pravnih načel vse SSSR.

Kljub temu, skoro bi lahko rekli burnemu raz¬
voju prava  v SSSR, pa vendarle lahko zasledujemo
že od prvega početka do danes enotno in dosledno gle¬
danje boljševikov na vprašanje prava. To se izraža, ka¬
kor smo že omenili, zlasti v tem, da gledajo v pravu
edinole sredstvo razrednega boja in svoje strankarske
diktature. Glede na to tudi zametujejo vsako
pravno nravnost  in iz pravne enakosti, ki je za
ves ostali svet samo po sebi umeven temelj vsega prava
sploh, se naravnost norčujejo. V naravnost okrutnih
»Osnovah kazenskega prava« z dne 31. oktobra 1. 1924
je med oteževalnimi okoliščinami za obtoženca pod toč-

221

ko b) izrečno rečeno: »Če prestopek izvrši oseba, ki je
poprej ali sedaj stala v kakršnihkoli zvezah z osebami,
ki uporabljajo tujo delovno moč«. In med olajševalnimi
okoliščinami je pod isto točko rečeno: »Če je prestopek
izvršil delavec...«. Ako hlapec posili gospodarjevo
hčerko je oproščen, ako posili kmet deklo, ga ustrele
in § 28. kazenskega prava izrečno pravi, da za sodnika
ni obvezna v zakonu predvidena kazen. Pri delavcu se
lahko zmanjša, pri neproletarcu zveča. V razsodbah v
civilnih pravdah navadno ne odločuje pravica
kot taka, ampak socijalno pokolenje prepirajočih.

Pri branju razprav boljševiških pravnikov zastaja
človeku sapa, take gorostasne trditve oznanjajo. Že ome¬
njeni Krilenko pravi n. pr., da bo le uničenje razredne
zgraditve družbe popolnoma odpravilo vsako zločin¬
stvo na zemlji. Zanikujejo tudi vsako vzgojno dolžnost
kazni, kvečjemu pri delavcu, toda »b u r ž o a (meščan)
je prašič že sam po sebi«,  kar se tolikokrat bere
v boljševiškem tisku. Dalje zahteva Krilenko, da bi se
morale glasiti kazni na nedoločeno dobo,  oziroma
odmerjati le najmanjša kazen. Ko odsedi obsojenec to,
bi ga pa obdržale kaznilnice lahko še nadalje v zaporu,
če bi bilo to v prid političnim okoliščinam, ali bi pa
kaznjenec ne nudil dovolj jamstva, da se bo poboljšal
in ga smatrata sodišče ali kaznilnica za »socijalno
škodljivega«.  Določba o »socijalni škodljivosti«
odpira seveda na stežaj vrata največji samovolji. Dekret
CIK-a z dne 28. januarja 1. 1929 izrečno odreja, da mo¬
rejo sodišča kaznjencu že po obsodbi kazen še podaljšati,
ako obsojenec ni izpremenil svoje »socijalno nevarne
narave«.

Kakršno je pravo, tako je tudi sodstvo.  Višje
sodnike imenujejo boljševiške oblasti, nižje pa volijo
za 1 leto izvršilni odbori gubernijskih sovjetov na pred¬
log gubernijskih sodišč. Zadnja leta so ustanovili za
manjše prestopke po tovarnah še tako zvana »tovar¬
niška sodišča«,  po kmetih pa »občinska s o -

222

d i š č a«, kjer gre vse še mnogo preprostejše. Pravna
izobrazba zanje ni potrebna, temveč zadostuje že par-
letna praksa v kakem javnem uradu ali strankini orga¬
nizaciji. Seveda sodniki tudi niso neodvisni,
temveč jih lahko oblast ali stranka vsak trenutek od¬
stavita, ako ne sodijo po njih željah, kajti sodstvo mora
imeti izrazito razredni značaj.  Dolžnost sodnikov
je, da služijo boljševiški diktaturi, ne pa pravici. V ka¬
zenskem zakoniku je izrečno poudarjeno, da je najvišja
zapoved za sodnika ozir na proletarsko državo. Oni. so
le orodje razrednega boja in stranke  in
vsak prestopek neproletarskega obtoženca obrnejo lahko
na politično polje, kjer se kaznuje s smrtjo. Uboj ali
umor se n. pr. ne moreta kaznovati s smrtjo, pač pa
politični prestopki.

Strankarski značaj sodišč  še posebno
podčrtuje dejstvo, da se izvrševalni odbori sovjetov po¬
ljubno lahko vtikajo v pravosodstvo, a glede državnih
pravnikov se vedno in povsod poudarja, da so oni pred¬
vsem orodje politike. Naloga sodišč je delati propagando
za stranko. V to svrho ne služijo le nekake javne gleda¬
liške sodne obravnave, v katerih sodijo in obsojajo
škodljivost pijanstva, birokratizma, neizpolnjevanja stran¬
kinih predpisov, vere itd., temveč tudi premnoge krvavo
resne resnične obravnave, ki vzbujajo zgražanje vsega
kulturnega sveta. Ker veljata marksistični komunizem
in pa stranka seveda za nezmotljiva,  je tudi ne¬
mogoče, da bi povzročale razne gospodarske neuspehe
neumne odredbe oblasti, temveč poiščejo v takih pri¬
merih navadno razne vodilne osebe, zaposlene v dotičnih .
podjetjih, zvale nanje krivdo in jih kruto obsodijo, da
slepe s tem svoje mase. V tem pogledu so znani zlasti'
škandalozni procesi  proti dr. Kindermannu,
Šahtijev proces (1. 1928), proces proti prof. Ramzinu
in tovarišem (decembra 1. 1930) itd. V njih je plačala
z življenjem cela vrsta strokovnjakov in učenjakov
evropskega slovesa brezvestno boljševiško nesposobnost.
Enako izzovejo divja preganjanja tudi razni drugi vid-

223

nejši dogodki. Atentatu na Kirova  spomladi 1. 1935.
v Leningradu je sledilo nad 100 smrtnih obsodb in več
tisoč deportacij. Stalinu so slični dogodki očividno dobro
došli, ker mu nudijo take prilike vedno povod, da se
iznebi za vedno vseh, ki bi utegnili ogrožati njegovo
samovoljo. V navedenem primeru so plačevali račun
»trockisti«. Večkrat zlorabljajo take žaloigre celo za ne¬
sramne komedije. Glavnih obdolžencev se včasih sploh
ne upajo postavili pred redno sodišče, kjer bi ti utegnili
razkrinkati vso komedijo, temveč jih pobijejo že v
preiskovalnem zaporu  (n. pr. Necka in Palčinskega
v zloglasnem procesu proti specialistom), postranske ob¬
dolžence pa mrcvarijo potem pred sodiščem, kjer ob-
dolžujejo sami sebe z izmišljenimi in ukaza¬
nimi izpovedmi,  da bi si tako pridobili obljubljeno
prostost. S temi izpovedmi so seveda zvezana skesana
obžalovanja, ki imajo časih uspeh, časih se pa kljub
temu končajo s smrtnimi obsodbami, kakor pač kažejo
— trenutne strankarske koristi. Pritožba  proti raz¬
sodbam je sploh nemogoča, razen v prav izrednih slu¬
čajih posebno grobega kršenja predpisov.

Glavno besedo pri vseh važnejših procesih ima
državni pravdnik, kateremu se mora uklanjati vse, sod¬
niki in — zagovorniki (advokati). Svobodnega zagovor-
ništva, kakor ga imajo vse kulturne države sveta, sov¬
jetska Rusija ne pozna. Na njih mesto so stopili posebni
»kolegiji zagovornikov«, ki jih imenujejo sovjetske obla¬
sti na predlog sodišč, a jih lahko tudi poljubno odstav¬
ljajo. Tako je postalo zagovorništvo pravi n e z m i s e 1.
Trpijo jih le zato, da lahko markirajo nekak redni sodni
postopek. Krilenko je zapisal: »Kaj prav za prav hoče
to zagovorništvo? Koga naj zagovarja? Proletarsko drža¬
vo ali kak obtoženi individuum? Socijalistično družbo
bosta branila že sodišče in državni pravdnik — zakaj
torej še ti zagovorniki?« Časopisje je že večkrat ostro
napadlo kakega pogumnega zagovornika, ki se je upal
nastopiti za obtoženca, kar je seveda za advokata vedno
jako tvegana zadeva. Zato »kolegiji zagovornikov« več-

224

krat tudi odklanjajo obrambo obtoženih kulakov, trgov¬
cev in sličnih »buržujev«.

Prava boljševiška posebnost so tako zvani »javni
obtožitelji«.  To so navadno strokovne in druge
organizacije, ki nastopijo zlasti tedaj, kadar je treba
prirediti kak proces, s katerim hočejo posebno vplivati
na množice. Najtemnejša točka redne sovjetske justice
so pa preiskovalni zapori.  Ker pravne varnosti
ni, se vrši izsiljevanje priznanj  z najbolj bar¬
barskimi sredstvi. Ti zapori so napolnjeni z i z z i v a č i
in ovaduhi,  izmišljanje političnih prestopkov in
j u s t i č n i umori  so na dnevnem redu, zato se ne¬
dolžne žrtve raje same obtožijo kakega izmišljenega pre¬
stopka, samo da pridejo čim prej vsaj pred redno sodi¬
šče in v redne kaznilnice, ki so še najboljša stran
vse boljševiške justice in v splošnem še boljše, nego po
mnogih evropskih državah. Beseda »ječa« je pri boljše-
vikih sploh odpravljena in zamenjali so jo z besedo
»izolacij  a« (osamljenje). Večina zaporov je tudi le
malo zastražena, saj si kaznjenci ne žele preveč na
svobodo; v zaporih se jim godi namreč pogosto mnogo
bolje nego zunaj.

Te barbarske razmere pa nikakor niso zgolj začasni
pojav revolucije, kajti boljševiška oblast je že davno
utrjena in »buržoazija« iztrebljena, toda olajšanja ni
čutiti skoro nobenega. To je tudi razumljivo, če pomisli¬
mo, da proglašajo boljševiki teror za redno in
naravno sredstvo vzdrževanja svoje
oblasti.  Pri sestavljanju kazenskega zakonika je
pisal dne 17. maja 1. 1921 Lenin ljudskemu komisarju
za pravosodstvo, Kurskemu, da sodišča ne smejo
odstraniti terorja,  zato je treba tega tudi v
kazenskem zakoniku odkrito in brez hinavščine priznati
in utemeljiti. Teror spada po boljševiškem naziranju k
pravicam vladajočega razreda, ker pomaga vzdrževati
njegovo gospostvo.

V prvih letih revolucije je bil teror mišljen res
le kot začasno obrambno sredstvo proti protirevolucijo-

Erjavec, Komunizem.

225

15

narni nevarnosti. Boljševiki so namreč osnovali na po¬
budo Trockega takoj po oktobrski revoluciji 1. 1917
posebno »Izredno komisijo«  (Cerezvičajnaja komi¬
sija = Č e k a), ki je imela namen voditi boj proti
sabotaži, špekulantom in protirevoluciji. Njej na čelu
je stal zloglasni rabelj boljševiške revolucije, bivši poljski
plemič Džeržinski,  ki je znal z organizacijo in de¬
lom svoje Čeke tako pripomoči šibki boljševiški stranki
do neomejenega gospostva, da je postala ta kmalu
glavno sredstvo boljševiške oblasti. Na njeno odpravo
sploh ni nihče več mislil, temveč so jo za časa Nepa
(meseca februarja 1. 1922) le preorganizirali in ji pre¬
pustili sploh vso politično upravo v državi.
Ob tej priliki so jo tudi prekrstili v »Državno po¬
litično upravo«  (Gosudarstvenoje političeskoje
upravlenje = GPU), a njen voditelj (po smrti Džeržin-
skega je bil to M e n š i n s k i) je postal celo član sveta
ljudskih komisarjev. Izprva je poslovala Čeka še kolikor
toliko obzirno, od jeseni 1. 1918 dalje je pa začela
moriti vse vprek.  GPU je z zakonom z dne 16. ok¬
tobra 1. 1922 dobila izrečno pravico izrekati in iz¬
vrševati smrtne obsodbe brez redne
sodne obravnave.  V zadnjih letih vodi GPU Žid
Jagoda,  ki se je posebno »izkazal« v iztrebljevanju
trockistov in v kmetiških uporih. On je poleg Stalina naj¬
vplivnejša oseba rdeče republike. Jagodi stoje ob strani
bivši mornar Terekov, nazvan »komisar smrti«, Advo-
kin, Cernovski, Ferohilov itd. Ogromna večina je Judov.

Čeka, oziroma GPU je tisto strašno sredstvo,
s katerim obvladuje neznatna boljševiška manjšina vso
neizmerno državo, saj vzbuja strah in trepet povsod.
Vsak obtoženec si želi priti vsaj pred redno sodišče,
čeprav so ta še tako pristranska, kajti tu ima vsaj nekaj
upanja, dočim počne GPU z njim na skrivnem  vse,
kar se ji ljubi, kajti zanjo ne veljajo ne ustava in ne
zakoni, najmanj pa seveda kaka občečloveška morala.
Tajen ostane pogosto že zapor sam, tajna je obtožba,
tajna obravnava in tajna pogosto tudi obsodba. Ona je

226

še mnogo, mnogo poslabšana izdaja  nekdanje
zloglasne carske tajne policije, tako zvane »O h r a n e«,
ker ima tudi boljševiški režim mnogo šibkejše temelje,
nego jih je imel carski. Časih je bilo mogoče kljub
»Ohrani« dokaj živahno tajno politično delo, čemur je
dokaz vse intenzivno predvojno delo vseh marksističnih
strank, danes je pa do korenin zadušeno vse. Stalin sam
se je šestkrat izmuznil »Ohrani« in enako vsi drugi re¬
volucionarji in boljševiški voditelji, Čeka in GPU še
nista izpustili nobenega resnejšega nasprotnika živega
iz svojih rok. Danes zadostuje za smrtno obsodbo, če je
kdo pripadnik demokracije. Nad vsakim posameznim
sovjetskim državljanom visi noč in dan ta strašni Da¬
moklejev meč in nihče ni niti za en dan varen življenja,
samo da se obdrži peščica boljševiških mogotcev v nek¬
danjem moskovskem carskem dvoru Kremlju. GPU svoje
žrtve najprej duševno in telesno uniči s sredstvi, ki
komaj dosegajo fantazijo kakih romanopiscev o srednje¬
veški inkviziciji, nato izsili iz njih razne samoobtožbe,
končno jih pa zverinsko pobije. Večje množice so več¬
krat postrelili kar s strojnimi puškami, manjše skupine
so pa pomorili po kleteh zaporov in navadno sploh brez
sodb. Ferohilov je na vrtu GPU v mesečini za zabavo
streljal svoje žrtve, Roza Schwarz je po uživanju kokaina
hodila v celice in s cigaretami žgala oči jetnikov. Vera
Grebenčekov je v Odesi lastnoročno ubila 700 jetnikov,
Saenko je v Harkovu svoje žrtve skalpiral itd. To je kul¬
tura marksistične diktature proletarijata ...

Rodbine so talci  za svojce in starši morajo ne¬
prestano trepetati za življenje svojih otrok in obratno,
saj je bilo pomorjenih na tisoče in tisoče talcev. Vsa
sovjetska Rusija je danes ogromna ječa  in tam se
vrši teror, kakršnih pozna človeška zgodovina pač le
malo. Evropski izobraženci  se zavzamejo za
vsakega vidnejšega komunističnega obdolženca v kapi¬
talističnih državah ter podpisujejo plamteče proteste,
molče pa k vsem grozotam v Rusiji, ravno tako kot k
grozotam v Mehiki. Kakšno licemerstvo  in hinav-

227

15 *

ščina je tedaj, če se komunisti zgražajo zaradi pritiska,
ki ga vrše proti njim evropske meščanske države! V
Prusiji je bilo v 7 letih (1920—1926) 44 smrtnih obsodb
(največ morilcev in sličnih), v Rusiji pa v 8 tednih (od
24. X. do 19. XII. 1929) 144 in to skoro sami politični
obsojenci, čeprav so oznanjali poprej smrtno kazen za
največji zločin — kapitalizma. A za toliko obsodb je
izvedela javnost, koliko je bilo pa resničnih, ne ve se¬
veda nihče. Za umor je v Rusiji 10 let kazni, a tatvine
se navadno sploh ne kaznujejo, za političen prestopek
pa sledi navadno smrt, kajti človeško življenje je v sov¬
jetskem raju jako poceni. Ruske ječe so vse prena¬
polnjene,  čeprav se za manjše prestopke navadno
sploh nihče ne zmeni. Šele v novejši dobi, ko se je zlo¬
činstvo v Rusiji le preveč razpaslo, so bili sovjeti pri¬
siljeni seči po ostrejših sredstvih in z zakonom z dne
6. junija 1. 1927. uvesti zopet celo smrtno
kazen  tudi za nepolitične zločine ter se je od tedaj
seveda tudi pridno' poslužujejo, časih kar v masah.

Pred vojno so Jooljševiški revolucionarji in njih
predhodniki poi vsem svetu obtoževali carizem zaradi
izgnanstev v Sibirijo  in sličnih političnih prega¬
njanj, danes počno sami isto, le še v postoterjeni meri.
Samo od 1. 1923—1925 so odgnali v sibirska pregnanstva
72.000 oseb iz vseh slojev. Carski režim je bil zverinski,
»proletarski« v Rusiji je še neprimerno krvoločnejši in
sramota za ves kulturni svet.  Ruska zgodo¬
vina se ponavlja in strašna sibirska taborišča za politič¬
ne kaznjence (»Katorge«) so njen simbol. Carska »Obra¬
na« je bila vsaj odvisna od rednih sodišč, toda za Čeko
in GPU je sam Krilenko to ponovno, a zaman zahteval.
GPU lahko zapira, obsoja in mori brez najmanjšega nad¬
zorstva (petrograjska Čeka je n. pr. ustrelila v eni sami
noči 512 talcev), saj večina njenih dejanj sploh ne pride
nikoli v javnost. Pri njenih sodbah ni treba ne prič in
ne dokaznega postopanja in tudi vsaka obramba je ne¬
mogoča, ona je le izvršilno orodje najvišjih strankinih
mogotcev. Ona vzdržuje cele armade  raznih poli-

228

cistov, ogleduhov, ovaduhov in izzivačev, ima lastne ječe
in taborišča za kaznjence, lastno artilerijo, tanke in letala
in ona noč in dan nadzira vse in vsakega. Pod njenim
tajnim, a ostrim nadzorstvom  sta delavec in
kmet, tovarniški ravnatelj in sovjetski poslanik v ino¬
zemstvu, milijonska velemesta in zadnja sibirska vasica,
ona je diktatorjevo oko,  ki vidi vse in uho, ki
sliši vse in v njenih ječah za vedno ter brez sledu iz¬
ginjajo vsi, ki jih smatra režim za nevarne. V državah,
kjer je popolnoma zadušeno vsako javno mnenje, moreta
vladati le anarhija ali pa despotija in to je SSSR. Misel
se je združila s surovim nasiljem. Število vseh
njenih smrtnih žrtev  je neznano, a samo za
prva tri leta (od decembra 1. 1917 do septembra 1. 1921),
ko je dejansko vodila vso Rusijo Čeka, je izpričanih
1 milijon 766.188 oseb obojega spola, med katerimi je
28 škofov, 1200 duhovnikov, 775 učiteljev in profesorjev,
8800 zdravnikov, 54.000 častnikov, 260.000 vojakov, 105
tisoč policistov, 48.000 orožnikov, 12.800 uradnikov,
355.000 drugih izobražencev, 192.000 delavcev in j815
tisoč kmetov. Od septembra do konca 1. 1921 je padlo
nadaljnih 18.351 oseb, 1. 1922 okroglo 38.000, 1. 1923 so
pomorili 112.000 oseb, največ kmetov, 1. 1925 novih 14.000
itd. To so samo ugotovljene številke, a vseh žrtev cenijo
poznavalci za prvih 15 let na 3 milijone,  stotisoči
ječe po strašnih taboriščih, a okroglo poldrugi milijon
jih je pravočasno pobegnilo v inozemstvo. S proletari-
jatom samim ni v zgodovini še nihče ravnal tako krvo¬
ločno, kot njegovi lastni — »odrešeniki«.

V to število pa še niso všteti stotisoči, ki umirajo
po neštetih taboriščih  v Sibiriji in v severnoruskih
gozdovih. Po odpravi Nepa so romali v ta taborišča ne¬
pregledni tisoči izobražencev, trgovcev, kmetov itd., ne
zato, ker so zagrešili morda kak prestopek, ampak zgolj
zaradi tega, ker ne pripadajo proletarskemu razredu.
Nemogoče je ugotoviti točno število  teh
obsojencev, a samo v taborišču »Solavki« jih je okroglo
250.000, v taboriščih »Vjatka« in »Kotlas« po 200.000,

229

v sibirskih taboriščih »Kungor«, »Bajkal« in »Amus«
skupno 500.000 itd. Tu izvršujejo vsi vprek, duhovniki
in kmetje, trgovci in delavci, desni in levi marksisti,
izobraženci in drugi »1 i š e n c i« (to so osebe, ki so
oropane vseh državljanskih pravic, ker ne morejo do¬
kazati svojega proletarskega pokoljenja), starčki in mla¬
dina razna prisilna  (t. j. neplačana) dela:  sprav¬
ljajo les, grade ceste, železnice itd. Njih življenjske raz¬
mere so strašne,  ker dovoljuje vlada za njih oskrbo
le po 3 rublje na mesec in umirajo v masah. Samo pri
gradbi ogromnega prekopa med Belim in Baltiškim
morjem (226 km) je bilo zaposlenih 150.000 takih pre¬
gnancev, kjer so delali po 12—14 ur dnevno in večkrat
pri mrazu 30—40° pod ničlo. Po dovršitvi prekopa je
ostalo živih baje le še 10.000, a 140.000 jih gnije v pre¬
kopu in njegovi najbližji okolici.

Koncentracijska taborišča  imajo trojni
namen:

a) da se oblastniki znebe vseh neljubih elementov,

b) da iz onih, ki so prav za prav obsojeni na smrt,
izžmo še zadnjo delovno moč,

c) da tvorijo strahoten svarilen zgled vsem, ki bi se
drznili misliti na kak odpor.

Ker je število deportirancev ogromno (1. 1935 so jih
n. pr. cenili na 6 milijonov), je razumljivo, da tvori drugi
namen prav zelo važno postavko v komunističnem go¬
spodarstvu, saj so jim ti milijoni obsojencev poceni pri¬
pravljali les, s katerim so preplavljali zapadno Evropo
(dumping!),  kopali so velikanske prekope, gradili
ogromne železniške proge itd., ki jih potem kažejo kot
— uspehe socijaliziranega gospodarstva. Zlasti nečlove¬
ško je pa dejstvo, da pošiljajo umirat v taborišča tudi
na tisoče otrok,  za katere nočejo ali pa ne znajo' dru¬
gače preskrbeti. Po poročilu sovjetske »Pravde« (4. X.
1935) jih je n. pr. samo v taborišču blizu Karhumakije
nad 4000.

Taboriščniki so razdeljeni v dve skupini,  in
sicer :

230

a) v tiste, ki so upravno izgnani,

b) v take, ki so sodno obsojeni v taborišče.

V prvi skupini so navadno cele družine, zlasti kme-
tiške. Prebivajo po barakah, vrše odrejena dela in se
morajo le ob določenih dnevih javljati GPU kontroli,
sicer se pa lahko kolikor toliko svobodno gibljejo. Ne¬
primerno težja je pa usoda drugih, ki so neprestano
strogo zastraženi in izpostavljeni vsem mučenjem po¬
kvarjenih gospodarjev. Ti so porazdeljeni v »brigade«
po 30 do 60 mož. Vodstvo uprave je po večini v rokah
Judov. Pri gradnji belomorskega prekopa je imel n. pr.
upravo deportirancev v rokah zloglasni Jagoda (sedanji
načelnik GPU), njegovi vodilni pomočniki so bili pa
Berman, Kogan, Firin, Rappoport, Rotenberg (vsem za-
padnim policijam znani kriminalni tip, vodja brezbož-
niške akcije) i. dr.

Meseca julija L 1934 je bila GPU preosnovana
v redni ljudski komisarijat za notranje zadeve, tajna
policija je postala le oddelek tega in njene pravice so
bile jako omejene. Če bo to povzročilo kako olajšanje,
še ni mogoče presoditi.

To je slika komunističnega »prava« in »pravosod-
stva« v SSSR. Neznatna manjšina hoče vzdržati tam za
vsako ceno svojo diktaturo, ki je vse poprej kot prole¬
tarska in izsiliti družabni red, ki se upira vsej človeški
naravi. Ker je zato neizvedljiv, nujno doživlja leto za
letom nove neuspehe, a diktatorji v svoji slepi strasti ne
marajo in ne morejo priznati zmotljivosti svojih načel,
temveč na debelo ubijajo in more. Staroveško suženjstvo
je bilo sramota človeštva, a sedanji »proletarski režim«
v SSSR je zločin.

c) Človek in družba.

Zakaj so boljševiki načelno zavrgli demokra¬
cijo in svobodo  ter nujno uvedli despotično dikta¬
turo, ki se vzdržuje z zverinskim terorjem? Odgovor na
to temeljno vprašanje, ki tvori jedro za razumevanje

231

boljševiškega komunizma, bomo našli le, če premotrimo
vso njegovo miselnost.

Komunizem je naraven odpor proti kapita¬
lističnemu družabnemu redu.  Tako v stari
Grčiji ali v starem Rimu, kakor tudi v velikih »kultur¬
nih« in »naprednih« državah najnovejše dobe ima go¬
spodarsko ter v precejšnji meri tudi politično moč v
rokah majhna peščica kapitalistov, za katere morajo
garati tisoči in milijoni. Današnji kapitalistični družabni
red je zgrajen tako, da stoji izobilju male peščice nasproti
beda mas, nepreglednih ljudskih množic. In o s v o b o -
jenje teh množic,  ki tvorijo pač ogromno večino
človeške družbe,  ter so obsojene v to, da kopičijo
bogastvo neznatni peščici, je bil cilj vseh družbo¬
slovcev  (socijologov), ki so razmišljali o napakah da¬
našnjega ustroja človeške družbe. Prihajali so do raz¬
ličnih zaključkov in predlagali različna sredstva, katerih
vseh na tem mestu seveda ne moremo naštevati. Ne¬
pregledno množico teh socijologov bi pa v glavnem
vendarle lahko delili v dva tabora,  ki se med seboj
bistveno razlikujeta: v tistega, ki skuša rešiti vprašanje
bodočega ustroja človeške družbe pod vidikom nesmrt¬
nosti človeške duše in v tistega, ki duše in Boga sploh
ne pripoznava ter vidi človekov zadnji cilj že na tem
svetu.  Med prvimi zavzemajo vodilno mesto krščanski,
zlasti katoliški socijologi,  med drugimi pa po
svojem pomenu daleč prekašajo vse druge — komuni¬
stični (od Babeufa in Blanquija preko Marxa do Lenina).

Komunizem stremi, kakor smo že v začetku te raz¬
prave poudarjali, za popolno enakost j ovčloveški
družbi,  ki naj bi se izvedla predvsem s tem, da se
odpravi vsaka zasebna lastnina, ki naj preide v skupno,
družabno last. Skupnost  (kolektiv), družba je ko¬
munizmu vse, posameznik nič. Krščanstvo uči, da obstoji
človek iz telesa in iz duše, ki je neumrjoča in ima zato
vsak posameznik pravico in dolžnost izpopolnjevati svojo
dušo ter skrbeti za njeno posmrtno izveličanje. Materia¬
listični komunizem pa dušo sploh zanikuje, kajti po

232

njegovem nauku obstoji človek le iz telesa, ki je gola
tvar, materija.  Telesno blagostanje vseh ljudi, vse
človeške družbe kot celote, je komunizmu prvi in zadnji
cilj, a ker duše ne priznava, seveda tudi ne more pri¬
znati ne njenih lastnih pravic in ne njenega silnega
vpliva na celokupno življenje ter iz tega nujno izvirajočih
pravic osebnosti.  Družba kot taka je zato ko¬
munizmu bog, a do najvišje popolnosti izgrajeno prido¬
bivanje telesnih potrebščin (to je gospodarstvo) zanjo
prvo, če ne edino sredstvo za njeno osrečenje.

V tem pogledu se razlikuje boljševiška revolucija
od vseh, kar jih doslej pomni človeška zgodovina, kajti
ona noče le odpraviti raznih vidnih političnih in gospo¬
darskih krivic, temveč izvesti popolen prevrat  v
vsem pojmovanju zadnjih najglobljih človeških
vprašanj,  ona hoče popraviti in izpremeniti delo
samega Stvarnika, ki je ustvaril človeka s telesom in z-
dušo. Zgolj materi j alistično pojmovanje
družbe  kot nedeljive celote je bistvo vsega
b o 1 j š e v i š k e g a komunizma  in vir za razume¬
vanje njegovih nasilnih dejanj na vseh poljih. To nje¬
govo temeljno pojmovanje sveta, ki je za kristjana seveda
izrazito krivoverstvo, ga tudi nujno vodi v neizpro¬
sen boj proti vsem veram  in mu ne dovoljuje
nobenega pomirjenja z dosedanjimi naziranji kulturnega
človeštva, kajti zanj so vsa le zavezniki in opore
kapitalizma.  Komunistično urejena družba na tem
svetu, ki jo bo izvedla boljševiška stranka, naj člo¬
veštvu nadomesti vso potrebo po Odrešeniku in po po¬
smrtnem izveličanju, ki ju proglaša za nezmisel. In za
ta veliki cilj ima stranka pravico uporabljati tudi prav
vsa, tudi najbrutalnejša sredstva in jih tudi uporablja.
Komunistična družba, ki je sama sebi namen in ki ne
pozna nobenega višjega ali nadaljnega cilja, ima tudi
pravico, da si popolnoma podredi vsakega po¬
sameznika,  kajti človek bo itak našel v tej družbi
vse, po čemer stremi, ona postane bog. Razne zapadno-
evropske socijalno demokratične stranke so na ta pravi

233

cilj marksističnega komunizma nekako pozabile in se
zadovoljujejo s krpanjem  sedanjega kapitalističnega
družabnega reda, a v boljševizmu je izbruhnil zopet z
vso silo na dan. Ti ga hočejo res izvesti, zato se tudi
upravičeno proglašajo za edine prave marksiste.

V komunistični družbi mora posameznik popolnoma
izginiti, postati mora le brezdušen drobec kolektiva
(celote, skupnosti), kajti ta ne sovraži ničesar bolj kot
uveljavljanje vsake osebnosti. Boljševiki trdno verujejo
v ustvarjajočo silo kolektiva,  zato označu¬
jejo svoje gospostvo tudi z gospostvom mase. Kolektiv
(pri boljševikih je njegova oblika proletarijat, pri fa-
šizmih pa »nacija«, v tem pogledu imata namreč oba
iste korenine)  ima sebe za zadnji in najvišji cilj,
ne priznava nadtvarnega Stvarnika, temveč malikuje
pred samim seboj.  Ljudje po materijalističnem
pojmovanju niso ustvarjeni za Boga, temveč za to, da
služijo kolektivu, vsakdo ima le tolikšno vrednost, ko¬
likor koristi kolektivu, ki je nekakšno božanstvo. Kdor
misli v kolektivu po svoje, ga proglasi ta za izdajico,
ki jo je treba poteptati in uničiti,  kajti kolektiv je
najokrutnejši gospodar,  ki ne pripušča in ne
priznava nobenih naravnih pravic posameznika in oseb¬
nosti, razen onih, ki mu jih sam daje. Te so pa zopet
zgolj kolektivnega značaja, ki poedincu le dovoljujejo,
da sme biti kolesce v ogromnem stroju, kamenček v silni
stavbi kolektiva. Kolektiv hoče popolno enakost
vseh:  obleči človeštvo v uniformo in ga vtakniti v
kasarno, ki jo komandira diktator. Kolektivizi-
rano človeštvo je topa čreda  in ne več vsota
posameznih oseb, otrok božjih. Stoletja se je človeštvo
borilo proti izrabljanju človeka po človeku, v najnovejši
dobi se pa uveljavlja nad njim najstrašnejši izkorišče¬
valec, to je tisti kolektiv, ki je proglasil samega sebe za
boga. In ustvaritvi tega kolektiva posvečuje boljševizem
vse: znanost in umetnost, kulturo in gospodarstvo. Vse
to ima zanj le toliko vrednosti in pomena, kolikor služi
ustvaritvi kolektiva. To vodi nujno do naravnost b a r -

234

barske omejenosti duševnega obzorja,
kajti za materijalistični kolektiv obstoja samo tehnična
in politična resničnost, v kateri ni prostora ne za vero,
ne za svobodo in sploh za nobene netvarne dobrine.

Zunanji izraz kolektiva je masa,  množica v orga¬
nizaciji, v klubu, na ulici, zlasti pa pri manifesta¬
cijah  in demonstracijah. Tedaj pride prav za prav
do izraza njegova prava narava, ki je strašna v izbruhih
svojih čuvstev, kajti tedaj izginejo vse plemenite last¬
nosti posameznikov in pojavlja se le prirodni žival¬
ski nagon telesnosti,  barbarski goni plemena.
Kolektivna duša mase pa zopet izgine, kakor hitro za-
puste množice ceste, tovarne ali zborovališča, kajti, ko
se množica razide po svojih domovih, se kolektiv raz¬
kroji  v večje ali manjše število posameznih oseb, ki
postanejo doma, pri toplem ognjišču vnovič ljudje  s
telesom in z — dušo. Zato hoče boljševizem tudi ubiti
dom in rodbino,  kajti duša posameznikov mu je
le v oviro, saj pozna on le kolektivno dušo mase, kateri
naj služi vse od gospodarstva do umetnosti. Njemu je
cilj kolektivni človek,  ki ga slika najznačilnejši
boljševiški pesnik, D. Bednij: »Milijonskonožni: eno
telo. Tlak se lomi. — Milijonske mase: eno srce, ena
volja, en korak! — Enak korak! Enak korak!...« Po¬
sameznik se mora utopiti v milijonski masi
in ta cilj je vreden vseh žrtev, on posvečuje vsa sredstva.
To misel komunizma je boljševizem še prav posebno
podčrtal, kar si moremo razlagati pač iz ruske zgodo¬
vine, kajti tam je podložništvo (nevoljništvo) do naj¬
novejše dobe ubijalo vsako osebnost. Gorkij, največji
pisatelj boljševizma, je že davno pred revolucijo izdal
spis »Uničenje osebnosti« in Lunačarski,
dolgoletni ljudski komisar za prosveto, ki se je rahlo
zavzemal za pravice osebnosti, je bil proglašen za »krivo¬
verca« in strmoglavljen. Ruski komunizem se ne zado¬
voljuje z nravno prosto osebnostjo in ne išče njegove
enakosti, temveč hoče popolno materi j a 1 n o ena¬
kost.  V tem pogledu gredo boljševiki mnogo dlje nego

235

njih zapadno-evropski očetje in so zavrgli vse, kar je
tudi v zapadno-evropskih razlagah socijalizma in komu¬
nizma še spominjalo na duševno. Tem je bil gospodarski
kolektivizem le sredstvo  za popolno osvobojenje
človeka iz kapitalističnih okov, boljševikom je pa cilj.
Zato so tudi brezobzirno zavrgli vso nemateri-
jalistično znanost  in dekretirali nezmotlji¬
vost najbolj prostaškega materijalizma.
Tudi to odgovarja topi naravi kulturno zaostalih ruskih
mas, vzgojenih v stoletni sužnjosti, ki se brani vsake
osebne odgovornosti in se raje utaplja v kolektiv, čeprav
zahteva ta slepo ubogljivost. Do najnovejše dobe je bila
zato tudi uprava vseh boljševiških ustanov kolektivna,
kolegijalna in šele 1. 1934 so hudi neuspehi boljševike
proti njih pravi volji prisilili povsod odpraviti kolegije
ter poveriti izvrševanje svojih ukazov odgovornim po¬
sameznikom.

Nujna posledica takega temeljnega gledanja na
človeka in na družbo je tudi mehanizacija  vsega
življenja. Ves kulturni svet gleda v tem največje pro-
k 1 e t s t v o,  ki ga je prinesel človeštvu kapitalizem
s svojo moderno tehniko,  a boljševiki imajo to
mehanizacijo za blagoslov, za vir sreče v bodoči komu¬
nistični družbi. Nekomunist išče srečo v tistih ostankih
duševnosti, ki je še ni ubila kapitalistična tehnika s
svojo mehanizacijo, boljševiki pa naravnost streme za
popolno in vsestransko mehanizacijo, ker ta pač ne
potrebuje duše. Ustanovili so celo poseben »Zavod za
znanstveno organizacijo dela in mehanizacijo človeka«,
ki ga vodi Gastjev. Tehnika bi po mnenju ostalega
kulturnega človeštva morala služiti osvobojenju človeške
osebnosti, ne pa človeka zasužnjiti stroju,  kajti
človek ni predmet gospodarstva. Zato se človek tovarne
tudi nehote nekako boji,  pred mehanizacijo se pa
zgraža. Toda boljševikom je ravno ta pravi ideal, zato
tudi tako občudovanje zmehanizirane Amerike, pri če¬
mer se pa ne zavedajo, da skuša biti tudi Amerikanec
vsaj izven tovarne — človek. Tehnika je postala boljše-

236

vikom edina vera, stroj pa edini bog njihovega
kolektiva.

Kam pa to vede, morajo včasih priznati celo boljše-
viki sami. Stalin je n. pr. spomladi 1. 1935 dejal: »Po
načrtu smo razvili industrijo... Ko se nam je posre¬
čilo, da smo se rešili pomanjkanja tehnike, smo pričeli
čutiti novo pomanjkanje in sicer ljudi...  Smo v po¬
sesti tehnike, toda manjka nam ljudi. Abstraktna teh¬
nika je mrtva, edinole tehnika, nad katero vlada človek,
more ustvarjati čudeže. Ko bi danes sovjeti imeli ljudi,
ki razumejo tehniko, bi mogli trikrat in štirikrat več
proizvajati kakor danes. V tem slučaju bi se tudi z
ljudmi ne delalo na tak nečuven način, kakor se postopa
z njimi danes. Tudi bi ne bilo sedanjega brezdušnega
birokratizma... Staro geslo, tehnika vse odloča, nima
danes več nobene veljave, kajti ljudje so tisti, ki vse
odločajo. Človek je ni a j d r ag o c e n e j š i mate¬
rija  L« Ker so te misli nezdružljive z grobim materi-
jalizmom, na katerem komunizem bistveno sloni, osta¬
nejo seveda za enkrat še osamljeni pojavi, čeprav so
jih na zapadu že davno klasično formulirali Kaiserling,
Dianiel-Rops in drugi misleci. V komunizmu je človek
moral postati brezoblična in brezosebna masa. Božan¬
stvo organizacije, ki ga je ustvarilo božanstvo tehnike,
je oropalo človeka vseh osebnostnih vrlin in vrednot.
Ideal je postal kolektiviziran človek, priklenjen na neko
abstraktno idejo, na neko brezimno družbo, na maso,
ki se ne da ne obseči in ne imenovati ter mu ne da mož¬
nosti, da bi se mogel razviti v določeno osebnost, v člo¬
veka. To bi bilo proti osnovni dogmi komunizma. Kolek¬
tiviziran človek ni svoboden, zato tudi ni odgovoren in
inicijativen. A prvi pogoj duhovnega ustvarjanja je svo¬
boda, dočim so komunizem, kolektiv in diktatura v nujni
medsebojni zvezi in tu je tudi tista mrtva točka, s katere
komunizem ne more ter ne zna in kjer se končno mora
onemogočiti.

V takem ozračju seveda ne more biti prostora za
nobeno znanost, ki bi priznavala in gradila na dušev-

237

nosti in na idealizmu. Lenin je bil mnenja, da je ide¬
alistična filozofija modroslovje tistih, ki so odtrgani od
proizvajalnega dela, a filozofija delovnega ljudstva da
more biti le materijalizem. Glede na to je začela Le¬
ninova Rusija seveda takoj tudi neizprosen boj
proti vsej idealistični filozofiji,  češ da
je škodljiva družbi. Idealist išče zadnjih ciljev človeka
in življenja, materijalist išče le vzroke življenjskih po¬
javov, ker hoče postati njih gospodar in nadomestiti
Boga. Zato je v Rusiji tudi dovoljen le materijalizem,
čigar najbolj znani poljudni oznanjevalec je tam B u -
harin. Uničenje idealizma  naj bi kronalo
posrečeno boljševiško politično revolucijo, kajti le v tem
vidijo jamstvo za trajnost  svoje oblasti. Odtod tudi
ogorčen boj proti vsem veram in idealističnim nazorom
sploh. V to svrho so začeli takoj po prevzemu oblasti
radikalno »čistit  i« univerze in knjižnice, na stotine
znanih učenjakov (zgodovinarjev, juristov, filozofov itd.)
je moralo pobegniti, ali so pa padli kot krvave žrtve
terorja, nematerijalistični pisatelji so bili pa po večini
prepovedani. Z diktaturo boljševizma je nujno zavladala
tudi diktatura materijalizma.  In ker je bil
Lenin sam brez globlje filozofske izobrazbe, je pobijal
nasprotnike materijalizma z zmerjanjem, tako obstoja
tudi še danes glavno utemeljevanje boljševiških modro-
slovcev v zmerjanju.

Po naukih materijalističnih filozofov je bila v za¬
četku le mrtva tvar, materija. Iz presnavljanja te materije
se je rodilo življenje, iz tega pa duh, mišljenje in čuvstvo-
vanje, ki tudi ni nič drugega nego presnavljanje materije,
a kultura, umetnost, vera, znanost itd. in končno družba
sama so le najvišje organizacijske oblike tega presnavlja¬
nja in večnega gibanja (dialektika). Pogoj in vir družbe
in duhovnosti so le gospodarski pogoji,  enako
pa potem seveda tudi nravnosti, vere in umetnosti.
Resna znanost je že pred pol stoletja dokazala zmot¬
nost  tega materialističnega modroslovja, vendar se
je ohranilo do današnjega dneva kot temelj marksistič-

238

nega komunizma. Po boljševiškem naziranju imata filo¬
zofija in znanost le toliko zmisla, kolikor ju je mogoče
praktično uporabiti, kajti dočim bi si radi drugi filozofi
svet in življenje razložili, ga je pa hotel Lenin preobli¬
kovati, i z p r e m e n i t i. V to svrho si hočejo boljševiki
podvreči vso znanost,  jo temeljito očistiti vseh
idealističnih primesi in jo ugnesti v materijalistične
ojnice. Boljševiška znanost  je zato omejena,
ona ne sme iskati zadnjih  ciljev in vzrokov, kajti
kakor hitro dospe do mrtve materije, ji zakriči sovjetska
policija svoj neizprosni: »Stoj!«  Kjerkoli se boje, da
bi utegnila izslediti za njih goli materijalizem neprijetna
dognanja, jo brezobzirno onemogočijo. Ona sme le
utemeljevati materijalizem in služiti mehanizaciji ko¬
lektiva, zato je skrajno reakcijonarna in ne¬
strpna.  Dočim hočejo zapadni socijalisti, četudi s
pomočjo marksističnega komunizma, delavca vendarle
nravno in duhovno osvoboditi, so ga pa boljševiki po¬
polnoma zasužnjili  mehaniziranemu državnemu
kolektivu.

Tako boljševiško pojmovanje človeka, družbe in
življenja nam šele razloži tudi njih nasilne vladne
metode,  brezobzirnost, intenzivnost njih propagande
in odpravo vse duhovne svobode. Oni hočejo do dna iz-
izpremeniti vsega človeka in vse življenje ter za vsako
ceno ustvariti kolektiv v materijalističnem zmislu in s
komunistično obliko. Da dosežejo ta cilj, morajo brez¬
obzirno odstraniti vse ovire in poskusiti vsa sredstva.
Pravijo, da bo v komunistični družbi država kot taka
ugasnila in da se bo urejevala družba sama brez sile
in pritiska, vsled česar je teror le prehodnega značaja
in služi le koreniti odstranitvi ovir. Toda v resnici se
v sovjetski Rusiji pritisk tem bolj veča, čim bolj so
te ovire že odstranili in vsi vodilni diktatorji so tudi že
ponovno poudarjali, da o uvedbi kake svobode ne more
biti niti govora. Teror in sila, ki so ju uvedli za ustra¬
hovanje nasprotnikov, sta se razvila v trajno vladno
obliko,  pod katero ne ječe le nasprotniki režima,

239

temveč v skoro isti meri njegovi dozdevni nositelji sami,
to je proletarijat in celo člani stranke. Še več, ravno
najzaslužnejši poborniki boljševiške revolucije so skoro
do poslednjega postali že sami žrtve istega terorja, ki so
ga sami ustoličili.

Tako uvajajo boljševiki v novi obliki zopet vse grehe
nekdanjega carističnega režima, proti katerim so se tako
trdo borili. Vzgaja se zopet pasje uslužno in hlapčev¬
sko pokorno stremuštvo  in boljševiški uradnik
je le druga izdaja carskega, pri tem ima pa navadno
še manj strokovnega znanja in njegova moč je še manj
omejena z zakoni in drugimi oziri, kot je bila pa pri
carskem. Pritisk se vsak dan bolj stopnjuje in to pri
masah nujno ubija tudi vero v obljubljeni komunistični
raj. Širokih ruskih mas se zato polaščata prav taka
brezčutna potrpežljivost in topa udanost, kakršni so
kazale stoletja naprarn carizmu. Boljševiki bi radi s silo,
z grožnjami, s propagando in z napihnjenimi sklepi
razgibali široke ljudske mase  in ustvarili
iz njih zaželjeni kolektiv, ki bi mehanično, a točno iz¬
vrševal voljo diktatorjev, toda ravno vedno nova in nova
prisilna sredstva, s katerimi hočejo izsiliti svojo voljo,
so nam najjasnejši dokaz, da ostajajo njih vztrajna pri¬
zadevanja vendarle brez globljih sadov, kajti celo ruska
narava se upira popolni utopitvi v brezdušni kolektiv.
Kolikor pa s silo dosezajo uspehov, vodijo ti le k no¬
vemu zasužnjenju mas. Brezpomembno je pri tem, če
vodijo to suženjstvo slučajno oblastniki proletarskega
pokoljenja in se poslužujejo marksističnih gesel, kajti
bistveno se prav nič ne razlikuje od kateregakoli dru¬
gega suženjstva. Da s surovo silo ne bo mogoče nikoli
vzgojiti niti svobodnega in samostojnega kolektiva, je
menda jasno, kvečjemu večjo ali manjšo množico meha¬
niziranih kolektivnih ljudi, to je — topih sužnjev mo¬
derne tehnike. To je nujna posledica njih stremljenja
vpreči človeka popolnoma v službo komunistične države
in družabnega reda, ki ga hočejo izsiliti. Boljševizmu
namreč ne gre le za ohranitev njegove politične oblasti,

240

temveč sega mnogo globlje v življenje posameznika in
vse družbe. Posameznik in družba se morata vsa in
popolnoma zliti v komunistični red,  poleg
katerega ne sme obstojati ničesar drugega, najmanj pa
kako notranje duševno življenje, ki bi ne bilo v skladu
z dušo komunističnega kolektiva. Samo to ima zmisel,
kar služi in se uklanja temu cilju, zato je tudi nemogoče
kakršnokoli pomirjenje, sporazum ali sodelovanje med
boljševiškim komunizmom in drugimi svetovnimi na-
ziranji.

č) Vera in cerkev.

Najhujši oviri za ustvarjanje »kolektivnega človeka«
sta nedvomno vera in rodbina,  kajti tu prideta
bolj nego kjerkoli drugod do najglobljega izraza člove¬
kova osebnost in duša. Zato je tudi popolnoma naravno,
da so začeli boljševiki že kmalu po prevzemu oblasti
strasten in neutrudljiv boj proti obema, zlasti še, ker
sta bili ti dve v Rusiji posebno globoko zakoreninjeni.
Že z odlokom z dne 23. januarja 1. 1918 so odredili
ločitev cerkve od države in proglasili »svobodo bogo¬
služja«, a v § 13 prve ustave iz 1. 1918 so izjavili: »da
se zavaruje delovnemu ljudstvu dejanska svoboda vesti,
se loči cerkev od države  in šola od cerkve, vsem
državljanom se pripozna pravica do svobodne verske in
protiverske propagande«. Da, ko bi res ostalo vsaj pri
tej ustavni določbi, kako drugače bi izgledala danes
sovjetska Rusija!

V ruskem pravoslavju je bilo pred revolucijo mnogo
gnilega in trhlega.  Carizem je že pod carjem
Pavlom I. ponižal cerkev v svojo deklo  in ogromno
število duhovščine ni bilo prav za prav nič drugega
kot del carističnega birokratičnega aparata, ki je moral
služiti režimu. Sveti sinod, najvišja cerkvena oblast, je
bil sestavljen iz zanesljivih birokratov in reakcijonarjev,
cerkveni koncil, ki bi izvedel času primerne reforme,
ni bil sklican že 300 let in režimu je najbolj prijalo, če
je puščal rusko pravoslavno cerkev celo brez vrhovnega

Erjavec, Komunizem.

241

16

cerkvenega poglavarja, to je patrijarha. Navedene prve
boljševiške reforme ruski cerkvi in njenemu poslanstvu
zato niti niso bile v škodo,  kajti osvobodile so
jo stoletnega dušljivega oklepa carističnega nazadnjaštva
in ji vrnile svobodo, ki jo cerkev za izvrševanje svojega
poslanstva neobhodno potrebuje. Glede na to je zavel
prve mesece po revoluciji v cerkvi tudi jako blagodejen
in s v e ž v e t e r. Po skoro stoletnem presledku je bil
izvoljen zopet patrijarh (Tihon) in vse je kazalo, da se
bo prerodila cerkev iz svojih lastnih notranjih sil.

Toda obetana svoboda se je izpremenila kmalu v
preganjanje,  kakršnih ne pomni krščanstvo že izza
prvih stoletij svojega obstoja. Postalo je še tem straš-
nejše, čim več moči ima moderna država nego so jo
imele staroveške. Boljševiški materijalisti so mislili, da
se bo sesula cerkev že s samo ločitvijo od države in z
odpravo veronauka iz šol, toda ona se je izkazala kmalu
za najbolj trdoživo  staro ustanovo, kajti bila je
globoko zakoreninjena v najširših plasteh ruskega na¬
roda.

Ker so hoteli do dna uničiti ves stari družabni
red in ustvariti za vsako ceno kolektivnega, so kmalu
opustili svoje prvotno načelo, da je vera zasebna zadeva
vsakega posameznika in prešli sovnajhujšiproti-
verski boj,  kajti uvideli so, da bodo s samo proti¬
versko propagando brez istočasnega uničenja cerkve
opravili le malo. 2e dne 1. marca 1. 1918 so ustavili
plače vsej duhovščini, a da bi odvzeli cerkvi še vse
gospodarske pogoje obstanka, so prešli takoj nato še k
razlaščevanju cerkvenih posestev.  Duhov¬
nikom so seveda odrekli volivno pravico, njihovi otroci
niso bili sprejeti v nobeno višjo šolo in v nobeno službo,
naložili so jim posebne davke, odrekli pravico
do prejema živil  in samostojnih stanovanj, a
tistim, ki so jih vzeli pod streho, so naložili posebno
hude davke.

Bogastvo ruske pravoslavne cerkve
je bilo pred revolucijo res veliko, kajti carizem je hotel

242

ravno z gmotnim obsipanjem visokih cerkvenih dosto¬
janstvenikov in vodilnih samostanov cerkev še bolj pri¬
kleniti nase in zadušiti v njej željo po notranjih reformah.
Bilo je v Rusiji:

93 samostanov, ki so imeli do 110 ha zemlje

268 samostanov, ki so imeli do 546 ha zemlje

153 samostanov, ki so imeli do 3.277 ha zemlje

19 samostanov, ki so imeli do 10.925 ha zemlje

6 samostanov, ki so imeli do 72.100 ha zemlje

Vse zemlje je imela ruska cerkev 2,611.000 desetin
(1 desetina= 10.925 m 2 ), razen tega še za okroglo 100
milijonov zlatih rubljev gotovine in neizmerno bogastvo
v premičninah (dragocenostih itd.), ki so jih boljševiki
zaplenili meseca februarja 1. 1922 pod pretvezo, da rabijo
denar za stradajoče. Boljševiki so z zaplembo tega
imetja  zadeli v srce vso organizacijo pravoslavne
cerkve, ki je ostala naenkrat brez sredstev za vzdrže¬
vanje svojih številnih ustanov, a nižja duhovščina, ki je
živela s svojimi številnimi družinami že poprej po večini
skoro bedno, je bila čez noč proletarizirana ter obsojena
v izstradanje,  kajti niso ji prepovedali samo po¬
učevanje mladine v šoli, temveč so prepovedali tudi
ljudstvu vse dajatve popom. Začasno so jim milostno in
brezplačno prepustili le še cerkve in neobhodno potreb¬
ne predmete za izvrševanje bogoslužja, a le v kolikor
to »ne ovira javnega reda«. Ta omejitev jim je služila
za prepoved procesij, cerkvenih pokopov in drugih
verskih opravil.

Ti boljševiški ukrepi so seveda zrušili vse
dotedanje socijalno stališče popov,  ki so
bili izenačeni s popolnoma neukimi voditelji raznih
verskih ločin. Da se cerkveni dostojanstveniki s patrijar-
hom Tihonom na čelu niso mogli sprijazniti s temi
ukrepi, je razumljivo, večina njih je bila pa seveda tudi
sicer bolj naklonjena staremu carskemu režimu nego
boljševiškim brezbožnežem, kar bo tudi umljivo samo
po sebi! Glede na to je začela cerkev tudi hud boj proti
boljševiški revoluciji. Tihon je izobčil  vse, ki bi iz-

243

16 '

vrševali sovjetske dekrete o razlastitvi cerkvenega imetja
in dal pobudo za organiziran odpor (seveda ne z orož¬
jem) proti tistim sovjetskim odredbam, ki so se tikale
vere in cerkve.

To je dalo boljševikom dobro došel povod za še
hujši pritisk, kajti takoj v začetku se zaradi globoke
vernosti ruskih množic še niso upali nastopati odkrito
in z vso silo. Toda sedaj so jim jako olajševale njih
nakane tudi notranje razmere v ruski cerkvi
sami. En del duhovščine je namreč občutil poprejšnje
zasužnjenje cerkve carizmu (cezaropapizem) kot naj¬
večjo nesrečo zanjo, zato je naravnost pozdravil ločitev
cerkve od države, se skušal sprijazniti z boljševiškim
režimom, poglobiti versko življenje in izvesti prepotreb¬
ne reforme že okostenelega pravoslavja, ki se je prav
od definitivnega razkola 1. 1054 dalje tako trdovratno
upiralo vsaki preuredbi, drugi del pa sicer ni hotel ni¬
česar slišati o boljševikih, vendar je tudi ta smatral
razmere, kakršne so vladale pod carji, za nevzdržne, a
večina je seveda v vsem vztrajala ob strani svojih škofov
in patrijarha Tih ona.  Tako so v sami ruski
pravoslavni cerkvi vzplamtela huda notranja n a -
sprotstva,  ki so se izražala v ogorčenih polemikah
med vodilnimi cerkvenimi dostojanstveniki ter med po¬
svetno in redovno duhovščino. Razmere so postale v
marsičem slične velikemu verskemu prevratu, ki se je
vršil v ostali Evropi sredi XVI. stoletja na pobudo
M. Luthra.

V takih notranjih razmerah v pravoslavju samem
so imeli boljševiki stališče jako olajšano in navalili so
lahko z vso silo na cerkev. Zaprli in postrelili
so samo v prvih letih 2 metropolita, 3 nadškofe, 33 ško¬
fov, 1219 duhovnikov in nešteto redovnikov ter redovnic.
Pri bogoslužju so izzivali nerede,  da so imeli
potem priliko cerkve zapreti  in jih rekvirirati za
svoje strankine organizacije kot zborovalne dvorane,
kinematografe itd. Organizirali so posebne čete, ki so
motile v cerkvah službo božjo, kar je vodilo pogosto do

244

ogorčenega odpora ljudstva in to so potem boljševiške
oblasti izrabljale za zapiranje cerkva in za moritve du¬
hovnikov.

Nekako programatično so formulirali boljševiki svoje
stališče napram veri 1. 1923. na kongresu III. interna¬
cionale. V tozadevni resoluciji pravijo: »Komunisti za¬
htevajo, da bodi vera privatna zadeva  napram
meščanski državi, toda v nobenem slučaju ne smejo- ko¬
munisti zastopati stališča, da je privatna zadeva tudi v
odnosu napram komunistični stranki... Komunistična
predstraža delavskega razreda se ne sme ravnodušno za¬
držati napram ... verskemu mračnjaštvu. Ona ima dolž¬
nost, da...  vcepi svojim članom tudi ostroi začrtan enoten
svetovni nazor marksizma, katerega bistveni del
je ateizem.  Samo po sebi je umevno, da se mora
protiverska propaganda vršiti izredno previdno in te¬
meljito premišljeno z ozirom na plasti, med katerimi se
taka propaganda vrši. Protiverska propaganda komuni¬
stov se mora razširiti zlasti med mladino,  in
sicer po temeljitem načrtu ter upoštevajoč vse posebne
okolnosti. V komunistični stranki mas se nahajajo tudi
člani, ki se še niso povsem osvobodili verskih razpoka
ženj in predsodkov. Toda stranka kot celota in zlasti
njeni vodilni krogi morajo pobijati verske predsodke in
na smotren način propagirati ateizem ... Zlasti morajo
komunisti v agitaciji za delavsko-kmetsko vlado nepre¬
stano naglašati, da s tem predlagajo bratsko zvezo vsem
onim, ki delajo, brez ozira na to ali so verni ali brez¬
božni.«

Patrijarh Tihon je vzpodbujal ljudstvo k vztrajnosti,
vendar je kljub notranji vernosti ruskega človeka dosegel
le malo uspehov, kajti duhovščina sama zaradi svoje tesne
poprejšnje povezanosti s carističnim režimom po večini
ni uživala prevelike naklonjenosti ljudstva. To je dalo
boljševikom končno pogum, da so zaprli celo sa¬
mega  p a t r i j a r h a (1.1923) in začeli strasten in nad
vse surov boj proti veri sami. Trošili so ogromne vsote
za nepopisno protiversko propagando, ki naj bi izpre-

245

obračala ljudstvo k »znanstvenemu« materijalizmu. Upri¬
zarjali so javne »učene prepire« za vero in proti veri,
kjer je bil tisti, ki je bil določen za zagovornika verskih
resnic, nazadnje seveda vedno osmešen, izdajali so na
milijone podlih sramotilnih spisov  in letakov
proti veri in cerkvi in vprizarjali zasramovalne
prireditve  proti bogoslužnim obredom. Ker so bili
oznanjevalci brezbožja med ljudskimi masami navadno
puhli nevedneži, ki so opletali s frazami, katerih sami
niso razumeli in seveda tudi niso mogli dosegati zaže-
ljenih uspehov s tako »znanstveno« propagando, so
vpregli v boj proti veri zlasti K o m s o m o 1, med ka¬
terim je tvorila tedaj še prav znaten del mladina raznih
nekrščanskih azijskih narodov. Ob največjih praznikih
so vprizarjali po cestah, po rekviriranih cerkvah in dru¬
god ogromne prireditve, namenjene zasramovanju
Boga,  Marije, svetnikov in drugih verskih svetinj ljud¬
stva. Prirejali so »rdeče  maš  e«, »rdeče krste«, »rdeče
procesije« itd. Pri tem se pa niso omejevali le na mesta,
temveč so navalili z vso silo tudi na vasi. Vse je po
dobro premišljenem načrtu vodila posebna centrala iz
Moskve. Ustanavljala so se posebna protiverska
gledališča  in boljševiški pesnik B e d n i j je zlagal
cele kopice zasramovalnih pesmi, ki so jih porabljali
ob teh prilikah. Da bi verska čuvstva še bolj ponižali,
so z odlokom z dne 23. februarja 1922 odredili po
cerkvah še zaplenitev svetniških  relikvij in
njih prenos v higijenski muzej. Tam so potem poleg
svetniške mumije položili mumijo balzamiranega pona¬
rejevalca denarja, podgane in žabe, kar naj bi pomagalo
vršiti protiversko propagando. Za veliko noč 1. 1924 je
vprizorilo 150.000 komsomolcev na 120 mestih v Petro¬
gradu bogokleten »n a p a d n a nebesa«,  medtem ko
so verniki napolnili cerkve.

Vsi ti boljševiški napori so pa porajali ravno na¬
sproten uspeh,  nego so ga boljševiki pričakovali.
Zdravi naravi ruskega človeka so se te oblike proti¬
verskega boja gnusile in zanimanje za verska vprašanja

246

je le naraščalo. Na skrivnem so zaceli pridno gojiti
verski pouk,  čeprav ga je Čeka krvavo zatirala,
kajti pojavljala se je celo želja po mučeništvu.
Zaprti patrijarh je od dne do dne pridobival na ugledu,
porajala se je prava verska strast  in zaradi globoke
verske čuvstvenosti na eni strani ter plitke verske iz¬
obrazbe na drugi strani je začelo pri neukih ljudskih
masah še bolj cveteti versko ločinarstvo.  Verske
ločine (sekte) so bile že od nekdaj pri ruskem pravo¬
slavju bolj razvile nego kjerkoli drugod. Poznavalci
Rusije trdijo, da je živela že pred vojno ena tretjina
Rusov  v bolj ali manj zmedenih krivoverskih ločinah,
ki so se pojavljale iz osrčja ruskih mas samih in katerih
je bilo tam na stotine (n. pr. raskolniki, njemoljaki, me-
daljščiki, stranikij njeplatelščiki, duhoborci itd., itd.).
Mnoge izmed njih so že davno pred vojno oznanjale
nauke, ki jih zasledimo pozneje tudi pri boljševikih
Nekatere so n. pr. zahtevale skupno lastnino, druge skup¬
nost žena, tretje so učile dosego nebes že na tem svetu,
četrte so proglašale za najhujšega sovražnika ljudstva
bogatine in pope, pete so zametovale rodbino in vsako
oblast itd.

Tudi boljševizem sam ima premnogo črt tega zna¬
čilnega ruskega nagnjenja k sektarstvu,  za¬
radi česar mnogi tudi trdijo, da bi bil komunizem pri
kateremkoli drugem narodu vsaj v tej obliki nemogoč.
Združil je na eni strani mnogo že navedenih naukov, ki
so jih oznanjale razne ruske sekte, na drugi pa kaže
tudi on vso tisto strastnost in nestrpnost,  ki jo
opažamo sicer le pri verskih sektah. Resnična znanost
ni napram veri nikoli tako nestrpno sovražna kot bolj¬
ševizem, ker stremi vedno k resnici,  le po drugi
poti kot vera. Ker pa boljševiški materijalizem nikakor
ne vzdrži znanstvene kritike, izpreminja svoj nauk nujno
v nekako novo verstvo, ki naj bi zamenjalo dosedanje
pravoslavje, obenem pa oznanja strastno sovraštvo na¬
pram vsem, ki ne trobijo v njegov rog. Celo Lenin sam
se ni boril proti verstvu z znanstvenim orožjem, kot de-

247

lajo to brezverci v zapadni Evropi, temveč s surovim
in besnim zmerjanjem.  Pri svojih pristaših ni
trpel niti sence kakega verskega čuta, saj je sam dejal:
»Vsak razgovor o Bogu je neizrečeno pro¬
st  a š t v o«, in dne 14. novembra 1. 1913 je pisal Gorke¬
mu: »Vsak človek, ki se peča z mislimi o Bogu, po¬
li e s n a ž i samega sebe«.  Izdal je poseben spis
»Socijalizem in vera«, v katerem je zapisal znani stavek:
»Vera je opij (strup) za ljudstvo, nekako njegovo dušev¬
no žganje«. Ker je komunist Hoglund trdil, da vera in
komunizem nista nezdružljiva, je bil izključen iz III. in-
ternacijonale. In na VIII. strankinem kongresu je bil
potrjen § 82. razlage programa boljševiške stranke, ki
pravi, da se vera in komunizem ne moreta
združiti  ne praktično in ne teoretično. To § 92 potem
še podrobno utemeljuje ter zaključuje: »Mi ne smemo
mirovati, mi ne smemo prepustiti uničenja vere bodoč¬
nosti«. V to svrho je treba uporabljati »izzivanja in ova-
duštvo, omejevanje zakonitih pravic duhovščine in njih
uvrščevanje v rdečo armado, izgon iz cerkva in njihovih
hiš, težka prisilna dela itd.« Leninova strastna zagrize¬
nost je šla tako daleč, da je dejal, da je vseeno, če
poginejo tri četrtine človeštva,  samo da
zmaga komunizem. Ta strast in pa zlasti obljubljanje
nebes že na tem svetu, sta morala najti pristaše med
ruskim ljudstvom, ki je že po naravi tako nagnjeno k
sektantstvu, saj končno tudi v mnogih pogledih boljše¬
vizem ni bil nič drugega kot le ena izmed neštet ih
ruskih verskih sekt,  odeta v materijalistične in
komunistične krilatice zapadne Evrope. Ker človeška
duša hoče Boga, so ji postavili boljševiki namesto njega
dva malika, namreč — stroj in kolektiv.

Spričo notranjega razsula ruske pravoslavne cerkve
in nekake verske anarhije,  ki je spričo tega in
boljševiške propagande nastopila, je sektantstvo, ki se
je bolj ali manj oddaljevalo od pravega pravoslavja, v
Rusiji še bolj zacvetelo. Pojavljala sta se na eni strani
pravi verski, na drugi strani pa sektar ski fanatizem.

248

Nekateri so oznanjali konec sveta, češ da je Antikrist
že tu v plašču komunizma, drugod so se pa porajale
verske sekte z mnogimi znaki boljševiške miselnosti (n.
pr. Zveza delovnih versko-komunističnili občin), ki so
proglašale vsako cerkveno organizacijo za potvorbo pra¬
vega verskega nauka. Učile so, da je komunizem v po¬
polnem soglasju s pravim Kristusovim naukom in da bo
božje kraljestvo že na tem svetu ustvaril ruski prole¬
tariat in da je treba pridobiti zanj tudi druge narode.

Te verske zmede je še povečevala vedno hujša
notranja kriza ruske pravoslavne cerkve
same. Že 1. 1921 so začeli mnogi pravoslavni duhovniki
obtoževati patrijarha Tihona,  češ da ni znal
preprečiti krvavega boljševiškega preganjanja. V svojem
naivnem nepoznanju boljševizma so zahtevali sporazum
cerkve s sovjeti, pojavljalo se je močno izstopanje iz
cerkve in tvoritev novih verskih ločin, katerim so se
pridruževali tudi mnogi popi, navzeti novih revolucio¬
narnih in boljševiških gesel. Nasprotstvo proti Tihonu je
tako naraščalo, da je ta 1. 1922 odstopil,  a nova za¬
časna vrhovna cerkvena uprava je naletela na trdovraten
odpor pristašev starega pravoslavja in večine duhovšči¬
ne. To je vodilo končno do popolnega razkola.
Voditelj boljševikom prijazne duhovščine, K r a s n i c k i,
nekak ruski Luther, je še obdržal stari cerkveni obred-
nik, toda sicer je zahteval temeljitih cerkvenih reform
in čim dalekosežnejše zbližanje s sovjeti. Že 1. 1922 je
sklical velik kongres svojih pristašev in je ustanovil z
z njimi tako zvano »Vserusko živo cerkev«,  ki se
je proglasila za vero delavcev in kmetov, sprejela celo
vrsto boljševiških zahtev in žrtvovala celo več verskih
dogem. Toda tudi ta ni ostala dolgo enotna. Od nje se
je ločil najprej metropolit A n t o n i n in ustanovil
»Cerkveni preporod«,  ki ni soglašal z vsemi
novotarijami »Žive cerkve« in je pristal le na nekaj
reform. Kmalu na to se je pa osnovala še »Zveza
apostolskih cerkvenih občin«,  ki je odpra¬
vila vse cerkvene ceremonije, zavrgla ikone in reformi-

249

rala tudi obrednik. Te skupine so pa prišle kmalu tudi
same v hude medsebojne spore in vse so se potego¬
vale za boljševiško naklonjenost,  da bi
dobile po Tihonovem odstopu v roke upravo staroruske
pravoslavne cerkve, ki so jo smatrali še vsi za vodilno
in najuglednejšo, čeprav je v teh bojih silno trpela. Od
143 pravoslavnih škofov jih je konec leta 1922 zvesto
vztrajalo v njej le še 36, a 37 jih je že odkrito prešlo
k upornikom, a ostali so se iz strahu pred preganjanji
izjavljali za nevtralne, kajti boljševiki so svoje sovraštvo
iz preračunanih političnih razlogov osredotočili pred
vsem na staro cerkev, dočim so razkolništvo še bolj ali
manj odkrito podpirali.

Toda v razkolniškem taboru je vladala vedno večja
zmeda. L. 1923. se je osnovala še nova »Svobodna
delovna  c e r k e v«, ki je boljševike naravnost pod¬
pirala  pri vseh njihovih stremljenjih, jim pomagala
pri razlaščevanju cerkvenega imetja in propagirala misel
komunističnega kolektivizma. Ker so boljševiške oblasti
ob veliki lakoti oropale vse cerkve še zad¬
njega imetja  (oropali so oltarje, pobrali vse cerkve¬
ne posode itd.), so začutile končno tudi razkolniške cer¬
kve potrebo po trdnejši skupni organizaciji. V to svrho
so sklicale meseca maja 1. 1923. vseruski koncil
reformistov,  na katerem pa zaradi trmoglavosti
posameznih sekt ni prišlo do nobenih enotnih sklepov.
Napadali so sicer vsi staro cerkev, toda namesto nje niso
mogli ustvariti ničesar novega in koncil se je končal
z velikim razočaranjem.

To razočaranje  se je pa začelo polaščati tudi
vernikov ter razkolniških sekt in v masah so se začeli
vračati nazaj k stari cerkvi,  čeprav se je tudi
v njej izvršil med tem važen preobrat. Starega patrijarha
Tihona so boljševiki v ječi popolnoma zlomili  in
uklonil se je sovjetom ter svetoval tudi vernikom po-
mirjenje z njimi. Politično premetenim boljševikom je
to trenutno zadostovalo, zato so ga izpustili in z njim
še nekaj drugih cerkvenih dostojanstvenikov, zato so se

250

pa s tem večjo silo vrgli na krvava verska preganjanja
drugod ter ubijali in morili n. pr. zlasti po Georgiji. Baje
je napotil Tihona k temu koraku tudi strah pred
katolicizmom,  kajti v jako resnih pravoslavnih
krogih so začeli spričo vseh opisanih razmer razmišljati
o povratku pravoslavne cerkve v katoliško, boljševiki so
dovolili prihod nekaterih jezuitov  v Rusijo in sam
ljudski komisar za zunanje zadeve, Čičerin, se je 1. 1922.
o priliki genovske konference razgovarjal tudi z genov¬
skim kardinalom.

Zlomljeni starček Tihon se po osvoboditvi ni več
politično izpostavljal, stara cerkev je izvedla nekaj rahlih
reform in razkolniško gibanje je začelo spričo poloma
zgoraj navedenega koncila 1. 1923. ponehavati. Povsod je
nastopila doba hude utrujenosti.  Tedaj je umrl še
stari patrijarh,  a novega od boljševikov imeno¬
vani sveti sinod sploh ni več izvolil. Razkolniške sekte so
skušale utrditi svoje stališče s tem, da so iskale zaslombe
še pri inozemskih pravoslavnih cerkvah, toda ne carigraj¬
ski patrijarh, ki ga priznavajo vse pravoslavne cerkve
za nekako vrhovno avtoriteto vsega pravoslavja, in ne
druge pravoslavne cerkve se niso hotele vtikati v opisane
notranje spore ruske cerkve. L. 1924. je ruski sveti sinod
poizkušal doseči sklicanje vesoljnega pravo¬
slavnega cerkvenega zbora,  ki bi končno
rešil vse te spore in izvedel nujno potrebne reforme v
pravoslavju (koledar, cerkveno pravo itd.), toda tudi ta
misel je propadla. Tako so hudi medsebojni boji v ruskem
pravoslavju sicer na zunaj precej utihnili, toda cerkev
sama je ostala razklana in omajana do danes in za
enkrat še ni nobenih zgledov za njeno notranjo konsoli¬
dacijo, le posamezni duhovi, ki gledajo do korenin njene
usodne krize, odkrito izjavljajo, da je rešitev zanjo le
v povratku v katolicizem.  Kako popolnoma
je omagala celo stara cerkev,  nam najlepše
dokazuje njen razglas z dne 29. julija 1. 1927., ki ga je
podpisal nižnijnovgorodski metropolit Sergij (nekak na¬
slednik Tihonov) s še sedmimi drugimi nadškofi in v

251

katerem se pozivajo verniki k popolni vdanosti
sovjetskim oblastem, češ, da so dale cerkvi vse
pravice... Nova (živa) pravoslavna cerkev je štela baje
okoli 200 škofov in 17.000 duhovnikov.

Boljševiki so vse te notranje boje seveda škodoželjno
opazovali in jih kolikor mogoče podpirali, ker so bili
prepričani, da bodo cerkev ugonobili, razen tega so pa
tudi odvračali pozornost ruskih mas od mnogih drugih
težav, s katerimi so se imeli tedaj boljševiki boriti. Zato
so 1. 1923. tudi nekoliko omejili svoj direktni boj proti
pravoslavju, čeprav ga niso ustavili, tembolj so pa na¬
perili svoja kopja proti drugim veram, zlasti proti
katolicizmu,  ki se jim je zdel tedaj najnevarnejši.
Bistveno skupna usoda vseh verstev pod boljševiškim
terorjem je pa sama od sebe zbliževala vse vere
in sekte za skupen notranji odpor proti boljševiškemu
brezbožju in nehote ustvarjala prijateljsko razmerje med
njimi, v katerem so po možnosti nesebično podpirali
drug drugega.

Vsa boljševiška preganjanja in kriza pravoslavne
cerkve pa niso mogla škodovati verskemu čutu
ogromne večine ruskega naroda, temveč so ga le še
zresnila in poglobila. Vera in cerkev, ki sta pred revo¬
lucijo zaradi svojega režimskega značaja vprav odbijali
ravno najsamostojnejše duhove ter jih pehali v naročje
raznih revolucijonarnih in materialističnih struj, sta
postali sedaj njih zatočišče,  ker so gledali ravno
v veri in v cerkvi še edino oporišče notranje svobode
napram nasilni diktaturi surovega materijalizma. Celo
premnogo absolventov najvišjih brezverskih sovjetskih
šol se zateka končno k veri  in k cerkvi, da
izpolnita strašno praznoto, ki jo jim pušča v dušah to
šolstvo. Kljub temu, da uporabljajo boljševiki prav vsa
sredstva, da bi zadušili sleherno versko čuvstvo v ruskih
masah, prodre to vendarle zopet in zopet na dan v vedno
novih oblikah. Cvete celo misticizemv  najrazličnej¬
ših sektah in oblikah, izmed katerih je najbolj razširjena

252

sekta nazvana »imjaslavija«, ki pripisuje že samemu bož¬
jemu imenu posebno moč, a razen te je še več dragih,
kakor »evrazijci« i. dr. V tem poglobljenem hre¬
penenju  po verski tolažbi in izpopolnitvi so igrali
že od nekdaj posebno vlogo samostani  s svojimi
»stare  i«, t. j. menihi, ki so bili na glasu posebne sve¬
tosti in pri katerih so pobožne množice iz vseh ruskih
slojev iskale sveta, tolažbe in priprošnje. Njih vpliv na
ruske mase je bil ogromen in ni jim mogla do živega
vsa boljševiška nasilnost, dokler niso vseh samo¬
stanov kratko in malo razgnali,  kajti če so
ene »starce« le pobili, so se takoj pojavili drugi. Toda
zatrli jih še niso niti sedaj, ker se premnogi posamezniki,
hrepeneči po verski izpopolnitvi, zatekajo v puščavniško
življenje, kjer pridejo kmalu na glas »starcev«.

To poglobljeno versko življenje ruskih množic in
neuspeh boljševiške zasramovalne propagande seveda ni
ušlo budnim očem boljševiških oblastnikov, zato so že
konec 1. 1924. sklenili preiti od zgolj zanikajoče pro¬
pagande tudi k pozitivnemu delu. V to svrho so ustano¬
vili 1. 1925. posebno »Zvezo  b r e z b o ž n i k o v«, ki
je združila vse že od poprej obstoječe krajevne brez-
božniške krožke, a njeno glasilo je postal 1. 1923. usta¬
novljeni list »B r e z b o ž n i k«. Organizaciji te zveze so
posvetili vso pozornost in žrtvovali zanjo tudi ogromne
vsote. Njeno jedro tvorijo absolventi posebne brezbožni-
ške visoke šole v Moskvi (ust. 1. 1919.), ki so najprej do
zadnjih podrobnosti pripravile ogromen propagandni ma¬
terijah Zato prva štiri leta tudi še niso hiteli z nabi¬
ranjem članov ter so jih nabrali dotlej le okroglo 450.000.
Meseca junija 1. 1929. so pa priredili v Moskvi velik
kongres brezbožnikov,  na katerem je bilo za¬
stopanih 37 narodov z 956 delegati. Glavni poročevalec
je bil B u h a r i n, ki je dejal, da predstavljajo Bog,
angeli in svetniki le stari gospodujoči razred, zato mora
vera izginiti. Velik govor je imel tudi Kalinin, ki je
dejal: »Boj proti veri je neobhodno, v naj višji meri učin¬
kovito sredstvo, kako odpreti vrata komunizmu.«

253

S tem kongresom se je začel najostrejši boj
proti Bogu  in proti veri, kar jih pozna človeška
zgodovina. Temelj »Zveze brezbožnikov« tvorijo c e 1 i c e
ki se ustanavljajo po mestih in po vaseh, v uradih in
šolah, v tovarnah in društvih. Za ustanovitev celice za¬
dostujejo 3 člani in naloga teh je z vsemi sredstvi širiti
brezbožniško misel in okužiti vso okolico, prav po Le¬
ninovem receptu, ki je dejal: »Treba je biti odločen za
vsako žrtev, in če je nujno, biti celo pripravljen za vse
mogoče zvijače, trike, protizakonite metode, zamolčeva¬
nje in prikrivanje resnice, da se na vsak način opravi
komunistično delo.« Celice so potem združene v občin¬
ske, okrajne in pokrajinske svete, ti pa v osrednjo
»Zvezo brezbožnikov« z »Osrednjim svetom vojskujočih
brezbožnikov« na čelu, ki je v neprestanem stiku z
vsemi celicami ter podrobno vodi vso ogromno organi¬
zacijo in delo. Kako silen razmah je zveza zavzela, nam
dokazuje dejstvo, da je štela
dne 1. I. 1. 1930. okroglo 35.000 celic z 2,000.000 člani
dne 1. V. 1.1931. okroglo 60.000 celic s 5,000.000 člani
dne 1. V. 1. 1932. okroglo 80.000 celic z 7,500.000 člani
Prodrla je brezbožniška organizacija že v vse tovarne,
šole, vasi in društva in dan za dnem prireja nešteto
predavanj, gledaliških in filmskih predstav, javnih zbo¬
rovanj in tečajev, preplavlja vso SSSR z milijoni letakov
in brošur, ima svoj aeroplan itd. Vse je posvečeno edi¬
nemu smotru: iztrgati ljudstvu iz src Boga in vero ter
ga prepojiti z zaničevanjem vsake verske misli in božjega
češčenja. Geslo  zveze je: »Boj proti veri je boj za
socijalizem,« a svoj namen označuje sama: »Široke mase
delovnih ljudi moramo pridobiti za aktivno, sistematično
in dosledno borbo proti veri v sleherni obliki, kajti vsako
verstvo je ovira socijalnemu napredku in kulturni revo¬
luciji«. Za čim najuspešnejše delo na protiverskem bo¬
jišču je izdala zveza poseben »Učbenik  za organiza¬
torje celic«, v katerem prepričuje pristaše, da je vera
le sredstvo kapitalizma za zatiranje proletarijata in da
je rešitev zanj le v komunističnem gospodarstvu, ne pa

254

v zaupanju v Boga. Nadalje daje Učbenik podrobna na¬
vodila za delo in organizacijo ter jih opozarja še prav
posebno na ženske in na mladino,  češ: »Mla¬
dina je bodočnost komunizma ... Delo za uničenje vere
med otroki in mladostniki je torej ena izmed najvažnejših
dolžnosti brezbožne celice. Šola, čitalnica in učiteljstvo
naj se vpreže v to delo. Povsod je treba ustanoviti in
vzgojiti skupino mladih brezbožnikov, v teh celicah se
morajo otroci pod vodstvom članov aktivno proti veri
udejstvovati...« Priporoča pazljivo proučevanje najuspeš¬
nejših sredstev za protiverski boj in zahteva: »V sovjetski
šoli naj se izvede protiverska vzgoja; univerze naj vzga¬
jajo učitelje brezbožnike. Daši je protiverskemu boju na
razpolago ves sovjetski tisk, radio, kino, gledališče, lite¬
ratura in umetnost, bi bilo vendar popolnoma napačno,
omejevati boj proti veri le na protiversko delo vlade,
stranke in Zveze vojskujočih brezbožnikov. Pri tem boju
mora pomagati vsa sovjetska javnost.« Ta zahteva je pa
tudi že davno izpolnjena, kajti vsa državna prosvetna
politika, vsa strankina in strokovna organizacija, po¬
licija in vojska, vse veje in sile režima so vprežene v ta
boj, ki dosega tudi občudovanja vredne uspehe. Boljše-
viški list »Trud« je že meseca decembra 1. 1929. zapisal:
»Vera trepeče v stiski kakor preganjana zver. Je pre¬
ganjana brez usmiljenja in bo preganjana še naprej,
675 cerkva je bilo v Moskvi, zdaj jih je ostalo samo še
287. L. 1923. je bilo v SSSR zaprtih 542 molilnic, med
njimi 445 cerkva, 59 sinagog in 33 mošej; do 1 janu¬
arja 1930. jih bo' gotovo že 1000. Zvonovi žalostno cvi¬
lijo; a nihče ne pozna usmiljenja in ga noče poznati.«
In ljudski komisar Lunačarski  je ob neki priliki
dejal: »Z veseljem izjavljam, da hočem na sadističen
način ta plevel (namreč vero) izruvati in izpuliti z naših
polj in vrtov.«

Poleg nasilja pomaga boljševikom do teh uspehov v
prvi vrsti tisk.  Vsaka celica mora na vseh vidnih me¬
stih izobešati brezbožne časopise in table z izrezki novic
iz protiverskega boja ter posvečati vse svoje sile raz-

255

širjanju glavnega zvezinega glasila »Brezbožnika«, ki
ima že nad pol milijona naročnikov in izhaja vsakih šest
dni. Ureja ga predsednik zveze, Jaroslavski,  ki je
v svojem listu tudi ponovno odkrito zapisal: »Komuni¬
stično življenje je mogoče samo tam, kjer se je narod
otresel vere.« Razen tega izhaja še cela vrsta drugih
mesečnikov in polmesečnikov, kakor »Antireligioznik«,
»Vojskujoči ateizem«, »Brezbožnik na vasi« itd. Njih na¬
klada znaša od 10—150.000. Tudi za otroke  izhaja
poseben, ilustriran »Mladi brezbožnik«,  poln
najgnusnejših bogokletnih slik, kajti otroke skušajo brez-
božniki v prvi vrsti pridobiti. V to svrho razdeljujejo
med nje milijone in milijone letakov in lepakov za vse
spole, starosti in narodnosti in njih naraščaj šteje že
nad 2 milijona otrok. Zanje prirejajo zabavišča in leto¬
višča, krožke in izlete. Večina mestne mladine je že ate¬
istična, na kmetih je pa brezbožnost tudi pognala že
močne korenine.  Skupno je izdajala brezbožniška
organizacija v začetku 1935. leta 33 listov v 24 jezikih ter
izdala dotlej 37 milijonov letalov in 600 knjig.

V Permu sta se izjavili 1. 1929. dve tretjini
šolske mladine  za brezbožni, 20% ni dalo jasnega
odgovora, 13% se je pri tajnem izpraševanju izjavilo za
verne. Drugod je seveda zopet mnogo bolje, kar vzbuja
ogorčeno zgražanje boljševiških oblastnikov. Razširili so
pa boljševiki to svojo ogromno brezbožniško organiza¬
cijo tudi po vseh drugih državah.sveta,  kjer¬
koli obstojajo komunistične organizacije, kajti le brez-
božnež je polnovreden in resničen komunist. Vse brez-
božniške organizacije sveta so združili 1. 1925. v po¬
sebno brezbožniško internacij onalo,  ki je
imela do nedavnega svoj sedež v Berlinu.

Z delom te na videz zasebne »Zveze brezbožnikov«
gredo pa roko v roki tudi vsa službena  prizadevanja
sovjetske vlade in države. Preganjala je vlada cerkev,
kakor smo videli, že poprej z vsemi sredstvi ter pospe¬
ševala protiverski boj, toda po letu 1928. je napovedala
zadnji in odločilni boj tudi sama veri kot taki, saj je

256

že Lenin dejal: »Moramo premagati vero, to je ABC
materijalizma in marksizma.« Čeprav je že poprej iz¬
gubil javno službo in bil izključen iz stranke vsak, ki
je poisečal cerkev, so vsaj zakoni hlinili nekako versko
strpnost, toda po 1. 1928. so začeli izdajati zakone, ki na¬
povedujejo odkrit in brezobziren boj veri sami. Popol¬
noma prepovedati se je za enkrat iz propagandnih raz¬
logov med inozemskim delavstvom še niso upali, toda
trajen odpor verske misli bo že proti sedaj veljavnim
sovjetskim protiverskim odredbam brez božje pomoči
nemogoč.

Značilno je, da v takih razmerah jako bujno cvete
tudi skrivno sektarstvo. Zadnje čase so našteli v Rusiji
kakih 160 verskih ločin. Velik del starih je ugasnil, zato
je pa nastala cela vrsta novih, med katerimi je najbolj
razširjena sekta »vzvišenih«.  Ti sicer ne poznajo
več nobenih pravih verskih resnic, ne vedo ničesar več
o cerkveni zgodovini in evangelij, iz katerega bi zaje¬
mali, jim je nedostopen, vendar jim je znan vsaj Jezus
in so instinktivno prišli do mnogih načel, ki so lastna
krščanstvu. Boljševiki so izprva v boju proti cerkvi sek¬
tarstvo podpirali, ko so pa cerkev že skoro zatrli, so
začeli preganjati tudi sekte.

Ves boljševiški protiverski boj gre čisto vzporedno
s prizadevanji za gospodarski komunizem, kajti komu¬
nizem nikakor ni zgolj gospodarski nazor, kakor skušajo
mnogi slepiti sebe in druge, temveč zahteva zase ce¬
lega človeka.  Lenin je dejal: »Vera in komunizem
ne moreta biti drug z drugim niti teoretično niti prak¬
tično.« Za časa vojnega komunizma (1917—1922) so
vodili ta boj s sredstvi najbolj krvavega terorja. Zaprli
so 37.000 župnijskih šol, izvedli 1400 sodnih procesov
verskega značaja, pomorili mase škofov, duhovnikov in
redovnic, vprizarjali bogokletne prireditve, oropali
cerkev prav vsega premičnega in nepremičnega imetja
ter podpirali razkrajanje verstva v bolj ali manj krivo¬
verske sekte. Temeljil je ta protiverski boj na dekretu

Erjavec, Komunizem.

257

17

ljudskih komisarjev z dne 23. januarja 1. 1918., ki določa
ločitev cerkve od države in v trinajstih členih objavlja
njeno razlago. Po tem dekretu lahko pripada vsak kateri¬
koli veri ali pa nobeni. Javno življenje ne sme nositi
nobenih verskih znakov. Verski pouk je prepovedan v
šolah popolnoma, zunaj šole (celo v rodbini) pa do
18. leta. Odpravljene so vse dajatve cerkvam, verske
družbe ne morejo biti pravne osebe in ne imeti premo¬
ženja, a vse cerkveno imetje se proglaša za državno last.
Za časa Nepa (1923—1928) se je zunanje preganjanje
nekoliko poleglo in so se omejevali predvsem na one¬
mogočanje verskega udejstvovanja. Ustanovili so le
> Zvezo brezbožnikov« ter pospeševali na vse načine
njeno delo. Z novo ustavo iz L 1923. je bila prepuščena
ureditev verskih in cerkvenih razmer posameznim zvez¬
nim republikam, a po vzorcu zgoraj navedenega dekreta
ljudskih komisarjev. Z nastopom načrtnega gospodarstva
(od 1. 1928. dalje) so pa začeli vnovič sistematičen in
pretkan boj proti vsem veram, ker se jim je zdelo, da
vodi prejšnji način gole propagande prepočasi  do
zaželjenih uspehov. Uporabljajo vnovič nasilstva vseh
vrst (razlastitve, davke, izgnanstva, ječe, smrtne ob¬
sodbe itd.), svobodne so le vse oblike in vsa sredstva
protiverskega boja, a versko udejstvovanje je skoro
onemogočeno,  čeprav vernosti same vsaj na pa¬
pirju iz zgoraj navedenega razloga doslej še niso pre¬
povedali. Vodil je vsa ta nasilstva dolgo let šef cerkve¬
nega policijskega nadzorovalnega urada pri GPU, Tu¬
škov,  ki ima na vesti življenje desettisočev duhovnikov
in izropanje skoro vseh cerkva. Kakšen tip je bil to, nam
dokazuje dejstvo, da so ga dale avgusta 1. 1935. so¬
vjetske oblasti same ustreliti,  ker je velik del po
cerkvah naropanih dragocenosti pokradel v svoj prid
ter jih prodajal doma in v inozemstvo. Samo za zadnjih
pet let svojega »delovanja« je pri zadnji obravnavi za
5 milijonov červoncev sam priznal.

Temelj tega protiverskega boja tvori »Zakon o
religijoznih družbah«,  ki ga je izdal CIK dne

258

8. aprila 1. 1929. in ki razveljavlja vse prejšnje odloke.
Obsega 68 členov. Najvažnejša člena sta 17. in 18. Prvi
prepoveduje verskim družbam dobro¬
delno in kulturno delo  s tem, da jim ne dovo¬
ljuje prav nobenega podpiranja članov ter ustanavljanja
bolnišnic ali čitalnic, a prirejanje verskih sestankov le s
posebnim dovoljenjem sovjetskih oblasti. V cerkvah se
smejo brati le strogo obredne knjige, izrečno so pa pre¬
povedane skupne molitve za žene in za mladino. Člen 18.
pa prepoveduje vsak verski pouk sploh
in kjerkoli razen s posebnim dovoljenjem ljudskega ko-
misarijata za notranje zadeve, ki ga morejo dobiti le
sovjetski državljani. V praksi ga pa seveda ne dobi
nihče. Mesec dni nato (18. maja 1929) je bil na so¬
vjetskem kongresu izpremenjen še 4. člen ustave, po
kateri je bila odslej dovoljena le protiver¬
ska propaganda,  verska pa prepovedana (dovo¬
ljeno je le še pripadanje h kaki veri), tako da so odslej
lahko brutalno preganjali starše, ki bi učili otroke
verskih resnic in duhovnike, ki bi sploh poskusili pri-
digovati. V naslednjih mesecih je bilo izdanih potem
še več dopolnilnih odredb, ki z najrazličnejšimi sredstvi
onemogočajo vsako versko življenje. Odprte smejo biti
le one cerkve, pri katerih jamči 20 porokov za njih
inventar, davke itd. Krajevna celica brezbožnikov pobije
na vaški cerkvi šipe in če jih poroki takoj ne nadomeste
(da se to ne zgodi, poskrbi seveda sovjetska trgovina, ki
šipe prodaja), se cerkev zapre, odda krajevnemu sovjetu
za kino, gledališče ali za komunistično zborovalno dvo¬
rano ali jo pa p o d r o. Na ta način je bilo samo od
leta 1917. do leta 1930. izločenih iz bogoslužja
18.000 cerkva,  to je mnogo nad polovico vseh. Mnogo
najdražjih svetinj ruskega naroda so> pa barbarsko
uničili (dne 5 XII. 1931 je bila n. pr. z dinamitom
razstreljena prekrasna Odrešenikova katedrala v Moskvi,
julija 1929. so razrušili Ibersko kapelo, eno izmed naj¬
znamenitejših pravoslavnih umetnin sploh). L. 1929. je
bila izdana tudi najstrožja prepoved postavljanja bc-

r

259

17 '

žičnih drevesc in kakršnokoli slovesno praznovanje praz¬
nikov.

Kako se protiverski boj od leta do leta stopnjuje,
nam lepo dokazuje dejstvo, da je do spomladi 1935 umrlo
v boljševiških ječah in taboriščih 67 škofov in 18.500 du¬
hovnikov (večina je bila pred smrtjo še kruto mučena).
Vso dobo boljševiške vlade do spomladi 1. 1935 je bilo
zaprtih v ječe 200 škofov in 42.000 duhovnikov, a cerkva,
samostanov in molilnic je bilo zaprtih 28.935 (v Moskvi
jih je ostalo tedaj le še 37). V vsej provinci Žitom ir je
ostala ena sama cerkvica in še ta na — pokopališču. V
enem samem taborišču v Sibiriji umira nad 500 duhov¬
nikov, a na železnici Bajkal—Amur delajo cele množice
duhovnikov, med njimi 27 škofov. Protestantovskih pa¬
storjev je bilo 1. 1935 v Rusiji še kakih 20, pravoslavnih
duhovnikov 1200, katoliškega duhovnika pa — nobenega
več. Šolski primer boljševiških metod pri ubijanju cer¬
kvenih dostojanstvenikov je n. pr. mučeniška smrt sivo¬
lasega arhangelskega nadškofa Antonii  j a spomladi
1. 1932 ali nadškofa Ilariona iz Moskve.

Jako pospešuje protiversko delo tudi socijalizacija
ruske vasi,  kajti »Kolhozi« stoje vsi pod vodstvom
borbenih ateistov. Tiste kmete, ki' bi si upali prevzeti
poroštvo za cerkev, proglase za kulake ter jih z duhov¬
niki vred pošljejo kratko in malo v taborišča za pre¬
gnance. Samo na zloglasnih Solovjeckih otokih
je živelo 1929. leta 12 pravoslavnih škofov in 18 katoli¬
ških duhovnikov, obsojenih na prisilno delo. Ponovne
polslužbene izjave vodilnih sovjetskih funkcijonarjev
vprav podčrtujejo pomen in naloge kolhozov v protiver¬
skem boju, kar je posebno poudarilo še vodilno boljše-
viško glasilo »Pravda« v obširnem članku »Osvoboditev
milijonov« z dne 14. avgusta leta 1930. Tako se vrši s m o-
treno razkristjanjevanje  ogromnega naroda.
Toda uspeh ni vedno popolno brezboštvo, kakršnega žele
boljševiki, temveč pogosto ravno obraten. Še nedavno po¬
kristjanjeni narodi se vračajo namreč nazaj v
— poganstvo,  največkrat pa nastane iz teh boljše-

260

viških prizadevanj nekaka mešanica krščanstva,
poganstva in boljševiškega »znanstvene¬
ga m a t e r i j a 1 i z m a«, kajti zdrava človeška duša ne
prenese popolnega brezboštva, kakršno zahtevajo bolj-
ševiki. Boljševiške znanstvene komisije, ki raziskujejo
življenje še skoro neznanih narodov ogromne države, so
večkrat naletele na občine, v katerih opravlja sedaj po¬
polnoma neuki bivši pravoslavni pop istočasno posle
popa, poganskega svečenika in vaškega čarovnika. Bab¬
je  v er s t v o je na zmagoslavnem pohodu, povsod vlada
strašen duhovni kaos in v neštetih primerih so ugotovili,
da stoje na čelu vaških brezbožniških celic tamošnji ča¬
rovniki ali poganski svečeniki. Boljševizem vodi svojo
državo nazaj v — barbarstvo. To je uspeh Buharinove
zahteve, ki je dejal: »Naša naloga ni reformacija vere,
temveč rušenje vseh vrst ver, vseh vrst moral.«

Seveda so pa boljševiki v svojem strastnem sovraš¬
tvu proti vsaki veri slepi za vse strašne posledice, ki jih
porajajo njih prizadevanja. Ustvariti hočejo za vsako ceno
brezbožni komunistični družabni red, pa naj privedejo
ta prizadevanja kamorkoli. V to svrho so si ustvarili celo
posebno protiversko »petletko«.

5. maja 1932. so izdali dekret, obsegajoč 118 členov,
ki naj do 1.1937 za vedno uniči na ozemlju SSSR
sploh vsako vero.  Po 1. marcu 1937. naj bi ne bilo
v sovjetski Rusiji niti ene hiše božje več. Ta petletka
predpisuje za prvo leto (1932-33) uničenje prav vseh
verskih šol in učilišč za vzgojo duhovnikov. Vsi, ki so v
kakršnemkoli razmerju s katerokoli cerkvijo, izgube pra¬
vico do nakaznic za živila. Drugo leto naj Zveza brezbož-
nikov prodre s svojo protiversko propagando v slednjo
rusko vas in ustaviti se mora natisk kakršnekoli verske
knjige in tiskovine. Tretje leto (1934-35) se organizira
vsa država v brezbožniških celicah in vsi duhovniki vseh
ver se izženo iz SSSR. Četrto leto se bodo »zakotja če-
ščenja bogov in babjeverstva izpremenila v svetilnike ko¬
munistične kulture«, kakor pravi dekret dobesedno. V to
svrho se bodo prav vse cerkve in molilnice vseh ver iz-

261

ročile sovjetskim oblastem, da jih izpremene v kina,
klube in »druge lokale za pametno zabavo«. In peto leto
(1936-37) se izbrišejo še zadnji sledovi vsakega verstva.
Dekret pravi: »Bog naj bo izgnan z ozemlja
S S S R kot preostanek iz temnega srednjega veka, ki je
služil za zatiranje delavskih mas.«

In vendar je rusko ljudstvo na pr. o velikonočnih
praznikih leta 1934. še mnogo bolj napolnilo one cerkve,
ki so še odprte, nego prejšnja leta ...

d) Rodbina in otrok.

Druga glavna ovira, ki jo je treba za ustvaritev ko-
| lektivnega človeka odstraniti, je rodbina.  In tudi te
1  so se lotili boljševiki z vso, le njim lastno smotrenostjo,
temeljitostjo in doslednostjo. Ze dne 31. decembra leta
1917. so izdali postavo, po kateri je izgubila e e r -
j k v e n a poroka za državo in javno področje
vsako vrednost  in pomen. Ta postava temelji na
načelih, ki jih je potem razložil Lenin  sam dne 19. no¬
vembra 1. 1918. na prvem vseruskem kongresu delavk.
V svojem govoru je proslavljal popolno svobodo glede
J zakonskih ločitev, katerih naj ne ovira nobeno sodno po¬
stopanje. Utemeljeval je to zahtevo s popolno enakoprav¬
nostjo žene.

Boljševiški komunizem, kakor smo videli že doslej,

I sicer nikoli in nikjer ne priznava nobenih osebnih svo¬
boščin, ker pozna le kolektiv, toda glede zakonskega živ¬
ljenja se je pa postavil v popolno nasprotje s svojimi
načeli državnega absolutizma. Dočim namreč podreja
povsod drugod posameznika popolnoma volji vsemogočne
države, pa pušča odnošajem med možem in ženo obema
n e o me j eno svobodo  in se briga zanje le, kolikor
se tičejo zdravstva celokupnosti in politike ljudskega raz-
j množevanja. Protinaravni odnoša  ji  (n. pr. krvo-
j  sramstvo i. dr.), ki so v drugih kulturnih državah kazni-
I  vi, so v sovjetski državi nekaznivi in splavljanje je ure¬
jeno tam le s higijenskih vidikov ter dovoljeno zato samo

262

v javnih bolnišnicah. Vse »spolno življenje«, kakor ozna¬
čujejo boljševiki zakon, smatrajo za izključno zasebno
zadevo prizadetih in jih ne briga niti če živi mož z eno
samo ženo ali z večimi,  oziroma obratno, niti če
je zakon trajen ali če traja le nekaj mesecev ali tednov.
Vsa zakonodaja skuša preprečiti le zlorabljanje žene v tem
pogledu, da nalaga možu dolžnosti za vzdrževanje žene
in otrok, noče pa seveda priznati, da je ravno ta neome¬
jena »svoboda« vir najhujšega  zla  za mater in
zlasti še za otroka. Zakon je za boljševiško pravo le z a - j/
sebna pogodba  brez vsake trajne obveznosti, ki se :
registrira  (zabeleži) v državnem uradu in črtanje
take registracije, torej ločitev zakona, se izvrši s prav
tako lahkoto kot vpis. Vpis novega zakona se izvrši sicer
lahko šele po ločitvi starega in ista oseba ne more isto¬
časno živeti v dveh registriranih zakonih, toda za prakso
je to brez pomena, ker registracija ne nudi prav nobenih
pravnih ugodnosti. Vsak mož ima tedaj lahko istočasno
žena kolikor hoče in žena poljubno število mož ter ni za
to nobene postavne ovire. Za rodbino velja le gola krvna
skupnost.

Zakonske postave prepuščajo torej vsakemu posa¬
mezniku neomejeno svobodo. Te boljševiki seveda ni¬
kakor niso dovolili zato ker bi bili morda kaki načelni
pristaši svobode, temveč zgolj iz preračunanih političnih
razlogov. Oni so gledali v zakonu in v rodbini le jako
močno oporišče meščanske družbe in njenega gospodar¬
skega reda, zato je bilo treba seveda oboje uničiti.
Ves kulturni svet gleda v rodbini, zgrajeni na načelo
trajne zakonske zveze enega moža z eno ženo osnovno
celico vse človeške družbe, zato uživata tak zakon in taka
rodbina povsod tudi izrečno varstvo države, boljševiki so
pa hoteli ravno to uničiti, kajti zanje je osnovna celica
družbe — skupnost delavstva enega  p o d -
j e t j a. Tako hočejo boljševiki z uničenjem dosedanje
oblike zakona in rodbine le uveljaviti svoj kolektivistični
in materijalistični svetovni nazor ter izzvati gospodarsko
preobrazbo, ki naj čim prej uresniči popolen komUni-

263

zem. V to svrho je treba seveda tudi do temelja uničiti
vse osnove starega družabnega reda. Prvi korak do tega
J je bila leta 1918. odprava cerkvene poroke  in
I  uvedba civilne, drugi korak je bil pa ta (1. 1927.), da
1  niti civilna poroka ni več obezna,  kajti bolj-
ševiško pravo zakonske skupnosti med možem in ženo po
našem pojmovanju sploh ne pozna  več, temveč le še
spolno skupnost kot zadnji korak do tako zvane popolne
»svobode ljubezni«,  to se pravi do poljubnega
spolnega izživljanja, ki je v tem pogledu zadnji cilj komu¬
nizma. Doslej je stala med državo in posameznikom rod¬
bina, na katero se je morala država bolj ali manj ozirati,
komunistična država pa hoče ta vmesni člen odstraniti
in na ta način ustvariti resničnega kolektivnega človeka,
ona hoče staro družbo uničiti do njenih ko¬
renin  in ustvariti popolnoma novo, vsled česar med
komunizmom in nekomunizmom tudi ne more biti prav
nobenega kompromisa. Na kongresu komunistične inter¬
nacionale dne 16. novembra 1. 1924 je bila sprejeta re-
, solucija, ki pravi: »Nobena revolucija se ne bo obnesla,
'j  dokler bodeta obstojala družina in družinski duh. Dru¬
žino je treba nadomestiti s komunistično stranko, kjer bo
ugasnila ozkosrčna ljubezen staršev do
otrok. Otrok je last družbe,  torej komunistične
stranke.«

Tega postopanja, pa sovjetska država ne utemeljuje
le s tem, da hoče na ta način »osvoboditi« ženo od do¬
sedanje odvisnosti od moža in rodbine, temveč ga opra¬
vičuje tudi s potrebo »o s v o b o j e n j a« otrok od —
staršev.  V to svrho z vsemi sredstvi pospešuje izi¬
gravanja otrok proti staršem. Ker po boljševiškem pravu
zakon ni nobena skupnost s kakimi lastnimi pravicami in
veljavo, zato starši pravno tudi ne morejo imeti no¬
benih posebnih pravic in veljave napram
otrokom.  Sovjetska država ne pozna in ne priznava
nobenega prava staršev na otroka in da ga država že
prvo uro po rojstvu ne odvzame staršem, je vzrok le v
tem, ker ga zaenkrat še ne more sama vzrejati. Toda

264

starši nimajo n. pr. niti najmanjše pravne možnosti uve¬
ljavljati kakršenkoli vpliv na otroka in otroci se v tem
pogledu lahko vsak čas upro staršem, pri čemer jih
država le podpira. Ta navidezna svoboda, ki jo uvajajo
boljševiške postave glede zakona in rodbine, nudi stranki
le še močnejši vpliv na družbo in je v resnici torej le
novo sredstvo za čim popolnejše uveljavljenje državnega
absolutizma.

To so načelni pogledi boljševiškega komunizma na
zakon, rodbino in na otroka, ki so dobili svoj končni
izraz v »Kodeksu o zakonu, rodbini in so¬
rodstvu v RSFSR«  z dne 19. novembra 1. 1926. in
ki je stopil v veljavo dne 1. januarja 1. 1927. Po tej po¬
stavi je v sovjetski Rusiji zakon le »prostovoljna skup¬
nost dveh ljudi, ki se ljubita in hočeta skupno živeti«.
Da se to »skupno življenje« lažje izpriča, ga dasta lahko
uradno registrirati, kar služi zlasti ženi pri morebitnem
poznejšem iztirjevanju vzdrževalnine za otroke. Nere¬
gistrirano »skupno življenje«  (»zakon« tega
sploh ne moremo več nazivati in Slovenci pravimo temu
le »koruzništvo«) je isto v redno z registri¬
ranim  (§ 3), zaradi česar je v Rusiji tudi komaj 10 do
25% »zakonov« registriranih.

Listine o cerkv. poroki so brez vrednosti (§ 2). Ko¬
deks popolnoma loči zakonske odnošaje od sorodstvenih
(§ 25). Dočim sta po vsem svetu zakon in sorodstvo ne¬
ločljivo zvezana, pa temelji v Rusiji sorodstvo izključno
le na dejanski krvni zvezi in svaštvo seveda tudi ne more
tvoriti nobenega zakonskega zadržka. Člen 6. dalje pre¬
poveduje registracijo zakonov med najbližnjimi krvnimi
sorodniki (od starega očeta do vnuka ter med brati in
sestrami), nihče pa ne ovira neregistriranega »skupnega
življenja«, n. pr. med očetom ter hčerko itd., ki po sovjet¬
skem kazenskem zakoniku tudi ni kaznivo. Registracija
zakona se izvrši z izjavo obeh delov pred uradno osebo,
za ločitev zakona pa zadostuje že izjava enega sa¬
mega  istotam, da ne mara več živeti v dosedanjem

265

»skupnem življenju«. Za vzrok ne vpraša nihče in vsak
izmed dosedanjih »zakoncev« lahko registrira istočasno
že nov »zakon«. Oboje je izvršeno v nekaj minutah. Žena
lahko sprejme možev priimek ali pa obdrži svojega,
kakor hoče. Razločka med zakonskimi in neza¬
konskimi otroki  glede na vse to seveda tudi ne
more biti (§ 25) in prav tako ne more biti nezakonskih
mater. Po sovjetskih podatkih se je prvi čas po uveljav¬
ljenju navedenega kodeksa sklepalo 70% takih »boljše-
viških zakonov« brez duhovnika, mnogi so se pa dali
seveda istočasno na skrivnem tudi cerkveno poročiti.
Prvih 5 mesecev 1. 1927. je bilo v sovjetski Rusiji regi¬
striranih le 9000 zakonov, ločenih pa 7000, mnogo od teh
že po par tednih in celo po par dneh.

Vse to je imelo seveda ogromen vpliv n a živ¬
ljenje  ruskega človeka. Res je, da si velika večina
kmetov in celo boljševiških izobražencev ni dala uničiti
srečnega rodbinskega življenja v predrevolucijskem smi¬
slu, toda med večino delavstva, zlasti pa med komu¬
nistično mladino (Komsomolci) je nastala prava spolna
anarhiji.  »Svobodna ljubezen« ali točneje povedano:
poživinjenje te mladine  presega vse meje. Ni
dovolj, da že itak vsa ogromna boljševiška propaganda
smeši rodbino v prejšnjem zmislu, temveč se smešijo
tudi vsaka spolna vzdržnost,  zakonska zve¬
stoba in sramežljivost ter se premišljeno pospešuje
nenravnost.  Pojem ljubezni je zastrupljen in nado¬
mešča ga živinski nagon. Vse neštete komunistične mla¬
dinske organizacije z vso silo pospešujejo skupno
življenje dečkov in deklic.  K njih zabavam je
učiteljem in staršem dostop celo prepovedan, zato se raz¬
vijajo le prepogosto v divje orgije. Deklice, ki bi se sku¬
šale upirati živalski sli dečkov, se zasramujejo in izpo¬
stavljene so prehudim posledicam, zato morajo seveda
kloniti in po ruskih mestih srečujemo cele množice 12 do
15 letnih nosečih deklic, ki si skušajo potem pomagati
s splavljanjem  (1. 1928 je bilo izvršenih samo v
bolnicah v Moskvi 50.000 splavov), ne glede na to, da

266

. skrbe posebne komisije za razširjanje varstvenih sred-
| štev proti spočetju.

Glede na to se seveda ne moremo čuditi, da se rusko
ženstvo dolgo ni moglo sprijazniti s takim »osvoboje-
njem« in ga ogromna večina še danes odločno odklanja.
Ker je ženstvo komunizem in njegov družabni red na¬
ravnost sovražilo, so razvili boljševiki med njim še prav
posebno smotreno propagando, pri čemer so se seveda
lahko sklicevali na resnično in popolno njeno enako¬
pravnost  z možem, ki so ji jo dali res šele oni v jav¬
nem življenju. Tako ima danes ruska žena znaten vpliv
zlasti pri vzgojnih vprašanjih. Ženske najdemo
prav povsod  in tudi na najodličnejših mestih, one so
sodnice, predsednice sovjetov, ravnateljice podjetij in že
za časa meščanske vojne so tvorile v rdeči armadi po¬
sebne ženske bataljone,  ki so se tudi jako od¬
likovali. Najdemo jih na lokomotivah in v rudnikih. L.
1933. je bilo žensk v stranki pol milijona, v komsomolu
ll milijon, v CIK-u 185, predsednic vaških sovjetov 2500,
predsednic kolektivov 6000, med dijaki 41% itd. Toda
kar so ji boljševiki z eno roko dali, so ji z drugo vzeli,
kajti ruska žena je danes bolj nego kjerkoli drugod le
sužnja trenutne moževe strasti,  nakar jo
lahko po mili volji požene. Žena in človek sploh pa tako
svobodo in enakopravnost odklanja, kajti njeno zname-
nje je — splavljenje.

Zvestoba, čistost, zdržnost in kar je še lakih tradi¬
cionalnih čednosti krščanskega življenja, so postale
predmet jedkega zasmehovanja, ki si ga je privoščila
»napredna« materijalistična javnost na račun »meščan¬
skega reakcijonarstva«. Nemoralnost, zlasti med mladost¬
niki, je postala tolika, da je že sam Lenin ni mogel več
odobravati. S spredaj omenjenimi »reformami« so se
boljševiki naravnost norčevali iz osnovnih temeljev člo¬
veškega življenja in njegovih najglobljih skrivnosti, da
bi nudili proletarijatu ugodnost neoviranega spolnega
uživanja. To so si lahko dovolili še zlasti zato, ker je
bil naravni prirastek s kmetov dovolj močan, kajti do-

267

kler je bil kmet še gospodar na svoji zemlji, je imel
rad otroke. Cim so pa izpremenili boljševiki tudi kmeta
v navadnega proletarca, tudi kmet ni bil več voljan
skrbeti za svojo družino, zlasti ker mu je komunizem
dovoljeval vse užitke brez sleherne odgovornosti. Zapu¬
ščeni otroci, splavljenje i. dr. se je začelo hitro širiti
tudi po kmetih in naravni prirastek je začel kar vidno
padati. To daje misliti seveda tudi sovjetskim oblastni¬
kom in vse kaže, da bodo morali spremeniti svojo dru¬
žinsko politiko. Ker seveda ni nobenega upanja, da bi
jo oprli na krščanske temelje, od nje tudi nimamo niče¬
sar pričakovati.

Svoboda splavljenja  v javnih bolnicah je bila
v sovjetski rusiji uzakonjena  že dne 17. novembra
1. 1920. in nato 1. 1924. razširjena še na zasebne klinike.
Zaradi sitnosti, ki so združene s sprejemanjem v bolnice
in ker vlada v njih tudi silno pomanjkanje prostora, se¬
veda še naprej cvete zakotno splavljanje v ogromnem
obsegu (ruski zdravniki cenijo, da odpade v SSSR letno
1.3 milijona rojstev zaradi splavov). Vzroki splavljanja
so zlasti beda in zakonski spori, pri mladostnih deklicah
pa seveda vse neprijetne okoliščine, ki so združene z
materinstvom. Umrljivost  zaradi splavljanja je
neprimerno večja nego zaradi porodov, a posebno ža¬
lostne so zdravstvene posledice  za po¬
znejše življenje, zlasti pri poznejših nosečnostih. Silen
vpliv ima pa svoboda splavljanja seveda tudi na šir¬
jenje prostitucije  in spolne razbrzdanosti,
zaradi česar se izjavljajo celo boljševiški zdravniki proti
njej, ker se pač zavedajo strašnih posledic za prihod¬
nji rod.

Najboljši zaveznik za boljševiško stremljenje po
uničenju zakona in rodbine je strahotna stano¬
vanjska beda,  ki vlada že izza predvojne dobe v
ruskih mestih in se je po vojni marsikje še povečala.
Prebivalstvo ruskih mest je samo od leta 1920.—1928.
narastlo od 21.2 na 27 milijonov, leta 1931. pa že na
40 milijonov. S socijalizacijo vse zasebne lastnine so

268

bile »podružabljene« seveda tudi vse večstanovanjske
hiše in uničena vsaka zasebna stavbna delavnost, a
država ni imela sredstev, da bi mogla graditi zadostno
število novih hiš ter je še velik del starih hiš, ki so tudi
po mestih zgrajene po večini iz lesa, propadel.  Zato
je stanovanjska beda le naraščala.  Že 1. 1924/25. je
prišlo v ruskih mestih na enega prebivalca komaj
6.76 m 2  stanovanjskega prostora, 1. 1927./28. pa že celo
samo 5.53 m 2 , dočim je potrebnih vsaj 9 m 2 . V Moskvi,
kjer se je dvignilo prebivalstvo od 1. 1912. do 1931. od
1.6 na 2.8 milijona, so prišle 1. 1929. na tri sobe
štiri rodbine,  pri tem je pa še velika večina
starih hiš strašno zanemarjenih. Stanovanjske razmere
enega dela proletarijata so se res izboljšale v toliko, da
se je naselil po stanovanjih, iz katerih so pregnali me¬
ščanstvo ter jih socijalizirali, a ker so bila ta stanovanja
navadno velika, prebiva danes v enem samem takem
stanovanju navadno po 5 do 10 rodbin. Iz tega je nastal
strašen kaos,  ki že sam na sebi ubija pojem
rodbine.  V ruskih mestih izginja pojem doma, ker
ustvarja taka stlačenost po več rodbin v eno stanovanje
z eno kuhinjo in enimi drugimi skupnimi pritiklinami
vprav neznosno življenje  ter vodi dan za dnem
do novih žaloiger. Da, žena je res »osvobojena« bre¬
mena gospodinjstva, kakor laže boljševiška propaganda,
a le v toliko, v kolikor — nima kje gospodi¬
njiti.  Res je, da je sovjetska žena na papirju so-
cijalno jako zavarovana, da je v vsem, tudi pri delu po¬
polnoma izenačena z možem in da se lahko neovirano
posveča javnemu življenju, kar tako poudarja komuni¬
stična propaganda, toda to »osvobojenje« jo je odtrgalo
od tistega naravnega področja, ki je bilo le njeno, odkar
obstoji svet.

Te obupne stanovanjske razmere tudi nujno tirajo
moža, ženo in otroka iz neznosnega stanovanja v ne¬
štete klube in lokale raznih organizacij.
To je pa ravno namen boljševiškega komunizma, ker
hoče na ta način čim prej ubiti rodbino in u s t v a -

269

riti — kolektivnega člove ka. Zato posvečajo
boljševiki tudi mnogo več pozornosti nego delavskim
stanovanjem ustvarjanju razkošnih in udobnih domov
raznih organizacij, kjer vrvi živahnejše življenje nego
kjerkoli na svetu. Za delavska stanovanja je storil ev¬
ropski kapitalizem mnogo več nego ruska proletarska
diktatura, kar je tudi razumljivo, kajti komunizem hoče
ravno razdreti rodbinsko ter ustvariti delovno skup¬
nost, kolektivnega človeka, ki ga pa mora vzgajati naj¬
uspešnejše tako, da ga potegne od domačega ognjišča,
kjer samostojno misli, v klub in društveni lokal. Zato
tudi grade za organizacije razkošne pa¬
lače,  medtem ko poginjajo rodbine v smrdljivih kleteh.
Res je, da so te palače delavska last, toda vsa človeška
narava se do dna duše upira takemu življenju, ki ga
izpreminja v topo čredo.

Ustvaritvi kolektivnega človeka je bila namenjena
dolgo časa tudi gradnja novih stanovanj, ki je pospe¬
ševala zlasti zidanje velikih stanovanj¬
skih kasaren  za 500—3000 oseb. To so bile tako
zvane »hišne komune« in »komunalne  hi¬
še«. V prvih (te so snovali tudi v starih hišah) se je
združilo večje število posameznikov in rodbin v eno
samo skupno gospodinjstvo, kjer so uredili posebne
prostore za otroke in »socijalizirali« tudi ves svoj za¬
služek, a druge so zgrajene na zadružni osnovi brez
socijalizacije zaslužka. V taki »komunalni hiši« ima vsak
odrasli prebivalec prav majhno sobico, kjer spi, za vse
drugo so pa prirejeni veliki skupni prostori (obednice,
čitalnice, igralnice, klubski prostori, sobe za otroke itd.).
Zidali so jih zlasti v novih mestih, a ker se iz razum¬
ljivih razlogov niso obnesle — rodbina je raje iskala
lastno stanovanje, čeprav še tako nezadostno — so jih
v zadnjem času nekoliko zavrli. Seveda pa misli na
kolektivno domače življenje  nikakor niso
opustili, temveč ga še slej ko prej pospešujejo. Dočim
se je 1. 1923. prehranjevalo v takih skupnih krmi¬
ščih  šele 55.000 oseb na dan, je pa jedlo tako 1. 1932.

270

baje že 42.2% vsega mestnega prebivalstva. Ustanovili
so posebno družbo (»n a r p i t« = Narodnoje pitanje), ki
ima nalogo, da na ta način sama skupno pita 75% vsega
industrijskega delavstva, 50% njihovih družinskih članov
in 35% vseh nameščencev.

Razen teh stanovanjskih kasaren, ki naj ustvarjajo
kolektivnega človeka, ker je tega mnogo laže obvlado¬
vati nego samostojnega, pa grade zadnje čase tudi
manjše stavbe le za par družin, toda vanje prihajajo
seveda predvsem vodilnejši strankarji. Najemnina
je nizka in preračunana tako, da tvori za delavca 7 do
8% njegovega zaslužka (55—132 kopejk za 1 km 2  1. 1932.).

Kakšno stališče zavzema v tem mehaniziranem živ¬
ljenju otrok,  je že iz doslej povedanega jasno. Po
komunističnem naziranju je otrok last družbe (države in
stranke), zato je njegov ideal, odtegniti ga čim
prej vplivu staršev  ter ga vzgojiti v državnih
zavodih. K sreči boljševiki nimajo dovolj denarja, da bi
ta svoj cilj tudi izvedli, zato so za enkrat tudi še ohranili
registrirani zakon. Starši v našem zmislu za boljševiško
pojmovanje ne obstojajo, temveč so le še hranitelji
otrok  in odgovorni za njih telesno uspevanje, pravice
do njih pa nimajo nobene. Zato tudi vse boljševiške
ustanove smotreno uničujejo veljavo star¬
šev napram otrokom  in za klofuto, ki jo otrok
dobi, so lahko starši zaprti. Nedorasel otrok lahko starše
toži in bo oblast tudi vedno potegnila z njim, zlasti če
kaže otrok bolj komunistično naziranje nego starši.
Dogodili so se strašni slučaji, da so nedorasli otrpci za¬
htevali v listih smrtno obsodbo svojih staršev in boljše¬
viki so jih proslavljali za junake.

Stranka si hoče za vsako ceno osvojiti otro¬
kovo dušo,  kakor hitro pride ta k zavesti, saj je otrok
njena last. To prihaja do izraza že ob otrokovem rojstvu.
Ker človekova narava ljubi zunanje slovesnosti, so si tudi
boljševiki izmislili razne slovesne obrede,  ki naj
nadomeste cerkvene. Tako so uvedli tudi namesto krščan-

271

skega krsta ter židovskega in muslimanskega obrezova¬
nja posebno ceremonijo, pri kateri dobi novorojenček
ime. Starši prineso otroka v strankin lokal in tam mu
-da strankin tajnik med posebnimi obredi ime, ki ga
večkrat določi obratni svet tovarne. Seveda se izogibljejo
imen krščanskih svetnikov in imenujejo jih po novih
boljševiških bogovih. Taka imena  za dečke so: Spar-
tak, Cervonec, Tekstil, Dinamo itd., za deklice pa: Revo¬
lucija, Konstitucija, Komuna, Oktjabrina i. dr. Posebne
ceremonije so si izmislili tudi za boljševiške poroke, po¬
grebe itd., vse z namenom, da zaduše v kolektivnem člo¬
veku vsako potrebo po cerkvi in duhovniku ter zadoste
vendarle tudi njegovi želji po pestrih izpremembah, da
bi se v kolektivu preveč ne dolgočasil. Šli so v najmanjše
podrobnosti (za večino vseh teh ukrepov je dal pobudo
Trocki) in začeli so n. pr. celo boj proti obhajanju
godov,  češ, da je to protirevolucijonarno, odpravili so
stare ter uvedli nove pozdrave, izdali celo povodenj de¬
kretov za izkoreninjenje starih običajev itd. Skratka:
hočejo predrugačiti prav vse mišljenje in
čustvovanje  množic ter njih okus, izpreme-
niti ves način življenja,  zatreti vse tisočletne
tradicije in izbrisati vse, kar bi še spominjalo na krščan¬
stvo. Pri tem so izvršili tu in tam tudi kak dober posel
in n. pr. jako omejili dotlej pri Rusih tako razširjeno
psovanje.

Ko otrok, ki je sploh ostal pri starših, komaj dobro
shodi, ga skušajo že utakniti v že spredaj opisane stran¬
kine organizacije ter izročili raznim državnim vzgaja-
1 i š č e m,  da ustvarijo iz njih čim strastnejše komu¬
niste brez sledov kakega verskega čustva, saj otroci
krščanstva in nekomunistične družabne ureditve niti ne
poznajo več. Pri vzgajališčih soodločujejo najrazličnej¬
še organizacije, le starši nimajo nanje nobenega vpli¬
va in zborovanja staršev smejo razpravljati le o telesni
preskrbi otrok. Vse je preračunano na to, da. se čim bolj
ubije veljava staršev in otroci se naravnost vzgajajo k
nesramni predrznosti napram njim.

272

Boljševiški »zakon« je seveda moral roditi mase
otrok, ki svojih staršev sploh niso nikoli poznali. Ker
prva porevolucijska leta za te sploh ni bilo nič preskrb¬
ljeno, so se potepali po ulicah ter kradli in prosjačili.
Za časa velike lakote 1. 1922. so se tem množicam pridru¬
žile še nove iz stradajočega ozemlja ter otroci beguncev iz
vojnega ozemlja in tako se je sovjetska Rusija naenkrat
znašla pred ogromno maso 8—10 milijonov mladostnikov,
ki so telesno in duševno popolnoma propadli.
Predstavljali so pravo narodno nesrečo, kajti združevali
so se v velike, dobro organizirane tolpe, ki so ogrožale
življenje in imetje celih vasi in mestnih delov. Njih
nravni propad je bil nepopisen. Sovjetske oblasti so jim
morale napovedati pravo vojno, obenem so pa ustanav¬
ljale zanje posebna zavetišča, toda njih upravitelji so
denar zanje navadno poneverjali in zapili, zavetišča pa
puščali v takem stanju, da ni v njih nihče vzdržal. Šele
leta 1924. so izvedli temeljito reformo skrbstva za
zanemarjene otroke.  Ustanovili so celo vrsto
zavodov, v katere so mladostnike vtaknili s silo in jih
koristno zaposlili, obenem jim pa dali obširno samo¬
upravo  tako, da so tvorili nekake delovne ko¬
mune,  za katere je dala vlada 24 milijonov rubljev. V
nekaterih komunah je vladala strašna anarhija, večina
se jih je pa vendarle obnesla in rodila dobre sadove: go¬
jenci so polagoma vzljubili delo, se odvadili pijančevanja,
kajenja, psovanja in raznih razbrzdanosti. »Bolševa ko¬
muna GPU št. 1« pri Moskvi je imela n. pr. leta 1924. 18
gojencev, leta 1928. že 248, a leta 1931. celo 1598. Vodila
je veliko lastno podjetje, katerega kapital je znašal leta
1928. 572.000 rubljev, leta 1931. pa že 3,137.000, a vred¬
nost njegove produkcije je znašala leta 1929-30 8 mili¬
jonov rubljev. Pri podjetju so bili osnovani še razni kul¬
turni zavodi, seveda v boljševiškem smislu.

Takih komun je še mnogo in nekatere imajo cele
tovarne. V njih je bilo leta 1932. okroglo 20.000 mlado¬
letnikov. Seveda so pa sprejele te komune le neznaten
drobec vseh omenjenih mas. Večina izmed njih je po-

Erjavee, Komunizem.

273

is

mrla, drugi so se polagoma porazgubili po neizmerni
državi in danes je število te propadle mladine zopet
nekako normalno, kakor je bilo še pred vojno v
carski Rusiji. Skrbstvo zanjo so leta 1926. vnovič pre¬
uredili, naslednje leto so morali celo uvesti posebno
»triletko«, ki naj bi to vprašanje popolnoma likvidirala,
mnogo jih vsrkajo »Rdeči pionirji«, vendar je v Rusiji
teh mladostnih, popolnoma propadlih potepuhov brez
doma še vedno mnogo več nego v kapitalističnih državah.

V tesni zvezi z boljševiškimi stremljenji po uničenju
rodbine je končno tudi z odlokom z dne 26. avgusta 1929
izvedena reforma dotedanjega »m eščanske-
g a« tedna.  Odpravili so namreč dotedanji 6 dnevni de¬
lavnik in počivanje sedmi dan, odpravili so tudi prav
vse verske praznike, ter uvedli povsod nepretrgano delo.
Ostalo je le še pet državnih praznikov. Delo je bilo pa
urejeno tako, da je vsak delal le štiri dni, peti dan pa
počival, vendar na ta način, da je praznovala vsaka sku¬
pina na drug dan in je delo lahko v vseh obratih stalno
teklo. Kdor bi na nedeljo ali na kak velik praznik iz¬
ostal od dela, je bil takoj odpuščen in tako so tega leta
obratovale prvič prav vse delavnice tudi na sam božični
dan. Ta barbarska novotarija je vzela družini še edini
dan, ki bi ga lahko posvetila sebi. Sovjetske oblasti so
skušale z vsem terorjem vsiliti ljudstvu ta novi člen v
verigi komunistične odrešitve proletarijata, toda odpor
je bil vsesplošen, obenem pa tudi škodljiv za boljševiško
gospodarstvo, da so morali odlok kmalu zopet izpreme-
niti v toliko, da so uvedli petdnevni delavnik, a šesti dan
počivanje; nedelja je pa definitivno odpravljena.

Tako so boljševiki že uničili ali se pa vsaj z vsemi
sredstvi prizadevajo, da bi čim prej uničili tri vo¬
galne stebre današnjega kulturnega člo¬
veštva,  to je vero, rodbino in pravo. Uničujejo vse
tako smotreno in do korenin, da bi se iz njih nikoli
več ne mogla pojaviti kaka nevarnost za nov komuni¬
stičen družabni red, ki ga hoče peščica fanatikov vsiliti
milijonom. Njih napori so povzročili za enkrat le ogrom-

274

no razdejanje v srcih milijonov: namesto tolažilne vere
so uvedli malikovanje brezdušne tehnike, toplo rodbino
nadomeščajo s topim kolektivom in pravo se je moralo
umakniti krvavemu terorju. Ali naj to- osreči proletarijat
in vse človeštvo?

e) Šola in ljudska prosveta.

Komunizem družine torej ne priznava in jo hoče
uničiti, zato tudi ne priznava lastništva in oblasti staršev
nad otrokom, temveč stoji na stališču, da je otrok last
družbe, ki jo seveda predstavlja komunistična stranka.
Pri tem niti najmanj ne upošteva večno veljavnega na¬
ravnega zakona, da se pojavi otrok najprej v družini, s
katero ga veže kri in šele nato tudi v državi, s katero ga
veže le kos papirja. Samo zato, ker država še ne raz¬
polaga z zadostnimi sredstvi, prepušča prva leta otroka
res da še staršem v telesno oskrbo, toda njegovo vzgojo
sii prilašča le zase, kakor hitro se otrok zave. V to svrho
ji služijo na eni strani ogromne strankine mladinske
organizacije (Oktoberski otrok, Rdeči pionirji in Kom-
somol), o katerih smo že govorili, na drugi strani pa —
šola, kateri posvečajo že od početka svojega gospodstva
izredno veliko pozornost.

Duh, ki preveva vse boljševiške mladinske organi¬
zacije in vse sovjetsko šolstvo je seveda izrazito materi-
jalističen in komunističen. Prvi čas po prevzemu oblasti
so se zadovoljili le s popolno ločitvijo šole od cerkve, a
kmalu jim ni to več zadostovalo, temveč so prepojili ves
pouk z izrazito protiverskim in brezbožnim duhom.
Namena šole nikakor niso gledali v tem, da nudi mladini
le neko določeno znanje, temveč naj bi predvsem vzga¬
jala novega komunističnega, to je kolektivnega človeka,
ki bo prepojen z marksistično miselnostjo vladajoče
stranke in kateremu daje zmisel življenja v prvi vrsti
gospodarstvo. Drugo znanje je protidržavno in družbi ne¬
varno, zato ga zatirajo z najbolj surovimi sredstvi, kajti
vse znanje mora hlapčevati le vladajoči stranki. Razen

275

18 *

marksizma zanje ni nobene resnice več. Niti najmanj
niso upoštevali dejstva, da je človeku zgolj gospodarski
uspeh premalo in da v njem prevladuje duhovnost. Do-
čim je cilj krščanske vzgoje izoblikovati človekovo ce¬
lotno osebnost ter vzbuditi v njem čim globlji čut za
vzajemnost, pa gleda boljševiška šola pred seboj le ko¬
lektiv, ki naj se ga vzgoji za kolektiv. Zato pač goji v
otroku samostojnost, kolikor skuša s tem v njem zatreti
vsako spoštovanje do avtoritete staršev, cerkve, vzgoji¬
teljev itd., a le da pride tem bolj do izraza vsemogočna
avtoriteta stranke. Na eni strani so izgubili starši prav
vso pravico do otrok in vzgojitelji so bili zlasti prvih
petnajst let pravi mučeniki razbrzdane samovoljnosti
svojih učencev, a na drugi strani jim je materijalistično
komunistični duh jemal vsako osebno svobodo^ in čut za
osebno odgovornost, kar se je nad boljševiki samimi
kmalu jako maščevalo. Šola je bila prva leta le del ve¬
likega komunističnega kolektiva brez vseh tistih nepri¬
jetnosti, ki jo zagrenjujejo našim otrokom (nalog, spri¬
čeval, kazni itd.). Ker gleda materijalistični komunizem
odrešenje človeka le v gospodarstvu, ima tudi boljševi¬
ška šola predvsem namen vzgojiti že v otroku maliko¬
vanje stroja in tehnike, kajti za komunista ima tudi
duhovna kultura le toliko zmisla, kolikor služi njegovim
gospodarskim ciljem, a besed krepost, dobrota, pravica,
poštenje itd. pa boljševiška vzgoja sploh ne pozna in ne
prizna. Člen 1. sovjetske šolske uredbe pravi: »Cilj so¬
vjetske šole je vzgajati naraščaj v komunističnem duhu
ter izoblikovati iz njega aktivne sodelavce v socijalistični
zgradbi in v razrednem boju mednarodnega proleta¬
riata.«

Šolskega vprašanja so se lotili boljševiki seveda
takoj po prevzemu oblasti. Ker so gledali v dotedanjem
šolskem ustroju svojega velikega škodljivca in ker so
bili prepričani, da dobi otrok jako hitro ono politično
in tehnično znanje, ki so ju edini smatrali za važni, so
do tal podrli vso dotedanjo šolsko zgradbo ter ustvarili

276

na hitro roko novo. Ustvarili so novo, enotno šolo v dveh
stopnjah in sicer:

I. stopnja (osnovna šola) za otroke od 8.—12. leta;

II. stopnja (srednja šola) za otroke od 18.—17. leta.

V vsej sovjetski Rusiji je bilo 1. 1920:

94.205 šol I. stopnje z 7,264.000 učenci;

4.126 šol II. stopnje z 457.000 učenci.

Razen tega so obdržali še 750 starih srednjih šol in
velik del visokih šol, seveda s popolnoma novimi učnimi
načrti. Komunistični družabni red so si zamišljali bolj-
ševiki izprva tako, da bi v njem izginila država in pravo,
torej nekako anarhistično' in temu idealu naj bi ustre¬
zala tudi nova »©notna delovna šola«,  zaradi
česar je dobila ta zase tudi vse zanešenjaške pristaše
raznih zapadnih radikalnih pedagoških teorij. Vodilni
pedagoški ideolog prvih porevolucijonarnih let je bila
Nadežda Krupskaja,  Leninova žena, ki je že
1. 1917. skušala v svoji knjigi »Narodova obrazba in de¬
mokracija« prikazati obrazbeni problem strogo s stališča
marksistične pravovernosti. Po Marxu naj bi se namreč
vsebina pouka tesno naslanjala na otrokovo produktivno
delo; naravoslovje in tehnologija naj bi bila temelj te
»p o 1 i t e h n i š k e« izobrazbe  in vsak otrok naj
bi »prehodil vso vrsto produktivnih panog« (Engels).
Politehnična izobrazba kot organična zveza med šolskim
poukom ter družbeno' produktivnim delom je Krup-
skaji »nadstavba« in orodje do popolnosti socializirane
družbe. Ona zahteva odpravo’ kazni, popolno samoupravo
učencev in se bori proti vsaki birokratizaciji šolstva. V
tem duhu je bil sestavljen tudi prvi »pravilnik o enotni
delovni šoli« iz 1. 1918., ki je odpravljal vse pravice in
privilegije, ki jih daje izobrazba (na univerze se je
n. pr. lahko' vpisal vsak z dopolnjenim 16. letom ne glede 1
na predizobrazbo). V zmislu § 29 tega pravilnika je su¬
verena oblast na šoli poverjena »šolskemu kolek-
t i v u«, sestavljenem iz učiteljev, učencev in služinčadi,
kajti šola naj bi ne bila več šola v starem zmislu, temveč

277

nekakšen klub, organizacija otroškega življenja, ki naj
popolnoma nadomesti družino. Učitelji so bili v teh »šo¬
lah« brez vsake moči. Ker je bil vrhovni cilj boljševikov
vzgajati kolektivnega človeka, tudi izpričeval niso izda¬
jali učitelji, temveč kolektiv kolektivu, to se pravi: šol¬
ska republika sama jih je izdajala celemu razredu
skupno. Središče in os vsega pouka je tvorila politika
že od prvega šolskega leta dalje (ta je nadomestila ne¬
kdanji veronauk) in tudi pouk posameznih predmetov je
imel v prvi vrsti namen prepojiti učence s politično za¬
grizenostjo. Vsebina čitank je bila skoro izključno po¬
litična, v izrazito protiverskem duhu, brez vsakih sledov
srčne in duhovne kulture, prežeta s sovraštvom do vsega,
kar ni boljševiško, a njih slog je bil podel in skrajno
surov. V takem ozračju in med poživinjenimi učenci so
bili neboljševiški učitelji pravi mučeniki, saj so bili brez
kakršnegakoli varstva izpostavljeni trajnemu zasmeho¬
vanju, izzivanju in »nadzorstvu« politikujočih otrok.

Da je morala roditi taka »šola« žalostne uspehe, je
menda razumljivo. Med učenci je bilo pač opažati željo
po znanju, ne pa po učenju, saj je bil pa tudi skoro ves
njihov izvenšolski čas izpolnjen s političnimi in proti¬
verskimi prireditvami, demonstracijami, sejami, zboro¬
vanji itd., a kar ga je še ostalo, so ga posvečali zlasti
športu, ki ga boljševiki izredno pospešujejo. Splošna
izobrazba je strašno nazadovala, tujih jezikov ne zna
mladina nobenih več, o zgodovini nimajo pojma, izven-
botjševiški svet jim je sploh neznan ali pa imajo o njem
popolnoma potvorjene predstave. Čeprav so posvečali
vzgojeslovju največjo pozornost in so ustanovili celo vrsto
visokih šol za proučevanje raznih vzgojeslovnih vprašanj,
je bilo vendarle vse rusko sovjetsko šolstvo v popolnem
notranjem razkroju in brez vsakih uspehov. Kljub veliki
propagandi za šolstvo je obisk rednih šol napram pred¬
vojni dobi celo nazadoval, kajti že leta 1905 je poha¬
jalo v Rusiji šole 43% za šolo godnih otrok in 1. 1914
iže celo 70%, dočim je padlo 1.1922 njih število na
38% in se je do 1.1927 dvignilo šele na 60%.

278

Uspeh te »reforme«, ki je vzbudila seveda tudi v
drugih kulturnih državah toliko^ navdušenih občudoval¬
cev, je bil naravnost porazen,  kajti uničil je le vse
staro šolstvo, dočim novega ni znal ustvariti. Ne moremo
se zato čuditi, če so z nastopom Nepa brez vseh senti¬
mentalnosti pomedli z njim, češ da ni času primeren in
prav za prav niti komunističen. Nep pomenja odrivanje
komunistične utopije v ozadje v korist državnega kapi¬
talizma. Glede na to so skušali tudi v šoli »politehnično«
izobraževanje nadomestiti s komunistično strokovno
naobrazbo.  Glavni zastopniki te smeri šobili vodi¬
telji ukrajinskega ljudskega komisarijata za ljudsko izo¬
brazbo' (Grinjko in Rjappo), ki so stremeli za tem, da
izobrazijo novo proletarsko inteligenčno plast. V to svrho
naj bi se nadomestili vsi višji razredi prejšnjih višjih
učnih zavodov z 2—3 letnimi poklicnimi tečaji in celo
univerze naj bi se razbile v poedine »smotrene institute«
v svrho redne letne produkcije določenega števila »spe¬
cialistov«, potrebnih v različnih gospodarskih panogah in
državnih resorih. Strog »razredni izbor« naj bi prisodil
izključno pravico do študija v višjih učnih zavodih le
»delovnim razredom«. Tako zvana čista znanost je le
orodje kapitalističnega gospodarstva in meščanska hi¬
navščina, ki ga proletarska država ne potrebuje. Šolstvo
je le organični sestavni del vsega produkcijskega procesa.

Ti nazori so osnova novih »Pravil enotne delovne
šole« z dne 8. dec. 1. 1923, ki jih je izdala moskovska
vlada in ki deli vse šolstvo v tri stopnje:

a) prva stopnja, ki obsega prva 4 šolska leta;

b) prvi »koncentrum« tri nadaljna šolska leta;

c) drugi »koncentrum« dve zaključni šolski leti.

Vzporedno s to reformo šolstva je šla tudi prememba

šolske občine, kateri so »Temeljna pravila o samoupravi
v šoli« prav znatno omejila dotedanjo samoupravo. V
zmislu teh pravil je prava samouprava učencev v orga¬
nizaciji njihove samodelavnosti, ki naj jo razvijejo izven
uradnega učnega programa. Po 1.1923. so se razvile zlasti
»Pionirske predstraže«, ki so se bavile zlasti z medna-

279

rodno in protiversko propagando ter organizirale poli¬
tične razgovore in branje časopisov, obenem so pa vodile
razne šolske organizacije (te so štele 1. 1926. komaj 14%
vseh učencev), za katerimi so stali dejansko odrasli. Tako
je nekdanja samouprava skoro popolnoma izginila.

Tudi duh in notranji ustroj šolstva sta postala
izrečno dekretirana. V § 35 navedenih pravil je rečeno,
da ima šola »namen izobraziti v učencih proletarske za¬
vedne instinkte«. Pinkevič, eden izmed vodilnih sovjet¬
skih pedagogov te dobe, je zapisal, da je za enkrat glavni
namen šole »vtepati komunistične ideje v glave dorašča-
joče generacije«. Dočim so govorili v dobi vojnega ko¬
munizma še o svobodni šoli, so jo pa sedaj strogo podre¬
dili državni oblasti in prepovedali v njej vsak »meščan¬
ski duh« s starimi učbeniki vred. Učna snov ni bila raz¬
deljena več v predmete, temveč v tri »komplekse«: na¬
rava, delo, družba (»kompleksna metoda«), dočim so
predmeti branje, pisanje, računstvo itd. izginili. Jasno je,
da so sedaj boljševiki s svojimi zapadnimi simpatizerji
slavili to metodo kot eno največjih pridobitev komunistič¬
nega vzgojeslovja, čeprav najdemo zarodke vseh teh ko¬
munističnih reformatoričnih idej že davno poprej pri
raznih zapadnih »meščanskih« pedagogih in so jih potem
boljševiki doma prav za prav le izpačili.

Glavna značilnost šolstva v dobi Nepa je bila ta, da
ni bil šolski pouk prav nič prilagojen individualni različ¬
nosti učencev, da je bila popolnoma razdejana srednja
šolska stopnja in da je bil celo najnadarjenejšim skoro
onemogočen uspešni prehod do višje izobrazbe, kajti
sovjeti niso imeli denarja, da bi bili izvedli v celoti svoj
lastni šolski sistem. Poslabševal je te razmere še »raz¬
redni izbor« dijakov za višje zavode.

Da se tudi te metode niso mogle obnesti, je razu-
mevno samo po sebi in že januarja 1. 1926. je moralo za¬
pisati uradno glasilo moskovskega »Narkomprosa«, da
»naše šole ne odgovarjajo niti najbolj elementarnim za¬
htevam«. Vzgajale so vprav katastrofalno analfabetstvo,
polom je postal popolen, tako da so morale že poleti

280

!. 1926, ko so na zapadu še pridno občudovali komuni¬
stična pedagoška odkritja, razne sovjetske ustanove pri¬
znati popolen neuspeh in obljubljati »stabilizacijo šol¬
stva«, za enkrat pa vsaj zopet dovoljevati uvajanje raznih
predmetov (računstva, fizike, jezikov itd.), ki se pač niso
dali stlačiti v »komplekse«.

Glede na to so že 1. 1927/28 izdali zopet nove učne
načrte, ki so v veliki meri pomedli politiko iz šol, vrgli
čez plot »komplekse« in uvedli zopet poedine predmete
s »starokopitnim« urnikom vred. Tako se je šola Nepa
vedno bolj bližala nekdanji »meščanski« šoli, le zgo¬
dovina in veronauk sta še manjkala, ki ju je nadome¬
ščalo družboslovje in z njim združena »politična aktiv¬
nost« učencev. Ukinitev dotedanjega eksperimentiranja
je imela jako blagodejen vpliv, saj se je začelo osnovno
šolstvo šele sedaj dvigati, kar kažejo naslednje številke;

Toda tudi to dviganje ni nobena izrečna zasluga bolj¬
ševizma, kajti v slični hitrosti je naraščalo šolstvo že tudi
zadnja leta carske vlade. Zanimivo- je tudi dejstvo, da
ni krila osrednja vlada niti 20% stroškov za to šolstvo,
dočim so s komunizmom mnogo- manj prepojene najnižje
upravne oblasti nosile nad 80%.

Doba Nepa je pa po Leninovih besedah pomenjala
le začasen umik, da »pridobimo s tem prostora za še
silnejši skok naprej« v smeri popolnega uničenja vseh
zasebnopravnih elementov. Sicer 1. 1928. objavljena »kul¬
turna petletka« ni nameravala kake globlje preosnove
»stabiliziranega« šolstva, temveč le nekako njegovo- do¬
polnitev z raznimi poklicnimi kurzi v svrho izobrazbe
kvalificiranih delavskih sil, toda levo krilo komunistič¬
nih pedagogov je pod vodstvom Kalašnikova in

281

Šulgina kmalu navalilo z vso silo na »menjševiško
krivoverstvo« Nepovih šolnikov. Zastopalo je načelo, da
je šola le organski del produkcijskega procesa, ki bo
v pravi komunistični družbi z razredno opredelitvijo
družbe vred sploh izumrla in da bodeta njeno funkcijo
prevzela industrijski obrat, oziroma kolhoz. Njih vplivu
se je posrečilo, da so prvotno precej skromno zamišljeno
kvantitativno razširitev šolstva mogočno dvignili, poostrili
so »razredni izbor«, povečali so vpliv komunističnih or¬
ganizacij na vpis in redovanje v škodo profesorjev, od¬
stranili so še zadnje ostanke samostojnosti visokih šol
in odpravili so večino univerz v korist poklicnih šol, da
tako šolo čim tesnejše spoje s produkcijskim procesom,
a velik del sedemletnih šol so kratkoi in malo priključili
najbližjim industrijskim obratom oziroma kolhozom in
mnoge celo vključili v njih proračune. L. 1930. so bili
izdani »končno veljavni« učni načrti, ki so glede politi¬
zacije pouka nadkrilili vse dosedanje. Komunistično de¬
lavstvo naj bi z enkratnim naskokom osvojilo' vodstvo
znanosti in si ustvarilo rdeče izobraženstvo, ki naj bi
jih osvobodilo vsake odvisnosti od starih domačih in
inozemskih »meščanskih specialistov«. Kavno tedaj po-
ostrujoča se svetovna gospodarska kriza jim je vnovič
obudila nekdanje upe v svetovno revolucijo, vsled česar
sta postala dialektični materijalizem in vojna znanost z
vojaškimi vajami osrednja predmeta zlasti vseh višjih
šol. Tako ni postalo vse šolstvo le člen produkcijskega
procesa, temveč tudi člen vojnega aparata rdečega mili¬
tarizma.

Uspehi tega silnega pogona v prvi petletki so bili
na zunaj velikanski. Ustalila se je zunanja zgradba, ka¬
tere središče tvori sedaj nekaka petnadstropna šolska
stavba, sestoječa iz:

1. predšole, ki obsega otroške vrtce in slično;

2. osnovne šole, ki traja 4 leta;

3. srednje šole, ki traja 3 leta;

4. višje šole, ki traja 3 leta;

5. visoke šole, ki traja 4 leta.

282

Kazen tega so pa v sovjetski Rusiji jako razširjene
še tri vrste drugih šol, ki jih druge države ne poznajo,
to so: rabfaki (= delavske fakultete), tehnikum in FSU
(— nekake tovarniške obrtne šole).

Številčno se je to šolstvo dvignilo- tako, da temu
zaman iščemo primere v vsej svetovni zgodovini. To nam
priča že naslednja razpredelnica:

Razen v tem pregledu navedenih šol je imela ev¬
ropska Rusija 1.1931 še 42.000 šol za odrasle nepismene,
3550 drugih ljudskih nadaljevalnih šol, 77 delavskih
visokih šol, 8272 znanstvenih šol, 1652 političnih šol za
delavce in kmete, 4 umetnostne akademije, 57 zavo¬
dov za znanstveno proučevanje, 1 akademijo za prouče¬
vanje socijalizma in 1 akademijo znanosti, a v azijski
Rusiji je delovalo samo šol za politično vzgojo 82.302,
dalje 109 delavskih visokih šol, 134 »univerz« itd.

V drugi petletki posvečajo šolstvu zopet največjo
pozornost in hočejo dvigniti število učencev vseh šol od
24-2 milij. na 36 milijonov. Da pridejo do tako krvavo
potrebnih strokovnjakov za svojo industrijo, hočejo

283

uvesti v vse šole tudi obvezni tehnični pouk ter tudi
po kmetih raztegniti šolsko obveznost na 7 let.

Seveda so v tem šolstvu še silne pomanjkljivosti,
ki njegovo vrednost globoko znižujejo pod vrednost
sličnih šol po ostali Evropi, vendar je že samo dejstvo,
da so število šoloobiskujoče mladine v petih letih več
kot potrojili, nedoglednega pomena za kulturni obraz
današnje Rusije. Obžalovati moramo le, da je duh, s
katerim se v teh šolah prepaja nad BO milijonov mladih
src, tako strupen.

Največje pomanjkljivosti izkazuje osnovno šol¬
stvo.  Ker Rusi sploh nimajo veselja do učiteljskega
poklica, vlada tam silno pomanjkanje usposobljenih uči¬
teljev. Že carska Rusija je vzgojeslovje silno zanemar¬
jala in n. pr. učiteljskih šol v našem zmislu sploh ni
poznala. Ustanovili so jih šele boljševiki, poleg tega pa
še celo vrsto visokih šol za znanstveno proučevanje
raznih vzgojeslovnih vprašanj, toda namesto v načrtu
petletke predvidenih 63.000 gojencev so jih imeli leta
1932 komaj 25.000.

»Komunistična prosveta« je 1. 1931. poročala, da je
samo razširitev prve šolske stopnje zahtevala 1. 1931.
okoli 75.000 novih učnih moči, dočim so jih mogle doba¬
viti »pedagoške tehnike« komaj 10—11%. Ostalih 65.000
učiteljskih mest so zasedli ljudje, ki so imeli komaj se¬
demletno šolo ali pa celo te ne vse. Zanje prirejajo 2 do
4 mesečne tečaje. Časih je pa še mnogo slabše. Za
otroške vrtnarice sprejmejo cele množice žensk, ki so
dovršile komaj analfabetski tečaj in katerih vsa nadaljna
»strokovna« izobrazba je še 2—4 tedenski tečaj za izo¬
brazbo vrtnaric. So cele pokrajine, kjer ima nad polovico
učiteljev samo osnovnošolsko izobrazbo. A če pomislimo,
da zaradi ogromnega pomanjkanja vseh vrst učnega
osebja vsakega nekoliko boljšega učitelja nižje stopnje
šole premeste na višjo stopnjo, si lahko predstavljamo
vprav obupno kvaliteto boljševiškega učiteljstva m šol¬
stva. Kakšne razmere morajo vladati, nam lepo dokazuje
dejstvo, da so morali 1. 1932. izdati na krajevne šolske

284

oblasti več okrožnic z naročilom, »naj zanesljivo zago¬
tove učiteljem dva prosta večera v tednu in en prost dan
v mesecu za njih osebno učenje«. Kaj more tako učitelj¬
stvo samo vedeti o zapletenih skrivnostih komunistič¬
nega vzgojeslovja, si lahko mislimo. Poleg vsega dobi¬
vajo še svojo skrajno slabo plačo jako neredno in celo
glede prehrane so jih šele 1. 1931. izenačili z delavstvom.

Slično je s šolskimi poslopji in z učili. Gradbenega
načrta za nove šole so do 1. 1932. izvršili le malo, na
tisoče šol je ostalo nedozidanih, a v dovršene so le
prepogosto namestili stvari, ki nimajo s šolo ničesar
opraviti. Glede na to je nameščenih v enem poslopju
navadno po več šol, zaradi česar mora biti pouk tudi
jako skrajšan. Ena šola ima pouk dopoldne, druga po¬
poldne, tretja pa zvečer. Preskrba učencev z učili je
najslabša. Samo v prvi polovici 1. .1932. so izdelali pre¬
malo 200 milijonov zvezkov, 45 milijonov svinčnikov,
57 milijonov peres itd., a tudi njih kakovost je naj¬
slabša. Načrta glede izdelave šolskih zemljevidov je bilo
izvršenega le 18%, le šolskih knjig so dotiskali toliko,
kolikor je predvideval načrt (namreč 45 milijonov),
vendar se je še tedaj dogajalo, da je imelo po 5 do 15
učencev po eno samo učno knjigo.

Najbolj zanimivo je pa to, da sovjetskemu šolstvu
izredno primanjkuje — učencev, osnovnemu res da ne,
pač pa srednjemu in višjemu. Ker za silno množino teli
novo ustanovljenih šol ni bilo usposobljenih učencev, so
pogoje neprestano zniževali (namesto sedemletne šole so
zadostovali enoletni tečaji itd.), tako da je kvantiteta
polagoma popolnoma uničila še tisto malo kvalitete, ki
jo je bila prevzela in vse napihnjeno boljševiško šolstvo
je bilo dovedeno do — absurda.

Popolen polom vseh radikalnih marksističnih šolskih
»reform« ter njegove uničujoče posledice na ves naraščaj
so končno morali vzbuditi tudi reakcijo pri najvišjih
sovjetskih oblastnikih. Dne 5. septembra leta 1931. je
vrhovno strankino vodstvo sklenilo radikalno’ pomesti z
vsem dotedanjim igračkanjem s šolstvom, prepovedali so

285

vse učne načrte iz 1. 1930. ter uvedli v šole zopet nekda¬
nje »buržujske« predmete z urniki, »razkrinkali« so
dotedanje boljševiške pedagoške veličine (Pinkeviča,
Pistraka, Kalašnikova idr.) za — »trockiste«, jih pognali
s svojih mest ter uvedli tudi v pedagogiko »glavno stran¬
kino linijo«, kakor so jo sedaj oznanjali Vaganjin, Šulgin
in Krupenina. In zopet se je ponavljala ista igra: med
tein ko so »napredni« pedagogi po vsej Evropi še pro¬
slavljali razna odkritja modernega sovjetskega šolstva,
jih je pa sovjetski tisk že preklinjal kot krivoverske.
Tudi »državni znanstveni svet« (GUS) je uradno pre¬
klical vsa svoja »metodična pisma« ter odredil tisku
navduševanje za stare predmete in urnike, a Krupskaja
je sedaj pridno pobijala sama sebe ter se tudi to pot
seveda sklicevala na svojega moža. Toda zgodilo se je,
kakor že tolikokrat v sovjetski Rusiji: vsi so dobro
vedeli, česa ne smejo več, nikomur pa ni bilo prav jasno
kakšne metode se mora posluževati. V šol. letu 1931/32.
je vladala zato največja zmeda in šele naslednje leto so
polagoma izoblikovali nove učne načrte in razporedbo
učne snovi, ki pa vnovič kažejo mnoge velike napake.
»Delovni pouk« je bil zreduciran na običajen predmet,
| družboslovje iz nekaterih razredov sploh odstranjeno,
»družbeno delo« in razna zborovanja učencev skrajno
omejena, a samouprava učencev je bila ukinjena. Vrhov¬
na zahteva je postala: pridno učenje in zadnja modrost
boljševiške pedagogike je ponovna uvedba šolskih iz¬
pitov, redov in stroge discipline. Tako so prišli boljševiki
proti koncu četrtega leta prve petletke do tega, da so
kratko in malo likvidirali vse, kar si je priborila šolska
politika petletke in v mnogih ozirih so vzpostavili zopet
celo — predrevolucijsko stanje z mnogimi »carističnimi«
učbeniki vred, da, razmišljajo že celo o ponovni uvedbi
nekdanje — dijaške uniforme.

Poleti 1. 1930. so uvedli splošno šolsko obveznost, ki
je dotlej Rusija ni poznala, z reformo iz 1. 1932. so pa šol¬
sko obveznost uredili tako*, da naj bi kmetiški otroci do¬
vršili vsaj štiriletno osnovno šolo, mestni pa poleg te še

286

srednjo in višjo šolo. Tako je bila uvedena za kmetiške
otroke štiriletna, za mestne pa nekaka desetletna šolska
obveznost. Vsaj osnovno šolo obiskujejo sedaj skoro vsi
otroci SSSR (okroglo 20 milijonov) in so v tem pogledu
boljševiki svoje delo dovršili, saj je bil že 1. 1932. šolski
obisk po mestih 100%, po kmetih pa 70%. Šolsko leto se
začenja s 1. septembrom ter konča med 20. majem in
30. junijem. Po mestih je na vsakih pet šolskih dni po
en prost dan, na kmetih pa na vsakih šest. Zimske po¬
čitnice trajajo od 1. do 15. januarja, spomladanske pa
od 20. do 31. marca. Pouk se prične ob poldevelih zju¬
traj. Izpričevala izdajajo odslej učitelji sami vsako pol¬
letje, vsi učni predpisi so jako poostreni, gospodarstvo
»šolskih republik« je odpravljeno, veljava učiteljev
vzpostavljena in v šole zopet uveden nekdanji »meščan¬
ski« red. Zadnje čase so uvideli tudi nezmiselnost vte-
panja marksizma že v osnovnošolske otroke in so zato
to jako omejili.

Srednje šolstvo  (t. j. prave srednje in t. zv.
»višje« šole) je prav za prav le nadaljevanje osnovnega
šolstva in med obema v SSSR ni one ostre ločitve
kakor pri nas. Vse, kar smo povedali glede osnovnega
šolstva, velja v polni meri tudi za srednje šole, ki so
zavzele silen obseg, saj se je število učencev od 1. 1914.
do 1933. skoro podeveterilo (dvignilo se je od 564.000 na
4,676.000), a njih bližnji cilj je, da obiskuje srednje šole
sploh vsa mladina po vseh mestih, ko dovrši osnovno
šolo. Vanje je bil vnovič uveden najstrožji red, študij
dijakov se strogo nadzoruje in uvedene so zanje tudi
jako stroge izkušnje. Popolnoma so preuredili že v
zadnjem času tudi pouk zgodovine in zemljepisja, kajti
namesto zgodovine se je poučevalo doslej prav za prav
družboslovje, a o tujih deželah dijaki niso imeli pojma.
Seveda je pa slej ko prej cilj boljševikov vzgajati v
šolah tudi dobre komuniste, zato snujejo po vseh šolah
cele množice športnih, političnih, kulturnih ter brezbož-
niških klubov in v izpričevalih se posebno močno upo¬
števa tudi izvenšolsko delo dijakov po teh boljševiških

287

organizacijah. Da jih odvrnejo od vsake osamelosti in z
njo združenega lastnega razmišljanja ter jih čim bolj
vključijo v kolektiv, jako podpirajo tudi skupne zabave
(zlasti plese) učencev in učenk, kamor učitelji in starši
sploh nimajo dostopa. To povzroča seveda strašno spolno
razbrzdanost mladine in vkljub temu, da povsod jako
propagirajo preprečevalna sredstva za spočetje, najdemo
po sovjetskih srednjih šolah na tisoče in tisoče 14- do
16 letnih mater.

Notranja kvaliteta srednjega šolstva je pa že od
vsega početka na jako nizki stopnji! Višjo izobrazbo so
že takoj po revoluciji proglasili za privilegij delavskega
razreda, zato je raven učencev jako padla, še bolj pa
raven »specialistov, ki so jih tako zelo potrebovali na
vseh poljih. Zadnje jih je nujno sililo v to, da so morali
popuščati od prvega načela, a čeprav so imeli »prole¬
tarski« sinovi najdalekosežnejše prednosti in ugodnosti,
je vendar njih odstotek tem bolj padal, čim višja je bila
šola ter jih je bilo za časa Nepa na univerzah n. pr.
komaj 40%, na premnogih višjih šolah pa še mnogo manj.
Še bolj je pa vzporedno padal odstotek komunistič¬
nega dijaštva in je bilo n. pr. 1. 1926. na univerzah v
prvem semestru še 60% komunistov, v petem semestru
20.2%, v devetem pa komaj še 3.9%, torej v samem bolj-
ševiškem raju manj nego na kaki — naši univerzi. In do
tega stanja je prišlo po naravni poti navzlic temu, da je
bil izbor posebno nadarjenih dijakov izrečno prepovedan,
češ da bi bil s tem proletarijatu zaprt dostop na visoke
šole. Prav posebne težave so se jim iz teh razlogov po¬
javljale pri njih stremljenju za vzgojo »rdečih profesor¬
jev«, kajti vsak višje izobražen komunist je lahko izbiral
med mnogo boljše plačanimi mesti.

Prav posebno buren razvoj so pa doživljale v povoj¬
nih letih ruske univerze, ki so v prvih revolucijonarnih
letih strašno trpele. Večina vseučiliščnih profesorjev je
bila pobita, izgnana iz države, pregnana v razna tabori¬
šča, ali je pa propadla v bedi. Skoro vseh 35 univerz iz
dobe carizma je bilo zato uničenih ter so ostale brez

288

profesorjev in dijakov, a boljševiki jih tudi niso hoteli
oživeti, ker so bili načelni nasprotniki učne svobode in
so gledali v »meščanskem« znanstvu svojega smrtnega
sovražnika. Šele za časa Nepa so spoznali uničujoče po¬
sledice svojega divjanja in obenem so spoznali, da so
brez resnega znanstvenega dela tudi vsa njih gospodar¬
ska prizadevanja brezplodna. Zato so začeli vnovič iz¬
kopavati izpod razvalin visoko šolstvo in so postavili do
1. 1926. na noge 70 visokih šol s 153 fakultetami. Seveda
je pa imelo to visoko šolstvo popolnoma različen značaj
od nekdanjega. Nekdanje fakultete so sploh odpravili
ter pospeševali predvsem »fakultete družabnih zna¬
nosti«, a vse drugo znanstvo so vklenili v marksistični
prisilni jopič. V prvem poldrugem letu so se šolali vsi
visokošolski dijaki skupno, kjer sta se jim že vtepala v
glavo predvsem politika in »znanstveni« materijalizem,
nato so se pa dijaki specializirali lahko na gospodarstvo,
pravo, jezike in na slovstvo, socijalno vzgojeslovje, sta¬
tistiko ter na muzejsko in kulturno znanost. To speci-
jalno šolanje je trajalo po tri leta. Uspehi teh boljševiških
visokih šol so bili uničujoči, kajti na eni strani je bila
že predizobrazba visokošolcev popolnoma nezadostna
(na univerze so sprejemali tudi absolvente raznih de¬
lavskih tečajev), na drugi strani so bili pa tudi univer¬
zitetni »profesorji« navadno brez najnujnejše usposob¬
ljenosti. Glede na to so že po par letih to visoko šolstvo
vnovič popolnoma preuredili. Razbili so zopet enotnost
visokih šol in izločili iz njih na eni strani nekaj samo¬
stojnih visokih šol za gospodarstvo, za pravo itd., na
drugi strani so jih pa zopet razdrobili v samostojne fa¬
kultete za socijalno gospodarstvo, za kulturno zgodovino,
za medicino, za industrijsko tehniko, za poljedestvo itd.

Drobili in izmaličili so polagoma visoko šolstvo tako,
da je nastalo do 1. 1931. iz nekdanjih univerz 537 raznih
specijalnih »institutov« z 272.000 dijaki, a brez potrebne¬
ga inventarja in res usposobljenega učnega osobja. Preda¬
vanja so sploh odpravili in docenti so bili le voditelji
»učnih brigad«, to je 7—10 dijakov obsegajočih delovnih

Erjavec, Komunizem.

289

19

zajednic, ki so dobivale skupne naloge in bile tudi
skupno izprašane. Glavno pažnjo so posvečali produkcij¬
skemu delu dijakov v teh institutih in nameravali so
odpraviti celo vse ustanove, češ da naj se vzdržujejo
dijaki z dohodki tega dela.

Radikalen preobrat, ki je nastopil jeseni 1. 1931. v
vsej šolski politiki, se tudi pred visokim šolstvom ni mo¬
gel ustaviti, saj je postala njegova kvaliteta sčasoma
vprav katastrofalna. Odpravili so zopet večino »insti¬
tutov« ter obnovili ukinjene univerze, tako da jih je bilo
1. 1932. vnovič 12, ki se skušajo precej približevati zna¬
čaju zapadnoevropskih univerz. Tudi na univerzah so
»brigadne metode« izrečno prepovedali, uvedli vnovič
teoretične stroke in urnike, izvedli strogo nadzorstvo
glede obiska predavanj, podaljšali so učno dobo in omejili
so »družbeno zaposlenost« dijakov na največ 8 ur v
dekadi. Strašna ignoranca, ki jo je kazal mladi rod bolj-
ševiške »inteligence« je tako boljševike prisilila, da so
se morali na vsej črti začeti vračati k stari »meščanski
pedagogiki«.

V naslednjih letih se to preurejevanje ni ustavilo.
Polagoma se je vsaj zunanja organizacija visokih šol
vnovič skoro popolnoma približala sličnemu šolstvu po
»kapitalističnih« državah in danes imajo tudi na Ru¬
skem vnovič akademije, tehnike in običajne univerze,
ki so od 1. 1933. razdeljene zopet v 4 fakultete (fizikalno-
matematične, biološke, kemične in geološko-geografske)
z dekani na čelu. Kako silno se je to visoko šolstvo v
zadnjih letih razvilo, nam dokazuje dejstvo, da se je
število vseh akademij, tehnik in fakultet dvignilo od 130
na 676 1. 1933. Porazdeljene so bile po vsej SSSR, kajti
boljševiki upoštevajo v enaki meri manjša podeželska
mesta, kakor velika središča. Tudi število učnega osobja
na visokih šolah je tekom prve petletke zrastlo od
19.000 na 54.000, a njih plača je znašala 1. 1929. vkljub
silni draginji navadno komaj 90—150 rubljev mesečno.
Z vsemi sredstvi skušajo dvigniti tudi do pred kratkim
še tako klaverne učne uspehe visokega šolstva in v to

290

svrho neprestano poostrujejo predpise glede sprejema,
skušenj itd., vendar vrednosti sovjetskih visokih šol še
malo ne moremo primerjati z visokimi šolami po drugih
državah. Primanjkuje vsega: dobrih profesorjev, pro¬
storov, učil itd., predvsem pa najskromnejše učne in
znanstvene svobode, ker inkvizitorski materijalizem na¬
ravnost duši vsako globljo kulturo.

Slej ko prej pa seveda skušajo boljševiki ohraniti
vse višje šolstvo v službi svoje stranke. V to svrho se
niso ustrašili tudi enega največjih barbarizmov, kar jih
pozna novejša človeška zgodovina, da so namreč otro¬
kom »meščanskih« slojev sploh prepovedali dostop na
višje učne zavode, zato pa na drugi strani jako pospešu¬
jejo šolanje otrok boljševiških delavskih staršev. Že
1. 1927. je podeljevala država delavskim sinovom 68.000
ustanov po 25 rubljev mesečno, razni industrijski trusti
jih pa podeljujejo 7000 po 50 rubljev. Dalje je CIK n. pr.
L 1929./30. kratko in malo komandiral na univerze 1000
mladih komunistov (75—80% delavskih otrok), ki so
poprej prebili vsaj 5 let pri tovarniškem delu in so se
že 3 do 4 leta udejstvovali v raznih boljševiških organi¬
zacijah. Slična komandiranja se dogajajo vsako leto na
različne vrste višjih šol. Vse to je povzročilo seveda silen
naval mladine na visoke šole (to povzroča potem strašno
prenapolnjenost šol), a ker večina nima niti približno
potrebne predizobrazbe, so učni uspehi navadno obupni
in ima akademik po dovršitvi svojih študij prepo¬
gosto le malo resničnega znanja o svoji stroki, o kaki
splošni izobrazbi, ki je tudi pogoj resne in globlje stro¬
kovne izobrazbe, pa ni niti govora. Te uspehe poslab¬
šuje še obupno gmotno stanje dijakov. Velik del dijakov
dela še po tovarnah, da si zasluži najpotrebnejši vsak¬
danji kruh. Dijaki kažejo v splošnem mnogo želje po
znanju in veselja do dela, toda ves ustroj boljševiškega
šolstva, ki je preračunan skoro izključno le na golo
tehnično izobrazbo, je tako plitek in ozek, da vzbuja
celo strah boljševiških voditeljev samih. Ker sovjetska
visokošolska mladina zato ne najde v sebi potrebne

291

19 *

duhovne uravnovešenosti, se tudi ta le prerada udaja
spolni razbrzdanosti. Da nekoliko dvignejo duhovno vi¬
šino svojega višjega šolstva, so uvedli 1. 1934. vanj zopet
pouk latinščine in grščine, seveda pa ti ukrepi sami ne
bodo zadostovali.

Izmed ostalih vrst šol zavzemajo največjo važnost
tako zvani »R a b f a k i« (= delavske fakultete). Te so
plod demagogije iz dobe vojnega komunizma, ko so bili
boljševiki prepričani, da je redno šolstvo v »meščan¬
skem« zmislu sploh nepotrebno in da si komunistična
družba vzgoji lahko vse potrebno strokovno osebje v
najkrajšem času s pomočjo nekakih tečajev, ki bodo
na hitro roko izobrazili delavce, da bodo sami prevzeli
vsa vodilna mesta v družbi. V ustanovnih določilih iz
1. 1920., je bilo rečeno, da se sprejemajo vanje na pred¬
log strokovnih organizacij mladeniči, ki so poprej vsaj
3 do 6 let ročno delali v kakih podjetjih. Njih namen je
bil nuditi jim na hitro roko nekaj najpotrebnejšega
znanja in tako nadomestiti dotedanje redne srednje
šole. L. 1921. je bilo ustanovljenih 61 takih »Rabfakov«
s 30.000 učenci, a do 1. 1929. se je dvignilo njih število
šele na 68 s 36.000 učenci, med katerimi je bilo 94%
delavskih in kmetiških sinov skoro brez vsake pred-
izobrazbe, oziroma 87% komsomolcev. Vzrok tega ne¬
znatnega napredka je bil predvsem v tem, ker se je
jako hitro izkazalo, da so nesposobni vršiti določeni jim
namen. Njih obiskovalci deloma niso hoteli, deloma pa
tudi niso mogli zmagovati predpisane učne snovi, a na
univerzah, kamor so imeli iz Rabfakov dostop, so bili
sploh nerabni. Glede na to dolgo sploh niso vedeli, kaj
naj z njimi začno. Sovjeti so kmalu uvideli, da jim
Rabfaki ne bodo mogli izobraževati potrebnih inženjer-
jev, kemikov in drugih specijalistov, zato so jih vnovič
zanemarili in pospeševali namesto njih redno šolstvo in
»Tovarniške obrtne šole«. Šele spomladi 1. 1929., ko je
izvrševanje petletke zahtevalo dnevno nove tisoče ljudi
z nekoliko višjo izobrazbo, so jih začeli vnovič pospe¬
ševati in že 1. 1931. je znašalo število njih obiskovalcev

292

300.000 (61% delavskih in 36% kmetiških otrok), od tega
samo obiskovalcev večernih Rabfakov 203.000. Učni na¬
črt Rabfakov obsega 12 predmetov, in sicer: ruščino,
francoščino, politiko, zgodovino razrednih bojev, poli¬
tično gospodarstvo, gospodarsko zemljepisje, računstvo,
fiziko, biologijo, kemijo, fizikalno zemljepisje in risanje.
Obisk je štirileten in goji se predvsem praktično znanje
s praktičnimi sredstvi in s strogim učnim redom. Ker
je velika večina rabfakovcev čez dan zaposlena v tovar¬
nah in tudi brez potrebne predizobrazbe, so učni uspehi
sicer jako skromni, vendar odvračajo mladino od raz¬
brzdanega življenja, tvorijo živo vez med znanostjo in
potrebami vsakdanje gospodarske proizvodnje in dajejo
sovjetom tiste armade delavcev na vseh poljih, ki jih
pri izvrševanju svojih načrtov neobhodno potrebujejo
(n. pr. osnovnošolskih učiteljev, voditeljev traktorskih
postaj itd.), čeprav ni njih izobrazba niti polovična.
Vzroki teh pomanjkljivosti so isti kot pri ostalem šol¬
stvu, le izobrazba učiteljev v Rabfakih je še nezadost-
nejša kot drugod, vendar se obrača polagoma vse na
boljše in njih pomen zopet raste.

Druga važna vrsta sovjetskega šolstva so FSU, to
so nekake obrtne nadaljevalne šole, ki jih ustanavljajo
pri vseh tovarnah. Leta 1929 jih je bilo okroglo 1000 s

100.000 učenci, v naslednjih par letih se je pa njih šte¬
vilo več kot podeseterilo. Tudi glede njih dlje časa
niso bili na jasnem, v katero smer naj jih uravnajo,
kajti stranka je želela vzgajati v njih predvsem komu¬
nistične agitatorje za posamezna podjetja, a država je
nujno rabila kvalificiranih delavcev, če je hotela sploh
misliti na uresničenje svojega načrtnega gospodarstv
in rešiti proizvodnjo pred popolnim polomom. Zadnjič
so jih preuredili z odlokom z dne 15. septembra 1933
in sedaj prevladuje v njih v 16—24 tedenskih učnih
urah strok, tehnični pouk (80%), toda zaradi pomanjkanja
sposobnih učnih moči so njih uspehi še jako nezadovo¬
ljivi. Slične naloge, le za vzgojo višje kvalificiranih
strokovnih delavcev, tehničnih uradnikov in samostojnih

293

voditeljev raznih manjših podjetij vršijo nekake teh¬
nične srednje šole, nazvane »tehnikum«,  ki se na¬
glo razširjajo, zlasti izza uvedbe petletke. Vanje se
sprejemajo absolventi srednjih šol, pouk traja 3 leta
in po dovršitvi dobi dijak naslov »tehnik«.

Nikakor pa ne smemo na tem mestu prezreti velikih
zaslug, ki so si jih stekli boljševiki za kulturni dvig
raznih neruskih narodov SSSR. Čeprav je v SSSR okoli
25 »samostojnih« Narkomprosov, so bile razlike glede
šolskih organizacij itd. posameznih zveznih in avtonom¬
nih republik tako neznatne, da so se spredaj opisane
napake delale na vsem ozemlju SSSR, a vkljub temu je
pomenjala za premnoge narode že sploh vsaka šola v
njih jeziku ogromen napredek, kajti za časa carjev so
bili sploh brez nje. Že 1. 1927. se je vršil v SSSR pouk
na osnovnih šolah v 60 različnih jezikih in je n. pr.
obiskovalo':

Nad 20 od tej jezikov ni imelo pred revolucijo sploh
nobenega svojega slovstva, da niti svoje abecede ne,
dočim skrbe sovjeti za to tuje nacijonalno šolstvo so-

294

razmerno še mnogo bolj nego za svoje lastno rusko.
Ustvaritev tega nacijonalnega šolstva pa ni enotnosti
SSSR prav nič škodovala, temveč jo je še mnogo bolj
utrdila nego je bila pred revolucijo.

Kakor že šolstvu samemu, tako so posvečali boljše-
viki tudi ljudski izobrazbi na splošno že od vsega po-
četka največjo pozornost, seveda v strogo' materijalistič-
nem in komunističnem zmislu. Čim bolj so zapostav¬
ljali v prvem desetletju svoje oblasti visoko izobrazbo,
tem bolj so propagirali široko ljudsko prosveto, ker so
bili prepričani, da bodo lahko že z njo izpreobrnili ves
narod h komunizmu in premagali vse stare sile, zlasti
vero. Ker je bilo še leta 1918 okroglo 80% vsega pre¬
bivalstva nepismenega, so se lotili takoj po prevzemu
oblasti z vso silo ljudsko izobraževalnega dela in so zanj
tudi žrtvovali ogromne vsote, saj je bil tudi Lenin sam
prepričan, da je prvi pogoj za trajno zmago komunizma
odprava nepismenosti in čim temeljitejša vzgoja dotlej
tako zanemarjenih množic v komunističnem zmislu.
Že v prvih letih so ustanovili več tisoč analfabetskih
tečajev, v katerih so samo v dveh letih naučili brati in
pisati nad 2 milijona odraslih (zlasti delavcev in voja¬
kov), do leta 1927 so pa hoteli nepismenost sploh od¬
praviti. Razen tega so ustanovili na tisoče ljudskih
knjižnic, čitalnic, kino gledališč, preplavili so državo z
radijem, ustanovili so na tisoče športnih in drugih klu¬
bov ter vpregli v ljudsko prosvetno delo vsa najmoder¬
nejša tehnična sredstva. Nedvomno je, da so na ta način
duševno prebudili milijonske množice ter precej pre¬
magali dotedanjo rusko duševno brezbrižnost, toda prav
iz tega bo zrastla zanje tudi največja nevarnost, kajti
gotovo je, da noben duševno prebujen narod ne more
trajno prenašati take duhovne sužnosti, v kakršno so
uklenili boljševiki vso Rusijo.

Po uvedbi načrtnega gospodarstva so seveda uvedli
tudi »načrtno« ljudsko izobraževalno delo. Vsako rusko
mesto naj bi dobilo svoje gledališče (večja tudi posebne
koncertne domove), nepismenost naj bi se popolnoma

295

odpravila, vsa država naj bi se preplavila in prepregla
s kulturnimi ustanovami vseh vrst. Uspehi so bili vse¬
kakor ogromni. Dočim je bilo 1. 1927/28. še 46.1% vseh
8—50 letnih Rusov nepismenih, je pa padlo njih število
1. 1932 že na 10%, a število čitalnic se je od 1. 1927. do
1932. dvignilo od 21.876 na 46.200 (v načrtu jih je bilo
le 38.283). Še večje uspehe je dosegel njih tisk, o ka¬
terem bomo pa govorili še pozneje.

Seveda nas pa ogromne številke in kričavi naslovi,
ki jih širi boljševiška propaganda, tudi ne smejo voditi
do pretiranega občudovanja, kajti le premnogo teh stvari
je samo na papirju. Tako prištevajo n. pr. k visokemu
šolstvu tudi razne »delavske univerze«, katerih je bilo
1. 1929. samo v Moskvi 22 in kjer se vrši pouk samo
zvečer ali pa v prostih dnevih ter bi jih mogli primerjati
komaj našim boljšim — osnovnim šolam. Dalje štejejo
sem razne »brezbožniške univerze«, potem univerze za
komunistične agitatorje itd., na katerih o kakem resnem
znanstvenem delu seveda ne moremo govoriti. Pa tudi
če upoštevamo vse to, boljševikom silnih uspehov na
kulturnem polju nikakor ne moremo odrekati, le žal, da
je ta »kultura« tako hudo — zastrupljena ter ponižana
le v tlačana boljševiške stranke.

f) Znanost in umetnost.

Slično kakor šolstvo se je razvijala v sovjetski Ru¬
siji tudi znanost. Kakor so morali kmalu vzpostaviti iz-
prva razdejano visoko šolstvo, tako tudi niso mogli po¬
grešati znanstvenikov, čeprav jim slej ko prej nočejo od-
kazati v javnosti onega uglednega mesta, ki jim po vsej
pravici gre. Kakor vse drugo, takO' hočejo za vsako' ceno
podrediti tudi znanstvo in ga vpreči v službo svoje
stranke. Trpe le one znanstvenike in podpirajo le ono
znanost, ki jim slepo služi, dočim nepristranske znanosti
ne priznavajo. Kakor hitro pride nepristranski znanstve¬
nik do zaključkov, ki boljševiškim mogotcem niso všeč,
ga proglase za buržuja ter za protidržavnega z vsemi po-

296

sledicami. Tako morajo znanstveniki pogosto učiti proti
svojemu prepričanju ali pa pretrpeti vsa mogoča pre¬
ganjanja. V masah so odstavljali učenjake svetovnega
imena, mnoge izmed njih tudi pomorili (zlasti v Ukra¬
jini) ali so jih pa poslali na prisilno delo v kaznjenska
taborišča. Po visokih šolah so neizobraženi delavci in di¬
jaki zasliševali in preizkušali profesorje glede njih poli¬
tične zanesljivosti in kdorkoli ni popolnoma soglašal z
»znanstvenim« materijalizmom boljševiške policije, je
moral iti. Tako so še 1. 1929. v enem samem mesecu (v
novembru) odstavili 318 univerzitetnih profesorjev, na¬
slednje leto so jih pa poslali na stotine celo v ječe.
siovjetska država se ne boji ničesar bolj kot nepristranske
znanosti in sodbe, zato ju ne trpi. V tem pogledu ne
pozna niti najmanjše obzirnosti. Ruska akademija zna¬
nosti je uživala nekoč svetovni sloves, a ker je bila ve¬
lika večina njenih članov nekomunistov, je bila boljševi-
kom trn v peti. Ker se je odstraniti niso upali zaradi
ugleda v inozemstvu, so zahtevali 1. 1929. od nje, da ime¬
nuje za svoje člane toliko novih komunistov in izključi
toliko starih znanstvenikov (med njimi učenjake sve¬
tovne veljave), da bi prišli ti v večino. Ker se je aka¬
demija upirala sprejemu nekaterih kandidatov brez naj¬
manjše usposobljenosti, so jo psovali po vseh listih in
sam ljudski komisar za prosveto, Lunačarski, ji je grozil
z najhujšimi posledicami, ako se takoj ne uklonejo.

Jako pa podpirajo boljševiki tisto »znanost«, ki se
pokorno ugnete v njih strankarske ojnice ali pa jim pri¬
naša neposrednih koristi. Ustanovili so nešteto znanstve¬
nih zavodov vseh vrst in razširili so stare. Posebno po¬
zornost so posvetili zlasti kulturnemu dvigu provincijal-
nih mest, ki jih je carizem tako zelo zanemarjal. Pokli¬
cali so v življenje celo vrsto ustanov, ki z vso resnostjo
raziskujejo neizmerno državo in njene brezštevilne na¬
rode, pri čemer so dosegli že jako lepe uspehe, odkrili
ogromne nove naravne zaklade, proučili dotlej skoro ne¬
znane pokrajine, narode in jezike ter dvignili kulturno
stopnjo raznih tujih narodov.

297

Največje zasluge si je pa pridobilo sovjetsko znan¬
stvo na muzejskem polju. V prvih letih boljševiškega
gospodstva so stremele sovjetske oblasti za tem, da po¬
medejo s starim značajem Moskve, Petrograda in drugih
velikih ruskih mest ter zgrade namesto njih velemesta
po ameriškem vzorcu (ogromna poslopja za kolektivno
družbo). V tem primeru bi morale seveda izginiti ne¬
štete stare stavbe visoke umetniške vrednosti. Neizved-
ljivosti teh načrtov in pa vplivu nekaterih kulturnih ljudi
je pripisati, da so oblasti opustile to namero in posvetile
so varstvu teh starih spomenikov, ki »naj služijo novim
rodovom za svarilo«, celo največjo pozornost. Vsi nekda¬
nji plemiški dvorci večje umetniške vrednosti po mestih
in na deželi, kolikor jih ni bilo med revolucijo porušenih,
so vzorno ohranjeni in izpremenjeni v nekake muzeje.
V njih so zlasti po zaslugi prof. Grabarja skrbno zbrali
in vzorno uredili neizmerne umetniške in zgodovinske
zaklade, ki so bili dotlej v posesti raznih starih bogatih
plemiških rodbin, za katere ostali kulturni svet sploh
vedel ni in za katere se ni poprej tudi nihče brigal. Tako
je prišla sovjetska Rusija do muzejev, kakršnih ne more
pokazati nobena druga država sveta, niti sama Italija.
Največja znamenitost je sam Kremel v Moskvi, od ka¬
terega imajo sovjetske oblasti zasedenega le en del za
svoje najvišje osrednje urade, velika večina ogromnega
poslopja je pa izpremenjena v muzej, ki morda nima
para na svetu. Le žal, da so boljševiki zaradi nepresta¬
nega pomanjkanja denarja prodali že marsikako nena¬
domestljivo dragocenost v inozemstvo. Vzporedno s tem
silnim dvigom ruskih muzejev sta pa doživela nepriča¬
kovan razmah tudi starinoslovje in kulturna zgodovina.
Ti muzeji seveda niso sami sebi namen, temveč so stalno
dostopni vsemu ljudstvu, ki jih tudi pridno obiskuje.

Tako so doživele nekatere panoge kulture za boljše¬
viškega gospodstva čisto nov, nepričakovan razmah, do-
čim so druge naravnost usahnile. Ta enostranost je pač
posledica duhovne nesvobode, ki je vladala že pod carji
in se je pod boljševiki še postoterila. Carizem je bil na-

298

čelno nazadnjaški in je gledal na vsa kulturna vprašanja
le skozi očala pravoslavja in carskega samodrštva, a bolj¬
ševizem bi rad prednjačil vsem najmodernejšim geslom,
kolikor seveda služijo njegovim ozkim materijalističnim
ojnicam in političnim ciljem. Lenin sam je n. pr. še imel
nekaj malega zmisla za nepristransko umetnost, toda
ostali duhovni krmarji SSSR s prosvetnim komisaria¬
tom na čelu so gledali v njej izključno le propagandno
sredstvo za svoje politične in kolektivistične cilje. »Umet¬
nost je sredstvo za podružabljenje čustev«, je dejal Bu-
harin izrečno. Res je, boljševizem rad poudarja važnost
umetnosti, a le zato, ker gleda v njej uspešno sredstvo
za oblikovanje vsega človeškega mišljenja. Zato gredo
njegova prizadevanja za tem, da dajo umetnosti tak izraz,
ki bi politično čim bolj vplival na ljudske mase. Glavna
značilnost boljševiške umetnosti je zunanja mogočnost
(monumentalnost), ki naj izraža moč kolektiva in čim
bolj zabriše pomen posamezne osebnosti, ki jo neguje
»meščanska« umetnost. Lenin je kar odkrito povedal, da
je naloga umetnosti služiti agitaciji. In to je najvidnejši
pečat vse boljševiške umetnosti od književnosti preko
stavbarstva do glasbe.

Najjasnejše se izraža duhovna vsebina boljševizma
v razvoju književnosti.  Kakor v gospodarstvu, tako
so skušali boljševiki za časa vojnega komunizma tudi v
književnosti do tal uničiti vse staro in ustvariti novo pro¬
letarsko, to je materijalistično kulturo. V skladu z nauki
materijalističnega komunizma novi boljševiški »umet¬
niki« sploh niso več priznavali izrečne osebne nadarje¬
nosti, temveč so proglašali umetnost le za odmev zu¬
nanjih dražil. Pesem jim ni bila drugega kot zlaganje
glasov in slika zlaganje barv (tako je trdil n. pr. Šer-
šenjevič), zato bi se morala knjiga prav tako brati od
zadaj proti začetku in slika bi ne smela prav nič trpeti,
če se jo obrne narobe. Besede si lahko vsak književnik
poljubno izmišljuje in nekateri so celo zahtevali, naj
ustanovi država posebno delavnico, v kateri bi besedni
kemiki s poskusi varili nove besede. Tudi umetniško

299

ustvarjanje jim seveda ni bilo izraz umetnikove oseb¬
nosti, temveč goto* rokodelstvo. V »Institutu Brjuzova«
so zato sestavljali recepte za pesnikovanje, kajti po njih
mnenju se je mogoče pesnikovanja ravno tako naučiti
kakor n. pr. krojaštva. Ta zavod je imel dva oddelka:
prvi (triletni) je služil za fabrikacijo pesnikov, pisateljev,
prevajalcev, kritikov itd., drugi za fabrikacijo učenjakov,
politikov itd. Nekateri so šli še dalje in so sploh zanika-
vali potrebo takih učnih zavodov, češ da se umetnosti
lahko nauči vsak sam, kajti umetniško delo je neod¬
visno od nadarjenosti, a kdor trdi drugače, je buržuj,
protirevolucijonar in spada v roke — Čeke.

Sovjetski oblastniki se v to miselno konfuznost niso
direktno vtikali, temveč so le zahtevali, da se vpreže vsa
umetnost v službo njih politike, češ da je njena dolžnost
oblikovati novo kolektivistično življenje. Umetnost naj
namreč ne bo, kakor v »meščanskih« očeh, ogledalo živ¬
ljenja, temveč kladivo v rokah delavca.

Tej boljševiški zahtevi je zlasti v dobi krvoločnega
vojnega komunizma najbolje ustrezal Demjan  B e d -
n j i,  nekak sovjetski vodilni uradni pesnik, ki jim je
koval navdušujoče propagandne pesmi. Zaradi svoje pre¬
proste oblike, v katero je zavijal svoje surovo zmer¬
janje vsega, kar ni slepo tulilo v boljševiški rog, je postal
hitro najbolj znan in priljubljen boljševiški pesnik. Toda
med mlajšimi boljševiškimi »umetniki« je naletel Bednji
že zgodaj na močan odpor, češ da se poslužuje še nazad¬
njaškega načina pri svojem pesnikovanju. Ti so se zdru¬
žili okrog Majakovskega,  katerega so proglasili za
največjega pesnika boljševiške revolucije. Njegova dela
so kopičenje brezobzirne surovosti, brutalnosti in pro-
staštva. Kakor Bednji je tudi on dobavljal sovjetskim
oblastvom in boljševiškim organizacijam pesmi, kakršne
so želeli in potrebovali: za tlakovanje cest, proti lenobi
uradnikov itd. Sam je ponosno izjavljal, da si je uredil
»besedno delavnico«, ki more vsakemu revolucionarju
promptno in kulantno dobavljati kakršnokoli množino
»pesmi«, kajti umetnosti po njegovem mnenju sploh ni,

300

zato »dobavlja« lahko pesmi o koristi mila, proti zasebni
žganjekuhi itd., torej za dnevno revolucijonarno potrebo.

Za tema dvema »vrhovoma boljševiške umetnosti«
seveda niso hoteli zaostajati tudi drugi. Posebno hva¬
ležno polje so našli v protiverski propagandi (»imagi-
nisti«). Glavni zastopnik teh je Marienhof,  ki je
sam dejal, da so njegove pesmi prave ruske nagajke
(biči) za bičanje uvelega Kristusovega in Marijinega
telesa, a drugih nepopisnih podlosti njegovega bogo¬
kletnega peresa sploh ni mogoče navajati.

Tretja skupina književnikov je pa zahtevala, da
mora tudi rusko pesništvo odgovarjati sovjetskemu go¬
spodarskemu ustroju, ki je kolektivističen. Zato naj bo
tudi pesništvo kolektivistično, popolnoma neosebno. Usta¬
noviti je treba zato posebne pesniške delavnice, kjer naj
bi se fabricirale pesmi v masah, kakor se fabricirajo
n. pr. tudi čevlji v tovarnah. Ti proizvodi naj bodo seveda
tudi last mase in naj se zato prirejajo veliki nastopi,
kjer jih bodo mase deklamirale. Dramatiki te struje so
se skušali sploh izogibati nastopom posameznih oseb,
kajti tudi dramski junak naj bo le kolektiv, masa.
Glavna zastopnika te struje sta bila Soznovski  in
P i 1 j n a k.

Med revolucijo so nosile v javnosti najglasnejši zvo¬
nec te tri struje in šele ko se je ta nekoliko umirila, so
prišle do izraza tudi resnično nadarjene osebnosti, če¬
prav ni bilo nič kaj varno oporekati zgoraj navedenim
razlagam umetnosti. Ti so se zbirali v posebnih »Pro-
letkultih« (= krožkih za pospeševanje proletarske kul¬
ture), katerih je bilo v SSSR nad 300. Toda med njimi
so se pojavili kmalu tudi notranji spori, razne umetni¬
ške smeri so se med seboj strastno pobijale, dokler se
niso proti koncu Nepa združili vnovič v dve veliki pi¬
sateljski organizaciji »Nap« in »Map«. Najbolj znani
pesniki te dobe so Bezimenski, Svetlov, S. Rodov, Tretja¬
kov, Kuznecov, Korenev, Libedinski, Mališkin, Budancev,
Soščenko, Ognev, Nikitin, Šklovski, Samjatin, Sologub,
pesnica Sejfulina i. dr. Vsi ti so sicer bolj ali

301

manj pravoverni komunisti, vendar se skušajo otresti
zgolj političnega hlapčevanja in slediti svojim lastnim
umetniškim nagonom. Mnogi izmed njih skušajo biti po
vsebini in po obliki najmodernejši, zato jih delavstvo
le malo bere, še manj pa kmetje, ki še nikoli nobene
tovarne videli niso, in državno založništvo tiska zato
raje abecednike in komunistične brošure, a masa hre¬
peni po zapadnih romanih in detektivskih zgodbah. 2e
Lenin je dejal, da je važnejše pobijati nepismenost kot
pa reševati literarne spore.

Ko je bila v začetku dobe načrtnega gospodarstva
zopet zadušena vsa svoboda, ki jo je do neke mere do¬
voljeval Nep, so tudi v književnosti prišli vnovič do
vodilne besede pisatelji, združeni v takozv. »Rapp-u«
(zveza proletarskih pisateljev), ki so zahtevali, da bodi
prvi namen umetnosti podpirati cilje komunistične
stranke. Pod vplivom tedanjih vodilnih kritikov (zlasti
Auerbacha) je bila uvedena najstrožja cenzura celo nad
izrazito leposlovnimi deli, neljube pesnike so pošiljali
v pregnanstva in njih dela niso dobila založnika. Toda
ves ta pritisk vendarle ni mogel popolnoma zadušiti
resnične in prave umetnosti, ki je povsod in ob vsaki
priliki silila na dan. Ti so 1. 1932. celo zmagali nad plit¬
kimi strankarskimi pristaši, kajti »Rapp« je bil z od¬
lokom CIK-a razpuščen, češ da njegovi ozki okviri ovi¬
rajo umetniško ustvarjanje. S tem se je položaj knji¬
ževnikov bistveno izboljšal. Nemogoča je seveda še
vedno vsaka beseda, ki bi nasprotovala ciljem in sred¬
stvom boljševizma, vendar imajo sedaj književniki vsaj
v tej omejitvi še precej svobode in oproščeni so vsaj
neposrednega hlapčevanja stranki. Slej ko prej pa
velja seveda še danes načelo, da je najvišji smoter
revolucionarnega .slovstva služiti interesom proletari-
jata v njegovi borbi za socijalistično izgraditev, za pet¬
letke, za ustvaritev nove komunistične družbe in kar je
še sličnih boljševiških gesel. V književnosti gledajo
zato eno svojih najvažnejših orožij v komunistični borbi
za novega človeka v novi družbi.

302

S tem so dobile ustvarjajoče sile, ki spe v ruskem
narodu, možnost krepkejšega razmaha in do veljave je
prišla cela vrsta velikih talentov, ki so si pridobili glas
v vsej Evropi (n. pr. Olješ, Leonov, Ratajev, Gladkov s
svojim znamenitim »Cementom«, Šaginjanova, Šolohkov,
Fedin, Libedinski, Fadjejev, Tihonov, Ivanov, Parfe-
nov, Tinjanov, Petrov, Pasternak, i. dr.). Na čelu vsem
pa stoji še vedno stari M. Gorki dolgoletni Leninov
osebni prijatelj, ki gleda zgodovinsko' poslanstvo prole¬
tarskega slovstva v tem, da privede književnost zopet do
njenih virov, to je do neposrednega spoja s telesnim
delom. To je tudi jasno povedal na velikem kongresu
sovjetskih pisateljev, ki se je vršil od 17. avgusta do
2. septembra 1934. v Moskvi. Zato seveda tudi Gorki ne
priznava svobode glede izbire predmeta in slovstvenega
izražanja, v čemer gleda ostali kulturni svet ravno bistvo
umetniškega dela. Po naziranju Gorkega poraja le delo
širokih množic kulturo, zato bi moralo biti telesno delo
edina prava vsebina slovstva. Razumeti in tolmačiti delo
kot najvišjo silo stvarstva, to je naloga proletarskega
pisatelja. Dočim sloni slovstvo ostalih kulturnih narodov
na najrazličnejših modroslovnih osnovah, pa priznava
sovjetsko slovstvo edino le dialektični materijalizem ter
ima v znatni meri izrazito propagandni značaj, zakaj tudi
komunizem pripisuje slovstvu velik vzgojni pomen.

Dočim junaki predvojne ruske književnosti pred¬
vsem razmišljajo, govore in grebejo po svoji notranjosti,
pa kaže povojna ruska literatura predvsem delovnega
in ustvarjajočega človeka, človeka življenjske svežosti,
radosti in moči ter vere v lepšo bodočnost. S tem je
oplodila predvsem mlajši rod z veliko delovno silo in
vztrajnostjo, ki ju ruski človek v dobi carizma ni poznal.

Prav posebno mesto zavzemajo v današnji ruski
književnosti tako zvani »k m e t i š k i pesniki«,  ki
se pojavljajo prav iz osrčja ruskega kmetiškega ljud¬
stva (n. pr. Jesenin, Nevezov, S. Fonin, Kljujev i. dr.).
Med njimi je nekaj izrednih talentov, toda med boljše-

303

viškimi književniki mestnega proletarijata imajo neiz¬
prosne nasprotnike. To je tudi popolnoma razumljivo,
kajti gre za dva popolnoma različna in nasprotujoča si
svetova. Dočim opeva »uradna« boljševiška poezija
predvsem kolektiv, stroj, revolucijo, nasilje itd., pa
izraža ta kmetiška pesem ljubezen do prirode, do do¬
movine in celo do vere. To nasprotje je izrazil najlepše
Kljujev, rekoč

»Mi smo ogenj, voda, pašnik,
ozimina, kot solnce okrogli hlebi rženi,
vi pa tajen blagodišečih vrtov
ne umejete.«

Veliko pozornost pa posvečajo sovjetske oblasti
mladinski književnosti.  Dočim je bila ta pa¬
noga pred vojno le malo razvita, se pa boljševiki le
predobro zavedajo pomena vzgoje ter so ves knjižni trg
naravnost preplavili z mladinskimi knjigami, s kateri¬
mi skušajo mladino prepojiti s svojimi gesli in nazori.
V teh obravnavajo vsa dnevna politična, kulturna, go¬
spodarska in družabna vprašanja in vzgojiti hočejo iz
mladine kolektivnega človeka, v posamezniku pa dolž¬
nost napram kolektivu. Številni mladinski romani,
novele, črtice in povesti proslavljajo junake tehnike
in dela, a mladina sega najraje po zgodovinskih in teh¬
ničnih spisih, potopisih in pustolovskih potopisih. Na¬
ravnost vzorne po opremi so ruske ilustrirane mladin¬
ske knjige za ponazoritev raznih tehničnih vprašanj.
Najvažnejši povojni ruski mladinski pisatelji so Št. Slo-
bin, K. Pavstovski, Pokrovskaja, Smirnov, Lebedev, Ar-
zenjev, Mihajlov i. dr.

Povojna ruska dramatična književnost  je
jako skromna, tem bolj pa cvete igralska.  Rusko
igralstvo je uživalo že od nekdaj svetovni sloves in tudi
danes razpolaga SSSR z obilico velikih režiserskih in
igralskih talentov, ki so utrli tudi filmu nova pota.
Razvoj ruskega gledališča je sličen razvoju književnosti.
Revolucija je uničila nekdanji, tako sloveči ruski oder

304

ter ga izpremenila v politično pozorišče, pri čemer je bil
deležen najrazličnejših poizkusov v duhu boljševiškega
kolektivizma. Smer mu je dajal najznamenitejši moderni
ruski režiser Mayerhold,  ki je skušal ustvariti
pravo revolucijonarno gledališče in postaviti na oder
živo življenje mase, kolektiva in brez vsakega okrasja.
Ker pa za tak oder ni bilo primernih iger, je brez¬
obzirno prenarejal in mrcvaril stare. Kar je izvirnih
iger, skušajo ponazoriti predvsem nastopanje mas in
delati propagando za boljševiška gesla, zato je razum¬
ljivo, da sovjeti dramatiko jako podpirajo. Mayerholdovo
lastno gledališče je več let igralo predvsem revolucijo
v najmodernejši uprizoritvi, ki je za nas komaj razum¬
ljiva, ker le prepogosto spominja na — cirkus. Mnogim
je bil pa celo Mayerhold premalo moderen in revolucio¬
naren in ti so zahtevali gledališče sploh brez odra. Sredi
gledalskega prostora so postavili nekaj telovadnega
orodja, po katerem so potem skakali brez zmisla, zato
je delala taka boljševiška »dramatična umetnost« utis —
znorelosti igralcev. Sčasoma se je vse to seveda precej
uneslo in današnja sovjetska igralska umetnost raste na
temeljih, ki jih je položil Mayerhold. Tudi v film  so
uvedli Rusi to novost, da so zajeli vanj mase. Njegov
reformator je Eisenstein.

Seveda pa nastopi množic niso ostali omejeni le na
ozke stene gledališč, temveč jih z največjo vnemo goje
tudi na velikih javnih trgih in ulicah v obliki parad,
manifestacij, sprevodov itd., ker jih smatrajo za naj¬
močnejše propagandno sredstvo. Pri njih pride kolek¬
tivni človek bolj do izraza nego kjerkoli drugod. Ob
takih prilikah pripravljajo te nastope cele množice pi¬
sateljev, slikarjev, režiserjev, kiparjev, glasbenikov itd.
z vso denarno pomočjo vlade. Vsak važnejši pojav jav¬
nega življenja in vsako novo geslo stranke ali vlade
najde takoj izraz v ogromni živi propagandi na ulici,
kjer se obravnava igralsko. Boljševiki se jako dobro za¬
vedajo, da ti neprestani javni nastopi niso le propa-

Erjavec, Komunizem.

305

20

ganda za njih gesla, temveč tudi eno izmed sredstev za
prevod človeka iz »meščanske« rodbine v komunistični
kolektiv.

Če se že malikuje masa povsod, se je seveda ne
more prezreti tudi v glasbi,  ki jo pojmujejo seveda
tudi čisto materijalistično. Buharin jo je n. pr. skušal
razdeliti v njene sestavine in je preiskoval, kako so te
sestavine odvisne od — gospodarskega položaja. Rusija
ima tudi danes še prvovrstne skladatelje, pevovodje in
pevce, toda pravoverni komunist gleda nanje kot na
ostanek meščanskega nazadnjaštva. Pisatelj Soznovski je
n. pr. dejal, da se njemu kar upira poslušati simfonijo,
kajti zanj je najlepša simfonija — sovjetski kongres.
Razumljivo je, da so morali najti boljševiški nazori od¬
meva tudi v glasbi sami. Da izločijo čim bolj osebnost,
so n. pr. v mnogih orkestrih in zborih odpravili diri¬
genta, kajti glasba naj izraža kolektivna čustva, ne pa
glasbenikova. Glede na to so začeli tudi hud boj proti
starim napevom, češ da so le izraz nazadnjaške me¬
ščanske družbe in zahtevajo, da upošteva moderna pro¬
letarska glasba predvsem glasove industrije, strojev in
mas. Iz tega se je večkrat rodila prava babilonska zmeš¬
njava. Po mnogih mestih so prirejali »koncerte« vseh
tamošnjih fabriških siren, piščali itd. s streljanjem topov,
strojnih pušk, bomb itd. Da v takem ozračju opera ne
more uspevati, je razumljivo. Starejše so za to okolje ne¬
primerne, modernih »proletarskih« pa ni. Popravljati in
prirejati skušajo nekatere stare, toda iz tega se porajajo
navadno pravi nestvori. Boljševiškim nazorom o glasbi
skušajo ustrezati glasbeniki Prokovjev, Mjaskovski, Fein-
berg, Aleksandrov, Ščervačev i. dr.

Te revolucijonarne zmešnjave in komunistične de¬
magogije se končno seveda ni ognila tudi likovna
umetnost,  to so slikarstvo, kiparstvo in stavbarstvo.
Zlasti slikarstvo in kiparstvo  sta se razvijala
čisto vzporedno s politiko in gospodarstvom. Doba voj¬
nega komunizma (1917—1922) pomeni nezmiselno uni¬
čevanje vsega starega in nastopanje kričavih boljševi-

306

ških neznalic, ki so tekmovali v najmodernejših nezmi-
selnostih ter jih proglašali za »proletarsko umetnost«,
a so obenem zanikavali umetnost samo. Malevič  je
n. pr. naslikal črn kvadrat na belo platno in proglasil to
za ideal proletarske umetnosti, a Tatlin je sploh zavrgel
barve, zložil iz starega železja, gumbov, žebljev itd.
nezmiseln nestvor in trdil, da je to moderna umetnost.
V dobi Nepa (1922—1928) se je z gospodarsko politiko
tudi umetnost vrnila k treznejšemu preudarku, zavrgla
prismojene skrajnosti kričačev in skušala uveljaviti
zlasti stvarnost. Pri tem je gledala predvsem na vse¬
bino, zanemarjala pa obliko. Z načrtnim gospodarstvom
se je končno začela tudi na polju likovne umetnosti doba
ustvarjajoče graditve. Pri tem je pa nastopalo nešteto
najrazličnejših smeri, ki so se med seboj ogorčeno po¬
bijale, kakor v književnosti. Boljševiki so se teh pre¬
pirov polagoma naveličali, razgnali vse organizacije
umetnikov in z odlokom z dne 23. aprila 1. 1932. združili
vse v »Zvezo sovjetskih umetnikov«, kar je imelo jako
ugoden vpliv na umetniško ustvarjanje.

Ob petnajstletnici sovjetske Rusije (od novembra
1932 do aprila 1933) so priredili v Leningradu veliko
umetniško razstavo, ki je v 35 dvoranah pokazala plo¬
dove sovjetske likovne umetnosti. Ob tej priliki se je
videlo, da razpolaga Rusija tudi danes z nekaterimi ve¬
likimi talenti. Najpomembnejši moderni ruski slikarji
so A. Arhipov, B. Kustodijev, S. Gerazimov (slikarji
kmetiškega življenja), Golovin (gledališki slikar), N.
Kasatkin (slikar delavskega življenja), A. Vaznecov, A.
Rylov, V. Bjelanickij-Birulja, Ana Ostroumova-Lebedeva,
N. Krimov, P. Končalovskij, I. Maškov, V. Roždestvenskij
(pokrajinarji), M. Nesterov, Maljutin, Meškov (portre¬
tisti), N. Cernišev (freska) i. dr. Med najmlajšimi obe¬
tajo veliko bodočnost zlasti A. Deineka, F. Bogorodskij,
G. Rjažskij, A. Janovskaja, S. Pavlov i. dr. Največji
razmah je zavzela grafika (Majakovskij, M. Mor, V. Deni,
Maljutin, Kozlovskij, Lebedev i. dr.), v kateri leži glavna
moč sovjetske likovne umetnosti, ker so jo pospeševale

307

20 '

zlasti velike potrebe dnevne propagande. V prvih letih
revolucije so poslikali pogosto cele fronte hiš s freskami,
poslikali vse, kar jim je prišlo pod roko in izpremi-
njali cele trge v en sam velik plakat. Zlasti so gojili
karikature. Za politično propagando so uporabljali tudi
izdelke nekdanje znamenite carske porcelanske tovarne,
ki so vse poslikali z agitatoričnimi slikami in enako
tudi vsa prometna sredstva (železniške vozove, avto¬
mobile i. dr.).

Mnogo manj uspehov je pa želo kiparstvo. V prvi
revolucijonarni omotici so napolnili vse trge z blaznimi
nestvori, ki so jih proglašali za spomenike, a k sreči
so bili ti iz tako slabega materijala, da so kmalu sami
razpadli. Lenin je nazval njih kipe »futuristična ptičja
strašila«. Edini njih uspeh je bil, da so vzbudili zani¬
manje za kiparstvo tudi pri širokih ljudskih množicah
in v zadnjih letih se uspešno uveljavljajo nekateri resni
umetniki, kakor Sara Lebedeva, Vera Muhina, Domo-
gackij, Efimov, Bulakovskij, I. Šadr, J. Čajkov, B. Nosolev,
Selenskij i. dr.

Se najmanj uspeha so dosegli sovjetski arhi¬
tekti,  ker je stavbarstvo tudi najmanj primerno za
demagogijo. Nastopali so sicer tudi tu različni dema-
goški kričači, ki so proglašali les in kamen za proti¬
revolucionarno »meščansko« gradivo in so zahtevali
gradnjo le iz kovine, stekla in železobetona. Izmišljevali
so si blazne načrte za ogromne kolektivne stavbe, toda
sovjeti niso imeli ne denarja in ne volje, da bi ures¬
ničevali te neizvedljive sanjarije, ki kažejo tudi pomanj¬
kanje potrebnega tehničnega znanja. Toda tudi v tej
zmedi se je pojavilo nekaj odličnih arhitektov (Anen-
kov, Favorski, Končalovski, Kuznecov, Čekrigin, Fali-
lejev i. dr.), ki se skušajo tiho uveljaviti. Boljševiki so
zgradili v zadnjih letih cela nova industrijska vele¬
mesta, toda pri njih zidavi se niso ozirali na umetnike
in na zahteve lepote, temveč zgolj na praktične potrebe.
Edino, kar so skušali izvesti, je bilo stremljenje pripo¬
moči tudi tu do zmage kolektivu, zato so namenoma

308

prezirali potrebe družine in zidali predvsem za kolek¬
tivno maso.

Ni ne naroda in ne dobe brez umetnosti, zato je
razumljivo, da ima tudi današnja Rusija v vseh pod¬
ročjih krepke in nadarjene resnične umetnike, čeprav
okoliščine v današnji sovjetski Rusiji nikakor niso
ugodne za njih pravi razmah. Kultura cvete najbolj v
gospodarskem blagostanju, današnja SSSR pa preživlja
bedo ter pomanjkanje in nobenega izgleda ni, da bi
se obrnilo v dogledni bodočnosti na bolje. Razen tega
je višja umetnost vedno izraz močnih umetniških oseb¬
nosti ter njih svobodnega uveljavljenja, a boljševizem
duši izrečno ravno to dvoje. Trocki dvomi, če je prole¬
tarska kultura sploh mogoča, kajti doba diktature prole¬
tariata nikakor ni primerna za razcvit kake nove glob¬
lje kulture, ko pa delavstvo izgubi proletarski značaj
(kar obeta boljševizem že toliko let), pa izgubi tudi
proletarska umetnost svoj zmisel.

g) Knjiga in časnik.

V rednih okoliščinah cveto kultura, znanost, umet¬
nost, tisk i. dr. le v svobodi in vsaj v priličnem blago¬
stanju, v sovjetski Rusiji pa ni ne prvega in ne drugega,
vendar je ravno tisk doživel tam tak ogromen razmah,
da se menda ne more primerjati danes z njo nobena
država sveta. Od kod ta pojav?

Že Lenin je videl v tisku glavno agitacijsko sred¬
stvo, zato je dejal, da je treba narediti knjigo dostopno
vsemu ljudstvu. Cim so prišli do oblasti, so se zato
takoj polastili vseh tiskaren, da dobijo' tako absolutno
nadzorstvo in oblast nad vsem tiskom ter izrabijo to
moderno velesilo za svoje namene, kajti niso se zado¬
voljili samo s tem, da »narede knjigo dostopno vsemu
ljudstvu«, temveč so hoteli nad njo tudi neomejeno
vladati. >Socijalizirali« so zato poleg tiskaren tudi vsa
založništva, ves neboljševiški tisk so pa kratko in malo j
prepovedali. Cenzure bi zato sploh ne potrebovali več,'

309

ker se danes v sovjetski Rusiji itak ne more natisniti
niti ena stran, ki bi boljševikom ne bila všeč. Tako
lahko dan za dnem obdelava brez najmanjše kontrole
cela povodenj boljševiških listov, brošur in knjig ruske
mase ter jih prepričuje o edinozveličavnosti materijali-
stičnega komunizma, dočim se kako drugačno mnenje
ne sme niti pojaviti. Lahko si torej mislimo, kakšno
orožje ima boljševizem s tem v rokah, zlasti če še upo¬
števamo, da gre to leto za letom in da mlajši rod sploh
nima več pojma, kako izgleda neboljševiški svet. Komu¬
nistični diktatorji se izgovarjajo, češ da v resnici tudi
v kapitalističnih državah tisk ni svoboden. To je seveda
zavestna laž, vsaj za demokratične države, kar nam naj¬
lepše dokazuje že golo dejstvo, da izhaja v »kapitali¬
stični« Evropi par tisoč komunističnih listov in če bi si
drznili uredniki kakega ruskega lista zapisati kaj slič¬
nega proti sovjetskemu režimu, kakor pišejo ti izven-
ruski komunistični listi proti režimom svojih držav, bi
bili postreljeni v 24 urah.

Ta »socijalizacija« vsega tiska in brezobzirna za¬
dušitev vsake tiskovne svobode je imela izprva jako
neugoden vpliv, kajti v prvih letih boljševiškega go-
spodstva je dosegla ruska tiskovna proizvodnja komaj
25 do 30% predvojne. Čim se je pa začel za časa Nepa
popravljati sovjetski gospodarski položaj (tedaj je tudi
cenzura nekoliko popustila), so razvili tako delavnost,
da so prekosili polagoma vse druge države sveta. Za
smotreno vodstvo vsega tiska so osnovali že leta 1919
veliko osrednje državno založništvo »G o s iz dat«,  ki
se je kmalu razvilo v največje slično podjetje sveta in
izdaja zadnja leta samo približno polovico vse sovjetske
tiskovne produkcije. Njegova centrala v Moskvi ima 51
oddelkov in že leta 1929 je imelo po SSSR 71 podružnic,
286 trgovin in 5820 prodajališč za svoja izdanja. Prva
leta je napredovalo to založništvo s hitrimi koraki, nato
pa v ogromnih skokih. Že v prvem desetletju je namreč
izdal samo »Gosizdat« 492 milijonov izvodov raznih
knjig in brošur, a od tega samo v letu 1928 skupno

310

5492 raznih knjig v 104 milij. izvodih in okroglo 200
milijonov izvodov raznih listov. Z drugimi besedami:
samo osrednje sovjetsko državno založništvo je izdalo
1. 1928 vsak dan 15 novih knjig in brošur v 284.000 iz¬
vodih, a v vsej Rusiji so natisnili to leto 240—250 mili¬
jonov knjig in brošur v okroglo 1300 milijonov tiskov¬
nih polah ali na več kot 20 milijard strani. Vseh založ-
ništev v SSSR je bilo leta 1928 okroglo 2000, v katerih
je izšlo tega leta okroglo 3000 različnih socijalno-gospo-
darskih del, 4000 drugih znanstvenih knjig, 2000 učbe¬
nikov, 2500 uradnih knjig, 700 izdanj za stranko, 400
za strokovne organizacije itd.

Tako je bilo ob koncu Nepa, toda od takrat so se
še te, že itak velikanske številke, še neverjetno dvignile.
Tudi za tiskovno proizvodnjo so namreč sestavili poseb¬
no »petletko«, ki so jo pa skoraj v vseh pogledih visoko
prekoračili.

Prvo mesto v sovjetski knjižni proizvodnji zavzemajo
Leninovi spisi in spisi o Leninu. Samo teh so vrgli med
raške mase nad 50 milijonov izvodov. Za tem pridejo
Marxova in Engelsova dela ter dela drugih marksistov,
v kolikor seveda prijajo boljševizmu. Ogromno večino
izdanj tvorijo seveda neštete propagandne brošure, ki na
eni strani proslavljajo vse, kar gre boljševizmu v račune,
vse drugo pa prostaško psujejo. Ne moremo se tedaj ču¬
diti, če so ruske množice vkljub jako nizki ceni (7—8
kopejk za 1 tiskov, polo) do grla site te večno se ponav¬
ljajoče pesmi, zato je zasebnih kupcev za to književnost
tudi izredno malo. Gmotna in stanovanjska beda seveda
tudi ne pospešujeta zasebnega kupovanja tega političnega
tiska, pač pa gredo ogromne množine po ljudskih knjiž¬
nicah, šolah, klubih in dragih organizacijah, ki imajo vse
namen prepojiti mase s komunističnim duhom. Celo bolj-
ševiškega leposlovja se ljudstvo brani, saj tudi velika
večina tega goni dan za dnem isto lajno: padec carizma
in zmago revolucije. Zasebniki kupujejo še največ na¬
božne knjige, kolikor jih je bilo doslej sploh dobiti (se¬
daj je ves nabožni tisk sploh ustavljen), čeprav jim

311

država vsiljuje od vseh strani protiverske, razen tega pa
segajo v vedno večji meri tudi po onih vodilnih pred¬
vojnih ruskih pisateljih, ki so našli milost v boljševiških
očeh ter niso prepovedani. Velika večina ruskega tiska
ima že od nekdaj skrajno slabo zunanjo obliko, vendar
so izdali boljševiki nekatera večja in važnejša dela tudi
v krasni in vzorni opremi.

Jako pridno segajo Rusi danes tudi po oni peščici
inozemskih knjig, ki so imele to srečo, da so našle milost
boljeviških cenzorjev. Najvišjo cenzuro vodi »G la vi it«.
Nič se ne tiska v sovjetski Rusiji brez njegove odobritve
in nobena tiskovina ne prispe v Rusijo brez njegovega
dovoljenja. V tem pogledu je Rusija naravnost nepre¬
dušno zaprta pred zunanjim svetom, kajti boljševiki ima¬
jo očividno nepopisen strah pred vsemi neboljševiškimi
nazori. V tem pogledu je silno orožje v rokah sovjetov
že monopolizacija vse zunanje trgovine ter popolna de¬
narna zapora, toda boljševikom niti to ne zadostuje. Vsa¬
ka tiskovna pošiljatev iz inozemstva prispe najprej v
»Glavlit«, kjer se skrbno pregleda. Večino stvari pošlje
že ta sam nazaj ali jih pa kratko in malo uniči, zato se
uvaža v Rusijo v glavnem le inozemsko komunistično
slovstvo, razen tistega seveda, ki ga nujno potrebujejo
razni sovjetski znanstveni zavodi.

Že iz povedanega bo razviden tudi položaj časopisja
v sovjetski Rusiji. O kakršnikoli svobodi časopisja tam
seveda ni niti govora. Že takoj v početku boljševiškega
gospodstva so bili prepovedani brez izjeme vsi nekomu¬
nistični listi in nobena stvar ni bila tako radikalno uni¬
čena, kot ravno predvojno časopisje. »Izvestija«, glasilo
CIK-a, so takoj v začetku sovjetske vlade izjavila:
»Mnenj odslej ne more in ne sme biti več. Uradna obve¬
stila morajo zadostovati... Proletarijat more imeti eno
samo idejo in razen te morajo vse druge molčati.« Celo
delavski listi nimajo v sovjetski Rusiji prav nobene svo¬
bode. Najlepši dokaz temu je n. pr. sam Trocki, ki cela
leta ni mogel nikjer objaviti niti ene vrste. Cenzura je

312

neprimerno hujša nego je bila pod carji in neljube čas¬
nikarje izroče kratko in malo — Čeki, ki hitro obračuna
z njimi. Napram vestem iz inozemstva je sovjetska Ru¬
sija zaprta tako nepredušno kot kaka izolacijska baraka
in objaviti se sme samo tisto in tako, kakor je všeč
oblastnikom, zato po ruskih listih kar mrgoli potvorb.
Prav vsi listi so seveda prepojeni z boljševiško politiko,
ne izvzemši športnih, tehničnih, leposlovnih i. dr. listov,
ki se drugod izogibajo politike. Zato so sovjetski listi tudi
izredno enolični in dolgočasni ter sličijo našim uradnim
listom. Večina listov je napolnjena z uradnimi odloki,,
sklepi in zapisniki raznih boljševiških ustanov itd. To
dolgočasnost skušajo poživiti s frazastimi pretiravanji in
napihnjenim besedičenjem, pri čemer so tudi laži jako
priljubljeno sredstvo. Kuzmičev izrečno poudarja: »Po¬
ročevalska služba je sredstvo razrednega boja, ne pa
ogledalo za »objektivni« opis dogodkov.« Na vesti sov¬
jetskih listov se nepristranski opazovalec ne more nikoli
zanesti, kajti vse so vedno prikrojene le za propagando
in kar jim ne prija, zamolče ali pa naravnost utaje.
Posebno težko stališče imajo inozemski dopisniki svojih
listov, ker je strogo prepovedano vsako samolastno po¬
izvedovanje po čemerkoli. Vsi listi so preplavljeni z ne¬
znosno samohvalo in kričavim proslavljanjem najneznat-
nejših boljševiških uspehov. Tudi polemik, ki dajejo dru¬
gemu časopisju potrebno živahnost, sovjetski listi ne po¬
znajo, kajti te se vodijo navadno v raznih organizacijah.

Glavna sovjetska lista sta že vsa leta »Izvestija« in
»Pravda«, razen teh pa izhaja seveda še cela vrsta ve¬
likih listov za posamezne stanove, kakor »Krestjanskaja
Gazeta« (Kmetijski list), »Rabočaja Gazeta« (Delavski
list), »Krasnaja Gazeta« (Rdeči list), »Trud« (Delo, gla¬
silo strokovnih organizacij), »Za industrijalizaciju« (gla¬
silo komisarijata za težko industrijo) itd. Vseh listov je
izhajalo že 1928. leta 553, ki so imeli nad 8 milijonov
izvodov naklade, dočim jih je izhajalo v carski Rusiji
1. 1913. samo 535 v dva in pol milijona izvodih. Izza dobe
načrtnega gospodarstva se je pa časopisje še neverjetno

313

razširilo (že L 1930. je imela SSSR samo dnevnikov in
tednikov 581, od teh 251 neruskih in 369 mesečnikov).

Prav posebno zanimivo poglavje sovjetskega časo¬
pisja je tako zvana »samokritika«, na katero se boljše-
viki tako radi sklicujejo, če se jim očita dušenje tiskov¬
ne svobode. Res je, kritika vseh oblasti in oblastnikov
je v vseh listih dovoljena, a seveda strogo v mejah stran¬
kine discipline in kolikor gre to v račun diktatorjev.
Kritizira se lahko državo, uradništvo, korupcijo itd., niti
črke pa seveda ne sme nihče črhniti proti stranki, kajti
to je treba vedno, povsod in brezpogojno hvalisati, kajti
le njeni sklepi smejo biti izhodišče za kritiko drugih
ustanov. To je ena najbolj pretkanih uvedb boljševikov,
kajti z njo so si ustvarili sijajno orožje za obvladovanje
ogromne države, obenem pa ustvarili neškodljiv strelo¬
vod za ljudsko nezadovoljstvo. Razni sovjetski listi so
imeli že 1. 1929. nad 400.000 dopisnikov iz delavskih in
kmetskih vrst prav po vseh kotih in ustanovah prostrane
države in ti dopisniki so potem najsijajnejše nadzorstvo
nad uradi in podjetji, organizacijami in posamezniki.
Bedasti carizem se je najbolj bal tega, da ne bi prodrle
vesti o raznih uradnih zlorabah v javnost, zato se je te¬
daj lahko brez skrbi kradlo, mnogo pametnejši sovjeti
so pa hitro spoznali, da jim ravno objavljanje raznih
nerednosti lahko sijajno služi pri obvladovanju in vod¬
stvu uprave ter gospodarstva, skrbno pa seveda pazijo,
da se objavljajo le take stvari in v taki obliki, da ni
kakorkoli ogrožena veljava stranke. Gorje, če bi se sku¬
šal kdo dotakniti te ali pa uradnih odredb vlade. Ti do¬
pisniki listov so za stranko in za državo prav tako važni
kot Čeka, kajti ravno s pomočjo teh »Rabkorov« (delav¬
skih dopisnikov) in »Selkorov« (kmetiških dopisnikov)
lahko stalno odkrivajo gnilobo, ki se ugnezdi po raznih,
zlasti oddaljenih uradih, podjetjih in organizacijah. Taki
objavi sledi potem navadno zapor in stroga obsodba na¬
padenega. Le redko se seveda prigodi, da se napade v
listih tudi kak član stranke, kvečjemu taki, ki stoje že
pred izključitvijo, ker služi to lahko potem za opravičilo

314

izključitve. Tako imata stranka in država od te ustanove
v vsakem pogledu le korist.

Delavski in kmečki dopisniki, na katere so sovjeti
tako ponosni, so v načelu gotovo zdrava ustanova, toda
v boljševiškili rokah se je tudi ta le preveč izpremenila
v ogromno mrežo denuncijantov in vohunov, a ta »samo¬
kritika« je v veliki meri sovjetom le orožje za teror,
posledica je pa strašna demoralizacija javnega življenja.
Po sovjetskih listih kar mrgoli ovadb teh dopisnikov:
kdo se je tajno cerkveno poročil, kdo je pil »vodko«
(žganje) s kakim kulakom, kateri uradnik je koga nadrl,
kdo uči svoje otroke moliti itd. Ni čuda, če ljudstvo te
ovaduhe strašno sovraži in se jih boji, ker svoj položaj
le prepogosto podlo zlorabljajo. Nešteto jih zato pobijejo
in neprestano se dogajajo atentati nanje. Oblasti jih pa
seveda skrbno varujejo ter podpirajo in tako dopisništvo
je navadno najuspešnejše sredstvo za nagel napredek.

Glavni uspeh boljševikov na polju tiska je ta, da so
naučili ruske množice brati in da so razširili tisk do zad¬
njih kmetiških vasi. Značaj tega tiska je sicer popolnoma
drugačen nego pri nas, kajti v ostali Evropi izraža tisk
mnenje ljudstva, v sovjetski Rusiji pa vteplje le država
svoje mnenje ljudstvu, vendar tudi tega uspeha ne mo¬
remo podcenjevati. Na vsak način so jako razširili ob¬
zorje dotlej topih ruskih množic, iz tega se nujno poraja
v njih kritično mišljenje in čeprav to ne najde še svobod¬
nega izraza, raste nujno ravno iz tega za boljševike same
največja nevarnost. Diktatorično je namreč lahko vladati
le nekulturnim masam, dočim se iz kulture nujno poraja
tudi zahteva po demokratizmu. In demokratizem pome-
nja za boljševizem — smrt.

h) Narodnostna in zunanja politika ter armada.

Boljševiki se pri svoji propagandi, ki jo vodijo s
silno trdoživostjo po vsem svetu, sklicujejo posebno radi
na ogromne številke, ki so jih dosegli na raznih kultur¬
nih področjih in na svojo narodnostno politiko. Ničevost
političnih avtonomij in lastne državnosti, ki so jo dovolili

315

svojim številnim narodom, smo osvetlili že v enem iz¬
med prejšnjih poglavij, ne moremo pa zanikati velikih
zaslug, ki so si jih pridobili za kulturni dvig raznih na¬
rodov.

Svojo oblast so Velikorusi v zadnjih dveh stoletjih
neprestano širili. K temu sta jih v veliki meri navajala
že njih podnebje in značaj njih zemlje. Ker vlada v se¬
vernih predelili Rusije skoro tri četrtine leta zima ter
so pokriti po večini z malo vrednim goščavjem in tudi v
srednji Rusiji podnebje ni najugodnejše, so stremeli
Rusi že obe zadnji dve stoletji proti jugu in proti vzhodu
(na zapad so jim zapirali pot drugi narodi). Neizmerne
pokrajine so sploh brez vsakega grička, zato je umljivo,
da je stremel ruski človek vedno dalje in dalje, a ko se
je ustavil pred kakim pogorjem, si je želel še čezenj, da
bi dospel do morij, ki bi ga vezala z ostalim svetom.
Ker so ruske severne luke velik del leta zamrznjene, so
skušali doseči na jugu najprej Črno morje, nato pa do¬
biti s posestjo Carigrada tudi izhod iz njega v Sredozem¬
sko morje, a na vzhodu je dajala pravo vrednost ogromni
Sibiriji šele posest obal Tihega oceana. Čeprav je evrop¬
ska Rusija razmeroma redko naseljena (25 prebivalcev
na 1 km 2 ), je stremel ruski človek vendarle neprestano
po novi in novi zemlji, kajti spričo neugodnega podnebja
so bila velikanska ozemlja evropske Rusije poleti narav¬
nost požgana od suše in vročine, spomladi in jeseni po¬
gosto izpremenjena v skoro neprehodna močvirja, a v
ostrih in dolgih zimah je bil Rus pravtako skoro odrezan
od ostalega sveta. Vkljub navidezni obilici zemlje so se
zato slabe letine vrstile jako pogosto in tedaj so stradale
cele pokrajine.

2e te in še druge okoliščine so povzročile, da so si
Rusi polagoma osvojili neizmerne pokrajine od Sever¬
nega, Baltiškega in Črnega morja pa do Tihega oceana
in srednjeazijskih puščav ter si ob tej priliki podvrgli
neštete večje in manjše narode, ki so živeli brez trdnejše
1  državne organizacije na tem ozemlju in se jim zato tudi
niso mogli upirati. To osvajanje vedno novih in novih

316

ozemelj ter izredno hitra naravna množitev ruskih na-

317

Število vseh narodov SSSR navajajo različno, od 185
do 200, jezikov 147, a točnega števila menda niti sami ne
vedo. Ker so Kusi jako žilav narod in ker imajo že od
nekdaj v rokah vso oblast, dočim je ogromna večina dru¬
gih narodov še na najnižji kulturni stopnji, se je zlasti v
predvojnih letih vršilo sicer počasno, vendar nevzdržno
porusenje mnogih, posebno majhnih in redkejše naselje¬
nih narodov, med katere so lahko v večji meri prodirali
ruski naseljenci. To se je pokazalo zlasti v Sibiriji, kjer
se je na ta način ustvaril tekom desetletij poseben sibir-
sko-velikoruski narod. Porusenje tujih, narodno še ne¬
prebujenih ljudstev je posebno pospeševal še strogo
centralistični carski režim, ki jim ni priznaval skoro no¬
benih verskih in narodnostnih pravic.

Vojna in revolucija sta vzbudila v mnogih neruskih
narodih SSSR narodno samozavest, ki pa vendarle ni mo¬
gla omajati gospodujočega položaja Velikorusov. Na eni
strani se je izkazala ob tej priliki gospodarska poveza¬
nost vsega ozemlja, na drugi strani je pa opravila svoje
tudi trdna skupnost boljševiške stranke, a razen tega
premnogo narodov ogromnega ozemlja še sploh ni bilo
zrelih za kako samostojno državno življenje in niso imeli
zanj tudi potrebnih gospodarsko-zemljepisnih pogojev.
Vse to je obvarovalo ogromno državo pred razpadom.
Boljševiki so že med revolucijo znali dobro izrabiti pre¬
bujajočo se narodno zavest posameznih podjarmljenih
narodov, kar jim je jako mnogo pomagalo v bojih proti
»belim« generalom, kajti boljševiki jim niso prinašali le
popolne jezikovne svobode in narodno-kutturne avtono¬
mije, temveč vsaj izprva tudi versko enakopravnost v na¬
sprotju z belimi generali, ki so bili zastopniki nasilnega
velikoruskega centralizma, pravoslavne nestrpnosti in
narodne brezpravnosti. To je nujno vzbudilo boljševikom
mnogo naklonjenosti pri vseh vzhodnih narodih. V pri¬
meri s prejšnjim carskim režimom so se čutili naravnost
osvobojene, saj za kako lastno državno samostojnost še
niti niso bili zreli, komunističnih gospodarskih gesel pri
svoji zaostalosti sploh niso razumeli, a za drugo veliko

318

politiko se niso brigali. Tako boljševikom ni bilo težko
ohraniti vsaj velike večine nekdanje carske države.
Osamosvojili so se le kulturno visoko stoječi Finci, Po¬
ljaki in Balti, druge so ukrotili z orožjem (Ukrajince in
Georgijce), a večina narodov državne samostojnosti niti
zahtevala ni, njihovim stremljenjem po narodni avtono¬
miji so pa itak radi ustregli, kjerkoli so jo zahtevali.

Ta boljševiška naklonjenost narodnim avtonomijam
je v najtesnejši zvezi z njih kulturnim programom.
Strogo centralistični sovjetski politični in gospodarski si¬
stem je že sam zadostno jamstvo za to, da se brez odo-
brenja moskovskih diktatorjev ne more niti ganiti nihče
v vsej SSSR, zato lahko posamezne narode brez skrbi za-
dovolje vsaj v kulturnem oziru, zlasti ker lahko ravno
ta činitelj še dobro izrabijo zase. Ker so prepričani, da
bo prosveta najprej in najzanesljivejše izpreobrnila
ljudske množice h komunizmu, a smotreno prosvetno
delo je res uspešno le v jeziku dotičnega naroda samega,
zato z vso silo še podpirajo razvoj kulture posameznih
narodov. Za 68 raznih narodov, ki dotlej niso imeli še
niti svojih pismenk, so izdelali že do 1. 1982. posebne
abecede na podlagi latinice, a drugim, ki pred revolucijo
niso imeli nobenega svojega tiska, so šli požrtvovalno na
roko in jim pomagali ustvarjati njih lastno književnost,
kakor n. pr. Belorusom, Moldavcem, Abhazijcem, Oset-
cem, Turkmencem, Tadžikijcem, Kirgizom itd. Leta 1913.
je imelo samo 17 ruskih narodov svoje časopisje (skupno
63 listov), a 1. 1929. je izdajalo že 48 neruskih narodov
SSSR 212 svojih lastnih časopisov. Od tedaj se jim je pa
pridružilo še nekaj novih. Razglasi in odredbe sovjetskih
oblasti se redno izdajajo v več kot 50 jezikih in o ka¬
kršnikoli jezikovni nestrpnosti ni govora. V vsej neiz¬
merni državi absolutno vlada boljševiška stranka in
njena duhovna vez je mnogo močnejša nego predvojni
carski centralizem. Velikoruščina je pri tem res da izgu¬
bila precej svoje nekdanje veljave, vendar pa na drugi
strani sedaj njena kultura še globlje prepaja neštete na¬
rode, ki so bili dotlej zvezani z državo le politično in go-

319

spodarsko. Preti pa seveda Velikorusom nevarnost, da
jim bodo začeli zlasti v Aziji rasti prebujeni mongolski
narodi polagoma čez glavo.

Obsežne jezikovne avtonomije pa niso dovolili so¬
vjeti svojim narodom le iz kulturno političnih razlogov,
temveč še prav posebno iz zunanje političnih. Ako pogle¬
damo na politični zemljevid današnje SSSR, vidimo na
prvi pogled, da so organizirane vse samostojne repu¬
blike ob robu skupne zveze. To ni zgolj slučaj, temveč
dobro preračunana politika, kajti boljševikom služijo te
republike kot uspešno propagandno sredstvo za sosednje
inozemstvo. Poljska ima n. pr. v svojem južnovzhodnem
delu 6 milijonov Ukrajincev, katerim ne priznava no¬
benih narodnih pravic, dočim so sovjeti organizirali v
južnozapadnem delu nekdanje carske Rusije vsaj na videz
samostojno ukrajinsko' republiko, ki naj bi tvorila čim
močnejšo privlačno silo tudi za one Ukrajince, ki ječe
pod poljskim jarmom. Isto je z Belorusi in z raznimi
samostojnimi republikami ob južni meji SSSR v Aziji.

V stalni in hudi narodnostni napetosti stoje sovjeti
le z živahnimi Ukrajinci. V caristični dobi ukrajinska
narodnost sploh ni bila priznana. Po padcu carizma so se
skušali Ukrajinci z lastno in s tujo pomočjo osvoboditi
ter si ustvariti lastno državo, toda 1. 1922. so jih bolj-
ševiki definitivno uklonili. V skladu s svojo prvotno
narodnostno politiko so jim pa kmalu dovolili obširno
kulturno samostojnost, ki so jo znali Ukrajinci tudi dobro
izrabiti (1. 1913. je izšlo 176 knjig v ukrajinskem jeziku,
1. 1932. pa 5200). Toda komunistični gospodarski sistem,
zlasti njih agrarna politika, je povzročala ravno v Ukra¬
jini vprav strašna razdejanja. V tej najbolj plodni po¬
krajini Evrope so ponovno divjale lakote, ki so zmanjšale
število ukrajinskega prebivalstva od 35 na 30 milijonov.
To je povzročalo v sami vladajoči ukrajinski komuni¬
stični stranki toliko nezadovoljstvo, da je v skladu z željo
vsega naroda celo sama stremela za odcepitvijo Ukrajine
od ostale SSSR. L. 1933. so pa Velikorusi navalili z vso
silo na ta ukrajinski »nacijonalizem«. Pobili so celo

320

mnoge vodilne osebnosti ukrajinskih sovjetov (n. pr. pro¬
svetnega komisarja Skrypnika, dalje brata Kruscelnicka
idr.), jih poslali v pregnanstvo (n. pr. prof. Bacsyinskega),
jih izključili 27.000 iz stranke, poslali samo iz centralnih
uradov v Harkovu 2500 nastavljenoev v sibirska taborišča,
odstavili 237 okrožnih tajnikov od 350, odstavili in pove¬
čini zaprli 1300 vodij komunističnih mladinskih organizacij
itd. Pobite ali deportirane so bile seveda še nepregledne
množice malih ljudi, zato so pa naselili zlasti po
mestih več sto tisoč Velikorusov in Judov (mesta so
sedaj že do polovice neukrajinska). Začeli so tudi s
smotreno in nasilno rusifikacijo šolstva. Ukrajinski pro¬
svetni komisarijat je izdal za šolsko leto 1934/35 ruskih
šolskih knjig 157 milijonov izvodov, in le 1.2 milijona
ostalih, večinoma židovskih, samo v mesecu januarju in
februarju 1. 1934. so sežgali iz »Vseukrajinske založbe
umetniških in znanstvenih knjig« 36 vagonov ukrajinskih
knjig, skoro vse urade so zasedli z Rusi in Židi, sparce-
lirali so Ukrajino na nešteto politično^ upravnih teles,
obenem jo pa z neusmiljenimi rekvizicijami izročajo
stalni lakoti. Skratka: narodni boj Velikorusov proti
Ukrajincem je postal še mnogo hujši nego za časa carjev.
Hočejo namreč do korenin zadušiti vsako stremljenje po
osvobojenju Ukrajine, kajti boljševiki se dobro zavedajo,
da bi doletela SSSR z odcepitvijo Ukrajine nedogledna
gospodarska katastrofa.

Nevarni nacijonalistični pojavi pa vstajajo boljševi-
kom tudi po nekaterih drugih avtonomnih republikah in
že 1. 1934. so n. pr. izključili iz stranke več odličnih ko¬
munistov zaradi — nacijonalizma.

Zlasti na azijske narode je sovjetska narodnostna
politika v resnici tudi jako vplivala in sovjeti so uspešno
gradili nanjo velik del vse svoje zunanje politike sploh.
V prvi dobi boljševiške revolucije so bili sovjeti pre¬
pričani, da se bo svetovna vojna končala s socijalno re¬
volucijo vsaj po vseh industrijsko višje razvitih državah,
čemur bo sledila komunistična diktatura proletarijata
povsod. Zato je bila vsaj prvi čas osredotočena vsa

Erjavec, Komunizem.

321

21

njih zunanja politika le na snovanje in podpiranje ko¬
munističnih strank po vsem svetu in na propagando za
svetovno socijalno revolucijo. Ker je pa razpoloženje
zanjo vsaj v Evropi v resnici povsod vedno bolj poje¬
malo, so izgubili končno tudi boljševiki vero vanjo. Njih
zunanje politična pozornost se je zato osredotočila na
razne azijske narode, ki so živeli v večji ali manjši go¬
spodarski odvisnosti od velikih zapadnoevropskih kapi¬
talističnih držav in odkoder so- te ravm> črpale velik del
svoje moči (n. pr. Anglija iz Indije, Francija iz Indo-
kine itd.). Ker jim boljševiki niso mogli do živega doma,
so skušali z ogromno socijalno in nacijonalno propa¬
gando nahujskati azijske narode proti tem zapadno-
evropskim izžemalcem in tako izpodkopati njih moč
ravno na najobčutnejših mestih. 2e dne 12. novembra
1. 1917. so izdali svoj znameniti manifest na azijske na¬
rode, katerim vrača boljševiška Rusija svobodo in ponuja
bratsko sodelovanje v borbi proti »krvolokom kapitali¬
stičnega zapada«, naslednji dan je pa govoril Lenin velik
govor na seji ljudskih komisarjev, kjer je med drugim
dejal: »Obrnimo- se v Azijo-, Evropa nas ne razume, zato
jo bomo porušili. Samo s pomočjo- Azije bomo dosegli
svoj cilj na zapadu ter bomo na razvalinah evropskega
kapitalizma postavili zgradbo proletarske svobode.«

Čim so si boljševiki od februarja do- oktobra 1. 1920.
z mirovnimi pogodbami z državami o-b Baltiku in na
na Kavkazu vsaj za silo zavarovali meje, so osredotočili
vso svojo diplomatsko- pozornost na Azijo-, dočim je Či-
čerin Evropo le še cinično in sarkastično: potom radia
zasmehoval. Dne 3. julija 1. 1920 so objavili boljševiki
»manifest na kitajsko delovno- ljudstvo« ter poslali na
Kitajsko diplomata Joffea in generala Bo-ronina v sprem¬
stvu celih čet agitatorjev. Meseca februarja 1. 1921 so
sklenili pogodbe s Perzijo in Afganistanom, v katerih
so si pridobili važne koncesije, a dne 16. marca 1. 1921
so sklenili zvezno pogodbo z mlado- Kemalovo Turčijo,
ki je ostala potem za dolgo let os sovjetske zunanje po¬
litike in glavna opora sovjetske veljave v mednarodni

322

politiki. Jeseni so sklenili potem še zvezno pogodbo^ z
zunanjo Mongolijo, s čemer je bila azijska fronta —
naperjena zlasti proti Angliji (Indija!) — organizirana.
Med vsemi zavezniki ob svoji južni meji od Carigrada do
Mandžurije so si ustvarili sovjeti strašne napadalne
trdnjave, ki niso bruhale samo' zlata in municije, tem¬
več še mnogo hujši idejni strup. Tako so začeli pri ko¬
renini izpodkopavati življenjsko moč evropskih velesil,
kar se jim je tudi v polni meri posrečilo, saj je iskati
vira skoraj vseh povojnih azijskih homatij v — Moskvi.

Ustanovili so posebne visoke šole za vzgojo komu¬
nističnih agitatorjev raznim azijskim narodom in pre¬
pojili so s komunističnimi ustanovami zlasti Turkestan,
ki naj bi tvoril nekako ognjišče vse njih azijske propa¬
gande. S tem so pa zadeli na življenjske interese naj¬
večje kapitalistične sile sveta, na Anglijo, ki se je začela
tresti za glavni vir svoje moči, za Indijo. Čeprav je bila
Anglija ena izmed prvih evropskih držav, ki je stopila
s sovjeti v trgovske in politične stike, divja vendarle
med obema silama že od vsega početka neizprosen in
nepomirljiv boj na vsej azijski fronti, kajti sovjeti se
dobro zavedajo, da že sam obstoj velikih kapitalističnih
držav trajno ogroža boljševizem, a angleško moč je mo¬
goče zrušiti predvsem iz Indije.

Niso se pa omejili le na ofenzivo proti angleški In¬
diji, temveč so ob svoji južni azijski meji pomedli z raz¬
nimi vsemogočnimi knezi (n. pr. v Buhari), si priklopili
njih dežele in jih preplavili s komunizmom. Takoj nato
so naredili naskok tudi na Kitaj, kjer so znali dobro iz¬
rabiti tamošnje notranje zmede. Z vso silo so se za¬
vzeli za ustanovitev skoraj samostojne Mongolije, jo pre¬
pojili prav tako s komunističnim gibanjem in zanašali
odtod zmede v ostalo Kitajsko, ki naj bi jim prej ali
slej padla kot zrelo komunistično jabolko v naročje. Njih
agitatorjem so hitro sledile še strojne puške, traktorji,
revolucijonarni proglasi in težke denarne pošiljatve, s
čemer so postali boljševiki kmalu najprej duhovni vodi¬
telji azijskih narodov v njih odporu proti evropskim iz-

323

21 *

koriščevalcem, a nadaljnji korak bi naj bil seveda boljše-
vizacija Azije. Ponekod so si pa sproti zapravljali mnogo
naklonjenosti s svojo' propagando za socijalno revolucijo
(n. pr. na Kitajskem). Tu so zadevali na življenjske
interese Japonske in od tedaj se je začel vkljub navi¬
deznemu sporazumu 1.1925 ogorčen dvoboj med Japon¬
sko in sovjeti, ki se bo prej ali slej nujno razvil v
krvav spopad, čeprav si sovjeti ničesar ne žele bolj kot
miru, da morejo izvajati svoje gospodarske načrte. Da si
zavarujejo svoje interese, so vkorakale japonske divi¬
zije že leta 1931 v Mandžurijo, jo v nekaj mesecih za¬
sedle in leta 1932 ustanovile na videz samostojno mand-
žursko cesarstvo, ki je pa v resnici le nekaka japonska
kolonija. S tem so prešli Japonci v najostrejši proti¬
napad, ki ogroža sploh vso sovjetsko vzhodno Azijo,
kajti Japonci prav nič ne skrivajo svojih namer, da Ruse
popolnoma iztisnejo z obal Tihega oceana in namesto
boljševikov sami prevzamejo vodstvo azijskih narodov.
Čigava bo obveljala, o tem bo gotovo končno odločal
— meč, kajti tudi Rusi se na to prav skrbno priprav¬
ljajo in vzdržujejo v ta namen na Daljnem vzhodu ve¬
liko in najmodernejše opremljeno armado. Istočasno so
si pa osvojili tudi sami vso severnozapadno Kitajsko.
Tako zunanja Mongolija (2.8 milij. km’ z 2 milijona pre¬
bivalci) kakor tudi Vzhod. Turkestan (1.4 milij. km 2  z
2.3 milij. prebivalci) sta že izpremenjena v sovjetski
republiki in v tesni zvezi z SSSR, ki je s tem nepo¬
sredno trčila na Angleže v Tibetu.

Ta nevarnost na Daljnem vzhodu je sovjete vnovič
približala Evropi, ki toliko let ni hotela ničesar slišati
o boljševiški Rusiji. Že spredaj smo povedali, da sta se
sovjetska diplomata Litvinov in Krasin že leta 1920 pri¬
zadevala navezati stike med sovjeti in evropskimi sila¬
mi, toda uspela sta le v nekaterih severnih državah (na
Danskem, na Švedskem i. dr.), dočim so jih druge države
tedaj še krepko odklanjale. Velesilam je narekovalo to
stališče zlasti upanje na skorajšnji padec sovjetskega
režima, s čimer bi se one tudi polastile raznih neiz-

324

črpnih ruskih naravnih zakladov, a male države so sle¬
dile zgledu in navodilom velikih.

Kolikor toliko odziva so našla iz umevnih razlogov
sovjetska prizadevanja le med premaganci iz svetovne
vojne, saj jim je Cičerin teden za tednom potom mo¬
skovskega radia pripovedoval, da je verzajska mirovna
pogodba »pogodba mednarodnih tolovajev«, Društvo na¬
rodov pa »jama razbojnikov, ki si delijo kožo delavskih
od gladu umirajočih množic« in je zagrenjene prema¬
gance pozival, naj »raztrgajo versajske cunje in razženo
tatove Društva narodov«. Da je take govore posebno
rada poslušala Nemčija, je razumljivo, zato je tudi ona
že dne 6. maja 1. 1921. uradno priznala SSSR, d oči m
niso hotele druge še ničesar slišati o boljševikih.

Toda sovjetom se je polagoma posrečilo ugnati vsa
protirevolucijonarna stremljenja, podpirana od evropskih
velesil in tedaj tudi tem ni kazalo drugega kot izpre-
meniti svojo politiko napram Rusiji, kajti njih gospo¬
darski ustroji so le težko prenašali izločitev tako ogrom¬
nega ozemlja iz svetovnega gospodarstva. Berlinski so¬
vjetski poslanik je z Nemčijo pridno sklepal gospodarske
dogovore, poverjal nemški industriji ogromna naročila
in delil bogate koncesije v Sibiriji. To je seveda povzro¬
čilo največjo nervoznost ostalih velesil, ki so začele hitro
naročati svojim berlinskim zastopnikom, naj navežejo
stike s sovjetskim diplomatom, da bi tudi nanje kaj
odpadlo. Uspeh ni izostal. Spomladi leta 1922 je bil
sovjetski ljudski komisar za zunanje zadeve, Cičerin,
prvič povabljen na evropsko gospodarsko konferenco v
Genovi, kjer je izjavil, da je sovjetska Rusija priprav¬
ljena sodelovati z vsemi državami pri reševanju prak¬
tičnih vprašanj. Ker se Rusija ni vdala glede plačila
starih carskih dolgov, zaenkrat še ni prišlo do nobenega
sporazuma, le Nemčija je ob tej priliki (16. IV. 1922)
sklenila z Rusijo v Rapallu poseben sporazum, ki je
deloval povsod kot bomba. Genovska konferenca je bila
razgnana, a revizionistične države so se začele zbirati
pod vodstvom Rusije (Avstrija, Bolgarija). S tem so si

325

odprli sovjeti prva vrata v Evropo in Nemčiji so kmalu
sledila še druga.

V tem je pa nastopil v Rusiji Nep. Lenin je uvidel,
da se mu je začela na komunistične osnove zgrajena
stavba podirati na glavo, treba je bilo čim prej gospo¬
darsko obnoviti Rusijo, a pogoj za to je bila denarna
pomoč, pa »naj pride od koderkoli«, kakor je dejal Lenin
na vseruskem sovjetskem kongresu 1. 1922. Seveda za-
padne kapitalistične sile tega prikritega vabila niso pre¬
slišale. Prvi so hiteli v Moskvo Angleži, za njimi Belgijci,
Čehi in Italijani, ki so vsi navezali s sovjeti gospodarske
stike, le Francozi niso prišli na svoj račun, ker sovjeti
niso hoteli ničesar slišati o vrnitvi 250 milijard dolgov,
ki so jih Francozi posodili carski Rusiji. Enako so se
pojavljale tudi sovjetske delegacije po vseh evropskih
prestolnicah, a v njih senci je Kominterna pridno sno¬
vala svoje sekcije in celice. Izmed zgoraj navedenih je
Italija kot prva zmagovita velesila že dne 2. septembra
1. 1928. celo uradno priznala sovjete, ker je želela priti
do stalnega vira za surovine v državi, ki ji ne konku¬
rira v Sredozemskem morju, a sovjeti se niso branili
zveze s fašizmom zato, da preprečijo v Evropi enotno
protisovjetsko fronto. Spomladi 1. 1924. so prevzeli vlado
v Franciji levičarji, v Angliji pa laburisti in oboji so še
tisto leto brez posebnega hrupa priznali sovjete. Tako so
sedeli po vseh velikih evropskih prestolnicah sovjetski
veleposlaniki, a v Rusijo se je začel pridno odtekati za-
padni kapital. Nemško-ruska zveza je začela naglo iz¬
gubljati svoj prvotni pomen, kar so Rusi tudi odkrito
cinično priznali, češ da naj pridejo Rusijo obnavljat fran¬
coski in angleški kapitalisti, ki imajo vsega dovolj, ne pa
Nemci, ki nimajo denarja, temveč le nekaj milijonov
lačnih delavcev. Tako sta vdrla v Rusijo zapadni kapital
in njegova miselnost ter jo vsestransko premrežila, v
Evropo pa Kominterna s svojimi agenti. Sovražnika sta
zasedla ozemlje drug drugega, oba z namenom, da si ga
popolnoma podvržeta.

326

Čeprav se je s podpisom Kellogovega pakta (27. av¬
gusta 1928) Rusija na zunaj odrekla vojni kot sredstvu
mednarodne politike in s tem tudi svojemu osnovnemu
cilju svetovne revolucije, je v resnici vendarle delala
predvsem zdrahe in agitirala za svoje ideje, dokler se ji
ni v Hitlerjevski Nemčiji pojavil nasprotnik, ki je
odkrito sovražil njene ideje ter obenem hrepenel po
njenem ozemlju. S tem je za sovjete minila doba dolgo¬
letnega izigravanja. Sicer so sovjeti 1. 1932. hitro' zava¬
rovali vso svojo zapadno mejo z vrsto nenapadalnih
paktov, vendar jim je strah pred japonskim pritiskom
na vzhodu in nemškim na zapadu zlomil njih nekdanjo
cinično drznost in sovjeti so se pojavili naenkrat kot orga¬
nizatorji — protirevizijonistične fronte. List se je obrnil
in napočila je doba ruskih koncesij. Evropa se je začela
maščevati za dolgoletna izigravanja in zasramovanja.
L. 1933. je podpisala Rusija s celo vrsto držav v Aziji
in v Evropi pogodbe o definiciji napadalca, s čemer je
sprejela evropske nazore o razorožitvi, o organizaciji
miru in varnosti ter odklonila idejo revizijonizma. Ta
popolna sovjetska izpreobrnitev k evropski konservativni
politiki miru in politične stalnosti jim je še tisto leto
prinesla celo vrsto nadaljnjih uradnih priznanj (Španije,
Nizozemske, Belgije, Združenih držav) naslednje leto pa
še večine preostalih (Češkoslovaške, Madjarske, Romu¬
nije i. dr.), a meseca septembra 1. 1934. so povabili
Spokorjenega grešnika celo- v Društvo 'narodov. Tisti
ustanovi, ki jo je 1 leto poprej imenoval Cičerin še »Zve¬
zo mednarodnih tolovajev«, je sedaj njegov naslednik
Litvinov pisal, »da radevolje sprejme povabilo in se
obvezuje v imenu vlade SSSR, da bo zvesto spolnjeval
vse obveznosti mednarodnega značaja, kakor tudi vse
sklepe Društva narodov. Istotako sprejme načela DN,
ki je trajna ustanova za obrambo miru in varnosti«.
Kronala je pa potem ta pestri preobrat sovjetske zu¬
nanje politike vojaška zveza SSSR s Francijo- in Češko¬
slovaško, s čemer je bilo nekako vzpostavljeno zopet
nekdanje razmerje med Evropo in — carsko Rusijo.

327

Res je, da nihče ne veruje v iskrenost sovjetske iz-
preobrnitve, a po raznih fašizmih otopele vesti »kultur¬
nih« narodov prav nič ne moti moralna kakovost pred-
staviteljev današnje Rusije, saj so tudi navzlic ostremu
odporu majhnih držav s Švico na čelu in jasnemu be¬
sedilu ustave Društva narodov sprejeli SSSR po fran¬
coskem prizadevanju (z glasovi 38 držav od 52) v to
mednarodno ustanovo, ne glede na to, da ima današnja
Rusija izrazito protidemokratsko vladavino. Evropa je
hotela temu revolucionarnemu kolosu odbiti rogove in
ga posaditi v svojo sredo, da bi ji bil tako najmanj
nevaren. Bodočnost bo šele pokazala, če je bil ta račun
pravilen.

Med katoliško cerkvijo in sovjetsko Rusijo seveda ni
nobenih stikov, kar je tudi naravno, saj se katoličanstvo
in pa boljševiška verska politika popolnoma izključujeta.
Dokler je bilo količkaj upanja na kakršenkoli sporazum,
se je Vatikan izogibal preostrih korakov in je skušal
doseči v Rusiji vsaj nekaj verske svobode. V to svrho
je poslal kot zastopnik vsega krščanstva ob priliki ge¬
novske konference vsem tam zastopanim državam po¬
sebno noto, v kateri jih je prosil, naj ne priznajo so¬
vjetov, dokler tudi ti ne priznajo svobode vesti in vero-
izpovedanj. Istočasno je prišlo tudi do osebnega sestanka
med Cičerinom in genovskim kardinalom, ki je skušal
doseči od sovjetov vsaj nekaj najosnovnejših pravic. Toda
vsa ta prizadevanja so bila brezuspešna. S sebičnim
materijalizmom prepojene evropske vlade se za to ple¬
menito in upravičeno zahtevo Vatikana niso brigale, ker
so jim bile njih kramarske koristi več nego najprvo-
bitnejši pogoji človeške kulture in dostojanstva. Druga
za drugo so sklepale trgovinske in politične dogovore s
sovjeti, zato so tudi ti lahko zavrgli še zadnjo senco
obzirnosti in navalili so z vso barbarsko surovostjo tudi
na že itak šibke postojanke katoliške cerkve v Rusiji
(vseh katoličanov je bilo tam 1.5 do 2 milijona z 1 nad¬
škofijo in 4 škofijami). Mnogo katoliških duhovnikov je
umrlo naravnost mučeniške smrti (n. pr. nadškof Antonij

328

Arhangelski). To je izzvalo znamenito papeževo pismo
rimskemu generalnemu vikarju z dne 2. februarja leta
1930, v katerem je sveti oče po zasluženju obsodil boljše-
viško grozovlado. Boljševiki so odgovorili že dne 12. fe¬
bruarja leta 1930 s posebno papeško izdajo »Brezbož-
nika«, v kateri se niso sramovali niti najbolj prostaških
podlosti napram katoliškim svetinjam. Katoliška cerkev
od tedaj moli in se prizadeva le še za zedinjenje s
pravoslavno cerkvijo, saj je jasno, da je izgubilo pravo¬
slavje s povojnimi dogodki v Rusiji svojo edino močno
notranjo in zunanjo oporo ter visi danes razbito v zraku.

Ker daje najkrepkejši zunanji poudarek vsaki zu¬
nanji politiki oborožena sila, naj se končno na tem
mestu dotaknemo še sovjetske »rdeče armade«.
Njene začetke smo že očrtali. Nastala je iz povečini
mongolskih rdečih čet, ki jih je organiziral jeseni leta
1917 Trocki in izvedel z njimi boljševiški prevrat. Iz-
prva je bila ta vojska osnovana po večini iz tujerodnih,
zlasti mongolskih elementov na najbolj revoliucijonarna
gesla, s katerimi so popolnoma razkrojili staro carsko
armado, toda za časa državljanske vojne so morali v
njej vedno bolj poostrevati disciplino. Jako hitro so
pomedli tudi z demagogijo, da so si čete same volile
svoje častnike iz neukih delavcev. Ker je bila taka
vojska vkljub najpožrtvovalnejšemu fanatizmu nespo¬
sobna tekmovati s strokovno vodenimi armadami proti-
revolucijonarnih belih generalov, so že tekom državljan¬
ske vojne poverili čisto vojaško vodstvo starim carskim
generalom, doma pa vtaknili v zapore njih družine in
sorodstvo kot talce za zvestobo teh častnikov. Istočasno
so seveda postavili k vsakemu častniku zanesljivega ko¬
munista, ki je ostro pazil na vsak korak častnikov in
skrbel za vzdrževanje primernega političnega razpolo¬
ženja med četami. Pri najmanjšem sumljivem dejanju so
te častnike in talce neusmiljeno morili, s čemer so si
zavarovali zvestobo ostalih. S tem, z nepopisno požrtvo¬
valnostjo čet in z naklonjenostjo kmetiškega ljudstva so
premagali vse nevarnosti iz dobe državljanske vojne.

329

Čim je pa nastopil zopet mir, so lepo pospravili vsa
svoja nekdanja protimilitaristična gesla in začeli pod
vodstvom Trockega ustvarjati veliko redno rdečo arma¬
do, ki naj bi ne bila toliko branilka domovine, kakor
»razredna bojevnica in meč diktature proletarijata«.
Glede na to so dobro pazili, da so imeli v armadi, zlasti
na vodilnih mestih, vedno večino zanesljivi komunistični
delavci, dočim so pri ostalih uporabljali vsa sredstva,
da jih čim prej prepoje s komunizmom. Zato ni bila
rdeča armada tudi v časih najhujšega pomanjkanja samo
dobro preskrbljena prav z vsemi potrebščinami, temveč
so tako kot nikjer drugod na svetu skrbeli tudi za
smotreno in pronicavo politično vzgojo čet, da je bila
vedno na višku svoje udarne sile in brezpogojno vdana
komunistični diktaturi. Plača navadnega vojaka znaša
poleg vse dobre preskrbe 6—9 Rub. mesečno, za pod¬
častnike pa 15—20 Rub.

Glede na številčno šibkost stranke je šlo to delo
seveda le počasi od rok in tudi številčna moč armade
je le polagoma naraščala. Šele leta 1928 so si toliko
opomogli, da so mogli uvesti res splošno vojno dolžnost
(dekret z dne 1. VIII. 1. 1928, v nacijonalnih republikah
pa šele 1.1931) za vse prebivalstvo, vendar služijo pri
orožju še sedaj le tisti sloji, na katere se lahko kolikor
toliko zanesejo (predvsem delavci), dočim vrše ostali
pomožno službo. Vojna dolžnost, kateri so podvržene
tudi ženske, traja od 19—40 leta. Prva tri leta tvorijo
nekako pripravljalno dobo, od 22—26 leta traja aktivna
služba, od 27—40 leta pa služba v rezervi. Vsako leto
je potrjenih okroglo 800.000 krepkih fantov, od katerih
jih uvrstijo približno eno tretjino (260.000) v pravo redno
armado, ostale pa pridelijo tako zvani milici.  V ar¬
madi je tudi precej žensk, celo med častniki. Prava
redna vojska je torej razmeroma majhna — do 1.1934
je štela 562.000 mož v 28 divizijah — toda vzorno oprem¬
ljena, oskrbovana in izvežbana ter vsa prepojena s ko¬
munističnim duhom, tako da se imore vlada vsak čas
popolnoma zanesti nanjo. Leta 1934 so pa to število po-

330

dvojili in silno dvignili tudi tehnično opremo. Približno
še enkrat močnejša (43 divizij) je milica. Vežbanje v
njej traja 1—3 mesece letno, ostali čas je pa na do¬
pustu, tako da je v njej stalno pod orožjem le okoli

200.000 mož in še ti služijo v najbližjem okolišu. Tako
kratek rok je mogoč zato, ker so vse tehnične čete pri-
deljene redni vojski in se mladina že v pripravljalni dobi
po 4 tedne letno vojaško uri, sicer je pa uveden še v
prav vse šole vojaški pouk in podpira ga na tisoče
športnih organizacij.

V zadnjem času so svojo vojno silo vnovič prav
bistveno pomnožili in izpopolnili. Vojni proračun SSSR
so dvignili po lastnih podatkih sovjetov od 960 milijonov
červoncev 1. 1929 na 1800 milijonov 1. 1934. Od poldru¬
gega milijona letnih nabornikov jih odklonijo le kakih

300.000 (med njimi tudi politično nezanesljive), 270.000
jih sprejmejo v redno stoječo armado, 250.000 jih uvrstijo
v milico-, ostale pa pritegujejo po potrebi k vojaški
službi. Tako znaša mirovno stanje rdeče armade 940.000
mož, v primeru mobilizacije lahko zberejo že na prvi
poziv nad 5 milijonov mož, a vse njih rezerve znašajo že
danes nad 10 milijonov dobro izvežbanih vojakov. Te
številke se pa še stalno dvigajo. Šef sovjetskega general¬
nega štaba je maršal J e gor o v.

Slično skokoma napreduje tudi tehnična oprema
armade. Ob priliki velike vojaške parade v Moskvi dne
1. maja 1. 1934 je nastopilo- poleg nepreglednih množic
vojaštva, motoriziranega topništva itd. tudi 2500 tankov,
900 bombnih letal itd. Po uradnih podatkih šteje rdeča
armada sicer »samo« okoli 4000 raznih vrst letal, resnično
število bo pa seveda neprimerno večje, a sovjetska in¬
dustrija je organizirana tako, da lahko izdela vsak me¬
sec 2000 novih letal. V tej panogi po-kazuje rdeča armada
še prav posebno velike uspehe.

V notranji ustroj armade so vrnili vso kramo drugih
»kapitalističnih« militarizmov, ki so ga dopolnili le še
z omenjenim političnim poukom. Jako veliko pozornost
posvečajo strokovni in politični vzgoji komandantov.

331

Sedaj obstoja zanje 224 strokovnih šol (nekakih vojnih
akademij) z 80.000 gojenci, a rezervne častnike dobivajo,
kakor drugod, iz vrst dijakov. Poveljniku vsake čete je
dodeljen še poseben komunistični komisar, ki skrbi za
politično vzgojo moštva in tvori nekako »oko stranke«
v armadi. Tekom let se je mnogo takih komisarjev tudi
vojaško dobro izvežbalo, tako da zavzemajo ti danes že
precej višjih poveljniških mest. Nekdanjih carskih čast¬
nikov je v armadi le malo še (6%) in tudi neruske na¬
rodnosti so zastopane vsaj v redni armadi od 1. 1925
dalje jako šibko. Na čelu vse armade stoji poseben
»revolucijonarni zvezni vojni sovjet« in njegov predsed¬
nik (sedaj Vorošilov) je obenem ljudski komisar za
vojno.

Ta armada ne varuje le sovjetov pred vsemi notra¬
njimi in zunanjimi sovražniki, temveč jim tudi sicer iz¬
borno služi. Vsako leto se vrne med civilno prebivalstvo
na desettisoče s komunizmom do kosti prepojenih mladih
mož, ki tvorijo potem nekako komunistično sprednjo
četo v mestih in na kmetih ter prevzamejo vodilna mesta
v raznih nižjih boljševiških organizacijah. Po večini se
priuče pri vojakih tudi raznim poslom, da se preživljajo
potem v civilnem življenju kot višje kvalificirani delavci
(kinomehaniki, traktoristi itd.).

Vojna mornarica  je bila že v carski dobi raz¬
meroma šibka in tudi sedaj se ni mnogo dvignila. Bal¬
tiška flota šteje 3 oklopnice, 2 križarki, 13 rušilcev, 11
podmornic, 34 torpedovk in 42 drugih enot, črnomorska
flota komaj dobro tretjino te, a tihomorsko brodovje so
uničili Japonci že 1. 1904. Med prvo petletko' so pa po¬
svetili tudi mornarici veliko pozornost, prenovili starejše
enote in zgradili nove. Samo svoje vzhodnomorsko bro¬
dovje so baje pomnožili v zadnjih par letih za tri velike
oklopnice po 24.000 ton, 5 križark po 8000 ton itd. ter
nad 50 velikih podmornic. Z vso naglico opremljajo z
veliko novo vojno mornarico tudi vsa ostala svoja morja,
ne izvzemši Tihega oceana ter grade velikanske pomor¬
ske trdnjave. V zadnjih letih so si ustvarili tudi veli-

332

kansko vojno industrijo, tako da je v tem pogledu Rusija
baje že popolnoma neodvisna od inozemstva ter armado
izborno preskrbuje z vsemi modernimi tehničnimi sred¬
stvi v velikanskem obsegu. Nedvomno pa zelo slabi
rusko vojaško silo obupno stanje železnic in cest.

Vojna pripravljenost sovjetske Rusije pa še daleč
prekaša tu navedene številke, kajti nikjer se ne posveča
vojni izvežbanosti vsega prebivalstva toliko pozornosti
kot ravno v Rusiji. Za to skrbi ogromna organizacija,
>0 s o v i a h i m« po imenu, z istoimenskim glasilom,
ki je v svoji številki z dne 1. avgusta 1. 1932. zapisalo:
>Pacifizem ni le utopija, temveč naravnost varanje de-
lavstvac Ustanovljen je bil >Osoviahim« 1. 1927. iz raz¬
nih dotedanjih na pol vojaških organizacij in ob tej pri¬
liki so bile pritegnjene vanj še ženske ter kmetje. Vodi
ga eden najsposobnejših častnikov rdeče armade, R. P.
Eidemann. Njegov pomen kaže najbolje število članstva,
ki je znašalo 1927. leta 2.9 milij., 1. 1929. že 5.1 milij.,
a 1. 1932. celo 12 milijonov iz vseh slojev prebivalstva
(žensk je 25%). Je to sploh naj večja organizacija današ¬
nje SSSR in je zgrajena slično kot druge, to je na ce¬
lice z 10—50 člani, ki se družijo v sovjete z osrednjim
zveznim svetom na čelu. Svoje stroške krije iz članskih
prispevkov, loterij, zbirk itd. Tako zbere vsako leto mno¬
go milijonov. >Osoviahim« ima svoje lastne tovarne za
orožje, za plinske maske, za uniforme itd., obenem pa
vodi ogromno propagando (izdaja n. pr. 35 listov, na mi¬
lijone brošur itd.) in skrbi za vežbanje prebivalstva v
raznih vojnih smereh. Namen vsake celice je dati svojim
članom primerno vojaško izobrazbo, zato deluje v okviru
»Osoviahima< na tisoče strelskih in vojno tehničnih čet
(že 1. 1929. je bilo 15.000 samo strelskih čet), po ko¬
zaških vaseh konjeniške čete, na traktorskih postajah
traktorske čete. Ima svoje šole, celo visoke šole, muzeje,
orožarne itd. Posebno pozornost posveča izobrazbi re¬
krutov. Od vojno tehničnih čet so najvažnejše plinsko
varstvene, ki so same spomladi 1. 1932. izurile samo v
Moskvi v enem mesecu 830.000 oseb v obrambi proti

333

plinom (od tega 35% žensk). Kemične skupine se udej¬
stvujejo tudi na civilnem polju in očistijo n. pr. vsako
leto 2 do 2.5 milij. hektarjev zemlje od poljskih škod¬
ljivcev (podgan, kobilic itd.). Dalje ima »Osoviahim«
lastno letalstvo (celo 19 letalskih šol), čete strojnih pušk,
tankov, pionirjev itd. Na tisoče inštruktorjev, katerim
pomagajo zlasti rezervni častniki, skrbi za to, da stoje
vse čete stalno na višini sodobne vojaške znanosti. Vsa
organizacija stoji v najtesnejši zvezi tudi z industrijo,
zlasti z vojno in navdušenje članstva skušajo izrabiti za
Čim večjo proizvodnjo v teh tovarnah. Po najnovejših po¬
datkih šteje »Osoviahim« 700.000 izvrstnih strelcev,
500.000 popolnoma izvežbanih padalcev iz letal, 900.000
pilotov in 140.000 jadralcev, a organizacija sama vzdr¬
žuje mnogo letalskih šol, 72 častniških šol, 2500 konjeni¬
ških združenj itd. Kakor po vseh sovjetskih ustanovah,
je seveda tudi pri »Osoviahimu« mnogo zunanje napih¬
njenosti, velike poneverbe so jako pogoste, mnogo na¬
prav po prvem navdušenju zopet propade itd., vendar
je nedoglednega pomena za vojaško* in duhovno vojno
pripravljenost sovjetske Rusije. Duhovne pripravljenosti
ne skušajo opreti le na rodoljubno in domoljubno čustvo,
kakor meščanske države, temveč predvsem na sovraštvo
proti meščanstvu kapitalističnega inozemstva. Silni so¬
vjetski militarizem ima zato tudi izrazito* ofenzivni značaj
in milijonska sovjetska armada ni toliko obrambno sred¬
stvo SSSR, kakor »predstraža komunističnega proleta¬
riata«, kakor je naglasil pred nekaj leti Rikov.

i) Državni kapitalizem.

Vse kar smo doslej povedali o sovjetski Rusiji, je
prežeto, kakor smo videli, s strogo enotnim duhom, ki
ima svoje izhodišče in svoj cilj le v — gospodarstvu.
Marksistični komunizem ne pozna duše in ne posmrt¬
nega življenja, zato je edini in končni smoter človeka
raj že na tem svetu. Zanj je človek v bistvu prav za
prav le najvišje razvita žival, katere edini zmisel je čim

334

udobnejše telesno življenje in razmnoževanje. To pa
omogoča človeku predvsem čim najbolj smotreno gospo¬
darsko življenje, ki naj mu pri čim najmanjšem trudu
ustvarja čim več in čim boljših sredstev za življenje.
Gospodarstvo je zato osrednja točka, v katero se stekajo
vsa prizadevanja marksističnega komunizma in ono je
končno merilo za presojo javnega in zasebnega življenja
in delovanja. Komunistično gospodarstvo je za marksi¬
ste tisto čarobno sredstvo, ki bo rešilo vsa človeška vpra¬
šanja in ustvarilo raj že na tem svetu, zato se mu mora
podrediti ter mu služiti prav vse drugo. Velika večina
spisov, ki obravnavajo današnjo sovjetsko Rusijo, govori
zato tudi le ali vsaj predvsem o uspelosti in neuspelosti
ogromnih poizkusov, ki jih dela SSSR pri ustvarjanju
komunističnega gospodarskega reda in tudi presoja se
ruski komunizem navadno le s tega vidika. Pristaš kapi¬
talističnega družabnega reda bo odklanjal in tajil kratko
in malo vse, kar so ustvarili boljševiki morda tudi ko¬
ristnega, a socialističnemu gospodarstvu naklonjen člo¬
vek bo šel molče mimo vseh boljševiških barbarstev in
bo poveličeval le njih gospodarske uredbe, čeprav sicer
v srcu odklanja njih prostaški materijalizem. Oboje je
napačno, kajti gospodarstvo je sicer zelo važen, vendarle
en sam del v resnici tako mnogostranskega življenja po¬
sameznika in družbe. Gospodarstvo še ni življenje samo,
temveč le sredstvo za življenje. Glede na to smo skušali
tudi mi očrtati marksistični komunizem, kakor se uve¬
ljavlja v sovjetski Rusiji, na vseh poljih njegovega udej¬
stvovanja, kajti le tako bomo dobili o njem res vse¬
stransko  sliko, a prav posebno pozornost moramo pa
vsekakor posvetiti tudi sovjetskemu gospodarstvu.

Politična oblast v obliki diktature proletarijata je
bila ruskim boljševikom sredstvo, komunistični gospo¬
darski in družabni red sploh pa cilj vseh njih prizade¬
vanj in stremljenj. Kakor se je marksistični komunizem
že od nekdaj jako malo ukvarjal s podrobnimi načrti o
izvedbi tega cilja, ker je vedno trdil, da mu že razvoj
kapitalističnega gospodarstva sam pripravlja pot, tako so

335

bili tudi ruski boljševiki trdno prepričani, da bodo brez
velikih težav v nekaj mesecih preuredili dotedanji za¬
sebno kapitalistični gospodarski red v Rusiji v komu¬
nističnega. Sploh je za vse komunistične smeri po vsem
svetu značilna naivna vera, da imajo edino one v rokah
nezmotljiv recept za edino dobro in končno rešitev tako
zapletenih gospodarskih vprašanj, ki so odvisna od sto in
sto okolnosti in boljševiki so bili izprva tudi trdno pre¬
pričani, da jih bodo rešili kar čez noč že s samo socia¬
lizacijo industrije, bank in zemlje. Za prvi hip so mislili,
da že zadostuje, če postavijo te tri panoge pod nad¬
zorstvo delavcev, kajti v svoji naivnosti so bili izprva
prepričani, da more končno tudi kuharica prevzeti posle
državnika. Toda čim so to izvršili, se je takoj pojavilo
že bistveno vprašanje, kdo in kako naj vodi in upravlja
sedaj tista proizvajalna sredstva, ki so ostala po pomo-
ritvi ali izgonu dotedanjih lastnikov brez gospodarja.
Tako so bili boljševiki že v začetku prisiljeni storiti takoj
tudi korak dalje, to je, ne ostati le pri nadzorstvu pro¬
izvajalnih sredstev, temveč jih tudi podružabiti (socija-
lizirati). Iz tega se je samo ob sebi rodilo že takoj od
početka centralizirano državno vodstvo gospodarstva, ki
se je potem v poznejših letih le izpopolnjevalo. Nekako
vrhovno vodstvo tega podružabljenega gospodarstva naj
bi imel »N a j v i š j i gospodarski svet«,  ki so ga
ustanovili že dne 13. decembra 1. 1917. Poskušali so
uvesti komunizem v vsem obsegu, to je s podružablje-
njem vseh proizvajalnih sredstev, ustvariti enotno držav¬
no vodstvo vse smotreno zgrajene proizvodnje, odpraviti
denarno gospodarstvo sploh, uvesti družabno preskrbo-
vanje prebivalstva z vsemi potrebščinami naravnost v
blagu in družabno ureditev dela. Glede na to so pri¬
držali v ustavi tudi reševanje vseh gospodarskih vpra¬
šanj skupni zvezi (SSSR), samo kmetijstvo so prepustili
izprva do neke mere posameznim zveznim republikam.

Kakšne uspehe je ta »vojni komunizem« (od 1. 1917.
do 1921.) doživel, smo že slišali. V par letih je kratko in
malo uničil vse rusko gospodarstvo in pahnil prebival-

336

i

stvo v nepopisno bedo. Prepovedali so zasebno trgovino
skoro z vsemi vrstami blaga, socializirali vsa industrij¬
ska podjetja razen najmanjših in uvedli so prisilno od¬
dajo kmetiških pridelkov. Toda s tem sta nastopila na¬
mesto obljubljanega raja lakota in pomanjkanje, kakršnih
ruska zgodovina ni pomnila.

Strašne posledice tega čistega komunizma, ki so ga
začeli uvajati že v novembru 1. 1917., so končno pri¬
silile boljševike k popuščanju. Spoznali so, da so pri¬
vedli družbo v gospodarsko brezdno. Toda pri tem ni¬
kakor niso obupali nad izvedljivostjo svojih komunistič¬
nih nazorov, temveč so začeli iskati le novih oblik. Da
preprečijo najhujše in gospodarstvo zopet nekoliko
vzpostavijo, so izdali spomladi 1. 1921. znani dekret, s
katerim so uvedli »Novo ekonomsko politiko« (Nep) in
ki jo je potrdil na Leninov predlog X. komunistični kon¬
gres na svojem zborovanju od 8.—16. marca 1. 1921. Ta
nikakor ne znači, da so se morda odrekli komunizmu,
temveč so dovolili gospodarstvu le kratek oddih, ob¬
enem so pa že tudi začeli iskati novih oblik, s katerimi
bi ga izvedli. Lenin je tedaj izjavil: »Naš prejšnji pro¬
gram je bil teoretično pravilen, praktično pa neizved¬
ljiv.« Zrahljali so začasno dotedanje strogo delavsko
nadzorstvo nad gospodarstvom, ki se je izkazalo za ne¬
sposobno in dovolili so mali trgovini, obrti in mali in¬
dustriji ter kmetijstvu vnovič svobodno gospodarjenje,
ohranili so pa v svojih rokah še vedno veliko industrijo,
veliko in zunanjo trgovino, promet ter bankarstvo.
Tako je nastala nekaka mešanica svobodnega (zasebno-
kapitalističnega) in komunističnega gospodarstva. Toda
tudi one panoge, ki so jih obdržali v svojih rokah, so
od leta do leta bolj izgubljale značaj pravega komuni¬
stičnega, družabnega gospodarstva. Ker se je izkazalo,
da družba, zastopana po delavskih obratnih svetih, ni¬
kakor ni sposobna voditi niti najmanjšega podjetja, so
morali vedno bolj poostrevati državno nadzorstvo, ob¬
enem pa prevzemati v svoje roke tudi vrhovno vodstvo
vsega gospodarstva sploh. Ker se je ob revoluciji usta-

Erjavec, Komunizem.

337

22

novljeni »Najvišji gospodarski svet« razvil medtem
zgolj v nekakega voditelja industrije, so osnovali spo¬
mladi 1. 1921. novo ustanovo, to je »Gosp  la  n« (Dr¬
žavna načrtna komisija), ki naj bi stala ob strani vrhov¬
nim sovjetskim oblastem pri urejevanju in vodstvu vse¬
ga gospodarstva. Potreba po takem strokovnem svetu
se je pokazala že 1. 1920., ko so začeli ustvarjati svoj
prvi veliki gospodarski načrt, to je načrt za elektrifika¬
cijo vse SSSR.

V naslednjih letih se je potem še bolj pokazalo, da
sam Nep še ne zadostuje za ozdravitev zavoženega go¬
spodarstva, zato so vedno bolj omejevali prvotno oblast
»Delavskih obratnih svetov« ter uvajali strogo centra¬
lizirano državno vodstvo vsega tistega gospodarstva, ki
so ga ohranili v svojih rokah.

Ker so pa pri tem kmalu uvideli, da je za to
tudi tedanja politično upravna razdelitev SSSR na ne¬
šteto narodnostnih republik in avtonomnih ozemelj ne¬
primerna, so že 1. 1924. uvedli poleg te narodnostne še
čisto gospodarsko razdelitev države ne glede na meje
posameznih republik. To so izvedli tem laže, ker gospo¬
darstvo itak ni spadalo v področje posameznih repu¬
blik, temveč si ga je pridržala skupna zvezna vlada.
L. 1932. je bila razdeljena vsa SSSR na 22 takih »gospo¬
darskih ozemelj« in sicer sama RSFSR na 14, ostale re¬
publike pa skupno na 8. Prava Rusija sama je razme¬
roma revna dežela, toda vsa SSSR vsebuje neizmerna
bogastva. Namen te razdelitve je bil ustvariti gospodar¬
sko kolikor toliko zaokrožene enote, ki bi se speciali¬
zirale na tisto proizvodnjo, ki je zanje najprimernejša,
a vse naj bi se med seboj gospodarsko dopolnjevale in
tvorile celoto, s katero bi se ne mogla meriti nobena
država sveta. Tako naj bi se posvetil sever predvsem
gozdarstvu, Leningrad težki industriji, zapad kmetij¬
stvu, Moskva predelovalni industriji, Ivanevo Vozne-
sensk tekstilni industriji, osrednja pokrajina črne zemlje
poljedelstvu, Ural rudarstvu in plavžarstvu, zapadna

338

Sibirija težki industriji in poljedelstvu, Daljni vzhod
gozdarstvu, ribištvu ter pridobivanju kožuhovine itd.

Toda ti ukrepi so bili še vedno nezadostni za ozdra¬
vitev gospodarstva. Vkljub temu, da je zlasti ona indu¬
strija, ki je prešla za Nepa v zasebni zakup, delala raz¬
meroma prav dobro in da je bil za silo preprečen po-
polen polom, ki je grozil ob koncu dobe vojnega komu¬
nizma, je vendarle še vedno primanjkovalo vsega, v
mestih pa zlasti še živil, kajti kmetje pač niso bili voljni
oddajati svojih pridelkov skoro zastonj. Glede na to je
začel Gosplan 1. 1925. izdelovati točne in podrobne na¬
črte za novo enotno preureditev vsega gospodarstva, to
je industrije, kmetijstva, bank, urejevanja cen, delavske
proizvodnje itd. To je bilo pa neizvedljivo, če ne bi pre¬
vzela istočasno država tudi njegovega popolnega in ne¬
omejenega vodstva. Pri tem stremljenju seveda ni bilo
več prostora za Nep in začela se je nujno njegova od¬
prava ter uvajanje — načrtnega gospodarstva, ki je do¬
bilo svoj najvidnejši izraz v obeh petletkah (prva od
1. X. 1928 do 31. XII. 1932, druga pa od 1. I. 1933 do
31. XII. 1937) in ki naj bi izpremenil dotlej kmetijsko
Rusijo v industrijsko. Še 1. 1928. je tvorilo kmetijstvo
45.8%, industrija 36.7% in ostalo 17.5% vsega narod¬
nega dohodka, a po izvedbi prve petletke naj bi dajala
industrija 43.7%, kmetijstvo pa 38.7%. Sama vrednost
industrijske proizvodnje naj bi 1. 1932. znašala 43.2 mi¬
lijard rubljev (1. 1931. je pa dosegla v resnici šele 27 mi¬
lijard).

Čeprav so se v dobi sedanjega načrta na videz po¬
vrnili k mnogim značilnostim dobe vojnega komunizma,
ima sedanje sovjetsko gospodarstvo vendar bistveno raz¬
ličen značaj od tedanjega. V prvih revolucijonarnih letih
so namreč v resnici hoteli uvesti pravi komunizem, o
kakršnem so od nekdaj sanjali vsi komunisti, toda do¬
živeli so s svojimi poizkusi tako strahovit polom, da na
pravo podružabljenje sedaj niti misliti niso mogli več, j
temveč skušajo zasebno lastnino res da popolnoma iz¬
trebiti, vendar ne v obliki njenega podružabljenja ampak

339

22 *

— podržavljen] a. Komunizem, tudi ruski, je ozna¬
njal kot svoj cilj vedno podružabljenje vsega gospodar¬
stva, iz katerega bo denar sploh izginil, država sama pa
odmrla, toda po petnajstletnem poizkušanju, združenem
s strašno bedo in nasilji, so prišli do tega, da je njih
država danes vsemogočnejša nego je bila kdajkoli v
zgodovini in da so uvedli tudi kot podlago vsega gospo¬
darskega poslovanja zopet — denar. Pa ne samo to, od
leta do leta uvajajo nazaj tudi prav vsa druga gospo¬
darska sredstva in oblike, ki so značilne za kapitalistič¬
no gospodarstvo, kakor zgolj trgovsko vodstvo vseh go-

1 spodarskih panog, mezdo, cene, izločitev neposrednega
vpliva delavstva na vodstvo podjetij, izrabljanje delav¬
stva za ustvarjanje Marxove »nadvrednosti« itd. Tako
so privedli ruski boljševiki rusko gospodarstvo namesto
v komunizem, ki se je hitro izkazal sploh za neiz¬
vedljiv, v — državni kapitalizem,  ki izvaja
na ves narod še neprimerno hujši pritisk nego po dru¬
gih kapitalističnih državah zasebni kapitalizem. Res je,
da lahko smatramo končno državo le za organizirano
družbo, toda v praksi ima istovetenje države z družbo
vprav usodne posledice, kajti po vsem dosedanjem ko¬
munističnem pojmovanju komunizma, bi naj bila družba
lastnik in voditelj vsega gospodarstva, država pa za¬
časno le nekak vrhovni regulator,  dočim je v
sedanjem sovjetskem gospodarstvu država lastnik, vo¬
ditelj, regulator, priganjač in — kakor bomo še videli

— tudi najbolj neusmiljeni izkoriščevalec družbe. De¬
lovno ljudstvo se je pač iznebilo zasebnih kapitalistov,
katere je poprej kolikor toliko krotila država, zato je pa
prišlo pod še hujši jarem, katerega ne kroti pri njegovih
brezobzirnih ukrepih nihče. Za milijone ruskih delavskih
in kmetiških množic je pač malo vredna tolažba, da so
država končno one same, kajti na vodstvo države nimajo,
kakor smo videli, niti najmanjšega vpliva, a glad ter
suženjstvo zato nista za las znosnejša, če prihajata od
druge firme nego v ostalih kulturnih državah. Prav tako
ostajajo brez vsakega učinka že tudi večne tolažbe, da

340

so to le prehodne oblike in neizbežne težave pri ustvar¬
janju končnega komunističnega raja, kajti te oblike in
težave se niti za las ne zmanjšujejo, temveč od leta do
leta poslabšujejo. Nekak državni kapitalizem je oznanjal
že Collbert, katerega je pa tudi že Voltaire dobro ozna¬
čil, češ da hoče narediti ljudstvo za gol predmet vladanja,
za pasivno blago države, da hoče vtopiti vse krajevne
oblasti v centrali, a ljudstvu kot protidajatev prepustiti
le pridobivanje v mehanizirani, brezduhovni obliki.
Liberalizem je prevzel potem le del Collbertovih naukov,
ruski boljševizem pa vse. Lenin je pravilno slutil, ko je
dejal, da je »socijalizem le monopoliziran državni kapi¬
talizem, prilagoden interesom vsega ljudstva, s čimer
preneha biti državni kapitalizem«, toda v praksi se je
pokazalo, da je imel prav le v prvem delu, kajti tudi
državni kapitalizem se uveljavlja z vsemi zlimi posledi¬
cami zasebnega kapitalizma, le s to razliko, da v zasebno-
kapitalistični družbi varuje proletarijat pred prevelikim
izkoriščanjem v večji ali manjši meri država kot vrhovni
regulator družabnih odnošajev, pri državnem kapita¬
lizmu mu je pa prepuščen proletarijat na milost in ne¬
milost in delavstvo slici v svoji »lastni« državi le pre¬
pogosto nekakim delovnim skupinam — kaznjencev,
čeprav skuša komunistična propaganda to dejansko
stanje olepšati z lažnjivimi frazami.

S svojim »načrtnim gospodarstvom« so naleteli bolj-
ševiki na največje težave že takoj od prvega početka,
kajti zgradili ga niso na dano, to je na a g r a r n o gospo¬
darsko podlago, temveč so najprej vse zasebno gospo¬
darstvo uničili in nato začeli čisto iznova. Načrt ni bil
v skladu z ljudskimi potrebami, temveč je naložil masam
le še večje pomanjkanje, da je pospešil in povečal aku¬
mulacijo kapitala. Kmetijstvo so zapostavljali industriji,
na drugi strani ga pa industrializirali v svrho umetne
Pretvorbe  kmetov v industrijski proletarijat. Boljševiški
načrti skušajo za vsako ceno dvigniti produkcijo brez
ozira na realne potrebe, odtod potem tudi tako ne¬
sorazmerje med posameznimi panogami. Najprej

341

zgrade ogromno elektrarno in šele nato iščejo zanjo od¬
jemalce in delavce, ki bi znali z njo ravnati. Stalin-
gradska tovarna traktorjev je n. pr. skoro eno leto stala,
ker so bili ruski delavci zanjo čisto nerabni. Glavni cilj
jim je avtarkija,  zato forsirajo predvsem produk¬
tivno blago, ne da bi šli vzporedno s tem tudi kmetij¬
stvo, transportna sredstva itd., zato je vse brez potrebne
harmonije. Investirajo nad polovico vsega narodnega do¬
hodka, kar si more privoščiti le diktatura, ki plačuje
delavstvo poljubno nizko in monopolno prodaja po po¬
ljubno visokih cenah. Razen tega so bili prisiljeni še k
j inflaciji, čeprav potrebujejo gotovine le malo, ker velika
j industrija le obračunava brez gotovine. Vse kalkulacije
so se namreč le prepogosto pokazale kot popolnoma na¬
pačne, kajti vsako centralistično načrtno gospodarstvo
mora gospodarski organizem,  izpremeniti v me¬
ha n i z e m , ki nujno stremi za nasilnim uničenjem vseh
raznolikosti ter postaja samo sebi namen.

Ta razvoj sovjetskega gospodarstva iz vojnega ko¬
munizma preko Nepa v načrtno gospodarstvo, ali bolje
povedano: v državni kapitalizem, je bil združen z nepre¬
stanim preurejevanjem vseh ustanov in odredb. Preob¬
širno bi bilo, če bi hoteli podrobno navajati vse. Ome¬
nimo naj le, da je z naraščanjem državnega vpliva na
vse gospodarstvo nujno naraščal tudi upravni stroj, ki
je to gospodarstvo vodil. Ta je bil še silno povečan s
stremljenjem po strogi centralizaciji vsega vodstva in
pa z načelom, ki je vladalo do spomladi 1. 1934., da
namreč posameznih ustanov ne vodijo osebno odgovorni
in strokovno usposobljeni posamezniki, temveč večji ali
manjši kolegiji.  Vse to je rodilo strašen birokra¬
tizem,  kakršnega še ni poznal doslej noben politični
sistem in ki že od nekdaj do neznosnosti duši vso
sovjetsko upravo, onemogoča njeno prožnost in zavira
njeno uspešno delo. Vsi čutijo njegove zle posledice
m ga skušajo odpraviti z neprestanimi novimi reforma¬
mi, toda brezuspešno, ker je pač birokratizem neizbežna
posledica vsake centralistične diktature.

342

Glede na to neprestano izpreminjanje upravnih
oblik tudi ni mogoče podati nobene definitivne slike tega
ogromnega stroja, zato naj jo očrtamo na tem mestu
le po stanju iz 1. 1932. Od tedaj se je izvršilo že več
izprememb, vendar velja vsaj v glavnih obrisih še danes,
a kako bo izgledala jutri, pa ne ve še nihče. Tudi za
časa načrtnega gospodarstva je bil še vedno duša vsega
sovjetskega gospodarstva, nekak njegov generalni štab
— Gosplan. To je ogromen urad z več tisoč nameščenci
(inženjerji, agronomi, statistiki, strokovnjaki za trgovino,
za bankarstvo itd.), ki se deli v oddelke za industrijo, (
kmetijstvo, stavbarstvo, promet, za razdeljevanje in po¬
trošnjo, za delavce in nastavljenee, za gospodarstvo in
statistiko ter za znanost in kulturo. Gosplan zbira po¬
drobne gospodarske načrte, ki jih sestavljajo vsako pod¬
jetje, vsak trust in vsaka nižja gospodarska ustanova za¬
se ter izdeluje potem skupne načrte za vse posamezne
gospodarske panoge, obenem pa z nadzorstvom pazno
zasleduje tudi uspehe pri izvrševanju načrtov.

Naloge Gosplana so strokovno posvetovalne, kajti o
izvrševanju načrtov Gosplana odločuje STO (Sovjet
truda i oboroni = Sovjet dela in obrambe). Ta je se-
stojal izprva le iz načelnikov vseh gospodarskih ljudskih
komisarijatov, pozneje so se mu pa pridružili še neka¬
teri drugi vodilni boljševiki, tako da sestoja danes iz
vseh prvih boljševiških glav (Ordžonikidze, Vorošilov,
Andrejev i. dr.). STO dejansko vodi vse sovjetsko go¬
spodarstvo in njegovo važnost nam najbolje dokazuje
dejstvo, da je to edina ustanova, v kateri je tudi sam
vsemogočni strankin generalni tajnik Stalin, a predse¬
duje mu Molotov, njegove važnejše odredbe pa podpi¬
sujeta Molotov in Stalin, torej vlada in stranka. STO
pretresa vse predloge Gosplana in izdaja odredbe, a za
njih izvršitev skrbi zopet posebna, 1. 1930. ustanovljena
»Izvršilna komisija«  (Komisija ispolnenija), ka¬
teri prav tako predseduje Molotov. Ker izvršitve raznih
gospodarskih načrtov ne pospešuje vaba zasebnih ko¬
risti, kakor v zasebno kapitalističnem gospodarstvu, stoji

343

»Izvršilni komisiji« ob strani cela vrsta drugih sredstev,
kakor tekmovalne pogodbe med posameznimi podjetji,
»udarne brigade«, sestoječe navadno iz komsomolcev, ki
jih pošiljajo sovjeti tja, kjer proizvodnja šepa, dalje
»Rabkrin« (Delavsko kmetiška inšpekcija), »samokriti¬
ka«, gopodarski oddelek GPU, ki v slučaju potrebe z
bičem in s krogljo izsili izvršitev in končno tudi spredaj
omenjeni delavski in kmečki dopisniki listov, ki vohu¬
nijo po podjetjih in skrbe, da izvedo oblasti nemudoma
za vsakega, ki bi kakorkoli oviral izvršitev odredb. Zlasti
važno vlogo igra »Rabkrin«,  ki stalno in natančno
nadzoruje točno izvršitev vseh gospodarskih načrtov od
strani nižjih oblasti in po podjetjih. Deluje tudi v naj¬
tesnejšem stiku s strankino KK (kontrolno komisijo). L.
1934. so obe preosnovali v »Komisijo sovjetske kontrole«
in »Komisijo za strankine sklepe«.

Tako je postal »Najvišji gospodarski svet« v prvot¬
ni zamisli nepotreben. Sicer se je 'že v prvih letih svo¬
jega obstoja razvil v nekakega voditelja industrije, a v
novembru 1. 1930. je bilo v njegovem okviru osnovanih
okoli 40 »Zveznih industrijskih združenj« (za elektrifi¬
kacijo, za papir in celulozo, za pridobivanje dragih ko¬
vin itd.). Tem so se pridružili še »sindikati«  istih
vrst podjetij, ki so imeli nalogo skrbeti za skupno do¬
bavo surovin in razpečavanje izdelkov. Končno so usta¬
novili še tako zvane »kombinat  e«, to je ogromne
zveze vseh podjetij, ki dobivajo pogonsko silo iz istih
virov (n. pr. Zaporoški kombinat iz Dnjepostroja). Tako
se je vsa organizacija vedno bolj zapletala, dokler niso
»Najvišjega gospodarskega sveta« sploh razpustili in
ustanovili namesto njega tri samostojne gospodarske
ljudske komisarijate (za težko, za lahko in za lesno in¬
dustrijo), a že dne 11. decembra 1. 1920 je bil ustanovljen
tudi poseben komisarijat za kmetijstvo, ki je prevzel
enotno vodstvo kmetijstva vse SSSR (dotlej je spadalo
to v področje posameznih zveznih republik).

Vse sovjetsko gospodarstvo je torej urejeno sedaj
strogo enotno in centralistično. O tej ureditvi je dejal

344

Stalin že 1. 1925. da je taka, da utegne vsaka najmanjša
napaka roditi hudo krizo. Tej upravni organizaciji pa
stoji ob strani še ogromna gospodarska znanstvena orga¬
nizacija, ki bi lahko služila za vzor vsem kulturnim drža¬
vam. V najtesnejši zvezi s to gospodarsko organizacijo
so namreč vsi znanstveni zavodi, ki se pečajo s tehniko
in s prirodnimi vedami in teh je bilo že poleti 1931. leta
121 s 27.000 nastavljenci, a vseh zavodov, ki se kakor¬
koli dotikajo gospodarstva, je bilo tedaj: 7 akademij, 650
institutov in 150 znanstvenih laboratorijev, ki so imeli
na razpolago 359 milijonov Rub. sredstev. Samo tehnič¬
nih visokih in srednjih šol je nad 300, ki so vse prena¬
trpane z dijaki, saj študira n. pr. samo na institutu za
prometne inženjerje 9500 dijakov, na tekstilnem 2200,
na stavbni visoki šoli 3800 itd., toda vsaj v posredno
službo gospodarstva je uprežena sploh vsa SSSR.

Tako nastaja v SSSR popolnoma nov gospodarski
red, ki bi ga vsaj v današnji obliki, kakor smo že po¬
udarili, lažje nazvali državni kapitalizem nego pravi ko¬
munizem, čeprav je komunizem njegov končni cilj. Do¬
slej ima pokazati ta uspeh, da je že skoro popolnoma iz¬
trebil zasebno kapitalistično gospodarstvo, a do konca
druge petletke hoče pomesti še z zadnjimi njegovimi
ostanki. Kako je socijalizacija samo v zadnjih letih na¬
predovala, nam dokazuje dejstvo, da je bilo od vsega
prebivalstva zaposlenih:

Ta ogromni poizkus se vrši na ogromnem ozemlju z
ogromnimi naravnimi zakladi, toda ovira ga velika go¬
spodarska zaostalost, s katero so se imeli in se deloma
še vedno imajo boriti boljševiki. Ali pa moremo iztreb¬
ljenje zasebnega gospodarstva res nazivati uspeh? Ne!
Nobenega dvoma ni, da gospodarstvo ni samo sebi na¬
men, temveč le sredstvo za izboljšanje in olajšanje člo-

345

veškega življenja in ravno to se ruskim komunistom
vkljub ogromnim naporom in nepopisnim žrtvam vsega
prebivalstva ni niti najmanj posrečilo. Sovjetski dela¬
vec in kmet živita danes slabše nego v katerikoli kul¬
turni državi sveta in skoro je ni gospodarske panoge, v
kateri bi ne bili sovjeti doživljali najhujših razočaranj.
Komunistična diktatura je odrekla vsaj doslej popolno¬
ma celo v gospodarstvu, kateremu je posvetila prav vsa
svoja prizadevanja ter vse sile ogromnega naroda in kjer
je v prvi vrsti obljubljala uspeh, čeprav je položila na
njegov žrtvenik vse najvišje človeške dobrine: pravo,
vero, rodbino in zadnje sledove svobode.

j) Obrt in industrija.

Napačno je naziranje, da Rusija pred revolucijo ni
poznala industrije. Obratno: prav resne poizkuse ustva¬
ritve lastne industrije najdemo v Rusiji že v 18. stoletju.
Tedaj je to še jako oviralo kmetiško nevoljništvo, toda
proti koncu 19. stoletja, zlasti pa še po Stolypinovi agrar¬
ni reformi, ki je kmeta gospodarsko jako okrepila, se
je začela hitro dvigati tudi ruska industrija, ki jo je
potem vojna še čez noč močno razširila. Toda ta indu¬
strija je obstojala le iz malega števila veleobratov, dočim
male in srednje industrije ni poznala. Letna proizvodnja
samo sedmih panog ruske industrije je bila pred vojno
vredna nad poltretjo milijardo zlatih rubljev, kar nam
bo pač zadosten dokaz za gornjo trditev.

Vendar je ruska industrija pred vojno še daleč za¬
ostajala za industrijo drugih velikih kapitalističnih držav.
Ta ruska gospodarska zaostalost je pri ruskih socijali-
stičnih strankah (razen pri boljševikih) ustvarjala tudi
prepričanje, da je v Rusiji socijalna revolucija v komu¬
nistični smeri še neizvedljiva. Že Mara je namreč po¬
stavil trditev, da se bo komunistični družabni red razvil
sam od sebe iz kapitalističnega gospodarskega reda sa¬
mega. Nagel tehnični napredek kapitalističnega gospo¬
darstva povzroča, trdi Mara, proletarizacijo vedno širših

346

plasti ljudstva in ves kapital se zbira v rokah vedno
manjšega števila kapitalistov. Ko pride ta razvoj do
vrhunca, se bo izvršila socijalna revolucija prav za prav
tako, da bo družba izločila še to peščico kapitalistov, po-
družabila njih imetje in nato vodila sama vso proiz¬
vodnjo, ki bo torej le mirno nadaljevanje dotedanje kapi¬
talistične proizvodnje, samo duh, ki bo v njej vladal, ne
bo več kapitalističen, temveč komunističen.

Marksisti vseh smeri so bili torej od nekdaj prepri¬
čani, da je pogoj njih socijalne revolucije najvišje raz¬
vito kapitalistično gospodarstvo, ki ga na zunaj označuje
ravno čim najvišje razvita industrija. Ker pa ravno tega
v Rusiji ob pričetku revolucije še ni bilo, neboljševiške
marksistične stranke tudi niso verovale v možnost ko¬
munistične revolucije, temveč zaenkrat le v meščansko,
ki naj bi pospešila ruski gospodarski razvoj v kapitali¬
stični smeri, s tem pa — po Marxovih naukih — nujno
ustvarila pogoje za drugo, komunistično revolucijo.

Boljševiki, ki so se že od nekdaj smatrali za naj¬
zvestejše marksiste, so bili v glavnem istega naziranja,
toda obenem so bili mnenja, da ne kaže šele čakati na
ta naravni gospodarski razvoj, kakršnega je napovedoval
Marx, temveč da se je treba polastiti čim prej politične
moči, uvesti diktaturo proletarijata in dvigniti gospodar¬
stvo hitro na tisto višino, ki ustvarja potem pogoje za
obstoj komunističnega gospodarskega reda. Ta pogoj je
pa seveda v čim najvišji meri razvita industrija, saj so
tudi marksisti vseh smeri proglašali vedno le industrijski
proletarijat za pravega in zanesljivega nosilca bodočega
komunističnega gospodarskega in družabnega reda. Čim
krepkejši bo številčno, tem močnejše bo stal tudi ta red.
Industrializacijo je torej bolj potrebovala boljševiška
stranka nego Rusija.

Iz navedenega je tudi samo ob sebi umevno, zakaj
so postavili boljševiki v središče vseh svojih gospodar¬
skih prizadevanj ravno ustvaritev čim najvišje razvite
industrije. Za časa vojnega komunizma so poskusili do-

347

seči to s samim podružabljenjem vseh proizvajalnih sred¬
stev (vso veliko industrijo so socijalizirali z dekretom z
dne 28- junija 1918, mala podjetja pa z dekretom z dne
29. novembra 1920) in z državnim nadzorstvom vsega
gospodarstva, toda doživeli so popoln polom in povzročili
skoraj popolno uničenje še tiste industrije, ki so jo pre¬
vzeli od carske Rusije. Glede na to so uvedli 1. 1921.
Nep, ker so upali pritegniti na ta način na pomoč ino¬
zemski kapital, ki je ustvaril že skoraj vso predvojno
rusko industrijo. Ker se pa to ni zgodilo, jim ni pre-
ostajalo drugega, kot vpreči v ta cilj prav vse ogromne
materijalne sile naroda in države ter z lastnimi sredstvi
ne le dohiteti, temveč na vseh poljih celo prehiteti druge
zasebno kapitalistične države.

To jim je bilo tem laže, ker so naravna bogastva
Rusije res skoraj neizčrpna in so v rudarstvu nakopali
n. pr. že 1. 1929 kljub njegovi veliki zaostalosti že (v
milijonih ton): črnega premoga 38.43, rjavega premoga
26.32, železne rude 7.27, manganove rude 1.26, bakrene
rude 0.77, magnezita 0.11, kromove rude 0.3, nafte 17.21,
azbesta 0.3, naravnega fosfata 0.6, soli 2.62, zlata 42.266
kg, srebra 12.421 kg, platine 2.882 kg.

Nujna posledica tega stremljenja je bila uvedba smo-
trenega načrtnega gospodarstva, ki je dobilo svoj vidni
izraz v obeh petletkah in s katerim so svojo industrijsko
proizvodnjo res tudi jako dvignili. To nam lepo dokazuje
hitro naraščajoča vrednost sovjetske industrijske proiz¬
vodnje, ki je znašala (v milijonih nemških mark): leta
1923.-24. 5588, 1. 1925.-26. 12.360, 1. 1927.-28. 18.213, leta
1928-29. 21.384. Toda te hitro naraščajoče številke nas
nikakor ne smejo varati, kajti pomisliti je treba, da
so komaj 1. 1927. dosegli šele — predvojno višino indu¬
strijske produkcije, ki jo je bila poprejšnja boljševiška
gospodarska politika skoro popolnoma uničila (produk¬
cija železa je padla n. pr. na 7% predvojne množine).

Sovjetsko načrtno gospodarstvo je nedvomno naj-
ogromnejši umetni gospodarski poizkus, kar jih pozna
človeška zgodovina, zato ne more noben resen človek

348

mimo njega le s kakim zasmehljivim prezirom ali oma¬
lovaževanjem. Zmotno je po našem mnenju osnovno iz¬
hodišče tega poizkusa, kar je potem nujno rodilo tudi
toliko bridkih razočaranj in neuspehov, toda na drugi
strani so posvečene uresničenju tega drznega načrta tudi
vse tvorne in duhovne sile sto in šestdeset milijonskega
naroda, ki poseduje eno šestino zemeljske oble, zato
zasluži vsaj vestno in resno pažnjo tudi vsega ostalega
sveta, saj se piše tam zgodovina vsega človeštva. Končni
smoter vse prve petletke je bil ta, da se dvigne v raz¬
dobju od 1. 1928—1933:

prebivalstvo SSSR.

število mezdnih delavcev . . . .
industrija izgotovljenih izdelkov .

težka industrija.

lahka industrija.

kmetijska proizvodnja.

narodni dohodek.

za

??

5 ?

??

9 ?

5 ’

11.08%
18.02 „
181.- „
255.— „
144.- „
151.- „
101.05 „

Začetki načrtnega gospodarstva segajo prav za prav
že v dobo Nepa (n. pr. razdelitev države na gospodarska
ozemlja ali rajone), toda do 1. 1928. je bila glavna skrb
boljševikov, da vzpostavijo vsaj ono industrijo, ki so jo
za časa vojnega komunizma s svojo demagogijo uničili.
Čim je bilo pa storjeno to, so začeli z ogromnimi sredstvi
in z nepopisnimi napori in žrtvami uresničevati svojo
misel, da »dosežejo in prekosijo vse druge industrijske
države sveta«. Pogoj za to so videli v čim hitrejši osvo¬
boditvi od vsake tuje odvisnosti, zato so hoteli ustvariti
najprej temelje vse njih gospodarske neodvisnosti.

Ta gospodarska neodvisnost naj bi bila mogočna težka
industrija, ki je ustvarjala že 1.1931. celih 44% vse sovjet¬
ske industrijske proizvodnje. Pri tem so postopali z naj¬
večjo preudarnostjo tako, da čim bolj smotreno izrabijo
vse ogromne naravne zaklade države. Izogibali so se zato
brezglavo kopičiti industrijo le v nekaterih središčih,
temveč so jo porazdelili po vsej državi tako, da so jo

349

prilagodili naravnim pogojem dotičnega gospodarskega
rajona, a umetne pogoje (mesta, železnice itd.), ki so
manjkali, so skušali ustvariti. Tako so ustvarili nad 500
popolnoma novih, velikih industrijskih središč, ki so bila
še pred nekaj leti svetu sploh neznana. Nastala so po¬
polnoma nova mesta z ogromnimi delavskimi stanovanj¬
skimi hišami, bolnišnicami, šolami, stadioni, pralnicami,
pekarijami, kini, gledališči, krematoriji itd. Vprav veli¬
časten primer takega novega mesta je n. pr. M a g n i to¬
go r s k v Uralu (stal je 800 milijonov rubljev in zgra¬
dili so ga ameriški inženjerji), ki je bil ob revoluciji še
sploh neznan, sedaj pa daje že po 4 milijone ton železa
letno. V Čeljabinskem so sezidali ogromno tovarno za
traktorje po 60 PS, ki pa more v potrebi delati tudi to¬
pove, tanke in drugo orožje. V Azbestu (55.000 prebi¬
valcev) so odprli rudnike azbesta, ki spadajo med največje
na svetu in znaša njih letna proizvodnja 250.000 ton. Pri
Nižnem Novgorodu so zgradili tovarno, ki more izdelati
letno 140.000 avtomobilov, tovarna v Stalingradu 50.000
traktorjev letno. V še pred nekaj leti neznanih vasicah
(Kuznecki, Karagdar, Kizil, Nižnij Tagil itd.) stoje danes
ogromna podjetja za pridobivanje jekla, železa, premoga,
aluminija, kemikalij itd. itd., kjer je pa kazalo, tam so
seveda jako razširili tudi že poprej obstoječa podjetja,
kakor elektroindustrijo v Harkovu, bombažno industrijo
v okolici Moskve, petrolejsko v Baku, tekstilno v Ivanov-
Voznesenskem itd. itd. Skoraj vsa ta indusrtijska sredi¬
šča imajo tudi dobro premišljen vojaško obrambni po¬
men. Ravno tej okolnosti so zaceli zlasti od spomladi
1. 1984. posvečati še prav posebno pozornost, zato gre
sedaj stremljenje za tem, da potisnejo industrijsko te¬
žišče še bolj proti vzhodu ter ga tako odmaknejo od za-
padne meje in približajo bodočemu azijskemu bojišču.
Istočasno jim bo to še bolj olajšalo živahno trgovino z
Azijo. Jako važna okolnost je za boljševike končno tudi
ta, da bodo na ta način ustvarili močne kadre komuni¬
stičnega industrijskega proletarijata po vsej državi, kar
bo gotovo v močno oporo njih oblasti.

350

To ustvarjanje nove industrije in otvarjanje novib
industrijskih središč je bilo že posledica natančno pre¬
mišljenega in preračunanega petletnega načrta, ki naj bi
v glavnem podvojil predvojno industrijsko proizvodnjo,
nekatere panoge pa ustvaril celo čisto na novo. Uspehi
teh prizadevanj v težki industriji so bili jako pomembni.
To nam dokazuje že napredek proizvodnje od 1. 1925. do
1931., ki kaže (v milijonih ton) naslednje številke:

Čeprav so nekatere panoge celo presegle stavljene
cilje, jih pa druge niti od daleč niso dosegle. Tako je
n. pr. predvidevala petletka za 1. 1932. proizvodnje 17
milijonov ton litega železa, a ga je dosegla 1. 1931. šele
komaj 4.9 milij. ton. Po skokih je napredovala tudi
strojna industrija.  Tudi to nam dobro dokazu¬
jejo naslednje številke (vrednost v milijonih rubljev):

1.1925 1.1931

vse strojne industrije 730.0 5724.0

od te:

poljedelskih strojev 48.6 441.0

elektrotehnične industrije 92.5 925.0

strojev za izdelovanje orodja 2.5 40.0

V številu izdelanih kosov je pa napredovala težka
industrija:

1.1925 1.1931

traktorjev 469 41.280

avtomobilov 80 20.900

Torej neutajljivo ogromen napredek, zlasti če ne
upoštevamo kakovosti sovjetskih izdelkov, o čemer bomo
pa še govorili. Jako se bodo pa te številke še povečale.

351

ko bodo dograjeni vsi tekom prve petletke za početi vele-
obrati (skupno 518). Tako bo znašala n. pr. samo kapa¬
citeta obeh velikih avtomobilskih tovarn 170.000 voz letno,
a druga petletka predvideva še skoraj podvojitev proiz¬
vodnje težke industrije na koncu prve petletke. Pozabiti
pa seveda ne smemo, da se ni treba brigati sovjetski
industriji ne za konkurenco in ne za odjemalce ter njih
plačilno zmožnost, kajti edine njene ovire so za enkrat
pomanjkanje surovin in kvalificiranih delovnih moči.
Tako je Rusija že stopila na prvo industrijsko mesto v
Evropi in drugo na svetu.

Tudi sovjetska lahka industrija  izkazuje
prav pomembne številke. L. 1931. je izdelala n. pr. 246
milijonov metrov bombažnih tkanin, 133 milijonov metrov
volnenih, 18.5 milijonov svilnatih itd. Na videz so to jako
visoke številke, toda če pomislimo, da sta bili v sovjetski
Rusiji uničeni skoraj prav vsa mala in domača obrt, ki
sta poprej preskrbovali prebivalstvo s takimi dnevnimi
potrebščinami in če upoštevamo veliko število prebival¬
stva, takoj vidimo, da so te številke popolnoma neza¬
dostne, kajti bombažnih tkanin ne pride niti po 3 m na
glavo, volnenih niti po 1 m, čevljev niti po en par na dve
osebi (vsa proizvodnja 1. 1931. je znašala 76.8 milijonov
parov). Število vreten v tekstilni industriji se je zvišalo
od 1. 1928.—1934. komaj od 7.3 na 9.8 milijonov, kar po-
menja, da tedaj še ni dosegla v tem pogledu Francije
s štirikrat manj prebivalci.

Ta nezadostna proizvodnja je deloma posledica
nesposobnosti sovjetske uprave, da bi preskrbela lahko
industrijo s potrebnimi surovinami (to predvsem je po¬
vzročilo tudi uničenje obrti), deloma pa tudi šibkosti te
industrije same. Kljub temu, da je proizvodnja lahke in¬
dustrije silno narastla, vendarle ni najmanj izpolnila pri¬
čakovanj, kajti še vedno izdaleka ni dosegla niti pred¬
vojne proizvodnje industrije in obrti, kar povzroča po¬
tem tako silno pomanjkanje najnujnejših dnevnih po¬
trebščin (obleke, čevljev, mila, stekla, porcelana, tobaka
in tako dalje). Pozabiti pa ne smemo tudi dejstva, da

352

obstoji resnični gospodarski napredek predvsem v
večji produktivnosti dela,  ki se razvija evo-
lucijonalno. A ravno tega pri vseh sicer naraščajočih
boljševiških številkah ne moremo najti, kajti pridnosti
in spretnosti svojega delavstva boljševiki vkljub vsem
svojim naporom niso mogli bistveno dvigniti.

Že iz dosedanjih izvajanj je razumljivo, da sovjeti
v svoji zaverovanosti v veliko industrijo niso mogli biti
naklonjeni obrti.  Za časa vojnega komunizma je zato
obrt po mestih večji del propadla, ohranila se je pa še
domača kmetiška obrt, ki je v Rusiji že od nekdaj jako
cvetela in dobavljala kmetiškemu ljudstvu velik del vseh
dnevnih potrebščin. Med Nepom se je potem obrt vnovič
opomogla, z nastopom načrtnega gospodarstva je pa za¬
čela nevzdržno hirati. Socijalizacija kmetijstva je domačo
obrt po kmetih že skoraj popolnoma ubila, a ostalo obrt
so morali boljševiki glede na silno pomanjkanje vseh
potrebščin proti svojim načelom rešiti prenagle smrti. Z
odlokom z dne 23. julija 1932 so zrahljali preveliko cen¬
tralizacijo prisilnega obrtnega zadružništva, ki je dotlej
onemogočala vsako svobodno gibanje in obrtne zadruge !
lahko tudi svobodno razpolagajo z izdelki iz onih suro¬
vin, ki si jih preskrbe zadruge same, dočim morajo ostale
oddajati državnim trgovskim podjetjem po določenih ce¬
nah. Njih naloga je predvsem preskrbovati vasi z drob¬
nimi potrebščinami, najstrožje je pa prepovedano vsako
prekupčevanje. V zadrugah je združenih okroglo 2.5 mi¬
lijonov obrtnikov.

Sovjetske številke površnega opazovalca pogosto jako
varajo. Tako n. pr. navajajo, da tam dohodek industrije
silno hitro narašča (dočim je svetovna industrijska pro¬
izvodnja za eno četrtino nazadovala), saj je znašal leta:
1927.-28. skupno 15.137 milij. rub. ali 100.1 rub. na glavo
1929.-30. skupno 20.407 milij. rub. ali 128.8 rub. na glavo
1931. skupno 27.185 milij. rub. ali 169.9 rub. na glavo.

Iz teh številk bi nujno sledilo, da se je temu pri¬
merno izboljševalo tudi življenje ljudskih množic, toda
resnica je ravno obratna. Prvič je v teh številkah obse-

Erjavee, Komunizem.

353

23

žen le dohodek socializiranega gospodarstva, ki ne upo¬
števa, da je pa istočasno vsaj za toliko padla vrednost
zasebnega gospodarstva (n. pr. domače obrti), a drugič še
ta vsota ne pride v prid izboljšanju življenja, temveč
služi le za vedno nove in nove industrijske investicije,
ki so požrle ves potrošnji namenjeni dohodek, da se je
mogel osnovni in obratni kapital sovjetskih gospodarskih
podjetij zvišati od leta 1926. do 1931. od 3864 na 15.503
milijonov rubljev. Da dobe sovjeti sredstva za svoje iz¬
datke, morajo izvažati celo take stvari, ki jih doma naj¬
bolj primanjkuje, zato se življenje ruskega človeka prav
nič ne izboljšuje, zlasti ker je izza odprave Nepa za¬
sebna trgovina uničena, a državna še razpoložljivih pro¬
izvodov ni zmožna v redu porazdeljevati. Vsa boljševiška
prizadevanja so skupni narodni kapital SSSR le prenesla
iz vasi v mestno industrijo in ga osredotočila v državnih
rokah, odtod naraščajoče številke, dočim so ga v resnici
povečala le malo.

Že spredaj smo povedali, da so obljubovali sovjeti
rešitev vseh gospodarskih težkoč od petletke. Po sovjet¬
skih uradnih podatkih bi naj ta v glavnem vsaj glede
proizvodnje uspela, kajti v težki industriji je dosegla
103.4, v lahki pa 84.9% postavljenega načrta, in sicer
(prva številka pomeni narastek proizvodnje od 1. 1928.
do 1. 1932. v odstotkih, druga pa izpolnjeni odstotek na¬
črta petletke):

vredne priznanja.

Toda vsi ti uspehi izgube svojo bistveno vrednost,
če pomislimo, da se pa na drugi strani ni izpolnilo niti

354

eno prerokovanje petletke ter se obetani proizvajalni
stroški te industrije in z njimi cene proizvodov niso zni¬
žali, temveč zvišali, a zaslužek delavstva v primeri z dra¬
ginjo in drugo življenje delavstva se nista izboljšala, tem¬
več še prav izdatno poslabšala. Res je, sovjeti so ustva¬
rili v petletki marsikako industrijsko panogo popolnoma
na novo (n. pr. kemično i. dr.), v drugih so se osvobodili
vsake odvisnosti od inozemstva (n. pr. v avtomobilski,
traktorski itd.), toda celotno rusko gospodarstvo se vsaj
doslej še ni popolnoma nič izboljšalo, kajti vsak uspeli
je bil krvavo plačan na drugih poljih. L. 1909—1913 je
prišlo na 1 ruskega prebivalca povprečno 6.3 q žita, leta
1926. že samo 5.4 q, a 1. 1931. komaj še 4.8 q, čeprav
se je površina obdelane zemlje povečala od 1927—1931
od 105.5 milijonov ha na 136.6 milijonov ha.

Notranjo vrednost vse sovjetske industrije žarko
osvetljujeta zlasti vprašanji proizvajalne sile delavstva
in pa proizvajalni stroški industrije. Tudi v tem pogledu
priznavajo sovjeti sami stalno nazadovanje. Nekatere
nove panoge, ki so v začetku izkazovale vprav gorostasne
proizvajalne stroške, so se res nekoliko popravile (v
proizvodnji tekstilnih strojev 1. 1931. n. pr. za 17%,
proizvajalni stroški za en traktor v Stalingradu so padli
od 5793 rub. na 3328 itd.), a kljub temu so se v vsej
industriji samo v navedenem letu dvignili za 3.7%. Točno
sliko o tem nam daje le starejša, že vpeljana industrija,
kjer opazimo n. pr. samo 1. 1931. povečanje proizvajal¬
nih stroškov v plavžarstvu za 17%, v pridobivanju šote
za 28.5%, v pridobivanju premoga celo za 30% itd.

V tem pogledu tudi v bližnji prihodnosti ni pričako¬
vati nobenega izboljšanja, kajti vzroki za te visoke pro¬
izvajalne stroške leže v samem bistvu sovjetskega go¬
spodarskega sistema, ki še vedno onemogoča točne go¬
spodarske kalkulacije. Razen tega zaradi slabe prehrane
in druge preskrbe stalno pada tudi proizvajalna moč de¬
lavstva samega, čeprav skušajo sovjeti to preprečiti z
vsemi tistimi kapitalističnimi sredstvi, ki tvorijo v dra¬
gih deželah predmet njih najhujšega zgražanja (kazni,

23 *

355

akordne plače idt.). Zaradi slabe prehrane voditelji pod¬
jetij pridno kradejo izdelke, da jih zamenjujejo za ži¬
vila, delavci pa surovine, da jih potem doma v isto svrho
predelujejo. Da bi vsaj nekoliko izboljšali prehrano, so
izdali dne 4. decembra 1931 odlok, po katerem morajo
podjetja sodelovati pri preskrbi delavstva, a ostal je brez
učinka. Mnogo so si obetali glede izboljšanja teh razmer
od »udarnih brigad«, sestoječih navadno iz komsomolcev,
katere so pošiljali vedno tja, kjer je bila proizvodnja po¬
sebno nezadovoljiva. Ker so imeli ti »udarniki« velike
ugodnosti na škodo ostalega delavstva, so vzbudili po¬
nekod odpor, drugod so pa pač povečali proizvodnjo,
toda na škodo kakovosti izdelkov, ki je v industriji na¬
vadno važnejša nego množina. Kakovost sovjetskih indu¬
strijskih izdelkov stoji že itak jako daleč za izdelki ka¬
pitalističnih držav, a še po skromnih sovjetskih zahtevah
tvori pogosto do 30% izdelanega blaga neraben izvržek.
Glede na vse te okoliščine je sovjetska industrija neren¬
tabilna in tvori strašno breme za vse prebivalstvo, ki ga
ne bo mogoče stalno vzdrževati. Na tisoče traktorjev
mora že po prvem dnevu uporabe zopet nazaj v tovarno
ali pa vsaj v popravi jalnico. Skoro vsa produkcija ruske
industrije je drugovrstna, izredno velik del pa celo sploh
neraben, tako v bombažni industriji 20%, v izdelavi
mehaničnih strojev 40%, v jeklarski industriji 60%, v
letalski 80%, v avtomobilski pa celo 90%. Tako se vrti
sovjetsko komunistično gospodarstvo v nekakem zača¬
ranem krogu, iz katerega ne najdejo izhoda: če pogase
na enem koncu, se vname drug vogel.

Nobenega dvoma ni, da je boljševizem spoznal
ogromne tvarne in duhovne sile, ki so spale stoletja ne¬
izrabljene v tej zemlji in v tem narodu, skuša jih z ne¬
popisno vztrajnostjo tudi dvigniti, toda vsaj doslej kaže
vse, da je materijalistični komunizem za to nesposoben,
ker se mu upira že sama človeška narava. Prva petletka
je tvorila ves up naroda in njegovih oblastnikov, vzvalo¬
vila je vso Rusijo ter napela vse njene sile, milijoni so
neomajno verovali vanjo, o njej so prepevali otroci, nad

356

30 miljard rubljev so investirali samo v industrijo, žrtvo¬
vali so ji najosnovnejše človeške svoboščine in milijoni
so zanjo stradali, a kaj je njen uspeli? Res je, da so
danes nepregledne množice ruske mladine, kateri je za¬
prt resnični pogled na ostali svet, prepričane, da je
sovjetska Rusija najnaprednejša država sveta, v resnici
pa živi danes ruski delavec bednejše življenje nego v
katerikoli drugi res kulturni in demokratični kapitali¬
stični državi.

Neuspeh prve petletke v industriji so priznali sovjeti
sami že s tem, da so začeli takoj, čeprav že z mnogo
manjšo reklamo, z drugo, v kateri obljubljajo, da bo sov¬
jetska Rusija glede proizvodnje daleč prekosila Ameriko,
a vsem ostalim državam pa da prednjači že sedaj. Njen
namen je zopet popolna tehnična preosnova vsega gospo¬
darstva, dopolnitev težke industrije, ustvaritev obsež¬
nejše lahke industrije, ki bi odpravila strašno pomanj¬
kanje drobnih dnevnih potrebščin ter doseči ono, glede
česar je prva popolnoma odrekla, to je izboljšati življenje
množic. O njej je podrobejše razpravljalo zborovanje
CIK-a meseca januarja 1. 1934., in ob tej priliki je bilo
vnovič določeno, da se ima posvetiti vsa pozornost slej
ko prej industriji, tako da bi dosegla 1. 1937. vrednost
njene proizvodnje 103 miljarde rubljev. V posameznih
panogah naj bi se dvignila industrijska proizvodnja tako:

strojna industrija na 21 milijard Rub. (povečanje za
127% napram 1. 1932);

električna industrija na 38 milijard kw (povečanje
za 183%);

premogovna industrija na 152 milijonov ton;

pridobivanje nafte na 47 milijonov ton (povečanje za
113%);

pridobivanje sirovega železa na 18 milijonov ton
(povečanje za 192%);

pridobivanje jekla na 19 milij. ton (povečanje za
225%);

pridobivanje bakra na 155.000 ton (povečanje za
232%);

357

kemična industrija na 5.7 milij. Rub. (povečanje za
207%);

pridobivanje rezanega lesa na 43 milijonov m 3  (po¬
večanje za 76%);

vrednost obrtnih izdelkov na 6 milijard Rub. (pove¬
čanje za 210%).

V nekaterih panogah so tudi res dosegli že prav
vidne uspehe, kajti samo od 1. 1932—1934 so dvignili
produkcijo (v milijonih ton)

od 9.2 na 13.5 milijonov kilov. ur, produkcija avto¬
mobilov od 30.000 na 50.000 voz.

V načrtu so velika nova industrijska podjetja v
Uralu, v zapadni Sibiriji, v Ukrajini in drugod, zgraditi
nameravajo 15 novih tekstilnih veleobratov, ogromno elek¬
trarno pri Taškentu, ki bo dajala 280.000 Kw sile, pro¬
izvajalno silo delavstva hočejo dvigniti za 63%, vzgojiti
5 milijonov kvalificiranih delavcev, 4 milijone speciali¬
stov, 900.000 absolventov tehnik in 340.000 strokovnjakov
na univerzah, poceniti živila za 40%, povečati število
delavcev in nameščencev v državnih gospodarskih pod¬
jetjih za 30%, izdatke za plače za 59% (v težki industriji
celo za 70%), 80% vse sovjetske proizvodnje sploh naj
bi bilo tedaj že industrializirane, samo v industrijo na¬
meravajo investirati novih 70 milijard rubljev itd. Toda
razočaranje nad uspehi prve petletke je povzročilo, da
gledajo množice tudi na drugo že čisto brezbrižno. Da

358

je to nezaupanje upravičeno, nam dokazuje že takoj prvo
leto (1933) druge petletke, ko se je proizvodnja velein¬
dustrije dvignila namesto za predvidenih 16.5% le za
9% (v nekaterih panogah sploh nič), proizvajalna sila
delavstva le za 11.3% namesto pričakovanih 17%, čeprav
niso izpustili iz vidika niti enega kapitalističnega sred¬
stva, s katerim bi čim bolj privili njegovo proizvajalno
silo. Začenjajo se že pojavljati posledice prevelikih na¬
porov in žrtev prve petletke ter tedanjega umetnega hla¬
stanja za dosego čim večjih številk. Pokazuje se slaba
rentabilnost gigantskih veleobratov, ki so izpostavljeni
vedni nevarnosti, da tečejo v prazno, z dragocenimi stroji
in sirovinami se ravna le prepogosto brezvestno, iz¬
obrazba potrebnih specijalistov je nezadostna ali jih pa
sploh ni (1. 1930. je manjkalo samo pri gradnji Magnit-
naje 700 inženjerjev, v vzhodnem jeklenem trustu 2300
itd.), neznosni birokratizem slej ko prej onemogoča
gladko poslovanje vsega gospodarstva, prepogostega škod¬
ljivega menjavanja delavcev še vedno niso mogli odpra¬
viti, maščuje se prezgodnji pogon še na pol dovršenih
tovarn, kakovost izdelkov se dviga le počasi in pojavlja
se splošna utrujenost delavskih množic. Celo pri sovjetih
samih se pojavlja nekaka naveličanost tolažiti delavstvo
z neprestanimi upi na edinozveličavnost industrijalizacije,
ki doslej ni rodila prav za prav še ničesar drugega kot
le proletarizacijo nekaj novih milijonov, toda pričakovano
osrečenje je vkljub njenemu ogromnemu povečanju do¬
slej popolnoma izostalo.

k) Kmetijstvo.

Čeprav tvori industrija središče vseh sovjetskih pri¬
zadevanj in ves njihov up, je pa kmetijstvo vendarle
slej ko prej glavno vprašanje vsega sovjetskega gospo¬
darstva, kajti od njega je odvisna prehrana milijonskih
delavskih množic in ono ustvarja s svojimi sirovinami
tudi pogoje za obstoj velikega dela industrije sploh
(n. pr. tekstilne, usnjarske, živilske itd.). Kmetje tvorijo

359

še vedno ogromno večino sovjetskega prebivalstva. I.eta
1926. je bilo namreč v Rusiji zaposlenih od vsega pre-
valstva

s kmetijstvom, gozdarstvom in ribištvom 80.5%

v industriji in rudarstvu 7.9%

s trgovino in prometom 8.7%

z javnimi službami 2.7%

z gospodarstvom in dr. 5.2%

Od tedaj se je število v industriji zaposlenega pre¬
bivalstva res precej dvignilo, vendar Rusija še vedno ni
izgubila izrazito poljedelskega značaja. Kmetiško vpra¬
šanje je sploh usodno za Rusijo: ono predvsem je po¬
vzročilo padec carizma, čeprav se je tedanja država jako
izogibala vtikati se kakorkoli v kmetiško občestvo, ono
je pospešilo polom vojnega komunizma in povzroča tudi
načrtnemu gospodarstvu na j več j e težave.

Po boljševiškem prevratu so sovjeti sicer proglasili
tudi zemljo za družabno last, toda kmetje se za to niso
brigali, temveč so si lepo sami razdelili veleposestniško,
carsko, državno in cerkveno zemljo v skupnem obsegu
75 milijonov hektarjev. Tako so prišli kmetje v posest
97% vse obdelane zemlje in le 3% jo je ostalo sovjetom.
Na tej površini so osnovali velike državne kmetijske
obrate (tako zvane »Sovhoze«), ki naj bi kmete prepri¬
čali o prednostih kolektivnega kmetovanja, obenem so pa
skušali združiti tudi po večje množine zasebnih kmetij
v velika kolektivna kmetiška gospodarstva (tako zvane
»Kolhoze«), katerim so dovolili vse mogoče ugodnosti,
samo da bi pridobili zanje čim več kmetov, dočim so
bile zasebne kmetije izpostavljene stalnim šikanam obla¬
sti ter nasilnemu odvzemanju pridelkov. Vse to je ro¬
dilo popoln propad kmetijstva, strašno lakoto 1. 1921.-22.
in polom vsega vojnega komunizma ter je končno pri¬
sililo Lenina k uvedbi Nepa.

Nep je dovolil kmetom precejšnje olajšave in svo¬
boščine, zato se je kmetiško gospodarstvo jako hitro
zopet okrepilo. Pridelovanje se je razvijalo zopet kolikor-

360

toliko redno in 1. 1929. je bila slika ruske poljedelske
proizvodnje naslednja (v milijonih ton):

V začetku Nepa je bila poljedelska zemlja še dokaj
enakomerno razdeljena med kakih 25 milijonov kmetij
s približno 120 milijoni duš, toda tekom Nepa se je
seveda izvršil naravni in neizogibni razvoj. Gospodarstva
bolj lenih in zanikarnih kmetov so nazadovala, napredo¬
vala pa pridnih in sposobnih. Tako je nudila ruska kme-
tiška vas v nekaj letih vnovič sliko, kakršno vidimo po
vsem ostalem svetu, namreč male, srednje in večje kmete,
ali kakor so jih nazivali na Ruskem: bednjake, srednjake
in kulake. Kulaki so bili nositelji naprednega in prid¬
nega kmetovanja ter glavni pridelovalci žita. Upravičeno
je zato dejal v začetku 1. 1930. Stalin, da je smatral
1. 1927. zahtevo Trockega po boju zoper kulake za pre¬
zgodnjo in otročjo, kajti tedaj da so bili kulaki glavni
preskrbovalci živil in vsak poizkus uničiti jih bi se
moral končati z uničujočim porazom komunizma.

Po 1. 1925. se je začelo polagoma oblikovati sovjetsko
načrtno gospodarstvo v smeri njegove popolne socijaliza-
cije in tedaj so kmalu uvideli, da je ta neizvedljiva, če
ne pritegnejo vanjo tudi vsega kmetijstva. Tako so za¬
čeli na podlagi sklepov XV. strankinega kongresa končno
tudi z radikalno socijalizacijo kmetijstva, katerega se
dotlej nikoli niso upali prav lotiti. Na eni strani so bili
slepo zaverovani v edinozveličavnost kolektivnih in indu¬
strializiranih veleobratov, na drugi strani so pa pra¬
vilno spoznali, da je načrtno gospodarstvo socijalizirane
industrije nemogoče brez industrijaliziranega kolektiv-

361

nega kmetijstva. Končno so pa tudi vedeli, da bo njih
trajna politična oblast zajamčena le tedaj, če uničijo
svobodnega kmeta (zlasti kulaka) in ga izpremenijo v
proletarca, ki bo mislil in čustvoval kot komunistični in¬
dustrijski delavec. S socijalizacijo kmetijstva naj bi
namreč kmetiška vas sploh izginila, z njo pa tudi cerkev,
starodavni običaji, kmetiška rodbina itd., namesto tega
naj bi pa nastale skupne kuhinje, skupne obednice itd.,
skratka — komunistični kolektiv. Večere naj bi preživ¬
ljal kolhoznik namesto v krogu svoje rodbine v — klubu.
Po boljševiških izjavah spada kmetiška vas v — muzej.

Tudi Leninov cilj je bila socijalizacija vsega kmetij¬
stva, toda on jo je hotel polagoma pripraviti, dočim ni
poznal Stalin nobenih ozirov. K temu so ga navajali že
omenjeni stvarni razlogi, razen tega pa še pritisk levih
opozicijonalcev pod vodstvom Trockega, ki so označevali
trdnejše kmete za grobokope komunizma in dolžili Sta¬
lina, da jih podpira. Ko so začeli izvajati sovjeti svoje
načrtno gospodarstvo, dušiti zasebno trgovino in izvajati
na kmete vnovič močnejši pritisk, da si zagotove pre¬
hrano mest, so tudi kmetje zopet odgovorili tako, da so
omejili posejano površino ter skrivali pridelke. V prejš¬
njih letih je tako postopanje prisililo sovjete k popušča¬
nju, toda sedaj so se smatrali že toliko močne, da so
boj sprejeli. Po prvotnem načrtu so hoteli v prvi pet¬
letki socijalizirati le 15% kmetij, toda navedene okoli¬
ščine so povzročile, da so navalili sovjeti na kmete z ne-
pisno brezobzirnostjo. Bednjaki se vstopu v kolhoze še
niso preveč upirali, ker so upali v njih le pridobiti, a
niso mogli mnogo izgubiti, srednjakom so naredili s šte¬
vilnimi odredbami življenje na samostojnih kmetijah na¬
ravnost nemogoče, a kulake so proglasili kratko in malo
za brezpravne. Do viška je prikipel nečloveški boljševi-
ški teror nad kmeti jeseni 1. 1929. Stalin je ponovno
poudarjal: »Za kulaka v kolektivu ni prostora, kulak je
obsojen na smrt!« Davke so nalagali celim vasem, a
vaški sovjeti so prevalili vse na »kulake« in ker jih niso
mogli plačati, so prodali njih posestvo za smešne cene

362

kolhozom. Enako so ravnali pri oddaji pridelkov: od
kulakov so tirjali 2—3 krat več nego so ti sploh pridelali,
izključili so jih iz državnih konsumov, tako da si niso
mogli sploh ničesar več kupiti in končno so vaški sovjeti
lahko tudi na novo razdeljevali zemljo, pri čemer so
kulake kratko in malo razlastili. Obupani kulaki so se
branili večkrat z uboji, samomori in požigi, a na sto-
tisoee so jih sovjetske oblasti pregnale na prisilno' delo
v severne gozdove in drugam. Tako so v par letih u ni čili
skoro 1 milijon Cvetočih kulaških gospodarstev.

Pri tem pa pod označbo »kulak« seveda ni nihče
več razumeval le predvojnih oderuhov, temveč sploh vsa¬
kega kmeta, ki se je bil s svojo pridnostjo in sposob¬
nostjo nekoliko opomogel in je imel kdajkoli v življenju
najetega le enega hlapca ali delavca. Od vsakega sred-
njaka, ki se je pomišljal vstopiti »prostovoljno« v kol¬
hoz, so tirjali navadno, da odda več žita državi, nego
ga je sploh pridelal in ker tega seveda ni zmogel, se
je začelo strašno preganjanje. Na tisoče srednjakov in
kulakov so kratko in malo pobili, in dne 1. februarja leta
1930 je izšel dekret, da se kulakom zapleni sploh vse
imetje. Nad pol milijona so jih poslali bosih in nagih v
strašne severne gozdove na prisilno delo, ne da bi kdor¬
koli izmed njih zagrešil le najmanjšo nepostavnost. Na
stotisoče ljudi je bežalo v kolhoze, da si rešijo vsaj
golo življenje, tujerodni kolonisti (n. pr. Nemci od
Volge) so pa bežali v najhujši zimi leta 1929-30 proti
Moskvi, da bi si izposlovali dovoljenje za odhod v svojo
staro domovino. Uničili so tudi vse kmetiško za¬
družništvo,  ki je bilo nekoč najmočnejše na svetu.
Najprej so ga že v dobi vojnega komunizma podržavili,
nato ga pa toliko časa »reformirali« in delali z njim
razne poizkuse, da je v dobi načrtnega gospodarstva
sploh ugasnilo. Ohranile so se le konsumne zadruge j
(kooperative), ki so pa v resnici samo še državne trgo- j
vine na drobno.

Boljševiki so noreli od veselja nad tolikimi uspehi
»prostovoljne« socijalizacije kmetijstva, toda posledice

363

niso mogle izostati. Nastalo je pravo razdejanje polje¬
delstva, na milijone hektarjev zemlje je ostalo neob¬
delane in stanje živine je katastrofalno padlo. Tako je
stala spomladi leta 1930 SSSK vnovič pred strašno la¬
koto in to je prisililo Stalina, da je izdal dne 2. marca
leta 1930 javno pismo, v katerem je prepovedal nada¬
ljevanje nasilne socijalizacije kmetov. Prišel je kratek
oddih, število kolektiviziranih kmetov je padlo zopet
od 15 na 5 milijonov, a po žetvi, zlasti pa od začetka
leta 1931 so začeli iznova, le za spoznanje z manj krva¬
vimi sredstvi. Tako je bilo do jeseni leta 1931 kolekti¬
viziranih 62% vseh kmetij, leta 1932 je naraslo to šte¬
vilo na 84%, a do konca leta 1933 so upali kolektivi-
zirati vse. Nagovarjanje k izstopu iz kolhozov se kaznuje
z ječo 5 do 10 let in pomilostitev je za ta »zločin« iz¬
ključena.

Boljševiki so bili prepričani, da je že nekdanji ruski
»mir« ustvaril pri kmetih precej miselnega razpoloženja
za kolektivizacijo, a drugo naj bi dopolnil poljedelski
stroj, ki je bil slej ko prej njih malik. V svoji komu¬
nistični strasti niso hoteli upoštevati najosnovnejšega čuta
človeške narave, ki se upira ponižanju v topo čredo.
Potrpežljivi ruski kmet je dolga leta brezbrižno pre¬
našal sovjetski politični despotizem, a pri tej socija-
zaciji je bil zadet v dno duše, zato se ji je upiral z
vsemi razpoložljivimi sredstvi, dokler ni končno pod¬
legel krvavemu boljševiškemu nasilju, kakor slovenski
kmet po kmetskih puntih v XVI. stoletju. Toda vsa
človeška zgodovina dokazuje, da gospodarstvo sužnjev
ne more tekmovati z gospodarstvom svobodnih ljudi.
To se je pokazalo tudi v Rusiji že leta 1931, kajti po¬
kazalo se je propadanje na vsej črti. Z raznimi ukazi
so sicer jako povečali površino, posejano z nekaterimi
industrijskimi rastlinami (lanom, bombažem in slad¬
korno peso), a velik del žetve je propadel in pridelek je
še mnogo zaostajal za 1. 1930 in cela povodenj papir¬
natih odlokov je ostala neizvršena. Na kolhozih vladata

364

največji nered in nezadovoljstvo, zlasti pa silna potrata
delovnih moči, saj nihče nima interesa na tem, da bi
pridno delal, a v materijalističnem svetovnem naziranju
za kake idealne ozire na skupnost pač ni mnogo pro¬
stora. Sovjetske oblasti same so preračunale, da za¬
vzema sam odhod kolhoznikov na polja 8% delovnega
časa, zajtrk in obed 20% in odmori 11%, razen tega pa
še med delom postajajo po poljih cele kolone. Ker
skrbe kolhozi predvsem zase, skušajo na vseh koncih
in krajih državo goljufati, zato so n. pr. dobili 1. 1931
sovjeti od kolhozov namesto določenih 2.66 milijona ton
žita le 1.03 milij. ton. Ker pa država žito nujno rabi
za prehrano mest, si ga vzame več, nego ga kolhozi
morejo pogrešiti, zato ti sami pogosto stradajo. Vse to
ubija vsako voljo za delo in polja so v skrajno zane¬
marjenem stanju. Da odpomorejo tem nedostatkom, so
znižali povprečno velikost kolektivov od prejšnjih 85.770
ha na 62.900 ha in z dekretom z dne 26. marca 1.1932
so odpravili enake plače kolhoznikom, vendar vse to ni
mnogo zaleglo. Ruska agrarna kriza je namreč kriza ko¬
lektivnega kmetiškega gospodarstva.

Nezadostna poljedelska proizvodnja se tudi 1.1932
ni prav nič povečala. Dočim so z ogromnimi stroški
in s skrajnimi nasilji v industriji tekom prve petletke
vendarle dosegli vsaj na zunaj nekaj visokih številk,
se je pa poljedelska petletka popolnoma ponesrečila,
saj je namesto velikih povečanj rodila še nazadovanje,
kar nam dokazujejo same sovjetske uradne številke, ki
izkazujejo:

365

Lepo nam dokazuje »uspehe« silnih naporov in in¬
vesticij tudi naslednja razpredelnica

Razen tega je petletka predvidevala pridelek na
1 ha na zasebnih kmetijah 9.47 q žita, na kolhozih 11.8 q,
na sovhozih pa 12.5 q, a doseženi povprečni pridelek na
vseh skupaj je bil komaj 7.1 q. In to vkljub vsej mno¬
žini dragocenih strojev. Razočaranje je tem večje, ker
je petletka predvidevala navedene številke le v pri¬
meru, da se kolektivizira 17% vseh kmetij, dočim je bilo
v 1. 1932-33 kolektiviziranih v resnici 78% (68% v kol¬
hozih in 10% v sovhozih) in bi moral biti po sovjetskih
nazorih uspeh še neprimerno boljši, nego ga je napo¬
vedovala petletka. Po pravici tedaj lahko trdimo, da je
doživela sovjetska socijalizacija kmetijstva naravnost ka¬
tastrofo, zato je Stalin sam ob zaključku petletke tudi
izjavil, da je od 210.000 kmetijskih kolektivov aktivnih
komaj par tisoč. Draga in zapletena proizvodnja kolho¬
zov ne dosega niti proizvodnje prejšnjih — kulakov,
kar je pač najslabše izpričevalo za gospodarsko vred¬
nost socijaliziranih kmetiških veleobratov. Petletka je
obetala, da bo dalo rusko kmetijstvo 1932 leta 2.4 milij.
ton mesa in 12.2 milij. ton mleka, v resnici so pa vsi

366

kolektivni obrati dali komaj 0.3 milij. ton mesa in 1.9
milij. ton mleka. Sovjetske statistike se rade bahajo z
velikim povečanjem obdelane površine (od 1. 1913—1933
okroglo 30 milij. ha), a nikakor ne smemo prezreti, da
je pa na drugi strani padel donos na 1 ha in se zato
pridelek v najvažnejši panogi, to je žitoreji ni povečal,
čeprav se je med tem prebivalstvo zelo pomnožilo. Od
tod izvirajo tudi velike težave zaradi prehrane in po¬
novne hude lakote. Pa tudi povečanje obdelane površine
je deloma le navidezno, kajti mnogo poprej kultiviranih
ozemelj leži danes strašno zapleveljenih (n. pr. v za-
padni Sibiriji, v delih Ukrajine i. dr.) ter se je ponekod
zato v resnici obdelana površina še zmanjšala, česar
sovjetska statistika seveda ne upošteva. Povprečni donos
žita na 1 ha je komaj 7 q, dočim bi moral biti vsaj
10 q, a vsak q pomenja — 10 milijonov ton. Tako so
ostale milijardne investicije (za MTS, za namakalne pri¬
prave itd.) dejansko brezuspešne. Kaj bi se dalo s temi
kapitali ustvariti pri drugačni, to je nekomunistični po¬
litiki!

Prekoračena je bila petletka le glede pridelovanja
industrijskih rastlin (lan, bombaž in sladkorna pesa), a
še tu je donos silno padel, kajti posejana (zasajena) po¬
vršina se je povečala skoro za eno tretjino, dočim se je
pridelek le neznatno povečal. Toda glavni del ruskega
kmetijstva tvori še vedno žito, saj je posejane z njim 70%
vse ruske poljedelske površine. Tu pa grozi sovjetom
najhujše. Še 1. 1927./28. je ostalo kmetom za lastno pre¬
hrano in za posevke 66 milij. ton žita, leta 1931./32. pa
za 8 milijonov kmeliških prebivalcev več komaj še ravno
toliko, dočim naj bi ga ostalo po načrtu petletke 84 mi¬
lijonov ton. Iz tega tudi razumemo, zakaj je vladala
leta 1932. in 1933. v Rusiji vnovič huda lakota, čeprav jo
je skušala boljševiška propaganda v inozemstvu utajiti.
Vkljub temu so pa sovjeti tudi v teh letih žito še izvažali
(1. 1930./31. — 6 milij. ton, 1. 1931./32. — 2.7 milij. ton in
celo ob lakoti 1. 1932./33. še vedno 1.4 milij. ton), ker

367

so skušali tudi za ceno umiranja od lakote doma dobiti
sredstev za uresničevanje svojih industrijskih načrtov.

Z veliko energijo in stroški skušajo uvajati vse vrste
doslej sploh neznanih tehničnih rastlin (kenaf, rami,
kanatnik, sezam, kavčuk in eter vsebujoče rastline itd.),
toda uspehi so še nad vse skromni, kakor pri drugih
tehničnih rastlinah. Ogromni kompleksi z bombažem za¬
sajene površine so v tako zanemarjenem stanju, da se
marsikje ne izplača niti žetev. Na vzornih posestvih
egiptovskega bombaža so dosegli 1. 1931. pridelek po
20 q na 1 ha, drugod pa naslednje leto komaj 3.5 q in
predvojni pridelek se je podvojil samo zaradi početver-
jenja zasajene površine. Pridelek sladkorne pese se je
obdržal na predvojni višini le zaradi 2.5 kratnega po¬
večanja pridelovalne površine in se marsikje pridelovanje
sploh ni izplačalo. Z zelenjavo posajena površina se je
potrojila, donos na 1 ha je pa padel za polovico. Zelo
se je povečala površina za pridelovanje krme in ker je
število živine za polovico padlo, bi moralo nastati za
krmljenje preostalih naravnost idealno stanje, v resnici
je pa ravno obratno: živina strada ker so jo koncentrirali
na živinorejskih farmah, kjer je pridelek zanikam, dru¬
god pa gnijejo ogromne množine krme. To je slika ko¬
lektivističnega kmetovanja, a bilanca sovjetskega polje¬
delstva je v primeru s predvojno proizvodnjo naslednja:
povečal se je pridelek rži, prosa, koruze, bombaža, krom¬
pirja, zelenjave, krme in še nekaterih manj pomembnih
kultur, na predvojni višini je ostal pridelek pšenice, ko¬
noplje, lanu in sladkorne pese, zmanjšal se je pa pride¬
lek ovsa in ječmena, donos na 1 ha je pa padel skoro pri
vseh panogah, ponekod naravnost katastrofalno (žito
ponekod celo izpod 1 q na 1 ha).

Še strašnejše so bile pa posledice socijalizacije v
živinoreji. Ker je skušala država s puškami nagnati
kmete v obsovražene kolektive in ker je primanjkovalo
žita, so v masah klali živino, zato je njeno stanje kata¬
strofalno padlo, kar nam zopet dokazujejo sovjetske
uradne številke same. Iz teh podatkov posnemamo, da

368

je bilo stanje ruske živinoreje (v milijonih glav) na¬
slednje :

Vzrok tega katastrofalnega padca živine je že ome¬
njeno klanje živine, ki se je vršilo iz strahu pred ko¬
lektivizacijo. Zato je seveda vzporedno padel donos ži¬
valskih produktov, kakor mleka (ruska krava daje le po
3 1 mleka dnevno), volne, jajc kož itd. Žele od jeseni
1. 1932 se to stanje zopet polagoma popravlja, toda rav¬
no v živinoreji so dosegli načrti petletke svoj popoln
polom (produkcija zajčjega mesa je dosegla n. pr. le
9.4 %  načrta). Vse svoje nade so stavili boljševiki v or¬
ganizacijo velikih živinorejskih farm, katerih je bilo dne
1. januarja 1. 1933.:

na sovhozih: farm za meso. 450

» » mleko. 330

» » svinje. 780

» » ovce. 196

na kolhozih: » » goveda.51.000

» » svinje. 29.000

» » ovce.6.700

» » perutnino.10.000

Torej širokopotezna organizacija, a njen »uspeh« je
bil ta, da so morali del živine vrniti zopet kmetom v za¬
sebno last, če niso hoteli živinoreje sploh popolnoma
uničiti. Glede na vse povedano, je potem seveda razum¬
ljivo, da se nahaja tudi vsa industrija, ki je navezana na
surovine iz kmetijstva, v največjih težkočah in da je pre¬
skrba mest s prehrano skrajno pomanjkljiva. Vse to jih

Erjavec, Komunizem.

369

24

je tudi prisililo, da so morali opustiti živilske karte, po¬
pustiti vsaj kolhozom glede svobodnega trgovanja in pre¬
pustiti mestno prebivalstvo samopreskrbi.

Tako vidimo, da so sovjeti s svojo komunistično za¬
grizenostjo naravnost uničili rusko kmetijstvo, dočim so
poprej obetali, da mu bo dala šele socijalizacija pravi
polet, kmeta pa osrečila. Da bi preprečili najhujše, so
izdajali vse mogoče odredbe, le svoje trme za socijaliza-
cijo niso opustili. Dotlej svobodni in samostojni kmetje
so bili v kolhozih izpremenjeni v navadne hlapce in polj¬
ske delavce, zato ni čuda, če niso hoteli delati in je bilo
letno delo kolhoznika cenjeno komaj na 100—150 Rub.
Da bi zopet vzbudili njih zasebni interes ter tako dvi¬
gnili proizvodnjo kolhozov, so proti svojim lastnim ko¬
munističnim načelom spomladi leta 1932. znižali njih
obvezne dajatve, obenem jim pa dovolili prosto trgovino
s svojimi pridelki. Zanjo je izdelal že meseca oktobra
leta 1931. CIK posebne smernice: Ko oddajo kolhozi
državi predpisano količino pridelkov, lahko ostanek
svobodno prodajo, a le naravnost v roke konsumenta
(torej brez posredovanja trgovcev). V to svrho lahko
osnujejo v bližnjih mestih lastne trgovine, ki pa morajo
poslovati strogo v okviru komunističnega gospodar¬
stva in prodajati po določenih cenah. Blago, ki bi ga ne
mogli pokupiti konsumenti, naj bi kupile kooperative,
da ne pride v roke špekulantov. To je bilo izza uvedbe
načrtnega gospodarstva prvo popuščanje glede zasebne
trgovine, ker so sovjeti upali, da bodo privabili na ta
način na trg večje množine poljskih pridelkov in tako
obvarovali mesta pred grozečo lakoto. Toda do konca
leta 1932. se je moglo posluževati komaj kakih 25% kol¬
hozov te pravice (v Sibiriji celo samo 3%), kajti po
oddaji predpisane količine jim navadno ni ostalo ničesar
za prodaj, ali pa zaradi oddaljenosti od mest sploh niso
mogli organizirati dovoljenih trgovin. Vendar je odredba
ugodno vplivala na dvig kmetijske proizvodnje in na
prehrano mest. Tu se je sedaj jako maščevala boljše-
viška nepremišljenost, s katero so med petletko odpra-

370

vili nekoč tako cvetoče rusko kmetiiko zadružništvo, češ
da je v komunistični družbi nepotrebno. Nekoliko si sku¬
šajo sicer pomagati s tem, da prodajajo odvisne pri¬
delke podeželskim konsumom, toda glavni boljševiški
up, da z dovolitvijo te trgovine preskrbe trg z zadostno
množino živil in s tem dosežejo tudi znižanje cen, se
vendar ni izpolnil.

Nadalje so za notranjo okrepitev kolhozov z odlokom
z dne 3. septembra leta 1932. prepovedali vsem podre¬
jenim oblastvom izpreminjati meje kolhozov, kar je
poprej vzbujalo toliko nevoljo in mesec dni nato so pre¬
uredili še vso zvezno kmetijsko upravo. V kmetiške ko¬
lektive je bila uvedena nekaka stalnost in priznan jim
je bil videz nekakih pravnih oseb. S tem so sovjeti upali
ohraniti svoj glavni »uspeh«, da namreč dotlej svobodne
kmetiške gospodarje proletarizirajo in kolektivizirajo, a
da jih na drugi strani vsaj nekoliko potolažijo, so jim do¬
volili tudi nekaj videzov zasebno gospodarskih uspehov.
Toda kmetje se seveda niso dali prevarati in v novem¬
bru leta 1932. je bilo oddanih n. pr. šele 57% dotlej pred¬
videnega žita, cene so pa stalno rastle, a leta 1933. je
obvarovala SSSR splošne lakote le izredno dobra letina,
po posameznih pokrajinah je pa v manjši meri vkljub te¬
mu nastopila. Z brezobzirno odločnostjo se jim je posre¬
čilo zbrati vsaj precejšen del tistega žita, ki so ga nujno
potrebovali za prehrano mest, glede mesa in mleka pa
vlada še vedno nezmanjšano pomanjkanje. Vse to je
vodilo meseca avgusta 1.1933 do podvojitve cen kruhu v
državnih prodajalnah, a za 1.1934 so uvedli nov mesni
davek v blagu, da bi dobili za mesta vsaj najnujnejše
meso. V splošnem se beda v mestih ne zmanjša, na
kmetih pa še narašča.

Tako je dobilo izza uvedbe načrtnega gospodarstva
tudi rusko kmetijstvo docela novo, komunistično obliko.
Ta po boljševiških naporih najbrže še ni zaključena,
vendar je upati, da se bodo vsaj za enkrat z njo zado¬
voljili, zlasti ko naženejo v kolektive še one klaverne
ostanke samostojnih kmetov, ki so ostali. To hočejo do-

371

24 '

seči do konca druge petletke. Že iz dosedanjih izvajanj
smo razvideli, da obstojata v SSSR dve vrsti kmetiških
kolektivov, in sicer:

a) sovhozi, katerih je bilo 1. 1932 okroglo 2500 s 13.3
milij. hektarov obdelane površine, in

b) kolhozi, katerih je bilo avgusta 1. 1931 že 228.100
z 91.6 milij. hektarov površine in okroglo 15 milijoni
poprej svobodnih kmetij.

. Za vzor so jim bile tu ameriške in kanadske farme,
zato so tudi poklicali ameriške agronome in strokovnja¬
ke, da so jim gospodarsko organizirali prve velike kme¬
tijske kolektive.

»S o v h o z i« so popolnoma državna kmetijska pod¬
jetja. Sestavljeni so bili iz one zemlje, ki si je niso
kmetje prilastili že za časa vojnega komunizma, potem
iz površin, ki jo je država pozneje zasegla in iz dotlej
neobdelanih ozemelj po slabo obljudenih krajih. Njih
število narašča, ker nameravajo osnovati po doslej slabo
obljudenih pokrajinah (zlasti v severnem Kavkazu, v
južni Ukrajini, ob srednji in spodnji Volgi, v južno za-
padni Sibiriji i. dr.) še nove, tako da bodo obsegali
skupno nad 40 milij. hektarov. Njih sedanja velikost
znaša navadno 30 do 60.000 ha, toda med njimi je tudi
nekaj resničnih orjakov. Tako obsega »Gigant« celih
220.000 ha (dolg je 84 km, širok pa 62 km), »Verbljud«
pa 120.000 ha, vendar obdelana vsa površina še ni. Glavni
namen sovhozov je, da služijo kot vzorne kmetije na¬
predku poljedelstva, zato so nekateri napol kmetije,
napol pa nekake kmetijske šole. V precejšnji meri je
izvedena že tudi specializacija sovhozov, tako da služijo
nekateri predvsem pridelovanju žita (tako zvane »žitne
tovarne«), drugi živinoreji, tretji pridelovanju sladkorne
pese itd. Voditelje sovhozov imenuje vlada in njegovi
prebivalci so z njimi zgolj v mezdnem razmerju, kakor
v industrijskih podjetjih.

Sovhoze so organizirali v glavnem na dotlej ne iz¬
rabljenih ozemljih, časih so caristični uradniki trdili, da
v Rusiji sploh ni več uporabljivih, a neizrabljenih tal, a

372

samo  žitni  t r u s t je dobil nad 12 milijonov lia, od ka¬
terih je bilo do tri četrtine še izrazito deviške ali mrtvo
ležeče zemlje (od tega samo v evrop. Rusiji 8 milij. ha).
V glavnem leže ti predeli na ozemljih (severni Kavkaz,
Kazakistan, južna Ukrajina, zapadna Sibirija), kjer se
zaradi svojstvenih klimatičnih prilik poprej ni moglo raz¬
viti zasebno kmetijstvo ter more upati na uspeh le me¬
hanizirano kmetijstvo na veliko. V glavnem služijo sov-
hozi ekstenzivnemu pridelovanju žita, obdelovanje se
vrši skoro izključno le s stroji in osebje sestoji po veliki
večini iz višje kvalificiranih moči. Obdelovalne stroške so
računali za 1. 1930. na 70 Rub. na 1 ha in samo 1. 1931.
so investirali v sovhoze 620 milij. Rub. Donos teh »žitnih
tovarn« je zadovoljiv. V splošnem se lahko trdi, da so
se obnesli, zlasti če pomislimo, da so boljševiki z njimi
kultivirali velike površine dotlej neproduktivnih tal.
Mnogi sovhozi služijo tudi za nekake kmetijske šole.

Precej drugačen značaj imajo pa »kolhozi«  (Ko¬
lonije hozjanstva). To so združitve večjega ali manjšega
števila dotlej svobodnih zasebnih kmetiških gospodarstev
v večja kolektivna gospodarstva. Razločujemo tri oblike,
in sicer:

a) poljedelske zadruge,  kjer sta skupna le
obdelovanje in mlačev, člani pa ostanejo še naprej last¬
niki zemlje in živine; ustanavljali so te prva leta po re¬
voluciji in so obsegale kvečjemu po 40 kmetiških gospo¬
darstev;

b) a r t e 1 i, v katerih preide vse imetje članov v
skupno last, razen bajte, vrtiča in živine, kolikor jo član
nujno potrebuje za dom (n. pr. za mleko). Njih početnik
je Markevič iz Ševčenka pri Odesi in tvorijo sedaj pre¬
težni del vseh oblik socializiranega kmetovanja;

c) komune,  kjer ne preide le prav vse imetje v
skupno last, temveč skušajo v zmislu boljševiških ciljev
kolektivizirati tudi vse življenje članov (družina je tu
že razkrojena); tudi te so ustanavljali le prva leta po re¬
voluciji.

373

Največ kolhozov ima doslej obliko artelov (90% vseh
kolhozov), a končni komunistični cilj so vendarle ko¬
mune. Kakor smo omenili že spredaj, so dosegli kol¬
hozi doslej jako slabe uspehe. Za časa Nepa jih je
večina razpadla, 1. 1927 so jih začeli snovati iznova,
a od 1.1929 so tirali kmete vanje s krvavim terorjem.
Kdor ni hotel vanje, so ga proglasili za kulaka in pre¬
trpeti je moral vse posledice. Večina bednjakov in sred-
njakov se je res rešila vanje, kulake so pa kratko in
malo razlastili ter pobili ali pa poslali v pregnanstvo in
kmetiško vprašanje je bilo »rešeno«. Kolektivizaciji je
sledilo seveda tudi zapiranje cerkva ali pa njih izpre-
minjanje v boljševiške društvene prostore. Tako je ostalo
danes le še malo svobodnih zasebnih kmetij (leta 1933
kakih 8 milijonov), a še te so obremenjene z mnogo
večjimi davki nego kolhozi in prenašati morajo tudi vse
neštete druge boljševiške šikane. Vso SSSR so razdelili
v tri pasove: a) v žitno ozemlje, b) v ozemlje industrij¬
skih rastlin, in c) v ozemlje žitnih konsumentov. Dolo¬
čili so, da mora biti prvi pas kolektivizirau do konca
1.1933 in tretji do konca 1.1935. Tako bi torej 1.1935
izginili še poslednji svobodni kmetje.

Velika večina kolhozov je torej na zunaj podobna
sovhozom, le da si volijo kolhozniki svojo upravo sami,
seveda tako, kakor se pač vrše volitve v SSSR. Izprva
so dobivali v kolhozih vsi člani enak delež od njegovih
dohodkov, toda nastal je kmalu tolik odpor in gospo¬
darstvo v njih je tako hitro propadalo, da so morali
kmalu uvesti pet razredov z različnimi dohodki. Sedaj
je stvar urejena tako, da se odbijejo od kosmatih do¬
nosov kolhoza vsi stroški in obveznosti (dajatve pridel¬
kov državi), ostanek se pa razdeli med kolhoznike, tako
da se upošteva površina zemlje, ki jo je kdo prinesel v
kolhoz in pa število delovnih dni, ki jih je opravil. Med
letom dobivajo predujme, končni obračun se pa izvrši
po žetvi. Tako so kolhozniki zaradi rizika letine na
slabšem nego sovhozniki, oboji pa mnogo na slabšem
nego industrijski delavci.

374

Socijalizacija kmetijstva je imela vprav katastro¬
falne posledice za kmetijsko produkcijo, kajti ubila je v
kolhoznikih vsak zasebni pogon, ki je zlasti še pri kme¬
tijstvu prvi pogoj za uspešno gospodarjenje. To je moral
ugotoviti tudi sam predsednik odbora za razlastitev za¬
sebnih kmetij, Jakovi jev,  v svojem govoru na kon¬
gresu vseruskih sovjetov meseca februarja 1. 1935. Ob tej
priliki je že napovedal reorganizacijo kolhozov, kakor so
bili urejeni 1. 1930. in sicer v tem zmislu, da bodo po¬
večane zasebne pravice kmetov, ki žive v kolhozih. Nekaj
dni za tem (15. II. 1. 1935) je res izšel nov zakon o
»artelili«,  ki nam nudi precej jasen pogled v sedanje
stanje organizacije sovjetskega kmetiškega ljudstva. Nje¬
gove glavne določbe so naslednje:

Vsi kmetje vasi ali večjega rajona se »prostovoljno«
združijo v zadrugo (artel), da s skupnimi proizvajalnimi
sredstvi in s skupno organiziranim delom zgradijo ko¬
lektivno gospodarstvo  in dosežejo popolno
zmago nad kulaki, bedo in nekulturo. Vse meje, ki so
prej ločile posamezne dele kot zasebno lastnino, se od¬
pravijo in vse ozemlje tvori sedaj en sam zemeljski
masiv, ki je last države,  oziroma skupnosti, a se
odstopi artelu v večno uporabo.  Ta skupna zemlja
se ne sme prodati ali kupiti, niti dati v zakup. Zmanj¬
šanje zadružne zemlje ni dovoljeno, pač pa, kolikor je
možno, povečanje bodisi na račun še svobodne državne
zemlje ali pa na račun še tiste zemlje, ki jo obdelujejo
kmetje posamič po zasebnolastninskem sistemu.

Iz te zadružne zemlje dobi vsak posameznik kmetski
dvor za osebno uporabo in malo parcelo kot zelenjadni
ali sadni vrt v izmeri četrtine do polovice ha, ki se pa
more ponekod zvišati do 1 ha, o čemer sklepa okrajna
sovjetska uprava. Iz zadruge sme vsak izstopiti, a ne
more dobiti nazaj tudi zemlje iz kompleksa zadruge.

Zemlja artela se po načrtu obdelave razdeli v posa¬
mezna polja v svrho obdelovalnega kolobarjenja, toda ne
tako, da bi bilo kako polje uporabna last katerega koli
posameznega člana zadruge. Te posamezne dele obde-

375

lujejo kolektivi po tako zvanih »poljedelskih brigadah«,
ki so sestavljene iz članov artela, oziroma članov posa¬
meznih kmetskih dvorov. Plemenska in druga živina se
redi na posebni skupni farmi, ki se ji po potrebi dodele
potrebni pašniki in zemlja za posetev krme.

Vsa delovna živina, ves poljedelski inventar in
orodje, semena in krma kakor tudi gospodarska poslopja,
so državna last. Nepodružabljena pa je stanovanjska hiša,
vsakemu za zasebno uporabo odkazana živina, vsa pe¬
rutnina in hlevi zanjo, kakor tudi orodje, ki je potrebno
za vrt. Vsak kmečki dvor dobiva iz zadružne farme v
osebno uporabo eno kravo, dve teleti, svinjo z mladiči
ali pa tudi dve, do 10 ovac ali koz, neomejeno število
perutnine ter zajčkov in do 20 panjev. V rajonih, kjer
je živinoreja zelo razvita, dobi posamezni dvor lahko
dve do tri krave s teleti, dve do tri svinje z mladiči, do
25 ovac in koz, neomejeno število perutnine in kuncev
ter do 20 panjev.

V napol nomadskih rajonih, ki tvorijo velik del
ruske države, je pa odmera osebne uporabe sledeča:

4 do 5 krav s teleti, 2 do 3 svinje, 30 do 40 ovac in koz,
neomejeno število perutnine in zajčadi, do 20 panjev,
en konj ali pa ena kobila, ki daje kumis, ali pa dve
kameli ali dva osla ali dve muli. Popolnoma nomadski
živinorejci, ki se s poljedelstvom skoro nič ne pečajo, pa
dobijo v privatno uporabo: 8 do 10 krav, 100 do 150
ovac in koz, neomejeno število perjadi, do 10 konj in

5 do 8 kamel.

Zadruga (artel) vodi kolektivno gospodarstvo po
natančnih predpisih vlade. Ti gredo za tem, da se »za¬
družna zemlja čim intenzivneje obdeluje, da se izrabi
vsa zemlja brez izjeme in melijorira, da se vse orodje
in vsi stroji polno izrabijo, da se dviga živinoreja in
produkcija krme, da se vrši redno pogozdovanje, da se
razvija domača obrt in ribištvo, da se izobrazi človeški
poljedelski materijal, to je brigadirji, traktoristi, šoferji,
veterinarji, sirarji in pastirji itd. in da se dviga kulturni
nivo zadružnikov po časopisih, knjigah, radiju, kinu,

376

knjižnicah, kopališčih in razvitju sadjarstva ter izbolj¬
ševanju in okraševanju domov«.

Važna je določba, da je treba ženske vzgajati h ko¬
lektivnemu gospodarstvu in k javnemu življenju tako, da
bi bile čimdalje bolj razbremenjene pri vzgoji otrok,
kuhi in podobnem. Vsak artel naj zato zgradi otroški
vrtec, igrišče in podobne naprave.

Člane sprejema občni zbor. Član artela mora biti ob
vstopu star najmanj 16 let in se sprejem dovoli bivšim
»kulakom« in njihovim otrokom le pod pogojem, da se v
treh letih izkažejo v poštenem delu in dobrem komuni¬
stičnem prepričanju. Izključiti se sme član samo z dve-
tretjinsko večino s pravico priziva na okrajni sovjet. Vsak
član plača artelu (zadrugi) vstopnino 20 do 40 rubljev,
ki pridejo v nedeljivi zadružni fond. Artel ustanovi tudi
fond za invalide in starce ter sirote v višini 2 odstotkov
bruto produkcije. S pridelki krije artel najprej svoje
obveznosti napram državi glede oddaje žita i. dr., plača
MTS za izvršeno strojno delo, vskladišči za setev po¬
trebno žito in krmo za živino ter naloži za varstvo proti
slabim letinam nedotakljivo, vsako leto obnavljano re¬
zervo v višini 10—15% letne potrebe. Največ 2% od kos¬
matih dohodkov določi artel v fond za podpiranje one¬
moglih, za otroške vrtce i dr. Zadruga določi na občnem
zboru višino onega dela pridelkov, ki naj se proda
državi ali na svobodnem trgu. Iz tega izkupička plačuje
artel državne davke, zavarovanja ter krije vse druge
tekoče izdatke in obveznosti zadruge. Ostali del zadružne
žetve in produktov živinorejstva razdeli zadruga na člane
po delovnih dnevih, ki so jih opravili tekom leta. Osta¬
nek čistih dohodkov zadruge se razdeli med člane po
delovnih dnevih.

Vsa dela zadruge opravljajo člani po zadružnem
delovnem redu osebno. Nastavljajo se samo specialisti:
agronomi, inženjerji, tehniki in podobni ter začasni de¬
lavci v izjemnih slučajih za nujna dela, ki jih člani sami
ne morejo izvršiti.

377

Iz članov artela sestavlja uprava brigade z briga¬
dirji na čelu, ki se lotijo obdelovanja posameznih kosov
zemlje po delovnem redu. Brigadirje imenuje uprava za
najmanj dve leti. Vsaka brigada dobi potrebno orodje
in živino na razpolago od uprave. Brigade za poljsko
delo se določijo za ves čas poseva in žetve, dočim traja
delovna doba živinorejske brigade najmanj tri leta. No¬
sečim in doječim ženskam se delo olajša tako, da so
osvobojene dela en mesec pred porodom in en mesec po
porodu. Ta dva meseca dobivajo polovico povprečne
mezde. Vsa poljedelska dela zadruge se opravljajo po
akordnem sistemu. Za vsakega člana se določi minimalna
mera tega, kar mora storiti. Vsako delo se oceni v delov¬
nih dnevih v zvezi s kvalifikacijo delavca in kakovostjo
dela. Artelova uprava vsak mesec javno izobesi seznam
svojih članov z navedbo števila izvršenih delovnih dni.
Vsak član zadruge ima delovno knjižico. Vsako delo
nad povprečno mero se plača z dodatkom v višini 10%
skupne vsote vseh delovnih dni, dočim morejo posamezni
nadzorniki in voditelji brigad dobiti do 20% dodatka,
a brigadam, kojih storitve so ostale pod povprečjem, se
10% odtegne.

Razdelitev dohodkov zadruge se vrši izključno le na
podlagi števila delovnih dni vsakega posameznega člana.
Vsak član dobi lahko tekom leta tudi predujem 50%
vsote, ki mu gre za njegovo delo. Istotako se dajejo pre¬
dujmi v naravi pred početkom mlačve. Za slabo in ne¬
racionalno delo so določene kazni in eventualna izklju¬
čitev iz zadruge.

Najvišji organ zadruge je občni zbor, ki voli upravo.
Sklepe sprejema navadna večina z javnim glasovanjem.
Uprava sestoji iz 5 do 9 oseb, izvoljenih za dve leti.
Občni zbor izvoli tudi predsednika zadruge, ki je obenem
predsednik uprave. Občni zbor se mora sklicati najmanj
dvakrat na mesec. Računovodja je v vsem odvisen od
predsednika. Razen tega se izvoli nadzorni odbor. Nad¬
zorni odbor izvrši kontrolo štirikrat na leto.

378

Ta zakon, o katerem trdijo boljševiki, da je zaključil
njih kmetsko politiko, pomenja nedvomno majhno kon¬
cesijo ideji zasebne lastnine, a ni verjetno, da bi mogla
kmete zadovoljiti, kajti še vedno beremo o ponovnih in
deloma celo krvavih spopadih med sovjetskimi oblastvi
in kmeti, ki jih je komunizem ponižal od poprej samo¬
stojnih kmetiških gospodarjev v navadne državne dni-1
narje. Ker bo za vodstvo teh artelov potreben obsežen \
upravni aparat, se bo sedaj tudi v kmetiško gospodar¬
stvo zanesel neznosni birokratizem, ki bo seveda obre¬
menjeval artelov proračun. Dobro bi utegnili živeti na
artelu le številni uradniki, ki bodo tam prav za prav
edini gospodje, dočim so določbe o izstopu za kmeta
samega čisto iluzorne, kajti kam naj se obrne in zateče
— praznih rok. Končni rezultat vse te ureditve kolhozov
je ta, da pobere okroglo eno tretjino vseh pridelkov
država, eno tretjino porabi kolhoz za lastno obratovanje
in eno dvanajstino pojedo razni fondi, a članom ostane
nekako ena četrtina, to je okroglo 150 kg žita na glavo
in na leto, kar ne da niti 600 g kruha dnevno. Ves letni
zaslužek kmeta na kolhozu ni znesel 1. 1931. niti
100 Rub., navadno se giblje v višini 20—50 kop. za de¬
lovni dan. Veliko bedo kmetiškega ljudstva na kmetih
nam najjasneje dokazuje dejstvo, da znaša povprečni
promet v kmetiških konzumih 2.31 petroleja, 0.2 kg slad¬
korja in tretjino kosa mila na glavo in na leto.

Spomladi 1. 1935. je začela torej ogromna večina
kmetov s poljskim delom že po tej novi organizaciji.
Vladni načrt je predvideval, da bo to leto posejanih
93.8 milij. ha, od česar bo odpadlo na kolhoze 70%, na
sovhoze 12.1% in na zasebne kmetije 11.5%. Od vse na¬
vedene površine bi zavzemala žita dve tretjini, tehnične
rastline 10.5%, krompir 7 milij. ha itd., 55% vse po¬
vršine bi se obdelalo že s pomočjo MTS. Kmetije, ki bi
obdelale več zemlje, nego je predvideva načrt, bi bile
za tiste dele oproščene vseh dajatev. Pritisk na zasebna
gospodarstva je bil zopet poostren, kajti po dekretu z
dne 5. III. 1. 1935- morajo polovico vsega žita, ki ga hoče

379

dobiti država, zbrati samo zasebni kmetje ter ga oddati
do 1. XI. t. 1. Oddaja pa vse kmetijstvo v naravi ne le
žita, temveč tudi krompir, volno, sladkorno peso, bom¬
baž itd. Glede bombaža, s katerim so zasadili zlasti
Turkestan, je postala Rusija že neodvisna od inozemstva.

Kakor že povedano, se je dosedanja socijalizacija
kmetijstva obnesla jako slabo. Kmetje so izgubili vsako
veselje do dela, kajti hlapčevo delo je že itak manj
vredno od gospodarjevega, ker ga ne vrši z istim inte¬
resom, v kolektivih so hili pa dotlej svobodni gospodarji
nasilno ponižani v hlapce, kar vzbuja nujno še tem večji
odpor. Vsak gleda, da ne naredi več kot njegov tovariš.
Tako je le premnogo kolhozov obdelanih skrajno zani¬
kamo. Večina kolhoznikov prihaja na delo jako ne¬
redno, s stroji delajo kot svinje z mehom, kar je tudi
naravno, kajti kolhoz mora odrajtati najprej državi
znaten del pridelka brezplačno, drugi del prodati državi
po smešno nizkih uradno določenih cenah (dati mora
2 toni žita, da si kupi en par čevljev v prosti prodaji,
ker jih v državni prodajalni po uradni ceni ne dobi)
in šele z neznatnim ostankom lahko prosto razpolaga.
Voditelji kolhozov so članom dejansko vsiljeni, zato jim
nihče ne zaupa. Posledica vsega tega je, da ne znaša
donos na marsikakem kolhozu niti po 3 q na hektar,
dočim znaša na sosednjem državnem vzornem posestvu
do 20 q. Jako pogoste so tudi sabotaže pri oddaji žita
(namočijo ga n. pr. z vodo, da se potem pokvari), dru¬
god pridelke skrivajo, živino v masah koljejo itd. Tako
se vrši neprestan trdovraten boj med kmeti in državno
upravo. Prevoze oddanega žita mora večkrat spremljati
vojaštvo, da jih razkačeni kmetje ne izropajo. Sociali¬
zacijo kmetijstva so začeli sovjeti s kričavimi obljubami,
da bo prinesla odrešitev delavcu in kmetu, toda danes
- je njena posledica stradanje milijonov, dnevne smrtne
obsodbe in prisilno preseljevanje celih okrajev upornih
kmetov v neobljudene pokrajine.

Vkljub vsem tem razočaranjem pa boljševiški mo¬
gotci vendarle ne obupajo, kajti v svoji materijalistični

380

miselnosti slepo verujejo v vsemogočnost svojega mali¬
ka, to je v — stroj. Okostje in oporišče vse organizacije
socijaliziranega kmetijstva tvorijo namreč prav posebne
»strojne in traktorske postaje«  (na kratko
jih označujejo z MTS), ki so razpredene že po vsej SSSR.
Njih nastanek sega v poletje 1. 1929. Tedaj je bila usta¬
novljena posebna delniška družba »Traktorcentr« (glav¬
nica je 1. 1932 znašala 1150 milij. Rub.), katere namen
je preskrbeti vse kmetijske veleobrate s potrebnimi
stroji in dati kmetijskim kolektivom popolnoma značaj
veleindustrije, kmetu pa značaj industrijskega delavca.
»Traktorcentr« ustanavlja po vsej državi MTS za več
kolektivov skupaj. MTS so prava žarišča boljševizma po
vsej SSSR, kajti one nimajo le vseh potrebnih poljedel¬
skih strojev in zanje potrebnih delavnic, temveč prire¬
jajo tudi politične, kulturne in kmetijsko-strokovne te¬
čaje, poučujejo kmete o modernem kmetovanju, vodijo
kina in potujoča gledališča, ustanavljajo gasilska društva,
brezbožniške celice itd. in so sploh ognjišča vseh komu¬
nističnih zamisli po kmetih. Zato kmetje traktoriste so¬
vražijo in večkrat se tudi zgodi, da jih pobijejo, stroje
pa razdenejo. Vsaka MTS je samostojna gospodarska
edinica, ki sklepa z okoliškimi kolhozi pogodbe za stroj¬
no izvršitev posetve, žetve, mlačve itd., obenem jim pa
pomaga pri sestavi proizvajalnega programa in pri vsem
drugem poslovanju. Plačujejo kolhozi MTS s pridelki,
(časih do %  pridelkov). Tako žive kolhozi v veliki od¬
visnosti od MTS in vse kaže, da preidejo sčasoma kol¬
hozi čisto v sestav MTS, s čimer bodo izgubili še tisti
videz samostojnosti, ki jo uživajo danes. Šele tedaj bo
končno tudi kmet popolnoma proletariziran, kar si bolj-
ševiki tako srčno želijo. Zato tudi ne izroče kmetijskih
strojev naravnost kmetiškim kolektivom, temveč je vsa¬
ka MTS razdeljena v potrebno število sekcij s po 4—5
traktorji in drugimi potrebnimi stroji, tako da vrši lahko
delo na več kolektivih hkrati. Delokrog ene MTS obsega
navadno 50—60.000 ha in do jeseni 1. 1931 je delovalo
1400 MTS, spomladi 1. 1934 pa 4000 z 1.9 milij. osebja.

381

Do 1. 1930 so uvažali traktorje iz Amerike, tedaj so
jih pa začeli izdelovati že doma. Prvo leto so jih izdelali
13.107, leta 1931 pa že 40.875, a proizvodnja je naraščala
nato še vsak mesec. Dočim je bilo leta 1928 v obratu
šele 30.000 traktorjev, je pa naraslo njih število 1. 1931
že na 126.000 s 1.889.000 PS. Slično je začela nato na¬
raščati tudi proizvodnja drugih poljedelskih strojev, to¬
da njih kakovost je škandalozna. Leta 1932 je bilo izde¬
lanih 438 mlatilnic, toda porabnih je bilo le 9 in konec
leta 1931 je moralo v popravilo 104.000 traktorjev, torej
okroglo 80% (v severnem Kavkazu n. pr. 5468 od 5500).
Dogodi se pogosto, da deluje stroj komaj par ur, nakar
ga morajo par mesecev popravljati. Popravila se pre¬
pogosto zakasne, s tem pa tudi setev ali žetev, zato je
začela vera v čudotvorno moč traktorjev jako kopneti,
zlasti ker požro njih obrati velik del žetve sploh. Konč¬
no pa tudi moč stroja temelji le na človeški osebnosti,
ki jo pa ravno boljševiki tako omalovažujejo. Ozirajo se
zopet po vprežni živini, toda ta je bila za časa divje
kolektivizacije poklana, kar je je ostalo, pa je v strašno
zanemarjenem stanju, ker je treba zanjo osebne ljube¬
zni, ki jo pa v kolektivih ravno ni. Da bi preprečil po-
polen propad živinoreje, je dovolil Stalin obdržati ko-
lektiviziranim kmetom po eno kravo in po nekaj pra¬
šičev ter ovac, a vlada je z vso naglico ustanavljala po¬
sebne živinorejske farme, kar pa ni mnogo pomagalo.
Pod pretvezo zasilnega klanja kolektivi večji del pri¬
reje sami pojedo, mesta pa ostajajo brez mleka in mesa.

Kakor pri industriji, tako so začeli s 1. januarjem
leta 1933 tudi pri kmetijstvu z novo petletko, ki naj bi
ozdravila neuspehe prve. Po načrtih, ki so bili objav¬
ljeni ob priliki januarskega zborovanja CIK-a leta 1934,
naj bi se do konca leta 1937 povečala vrednost kme¬
tijske proizvodnje od 13.1 milijarde Rub. leta 1932 na
26.6 milijarde in kolektivizirala naj bi se še vsa zadnja
zasebna kmetijska gospodarstva. Število MTS hočejo
dvigniti na 6000, a moč vseh traktorjev na 8.2 milij.

382

konjskih sil. Ti traktorji naj bi preorali vsaj 80% vse
poljedelske površine, poželi 60%, omlatili 100% in izvr¬
šili 70% vseh ostalih poljskih del. Koliko smemo dati
na take načrte, nam dovolj glasno priča uspeh dose¬
danjih.

Tudi poljedelstvu silno škoduje neznosni birokra¬
tizem. Ljudski komisarijat za kmetijstvo je bil razdeljen
na 29 »glavnih uprav« z 202 odseki in šele spomladi
leta 1934 so skrčili število glavnih uprav na 13 (za žito,
za bombaž, za živinorejo itd.).

Da pa posvečajo sovjeti dvigu kmetijstva na ko¬
munističnih temeljih prav vso skrb, nam najbolj doka¬
zuje njih obsežna organizacija kmetijskega znanstvene¬
ga proučevanja, s katerim gotovo ne more tekmovati no¬
bena država na svetu. Njegovo središče tvori »Leninova
akademija za poljedelsko znanost« v Moskvi, poleg ka¬
tere je delovalo že 1. 1931 še 98 drugih kmetijskih vi¬
sokih šol s 50.000 dijaki in 794 tehnik s 112.000 dijaki,
a proračun zanje je znašal 1. 1930 še 33.2 milij. Rub.,
1. 1932 pa že 168 milijonov. Vsi imajo na razpolago tudi
obsežna zemljišča, na katerih vrše podrobne praktične
poizkuse. Znanstveni zavodi so dosegli že zelo pomemb¬
ne uspehe, uvedli so v SSSR pridelovanje čisto novih
rastlinskih vrst in uspeli z važnimi semenskimi izbolj¬
šanji. Njih semenogojske postaje razpolagajo baje z
29.000 vrstami pšenice, 13.000 vrstami ječmena, 100
vrstami koruze itd. Enako se z vsemi silami trudijo
vzgojiti potrebne strojnike za svoje MTS, kajti velik del
skrajno slabih izkušenj s stroji gre gotovo tudi na ro¬
vaš pomanjkanja sposobnih strojnikov. Za rokodelce na
kolhozih so uvedli posebne zimske tečaje, na katerih se
je učilo pozimi 1. 1931 dva milijona kmetiških sinov 73
poklicev. Razen tega vzdržujejo na kolhozih še tečaje za
preddelavce. Toda vsi ti napori porajajo le malo sadov,
ker se kmetiško ljudstvo za nobeno ceno ne more spri¬
jazniti s kolektivizacijo. Tudi dijaki, ki prihajajo iz viš¬
jih kmetijskih učilišč kažejo jako pomanjkljivo izo¬
brazbo.

383

Ne zadovoljujejo se pa s samo socializacijo in in¬
dustrializacijo kmetijstva, temveč hočejo ustvariti v tem
pogledu SSSR tudi na zunaj popolnoma novo lice in
izvršiti novo razvrstitev vsega pridelovanja. V to svrho
so razdelili vso SSSR na pet pasov in vanje hočejo osre¬
dotočiti razne panoge kmetijstva. Ti bi bili:

a) južna Ukrajina, severni Kuban in nekaj Dalj¬
nega Vzhoda za vse industrijske in tehnične rastline
{lan, konoplja, tobak, sladkorna pesa, bombaž itd.);

b) srednji del RSFSR od Baltika čez Moskvo na Ural
za konopljo, mlečne izdelke in zelenjavo;

c) Krim, Kavkaz in Srednjo Azijo za južno rastlin¬
stvo (bombaž, čaj, vinograde, južno sadje itd.);

č) gorati del Mongolije in stepe ob Volgi za živino¬
rejo; in

d) vsa severna četrtina SSSR za gozdarstvo.

Ti načrti vzbujajo na prvi pogled naravnost obču¬
dovanje, toda dosedanje izkušnje v tem pogledu so več
kot neugodne, kar nam najbolje pričajo nasilni poizkusi
sovjetov izpremeniti Turkestan v ogromno prideloval-
nico bombaža. Narave pač ni mogoče posiljevati.

Tako se poraja v neizmerni Rusiji v vseh pogledih
čisto nov svet, o katerem pa vkljub nepopisnim napo¬
rom in žrtvam po dosedanjih uspehih in izkušnjah mir¬
no lahko trdimo, da prinaša prebivalstvu, zlasti pa še
kmetu, več bede in gorja nego sreče.

1) Trgovina, promet in druge gospodarske panoge.

V zasebnem gospodarstvu spada trgovina že od nek¬
daj med najvažnejše gospodarske činitelje, ker skrbi za
potrebno izmenjavo pridelkov in izdelkov raznih stanov
in narodov. Komunizem gleda v njej najbolj neplodno
panogo, posvečeno predvsem zasebnem prolitarstvu, za¬
to so ji napovedali tudi takoj, ko so prišli do oblasti,
boj na življenje in smrt. Za časa vojnega komunizma so
jo uničili popolnoma. Z dekretom z dne 23. aprila leta
1918 so socijalizirali najprej vso zunanjo trgovino, pol

384

leta nato (21. XI. 1918) pa še notranjo. Toda boljševiki
so bili nesposobni, da bi sami uredili neizogibno potre¬
bo prebivalstva po različnem blagu. Sledil je splošen po¬
lom in za časa Nepa so morali nastopiti umik. Zasebne
trgovce so smatrali slej ko prej za nekake trote družbe,
zato so bili brez državljanskih pravic in izpostavljeni
najhujšim šikanam oblasti, toda morali so jih trpeti. Z
uvedbo načrt, gospodarstva so se čutili že toliko močne,
da so kratko in malo vnovič prepovedali vsako zasebno
notranjo trgovino, trgovce so pa (zlasti po 1. 1980) s kr¬
vavim terorjem popolnoma iztrebili. Tako sovjetska Ru¬
sija danes zasebne notranje trgovine sploh ne pozna več,
zunanja trgovina je prešla že itak takoj z nastopom bolj-
ševiške oblasti brezizjemno v monopol države, pač je
pa še precej razvito tajno verižništvo in tihotapstvo, ki
ju sicer sovjeti brezobzirno preganjajo. Dne 22. julija 1.
1932 so izdali v tem pogledu še posebno ostre odredbe,
a ju spričo tolikega pomanjkanja vseh potrebščin ni mo¬
goče izkoreniniti. Za časa vojnega komunizma so spra¬
vili n. pr. tihotapci in verižniki v mesta še enkrat več
živil nego država ter bi tedaj brez njih mesta sploh po¬
ginila od lakote.

Osnovna misel, ki vodi komuniste pri njih stališču
napram zasebni trgovini je tale: potrebe posameznika
se morajo brezpogojno podrediti potrebam mase, kajti
posameznik ni nič, masa vse. Družabni razredi nimajo
pravice do obstoja, kajti komunistična država pozna en
sam sloj, to je proletarijat, s katerim je treba za vsako
ceno izravnati vse. Ne zanikujejo sicer duševnih pred¬
nosti nekaterih, toda ta ne daje še nikomur kakih pred¬
pravic, zato imajo tudi vsi enako pravico do enake pre¬
skrbe s potrebščinami in če dobi kdo več nego drugi,
pomenja to le izjemno priznanje, da je izpolnil v večji
meri svojo dolžnost napram družbi. V tako urejeni druž¬
bi je pa zasebna trgovina nepotrebna, da celo škodljiva,
ker na eni strani omogoča nekaterim, da žive preko
svojih potreb, na drugi strani pa pospešuje obogatenje
trgovcev, čeprav ne vrše ti nobenega proizvajalnega

Erjavec, Komunizem.

385

25

dela. Glede na to zasebna trgovina v komunistični družbi
nima prostora, temveč naj družba sama poskrbi, da bo
dobil vsak, kar za življenje potrebuje. Družba naj uredi
to stvar tako, da bo prišlo blago po najkrajši poti od
proizvajalca v roke tistih, ki blago potrebujejo. Zato vodi
od 1. 1930 vso notranjo trgovino »ljudski komisarijat
za preskrbo«, kateremu je podrejena tudi vsa živilska
industrija.

Vse to se na papirju in na prvi pogled jako lepo
bere, čeprav ni čisto točno, toda kakor vse druge komu¬
nistične teorije, so zadele v sovjetski Rusiji tudi te na
nepremostljive težave in povzročile več slabega nego
dobrega. Vse razdeljevanje blaga je prevzela država in
ustanovila je v to svrho celo vrsto trustov, ki prevzemajo
blago naravnost od tovaren. Iz rok trusta gre potem po
raznih vmesnih stopnjah v najnižje, to so »kooperative«
(nekaki konsumi), ki poslujejo v vseh naselbinah in ki
naj nadomeščajo prejšnje trgovine na drobno. Koopera¬
tive imajo za dobavo posameznih vrst blaga posebne
truste. Denarni promet kooperativ je znašal leta 1931
16 milijard Rub. in v njih je bilo združenega 60% pre¬
bivalstva. Vsak polnopraven državljan dobi živilsko kar¬
to, s katero naj bi prejel potem v določenih dnevih v
kooperativi vse nujne potrebščine po jako nizki, uradno
določeni ceni. Karte so štiri vrste, največ dobe delavci
in sovjetski nameščenci, drugi le kar ostane tem. Da se
pa da vsakemu prebivalcu (tudi inozemcem) možnost
nabaviti si karkoli še po svojih izrednih željah, poslu¬
jejo po vseh večjih krajih še posebne državne trgovine,
v katerih se dobi vse karkoli si le poželi tudi najbolj
razvajeno srce, a po »prostih«, to je naravnost gorostas-
no visokih cenah (surovo maslo n. pr. po 30 Rub. za en
kg, t. j. okroglo 700 Din). Zato prebivalstvo te trgovine
tudi nazivlje »muzejska skladišča«.

V praksi je pa stvar taka, da zaradi nesposobnosti
sovjetske birokracije, slabega prometa in silnega po¬
manjkanja vsega blaga kooperative nikakor ne morejo
nuditi niti lastnikom kart niti najnujnejših potrebščin.

386

Enkrat dobe nekaj, drugič zopet drugo, a še tega nikoli
v niti približno potrebni množini. Vso spomlad 1. 1933
se je dobilo v kooperativah n. pr. samo kruh, krompir,
mast, zdrob, sladkor, slanike, meso, zelje, kumare in
kašo, a vse drugo si mora vsak kupiti seveda v državnih
trgovinah. Nanje so navezani tudi vsi tisti, ki ne dobe
kart, kakor duhovniki, bivši uradniki, hišni posestniki,
trgovci itd. Dokler so imeli ti kake prihranke, so si pač
lahko kupovali, ko so pošli, so poprodali zadnje kose svoje
lastnine za prehrano, nato so pa beračili in v masah
umirali od lakote. Ker je zaslužek tudi zaposlenih le
skromen, prav velik del potrebščin si morajo pa kupo¬
vati po strašnih cenah v državnih trgovinah, vladata med
vsem prebivalstvom že ves čas boljševiškega gopodstva
silna beda in pomanjkanje, ki ju ne moremo niti primer¬
jati s stanjem delavstva po kapitalističnih državah. Pri¬
šlo je večkrat tako daleč, da je denar sploh izgubljal svoj
zmisel, kajti v kooperativah ni bilo blaga, na nakup v
državnih trgovinah pa povprečni državljan sploh ni mo¬
gel misliti. Da temu pomanjkanju nekoliko odpomorejo,
so dovolili sovjeti z odlokom z dne 20. maja leta 1932 še
kolhozom snovati po mestih že spredaj omenjene trgo¬
vine za prodajo lastnih pridelkov, toda pomagalo je to le
malo, kajti ogromna večina kolhozov leži tako daleč od
mest, da se jim ne izplača prepeljavati svojih pridelkov
v mesta, tudi če jim kaj ostane.

Splošno pomanjkanje, s tem pa tudi bedo ljudskih
množic še čez mero povečuje sovjetska trgovska uprava,
ki je nezmožna vršiti svoje naloge. Prevoz lahko pokvar¬
ljivih potrebščin je organiziran nezadostno, mase krom¬
pirja leže v najhujši zimi po cele dneve na prostem, da
zmrznejo, rib se pokvari redno 30% preden dospejo do
konsumentov, ker ne prispe pravočasno sol, da bi jih
nasolili, milijone konserv, namenjenih za gozdne delavce
»pozabijo« odposlati, živina pogine na prevozu od lakote
itd. Stotine in stotine takih primerov »družabnega go¬
spodarstva« srečujemo vsak dan. Ne glede na to, da
skromna prevozna sredstva že sama na sebi niso zmožna

387

25 '

zadoščevati centralistični ureditvi vse uprave, roma po¬
gosto isto blago po parkrat po isti progi sem ter tja.
Sovjetske oblasti sklepajo učene načrte o čim tesnejšem
in neposrednejšem stiku industrije s trgovino, vrše ne¬
prestana preurejevanja, izrekajo hude obsodbe, zidajo
ogromne tovarne, toda življenje sovjetskega državljana
se ne izboljša prav nič.

Kakor smo videli, so bili v pogledu notranje trgo¬
vine sovjeti tu in tam prisiljeni k popuščanju od svojega
načelnega stališča, tem trdnejše so pa vedno, tudi v ča¬
sih najhujših stisk vztrajali na brezpogojnem državnem
monopolu vse zunanje trgovine  (uveden že
23. IV. 1. 1918), ki so ga upravičeno smatrali za »glavni
steber svojega socijalističnega sistema«. K temu jih je
navajalo več razlogov. Prvič so vedeli, da bi ne mogli
uspešno konkurirati z zasebno trgovino, drugič bi bila
ravno zasebna trgovina najuspešnejše sredstvo za rojstvo
novega zasebnega kapitalizma, kar pa so hoteli sovjeti
ravno za vsako ceno preprečiti. Prevažen razlog je tudi
njih večen strah pred vojno, kajti trdno so prepričani,
da je nemogoče trajno mirno sožitje socijalistične države
z zasebno kapitalističnimi. Za ta primer se morajo pa
čim prej otresti vsake gospodarske odvisnosti od inozem¬
stva. Tudi to dosežejo najlažje s smotrenim načrtnim go¬
spodarstvom, ki ima ravno v monopolu zunanje trgo¬
vine najuspešnejšega pomočnika. Vsi ti razlogi so pov¬
zročili, da niso hoteli sovjeti nikoli niti slišati o kakem
popuščanju glede monopola vse zunanje trgovine, tako
da se ne izvozi že vsa povojna leta iz sovjetske Rusije
niti en kos lesa in niti ena tona žita, ne uvozi pa niti en
stroj in niti en kilogram kakršnegakoli blaga, razen s
posredovanjem državnega urada za zunanjo trgovino, ki
ima v posameznih inozemskih državah svoja trgovska
zastopstva (»Torgpredstvo«).

To ima za sovjete velikanske prednosti. Prvič se
vrši vsa prodaja in ves nakup res na debelo, kar vpliva
gotovo jako ugodno na cene. Izprva so se kapitalistične
države jako branile stopiti v stike s takim trgovskim

388

sistemom, polagoma so se pa le udale in že leta 1932
je bilo 52 držav v stalnih trgovskih zvezah z Rusijo. Pa
ne samo to, ravno najvažnejše, kakor Anglija, Nemčija,
Italija itd. so ji vkljub svoječasnemu črtanju vseh inozem¬
skih dolgov dovolile celo velike in nenavadno ugodne
trgovske kredite, ki v polni meri nadomeščajo tako po¬
trebna ji zunanja posojila, saj so znašali že jeseni 1. 1931
okroglo 850 milij. Rub. Takih kreditov bi ne mogla do¬
seči zasebna zunanja trgovina nikoli. Največja ugodnost
monopola je pa ta, da ima država z njim popoten pre¬
gled svetovnega trga in da lahko usmeri svoj izvoz, ozi¬
roma kupi svoje potrebščine tam, kjer ji najbolj kaže.
S tem ima popolnoma v rokah tudi močno orožje za vso
svojo zunanjo politiko, ki se je že ponovno izkazalo za
jako uspešno.

Na ta način so sovjeti zlasti v zadnjih desetih letih
svojo zunanjo trgovino jako poživeli, kar nam najlepše
kaže naslednji pregled vrednosti izvoza in uvoza v neka¬
tere najvažnejše države (vrednost v milijonih Rub.):

389

Vendar nam te številke dokazujejo, da se je pet¬
letka tudi v tem pogledu jako uštela, kajti predvidevala
je, da bo znašal leta 1932—33 ves uvoz 2040 milij. Rub.,
izvoz pa 2627 milij. Rub. in da bo torej zunanja trgovina
tedaj za 587 milij. Rub. aktivna, v resnici je bila pa še
1. 1931 za celih 294 milij. Rub. pasivna in se tudi v na¬
slednjih letih ni bistveno izpremenila, razen 1. 1938, ko
so s silo ustavili 51% uvoza. Vkljub temu pa moramo
priznati, da se je sovjetska zunanja trgovina glede na
veliko gospodarsko krizo, ki je zajela prav vse države
sveta in tako silno vplivala na njih zunanjo trgovino,
držala na priznanja vredni višini. To jim je omogočila
zlasti njih politika cen, ki je bila vprav radi prisilnega go¬
spodarstva doma in zaradi trgovinskega monopola lahko
vedno in povsod konkurenčna, saj so imeli n. pr. za
svoj les v političnih pregnancih stotisoče zastonjskih de¬
lavcev. Izvažajo  (po podatkih za 1. 1929) predvsem
živino in živalske proizvode (15.7% vsega izvoza), ribe
(14.6%), nafto (14%), les (13.4%), kožuhovino, bombažno
blago, žito, moko, premog, rude itd., u v a ž a j o pa zlasti
rude, kovine, stroje, bombaž, živila, volno, električne in
znanstvene aparate, kože itd.

Čisto drugače bi pa bilo morda s sovjetsko notranjo
in zunanjo trgovino, če bi ne imeli tolikih težav s pro¬
metom,  ki so združene z naravo države same. Doeim
leže n. pr. v Nemčiji industrijska središča od premogov¬
nikov oddaljena povprečno komaj 450 km, pa leže v Ru¬
siji še nad 1000 km in glavne ruske žitnice (v zapadni
Sibiriji) so oddaljene do 5000 km od morskih luk. Ra¬
zen tega je Rusija glede železnic še sploh ena najbolj
zaostalih držav sveta, ne glede na to, da sta vojna in po¬
zneje revolucija še te skoro uničili in je bilo n. pr. po
revoluciji od nekdanjih 63.750 km v prometu komaj še
29.156 km. Za časa Nepa so potem železnice precej po¬
pravili, tako da so ob pričetku petletke za silo delovale,
le vozni park je bil jako izrabljen, ne glede na to, da
tudi zgradba prog samih precej zaostaja za drugimi ev¬
ropskimi in je zato tudi število železniških nesreč 7 do

390

18 krat večje nego v Nemčiji, čeprav izrekajo v Rusiji
zanje neusmiljene kazni. Samo 1. 1934. jih je bilo 62.000.
Ker se je vsestranski veliki zaostalosti prometa začel
upirati zlasti vojni komisar, je bil dne 28. II. 1935 do¬
tedanji prometni komisar odstavljen in postavljen na to
mesto Stalinov najožji zaupnik Kaganovič.

Petletka seveda tudi prometnega vprašanja ni pre¬
zrla, vendar so boljševiki očividno premalo upoštevali,
da je glavni pogoj industrij alizaci j e gospodarskega življe¬
nja res dober promet. V načrtu je namreč bilo, da do¬
vršijo 18.000 km novih prog, toda zgradili so jih komaj
7500 km (dolžino prog so povečali od 1. 1928—1933 od
76.900 km na 83.400 km), investirali so pa v ves promet
13 milijard. To nezadostno razširjenje železniškega
omrežja je seveda močno oviralo vse ostalo gospodarsko
življenje. Težave je še povečevala vedno večja preobre¬
menjenost železnic, saj se je promet povečal za celih
21% več nego je predvidevala petletka, dočim je pa na-
rastel vozni park za 11% manj nego je bilo v načrtu.
Tako stoje danes sovjeti glede železnic na slabšem, ne¬
go so stali v začetku petletke in proge ter vozni park
so še bolj izrabljeni. Za drugo petletko imajo v načrtu
nekaj velevažnih prog (n. pr. Bajkal—Amur, Moskva—
Doneč, Ufa—Magnitnaja, Karagonda—Balkaš itd.) v skup¬
ni dolžini 11.000 km (od tega 5000 km elektrificiranih),
število lokomotiv naj bi se dvignilo od 19.500 na 24.600,
blagovni promet na železnicah pa od 169 na 302 milijardi
tonskih kilometrov. Koliko tega načrta bodo res izvršili,
seveda ni mogoče prerokovati.

Precejšnjo vlogo igra v Rusiji tudi vodni pro¬
met,  čeprav je še jako zaostal in še ni dosegel niti
predvojnega obsega, ko je znašal celih 61.3% železniške¬
ga. Velika večina ladij je zastarela in nerabna, čeprav
ima SSSR 90.000 km rek, sposobnih za plovbo z lad¬
jami in 177.000 km za splave. Druga petletka obljublja
tudi v tem pogledu velik napredek (tovorni promet
hoče dvigniti od 26 na 64 milijard kilometrskih ton).

391

Posebno velikega pomena bodo veliki prekopi, s kate¬
rimi hočejo zvezati razne reke in morja. Največji, belo-
morsko—baltiški (227 km), je že skoro dovršen, obljub¬
ljajo pa še zvezati Volgo z Moskvo (127 km), Volgo z
Donom (100 km) ter regulirati Dnjepr, tako da bodo
zvezani Belo, Baltiško, Črno in Kaspiško morje, dolžina
za ladje plovnih rek pa bo znašala 101.000 km. Obno¬
viti nameravajo tudi ves vozni park.

Manjšega pomena, vsaj doslej, je za SSSR pomorski
promet, kajti velik del Baltiške obale so po vojni izgu¬
bili, Severno ledeno morje je pa velik del leta zamrz¬
njeno. Zato je tudi tonaža njih pomorskih ladij padla od
predvojnih 714.000 na 300.000 ton 1. 1928. V drugi pet¬
letki nameravajo tudi pomorski blagovni promet dvigniti
od 18 na 51 milijard kilometrskih ton. Bolj nego tem
številkam je verjeti obljubam glede avtomobilskega pro¬
meta, v katerega so že v prvi petletki vtaknili 1.9 mili¬
jarde Rub., saj se je že proizvodnja domačih avtomobi¬
lov dvignila od 1. 1931—1933 od 4050 na 49.743, le ka¬
kovost je še vedno jako slaba. Velike ovire razvoju av¬
tomobilskega prometa delajo izredno slabe ceste, ki jih
niso mogli spraviti še niti na predvojno višino, čeprav
so bile že tedaj v primeri z ostalimi evropskimi le malo
vredne in so bile velik del leta sploh nerabne. Vseh
cest imajo kake 3 milijone km. Precej hitro in dobro
se pa razvija letalstvo,  ki je bilo zakonito urejeno
že 1. 1929. L. 1928 so imeli šele 12.000 km zračnih prog,
1. 1930 že 32.000 km, do konca druge petletke jih ho¬
čejo pa dvigniti na 85.000 km. To prometno panogo jim
bo še najlaže razviti. Dolžino brzojavnih in telefonskih
prog so med prvo petletko početvorili.

V prehrani ruskega prebivalstva igra precejšnjo
vlogo tudi ribarstvo,  kajti ruske reke in morja
(zlasti Tihi ocean) so jako bogata rib. Že 1. 1913 so ujeli
ruski ribiči 1,130.000 ton rib, toda po vojni je ta važna
pridobitna panoga padla na borih 200.000 ton in se je
1. 1924 opomogla na 600.000 ton. Ker so kupili od leta
1927—1929 več najmodernejših ribiških parnikov in jako

392

pospeševali ribištvo, se je dvignil ribolov vnovič na en
milijon ton, a v prvi petletki so določili za povzdigo ri¬
bolova celo milijardo Rub. Ze do 1. 1931 so zgradili 24
novih konzervnih tovaren, ki izdelajo lahko 250 milijo¬
nov škatel konzerv (desetkrat več nego pred vojno).

Jako pretirani so pa glasovi o neizmernem ruskem
gozdnem bogastvu.  Res je, da zavzemajo gozdovi
v sovjetski Rusiji 618 milijonov hektarjev površine, to¬
da ti leže skoro vsi v severnih, deloma skoro nedostopnih
pokrajinah, kjer je tudi letni prirastek jako majhen, do-
čim so južni, gosto naseljeni predeli Rusije skoro brez
gozdov in vlada tam celo veliko pomanjkanje lesa. Leta
1982 je bil ustanovljen poseben ljudski komisarijat za
izrabo gozdov (»Narkomles«), toda ta skrbi predvsem za
dvig lesne industrije na veliko škodo gozdnega gospo¬
darstva. Tako mora dajati 10% sovjetske gozdne povr¬
šine 45% vse lesne proizvodnje. Na jugu se gozdovi uni¬
čujejo, kar vpliva že sedaj jako slabo na podnebje in
na letine, na severu pa gnijejo ogromne množine lesa
neizrabljene, ker ni prometnih sredstev do njih. Vlada
kaže jako malo zmisla za ohranitev gozdov in svarilne
glasove celo zatira. Ker se vse brani dela v severnih go¬
zdovih, so navezani sovjeti predvsem na pregnance. V
zadnjih letih lesna proizvodnja jako pada. Od 1. 1930 do
1932 je padlo število gozdnih delavcev od 1.9 milijona na
1.2 milijona in 1. 1932 je bilo izvršenega komaj 32% na¬
črta za lesno proizvodnjo. V drugi petletki nameravajo
pomakniti dobavo lesa bolj proti vzhodu (v Azijo), kar
bo pa združeno s še večjimi težavami. Izraba sovjetskih
gozdov je poverjena trem velikim podjetjem, to so »Se-
veroles«, »Petroles« in »Domoles«.

m) Denarno gospodarstvo.

Marx in Engels sta trdila, da bodoča komunistična
družba ne bo poznala izmenjave blaga, temveč le raz¬
deljevanje vse proizvodnje, zato bo postal denar sploh
nepotreben. V tem zmislu se je pošalil tudi Lenin v za-

393

četku revolucije, rekoč: »Jaz si mislim tako, da bomo po
naši zmagi v svetu porabili vse zlato (denar) za zgradbo
stranišč po cestah nekaterih velikih mest.« Niti petnajst
let pozneje, na februarski konferenci 1. 1932., je pa nje¬
gova stranka izjavila, da »podčrtuje neboljševiški značaj
fraz levičarjev o prehodu k blagovni izmenjavi in o iz¬
umrtju denarja že v sedanjem stanju socialistične
zgradbe«. In ob isti priliki je izjavil sovjetski finančni
komisar: »Ves sistem trgovskega poslovanja in denar¬
nega gospodarstva igra največjo vlogo pri vzgoji vseh
gospodarskih organizacij... zato... moramo sedaj z vso
silo okrepiti naš denarni sistem in naše denarno go¬
spodarstvo.« Toda njih končni cilj je slej ko prej denar
nekoč nadomestiti s pravim komunističnim razdeljeva¬
njem blaga. To si mislijo nekateri tako, da prejme vsak
posebno preskrbovalno knjižico, v katero bi se vsak
mesec vpisal kredit, do katerega si more vsak v javnih
razdeljevalnicah (trgovinah) vzeti poljubno blago.

V zmislu teh načel so vprizorili za časa vojnega ko¬
munizma res pravo vojno proti denarju. Z dekretom
z dne 30. aprila 1. 1920. so odpravili plače v denarju in
uvedli plače v blagu, dne 14. decembra 1. 1917. so »na¬
cionalizirali« vse banke in tiskali bankovce s tako na¬
glico, da so izgubili že v malo mesecih sploh vsako vred¬
nost, dne 3. februarja 1. 1921. so odpravili vse denarne
davke, istočasno so pa seveda ustanavljali tudi državne
razdeljevalnice blaga, a druge potrebščine (stanovanja,
železniške vožnje, razsvetljavo itd.) je dobivalo delavstvo
zastonj. S tem so na eni strani uničili res prav vso moč
obsovraženega meščanstva, toda uničili so z bankami
vred (banke so bile socijalizirane že 14. dec. 1917) tudi
vse gospodarstvo sploh.

To jih je prisililo k Nepu. V novembru 1. 1921. so
osnovali najprej vnovič Državno banko, v naslednjih
dveh letih pa še več drugih bank državnega značaja
(n. pr. Industrijsko banko, banke za zunanjo trgovino,
za elektrifikacijo, kmetijstvo, zadružništvo itd.), ki so
bile zgrajene vse po vzorcu kapitalističnih bank sploh.

394

V letih 1922.—1924. so izvedli potem tudi vzorno de¬
narno reformo, da bi je ne mogla izvesti bolje nobena
kapitalistična država. Državna banka je začela izdajati
že 1. 1922. bankovce pod imenom »červonec«, ki so imeli
vrednost 10 predvojnih zlatih rubljev ter so bili z eno
četrtino kriti z zlatom, platino in dragulji. Poleg čer-
voncev so začeli od 1. 1924. izdajati še bankovce po 1, 3
in 5 Rub. (1 Rub. je imel vrednost 0.51 dolarja), potem
pa srebrn in bakren drobiž po 1 Rub. ter po 50, 20, 15,
10, 5, 3, 2, 1 in Vi  kopejke. Spomladi 1. 1932. so potegnili
srebrn denar iz prometa in ga nadomestili z nikljastim.
Stare bankovce iz dobe vojnega komunizma so zame¬
njali za nove in sicer so dali za vsakih 50 milijard
starih rubljev po enega novega. Obenem z zasebno trgo¬
vino so za časa Nepa dovolili tudi snovanje nekakih za¬
družnih trgovskih bank (tako imenovane »Družbe za
vzajemni kredit«), katere so pa kmalu zopet zaprli.

Z nastopom načrtnega gospodarstva je bilo treba
1. 1930. izvesti tudi obsežno kreditno reformo, kateri je *
pa silno škodovalo dejstvo, da je bila o njej strogo pre¬
povedana vsaka kritika. Načelo o trgovskem poslovanju
sicer nasprotuje čisti misli načrtnega gospodarstva, toda
sovjetske izkušnje kažejo, da tudi državno gospodarstvo,
kakršno je vpeljano danes v Rusiji, ne more pogrešati
kreditne organizacije, to je bankarstva. Izza uvedbe na¬
črtnega gospodarstva se omejuje kredit vedno bolj le na
državna podjetja, a oblike kredita državi so notranja po¬
sojila in hranilnice. Skoro vsa državna podjetja delajo
na lasten račun in vodijo tudi lastne račune dobička in
izgube, pri pristojnih bankah imajo pa lastne kredite.
Državna banka vrši vse denarne posle finančnega ko-
misarijata, ki ima zato tudi natančen pregled uspelosti
in neuspelosti vseh državnih finančnih načrtov. Tudi vsi
davki se stekajo v Državni banki. Posebno se uporablja
plačilni promet brez denarja. 2e 1. 1929./30. se je iz¬
vršilo 61% vsega tega prometa s samim knjigovodskim
obračunavanjem v bankah med posameznimi trusti in
sindikati.

395

Ena najtežjih zadev sovjetskega načrtnega gospodar¬
stva je pa kreditno vprašanje,  ki ga urejujejo
že od 1. 1930. dalje. V Rusiji kapital ni blago, ki bi ga
zbirale banke od zasebnikov ter ga uporabljale v gospo¬
darstvu, temveč ga mora zbrati država in potem smo-
treno porazdeliti. Ako kupec ne more plačati blaga v
gotovini, si mora preskrbeti naravnost pri banki kredit
in ta kredit sledi potem blagu na vsej poti od surovine
do izgotovljenega blaga v državnih prodajalnah in ko¬
operativah. Tako upajo jako poenostaviti kreditni pro¬
met. Kreditiranje se sme vršiti le potom banke, ne pa
tudi med podjetji. Ker se do neke mere stekajo v Dr¬
žavni banki tudi niti vseh drugih bank, ta izgublja zna¬
čaj zavoda za denarno kupčevanje in postaja nekak za¬
vod za vrhovno obračunavanje vsega gospodarstva. Kre¬
ditiranje posameznih bančnih klijentov bi se moralo
vršiti natančno po načrtu za dotična podjetja.

Ti lepi načrti so se pa v praksi hitro popolnoma po¬
nesrečili, kajti rodili so le zmedo, draginjo, zapravljanje
in brezvestno gospodarstvo. Zato so že 1. 1931. morali
izvršiti važne nove preuredbe tako, da dovoljujejo banke
od tedaj kredite le na podlagi točnih pogodb med pod¬
jetji in banka sme tudi prisilno prodati blago državnih
podjetij.

L. 1932. je bilo sovjetsko bankarstvo že jako razvito.
Središče tvori »Državna banka« z več kot 2500 podruž¬
nicami, ki služi kot emisijski zavod za bankovce in do¬
voljuje kratkoročne kredite. L. 1931. ji je bila priklju¬
čena tudi »Zadružno in kolektivno gospodarska banka«
(poprej »Poljedelska banka«) s svojimi 2000 podružni¬
cami. Komunalnemu gospodarstvu služi »Cekombank«,
ki vodi od 1. 1930. dalje tudi vse financiranje gradenj
stanovanjskih hiš. Za posredovanje dolgoročnih kreditov
iz proračunskih sredstev so bile spomladi 1. 1932. usta¬
novljene štiri velike banke, in sicer za industrijo, polje¬
delstvo, zadružništvo in stavbarstvo. Skoro vsa sredstva
dobivajo banke od države, ker zasebnega kapitala ni
več. Njih glavna naloga je dovoljevanje kreditov po

396

finančnem načrtu, a ker je izterjavanje kreditov ne¬
mogoče, je vsa industrija zadolžena do grla. Zelo razvite
so hranilnice, katerih je bilo 1. 1932. okroglo 50.000 s
18 milijoni vlagateljev in 750 milijoni vlog. Končno
imajo sovjeti več bank tudi v inozemstvu, ki so osno¬
vane kot zasebni zavodi. Služijo predvsem zunanji trgo¬
vini, obenem pa financirajo tudi vso boljševiško inozem¬
sko propagando. Izmed vrednostnih papirjev poznajo so¬
vjeti le številna notranja posojila, ki so vsa bolj ali manj j
prisilna. L. 1931. je moral vsak delavec podpisati vsaj ')
tritedenski zaslužek in dne 14. VI. 1. 1931. je izšla celo
posebna odredba glede kaznovanja tistih, ki so premalo
podpisali. Državni dolg iz naslova teh posojil je znašal
že 1. 1932. okroglo 3 milijarde Rub., razen tega pa 1. 1934.
tudi že 300 milij. zlatih Rub. inozemskih dolgov.

Vrednost sovjetskega denarja je prisilna, zlasti od¬
kar je bil strogo prepovedan vsak izvoz ali uvoz sovjet¬
skih bankovcev (1. 1926.). Ker je kupna moč denarja
daleč pod uradnim kurzom, je draginja v prostem pro¬
metu neznosna. Vsa trgovina z inozemstvom se vrši v
valutah dotičnih držav, zasebniki pa teh valut seveda ne
dobe. Obtok denarja je znašal (v milijonih Rub.):

leta 1922 bankovcev za 1063.4, kovanega denarja in
drž. papirjev 907.4, skupaj 1970.8;

leta 1930 bankovcev za 2130.3, kovanega denarja in
drž. papirjev 2133.3, skupaj 4263.6;

leta 1932 bankovcev za 2766.8, kovanega denarja in
drž. papirjev 3097, skupaj 5884.5.

Kakor je videti že iz teh številk, obtok denarja jako
hitro narašča (1. VI. 1933 že na 6825 milij. Rub.) in daleč,
daleč prekaša petletne načrte, ki so predvidevali za leto
1933 denarnega obtoka komaj 3200 milij. (1. 1929/30 se
je zvišal n. pr. za 1621.7 milij. Din, načrt je pa predvi¬
deval le 415 milij.). Tako se vrši tam v resnici že očitna
inflacija, proti kateri so sovjeti brez moči. Ko so
skušali n. pr. jeseni 1. 1930 zavreti to naraščanje, so
ostali delavci brez plač in posledica je bila še hujša.

397

Draginja je stalno naraščala in dne 1. februarja 1.1932
so morali celo cene v kooperativah jako povečati (živila
za 25—75%, čevlje za 40—45%, obleko za 209% itd.),
kar je še bolj poslabšalo položaj delavstva. Sovjeti so
uamreč nasilno vzdrževali tečaj svojega červonca, a nje¬
gova vrednost je vedno bolj padala. Leta 1924 je bil
vreden červonec v inozemskih bankah še 21.6 nemških
mark, leta 1931 pa komaj še 11.68. L. 1934. je bil čer¬
vonec 23% krit z zlatom i. dr., zato skušajo na vso moč
dvigniti produkcijo zlata (1. 1934 že 130.000 kg).

Denarno gospodarstvo tvori tudi temelj državnega
gospodarstva, čigar naloga je dobiti iz narodnega gospo¬
darstva sredstva za lastne potrebe. Ker pa socijalistična
država sploh ne pozna zasebnega gospodarstva, je na¬
rodno gospodarstvo istovetno z državnim gospodarstvom,
ki ima danes v sovjetski Rusiji obliko državnega kapita¬
lizma. Izprva so boljševiki mislili, da bo v njih državi
državno finančno gospodarstvo sploh izginilo, v resnici
je pa zavzemalo tem večji obseg, čim bolj je prevzemala
država vse gospodarstvo v svoje roke. Država je postala
sčasoma edini kapitalist in postaja edini podjetnik, zato
tudi le država sama vpliva na ves gospodarski razvoj.
Ta vpliv se vrši na ta način, da skuša država osredo¬
točiti v svojih rokah čim večji del vsega narodnega do¬
hodka in ga potem usmeriti v smislu svojega gospodar¬
skega načrta v tiste panoge, kjer smatra to za potrebno.
Finančna politika je socijalistični državi tako le sredstvo
za dosego njenih gospodarskih, socijalnih in političnih
ciljev. Socijalistična država ima tudi mnogo več možnosti
dobiti sredstva za izvajanje svojih načrtov. Dočim krije
kapitalistična država svoje potrebe predvsem z davki na
zasebno gospodarstvo, je pa socijalistični na prosto raz¬
polago sploh vse gospodarstvo, pri čemer je v bistvu
vseeno, kakšne oblike se posluži: davkov, prisilnih po¬
sojil, cen potrebščin ali česarkoli. Značilno za socijali-
stično gospodarstvo je le eno, da namreč stremi za čim
prejšnjim uničenjem vsega zasebnega gospodarstva. Ker
zavisi po materijalističnih naukih vse politično in soci-

398


jalno življenje le od gospodarskega razvoja, stremi komu¬
nistična država seveda za tem, da postane čim prej sama
absolutna gospodarica prav vsega gospodarstva, obenem
pa tudi za tem, da dobi iz vsega gospodarstva čim več
sredstev za nadaljnjo smotreno izgraditev svojega soci-
jalističnega gospodarstva. Zato v nasprotju s kapitalistič¬
nimi državami tudi uporablja pretežni del svojih do¬
hodkov za nadaljnje gospodarske investicije, pri čemer
nalaga prebivalstvu najtežje žrtve ter ga tolaži le z bo¬
dočim rajem.

Bistvo vsakega socijalističnega gospodarstva je strogo
načrtno gospodarstvo, ki pa zopet temelji na enotnem
finančnem načrtu. Naloga tega je predvsem prinesti v
državno finančno gospodarstvo in s tem posredno v vse
gospodarstvo sploh čim večji red in smotrenost. Finančni
načrt je poizkus ustvariti za eno leto celoten program
za vse dohodke, ki jih je mogoče dobiti iz vsega narod¬
nega gospodarstva ter za njih uporabo. Zato je seveda
prevažno sredstvo vse državne politike, saj ravno s fi¬
nančnim načrtom usmerja vse gospodarsko in socijalno
življenje. Do leta 1931 je socijalizacija sovjetske Rusije že
toliko napredovala, da je tvorilo zasebno gospodarstvo
komaj še eno četrtino vsega narodnega dohodka, tri če¬
trtine so pa vrgla že državna industrija, trgovina, pro¬
met, banke itd., toda sovjetska država išče kritje za svoje
potrebščine v prvi vrsti v kmetijstvu.

Finančni načrt sovjetske države je prav za prav in¬
vesticijski načrt v svrho industrijalizacije države in ob¬
jema vedno večji del vsega narodnega dohodka, kar je
znamenje naraščajoče socijalizacije vsega gospodarstva.
Dočim je vseboval n. pr. 1.1928/29 finančni načrt šele
46.3% vsega narodnega dohodka, je poskočil ta odstotek
I- 1931. že na 82.8, a leta 1932. celo na 87.4. Toda pri se¬
stavi in izvajanju teh finančnih načrtov se pojavljajo od
leta do leta večje težave, ker je vedno težja razmejitev
med proračunskimi sredstvi, krediti državne banke in
lastnimi sredstvi gospodarskih organizacij. Za 1. 1931 je

399

predvideval n. pr. finančni načrt tele dohodke (v milijar¬
dah rubljev):

1. dohodki socijaliziranega gospodarstva . 13.39

2. davki.. 11.28

3. dohodki iz drž. zavarovanja ....  2.66

4. sredstva, zbrana od prebivalstva (po¬
sojila in drugo).3.88

5. razni dohodki.0.70

Skupaj . . . 31.91

Temelj finančnega načrta tvori vedno proračun, ker
je ta tudi najzanesljivejši. Obsega okroglo dve tretjini
sredstev finančnega načrta (za 1. 1932 n. pr. 27.5 mili¬
jard od 43). V svojem področju izpolnuje iste naloge kot
finančni načrt v vsem gospodarskem sistemu. Sovjetski
proračun obsega četverni program, in sicer:

a) davčno in posojilno delovanje tekom ene prora¬
čunske dobe;

b) državni delež na dobičku izven proračuna stoje¬
čega državnega pridobitnega gospodarstva;

c) finančno poslovanje državne uprave;

č) financiranje gospodarstva s pomočjo proračuna.

Sovjetski proračun je bistveno različen od prora¬
čunov drugih držav, kajti navezan je vedno bolj na do¬
nos državnega gospodarstva. Njegova posebnost je tudi
v tem, da vsebuje proračun za vso državo, kajti niti po¬
samezne zvezne republike, kaj šele drugi »avtonomni«
deli nimajo lastne proračunske samostojnosti (za enkrat
le še nekaj lastnega proračuna), ki je glavni znak samo¬
uprav v demokratičnih državah. Ker sovjetska Rusija
pravih samouprav sploh ne pozna, gre stremljenje za
tem, da se proračuni celo najnižjih upravnih edinic
(občin) sploh odpravijo. Politični centralizem namreč
koraka vedno roko v roki s finančnim centralizmom in
se razteza od tod potem na vedno nova in nova pod¬
ročja. Tako narašča najstrožji centralizem tudi v Rusiji
vedno bolj in bolj ter izgubljajo razne »suverene« in

400

»avtonomne« republike vsak dan bolj sploh ves svoj
zmisel.

V prvih povojnih letih je vladala v proračunih za¬
radi odprave denarnega in uvedbe blagovnega gospo¬
darstva nepopisna zmeda. To se je izboljšalo šele z od¬
pravo kmetiških davkov v pridelkih (dekret z dne
11. XII. 1923) in proračun za 1. 1924/25 je bil prvi, ki
je bil sestavljen zgolj v denarni obliki. Znašal je tedaj
komaj 2876 milij. rubljev, a je nato s strašno naglico na¬
raščal, čim bolj so utesnjevali samostojnost posameznih
zveznih republik, dokler ni končno za 1. 1932 narastel
na 27.541 milij. rubljev, za 1. 1934 pa že celo na 47.31
milijard rubljev. Značaj sovjetske države se vidi zlasti
v proračunu izdatkov, ki je kazal n. pr. za 1. 1932 na¬
slednjo sliko (v milijonih rubljev):

1. za gospodarstvo. 16.052.7

2. za promet.  4.026.0

3. za socijalne in kulturne namene . . 1.557.4

4. za državno upravo. 466.6

5. za vojsko in mornarico. 1.396.5

6. za državna posojila .. 990.0

7. za lokalne proračune. 1.498.6

8. za razno. 1.554.2

Skupaj . . . 27.542.0

Posebnosti sovjetskega proračuna sta razmeroma
nizka postavka za vračanje posojil (samo 3.6% prora¬
čuna, v Angliji pa n. pr. 1. 1929/30 celih 46.5%) in iz¬
redno visoka postavka za gospodarstvo (s prometom
vred celih 72.8%, od tega samo za težko industrijo nad
ono tretjino vsega proračuna).

Velik del predvidenih izdatkov se krije z davki. Po
davčni reformi iz 1. 1930 obstojita dva davčna sistema:
eden za državno gospodarstvo, drugi za zasebno. Dočim
je prvi jako previden in skrben, ima pa drugi izrazito
razredno bojni značaj in hoče zasebno gospodarstvo
kratko in malo izropati, da ga čim prej uniči. Državna
gospodarska podjetja so obremenjena le s prometnim in

Erjavec, Komunizem.

401

26

dohodninskim davkom, v zasebnem gospodarstvu sta pa
najvažnejša obrtni in dohodninski davek. Od 1. 1931 sta
uvedena še kulturni in stavbni davek, ki ju plačuje vse
prebivalstvo. Davčno postopanje je posebno jasno pri
enotnem kmetijskem davku: dočim so obdačeni kolhozi
jako previdno in zmerno, so pa zasebne kmetije pre¬
puščene na milost in nemilost vaških sovjetov.

Kakor proračuni vseh držav, tako se ima tudi sov¬
jetski boriti s stalnimi težavami, ker predvideva vedno
najvišji napon vseh sil. Toda 1. 1931 so znašali n. pr.
dohodki iz prometa 700 milij. manj, nego je predvideval
proračun, dohodki iz industrije 250 milij. manj itd., za¬
radi česar seveda tudi ni bilo mogoče zbrati predvidene
rezerve v znesku poldruge milijarde. Najemati morajo
zato tudi neprestano nova prisilna notranja posojila (od
1927—1934 jih je bilo že sedem), zato je državni dolg
vnovič jako narastel, čeprav so z dekretom z dne 18. ja¬
nuarja 1. 1918 kratko in malo črtali vse dotedanje ruske
dolgove v inozemstvu.

n) Socijalni položaj.

Osemnajstletno boljševiško gospodarstvo je moralo
seveda precej vplivati že na zunanje družboslovno lice
Rusije. L. 1914 je živelo v Rusiji še 82% prebivalstva
na kmetih in le 18% v mestih, a 1. 1932 so imela mesta
že 24% vsega sovjetskega prebivalstva. L. 1914 je nam¬
reč živelo v mestih le 24.7 milij. prebivalcev, 1. 1932 pa
že 39 milijonov, od teh 87.4% proletarcev (1. 1927 šele
68.5%). Pomnožila so se silno tudi mesta sama, kajti
1. 1923 je štela Rusija šele 21 mest z več kot po 100.000
prebivalcev, 1. 1931 pa že 46. Največje mesto je Moskva,
ki je imela že 1926. leta 2.4 milij. prebivalcev, njej pa
slede Leningrad z 1.6 milij., Kijev (0.5), Baku, Odesa,
Harkov, Taškent, Rostov, Tiflis itd.

Pritisk prebivalstva s kmetov v mesta je bil v Ru¬
siji že od nekdaj velik, odkar so pa uvedli nasilno soci-

402

jalizacijo kmetijstva, se je pa še prav posebno povečal
(letni dotok s kmetov v mesta je znašal nad 700.000).
Ker industrija kljub svojemu naglemu naraščanju ni
mogla spraviti vseh pod streho ter sta beda in brez¬
poselnost silno naraščali, so uvedli z dekretom z dne
12. decembra 1932 za vse prebivalstvo posebne legiti¬
macije. Njih namen je deloma politično-policijski, de¬
loma pa hočejo s tem spraviti iz mest vse nepotrebne
elemente.

Pretežni del mestnega prebivalstva tvori seveda de¬
lavstvo. Samo v industriji je bilo namreč zaposlenih:

1.1925 1.1931

v težki industriji 1,031.000 3,113.000 delavcev

v lahki industriji 890.000 1,440.000 delavcev

skupaj: 1,921.000 4,553.000 delavcev

S kako silno naglico je napredovala med petletko in¬
dustrija, nam dokazuje dejstvo, da se je samo v kovin¬
ski, strojni in stavbni industriji zvišalo od 1. 1928—1932
število delavcev skoraj za 3 milijone. Ta industrija do¬
biva vedno bolj značaj veleobratov, saj se število malih
podjetij (do 100 delavcev) od leta do leta manjša, šte¬
vilo srednjih se ne izpreminja, število veleobratov je pa
samo 1. 1930 in 1931 narastlo od 3067 na 3904, delavcev
v teh pa za 1.3 milijona.

Dve tretjini delavcev prihaja s kmetov, naraščajoča
industrijalizacija ima nanje neugoden vpliv in rodbine
se manjšajo. L. 1928 je odpadlo na eno družino še 3.92
prebivalcev, 1. 1932 pa samo še 3.73. Na to vpliva go¬
tovo tudi vedno večja zaposlenost žensk v negospodinj-
skih poklicih. L. 1928 so štela ruska mesta še 2.4 milijo¬
na delavk, 1. 1932 pa že 5.7 milijonov.

Socijalistične stranke so si že od nekdaj domišljale,
da imajo samo one v rokah recept za rešitev socijalnega
vprašanja. Prav posebno velja to še za boljševike in ko
so se polastili oblasti, so ga obljubili rešiti v najkrajšem
času in korenito. V zmislu marksističnih načel so upali
doseči to s popolnim uničenjem dotedanjega družabnega

403

26 *

reda in z ustvaritvijo novega, komunistsičnega, ki bo
zgrajen na diktaturi proletarijata. Glede na to so začeli
uvajati takoj tudi popolnoma novo socijalno zakonodajo
in novo socijalno skrbstvo.

Središče sovjetske države in politike tvori delavstvo,
ki je sloj s prav posebnimi predpravicami. Po davčnem
zakonu iz 1. 1927 je plačeval n. pr. kmet z 250 Rub. do¬
hodkov istotoliko davkov kot visoko kvalificirani delavec
s 3800 Rub. letnih dohodkov. Vse je vsaj na papirju po¬
stavljeno v službo delavstva in vse je njemu podrejeno.
Vse tiste ogromne množice, ki sicer tudi žive od dela,
a se ne morejo nazivati »delavce«, so pa posvečene pro¬
padu, v kolikor se počasi ne bodo razvile v pravo delav¬
stvo. Polnopravni državljani so le delavci, a,drugi se jim
približujejo toliko, kolikor je že pač napredovala njih
proletarizacija. Delavec ima povsod in v vsem prednost
in le nekateri so jim v nekaterih pogledih enakopravni
(n. pr. inženjerji, tehniki itd.). Kmetje so v vseh pogle¬
dih še jako daleč za delavci. Čeprav se raztezajo neka¬
tere panoge socijalnega skrbstva na vse prebivalstvo,
ima pa to vendarle v glavnem značaj nekakih nagrad,
ki so jih deležni predvsem tisti s predpravicami, to je
delavci. L. 1932 so prištevali med delavstvo in name¬
ščence 18,018.000 prebivalcev (od teh je bilo 5,414.000
industrijskih delavcev) in le ti uživajo vse ugodnosti
sovjetske socijalne zakonodaje.

Glede delovnega časa  so se ravnali do 1. 1928
po načelih ženevskega mednarodnega urada za delo in
je bil uveden povsod enotni osemurni delavnik. L. 1929
so pa začeli uvajati polagoma sedemurnega, da bi s tem
na eni strani pokazali svetovnemu proletarijatu predno¬
sti boljševiške Rusije, na drugi strani so pa hoteli s tem
zmanjšati svojo veliko brezposelnost. Da bi delovni čas
še bolj skrajšali, so uvedli petdnevni teden s 4 delav¬
niki in enim prostim dnevom. Da bi se proizvodnja pri
tem ne zmanjšala, so tekli obrati brez prestanka, kajti
vse delavstvo so razdelili v 6 skupin: pet jih je delalo,
ena je pa počivala. Ker se pa to nikakor ni obneslo, so

404

odredbo kmalu zopet preklicali (24. novembra 1. 1931)
in uvedli šestdnevni teden s petimi delavniki in enim
splošnim prostim dnevom. Kar je delavstvo na ta način
pridobilo, je pa izgubilo z odpravo vseh cerkvenih pra¬
znikov. Ohranili so le še 3 državne praznike s 5 pro¬
stimi dnevi (1. maj, obletnica revolucije in obletnica
Leninove smrti).

V zasebno kapitalističnem gospodarstvu tvori glavno
pobudo za delavnost posameznikov stremljenje za oseb¬
nim dobičkom. Ker je v komunističnem gospodarstvu ta
prevažen gospodarski činitelj izločen, skušajo že izza
uvedbe načrtnega gospodarstva najti nove, »socialistične
pobude«, ki bi nadomestile te zasebne. Začeli so s tem,
da so uvedli tekme med delavstvom dveh podjetij iste
vrste, a v dveh različnih krajih, katero izmed njih bo
več in bolje izdelalo. Tem so sledile potem še tekmo¬
valne pogodbe med podjetji samimi, v katerih se ena
podjetja obvezujejo napram drugim dobaviti v določe¬
nem času določeno množino proizvodov. Od 1. 1931 dalje
so pa začeli snovati še posebne »udarne brigade«, to so
skupine posebno pridnih in navdušenih delavcev, ki jih
pošiljajo oblasti v slabša podjetja, da tam s svojim zgle¬
dom in tudi z ostrejšimi sredstvi vplivajo na izboljšanje
proizvodnje. Iz njih so se polagoma razvile razne vrste
»udarnih brigad«, kakor »vzpodbujovalne brigade« za
razgibanje počasnežev, »operacijske brigade« za izbolj¬
šanje sodelovanja posameznih oddelkov podjetij, »bri¬
gade za vzorno proizvodnjo« v svrho kakovostnega iz¬
boljšanja proizvodnje, »upravne brigade« za izboljšanje
uprave podjetij itd. »Udarniki« štejejo že nad 3 milijo¬
ne oseb in uživajo povsod še prav posebne prednosti in
ugodnosti, s čimer so se boljševiki nehote vrnili k
stremljenju po osebnem dobičku, na katerega je zgra¬
jena pobuda v obsovraženem jim kapitalističnem gospo¬
darskem redu. Tovarna AMO v Moskvi je n. pr. izdelala
3% čez določeno letno množino in je dobila zato 750.000
rubljev za zidavo delavskih stanovanj, iz istega vzroka
tovarna Lap v Moskvi pol milijona itd. Končno naj ome-

405

nimo še, da boljševiki niso pozabili niti na »buržujska«
odlikovanja,  katerih imajo že celo vrsto.

Iz istega kapitalističnega reda izvira tudi načelo, ki
so ga boljševiki nedavno zopet uvedli, da se namreč
ravna plača po množini dela. Svojo mezdo  prejme
sovjetski delavec že izza dobe Nepa navadno zopet v de¬
narju. Mezdo določa kolektivna pogodba med strokovno
organizacijo in podjetjem, a ljudski komisar za delo do¬
loča najnižje plače. Mezdnih razredov je 17, in sicer:

Mezdni koeficient*

nekvalificirani delavci

I. . .

II. . .

III. . .

IV. . .

kvalificirani delavci

V. . .

VI. . .

VII. . .

VIII. . .

IX. . .
specijalisti nižjega reda

X. . .

XI. . .

XII. . .

XIII. . .
specijalisti višjega reda

XIV. . .

XV. . .

XVI. . .

1

1.2

1.5
1.8

2.2

2.5
2.8

3.1

8.5

4.2

4.6
5

5.5

6.2

6.7
7.2

XVII.8

Te številke dovolj glasno pričajo o »enakosti«,
jo je uvedel boljševizem, kajti plače se gibljejo od 30

ki

do

* »Koeficient« označuje plačo dotičnega razreda. Za
delavca VIII. razreda je koeficient 3.1, to se pravi, da dobi
3.1 krat toliko plačo kot delavec I. razreda.

406

300 rubljev mesečno. Tako so prisiljene živeti mase
nekvalificiranih delavcev v nepopisni bedi, dočim nekaj
malega »boljših« delavcev vsaj za silo izhaja. Nikakor pa
ne smemo prezreti dejstva, da se zaslužek delavstva pla¬
čuje pogosto jako n e r e d n o ter so posamezna podjetja
v tem pogledu v zastanku večkrat za cele mesece, kar
znese težke milijone.

Srednja mesečna plača je znašala (v rubljih):

za sovjet, name- za industrijske
leta ščence v mestih delavce

1927 ....  74.6 ....  64.64

1928 ....  80.6 ....  70.94

1930 ....  91.2 ....  83.30

Že te številke kažejo, da se je plača dvignila leta
1927—1930 za 28%, draginja pa za 50—100% in še več,
zaradi česar se je položaj v resnici poslabševal. Seveda
se pa mezde ne more meriti samo po teh številkah, tem¬
več jim je treba dodati še socijalne ugodnosti, ki tvorijo v
resnici tudi del plače. V tem pogledu je sovjetska Rusija
zanimiva mešanica najmodernejšega napredka in naj¬
bolj nazadnjaškega suženjstva. Na prvem mestu je treba
navesti številna okrevališča in sanatorije za zavarovance.
L. 1931 je bilo izdanih zanje 96 milijonov rubljev, spre¬
jetih pa vanje 900.400 oseb (90% delavcev), kar končno
v razmerju s številom delavstva niti ni posebno veliko.
Za ambulance za brezplačno zdravniško pomoč je pred¬
videval proračun za 1. 1932 skupno 950 milij. rubljev,
razen tega pa moramo upoštevati še državne izdatke za
delavske stanovanjske hiše, za delavske kulturne na¬
prave itd. Vrednost teh socijalnih ugodnosti znaša po
sovjetskih cenitvah 24.4% mezde (zavarovanje 9.5%, iz¬
obrazba 5.2%, zdravniška pomoč 7.3% itd.). Spomladi
1. 1934. so sploh odpravili plačo po tarifi in uvedli plačo
po vrednosti dela. Če pa kdo določene množine ne izvrši,
se mu pa še odtegne od najnižje določene plače.

Socijalno zavarovanje  je obvezno in se
razteza skoraj na vse delavstvo. Obsega podpore pri
porodu, pri smrti, ob bolezni, pri nezmožnosti za delo,

407

v posebni stiski itd. V primeru popolne in trajne ne¬
zmožnosti za delo, povzročene z boleznijo, dobi zavaro¬
vanec po 18 rubljev mesečno, pogrebnina znaša 16 rub¬
ljev, dojnina 4 rublje mesečno, bolniška podpora je
nižja nego n. pr. v Nemčiji (1.24 rub. dnevno), brezpo¬
selna podpora je znašala, dokler so jo sploh dajali, po
31 kopejk dnevno (skoro štirikrat manjša nego v Nem¬
čiji) itd., a draginja je neprimerno večja nego v ostali
Evropi. Že poleti 1. 1928. je stal 1 kg moke 1.30 Rub., riž
2.50 Rub., grah 3 Rub., moška obleka 150—250 Rub., mo¬
ški čevlji 20 Rub. itd. Za kolikor toliko primerno živ¬
ljenje bi rabil samec najmanj 250—350 rubljev, dobil pa
ni niti tretjino tega.

Draginjski indeks je naraščal takole:

1. 1913 . . 100 1. 1924/25 . . 202

1. 1922/23 . . 146 1. 1927 . . 227

Do spomladi 1. 1935. je nekmetiško prebivalstvo
(razen »lišencev« in brezposelnih) dobivalo živilske
karte,  na katere je prejemalo v državnih konzumih
okroglo pol kilograma kruha dnevno ter nekaj slad¬
korja, kaše-in krompirja mesečno, kolikor je bilo tam
seveda tega blaga razpoložljivega, a velik del svojih
najnujnejših življenjskih potrebščin je moralo že tedaj
kriti v prosti prodaji. Tedaj je imel navaden delavec
100—130 Rub., povprečni uradnik pa 140—160 Rub. me¬
sečne plače, a 1 kg slanine je stal 30 Rub., govedine
12 Rub., črnega kruha 1 Rub., presnega masla 30 Rub.,
sladkorja 6 Rub., riža 10 Rub., mleka 2 Rub., sira 16 Rub.,
krompirja 1 Rub. itd., da o nedosegljivih cenah obutve,
obleke in drugih potrebščin niti ne govorimo. Že na¬
vedene številke dovolj ponazorujejo nizko življenj¬
sko raven  povprečnega ruskega delavca in name¬
ščenca. Meseca februarja 1. 1935. so bile pa živilske
karte odpravljene in mestno prebivalstvo je lahko ku¬
povalo še naprej svoje potrebščine v konzumih, toda po
cenah, ki so sledile trgu. S tem se je njegov položaj še
poslabšal in izginili so še zadnji ostanki komunistične
enakosti. Višji uradnik in najboljše kvalificirani delavci

408

ter specijalisti si še lahko privoščijo kako ugodnost,
široke delavske množice se pa otepajo z največjim po¬
manjkanjem, pač kakor v najbolj zaostalih državah, kajti
v resnično naprednih kapitalističnih državah zasluži
povprečni delavec — preračunano na zlato ali na
običajne življenjske potrebščine — 6 do 8 krat več
nego v državi, kjer vlada — komunistična diktatura
proletarijata.

Torej vsekakor jako slabo spričevalo za »delavsko«
državo. Brezposelna podpora je bila nedavno sploh od¬
pravljena. Proračun socijalnega zavarovanja, ki je strogo
centralizirano, je znašal 1929. leta 1258 milij. rubljev,
1. 1931. pa že 2573 milij. Vse prispevke plačujejo deloda¬
jalci, zavarovancev je bilo 1929. leta 11.6 milij., 1. 1931.
pa že 16.6 milij.

O strokovnih organizacijah  (»Profo-
sojuzi«), katerih je 44 za različne gospodarske panoge,
smo že govorili. One niso, kakor v kapitalističnih drža¬
vah, svobodne delavske bojne organizacije, temveč ne¬
kako orodje v rokah stranke in vlade za obvladovanje
delavcev in za laže izvajanje diktature, zato je bil Trocki
že 1. 1921 sploh proti njim, ker ni razumel Lenina, ki je
dobro sodil, da morejo strokovne organizacije služiti
tudi režimu in če treba proti koristim delavstva kot ne¬
kaka delavska policija. Tega ni mogel pogoltniti njih
ustvaritelj in dolgoletni zaslužni voditelj Tomskij, zato
je moral z nastopom načrtnega gospodarstva nujno iz¬
giniti. Tedaj se je namreč vodstvo strokovnih organizacij
balo, da bo zahtevala petletka od delavstva prevelike
žrtve, zato je zahtevalo, naj petletka delavcem zagotovi
60% povišanje vrednosti plače in resnično varstvo upra¬
vičenih delavskih interesov. Komunistična stranka je pa
smatrala tak sklep za nedopusten, voditelje strokovnih
organizacij so proglasili za socijalne demokrate in
Stalin jih je kratko in malo odstavil ter postavil na njih
mesto svoje zaupnike, ki imajo nalogo skrbeti za to, da
delavstvo mirno in pokorno sledi vsem nesocijalnim
diktatom svojega delodajalca, čeprav je to država. Ker

409


se delavske strokovne organizacije ne smejo udejstvovati
v boju za delavske pravice in koristi, jim je odkazal
Stalin razne druge naloge, med drugim tudi urjenje v
streljanju, delo v »Osoaviahimu« itd., zlasti imajo pa
namen s pestro društveno kulturno-zabavno delavnostjo
vtepati delavstvu v glavo materialistični komunizem.

Od izobražencev uživajo iste predpravice kot delavci
le inženjerji in tehniki,  kajti na njih končno
sloni izvedba vseh sovjetskih gospodarskih načrtov, zato
so bili boljševiki primorani dovoliti jim najdalekosežnejše
ugodnosti. Izprva so upali izvesti svoje gospodarske na¬
črte predvsem z domačimi strokovnjaki, ker pa strokovna
izobrazba ogromne večine domačih inženjerjev daleč za¬
ostaja za izobrazbo inozemskih, skušajo s knežjimi pla¬
čami (od 3 do 5000 dolarjev letno) in z vprav izjemnimi
ugodnostmi privabiti čim več teh (zlasti ameriških), ki
so jim res zgradili že prava tehnična čuda. Število tujih
strokovnjakov cenijo v Rusiji na 10.000. Deloma jih je
privabil tja kruh, deloma pa mik ogromnih zgradb, ki
jih imajo tam priliko izvrševati kot nikjer drugod na
svetu. Toda marsikdo je bil za svoje napore nagrajen
že tudi s — kroglo (glej poglavje o pravosodstvu). Če bi
inozemci danes zapustili Rusijo, se zruši tisti trenutek
vsa komunistična industrijska stavba in ves ruski indu¬
strijski napredek s svojimi »giganti« vred, ker vse to ni
delo boljševizma, temveč tujih »buržujskih« inženjerjev.

Zaposlenje  žen  je v sovjetski Rusiji, kjer je
žena v prav vseh pogledih popolnoma izenačena z mo¬
žem, silno napredovalo. 2e leta 1931 so tvorile ženske
30.7% vsega industrijskega delavstva. Največ je zapo¬
slenih v tekstilni industriji, kjer so tvorile leta 1931.
63.6% vsega delavstva, mnogo pa tudi v lesni (26.3%),
v kovinski (14.9%) in celo med rudarji je 10.5% žensk.
V zadnjih treh letih se je to število v vseh panogah
še jako dvignilo.

Otroško delo  so v Rusiji precej omejili. Po
sovjetskih zakonih stopi otrok v delo s 16. letom, le

410

izjemoma lahko že tudi s 14. letom, v resnici je pa za¬
poslenih mnogo otrok tudi pod 10 leti starosti. Ker
morajo, vsaj po mestih, obiskovati še tovarniške šole,
traja njih zaposlenje navadno le 4 ure, plača pa znaša
65% plače odraslega na uro.

O skrbstvu za brezposelne  smo govorili
že spredaj. Proti koncu petletke je brezposelnost vsaj
»uradno« izginila, podpore za brezposelne so bile od¬
pravljene in borze dela zaprte, toda v zadnjem času se
pojavlja iznova. To povzročajo stroge odredbe glede
»trgovskega poslovanja« obratov, po katerih so podjetja
prisiljena čim bolj izrabljati delovno moč zaposlenega
osebja.

Življenje sovjetskega delavca  je mno¬
go slabše nego njegovega zapadno evropskega tovariša.
Plača (leta 1932 povprečno 95 Rub. mesečno) je vsaj na
videz prilično slična, toda kupna moč sovjetskega de¬
narja niti od daleč ne odgovarja uradnemu kurzu, razen
tega pa sovjetski delavec še jako trpi zaradi silnega
pomanjkanja vseh nujnih potrebščin v kooperativah. Že
od leta 1929 se dobi celo kruh le na karte, in sicer
po 525 g na dan in na glavo, seveda če je sploh na raz¬
polago. Sovjeti so namreč v svrho preskrbe inozemskih
valut prisiljeni mnogo več izvažati, nego prenese njih
proizvodnja. Da bi odpomogli velikemu pomanjkanju
vseh potrebščin, so osnovali leta 1931 že omenjene drž.
prodajalne, nato pa dovolili še kolhozom prodajati svoje
pridelke, toda cene v tej prosti trgovini so za 300 do
1000% višje nego v državnih kooperativah, čeprav so jih
tudi te spomladi leta 1932 jako dvignile. Res je, da so
takoj nato povišali tudi plače, toda to povišanje je zna¬
šalo le 20%, dočim so samo cene v kooperativah posko¬
čile za 20—200%. Sovjeti so v začetku načrtnega gospo¬
darstva tolažili množice z upi na čudotvorne uspehe pet¬
letke, toda ta je minila, a delavstvo je trpelo še znatno
večjo bedo nego poprej. V načrtu prve petletke je n. pr.
bilo, da se zvišajo plače delavstva za 65%, cene zni¬
žajo za 14%, da bo potrošnja v mestih narastla na glavo

411

za 27.7% in na kmetih za 16.7%, da t>o mestno prebi¬
valstvo porabilo 72% in kmetsko 45.2% več jajc, mestno
55.6% in kmetsko 24.7% več mleka itd., itd., a prav
vse to prorokovanje je splavalo po vodi in mnogih
nujnih potrebščin je dobivalo delavstvo na koncu pet¬
letke še precej manj nego v začetku in seveda tudi
mnogo dražje. Kakor smo že omenili, so bile meseca
februarja 1. 1935. živilske karte vnovič odpravljene, s
tem pa tudi cene v državnih kooperativah prilično iz¬
enačene s cenami v prosti prodaji.

Boljševiki se radi sklicujejo na razne že omenjene
kulturne in socijalne ugodnosti (zavarovanja, razkošne
klube, kina, sanatorije, športna igrišča itd.), ki jih ima
baje sovjetsko delavstvo pred delavstvom drugih držav,
toda čim jih natančnejše pogledamo, takoj opazimo, da
jih sploh ni, ali so pa tako neznatne, da niti od daleč
ne odtehtajo prednosti, ki jih ima delavstvo po res mo¬
dernih kapitalističnih državah tako glede svoboščin,
kakor tudi dohodkov in s tem možnosti lastne preskrbe
človeka vrednega življenja. Res je, da ima sovjetsko
delavstvo napram drugemu prebivalstvu še prav po¬
sebne predpravice (n. pr. dvojno količino živil, mnogo
je že nastanjenih po modernih stanovanjskih hišah in
dr.), toda to nam le priča, v kaki strašni bedi mora
živeti šele ostalo prebivalstvo, čeprav mora to prav
tako delati. Na kmetih jako pogosto po cele mesece ni
dobiti mila, sladkorja, čaja itd., manjša podeželska me¬
sta pa ostajajo po cele tedne sploh brez vsakega mesa,
mleka, rib, surovega masla, sira itd. Nujne potrebščine,
ki jih je bilo na koncu Nepa dobiti še povsod po kolikor
toliko zmernih cenah, postajajo celo v velikih mestih
redke. Kvečjemu bi lahko rekli, da se rusko industrij¬
sko delavstvo v kulturnem in socijalnem pogledu šele
bliža zapadnoevropskemu delavcu, v gmotnem se pa ne
more z njim niti primerjati, a ostalo prebivalstvo živi
kvečjemu tako kot po najzanikarnejših državah sveta, le
da je še oropano najosnovnejših človeških pravic in svo¬
boščin. Če sovjetom primanjkuje živil, pobero kratko

412

in malo določenemu delu prebivalstva karte in — vpra¬
šanje je rešeno. Tako so pobrali n. pr. leta 1981. v Ro¬
stovu (490.000 prebiv.) krušne karte eni četrtini prebi¬
valstva.

Odkar so po znamenitem Stalinovem govoru v juniju
1. 1931 opustili pravo komunistično načelo »vsakemu po
njegovih potrebah« ter ga zamenjali s kapitalističnim
»vsakemu po njegovih zmožnostih in delu«, se je položaj
le prav tenke plasti specijalistov in še nekaterih redkih
drugih res nekoliko izboljšal, toda to se godi tudi po
vsem ostalem »kapitalističnem« svetu. Tako se le vnovič
uvajajo socijalne razlike, ki so jih poprej s tako krvavim
terorjem in demagogijo zabrisavali. Sistem neenakih
plač so v zadnjem času uvedli že celo med trgovske
nameščence v zmislu sklepov posebnega odbora (preds.
Čubar), ki je izjavil: »Pri določevanju plač vseh v trgo¬
vini zaposlenih delavcev in nameščencev se je treba v
prvi vrsti ozirati na količnik prodanega blaga. Sistem
nagrad, ki naj se smatrajo kot del delavske plače, je
treba močno razširiti.« Tudi to priča, da je red, ki ga
ustvarjajo zadnja leta v Rusiji — državno kapi¬
talističen.

Najhujše je prizadeto vse prebivalstvo z delavstvom
vred tudi zaradi popolnega zatrtja vseh svoboščin. O
tem smo govorili po večini že v prejšnjih poglavjih,
toda izdanih je bilo več odlokov, ki so še prav izrečno
omejevali najosnovnejše svoboščine vsega prebivalstva.
Z odlokom z dne 27. decembra 1. 1932 so uvedli za vse
prebivalstvo dolžnost legitimacij, s čemer so postavili
vso Rusijo pod nekako policijsko nadzorstvo. Že poprej
so prepovedali svobodno preseljevanje delavstva in
štrajke, z dekretom z dne 23. junija 1. 1931 je pa odpra¬
vil Stalin celo svobodno izbiro dela. Tako se izpreminja
celo delavstvo v svoji »lastni« diktaturi polagoma v ne¬
kake moderne sužnje  državnega kapitalizma.

Kako sprejema in prenaša prebivalstvo ta komuni¬
stični jarem? Milijoni kmetiškega ljudstva so se mu upi¬
rali, dokler niso spričo krvavega terorja onemogli oble-

413

žali, meščanstvo so pobili ali ga pa prepustili smrti od
lakote, a delavstvo boljševiški režim deloma sovraži, de¬
loma je napram njemu brezbrižno, deloma se pa zanj
navdušuje. Nepopisna in neumorna boljševiška propa¬
ganda, ki spremlja in obdeluje sovjetskega državljana
od zibelke do groba, pri delu in v prostem času, v klubu
in v gledališču, na cesti in doma, z govorom in s tiskom,
z radijem in z manifestacijami, vsako uro in na vsakem
kraju, je v mnogih delavcih vendarle vzbudila prepri¬
čanje, da žive v državi, katere gospodarji so oni sami in
da vse, četudi za enkrat neprijetne odredbe končno ven¬
darle služijo njih bodočemu blagostanju. Ti se zbirajo
med »udarniki«, kjer uživajo vso naklonjenost in pod¬
poro oblasti, dobivajo večje porcije živil in stanujejo po
modernih novih stanovanjskih hišah ali pa po razkošnih
palačah, iz katerih so ob revoluciji izgnali nekdanje bo¬
gato plemstvo in meščanstvo. Brezbrižneže, katerih
edina skrb je košček vsakdanjega kruha, neumorno po¬
vsod obdelava boljševiška propaganda, da bi jih čim
več pridobila zase, mase nezadovoljnežev, ki občutijo
ves jarem in vso bedo komunistične diktature, se pa
dobro zavedajo, da ne trpi režim niti sence kake opozi¬
cije. One se tudi prav dobro zavedajo, kaj imajo priča¬
kovati od komunistične diktature proletarijata, če bi
hoteli svoje nezadovoljstvo kakorkoli pokazati. Zato
molče in trpe, dokler ne bo življenje samo storilo svo¬
jega ...

7 . Pogled nazaj in naprej.

Kar se vrši že osemnajst let v neizmerni Rusiji, je
vkljub vsem krvavim grozotam in zaslepljenim zmotani
svetovno zgodovinski dogodek prvega reda, ki bo ne¬
dvomno zarezal globoke brazde v zgodovino vsega člo¬
veštva. Ko se je pred poldrugim tisočletjem podirala mo¬
gočna rimska država in je nastopalo krščanstvo svojo
zmagoslavno pot, se je tresel ves svet, prav tako kakor
odmevajo sedanji dogodki v Rusiji že skoro dve deset¬
letji po vsej zemeljski obli. Kaj se podira in kaj nastaja

414

sedaj? Kdo ve to že danes! Morda se res podira libe¬
ralni kapitalistični družabni in gospodarski red, ki je v
bistvu prav tako kakor komunizem zgrajen na brez¬
božni materijalizem. Toda ali ga bo res zamenjal komu¬
nizem? Tudi druge velike zgodovinske preobrazbe so
prebrodile celo vrsto stopenj, preden jim je življenje
samo skovalo svojo končno vsebino in obliko, ki sta
ostali človeškim očem v naprej zastrti. Kajti kdo pozna
pota božje previdnosti?

Kar nastaja danes v Rusiji, je svetovno zgodovinska
novost. Dočim je narekovala boljševikom prve korake
slepa strast po oblasti, da odpravijo in maščujejo krivice
prejšnjega, napol kapitalističnega, napol fevdalnega dru¬
žabnega reda, jih pa danes nujno tira naprej nagonska
potreba samoohranitve. Njih cilj je zgraditi komunistični
družabni red, temelječ na surovem materijalizmu. Os
bodočega družabnega reda bi naj bilo komunistično
gospodarstvo, a ravno to se jim nehote izmaličuje v
državni kapitalizem. S pravo azijatsko brezobzirnostjo
so v znatni meri zlomili stoletno rusko brezbrižnost in
topost ter nagnali skoro dve sto milijonski narod, da
prenaša strašne žrtve za cilj, ki ga niti točno ne pozna,
a se mu vendarle nagonsko upira.

Ruski komunizem je ustvaril absolutistično državo,
ki jo vodi le ozir na ohranitev politične moči in ki ne
računa s sedanjostjo, temveč z bodočnostjo, ker ne po¬
zna časovne omejitve. Ne pozna pa tudi mirovanja, kajti
dosedanji uspehi so tako skromni, da mora neprestano
in z vsemi sredstvi vzdrževati vsaj upanje v bodočnost,
obenem pa paziti, da ne zaneti prehudega nezadovolj¬
stva vsaj s tem, da bi kak sloj docela izločila od žrtev.
Toda vprašanje je, če bo ruski narod tudi s tem trajno
zadovoljen. Uspeli bi morda boljševiki le, če bi sledil
njih zgledu še ostali svet, kar vedo tudi sami prav
dobro, toda če se jim njih drzni poizkusi ponesrečijo, bo
povzročil razočarani narod prej ali slej strašno zmeš¬
njavo. Mnogo zavisi že od tega, če je kapitalizem zmo¬
žen prilagoditi se resničnim in nujnim potrebam živ-

415


Ijenja in sveta, ki za enkrat po dveh tretjinah še ni
kapitalističen. Kapitalizem se poslužuje že ves čas
predvsem tehnike, toda ta služi končno lahko vsakemu
redu: komunističnemu kakor kapitalističnemu, ali pa
tudi nekemu tretjemu, ki ga še ne poznamo, pa se mu
najbrž že bližamo. Za to prilagoditev se mrzlično bori
tudi komunizem, toda vsa njegova miselnost se človeški
naravi upira vsaj toliko kot kapitalistična.

Ruska revolucija je prekosila po svojih grozotah vse
dosedanje in ni večje laži kot trditev, da je boljševizem
osvobodil ruskega človeka. Boljševiki označujejo teror
kot sredstvo svoje oblasti, a človeška narava neutešljivo
stremi po svobodi, stremi v brezbrežje, v nematerija-
listični svet, ki ga materijalistični komunizem sploh
zanikuje, ker išče rešitev vseh neskončnih življenjskih
vprašanj v golem izboljšanju materijalnih življenjskih
okoliščin, česar pa doslej še tudi niti najmanj ni bil
zmožen doseči. In svobodo, ki je neločljivo združena s
človeškim dostojanstvom sploh, komunizem načelno za¬
nikuje, ker tirja suženjsko pokorščino. »Svoboda je me¬
ščanski predsodek«, je dejal Lenin ter uvedel armado
ovaduhov, Čeko, GPU, nečloveška trpinčenja, brez¬
pravnost, pregnanstva, živinske morije celih slojev itd.
To je nravstvo materijalističnega komunizma. Prinaša
prevrednotenje vseh vrednot dosedanjega človeštva: kar
je bilo včeraj vzor, je danes zločin, kar je bilo včeraj
podlost, je danes čednost. Lenin je dejal: »Po našem
mnenju je nravnost popolnoma podrejena razrednim
koristim. Nravno je vse, kar lahko služi uničenju stare
izkoriščevalske družbe... Komunistična nravnost je isto¬
vetna z bojem za utrditev proletarske diktature.« Laž
in zločin sama na sebi še nista nenravna in štrajk je v
kapitalistični državi plemenito junaštvo, v sovjetski
državi pa nenraven. Vsaj med krščanstvom in materia¬
lističnim komunizmom, kakor se izživlja v sovjetski
Rusiji, pač ni mostu, v resnici ga pa ni tudi med vso
dosedanjo človeško kulturo ter človeškim dostojanstvom
na eni strani in takim komunizmom na drugi strani.

416

Boljševiška Rusija je danes dejstva, preko katerega
ne more nihče in carska Rusija se ne bo več vrnila. Ru¬
sija je storila ogromen skok naprej, a ni postala ne
boljša in ne srečnejša, kajti obe sta enako policijski in
despotični. V revoluciji se živi jako hitro in tudi Rusija
je prehodila v teh letih pot, za katero bi v mirnem raz¬
voju rabila dobo večih rodov. Njene mase so danes po¬
litično razgibane, njeni narodi se dramijo, potrebe se
vzbujajo in vsega tega ne bo mogoče trajno obvladovati
z golim upanjem v bodočnost in s — surovim terorjem.
Za enkrat si pomagajo boljševiki še s strastnim hujska¬
njem proti nekdanjim oblastnikom (carju, kapitalistom,
popom, kulakom itd.), toda mlajši rod jih kmalu sploh
ne bo več poznal in bo zato to hujskanje vedno bolj iz¬
gubljalo svoj pravi učinek. Razen tega pa s še tako
ogromno policijo ne bo mogoče držati 170 milijonskega
naroda trajno v ječi, zaprtega pred vsemi idejami osta¬
lega kulturnega sveta. In sveži veter idej bo neminevno
odpihal, kar vzdržujejo boljševiki z nasiljem, kajti oni
so Rusijo šele zbudili. In nova Rusija utegne potem po¬
stati s svojimi neizmernimi bogastvi dežela bodočnosti,
kakor je bila v XIX. stoletju Amerika.

Sovjetski voditelji, ki dajejo sami vzor delavnosti, se
iskreno in na vso moč trudijo, da bi ustvarili množicam
čim boljše življenjske pogoje, ker je to v njih lastnem
interesu, toda nezmanjšana beda je najjasnejši dokaz, da
komunizem ni zmožen uresničiti svojih obetov. Pred
10 leti so bile vsaj delavske mase še prepričane o bodo¬
čem komunističnem raju na tem svetu, pred par leti so
vanj še upale, toda razočaranje je neizbežno, kakor do¬
življa že danes usodna razočaranja večina tistih, ki se za¬
tekajo iz kapitalistične Evrope v Rusijo. Kdor le more,
zopet pobegne. Diktatura proletarijata se je izmaličila v
diktaturo nad proletarijatom.

Vse kaže, da je komunistična država izvedljiva le,
če kratko in malo vse militarizirajo. V tej smeri gre tudi
sovjetska Rusija, kajti oblastniki ne morejo več nazaj,
a koliko časa bodo šli še naprej, pač ne more nihče

Erjavec, Komunizem.

417

27

predvidevati. Komunizem se je izmotal v gospodarski
absolutizem, katerega more vzdrževati le politični ab¬
solutizem, toda absolutizem kot trajna oblika je pač v
vseh pogledih nevzdržen. Tedaj bo nujno tudi konec
Leninove in Stalinove Rusije, čeprav utegne ostati mar¬
sikaj, kar so ustvarili. Se nobena ideja ni šla namreč
brezplodno mimo človeštva. Morda se obdrži celo sovjet¬
ska oblika sama kot oblika nekakega stanovskega za¬
stopstva? Kdo vidi v bodočnost?!

Boljševiški komunizem ni »levičarstvo«, temveč
strašno nazadnjaštvo in brezversko evropsko izobražen-
stvo je v še strašnejši zablodi, ko se navdušuje brezpo¬
gojno za vsak korak, čeprav se izkaže pozneje za še
tako zgrešenega. Res je, človeštvo potrebuje in zahteva
nekaj novega, kajti dosedanji kapitalistični »red« je oči-
vidno v razsulu. Na eni strani preobilje vsega blaga, na
drugi strani pa milijoni stradajo in celo iz obrtnih de¬
lavnic ter iz kmetiških domov izginja nekdanje zdravo
razmerje med gospodarjem in delavcem. Izživelo evrop¬
sko izobraženstvo brez vere in milijoni brezposelnih
delavcev, ki vsi čutijo potrebo po nečem novem, čeprav
vsak iz drugih nagibov, se nehote ozirajo po svetovno
zgodovinskem poizkusu, ki se vrši v Rusiji. Ker traja ta
poizkus v veliki meri po zaslugi »kulturne« Evrope tam
že osemnajst let, smatrajo, da je komunizem življenja
zmožen in da bi morda on utegnil nuditi tisto neznano,
kar danes človeštvo išče. Ce se poglobimo v to iskanje,
bomo spoznali, da išče kruha, svobode in Boga. Vse to
so boljševiki desetletja obljubljali, a ko so dobili prili¬
ko, da svoje obete izvrše, so mu pobrali ter uničili še
ono, kar je imel dotlej. Hoteli so izboljšati usodo neka¬
terih, a so jo poslabšali vsem.

418

III

Komunizem — odrešenik
človeštva?

/. Današnji liberalni družabni red.

Kultura večine današnjega civiliziranega človeštva
je resda zgrajena na krščanstvo in po veliki večini tudi
plod krščanstva, toda ta krščanska kultura se je zlasti
tekom 19. stoletja zelo izmaličila z eno najusodepolnejših
idej, kar jih pozna zgodovina, to je z — libera¬
lizmom.

Liberalizem je posledica krivoverskih naukov, ki so
že v 16. stol. povzročili veliki Luthrov cerkveni razkol
in so nato zastrupili tudi modroslovje, nauk o pravu,
nravnosti, človeški družbi itd. s tem, da so skušali iz¬
riniti iz njega Boga in njegove večne zakone. Zlasti sta
odtrgala pravo od večnih božjih zakonov Anglež Hob¬
bes  (1588—1679) in Francoz Rousseau (1712—1778). Oba
sta učila, da so živeli ljudje izprva brez družbe, brez
medsebojnih dolžnosti in prava. Po Hobbesu so bili
ljudje živalski in sebični in se je med njimi bil boj vseh
zoper vse, To jih je prisililo, da so se združili v državo
in se podvrgli vladarju, ki naj jih ščiti in jim omogoči
človeka vredno življenje. Država je absolutna: kar ona
hoče, je dobro; kar njeni volji nasprotuje, je zlo. Država
je vir vsega prava. Zakoni so vest državljanov. Po
Rousseau-u so pa bili izpočetka vsi ljudje dobri in
srečni, gele tisti dan, ko je nekdo rekel: »To je moje«,
drugi pa: »To pa moje«, to je z zasebno lastnino, se je
razbrzdala sebičnost in začel boj, ki je ljudi prisilil, da
so sklenili »družabno pogodbo« in oddali od svoje svo¬
bode toliko, kolikor je bilo neobhodno potrebno za red
in mir. Ta skupna volja je državna oblast in suvereni-
teta. Toda ker je le volja vseh, se sebi pokori, kdor se
njej pokori. Ta skupna volja je tudi vir prava. Če sta
obe teoriji zavrgli božji zakon in vse pravo izvajata iz

421


družabne pogodbe, je vendar Hobbesova teorija absolu¬
tistična, Rousseaujeva pa demokratična in liberalna in
le-ta je prodrla v moderno mišljenje in moderne ustave.
Po tej je človek svoboden, sam svoj, sam svoj zakono-
davec (individualizem); ljudstvo je suvereno (demokra¬
cija), vir vsega prava je ljudska volja, socijalna oblast le
omejuje individualno svobodo, kolikor .je treba, da ščiti
svobodo vseh.

To misel o pravu je prevzel tudi nemški filozof
Kant (1724—1804). Po Kantu Boga sploh ni mogoče spo¬
znati, zato že radi tega ni mogoče prava in moralnosti
opreti na božje zakone. Človek je nravno avtonomen,
sam sebi zakon; pravo je pa skupina pogojev, ki jih
prisilno ustanovi država in pod katerimi je samovolja
ali svoboda enega možna nasproti samovolji in svobodi
drugih.

Ti nazori so postali nekaka skupna last modernih
pravnikov in državnikov. Filozofi so si sicer izmišljali
razne svetovne in življenjske nazore, a dosti skupna jim
je bila misel, da ni Boga ali da ga ni mogoče spoznati
(nekateri pa, da je človek sam bog, kar še bolj odpira
vse možnosti samovolji). Na ta kriva, protikrščanska na¬
čela so gradili potem vse svoje nauke o človeku in člo¬
veški družbi, o pravicah in dolžnostih človeka, rodbine,
države in cerkve. In ta protikrščanska načela so predrla
potem hitro tudi v vse druge panoge znanosti, kakor v
državoznanstvo, pravoznanstvo, naravoslovje itd. Vse te
zmote bi lahko na kratko strnili v besede: ker ne vemo,
če Bog sploh biva, tudi še manj vemo, če od nas kaj
zahteva, zato se naj briga človek le za svoj pozemski
blagor. V to svrho mu je pa potrebna čim večja svoboda
na vseh poljih. Za reveža je čisto prav, če ima nekaj
vere, s katero se tolaži, da lažje in mirneje prenaša
vse težave življenja, toda izobraženec je ne potrebuje.
In to naziranje prevladuje pri veliki večini evropskega
izobraženstva še danes, prodrlo je sploh v vso današnjo
človeško družbo in tudi njeno današnje stanje je v prvi
vrsti posledica takih naukov.

422


Osnovna posledica takih naukov je bila torej za¬
hteva po čim večji in vsestranski svobodi posameznikov.
Naloga države je varovati te svoboščine posameznika in
nima pravice, kakorkoli se jih dotikati, temveč le paziti,
da mu jih ne prikrajšuje tudi nihče drugi. To velja
tudi glede popolnoma svobodnega pridobitnega delo¬
vanja posameznikov, ki ga sme država omejevati le to¬
liko, kolikor je to neobhodno potrebno. Država mora
celo braniti samovoljo vsakega nasproti kakršnemukoli
vmešavanju drugih. Ker s temi načeli o svobodi seveda
ni združljiva nobena medsebojna odvisnost, zato se je
liberalizem boril tudi za vse politične svoboščine proti
fevdalizmu, vladarskemu absolutizmu in sploh proti vsem
predpravicam kateregakoli stanu ali posameznika. Nje¬
govo načelo je bila svobodna enakopravnost. Vsak je
zmožen sam poiskati si najboljšo pot zase, ne da bi
pri tem posegal v enake pravice bližnjega. Družabno
sožitje je le nekako pogodbeno razmerje enakih, a
država je nekako potrebno zlo, ki to sožitje ureja, ko¬
likor je nujno potrebno.

Najizraziteje so se pa pojavile te zahteve po naj¬
večji svobodi v gospodarstvu.  Poudarili so jo že
v prvi polovici 18. stol. na Francoskem tako zvani »fizio-
krati« (Quesnay, Gournay, Turgot i. dr.), ki so zahte¬
vali, naj se tudi gospodarsko življenje vlada samo, kakor
se vlada sama narava, zato se mora odstraniti vse, kar
omejuje gospodarsko svobodo (carine, cehi, fevdalizem
itd.). Pravi znanstveni temelj gospodarskemu liberalizmu
je pa postavil Anglež Adam Smith,  ki je izdal
1. 1776. sloveče delo »O naravi in vzrokih narodnega bo¬
gastva«. V njem je trdil, da je gibalo vsega gospo¬
darstva zasebna korist, edino plodovito pa človeško delo.
Da pa more človek svoje koristi uveljaviti, je potrebna
čim največja in vsestranska svoboda. Država ima samo
to nalogo, da brani osebno varnost in lastnino vsakega
posameznika. Vse, kar gospodarsko svobodo omejuje, se
mora odstraniti.

423

Te zahteve so razvijali potem dalje še drugi gospo¬
darski pisatelji (n. pr. Ricardo, Bastiat i. dr.), ki so vsi
soglašali v tem, da bo gospodarska svoboda vsakega
vzpodbujala k naporu vseh moči za pridobivanje živ¬
ljenjskih dobrin, zato je ona najboljše sredstvo za po¬
speševanje gospodarskega napredka. Zlasti so zahtevali:

1. svobodo dela,

2. svobodo zemljiške posesti,

3. svobodo kapitala,

4. svobodo podjetij,

5. svobodo trga.

Glede na ugovore, da bi vodila popolna svoboda
k zlorabam, so trdili, da je človek po naravi dober. Po-
kvarja ga šele napačna vzgoja in če se pusti človeku
svoboden razvoj, bodo vse slabosti kmalu izginile same
od sebe. Popolna gospodarska svoboda ne more imeti
nobenih zlih posledic, pač pa umetno omejevanje svo¬
bode, kajti koristi posameznikov se vzajemno skladajo.
Vsak je sam zmožen spoznati svojo najprimernejšo pot,
ne da bi pri tem posegal v koristi bližnjega. Glavna
prednost uveljavljenja teh naukov bi bila v tem, ker
bi vsak posedoval. S tem bi bila pa izvršena tudi pra¬
vična porazdelitev vseh dobrin, dočim povzroča umetno
urejevanje gospodarstva take premoženjske razmere, ki
so delu le v škodo. Družabni mir in splošno blaginjo
bo prinesla že zavest, da ima vsak, kolikor mu pritiče.
Za socijalno blaginjo naj se država ne briga, kajti to
bosta ustvarila sama od sebe svobodna tekma in delo
posameznikov.

Gospodarski ustroj 18. stol. je bil res že potreben
velikih preuredb in liberalizem je zanesel vanj tudi res
marsikako zdravo misel in pobudo. Osvobodil je oseibe,
delo, lastnino in kapital, povzročil živahno gospodarsko
delovanje in izzval ogromni gospodarski napredek. Toda
njegovi nazori o osnovnih pojmih gospodarske znanosti
so bili deloma jako površni, deloma pa celo popolnoma
napačni, zato je povzročil liberalizem še neprimerno več
škode nego koristi. Ubil je v človeku zmisel za večna

424


socijalna in moralna načela, s tem pa tudi zmisel za
občo blaginjo, obenem je pa rodil moderni kapita¬
lizem  z vsemi svojimi zlimi posledicami.

Kapitalizem  imenujemo tak gospodarski red,
v katerem prevladuje kapital nad človekom in nad de¬
lom. Kapital  je skupina gospodarskih dobrin, ki se:
uporabljajo za nadaljnje proizvajanje drugih, gospo¬
darsko boljših dobrin. Zlasti spada sem seveda denar.
Gospodarstvo, v katerem služi kapital, še ni nujno kapi¬
talizem, to postane šele tedaj, ko zasužnji človeka in
izloči iz gospodarstva vsa nravna načela, ko začne izko¬
riščati slabejše, ko postane denar — bog. Kapitalistična
namera tiči prav za prav že v vsakem proizvajanju, ki
se vrši za dobiček. Toda pravi razmah je doživel kapi¬
talizem, katerega začetki segajo v dobo prehoda iz sred¬
njega veka v novi vek, vendarle šele potem, ko mu je
liberalizem ustvaril vse pogoje za neomejeno uveljav¬
ljanje, namreč: ločitev kapitala od dela, velike množine
denarja, razvito tehniko, velike trge, množice proleta¬
riata in svobodno uveljavljanje sebične dobičkaželjnosti.
To se je izvršilo zlasti proti koncu 18. in v začetku 19.
stol. z iznajdbo številnih strojev (parnega, predilnega
itd.) ter v nadaljnjem poteku 19. stoletja s silnim raz¬
vojem prometnih sredstev (železnic, parnikov, brzo-
java itd.). Tekom 19. mu je dala potem liberalna zakono¬
daja vso svobodo in s tem tudi vso moč, tako da je do
tal porušil ves prejšnji gospodarski red in si zasužnjil
široke ljudske množice ter zagospodaril v vsem javnem
življenju.

Posledice kapitalističnega gospodarskega reda so
strašne. Stroj v rokah kapitala ni človeka osvobodil dela,
temveč ga je zasužnjil in ubil v delavcu vsako osebnost,
kajti človek je postal le privesek stroja. Kapitalizem je
napadel delavčevo rodbino, kajti pognal je v tovarno
tudi žene in nepregledne množice otrok. Cilj kapitalizma
je le čim največja proizvodnja na veliko, za kar pa po¬
trebuje velikih trgov in svobodno trgovino, a je pri tem
uničil celo vrsto obrtnih panog (n. pr. tkalca, strojarje

425

itd.), druge pa stalno jako ogroža (n. pr. usnjarje i. dr.).
Da omogoči čim največjo proizvodnjo, skuša izvesti osre¬
dotočenje manjših kapitalov v veliki kapital v obliki
delniških družb in velikih bank, ki so si osvojile gospo¬
darstvo. Te so pa neosebne, tako da stoji delavec na¬
sproti brezosebnemu in s tem tudi brezdušnemu in brez¬
srčnemu gospodarju, ki pozna eno samo načelo, to je
— čim največji profit. Pahnil je s prestola nekdanji
zemljiški kapital (fevdalizem) in ustoličil denarnega, s
tem se je pa morala umakniti tudi fevdalna aristokracija
denarni aristokraciji, ki je zavrgla vse nekdanje pojme
o časti ter se klanja le omiki ne glede na njeno nravno
vrednost. Ustvaril je proletarijat in strašno osiromašenje
delovnih slojev ter s tem razcepil človeško družbo v dva
sovražna si tabora, pri čemer pa seveda zmaguje vedno
le močnejši, to je kapitalistični. Svobodni kapitalizem
stremi le za čim večjo proizvodnjo, katere zakon je brez¬
obzirna konkurenca. To vodi nujno v gospodarsko anar¬
hijo, krize, brezposelnost itd. L. 1933. je bilo v glavnih
kulturnih državah 30 milijonov brezposelnih. Kadar se
hoče izogniti razbrzdani konkurenci, se kapitalistična
podjetja družijo v kartele in truste, ki potem na ne-
čuven način izkoriščajo proizvajalce surovin in konsu-
mentov. Povojni kartel umetne svile je vzdrževal njeno
ceno n. pr. na 16 nemških mark za 1 kg, po njegovem
razpadu je padla tudi cena umetne svile na 6.80 M, a
naš jugoslovanski sladkorni kartel dela n. pr. z ogrom¬
nim dobičkom. Silno škodo je prizadejal kapitalizem tudi
kmetu zlasti s tem, da je povzročil silen padec cen kme-
tiških pridelkov, ohranil pa visoko ceno kmetiških po¬
trebščin. Ker je v zmislu svojih zahtev po popolni go¬
spodarski svobodi odpravil vse zakone proti oderuštvu
(v Avstriji n. pr. že 1. 1868.), je izročil kmeta na milost
in nemilost oderuhom, s svojim zakonom o dedovanju
razbijal kmetiške domove in povzročil kmetu še celo
vrsto drugih škod.*

* Glej: Fr. Erjavec, Kmetiško vprašanje v Sloveniji.

426

Tako je povzročil liberalni kapitalizem pravo raz¬
dejanje človeške družbe. Dočim se nekaterim bogastvo
skoro brez dela kopiči, pa drugi ob težkem delu komaj
žive, a tretji brezposelni umirajo od lakote. Kapitalizem
nima pred očmi človeka in njegovih potreb, temveč golo
proizvodnjo, a njegov cilj ni pravična porazdelitev so-
cijalnih dohodkov, temveč le brezkrajno kopičenje ka¬
pitala, pri čemer se ne ozira na nobene nravne in soci-
jalne zakone. Kapitalizem pomeni brezsrčno gospodstvo
denarja, blaga in strojev nad človekom, a njegova na¬
rava je izrazito oderuška. Spričo svobode, ki mu jo je
ustvaril politični liberalizem, je lahko brezobzirno uve¬
ljavil vso svojo pravo naravo ter je v sto letih zanesel
pravo razdejanje v človeško družbo, kajti poteptal je
osnovna socijalna načela:

1. da je človek oseba in ne blago; kapitalizem nam¬
reč pojmuje že osebnost napačno in vidi njen cilj le v
materijalnem uživanju;

2. da je človek socijalno bitje; kapitalizem pozna le
sebične koristi posameznika, taji pa vsako človekoljubje;

3. da morajo vladati tudi v gospodarstvu nravna na¬
čela; kapitalizem pozna le svobodno in brezobzirno
tekmo;

4. da imata tudi delo in lastnina nravni značaj in
nravne dolžnosti;

5. da človekov cilj tudi na tem svetu nikakor ni le
bogastvo in materijalno uživanje, in

6. da ni smoter države le varovati svobodo posa¬
meznikov, temveč skrbeti tudi za socijalno blaginjo.

Res je, da je politični liberalizem počenši z veliko
francosko revolucijo razmeroma hitro osvobodil kulturne
narode dotedanjega vladarskega absolutizma, uvedel
povsod parlamentarno demokracijo in priboril ljudstvu
mnogo ustavnih svoboščin, toda s kapitalizmom je za¬
strupil in izmaličil tudi te svoje politične zasluge, kajti
tudi tako proslavljana liberalna svoboda, enakopravnost
in demokratizem so postale le prekmalu zgolj lažnjivi
videz. Že takoj od početka je pokazal, da s svojimi za-

htevami ne misli iskreno, kajti boril se je le za svobodo
meščanstva, dočim je delavstvu odrekal pravico do svo¬
bodnega združevanja, revnejšemu ljudstvu pa politične
svoboščine, ki si jih je moralo potem šele v trdih bojih
z liberalnim meščanstvom priboriti samo. Ko jih je pa
doseglo, je napel vse sile ter uporabil vsa sredstva, da
je zanesel v politično življenje dotlej nepoznano korup¬
cijo, in zlasti liberalne stranke, ki nastopajo na zunaj
navadno pod raznimi demokratskimi in nacionalistič¬
nimi gesli, se skoro povsod izkazujejo dan za dnem za
koruptno orodje kapitalističnih špekulacij. Kjer je bila
pa politična moč kapitalizma ogrožena, se ni ustrašil
vreči čez plot vseh svojih gesel o politični svobodi ter
si je skušal v obliki nacionalističnih diktatur (fašizmov)
s silo zagotoviti svoje politično gospodstvo.

Gospodarski liberalizem je obljubljal, da bo zdrava
sebičnost sama po sebi ustvarila v človeški družbi lepo
socijalno skladnost, toda dosegel je le zasužnjenje člo¬
veka kapitalu in ustvaril dotlej nepoznani prepad med
delodajalci in delojemalci. Raztrgal je dotlej kolikor to¬
liko enotno človeško družbo na celo vrsto samostojnih
področij in ubil v njih ves občestveni duh. Tudi sta¬
novske organizacije, ki skušajo vnovič zbrati »svobodne«
posameznike, zasledujejo danes izključno le bolj se¬
bične koristi svojih skupin brez ozira na skupnost, a
nekatere celo odkrito proglašajo neizprosen razredni boj,
s čemer se nasprotja med temi skupinami le še pove¬
čujejo. To tudi drugače biti ne more, kajti vsa današnja
družba je prepojena z individualizmom in zgrajena le na
sebične koristi posameznika, zaradi česar išče vsak tudi
v svoji stanovski organizaciji končno "le osebnih koristi.

Najhujše razdejanje je pa prinesel liberalni kapita¬
lizem v gospodarstvo, saj današnja svetovna gospodarska
kriza ni nič drugega nego viden izraz tega razdejanja.
Ker je njegov cilj le čim največja proizvodnja, a sred¬
stvo brezobzirna konkurenca, doživljamo leto za letom
žalostne prizore, radi »uravnavanja cen« uničujejo neiz¬
merne množine žita, kave, bombaža itd., dočim ostajajo

428

milijoni brez najnujnejših življenjskih potrebščin. To je
znak popolne gospodarske anarhije, ki ji niso kos tudi
številni karteli in trusti, ker so tudi ti zgrajeni na zgolj
profitarski duh. Njih glavni namen je namreč vzdrževati
cene nekaterih izdelkov na nenaravni višini, s čemer so
postali glavna ovira za ozdravitev današnje gospodarske
krize. Eno izmed osnovnih načel gospodarskega libera¬
lizma se namreč glasi, da je tista cena blaga pravična,
ki se razvije iz ponudbe in povpraševanja, ne glede na
to, s kakšnimi umetnimi sredstvi je bila ta cena dosežena.

Če bi hoteli na kratko pregledati temeljna načela,
na katerih sloni ves naš današnji liberalni družabni red,
tedaj vidimo tu celo vrsto usodnih zmot, ki so nujno tudi
morale pripeljati človeštvo v današnjo strašno duhovno,
gospodarsko in socijalno krizo. Združili bi jih lahko v
naslednje:

1. Neresničen in zato škodljiv je že modroslovni in
državopravni temelj liberalizma. Človek se namreč ni
razvil iz mrtve tvari ali iz živali in tudi ni res, da bi
bil živel prvotno v brezdružabnem stanju. Kolikor daleč
nazaj je mogla znanost sploh kaj zanesljivega ugotoviti,
vedno je našla tudi vsaj rodbino, če že ne vedno tudi
zadrugo in skupnost rodu. Ljudje zato po naravi niso
brez pravic in brez dolžnosti, ker ni res, da bi bili živeli
kdaj v popolni svobodi in enakopravnosti, temveč so se
vedno tudi zavedali dolžnosti nasproti Bogu, družbi in
sebi. Na splošno so te dolžnosti res enake, toda glede
na posameznika pa jako različne, kakor je različen že
sam delokrog posameznikov (oče ima čisto druge dolž¬
nosti nego otrok, mož druge nego žena itd.). Glede na
to tudi pravo nikakor ni le plod razvoja, temveč vsaj v
svojih temeljih neizpremenljivo od početka človeške
družbe, ker temelji v Bogu. Tudi ni nastala država po
pogodbi in s prostovoljnim odstopom svoboščin posa¬
meznikov ter ni zlo, temveč je naravna tvorba, ki mora
skrbeti tudi za splošno blaginjo, dočim je varovanje
prava en sam del njenega delokroga.

429

2. Liberalizem nasprotuje osnovnim naukom krščan¬
stva, ker taji versko resnico o izvirnem grehu. Trdi
namreč, da je človek že po svoji naravi dober in treba
mu je dati le vso svobodo, pa bo dobra tudi družba.
Katoliška vera pa uči, da je človeška narava z izvirnim
grehom pokvarjena in zato bolj nagnjena k slabemu
nego k dobremu, a ne soglaša tudi ne s protestanti, ki
trdijo, da ni na njej sploh ničesar več dobrega. Vse to
nam dokazuje že vsakdanje življenje, ki je v nasprotju
z liberalnimi nauki menda že dovolj glasno izpričalo zle
posledice nebrzdane kapitalistične sebičnosti, nasproti
protestantovskim trditvam pa tudi neumrljiva dela člo¬
vekoljubja.

3. Je nekrščanski, ker odpira prosto pot sebičnosti,
dočim zahteva krščanstvo, da jo človek brzda in zatira.
Krščanstvo veleva, naj vodijo človeka pri vsem njegovem
delovanju višji, ne pa zgolj sebični oziri. Krščanstvo ne
nasprotuje pridobitnemu delu, narobe, ono delo celo
zapoveduje in človeku priporoča, da upreže naravo v
svoje svrhe, a na drugi strani trdi, da je mogoče pri¬
dobitno gospodarsko delo tudi brez neomejeno uveljav¬
ljene sebičnosti. Ta je po naukih katoliške morale slab
nagon, ker odvrača človeka od višjih nadnaravnih smo¬
trov in pomeni trajno nevarnost za bližnjega.

4. Liberalizem enostransko upošteva le proizvajanje
blaga, za pravilno porazdelitev se pa ni nikoli brigal.
Glede zemljiške posesti je n. pr. trdil, da bo njena svo¬
boda spravila zemljo v take roke, ki jo bodo najbolj
smotreno obdelovale, svoboda kapitala da bo povzročila
njegovo naložitev v najplodonosnejših krajih in pod¬
jetjih itd. To se je do neke mere res izvršilo, ni pa rodilo
socijalne blaginje, kajti zmisel gospodarskega reda ni
doseči čim najvišjo proizvodnjo, temveč vsaj v toliki
meri ustvariti vsakemu posamezniku tudi možnost, da
pride v posest vsaj vseh potrebnih proizvodov. Vpra¬
šanje razdelitve blaga je torej enako važno kot njegova
proizvodnja.

430


5. Ogoljufal je človeštvo za obljubo, da bo izvedel
enakomerno in pravično porazdelitev imetja, kajti po¬
vzročil je ravno obratno: na eni strani je nakopičil velika
bogastva, ki se še množe večkrat brez najmanjšega dela
(če n. pr. podedovane milijone vložimo v dobro banko),
a na drugi strani je povzročil popolni gospodarski pro¬
pad celih slojev. Imetje še nikoli ni bilo porazdeljeno
tako nepravično in neenakomerno, kot ravno po raz¬
mahu gospodarskega liberalizma.

6. Ni res, da bi liberalizem pospeševal skrajni napon
vseh sil vsakega posameznika, da niti veselja in po-
željenja po delavnosti ne vzbuja vedno. To je mogoče
doseči le tedaj, če ima gospodarsko šibkejši res lahko
upanje, da bo s svojimi prizadevanji tudi uspel. Milijoni
pa danes tega upanja ne morejo imeti, milijoni le od
gladu prisiljeni neradi vrše svoje delo po tovarnah in
milijone tira liberalni gospodarski red le v obup. Pre¬
mnoge je privedel le do tega, da napenjajo prav vse
svoje sile, kako bi ta red — uničili.

7. Liberalizem uničuje s svojim svobodnim gospo¬
darstvom zlasti srednji stan, ker mala posest ne more
tekmovati z veliko in veliki kapital uničuje mala pod¬
jetja, ker jih kratko in malo vsesa ali pa upropasti
(zlasti obrtništvo). Tu nikakor ne gre za zmago večje
pridnosti ali nadarjenosti, temveč le za zmago denarja
nad tema dvema. Če bi se liberalna gospodarska načela
res popolnoma uveljavila, bi bil srednji stan že davno
popolnoma uničen in kapitalizem bi potem počel, kar
bi hotel, a prepad med obema taborama bi bil še večji.

8. Popolnoma napačni so se izkazali tudi liberalni
nauki o cenah, mezdah, delavskih pogodbah, o lastnini
itd., kar je bila nujna posledica brezbožnih modroslovnih,
verskih, nravstvenih in pravnih nazorov liberalizma in
kar je že od početka nasprotovalo naukom katoliških
modroslovcev. Liberalizem je n. pr. obljubljal, da bodo
svobodne delavske pogodbe rodile ugodne mezde in s
tem splošno blagostanje, a kapitalizem je že v svojih
prvih početkih pahnil delavca v vprav strašno bedo, kajti

431

v liberalnem gospodarskem redu delavec nikoli ni svo¬
boden nasproti podjetniku, temveč mu je izročen skoro
na milost in nemilost, ali mora pa od lakote poginiti
na cesti. Popolnoma svobodno razpolaganje z lastnino
ne glede na splošnost je prav tako rodilo že ogromno
gorja (na Angleškem je n. pr. čisto uničilo kmetiški
stan, pri nas pa upropastilo nešteto kmetiških domov).

9. Končno je povzročil liberalizem tudi propad po¬
slovne morale, kajti polna svoboda razveže v človeku
navadno tudi vse slabe nagone in na široko uvaja v
gospodarstvo sebičnost, brezvestnost, sleparjenje, izmo-
zgavanje šibkih itd. Povzroča propadanje ljudske nrav¬
nosti sploh, ker duši surovi materijalizem vsa plemenita
čustva. Lov za bogastvom izziva nenaravna socijalna
razmerja med vladajočimi in vladanimi in razvija raz¬
redna nasprotstva v razredna sovraštva. Sami državni
zakoni nikoli ne morejo obseči vseh oblik tatvine in
nepoštenosti, zato v liberalnem družabnem redu ti dve
naravnost cveteta in celo ustanavljanje očividno slepar¬
skih podjetij je razmeroma lahko, kar nas uči vsako¬
dnevna izkušnja.

K sreči popolnoma in vsestransko izvedenega libe¬
ralizma nikoli imeli nismo, kajti ta bi nujno povzročil
v najkrajšem času popolno anarhijo, a že nekateri,
dosledno v liberalnem duhu izvedeni zakoni so se
izkazali tako hitro za skrajno škodljive (n. pr. svobodne
obresti, svobodno razmerje med delodajalcem in delo¬
jemalcem itd.), da so morale začeti že same liberalne
zakonodaje to svobodo kmalu zopet brzdati in vedno
bolj omejevati. Danes je vse gospodarsko življenje že
vnovič zopet precej povezano, vendar je današnji dru¬
žabni red še vedno zgrajen na navidezni svobodi, na
skoro neomejeni zasebni lastnini in na navidezni enako¬
pravnosti, ki pa v resnici povzroča popolno odvisnost
gospodarsko šibkejših od močnejših. Neomejeno vlada
povsod tudi liberalni protiverski duh, zato je zašlo
človeštvo v zagate, iz katerih ne ve izhoda in ki pre¬
tresajo današnjo družbo v njenih temeljih.

432

2. Kaj nam nudi komunizem?

Zgrešenost in usodepolne posledice liberalizma so
spoznali mnogi že jako zgodaj in tudi prevarane ter od
liberalnega kapitalizma tako kruto izrabljane ljudske
množice so se mu začele že zgodaj upirati, kakor smo
videli že v prvem delu te razprave, ko smo govorili
o zgodovini komunizma. Toda od brezbožnega modro-
slovja zastrupljeni znanstveniki niso iskali zdravila v
večno veljavnih božjih zakonih, kakor jih uči krščanstvo,
zato so morali nujno zabresti v prav take zmote, če ne
v še hujše, to je v — k o m u n i z e m, ki ima tudi sicer
mnogo skupnih korenin z liberalizmom, čeprav izgleda
na prvi pogled kot njegov najhujši nasprotnik. K. Marx
in njegovi učenci, ki so prav tako kakor liberalci gledali
cilj človekov le v pozemskem življenju, so — spoznavši
pogubonosnost liberalizma — padli v drugo skrajnost
ter obljubljali pod kapitalističnim jarmom trpečim mili¬
jonom odrešenje v — komunističnem raju.
Dokler se je boril komunizem v obliki socijalne demo¬
kracije proti krivicam liberalnega družabnega reda ter
je tudi res izsilil mnogo prav važnih in bistvenih
izboljšanj in olajšanj (n. pr. velik del socijalne zakono¬
daje i. dr.), je nujno vzbujal naklonjenost tudi onih, ki
sicer niso soglašali z mnogimi njegovimi nauki, a ko
je dobil v ogromni Rusiji v roke vso moč in je začel
v celoti izvajati svoje zamisli, so se hitro pokazale tudi
vse strahotne posledice komunističnih naukov.

V drugem delu te razprave smo obširno pokazali,
kako izgleda v sovjetski Rusiji v praksi izvedeni komu¬
nistični družabni red. Čeprav se mu mora že nagonsko
upreti vsaka zdrava človeška narava, gledajo vendarle
danes milijoni tudi izven Rusije v komunizmu nekako
rešitev iz današnje socijalne bede, kakršno je povzročil
liberalizem. Glavni vzroki  te privlačne moči komu¬
nizma so nedvomno obupno razočaranje nad današnjim
liberalnim gospodarskim redom, nepoznanje resničnih
prilik v sovjetski Rusiji, silna in spretno prikrojena

Erjavec, Komunizem.

433

28

komunistična propaganda ter omajani ali pa sploh že
zadušeni verski čut med delom izobraženstva in zlasti
delavstva. Premnogi so tudi mnenja, da bi izgledal ko¬
munistični družabni red v kulturnih državah mnogo
manj surovo in nasilno nego v zaostali Rusiji. Zlasti ti
očividno niso mnogo razmišljali o bistvu komunizma,
kajti sicer bi morali vedeti, da morejo iz enakih vzrokov
slediti tudi le enake posledice, iz komunističnih naukov
pa ni moglo slediti ničesar drugega nego to, kar vidimo
danes v sovjetski Rusiji.

Če odluščimo od komunizma vse, kar je nebistvenega
in pogledamo le jedro njegovega nauka,  tedaj
vidimo, da temelji na treh neločljivih osnovnih načelih,
ki so:

1. materijalizem  v modroslovnem pogledu;

2. kolektivizem  v gospodarskem in socijalnem
pogledu, in

3. diktatura proletarijata  v političnem
pogledu.

To troje tvori bistvo modernega marksi¬
zma  in komunizma, zato je potrebno, da si končno
kritično ogledamo še ta tri temeljna načela. Iz tega
bomo videli, da ruski komunizem nikakor ni kaka ruska
posebnost, delo Lenina ali Stalina, temveč v vsem svojem
obsegu le uresničevanje novega družabnega reda, kakor
si ga zamišlja marksistični komunizem. Iz tega bomo
tudi spoznali, da je ne le družabni red, kakor ga z
ognjem in mečem vsiljujejo ruski boljševiki, temveč ves
marksistični komunizem sploh v vsej
svoji zamisli  protiknščanski in za količkaj zdravo
človeško naravo nesprejemljiv.

a) Materijalizem.

Neštetokrat slišimo in beremo trditev, da nimata
politika in gospodarstvo ničesar opraviti z vero. To je
zgolj lažnjiva fraza, namenjena nevednim ali površnim
ljudem, saj je vera tudi neki nazor o življe¬
nju in o svetu,  ki daje pravce vsemu člove-

434

kovemu mišljenju in delovanju. Vera je
zato  temelj in izhodišče tudi vsega javnega živ¬
ljenja, zato mora biti vsak resen program za ureditev
javnega življenja zgrajen na neki svetovni nazor, ki tvori
potem izhodišče za vse praktično delo.

V srednjem veku je krščanstvo kolikor toliko obvla¬
dovalo še vse kulturno človeštvo, toda že kmalu v za¬
četku novega veka so se začeli pojavljati v modroslovju
izrazito protikrščanski nazori. Prva sta zrušila temelje
zdravemu umovanju Bacon Verulamski in Descartes.
Bacon je naglašal le pozitivno znanje, Descartes pa
uveljavil splošni dvom. Ti nazori so privedli v XVIII. in
XIX. stol. mnoge do golega pozitivizma, ki ne pozna ne
duše in Boga, druge pa dosledno do — materijalizma.

Materijaliste najdemo sicer že med modroslovci sta¬
rega veka (Levkip, Demokrit, Epikur i. dr.), redkejši
so bili v srednjem veku, a močno so se pojavili v novem
veku. V novi dobi je bil materijalist v modernem proti¬
verskem zmislu Anglež Th. Hobbes. Njegove nauke so
potem modroslovci 18. stol. dopolnjevali in širili. Proti
koncu 18. stol. je prišel za nekaj časa sicer preobrat in
Kant je materijo celo tajil in trdil, da je ona dana le
kot vsebina naše zavesti. Izraziti protimaterijalisti so
bili tudi Kantovi nasledniki Fichte, Hegel, Schopen-
hauer i. dr. Toda tem odurneje se je materijalizem zato
pojavil sredi 19. stol., zlasti po znamenitem shodu
naravoslovcev 1. 1854. v Gottingenu. Tedaj je za par
desetletij prekričal vse druge modroslovne nazore. Na
svetlo je prihajala cela povodenj »znanstvenih«, zlasti
naravoslovnih spisov (Lamettrie, Biichner, Moleschott,
Vogt i. dr.), polnih izmišljenih trditev, ki so jih pa pro¬
glašali ti »znanstveniki« za nepobitno resnico in ki
dokazujejo le nesposobnost pisateljev, da bi ločili med
domnevo in resnico. Čeprav so se ujemali le v tem, da
so tajili duševnost kot samostojen pojav, sicer je pa
vladala med njimi neverjetna zmeda, so vendar nekaj
časa skoro popolnoma obvladovali evropsko izobra-
ženstvo. Svoj višek je dosegel materijalizem 1. 1899. z

435

28 '

izdajo neznanstvene Haecklove knjige »Weltratsel«, od
tedaj je pa zopet v upadanju. Resna znanost je nepobitno
ovrgla vse materialistične trditve, tako da velja materi-
jalizem danes v modroslovju za nevzdržen in premagan
nazor. Ohranil se je pa v marksističnem socijalizmu in
komunizmu kot izhodišče za njih gospodarske nazore, a
so ti ravno zaradi nevzdr-žnosti materijalizma kot osnov¬
nega načela zato nujno obviseli v zraku. Med pol-
izobraženstvom se je pa ohranil materijalizem do da¬
našnjega dne in predstavlja eno najbolj bolečih ran
današnje dobe, ki bi jo bilo zato treba najprej zaceliti.

Bistvo materialističnega nauka je, da duševnost ni
samonikel pojav, temveč le postransko poslovanje orga¬
nizma (živega telesa), ki z organizmom vred nastaja
in izginja. To naj bi dokazovalo dejstvo, da je množina
sile (energije) na svetu vkljub vsemu gibanju življenja
vedno ista. Ker ob nastanku sveta iz prvotnega pli¬
nastega telesa gotovo ni bilo nobene duševnosti, pravijo,
je jasno, da se je mogla ta razviti šele iz razvoja pri-
rodnih sil, zato je nezmisel govoriti o kaki samostojnosti
duševnosti. Neoporečeno resničen je le tvarni zunanji
svet in vse bivanje je v svojem bistvu le telesno bivanje,
a vse dogajanje na svetu je le prirodno dogajanje, zato
se morajo tudi vsa notranja doživljanja podrediti stališču
zunanjega naravoslovnega opazovanja. Zunanja snov kot
edino prava resničnost poraja duševnost kot nekaj po¬
stranskega, zato tudi ni nobenih lastnih duševnih za¬
konitosti, kajti za temi tiče vedno le tvarno prirodne
zakonitosti. Dušeslovje v moderni znanosti zato sploh
nima prostora, temveč le fiziologija (nauk o življenjskih
pojavih). Pa tudi tako pojmovana duševnost je le ne¬
znaten odsek vsega zunanjega sveta, mrtve tvarne
narave, ki je absoluten gospodar nad duševnim življe¬
njem: ona ga poraja in vtaplja zopet vase. Iz tvarno
prirodnih dogajanj izvirajo občutki, ki so začetek vseh
drugih doživljanj (misli, dvomov, žalosti, veselja itd.)
in duševnosti sploh, zato ta tudi ne more biti nekaj

436

samoniklega. Glede na vse to seveda tudi ne more biti
nobene duše.

Med materijalisti, ki so si domišljevali, da je mo¬
goče z nekaterimi frazami in nedokazanimi trditvami
dojeti zadnji zmisel življenja, je vladala že od početka
nepopisna zmeda. Edini so si bili le v tajenju Boga,
duše in duševnosti kot samostojnega pojava, sicer si pa
niso ostro nasprotovali le med seboj, temveč marsikdo
večkrat celo sam sebi, a vse skupaj je resna znanost že
davno odpravila. Filozof M. Ostvvald je n. pr. že 1. 1895.
pa kongresu v Liibecku proglasil bankrot materijalizma.
V veliki mešanici materijalistov bi strokovnjak lahko
še danes določil celo vrsto struj, ki si med seboj močno
nasprotujejo, a je vendarle vsem skupna negacija ne^
tvarnega duhovnega sveta, duhovne samobitnosti, Boga
in duše, svojevrstnosti vere, nravnosti in nravnih idej.

Ko je Marx doraščal, je v nemškem modroslovju
gospodoval J. V. F. Hegel  (1770—1831). Ta je trdil,
da je resnično samo to, kar je splošno, a to ima svoj
sedež v mišljenju v obliki pojma. Bit in mišljenje sta
torej istovetna. Pojem obsega v sebi vse, kar biva, a
izven njega ne biva nič. Bog ni drugega nego enotnost
vseh bitij. Ta splošni pojem se pa razvija v vse raznolike
stvari s protislovjem, kajti pojem je splošen in ne-
splošen istočasno. S tem da biva v mišljenju, se zanikava
v svoji splošnosti, ker pa ostaja še vedno splošen, za¬
nikuje s tem svoje prejšnje zanikovanje. Po tem zani¬
kovanju zanikovanja se obogatuje v svojem razvoju, ki ga
nazivlje Hegel »objektivna dijalektika bitij«, a njegovo
modroslovje nazivljemo na kratko dijalektično.

Z vsem tem Hegel nujno taji vsako objektivno in
stalno resnico sploh, ker se po njegovih trditvah vse
neprestano razvija. Kar v neki določeni dobi obstoji, je
pametno in resnično. »Kar je pametno,« pravi Hegel,
»to biva in kar biva, to je pametno.« Resnica se prav
tako razvija, kakor vse drugo na svetu. Zunanji izraz
Jega, kar je pametno in resnično, je v državi, ki je torej
izraz splošnega pojma. Država je izraz vere, nravnosti

437

in prava. Vsaka država je dotlej, dokler obstoja, pa¬
metna id resnična, torej nasilna boljševiška diktatura
ravno tako kot švicarska demokracija. Vsi nazori in
vere imajo isto vrednost; ljudožrstvo enako kot človeko¬
ljubje, svoboda enako kot tiranija, poganstvo enako kot
krščanstvo. Vsaka vera je enako dobra in pametna, do¬
kler obstoji, ko pa propade, neha biti pametna. Nobene
stalne resnice ni, kajti vedno nastajajo nove.

Tako »modroslovje« seveda opravičuje in izenačuje
laž in resnico, dobroto in hudobijo, krivico in pravico,
vlačugo in nedolžnega otroka. In ta nezmisel, ta propad
zmedene domišljije je postal temelj vsemu novodob¬
nemu protiverskemu in brezbožnemu »modroslovju« in
»znanstvu«. Pod pretvezo znanosti in verske strpnosti
se zatrjuje, da so vse vere enako upravičene, dobre in
resnične, a pravi in edino resnični bog je Heglu — dr¬
žava. Ne moremo se zato čuditi, če je to modroslovje že
od Heglovih časov pa do današnjih dni jako prijalo
vsem absolutistom in diktatorjem. Ni jim delal sivih las
nadaljnji Heglov nauk, da je kaka državna oblika dobra
in resnična le, dokler je ne izpodrine druga, ki bo prav
tako dobra, kakor je dobro vsako sredstvo, s katerim se
ta izprememba doseže. Lahko zato razumemo, zakaj se
je tega modroslovja oprijel tudi velik del mladine, zlasti
ruske, ki je tedaj v celih množicah študirala po nemških
vseučiliščih. Ker Hegel s svojimi nauki ni blagoslavljal
le nazadnjaškega carizma, temveč tudi njegovo zanika¬
nje in ker so ti ruski študentje zanikovali domačo cari-
stično državno obliko, so si nadeli ime »nihilisti«.

Toda Hegel gradi svoje modroslovje še vedno na
duha, kajti po njegovih naukih poraja duh vse, docim
nima tvar zanj nobene veljave. Kmalu po njegovi smrti
se je pa zopet pojavil z vso silo materijalizem. Ta je
sprejel Heglove nauke o neprestanem razvoju (d i j a -
1 ek tik o), toda namesto duha je postavil tvar, mate¬
rijo in tako je nastal dijalektični materijali¬
zem  Karla Marxa.

438

Marx se je že v mladosti mnogo bavil s Heglovim
modroslovjem, obenem pa tudi z gospodarstvom. Od
prvega je sprejel nauk o neprestanem razvoju, prouče¬
vanje gospodarstva in kričeči nastopi tedanjih naravo¬
slovcev, zlasti Feuerbach s svojo materijalistično filo¬
zofijo, so ga pa privedli v materijalizem. Združil je oboje
in skušal potem s tega vidika razložiti svet in življenje,
toda gole protikrščanske zabavljače (Biichnerja in dr.),
ki so samo bogokletno psovali vse, kar je krščanskega,
je preziral in zasmehoval, češ da so le »meščanski polo-
vičarji«. Ti so trdili, da mišljenje ni drugega nego gi¬
banje najmanjših možganskih delov (atomov), niso pa
znali povedati, odkod ima človek svoje misli. To Marxu
ni zadostovalo, kajti ni se mogel zadovoljiti s tem, da
le pahne Boga z njegovega prestola, temveč je stremel
istočasno tudi za popolno duševno, politično, gospodar¬
sko in družabno revolucijo. V uvodu k svojemu zname¬
nitemu »Kapitalu« se izrečno proglaša za Heglovega
učenca, toda istočasno trdi, da je Heglovo modroslovje
preobrnil, a prav tako izrečno naglasa tudi Engels, da
sta on in Marx rešila Heglovo dijalektiko v materijali¬
stično pojmovanje narave in zgodovine, kar je pa ravno
usodno za ves marksizem. Marx se namreč ni zadovoljil
z ugotovitvijo, da je vse kar biva le tvar, temveč je
prenesel svoj dijalektični materijalizem na razlago zgo¬
dovine, kjer je razvil vse svoje umovanje.

V Heglovem zmislu je Marx trdil, da ni v zgodovini
nobene stalne resnice, nobene stalne ustanove in nobe¬
nega nazora trajne veljave. V tem pogledu je bil Marx
nedvomno doslednejši nego je liberalizem. Dočim libe¬
ralizem o verskih resnicah le dvomi, jih pa marksizem
izrečno taji. Nobeden izmed njiju pa ne priznava bož¬
jega nravstvenega zakona o pravicah in dolžnostih in
trdita, da so človeška razmerja in ustanove od človeka
samega in človek jih more tudi usmerjati kakor hoče.
Razmerje med možem in ženo, starši in otroci, državo
in državljani, gospodarji in delavci itd. ne pozna nobe¬
nega stalnega zakona, kajti vsi nazori o veri, pravu,

439

nravnosti, rodbini, državi itd. so le učinki neprestanega
razvoja. Enakih nazorov sta liberalizem in marksizem
tudi o človeku in njegovih nagnjenjih, kajti oba trdita,
da je človek po naravi dober. Teh trditev ne skuša ni¬
kjer dokazati, temveč ima že za dokazane, zato se le
vprašuje, kako naj se razlože za vsak posamezni čas
tako različne oblike in nazori. In z odgovorom na to
vprašanje se bavi marksistični zgodovinski materijalizem
do današnjega dne.

Vse svoje modroslovje je postavil Marx na socijalne,
družabne temelje: posameznik ne velja nič in življenje
posameznika se more umevati le v družbi. S tem se je
Marx uprl tedaj tako zmagoslavno nastopajočemu libe¬
ralizmu, ki je videl in upošteval le posameznika in nje¬
govo svobodo. Marx je padel v drugo skrajnost ter je
postavil na prestol družabnost, socijalnost, kolektiv, v
katerem je posameznika utapljal. Družba naj posamez¬
nika rodi, vzgaja in mu daje vsa sredstva za življenje,
a posameznik naj zanjo dela. Tudi ta misel ni izvirna
Marxova, temveč jo je dobil že iz zmešane Heglove filo¬
zofije, odkoder je zašla potem tudi v druge vede, zlasti
v materijalistično naravoslovje. Tudi tedanji naravoslovci
so namreč trdili, da ne pomenja posamezno bitje nič,
temveč da je vse le vrsta. Nezmisel je govoriti o ne¬
smrtnosti posameznega bitja, kajti nesmrtna je le vrsta,
kalični plazma. Vse rastlinske in živalske vrste so isto¬
vetne ter ni razlike med umskim in tvarnim življenjem.

Čeprav materijalistični znanstveniki sami prizna¬
vajo, da ni nobenega naroda na svetu brez neke pred¬
stave o Bogu in da je zato ta misel vcepljena že v člo¬
veško naravo, ki potem sama po sebi nujno vodi k spo¬
znavanju božjega bivanja, hočejo vendarle svojim lahko¬
vernim pristašem natveziti, da bo končna stopnja člo¬
veškega razvoja splošno in popolno brezbožje. Krščan¬
sko modroslovje uči, da vlada Bog svet in človeštvo.
Človeška volja je svobodna v izbiranju predmetov, a Bog
vodi tudi svobodna dejanja tako, da dosega svoj namen.
To je božja previdnost, brez katere ni mogoče razume-

440

vati človeške zgodovine. Ker materializem Boga ne pri¬
znava, mora iskati razlago za vse pojave seveda drugod.
Za oči in za površneže so sestavili materijalisti prav
blestečo razlago postanka vsemirja, sveta, življenja in
človeka. Toda do danes še niso mogli odgovoriti na
osnovno vprašanje: odkod pa tvar, a seveda prav tako
ne morejo nikogar zadovoljiti plitki nauki materijalistov
o nastanku življenja sploh in smrtnosti, o nastanku ču¬
tenja in vse duševnosti, ki valovi v posamezniku in v
vsem človeštvu, o postanku pojmov resnica, pravo, le¬
pota, sreča, dobrega, zla itd. Za materijalista tudi ni
prav nobenega pravega razloga, zakaj naj bi bil kdo
dober in zakaj bi se naj ne udajal prav vsem svojim
strastem, saj ne daje materijalizem življenju ne zmisla
in ne moči. Krščanstvo odgovarja na ta vprašanja točno
z Bogom kot najvišjo resničnostjo, lepoto, pravičnostjo in
dobroto, saj je vse, kar biva le slaboten odsvit Boga.
Tega materijalisti taje, zato so si izmišljali najrazlič¬
nejše razlage ter so potem prodajali pod videzom zna¬
nosti pogosto vprav neverjetne neumnosti. Šele Marx je
s svojo razlago vzbudil splošno pozornost in žel odo¬
bravanje milijonov, zlasti bednih in izkoriščanih.

Marx je oče zgodovinskega materialističnega nazi-
ranja in najvažnejši materialistični modroslovec sploh.
Tozadevne svoje nazore je izrazil zlasti v knjigi »Kritik
der politischen Oekonomie«, njegov neločljivi drug F.
Engels pa v knjigah »Herrn Diihrings Umwalzung der
Wissenschaft« in »Ursprung der Familie, des Privat-
eigentums und des Staates«. Iz teh in tudi drugih spisov
obeh očetov modernega »znanstvenega« socijalizma ne¬
dvoumno izhaja, da sta tajila Boga, dušo in vsako po¬
smrtnost. Po njiju naukih je človek bistveno kot žival,
iz katere se je razvil, zato je upanje na boljše posmrtno
življenje prazna neumnost, »vera pa opij za ljudstvo«,
kakor je izrečno dejal Marx. To naziranje sta zastopala
že od početka svojega nastopanja, saj sta že v »Komu¬
nističnem manifestu« trdila, da so zakoni, nravnost in

441

vera le meščanski predsodki za katerimi se skrivajo
meščanske koristi.

Materijalizma samega Marx sploh ne dokazuje, ker
ga ima že za dokazanega. To je pa tudi usodno za nje¬
govo modroslovje, kajti čim je znanost nepobitno doka¬
zala nevzdržnost materijalizma samega, se je morala
nujno zrušiti tudi vsa tista ponosna stavba, ki jo je
zgradil Marx na materijalistične zmote. Te so:

1. ni ne Boga, ne duše in ne duševnosti kot samo¬
stojnega pojava, temveč je vse le vedno izpreminjajoča
se tvar,

2. med živimi in neživimi stvarmi sploh ni nobene
bistvene razlike. Človek, živali, rastline, kovine, ka¬
menje itd., vse so le bistveno isti tvori, ki so nastali
tekom razvoja vesoljstva,

3. čas, tvar in njeno gibanje so večni,

4. človek se je razvil iz živali preko raznih dob div¬
josti do današnjega stanja,

5. vsa duševnost je le plod razvoja tvari.

Na te osnovne zmote je zgradil Marx vso svojo
filozofijo in jih razvijal potem še dalje: ker je človek
le tvarno bitje, potrebuje tudi za svoj razvoj le tvarnih
(materijalnih) pogojev. Ti pogoji (gospodarske raz¬
mere) so tisti edini vidik, s katerega je mogoče razložiti
vsebino vsega človeškega čutenja, mišljenja in delo¬
vanja ter vso človeško zgodovino sploh. Človekove du¬
ševne predstave (ideje) izvirajo iz človeškega družab¬
nega razmerja, to je pa v nujni in neločljivi zvezi z
gospodarskimi razmerami, ki so v bistvu le način gospo¬
darske proizvodnje. Raziskovanje načina tega proizva¬
janja razloži človeku vse družabne razmere: pravo, na¬
rodnost, državo, nravnost, družino, vero itd. Engels še
posebe naglaša, da čim bolj se spoznava zveza med člo¬
vekom in njegovim mišljenjem ter tvarnimi pogoji nje¬
govega bivanja, tem bolj postaja tudi nezmiselna pred¬
stava o nasprotju med duhom in tvarjo, med dušo in
telesom in nezmiselna ter protinaravna je zato tudi
vsaka misel na Boga. Dosledno temu skuša potem Engels

442

pokazati, kako se je le z izpreminjanjem proizvajalnih
sredstev nujno izpreminjala tudi človeška družba in
kako mora končno nastopiti doba, ko bodo vsa proizva¬
jalna sredstva skupna last, to je doba — komunizma.

Marxu je kot doslednemu materijalistu edini člo¬
vekov namen na tem svetu — enako kakor živalim —
iskati sredstva za lastno življenje in plojenje. Ker so
pa pri tem materijalni pogoji za nekatere ugodnejši
nego za druge, se nujno pričenja boj. Tisti ki so na
slabšem, se polagoma upro in rodi se nova družabna
oblika. Ta razvoj (boj) bo končan šele, ko bodo materi¬
jalni pogoji za vse enaki, to je tedaj, ko zavlada komu¬
nizem, kakor je vladal po Marxovem nauku tudi v
prvotnem stanju človeške družbe. Tedaj po Marxovih
in Engelsovih trditvah ni bilo ne oblasti, ne rodbine,
ne lastnine, ne stanov in ne vere, temveč so uživali vsi
vse skupno, tudi žene seveda. Šele ko so se začeli ljudje
deliti v stanove (lovce, pastirje, kmete), se je začela
tudi izmenjava blaga, s tem pa zasebna lastnina, vir
vsega zla. Z uvedbo zasebne lastnine je nastal zakon,
gospodstvo moža nad ženo in temu je sledila država, ki
je delala red med družinami in varovala gospodujoče.
Državna oblika se je nato izpreminjala tekom: raznih
dob vzporedno z gospodarskimi razmerami. Ko prene¬
hajo razločki med stanovi, bo postala nepotrebna tudi
država in razpadla bo sama od sebe, a na njeno mesto
bo stopila družba, v kateri bo vladala popolna enakost.
Engels izrečno pravi, da pride čas, ko bo obstojala
država le še v muzejih. Velik del teh svojih nazorov sta
pobrala iz materijalista L. Morgana, ki je učil, da so se
človek in narodi razvili iz živali preko barbarstva v
ravni črti navzgor do današnjega stanja. Seveda je zna¬
nost te zmote že davno pobila.

Materijalistu so človek, njegovo čutenje in mišljenje
le proizvod družbe in proizvajalnih pogojev. Toda tisti
materijalisti, ki so krenili v liberalizem, trdijo, da se
je iz prvotne človeške družbe (črednega človeka) razvil
človek s samostojnim mišljenjem in delovanjem, čigar

443

najvišja sreča je v svobodnem uveljavljenju osebnosti.
In te, s težavo priborjene osebne svobode ne bo človek
nikoli več opustil. Pri tem materijalistični liberalci se¬
veda ne čutijo nedoslednosti, kajti čim taje božje bi¬
vanje, nesmrtnost duše in prvenstvo duha nad tvarjo,
izgubi tudi osebnost vsak pomen in zmisel. Marx
je napravil v tem pogledu važen, odločen in dosleden
korak naprej ter je ob proučevanju gospodarskih razmer
prišel do prepričanja, da se razvoj družbe ne more
ustaviti pri liberalnem individualizmu, temveč mora
nujno dalje v komunizem. Toda ta je tudi za Marxa
končno stanje človeške družbe, s čimer prihaja v očitno
nasprotje s svojim lastnim dijalektičnim materijalizmom,
po katerem je razvoj večen in končnega stanja sploh ni.

Marksistični dijalektični materijalizem je postavil
kot zmisel zgodovine proizvajajočega človeka, ki za-
zadostuje sam sebi. S tem ciljem postane seveda odveč
vsaka misel na onostranstvo, zato je marksizem nujno
bogotajen, kajti tak cilj zgodovine ne trpi nobenega
onostranstva. Ker je pa vsaka vera združena z mislijo
na onostranstvo in pomenja zato zanikanje marksizma,
zahteva ta seveda odstranitev vere v socijalistični (ko¬
munistični) družbi. Vera in marksizem se brezpogojno
izključujeta. Ker ni dveh resnic, se mora pač vera umak¬
niti marksističnemu dijalektičnemu materijalizmu. Mar¬
ksistična resničnost je le proizvajajoča družba, ki za¬
dostuje sama sebi in vera le zatemnuje in potvarja to
resničnost. Zato je Marx tudi dejal, da je »vera opij za
ljudstvo«.

Tako materialistično pojmovanje zgodovine je
steber vsega marksističnega komunizma in Engels iz¬
rečno pravi, da je postal socijalizem šele s tem znanost.
Družba se razvija po svojih lastnih zakonih, ki so zgolj
gospodarskega značaja in ki določajo tudi duševnost
družbe. Gospodarska ureditev družbe, pravijo marksisti,
tvori edino stvarno podlago, iz katere nastajajo in s
katero vred se razvijajo ter propadajo vse duhovne
oblike družbe (politične, pravne, verske, umetniške itd.),

444

a vsa dosedanja človeška zgodovina, pravi »Komunistični
manifest« izrečno, je le zgodovina razrednih bojev. Za
vse družabno življenje je končno odločilna le tehnika
proizvodnje v najširšem zmislu, a na njej mora sloneti
tudi vse pravo, vera, nravnost, umetnost, znanost itd.
K. Kaustky, eden izmed vodilnih marksistov zadnjih
desetletij, pravi: »Tehnika je končno odločilna za obliko
človeškega sožitja.« In gospodarsko tehnične spremembe
družbe določajo zgodovinski razvoj človeštva, a dušev¬
nost ni drugega kot le »organizirana materija«. Izpre-
menjene gospodarske razmere nujno privedejo s seboj
tudi vse druge spremembe. Tudi komunizem bo le
nujna posledica tega razvoja, a da se ta še pospeši, je
treba voditi odločen boj proti sedanjemu družabnemu
redu.

Če bi hoteli torej še enkrat posneti vso modro-
slovno osnovo marksizma,  bi jo lahko strnili
v naslednje trditve:

1. duh in tvar sta istovetna in ne obstojita vsak
zase,

2. materijalne proizvajalne razmere so vir, iz kate¬
rega izvirajo vse ideje,

3. ni nobenih stalnih modroslovnih, pravnih, ver¬
skih, političnih i. dr. načel, temveč so vsa v nepre¬
stanem nastajanju in propadanju,

4. gonilna sila tega razvoja so le tvarni proizvajalni
pogoji,

5. ves gospodarski razvoj se pa vrši s porajanjem
gospodarskih nasprotij in z razrednim bojem.

Prvo trditev je prevzel Marx od materijalistov
(Feuerbacha i. dr.), tretjo od Hegla, ostale tri so pa
Marxova last.

Za utemeljitev svojega naziranja si izmišljuje
marksistični materijalizem najrazličnejše domneve
o prvotnem stanju človeške družbe,  ki jih
potem prodaja kot izpričana dejstva, čeprav jih znanost
ni nikoli dokazala, marsikdaj pa celo ravno nasprotno
kot pa trdijo materijalisti. Tako trdijo med drugim, da

445

človeška družba izprva ni poznala nobene vere in da
je ta, kakor n. pr. tudi pojem pravičnosti, nravnosti itd.
le plod poznejših gospodarskih razmer. Toda človeška
znanost ni našla doslej še niti enega naroda v nobeni
dobi, pri katerem bi se ta marksistična trditev res dala
ugotoviti. Iz take gole izmišljotine potem Marx sklepa,
da bo v komunistični družbi vera zopet sama od sebe
razpadla, a da se uresničenje komunistične družbe po¬
speši, je boj proti veri umesten in potreben. Isto velja
glede rodbine. Tudi tu si je marksizem gladko izmislil,
da prvotna komunistična človeška družba rodbine sploh
ni poznala, da je vladala v njej svobodna ljubezen in
da je rodbina šele plod poznejšega razvoja človeške
družbe, temelječe na načelu zasebne lastnine. Ker pred¬
videvajo zato tudi v bodoči komunistični družbi svo¬
bodno ljubezen, jo priporočajo za pospeševanje komu¬
nizma že sedaj. Zakon je marksizmu (kakor tudi libera¬
lizmu) le svobodna pogodba med možem in ženo, ki se
lahko vsak čas razveže (torej brez verskega značaja).
Sploh je jako značilno, da komunizem v praksi sploh ne
pozna svobode prav nikjer drugod, kot le v — meseni
poželjivosti. In tako bi lahko naštevali še naprej. Da
bi našli za materialistično razlago raznih zgodovinskih
pojavov (n. pr. za značaj prvotnega krščanstva i. dr.)
potrebne dokaze, si izmišljajo  večkrat vprav never¬
jetne neumnosti, vse iz golega prizadevanja, da bi ohra¬
nili neločljivo zvezo duha s tvarjo.

Nobenega zdravega razuma ne more zadovoljiti tudi
marksistična razlaga, kako naj bi izviralo vse mišljenje
le iz gospodarskih razmer. Če je človek le višje razvita
žival, kako je prišel do raznih modroslovnih, pravnih,
nravnih i. dr. nazorov? Zakaj pa v drugih višje razvitih
živalih (n. pr. opicah) ni niti sledu teh idej? Kako naj
bosta n. pr. nravnost in vera le ogledalo materijalnih
gospodarskih pogojev, če pa v materijalnosti teh idej
sploh ni? O veri pravi n. pr. nekje Marx, da je le do¬
zdevno solnce, ki se vrti okrog človeka. Dokler se človek
ne začne vrteti okrog samega sebe, je vera dozdevna

446

sreča človeka. S tem je hotel povedati, da išče človek
srečo v nebesih, dokler je ne najde na zemlji. Toda s
tem tolče Marx po zobeh samega sebe, kajti tu naenkrat
ne izvaja vere iz proizvajalnih pogojev, temveč iz člo¬
veškega hrepenenja po sreči. Seveda tudi to ni točno,
kajti vera v Boga temelji iz želje po resnici, iz spozna¬
nja, da nič ni moglo nastati samo iz sebe, temveč od
nečesa, kar je večno in vsemogočno in kar bo tudi do¬
bro plačalo ter hudo kaznovalo. Vera v Boga zato tudi
ne more nikoli ugasniti. Prosta izmišljotina je tudi
Marxova trditev, da bogatini ne verujejo. Ravno obratno:
v vseh časih in v vseh krajih je bilo dovolj globoko ver¬
nih bogatašev in učenjakov, a tudi dovolj — nevernih
revežev.

In če ni nobenih neizpremenljivih pojmov, potem
je tudi nemogoča vsaka zveza med duhovnostjo posa¬
meznih dob in nemogoča vsaka znanost sploh, tudi mar¬
ksizem in njegov komunizem. Ideje niso plod proizvajal¬
nih razmer, kakor trdijo marksisti, temveč pogosto
ravno narobe. Kolumba niso gnale v Ameriko tedanje
proizvajalne razmere, temveč je ravno on s svojim od¬
kritjem povzročil pravo revolucijo vsega gospodarskega
življenja. In krščanstvo se ni razvilo iz tedanjih rimskih
proizvajalnih razmer, temveč je nastalo v neznatni Judeji
in je ono preobrazilo ves tedanji družabni red. Ali so
šli morda apostoli in tisoči prvih kristjanov, priče Je¬
zusovega božanskega dela in življenja, v smrt zaradi
proizvajalnih razmer v rimskem cesarstvu? In če je
krščanstvo le plod proizvajalnih razmer svoje dobe, ka¬
ko je moglo potem doseči vse gospodarske in družabne
oblike vseh časov in narodov z najrazličnejšimi pro¬
izvajalnimi razmerami? Ali je bil izid raznih važnih
bitk, ki so pogosto tako mogočno vplivale na ves potek
človeške zgodovine, res vedno odvisen od proizvajalnih
razmer in razrednih bojev? Zakaj nastopajo n. pr. de¬
lavske množice, ki žive v istih gospodarskih okoliščinah,
pogosto tako popolnoma si nasprotujoče? Odgovor na
vsa ta vprašanja je en sam: ker na človeška dejanja res

447

močno vplivajo gospodarske okoliščine, toda vodi jih
slej ko prej duh, ki je čisto samostojen pojav.

Celo mnogi socijalistični znanstveniki so že uvideli,
da so vsi ali pa vsaj večina stavkov Marxovega dialek¬
tičnega materijalizma napačni inzato nevzdržni.
Noben resen modroslovec n. pr. več ne dvomi o dušev¬
nosti kot samostojnem pojavu. Človek ima poleg nagona
samoohrane še celo vrsto drugih nagonov (ljubezenski,
verski, estetski, spoznavni itd.) in socijalno življenje
se ne krije vedno z gospodarstvom, kajti nikakor ni res,
da bi bilo vse le plod gospodarskih koristi. Človek se
nasprotno vedno bolj oprošča tesnih vezi, ki mu jih
stavlja materijalna narava. Zgodovina že doslej nikakor
ni bila le plod gospodarskih sil, temveč se je smotreni
vpliv človeške volje uveljavljal v vseh časih vodilno in
še vedno bolj narašča. Država nikakor ni da bi morala
biti le organizacija zagospodovanja enega razreda, tem¬
več služi tudi splošnemu napredku in bi mu služila, če
bi je ne bil prevzel liberalizem, bolj in bolj. Razredne
koristi niso merilo resnice in pravice in še manj nrav¬
nosti. Čeprav se je gospodarstvo v zadnjih dveh tisoč¬
letjih jako izpreminjalo, je bilo mnenje o nravno dobrih
in slabih dejanjih bistveno vedno enako. Enako so go¬
spodarske razmere n. pr. brez znatnejšega vpliva na
estetični čut. Človeška zgodovina je nekaj neprimerno
višjega in plemenitejšega kot pa golo kruhoborstvo in
plojenje. Celo moderno socijalno gibanje ni le plod raz¬
rednega boja, kajti skoro prav vsi duševni voditelji
proletarijata so izšli iz vrst meščanstva in deloma celo
plemstva. Marksizem je nasproti pretiranemu in škodlji¬
vemu individualizmu 18 . stol. ugotovil res mnogo važ¬
nih in deloma tudi novih dejstev, toda njegov zgodo¬
vinski materijalizem je kratko in malo
nevzdržna zmota, neresničen v posamez¬
nostih in v celoti.

Marksisti večkrat oporekajo, da bi moral biti pristaš
njih materijalističnega pojmovanja zgodovine nujno tudi
materijalist. Toda marksistični zgodovinski materijali-

448

zem izrečno, vedno in povsod trdi, da so modroslovne,
pravne, verske, politične i. dr. ideje le posledica sočas¬
nih proizvajalnih razmer. To more trditi le izrazit ma-
terijalist, kajti če je človeka ustvaril Bog ter ima ne-
umrjočo dušo, potem nikakor nima že od rojstva zgolj
materijalnih potreb, temveč tudi duhovne: stremi za
resnico, srečo, čednostjo in nesmrtnostjo ter vodi sa¬
mostojno duševno življenje, ki ga nihče ne more izvajati
in razlagati le iz materijalnih proizvajalnih razmer.
Kdor dela to, je brezpogojno materijalist ali vsaj ne
veruje v Boga, v nobenem primerupa ne more
b i t i k r i s t j a n. Ko je izdal 1. 1841. Feuerbach svojo
umazano knjigo »liber das Wesen des Christenthums«,
v kateri oznanja najbolj prostaški materijalizem, sta se
ga Marx in Engels oklenila z vsemi štirimi. Engels o
tej knjigi izrečno pravi: »To delo je bilo osvobodilno ...
Vsi smo bili v hipu Feuerbachovei. Mara je navdušeno
pozdravil novi nazor.« Tudi vsi drugi marksisti (socija-
listi in komunisti) se ponovno in izrečno priznavajo za
mateirijaliste, na materijalizem je zgrajeno
vse marksistično pojmovanje  zgodovine ter
iz tega sledeči nazori o gospodarstvu. Nekateri novejši
socijalistični znanstveniki (n. pr. Jaues, Bax, Bernstein,
Tugan-Baranowsky, Lederer i. dr.) so sami uvideli ne-
vzdržnost zgodovinskega materijalizma in so se zato po¬
lagoma morali dosledno bolj ali manj odkrito od¬
reči marksizma sploh.

Materijalizem ne taji le vse vere in Kristusovega
božanstva, temveč Boga in vsako posmrtnost sploh.
Komunizem in marksistični socijalizem zato nikakor
nista le kaki običajni politični stranki ali zgolj gospo¬
darska nazora, za kakršni bi ju nekateri radi prikazali,
temveč sta nekaki verstvi v popolnem po¬
menu besede  in samostojna modroslovna svetovna
nazora, ki sta popolnoma nezdružljiva s
krščanstvom. Kristjan in marksist se iz¬
ključujeta,  zato so na napačni in na jako nevarni
poti tisti, ki se priznavajo za kristjane, a ljubimkujejo

Erjavec, Komunizem.

449

2!)

z marksizmom. Gola prevara je tudi tista točka pro¬
gramov marksističnih strank, ki proglaša »vero za za¬
sebno zadevo«, saj so tudi prav vsi marksistični voditelji
in glasila tisoč in tisočkrat jasno in z vprav strupeno
sovražnostjo nastopili proti Bogu in veri, zlasti izrazito
še proti katoličanstvu. V tem pogledu je marksizem
zvest otrok svojega očeta — liberalizma in prosto¬
zidarska. Ta dva tudi še danes pridno pripravljata pot
marksističnemu komunizmu z vsem današnjim šolstvom
in tiskom. Ne, brezverski materijalizem je izhodna točka
vsega marksizma, zato med krščanstvom in
marksizmom ni in nikoli biti ne more
nobenega pomirjenja.

Vse to nam menda dovolj glasno in jasno izpričuje
tudi današnja komunistična Rusija. Dočim je dobival
marksistični materijalizem pri socijalno demokratičnih
strankah drugih kulturnih držav že prav nevarne
razpoke,  a ga voditelji doslej še niso vedeli s čim
nadomestiti, pa pomenja boljševiški komunizem odločen
in brezpogojni povratek nazaj k čistemu, doslednemu
in brezpogojnemu marksizmu in dijalektičnemu materi-
jalizmu. Boljševiki odločno odklanjajo vse neštete od¬
tenke socijalizma in marksizma, s katerimi so hoteli
razni socijalistični misleci kakorkoli premostiti Marxove
očitne zmote z dognanji znanosti ter proglašajo vse te
poizkuse za klečeplastvo pred buržoazijo in za izdajstvo
marksističnega komunizma, a sebe proglašajo za edino
verne tolmače čistega marksizma, kar je nedvomno
tudi točno.

Predvsem boljševiški komunizem brezpogojno vztra¬
ja na dijalektičnem materijalizmu in odločno odklanja
vsak idealizem. Lenin je neštetokrat poudarjal pomen
dijalektičnega materijalizma in pravilno trdil, da jamči
le ta za pristni marksizem. Izrečno je dejal: »Mark¬
sizem je materijalizem, zato je sovraž¬
nik vere.«  Še odločnejše nego Marx sam poudarja
Lenin, da je dijalektika temelj, neločljivo zvezana z
materijalizmom, zato je tudi tako sovražno nastopal

450

proti vsem drugim socialističnim smerem, ki so morale
pod vplivom modernih znanstvenih dognanj opustiti že
marsikateri Marxov nauk. Dosledno temu se je Lenin
tudi tako cinično rogal vsem pojmom pravičnosti, člove-
čanstva itd. Leninov materijalizem se ne zadovoljuje
samo s spoznanjem sveta, temveč še bolj nego Marx
sam poudarja voljo, da svet spremeni. Naglasa zlasti
enotnost teorije in prakse in vse mora stati le v
službi materialistične resničnosti, a v svoji stranki je
gledal napadalne čete proletarijata, ki je zunanji izraz
Marxovega dijalektičnega materijalizma. Ker je ne¬
omajno vztrajal na čistem marksizmu, je odklanjal tudi
vsak oportunizem, kakršnega izražajo navadno stro¬
kovne organizacije in parlamentarni klubi socijalističnih
strank, češ da zavajajo ti proletarijat le prepogosto na
stranpota. Dijalektični materijalizem je po Leninovem
nazoru v nujni zvezi s proletarijatom in njegovo stranko
in ta je zgodovinsko družabna resničnost, v kateri raste
in se uveljavlja. S tem sta v zvezi tudi zagrizenost in
nasilna nestrpnost, ki ju kaže ruski boljševizem. Služ¬
beno mnenje stranke je istovetno z resnično teorijo,
zato ne trpi niti v stranki sami nobenega lastnega,
mnenja posameznikov. Ti so mu prosti izdajalci.

Načelo o enotnosti teorije in prakse vodi nujno k
nadvladi prakse. Boljševiki dobesedno vztrajajo na
Marxovem nauku o nujnosti razvoja današnjega dru¬
žabnega reda v komunizem in v brezrazredno družbo
z načrtnim gospodarstvom. Oni ne priznavajo neizved-
ljivosti svojih zamisli in čeprav so naleteli na milijon
težkoč ter doživeli tisoče razočaranj in polomov, vendar
ne odjenjajo, temveč le še bolj trmasto vztrajajo, saj
razen marksističnega komunizma ni zanje nobenega dru¬
gega modroslovja in nobene druge vere. Materijalistični
komunizem jim ni le način vladanja, temveč svetovni
nazor, ki edini vrednoti vse življenjske po¬
jave.  Stranka jim je orodje razvoja v marksistični
komunizem. Ker jih pa dijalektični materijalizem uči,
da so v zgodovini večkrat tudi skoki brez vidne razvojne

451

29 *

zveze, zato jako poudarjajo tudi aktivnost.  Lenin
je dejal, da mnogi dnevi pomenjajo večkrat toliko kot
mnoga desetletja. Zato neomajno vztrajajo na Marxovi
revolucionarnosti ter odklanjajo tiste, ki so bolj za
evolucijo.

Samo ob sebi je umevno, da je leninizem prav
tako kakor marksizem skrajno sovražen vsaki
veri,  če ne še bolj, saj se je izrazil o njej Lenin še
bolj prostaško nego Mara, češ da je »žganje za ljudstvo«.
Že Mara je učil, da kapitalizem z vero opravičuje izže¬
manje množic, katerim ravno vera preprečuje spoznanje
vladajočih resničnosti, socijalnih zakonov in zakonov
družabnega življenja. Vera odgovarja po marksističnih
trditvah taki družabni ureditvi, v kateri stvari obvla¬
dujejo človeka, da mu pomagajo reševati uganke življe¬
nja s sklicevanjem na onostranost, na božjo previdnost,
na kazen za grehe itd. Lenin je te marksistične nazore
še mnogo bolj poudaril nego Marx in ne dovoljuje v
tem pogledu nobenega polovičarstva. Lenin je izrečno
naglasil, da komunizem ne dovoljuje no¬
bene vere  v onostranost in ko je Hoglund skušal
zagovarjati nazor, da sta vera in komunizem združljiva,
so ga kratko in malo izključili iz komunistične inter¬
nacionale. To je bilo tudi edino dosledno, kajti med
vero in komunizmom res ni mogoča nobena zveza. Vsi
nauki marksističnega komunizma o razvoju zgodovine,
o diktaturi proletarijata in o gospodarstvu izhajajo
namreč z vidika, da je edini cilj človeka v organizaciji
pozemske človeške družbe, za katero so odločilne le
gospodarske in proizvajalne razmere.

Toda dokler ne bo uresničen komunizem, po Leni¬
novem nazoru tudi vere ne bo mogoče iztrebiti, zato
je treba v protiverski propagandi neprestano naglašati
njen razredni značaj, a protiverski boj zvezati z gospo¬
darsko in politično delavnostjo. Kakor ni mogoče ločiti
boljševizma od marksizma, tako ga ni mogoče tudi od
brezbožja. Protiverski boj komunizma nikakor ni izraz
boljševiškega barbarizma, temveč je le nujna p o -

452

sledica vse njegove miselnosti, nova vera
v pozemsko absolutnost, ki izključuje Boga kot golo
slepilo. Novi bog je marksizmu in leni¬
nizmu le komunistična družba, ki se poraja
iz socijalnih bojev sedanjosti in s pomočjo komunističnih
strank z boljševiško na čelu. Ta strastna vera tira bolj-
ševike k vedno novim in novim gospodarskim, kulturnim
in socijalnim poizkusom v zmislu marksizma. Ona ubla-
žuje vse neuspehe in ne dovoljuje najmanjših
načelnih popuščanj, kvečjemu oddihe.
Zato tudi ne pozna prav nobenih ozirov na tradicije,
človečanstvo, pravičnost itd., temveč pozna le politično
smotrnost. Dovoljeno je prav vse, kar pospešuje materi-
jalistični komunizem, čigar babica je boljševizem. Tudi
temu je zato dovoljeno vse. Ker višjega cilja nego je
komunistična družba ni, mu je dovoljeno uničiti rodbino,
pravo, osebnost, vero itd., dovoljen najbolj krvav teror,
saj bo našel potem človek v komunistični družbi svoj
zadnji smoter. Komunistična družba bo dvignila človeka
v — boga.

L. 1922. je objavil Lenin članek, v katerem je prav
odkrito in nedvoumno razložil svoje poglede na vero.
Tu je naglasil potrebo, da se je treba odločno upreti
vsem modroslovnim nazorom, ki ne stoje na stališču po¬
polnega materijalizma. Pravi, da je neobhodno potreben
vztrajen boj in preganjanje vseh sodobnih »lakajev
farštva«, pri čemer je vseeno ali nastopajo ti pod pla¬
ščem znanosti ali demokratičnosti. Enako je potreben
boj za b r e z b o ž je ter obžaluje, da celo mnoge so¬
vjetske ustanove ne vrše te dolžnosti dovolj krepko. Da
se podpre napadalni materijalizem in ateizem, je treba
zasledovati in prevajati vse tozadevno tuje slovstvo ter
ga širiti med množice. Usodna napaka bi bilo misliti,
da se morejo milijonske množice osvoboditi sedanje ne¬
vednosti le z marksističnim prosvetljevanjem, temveč jim
je treba dati tudi najrazličnejšega gradiva za utrditev
brezbožnosti. Nadalje opozarja Lenin v tem članku zlasti
na spise starih ateistov iz konca 18. stoletja, češ da so

453

vkljub svoji zastarelosti in znanstveni nevzdržnosti tisoč¬
krat bolj primerni za prebujevanje iz verskega spanja,
kot pa novodobno dolgočasno in večkrat netočno po¬
navljanje Marxovih naukov. Izdajstvo nad materija-
lizmom in nad komunizmom je, če se sramujemo zveze
z meščanstvom 18 . stol., ko je bilo še revolucionarno.
Dalje zahteva boj proti tistim prirodoslovnim smerem,
ki ne priznavajo materijalizma. Izrečno pravi: »Da bo
mogoče voditi zmagoslavni boj proti meščanskemu sve¬
tovnemu nazoru, mora biti prirodoslovec materijalist
naše dobe, torej zaveden pristaš tistega materijalizma,
ki ga zastopa Mara, to je: biti mora dijalek-
tični materijalist.«

To so menda dovolj jasne besede velikega mojstra
modernega komunizma. Enako so se pa tudi vsi drugi
voditelji današnje Rusije in marksističnega komunizma
sploh ponovno in izrečno izjavili za dijalektični materi-
jalizem, kar je tudi popolnoma naravno, saj sta to prav
za prav istovetna pojma.  Vsa silna prizadevanja
današnjega komunizma imajo en sam cilj: ustvariti novo
družbo, kakršno je napovedoval Maraov zgodovinski
materijalizem. Od tod strastno preganjanje vsega, kar le
spominja na kakršnokoli verstvo, od tod smotrno uniče¬
vanje rodbine, od tod zverinski teror, brezsramno za¬
smehovanje in teptanje vsega naravnega (božjega)
prava itd.

To nikakor niso le drugotni, nebistveni spremljevalci
ruskega komunizma, temveč dosledno izvajanje
osnovnih načel, s katerimi ves marksi¬
stični komunizem stoji in pade.  Zato na¬
penjajo ruski komunisti tudi vse sile in uporabljajo vsa
sredstva, da prikrojijo prav vso znanost in umetnost,
politiko in gospodarstvo, pravo in vzgojo, mišljenje in
čutenje, javno in zasebno delo izključno le po vidikih
marksističnega materijalizma. Vsak drugačen svetovni
nazor preganjajo z ognjem in mečem. V tem pogledu
svetovna zgodovina pač ne pozna nasilnejše nestrpnosti

454

in bolj surovega fanatizma nego je marksističen komu¬
nizem, kakor ga uveljavlja »proletarska« Rusija.

V današnji načelni zmedenosti in po¬
vršnosti  jako radi pozabljamo na vsa ta dejstva in
od tod tudi tolika neorijentiranost nasproti silnemu
vprašanju, ki ga predstavlja moderni marksistični ko¬
munizem. Toda vsakemu, ki sploh še veruje v Boga in v
kakršnokoli duševnost, bi moralo biti stališče nasproti
njemu jasno že zgolj z modroslovnega vidika. Kdor misli
ali trdi drugače, vara vede ali nevede sebe in druge.

b) Kolektivizem.

Nujna posledica Marxovega dijalektičnega materija-
lizma je kolektivizem.  Po tem je posameznik le
iz družbe in zaradi nje, iz družbe izhaja in se vanjo
zopet izgublja, zato ne more imeti tudi nobenega la¬
stnega višjega smotra, kakršnega mu kaže n. pr. krščan¬
stvo v posmrtnosti. Skupnost je nositelj vse materijalne
in duhovne posesti človeštva, posameznik je pa njen
dolžnik. Osrednja značilnost kolektivne družbe mora
biti zato komunizem*, to je kolektivno gospodarstvo ali
skupna lastnina vseh proizvajalnih sredstev in vseh po¬
trebščin. Toda pri komunizmu ne gre le za skupnost
lastnine, temveč ne dovoljuje posamezniku tudi nobene
svobode v izbiri dela in konzuma, temveč ga popolnoma
podreja družbi, zato izgubi posameznik v komunizmu
nujno vso svojo osebnost. »Komunistični manifest« iz¬
rečno izjavlja, da gre za odpravo vse meščanske oseb¬
nosti, samostojnosti in svobode.

Kakor smo videli že v začetku te razprave, komu¬
nistična misel nikakor ni šele Marxova iznajdba, temveč

* Komunizem razločujemo od socijalizma navadno s tem,
da zahteva prvi podružabljenje vseh proizvajalnih sredstev in
vsega konzuma, dočim razumevamo pod socijalizmom običajno
le podružabljenje vseh ali vsaj večine proizvajalnih sredstev,
dočim upa, da bodo manjša gospodarstva kmalu sama uvidela
prednosti kolektivizma in prostovoljno vstopila v skupno dru¬
žabno gospodarjenje.

455

jo zasledimo lahko že v starem veku in jo srečujemo
potem skozi ves srednji in novi vek prav do današnjih
dni. Toda vsi komunistični sanjači, zlasti še tako ime¬
novani »utopisti« od 16 . do 18 . stol. so izvajali svoje
zamisli iz nravstvenih načel. Videli so namreč na eni
strani razkošna bogastva, na drugi strani pa bedo ši¬
rokih množic, zato so sanjali o pravičnejšem in srečnej¬
šem družabnem redu, v katerem bi prišla vsa zemeljska
bogastva v enak prid vsem ljudem. Toda skoro vsi ti
»komunisti« so se tudi zavedali, da so njih sanje ne¬
izvedljive.

Ni se pa komunistična misel pojavljala le v glavah
posameznih pisateljev raznih dob, temveč so jo mnogi
in v raznih dobah skušali tudi uresničiti s snovanjem
komunističnih občin, zlasti v Ameriki. Toda niti en tak
poizkus se ni obnesel, kajti ogromna večina jih je raz¬
padla zaradi notranjih nesoglasij ali drugih neprilik že
hitro po rojstvu, dlje časa se pa ni mogla vzdržati niti
ena. Že samo to dejstvo vzbuja upravičeno domnevo,
da komunistična družba ne more biti naravna in naj¬
boljša tvorba za obliko človeškega sožitja.

Toda tudi ti nedvomni neuspehi praktičnih komu¬
nističnih poizkusov niso mogli ubiti komunistične misli
same. Obratno: v drugi polovici preteklega stoletja se
je uveljavila močneje nego kadarkoli dotlej. Zasluga
za to gre Karlu Marxu, ki ni več sanjal o potrebi komu¬
nistične ureditve človeške družbe iz nravstvenih raz¬
logov, temveč je napovedoval njen prihod kot nujno
posledico razvoja kapitalističnega gospodarskega reda.
To nujnost je našel v svojem znanstvenem proučevanju
kapitalističnega gospodarstva z vidika materijalističnega
pojmovanja zgodovine in dijalektičnega materijalizma
sploh. Šele materijalistično pojmovanje družbe je omo¬
gočilo marksizem, ki je pa v mnogih pogledih le na¬
daljevanje zmotnih liberalnih (Ricardovih) gospodarskih
naukov. Tako je postal Marx oče tako imenovanega
znanstvenega socijalizma (komunizma), ki je našel silen

456

odmev po vsem svetu, zlasti še v zapadni Evropi in čigar
ideje skuša sedaj že osemnajst let uresničevati ogromna
Rusija.

Že v »Komunističnem manifestu« sta izrazila Marx
in Engels prepričanje, da vodi kapitalistično gospo¬
darstvo po zakonih dijalektičnega materijalizma v kolek¬
tivizem, a pot do njega tvori razredni boj. To misel je
potem Marx podrobno utemeljil zlasti v prvem delu
svojega znamenitega »Kapitala« (v III. delu je pa marsi¬
katere trditve iz I. dela že sam popravljal), ki tvori še
dandanes evangelij vsega marksističnega gospodarskega
naziranja. Osnovne točke tega Marxovega naziranja so:

1. nauk o vrednosti in nadvrednosti,

2. nauk o koncentraciji (osredotočenju) kapitala in
socijalizaciji proizvodnje,

3. nauk o vedno pogostejših in hujših krizah kapi¬
talističnega gospodarstva,

4. nauk o naraščanju armade brezposelnih in o
vedno večjem obubožanju delavstva,

5. nauk o notranjem gospodarskem nasprotju kapi¬
talizma in proletarijata, ki se izraža v razrednem boju
in vodi nujno v socijalno revolucijo, ki bo pomedla s
sedanjim kapitalističnim gospodarskim redom in uvedla
kolektivno gospodarstvo.

Marxu je delo oče, priroda pa mati bogastva, a vir
vsega zasebnega kapitalističnega bogastva mu je tuje
delo. V dobi kapitalizma imajo vsi proizvodi značaj
blaga za trg. Blago ima rabno in menjalno vrednost.
Vir menjalne vrednosti je le delo, ki se meri po času.
Tudi delavčeva moč je v kapitalističnem gospodarstvu
le blago, ki se meri prav tako kot vrednost drugega
blaga, to je po času, ki je potreben za obnovitev delovne
moči. Ta se obnavlja z živili, zato se meri delovna moč
po času, ki je potreben za pridelek raznih živil.

V tem pa ravno tiči vsa skrivnost kapitalizma. De¬
lavec že v 6 urah toliko zasluži, da svojo delovno moč
obnovi in ohrani in kapitalist delavcu res tudi plača
mezdo, ki je enaka šesturni rabi delavčeve moči. Toda

457

delavec v resnici ne dela 6 ur, temveč 8 do 12 ali pa
še več. Potemtakem dela delavec 2—6 ur le za pod¬
jetnika, s čimer mu ustvarja tako imenovano »n a d -
vrednost«,  ki tvori podjetnikov dobiček. S tem se
obrestuje v podjetje vloženi kapital. Čim večjo nad-
vrednost podjetnik iz delavca izsili in čim več delavcev
mu dela, tem večji je seveda tudi njegov dobiček. Tega
izpreminja navadno zopet v kapital, zato je kapital vred¬
nost, ki poraja nadvrednost. Ker pa je vsa vrednost le
od dela, je torej kapital le zgoščeno, neplačano tuje
delo, krvoses.

Marx nikjer ne trdi, da je »lastnina tatvina«, kakor
so delali to pred njim razni »neznanstveni« komunisti
in se kot dosleden materijalist sploh izogiba vseh nrav¬
nih pojmov, temveč pravi, da je to podjetnikovo rav¬
nanje v popolnem soglasju s sedanjim meščanskim pra¬
vom, kajti delavca ni najel le za 6 ur temveč za ves dan.
Ker mora kapitalist stalno tekmovati z drugimi pod¬
jetniki, mora stremeti seveda za tem, da proizvaja čim
največ in čim najceneje. To doseže s podaljševanjem
delovnega časa, z zniževanjem mezde in z uvajanjem
vedno novih, popolnejših strojev. V tem dejstvu pa po
zakonih zgodovinskega materijalizma že tudi preži nanj
usodna nevarnost, kajti ta pot vodi neizbežno v — so-
cijalizem, ki je zato nujna posledica kapitalizma.

Medsebojno tekmovanje podjetnikov le-te nujno sili,
da v svrho pocenitve neprestano povečujejo proizvodnjo.
Ker se poraba (konsum) proizvodov ne more povečati
vzporedno s proizvodnjo (produkcija), nastaja večkrat
nadprodukcija,  ki povzroča gospodarske krize.
Za enkrat si pomaga kapitalizem še s tem, da si poišče
novih trgov, a ker bo teh prej ali slej zmanjkalo, a
velika industrija ne more nazaj, temveč mora le naprej,
mora priti čas, ko doseže skrajno mejo razvoja in ga
bo zato njegovo lastno notranje stremljenje po še na¬
daljnjem napredku nujno privedlo v polom.  Iz tega
poloma bo pa prav tako nujno vzniknil socijalizem, ko¬
lektivno gospodarstvo.

458

Zakaj? Medsebojna tekma, pravi Marx, podjetnike
neprestano sili, da uvajajo vedno nove, popolnejše stroje,
ki vedno bolj nadomeščajo človeško delo. S tem narašča
neprestano število brezposelnih, vzporedno s tem pa
tudi njih gnev, ki bo prej ali slej izbruhnil v socijalno
revolucijo. Tedaj se bo proletarijat polastil vseh pro¬
izvajalnih sredstev in bo vzel proizvodnjo sam v roke
po kolektivističnih načelih. Kapitalizem namreč sam
ustvarja vse pogoje za kolektivno gospodarstvo, kajti:

1. Velika podjetja zaradi večje konkurenčne zmož¬
nosti neprestano ubijajo manjša, sama se pa večajo.
Tako bo prišel čas, ko bo vsa proizvodnja osredotočena
v rokah majhnega števila kapitalistov (koncentra¬
cija kapitala),  nasproti katerim bo stala nepre¬
gledna množica nemaničev, proletarcev, dočim bodo
srednji sloji sploh izginili.

2. Moderna tehnika delo vedno bolj socijalizira in
proizvodnja neprestano napreduje. Izobrazba delavstva
vedno bolj napreduje, obenem napreduje njegova spo¬
sobnost, da prevzame samo vso proizvodnjo v roke, s
tem pa tudi izgubi stan, ki se je doslej posvečal le
duševnemu delu in je proizvodnjo samo vodil, vso svojo
zgodovinsko upravičenost. Velikih podjetij že sedaj ne
vodi kapitalist sam, ker so po navadi delniške družbe,
kar jasno kaže, da postajajo kapitalisti na višku gospo¬
darskega razvoja sploh nepotrebni  in da taka pod¬
jetja že dozorevajo za socijalizacijo. Organizacija mo¬
derne kapitalistične proizvodnje sama druži in šola
proletarijat za zadnji boj in za prevzem proizvodnje v
svoje roke. Socijalizirana proizvodnja, ki bo delo mirno
porazdelila med vse, bo nudila vsem zadostno število
vseh potrebščin, pri tem bo pa še vsakemu ostajalo
dovolj časa, da se bo lahko posvečal duševnemu delu
in uživanju vseh dobrin.

3. Medtem ko se proizvodnja na znotraj vedno bolj
izpopolnjuje, pa vlada v kapitalističnem gospodarstvu
na zunaj vedno večji nered.  Podjetniki ne morejo več
pregledati trgov, proizvajajo slepo naprej, na trgih se

459

pojavljajo zastoji in to povzroča vedno pogostejše in
vedno hujše gospodarske krize  in polome.

4. Vse to povzroča vedno večjo bedo delavstva, s
krizami narašča število brezposelnih (industrijska
rezervna armada),  ki potem tlačijo mezdo še za¬
poslenih.

5. Krize in beda bodo pritirale nasprotje med kapi¬
talisti in proletarci do izbruha socijalne revolu¬
cije,  ki bo strla kapitalistični gospodarski red in
uvedla kolektivizem.  Kakor je kapitalizem tekom
časa razlastil široke ljudske množice, tako bo sedaj ta
razlastila  pičlo število kapitalistov. Marx je večkrat
govoril, da se bo izvršilo to z revolucijo,  ki bo usto¬
ličila diktaturo proletarijata, toda Engels je polagoma
opustil upe na revolucijo in je trdil, da bo razvoj (evo¬
lucija)  sam privedel do tistega cilja.

Socijalistični družabni red s kolek¬
tivnim gospodarstvom  je torej po Marxovem
mnenju neizogiben  in le vprašanje časa je, kdaj na¬
stopi. Proletarijat ga more vsekakor pospešiti in v to
svrho je treba:

a) buditi pri proletarijatu razredno zavest
in netiti v njem sovraštvo do kapitalističnih izkorišče¬
valcev,

b) nasprotovati vsemu, kar ovira razvoj kapitalizma,
kajti šele ko dozori ta do viška, nastopi čas za socija-
lizem. Zato je Marx tudi preziral delavske strokovne in
zadružne organizacije ter jih upošteval le kot sredstvo
za agitacijo. Odklanjal je tudi vso socijalno zakonodajo in
vsako krepitev rodbine,

c) rušiti je treba vse, kar po Marxovem mnenju pod¬
pira sedanji kapitalistični družabni red, zlasti: državo,
cerkev, monarhizem, uradništvo, militarizem itd.,

č) krepiti politično moč proletarijata, pri čemer igra
važno vlogo združenje proletarijata vseh narodov v enot¬
ne organizacije.

Samoobsebi je seveda umevno, da se vsak nehote
in upravičeno vpraša, kako si marksizem pred-

460

stavlja bodočo ureditev komunistične
družbe, ki jo napoveduje Marx s toliko gotovostjo in
za dosego katere naj bi napel proletarijat vse svoje sile.
Toda več kot zanimivo je, da je ravno v tem prevažnem
vprašanju Marx jako redkobeseden. A. Bebel, eden iz¬
med prvih voditeljev novejšega marksističnega gibanja,
je napisal sicer o tem posebno knjigo (»Die Frau und
Sozialismus«), toda drugače govore marksisti o tem jako
neradi. Se več: taka vprašanja navadno ogorčeno zavra¬
čajo kot »neznanstvena« ali jih pa proglašajo celo za
demagogijo. In vendar mora vsakemu že zdrava pamet
povedati, da je pač vsak upravičen vprašati se, kako
izgleda vsaj v glavnih obrisih cilj, kateremu naj posveti
vse svoje stremljenje. Čeprav torej Marx sam in večina
drugih merodajnih marksistov na to vprašanje niso od¬
govorili, je pa iz njihovih del vendarle mogoče razbrati
vsaj nekaj osnovnih potez za bodočo komu-
nistično družbo.  Te bi bile:

a) vladal bo komunizem, to se pravi, vsa proizvajalna
sredstva (zemlja, surovine, stroji itd.) bodo kolektivna
last družbe;

b) komunistična družba bo demokratično organi¬
zirana;

c) ves donos proizvodnje bo kolektivna last. En del
se bo uporabil za novo proizvodnjo, drugi del pa raz¬
delil družbi;

č) razdelitev se bo vršila izprva po delu, nadarje¬
nosti in pridnosti, pozneje pa le po potrebi, ker bo v
komunistični družbi razlika med telesnim in duševnim
delom itak kmalu izginila;

d) zavladala bo popolna enakost, država, rodbina in
vera bodo pa prenehale.

To so torej v kratkih obrisih Marxovi gospodarski
in socijalni nazori in nauki, ki jih imenujemo na kratko
tudi »m a r k s i z e m«. V njem je Marx deloma točno
zajel tok modernega gospodarskega življenja ter jedro
njegovih gospodarsko političnih vprašanj, zlasti pa je
razvil moderno delavsko vprašanje, toda le prepogosto

461

je jako  pretiraval ali pa delal  napačne za¬
ključke, kajti iz zlorab današnjega gospodarskega
življenja in zasebne lastnine še nikakor ne sledi po¬
treba, da se zasebna lastnina sploh odpravi. Njegovi
nauki so vzbudili v zadnji četrtini preteklega stoletja
silno pozornost vsega kulturnega sveta: znanstveniki so
bili izprva presenečeni spričo globine njegove kritike
modernega kapitalizma in drznosti njegovih zaključkov,
a milijonske delavske množice so uzrle v njem zaneslji¬
vega preroka boljših in lepših časov. Toda to zmago¬
slavje se je začelo kmalu prav občutno krhati. Niso na¬
stopili le krščanski, temveč tudi protikrščanski, da, celo
sanii socijalistični znanstveniki, ki so začeli rušiti
točko za točko Marxovih naukov  in danes ni
ostal od nekdaj tako ponosne marksistične stavbe niti
kamen več na kamnu. Danes je jasno, da je marksizem
neizvedljiv, poln nasprotij, nedokaza¬
nih trditev, protiverski, protidržaven
in protikulturen.  A sam socijalistični učenjak
Bernstein je zapisal, da je dvig socijalizma v znanost
povzročil le prepogosto — posiljevanje znanosti. Čeprav
verujejo še vedno milijoni vanj, je vendarle nepobitno
dokazana zmotnost večine Marxovih gospo¬
darskih nazorov, naukov in zaključkov,
prav tako kakor se je pokazal tudi njegov dijalektični
materijalizem za grdo zablodo. Sicer imajo marksisti
navado, da začno na vse načine zavijati in krotovičiti,
čim se jim dokažejo kake očitne Marxove zmote, toda mi¬
slečega človeka tudi taki sofizmi ne morejo prepričati.

Napačna sta že Marxova nauka o vrednosti in
nadvrednosti,  kakor seveda tudi nauk o nujnem
polomu kapitalističnega gospodarstva.
Vrednost nikakor ni le v blagu zgoščeno delo, kajti Marx
sam priznava, da se vrednost ne krije s ceno, a cena je
vendarle izraz vrednosti. V tem pogledu je marksizem
le nadaljevanje liberalne zmote, da je delo edini vir
vrednosti. Ceno blagu določajo predvsem vsi stroški
proizvodnje in še druge okoliščine, zato je Marxov nazor

462

odločno napačen in napačen tudi nazor o nadvrednosti
in dobičku, ki nujno sledi iz prvega. Je pa tudi mnogo
stvari, ki imajo veliko vrednost, a ni bilo treba zanje
nobenega dela (n. pr. gozd, ki je sam zrastel, prazno
zemljišče sredi večjega mesta itd.), a še večkrat najde¬
mo stvari, ki imajo mnogo večjo vrednost nego znašajo
stroški njih proizvodnje (n. pr. monopolski predmeti,
umetniške slike itd.). Podjetje z malo delavci, a z do¬
vršenimi stroji donaša pogosto mnogo več dobička kot
drugo, ki je tehnično zaostalo, čeprav »izsesava« tu last¬
nik mnogo večim delavcem »nadvrednost«. Vrednost bla¬
ga se nikakor ne ujema z delom (ljutomersko vino je
več vredno nego dolenjska kislica, čeprav jo je Dolenjec
pridelal morda z večjim trudom nego njegov štajerski
tovariš), temveč zavisi tudi od koristi, od množine in še
od drugih okoliščin. V proizvodnji igrata jako veliko
vlogo tudi kapital (vložen v strojih i. dr.) ter umnost
vodstva, ne pa le telesno delo, zato tudi ne more biti
vrednost vsega dela le last delavcev. Glede na vse to je
jasno, da določa ceno blagu predvsem njegova porab-
nost, razen tega pa še proizvajalni stroški, delo in mno¬
žina dotičnega blaga. Za proizvajanje je treba zemlje,
kapitala in dela in vsakemu od teh gre delež na dobičku.
Vsak delavec bi imel, recimo, pravico do donosa vsega
svojega dela le tedaj, če bi dal tudi vse surovine, orodje
in kar je še potrebno za proizvajanje, ne pa le svojo
delovno moč. Toda tu še vedno ni upoštevano umsko
delo, ki vodi ročno delavstvo in ki je tudi prevažni čini-
telj proizvodnje. In končno bo morala vsaka družabna
ureditev odtrgati delavstvu tudi za preskrbo uradnikov,
bolnikov, za javne naprave itd., zato delavec nikoli in
nikjer ne bo mogel dobiti vsega donosa svojega dela.
Marx sicer ni trdil, da bi moral dobiti delavec ves donos
svojega dela — ker je dejal, da je nemogoče, ker mora
en del služiti podjetju — a je vendar učil, da je ves vred¬
nostni donos iz delavčevega dela. Kapital nikakor ni
»krvoses« že po svojem bistvu  in tudi v kapi¬
talu samem tiči delo, zlasti duševno.

463

Opirajoč se na zgodovinski materijalizem in na nauk
o nadvrednosti, sta Marx in Engels napovedovala nujen
polom kapitalističnega družabnega reda. Toda že Engels
je kmalu po Marxovi smrti priznal, da sta se v a r a 1 a,
a danes je jasno, da so napačni prav vsi razlogi, iz ka¬
terih sta sklepala na polom. Kapitalizem res da stremi
za osredotočenjem, toda število kapitalistov je v resnici
vedno večje, ne pa vedno manjše, kakor sta trdila Marx
in Engels. V kmetijstvu n. pr. osredotočenja
sploh  ni, temveč se kaže celo nazadovanje velikih
kmetij, ker so manjše kmetije donosnejše, a tudi srednji
sloji ne izginjajo. Propadle so res nekatere panoge
obrtnikov (n. pr. tkalci, suknarji i. dr.), zato so pa na¬
stale mnoge nove (n. pr. inštalaterji, fotografi i. dr.),
a na velik del obrti kapitalistična proizvodnja sploh
nima skoro nobenega vpliva (n. pr. na podkovstvo, na
peke, na zidarje, na krovce i. dr.). Nekatere panoge se
sploh ne dajo industrializirati (n. pr. večina umetnih
obrti). Isto velja za trgovino. Če bi šlo po Marxovo, bi
res moralo priti kmalu do poloma, toda življenje nam
kaže, da se je jako motil.

Tudi glede nadprodukcije  ne veljajo Marxove
trditve. Sedanja gospodarska kriza, v kateri uničujejo
ogromne množine pridelkov, da bi vzdržali njih ceno,
mu daje na prvi pogled sicer prav, toda to uničevanje
se ne vrši zaradi resnične nadprodukcije, temveč za¬
radi zmanjšane porabe, h kateri so široke ljudske plasti
iz bede trenutno primorane. Sedanja kriza ni toliko
posledica kapitalizma kot takega, kakor strašne in dolgo¬
trajne vojne, ki je morala spraviti v nered vsako gospo¬
darstvo in povzročiti bedo širokih ljudskih plasti. Nor¬
malne krize pa, ki jih omenja Marx, so bile razmeroma
naravnost neznatne. Zadnja predvojna desetletja je
padala po kapitalističnih državah celo brezposelnost in
je znašala komaj 3—4% vsega delavstva. Še bolj napačne
so Marxove trditve o naraščajoči bedi prole-
t a r i j a t a. Tudi tu seveda ne smemo gledati s stališča
pravkar omenjene sedanje krize, temveč na splošno. Tu

464

pa vidimo, da se položaj delavstva z razvojem kapita¬
lizma ni prav nič poslabšal, temveč na¬
robe,  prav znatno izboljševal. Plače angleškega de¬
lavstva so se n. pr. od 1. 1837.—1897. podvojile, cene
življenjskih potrebščin pa po veliki večini še zmanjšale.
Slično je bilo tudi po drugih kapitalističnih državah.
Beda širokih ljudskih množc se je v zadnjem predvojnem
polstoletju povsod prav vidno zmanjšala. Da, ravno
kapitalizem je rodil celo novo, višjo plast delavstva,
katerega življenjska raven sliči popolnoma srednjemu
stanu. Vse to morajo že davno priznavati celo marksisti
sami, a izgovarjajo se, da nastopa vsaj relativno osiro-
mašenje, zaradi česar se nezadovoljstvo veča. Toda
smešno je misliti na to, da bi kdajkoli nastopil tak dru¬
žabni red, ki bi zadovoljil vse, kajti vsem še Bog ne
ustreže. Dejstvo je, da se nimam pravice pritoževati na
poslabšanje položaja, če mi gre v resnici vedno boljše.
Prihranki samega delavstva so znašali n. pr. v Angliji
okrog 1. 1900 celih 280 milij. funtov, to je današnjih
okroglo 5 milijard dinarjev.

Vse okoliščine, iz katerih je sklepal Marx na soci-
jalni polom, so torej napačne,  zato seveda tudi ni
nikjer nobenih znakov kakega poloma v marksističnem
zmislu. In tudi če bi prišel, niti od daleč še ni nikjer
rečeno, da bi se izvršil v komunistični smeri, narobe,
mnogo znakov je celo za to, da vera v komunistično
odrešenje bledi. To je tudi popolnoma razumevno. Že
davno so krščanski družboslovci vpraševali, kdo bi mogel
obvladovati ogromen upravni aparat, ki bi ga potrebovalo
vodstvo kolektivnega gospodarstva in današnja komu¬
nistična Rusija nam na vsej črti potrjuje, da so bila ta
vprašanja upravičena. Proletarijat sam je za ta posel
brezpogojno nesposoben, kajti moderna industrija de¬
lavcu ne da ne tiste organizacije, ne tiste duševne spo¬
sobnosti in ne tiste discipline, ki bi bile potrebne za
kolektivno gospodarstvo. Še v Rusiji, kjer uporabljajo
boljševiki, kakor smo videli spredaj, poleg vseh kapita¬
lističnih sredstev tudi najbolj kruto nasilje, šepa vodstvo

Erjavec, Komunizem.

465

30

gospodarstva na vseh koncih in krajih ter morajo prav
vsako leto iskati novih potov in sredstev. Cek> večja,
na res demokratični podlagi zgrajena zadružna podjetja,
se niso obnesla doslej še nikjer dolgo, kajti pri sedanjem
ustroju človeške narave je nemogoče vzdržati stanje, da
bi uslužbenci volili svoje gospodarje in bi bili potem ti
od njih odvisni. Samo sanjači morejo verovati, da bo
socijalizem kar sam zrastel iz sedanjega družabnega
reda. Kapitalizem ne bo propadel sam od sebe,
temveč ga bo morala uničiti zavedna človeška volja. Če
bi sedanji družabni red nujno sam od sebe vodil v
komunizem, potem so pa sploh nepotrebni vsi napori in
žrtve proletarijata. Ali pa če poznamo napake liberal¬
nega kapitalizma, zakaj bi ne bilo mogoče sedanjega
razvoja ustaviti, ustvariti boljših gospodarskih oblik,
boljše razdelitve posesti in gospodarstva zopet povezati,
kot je bilo pred nastopom liberalizma, s čemer je pa
zopet preprečen razvoj v komunizem.

iMarx je pravilno pogodil mnogo teženj kapitalizma
in tudi mnogo posledic, njegova kritika kapitalističnega
gospodarstva je v mnogočem točna, toda neresničen
je njegov sestav kot celota in neresnično
je njegovo n a zir a n j e o s o cij a 1 n e m raz¬
voju,  kajti prav tako je možno proizvajanje na podlagi
zasebne lastnine, a brez zlih posledic kapitalizma in brez
nujnosti kolektivizma. Kapitalizem je izrodek libe¬
ralizma, ne pa nujna posledica zasebne
\1 a s t n i n e. Gospodarska tekma nikakor ni treba, da
bi bila razbrzdana in delovne pogodbe nikakor ni treba,
da bi izrabljale delavčevo bedo. Kot materijalist pa
Marx seveda ne more priznavati gospodstva človeka nad
razvojem in ne prevlade ideje nad tvarjo. Toda zgo¬
dovina nas vkljub marksističnim ugovorom uči, da so
ideje pogosto presegle vse tvarne interese (n. pr. krščan¬
stvo) in prišle večkrat celo v odločno nasprotje z njimi.
In te ideje so zmožne zaustaviti tudi kapitalizem ter
ustvariti nov družabni red, ki ne bo komunističen. Ker
vrednost ni zgoščeno delo  in je Marxov nauk

466

o nadvrednosti napačen, tudi nasprotje med delavcem
in lastnikom podjetja še ni utemeljeno v bistvu zasebne
lastnine in razredni boj ni nujen. Številne socijalne
reforme zadnjega polstoleitja so popravile že nešteto
socijalnih krivic in lahko jih še več, da, vse. Nujen ni
bil razvoj v individualizem, nujen ni v komunizem, a
najmanj je pa res, da bi med individualizmom in komu¬
nizmom ne bilo nobenih drugih možnosti, ki bi za¬
dovoljile človeka in odgovarjale njegovim težnjam in
potrebam. Ze sam obstoj in uspehi marksističnih de¬
lavskih strokovnih organizacij so dokaz zmotnosti
marksizma.

Komunizem gradi vse na zmoto, da je vprašanje
sreče zgolj gospodarsko vprašanje in naravnost bedasta
je njegova trditev, da more le komunizem ustvariti člo¬
veštvu srečo. Tako materijalistično pojmovanje budi le
pohlep po surovem uživanju in več kot značilno za vse
marksistično gibanje sploh je dejstvo, da se ni nikoli in
nikjer posluževalo za utemeljitev svojih zahtev nrav¬
stvenih razlogov in tudi ni skušalo dvigati v svojih
pristaših nravstvenih sil. Komunizem govori o čisto dru¬
gačni družbi, ki bo nastopila z njegovim uveljavljenjem,
govori o človekoljubju in o drugih dobrih gonih, ki tiče
v človeku, toda prav ničesar ne stori za to, da bi to
dobro bodočo družbo tudi vzgojil, temveč seje le so¬
vraštvo in ruši oni faktor, ki predvsem navaja ljudi k
boljšemu, to je cerkev in vero. Da, niti za vzgojo de¬
lavcev k varčnosti, spravljivosti itd. nima nobenega
zmisla, temveč pozna le prostaško hujskanje na vse
strani. Večino zahtev modernega demokratičnega socija-
lizma je mogoče zagovarjati tudi s stališča krščanske
morale, le tistih ne, ki izrečno izvirajo iz marksističnega
materijalizma. Te jasno nasprotujejo naravnemu (bož¬
jemu) pravu in so se tudi zgolj z znanstvenega stališča
izkazale kot napačne in neresnične.

Predvsem nasprotuje naravnemu pravu že zahteva
po splošni razlastitvi.  Lastninska pravica se je
uveljavila na ta način, da se je človek polastil stvari, ki

30 *

467

ni imela lastnika, nadaljnji vir zasebne lastnine je pa
delo. Ker je pa človek družabno bitje, mora biti seveda
tudi ta pravica v skladu s socijalnostjo. Zato lastninska
pravica ni neomejena, kakor jo razumeva liberalizem,
toda ni pa tudi le nekaka socijalna služba, kakor trdijo
mnogi socijalisti. Krščansko modroslovje druži oba
ta dva nazora, a jima odbija skrajne ostrine. Lastninska
pravica je utemeljena v naravnem pravu, a
nje raba je združena s socijalnimi dolž¬
nostmi.  Če bi bilo vse vseh, bi ne bilo ne pravega
veselja do dela in ne skrbi za vrednote. Težka bi bila
v komunističnem družabnem redu že razdelitev
dela  in še težja razdelitev pridelkov.  Nastala
bi zmeda ali pa golo nasilje,  kar nam dovolj glasno
pričajo usode vseh komunističnih poizkusov, zlasti pa
še Rusija. V taki družbi ne more biti ne miru, ne reda
in ne zadovoljstva. Že Aristotel je trdil, da je nauk o
kolektivni lasti sicer lep, a dejansko nemogoč. Isto je
učil tudi sv. Tomaž Akvinski. Zasebno lastnino zahteva
družabna blaginja, toda njena raba mora stati pod vi¬
dikom splošnosti. Ker je svet za vse, mora tudi služiti
vsem, zato so z lastnino združene socijalne dolž¬
nosti  in v skrajni sili ima tudi vsak pravico polastiti
se nujnih potrebščin, kajti zemlja je bila poprej dana
od Boga vsem kot pa posamezniku in pravica do živ¬
ljenja je močnejša nego lastninska pravica. Zato ima
zasebna lastnina socijalni značaj in družba ima pravico
skrbeti za njeno pravično razdelitev. Marsikaj ima pra¬
vico prevesti s primerno odškodnino tudi v kolektivno
last, kakor je bilo n. pr. že tudi v krščanskem srednjem
veku mnogo stvari (zlasti mnogo gozdov, pašnikov itd.)
v kolektivni posesti. Toda družba nima pravice samo¬
voljno posegati v poljubno samosvoje področje poedin-
cev in ne omejevati gospodarske samodejnosti. Paziti
mora le, da oboje ni v kvar splošnosti in ne krči na¬
ravnih pravic drugih. Toda smoter zasebne lastnine je
tudi blaginja posameznika, zato ima vsak pravico z njo
razpolagati.

Neresnična je trditev, da bi socijalna
blaginja nujno zahtevala kolektivno
lastnino. Država (družba) ima pač pravico prepre>-
čevati zlorabljanje zasebne lastnine, ne pa njene  rabe.
Zgodovina nas res uči, da izprva ni bilo povsod zasebne
lastnine, a tam se tudi kultura ni razvijala, a napre¬
dek nujno zahteva zasebno last. Jako dvomljivo je, če
je kolektivizem sploh zmožen ustvariti socijalno bla¬
ginjo, pač je pa zelo verjetno, da bi povzročil le neza¬
dovoljstvo in moderno suženjstvo. To nam na vsej črti
potrjuje tudi današnja komunistična Rusija. Nemogoče
je že uspešno vodstvo take ogromne organizacije, kot
bi jo zahtevalo moderno kolektivno gospodarstvo, razen
če bi imela izrazito prisilen ali celo nasilen značaj. Tudi
to nam na vsej črti dokazujejo izkušnje ruskega komu¬
nizma. S tem je pa seveda uničena vsaka svo¬
boda,  ki jo je komunizem doslej tako radodarno
obljubljal. V komunistični družbi je nujno potrebna
smotrena razdelitev dela in v tem pogledu je večja
svoboda nemogoča kot jo pa nudi res demokratična
država, kjer je vendarle vsakemu dana možnost, da se
dvigne višje. Ker bi pa imelo v komunistični družbi
vso oblast v rokah osrednje vodstvo, ki bi delo tudi
določevalo, mora to nujno voditi v tiranijo.  To velja
v posebno izraziti meri zlasti za vse duševno delo, kajti
vse tiskarne bi bile last družbe (točnejše: vladajoče
stranke), pri čemer bi bila vsaka svobodna izmenjava
misli, ki je pogoj duhovnega napredka, kratko in malo
nemogoča. Tudi to nam dokazuje komunistična Rusija
v polni meri. Komunizem slepi človeštvo z obeti, ki jih
nikoli izpolniti ne more,  ker mora sam prvi
kršiti načelo enakosti in svobode.

Enako je nemogoča ali pa vsaj skrajno težka tudi
organizacija proizvodnje.  Sedaj se ravna
ta po trgu, a v komunistični družbi bi morala država
ukazovati potrebe in naganjati delavce s silo v posa¬
mezna podjetja, kjer bi jih primanjkovalo. S tem je pa
uničeno vsako svobodno življenje. Nesmisel je družabno

469

urediti proizvodnjo, na drugi strani pa pustiti svobodno
izbiro dela, kajti vsak bi se branil težjih del, če mu
družba že itak jamči za vse življenjske potrebščine. To
težavo so 'že jako zgodaj uvideli celo mnogi marksisti
sami, glasno so jo pa potrdile tudi izkušnje v komuni¬
stični Rusiji, zato tudi ni tam niti govora več o kakršni¬
koli svobodi, ki je vendarle ena glavnih dobrin življenja
sploh. Lenin sam pravi, da je socijalistična proizvodnja
nemogoča brez brezpogojne in najstrožje
enotnosti volje,  ki se izraža v strogi pod¬
reditvi tisočev  pod voljo enega samega in to brez
vsakega ugovora. Ali je tedaj tako hvalisani socijali-
stični družabni red kaj drugega, kot le — barbarska
prisilna delavnica.

Neprimerno težje je pa še vprašanje razdelitve
pridelkov in izdelkov  v komunistični družbi.

V tem pogledu obstojata samo dve možnosti:

1. delo po moči, razdelitev po potrebi,

2. delo po moči, razdelitev po delu.

Marx je dejal, da se bo v komunistični družbi vršila
razdelitev izprva po prvem, pozneje pa po drugem vi¬
diku. Toda kako naj se delo sploh meri, če ima pa tako
različen značaj ter so tudi ljudje tako zelo različni glede
pridnosti in zmožnosti. Če bi dobival vsak po delu, bi
nastala v par letih ista neenakost kot je danes, kajti
mlad sposoben samec bi si lahko mnogo prihranil, a
izgaran družinski oče bi preživljal komaj svojo rodbino.

In če bi prejemal vsak ves donos svojega dela, od česa
naj žive potem starci, sirote i. dr. Marksisti so si v tem
pogledu izmišljali najrazličnejše načrte, toda vsak se je
izkazal za neizvedljivega, nepravičnega ali nasilnega.
Dosledno komunistično načelo glede bodoče ureditve
družbe bi bilo le: delo po moči, razdelitev j

po potrebi.  Toda kdo in kako naj določi, kaj kdo
potrebuje? če bi bilo to sploh izvedljivo, bi bil potre¬
ben ogromen upravni aparat, ki si ga more predstav¬
ljati le oni, ki ima vsaj nekaj pojma o tem. Koliko dela
da n. pr. že navadno ljudsko štetje. Na to vprašanje že

470

Marx sani ni vedel odgovora. Potrebe vsakega so brez¬
končne, a čim se jih skuša umetno omejiti, nastane
tiranija.

Nemogoče je v komunistični družbi tudi vzdržati
interes za delo,  a od tega je pa odvisen ves uspeh
in neuspeh komunizma, kajti kjer ni interesa, zastane
vsak napredek in začne se propad. Sedaj vzdržuje velik
del vse gospodarske delavnosti lasten interes, ki naj pa
v komunistični družbi odpade. Začelo bi se splošno
vagabundiranje in vsak bi hotel le lažje delo, ali bi bilo
pa treba uvesti čim prej nasilna sredstva. Sicer tudi
danes ni popolne svobode v izbiri poklicev, vendar ima
vsak kljub vsemu odprtih precej poti, dočim pomenja
komunistična družba čisto navadno suženjstvo-. Danes
občuti vsak le nekak moralni pritisk, v komunizmu je
pa navadna komanda. To so poudarjali že davno vsi
krščanski družboslovci pri kritiki marksizma in točnost
te kritike se je v vsem obsegu pokazala tudi v komu¬
nistični Rusiji. Ogromna večina prebivalstva brez in¬
teresa trosi čas in sirovine. Čim uvede komunizem po¬
sebne nagrade, izgine že enakost, ki je izhodišče za vse
zahteve po komunizmu. Smešno je pričakovanje, da
bodo kdaj vsi ljudje z veseljem delali za skupnost ali
da bo v komunistični družbi delo izgubilo značaj ne¬
prijetnosti, zlasti ker bo moralo biti v vsakem primeru
prisilno. Če bo dajal komunizem vsakemu enako, bo
velika večina lenuharila, če bo dajal po potrebi, bo
vedno primanjkovalo proizvodov, če bo pa dajal po
delu, bo komunistične enakosti hitro konec. Še danes,
ko vlada le najbolj racijonalizirano gospodarstvo in je
število »postopačev« razmeroma jako majhno, se pre¬
bivalstvo pri vsej pridnosti in varčnosti le skromno pre¬
življa, kako naj se v komunistični družbi, kjer delavnost
in varčnost nujno izgineta, razen tega se pa obeta še
skrajšani delavnik. S frazami o duhu skupnosti, disci¬
plini, veselju do dela itd. ne bo odstranjena niti ena
nepremostljiva težkoča, zlasti pa ne pri — materiali¬
stičnem človeku. Komunizem so le varljive sanje,

471

čim jih ljudje skušajo uresničiti, se izkaže njih neiz-
vedljivost. To so pokazali tudi vprav nečloveški napori
v Rusiji, kjer smo dobili po osemnajstih letih obupnih
prizadevanj, poizkusov in žrtev namesto obljubljanega
komunističnega paradiža le nasilen državni kapitalizem.

Sedanji liberalno kapitalistični družabni in gospo¬
darski red je res krivičen in nevzdržen, zato bi ga bilo
treba prav bistveno reformirati, toda marksizem vse
reforme odklanja, ker hoče revolucijo. Marx je preziral
pomen idej, zato ni znal nikoli vzbuditi pozitivnih
ustvarjajočih sil,  ki bi gradile nov družabni red,
temveč je le podiral starega.  Toda še v tem po¬
gledu je bil silno enostranski in je vprav neresno pre¬
tiraval, ko je gledal prav vse torišče družabnega živ¬
ljenja le v nasprotju med kapitalom in proletariatom.
Marksistični cilj je komunizem in vsak se seveda upra¬
vičeno vprašuje, kakšen naj bi bil ta komunizem, kako
bi izgledala podrobna ureditev komunistične družbe,
za katere izvojevanje hoče mobilizirati marksizem ves
proletarijat. Temelji človeške družbe so delo, rod¬
bina in lastnina,  toda marksistični komunizem
hoče razdreti vse. Trga ženo od moža, starše od otrok
in že samo s tem razbija družino. Sicer pa: če je človek
le višja žival, zakaj bi se sploh oklepal v jarem zakona?
Tudi oče, ki bi ne mogel otrokom ničesar zapustiti, bi
izgubil tudi vsaj polovico interesa za delo, s čemer bi
bilo smrtno zadeto proizvajanje sploh. Komunizem, kar
nam priča tudi današnja Rusija, bi moral v najkrajšem
času globoko razočarati široke ljudske množice. Čutile
bi se prevarane, izbruhnila bi nova revolucija ali bi
se pa moral vzdrževati s krvavim nasiljem, kakor vi¬
dimo to danes v Rusiji. Po pravici pravi zato naš naj¬
večji slovenski družboslovec, dr. Aleš Ušeničnik: »Za¬
četek komunizma bi bila revolucija, nje¬
govo stanje revolucija in njegov konec
revolucija.«  Ali naj tako izgleda rešitev socijalnega
vprašanja in ali naj za tako bodočnost človeštvo potepta
in zavrže pridobitve vse svoje tisočletne preteklosti?

472

V kolikor marksizem sploh gradi svoje zahteve po
komunizmu na nekake nravstvene zahteve, jih uteme¬
ljuje z enakostjo,  oziroma z enakopravnostjo
vseh ljudi. To misel je prvi resno sprožil Rousseau,
nadaljeval jo je Babeuf in od tedaj je neprestano- na
dnevnem redu vseh socialističnih družabnih reforma¬
torjev, ki zahtevajo za vse popolnoma enake pravice in
dolžnosti. Tudi v tem pogledu je marksizem le na¬
daljevanje liberalizma  z njegovimi nauki o
ljudskih pravicah, svobodi, enakopravnosti, neodvisnosti j
od Boga itd. ter se razlikujeta prav za prav samo v
praktičnih končnih zaključkih. Liberalizem zahteva sa¬
mo pravno enakost, a marksizem se zaveda, da je po- !
polna enakost dosegljiva le tudi z enakostjo posesti in '
bremen. Kakor znano, sta enakopravnost  pred
zakonom in pa politična enakopravnost po vseh kultur- !
nih državah že davno splošno priznani, čeprav ju skušajo
v najnovejšem času marsikje zopet izmaličiti (n. pr.
fašizem, a še neprimerno bolj — sam komunizem v Ru¬
siji). Toda komunizem poudarja zlasti popolno gospo¬
darsko in socijalno enakost,  ki da je izved¬
ljiva le z izvedbo kolektivne lastnine. Marx gre celo tako
daleč, da trdi, da bo komunistično gospodarstvo pola¬
goma samo od sebe posameznike telesno in duševno
izenačilo, čeprav vemo vsi, da prihaja narobe ravno- z
naraščajočo kulturo vedno bolj do izraza naravna ne- i
enakost ljudi. Pri divjakih je med posamezniki razme- ,
roma le malo neenakosti. V praksi pa ostaja tudi ta ko¬
munistična zahteva le na papirju, kajti ruski komunizem
n. pr. ni posameznikov gospodarsko izenačil, temveč je
prejšnje lastnike kratko in malo razlastil, izstradal, pre¬
gnal ali pa pobil in uvedel surovi razredni režim, ki je
očitno zanikanje vsake enakosti.

Po krščanskih načelih so na splošno res vsi ljudje
enaki: vsi imajo istega Stvarnika, isti življenjski smoter
in zadnji cilj, isto naravo in vsi so podvrženi istemu
naravnemu zakonu. Toda čim pogledamo posameznike, j
se nam takoj odkrije silno pestra neenakost; razne sta-

473

rosti, spoli ter duševne in telesne zmožnosti in nagnje¬
nja. Teh razlik ni mogoče odpraviti ne zlepa in ne
zgrda, ker so utemeljene v naravi sami, od tod pa po¬
tem nujno izvirajo različne pravice in dolžnosti. Ali naj
možje negujejo otroke in krpajo nogavice, žene pa no¬
sijo puške in kopljejo po rudnikih? Marksisti trdijo, da
je razlika med možem in ženo le posledica zasužnjenja
žene, a nikjer ni niti najmanjšega dokaza, da bi bilo
kdaj drugače. Različni so tudi v istem spolu značaji,
pridnost, zmožnosti, potrebe, zdravje itd. in iz teh raz¬
lik nujno izvirajo tudi različni družabni položaji. Ali
naj ima delavec z mnogoštevilno družino enako stano¬
vanje kot samec? Nihče ne bo trdil tega. Čim so raz¬
lične potrebe, takoj izgine tudi vsaka
enakost.  Ta se da do neke mere izvesti le v tiraniji,
a resnična in popolna enakost je sploh neizvedljiva kjer¬
koli in s kakršnimikoli sredstvi. Kajti vedno do konca
sveta bodo učitelji in učenci, mojstri in vajenci, dočim
resnična enakost izključuje celo stanove, ker so neka¬
teri lažji, drugi težji, nekateri kvalificirani, drugi ne¬
kvalificirani. Komunistične enakosti je bilo zato tudi v
Rusiji kaj hitro konec in so se oprijeli le zahteve po
odpravi razredov. Engels je namreč dejal: »Resnična
vsebina proletarske zahteve po enakosti je zahteva po
odpravi razredov.« To izvaja Engels iz nauka o delu,
o vrednosti in o nadvrednosti, toda videli smo že, da je
ravno ta nauk napačen, zato se seveda iz njega tudi ne
da nič izvesti. Pri preureditvi današnjega družabnega
reda nikakor ne gre za to, da se odpravi neenakost,
temveč je treba odpraviti bedo,  kajti sreča ni od¬
visna od enakosti in ne od bogastva.

Po naravnem pravu, ki ga zlasti katolicizem tako
glasno poudarja, ima vsak človek pravico dobitja,
do žitja in s tem tudi do dela, toda s tem nikakor ni
rečeno, da bi bila država (družba) dolžna skrbeti za
vsakega posameznika. Njena dolžnost je le ustvarjati
pogoje, da lahko vsak živi, odpravljati nezdrave raz¬
mere, ki se porajajo in preprečevati vzroke nezakriv-

474

ljene bede. Komunistično (in enako tudi fašistično)
pojmovanje države (družbe), češ da je ta vsemogočna,
je pa pogansko.  Proizvajanje je le sredstvo  živ¬
ljenja, ne pa njegov cilj. Komunizem pa hoče delavstvo
dvigniti v edini stan in postaviti delo za edino me¬
rilo družabnega življenja.  Po njegovih mate-
rijalističnih nazorih naj bi se vsa družba izpremenila v
nekako proizvajalno gospodarsko zadrugo, v kateri naj
bi se vsi »neproduktivni» stanovi (n. pr. duhovniki,
umetniki i. dr.) iztrebili. S tem komunizem s silo od¬
vrača človeka od vseh duhovnih, to je nematetrijalnih
dobrin, s čimer seveda ubija drugi bistveni sestavni del
človeka, to je njegovo duševnost, ki je važnejša nego
telesnost, čeprav jo marksistični materijalizem zanikuje.

Mnogi socijalistični znanstveniki so sami uvideli
nemožnost in neizvedljivost velikega dela marksističnih
sanjarij in utemeljujejo zahteve po socijalizaciji z dru¬
gačnimi razlogi kot Marx in si tudi bodočo socijalistično
družbo zamišljajo v marsičem drugače. Toda tudi njih
izvajanja ne vzdrže zdrave kritike in ker jih razen tega
komunisti itak proglašajo za izdajalce  p r o 1 e ta¬
ri  j a t a in marksističnega komunizma, ni naša dolž¬
nost, da bi se bavili na tem mestu še z njimi. Res je,
mnogo posameznih zahtev socijalistov vseh vrst je pra¬
vilnih in upravičenih, toda to še ni socijalizem in še
manj komunizem. Ta je izvedljiv, kakor vidimo v Ru¬
siji, le s krvavo strahovlado, a še tu se je izmaličil le v
državni kapitalizem,  na demokratičnih osnovah
je pa sploh nemogoč.  Njegovi življenjski pogoji so
najstrožja centralizacija čim največjega ozemlja, na ka¬
terem vlada popoln absolutizem, a še tu povzroča,
kakor smo videli, le gospodarsko anarhijo.

Zanikavanje kapitalizma še ni soci¬
jalizem  in še manj komunizem. Za kar danes gre,
je to, da se človek prizna kot osebnost z vsem svojim
naravnim pravom in da se z njim ne bo delalo več kot
z blagom, kar ravno delata oba: liberalni kapitalizem
in marksistični komunizem. Tudi komunizem namreč

475

ne daje prav nobenega jamstva ne za enakost, ne za
svobodo, ne za neizkoriščanje in ne za socijalno bla¬
ginjo. Ni res, da bi bilo vsako delo za druge že izko¬
riščanje, a tudi v komunistični družbi brez tega ne gre.
Prišla bi pa človeška družba z dežja pod kap, kajti ko¬
munizem jemlje samostojnost  še tistim, ki jo
imajo, a ne more je dati onim, ki je nimajo, ne bi
osvobodil proletarcev, temveč proleta-
r i z i r a 1 vse  in jih izročil v oblast nasilnim dema¬
gogom. Toda proletarijat ne potrebuje ko¬
munizma!, temveč rešitev izpod jarma
kapitalizma.

Da je prevzel ruski komunizem tudi vse gospodar¬
ske nazore marksizma, ni treba še posebe poudarjati.
Leninu se je zdel sploh nesmisel ločiti v marksizmu
gospodarski in modroslovni nazor ter uveljaviti enega
brez drugega. Boljševizmu je cilj človeške zgodovine
vera v sebi zadoščujočo družbo in zanj je odločilno le
družabno gospodarsko delovanje.  To ga
more popolnoma in vsestransko zadovoljiti. Gospodar¬
sko dobro organizirana družba bo rešila vsa vprašanja
življenja, bo napravila konec vsem stiskam ter uresničila
pravo svobodo, enakost in pravičnost. Boljševizem ne
pozna posmrtnosti in nobenih čustev, ki bi stala nad
čustvom skupnosti. Zanj je delo za družbo najvišje in
nalaga le množitev znanja, ki služi gospodarskemu na¬
predku. Boj za tako družabno organizacijo je nekaj
nravstvenega in dobro je vse, kar služi temu boju, a v
razrednem boju in v boljševiški stranki je že ogledalo
bodoče družbe. Proletarijat je nositelj komunistične
družbe, industrija odločilna gospodarska sila, veleobrat
pa temeljna družabna oblika. Vse drugo je vredno le
toliko, kolikor služi boju za te cilje. Boljševizem pri¬
znava razvoj moderne družbe, a hoče ta razvoj tako
oblikovati, da bo služil le njegovim ciljem.

Slepi marksistični fanatizem ruskih boljševikov, ki
je bil nujna posledica njih dijalektičnega materijalizma,

476

je s strastnim sovraštvom gledal na vse, ki so
kakorkoli dvomili o edinozveličavnosti celotne zamisli
marksističnega komunizma ter imeli lastne, čeprav
socijalistične poglede na rešitev preperelega predvoj¬
nega ruskega družabnega reda. Lenin je bil tako zave¬
rovan v marksistični komunizem, da je bil celo prepri¬
čan, da ni niti treba čakati na naraven razvoj v komu¬
nizem vodečega kapitalizma, temveč da je s politično
revolucijo, v kateri bi se proletarijat polastil vse obla¬
sti, ta razvoj mogoče celo preskočiti, na hitro roko
umetno ustvariti pogoje komunizma in uvesti tega sko-
roda čez noč. Toda čeprav so imeli boljševiki v rokah
vprav neomejeno moč in oblast, se je vendarle takoj
pokazalo, kako prav so imeli krščanski in nekrščanski
kritiki komunizma, ki so že par desetletij opozarjali na
njegove zablode  in utemeljevali njegovo neizvedlji-
vost. Kratka štiri leta tako zvanega vojnega komunizma
(1917—1921) so kratko in malo do tal uničila prav vse
one panoge, ki so jih »socijalizirali«, tako da so morali
nastopiti že 1. 1921. svoj veliki umik  (»Nep«), če niso
hoteli izročiti vse države enostavnemu poginu od la¬
kote. Toda v svoji materialistično omejeni slepi strasti
nikakor niso hoteli priznati bankrota komuni¬
stične zamisli sploh,  temveč so smatrali »Nep«
le za nekak oddih, da so se potem z uvedbo načrtnega
gospodarstva (1928.) še s tem večjo žilavostjo in neiz¬
prosnostjo vrgli na uresničenje marksističnega komu¬
nizma. V to svrho so se poslužili ogromne propagande,
krvavega nasilja, bajnih vsot denarja in vseh umskih
zmožnosti, a ker nasprotuje materijalistični komunizem
vsej človeški naravi in ga zato tudi dekretirati ni mo¬
goče, so vsa ta sredstva privedla končno le v nasilni
državni kapitalizem, ki je popolnoma zasužnjil narode
sovjetske Rusije. O pravem podružabljenju gospodarstva
v Marxovem smislu v današnji Rusiji pa sploh ne mo¬
re biti govora, kajti v praksi je prišlo tam do tega, da
se je vseh proizvajalnih sredstev polastila država, kakor
so si zamišljali socijalizacijo že davno nekateri tako

477

imenovani državni ali katederski socijalisti (n. pr. Rod-
bertus, Jagetzov i. dr.) in ki so jih pravi marksisti le
zasmehljivo prezirali.

Dolgo let so boljševiški oblastniki varali raz¬
očarani ruski proletarijat  z izgovori, da so
vsi neuspehi, beda in žrtve le »prehodne težave«
iz kapitalističnega pekla v komunistični raj, toda te
»prehodne težave« se nikakor niso hotele zmanjševati,
temveč se dejansko še od leta do leta povečujejo. Bolj-
ševiki niso tekom let svojega načrtnega gospodarstva ne
le uvedli zopet prav vseh kapitalističnih
oblik delavskega izkoriščanja  od akord¬
nega dela do posebnih nagrad in izjemno visokih plač
za specijaliste, temveč so te oblike še neizmerno po¬
slabšali  (delovne pogodbe n. pr. kratko in malo
dekretirajo) in uvedli celo vrsto novih nasilnih ukre¬
pov, ki jih niti kapitalizem ni nikoli poznal (prepovedali
so n. pr. svobodno preseljevanje delavcev, naložili ve¬
like kazni na izostanek od dela, prepovedali štrajke
itd.). Toda najlepše je pa n. pr. to, da imenuje Lenin
Taylorjev način dela »grozoto meščanskega iz¬
koriščanja«,  a na isti strani iste svoje knjige zahte¬
va za vsako ceno uvedbo tega načina dela tudi v sovjet¬
ski Rusiji. Prav isto je z organizacijo proizvodnje, s
porazdelitvijo izdelkov in z veseljem do dela, o čemer
so napisali cele gore knjig in brošur, natrpanih z ble¬
stečimi marksističnimi frazami, ki tako zelo imponirajo
polizobražencem in tistim delavcem, ki jih sploh ne
razumejo. Glede prve so poizkusili že sto in sto oblik,
a vse se kmalu izkažejo za nemogoče in za nesposobne,
o drugi pričata nepopisna beda in pomanjkanje v me¬
stih in na kmetih, a o tretjem nam dovolj glasno govore
vsa nasilna sredstva in sabotaže. Morali so do skrajnosti
centralizirati vse gospodarstvo,  kar po¬
raja le nove neprilike in razočarala so tudi s takim
pompom zgrajena velepodjetja, ki so jih nekoč smatrali
za najzanesljivejši korak v komunizem. Skratka: ures¬
ničile so se prav vse napovedi krščanskih in drugih

478

nemarksističnih družboslovcev in le še v hujši meri,
nego so jih ti predvidevali, dočim so se izkazale prav
vse napovedi boljševiških voditeljev ža čisto navadno
varanje množic. Lenin je n. pr. spomladi 1. 1918. napo¬
vedoval, da bodo sovjeti že v enem letu postali neod¬
visni od »meščanskih« knežje plačanih specijalistov, a
če bi danes po petnajstih letih ti naenkrat zapustili Ru¬
sijo, se tisti trenutek sesuje vsa papirnata stavba toliko
proslavljene »socijalistične proizvodnje« z vsemi s krvjo
zgrajenimi »giganti« vred. Tako izgleda v resnici ta
»višja« oblika socijalistične proizvodnje. Dosegli so pa
eno: proletarizirali so ves narod.  Uničili so
namreč vsako svobodo še onim, ki so jo že imeli, in
ustvarili so iz vsega naroda maso brezpravnih prole¬
tarcev, ki jo militaristično komandira tenka plast bolj-
ševiške birokracije. Kakšen interes naj še ima torej
celo proletarec izrazito kapitalistične države na marksi¬
stičnem komunizmu? Na tem prav gotovo nobenega,
pač pa na resnični odstranitvi kapitalističnega izko¬
riščanja in na takem družabnem redu, ki bo prinesel
resnično svobodo in socijalno blaginjo. To pa, kakor
smo videli, marksistični komunizem ni in nikoli biti ne
more.

Res je, ena velikih napak današnjega kapitalistič¬
nega gospodarstva je v tem, da je premalo smotreno,
zato je vprašanje njegove rešitve v veliki meri o r g a -
nizatorično vprašanje,  toda ravno izkušnje
sovjetske Rusije nam zgovorno dokazujejo, da je nje¬
gova organizacija na podlagi komunističnih načel ne¬
mogoča in neuspešna in da kolektivizem ni tisti družabni
red, ki bi ustrezal potrebam in koristim človeške
družbe, ne glede na to, da je n. pr. ruski komunizem
tudi izrazito protiobčestven,  ker je skušal nego¬
vati en sam stan (delavski) na škodo vseh drugih, a je
v praksi še tega vprav zasužnjil. Ravno ruski komuni¬
zem je nazorno dokazal, da bi nas prav vse težave kapi¬
talističnega gospodarskega reda trle tudi v kolektivizmu.

479

c) Diktatura proletarijata.

Marksizem sicer uči, da vodi sedanji kapitalistični
družabni red po zakonih dijalektičnega materijalizma
sam nujno v komunizem, vendar je dolžnost proleta¬
rijata, da ta naravni razvoj še umetno in sam podpre z
razrednim bojem in z osvojitvijo politične
moči  že v današnji državi. Marksisti so zato že od
nekdaj posvečali največjo pozornost tudi političnemu
uveljavljanju. Zmernejši, to so socijalisti, so upali priti
do oblasti po demokratičnih potih, kajti računali so s
številčno premočjo proletarijata vseh stanov, ki ga je
treba le vzbuditi k razredni zavesti in zmaga bi bila
dobljena, a radikalnejši marksisti, to so komunisti, no¬
čejo čakati na tak naraven demokratičen razvoj, temveč
si skušajo osvojiti politično moč tudi proti volji
večine z nasilno revolucijo.  Obojim je pa
cilj družba, v kateri bi neomejeno vladal proletarijat
ter diktiral voljo vsemu prebivalstvu, torej — dikta¬
tura proletarijata.

Glede svojega političnega programa Marx ni ne
čisto jasen in ne dosleden.  V smislu svojega
dijalektičnega materijalizma je gledal na državo le kot
na tvorbo, ki je morala nujno nastati vzporedno z za¬
sebno lastnino, kajti po njegovem mnenju je naloga
sedanje države le v tem, da varuje tlačitelje proti re¬
vežem, zato bo postala z uvedbo kolektivnega gospodar¬
stva sploh nepotrebna  in jo bo nadomestila orga¬
nizirana družba,  ki bo podobna nekaki gospo¬
darski zadrugi.  Toda način, po kakršnem je gle¬
dal Marx na konec sedanje države v mladosti in v sta¬
rosti je bil precej različen. V »Komunističnem mani¬
festu« sta še z Engelsom trdila, da proletarci nimajo ni¬
česar, kar naj bi zavarovali, pač pa je njih naloga, da
porušijo vse zasebne varnosti in vsa zasebna zavaro¬
vanja, to je sedanjo državo. Razredni boj je v prvi vrsti
političen boj. Samozavestno vprašujeta, če je mar treba
še posebne globokoumnosti za umevanje dejstva, da se

480

z življenjskimi razmerami ljudi, z njih družabnimi od-
nošaji in njih družabnim stanjem menjajo tudi njih
predstave, nazori in pojmi, skratka: vsa njih zavest.
»Komunisti,« vzklikata na koncu, »odkrito izjavljajo, da
se njihovi cilji morejo doseči le po nasilnem pre¬
vratu  vsega dosedanjega družabnega reda. Naj tre¬
pečejo vladajoči razredi pred komunistično re¬
volucijo.«

V poznejših letih je — očividno pod vtisom hudega
poraza pariške komune — te svoje nazore nekoliko iz-
premenil. Sicer je 1. 1872. na haškem kongresu zopet
dejal: »V večini evropskih dežel mora biti sila vzvod
naše revolucije in na silo se bomo morali nekoč skli¬
cevati,« vendar je zaupal tudi evolucijski
poti.  Ker vodi kapitalizem itak sam od sebe v k o -
munizem,  bo prišla tudi diktatura proletarijata sama
od sebe. Dokler pa ne napoči doba komunistične družbe,
je treba delati zanjo s političnim uveljavljanjem, to je
s postopnim izbojevanjem demokratizacije vsega jav¬
nega življenja. Z nastopom popolne demokra¬
cije zavlada tudi proletarijat,  ker ta šte¬
vilčno daleč prekaša kapitalistični razred, a srednji
sloji po njegovem mnenju itak kmalu izginejo. Na vlado
naj bi prišel torej proletarijat vendarle po demokra¬
tični poti in z demokratičnimi sredstvi, ker bi dosegel
ta cilj s pristankom večine prebivalstva. Toda ko bi za¬
vladal, bi svojo moč tudi neomejeno izrabil
ne oziraje se na druge sloje in tako uvedel — diktaturo
proletarijata.

V zadnjih predvojnih desetletjih so stali marksisti
vseh kulturnih narodov (razen Rusov) na drugem Marso¬
vem stališču. Njih cilj je bila diktatura proletarijata, a
do nje so hoteli priti po demokratični poti.  Njih
pojmovanje države je namreč slonelo na marksističnih
gospodarskih nazorih in na Heglovem dijalektičnem
razvoju. Marx je v svojih zrelih letih gledal na državo
le kot na orodje vladajočega razreda  za
izkoriščanje ljudskih množic. Država mu je samo izraz

Erjavec, Komunizem.

481

31

razredne moči. Toda kakor je to stanje le plod raz¬
voja, bo z razvojem tudi prešlo inzdržavovredbo
ugasnilo tudi vse pravo.  O nravni vrednosti
države ne more biti govora, zato bo proletarijat z raz¬
rednim bojem s sedanjim družabnim redom vred razdrl
tudi to in zgradil nov, komunističen družabni red, ki
bo naredil konec tudi sedanjemu suženjstvu. To se zgodi
po železnih razvojnih zakonih, ki jih ne more nihče
premeniti. Komunistična družba bo zadnji
člen v verigi tega razvoja.  Izumreti mora
država po marksističnem mnenju tudi zato, ker je njena
naloga prav za prav le ta, da kaznuje zločince, a ker
izvirajo vsi zločini le iz prestopkov proti zasebni la¬
stnini, jih v komunistični državi sploh ne bo, torej tudi
ne zločincev in država bo tako nepotrebna.
Seveda je to le eden izmed mnogih marksističnih
hokus-pokusov, kajti premnogo zločinov izvira tudi iz
poželjivosti, maščevanja itd., a če bo vzgajala komuni¬
stična družba brez vere, jih bo še več. Sicer je pa lahko
tudi v komunistični družbi vse polno prestopkov proti
lastnini, čeprav je državna in v Rusiji n. pr. dan za
dnem vidimo, da se prav tako na debelo krade, kot v
kapitalistični družbi in da ondotna komunistična družba
zaradi teh prestopkov proti lastnini celo na debelo
strelja, ne samo zapira.

Kakor smo že ponovno dejali, ni M a r x nikjer
podrobnejše očrtal ureditve te bodoče
komunistične družbe,  toda popolnoma jasno je,
da je mislil tudi na ugasnitev dosedanjega narodnega
občestva, kajti ves ta razvoj je izrazito mednaroden,
kakor je mednaroden tudi kapitalizem. Proletarec
sploh ne pozna domovine,  temveč le človeštvo.
Prva stopnja v tem razvoju bo demokratična re¬
publika,  s čimer bo prišla država prvič v prid vsemu
prebivalstvu. Ta bo prevedla vsa proizvajalna sredstva
v last družbe, s tem bo pa tudi izčrpala svojo upra¬
vičenost do nadaljnjega obstoja in bo ugasnila.  Da
se pa to čim prej doseže, mora dobiti delavstvo državo

482

v svoje roke in izbojevati diktaturo p r o 1 e ta¬
ri j a t a, ki bo predzadnja stopnja do po-
družabljenja proizvajalnih sredstev. Pri¬
pravila bo namreč le prostor za komunistično družbo,
ki bo potem sama vodila vse gospodarsko in kulturno
življenje. Marx je tudi prepričan, da bo potem komu¬
nizem hitro vse ljudi telesno in duševno izenačil,
nakar bo nastopila zlata doba sreče, blagostanja, miru,
zadovoljstva in še vseh drugih dobrot, skratka: nebesa
na zemlji! Tako postane torej šele proletarijat resničen
odrešenik človeštva, a trajni obstoj tega komunističnega
raja bo zajamčila skupna komunistična vzgoja mladine.

V splošnem se je s temi Marxovimi nazori popol¬
noma strinjal tudi Engels, dočim je gledal tretji soci-
jali stični evangelist, F. L a s s a 11 e, na državo s precej
prijaznejšimi očmi. Ta ni suh materijalist, kakor prva
dva, temveč gleda zmisel zgodovine v odrešitvi člo¬
veštva po proletarijatu, ne pa le v gospodarstvu. Po nje¬
govih nazorih ima država jako velike in trajne naloge,
zato ne more razpasti, temveč je le potrebno, da se
popolnoma demokratizira.

To sta glavni dve smeri v predvojnem socialističnem
pojmovanju države. Med strogimi marksisti je prevladal
seveda Marx-Engelsov nazor, dočim so se nagibali tisti,
ki so uvideli nevzdržnost marksizma, na Lassalleovo
stran. Samo po sebi je razumevno, da so se za prvega
izrekli tudi povojni komunisti z ruskimi boljševiki na
čelu. Šli so celo še dalje in zahtevajo takojšnjo nado¬
mestitev države s komunistično družbo
po nasilni revoluciji, čeprav si tudi ti o taki družbi niso
prav nič na jasnem, kajti v praksi niso uvedli komu¬
nistične družbe, temveč državni kapitalizem, ki je vsaj
tako krut kakor zasebni.

Iz spisov komunističnih pisateljev, ki so po velikem
delu Judje, o bodoči komunistični družbi, žari neka
preroška sila, ki je lastna Judom  in njih
vročemu narodnemu hrepenenju po Odrešeniku. Opirajo
se zlasti na nemško idealistično filozofijo (Kant, Fichte,

483

si*

Hegel i. dr.). Fichte je n. pr. izrečno trdil, da pride
človek do popolnega izraza le v državi (družbi) in le
ona mora urejevati tudi vse medsebojne odnošaje ljudi.
Trdil je pa, da je današnja država le prehodna oblika
i k »razumski državi«, ki bo zadnja, dovršena oblika člo¬
veške družbe. Tem nazorom je dal še trdnejšo obliko
Hegel. Po njegovih naukih je država ognjišče in žarišče
svobode, nravnosti in razuma. Država je pozemski pojav
Boga in zato sama sebi namen, a popolno včlenjenje
vanjo je najvišji smoter posameznika, ki more priti le
v njej do veljave. Tem poganskim nazorom, ki tvorijo
še danes modroslovno podlago fašizmom in raznim ne¬
strpnim nacionalizmom, je dal potem Feuerbach materi-
jalistični pravec. Kar je bil Heglu absolutni duh, to je
Feuerbachu človek kot ena izmed živalskih vrst in ta je
vir razuma, nravnosti in prava, ki dobe svoj popolni
izraz v državi.

Taki nauki so prevladovali ob nastopu Marxa in ta
jih je le dalje razvijal tako, da je zamenjal Heglov duh
in Feuerbachovo človeško vrsto z naravnimi gospodar¬
skimi zakoni, vse skupaj pa trdno veže nazor o nujni
I  potrebi podružabljenja človeka; češ da je to pogoj za
uresničenje najvišje svobode, razuma in človečanstva.
Razlika med obema je le ta, da marksizmu ni gonilna
sila duh, temveč gospodarsko življenje kot mehanična
nravna zakonitost in da je vzel namesto države človeško
družbo. Podrobneje je razpredal potem te misli Engels
in nanj so se do zadnjega časa opirali tudi vsi drugi
marksisti, razen Leninovih boljševikov, kakor bomo še
videli. Kautsky n. pr. izrečno pravi: »Kar mi hočemo,
je preureditev države v sebi zadoščujočo gospodarsko
zadrugo« in tudi priznava, da bo taka ureditev družbe
nezdružljiva s popolno svobodo dela, toda izgovarja se s
tem, da je to svobodo prav za prav uničil že kapitalizem.
Res je, pravi Kautsky, da danes delavec lahko menja
delodajalca, a v socialistični družbi ga ne bo mogel,
vendar je ta svoboda le navidezna, ker vladajo končno
vendarle v bistvu povsod iste razmere. Torej je delavec

484

odvisen danes od kapitalista, jutri bo pa od družbe. Ne¬
svoboda v socijalistični družbi bo pa vendarle temelj za
najvišjo svobodo, ki jo je človeštvo doslej sploh zmoglo,
kajti šele v socijalistični družbi se bo zmanjšal delovni
čas na par ur dnevno, s čimer se bo tudi delavcu odprla
vsa možnost, da si prisvoji najvišjo izobrazbo in vse, po
čemer hrepeni človeška narava. Pogoj resnične svobode
namreč ni svoboda dela, temveč osvobojenje od dela in
to je dosegljivo le v socijalistični družbi. V bistvu gospo¬
darski boj proletarijata pa nujno potrebuje političnih
pravic, zato mora delavstvo stremeti, da si osvoji poli¬
tično moč in izbojuje — demokratično republiko.

Marxovi nazori o državi so izraz dvojne narave, ki
je živela v njem. Na eni strani je bil suh in mrzel
učenjak,  na drugi strani pa demonski revo¬
lucij  o n a r. Prva Marxova narava je bližja nemškemu
značaju, zato so tudi nemški marksisti, ki so bili vsaj
do zadnje dobe v Evropi vodilni, sprejeli in dalje raz¬
predali tiste Marxove nauke o državi, ki so vodili do
demokratične republike kot bližnjega cilja, dočim so se
navduševali zlasti Rusi za Marxa revolucionarja in borca
za navidezno svobodo. Vsi Leninovi spisi nam kažejo, da
je iskal v Marxu predvsem tistih mest, ki bi podpirala
tudi njegov revolucijonarni nagon. Leninizem  je
torej izraz  t e g a m a r k s i z m a, ki je pa v marsičem
potvorjen, zaradi česar je tudi boljševiška revolucija
nekaka zmes zagrizenosti v marksizem in
azijatskega barbarstva.

Edino čustvo, ki ga je bil Lenin zmožen, je bilo
neskončno zaničevanje in sovraštvo  do vsega,
kar je razumeval pod pojmom »meščansko«, zato je tudi
dejal, da je že sama misel na kakršnegakoli Boga ne¬
popisna podlost. Veroval je le v revolucijo kot praktičen
in konkreten čin v znamenju čistega marksizma, toda do
skrajnosti poenostavljenega. V mnogih pogledih je bil
vprav značilen plod ruske zgodovine in brez¬
verskega (materijalističnega) ruskega
izobraženstva.  Po svojih načelih je bil fanatičen

485

marksist, po svojem značaju pa terorist, kakršnih naj¬
demo toliko v ruski zgodovini zadnjega stoletja. Njegovi
idejni predhodniki so bili zlasti Tkačov, Nečajev in
Bakunin, ki tudi niso prav zaupali ljudstvu in so si pred¬
stavljali revolucijo kot nasilje nad ljudstvom,
ki ga je pa treba vendarle nahujskati. Bili so odločni
nasprotniki demokracije,  kajti hoteli so revo¬
lucijo od zgoraj in so bili pripravljeni v potrebi pomoriti
milijone (zlasti Nečajev).

Ta mešanica marksizma in terorizma
se pojavlja v Leninu neprestano, zaradi česar je prihajal
zlasti pri razvijanju svojega političnega programa jako
pogosto v očitno navzkrižje z marksizmom in ga je na¬
ravnost potvarjal. Tako je n. pr. čisto nemarksistično,
če je v svojih razpravah od 1. 1907. dalje neštetokrat
govoril o proletarijatu in o revnih kmetih kot o dveh
ločenih in posebnih razredih. Marx je preziral kmeta
in kmetiško življenje (v »Komun, manifestu« ga imenuje
idiotsko), toda Lenin je čutil, da bi bila v Rusiji revo¬
lucija neizvedljiva brez podpore kmetov, zato je že
1. 1905. nastopil za sporazum med delavci in kmeti za
skupen boj proti carizmu. Že tedaj je pa poudaril, da je
»smešno govoriti o enakosti teženj p r o -
letarijata in kmetov v neki demokratski
diktaturi«.  Ko bi kmetje spravili delavstvo na vlado,
bi jih to zopet pognalo, kajti izrečno naglasa v istem
spisu (»Dve taktiki«): »Potem mora vsekakor nastopiti
socijalistična diktatura pr ole tari j ata.«

Prav očitno se pa kaže nasprotstvo med
marksizmom in leninizmom  v pojmovanju
revolucije sploh. Engels prav nedvoumno trdi (v svojem
spisu »Der Ursprung der Familie«), da bo država sama
od sebe odmrla po nastopu komunistične družbe, do
katere pride nujno po zakonih zgodovinskega materi-
jalizma. Slično trdi tudi Marx proti koncu svojega
»Kapitala«, dočim govori Lenin izrečno in ponovno o
nasilnem uničenju države, češ da je to cilj, ki so si ga
postavili socijalisti. Tako Marx kakor tudi Engels go-

486

vorita povsod, da je izprememba sedanjih socijalnih
odnošajev pogoj za politično revolucijo, dočim je Lenin
zastopal načelo, da je treba z nasilno politično revo¬
lucijo umetno izvesti tudi izpremembo socijalnih odno¬
šajev. Marx in Engels sta trdila, da mora kapitalizem
najprej izpremeniti veliko večino prebivalstva v prole-
tarijat, nato bo pa ta večina  prevzela oblast po čisto
pravilni demokratični poti in bo izvedla prehod iz
kapitalistične države v komunistično družbo. In to pre¬
hodno dobo nazivata »revolucionarno diktaturo prole-
tarijata«. Lenin je pobral le Marxov izraz, kajti to kar
on naziva diktaturo, je le nasilna vlada neznatne manj¬
šine proletarijata. Tudi je revolucija po Marx-Engelsovem
pojmovanju dolgotrajna družabna preosnova, dočim je
za Leninove boljševike dejansko samo ono nasilje, ki
mislijo, da ga imajo pravico vršiti ne le nad meščan¬
stvom, temveč tudi »nad delavstvom, ki ga je kapitalizem
globoko izkvaril«, kakor pravi temu v svojem najvaž¬
nejšem političnem spisu »Država in revolucija«. Dočim
trdi Marx, da tvori kapitalizem s svojim razvojem za¬
veden proletarijat, pa vidi Lenin v delavstvu izkvar-
jeno maso,  ki jo more šele diktatura »avantgarde
proletarijata« (t. j. boljševiška stranka) poboljšati in
usposobiti za komunizem.

Tudi posveča Engels (v knjigi »H. E. Duhrings
Umwalzung der Wissenschaft«) kar cela tri poglavja
nasilju in ga odločno pobija, češ da nikoli ni moglo
igrati kake velike zgodovinske vloge. Nasilje brez po¬
trebne dozorelosti družabnih odnošajev, ostaja samo na¬
silje, ako so pa ti družabni odnošaji že zreli za novi
družabni red, pravi Engels, potem igra nasilje pač jako
skromno vlogo. Opisujoč položaj delavstva na Angleškem
celo pravi, da bo tem bolj ginilo surovo ogorčenje de¬
lavstva proti meščanstvu, čim bolj bodo med delavstvo
prodrle socijalisticne ideje. V tem pogledu je Lenin
naravnost potvarjal Marx-Engelsove na¬
uke.  Opozarjajoč na pariško komuno, sta ta dva dejala,
da je ona dokazala, da delavstvo ne more kratko in

487

malo prevzeti meščanskega državnega aparata, a Lenin
je razlagal to v tem zmislu, da je treba popolnoma raz-
dejati vse, kar količkaj spominja na meščansko ureditev
države. Iz tega je tudi izvajal zahtevo po popolnem z a -
trtju vsake demokracije,  čeprav je zlasti
Engels opozarjal na to, da je zakonita akcija važnejša
in uspešnejša nego nasilna. Lenin pa demagoško slepo¬
miši z besedami, češ da nikjer ne obstoji »demokracija
sploh, temveč samo meščanska demokracija«, zaradi
česar je treba z državo vred uničiti demo¬
kracijo.  Še  večja hinavščina je pa Leninova trditev (v
spisu »Država in revolucija«), da pomemja demokracija
podreditev manjšine večini, a ker je cilj komunistov
odpraviti sploh vsako nasilje nad ljudmi, mora izginiti
tudi demokracija. Zato je pa uvedel potem krvavo
strahovlado peščice propalic nad milijoni, ki jo je nazval
diktaturo proletarijata in »demokracijo revežev«. Zo¬
prno je bilo Leninovi naravi že samo govorjenje o demo¬
kraciji, ki ga je nazival prazno čenčanje. »Prirejanje
zborovanj, to je ravno prava in pristna demokracija de¬
lavcev ... a ta demokratizem je treba združiti z brez¬
pogojno pokorščino volji poedine osebe,
voditelja sovjeta.« Tako je razlagal Lenin svojo »višjo
obliko demokracije«. Ali nima delavstvo danes v vsaki
najbolj nazadnjaški kapitalistični državi vsaj toliko svo¬
bode kot mu jo pa obljublja tu Lenin v — komunistič¬
nem raju?

Marksizem je napačen in nesprejemljiv kot modro-
slovni in kot gospodarski program, dočim bi vsaj proti
njegovim političnim nazorom ne bilo pripomniti ničesar
še posebnega, ker so zgolj naravni zaključki prvih dveh,
zato je pa leninizem še politični program mar¬
ksizma tako izpačil,  da se ježijo človeku lasje,
ko proučuje njegovo strahotno demagogijo. Svojo krva¬
vo strahovlado  opravičuje Lenin s potrebo, da se
zatre meščanstvo, toda boljševizem se ni boril le proti
meščanstvu kot razredu, temveč je bil in je še danes
krvavi rabelj milijonov posameznikovi. Meščanstvo je

488

namreč ona skupina ljudi, ki drži v svoji lasti proizva¬
jalna sredstva. Ko se mu ta sredstva odvzamejo, kar je
ruski boljševizem takoj storil, potem ta skupina ni več
meščanstvo, temveč le množica beračev, ki mora gledati,
kje si zasluži skorjo kruha, da ne pogine od lakote.
Toda zverinski naravi Lenina in njegovih sotrudnikov
je ta berač še vedno meščan, ki ga je treba prega¬
njati prav do smrti,  še več: celo nedolžne otroke
teh beračev. To bije naravnost v obraz jasnim Marxovim
naukom, ki se v začetku svojega »Kapitala« izrečno za¬
varuje proti osebnemu obtoževanju kapitalistov. t»Po
mojem pojmovanju«, pravi Marx, »je razvoj gospodarske
družbe naraven proces in osebe tu ne morejo biti od¬
govorne za položaje, čijih posledice so one.« Še odloč¬
neje se izjavlja Engels, rekoč: »Niti enemu komunistu
ne sme priti na um, da bi se maščeval nad posamezniki
ali sploh, da veruje, da bi mogli posamezniki iz me¬
ščanstva v danih prilikah ravnati drugače nego ravnajo.«
»Kajti ne sme se pozabiti,« pravi Engels, »da je ko¬
munizem stvar človečanstva,« ki ga ne smemo po-
nižati na ulogo — rablja,  kar je danes v
Rusiji v najvišji meri.

Lenin in boljševiki sploh radi poudarjajo, da prav¬
zaprav le nadaljujejo delo nekdanje pariške komune.
Že v prvih svojih govorih po povratku v domovino
(n. pr. dne 27. aprila in 7. maja L 1917) je slikal p a -
riško komuno kot svoj vzor  in zahteval ure¬
ditev Rusije po tedanjem pariškem vzgledu. Tudi vse¬
ruski izvršilni odbor sovjetov je dne 29. aprila 1. 1918.
sprejel sklep, v katerem izjavlja, da stoji načelno na
principih pariške komune, a da je le začasno prisiljen
do nekaterih kompromisov. Čeprav so že tedaj neusmi¬
ljeno morili in pobijali, so sovjeti vendarle že v tej
resoluciji še posebe poudarjali, da je pogoj diktature
neusmiljeno zatiranje vseh, ki niso brezpogojno z njimi,
a da je dosedanji režim še mnogo premehak. Sklicevanje
na pariško komuno je zato zavestna laž.  Že volitve v
komuno so se vršile svobodno in demokra-

489

t i č n o, v njej so sodelovale štiri izrazito nasprotne si
stranke (četrtina poslancev je bila iz konservativnega
meščanstva), proglasili so popolno osebno svobodo in
svobodo vesti, dela, združevanja in tiska, dotaknili se
niso ne kapitalov Narodne banke in ne zasebnega
imetja in celo imetje onih nasprotnih ji posameznikov,
ki so pobegnili, so skrbno inventarizirali ter prepustili
sodišču, da jim celo določi višino odškodnine. Glede na
to Marx po pravici hvali umerjenost komune pri ustvar¬
janju socialističnih zahtev in gleda v njej resnično de^
mokratično ustanovo. Tu se boljševizem s svojim uniče¬
njem prav vseh osebnih, političnih, gospodarskih in
kulturnih svoboščin pač ne more proglašati za dediča
komune, prav tako pa seveda tudi ne z razdivjanjem
vseh anarhističnih nagonov drhali, ki je ob revoluciji
od številnih boljševiških gesel najbolj razumela: ni se
treba več vojskovati in ne priznavati nobenih obvez¬
nosti, treba samo pograbiti in odnesti, karkoli more kdo
doseči. V svojem govoru z dne 7. maja 1. 1917. je Lenin
izrečno dejal, govoreč o svojih političnih ciljih: »Taka
oblast je diktatura, to se pravi, ona se ne ozira na
zakon in ne na formalno voljo večine, temveč nepo¬
sredno na silo.  Sila je orodje moči!«

Popolnoma pravilno je zato označil jeseni 1. 1917.
stari voditelj ruskih socijalistov, Plehanov,  boljše-
vike, češ da »tvori propaganda boljševiške drhali neko
strašno mešanico utopičnih idealistov, norcev, zločincev
vseh vrst, izdajalcev in anarhističnih izzivačev«. Tudi
Zinovjev, dolgoletni Leninov prijatelj in sodelavec, pri¬
znava, da je vezal Lenin moderne marksiste
in nekdanje anarhistične teroriste  Baku-
ninovega rodu. Bakunin je učil, da se revolucija lahko
dela povsod in v vseh okoliščinah, uporabiti je pa treba
zanjo tisti element, ki ga ne veže nobena stvar na živ¬
ljenje, cvet proletarijata, pod katerim razumeva Ba¬
kunin tisto drhal,  ki je brez vsake civilizacije, ki nosi
v svojih težnjah in strasteh klice bodočnosti in ki sta
jo Marx ter Engels nazivala »Lumpenproletariat«. In na

490

ta »cvet proletarijata« se je oprl tudi Lenin, ko je iz¬
vedel revolucijo, dočim je v sovjetih organizirano de¬
lavstvo preziral.  Dokaz temu je že samo dejstvo, da
je vprizoril svoj državni udar tik pred sestankom so¬
vjetskega kongresa.

Sovjeti so se rodili v revoluciji 1. 1905. Lenin jim
je bil nasproten, dočim so bili drugi voditelji prepri¬
čani, da se bo delavstvo ogrelo za revolucijo le, če bo
res tesno sodelovalo pri njenem vodstvu. Samo na ta
način je bilo moči, spričo izredne razcepljenosti revoluci-
jonarnega gibanja v celo vrsto strank in strančic, doseči
neko nadstrankarsko enotnost. Končno je tudi samo ta
ustanova, ki je bila zamišljena kot začasna, mogla ne¬
koliko nadomestiti popolno pomanjkanje vsake organi¬
zacije brezobličnih delavskih množic. Lenin je bil
nasproten sovjetski organizaciji  1. 1906.
in 1. 1917., ker je v njenem nadstrankarstvu gledal ne¬
varnost za svojo stranko. Trdil je, da bodo povzročali
samo zmedo in ko so prišli 1. 1917. še pod popolen
vpliv menjševikov, je sklenil izvesti revolucijo* brez
njih sodelovanja in je iskal zato predvsem naslona na
»maso«, to je na drhal. Seveda ji ni pripisoval zmož¬
nosti, da bi si dajala sama smer. Že 1. 1902. je n. pr.
v brošuri »Kaj je storiti?« trdil, da mora stranka
voditi maso in ne obratno  ter je ostro* nastopil
proti svobodi mnenja in kritike v stranki. Vodstvo
je vedno lastil za izobražen  st  v o,  a masa
naj bi tvorila le priprego.  Isto nezaupanje je gojil
tudi proti strokovnim organizacijam, kajti te so zgolj
delavske ustanove v korist delavstva, dočim je prisvajal
Lenin zastopstvo delavstva zgolj svoji stranki, češ da
so delavske vrste preveč pomešane z malomeščanstvom.
Zato je Lenin n. pr. tudi najostreje nastopil proti tistim
radikalnim komunistom v Nemčiji, ki so zahtevali, da
mora preiti diktatura iz rok stranke neposredno v roke
organiziranega delavstva. Pod besedo diktatura proleta¬
rijata je namreč Lenin vedno razumeval le diktaturo
svoje boljševiške stranke, ki jo je proglašal za neko

491

proletarsko plemstvo. To je kratko in malo pro¬
glasil za »najnaprednejši del proletarijata«:, ki ima zato
izključno pravico odločati v boljševiški državi, čeprav
predstavlja komaj neznaten drobec prebivalstva. Ko se
je pojavilo potem proti koncu dobe vojnega komunizma
med delavstvom še enkrat močno gibanje (voditelj Šli-
japnikov), ki je šlo za tem, da bi prišlo res delavstvo,
združeno v strokovnih in zadružnih organizacijah, do
odločilne besede v državi, ga je Lenin hitro razpršil s
surovo silo, kajti slutil je, da bi pomenilo to konec nje¬
gove strankarske diktature nad proletarijatom. Leni¬
novo mišljenje je bilo prav tako protiljudsko in
protidemokratično,  kakor mišljenje carističnih
mogotcev, saj je ob revoluciji sam dejal: »Če je po
revoluciji 1. 1905. lahko upravljalo Rusijo 150.000 vele¬
posestnikov, zakaj bi je sedaj ne moglo 240.000 boljše-
vikov.« Proglasil je, da je boljševiški režim v korist
proletarijata ter revežev in konec besedi! Zato je tudi
dolžnost sovjetov in strokovnih organizacij, da služijo
izključno le v stranki združenemu oboroženemu »prole¬
tariatu«.

Potrebno je zato strogo razlikovati med sovjeti leta
1905. in 1917. ter med sovjeti po uvedbi boljševiške
diktature. Dočim so bili tedaj resna politična središča
in 1. 1917. edina resnična oblast, na katerih je slonela
vsa peza revolucije, se je pa začel že na jesen 1. 1917.
spričo nečuvene boljševiške demagogije iz njih beg vseh
res nih  in vestnih elementov, a po boljševiškem udaru
so postali sovjeti le še karikatura nekdanjih
sovjetov.  Lenin jih je s o v r a ž i 1 in je še v septem¬
bru 1. 1917. pisaril iz svojega varnega skrivališča na
Finskem prijateljem v Petrograd, naj vendar že r a z -
ženo to drhal  in vzamejo oblast v roke. Hotel je
dobiti s pomočjo prave pocestne drhali oblast v roke in
postaviti sovjete pred dovršeno dejstvo. Ko se mu je to
posrečilo, pa sovjetov ni več razganjal, temveč jih spret¬
no uporabil za svrhe svoje stranke, da je s tem hlinil
neposredno zvezo režima z delavstvom.

492

Slepil je množice, da ustvarja meščanska parlamentarna
demokracija prepad med ljudstvom in državo, toda v
resnici velja to ravno za boljševiške sovjete, kajti med
podeželskim volivcem in ustavno zakonodajno oblastjo
je še cela vrsta drugih posredovalcev  (okrajni,
okrožni i. dr. sovjeti), ne glede na to, da sta v boljše-
viškem sistemu zakonodajna in izvršilna oblast tesno
spojeni, kar bije v obraz vsaki demokraciji in da tvori
edino resnično in neomejeno oblast v komunistični Ru¬
siji le 5—10 poklicnih revolucijonarjev.  Da
bi sovjeti ne mogli niti ganiti proti volji teh rdečih
diktatorjev, so postavljeni na prav vsa količkaj važna
mesta zanesljivi strankini pandurji, če pa ne zadostuje
ta, pa priskoči na pomoč še najzanesljivejše in najmoč¬
nejše boljševiško sredstvo, to je — strašna Čeka oziroma
GPU s svojimi krvoločnimi rablji.

Pravi značaj ruske vladavine je danes oligar¬
hija,  kar priznava Lenin v spisu »Radikalizem« tudi
sam, dočim jo na zunaj demagoško nazivljejo diktaturo
proletarijata, čeprav je že sam ta pojem nezmiseln,
kakor pravi Kaustky. Proletarijat tvori nekaj milijonov
delavcev in kmetov in kot sloj nikakor ne more biti
nosivec neke izredne moči in oblasti. Diktatura je nam¬
reč samovolja,  ki jo more vršiti samo majhen krog
enako mislečih ljudi, brez posebnih pravil, še laže pa
en sam. Čim je krog večji ali gre celo kar za cel sloj,
pa morajo biti tu neka pravila in uredbe, ki te ljudi
medseboj vežejo in tu že ne more biti več govora o
samovolji. Vladavina v današnji Rusiji je res diktatura,
torej samovolja, toda ne proletarijata, temveč
neznatne peščice posameznikov,  »brez ka¬
terih se ne more nič skleniti in ne izvesti v katerikoli
državni ustanovi ruske republike«, kakor pravi Lenin
sam. Vse Leninovo zapostavljanje pravih delavskih
organizacij (strokov, organizacij in sovjetov) jasno kaže,
da on tudi pravemu proletarijatu ni zaupal,  zato je
1. 1920 tudi odločno odklonil predlog Trockega, da bi

postale strokovne organizacije državna ustanova, pač se
pa pri njem jasno opaža neka bolestna vera in oboževa¬
nje — podivjane pocestne drhali.  Lenin in
njegovi najožji somišljeniki so fanatično verovali, da je
s to mogoče ustvarjati velika dela v korist človečanstva.
Ta bolestna in fanatična vera naliči Lenina zelo neka¬
terim junakom iz romanov Dostojevskega, zlasti Raskol-
nikovu v »Zločinu in kazni«. Ta je na podlagi nekih
zmešanih znanstvenih načel mislil, da ima pravico ubiti
in oropati ženo, katere denar ne služi ničemur. Tudi
Lenin je bil globoko prepričan, da opravičujejo njegova
zmešana načela o človeški družbi vse tiste strahote, ki
jih je nagrmadil na Rusijo. Marksistični komunizem je
zaradi svojega materialističnega pojmovanja človeka in
življenja že sam na sebi odvraten, a v stiku z nekulturno
in zagonetno rusko maso je podivjal in se p o a z i j a t i 1,
zato tudi ni čudno, če iščejo boljševiki ravno v Aziji
svojo bodočnost.

Glavni vzrok, da Lenin marksizma ni razlagal de¬
mokratično, temveč kot strogo birokratično
centralističen sistem,  je bil ta, ker se je
vedno bal, da bo zašlo delavstvo v reformistične vode.
Da to prepreči, je ustvaril v Rusiji nasilno hierarhično
diktaturo tenke plasti svojih slepih privržencev, a masa
mu je bila le sredstvo.  Ker je bil bolestno zavero¬
van v končni cilj, ki ga je genialno poenostavil, je bil
prepričan, da bo boljševizem že našel tudi pravo obliko
(za žrtve se pri tem ni brigal), samo če se mu posreči
dati disciplinirano organizacijo, v kateri bo vsak član
prav tako slepo veroval v cilj. Zahteval je total¬
nost,  zato je izvedel tudi že sam ponovna »čiščenja«
stranke. V tem pogledu ima boljševiški komunizem jako
mnogo skupnega z verstvom, ki se je v ruskih množi¬
cah vedno tako močno izživljalo. V slepem fanatizmu
za njegovo poenostavljeno idejo in v nestrpni zahtevi
po totalnosti je iskati tudi razloge za teroristične
strahote, ki so bistveni spremljevalec

494

boljševiškega komunizma. Najnazornejše je
označil ta teror čekist Lacis, rekoč: »V preiskovalnem
gradivu ne iščite dokazov za to, če se je obtoženec pre¬
grešil z dejanjem ali z besedo proti sovjetski oblasti.
Bistveno je, kateremu razredu pripada, kakšnega rodu
je, izobrazbe in poklica. Ta vprašanja odločajo o usodi
obtoženca. V tem tiči zmisel in bistvo rdečega terorja.«
Iz vsega tega si končno moremo tudi vsaj nekoliko raz¬
lagati strašno pojmovanje prava v ruski proletarski dik¬
taturi. Krivda »buržuja» je že v tem, da je »buržuj«.
Za kar dobi proletarec tri mesece zapora, za to »bur-
žuja« ustrele, kajti proletarec more še vedno izpregle-
dati in se poboljšati, buržuj ne. Po njih načelih smrt
tudi ni kazen za obsojenca, temveč le »likvidacija« škod¬
ljivega človeka, čeprav je brez osebne krivde. Kazni
sploh ni: za proletarca je vzgoja, za buržuja likvidacija.
Taka je graditev nove komunistične družbe v diktaturi
proletarijata, kjer je pa tvoril proletarijat s služinčadjo
vred pred revolucijo le 6.5% vsega prebivalstva (v Nem¬
čiji pa n. pr. 1. 1907. celih 57.2%).

V Rusiji, ki v njej ni bilo pravih razredov in raz¬
rednih bojev v modernem pomenu besede, je bila zmaga
komunizma po načelih Marxovega zgodovinskega ma¬
terializma za dogledno bodočnost brez upa, zato je tam
tudi prevladovala politično revolucijonarna misel z ni-1
hilistično anarhističnim obeležjem. Ob 80% kmetov in
analfabetov je mogla obdržati vlado le strogo discipli¬
nirana stranka z uporabo vseh demagoških gesel in
skrajnega terorja. Predvsem ji pa daje notranjo moč
fanatična vera v idejo, kakršna se je mogla poroditi le
v deželi s tako religijoznim značajem vse narodne mi¬
selnosti, a kjer je ostala cerkev na socijalnem polju čisto
brezplodna. V vsem narodu živi izredno močna vera v
neko višje človečansko in odrešilno poslanstvo
»svete Rusije«,  ki se prepleta z revolucijonarnostjo,
a v izobraženstvu samem je že od nekdaj tlela fanatična
vera, da mora oživotvoriti ideje, ki jih je po svoje pre-

495

bavljene prinašalo iz Evrope. Marksizem za ruske bolj-
ševike zato ni le politično socijalen program, temveč
verstvo, ne samo neka teorija in metoda, temveč razo¬
detje, ki stoji izven vsake kritike. Zato je treba izločiti
tudi prav vse, kar ne soglaša z njih političnim in gospo¬
darskim programom. Le tako je mogoče razumeti tudi
boljševiško uničenje vse svobode, kulture in tradicije.
Edino polje, kjer priznava in celo zahteva popolno svo¬
bodo, je — spolno življenje.

Lenin je fanatično veroval v marksizem
in njegovo edinozveličavnost, vendar je bil to pred¬
vsem mož revolucijonarnega dejanja,  ki
je strupeno sovražil golo frazarjenje. Ni se zadovoljil s
samim razpravljanjem o načelih, temveč jih je hotel za
vsako ceno tudi izvesti, a v to svrho se je moral najprej
polastiti državne oblasti. Le v tem okviru je bil pri¬
pravljen prilagoditi dejanskim potrebam tudi svojo tak¬
tiko. V tem pogledu je nekako združeval prednosti re-
volucijonarnih teoretikov in praktikov, zato je tudi
zmagal. Komunistična diktatura proletarijata, kakor jo
je razlagal on in ki so jo predvojni zapadnoevropski
marksisti zamenjali z demokracijo, to je bil njegov cilj,
kateremu je podrejeval in tudi prilagajal vse drugo.

Mnogi ruski marksisti so mislili že v revoluciji
1. 1905/06 na to, da bi izsilili v Rusiji socija-
lizem proti volji ogromne večine prebi¬
valstva,  kajti oni so vedno odklanjali počasen na¬
ravni razvoj, kakršnega je predvideval Marx. Vedeli so
pa, da je to izvedljivo le z vojaško disciplinirano stranko
in s terorjem, zato ni odklanjal Lenin demokratizma le
kot vladne oblike, temveč je tudi v stranki sami skrbno
pazil na to, da ni nikoli utonila v masi. V tem pogledu
je bil Leninov boljševizem vedno izrazito
protimarksističen.  Parlamentarizem je cenil
kvečjemu kot nekako pripravo za diktaturo proletari¬
jata, a zakonitost svojih zapadnoevropskih sodrugov je
proglašal za strahopetnost in odpad od pravega socija-

496

lizma. Bil je veren pristaš Blanquija in svojih nihili¬
stičnih prednikov, zato je smešil vse ozire na zakoni¬
tost, nravnost in miroljubnost. Po njegovem nazoru ne
vodi iz »monopolnega kapitalizma«, kakor je nazival
stanje predvojnega kapitalističnega gospodarskega raz¬
voja, nobena neposredna pot v socijalizem in tudi ni po¬
trebno izgubljati časa ter čakati šele na dozoritev ka¬
pitalizma. Treba je izrabiti vsako priliko, ki se kje
pojavi in udariti, kajti večina narodov niti do kapita¬
lističnega gospodarstva še ni dospela. Veroval je, da je
mogoče razvoj tudi umetno pospešiti ter ga takoj umet¬
no usmeriti v komunizem ter tako tudi umetno pripra¬
viti svetovno revolucijo. Že sam obstoj diktature pro¬
letariata v kaki državi bi bil za svetovni proletarijat
ogromna pridobitev.

Tako je praktični Lenin zanikal M a r x a -
teoretika.  Marksizem uči, da bo v komunistični
družbi država umrla kot nasilno sredstvo vladajočega
razreda in da se bo družba uredila brez sile in pri¬
tiska. Tudi Leninu je bil to zadnji cilj in je gledal v te¬
rorju le neizbežno prehodno sredstvo, ki se je pa kmalu
razvilo v trajno. Že v prejšnjem poglavju smo videli,
da je komunizem neizvedljiv in da je nesmisel, zato je
popolnoma razumevno, da se je pri praktičnem izsilje¬
vanju komunizma nasilstvo moralo le stop¬
nje  v a t i in se je polagoma moralo izpremeniti v pravi
politični sistem.  Prepad med komunistično te¬
orijo in prakso postaja nujno vedno globlji in teorija
je privedla do prakse, ki zanikuje lastne
cilje.  Komunistična družba brez nasilja se je izka¬
zala za varljive sanje, zato bo morala pasti tudi teorija
kot nevzdržna in ostala bo sama praksa, to je — g o 1 a,
surova in prostaška despotija.  Danes se ta
v Rusiji še nekoliko zakriva s silnimi gospodarskimi na¬
pori in poskusi, toda kmalu mora priti čas, ko se ne bo
mogla več skrivati za varljive obljube in tedaj bo mo¬
rala priklicati proti sebi tudi vse one sile, ki se jih

Erjavec, Komunizem.

497

32

poslužuje danes sama. Danes se opravičuje z gospodar¬
skimi cilji, a kaj potem? Tedaj se bo jasno pokazalo,
da nudi komunizem namesto kruha — kamenje, izkazal
se bo za to, kar podtika veri, to je za varljiv — opij.

Vsaka revolucija ima svoje pogoje in vzroke. V
ruski revoluciji se družijo zgodovina, mladost, zločin¬
stvo in fanatizem. Že Tkačev je dejal, da bi bilo za re¬
volucijo najboljše, če bi izginili vsi nad pet in dvajset
let stari ljudje. Tudi boljševiki so se popolnoma naslo¬
nili na mladino, ki je vedno revolucijonarna in si svesta
zmage. Ker ima mladina dovolj časa, se tudi ne boji
razdejanja, ki je bil Leninov prvi cilj.  Ka¬
kor večina vseh revolucij, je tudi ruska izpustila najprej
zločince vseh vrst iz ječ. Boljševizem se je uradno iz¬
rekel za zločin kot sredstvo politike, zato so prišli tudi
v boljševiški revoluciji zločinci do največje veljave. Vo¬
dil je pa rusko revolucijo fanatizem poklicnih revoluci-
jonarjev, ki so v polni meri pokazali vso svojo umetnost.
Lenin je bil obseden od svoje ideje,  zato je
hotel izkopati komunizem za vsako ceno
iz tal.  Čez noč je socijaliziral vse in hotel s povodnijo
dekretov ustvariti novega človeka, novo družbo in nov
družabni red. Hotel je ustvarjati, toda on in vsi nave¬
deni sotvorci revolucije so rodili le neizmerno
r a z d e j a n je ter počeli vse mogoče blaznosti in gro¬
zote. Še pred svojim povratkom iz Švice je že pisal o
nujni potrebi, da razbije proletarijat naj¬
prej ves dotedanji državni stroj,  češ da ga
proletarijat sploh ne potrebuje, temveč le neposredno
moč oboroženega delavstva. Obljubljali so komunistični
raj, rodili so kaos, lakoto, divjaštvo. »Sveta Rusija« je
doživela vesoljni potop, kakršnih človeška zgodovina ne
pomni. Vse, kar ni bilo obsedenega od te splošne omotič¬
nosti, se je zatekalo tedaj v cerkev pred Križanega.
Najdlje se je upiral kmet,  naslonjen na grudo in na
križ, toda diktatura proletarijata mu je iztrgala oboje,
bistrejše misleče kmete pa pod pretvezo, da so kulaki,

498

kratko in malo pobila ter tako zlomila vso duhovno silo
še tega zadnjega činitelja, istočasno je pa z armado in
s svojimi mladinskimi organizacijami vzgojila močan
upravni aparat, tako da je diktatura za enkrat trdno v
njegovih rokah. Milijonske množice vzdržuje za enkrat
pri stalni napetosti z ogromnimi tehničnimi čudesi
(Dnjepostroj!), ki pa ostajajo deloma brez pravega pro¬
izvajalnega zmisla, a silne reforme povzročajo le prepo¬
gosto — glad. Vsepovsod mešanica idealizma
in fanatizma,  genialnosti in znorelosti, napredka
in barbarizma, mrzlega računanja in sanjarstva, Evrope
in Azije. Rusija še ni dotrpela, še več, v to temo menda
pada vsa Evropa.

Ne gre le za to, če se boljševizmu posreči ali ne
posreči njegov komunistični gospodarski poskus, tem¬
več gre za ves njegov značaj kot novega ver¬
stva,  ki naj izpolni zmisel življenja. Če pogledamo
današnje kapitalistično gospodarstvo, ga je s tega vidika
komaj mogoče pobijati, toda če bi bilo današnje stanje
dobro, bi do boljševizma sploh ne bilo prišlo. Kajti
boljševiiški komunizem je le otrok današnjega
brezbožnega kapitalizma.  Tudi ga ne more¬
mo presojati z zgodovinsko dušeslovnega vidika, kajti
potem bi morali reči, da odgovarja le ruski zaostalosti
in azijatizmu. Njegova moč tiči v njegovih socijalnih in
političnih obetih in njegova ranljiva točka je predvsem
dejstvo, da vodi do popolnoma drugih posledic kot jih
je pa obljubljal. Marksistični komunizem je trdil, da je
svoboda v kapitalistični družbi le navidezna, a sam je
v Rusiji zgrajen na teror, za katerega ni nobenih mo¬
ralnih meja, razen strankarskih koristi. Dvig politič¬
nega in gospodarskega življenja v odločujočo življenjsko
silo je privedel do uničenja vsega človečan¬
skega v človeku.  Toda gola sila in teror pa
rodita le moralno korupcijo in hinav¬
ščino,  ki sta najmanj primerni za očiščenje današnje
družbe. Boljševiška despotija je mnogo okrutnejša nego

499

32 *

so bile vse dosedanje, kajti ona obseže človeka v celoti
in ne zahteva samo običajne pokorščine. Vsemu, kar
drugače misli ali čuti, odreka sploh pravico do obstoja,
vse, kar se ne ujema z njo, hoče zatreti z ognjem in
mečem: vera mora izginiti, znanost mora prihajati do
zaključkov, ki prijajo materijalizmu itd. Duhovni teror
boljševizma postaja tem neznosnejši, ker postajata tudi
vsak dan očitnejša njegova zgrešenost
in neresničnost.  Njegova politična in duševna
tiranija vodita v poneumnevanje in poživi-
njenjevse družbe.  Vprav neverjetna je že danes
nevednost ruske mladine o svetu in o življenju. Toda
danes uči boljševizem ruske mase šele komaj brati in
pisati, a kaj bo jutri, kajti od golih gospodarskih obljub
človek ne more živeti. Danes zakriva boljševizem revšči¬
no in praznino svojih ciljev še z zanosom boja, ki pač
more nekaj časa varati nekulturne množice, toda traj¬
no ne prenaša noben narod terorja brez¬
pravne strankarske države.  Tudi z obeti za
bodočnost boljševizem ne bo mogel trajno slepiti, kajti
neresničnost komunističnih teorij je vsak dan očitnejša.
Za enkrat jim pač služi popolna odrezanost države od
vsega kulturnega sveta in gorostasne laži o tem zu¬
nanjem svetu, a tudi to orožje se bo kmalu skrhalo. Sa¬
ma tehnika ne more trajno zadovoljevati niti najfana-
tičnejšega materijalista. Danes voditelji sami morda
še vedno verujejo v svoje sanjarije, a kaj bo jutri. Mo¬
žen je povratek v barbarizem, toda prej ali slej bo
moral bruhniti na dan zopet človek. Spolna anarhija ne
more trajati večno, kajti kaj pomaga vse zakonito var¬
stvo otrok, če pa alimentov ni mogoče iztirjati. Tudi na-
cijonalni boji z odstranitvijo razredov niso prenehali,
kar je marksizem s tako gotovostjo napovedoval. Čeprav
se spričo gospodarsko-socijalne revolucije trenutno ne
čujejo še v vsej svoji ostrini, se vedno ti poprej večajo
nego zmanjšujejo.

Vse družabne in gospodarske p r e -
uredbe ne morejo izpremeniti človeka

500

samega in njegove duše. Boljševizem se tolaži
s tem, da se pojavljajo trenja in nedostatki v vsakem
družabnem redu, toda ravno marksistični komunizem
je za trdno obljubljal, da jih bo odstranil, in sicer samo
on. Trdil je, da ima samo on recept za popolno srečo
že na tem svetu, toda njegovo zdravilo se je izkazalo za
gol — opij. Nečloveški značaj boljševizma tiči ravno v
tem, da namenoma noče videti in poznati človeške na¬
rave, kakršna v resnici je, temveč jo hoče za vsako ceno'
izpremeniti. To nujno vodi v surovo tiranijo. Učinko¬
vitost komunistične propagande pa je na drugi strani v
tem, da se lahko sklicuje na resnične grehe in napake
današnjega družabnega reda. V tem pogledu ima v
mnogem prav, zato ga tudi ne moremo pobijati s stališča
današnjega družabnega reda, temveč ga smatramo lah¬
ko za nekako sodišče današnje meščanske
družbe  in za usodno odkritje njenih grehov, ki smo
jih le predolgo zakrivali in trpeli. Boljševizem trdi, da
gre predvsem za gospodarstvo in za politiko in gotovo
je tu silno gnilega. V tem pogledu obeta dati boljše¬
vizem življenju novo smer in nov zmisel, zato privablja,
spretno izrabljajoč vse težave današnjega človeštva, k
sebi vse ponižane in razžaljene, ki pričakujejo od njega
rešitev.

Francoska revolucija nikoli ni zmagala v obliki,
kakršno so si zamišljali njeni voditelji, vendar je mo¬
gočno oblikovala vse 19. stoletje. Tudi marksistični ko¬
munizem je nesprejemljiv za človeštvo, zlasti pa še za
kristjane, vendar ne bo do temelja preobrazil vse za¬
ostale Rusije, temveč bo gotovo močno vplival na
vso svetovno zgodovino.  Boljševiško načrtno
gospodarstvo bo morda kljub vsem svojim oviram in
napakam povzročilo, da gospodarsko zaostala Rusija
dohiti ostalo Evropo, vendar s tem še ne bo ovrženo
dejstvo, da je načrtno gospodarstvo v resnici le državni
kapitalizem v rokah majhne skupine voditeljev in tudi
še ne dokazuje, da je izvedljiv tudi v gospodarsko

501

naprednih državah. Njegova sila je v tem, da prinaša
nekaj novega,  kar bi utegnilo morda omiliti do¬
sedanje krize. Za zaostalo Rusijo je bil marksizem s
svojim načrtnim gospodarstvom novo verstvo, za kultur¬
no Evropo pa more biti le eden izmed mnogih politično
socijalnih nazorov, kakor je še nešteto drugih. Res je,
da bo tem učinkovitejši, čim večja bo gospodarska kriza
kapitalistične družbe; čim večja politična in gospodar¬
ska zmeda bo vladala v Evropi, tem plodnejša bodo tla
tudi zanj, zato bi moral biti boljševizem vest da¬
našnjega kulturnega človeštva  in oblastni¬
kov, prst božji in resno svarilo vsem, ki kršijo božje
zakone. Kajti če bi tega kršenja ne bilo, bi tudi bolj¬
ševizem ne pomenjal take resne nevarnosti.

»Neomejena, nad vsako postavo stoječa,  v
pravem pomenu besede edinole na nasilju slo¬
neča moč, to je naša diktatura...«,  pravi
Lenin v svojem spisu »Država in revolucija«. Odkrite in
točne, a strašne besede so to. In kar je izpovedal tu
Lenin za diktaturo marksističnega komunizma, velja v
bistvu za vse diktature, pa naj se potem odevajo v so-
cijalne ali nacijonalistične plašče. Človeška osebnost,
oropana dostojanstva, s katero jo je bil odel Stvarnik,
je postala zgolj orodje v rokah nasilnih posameznikov,
manjšin ali pa tudi večin. Do tega zaključka je nujno
moralo priti vsako modroslovje, ki je zgradilo svoj
nauk namesto na božjo avtoriteto na narodne strasti ali
na materijalizem, ki oba slonita prav za prav le na
strašnem načelu pravice močnejšega. Res je, da sedanja
oblika parlamentarne demokracije, nastala iz mnogo
enostavnejših razmer, ne zadostuje več zapletenim po¬
trebam moderne družbe in da se je marsikje izmaličila,
toda demokratično načelo,  ki pomenja vla¬
danje v popolnem soglasju z vladanimi, se ne more in
se ne bo preživelo nikoli, ker je ta zahteva ena izmed
najosnovnejših zahtev človeške narave.
Tudi je res, da so se v povojnem duhovnem bankrotu

502

brezbožnih kulturnih, gospodarskih, političnih in so-
cijalnih nazorov marsikje našli posamezniki in tudi
večje ali manjše skupine, ki so se s pomočjo oboroženih
tolp polastile oblasti in so našle tudi večji ali manjši
odmev v družbi, ki je obupala nad lastnimi
moralnimi silami.  Namesto spoštovanja človeške
osebnosti smo doživljali in še vedno doživljamo od stra¬
ni koristolovske izobražene in neizobražene drhali lizun¬
sko povzdigovanje tiranstva, kakor v najbolj temnih
časih človeške zgodovine, toda že bridke izkušnje teh
kratkih let so do golega razkrinkale sleparstvo
proletarskih in n a cij o n a 1 i stičnih dikta¬
tur.  To je tudi umevno, kajti nobena teh diktatur nima
nobene višje nravstvene osnove,  temveč
slone le na zanikujoči kritiki današnjega družabnega
reda, ki je pa le nujen plod vseh brezbožnih modroslovij
prošlih rodov.

Beg iz nravstvenih osnov nujno vodi v diktaturo, ki
je pa trajno nevzdržna.

Ena izmed bistvenih značilnosti moderne dobe je,
da propada spoštovanje pred človeško
osebnostjo  in pred naravnimi pravicami,
ki so dane človeku od samega Stvarnika. Kako tenko¬
čutno je bilo kulturno človeštvo še pred nekaj desetletji,
a kam pada danes, v dobi diktatur! Puška in bomba,
koncentracijska taborišča in vešala so njih simboli,
uspehi pa brezpravnost, glad in moritve celih slojev in
narodov. Razumljivo: kolektivističnim režimom vseh
barv ni -človek nič. Kdor stoji pokonci, ga je treba po¬
teptati in kdor misli po svoje, zasluži smrt. Ali naj se
človek res vrne v to novodobno poganstvo? Ali naj pade
človeštvo res na raven uniformiranih in kasar¬
ni r a n i h čred,  ki jih peha trda pest diktatorjev vseh
barv in pokolenj proti neznani usodi? V tretji knjigi
kraljev beremo: »Ker so zapustili Gospoda svojega
Boga... in so hodili za tujimi bogovi ter so jih molili
ter častili, zategavoljo je Gospod nad nje pripravil vse
to gorje-«.

503

3. Kje sta rešitev in resnica?

»Jaz sem pot in resnica in življenje.«

Jan. 14, 6.

»Če boste v mojem nauku vztrajali...
... spoznali boste resnico in resnica
vas bo osvobodila.« Jan. 8, 31—32.

Današnji liberalno kapitalistični družabni red je
nevzdržen, marksistično komunistični pa nemogoč, ozi¬
roma vodi v najnižje barbarstvo. Vsak izmed njiju ima
po nekaj dobrega, toda oba vodita v pogubno skrajnost.
Individualizem, na katerem sloni liberalni kapitalizem,
dobro poudarja pravice osebnosti, a jih zelo pretirava,
komunizem pa pravilno naglasa, da je človek socijalno
bitje, a zmotno zanikuje, da je obenem tudi oseba. Kaj
tedaj? Odgovor lahko posnamemo že iz navedenega:
skladna združitev prednosti in izločitev zmot obeh ter
vrnitev vsega življenja na večno veljavne božje nravne
zakone, kakršne je zapisal sam Bog že v človeško dušo
in kakršne imamo oblikovane tudi v evangeliju.

Kadarkoli in kjerkoli so človeštvo, oziroma po¬
samezni njegovi deli sledili božjim zakonom in evan¬
geliju, vedno in povsod sta vladala tam tudi blagostanje
in zadovoljstvo, kolikor sta seveda na tem svetu sploh
dosegljiva. Res je, da so človeštvo, zlasti pa še vladajoči
posamezniki in stanovi vedno radi uhajali na stranpota
ter pogosto rajši ustrezali svoji sebičnosti nego zakonom
pravičnosti in ljubezni, toda Cerkev kot vrhovna var-
hinja in učiteljica božjih postav ni prenehala navajati
narodov in stanov na ta pota. Ni tu prostor za to, da bi
zasledovali izvrševanje tega njenega poslanstva tekom
dveh tisočletij, zato se dotaknimo le dejstev, kako je
gledala na ureditev človeške družbe v zadnjem stoletju,
ko se je pojavilo moderno socijalno vprašanje v vsej
svoji perečnosti.

Kakor smo povedali že spredaj, se je liberalni kapi¬
talizem razmahnil zlasti v prvi polovici preteklega sto-

504

letja. Na eni strani je upropastil na tisoče in tisoče
dotlej samostojnih obrtnikov, a na drugi strani je te,
njihove žene in njihove otroke zasužnjil svojim strojem
ter jih neumisljeno izkoriščal. Temu početju so se začeli
po raznih deželah takoj upirati mnogi katoliški uče¬
njaki, duhovniki in človekoljubi. Med njimi je postal
najbolj znan mogunški škof V. E. pl. Ketteler
(1811—1877), ki je izdal že 1. 1864. svoje znam* delo
»Delavsko vprašanje in krščanstvo«, v naslednjih letih
pa še več drugih. Tako je postal oče »krščanskega soci-
jalizma«, kakor so tedaj nazivali zahtevo po ureditvi
moderne človeške družbe na krščanskih načelih. Ni se
pa neustrašeno boril za pravice delavcev in revežev
samo s peresom, temveč tudi v politiki, kjer je dal
sploh prvi pobudo za obširno zakonito varstvo delavcev, j
Kettelerjevo delo je v Nemčiji vneto nadaljeval kanonik
dr. Monfang, na Francoskem in v Belgiji grof de Mun
ter de La-Tour-du-Pin, v Švici škof Mermillod, na Angle¬
škem kardinal Manning, v Italiji Toniolo, v Avstriji pa
zlasti K. pl. Vogelsang (1818—1890), ki je zasnoval v
drugi polovici preteklega stoletja pozneje tako močno
krščansko socijalno gibanje in pri katerem je najprej
črpal svoje ideje tudi naš dr. J. E. Krek.

Pa tudi Cerkev  sama ni molče gledala, kam vodi
liberalni kapitalizem človeštvo in kako zavaja na drugi
strani brezbožni socijalizem kapitalistične žrtve na prav
tako zgrešena pota. Čim je zasedel prestol sv. Petra
veliki papež Leon  XIII., takoj je izdal (28. decem¬
bra 1. 1878.) okrožnico »Quod apostolici  m u n e -
r i s«, v kateri je opozoril ves krščanski svet na veliko
nevarnost socijalizma in na veliki pomen krščanskih idej
v socijalnem vprašanju. Neprimerno važnejša je pa še
znamenita okrožnica »R e r u m n o v a r u m« z dne
15. maja 1. 1891., v kateri pravi papež sam: »Moj namen
je bil izboljšati bedno stanje delavskih slojev, da bi bilo
vredno kulturnih narodov. Vodnici pri tem pa morata
biti pravičnost in ljubezen, ki ju je prineslo krščanstvo.
Zavzel sem se pri državah za pravdo delavskega ljud-

505

stva, da ne bi bilo, ki je tako veliko in tako koristno,
zapuščeno in brez obrambe izročeno pridobitnemu sloju,
ki ga tako sebično izrablja. Poravnati sem hotel žalostni
razdor, ki zija v moderni družbi. Kakor mračen oblak
se vale na človeško družbo razburkane ljudske strasti
in ječe se ji bliža vihar, grozeč z razdejanjem...«

Ta zgodovinska okrožnica je obrnila pozornost
vsega krščanskega sveta  na socijalno vpra¬
šanje in po vseh krščanskih državah sveta so se začela
gibanja, ki so skušala v zmislu njenih načel in navodil
sodelovati pri reševanju socijalnega vprašanja in so
nedvomno dosegla z neštetimi socijalnimi zakoni že
ogromne uspehe v prid delovnemu ljudstvu vseh stanov.
Okrožnica sama ima dva dela. V prvem, kritičnem delu
obravnava in zavrača materijalistični socijalizem, v dru¬
gem delu pa očrtava stališče Cerkve nasproti perečim
socijalnim vprašanjem. Dr. Krek navaja v svojem »Soci-
jalizmu« njeno vsebino takole:

»Uvod.  — Nova doba je nastopila v socijalnem
oziru. Nove iznajdbe, novi obrti so ustvarili novo raz¬
merje med delavci in delodajalci. Prejšnje medsebojno
življenje je ponehalo, razpadle so stare krščanske orga¬
nizacije. Na eni strani je zavladala silna pohlepnost, po¬
žrešno oderuštvo, na drugi strani so pa nastale nevarne,
za vse pripravljene delavske zveze. Bogastvo se kopiči
v rokah maloštevilnih ljudi, revščina vlada pri večini.
Hud boj se bije.

I. Kritični del.  — Socijalisti hočejo odstraniti
nezdrave razmere s komunizmom. Ta je pa neprimeren,
ker škoduje delavcem samim: delavec dela zato, da za¬
služi, zaslužek je njegova lastnina. Svobodno jo sme
uživati po svoji volji. Komunizem mu pa ravno v tej
najvažnejši stvari jemlje svobodo. Krivičen je, ker dela
lastnikom neupravičeno silo in ne pozna državnih
pravic in dolžnosti; država namreč nima pravice pre¬
povedati zasebne lasti, marveč jo mora braniti. Končno
pa nasprotuje komunizem tudi človeški naravi:

506

a) Človek ima um, da misli tudi na nenavzoče stvari
in na bodočnost. To ga tudi sili, da skrbi za bodočnost;
z zasebno lastjo se pa ravno preskrbuje v tem oziru.

b) Človeške potrebe so stalne; zato morajo biti tudi
pripomočki stalni. Stalnost mu pa daje v tem zmislu
samo zasebna last.

c) Človek je starejši nego država, njegovo naravno
pravo do zasebne lasti je prvotnejše nego državno.

č) Zemlja je najbolj potrebna, da si človek ohrani
življenje. Obdelovanje zemlje je pa samo tedaj urejeno,
če je zemljišče v zasebni lasti. Poljedelec vtiskuje zemlji,
ki jo obdeluje, pečat svoje osebnosti. Zato je njegova.
Ropar je, kdor mu jo skuša vzeti.

d) Človek ima pravico, da si ustanovi družino. Oče
se nadaljuje v svojih otrokih. Skrbeti mora za njih pri-
hodnjost. To je le mogoče, če vlada zasebna last.

e) Komunizem ubija red in mir, nasprotuje na¬
predku in uvaja najhujšo sužnjost.

Komunizem je torej napačen. Zasebno lastninsko
pravo mora ostati sveto.

II. Pozitivni del.  — Kdo naj deluje v soci-
jalnem oziru? Da se srečno konča socijalni boj, je treba,
da sodelujejo Cerkev, država, delodajalci in delavci. Po¬
polna enakost vseh ljudi se sicer ne da doseči, ker je
razlika med njimi utemeljena že v naravi, ker življenje
zahteva raznih opravil in vsled tega tudi različnih sta¬
nov, in ker so mnogovrstne težave pri delu in v življenju
sploh neozdravljiva kazen za greh. Vendar pa razdor
med bogatini in reveži, med delodajalci in delavci ni
nepremostljiv. Kakor so v telesu v lepi skladnosti zdru¬
ženi razni udje, tako morajo biti tudi v družbi, ker drug
drugega potrebujejo. Narava sili k slogi in ne na boj!

1. Cerkev je prvi socijalni činitelj, ki zajemlje iz
evangelija nauke in z njimi vzgaja ume in volje:

a) po načelu krščanske pravičnosti dela slogo med
raznimi stanovi. Delodajalce uči, da delavci niso sužnji,
da se mora pri njih spoštovati človeško, zlasti pa

507

krščansko dostojanstvo, da se vsled tega ne smejo člo¬
veške moči zlorabljati in izkoriščati za dobiček. Delav¬
cem se mora dati čas in priložnost, da utegnejo oprav¬
ljati svoje verske dolžnosti; ozirati se mora pri njih na
spol in na starost, da se jim ne nalagajo dela, ki so jim
neprimerna in škodljiva. Dati se jim mora poštena plača
in priznavati se jim mora pravica do združevanja. De¬
lavce pa uči cerkev, da morajo držati sklenjeno po¬
godbo, da ne smejo svojim gospodarjem škodovati ne
na osebi in ne na imetju, da ne smejo rabiti uporne
sile in se ne družiti v slabih društvih.

b) Cerkev uči in veleva ljubezen med ljudmi. Pravo
vrednost bogastva razkriva z ozirom na večnost. Čim
več ima kdo, tem večja odgovornost ga ‘čaka pred
Bogom. Lastninsko pravico omejuje krščanska ljubezen.
Po pravičnosti so stvari razdeljene v zasebni lasti, po
ljubezni so vse skupne. Reveže tolaži, da revščina ni
sramotna, pač pa častna in zaslužna po Zveličarjevem
vzgledu. Z naukom, da so vsi ljudje bratje in sestre
med seboj, ustvarja pravo, notranjo slogo med njimi.

c) Cerkev ima najboljše pripomočke in je lepo ure¬
jena za socijalno delovanje. Njen človeškobožji orga¬
nizem najkrasnejše kaže, kako naj se urede človeške
družbe. Zgodovina spričuje, da je svojo socijalno nalogo
vedno izvrševala. Ves svet je prerodila. Ni čuda, saj
je Kristus, ki jo je ustanovil, začetek in konec vsemu
dobremu.

č) Cerkev je sicer ustanovljena za večno zveličanje
človeškega rodu; toda pri tem skrbi tudi za časno blago¬
stanje. Mnogo njenih naprav je v službi revežev. Svojo
neizčrpno moč zajemlje iz Jezusovega srca.

2. Država mora po svojem bistvu skrbeti za splošni
blagor. Če je prav urejena, ji ni treba novih potov za
rešitev socijalnega vprašanja. V taki državi vlada po¬
štenje, družinsko življenje je urejeno, vera in pravičnost
se spoštujeta, javnih bremen je malo in pravično so
razdeljena, poljedelstvo, obrt, vera in umetnost se raz-
cvitajo. Prav uravnana država mora skrbeti za vse po

508

načelu delilne pravičnosti. Vsi sodelujejo za splošni
blagor, torej naj se ga vsak tudi udeležuje. Po tisti vrsti
mora skrbeti za posamezne stanove, po kateri sodelujejo
za skupni namen. Prvi so tisti, ki vodijo državo. Takoj
za njimi so pa delavski stanovi, ki z delom svojih rok
ustvarjajo imetje v državi. Vsled tega se mora država
po zahtevah delilne pravičnosti že v drugi vrsti ozirati
nanje. Svobodo mora braniti; če bi pa imelo kaj ško¬
dovati splošni koristi, mora poseči vmes. Njena dolžnost
je, da nastopi ob uporih, stavkah, kadar se omaje rod¬
binsko življenje, kadar sta vera ali nravnost v ne¬
varnosti, kadar delodajalci krivično postopajo z delavci
in žalijo njihovo človeško in krščansko dostojanstvo.
Splošno mora država bolj skrbeti za reveže, nego za
bogatine. Rod bogatinov, ki je ograjen s svojimi trdnja¬
vami, potrebuje manj javnega varstva: nesrečno ljudstvo,
nima nobenih svojih moči za svoje varstvo, je pa najbolj
navezano na državno oporo.

V sedanjih razmerah mora država izvrševati v soci-
jalnem oziru zlasti te-le stvari:

a) zasebno lastninsko pravo mora braniti in ovirati
zapeljivo agitacijo v tem oziru;

b) glede na stavke in upore mora pred vsem sku¬
šati odstraniti njih vzroke;

c) delavce mora braniti, kadar jim preti kaka ne¬
varnost na duši in na telesu. Ne sme se izgovarjati,
da je delavska pogodba svobodna. Nobena pogodba ne
velja, če se v nji kaj sklene, kar je proti dolžnostim
do Boga ali do samega sebe. Glede na dušo morajo
imeti delavci priložnost, da izvršujejo svoje verski dolž¬
nosti. Zlasti jim mora biti zagotovljen nedeljski in praz-
niški počitek. Glede na telo se mora držati država
načela, da nasprotuje pravičnosti in človekoljubju, če se
nalaga komu toliko dela, da prekmalu opešata duh in
telo. Doba za delo mora biti po razmerah tako do¬
ločena, da ima delavec dovolj počitka, da se mu vrnejo
izrabljene moči. Ustanoviti se morajo zakoni za varstvo
otrok in žen, ki so manj pripravne za obrtno delo in po

509

naravi določene bolj za domača opravila. Zahtevati se
morajo naprave, ki varujejo delavcem zdravje in živ¬
ljenje. Država mora tudi skrbeti, da se delavcem pri
plači ne godi nobena krivica. Plača se meri po delu, ki
je osebno in potrebno. Tolika mora biti, da preredi
delavca z ženo in otroki in mu da priložnost, da si še
kaj prihrani za starost.

č) Splošno mora težiti država, da zmanjša prepad
med reveži in bogatini. Gospodarske razmere morajo
biti take, da dajejo vsakemu priložnost, da si pridobi
kaj stalne lasti, zlasti kaj svojega zemljišča. S tem se
zemlji poveča plodnost, pomnoži se veselje do dela in
ljubezen do domovine.

3. Delavci in delodajalci. Najlepše je, če delavci in
delodajalci v skupnih zvezah socijalno delujejo in skle¬
pajo o svojih zadevah. Taki odbori, v katerih sta obe
stranki, najlažje podpirajo medsebojno vzajemnost. Pe¬
čajo naj se z vprašanji o delavskem varstvu, o plači,
skrbe naj za pomoč v revščini, bolezni, onemoglosti in
podpirajo naj vzgojo delavskih otrok.

Dobre so pa tudi zveze, v katerih se družijo samo
delavci. Potrebne so; delavci imajo pravico, da se vežejo
v njih. Prevevati jih pa mora pravi krščanski duh in
zato naj pri njih radi sodelujejo duhovniki pod nad¬
zorstvom svojih škofov. Skrbe naj za krščansko omiko
svojih članov; iz njihove srede naj se ustanavljajo raz¬
sodišča o delavskih sporih in goje razni podporni in
gospodarski nameni. Zgodovina priča, da so taka dru¬
štva res uspešna in silno koristna. Nasprotno so pa
škodljiva in pogubna brezverska ali celo protiverska
delavska društva, ki rode le vedno večje razpore. Proti
njim je torej treba krščanskih društev. Vse katoličane
čakajo potemtakem važne socijalne naloge.«

Ta znamenita okrožnica vrhovnega poglavarja Cer¬
kve je na mah razpršila vse nejasnosti in spore, ki so
vladali dotlej med katoličani glede socijalnega vpra¬
šanja ter jih je združila v strnjeno bojno vrsto za boljši
in pravičnejši družabni red, nego ga je pa izoblikoval

510

liberalni kapitalizem. Umevno je, da je napel svetovni
kapitalizem, združen v raznih liberalnih političnih stran¬
kah, framazonskih ložah, trustih itd. ter zastopan po
nepregledni množici svojih časnikov, obupen boj proti
»klerikalizmu«. Poskušal je zlepa in zgrda, trosil zmede
med duhovščino in spletkaril celo pri vrhovnem vodstvu
Cerkve, hujskal vlade, narode in stanove ter preganjal
ročne in duševne delavce, da bi zatrl to gibanje, toda
Cerkev, zavedajoča se svojega božjega poslanstva, ni od¬
nehala. Dne 18. 'januarja 1. 1901. je izdal veliki socijalni
papež še svojo tretjo okrožnico, »Graves  de  c o m -
m u n i«, v kateri je razbistril nekatera nesporazumljenja,
poudaril potrebo edinosti in dolžnost vseh, da skuša
vsak v svojem področju pomagati delovnemu ljudstvu,
češ da je stvar jako nujna.

Vpliv teh papeževih okrožnic je bil mogočen  po
vseh katoliških in deloma tudi po nekaterih protestan-
tovskih deželah. Povsod so se osnovale politične, kul¬
turne, strokovne, gospodarske in socijalne organizacije,
temelječe na njih načelih in dosegale so tudi jako lepe
uspehe. Na Slovensko so zanesli to gibanje zlasti A. Ka¬
lan, dr. I. Žitnik in d r. J. E. K r e k. Ni pa seveda ostalo
le pri organizacijah, temveč so vstali pri vseh katoliških
narodih tudi znameniti učenjaki, ki so posvečali vse
svoje duševne zmožnosti razglabljanju socijalnega vpra¬
šanja. Posebno so zasloveli jezuitje V. Cathrein, H. Pesch,
Mayer, dominikanec Weiss, prof. dr. Scheicher, dr. Eber¬
le, princ Lichtenstein, de Mun, Segur-Lemoignon, An-
toine, Toniolo, Liberatore, Taparelli, Stockl, Biederlack
in drugi (po vojni pa zlasti še Schwer, Tonnies, Vier-
kandt, Troeltsch i. dr.), na Slovenskem so se udejstvo¬
vali na tem polju zlasti dr. Pavlica, dr. Krek in dr. Al.
Ušeničnik (po vojni pa še dr. A. Gosar, dr. Ang. To¬
minec, dr. J. Jeraj, dr. Aleksič, dr. Ahčin i. dr.)

Svetovna vojna  seveda ni izredno globoko vplivala
le na ves človeški družabni red, temveč tudi na njegovo
presojanje. Veliko obubožanje, ki ga je povzročila vojna

511

zlasti pri širokih plasteh premaganih, a tudi nekaterih
zmagovitih držav ter osredotočena premoč kapitala sta
še bolj poostrila socijalna nasprotstva, a strašna gospo¬
darska kriza, ki je nastopila zlasti v zadnjih letih, je
gospodarsko vprav upropastila cele stanove. V socijal-
nem življenju se je pojavilo več novih, oziroma vsaj
ostrejše izraženih starih činiteljev, ki so iznova postavili
socijalno vprašanje v ospredje vseh drugih. Pojavila se
je skoro neskončna vrsta raznih smeri in nazorov, kako
rešiti to pereče vprašanje in niti v katoliških vrstah ni
bilo več tistega enotnega gledanja niti na vprašanje
samo, a še manj na njegovo rešitev. Celo nekateri odlični
katoliški družboslovci, oziroma gospodarski pisatelji (n.
pr. Orel, Heller, Kral, Lugmayer, Hohoff i. dr.) so začeli
zastopati naziranja, ki niso bila več prav v skladu z
nauki Cerkve, a med krščanskim delavstvom so se uve¬
ljavljale struje, ki so krenile z glasilom »Das neue Volk«,
(pri nas struja okrog listov »Ogenj«, »Beseda« in deloma
tudi »Delavska pravica«). Glede na vse to je izdal se¬
danji papež P i j XI. dne 15. maja  1. 1931. ob slovesnem
praznovanju štiridesetletnice znamenite Leonove okrož¬
nice na ves krščanski svet novo okrožnico »Q u a dra¬
ge  s i m o a n n o« (»Ob štiridesetletnici«). Papež sam
pravi, da je namen njegove okrožnice, da »obnovimo
spomin na vse dobrote, ki so tako obilno potekle iz te
okrožnice (namreč »Rerum novarum«) za vso katoliško
Cerkev in vse človeštvo, obranimo nauk velikega uči¬
telja v socijalnih in gospodarskih vprašanjih nekaterih
pomislekov in nekatera poglavja obširneje pojasnimo,
presodimo naposled današnje gospodarstvo in kaj je s
socijalizmom ter razkrijemo korenino sedanje socijalne
zmede, obenem pa pokažemo edino pot rešilne obnove,
namreč obnovo krščanskih nravi« (§ 15).

Ni namen tega dela o komunizmu razpravljati obšir¬
nejše in podrobneje tudi o katoliškem stališču nasproti
tako zapletenemu in tako perečemu socijalnemu vpra¬
šanju. Toda ker nudita obe znameniti papeški okrožnici
ravno načelno ogrodje  za razmotrivanje in reše-

512

vanje tega vprašanja, naj očrtamo na kratko še vsebino
»Quadragesimo anno«.

Okrožnica obsega tri dele. V prvem riše pomen
okrožnice »Rerum novarum« za socijalni razvoj zadnjih
40 let. V drugem delu papež kot vrhovni učitelj Cerkve
pojasnjuje in rešuje nekatera med katoličani samimi pre-
porna vprašanja o lastnini, o delu in kapitalu, o mezdah
in drugo. Potem pa nasproti gospodarski anarhiji z raz¬
rednim bojem kaže na stanovski gospodarski red, osno¬
van na krščanskem organskem pojmovanju družbe. V
tretjem delu riše usodno sedanje stanje kapitalističnega
gospodarstva, izpremembe socijalizma v zadnjih deset¬
letjih, potem pa sklepa, da socijalne obnove ne bo brez
nravne obnove. Zavladati bosta morali v vsej družbi so-
cijalna pravičnost in socijalna ljubezen.

I. O dobrotah okrožnice »Rerum  no¬
va  r u m«. — Najprej pravi papež, se moramo pre¬
sečno zahvaliti Bogu za trajne dobrote, ki jih je prinesla
okrožnica »Rerum novarum«:

1. Cerkev, ki zajema tudi svoje socijalne nauke iz
evangelijev, se je s papežem in škofi trudila, da oživo-
tvori v človeški družbi načela navedene okrožnice »v
obrambo ubogih in slabotnih«. Pod vodstvom Cerkve je
nastala katoliška socijalna znanost,  vršili so
se socijalni shodi in tečaji, ki so zanesli njena načela
vsepovsod, tako da so postala polagoma skupna last člo¬
veštva ter je prišlo nekaj njenih zahtev celo v mirovne
pogodbe. Niso se pa Leonova načela samo znanstveno
obravnavala, temveč mnoga tudi v življenju izvajala in
se je tako delavski sloj jako dvignil. Pri tem ima veliko
zaslugo ravno duhovščina, ki se je temu delu tako vneto
posvetila in snovala dobrodelne ustanove ter vzajemno
podporna društva delavcev, obrtnikov, kmetov i. dr.

2. Državi je Leon pogumno povedal, da nje naloga
ni le čuvati pravni red, temveč skrbeti tudi za občo bla¬
ginjo. Zahteval je, da se »vsem državljanom in družinam
pusti pravična svoboda, seveda tako, da se čuva skupna
blaginja«, a prav posebno se mora pa ozirati še na

Erjavec, Komunizem.

513

33

slabotne in uboge. Res je, da so nekatere države storile
nekaj za delavce že pred Leonovo okrožnico, toda poslej
so začele z mnogo večjo pozornostjo skrbeti za socijalno
politiko. V tem pogledu imajo še prav posebne zasluge
mnogi odlični katoliški politiki. Iz vsega tega neutrud¬
nega dela je nastala posebna nova pravna stroka, ki
»krepko brani svete pravice delavcev«.

3. Delodajalce in delavce je opozoril Leon na veliki
pomen organizacij.  Prvim je povedal, da ne
smejo odrekati delavcem združevalne pravice, te je pa
poučil, kako je treba te organizacije ustanavljati in vo¬
diti. Pri njih so pridno sodelovali duhovniki in katoliški
lajiki ter se »odkritosrčno prizadevali za sodelovanje z
drugimi socijalnimi sloji za krščansko obnovo vsega so-
cijalnega življenja... Leonovi okrožnici gre torej za¬
hvala, da so se delavske organizacije povsod tako raz¬
cvetele«. Toda načelo o naravni družni pravici v zmislu
okrožnice je prodrlo tudi med druge stanove, zlasti med
kmete in druge srednje stanove, le žal, da premalo tudi
med delodajalce in industrijce.

Leon je zajemal iz evangelija svoje nauke, »ki so
zmožni tisti usodni, človeško družbo v notranjščini raz-
devajoči razdor, če ne takoj končati, pa vsaj zelo ubla¬
žiti«. Njegova okrožnica je postala zato »Magna Charta«,
ki se »mora nanjo kot na temelj opirati vsa krščanska
socijalna dejavnost«. Ker so se pa pojavili neki dvomi,
kako je treba umeti nekatere Leonove stavke in ker so
poleg tega nove časovne zahteve in izpremenjene raz¬
mere pokazale potrebo, da se Leonovi nauki natančneje
uporabijo in da se jim tudi to in ono doda, naj stori to
ta okrožnica.

II. Cerkev o socijalnih in gospodar¬
skih vprašanjih.  O teh govoriti in soditi ima
Cerkev pravico in dolžnost, kolikor se namreč nanašajo
na nravnost in njen pravec, ker je naloga Cerkve, da
nravni zakon objavlja in razlaga. Zato je tudi s o c i -
jalni red podvržen vrhovni sodbi Cerkve.
Gospodarski in nravni red namreč nista med seboj

514

ločena. Nravni zakon nam veleva, da iščemo v vsem
svojem ravnanju vrhovni in zadnji smoter, v vsakem
posameznem področju pa tiste posebne smotre, ki jih
je postavil Bog in da potem te ubiramo v skladje ter
podrejamo vrhovnemu smotru.

1. Lastninsko pravico  je že Leon krepko
branil in dokazoval, da bi bila nje odprava delavcem v
pogubo. Zato mnogi klevetajo papeža in Cerkev, da
držita z bogatinci zoper proletarce. Toda po krivici.
Lastnina ima dvojen značaj:  individualen in so-
cijalen, kolikor namreč meri na dobro poedincev ali
na občo blaginjo. Sam Stvarnik je dal ljudem pravico
zasebne lastnine, da bi mogli poedinci poskrbeti zase in
za družino, kar ne gre brez nekega določenega reda.
Skrbno se je pa treba pri tem čuvati, da ne zaide kdo
v individualizem, a tudi ne v kolektivizem. Da se iz¬
ognemo napačnemu pojmovanju lastnine, moramo' 1 o -
čiti lastninsko pravico in rabo lastnine.
Dolžnost pravičnosti zahteva, da vsak delitev posesti
čuva in ne prestopa mej svoje lastnine ter ne sega v
pravice drugih, a druge kreposti zahtevajo, da lastnik
po pameti rabi svojo last. Seveda se pa motijo tudi tisti,
ki skušajo individualni značaj lastninske pravice tako
oslabiti, da ga dejansko uničijo.

Socijalen značaj lastnine  zahteva, da
ljudje ne gledajo le na svojo korist, temveč tudi na občo
blaginjo. Te dolžnosti posamič določati, pristoja javni
oblasti, kajti kakor druge prvine socijalnega življenja
tako tudi lastnina ni nič neizpremenljivega. Toda država
te pravice ne sme samovoljno rabiti in naravno pravo, f
ki daje človeku pravico imeti zasebno posest, mora
ostati vedno neprekršeno, zakaj človek je starejši kakor
država in tudi družina je pred državno skupnostjo. Glede
na to država tudi s prevelikimi davki ne sme izčrpati
zasebnega imetja, temveč samo umerjati njegovo rabo
ter jo spravljati v sklad z občo blaginjo. Toda človeški
samovolji niso prepuščeni niti svobodni dohodki, kajti
bogati so najstrožje dolžni izvrševati dobrodelnost.

515

33 '

Lastninska pravica se pridobi s prilastitvijo stvari,
ki še nimajo lastnika, in z delom.

2. Kapital in delo.  — Narodno bogastvo izhaja
iz dela delavcev, toda ves trud bi bil prazen, ako bi
Stvarnik ne bil poprej dal naravnega bogastva in orodja,
naravnih dobrin in sil. Ne snov (kapital) ne more biti
brez dela, ne delo brez snovi. Toda le predolgo si je
mogel kapital lastiti vse, kar se je pridobilo in je de¬
lavcu ostalo komaj za golo življenje. Vse gospodarsko-
socijalne naprave so stalno težile za tem, da se kapita¬
listom steka vse kopičenje kapitala, a delavci so izro¬
čeni večni bedi. To je med tako zvanimi »intelektualci«
rodilo nasprotno izmišljeno nravno načelo, da gre vse,
kar se proizvede, delavstvu. Ta zmota je še varljivejši
strup nego zmota socijalistov, ki zahtevajo socijalizacijo
vseh proizvajalnih sredstev.

Glede na to je dejal že Leon: »Zemlja, kakorkoli
razdeljena med zasebnike, ne neha služiti koristi vseh.«
Toda ni vsaka razdelitev dobrin in bogastva taka, da bi se
božji namen popolnoma dosegal. Bogastvo, ki se vedno
množi, se mora tako porazdeljevati, da ne bo oškodovana
obča blaginja družbe. Po tem zakonu socijalne
pravičnosti  ne sme en razred drugega izključevati
od deleža dobrin. Proti temu greši razred bogatih, ki
misli, da gre vse njemu, delavcem pa nič, a prav tako
greši razred razdraženih proletarcev, ki lasti vse sebi,
češ da je vse delo njegovih rok in hoče zato sploh odpra¬
viti vsako lastnino in dohodek, ki ni iz dela. Gre za to,
da dobi vsak svoj delež in da se bo porazdeljevanje
dobrin uravnavalo po pravcu obče blaginje in socijalne
pravičnosti. Današnja porazdelitev, ko stoji na eni strani
majhno število bogatih, na drugi strani pa velike mno¬
žice ubogih, je zelo, zelo nesrečna.

3. Odrešitev proletarcev  je tisti smoter,
za katerim je treba težiti. Položaj delavcev se je izza
Leona zlasti po kulturnih državah res izboljšal, a ker
se je industrija med tem jako razširila še na nove de-

516

žele, je število bednih proletarcev neizmerno narastlo
in njih ječanje vpije z zemlje k Bogu. Razen tega je
tudi veliko število kmetskih delavcev brez upa, da bi
si kdaj pridobili košček zemlje in so zato za vedno iz¬
ročeni proletarstvu. Vse to je nepobiten dokaz, da
bogastvo ni prav po razdeljeno  in se je treba
prizadevati, da se bo vsaj v bodoče pridobljeno bogastvo
le po pravičnem razmerju nabiralo pri bogatih in se v
zadostnem obilju raztekalo med delavce, da bodo z varč¬
nostjo lahko množili družinsko imovino. S tem se bodo
dvignili iz dosedanjega negotovega življenjskega polo¬
žaja. Če se nemudoma ne pristopi k pogumnemu iz¬
vrševanju te zahteve, tudi ne bo mogoče ubraniti soci-
jalnega miru proti prevratnim duhovom.

4. Pravična plača.  — Tega pa ne bo mogoče
izvršiti, če se delavci s pridnostjo in varčnostjo ne dvig¬
nejo do neke zmerne imovine. To si more pridobiti se¬
veda le z delovno plačo. Napačno mislijo tisti, ki trdijo,
da je vsaka mezdna delovna pogodba krivična in da jo
je treba nadomestiti s t. zv. družabno pogodbo. Vsekakor
bi bilo pa pametno današnjo mezdno pogodbo ublažiti
s socijalno pogodbo. Da se plače določijo po pravici, je
treba upoštevati več stvari in motijo se tisti, ki pravijo,
da je delo toliko vredno, kolikor se cenijo sadovi dela,
zaradi česar da bi imeli delavci pravico zahtevati vse,
kar se je z njih trudom proizvedlo. Zmotnost tega je
razvidna iz tistega, kar je bilo rečeno o kapitalu in delu.

Kakor pri lastnini, je treba tudi pri delu motriti
poleg osebne tudi socijalno stran. Če namreč ni zares
socijalnih in organskih združb, če se razne stroke ne
zlagajo in dopolnjujejo in če se um, kapital in delo ne
združijo, tudi dejavnost ljudi ne more roditi sadov. Zato
se dejavnost ljudi ne more pravično oceniti in poplačati,
če se ne upošteva nje individualna in socijalna narava.
Najprej je treba delavcu dajati plačo, ki je zadostna za
vzdrževanje njega samega in družine. Seveda je prav,
če tudi družinski člani po svojih močeh prispevajo, a

517

ne sme se zlorabiti mladost otrok in slabost žen. Zloraba
je, da morajo matere radi premajhne očetove plače
zunaj doma iskati zaslužka. Pri določevanju plače je pa
seveda treba upoštevati tudi položaj podjetnika, kajti
čezmerne plače, ki jih podjetje ne zmore, bi bile tudi
nepravične, a podjetnikova malomarnost ali nepodjetnost
še ni pravičen vzrok, da bi se zmanjševale plače. Pri
tem težkem vprašanju mora vladati med voditelji in
delavci neka krščanska sloga in zveza. Višina plač se
mora ravnati končno tudi po zahtevah socijalne blaginje.
Tistim, ki morejo in hočejo delati, se mora ustvariti
prilika za delo, a prenizke ali tudi previsoke plače so
lahko vzrok brezposelnosti. Proti socijalni pravičnosti je
torej, če bi se zaradi zasebnega dobička ali v škodo obči
blaginji delavske plače preveč zniževale ali preveč po¬
viševale. Vladati mora neko pravo razmerje med pla¬
čami, s katerim je v tesni zvezi tudi pravo sorazmerje
cen pridelkov in izdelkov. Potrebno bi bilo zato, da se
razne stroke združijo v en organizem. Tedaj bo šele
uresničeno socijalno gospodarstvo in bo dosegalo svoje
smotre, če bodo vsi posamič in skupaj dobivali toliko
dobrin, kolikor jih je treba, da je mogoče zadovoljiti po¬
trebe in poštene zahteve udobnosti.

5. Obnova socijalnega reda.  — Doslej smo
obravnavali predvsem razdelitev dobrin in pravične
plače za posamezne osebe, a Leonu je šlo v prvi vrsti
za obnovo socijalnega reda. V to svrho sta pa potrebna
zlasti preosnova ustanov (posebno države) in prerod
nravi. Po krivdi individualizma je nekdaj bogato in po
raznovrstnih družbah organsko razvito socijalno življenje
propadlo in skoraj zamrlo. Država je izgubila socijalno
obliko vladavine in prevzela je skoraj neskončno nalog
in poslov. Toda nepravično in škodljivo je izročati večji
in višji družbi, kar zmorejo manjše in nižje organizacije,
kajti država mora dajati oporo udom socijalnega orga¬
nizma, nikdar pa na sme le teh vase povzemati in uni¬
čevati. Vrhovna socijalna oblast naj torej posle manjšega

518

pomena prepušča nižjim organizacijam, da bo lahko tem
uspešneje izvrševala svoje prave lastne naloge.

Gledati je treba pred vsem na to, da preneha borba
nasprotujočih si razredov in da se ustvari vzajemno so*
delovanje korporacij. Sedanji položaj družbe je nasilen
in zato nestalen, ker se opira na razrede. Treba je ob¬
noviti korporacije. Človeško delo ni blago in se mora
v njem upoštevati delavčevo človeško dostojanstvo. Toda
današnji delovni trg je podoben bojišču, kar je veliko
zlo. Ozdravljenje bo mogoče le z ustanovitvijo korpo¬
racij, katerim ljudje ne bodo pripadali po vlogi, ki jo
imajo na delovnem trgu, ampak po raznih socijalnih
opravilih, ki jih posamezniki izvršujejo. Mnogi pravijo,
da so korporacije kot samoupravne organizacije državi,
če ne bistvene, vsaj naravne. Pravi socijalni red namreč
zahteva, da se razni udje v družbi zvežejo med seboj
z neko trdno vezjo. Te korporacije bi morale pred vsem
pospeševati sodelovanje vseh strok za skupno blaginjo
države. O stvareh pa, ki se posebej tičejo gospodarjev
ali delavcev, bodo lahko oboji vsak posebej obravnavali
in sklepali. Vsekakor je pa potrebno, da ni svobodno
samo ustanavljanje takih organizacij, temveč mora biti
tudi določitev njih oblike prepuščena prizadetim samim.

Kakor se pa edinstvo človeške družbe ne more
ozirati na nasprotje razredov, tako se tudi pravi gospo¬
darski red ne more prepustiti svobodni tekmi sil, kakor
jo zastopa tako zvana individualistična gospodarska
teorija. To svobodna tekma, dasi je v nekih mejah do¬
pustna in koristna, ne more ravnati gospodarstva, zato
je nujno potrebno, da se to zopet podredi pravemu in
uspešnemu vodilnemu načelu. Še škodljivejše je pa se¬
veda gospodarsko samodrštvo, ki je zadnje čase zame¬
njalo svobodno tekmo in ki jo je treba krepko brzdati
in modro voditi ter iskati višjih in plemenitejših sil, ki
bi mogle ravnati gospodarsko samodrštvo. To sta so-
cijalna pravičnost in socijalna ljubezen. Na socijalno pra¬
vičnost je treba zgraditi pravni in socijalni red, ki se
mora po njem ravnati vse gospodarstvo, socijalna lju-

519

bežen pa mora biti kakor duša tega reda. Ta red mora
potem socijalna oblast skrbno čuvati in braniti. Doseči
je pa treba tudi neko srečno sodelovanje narodov.

Nedavno je bil ustanovljen (papež misli na Italijo)
poseben način strokovnih organizacij in korporacij.
Stavke so prepovedali; če se stranke ne morejo spora¬
zumeti, nastopi javna oblast. Za mirno sodelovanje raz¬
redov so take ustanove jako koristne, toda bati se je,
da bo v teh preveč birokratičnega in političnega duha
ter da bodo služile bolj posebnim političnim namenom
kakor pa obnovi in ustanovi boljšega socijalnega reda.

Da bo mogoče doseči res boljši družabni red, sta
potrebna božja pomoč in složno ter smotrno delo vseh,
zlasti pa tistih, ki se pod vodstvom in učiteljstvom
Cerkve vzgajajo v Katoliški akciji za apostolsko delo.
Pred vsem je pa potrebna seveda nravna obnova, kar
zadostno dokazuje zgodovina. Nekoč je namreč že vladal
socijalni red, ki se je še precej skladal s pravo pametjo,
a je prepadel, ker so člani tedanjih korporacij okoreli
v prevelikem samoljubju.

III. O izpremembah izza Leona.  — Izza
Leona XIII. sta se tako gospodarski red kakor socijali-
zem močno izpremenila.

1. Gospodarstvo. Leon se je jako prizadeval, da bi
način gospodarstva uredil po pravih načelih. Sedanji
gospodarski red sam na sebi ne bi bil slab in grešen,
krši pa pravi red, če kapital najema delavce, da bi se
gospodarstvo ravnalo po njegovi volji in v njegov prid
brez ozira na človeško dostojanstvo delavcev, na socijalni
značaj gospodarstva, na socijalno pravičnost in na občo
blaginjo. Ta način gospodarstva res še ne vlada povsod
(n. pr. na kmetih), toda razširja se vedno bolj po vsem
svetu in udira polagoma v gospodarske razmere vseh.

Dandanes se ne kopiči samo bogastvo, temveč tudi
strašna moč, gospodarsko samosilje  in samo-
drštvo. To je najhujše pri tistih, ki imajo v rokah denar
in z njim nekako upravljajo kri, ki po njej vse gospo¬
darstvo živi. Kopičenje sile in moči je nekak svojski

520

znak sodobnega gospodarstva, je sad, ki ga je rodila
razbrzdana svobodna tekma. V njej uspevajo le tisti, ki
se najbolj nasilno bore. Razvija se trajna borba: borba
za gospodarsko moč, boj za moč nad državo in boj med
državami samimi. Svobodna tekma je končno ubila sama
sebe, svobodo gospodarstva je nadomestila z gospodar¬
skim samodrštvom in pohlepu po dobičku je sledil raz¬
brzdan pohlep po moči, temu pa ponižanje državnega
dostojanstva. Država, ki bi morala biti najvišja razsod-
nica, vzvišena nad stranke, je postala sužnja pohlepu
ljudi. Iz tega vira sta potekla potem na eni strani nacio¬
nalizem in gospodarski imperijalizem, na drugi strani
pa denarni internacijonalizem ali internacijonalni impe¬
rijalizem.

Da se odpomore temu zlu, je treba izvesti načela
prave pameti in krščanske socijalne filozofije o kapitalu,
delu in njiju odnosih, kajti način sedanjega gospodarstva
se opira najbolj na kapital in delo. Zlasti je treba pra¬
vilno presoditi individualni in socijalni značaj lastnine
in dela, da se ognemo individualizmu in kolektivizmu.
Vzajemne odnose med njima je treba urediti po zahtevah
menjalne pravičnosti, pomaga naj pa krščanska ljubezen.
Svobodna tekma naj se omeji in gospodarsko samodrštvo
učinkovito podvrže socijalni oblasti. Javne ustanove na¬
rodov naj tako urede človeško družbo, da bo vse v skla¬
du z zahtevami socijalne blaginje in s pravcem socijalne
pravičnosti.

2. Izza Leonovih časov se je jako izpremenil tudi
socijalizem in se razdelil v dve stranki. Ena je zašla v
komunizem, ki stremi javno, odkrito, z najnasilnejšimi
sredstvi za popolno odpravo zasebne lastnine. Komuni¬
zem je grozno krut in nečloveški, zato ne moremo brez
globoke bolesti gledati vnemarnosti tistih, ki to grozečo
nevarnost prezirajo. Še bolj je pa treba obsoditi brez¬
skrbnost tistih, ki se nič ne brigajo, da bi odpravili
ali izpremenili razmere, ki utirajo pot tej socijalni pro¬
pasti. Milejša je druga stranka socijalizma, to so socijalni
demokratje, ki ne uče nasilja in omiljujejo tudi razredni

521

boj ter odpravo zasebne lastnine. Ti so se očividno
zbali svojih načel in ustrašili posledic, ki jih je iz njih
izvedel komunizem.

Če se razredni boj zdržuje sovražnosti in prehaja v
neko pošteno borbo, osnovano na želji po pravičnosti,
sicer to še ni tisti blaženi socijalni mir, po katerem hre¬
penimo, vendar more in mora biti začetek, da pridemo
do vzajemnega sodelovanja korporacij. Tudi boj proti
zasebni lastnini prehaja polagoma iz boja proti posesti
proizvajalnih sredstev le v boj proti socijalnemu go¬
spostvu, ki si ga je posest ugrabila in ki ne pristoji
lastnikom, ampak samo javni oblasti. Tako se polagoma
nazori milejšega socijalizma približujejo krščanskim na¬
čelom. Po pravici se namreč zahteva, da se neke dobrine
izvzamejo zasebni lasti in pridrže državi, ker je z njimi
zvezana taka moč, kakršna se brez nevarnosti za občo
blaginjo ne sme prepustiti zasebnikom.

Nihče naj pa ne misli, da so se milejše socijalistične
smeri tako daleč izpremenile in da bi se jim mogla tudi
krščanska načela toliko prilagoditi, da bi se sešli na neki
srednji poti. Nemogoče je namreč popuščati zmotam,
kajti tudi milejši socijalizem se ni odpovedal svoji
krščanstvu nasprotni naravi. Izjavljamo zato: Socijalizem
naj se motri kot nauk ali kot zgodovinsko dejstvo ali
kot akcija, če ostane res socijalizem, se tudi potem, ko
je v tistih stvareh, ki smo jih omenili, popustil resnici
in pravici, ne more v sklad spraviti z ver¬
skimi nauki katoliške Cerkve,  zakaj njegova
zamisel družbe je popolnoma tuja krščanski resnici.

Po krščanskem nauku je človek postavljen na
zemljo, da živi v družbi in pod oblastjo, ki je urejena
od Boga, da vzgaja in razvija vse svoje zmožnosti v
hvalo in slavo svojega Stvarnika, opravlja zvesto svoj
poklic in si tako pridobi časno in večno srečo. Socijali¬
zem pa tega smotra sploh ne pozna ali ga prezira, in
misli, da je človeška družba ustanovljena zgolj za
udobnost. Ker se namreč dobrine uspešneje proizvajajo,
če se delo porazdeli, sklepajo socijalisti, ki motre le

522

snovno plat gospodarske dejavnosti, da se mora le-ta
vršiti nujno socijalno in da se ljudje docela podvržejo
družbi. Množino materijalnih dobrin tako visoko cenijo,
da se morajo po njih mnenju žrtvovati višje človeške
dobrine, tudi svoboda, le zahtevam čim najuspešnejšega
proizvajanja. Družba, kakor si jo zamišlja socijalizem, se
torej na eni strani ne more pojmiti brez nasilja, na
drugi strani se pa vdaja neki blodni svobodi, kjer ni
mesta za pravo socijalno oblast.

Daši ima tudi socijalizem, kakor vsaka zmota, v
sebi nekaj resnice, njegov nauk o družbi vendarle ni
v skladu s krščanstvom in je torej »krščanski socija¬
lizem« protisloven izraz.

Socijalizem se je v zadnjih časih lotil tudi vzgoje
duhov in nravi, da izoblikuje »socialističnega človeka«.
Oče tega vzgojnega socijalizma je liberalizem, a njegov
dedič bo boljševizem. Z bolestjo gledamo, kako je mnogo
vernih katoličanov prebežalo iz tabora Cerkve v socia¬
listični tabor. Nekateri so zašli celo tako daleč da očitajo
Cerkvi, da drži z bogatini in da prezira delavce. Res je
žalostno, da so bili in so še, ki se imajo za katoličane,
a se komaj spominjajo vzvišene zapovedi pravičnosti in
ljubezni in kar je še hujše, ki se ne boje iz pohlepa po
dobičku pritiskati delavce. Da, so celo taki, ki zlorabijo
vero samo in skušajo z njenim imenom pokriti svoje
krivice. Njih ravnanja ne bomo nehali nikoli resno ob¬
sojati. Oni so namreč krivi sumničenja, da Cerkev drži
z bogatini. Vendar vse bedno prevarane vabimo, da se
vrnejo v materino naročje Cerkve. Naj bodo prepričani,
da na zemlji nikjer ne morejo najti večjega blaženstva
kakor pri Kristusu.

B. Obnova nravi. — Pred tako zaželjeno socijalno
obnovo mora pa vsekakor priti obnova krščanskega
duha, ki ga je toliko gospodarstvenikov izgubilo. Da¬
našnje gospodarstvo ima zelo velike hibe, a komunizem
in socijalizem sta zašla daleč od evangeljskih zapovedi.
Toda človeško družbo bo ozdravila samo obnova krščan¬
skega življenja in krščanskih ustanov. Vsi se strašijo

523

skoraj samo časnih prevratov in vendar so socijalne in
gospodarske razmere naše dobe za premnoge največja
ovira, da ne morejo skrbeti niti za večno zveličanje. Zato
kličemo na neutrudno delo vse, ki jim mora biti
tega mar.

Korenina odpada od krščanskih načel v socijalnih
In gospodarskih rečeh so strasti, posledica izvirnega
greha. Odtod tisti nenasitni pohlep po bogastvu in časnih
dobrinah. Zaradi negotovosti v gospodarstvu so neka¬
teri tako otopeli za opomine vesti, da imajo za dovoljeno
svoje dobičke kakorkoli množiti. V trgovini, oproščeni
vseh zakonov, pogosto zvišujejo in znižujejo cene, da pre¬
vračajo vse poudarke proizvajalcev. Zakonite odredbe
so večkrat povod najgrši samopašnosti. V varstvu brez¬
imnih družb se gode največje krivice in goljufije. Vso
to kvar bi mogla trdna nravnost odpraviti ali je pre¬
streči, a žal je le prevečkrat ni bilo. Nastal je nov, od
pravega nravnega zakona docela ločen gospodarski nauk,
ki je povzročil, da so človeškemu pohlepu brzde povsem
popustile. Mnogo ljudi se žene samo za bogastvom, išče
pred vsem in nad vsem samo sebe in se ne straši več
niti najhujših zločinov zoper druge, a druge vabi po
njih poti sijaj njih bogastva. Naravno je tedaj, da je
začelo tudi delovno ljudstvo drveti v isto brezdno, tem¬
bolj, ker so premnogi podjetniki zlorabljali svoje de¬
lavce kot mrtvo orodje. Novodobno gospodarstvo in zlasti
brezumni način stanovanj tolikokrat ovira družinsko
skupnost, stavi ovire praznovanju nedelj in praznikov in
povzroča, da sama skrb za vsakdanji kruh izpodriva
zmisel za višje reči. Tako se telesno delo, ki naj bi služilo
blaginji telesa in duše pogosto prevrača v orodje izkvar-
jenosti: mrtva snov prihaja iz tovarne požlahtnjena,
ljudje pa se prav tam kvarijo in ponižujejo.

P o m o č k i. — Dokler bo trajalo to žalostno raz¬
dejanje duš, je zastonj ves trud, da bi se družba preure¬
dila. A zoper to razdejanje ni drugega pripomočka, ka¬
kor da se ljudje vrnejo k evangeljskemu nauku. Pravi
red, ki si ga mnogi žele, bo docela nedostaten, če se vsa

524

raznotera človeška dejavnost prijateljsko ne združi, da
posnema in po možnosti doseže čudovito enoto božjih
načrtov. Popoln je tisti red, ki ga glasno in vneto ozna¬
nja Cerkev in ki ga zahteva tudi prava pamet, namreč
da se vse naravna na Boga kot na prvi in zadnji smoter
in da se vse ustvarjene dobrine smatrajo zgolj za
sredstva. Nikomur ni zabranjeno svojo imovino prav in
pravično množiti, a le v pokorščini do božjih zakonov in
ne da bi kršil pravice drugih. Če bi vsi tako ravnali, bi
se ne le pridobivanje, temveč tudi raba bogastva narav¬
nala v meje pravičnosti ter bi se umazani sebičnosti po¬
stavil nasproti zakon krščanske zmernosti.

Pri vsem tem prizadevanju bo pa morala imeti po¬
seben delež ljubezen,  ki je vez popolnosti. Varajo
se tisti, ki mislijo, da zadostuje sama pravičnost in sicer
še samo menjalna pravičnost, a ošabno prezirajo pomoč
ljubezni. Seveda ljubezen ne more nadomestiti odrekane
pravičnosti, a sama pravičnost bo sicer mogla odpraviti
vzroke socijalnosti borb, ne bo pa mogla zediniti src in
združiti duhov. Le tedaj bo možno v človeški družbi
resnično sodelovanje vseh za skupno blaginjo, ko bodo
vsi deli čutili, da so otroci istega nebeškega očeta. Tedaj
bodo bogati in drugi veljaki izpremenili prejšnjo brez¬
brižnost v dejavno ljubezen, delavci pa bodo iskreno
zamorili vsako čustvo sovražnosti in zavisti.

Če se bo iznova razširil ta evangeljski duh krščanske
umerjenosti in obče ljubezni, bo prišla tudi tako za-
željena popolna obnova človeške družbe. Škofje in du¬
hovniki naj po vseh delih sveta sodelujejo z vso goreč¬
nostjo za ta važni in nujni smoter, a vsi verniki, zlasti
tisti iz Katoliške akcije, naj pomagajo. Nihče naj se ne
straši težkega dela in velikih ovir. V tem pogledu vzbu¬
jajo vesele upe množice delavcev, ki se zbirajo v krščan¬
skih organizacijah, zlasti pa skupine mlajših, ki se s
čudovito vnemo prizadevajo tovariše pridobivati za Kri¬
stusa. Posebne hvale so vredni voditelji delavskih orga¬
nizacij, ki se tudi trudijo samo za blaginjo tovarišev.
Opaziti je pa tudi mnogo darovitih in bogatih mladeničev,

525

ki se resnobno ukvarjajo s socijalnim študijem in obe¬
tajo posvetiti se socijalni obnovi.

Sodobni položaj jasno kaže, po kateri poti je hoditi.
Današnji svet je zopet padel skoraj v popolno paganstvo
in da ga bo mogoče privesti zopet nazaj h Kristusu, je
treba med stanovi samimi vzgojiti apostolov za dotične
stanove. Iskati in vzgajati je treba laiške apostole de¬
lavce za delavce, industrijce za industrijce, kmete za
kmete itd. Duhovniki se morajo za to nalogo priprav¬
ljati z resnim socijalnim študijem že v bogoslovjih, a
tisti, ki bodo posebej za to določeni, se morajo v modri
previdnosti ogibati vseh skrajnosti. Uporabljati bo treba
vsa sredstva krščanske vzgoje, učiti mladeniče, ustanav¬
ljati krščanska društva, snovati krožke za študij po
pravcih svete vere, zlasti pa uporabljati za socijalno ob¬
novo tudi duhovne vaje, za delavce še posebej. Tako
vzgojenih krepkih Kristusovih vojščakov je sedaj silno
treba, da rešijo človeško družbo strašne propasti, ki
vanjo drvi, če bo prezirala evangeljske nauke in pu¬
stila, da vladajo razmere, ki se v njih gazijo človeški in
božji zakoni. Za svoj obstoj se Cerkev ne boji, a boli jo
strašno zlo, ki bi prišlo v takšnih viharjih nad tisoče in
tisoče ljudi.

Nasprotniki z vso bistroumnostjo izbirajo in izobra¬
žujejo delavne pristaše, ki bi širili njih zmote in kadar
se napravljajo na hujše napade na Kristusovo Cerkev,
opuščajo tudi vse notranje medsebojne prepire. Tudi
katoličani kažejo veliko gorečnost na socijalnem in na
gospodarskem, na šolskem in na verskem področju, toda
njih sile so pogosto preveč razpršene. Naj se zedinijo
vsi, ki so blage volje, da vsaj nekaj store za krščansko
obnovo človeške družbe, ki jo je Leon XIII. s svojo
nesmrtno okrožnico Rerum novarum započel, da bo v
vsem in nad vsem Kristus vladal, Kristus kraljeval, ki
mu bodi čast in slava in oblast na vekov veke.

526

Literatura:

Razen del, ki so navedena v razpravi sami, mi je služila

v glavnem še naslednja literatura:

Za I. del:

Beer  M.: Allgemeine Geschichte des Sozialismus und der
soz. Kampfe.  Berlin, 1931.

Briigel  L.: Geschichte der osterreichischen Sozialdemo-

Tcratie.  Wien, 1925.

Erjavec  F.: Zgodovina socijalizma o Srbiji.  Ljubljana, 1923.

Erjavec  F.: Pregled zgodovine delavskega gibanja na Slo¬
venskem.  Razprava v »Socijalni misli« 1. 1926 in 1927.

K a u t s k y K.: Das Erfurt er Programm.  Stuttgart, 1922.

Kautsky  K.: Vorlaufer des neueren Sozialismus.  Stutt¬

gart, 1909.

K o r a č V.: Povjest Radničkog Pokreta u Ilrvatskoj i Sla¬
voniji.  Zagreb, 1929.

Krek  J. E.: Socijalizem,  Ljubljana, 1901.

Kristan  A.: O delavskem in socijalističnem gibanju na
Slovenskem.  Ljubljana, 1927.

Za II. del:

Andreae  W.: Kapitalismus, Bolschemismus, Faschismus.

Jena, 1933.

Berg  L.: Was sagt Somjet-Russland von sich selbst?  Glad-
bach, 1930.

»Čas«; članki in razprave v »Času« in drugih slovenskih
perijodičnih listih v povojnih letih.

Dobbert  G.: Die rote IVirtschaft.  Konigsberg—Berlin, 1932.

E c k a r d t : Russland.  Leipzig, 1930.

Farbman  M.: Piatiletka«, der Fiinfjahresplan.  Berlin, 1931.

Fuldp-Miiller  R.: Geist und Gesicht des Bolschemismus.
Wien, 1928.

G u r i a n W.: Der Bolschemismus.  Freiburg, 1932.

H a y d n J.: Russland 1932.  Wien—Leipzig, 1932.

Hessen  S.: Petnajst let sovjetskega šolstva in komunistič¬
ne obrazbene politike.  Ljubljana, 1935.

Lenin:  Die nachsten Aufgaben der Somjel-Macht.  Ber¬

lin, 1919.

Lenin-Sinowjew:  Gegen den Sirom.  Hamburg, 1921.

Men t zel H. E.: Arbeitsverfassung und Arbeitsverteilung
in der russischen Kollektivmirtschaft.  Berlin, 1935.

Osendovski  F. A.: Lenjin.  Beograd, 1933.

»Osteuropa«.  Zeitschrift fiir die gesamten Fragen des
europ. Ostens.  Konigsberg—Berlin. Vsi letniki.

527

Pokrovsky M.: Gescliiclite Russlands.  Leipzig, 1929.
Schiller O.: Die Krise der sozialistischen Landmirtschaft
in der Somjetunion.  Berlin, 1933.

Seibert Th.: Das rote Russland.  Miinchen, 1931.
ISmilg-Benario  M.: Der Zusammenbruch der  Za ren-

monarchie.  Ziirich—Leipzig, 1928.

Stepun  F.: Das Antlitz Russlands und das Gesicht der
Revolution.  Bern—Leipzig, 1934.

T r o t z k i : Mein Leben.  Berlin, 1930.

Ustava ruske socijaiistične federativne sovjetske republike.
Ljubljana, 1919.

Za III. del:

Balugžič  Ž.: Boljševizam.  Beograd, 1921.

B e y e r G.: Katholizismus und Sozialismus.  Berlin, 1927.

Biederlack  J.: Die soziale Frage.  Innsbruck, 1907.

Brauer  Th.: Der moderne deutsche Sozialismus.  Frei-
burg, 1929.

Catrein  V.: Der Sozialismus.  Freiburg, 1906.

F e d e r G.: Das Programm der N. S. D. A. P. und seine
meltanschaulichen Grundgedanken.  Miinchen, 1934.

Foerster  Fr. W.: Christentum und Klassenkampf.  Zii-
rich, 1908.

Gosar  A.: Za nov družabni red.  Celje, 1933.

Kautsky  K.: Grundsatze und Forderungen der Sozial-
demokratie.  Stuttgart.

Pesch  H.: Liberalismus, Sozialismus und cliristliclie Ge-
sellschaftsordnung.  Freiburg, 1898.

Sigma  : Naš svetovni nazor.  Ljubljana, 1933.

Sombart  W.: Sozialismus und soziale Bemegung.  Jena, 1919.

Sombart  W.: Der proletarische Sozialismus.  Jena, 1924.

Stalin  : Lenin und Leninismus.  Wien, 1924.

Steffes  J. P.: Die Staatsauffassung der Moderne.  Frei¬
burg, 1925.

Tominec  A.: Delavska okrožnica Leona XIII.  Ljublja¬
na, 1931.

Tugan-Baranowsky:  Der moderne Sozialismus in

seiner geschichtlichen Entroicklung.  Dresden, 1908.

T u g a n — B a- r a n d w s k v : Tfieoretische Grundlagen des

Marxismus.  Leipzig, 1905.

Ušeničnik  A.: Socijologija.  Ljubljana, 1910.

528

Imensko kazalo

Abramovič 147

Adler F. 56

Adler V. 45, 72

Advokin 226

Agis 7

Ahčin J. 511

Aleksander I., kralj, 77

Aleksander I., car, 84, 197

Aleksander II. 86, 98, 197

Aleksander III. 96, 122, 197

Aleksandrov 306

Aleksič 511

Amalrih Benski 10

Ancel I. 67

Andrejev 343

Anenkov 308

Antoine 511

Antonij 260, 328

Antonin 249

Arhipov A. 307

Aristotel 7, 468

Arzenjev 304

Auerbach 302

Axelrod P. 99 sl., 122

Azev J.

Babeuf Fr. N. 22, 26, 31 sl.,
237, 473
Bacsynski 321
Bakon Verulamski 17, 435
Bakunin M. A. 42, 96 sl. 486,

490

Bastiat 424
Bauer B. 30
Bax 449

Bebel A. 41, 49, 52, 461
Bednij D. 235, 246, 300
Bellamy 19
Bellers 15

sv. Benedikt 10
Bentham J. 20 sl.

Bergstein 148
Berington 19
Berman 231

Bernstein E. 50, 449, 462
Bezimenski 301

Blanqui L. A. 26, 32 sl., 232,
497

Biederlack 511
Bismark O. 41, 44, 48, 96
Bjelanickij-Birulja V. 307
Bogorodskij F. 307
Borodin 147
Boronin 322
Borne L. 30
Breškovskaja 116
Brisot de Carville 19, 22
Brjuzov 300
Brusilov 117
Biichner 435, 439
Budancev 301

Buharin 145 sl., 299, 306, 238,
253, 261
Bukšeg V. 68 sl.

Bulakovskij 308
Buonarroti 22, 32

Cabet Et. 9
Campanell T. 17
Cathrein V. 511
Cekič D. 65
Cenič D. 62
Ciprijan 9
Čokov M. 65
Collbert 341
Comte A. 27
Čuvaj 69

Erjavec, Komunizem

529

34

Čajkov J. 308
Čeidze 104, 108 sl., 115
Čekrigin 308
Černišev N. 307
Černiševski 97 sl.

Černov 99
Černovski 226
Čičerin 147, 251, 325, 327
Cubar 147, 413

Dan 147
Deinek A. 307
Demetrovic J. 68
Demokrit 435
Deni V. 307
Descartes 435
Djenikin 163
Dobroljubov 97
Domogadskij 306
Dolcino fra 11 sl.

Dostojevski 494
Dragovi e R. 63
Draškovie 77
Džeržinski 146, 226
Džugašvili J. = Stalin

Eberle 511
Ebert Fr. 57
Efimov 308
Ehrenburg 148
Ehrlich 147
Eidemann 333
Eisenstein 305
Enlantin 27

Engels Fr. 33 sl., 38, 46, 125,
277, 311, 393, 439 sl., 449, 464,
'474, 483 sl.

Epikur 435
Ewerard 15

Fadjejev 303
Falilejev 308
Favorski 308
Fedin 303
Feinberg 306
Fenelon Fr. 17
Ferohilov 226 sl.

Feuerbach L. 30, 439, 445, 449,
484

Fichte 435, 483
Figner V. 96
Filler 148
Firin 231
Foigny G. 19
Fonin S. 303
Fontenelle 17, 19
Fourier K. 27, 33, 95

Gastjev 236
Georgijev P. 65
Gerazimov S. 307
Gladkov 303
God\vin W. 21, 42
Golicin 104, 109
Golovin 307
Goremikin 102
Gorev 147

Gorkij M. 235, 248, 303
Gosar A. 511
Gostinčar J. 73
Gournay 423
Grabar 298
Grabljevic A. 71
Grebenčekov V. 227
Gregor Nacijanski 9
Grinjko 279
Guesde J. 46
Gurvič 216

Haase 54
Haderlap F. 71
Haeckel 436
Hall C. 21
Harrington J. 17
Hegel G., W., Fr. 36, 60, 435,
437 sl., 445 481, 484
Heine H. 30
Heinse W. 29
Keller 512
Hercen A. 95, 98
Hobbes 421 sl., 435
Hoglund 248, 452
Hohoff 512
Hus J. 12 sl.

530

Huysmans 47, 53
Hythlodeus 18

Ilarion 260
Ilič M. 63
lija 148

Iljič Vladimir = Lenin
Ivan Grozni 196
Ivanov, general 109
Ivanov, pisatelj 303

Jagetzov 478

Jagoda 226, 231

Jaklin J. 67

Jakovljev 375

Jakšič S. 64, 76

sv. Janez Zlatoust 9

Janovskaja 307

Jaroslavski 137, 147, 256

Janes 449

Jaures J. 52

Jegorov 331

Jeraj J. 511

Jesenin 303

Jezus Kristus 8, 249, 257, 447,
525

Joaliim Florijski 10
Joffe 322
Judenič 163
sv. Justin 9

Kaganovič 148, 391
Kaiserling 237
Kalan A. 73, 511
Kalašnikov 281, 286
Kalinin 213, 253
Kamenjev 89, 115, 121, 123,
136, 145 sl.

Kant 422, 435, 483
Kapelinski 147
Kapor 64
Karel X., 25
Kasatkin N. 307
Katajev 303
Katarina II., 197
Katkov 96

Kautsky K. 18, 104 sl., 112 sl.,
198, 445, 484, 493

Kellog 327
Kernal 170

Kerenski A. 101, 104 sl., 112 sl.,
114 sl., 117 sl., 198
Ketteler V. E. 505
Khuen-Hederwary 67 sl.
Kinderman 223
Kirov 224
Kirpičnikov 108
Klement Aleksandrijski 9
Kljujev 303 sl.

Kobad 9
Kogan 231
Kolčak 162, 164
Končalovski 308
Končalovskij P. 307
Korač V. 68 sl., 76
Kordelič K. 72
Korenev 301
Kornilov 119
Kosil 148
Kozlovskij 307
Kral 512

Krapotkin P. A. 99, 116
Krasin 147, 324
Krasnicki 249
Krasnov 163

Krek J. E. 68, 73, 505 sl., 511
Krekič B. 76

Krilenko 219, 222, 224, 228
Krimov N. 307
Kristan A. 74 sl.

Kristan E. 73
Krumin 148
Krupenina 286
Krupskaja N. 277, 286
Kruscelnicki 321
Kun Bela 59, 148
Kunc M. 71 sl.

Kurski 225
Kustodijev B. 307
Kuzmičev 311
Kuznecov 301, 308

Lamettrie 435
Lapčevič D. 63, 76
Lassalle F. 40 sl., 44, 483
La-Tour-du Pin 505

34 '

531

Lavrov P. L. 98 sl.

Lebedev 307, 304
Lebedeva S. 308
Lederer 449

Lenin 31, 58, 93, 98 sl., 112 sl.,
115 sl., 119 sl., 122 sl., 129
143, 145, 225, 232, 238 sl.,
247 sl., 254, 257, 262, 295,
299, 311, 322, 337, 341, 409,
416, 450 sl., 470, 476 sl., 485 sl.
Leon XIII., 505, 512, 514, 520
Leonov 303
Lessing G. 29
Levkip 435
Libedinski 301, 303
Liber 147
Liberatore 511
Lichtenstein 511
Liebknecht K. 54, 57
Liebknecht V. 41
Lifšitz 148
Likurg 7 sl.

Linde 147
Linguet 19

Litvinov 137, 147, 324, 327
Ludovik Filip 25
Lugmayer 511
Lukačevski 148
Lunačarski 146, 255, 297
Luther M. 13 sl., 244, 249, 421
Luxenburg R. 54, 57
Lvov 111 sl.

Mably G. B. 19
Majakovski 300
Maklakov 102
Malakovskij 307
Maleševi® 307
Malinovski 148
Mališkin 301
Maljutin 307
Manilinski 148
Manning 505
Marienliof 301
Markevič 373
Markovič S. 63, 65
Martinov 147
Martov 100, 147

Marx K. 31 sl., 34 sl., 41 sl., 45,
48 sl., 58, 96, 123 sl., 138,
232 sl., 277, 346 sl.. 393, 433,
437 sl., 451 sl., 470 sl., 480 sl.
Masse J. 19
Maškov I. 307
Mayer 511
Mayerhold 305
Mazdek 9
Menšinski 146
Mermillod 505
Meslier 19
Meškov 307

Mihajlo 104, 109 sl., 113
Mihajlov 304
Miljukov 103, 105
Mjaskovski 306
Molesehott 435
Molotov 137, 147, 213, 343
Monfang 505
Mor M. 307
Mor T. 16 sl.

Morelly 17 sl.

Morgan L. 443
Morosov 89
Most 43, 67, 71
Muhina V. 308
de Mun 505, 511
Mtinzer T. 14

Napoleon 23, 25, 31, 84
Neck 224
Necker 10
Nečajev 123, 486 sl.

Nevezov 303
Nesterov M. 307
Nikitin 301
Nikolaj I., 85
Nikolaj II., 109, 121, 197
Noske G. 55, 57
Nosolev B. 308

Oetinger F. Ch. 30
Olješ 303
Ognev 301

Ordžonikidze 147, 190, 343
Orel 512

Ostroumova-Lebedeva A. 307

532

Ostwald M. 436
Chven R. 27, 33

Pahomij 10
Palčinski 224
Panov 148
Parfenov 303
Pasternak 303
Pašukanes 202
Pavel I., 241
Pavlica 511
Pavlov S. 307
Pavstovskij K. 304
Pelagic V. 62, 64, 67
Pequeurt K. 32
Perovskaja Z. 96
Pesch H. 511
Pestel 84

Peter Veliki 196 sl.

Petjura 163, 199
Petrov 303
Pij XI., 512
Pilnjak 301
Pinkevič 280, 286
Pilsudski 89
Pistrak 286
Platon 7 sl., 13, 16
Plehanov J., 99, 122, 126.
Pleve 89
Pobjedonoscev 96
Pokrovskaja 304
Popovič M. 66
Prodanovič J. 63
Prokovjev 306
Protopopov 102
Proudhon P. J. 32, 42, 96

Quesnay 423

Rjappo 279
Regali 72
Restif N. 17

Ricardo D. 20 sl., 424, 456
Rikov 137, 145, 147, 334
Rilejev 84
Rjažskij G. 307
Rodbertus K. J. 38, 478
Rodov S. 301
Rodzjanski 107 sl.

Romanov 113
Rops D. 237
Rotenberg 231

Rousseau J. J. 19 sl., 421 sl.,
473

Roždestvenskij V. 307
Ruskij 111
Rylov A. 307

Saenko 227
Saharova 148
Saint Just 22
Samjatin 301
Savinkov 99, 118
Savlič M. 65
Sazulič V. 96, 99
Scheicher 511
490 Scheinmann 148
Schopenhauer 435
Schwer 511
Schwarz R. 227
Segur-Lemoignon 511
Sejfulina 301
Selenjskij 308
Sergij 251
Sernec F. 67
Skerlec 69
Skobelov 104
Skrypnik 321
Slobin 304

Smith A. 20, 24, 423
Smirnov 136, 304
Smolnikar B. 15
Sokolnikov 147
Sologub 301
Soščenko 301
Soznovski 301, 306
Spence T. 21

Radek 89, 147 sl.
Radoševič 69
Rafes 148
Rakovski 136
Ramsay 18
Ramzin 223
Rappaport 231
Rasputin 103 sl.
Rauch 69

533

Stalin 93, 128, 145, 181 sl., 194,
210, 217, 237, 361 sl., 382,
410, 413
Steinberg 147
Stockl 5il

Stolypin P. A. 91 sl., 160, 346
Strauss Fr. 30
St. Simon K. H. 26, 33, 95
Stučka 219 sl.

Stiirmer 102
Suhadolnik F. 71
Suhomlinov 102
Svjerdlov 147, 198
Svetlov 301

Šadr I., 308
Šaginjanova 303
Ščervačev 306
Seršen je vič 299
Šklovski 301
Šolohkov 303
Štebi A. 75
Šturm 72
Šulgin 282, 286

Taparelli 511
Tatlin 307
Taylor 478
Terekov 226
Tihon 242 sl., 249 sl.

Tihonov 303
Tinjanov 303
Tkačov 486, 498
Tomašič 69

sv. Tomaž Akv. 10, 468
Tominec A. 511
Tomski 137, 147, 178, 409
Toniolo 505, 511
Tonnies 511
Topalovič Ž. 76
Trepov 104
Tretjakov 301

Trocki L. 89, 101, 115 sl., 120,
136, 145 sl., 150, 154 sl., 181 sl.,

226, 272, 312, 329 sl., 361,
409, 493
Troeltsch 511
Trumkin 147
Tueovič D. 63
Tugan-Baranovsky 449
Tuma F. 71
Turgot 423
Tuškov 258

Uljanov = Lenin
Ušeničnik A. 472, 511

Vaganjin 286
Vairasse D. 9
Vandervelde 47, 53
Vang-ngan-če 9
Varski 148
Vasiljeva 148
Vaznecov A. 307
Vierkandt 511
Vogelsang K. 505
Vogt 435
Voltaire 341

Vorošilov 147, 217, 332, 343

Wallace R. 21
Weiss 511
Weitling V. 30, 33
VVieland 29
Winkelblech K. 38
Winstanley 15
Wrangel 154, 163
Wycliff J. 13

Zadnik L. 71 sl.

Zetkin K. 148
Zichon 148

Zinovjev 89, 121, 123, 136 sl.,
145 sl., 170, 490

Železnik Fr. 71
Žitnik J. 511
Žujovič Ž. 61

534

Vsebina

Stran

Uvod in predgovor. 1

I. Zgodovin a komunistične misli . . o

1. Komunizem v starem in srednjem veku . . 7

2. Od reformacije do francoske revolucije . . 12

3. Od francoske revolucije do Marxa ....  23

t 4. Karel Marx in marksizem.34

5. Od internacijonale do Erfurta.39

6. Erfurtski program in socijalna demokracija . 47

7. Vojna in komunistično gibanje.52

8. Komunizem pri Jugoslovanih.61

II. Komunistična Rusija .81

1. Revolucionarna misel v Rusiji.83

2. Rusko komunistično gibanje.95

3. Velika ruska revolucija.102

4. Lenin in njegova stranka.121

5. Osemnajst let komunističnega gospodarstva 149

a) doba vojnega komunizma.151

b) nova ekonomska politika.166

c) doba načrtnega gospodarstva.182

6. Današnja sovjetska Rusija.196

a) država in vlada.196

b) pravo in pravosodje.218

c) človek in družba.231

č) vera in cerkev.. . 241

d) rodbina in otrok.262

e) šola in ljudska prosveta.275

f) znanost in umetnost.296

r g) knjiga in časnik.309

535

t

Stran

h) narodnostna ter zunanja politika . . . 315

i) državni kapitalizem.384

j) obrt in industrija.346

k kmetijstvo.  359

l) trgovina, promet in druge gospodarske

panoge .384

m) denarno gospodarstvo.393

n) socijalni položaj .402

7. Pogled nazaj in naprej.414

III. Komunizem — odrešenikčloveštva?  419

1. Današnji liberalni družabni red.421

2. Kaj nam nudi komunizem.433

a) materijalizem.434

b) kolektivizem.455

c) diktatura proletarijata.480

3. Kje je rešitev?.504

Literatura.527

Imensko kazalo.529