PREDGOVOR

Metafora in resničnost Afrike

Žiga Valetič

V letu in pol koronakrize, ko so se vrstile različne negotovosti in lockdowni, sem razvil tesno prijateljstvo s sosedom, inženirjem iz Južnoafriške republike, ki je dvajset let živel v Londonu, si v Sloveniji ustvaril družino, razmere pa so ga prisilile, da je prvič ostal pri nas veliko dlje kot običajnih nekaj tednov, ne da bi v Veliko Britanijo odpotoval vsaj na delo. Najini hčerki sta podobno stari in imela sva res ogromno časa za dolge pogovore »o Življenju, Vesolju in sploh vsem«, kot bi rekel Douglas Adams. Je eden tistih najbolj nadarjenih ljudi, ki so za sabo pustili rodno deželo ter veliko družino in se podali v svet s trebuhom za kruhom, ne da bi kdaj izgubili občutek odgovornosti do vseh, ki so ostali za njimi, ali se prenehali zavedati, da bo znanje, ki so ga odnesli s seboj, poslej koristilo nekim »tujim« ljudem.

Podobna je zgodba zdravnika iz Toga Kossija Komla-Ebrija, pisca esejev, kratkih zgodb in romanov, ki je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja kot mladenič prišel študirat v Italijo in na koncu tam tudi ostal. Do kakšne mere je roman Neyla avtobiografski, lahko odgovori le avtor sam, brez dvoma pa imamo opravka z izrazito doživetim gradivom.

Mladi študent, prvorojenec v družini, ki je prva leta v tujini preživljal v nezavidljivih razmerah, se za nekaj tednov vrne v domači kraj, kjer je na vsakem koraku jasno, da ima družina od njega prevelika pričakovanja – tako materialna kot tudi psihološka, v smislu družinske časti in ugleda. Tete mu pripravijo niz snidenj s potencialnimi nevestami iz vsaj približno »dobrih družin«, tako da se od jutra do večera srečuje z njimi, tik pred tem nenavadnim dnem pa spozna čutno in samosvojo Neylo, ki mu svet postavi na glavo. Oba prevzame prvinska zaljubljenost, ki pri teh letih pač išče vse načine, da se izživi v svoji polnosti in popolnosti. Neylo obremenjujeta tragična preteklost in divja sedanjost, kar za mladeničevo naklonjenost in strast sicer ni ovira, zato pa se v tem kratkem času stvari začnejo obračati v povsem nove, nepredvidljive smeri …

Komla-Ebri je v tem kratkem delu, ki zareže v dušo in bralca nikakor ne pušča ravnodušnega, toliko kot do Zahoda kritičen tudi do postkolonialne Afrike ter njene nemoči, da se dvigne iz nasilja, okorelih pravil, revščine in častihlepja, in se suvereno postavi na noge. Kolikor je Neyla morda celo resnična oseba, mladenka v romanu postane metafora za poškodovano celino, ki si je marsikatero rano zadala sama. Zgodba je dinamična in nas hitro popelje v vse družbene pore: tako v barakarska naselja ter v podeželske vasi, kjer kraljuje vraževerje, kot v mesto, kjer živi srednji sloj in hrepeni po vzpenjanju po družbenih lestvicah. Hrepenenje, veliko kot sam svet, je samoumevna nit zgodbe, ki jo pisec udejanja s čustveno pripovedjo, to pa je tudi edini način, da zleze pod kožo protagonistoma, ki stojita na pragu življenja in si skušata začrtati pot v svetlejši jutri.

Obenem je to tudi zgodba o vprašanju migracij, ki se v današnjem času – ob begunskih pritiskih s severnoafriških poti zaradi novih vojn ter podnebnih sprememb – postavlja z večjimi črkami kot kadarkoli prej. Lahkih odgovorov ni, odrezavih rešitev tudi ne, potrebna sta delo in skrb, delo in skrb, opravka imamo namreč z ljudmi, z veliko močjo in veliko ranljivostjo, kar učinkovito prikaže Neyla – prva avtorjeva knjiga, prevedena v slovenski jezik. Naj ne bo zadnja.





Neyla





I

Ko vas pokliče ljubezen, ji sledite,

čeprav je njena pot strma in težka.

Khalil Gibran (Prerok)



Bilo je poletje in iz Evrope sem potoval na dopust. Odkar sem zadnjič obiskal domači kraj, je minilo pet let in kot vedno sem se tudi tokrat spraševal, kako se bom prilagodil spremembam, kako me bodo sprejeli moji mali bratje, ki so medtem že odrasli.

Tisto popoldne, dva dni po prihodu, sem se oglasil v pisarni svojega brata Basileja, inženirja agronomije. Želel sem videti, v kakšnem okolju dela, in predvsem razumeti, s čim točno se ukvarja.

Takoj sem te zagledal pri sprejemnem pultu. Tvoj ljubki obraz s sijočo kožo so krasila rahlo obarvana očala, lase si imela spete na tilniku. V trenutku si me zadela s svojim ostrim in drznim pogledom, prevzel me je prefinjen zven tvoje francoščine in vonj posebnega parfuma, po katerem si dišala.

Vprašal sem po inženirju Basileju Ameku in odgovorila si, naj za trenutek počakam. Zalotil sem se, kako kukam izza svojih sončnih očal in opazujem tvoje lepe, dolge in vitke noge, ki jih izteguješ pod mizo. Nisi mi namenila niti najmanjše pozornosti.

Basile je prišel ves zadovoljen in me, ne prav brez kančka ponosa v glasu, predstavil kot starejšega brata, ki študira v Evropi.

Ti pa si malce vzvišeno odgovorila: »Se pozna po sončnih očalih in pipi v ustih, da prihaja iz Evrope!«

Potem si se zasmejala z zvonkim smehom, ki mi še vedno zveni v glavi.

Ko se danes spominjam, moram priznati, da me je prevzela tvoja odločenost, da se ne prepustiš ustrahovati dogodkom ali okoliščinam, ki bi lahko preveč vplivali nate. Naša dekleta se navadno v odnosih hitro odzovejo z jezo, postanejo muhasta in napadalna. V drugi skrajnosti blaženo občudujejo osebe s pomembnimi imeni in nazivi. Ti pa si vse dojemala kot neko osebno igro, kjer vse teži k nepopolnosti. Zdelo se mi je, da si pod lupino uveljavljenega samozavestnega moškega, ki naokrog maha s svojimi prepričanji, spregledala mojo krhkost, meje in negotovosti. Počutil sem se kot gola duša, ki stoji pred tvojim pogledom.

Osupel in začuden sem zapustil pisarno, ne da bi mi uspelo odzvati se na tvojo zabavno ironijo, in to jaz, ki sem sicer slovel po duhovitosti.

Odšel sem z bratom, globoko zatopljen v misli, medtem ko mi je on nekaj govoril. Obmolknil je in vprašal: »Ej, me poslušaš?«

Ko sem ga vprašujoče pogledal, je dodal: »Stavil bi!«

»Kaj?« sem odvrnil. On pa je nadaljeval: »Neyla te je zadela.«

»Kdo?« sem vprašal, čeprav sem že vedel, da govori o tebi. »Tista nonšalantna Parižanka?« sem dodal z glasom, ki je želel zveneti neprizadeto in izzivalno hkrati.

On pa se je začel smejati. Takrat nisem vedel, da je čarovnija že začela delovati.

Na poti domov nisem več želel misliti nate, zato sem se v glavi osredotočil na večer glasbe in plesa s pijačo ter prigrizki, ki sem jih pripravljal za brate, sestre, bratrance in sestrične, da bi tako praznovali moj prihod in naše ponovno snidenje.

Kmalu je prišel trenutek, ko je bilo treba oblikovati seznam gostov. Vsak povabljeni je želel s seboj pripeljati svojega prijatelja ali prijateljico. »Za sproščeno vzdušje večera,« sem opozarjal brata, »je pomembno, da bo na zabavi več deklet kot fantov.« Jaz, slavljenec, sem bil brez dekleta. Nikoli nisem verjel v odnose na daljavo in ko sem pred leti odhajal v tujino, nisem doma pustil nobenega dekleta, ki bi čakalo name. Pri dopisovanju je neizogibno, da bo drugi razumel po svoje oziroma drugače to, kar napišeš v določenem trenutku in stanju svojega duha. Ko pride odgovor, si ti že v nekem drugem trenutku in razpoloženju. Telefonski pogovori sicer omogočijo dovolj časa za prerekanje ali kakšen verbalni nesporazum, vendar so dragi. Ravno ko ti uspe skleniti premirje, je že čas, da odložiš slušalko.

Tistega dne sva z Basilejem po večerji šla na pivo v bar blizu hiše.

Z dvorišča sva stopila na cesto in v hipu naju je preplavil hrup avtomobilov, ki so svetili z dolgimi lučmi, in hitrih motorjev, za katerimi se je dvigoval lepljiv prah. Ob cesti ni bilo pločnika, zato sva hodila tesno ob zidovih stavb, da naju vozila ne bi podrla. Ko sva zavila okrog vogala, naju je tema ogrnila v svoj plašč ter posrkala vase. Prevzel me je nenavaden občutek, da sem postal neviden. Mogoče zato, ker moje oči niso več zaznavale obrisov mimoidočih. Brat pa je, tako kot vsi tukaj, razvil nekakšen šesti čut, s katerim je po postavi in hoji prepoznaval ljudi, ki sva jih srečevala.

V odmaknjenem, poltemnem kotu barske terase sva našla mizo, ki nama je ustrezala. Usedla sva se in naročila dve veliki steklenici Lagerja, zraven pa pikanten prigrizek za boljši apetit. Vročina je bila huda in imel sem občutek, da karkoli vlijem vase, skozi kožne pore takoj izpari v zrak. Užitek je bil sedeti tam, v polmraku, in poslušati glasbo, ki je donela na ves glas. Biti doma, eden izmed mnogih, ko te nihče ne opazuje, ko se ne počutiš kot redka žival, tako kot v Evropi. Lahko bi začel tuliti ali plesati, nihče ne bi zrl vame z začudenjem. Da, bil sem doma. Prešinilo me je, kako ljudje sami ustvarjajo »drugačnost«, ko te skozi svoje ogledalo vidijo »drugačnega« in ti nato na nek način pošljejo nazaj tvoj odsev, v katerem se včasih sploh ne moreš več prepoznati.

Naenkrat me je Bé (tako sem klical svojega brata) odvrnil od mojih misli: »Kaj misliš o Neyli?«

»Kako, kaj mislim?« sem odgovoril z odločnim glasom, pripravljenim na napad, medtem ko sem čutil, kako mi je trapasto zardel obraz. Nato sem še bolj bedasto vprašal: »Si spal z njo?«

Bé je osuplo obmolknil in vedel sem, da je užaljen, zato sem nadaljeval s prijetnejšim glasom: »Veš, ravnokar sem jo prvič videl, vendar ni bilo prave priložnosti za pogovor. Tisto malo, kar sem slišal, bi rekel, da je živela v Parizu ali okolici.«

»Motiš se, brat. Neyla ni nikoli živela v Franciji, nikoli ni zapustila države.«

»Pa vendar ...« sem znova začel, »... tisti njen način obnašanja, govorjenja je tipično francoski. Kot bi bila v črno pobarvana belka.«

»Torej ti ni všeč,« je zaključil Bé.

»Nisem rekel tega. Priznati moram, da ima stil. Daje vtis zelo prefinjenega in samozavestnega dekleta, mogoče celo preveč,« sem zaključil.

»Torej ti je všeč,« se je popravil brat.

»Tudi tega nisem rekel.«

»Vseeno sem prepričan, da je ona tvoj tip dekleta.«

»Aja?« sem se zasmejal, njegova ugotovitev me je zabavala, in dodal: »Daj mi vsaj malo časa, da jo spoznam, dragi brat.«

Njegova skrb zame in namera, da mi za vsako ceno najde družico, me je spravila v dobro voljo. Vedel sem, da je vso družino skrbelo, ker pri petindvajsetih letih še nisem imel zaročenke. Vznemirjala jih je misel, da bi se v Evropi lahko združil s kakšno 'belko'.

Za moje sorodnike je poroka z belko pomenila dokončno postavljen zid med nami. Ni šlo za rasizem, preprosto sem jim veliko pomenil. Bil sem njihovo upanje, tisti, ki lahko uresniči njihove sanje, jim ponudi roko pri izhodu iz brezna revščine. Bil sem tisti, ki lahko pomaga ostalim članom družine in omogoči bratom študij, še najraje v Evropi, kjer bi lahko živeli pri meni. Bil sem fofogan in to je pomenilo ne samo privilegijev, ampak predvsem dolžnosti.

Zagotovo sem bil tisti, ki bi nekega dne lahko nad bivališčem staršev zgradil dodatno nadstropje, s tem bi družina pridobila pomembnost in ugled v lokalni skupnosti. Za vso družino sem bil pomembna naložba, potni list za prihodnost in pokojnina za starost. Če bi se poročil z belko, bi vse to odpadlo. Sorodniki bi se morali dokončno posloviti od svoje 'molzne krave' in njenega mleka, od kokoši, ki z jajci polni gnezdo.

Poroka z belko bi pomenila, da v njeni prisotnosti pogovor vedno teče v francoščini ali v kakšnem drugem tujem jeziku, da se je treba za kosilo najaviti po telefonu ali počakati na povabilo, mogoče bi včasih celo kazalo pred obrokom oditi z obiska, da bi se tako vsi izognili neprijetnemu prizoru in ponižanju gostov, ko bi morali počakati v salonu, da z ženo pojeva.

Poročiti se z belko bi pomenilo vpeljati v našo družbo 'tujko', ki ne bi cenila naših navad in običajev, ki se ne bi navadila na vročino, muhe, komarje, vonjave, hrup, številne sorodnike (od pravih do parazitov), na stalno vpletenost v družinske težave (od zamer do bolj ali manj resnih problemov).

Poroka z belko bi za moje sorodnike pomenila, da so me izgubili, popolno izdajo.

Tega, da sem mogoče v Evropi postal večji individualist in egoist od belcev, si niso mogli predstavljati. Da, to bi bila zanje prava tragedija.

Zadnje besede, ki jih je med mojim razmišljanjem izgovoril Bé, so me vrnile v resničnost: »... jo povabiti na večerjo ... Ej, me poslušaš?«

»Kaj?«

»Lahko povabim Neylo na večerjo, če želiš,« je ponovil brat.

»Res si se odločil, da se ne vdaš! Vidim, da si se prav zapičil v to,« sem samo dodal.

Bé je moj odgovor razumel tako, kot da se strinjam s predlogom in ni ga več omenil ves preostanek večera, niti ko sva pila že tretje pivo.

Namesto tega sva se pogovarjala o najinih pogledih na prihodnost in kaj bi naši voditelji morali narediti za boljše stanje v državi, za njen napredek. Midva bi skupaj lahko uresničevala velike projekte. Na kratko, pri četrtem pivu sva bila vesela in pripravljena, da rešiva svet.

Prevzel me je čudovit občutek, da sem spet doma!



II

In ko vas (ljubezen) ovije s svojimi perutmi,

se ji predajte, čeprav vas rezilo,

skrito v perju, lahko rani.

Khalil Gilbran (Prerok)



Neyla, ko sem tisti večer na svoji zabavi klepetal z eno izmed sestričen, sem v zraku zavohal tvoj parfum, obrnil sem se in te zagledal, brezbrižno si šla mimo, oblečena v rdeče-belo, tesno oprijeto obleko s tankim paščkom, ki je poudarjal tvoj lepi stas.

Prevzela si me s svojo hojo, ki je bila tako lahkotna, kot da bi plavala po zraku. V trenutku se mi je v glavi zavrtel ves svet.

Naenkrat mi je postalo jasno obnašanje zaljubljenih, ki se mi je vedno zdelo neumno, celo oprostil sem jim. Razumel sem, da se čas lahko ustavi in hrup utiša, da vsi ljudje izginejo. Zalotil sem se, kako se malodušno in nervozno smejim. Ne spomnim se več, kaj sem ti rekel niti tvojega odgovora. Vem samo, da sem želel plesati s tabo in sem te med smehom zvlekel na sredino plesišča. Ko sem se te dotikal, me je oblivala kurja polt. Ko sem te prijel za roke, me je streslo po celem telesu, ti pa si se ob tem zabavala in se smejala, čeprav sta iz tvojih oči sevali žalost in ironija.

Stiskal sem te k sebi v varen objem, z na pol porogljivim nasmehom si se rahlo upirala. Nato si se za trenutek, ki se mi je zdel cela večnost, zazrla vame. Čutil sem divje razbijanje svojega srca, ko si se končno molče stisnila ob mojo ramo. Pod lahko obleko sem zaznal vznemirljivo obliko tvojega telesa. Bil sem kot pijan.

Pozabil sem na lakoto in žejo. Dolgo sva plesala in ko je glasba utihnila, sem se še vedno tiščal k tebi. Kot da bi šepetala iz neke rahle, rdečkaste meglice, sem zaslišal tvoj glas: »Glasbe je konec. Usediva se!«

Ne spomnim se dobro, o čem sva oziroma si govorila tisti večer. Vem, da me je tvoja prisotnost vznemirjala in da sem te želel očarati z duhovitostjo in uglajenostjo. Pozorno in potrpežljivo si me poslušala, medtem ko sem govoril in govoril ...

Spomnim se, da si kot Pepelka ob polnoči hotela iti domov. Takoj sem se prestrašil, da sem te s svojim govoričenjem na smrt zdolgočasil.

Peš sem te pospremil in ti pomagal poiskati taksi. Ko si se usedla vanj in mi z roko pomahala v slovo, me je ob misli, da bi se ločil od tebe, za hip prevzel neprijeten občutek velike praznine. Brez razmišljanja sem se hitro usedel v taksi in ob tem sva se oba začela glasno smejati. Položil sem roko čez tvoja ramena, kot da bi to bilo nekaj čisto naravnega. S pogledom preplašene košute si se obrnila proti meni. Približal sem se tvojemu obrazu, da bi se z nežnim poljubom dotaknil tvojih ustnic. Nisi se upirala in strastno sva se začela poljubljati. Za taksista, ki naju je v sprednjem zrcalcu zagotovo skrivaj opazoval, se nisva menila. Padel sem v ekstazo, kot da bi se mi odprlo nebo, in priznam, da sem si v nekem trenutku v mislih rekel: »Nazadnje je ženska kot vse ostale.«

Prešinilo me je, da si prebrala moje misli, ker si nenadoma popolnoma otrpnila v mojem objemu, se odmaknila in glavo obrnila v drugo stran. Ponovno sem se počutil zmedeno in zaman sem iskal tvojo roko, ki si jo odmaknila.

Vprašal sem: »Kaj ti je?«

Nisi odgovorila. Tvoja tišina mi je povzročala trpljenje.

Taksi je vozil po dvopasovnici avenije, ki je ovijala središče mesta. Ob robu ceste so nizke stavbe v svojih pritličjih dajale zavetje močno osvetljenim izložbam. Iz bližnjega bara se je na prosto zlivala glasba in ozračje preplavljala z glasnimi ritmi, ki so se hitro menjavali. Z oddaljevanjem so močni zvoki počasi pojenjali, a glasba je s približevanjem naslednjemu baru spet postajala vedno glasnejša. Na obeh straneh avenije so gorele petrolejske svetilke, v nočni temi so dajale vtis mnoštva kresnic, ki so osvetljevale ulične prodajalce mesnih nabodal in mastnih ocvrtih puranjih repov.

Voznik taksija je pri semaforju zavil na desno, cesta se je začela vzpenjati in kmalu sem zavohal vonj po laguni, ki je razmejevala središče mesta od severnega predmestja. Mesto s svojimi tisočerimi lučmi je bilo z višine videti kot mnoga evropska mesta. Noč je zarotniško in dobrohotno zakrivala umazanijo, revščino in pogled na mesto, ki je spominjalo na začasno taborišče. Tako kot so pogosto videti afriška mesta.

Asfaltirane ceste je kmalu zmanjkalo. Zapeljali smo na eno izmed poti, za katere so imeli domačini posebno ime 'valovita pločevina', in kjer so občutki med vožnjo podobni tistim na vlakcu smrti, ko zadnjice odskakujejo v zrak in padajo nazaj na škripajoče sedeže, vzmeti vozila pa medtem ves čas suhoparno cvilijo. Vrglo naju je drugega proti drugemu, ti si se, kot da bi te pičila osa, takoj odmaknila v svoj kot.

Končno smo se pripeljali do cilja. Namenila si mi sladek, a obenem žalosten nasmeh, nato pa izstopila iz avta, ki je ustavil pred nekim glavnim vhodom. Nisem se mogel zadržati, da te ne bi pospremil. Hitro sem plačal taksistu, ne da bi počakal na vrnjeni denar. Hodil sem za tabo, vendar si ves čas vztrajno molčala.

Skupaj sva vstopila na dvorišče dvonadstropne enodružinske vile, ki jo je krasil majhen notranji vrt, in za hip sem se vprašal, kako lahko živiš v tako lepi hiši.

Prišla sva v prostor, ki ga je prežemala zatohla vročina. Še preden si vključila klimatsko napravo, si me povabila, naj se usedem. Osupnil sem, ko si stopila k meni, mi snela čevlje in mi nataknila copate.

Tvoje dejanje je izražalo tako domačnost in intimnost, da sem se raznežen dvignil s stola in te hotel objeti. Grobo si me odrinila in s trdim, hladnim glasom dejala: »Veliki mož, ki si prišel iz Evrope, si se že odločil, da me boš danes zvečer pofukal, kajne?«

Obstal sem kot vkopan. Nepričakovana vulgarnost in odkrito vprašanje, ki sta priletela iz tvojih ust, sta me zmedla, šokirala, prizadela. Očitno je val mešanih čustev, ki so me zajela, zarezal čuden izraz na mojem obrazu, kajti začela si se smejati in se nisi mogla več ustaviti. Približala si se, me močno stisnila k sebi in nežno vzkliknila: »Mali veliki mož!«

Zdaj sem bil še bolj zmeden, nisem vedel, kaj se dogaja, kako naj se odzovem. Ti pa si me poljubljala in začela slačiti. Takrat sem popolnoma izgubil pamet.

Zapeljala si me v predpekel, posut s cvetnimi listi, ki jih je iznakazila toča življenja, in kjer so tekle reke, polne nežnih besed, ki so objemale mojo dušo v stiskajoč obroč, kjer je sonce svoj obraz potopilo v morje medu.

Blodil sem po predpeklu, kjer so se razkrojile sanje o ljubezni, bleščeče kaplje so vrele iz nedolžnih, čistih oči, v katerih je tiho brstela nežna sladkost.

V srcu noči sem se spremenil v tuleči glas, ki je zamrl šele ob sončnem vzhodu, popolnoma gol, z mislimi, ki so brezglasno izparevale skozi moja odprta usta, in edino, kar sem zmogel ponavljati v neskončnost, je bilo tvoje ime: »Neyla, Neyla, Neyla.»

Ob zori sem prišel domov in na dvorišču naletel na očeta, ki se je odpravljal v kopalnico, da bi se uredil za odhod na prvo jutranjo mašo.

Presenečeno se je zazrl vame: »Si že vstal?«

»Da,« sem se nesramno zlagal, »nisem mogel spati, zato sem se na kratko sprehodil po plaži, da se nadiham zraka.«

»Eh, ja, danes ponoči je bilo res zelo vroče, ob vaši glasni glasbi sem tudi jaz težko zaspal,« je dodal oče in zaključil, »če želiš, lahko greš z mano k maši.«

»Ne, bojim se, da bom tam zaspal. Bolje bo, da se malo uležem v posteljo in se skušam spočiti. Zvečer bom šel k maši za mlade.«

V naši župniji mladi popestrijo večerni obred s petjem in igranjem na moderna glasbila. Vse poteka v francoščini in je dosti krajše kot dnevne maše v domačem jeziku, ki zaradi dolgih pridig trajajo v nedogled, čeprav so zelo dobro pripravljene in tudi glasbenih ritmov ne manjka.

Poleg tega je bila tisti dan prva nedelja v mesecu, ko so verniki, kot je narekoval običaj, dvakrat darovali pri obredu. To pogruntavščino so izumili misijonarji, da so lahko od krajanov izvabili več denarja.

Pri nas otroci dobijo imena glede na dan rojstva. Na primer, Kossi se imenuje tisti, ki je rojen v nedeljo (Akossiwa, če je deklica). Dečku, ki se rodi v ponedeljek, bo ime Kodja, deklici pa Adjoa in tako naprej. Včasih je posameznik pri maši daroval na dan v tednu, ko se je rodil. Tako je med nami nastalo nekakšno tekmovanje, kajti vsak si je želel, da bi na koncu tedna prav njegov dan prednjačil po zbrani vsoti denarja.

Po resnici povedano so v naši župniji vedno zmagali tisti, rojeni v nedeljo, in to po zaslugi nekega radodarnega bogatuna prav iz naše četrti, ki se je seveda imenoval Kossi. Kot otrok sem bil vedno jezen, da sem rojen v četrtek in mi je zato ime Yawo.

Neyla, priznati moram, da si bila ti pravi razlog, zakaj nisem šel z očetom k jutranji maši. Na najin popoldanski zmenek sem si želel priti dobro spočit.



III

… medtem ko vas ljubezen okrona,

vas tudi križa.

Medtem ko z njo rastete,

vas tako reže, da bi vas posekala.

Khalil Gibran (Prerok)



Tisto nedeljsko popoldne sva se smejala, kar tako, iz samega veselja, in kot dva otroka razigrano tekala po plaži. Z ramo ob rami sva se borila proti razpenjenemu oceanu, ki je potiskal mehurčkasto belo peno proti najinim stopalom, zaritim v pesek, in s svojim čutnim ritmom božal uboge premražene rakce, ki so prestrašeni lezli iz lukenj. Kot da so zelenkaste veke oceana, ki so nama grizle gležnje, z naklonjenostjo opazovale novorojeno ljubezen.

Plažo so preplavili ljudje, ki so nosili oblačila kričečih barv. Niso prišli, da bi se zleknili na sonce, tako kot je običaj v Evropi. Ne, želeli so se pohladiti, ljubkovati ali preprosto samo klepetati. Med njimi so bili tudi študenti, ki so se zleknjeni nad knjigami in zvezki učili za skorajšnji izpit, obenem pa uživali v hladu slanih kapljic in svežem vetru, ki je krtačil neurejene veje ogromnih kokosovih palm.

Edino, na kar je bilo treba biti pozoren, so bili kupčki iztrebkov, tu in tam posejani v pesku, kljub temu, da je policija stalno nadzorovala plažo.

Zabavala sva se, ko je naenkrat tvoj obraz prekrila resnoba, postala si žalostna. Voda je počasi lizala in spirala srce s tvojim imenom, ki sem ga zate zarisal v pesek. Namenila si mi dolg pogled in rekla: »Tak si kot oni: prišel si sem na počitnice, da bi se malo zabaval, kmalu boš odšel in pozabil na Neylo.«

»Pa kaj govoriš?« sem živahno vzkliknil in malce živčen ter nejevoljen nad nenadnim zasukom v tvojem razpoloženju vprašal: »Kdo so oni?«

Zdelo se mi je, da je molk trajal celo večnost. Končno si mi začela pripovedovati o svoji ljubezenski zgodbi, ki si jo doživela z nekim Francozom. Ta je kot agronom-prostovoljec organizacije FAO delal na misiji v naši državi, prvič si ga srečala v diskoteki Number One.

Opisala si ga kot prizadevnega, prijaznega in radodarnega.

Razložila si mi, kako si vsa naivna s podeželja prišla v mesto, potem ko je doma umrla mama, saj si se samo z njo razumela. Tvoj oče je bil poligamist in brezobziren ženskar, ki je imel pomembnejše delo, kot da bi se ukvarjal s svojim številnim potomstvom.

Od doma si odšla v mesto, ki te je s svojo skrivnostno podobo močno privlačilo, upala si, da boš našla delo in s prihranki pomagala svojima pravima bratoma (ista mati) pri šolanju.

Sanjala si, da boš postala frizerka, v zameno za hrano in bivališče si bila sprejeta za vajenko. Ni bilo lahko zdržati pri prepotentni Madam, a ve se, da »kmet ne gre na polje, da bi sedel v senco, zato ker sonce preveč žge«.

Takrat si spoznala Clauda Delaunaya, ki se je brez sramu in zadržkov odžejal v izviru tvoje mladosti. Naučil te je in nato brezobzirno zahteval take in drugačne načine ljubljenja, izrabljal in izkoristil, obenem pa je v tebi vzbujal sanje, da te bo odpeljal s sabo v Evropo. Zasul te je z darili, lepimi oblekami in vpeljal v najbolj elitne družbe v mestu. Z njim si se naučila prefinjenosti v vedenju in načinu govorjenja, ki sta me popolnoma prevzela, ko sem te prvič srečal. V vsem si ga skušala zadovoljiti, samo da se te ne bi naveličal. Resnično si se počutila kot princesa.

Za pomoč v gospodinjstvu si k vama pripeljala mlajšega brata, ki je tako lahko nadaljeval svoj študij. Preko svojih poznanstev ti je Claude našel delo telefonistke v Béjevi pisarni, ti pa si se vpisala na večerni tečaj strojepisja.

Žal je bila resničnost popolnoma drugačna od sanj. Lepa pravljica je izginila v trenutku, ko si mu povedala, da si noseča. Takrat ti je tvoj 'prostovoljec' preprosto predlagal splav, ker ga je doma čakala njegova lepa in nedolžna zaročenka, obljubljena nevesta, ki jo je v desetih mesecih, preživetih s tabo, namenoma zamolčal.

Dva meseca zatem, ko je izvedel, da pričakuješ otroka z njim, se je nenadoma in brez slovesa vrnil v Francijo, da bi se poročil s svojo izvoljenko, tebi pa je kot edino darilo pustil plačano najemnino vile za prihodnjih šest mesecev, lepe vile, v katero si me peljala prejšnjo noč.

Neyla, mala Neyla, vse to si mi povedala v enem samem dihu, s trdnim glasom, medtem ko so ti iz oči polzele hladne solze. Ob poslušanju tvoje zgodbe se mi je srce krčilo od sočutja, jeze, bolečine in nemoči, zraven pa me je spreletavalo ljubosumje.

Po njegovem odhodu si shujšala, postala si sama kost in koža. Izgubila si tudi otroka, si mi zaupala. Ob tem posebej bolečem spominu si bruhnila v silovit jok, spremljalo ga je tvoje tresoče ihtenje, ki me je kot razbeljene igle zbadalo v dušo.

Skušal sem te objeti, da bi te pomiril, zaščititi z balzamom nežnosti, da bi mogoče ublažil bolečino, ki še vedno prežema tvojo dušo in telo, a si me silovito odrinila.

»Najprej me poslušaj. Hočem, da veš vse o moji preteklosti.«

»Tvoja preteklost me ne zanima,« sem zavpil in nato bolj umirjeno dodal: »Poslušaj me, Ney, ne vem, kaj se dogaja z mano. Pravkar sem te spoznal, pa vendar se mi zdi, da se poznava že od nekdaj. Mogoče je to ljubezen ...«

Z zaničljivim glasom si me prekinila: »Veliki mož iz Evrope, ki so ga same velike besede. Ti, ki govoriš o 'ljubezni', bi me še vedno ljubil, če bi ti povedala, kako sem preživela zadnja tri leta, potem ko me je zapustil Claude?«

»Poslušaj, Neyla ...« sem ponovno začel, a mi nisi pustila govoriti.

»Ti poslušaj mene! Si opazil dekleta, ki pred vhodi luksuznih hotelov vsak večer prežijo na naključnega turista, da bi mu ponudile svojo družbo na njegovih počitnicah? Dobro, jaz sem bila ena od njih.«

Nemo sem te poslušal, ko si nadaljevala: »Nobena od teh deklet se nima za kurbo, čeprav je za preživetje primorana moškim prodajati iluzijo avanture. Pa vendar sem se sama sebi gnusila, moje telo se mi je gabilo, počutila sem se umazano, v nedogled sem se umivala, da bi s sebe sprala ostudni vonj plešastih, trebuhastih, zamaščenih in preznojenih moških, ki so smrdeli po česnu. Ne želiš vedeti, koliko sem jih spoznala?«

S silo sem te privil k sebi in rekel: »Dovolj, Ney! Prosim, utihni! Prosim te!«

Poljubil sem te na čelo, na veke, okusil sem sol tvojih solz, moje srce pa je boleče in tesnobno razbijalo. Z rokami sem objel tvoj obraz in te poljubil na ustnice, da bi iz njih izpil bolečino.

Strastno sem te poljubljal, ko se je za trenutek, res samo za trenutek, v moje možgane prikradel črv dvoma: »Kdo ve, koliko jih je pred mano poljubljalo te ustnice!?« Čutil sem, kako ti noro razbija srček. Počasi si se sprostila in se vedno močneje privijala k mojemu telesu, ki se je začelo prebujati. Odmaknil sem te in z resnim, preroškim glasom rekel: »Hej, Afričanka, si se že odločila, da se boš ljubila tukaj v pesku!? Je res?«

Za trenutek si me osuplo pogledala, nato pa si se začela smejati tako, kot se znaš samo ti. Smeh, ki je zvenel kot grgranje, se je vztrajno stopnjeval kot šumenje dežja v obdobju suše in na koncu prešel v nežno mijavkanje mačke, ki prede.

Ura je bila pet popoldne, a sonce je že barvalo morje in ga vpletalo v svoje rožnato vijoličaste meglice. Takrat sva opazila, da na plaži ni več gneče in da postaja hladno. Z roko v roki sva stopila proti cesti. Lepo je bilo v svoji dlani čutiti tvojo drobno roko s tankimi prsti.

Se spomniš, kako sva z užitkom in s polnimi pljuči vdihavala slani vonj morja, vonj, ki vedno prebudi občutek, da je življenje neizmerno lepo?

Iz tvojih ust sem nenadoma zaslišal čuden zvok: »Ksiii...« Taksi, ki je takrat peljal mimo naju, se je sunkovito ustavil, ne da bi svojo namero prej nakazal s smernimi kazalci, ali se menil za vozila za sabo. Malo je manjkalo, da bi se vanj od zadaj zaletel nek mladi motorist.

Od tebe sem se poslovil z opravičilom, da moram k večerni maši. Vrnil sem se domov, kjer sta me nestrpno čakali teti, očetovi sestri, ki sta živeli na vasi. Ko sta me zagledali na vhodu, sta planili proti meni, me objemali in stiskali k sebi, nato pa po običaju trikrat poljubili. Dva na lica in tretji poljub na ustnice, kar sem že kot otrok sovražil, zato sem se mu skušal izmakniti. Če mi ni popolnoma uspelo, pa vsaj toliko, da je padel na lice.

Ta način pozdravljanja me je vedno spravljal v zadrego, še posebej, kadar je šlo za moške ali starejše osebe. Priznam, da me je kot zagovornika zdravega življenja tokrat strašila tudi ideja, da bi se česa nalezel. Zavedel sem se, da sem postal bolj 'belec', kot sem si mislil.

Na dvorišču smo se usedli, da bi nadaljevali in tudi zaključili z vljudnostnimi pozdravnimi frazami, ki so tekle od »Dobrodošel« do »Kako so oni v Evropi« in končno nepogrešljivega »Kaj si nam lepega prinesel?«

Teti sta začeli govoriti o meni, kako da sem zrasel. Eni sem se zdel presuh in se je na glas spraševala, kaj mi dajo 'oni tam' za jesti. Druga je ugotavljala nasprotno, da sem dobro rejen. Njuni preiskujoči pogledi so v meni vzbudili nelagodje, zato sem iz žepa začel vleči pipo, da bi jo napolnil. Namenili sta mi tako ostra in neodobravajoča pogleda, da sem si v hipu premislil.

Pri nas je kajenje vedno veljalo za razvado kriminalcev, predvsem pa za veliko in nepotrebno zapravljanje.

Kajenje je spadalo med prestižne razvade, cigarete, posamezne ali škatlico je bilo mogoče kupiti na stojnicah ob robu cest, kjer so jih prodajalke tistim, ki si niso mogli privoščiti nakupa vžigalnika, tudi prižgale. Lahko si je misliti, da so svoje vžigalnike imeli samo pripadniki tako imenovanega meščanskega razreda.

Teta Kokuvino je s hladnim glasom začela: »Sin moj, si tiste goreče palčke zamenjal za ognjeni lonec?«

Teta Akossiwa pa me je podražila: »Ne dopusti, da te yovi uničijo.«

»Rotiva te, sine,« je nadaljevala Kokuvino, »da se nikoli ne oženiš z belko, ki te bo samo onesrečila. Vrni se domov, midve bova izbrali pravo ženo zate.«

»Da, sin moj, poslušaj svojo teto! Kajti ženska, s katero živiš na odpadu, ti ne bo nikoli priznala, da smrdiš po smeteh,« je modrovala teta Akossiwa. »Tukaj bomo poiskali dekle zate, tako, ki je odraslo na naših koncih.«

Starejša teta Kokuvino je zaključila: »Saj veš, sin moj, da gre pri nas za poroko med družinami. Poznava dekleta iz dobrih družin, njihovi starši izhajajo iz naših krajev. Veš, 'ko greš lovit ribe, je treba izbrati pravi kraj'. Sva že obvestili starše o tvojem prihodu. Boš videl, da je tukaj polno lepih, dobrih in prijetnih deklet, ki znajo skrbeti za hišo in lahko povijejo veliko zdravih otrok. Med tednom se bova vrnili, da ti jih predstaviva in boš lahko izbral pravo zase.«

Kot je bilo v navadi, sem teti poslušal s povešenimi očmi in jima tako izkazoval spoštovanje. Moji evropski prijatelji bi to imenovali hinavščina. Tokrat bi imeli celo prav.

V bistvu sem teti razumel, čeprav se nisem strinjal z njunim pogledom na stvari. Teti po očetovi strani sta samo izpolnjevali svojo dolžnost. Kot je običaj, bi v primeru poroke odšli k izbrani družini, da bi jo prosili za roko dekleta. Njuna naloga bi bila, da bi družini bodoče neveste izročili doto, sestavljeno iz draguljev, dragocenih tkanin, denarja in sladkih brezalkoholnih ter alkoholnih pijač. Pri uvodni igri predstavljanja 'lepe družine' bi bili najbolj na udaru. Jamčili bi za dogovor o dolgoletni zvezi med družinama in ob najmanjšem odstopanju od le-tega, prepiru ali njegovi opustitvi, bi ju druga družina poklicala na zagovor. Teti bi zastopali verodostojnost, sloves in čast cele naše družine.

Razumel sem njuno zaskrbljenost, vendar sta čas in razdalja med nas zarezala nepremostljivo brezno. Nisem ju želel prizadeti z nasprotovanjem in razlagami, ki jih ne bi nikoli razumeli. Nič drugega ne bi dosegel, kot pospešil ločevanje, ki se je že začelo z mojim prilagajanjem novemu kulturnemu okolju na drugi strani oceana.

Vedel sem, da bom prej kot v enem mesecu odšel in da ni vredno ohranjati nekoristnih zamer.

Zavedal sem se, da zgodba o 'belki' vključuje vsako dekle, ki ni prav 'iz naših krajev'. Mislil sem nate, Neyla, ki prihajaš iz druge regije in postalo me je skoraj strah, da bi teti izvedeli za najino srečanje.

Dobro sem poznal šibko plat svojih sorodnic, zato sem ju prekinil z vprašanjem, ali dovolita, da stopim v sobo po darila zanju. Ob magični besedi 'darila' so se njune oči zableščale kot pri dveh mladih dekletih.

Vrnil sem se s steklenima škatlicama v roki, napolnjenima z vodo, in ko sem ju obrnil, so se z dna dvignili snežni kosmi in ju napolnili. Teti sta vzklikali od začudenja in čisto preprostega veselja. Bili sta kot dve razposajeni deklici, ki so jima leta nepopravljivo težkega življenja v telo všila sive gube in glavo prekrila s snežno belino.

Po večerji sta se 'teti-deklici' z mojimi starši razgovorili o vragolijah, ki sem jih počel kot otrok, nato pa sta se poslovili.

Prva nedelja doma je minila, kot bi trenil z očesom, in nehote sem izpustil večerno mašo. Pred spanjem smo si izmenjali običajni pozdrav za lahko noč, »Da nas bog zbudi!« in ob devetih so že vsi spali.

Končno sem se lahko zatekel v svojo sobo in mislil nate. Pogovarjal sem se s tabo, kot bi bila ob meni: »Neyla, stopila si na žerjavico razočaranja prav v trenutku, ko so se tvoji prsti začeli dotikati oblakov. Žgoče in od prevar grenko sonce ti je osmodilo krila. Mala Neyla z raztrganimi in upognjenimi krili, z grenkimi sanjami, ki si jih zaklenila v skrinjico žalovanja. Ne boj se letenja, znal te bom zaščititi ...« S temi mislimi sem zaspal.

Kadar se iz Evrope vrnem domov, mi je najtežje, da se ponovno navadim na vstajanje ob zori, čeprav vem, da je to najbolj svež del dneva, preden zavlada vroča sopara.

Ob petih zjutraj me je prebudil živžav na dvorišču. Ušesa so mi napolnili neubrani zvoki krožnikov in ponev ter ritmično podrsavanje metle, ki je v pesku za sabo puščala sled pravilnih geometričnih likov. Za moje sestre je bilo vprašanje časti znati pometati tako, da so se metli zadenjsko umikale in sproti zabrisovale sledi svojih stopal, obenem pa so v pesku za kratek čas lahko ustvarjale umetnost.

Sobo je napolnil vonj po dimu, ki je uhajal iz kuhinje pod slamnatim dvoriščnim nadstreškom. To pomeni preprosto trikotno ognjišče, zloženo iz treh kamnov.

Slišal sem glas matere, ki je skrbna kot vedno skušala umiriti glasno klepetanje mojih bratov: »Sssss... utišajte glasove! Vaš fofogan spi!«

Njihovo šepetanje me je še bolj predramilo, ko pa sem nato zaslišal škripajoče glasove iz sosedovega radia, sem vedel, da je mojega spanja konec.

Vzel sem si čas za lenobno obračanje in pretegovanje v postelji, ki me je k sreči rešilo srečanja s tetama, ko sta se po običaju že navsezgodaj prišli zahvalit za darila.

V ograjenem prostoru na dvorišču sem se oprhal. Kot zmeraj so mi pripravili dve vedri vode: enega, do polovice napolnjenega z vročo vodo, in drugega z mrzlo vodo iz vodnjaka.

Nato sem šel pozdravit vso družino in naročil sestram, naj mi za zajtrk pri ulični prodajalki kupijo malo riža z omako in mesom, moko iz manioke ter dve kuhani jajci.

Ta hrana je v meni vedno vzbudila močne spomine na otroštvo. Ko sem bil osnovnošolec, nam je mati dajala po 5 frankov, da smo si med odmorom lahko kupili malico. Spomnim se, kako sem jo včasih preskočil, da sem prihranil dovolj denarja in si raje privoščil kuhano jajce, ki sem ga s takim užitkom zmazal. Pri nas doma so bila jajca samo za očeta.

Tisto jutro sem preživel ob klepetu z materjo. Neyla, veš, kako je prijetna. Do nas, njenih otrok, se je vedno obnašala kot prava mati koklja. Priznam, da sva oba veliki klepetulji in sva si imela veliko za povedati. Radovedna, kot je, jo je zanimalo prav vse o meni in lahko bi ji v nedogled pripovedoval o tem, kar se mi je dogajalo v dolgih letih, daleč stran od doma. Ni mi bilo treba veliko razlagati, kajti njeno materinsko srce je že vse vedelo. Zadostoval je pogled v njene oči, da sem začutil razumevanje in sočutje, brezpogojno ljubezen, ki jo zna dati samo mati. Resnično velja rek, da »tuja mati ne pozna tvoje lakote«.

Pogovarjala sva se o yovih. Je res vse tisto, kar se o njih govori? Kako živijo? Tudi oni verjamejo v uroke? Nosijo gris-grise?

»Seveda! Od kod bi sicer izvirala njihova silna moč,« si je sama odgovarjala. Slišala je, da tam čez ugrabljajo otroke, zapirajo ostarele v neke vrste zapore, tepejo črne, da vedno hitijo in da je zelo mraz. Kakšen je sneg? Slišala je govoriti o lezbijkah, homoseksualcih, zanimalo jo je, kakšni so ti ljudje in kaj počnejo.

Moja mati je želela vedeti vse in ker sva si močno zaupala, sva lahko o vsem tudi govorila. Vedno je bila pripravljena sprejeti karkoli, opravičiti in razumeti kogarkoli.

Izbiral sem najbolj nežne besede, da bi ji z njimi lahko izrazil hvaležnost in ji povedal, kako dragocena je bila misel nanjo v nočeh, polnih osamljenosti in tesnobe. Želel sem ji povedati, da sem se brez nje, daleč stran, počutil kot sirota. Na koncu mi ni prišlo na misel nič boljšega, kot da sem ji prebral vrstice, ki sem jih napisal zanjo:

Mati, ti, ki si me v velikih bolečinah

povila na ta svet,

mati, ki si me pod soncem in ob luni

nosila na hrbtu,

mati, ki si prenekatero noč bdela ob

meni, medtem ko sem spal,

in na slamnati postelji iskala svoj

kotiček, ki ga še nisem pomočil,

lahko bi bila ena izmed tistih, ki so v

žgočem opoldnevu okopavale zemljo,

jaz pa bi bil tvoj otrok z napihnjenim

trebuščkom,

ki sanja o zavrženem in odvečnem

mleku tistih prek oceana.

Tistih, ki v civilizacijski epruveti

vzgajajo otroke asfalta,

in jih obilno hranijo s tesnobo.

Mati, ti, ki si me v velikih bolečinah

povila na ta svet,

mati, ki v dimu jočeš ob peči iz treh

kamnov,

mati, ki si mnoge noči sestavljala

pesmi zame,

spremljala jih je glasba stroja

nespečnosti, ki je iz žrtvovanj šival

vsakdanji kruh,

lahko bi bila ena izmed tistih, ki se

spopadajo z gobavostjo, vročino,

jaz pa bi bil tvoj otrok z ukrivljenim

telesom,

ki čakam na zdravila, medtem ko jih

tisti prek oceana mečejo stran.

Tisti, ki v civilizacijski epruveti

vzgajajo otroke asfalta,

in jih obilno hranijo s tesnobo.

Mati, ti, ki si s smehom vedno

pregnala strah,

mati, ki te zdaj stiska pri srcu za sina,

ki je daleč,

mati, ki si oprala svojo utrujenost, kot

perilo v vodnjaku,

s tvojega ne več mladega telesa, ki je

dalo življenje dvanajstim otrokom,

lahko bi bila ena izmed mnogih, ki bi

jih moj oče imel,

jaz pa bi bil tvoj otrok, ki bi zaman

upal na izobrazbo,

tako, kot so je deležni otroci tistih

prek oceana.

Tisti, ki v civilizacijski epruveti

vzgajajo otroke asfalta,

in jih obilno hranijo s tesnobo.

Zahvaljujem se ti, mati, da si iz tega

svojega otroka,

kljub vsemu, kot pravijo 'oni',

ustvarila dobrega divjaka.

Ob zadnjih besedah se je moj glas zlomil in postal hripav, ona pa je zrla vame z vlažnimi očmi, opazil sem, da je z muko zadrževala solze.

Nasmehnila se mi je in iztegnila roke, da me je lahko močno stisnila na svoje mehke prsi. Brez zadržka sem začel jokati, kot takrat, ko me je kot malega otroka preplašilo moreče petje žensk, znanih kot vodussi – vudujskih svečenic, ki so se pred nevihto zamaknjeno vrtele v plesu, da bi priklicale svojega boga Hebiesso (boga strele) in ga pozvale, naj udari v njihove sovražnike.

Kot takrat in kot po morastih sanjah v temni noči sem pri njej spet našel zavetje in mir, ponovno me je prežel prijeten vonj po varnosti, ki ga oddaja samo mati.

Prepustila sva se trenutku, združena v objemu sva zapolnila praznino in razdaljo vseh preteklih let, ko sva bila ločena.

Tudi tisti dan, kot že velikokrat prej na teh mojih počitnicah, opoldne nisem jedel doma, ker sva bila dogovorjena, da se med odmorom oglasim pri tebi v službi. Vedno sem pohitel, da sem prišel, preden je v mestu zatulila sirena, ki je oznanjala konec delovnega dopoldneva.

Prvič sem se oglasil nenapovedano. Se spomniš? Nisi hotela pokazati presenečenja, vendar so se tvoje oči smejale in opazil sem, da si bila srečna. Rekla si samo: »Mali veliki mož, ti si nor!«

Peljala si me na tržnico blizu pristanišča, kjer je vladal nepopisen kaos. Ponudniki raznovrstne robe so naju neverjetno vztrajno nagovarjali. Fantiči so prodajali plastične vrečke, prodajalci pa ponujali spodnje perilo in majice ponarejenih blagovnih znamk, kasete s posneto glasbo, kipce.

V dušeče vlažni vročini sva prepotena hodila in se potapljala v simfonijo barv na stojnicah, obloženih s tekstilom. Obdajalo naju je žuboreče morje glasov in kretenj, prebijala sva se skozenj in vztrajno ponavljala »Ne, hvala!« Znašla sva se v predelu tržnice, ki je bil znan kot 'cona restavracij' – skupek lesenih konstrukcij, sestavljenih iz štorov in pokritih s slamo. Na vse strani odprt prostor so zamejevale dolge mize in klopi, del je bil namenjen kuhinji s tremi oziroma štirimi kamnitimi ognjišči, iz katerih so s kipečimi iskrami poplesavali plameni.

Tam so te vsi poznali in naju kot v zboru enoglasno pozdravljali. Izbrala sva mizo, se usedla na klop in naročila foufou z omako iz agoutija. Prava poslastica, ampak moj bog, tako zelo začinjena s feferoni, da sem moral meso najprej sprati z vodo, šele potem sem lahko jedel. Ti si se ob tem prizoru zabavala kot majhna deklica.

Čutil sem, da si se popolnoma sprostila med ljudmi, ki so te obkrožali, z njimi si bila preprosta in dobra. Iz načina, kako so govorili s tabo, sem razbral, da te spoštujejo in predvsem občudujejo. Otroci so neutrudno strmeli vate in iz pogovora sem uganil, da si nekaterim od njih že kdaj pomagala s kakšnim kovancem. Dobil sem potrditev, ko si jim ob najinem odhodu spet razdelila nekaj drobiža. V tebi so videli dobro vilo.

Pospremil sem te nazaj na delo. Ni se mi še dalo domov, zato sem zavil v pristanišče. Vse je bilo videti ogromno, od ladij do kot gore visokih kupov kontejnerjev in na stotine rabljenih vozil, pripeljanih iz Evrope, da bi jih tukaj ponovno prodali. Dneve in dneve so ležala na istem mestu, vedno bolj 'gola', oropana vseh delov, ki jih je bilo mogoče odstraniti, odnesti in preprodati mehanikom v mestu.

Ustavil sem se, da bi opazoval pristaniške delavce, kako so z ladij zlagali robo. Drobni, a krepki mladeniči, z rutami, zavezanimi okrog glave, so v vrsti čakali, da na svoja pleča naložijo tone blaga. Prizor me je popolnoma prevzel! Mnogi mladi fantje brez dela, brez prave prihodnosti, so že ob zori prihajali v pristanišče v upanju, da bodo dobili delo, ki jim bo vsaj za en dan omogočilo preživetje.

Navkljub težkemu vsakdanu so se smejali, šalili med seboj in videti so bili srečni. Hudo mi je bilo zanje. V trenutku sem se zavedel svojega privilegija, za nič na svetu ne bi življenja v Evropi zamenjal z njihovim tukaj, čeprav sem se pritoževal nad oddaljenostjo in me je ob večerih v svoj obroč stiskalo hrepenenje po domu.

Pri izhodu iz pristanišča sem naletel na razvnet prepir med carinikom in mladeničem, ki se je, sodeč po dragih in izbranih oblačilih, ravnokar vrnil iz Evrope. Kolikor sem lahko razumel, je prišel uredit carinske formalnosti za svoj avto, ki ga je odposlal iz Francije. Potem ko je plačal vse davke, mu iz neznanega razloga avtomobila še vedno niso hoteli izročiti. Fant je živčno hodil sem in tja, z besedami udrihal po državi in se drl na ravnodušnega carinika pred njim: »Vi ne veste, kdo sem jaz!«

Gruča opazovalcev je želela uživati v predstavi, med njimi sem opazil mladeniča, ki se je približal razburjenemu fantu in mu prišepnil: »Brat, človek ta mesec ni prejel plače. Daj mu nekaj in videl boš, da bo vse uredil.«

Presenečen sem gledal 'Francoza', kako je iz žepa potegnil bankovec za 5000 frankov, carinik pa ga je, ne da bi trenil z očesom, pred vsem občinstvom mirno spravil v svoj žep. Nato se je s počasnim korakom usmeril proti zapornici in jo dvignil. To, čemur sem bi ravnokar priča, me je presunilo do dna duše.

Mislil sem, da stojimo na robu prepada, v resnici pa smo že dosegli njegovo dno.

Še vedno zatopljen v razmišljanje sem se popoldne vračal pote, ko sem nad sabo zagledal temne oblake. Nenadoma sem se znašel sredi močnega naliva, kot da bi se utrgalo nebo. Začel sem teči in našel zavetje pod bližnjim garažnim nadstreškom, kjer sem počakal na konec nevihte. Tako kot se je nenadoma pojavila, je tudi izginila in za sabo pustila zadušljivo soparno vročino. V zraku je visel omamen vonj po vlažni zemlji.

Pospremil sem te do tvojega doma. Želela si, da ostanem na večerji, vendar sem odklonil in se odločil, da grem raje domov in vsaj večerjam z mojimi. Nekako se mi ni zdelo prav, da manjkam pri vseh družinskih obedih.

Čez dan sem skoraj pozabil na predloge očetovih sester. Teti sem ponovno srečal na domačem dvorišču, kjer sta klepetali z materjo. Rekli sta, da že nekaj časa čakata name.

Izgovarjal in opravičeval sem se na različne načine, češ da je zaradi slabih cest težko najti taksista, ki bi bil pripravljen peljati v našo sosesko (kar je bilo deloma res). Najmanjši dež je poti spremenil v luže, blatna močvirja, ponekod celo v jezera. Za tako stanje ni bilo krivo samo deževje, ampak tudi odvratna navada prebivalcev, da so na cesto zlivali vso umazano vodo od pranja perila, kopanja ali pomivanja posode. Nekateri so zunaj celo urinirali.

Ljudje so pobrali pesek s ceste in ga izkoristili za zasebno gradnjo, ostala je samo zemlja, namočena z vodo. Ozki odtočni kanali ob robu poti bi deloma rešili problem. Treba bi bilo samo ugotoviti, kam usmeriti odvečno vodo. Čistilna naprava ob morju bi lahko bila dobra rešitev, mi pa smo raje kar po dolgem in počez vse zacementirali, ne da bi se sploh spomnili na gradnjo odtočnih kanalov.

Ko samo pomislim, da je kanalizacija obstajala že v času Rimljanov! Neverjetno, kako se mi, Afričani, ne znamo nič naučiti iz pozitivnih izkušenj drugih in vztrajno ponavljamo vedno iste napake. Kaj nas niso učili, da je zgodovina najboljša učiteljica življenja? In vendar se danes vozimo po teh prašnih cestah, polnih lukenj, ki vzmetenje vozil postavljajo pred veliko preizkušnjo, nosečnicam pa v sušnem obdobju povzročajo še hujše slabosti kot sicer. Ob najmanjših dežnih kapljah se luknje napolnijo z blatno vodo, ki se ji vozniki skušajo z vijuganjem izogibati, da bi zmočili čim manj pešcev in zidov.

Ljudje ob teh poteh se hočejo zaščititi pred vso umazanijo, zato meter stran od svojih bivališč postavljajo kamnite bloke, s tem pa zožijo že tako nevarno cesto, posebej za otroke, ki neprevidno tekajo z ene na drugo stran vozišča.

Moje razmišljanje je prekinila mati, ki je z brado nakazovala proti dnevni sobi in dejala:

»Ena izmed deklet, o katerih sta ti govorili teti, je tukaj in te čaka že nekaj časa.«

Znašel sem se v resnično neprijetnem položaju. Tehtal sem, kako naj se odzovem. Naj naredim sceno in pošljem vse k vragu, ali naj se soočim s povabljenimi dekleti in jim stopim naproti?

Zmagala je strahopetnost, zato sem kar molčal, v mislih pa sem se izgovarjal, da se vračam v Evropo in bo tako ali tako kmalu konec te more.

Adjoa je bilo dekle z obilnim telesom in ustrezno zaobljeno zadnjico, tako, kot je všeč moškim tukaj. Nič je ni motilo, da sem zamujal in medtem ko je z očmi ves čas zrla v tla, je njen obraz prežemal velik nasmeh. Poklical sem eno izmed svojih sester, naj nama postreže pijačo. Dekle se je ponudilo, da mi samo natoči. Poskušal sem začeti pogovor in se trudil z besedičenjem, da bi pregnal neprijetno tišino in zadrego, ki je lebdela v prostoru. Ona pa je na vsako vprašanje odgovorila samo s kratkim »da« ali »ne«. Očitno je bila dobro podučena, kako naj se vede.

Najino druženje je postajalo neznosno, prava žalitev moje inteligence in njenega dostojanstva.

Skušnjava, da bi vso jezo zlil na ne popolnoma nedolžno žrtev pred sabo, je postajala vedno večja. Navsezadnje je tudi ona sama sodelovala v tej groteskni 'igri', ki se je razraščala v pravo burlesko.

Za edino zabavo je poskrbela moja sestra, ki je med vrati za dekletovim hrbtom mahala z rokami, se na vse mogoče načine pačila in mi tako sporočala, da ji mladenka ni prav nič všeč v vlogi bodoče svakinje. Nato je za trenutek izginila, se kmalu vrnila in pomignila, naj stopim z njo ven. Prinesla mi je novico, da me v hiši mamine sestre, ki živi nasproti nas, čaka še eno dekle. Moral sem pohiteti in odsloviti Adjoo.

V istem večeru sem se tako spoznal še z drugim, tretjim, četrtim dekletom. Nobeno ni prepričalo sestre, ki je vsake toliko pokukala izza zaves na vratih in ob tem bolj ali manj močno stresala s svojo glavico. Takratna igra (če jo danes lahko tako imenujem) se mi je zdela še posebej kruta zato, ker sem vedel, da nobena ne more tekmovati s tabo, Neyla.

Moram priznati, da mi je še največ zanimanja vzbudilo zadnje dekle, ki je, tako kot ostale mladenke, moralo pri teti čakati name. Celo nekako se mi je odkupilo za prejšnja dekleta, vseh je bilo okrog dvajset. Ob osmih zvečer sem bil že več kot sit dolge maškarade. Edwige (tako ji je bilo ime) je vstopila z namrščenim čelom, z obraza ji je seval odpor. Izmenjala sva si nekaj vljudnostnih fraz, na katere je odgovarjala s stisnjenimi ustnicami in z očitno razdraženim glasom, zato sem jo kar naravnost vprašal: »Si jezna?«

Ona je prav tako odkrito in z odtenkom nesramnosti odgovorila: »Ja! Več kot eno uro že čakam. Ravnokar sem hotela oditi!«

Hitro sem udaril nazaj in ji oporekel: »Zakaj si sploh prišla?«

Ni takoj odgovorila, zato sem ji vprašanje zastavil še enkrat, a nekoliko drugače: »S čim so te pregovorili, da si privolila v srečanje z nekom, ki ga ne poznaš in ga nisi nikoli prej videla? Lepo dekle, kot si ti, ne bi smelo imeti težav pri iskanju moža. Če sem lahko iskren, mislim, da je tak način izbiranja partnerja ponižujoč.«

Pritrdila mi je: »Odkrito povedano, se popolnoma strinjam s tabo. Prišla sem samo zato, da bi ugodila svojim staršem, predvsem materi, ki te je opisala kot priložnost, ki je ne smem izpustiti iz rok, če želim oditi v Evropo. Rečeno mi je bilo, da si se po vseh teh letih v tujini vrnil po nevesto, ki jo želiš odpeljati s sabo.«

Ker sem molčal, je dodala: »Želim biti iskrena s tabo. To srečanje je bilo priložnost, da končno grem stran. Sita sem vsega in vseh, ni mi všeč živeti tukaj. Povedala ti bom resnico, ker vedno pride prej ali slej na dan. Pred tremi meseci sem se vrnila iz Slonokoščene obale. Tja sem odpotovala potem, ko me je moj 'bivši', ki je študiral v Franciji, zapustil zaradi neke belke, a jaz sem kot neumnica čakala nanj. V Abidžan sem odpotovala na obisk k materini sestri, nato pa našla delo v banki in ostala. Dobro sem se počutila med tamkajšnjimi ljudmi, ki so po mojem mnenju bolj odprti, naprednejši od nas, in daleč od svoje družine sem bila tudi svobodnejša. Pred tremi meseci je v bančni blagajni zmanjkal denar. Po krivici so me obtožili, da sem ga ukradla, in me takoj odpustili ...«

Opazila je zbegan izraz na mojem obrazu, zato je povzdignila glas: »Prisežem, da sem nedolžna, vendar se kot tujka nisem mogla z ničimer braniti. Teta me je takoj vrgla iz stanovanja, saj ni več hotela imeti opravka z »zajedavko in povrhu še kradljivko«, zato sem se vrnila domov. To je vse.«

»In kako se znajdeš tukaj?«

»Zagotovo ne dobro, sicer ne bi prišla danes!« je odgovorila napadalno. »Tukaj ni mogoče z nikomer vzpostaviti pravega odnosa. Afriški moški beži stran od izobražene ženske, zavrača primerjanje z njo, ker se počuti ogroženo in se boji, da bo izgubil avtoriteto. Po njegovem je ženska dobra samo za rojevanje otrok in gospodinjska dela. Tukajšnji moški želijo eno stvar in pika. Dekleta pa po drugi strani mislijo le na to, kako bi od moških izvabila denar. In potem še moji starši, ki so mi ves čas za petami.«

»Žal mi je, Edwige,« sem zaključil. »Razumem te.«

Začutil sem dolžnost, da ji razložim vse o svojih tetah, od njihovih bojazni in strahov do odločitev, ki so jih sprejele zame. Opravičil sem se ji, ker sem jo pustil čakati, in ji povedal vse o tebi. Pogovarjala sva se o izkušnji emigranta in si izmenjala poglede na težave pri vrnitvi v domovino ter ponovno vključitev v družbo. Nato sem jo pospremil ven, da ji plačam taksi. Vsaj to sem ji bil dolžen. Ko sem stopil iz sobe, je na obrazu moje sestre sijal zarotniški nasmešek odobravanja. Zagotovo si je vse napačno razlagala, vendar mi je dala vedeti, da ji je zadnja obiskovalka všeč.

Ko se je Edwige nameščala v taksi, sem se ji zahvalil za iskrenost, ona pa se je poslovila z besedami: »Čao! Škoda, da si že oddan, ker si prav simpatičen. Tvoja Neyla ima veliko srečo.«

Tega dogodka ti nisem nikoli omenil, čeprav je vplival na odločitev, da te pripeljem k sebi domov. Vedno težje sem čez noč ostajal zunaj, ker je moj oče postavil pravilo, ki smo se ga morali držati: »Pripeljite prijatelje domov kadarkoli, vendar želim, da ste ponoči vsi doma.«

Nekega večera sem te peljal v kino gledat italijanski film. Bil sem edini, ki se je brez prevoda smejal šalam. Prevzeli pa so me odzivi množice v kinodvorani, kajti pravi film je bil tam, med gledalci, pri predstavi so sodelovali vsi. Ljudje so se na vse pretege režali ali komentirali in glasno dajali nasvete igralcem v filmu. Nekoga je prizor tako pritegnil, da je glavnega junaka celo želel z glasnim vpitjem opozoriti na sovražnika, ki je prežal, skrit za vrati: »Pazi! Obrni se! Ne mu zaupati!« Takega zabavnega vzdušja v kinodvorani še nisem doživel, posebej ob prvih prizorih fizičnega obračunavanja. Vsak udarec je iz občinstva spremljal glasen: »Hogne! Hogne!« Našel se je tudi gorečnež, ki se je tako vživel v sceno, da se je dvignil s sedeža in nesrečnežem za sabo popolnoma zakril pogled na filmsko platno. Spet se je usedel šele po vedno glasnejših protestih iz ozadja. Na koncu je zmago glavnega junaka pospremil glasen »Ah!«, ki se je istočasno izvil iz vseh grl. Skratka, ljudje so spontano in brez zadržkov izražali svoja čustva, predvsem pa brez vsakršnega sramu. Bilo je čudovito in nepozabno doživetje!

Ko sva zapuščala kinodvorano, sem predlagal, da tisto noč prespiš pri meni doma. Ob misli, da bi na dvoriščnem pragu lahko srečala člane moje družine, ki bi vate zapičili svoje predirljivo radovedne poglede, si odrevenela od strahu. Prepričeval sem te, da ob tako pozni uri že vsi spijo, končno si se vdala in privolila, da greš z mano. Doma nisva srečala nikogar in z olajšanjem si se zatekla v mojo sobo. Samo jaz sem opazil, da je izpod vrat materine sobe pronicala tanka svetloba. Vedel sem, da je zvečer vedno ostajala budna, dokler ni zaslišala mojih korakov.

Prevzela me je sreča, da si bila končno v mojem kraljestvu. Izginil je oster občutek nelagodja, ki me je obhajal, ko sva se ljubila v tvoji postelji, kjer sem vedel, da si mi velikodušno namenjala nežnosti in kretnje, ki jih je bil pred mano deležen že nekdo drug.

Ney, čeprav sem se zavedal nesmiselnosti, sem bil ljubosumen na Clauda. Malo tudi zato, ker si tako čuteče in nežno govorila o svojih še vedno svežih čustvih do njega. Jezen sem bil na vse zamujeno, na tvojo naivnost, popolno predajo, zaupanje, žgečkljivo in neznano vznemirjenost, na vse, kar zaznamuje samo prvo ljubezen in se potem nikoli več ne ponovi.

Kasneje seveda človeka izuči, da se lahko zaljubi in ljubi velikokrat, na mnoge načine in različno intenzivno, pa vendar ni več isto, manjka popolna in prostovoljna samopredaja, ki se zgodi samo pri prvi ljubezni. Kasneje, tudi če se srce preda, glava ostane samosvoja.

Zavedal sem se, da je moje ljubosumje popolnoma neutemeljeno, po drugi strani pa, kdaj je to čustvo sploh lahko razsodno? Kljub temu sem do moškega, ki ga na srečo nisem nikdar srečal in ga nikoli ne bom, čutil zamero. Motilo me je, da je belec, še najbolj od vsega pa dejstvo, da je s svojo izkušenostjo izkoristil tvoja čustva. Mešalo se mi je ob misli, da si pred mano z njim delila svoje vzdihe, zanos v intimnosti, sladke in nespodobne besede, tvoje izklesano telo in nežne erotične igrice.

Spomnim se, da sem na plaži rekel, da te ljubim tako, kot si, z vsemi preteklimi izkušnjami, ki so te izklesale. Še zmeraj pa sem norel, ko sem pomislil na Clauda in nato na mnoge druge, ki so te zadovoljevali pred mano. V sebi sem odkrival vedno večjega šovinista. Sram me je bilo in me je še vedno, a je bilo močnejše od mene. Tisočkrat sem te hotel vprašati, ali si z njim uživala in še mnogo drugih podrobnosti. Očitno gre res za nepopravljivo napako v genih, ki je prisotna skoraj pri vseh moških.

Slišati sem želel, ali si se tudi ob njem tako razvnela, brez zadržkov in sramu na glas stokala in ječala od užitka. Seveda sem vedel, da si moja, vendar mi to ni bilo dovolj, hotel sem, da si moja z dušo in telesom. To, da si nehala govoriti o svoji preteklosti, čeprav mi nisi nikoli povedala podrobnosti, je v meni vzbujalo vedno večje sume.

Sčasoma se je ljubosumnost na tvojo preteklost prelevila v pravo moro, celo obsedenost. Zalotil sem se, kako pri ljubljenju na skrivaj opazujem tvoj prelepi obraz, ki je sijal od zadovoljstva, polodprte ustnice, ki so po kapljicah izpuščale zvoke užitka, drhteče nosnice. Nato me je spreletelo, da je bil pred mano že Claude deležen te čudovite predstave, ko se na tvojem obličju vzburjenje stopnjuje do vrhunca. V meni je začela vreti nerazumna divja jeza, ki je sprožila bolestno željo, da bi te prizadel, fizično zlorabil, ponižal in se z ljubljenjem, ki naj bi bilo dar ljubezni, maščeval na najbolj absurden in hladen način.

Ko sva tako v moji sobi ležala na postelji, sem začel postajati nasilen do tebe. V trenutku si otrpnila, me nežno, vendar odločno odrinila, odprla oči in me z namrščenim čelom vprašala: »Cheri, kaj je narobe?«

Zavil sem se v hladno in sramežljivo tišino.

Neyla, kako naj bi ti priznal, da sem preučeval vsakega moškega, ki sva ga srečala na cesti in te je pozdravil, še posebej, če je bil belec. Iz tvojega in njegovega glasu sem skušal ugotoviti, kako dobro se poznata, ali si z njim spala.

Ker sem še kar molčal, si vstala, pogledala na uro in se odločila, da greš domov, tudi zato, da bi se izognila jutranjemu srečanju z mojimi starši.

Ura je bila tri zjutraj. Oblekel sem se, da bi te pospremil.

Ko sva stopila na dvorišče, so se vrata materine sobe v hipu odprla. Mati je prišla ven in se zazrla v naju. Vsi trije smo kot vkopani, negibno obstali. Končno se je mati obrnila proti tebi in te z resnim glasom pograjala: »Hej, gospodična, kam si namenjena ob tej nočni uri? Vrnita se v sobo in spat. Domov boš šla, ko se zdani.«

Ne da bi počakala na najin odgovor, se je obrnila in vrnila v svojo sobo.

Dobro sem poznal mater in vedel sem, da ni bila jezna niti šokirana in da bi jo resnično skrbelo zate, če bi ponoči odšla domov. Vrnila sva se v posteljo in prvič nisva zaspala objeta, obrnila sva se vsak v svojo stran. Tisto noč sem imel moraste sanje.

Zjutraj si bila napeta in odsotna z mislimi, ker te je čakal izhod na dvorišče, ki je bilo, kot ponavadi ob tej uri, že polno živžava.

Ko sva stopila ven, me je prešinilo, kako polna ljudi je ta hiša. Tudi tokrat si hladnokrvno sprejela izziv pred sabo. Z nasmeškom na ustnicah in s trdnim korakom si stopila proti moji materi, da jo pozdraviš. Sedela je pri ognjišču in pripravljala zajtrk. Za trenutek sta si pogledali v oči. Videti je bilo, kot bi med sabo tekmovali in skušali ena drugi v očeh prebrati namero, pogledati najgloblje v 'ego' nasprotnice, v dno njene duše.

Rekla si: »Dobro jutro, mama!«

»Dobro jutro, si se zbudila?«

»Sem.«

Predstavil sem te: »Neyla.«

Mati, ki je opazila, da imaš na ramenu torbico, je vprašala: »Neyla, kaj ne boš ostala z nami na zajtrku?«

Zavrnila si povabilo, češ da si dogovorjena z neko gospo v svoji soseski, da ji urediš frizuro. Mati te je vprašala: »Si frizerka?«

Odgovorila si: »Samo občasno. Trenutno sem telefonistka v Basilejevi pisarni, sicer pa sem opravila tečaj za frizerko.«

»To mogoče pomeni, da boš prišla tudi meni uredit lase,« je zaključila mati.

Rekel sem: »Pospremil jo bom in ji pomagal najti taksi!«

Mati je dodala: »Hitro se vrni, ker je zajtrk skoraj pripravljen.«

Pričakoval sem, da bo pri mizi začela pogovor, kaj vprašala, a je bila tiho. Tudi oče, ki se je medtem zbudil, je molčal, vendar sem slutil, da mu je mati že vse povedala. V njunem molku sem začutil velik odpor in neodobravanje.

Ko je zaključil z zajtrkom, je oče rekel samo: »V družini sva te vedno dajala za zgled tvojim bratom in ...«

Takrat se je oglasila mati: »Previden bodi, kajti časi so se spremenili. Veš, dandanes so naša dekleta zelo prebrisana in zanje si idealen plen, zanimiv ulov. Dela praktično ni mogoče dobiti in mladi živijo iz dneva v dan. Dekleta vidijo stvari, ki jih želijo imeti, a se zanje niso pripravljena prav nič potruditi. Krivdo nosijo deloma tudi naši 'Veliki' (politiki op. prev.), ki izrabljajo te mladenke, v zameno pa jih zasipajo z denarjem.

Žal so se mnoge navadile na lahek zaslužek. Starši jim govorijo: 'Ne sprašuj me za denar! Poišči si moškega, ki te bo vzdrževal!' Živimo v mračnem obdobju, ne uspe nam več ohranjati starih vrednot. Življenje teče prehitro. Mladi tukaj v mestu nič več ne poslušajo nasvetov izkušenih. Berejo knjige, gledajo filme, veliko stvari slišijo po televiziji in radiu, potem pa mislijo, da vse vedo, da poznajo življenje. Starejši smo zanje nekoristni. Še dobro, da nas vsaj spoštujejo, čeprav samo na videz. Dobro veva, da si moški in dovolj star za poroko. Pazi, da se ne ujameš v past. Ne želiva, da naju po tvojem odhodu kdo pokliče in zahteva, da bi priznali otroka, ki potem niti ni tvoj. Današnja dekleta so strašna ...«

Dobro poznam mater, vem, da ne zna biti kratka in jedrnata v besedi, zato sem jo malo nepotrpežljivo poslušal, kajti to je bil samo uvodni govor v nekaj še daljšega. Nič nisem ugovarjal, ne nazadnje mati je vedno mati. Še zmeraj so me raznežili njena skrb in priporočila, ki mi jih je dala vsakič, ko sem zvečer odhajal ven. Kot da bi pozabila, da že leta živim sam v Evropi in znam paziti nase. Včasih sem se spraševal, ali je kdaj pomislila, s kakšnimi izzivi, ki so name nenehno prežali vsako uro, dan, mesec in leto, sem se moral spopasti v tujini.

Na obraz mi je privabila nasmešek, kadar mi je zvečer skrbno priporočila: »Pokrij se, ker je hladno!«

Oh, mati. Sploh se ti ne sanja, kaj je pravi mraz, ledene bucike, ki prebadajo kožo vse do kosti. Oh, mati!

Ona je medtem nadaljevala: »Skrbi naju, ker te imava rada in želiva, da se pravilno odločiš. Zavedava se, da so minili časi, ko so starši brezkompromisno izbirali ženo za sina. Čeprav se je to kljub vsemu dobro obneslo. Danes se pari prehitro ločijo. Veš, da pri nas beseda 'poročiti se' pomeni 'učiti se'. Dobro vem, da se mladi takoj zbližate in da mislite, da že vse znate, pozabljate pa, da se je treba vsak dan učiti, kako se imeti rad. V naših časih so družine odločale, kdo bosta mož in žena, šele po poroki se je par začel 'učiti' skupnega življenja. Tvoji teti sta ti izbrali dekleta, ker je za tabo dolga pot in si prišel na počitnice, zmanjkalo bi ti časa, če bi jih hotel sam zares spoznati. Kot ne kupiš ribe v košari, če je nisi prej videl, tako si tudi ne moreš ustvariti mnenja o bodoči ženi, če je nisi prej spoznal. Zato sta ti teti predstavili vsa ta dekleta. Kaj misliš o njih?«

Želel sem ji pojasniti, da ne potrebujem hišne pomočnice, še manj ljubice, ki bi samo zadovoljevala moje fizične potrebe. Seveda sem iskal simpatično dekle s privlačno zunanjostjo, a še bolj je zame pomembna notranja lepota.

Želel sem urejeno dekle, ne eno izmed tistih nališpank z zapeljivim pogledom in izumetničenim obnašanjem, brez pravega občutka za red, ki ima v omari vsevprek natlačene tone zmečkanih oblačil. Tak kot sem, razmišljujoč, sem si v sanjah največkrat predstavljal inteligentno in razgledano dekle, ki ji je bahanje tuje. Osebo, s katero bi se lahko pogovarjal, razpravljal in izmenjaval mnenja. Žensko, ki mi ne bi rekla »da« samo zato, da bi bil zadovoljen in bi razmišljala s svojo glavo, ne da bi bila pri tem napadalna.

Želel sem nežno in razumevajočo žensko, ki bi znala slišati in predvsem poslušati. Poslušati onstran mojih besed, brez predsodkov ali obsojanja. Iskal sem osebo odprtega duha, gostoljubno in pripravljeno pomagati, ki se ne bi podrejala, še manj pustila izkoriščati. Sanjal sem o njej, s katero bi živel v harmoniji in miru, skupaj bi ustvarila oazo, kjer bi našel zatočišče in podporo, se okrepil za nove preizkušnje, ki jih prinaša življenje. Sanjal sem, kako pred vrati najinega doma snamem masko in oklep, ker vstopim v varen prostor, kjer se mi ni več treba braniti pred zunanjim svetom. Mogoče sem iskal nekaj, kar ne obstaja.

Strastno sem hrepenel po osebi, ki sem ji že leta zaupal svoje najgloblje skrivnosti, ko sem v zimskih nočeh, odet v plašč osamljenosti, skrčen na stol ob radiatorju, tiščal nos na zamegljeno okensko steklo. Prazne, samotne noči, ko sem čutil mrzle deževne kaplje, kako udarjajo na moje ljubezni žejno srce in kožo, ki hlepi po nežnosti in ljubkovanju.

Želel sem povedati, da sem leta sanjal in čakal to čutno žensko, notranje bogato in samozadostno, ki nima potrebe, da bi delovala kot moški. Žensko, ki me ne želi spreminjati in ki jo sprejemam, ne da bi jo hotel preoblikovati po svoji meri.

Želel sem povedati materi in očetu, da sem iskal sorodno dušo in da vem, da sem jo našel v tebi.

Na koncu nisem izustil niti ene same besede. Rekel sem samo, da mi je težko v tako kratkem času izbrati eno od deklet. Čeprav so bila nekatera celo ljubka, ni nobeno v meni prižgalo skrivnostne iskre, ki vzbudi željo, da bi ponovno srečal neko osebo.

Neyla, zavedal sem se, da sem z molkom o tebi samo preložil prepir, ki bi prej ali slej izbruhnil. Molčal sem, ker sem globoko v sebi čutil potrebo, da te malo bolje spoznam.

Prebujena čustva so mi jemala sapo, me popolnoma prevzela in vrgla s tira. Sovražil in obenem ljubil sem potrebo po tvoji bližini, ne samo telesni. Postal sem suženj tvojih pogledov in vzdihov, tvojega smeha. Všeč mi je bilo zaznavati tvoj vonj, te oboževati, ljubkovati, poslušati in ti pripovedovati.

V sebi sem gojil nasprotujoče si občutke. Kadar sva bila skupaj, sem pozabil na čas in nase, kar izginil sem. Kadar sva bila narazen, sem te tako močno pogrešal, da sem se zasovražil in zaničeval, kajti čutil sem močno odvisnost od tebe in vsak trenutek sem mislil samo nate in na najino prihodnje srečanje.

Všeč mi je bilo, da si znala biti samozavestna, obenem pa si ohranila svojo ženstvenost. Vedela si, kaj moški potrebuje in kako mu to dati: občutek pomembnosti, nežnost in pozornost, ki si mi jih namenjala na čisto svoj način.

Res je, da ženska predstavlja jedro v moškem življenju, ki ni bilo samo spočeto v njenem telesu. Z malim bitjem sta devet mesecev živela v simbiozi, nato ga je hranila s svojim mlekom, prežetim z ljubeznijo. A zdi se, da je ob rojstvu en mali delček zadržala v sebi, zato moški, kot pri sestavljenki, vse življenje išče svoj manjkajoči košček. Najde ga samo, ko se združi s pravo žensko in zaživi v sreči ter miru.

Vsak moški blodi po ovinkih življenja in upa, da bo našel izgubljeni delček sebe, medtem pa v spominu nenehno podoživlja raj, ki ga je izkusil in ga boleče pogreša.

Nekateri mislijo, da se njihov izgubljeni del skriva v ženski, ki je podobna njihovi materi, drugi ga nikoli v življenju ne iščejo, spet tretji ga najdejo in nato v viharju časa ponovno izgubijo.

Le malo je moških, ki znajo poiskati svoj delček, ga prepoznati in potem za vedno ljubosumno varovati. Mogoče je to naša usoda: hrepeneče iskanje izgubljenega raja, neke sreče, ki smo jo nekoč davno okusili in v nas še vedno pušča priokus. Nihče ne bi nečesa iskal celo življenje, če tega ne bi že prej enkrat okusil. A kje iskati?

Z neskončno nežnostjo se spominjam najinih skupnih dni in kako si skrbela zame. Zdelo se mi je, kot da ti ni odveč, da to z veseljem počneš. In res ti ni bilo težko, kajti bilo je del tebe.

Vsak večer sem te prišel počakat v službo. Včasih sem te pospremil po nakupih in občutek, da sva par, je bil čudovit. Zabavalo me je, ko si barantala s trgovci, kot je navada v naših krajih. Vedno si bila na preži, da te kdo ne ogoljufa, kot takrat, ko ti je prodajalka hotela podtakniti gnile paradižnike izpod kupa lepih. Presenečali sta me tvoji radodarnost in potrpežljivost, s katero si znala poklepetati in poslušati o težavah drugih ljudi, celo tistih, ki jih nisi poznala. Rad sem se ljubil s tabo, ker nisi bila kot ženske, ki se prepustijo, sproščeno in sebično uživajo, medtem ko skoparijo z izkazovanjem nežnosti, ljubezenski pogovor pa skrčijo v dolgočasen in žalosten monolog. Znala si sprejemati, a tudi dajati, tako si z velikodušno radodarnostjo dobila še več nazaj in k sebi privabila še večji užitek.

Z načinom, kako si se predajala, si me dokončno spodbudila, da sem se tudi sam, brez zadržkov, popolnoma odprl, kot bi se hotel s tabo potešiti. Začuda se moja sla po tebi s časom ni zmanjšala. Nasprotno, ob vsakem tvojem dotiku in zapeljivem pogledu se je kot sfinga ponovno rodila ter postala še večja in močnejša. K sreči nisi pripadala ženskam, ki jih morajo moški rotiti, da bi privolile v ljubljenje; niti tistim, ki to počnejo samo, ko hočejo one, ob pravi uri in na pravem mestu; pa tudi ne onim, ki samo čakajo na pobudo moškega.

Se spomniš, ko sem ti pripovedoval o prijatelju Paolu in njegovi ženi Luciji? Omenil sem, da mi je vedno govoril o njunih težavah. Našteval je zvijače, ki si jih je žena izmišljala, da bi se izognila tistemu, kar je brez dvoma 'bomba', kadar 'je bila za'.

Paolo mi je opisoval, kako je uporabljala vedno nove načine, s katerimi se je izogibala telesnemu stiku z njim. Ko klasični glavobol ni več zalegel, je vsakič proti večeru postala slabe volje, kot bi v pozornosti, ki ji jo je izkazoval Paolo, spregledala njegove namene. Z namrščenim obrazom je dajala vtis, da ji po glavi roji tisoč misli in skrbi. Namenoma je zavlačevala z gospodinjskimi deli: en dan perilo, naslednji likanje, nato pomivanje posode. Storila je vse, da ni šla spat istočasno z možem. Včasih se je zvečer za več ur zaklenila na stranišče in brala, dokler ni bila prepričana, da on že spi. Če jo je slučajno dobil, ko se je v spalnici preoblačila, je začela na glas zehati in mu tako dala vedeti, naj se ji ne poskuša približati.

Prijatelja sem hotel malo sprostiti, zato sem mu predlagal, naj nad posteljo napiše slavni Dantejev rek: »Lasciate ogni speranza, voi ch'entrate« (Opustite vsako upanje, vi, ki vstopate). A on se ni smejal. Govoril je naprej, da se je žena po sceni z zehanjem preoblekla v pižamo, se zavila v rjuho, pomaknila na skrajni rob postelje in mu obrnila hrbet. Vsakič, ko se jo je poskusil dotakniti, je njegove roke, ki jih je nekoč poimenovala 'lovke', odrinila najprej na rahlo, potem bolj grobo, skoraj z izrazom gnusa na obrazu. Izgovarjala se je, da je utrujena, zaspana, da jo njegove roke žgečkajo, dolgočasijo in ji gredo na živce. Paolo mi je zaupal, kako si je celo izmišljevala, kdaj ima menstruacijo, samo da se ji ne bi približal.

Svetoval sem mu, naj zvečer sam zlika in pomije posodo. Brez uspeha. Rekel je, da moj predlog ni deloval, kajti ko je likal zadnje robce, je Lucija pohitela in mu zaželela lahko noč. Ko se je slačil, je slišal, da je ugasnila luč in ko je stopil v spalnico, je že spala ali pa se je pretvarjala.

Prijateljeva zgodba se mi je zdela malo pretirana in celo komična, a njega je odnos z ženo popolnoma sesul. Na živce mu je šlo, da je moral vedno znova prosjačiti za ljubkovanje in ljubezen. Obupan mi je priznal, da v bistvu ne želi seksa za vsako ceno, kar pravzaprav pogreša, je crkljanje.

Na zadnjem srečanju pred mojim odhodom v Afriko je bil videti še bolj depresiven kot sicer. Z glasom, ki naj bi zvenel šaljivo, je dejal: »Ne ostane mi drugega, kot da se kastriram ali si najdem ljubico. Sit sem, da ves čas poskušam in sem vedno zavrnjen. Ne morem več! Ne zdržim več! To že načenja ne samo moj moški ponos, ampak tudi človeško dostojanstvo.«

»Zdaj, stari moj, pa mislim, da pretiravaš!« sem zaskrbljeno sopihnil, a on je kar nadaljeval: »Ko bi ti vedel, kako se sovražim zaradi svoje šibkosti, da si jo kljub vsemu še vedno želim. Če bi se kastriral, bi rešil problem pri korenini. Da bi vsaj čutil do nje odpor in gnus. Veš, prisežem, vsakič ko zraven mene zaspi, sem jezen, sovražim jo, obračam in obračam se v postelji, a ne morem zaspati. Počutim se bolj osamljenega, kot ko sem zares živel sam. Takrat sem vsaj vedel, pri čem sem in zato sem si občasno privoščil kakšno avanturo. Ne morem več tako! Na koncu si bom res našel ljubico. Ne vem, kako lahko ona takoj po najinem prepiru zaspi, ne da bi se prej pobotala. Dve razlagi sta za to: da sem jaz preveč občutljiv, ali pa sem ženo popolnoma narobe ocenil in je nesposobna ljubiti, zato zna biti hladna kot kamen in tako nedostopna. Prisežem, da jo bom odslej pustil čisto pri miru. Bomo videli, kako se bo izteklo!«

Neyla, ko sem zaključil z zgodbo, si med smehom dejala: »Veš, da se ti Paolo izpoveduje na enak način, kot bi se moški svoji ljubici? Si prepričan, da se nisi navzel kakšne čudne razvade tam, v Evropi?«

»Pridi k meni, mala čarovnica, da ti dokažem nasprotno!«

Ob teh besedah sem te z rokami stisnil k sebi, nato sva se strastno in nežno ljubila.

Kasneje, ko sem kadil, si rekla: »Glede tvojega prijatelja Paola, zakaj mu ne predlagaš, da se poskusi pogovoriti s svojo ženo?«

»To sem mu tudi sam omenil!«

»In?«

»Pravi, da je večkrat poskusil, vendar zaman, ker je takrat vsakič raje privolila v ljubljenje. Njemu pa je ostal dvom: je to storila iz srca ali dolžnosti. Mislim, da sta stopila na pot brez vrnitve. Ob prvi priložnosti si bo poiskal ljubico, ali pa bo prej uspelo Luciji, da dokončno pogasi tisto malo čustvenega ognja v njem, ki še vedno tli za njo.«

Dolgo sva se še pogovarjala o tem. Zaupal sem ti, da čutim strah in tesnobo, ko pomislim na življenje v dvoje. Nisem mogel verjeti, da se dve osebi, kot sta Paolo in Lucija, ki sem ju poznal, odkar sta se zaljubila (in naj bi se še vedno ljubila), lahko znajdeta v takem položaju. Spominjal sem se, kako sta storila vse, da bi se videla, na skrivaj ljubila, vedno sem jima zato posodil svojo sobo. Zdaj pa, ko sta vse dni in noči imela na voljo veliko posteljo, skupno prihodnost in blagoslov od boga in ljudi, sta vse zamočila.

Bo že držalo, da je poroka krsta za ljubezen. Mogoče je prav prepričanje v trdnost in varnost začetnih čustev tista smrtonosna past, ki ogroža ljubezen v skupnem življenju in jo začne počasi uničevati. Na koncu ostane samo navada, rutina ali dolgočasje.

Ko sva se tako pogovarjala, si deloma dala prav Luciji. Vztrajala si, da sta moški in ženska ustvarjena različno za seks, jaz pa sem se smejal, ker se mi je to zdelo več kot očitno. Razlagala si mi, da je ženska duša drugačna, da ne more čutiti poželenja, če ni mirna in ne uživa nežnosti, če je ne obdaja ozračje iskrene naklonjenosti. Rekla si, da samo v cenenih filmih, narejenih po meri moškega, nastopajo voljne in poželjive ženske, vedno pripravljene na akcijo. Po tvoje se ženska, ki se po celodnevnem prepiranju ni pobotala s svojim partnerjem, ne more ljubiti z njim, razen če igra. Verjela si, da se pri njej poželenje rojeva iz občutka harmonije in složnosti, zavedanja, da je zaželena kot celostno bitje, in ne samo kot telo. Nasprotno je moška sla bolj telesnega značaja, čeprav nastaja v možganih. Prepričana si bila, da je razlika med ljubljenjem s 'prostitutko' ali 'pravo žensko' v tem, da se prva preda samo telesno, brez čustev, skoraj vedno se v to prisili. Predaja druge pa je prostovoljna in popolna, vključno z njeno dušo.

Poslušal sem te in pomislil: »Kdo ve, koliko moških nevede posiljuje svoje ženske! Kdo ve, koliko žensk doma nevede igra prostitutko!« Potem sem sebično zaključil pogovor z besedami, da se naju to tako in tako ne tiče in da sem po ljubljenju čisto sestradan. Vstal sem s postelje, želel sem iti pripravit prigrizek, a si bila hitrejša in si me zaklenila v sobo rekoč, da boš ti poskrbela za naju.

Že takoj, ko sva se spoznala, si ugotovila, kaj rad jem in na vse načine si me hotela osrečiti. Ves čas sem se moral prepirati s tabo, kdo bo pomil posodo, ker se ti je zdelo nedopustno, da bi to počel moški.

Ney, mala Neyla, tako zelo mi je bilo všeč, kadar sva skupaj stala pod prho. Oboževal sem trenutke, ko si me umivala. Takrat si mi izkazovala nežnost, ki se je prepletala s čutnostjo, materinsko ljubezen in strast ljubimke, prvo sem moral v rani mladosti zapustiti in druge nisem doslej še nikoli izkusil.

Hvala, Neyla, da si me spet povezala s samim seboj, z mojo družino in otroštvom. Hvala, da si znala ponovno prebuditi otopele, zaspane spomine in čustva, ki sem jih v žgoči želji po preživetju zakopal nekje globoko v sebi. Da sem se lahko popolnoma spojil z novo okolico in utišal domotožje, sem moral spomine in čustva zazidati vase, pozabiti na svoje korenine. Vedno sem se bil prisiljen odpovedati nečemu ali nekomu, da sem lahko sledil usodi, ki me je nazadnje pripeljala do točke, ko nisem več vedel, kdo sem. Spadal nisem ne sem ne tja. Ukleščen v precep dveh kultur (kot v sendviču) sem postal del hibridne generacije, ki ni ne afriška ne evropska. Leta sem preživel v gosti megli med nič več in še ne, na spolzki in negotovi poti nekoga, ki še vedno 'postaja ...'.

Se spomniš tistega večera? V svojem spominu sem ga poimenoval 'večer joka'. Jaz, ki sem pozabil, kaj je to, trenutek nežnosti z materjo je bil izjema, sem lahko ob tebi spet jokal.

Ne vem, kdo je rekel, da pravi moški ne sme jokati in nas s to izjavo oropal za eno izmed temeljnih čustev. »Znati jokati,« pravi moja draga prijateljica, »pomeni tudi znati se smejati, torej biti človek in ne roboti, ki jih tovarne kot po tekočem traku proizvajajo za potrebe sodobne družbe.«

Dolga leta sem hotel izjokati neznosno tesnobo, ki me je stiskala, zadržane solze ob vsakem slovesu s staršema, ko sta mi namenila tih in dostojanstven pogled, me boleče močno stisnila v objem, nato pa obrnila hrbet. Jokal bi nad prehitro končanim otroštvom; leti osamljenosti, ko je v meni nabrekalo hrepenenje; za pravim družinskim življenjem, ki ga nisem nikoli okusil ... Jokal bi za nedoživeto ljubeznijo; za prijatelji, ki sem jih vedno znova zapuščal in za prijateljstvi, ki jih nikoli nisem imel. Jokal bi zaradi premajhnih čevljev in za leta, ko sem moral prosjačiti za denar. Jokal bi nad svojimi ranami: živimi, zalizanimi, zaceljenimi in spet odprtimi ob vsaki polni luni.

Jokati nad poplavo danih obljub v viharnih letih, ko so bile sramotno izdane in zavržene. Jokati za dnevi, ko se je moja sreča dotikala neba, dnevi pohote, dnevi mraza, dnevi prave lakote in dnevi lakote in mraza.

Jokati na vse grlo nad pričakovanji, ki so se rodila in umrla ob koncu dneva; nad časom, ko list oveni pod žarki sonca; nad nikoli uresničenimi sanjami, ki so, tako kot tvoje, ostale v predalu. Tisoč sanj, vsa pretekla leta dobro varovanih, izbrisanih, raztrganih, zaklenjenih tja, kjer so lahko strašile moje srce. Želel sem jokati nad nesrečnim obdobjem svojega življenja, nad neizmerno željo po popolnosti, nad neizpolnjenimi idejami, ki jih je ovijala veriga lakote po ljubkovanju, ljubezni in popolni predaji. Jokati nad svojimi razvadami in nezvestobami; za vsakokrat, ko sem povzročil trpljenje ...

Jokati nad pohotnimi telesi: zaželenimi, ljubljenimi, izkoriščanimi, onečaščenimi in onimi skoraj nikoli dotaknjenimi.

Želel sem jokati nad tistim, kar sem hotel biti, in tistim, kar sem moral postati. Jokati nad svojo vero: izdano, zatajeno, izgubljeno, ponovno najdeno, trhlo in neodločno, ki kot zastava omahne ob najmanjšem svežem vetriču, ki ga imam sicer tako rad. Jokati nad dostojanstvenimi porazi in grenkimi zmagami; ukradenimi in zapravljenimi, zavrženimi leti. Jokati nad pekočimi brazgotinami žgočih ponižanj, zaritih globoko v mojo dušo. Jokati nad svojo tisočkrat posiljeno vestjo, neiskrenimi smehljaji in zatajeno jezo, ki so mi v pričakovanju jutrišnjega dne vsaj za eno noč zagotovili hrano in zatočišče pred mrazom.

Želel sem jokati, jokati nad svojo kožo; nad mojo Afriko, ki ves čas živi na robu revščine; nad meni dragimi ljudmi, s katerimi sem delil svoje življenje in za katerimi se mi trga srce. Jokati nad časom, ki teče kot potok in s sabo odnaša še zadnje iluzije. Jokati nad neizbežnim, a obenem izmikajočim se jutri, ki je popolnoma drugačen, kot si ga želim. Jokati, da ne bi razmišljal, da ne bi nič več razmišljal. Jokati nad sanjami o ljubezni, ki doživljajo vzpone in padce na gugalnici ironije; nanjo sem obesil mavrico, ki se po vsakem razočaranju, izdaji, spet pojavi, prerojena, še lepša kot prej.

Jokati nad svojim žalujočim srcem, polnim bridkosti, ki je utrujeno od ljubiti in da ne bi ljubil več. Jokati nad samim sabo, da ne bi več trpel, da bi pozabil. Jokati, da bi odšel, se utopil. Jokati, da bi umrl. Da, jokati, da bi umrl.

O, bog! Vsa ta leta sem se hotel do dna izjokati in vse izbruhati iz sebe. Medtem ko sem govoril, si me ves čas držala v objemu. Z milino in nežnostjo si me božala po glavi, meni pa je iz oči in duše vrel na prosto ves strup, ki ga je pridelala osamljenost.

»Kar jokaj, moj veliki mali mož. Zdaj je tukaj tvoja Ney, ki bo poskrbela zate. Kar jokaj, ljubezen moja.«

Naslednji dan sva načrtovala izlet v notranjost države, da bi končno obiskal sorodnike na podeželju, kot to zahteva običaj in česar od prihoda še nisem storil. Staršem sem zamolčal, da greš z mano. Rekel sem jim samo, da se vidimo naslednji dan. Midva sva se nameravala vrniti isti večer in pri tebi doma preživeti noč, ki bi bila samo za naju.

Dogovorila sva se, da se dobiva ob šestih zjutraj na postaji za taksije, ki so vozili po daljših progah. Zgodaj sem vstal in se peš odpravil tja, ob petih zjutraj je bilo pokonci že veliko ljudi. Na poti sem srečal ženske, namenjene na tržnico, ki so se jim glave šibile pod težo blaga, ki so ga nameravale tam prodati. Zrak, nasičen z vonjem po žganem lesu in sveže pečenem kruhu, še ni postal dušljiv in lepljiv. Na pločniku so sedeli študentje, ki doma niso imeli elektrike, zato so vso noč bedeli in se učili pod velikimi uličnimi svetilkami, zraven pa se ves čas otepali komarjev.

Ob tej jutranji uri so izčrpani in zaspani popadali na svoje knjige in zvezke. Nekateri so sedeli pri mizicah prodajalcev kave, ki so v skodelicah sumljive čistoče ponujali vročo vodo, instant kavo, Ovomaltino (instant prašek za čokoladni napitek, op. prev.) in sladkano mleko iz konzerve. Tako je bil videti 'zajtrk' za revne prišleke s podeželja, ki niso imeli možnosti oziroma denarja, da bi si privoščili pravi zajtrk. Večina je delala v mestu in bivala kot podnajemniki na dvoriščih domačinov. Zraven ponudnikov kave so se kot jastrebi utaborile prodajalke kruha, tako sladkega kot slanega.

Na poti sem srečal nekaj mladih, ki so za sabo vlekli svoje utrujene in težke noge. Brez dvoma so se vračali s kakšne zabave ali iz diskoteke. Zavohal sem njihova izumetničena večerna oblačila, prepojena s potom in smradom po cigaretah. V njihovih ušesih so še vedno odmevali različni glasbeni ritmi: oukous, zouk, zaiko, makossa, reagge, pacecho, salsa, rumba, merengue, high-life in čačača.

Ob cesti sem skozi na pol priprta vrata poškilil v nekaj hiš bogatašev in videl boye, ki so zalivali rože, vozniki pa so, tako kot vsako jutro, prali gospodarjev avtomobil.

Lepo se je bilo sprehoditi tako zgodaj zjutraj skozi še napol zaspano mesto. Kot bi presenetil ljubico, ki se prebuja in ne ve, da si jo ves čas opazoval. Lepo je bilo na tihih, samotnih ulicah, ki jih sicer uro kasneje preplavijo ljudje v barvno kričečih oblekah in kaotična mešanica avtov, motorjev, hrupa, barv, kričanja in dišav.

Zgodaj sem prišel na postajo, čeprav sem se na poti za nekaj trenutkov ustavil tam, kjer je cesta tekla blizu morja, da sem lahko opazoval ribiče, ki so se na svojih pirogah vračali z morja. Skupine glasnih žensk s košarami so že čakale, da začnejo barantati, preden kupijo svežo ribo. Krepki mladeniči so v strnjeni vrsti, drug za drugim, s počasnimi in usklajenimi gibi vlekli ribiške mreže na plažo, ki so jo kot stražarji obdajale visoke palme.

Domačini so ribe posušili na soncu, jih dimili v peči na drva ali solili, da so se bolje ohranile za uporabo in še posebej prodajo v notranjosti države, v vaseh, kjer ni bilo »vode, ki vre brez ognja pod loncem«. Le redki so si lahko privoščili hladilnik z zamrzovalnikom. Ženske so kupovale bloke ledu in jih dajale v vrečko, s katero so nato tolkle ob drevo ali skalo, da se je led zdrobil. Na tak način jim je uspevalo konzervirati svežo ribo, ki so jo prodajale za omako z rižem, dokler se led ni stopil. Preostanek rib so okadili zvečer.

Bolj ko sem se približeval postajališču taksijev, gostejši je postajal promet in zemidjani z vseh strani so drveli mimo. Zemidjan (»Gremo?«) so domačini poimenovali Yamahine motorje-taksije, navadno opremljene z dodatno čelado za stranko, ki so nudili poceni prevoz po mestu. Vozniki smrtno nevarnih motorjev, ki niso spoštovali in ne poznali cestnih predpisov, so se zaustavljali ob poti in nagovarjali prav vsakega pešca z »Gremo?«, zato tako ime.

Čakala si me pri vhodu na postajo, kjer se je trlo taksijev vseh vrst, namenjenih na mnoge različne destinacije. Šoferji so vztrajno ves čas nevarno premeščali svoja vozila, ki, začuda, niso velikokrat trčila med sabo, in tako glede na destinacije ustvarjali skupine prostih taksijev. Urnik odhodov praktično ni obstajal. Vse je bilo odvisno od sreče, kdaj si končno našel pravi taksi oziroma minibus. Večkrat te je prej opazil dreva-boy, voznikov pomočnik in zbiralec strank, ki ti je iz rok iztrgal torbo, da bi mu zagotovo in čim hitreje sledil do njegovega minibusa. Tam si nato moral z ostalimi potniki čakati, da se je vozilo napolnilo do zadnjega sedeža, šele potem je odpeljalo. Za vsako stranko je potekal neizprosen boj in najbolj iznajdljiv zbiralec je vedno zatrjeval, da je njegov taksi skoraj poln, samo da bi potnik izbral njega. Včasih je stranka nasedla in prepozno ugotovila, da je vozilo še prazno, zato je morala dolge ure čakati na odhod. Zgodilo se je, da je oseba prišla na postajo ob šestih zjutraj, a taksi je na njeno destinacijo odpeljal šele ob desetih. Pa vendar se nikoli ni nihče prav zares razjezil, zakaj le, saj pri nas čas tako ali drugače sploh ne obstaja. Hiteti, hiteti, da bi prišel – kam? Če je naša smrt edina stalnica v tem življenju, »kaj sploh pomenijo štiri ure v primerjavi z večnostjo?«

Misel na izlet me je vznemirjala, mogoče tudi zato, ker sem začutil, da se moram vrniti k svojim koreninam. Po drugi strani se mi je zdelo, kot da sem dolgo in neupravičeno izostal iz šole, tvoja tajna prisotnost je celotnemu dogajanju še dodala pridih prepovedanega, nečesa pregrešnega in vabljivega. Izborila sva si prehod skozi morje uličnih prodajalcev, ki so ponujali svež kruh, mesna nabodala, akpan, svežo vodo v vedrih z ledom in led v plastičnih vrečkah. Kupec je na robu vrečke naredil luknjico in se skoznjo odžejal. Masa teh ljudi se je prerivala in pritiskala proti okencem taksijev, da bi potnikom v vozilih čim prej prodala robo, ki so jo kupovali zase ali za darilo otrokom in družini, kamor so se odpravljali.

V hipu se nama je spoštljivo približal dreva-boy, zagrabil za mojo torbo in naju tako skušal zvleči proti Toyotinemu minibusu, ki ga je spredaj krasil napis: »Petit à petit l'oiseau fait son nid.« (Korak za korakom si ptiček gradi svoje gnezdo). Bilo je prav zabavno opazovati, s kakšno pisano domišljijo so vozniki, ali bolje rečeno lastniki, 'olepšali' svoja vozila. Nekateri napisi so imeli svoj izvor v biblijskih citatih. Včasih je bila to samo številka psalma. Največkrat uporabljen je bil psalm številka 23: »L'eternel est mon berger.« (Gospod je moj pastir). Drugi so bili pregovori, opomini ali priporočila, kot na primer: »Božji čas je najboljši.« Potniki so pogosto pozabili kakšno stvar na minibusu in po zaslugi teh napisov, zapisanih v lokalnem jeziku, francoščini ali angleščini, spredaj ali zadaj na vozilu, jim je navadno uspelo izslediti pravo. Še več, včasih se je šofer za vse življenje poistovetil z imenom svojega vozila. Poznal sem nekoga, ki je živel blizu naše hiše, in ga še danes imenujejo »Mawuli« (Bog obstaja). Nihče se ne spomni več njegovega pravega imena.

Dreva-boy, ki mu ni ušel moj videz, je prebrisano dejal: »Živijo šef, za vaju sem prihranil sedeža spredaj!«

To je bilo območje, rezervirano za 'suknjiče, kravate' in belce. Meni pa ni bilo do tega, da bi sedel spredaj. Nasprotno, želel sem se pridružiti običajnim domačinom in poslušati zabavne, včasih zbadljive zgodbe, ki si jih lahko izmisli in pripoveduje samo skupina lokalnih žensk, ko se peljejo na tržnico prodajat svoje izdelke.

Izbrala sva sedeža v tretji vrsti za šoferjem. Ves čas sem te obzirno držal za roko in z velikim zanimanjem opazoval dogajanje okrog sebe. Vznemirjen sem bil kot v otroštvu, ko smo se po končani šoli odpravljali na počitnice na vas.

Seveda je bilo takrat vse drugače. Prava dogodivščina je bila prevoziti tistih sto kilometrov. Večer pred odhodom je mati pripravila riž z dimljenimi kozicami, narezanimi na majhne koščke, in ga naložila v aluminijaste posodice, ki jih je nato sestavila eno na drugo.

Mati nas je zbudila ob pol štirih in voznik, družinski znanec, je pripeljal do naše hiše, da nam je prihranil pešpot ter naporno prenašanje prtljage na postajo Lorry. Še na pol zaspani smo se posedli na lesene grede, ki so bile druga za drugo postavljene na kesonu kamiona, pokritem s kovinsko streho in tako spremenjenem v nekakšno kletko oziroma potniški vagon.

Iz zgodnjega otroštva se spomnim, da so bili naša potovanja in opravki izven hiše vedno velika pustolovščina, ker je mati stalno zamujala in si po svoje razlagala čas.

Kadar sta morala skupaj po opravkih, je oče postavil moped pred dvoriščna vrata vsaj pol ure pred odhodom in začel mater opozarjati na uro, ona pa je šele takrat tekla pod tuš. To je bil eden izmed običajnih prizorov pri nas doma. Oče je z vsakim klicem postajal bolj nepotrpežljiv, dokler ji ni zagrozil, da jo bo pustil doma. Včasih je vžgal motor in se pretvarjal, da odhaja, naredil je krog okoli hiše in se vrnil z novimi grožnjami, ki jih na koncu ni nikoli uresničil.

Prava tragikomedija je nastala, kadar je mati morala na železniško postajo, in čeprav so vlaki redno zamujali, je bila ona vedno pozna. Ko smo zaslišali žvižg lokomotive, je prišla izpod tuša in nas s prtljago napotila na postajo, še prej pa naročila, da prosimo vlakovodjo, ki je bil tudi znanec družine, naj prestavi odhod vlaka do njenega prihoda. Tekli smo naprej, da izpolnimo zadano nalogo, mati pa je kasneje prihitela za nami.

S postajališča za taksije Lorry ni še nikomur uspelo odpeljati pred peto uro. Prej je bilo treba na streho vozila naložiti ogromne košare in velike sklede ženskih potnic, jih zvezati z vrvjo in zaščititi z mrežo. Če je začelo deževati, so dreva-boyi vso prtljago na strehi hitro pokrili s povoščenim platnom. Pod gredi, kjer smo sedeli, naj bi odložili samo najnujnejše, a smo kljub temu vsakič tiščali noge med košare in kartonaste škatle.

Vedno smo se morali stiskati. Mati se je usedla v sredino, nikoli na rob gredi, kajti na luknjasti, neasfaltirani poti, ki je bila v najboljšem primeru ilovnata, se je kamion nevarno zibal na desno in levo, se prestavljal kot ladja v viharnem morju in strašljivo ječal. Hkrati s kesonom so se na gredeh premikali tudi potniki, da bi tako obdržali svoje ravnotežje, ob tem pa so vsakič nesrečnike, ki so sedeli na robu, močno stisnili ob stran.

Za otroke je obstajala nevarnost, da nas med vihravo vožnjo vrže s kesona na cesto, za velike pa, da z glavo udarijo v lesene tramove pod streho. Vseeno je rob klopi prinašal eno prednost, kdor je sedel tam, je zajemal več svežega zraka in je zato lahko bolje prenašal vročino, čeprav je bil vsake toliko deželen udarcev od rose vlažnih vej rastlin, ki so rasle ob cesti.

Proge ilovnatih tal med rastjem so imele malo skupnega s pravo cesto, pravzaprav samo ime. Bolj pošteno bi bilo reči, da si je kamion sam utiral prehod skozi savano, zato se je pogosto dogajalo, da je voznik izgubil orientacijo in zgrešil pot.

V deževnih obdobjih so se ceste spremenile v nepregledno močvirje in velikokrat so morali potniki skočiti s kamiona, posekati veje, jih položiti v razmočeno zemljo pred kolesa in potisniti nasedli taksi-brousse ven iz blata. Pravi 'Camel Trophy'! Resnična drama se je dogajala, ko je bilo treba zamenjati predrto gumo in voznik ni imel rezerve, ali pa ko je v poškodovanem hladilniku zmanjkalo vode in se je začel iz motorja valiti gost dim. Še huje je bilo naleteti na vozilo, ki se je zagozdilo na poti in ga ni bilo mogoče obvoziti niti se ni dalo obrniti nazaj. Kljub temu je treba priznati, da je med vozniki in potniki vladala velika solidarnost in so tako ali drugače na koncu vedno pripeljali do cilja.

Popolnoma nepredvidljiva je bila le ura prihoda. Zgodilo se je, da je bil odhod ob petih zjutraj in prihod na destinacijo šele opoldne, včasih celo ob šestih zvečer, in to za prevoženih borih sto kilometrov. V res nesrečnih primerih, ko je kamion na poti obtičal za dalj časa, so njegove potnike pobirali drugi naključni vozniki, če so imeli prostor oziroma kolikor so ga pač imeli.

Prav vsako potovanje je bilo neponovljiva pustolovščina.

Tu in tam je eden od otrok v mater zalučal kos oblačila, da je pritegnil njeno pozornost, ker je postal lačen, in takrat je razstavila posode, da nam je lahko razdelila riž z omako.

Kmalu zatem je nekoga drugega prijelo na stranišče in dokler je šlo za lulanje, mati ni niti prosila voznika, da ustavi. Postavila nas je v kot kesona, med dve gredi in upala, da veter ne bo pihal proti notranjosti kamiona. Čeprav je vedno navlažilo kakega potnika na zadnjih gredah, se ni nikoli nihče pritožil.

V tistih časih so bili dreva-boyi pomočniki in vajenci za bodoče šoferje, ne zgolj reveži, ki delajo za drobiž, tako kot danes. Tudi sam sem sanjal, da bi nekega dne postal eden izmed njih. Z velikim občudovanjem sem opazoval, s kakšno spretnostjo so vrteli zagonsko ročico motorja, skočili na kamion ali z njega, ko se je že začel premikati, kako so z leseno zagozdo znali sprostiti ali zablokirati kolesa. Ko je bil keson poln potnikov in je zmanjkalo prostora, so se kot opice obešali na njegove robove ali zadnji del, vedno pripravljeni, da potegnejo za vrvico, ki je tekla do zvonca, obešenega nad voznikovo kabino, in z zvonjenjem obvestijo šoferja, da ustavi ali spelje, odvisno od zahtev potnikov.

Moje spomine na otroštvo je zmotilo glasno prerekanje med dreva-boyem in neko žensko, ki za svoje številne in nabito polne košare ni hotela plačati višje cene. Moški ni bil pripravljen popustiti niti za en frank, čeprav mu je ženska roteče razlagala, da ne zmore plačati več in da mora na vsak način na tržnico in tam prodati svojo robo. Zelo me je presenetilo, ko si takrat posredovala med njima in skušala pomiriti razburjeni duši. Začuda si uspela prepričati moškega, da se je namesto denarja zadovoljil s parom hlač, ki mu jih je ženska ponudila v zameno za prevoz. Ne vem, kako si lahko vedno dosegla, kar si želela, ne da bi morala vsaj malo povzdigniti glas. Še danes je zame to velika skrivnost.

Po enournem čakanju nam je končno uspelo napolniti minibus in se odpeljati stran od vsiljivih in nadležnih prodajalk, ki so nam skozi okence neutrudno potiskale pod nos svojo robo in me ves čas trepljale po ramenu, da bi pritegnile mojo pozornost, čeprav sem jih razdraženo zavračal.

Šofer je z glasnim hupanjem zapeljal iz ograde postajališča za taksije. Še prej je moral dati napitnino dreva-boyu za opravljeno delo in pri izhodu plačati svoj delež sindikatu prevoznikov. Minibus se je po polžje zibal po luknjasti cesti, ki je vodila na obvoznico. Za kratek čas smo se peljali ob morju in nato v križišču zavili levo, na glavno avenijo. Pri prvem semaforju so nas 'napadli' prodajalci razne robe, od bombažnih palčk za ušesa, zapestnih ur, časopisov in žepnih svetilk do avtomobilskih pnevmatik. V gneči teles, ki so se prerivala in pritiskala proti okencem minibusa, sem opazil iztegnjeno roko, ki je pripadala pohabljenemu telesu mladeniča z otroško paralizo. Strašljivo je bilo videti, kako se je z neverjetno hitrostjo plazil po otrdelih kolenih in si pomagal tako, da se je odrival z rokami, v katerih je držal lesene ročke. Ne da bi se menil za nevarnost, se je vrinil med vrste vozil. Enak prizor s prodajalci se je do podrobnosti ponovil pri vsakem naslednjem semaforju, dokler nismo zavili na desno, proti obrobju mesta.

Opazoval sem napise in izveske na pročeljih trgovin ob cesti. Zabavalo me je, s kakšno domišljijo so eni nagovarjali in predstavljali dejavnost trgovine, medtem ko so bili drugi popolnoma neizvirni in bedasti. Na primer, všeč mi je bil napis »Najboljši brivec na svetu«, ki je stal ob sosedovem »Najboljši brivec v vesolju«, ali pa tisti »Doktor dveh koles« ... Nisem mogel razumeti, zakaj trgovine z avtodeli in tiste, ki ponujajo telefonske in faks storitve, stojijo ob cesti druga ob drugi, kot v verigi. Zakaj se ljudi še vedno drži pomilovanja vredna navada popolnega posnemanja posameznika, ki je začel neko obetajočo pridobitno dejavnost. Globoko v sebi sem vedel, da jih v to ženeta obup in velika želja, da bi se čim prej rešili revščine.

Na obrobju mesta se je promet končno umiril, ob cesti so stala ograjena lastniška zemljišča, na njih pa ogromne družinske zgradbe. Njihovi lastniki so se pred kratkim vpisali na seznam bogatašev, ki so pred leti od nevednih kmetov za smešno nizko ceno kupili to zemljo.

Takoj ko smo zapustili mesto, smo naleteli na prvo cestno zaporo, na poti do cilja sem jih naštel še najmanj deset. Enkrat so zapornice postavili vojaki, potem cariniki, nato sindikat prevoznikov, pa policija, spet vojska, ponovno policija, še enkrat cariniki, vojaki, policija in še zadnjič vojska. Pred policijsko zaporo je šofer pripravil dokumente, mednje vložil 'še nekaj' in mirno izstopil iz vozila. Policist je vzel v roke papirje, jih z vso potrebno pozornostjo preverjal, nato je njegova roka hitro in skrivnostno, skupaj s tistim 'še nekaj' izginila v žepu njegovih hlač. Šoferju je vrnil dokumente in dal znak, da lahko odpeljemo. Isti postopek nas je čakal na vsaki policijski blokadi.

S cariniki in z vojaki je bilo drugače.

Cariniki so krožili okrog vozila, pregledovali tovor, preverjali število potnikov, nato pa so se zapičili v šoferja, z njim začeli dolgo debato, ki se je zaključila s prijateljskim udarcem po ramenih, in končno smo se lahko peljali naprej. Pri vojski je bila zadeva najbolj resna. Prvi vojak je z mitraljezom, uperjenim v nas, stal na varnostni razdalji. Drugi je krožil okrog minibusa in skozi okenca usmerjal strog in sumničav pogled v našo ročno prtljago, medtem ko smo mi, kot prikovani na sedeže in v popolni tišini, zadrževali dih. Nato je vojak s konico mitraljeza nakazal, da se lahko odpeljemo, oddahnili smo si in začeli spet normalno dihati.

Kar sem videl, me je razdražilo, a sem vseeno ostal negiben in skušal skriti živčnost. Sovražil sem nelagodje, ki se je pojavilo v meni, kadar sem se počutil krivega, ne da bi vedel, zakaj. Sovražil sem nemoč, biti na milost in nemilost prepuščen neobvladljivim silam. Kolikor sem slišal, bi lahko ti ljudje, za katere moj obstoj ni imel popolnoma nobene vrednosti, za prazen nič uničili moje življenje in sanje. Priznam, da me je nasilje vedno plašilo, ker izključuje priložnost za pogovor ali lastno razmišljanje. Moč nasilja je prav v sposobnosti, da te tako rekoč brez razloga v trenutku nerazumno in bedasto uniči, izniči, poniža, ne da bi imel čas za svoj zagovor in obrambo. Kruta sila te zdesetka na goli nagon, živalski instinkt in ti tako odvzame bistvo: človečnost, ki nas loči od zveri.

Prevzela sta me jeza in ogorčenje nad lastnim strahom, ti pa si zaznala moja čustva, mi na roko položila svojo dlan in zašepetala: »Umiri se, mali veliki mož, tvoje življenje je več vredno!« Nato si skrivnostno dodala: »To ni še nič, počakaj na pot nazaj v mesto.«

Takrat sem preslišal tvoje besede tudi zato, ker ni bilo časa, da bi jih prav razumel, šofer je namreč nenadoma na vso silo zavrl in potem se je vse odvilo zelo hitro. Začutil sem močen udarec v pločevino in zaslišal glasen pok, vrglo me je nate, za hip sem zaznal, da je nekaj priletelo pred vozilo in udarilo na pokrov, nato pa padlo na rob ceste. V popolni zmedi in vsesplošnem vpitju, ki je sledilo, mi je uspelo ugotoviti, da smo povozili neznano deklico, ki se je kot srna čudežno pobrala s tal. Nameravala je pobegniti, a jo je že obkrožila histerična množica očividcev.

Šofer je z razprtimi rokami kričal in si z dlanmi segal v lase. Vsakomur, ki ga je hotel poslušati, je razlagal, da ni nič kriv, da je že od daleč zagledal deklico ob robu ceste in da je kot obsedena nenadoma stekla pred minibus. Nekdo v množici je takoj dvignil roko in hotel dati šoferju lekcijo, drugi je dvigoval pesti, da bi kaznoval ubogo deklico, ki ji je usoda ravnokar prizanesla.

Izlet, o katerem sem tako dolgo sanjal, se je brez dvoma začel spreminjati v pravo moro.

Skušal sem pomiriti ljudi, opravičeval sem tako šoferja kot deklico, rekoč, da jima je sé obema prizanesla, torej ni več naša dolžnost, da razrešimo nekaj, za kar so duhovi vnaprej določili, kako se bo izteklo. Opazil sem, da je ob teh besedah šofer segel z roko pod svoj lahki boubou, da bi se v znak zahvale dotaknil svojega nepogrešljivega gris-grisa, ki mu je zagotovo visel za pasom.

Ko se je izkazalo, da jo je deklica odnesla brez poškodb, razen nekaj prask na kolenih in prestrašenosti, ki je sevala z njenega obraza, smo se vsi spet naložili v minibus in nadaljevali vožnjo.

Kot je bilo pričakovati, se je pogovor med potniki vrtel okrog nesreče, o kateri pa je vsak imel svoje mnenje.

Ženska z največ košarami je menila, da na ravnih asfaltiranih cestah vozniki vozijo prehitro in preveč objestno. Povedala je, da pogosto potuje po tej cesti, ker je ob njej polno naselij s tržnicami, in priznala, da je bila priča vseh vrst nesrečam. Omenila je dogodek, ko je znani mestni trgovec do smrti povozil mlado žensko, ki je ob robu asfaltiranega cestišča raztezala pravkar oprano perilo in po njem posipala koruzna zrna. Vozniku je prišla na misel nora ideja, da izstopi iz avta in pomaga žrtvi, vaščani so ga napadli in potolkli do smrti. Pripovedovalka je dodala, da je na iznakaženo truplo naletel prav njihov šofer in zaključila: »Če na teh cestah slučajno koga povoziš, je najbolje, da se ne ustavljaš, ampak se predaš policiji na najbližji cestni zaporni točki in si tako rešiš kožo.« Z njeno zadnjo izjavo smo se vsi strinjali.

Ženska je nadaljevala z naslednjo zgodbo o strašni nesreči, ki se je pripetila nekemu taksibroussu, kot sem jih poznal iz svoje mladosti. Kamion je bil prenatrpan s prtljago in potniki, ker je želel šofer z eno samo vožnjo čim več zaslužiti. Ni znano, ali je bila vzrok utrujenost, zaspanost ali urok kakšnega nevoščljivega kolega, da je sredi belega dne brez zaviranja zavozil z ravne ceste brez preprek. Nesreče taksi-broussev so vedno zahtevale krut davek. Od tridesetih potnikov, stisnjenih kot sardine na kesonu stare kripe, ki je imela prostora komaj za dvajset oseb, jih je deset umrlo, med njimi tudi šofer, ostali pa so morali iskati pomoč v bolnišnici zaradi krvavitev, poškodb in zlomov po vsem telesu. Gospa Akouavi (tako ji je bilo ime) nam je vse opisala tako natančno in vživeto, kot bi bila tudi sama med žrtvami. Obrazi najinih sopotnikov so odsevali tesnobo in grozo. Zagotovo je na tem potovanju izginilo vse veselje.

Med nami je zavladalo pravo pogrebno vzdušje in dve ali tri osebe so se celo pokrižale. Ženska je še kar nadaljevala s pripovedovanjem mračne zgodbe, ko nas je naenkrat rešil otrok, ki se je zbujal in na pol v spanju preprosto nedolžno vzkliknil: »Dada, kakati moram!«

Vsi potniki smo bruhnili v smeh. Šofer je medtem ustavil ob cestišču, neka gospa, ki jo je še vedno treslo neustavljivo krohotanje, je naglo izstopila, zunaj razkrečila noge in kar tako stoje, po moško, začela urinirati. Ta prizor je v minibusu ponovno sprožil val smejanja. Vožnjo smo nadaljevali v sproščenem ozračju vesele družbe.

Kmalu smo za sabo pustili rastlinstvo žalostne savanske pokrajine, prepoznavno po ogromnih drevesih z belimi debli, ki so segala visoko v nebo, deloma prekrito z oblaki. Z njihovih vej so, kot vinski grozdi, bingljala nešteta ptičja gnezda. Veličastni in skrivnostni baobabi so se ponosno bahali z bogastvom svojih sadežev, ovitih v žametno skorjo, ki so spominjali na z dreves viseče uhane. V rdeči lateritni zemlji pa so tu in tam skupine grmov obkrožale velikanska mravljišča.

Zdaj so našo pot spremljali širni nasadi tikovca in palmovih dreves. Zrak je postal bolj svež, poln vonjav rumenih, zelenih in rjavih listov, ki so se spojili v preprogo in prekrili vlažno zemljo pod senčno podrastjo.

Cesta se je kot črna lesketajoča kača začela vzpenjati in zavijati, nato se je spuščala ... Na obzorju se je z asfalta dvigoval migetajoč dim, ki je ponekod ustvarjal iluzijo oljnih madežev.

Pozabil sem na vse okoli sebe in se popolnoma posvetil opazovanju obzorja, končno so se pojavili naši hribi. Na široko sem razprl oči, da bi bolje zaobjel razgled in vsrkal vase vso lepoto narave. Čudovit prizor je dobesedno jemal dih: pobočja hribov, pokrita z gostimi drevesi, ki so spominjala na zelene skuštrane kodre, in z vrhovi, ovitimi v avreolo vlažnih meglic. Skupine malih rdečih hišk so se krčevito oklepale pobočij. Z njihovih kovinskih streh se je sem in tja na jase, ki so od daleč ustvarjale podobo zelenih pleš, odbijala bleščeča sončna svetloba. Na cestnem ovinku sem v bujnem in svetlikajočem se zelenju za trenutek ujel pogled na veselo poskakovanje slapa, ki je kot bela zavesa padal s skalovja.

Na poti smo se nekajkrat ustavili, eni potniki so izstopili, drugi so se nam pridružili.

Ko smo se končno pripeljali do vasi, je bila ura že krepko čez pol enajsto.

Izstopila sva, še preden je voznik zavil na desno proti tržnici, nad katero so turobno krožili vedno prisotni jastrebi.

Srečen sem bil, da smo vendarle prispeli na cilj. Do vasi sta bila še dva kilometra, a ker nisem želel spet v taksi, sva se odločila, da bova do tja pešačila. Z roko v roki sva se podala na cesto, ki je vodila proti vasi in kmalu je asfalt zamenjala kamnita, strma pot.

Srečevala sva pešce, ki so na glavah nosili polne košare banan, manioke, igname in drugih lokalnih pridelkov. Priča sva bila idealni podobi Afrike, ki je ves čas v gibanju, ki nikoli ne miruje.

Domačini so naju radovedno opazovali in prešinilo me je, da v teh krajih redko vidijo par, ki se drži za roke.

V naši pokrajini bujna narava s svojo intenzivno zeleno barvo skoraj zaslepi vsakega prišleka. Nasadi kave se šopirijo s svojimi zelenimi in zrelimi rdečimi grozdi, kakavovci pa se šibijo pod nešteto sadeži zeleno-rumene barve, ki spominjajo na melone.

Tisto dopoldne je vladala dušeča vročina. Piš vetra, tikovci ob cesti in živahno šumenje potokov, ki so se zlivali čez pot, so kljub temu ustvarjali občutek svežine.

Preden sva prišla do začetka vasi, sva se sprehodila mimo osnovne šole. Stene iz pletenih palmovih vej so ločevale učilnice, pokrite s slamnato streho; sredi velikega, neograjenega dvorišča, ki je gledalo na cesto, je stal obvezni drog z zastavo. Premamila me je skušnjava in moral sem stopiti do šolskih klopi, podobnim onim v neki drugi vasi, daleč stran od tod, kjer sem se tudi sam nekoč učil pisati in brati. Bližina učilnic je v meni začela prebujati vedno močnejša čustva in spomine. Trdno si mi stisnila roko, kot da bi vedela, kaj se v meni dogaja. Tvoj dar opazovanja, ko si me prebrala kot odprto knjigo, je bil neverjeten.

Zdelo se mi je, da se je čas odvrtel nazaj v moje otroštvo, ko sem kot mali fantič, ki ni vedel, kaj mu bo prinesla usoda, imel polno glavo sanj in želja.

Spomnim se, da nas je bilo v enem razredu sto dvajset učencev. Danes se sliši neverjetno, a je resnično en sam ubogi učitelj moral na glas vpiti, da ga je sploh kdo slišal. Prva leta smo v šolo prinašali tablico in kredo. Oboževal sem vonj po kredi, in ne samo to, v premoru mi jo je bilo všeč celo grizljati (mogoče tudi zato, ker sem bil lačen). Dobra je bila samo bela kreda, barvne nisem maral, ker je imela nek čuden okus, še posebej rdeča. Kasneje sem s posebnim užitkom ovohaval vznemirjajoč vonj nove knjige, a sem sovražil madeže črnila in praskanje nalivnega peresa v črnilniku.

Vsi učenci smo nosili uniforme katoliške šole: bela srajčka in kaki kratke hlače. Hodili smo bosi, ker si nihče od nas ni mogel privoščiti čevljev. Kdor je slučajno imel kakšen par doma, ga je obul samo ob nedeljah. Tisti, ki so obiskovali protestantsko šolo, so bili oblečeni v strogo sivo kaki uniformo. Tako smo se na cesti že od daleč prepoznali, pred začetkom ali po koncu pouka, vedno pripravljeni na grobe medsebojne spopade. Med nami je vladalo starodavno rivalstvo, čeprav ni nihče vedel, od kod točno izvira. Bili smo si neizprosni nasprotniki tako v športu kot pri doseganju števila učencev, ki so uspešno opravili uradne izpite. Vsaka stvar nam je prišla prav kot povod za merjenje moči in da smo se začeli obmetavati z nezrelimi sadeži manga. Med nami je veljal tih dogovor o prepovedi uporabe kamnov in frač. Povezovalo nas je le to, da smo oboji sovražili in prezirali 'osle' v javni šoli.

Vsako jutro smo se na začetku pouka, ko je ravnatelj zapiskal na piščal, v vrstah dva po dva vsi zbrali na dvorišču, da smo se uglasili in zapeli državno himno, ki ji je v tišini in popolni negibnosti prisotnih sledil dvig zastave. Nato smo zakorakali v razrede, zraven pa v francoščini prepevali koračnico, ki smo se jo naučili na pamet. Pravi pomen besedila te pesmi sem odkril šele dolga leta pozneje.

Ko je učitelj vstopil v razred, je eden izmed nas, ki je bil zadolžen za red, udaril po mizi, da smo vsi hkrati vstali, enoglasno pozdravili in počakali na dovoljenje, da spet sedemo. Pouk se je vedno začel z glasnim klicanjem imen učencev in preverjanjem naše prisotnosti, kar je bilo zabeleženo na veliko šolsko tablo: število prisotnih in število odsotnih glede na skupno število. Zatem je učitelj s palico v roki začel preverjati znanje. Na vsako njegovo vprašanje se je zaslišalo vpitje »Jaz, učitelj! Jaz, učitelj!« Dvignilo se je morje rok, ki so tleskale s prsti, da bi prve privabile njegovo pozornost. V svoji naivnosti smo bili prepričani, da lahko s tem prelisičimo učitelja, da ne bo k tabli poklical tistih, ki so se pretvarjali, da vedo prave odgovore.

Na koncu prvega trimesečja so se glede na rezultate najboljši pomaknili po klopeh naprej, 'osli' pa so bili porinjeni vedno bolj v ozadje, poleg tega so dobili dodatno nalogo nabiranja drv za učiteljevo ženo. Jaz sem bil v primerjavi s sošolci že pravi srečnež, ker sem lahko redno hodil v šolo, medtem ko so mnogi od njih morali v sezoni pomagati staršem pri opravilih na polju ali na tržnici paziti na robo, ki jo je prodajala mati. Nekatere je učitelj iz razreda poslal domov, ker njihovi starši niso plačali ali preprosto niso zmogli plačati šolnine.

Spomnim se, da sem bil vzor dobrega učenca, ker sem hlepel po znanju, hotel sem vedeti, se naučiti, predvsem zato, ker me je strašila misel, da bi se osramotil, če bi me učitelj pretepel pred vsemi sošolci. Telesna kazen je bila nekaj običajnega ne samo v šoli, tudi doma smo bili tepeni za vsako malenkost.

Kazni so bile različne, od tega, da te je učitelj močno zgrabil za ušesa in zaril vanje svoje dolge nohte, medtem ko te je vlekel po učilnici, do udarcev po zadnjici, ko si glavo tiščal med njegove noge, in tega, da si na kolenih klečal na peščenih tleh ali na eni nogi lovil ravnotežje tako, da si se s prsti dotikal palca na nogi, pa do klofut in udarcev s palico po rokah. Bolj prefinjeni učitelji so udarjali po konicah prstov. Po takem tepežu se nekateri kaznovani učenci po več dni niso mogli usesti.

Prebrisani sošolci, ki so vnaprej vedeli, kdaj bodo kaznovani, so se skušali zaščititi s tem, da so si pod hlače na zadnjico položili kos kartona ali blaga, ki bi ublažil pekočo bolečino ob udarcu s palico. Kadar jih je učitelj razkrinkal, so bile posledice hude, kot bi bilo konec sveta. Najprej je bruhnil v sadističen smeh, ki mi še danes odzvanja v glavi. Odločen, da opravi s prevaro, se je usedel in zavzel grozečo držo. Ob posmehovanju je z eno roko odstranil blago iz nesrečnikovih hlač in jih poravnal, da so se bolje prilegle ritnicam, nato pa je začel premišljeno natančno in s krutostjo odmerjati močne, grobe udarce, ne da bi se oziral na obupane krike trpina, ki se je ob vsaki batini, ki mu je zatresla telo, zvijal kot jegulja.

Mnogi so jokali, še preden so se povzpeli na 'morišče', tekli so potoki in potoki velikih solz. Drugim je ušlo v hlače, da so bili čisto mokri ali še kaj drugega. Le redki, ki so veljali za 'trdne', so vse prenesli molče, še zavzdihnili niso. Na koncu je sledil tisti neznosni »hvala profesor«, ki smo ga morali glasno izreči, kajti on naj bi vse to počel za naše dobro.

Nasilje, vedno sem sovražil nasilje in mogoče se mi od takrat tudi gnusi. Še danes, ko se spomnim na te prizore, mi postane slabo in od besa se mi naježi koža. Ko samo pomislim, da so nekateri starši celo pripeljali otroke k učitelju, da bi jih 'podučil' o slabih dejanjih, ki naj bi jih zagrešili doma! Določene učitelje je izvajanje kazni preveč utrujalo, zato so med nami v razredu imenovali namestnike – 'revizorje', ki so dobili pooblastilo za pretepanje sošolcev. Presenečala me je nasilnost njihovih udarcev, ki je dostikrat močno presegala učiteljevo. Te fante je popolnoma prevzel občutek premoči, ki so ga dobili z vlogo razsodnika v razredu, po drugi strani pa jih je plašila misel, da bi se jim sošolci lahko maščevali.

Kot otroci po vsem svetu smo tudi mi vsakič z zadržanim dihom čakali, kdaj se bo končno oglasil zvonec in naznanil odmor. Takrat so nekateri takoj stekli in se bosonogi začeli meriti na nogometni tekmi, za žogo jim je služila prazna pločevinka mleka Nestle. Drugi, ki smo si lahko privoščili, smo se pognali po okrepčilo k prodajalkam na ulici, ki so ponujale riž, igname, pečene banane, arašide in ocvrte miške iz manioke. Med odmorom nam ni bilo dovoljeno govoriti v narečju, uporabljati smo morali samo francoščino. Kdor se je nevede spozabil, so mu sošolci namenili sramotno kazen: okrog vratu so mu obesili na nitko nataknjeno lupino debelega polža. Kršitelj je nato moral krožiti po dvorišču, drugi pa so se medtem iz njega norčevali in mu kazali osle. Na milost in nemilost je bil prepuščen poniževanju in zasmehovanju. Lahko je samo čakal in upal, da se bo pred koncem odmora še kdo drug spozabil in mu bo lahko predal sramotno trofejo.

Še vedno občutim tesnobo, ko se spomnim na takratno obdobje, rad sem se učil, a nisem maral hoditi v šolo. To so bila leta, ko so nas učili, da so bili naši predniki 'svetlolasi in modrooki Galci'.

Sledila so leta, ki so jih zaznamovala 'spričevala'. Mnogo sošolcev sem do takrat izgubil, iz različnih razlogov so nehali obiskovati pouk. Med tistimi pa, ki smo napredovali, sem bil najmlajši. Spomnim se, ko sem imel deset let, smo si eno učilnico delili učenci dveh razredov. Z nami so bili petnajst in šestnajstletniki, ki so postavljali svoje zakone. Iz nekega nizkotnega maščevanja so vsake toliko pretepli našega mladega učitelja, še danes ne vem, zakaj. Mene so kljub vsemu spoštovali in pustili pri miru. Sledila so leta kolidža, diplomski študij in štipendija za izobraževanje v Evropi.

Od takrat je preteklo veliko časa, a ko sem se s tabo sprehajal po šolskih prostorih, sem se za trenutek spet počutil majhnega in nebogljenega. V hladnem mraku prazne učilnice sem te objel, nežno poljubil in stisnil k sebi. Kot da bi ugotovila moj namen, si dejala: »Pa ne da hočeš ...«

»Da!« sem rekel. Skušala si se me osvoboditi in dodala: »Lahko kdo pride!«

»Kaj potem!« sem odgovoril in se začel potapljati v tvoj izvir, da bi se očistil, odvzel svetost tistemu prostoru in v sebi utopil grenke strupe, ki so jih zbudili spomini.

Ko sva končala in sem te urejal, si se smejala, stresla si z glavo in vzkliknila: »Mali veliki mož, ti si res nor!«

Stopila sva na cesto in v hipu postala omotična od žgočega sonca, ki je ob najinih nogah zarisovalo pomanjšani senci. Sprehodila sva se mimo vaškega pokopališča in cerkve, še vedno brez strehe, kjer je duhovnik maševal in spovedoval samo eno nedeljo v mesecu, ostale dni so drugi opravljali njegove naloge.

Prišla sva na vaški trg in takoj sem prepoznal staro gospo Yoruba (ime ljudstva op. prev.), ki je na svoji stojnici še vedno prodajala razne drobnarije. Kot fantič sem ji bil posebej pri srcu, vsakič mi je podarila bonbone in me z veliko naklonjenostjo klicala 'mali mož'.

Stopil sem do njene stojnice in s popačenim, otroškim glasom dejal: »Gospa, imate še kakšen bonbon za vašega 'malega moža', ki se je vrnil?«

Gospa Yoruba je dvignila glavo in v moje oči zapičila dolg preiskujoč pogled. Na obrazu se ji je najprej zarisal rahel dvom, ki je prešel v presenečenje, to je končno preraslo v čisto veselje.

Presenetljivo živahno za svoja leta je skočila pokonci, medtem ko si je z dlanjo pokrivala odprta usta, nato pa s svojim značilnim tujim naglasom zavpila:

»Vrnil se je moj mali mož! Vrnil se je moj mali mož!«

Objemala me je tako močno, da mi je zmanjkovalo zraka in okrog nas so se začeli zbirati radovedneži, ki so me v hipu prepoznali.

Pospremili so naju prav do vhoda na dvorišče hiše, kjer so živeli sorodniki. Eden izmed fantov, ki so naju obkrožali, je zgrabil mojo torbo in stekel naprej, da bi obvestil strica o najinem prihodu.

Ko sva hodila skozi labirint kamnitih potk, ki so vijugale med hišami, se je novica o moji vrnitvi kot blisk razširila po vsej vasi.

Stric me je že čakal pred vhodom v svoj dom, ob njem je stal deček, ki mi je malo prej iz rok izpulil torbo. Kasneje sem izvedel, da je bil to sin stričeve tretje žene. Kot je veleval običaj, naju je stric pričakal z na pol razklano bučo ob svoji nogi, napolnjeno z vodo in koruzno moko. Sin je v eni roki držal steklenico sodabija in v drugi kokos. Ustavila sva se pri vhodu, vsi drugi pa so smeli vstopiti na dvorišče.

Po trenutku tišine si je stric sezul natikače, da ne bi onečastil prostora, ki bo kmalu postal svet. Stopil je korak naprej in nagovoril duhove prednikov:

»Agoo! Agoo! Očetje očetov, Agoo vam vsem, oprostite, da vas motimo. Ne kličem vas, da bi sporočil slabe novice, prav nasprotno, a prepričan sem, da to že sami veste, saj ste prisotni vedno in povsod, v mrmranju vetra, opoldanski senci in večernem somraku. Očetje očetov, kličem vas, kličem vas! Poslušajte to veselo novico. Vaš sin, ki je prečkal 'vodo, ki vre', da bi prišel v dežele Yovov, se je vrnil. Naša srca so polna veselja in naši ljudje imajo dober razlog za ponos.

Vedno ste ga spremljali, podpirali in ščitili, ko se je na svoji poti srečeval s tisoč težavami. Dokaz za to je, da se je danes cel in zdrav vrnil med nas, zato so naša srca polna sreče, prevzeta od veselja in ponosa.

Zavedamo se, da se ni vrnil za vedno, zato se vam zahvaljujemo, da ste ga varovali, podpirali na pravi poti, in vam ga ponovno predajamo v varstvo, ko bo spet stopil na pot, ki mu jo je začrtala usoda.

Poskrbite, da ne bo nikoli pozabil, da drevo ne more preživeti brez svojih korenin, tako kot potok ne more teči brez svojega izvira.

Storite vse, da ne bo pozabil ne vas in ne nas, da se bo nekoč vrnil in na mestu svojih prednikov začel graditi palačo. Dovolite njegovi usodi, da mu nameni bogastvo, da nas bo lahko podpiral v starosti in vam bomo lahko vse dni darovali tako kot danes.

Zagotovo ne želimo nikomur nič slabega. Želimo samo dobro našemu sinu in če mu bodo na cesti nevoščljive oči, zlobni jeziki in zlonamerna srca skušali škodovati, poskrbite, da se bo vržen kamen odbil in ranil tistega, ki ga je zalučal, strupena beseda naj zadavi tistega, ki jo izjavi. Če mu kdo hoče slabo, slabše za njega, a to ni več naša skrb.«

Nato se je sklonil, zlil na zemljo malo sodabija in dejal: »Očetje, to je za vas.«

Nato je z natančnim udarcem prerezal kokoši vrat in pustil, da je kri špricala po tleh, ponovil je: »Očetje, to je za vas.«

Nato je na zemljo zlil malo vode in spet rekel: »Očetje, to je za vas, da bo on, kot svežina te vode, lahko v miru vstopil.«

Na koncu je vzel razpolovljeno bučo, njeno vsebino stresel pred moje noge in zaključil: »Sin moj, v miru vstopi v svoj dom!«

Med razlito vodo in moko na tleh sem zakorakal na dvorišče in vsi so se v en glas oglasili: »Dobrodošel!«

Odgovoril sem: »Yoo!«

Stric je stopil iz svetega območja, kjer je malo prej klical prednike, si nataknil natikače in spet so se vsi oglasili: » Dobrodošel doma!«

»Yoo!«

Nekdo je vprašal: »Kaj pravijo predniki?«

Stric je odgovoril: »Zelo veseli so dobre novice in vas vse lepo pozdravljajo.« Nato se je obrnil k meni: «Sin moj, gremo se usest!«

Dvorišče je bilo ogromno in lepo urejeno. Pri vhodu so bili stričevi prostori, sledile so sobe njegove prve žene in njenih otrok, na drugi strani sta bivali drugi dve ženi. Odprto kuhinjo na dvorišču so uporabljale vse tri, prav tako kabino za prhanje, ki je bil nekako do pasu ograjen kvadraten prostor na ilovnatih tleh.

Namestili smo se pod slamnato streho dvorišča, nato pa so sledili pravi pozdravi, kot je narekoval običaj. Midva sva vstala s stolov, se rahlo priklonila in rekla: »Začel se je nov dan!«

»Začel se je nov dan!« so odgovorili oni. »In potniki?«

»Dobro so.«

»In domači?«

»Dobro so.«

»Vaši možje in žene?«

»Dobro so.«

»Otroci?«

»Dobro so.«

Zaključili so: »Dobrodošli vi, ki ste hodili!« Oba sva soglasno odgovorila: »Yoo!«

Sledila je kratka tišina, ki jo je prekinil stric, ko se je obrnil k svoji prvi ženi: »Prosim mater mojega prvorojenca, da sporoči našemu sinu, ki se je vrnil iz dežel Yovov, da v našem domu vlada mir.«

Žena se je obrnila proti meni in vprašala: »Si slišal glas našega očeta?«

»Sem, na. Prosim te, da me poslušaš in moj glas preneseš v njegovo srce: tudi midva nisva prišla z 'izkrivljenimi nogami', najini nameni so čisti. Naši predniki pravijo, da potok, ki se izteka v morje, ne pozabi skale, iz katere izvira. Ne bi se mogel vrniti v domovino, ne da bi prestopil prag hiše starih staršev. To je misel, ki me je vodila do tega bivališča.«

Žena se je obrnila proti svojemu možu: »Fo, si slišal?«

Šele po tem uradnem ritualnem pozdravu me je stric vprašal po novicah iz Evrope, po moji družini v mestu in načrtih za prihodnost.

Kmalu so bratranci, ki so se kot muhe na mesarskem pultu vrteli okrog mene, začeli z znanimi vprašanji: »Mi podariš svoje čevlje?«, »Mi podariš svojo zapestno uro?« in tako naprej. Živeli so v prepričanju, da je v Evropi vsega na pretek, da so drevesa bogato obložena s stvarmi, ki jih je treba samo pobrati. Nekateri so celo vztrajali, naj jih odpeljem s sabo.

Kljub vsemu jih nisem mogel obsojati, čeprav, iskreno povedano, me je vedno razjezilo tako prosjačenje oziroma ta naša miselnost, da je najbolje čakati na srečo, ki bo padla z neba. Ni njihova krivda, če se mi iz Evrope vrnemo domov na počitnice in namerno ustvarjamo vtis, da smo radodarni ter razumevajoči do vseh okrog sebe. Navajeni smo se bahati z zapravljanjem denarja levo in desno, dajanjem napitnin in daril, ki smo jih kupili z dolgoletnimi prihranki in trdnim delom v tujini, a jim tega ne povemo.

Videl sem mnoge, kako so se v Evropi fotografirali pred neko banko, v drži s prstom usmerjenim proti vhodu, kot da bi želeli ustvariti vtis, da delajo tam. Drugi so se postavili pred parkiran mercedes, da bi bilo na fotografiji videti, kot da je to njihov avtomobil. Namišljene podobe, iluzije in sanje o krasni Evropi, kjer se cedita med in mleko, so žal tako globoko vsajeni v tukajšnjo miselnost, da imajo nekoga, kot sem jaz, ki se vrne normalno oblečen, brez velikega hrupa in vzbujanja pozornosti, skoraj za norega.

Se spomniš, Neyla, ko so me spraševali o Evropi in sem jim skušal pripovedovati o pariških predmestjih in revnih četrtih Neaplja? Večina jih ni verjela in je dvomila o tem, kar sem razlagal. Gledali so me, kot da sem odkril kuro, ki nosi zlata jajca, a jo hočem sebično obdržati samo zase.

Evropa je svojim otrokom vajena kazati negativne podobe drugih in se delati dobra pred očmi revnih. Mnogi otroci si Afriko predstavljajo kot namišljeni svet Tarzana, vidijo služabnike in divjake, ki hočejo iz misijonarja skuhati golaž. Drugi poznajo afriško celino samo skozi prizore sestradanih otrok z napihnjenimi trebuščki, razredčenimi rdečkastimi lasmi in izpod kože štrlečimi kostmi, ki jih po izboru kakšnega novinarja z zelo slabim okusom kot nalašč mediji predvajajo zvečer, v času večerje. Ob tem se ti zagotovo obrne v želodcu!

Za malo starejše je Afrika del sveta, od koder vedno poročajo o diktatorskih ljudožercih, divjih in krvavih plemenskih spopadih, ki ogrožajo življenja belih cerkvenih prostovoljcev, tistih, ki jim v imenu čiste vesti za misijonski dan namenijo prostovoljne prispevke. Afrika je vse to: številni diktatorji, kot sta Bokassa in Amin, groteskni marionetni klovni, ki živijo v neizmernem razkošju; Afrika Republike Biafra in Ruande; Afrika virusa ebole in aidsa; Afrika dobrodelnosti organizacije Restore hope (Obudimo upanje).

Po drugi strani afriški mladini prikazujejo serije Dallas, Dinastija in mnoge druge neuresničljive sanje ...

Kdo je pred prihodom v Evropo sploh pričakoval, da bo poleg nebotičnikov in snega odkril tudi klateže, brezdomce in cele četrti revežev? Šokiralo me je, ko sem prvič videl spati ljudi v metrojskem tunelu in je nek Yovo mene, 'črnuha', prosil za drobiž.

Kmalu mi je postalo jasno, da je popolnoma zaman, čista izguba energije, domačim govoriti o Afričanih, ki v Parizu čistijo postajališča podzemne železnice, o tistih, ki se jih deset do dvajset stiska v zanemarjenem enosobnem stanovanju in si v izmenah deli pograde za spanje, glede na urnik dela posameznikov.

Prevzemali so me nenavadni, absurdni občutki, ko sem govoril o ljudeh, ki so se po končanih počitnicah doma morali vrniti k semaforjem, na obmorske ceste, trge, v svoje pokvarjene avtomobile in zapuščene železniške vagone, preurejene v spalnice. Nobenega smisla ni imelo, da bi opozoril na vse težave s policijo, z dovoljenji za bivanje in s pastmi, kot so droge in prostitucija, ki prežijo na prišleka. Ljudje so 'obsedeni' z Evropo, ki jih privlači z neverjetno močjo in trdno so prepričani, da če je številnim uspelo, bo tudi njim.

Močno privlačnost, ki jo domačini čutijo do 'dežel belih ljudi', še utrjujejo turisti, ki hodijo okrog s fotoaparati, kamerami in magnetofoni, obešenimi na svojih telesih, da so videti kot okrašeno božično drevo. Turisti, ki za lesene kipce zapravijo toliko denarja, kot ga v dveh mesecih komaj zasluži lokalni funkcionar na zelo dobrem položaju; za ponaredke kipcev, zakopane v zemljo, da se 'postarajo' in tako dobijo videz dragocene starine. Nekoč nisem vedel, da mnogi Evropejci trdo delajo celo leto, da si lahko potem privoščijo dopust. Ko pridejo v Afriko, tudi največji revež med belci daje vtis 'bogataša'. Da seksualnega turizma sploh ne omenjam!

Evropa je s svojo močno privlačnostjo 'smrtonosna' za afriško celino, ker ji odvzema njeno vitalnost. Dobra domača delovna sila in možgani celine, ki so najbolj podjetni, se najprej odločijo za odhod, da bi ubežali lakoti in revščini, s tem pa se prostovoljno prepustijo suženjskim verigam modernega časa.

Prevzetost nad Evropo bo trajala, dokler se ne pojavi alternativa, nova možnost. Nekoč sem si obljubil, da se bom čim prej vrnil domov in, tako kot drugi, pomagal svoji domovini, svojim ljudem. Da, treba se je vrniti, kajti če bomo vsi zbežali, kdo bo razrešil naše probleme?

Neyla, bil sem tako vpet v pogovor s svojimi bratranci, da sem te za nekaj časa popolnoma zanemaril. Pozabil sem te celo predstaviti in vendar me nihče ni naravnost povprašal o tebi, verjetno iz obzirnosti, razen mojega strica, ki je pri kosilu dejal: »In 'naša' ženska, kaj želi piti?«

Odgovorila si, da bo voda v redu. Vstala si, da bi šla pomagat v kuhinjo, kot je bil običaj, vendar se je moj stric temu trdno uprl.

Vsaka od treh stričevih žena je pripravila eno jed. Poznal sem njihove denarne razmere in vedel sem, da smo za kosilo pojedli toliko hrane, kot bi jo sicer oni porabili v štirih ali petih dneh, vendar je tako narekovalo afriško gostoljubje.

Odločil sem se, da se jim pred slovesom oddolžim z denarnim prispevkom, ki bo pokril izdatke za kosilo.

V Afriki je gost pravi kralj, čeprav mnogi izkoriščajo to gostoljubnost in živijo kot paraziti, drugi pa jo napačno razumejo.

Spomnim se, kako so mi nekoč evropski prijatelji ob vrnitvi iz Afrike dejali, da ljudje v mestih živijo kot v Evropi, na podeželju pa da so resnično zaostali. Ker so me že vzeli za svojega, so mislili, da bom njihovo izjavo razumel kot kompliment.

Pripovedovali so mi, kako se je v neki vasi ob njihovem prihodu glava družine spravil skoraj na kolena, da bi jih pozdravil, nato jim je prepustil svojo sobo z veliko posteljo, on pa je spal zunaj pod nadstreškom. Rekli so, da je bilo več kot očitno, da ta gospodar še ni videl belca!

Čeprav je družba prepredena z izkoriščevalci, je prav solidarnost tista, ki ljudem tukaj omogoča preživetje. Brez nje bi revščina v Afriki dosegla biblijske razsežnosti.

Ena izmed stvari, nad katerimi sem se v Evropi zgrozil, je ravnodušnost ljudi, ki lahko brez kančka slabe vesti brezbrižno gredo mimo nekoga v težavah. Ne ustavijo se, da bi mu pomagali, nasprotno, sploh se ne menijo zanj oziroma se zdi, da jih taka oseba celo moti. Nekoč sem videl nosečo žensko, ki se je na postaji metroja usedla na stopnice, ljudje pa so hodili mimo in se ji na široko izogibali, kot bi bila posoda z rožami. Verjetno je večja možnost, da bi se ustavili ob posodi z rožami in si jo od blizu ogledali, saj jih ne more prositi za pomoč, ne more zmotiti njihove vsakdanje rutine, mirnega življenja.

Na podzemni železnici, kjer vlada kiselkasti in neprijetni vonj po žarkem, množica kot čreda ovnov hiti in hiti, se preriva in zaletava drug v drugega. Povešene glave, ki le redko dvignejo pogled, stiskajo vratove globoko v plašče, da bi jih zaščitile pred prepihom. Brezbrižnost je nekaj tako normalnega, da nekdo v trenutku postane predmet sumničavih pogledov, če slučajno pokaže zanimanje za drugo osebo.

Ravnodušnost in nasilje sta glavna vzroka razkroja socialne družbe, ker hranita egoizem in ubijata vrednoto medsebojne pomoči v človeški družbi. Človek tako pozabi, da je predvsem družabna, socialna žival.

Nekaj ur v vasi je minilo, kot bi trenil. Po kosilu sem te peljal naokrog, da bi ti razkazal kraje, kjer sem se kot otrok zadrževal in veliko časa preživel v brezskrbnosti, včasih ovit v skrivnostno magijo obredov in verovanj. Peljal sem te k reki, kjer smo se otroci in odrasli kopali goli, ne da bi v tem videli kaj slabega.

Ko sva se vrnila, naju je stric, ki opravlja poklic zdravilca, kar bi v Evropi imenovali čarovnik, povabil v svojo sobo fetišev. Da sva lahko vstopila, sva si morala sezuti čevlje in umiti obraz v zeliščni vodi iz velike lončene posode, ki je visela nad vhodom.

V somraku sem, kot vedno, z neko nerazumljivo ponižnostjo vstopil v tisto sobo. Stene so prekrivali nenavadni predmeti, podobe in risbe, ki so upodabljali tako krščanske svetnike kot čarovniške simbole. Sem in tja so viseli kosi belega, rdečega, črnega blaga, in iz usnja, železa ter barvastega perja izdelane maske. Za zaveso nasproti vhoda se je skrivalo kraljestvo fetišev, ki ga je bogatil 'prestol'. Pred malim belim stolom so bili na tleh, pokritih z ovčjo kožo, raztreseni oreščki kole, školjke kauri in kupček belih kred, popackanih z madeži posušene krvi.

V prostoru sta vladala mir in svežina, kljub temu se nisem mogel znebiti občutka tesnobe in strahu. Stric, sicer blag in srčen človek, je vstopil in si nadel svoje liturgično oblačilo: bombažen boubou s črnimi in belimi črtami, podoben tradicionalni tkanini kente, ki jo izdeluje ljudstvo Ašanti, je imel na predelu trebuha, umazanem od krvi žrtvovanih živali, pritrjenih nekaj školjk kauri. Stric je zaznal moje nelagodje in medtem ko sem iskal tvojo roko, me je potolažil: »Sin moj, ne boj se, tukaj se ti ne bo nič zgodilo, če imaš čisto srce. Ne boj se. Tukaj si pod zaščito svojih prednikov. Tukaj je tvoj dom. Ti si eden izmed njihovih sinov.«

Ko je stric vstopil v ta prostor, se je v hipu spremenil v neko drugo osebo. Med svojimi fetiši se je prelevil v duhovnika in čeprav je bil majhne rasti, se mi je zazdelo, da je kar naenkrat zrasel. Videti je bilo, kot bi v njegovo telo vstopila neka nadnaravna moč.

Vedel sem, da so pomoč pri njem iskali bolni ljudje iz različnih regij, celo iz drugih držav. Bolniki so prišli in se mu izpovedali o svojih pogosto kroničnih težavah. Stric je nato stopil v svoje kraljestvo fetišev in se posvetoval z duhovi prednikov. Ko se je spet prikazal, se je takoj odpravil v gozd nabrat rastline, ki so jih priporočili duhovi. Kmalu se je vrnil in začel pripravljati posebne zeliščne mešanice, ki jih je uporabil kot zvarke za kopeli in čaje, ali pa je zelišča samo zmlel. Njihov prah je nanašal na površinsko rano na koži, ki jo je glede na tip in lokacijo bolezni sam zarezal s konico ostrega noža. Potem je bolnika pripeljal v to sobo in mu obril glavo. Med ponavljanjem čudnih, nerazumljivih besed v nekem ezoteričnem jeziku je metal po tleh školjke kauri, z mokro kredo na bolnikovo telo risal nenavadne znake, okrog vratu, zapestij in gležnjev mu je zavezoval vrvice in polagal svojo roko na bolno mesto. Na koncu je bolnik dobil prepoved uživanja mesa in navodilo, naj nosi oblačila v barvah, ki so všeč duhovom, da bodo postali njegovi zavezniki v boju z boleznijo.

Njegov sloves je bil resnično velik in zavit v tančico skrivnosti. Našel se je celo nekdo, ki je trdil, da ima stric dar vsenavzočnosti, ker naj bi ga velikokrat istočasno videli na več različnih koncih. On sam je trdil, da ima moč, da z roko prestreže krogle in da lahko z drevesnim sokom, ki ga pozna samo on, ponovno pripoji odrezan jezik.

Za bivališčem duhov si je uredil majhno 'ambulanto', namenjeno predvsem težkim bolnikom, ki so morali biti 'hospitalizirani', da jih je lahko zdravil. Eni so ostali samo nekaj dni, največ en teden, drugi tudi šest mesecev ali celo leto. Njegova zadnja žena, nekdanja učiteljica, je čez mejo prišla zaradi rahitisa. Pred tem je obiskala vse šarlatane v regiji, bila je na koncu svojih moči in ostala pri stricu na zdravljenju dobro leto dni. Ko je ozdravela, ni imela denarja za plačilo, saj zaradi bolezni več kot trideset let ni mogla delati, zato se je ponudila, da ostane kot pomočnica pri opravljanju obredov s fetiši in s tem povrne stroške zdravljenja.

Stric za svoje delo navadno ni zahteval visokih prispevkov, ker je menil, da bi se duhovi lahko obrnili proti njemu, če bi svojo moč uporabljal zato, da obogati.

Včasih mi je razlagal, da ne bi prav nikoli mogel postati bogat na tak način, ker je bilo v nasprotju s silami, ki so mu podarile posebni privilegij. Sprejel je samo tisto, kar so zahtevali duhovi, da so ozdravili obolelega. Tarifa se je gibala od bele, rdeče ali črne kokoši, ki ji je delala družbo steklenica sodabija, gina ali ruma; do koze, kadar je šlo za obrezovanje, neplodnost, preklic uroka, izdelavo talismana, težave z jetri, norost ali, kot je sam trdil, celo tumor. Fetiši so bili pri določenih pravilih nepopustljivi. Med drugim se ponoči v hiši ni smelo žvižgati, družina in sorodniki, vključno z mano, pa nismo smeli jesti svinjine, čeprav nismo bili muslimani.

Pred odhodom iz domovine sem moral zaprositi za posebno dovoljenje, ki me je odvezalo teh prepovedi.

V zahodnih družbah prevladujoči znanstveni determinizem, iz katerega sem črpal svojo intelektualno hrano, je v meni sprožil dvom v lahkovernost in vraževernost, a kljub temu se mi ni nikoli uspelo popolnoma postaviti v kožo manihejca, ki jasno prepozna resnico od laži, pravično od nepravičnega, dobro od zla. Še vedno živim v dvojnosti, v nenehni razklanosti med resnostjo in smešnostjo domačih verovanj.

Nočem verjeti v te stvari, vendar sem bil priča določenim fenomenom pri ženskah v transu, ki so me prepričali o nasprotnem. Ves čas si ponavljam, da zagotovo za vse obstaja neka logična razlaga, a sem od blizu videl pojave, ki jih moj racionalizem in pragmatizem, pridobljena v zahodnem svetu, ne moreta in ne znata pojasniti.

Mnogo nas je na zahodu, ki živimo v tej neizogibni dvojnosti. Večina priseljencev ob nedeljah dopoldne hodi k maši, zvečer pa pleše na obredih vuduja. Ni malo takih, ki pred vsako pomembno odločitvijo obiščejo vedeževalca, da jim iz školjk kauri napove prihodnost, ali namaže roke s temnim sokom dobro prežvečenih oreščkov kole. Mnogo ljudi jemlje zdravila, ki jih je izumil belec, in se hkrati zateče k šamanu, da jim predpiše zelišča, daruje duhovom in opravi obrede žrtvovanja. Žal je med zdravilci tudi mnogo šarlatanov, prevarantov, ki zaradi prevelike vneme ali neznanja z napačnim ali predoziranim odmerkom zelišč povzročijo smrt.

Skrivnostna Afrika je resnična, onstran klasičnega ločevanja na dobro in slabo neprekinjeno sobiva z naravo in njenimi silami, prepričana, da se najde zdravilo za vsako zlo, ki obstaja v naravi.

Človek ni samo telo, ampak tudi srce in duša. Vse tri esence se povezujejo, sodelujejo med sabo v nenehnem menjavanju in ko ena postane šibka, se to odraža tudi na ostalih dveh.

Kar zahodni medicini zagotovo manjka, je ideja enosti posameznika. Namesto tega vztraja pri ločevanju telesa od razuma, zdravi en del brez upoštevanja drugega, osebo obravnava ločeno od tistega, kar jo obdaja: narava s svojo močjo, iz katere človek izhaja, iz nje črpa energijo in se vanjo prej ali slej spet vrne. Sodoben življenjski slog, prepojen s hitenjem in z dinamičnostjo, je seveda uspaval prvinska prepričanja posameznika, a so še vedno živa. Dokaz za to so današnji Evropejci, ki iščejo pomoč in rešitve pri vračih, raznih gurujih, sektah, v talismanih, horoskopih in meritvah bioritma. Mogoče je v ozadju nostalgičnega iskanja izgubljenega paradiža, nečesa ali nekoga samo preprosto pomanjkanje zaupanja oziroma vere v človekovo dušo. Kjer ni vere, znanost ne more zapolniti praznine bistva človekovega obstoja. Tam, kjer znanstvena gotovost stoji nasproti tradicionalnemu verovanju, se rodi notranji konflikt, ki pelje v neizogibno bolezen.

Moj stric je nedvomno pri ljudeh najprej ustvarjal zaupanje, nato jih je zdravil z rastlinami in zelišči, o katerih je imel bogato znanje. Dediščina, ki bo z njim žal izumrla, če se ne bo prenesla na mlajšo generacijo.

Zdaj sva čepela v tisti tesni sobici, ne več pred stricem, ampak pred duhovnikom, ki je z dvema udarcema na gong poklical duhove. Ves čas sem se po tiho opominjal, da sem prišel iz Evrope, da sem študiral na eni najbolj priznanih univerz, da imam tehnologijo v mezincu, da sem potoval z letalom in ne na jeklenem ptiču. Skratka, da ni razloga, zakaj bi sodeloval v sceni, ki se je odvijala pred mojimi očmi, a kljub temu sem v sebi začutil tesnobo in nelagodje, ki sta postajala vedno večja.

Stric je medtem vztrajno klical duhove po njihovih imenih, ki jih še danes niti v mislih ne znam ponoviti. Klical jih je, nato na tla metal školjke kauri, s koščkom krede je okrog stola narisal čudne znake in začel spet udarjati na gong.

Naenkrat je zrak vzvalovil, kot da bi ga prebodla svetloba, ki se je pojavila v temačni sobi.

Ko sem te zagledal, kako si začela omahovati z glavo in nato s celim telesom, me je od šoka in strahu streslo, kot vkopan sem obstal na mestu, nisem zmogel niti koraka.

Kot bi poplesavala, si v zibanju vstala in se z očmi, uperjenimi v prazno, začela vrteti okrog sebe, medtem ko se ti je čez ustnice razlezel blažen nasmešek. Danes priznam, da me je takrat zagrabila nepopisna panika, ki je minila šele, ko mi je stric na ramo pomirjujoče položil svojo roko.

Nato se je obrnil proti tebi in rekel: »Dobrodošel! Oprosti za nadlegovanje, vendar želi tvoj sin, ki se je vrnil domov in nas je prišel pozdravit, izvedeti kaj o svoji usodi.«

Odgovorila si s hripavim, skoraj moškim glasom, ki ni bil tvoj: »Povej mu, da se ni treba bati, da smo vedno z njim, da včasih kot muhe priletimo na drugo stran oceana, da bdimo nad njim in ga varujemo. Povej mu, da včasih strela udari v hišo, a ne pokonča življenja v njej. Povej mu, da življenje včasih rodi smrt. Povej mu, naj se ne boji, naj bo potrpežljiv, kajti usoda se včasih prikaže z belo brado in mlečnimi zobmi. Povej mu, da ženska, ki stoji ob njegovi strani, ne bo ...«

Stavek je ostal nedokončan, kajti medtem ko si se v majhnem krogu ves čas vrtela, si se nenadoma zgrudila na tla.

Ves sem se tresel, ko sem vstal, da bi stopil k tebi in ti pomagal vstati. Šokiran sem ugotovil, da si zaspala. Prešinilo me je, da sanjam, da vse to, kar se dogaja, ni resnično. Skušal sem te zbuditi, stric pa je odhitel iz prostora, se vrnil z debelim šopom zelišč, namočenih v vodo, in te začel drgniti po celem telesu, vmes je izgovarjal nerazumljive besede.

Odprla si oči. Presenečeno si me pogledala in rekla: »Naenkrat sem postala tako zaspana, mislim, da sem se za kosilo preveč najedla.«

Začudeno sem pogledal strica, ki je čepel za tvojim hrbtom, on pa mi je s prstom na ustnicah nakazal, naj bom tiho.

Prijel sem te za roko, namenil stricu očitajoč pogled in te pospremil ven, na dvorišče.

Kasneje nisem nikoli zbral dovolj poguma, da bi ti povedal, kaj se je takrat dogajalo v sobici s fetiši.

Pozno popoldne sva zapustila vas in se odpravila nazaj v mesto. Ko smo se poslavljali, me je stric prosil, da po vrnitvi v Evropo v njegovem imenu pozdravim vse svoje profesorje. Nisem se mogel zadržati, da se ob tej ideji ne bi nasmehnil ...

Bratranci so naju peš pospremili dva kilometra poti. Šalil sem se z njimi in skušal potisniti iz misli pravkar doživeto izkušnjo pri stricu. Želel sem predvsem pozabiti nenavadne besede, ki si jih izgovorila v transu. Skoraj bi mi uspelo, če ne bi na robu polja ob cesti opazili, da je tam nekdo odložil gomolje manioke in jih pokril s šopom trave. To dejanje, na videz neškodljivo in nepomembno, je imelo veliko sporočilnost. Od malih nog so nas učili verjeti, da kdorkoli si prilasti samo en gomolj, postane tarča maščevanja boga Sakpetè, zaščitnika zemlje, ki ga v tem primeru simbolizira šop trave, lahko pa tudi pest zemlje, in da kršitelje kaznuje s črnimi kozami. Včasih so bili predmeti zvezani s tkanino bele, črne ali rdeče barve. Dvomljivci so govorili, da so duhovniki boga Sakpetè namakali blago v odprte rane obolelih za črnimi kozami in tako se je okužba širila. Mogoče je bilo to res, a kolikor je meni znano, doslej še nihče ni poskušal tega preveriti ali dokazati. Takrat smo vedeli, da se določenih stvari nismo smeli dotikati in senca skrivnostnosti ter prepovedanega me spremlja še danes, čeprav že leta živim v svetu znanstvenih gotovosti.

Prizor na polju in moje razmišljanje sta me spet spomnila na obred z duhovi, v katerem si nevede igrala glavno vlogo. Premleval sem besede, ki jih je izrekel duh. Vedel sem, da bom iz strahu odslej v Evropi kljub vsemu zelo pazil, da slučajno ne ubijem muhe, ki bi lahko bila duh kakšnega mojega prednika. Misel je bila tako groteskna, da sem se začel na ves glas smejati, bratranci so me posnemali, ti pa si samo strmela vame z nenavadnim pogledom, v katerem je odsevala nekakšna žalostna svetloba.

Vrnitev h koreninam je zagotovo začela majati in razkrajati moja prepričanja. Zavedel sem se, kako velik vpliv ima okolje na telo, a še večjega na razum.

Spet sva se namestila v minibusu in zdelo se mi je, da celo večnost čakamo na odhod, začel sem izgubljati potrpljenje. Ne vem, ali je bila kriva vročina ali celodnevna čustvena napetost, naenkrat sem občutil popolno izčrpanost. V glavi mi je kot razglašena glasbena podlaga neusmiljeno razbijalo in paralo živce. Prašna, prepotena oblačila so se mi lepila na telo, bil sem žejen in glasno govorjenje okrog mene me je neznansko motilo. Prevzela sta me obup in jeza nad počasnostjo te dežele, teh ljudi. Gospa, ki je sedela nasproti nama, na drugi strani prehoda, me je prijazno nagovorila s fofogan, se stegnila proti meni in ponudila malo svojega akpana s pečenim mesom, ki ga je sama pravkar okušala. S hladnim glasom sem jo zavrnil.

Spet si se zastrmela vame s tistim pogledom, ki je izražal mešanico presenečenja in nejevere. Vprašala si me: »Cheri, kaj je narobe?«

»Nič!« sem se branil. Opazil sem, da si kot ranjena ptica skrčila ramena, zato sem dodal: »Samo malo sem utrujen, boli me glava in komaj čakam, da se vrneva v mesto.«

Spomin se, da me nisi nič več vprašala, začutila si, da mi je dovolj samo tvoja prisotnost, da me pomirja tvoj molk, napolnjen z mirom in razumevanjem do nekoga, ki se je spozabil. Še danes se počutim grozno krivega, da sem se takrat obnašal tako moško sebično in egocentrično. Zaradi preprostega glavobola sem v trenutku postal razdražljiv in nevzdržen, se zaprl vase. Za nič, kar se je dogajalo okrog mene, mi ni bilo več mar in zato sem spregledal trpljenje v tebi, ki ti je že razjedalo dušo.

Na poti smo naleteli na oviro – ovna, ki je kot gospodar stal sredi ceste in se kljub šoferjevemu glasnemu hupanju, ni želel umakniti. Vsi v minibusu so se glasno smejali in zabavali, jaz pa sem se še bolj potegnil vase. Tudi ti si se smejala in prvič se je zgodilo, da nisem mogel več prenašati tvojega smeha, ki me je opominjal, da si ena izmed njih, jaz pa sem izključen.

Z mislimi sem se oddaljil od okolice, da mi ne bi bilo treba sodelovati v brezpredmetnih, neumnih pogovorih o tem, kako različno se obnašajo koze in ovni na cestišču, prve se umaknejo in drugi ne, kako nevarno je, ker lahko povzročijo nesrečo. Debata je postajala vedno bolj vroča, jaz pa nisem mogel razumeti, kaj se dogaja z mano, ker bi se navadno tudi sam zabaval tako, kot so se vsi drugi. Z grenkobo sem obžaloval, da sem zavrnil sedež spredaj pri šoferju, ki mi ga je tudi za vrnitev prihranil dreva-boy.

Spraševal sem se, zakaj sem bil tako hladen do gospe, ki me poklicala z besedo fofogan: verjetno zato, ker me je ta beseda spomnila na dolžnosti do družine. Bilo je običajno tako poimenovati starejšega brata. Nihče od bratov, bratrancev ali na splošno mlajših od mene, me ne bi nikoli nagovoril z mojim osebnim imenom, kajti to bi bil izraz največjega nespoštovanja. Spoštovanje do starejših je pri nas tako močno ukoreninjeno, da lahko na cesti posreduje vsaka odrasla oseba, če vidi otroka, ki se grdo obnaša, in ga okara oziroma spravi v red. Dolžnost otroka v tem primeru je, da sprejme lekcijo odraslega in se ne upira, čeprav pri sebi po tiho godrnja. Ena izmed stvari, ki sem se jim v Evropi najtežje privadil, je bila prav to, kar bi pri nas poimenovali »nesramnost majhnih belcev«: prehitra domačnost in nespoštljivo nagovarjanje starejših po imenu brez njihovega dovoljenja, sedejo, preden sedejo odrasli, in govorijo, ne da bi bili k temu povabljeni.

Približevali smo se mestu in kot vedno me je presenetila večerna tema, ki se je iznenada spustila nad mesto. Taksi je naenkrat začel upočasnjevati, da bi se ustavil ob robu ceste, kot je nakazovala utripajoča baterijska svetilka pred nami. Vsi potniki so vstali s sedežev in zagrabili svojo ročno prtljago, ti si jih posnemala.

»Kaj se dogaja?« sem presenečeno vprašal.

»Vojaška zapora!«

»Še enkrat?«

Čeprav smo tudi na poti nazaj v mesto peljali mimo številnih cestnih zapor, se še ni zgodilo, da bi morali ven iz minibusa. Eden izmed vojakov se je približal našemu okencu in mi z lučjo posvetil naravnost v oči, nato pa nam s svetlikanjem dal znak, naj hitro izstopimo. Zakaj moramo iz vozila? Doslej tega nihče ni zahteval ... Spomnil sem se tvojih besed ob odhodu iz mesta, ki so v tem trenutku dobile preroški pomen: »To ni še nič, boš videl, ko se bomo vračali.«

Izstopili smo in se postavili v dolgo vrsto, ki se je ob zapornicah pomikala do moškega v uniformi, pred katerim je vsak moral odpreti svojo torbo. Drugi uniformirani moški je stal na nasprotni strani in s konico mitraljeza meril v nas. Opazil sem, da je taksi prazen zapeljal mimo zapornic in se ustavil za vozili na drugi strani. Komično v vsem dogajanju je bilo, da se vojakom, ki so nas preiskovali, ni niti sanjalo, kaj pravzaprav iščejo. O tem sem bil prepričan in potrditev sem dobil, ko sva bila čez dvajset minut midva na vrsti za kontrolo. Nisem se mogel zadržati, da ne bi mladega vojaka vprašal: »Kaj iščete?«

Za trenutek me je premeril od nog od glave, kot bi želel ugotoviti moj status v družbi oziroma ali obstaja možnost, da mu pri nadrejenih povzročim težave, če mi odgovori surovo. Očitno sem dajal vtis samozavestnosti, ki ga je prepričala, in medtem ko si ti s prestrašenim pogledom zadrževala dih, mi je odgovoril: »Niti sami ne vemo, vendar iščemo bombe.«

»Ste že kdaj videli bombo?« sem opogumljeno vprašal.

»Ne!« je odkrito odgovoril in dajal znak onemu za nama, naj stopi naprej, ob tem pa pozabil prebrskati najino torbo.

Na poti do taksija sem ti rekel, da bi se zagotovo odločil za drugo pot in ne mimo zapornic, če bi nameraval v mesto pretihotapiti bombo. Odgovorila si, da prav zato izvajajo kontrole, da ljudem kaj takega ne bi prišlo na misel. Sam sem bil drugačnega mnenja, in sicer da to počnejo z namenom izvajati stalen psihološki pritisk nad ljudmi.

Največji nesmisel celotnega dogajanja pa je bil v tem, da kdor je potoval z vespo, motorjem ali s kolesom, ni bil podvržen nikakršnemu preverjanju in je preprosto zapeljal mimo zapornic, kot da na teh prevoznih sredstvih ne bi bilo mogoče prevažati bombe.

Ko sva končno prišla k tebi domov, je bila trda tema, čeprav je ura kazala šele pol devetih zvečer. Moj glavobol je popustil, a zdaj me je zeblo po celem telesu in hladen zrak iz klimatske naprave me je kot bucike prebadal do kosti. Prosil sem te, da izključiš klimo, kmalu mi je bilo vroče, nato me je začel oblivati hladen pot: škrtal sem z zobmi, počutil sem se popolnoma izčrpanega, bolele so me vse kosti, kot da bi me kdo pretepel. Ker si poznala moj nenasitni apetit in večno lakoto, si me vprašala, če bi kaj pojedel. Ko sem odgovoril, da nisem lačen, ti je obraz prekrila senca skrbi. Stopila si k meni in mi položila roko na čelo. »Saj imaš vročino!« Zatem si postavila končno diagnozo: »To je napad malarije.«

»Oh, za vraga, ne! Malarija! Res sem čisto pozabil nanjo!«

Veselje, da bom spet videl svoj dom, me je tako prevzelo, da nisem niti pomislil na preventivno jemanje antimalarikov. Neumno sem sam sebe prepričal, da zaščito potrebujejo samo belci, ki niso naravno odporni. Jaz pa sem vendar Afričan! Kakšna traparija!

Takoj si me spravila v posteljo, postregla vroč zeliščni čaj in vztrajala, da sem pogoltnil grenke tablete kinina, ki so mi povzročile slabost in vrtoglavico. Počutil sem se zmedeno in vročično. Vso noč si bedela ob meni, noč, ki sva si jo predstavljala popolnoma drugače.

Tresla me je mrzlica, zato sem se pokril z odejo in te prosil, da ugasneš klimatsko napravo. Potem je vročica v trenutku zalila moje telo z lepljivim znojem, kmalu se je spet pojavila mrzlica ... Izmenjavali sta se vso noč in me popolnoma izčrpali.

Skušal sem vstati, da bi šel na stranišče, a se mi je soba s tabo vred zavrtela pred očmi in padel sem nazaj med prepotene rjuhe, ki so se lepile na mojo kožo. Ves čas me je žejalo, a voda se mi je zdela prehladna. Nisi se premaknila stran od mene, na čelo si mi polagala vlažen robec, ki si ga hodila spirat in hladit pod vodo.

Ko sem se počutil nekoliko bolje, sem zagledal tvoj zaskrbljeni obraz in se pošalil: »Vidiš, ljubezen, kakšen učinek ima name tvoja bližina? Ves vročičen postanem.«

Ti pa se nisi smejala.

Ne spomnim se, kdaj sem utonil v spanec. Vem samo, da sem se zbudil s tvojo roko na čelu. Še vedno si, skrčena na boku, spala poleg mene.

Nežno sem umaknil tvojo roko in se poskusil dvigniti, vendar me je nenadna žgoča bolečina v hrbtenici, ki je v desni nogi povzročila krč, popolnoma paralizirala.

Zavpil sem, da si se v trenutku zbudila in skočila pokonci.

»Cheri, kaj ti je?«

»Ne vem, ne morem se premakniti. Mislim, da je mojemu hrbtu škodil hladen zrak iz klimatske naprave.«

Z velikim naporom sem se dvignil iz postelje in zdelo se mi je neverjetno, kako je tako preprosta stvar naenkrat postala pravi projekt.

Prvič v življenju sem se zavedel, koliko energije in drobnih kretenj je potrebnih za čisto preprost in rutinski premik telesa. Kljub vsemu sem si vztrajno po tiho ponavljal, da je bila za moje slabo počutje kriva klima, samo da bi se izognil mislim na bratova priporočila, ki mi jih je dal pred odhodom: naj bom v vasi previden, kaj bom jedel, kajti ljubosumni ljudje bi me lahko zastrupili. Znano je, da v Afriki nihče ne umre naravne smrti! Spomnil sem se, da sem se takrat ob teh besedah začel smejati in norčevati iz njega. Toda zdaj so kot črvi začele vrtati v moje možgane. Pa saj mi je rekel, naj zaupam samo stricu in res sem jedel le hrano, ki jo je zaužil tudi on.

Prepodil sem vraževerne misli in se ob tvoji pomoči dvignil. S pestjo sem se potolkel po ritnici, da bi krč v nogi popustil in se odvlekel v kuhinjo na zajtrk. Jedel sem z užitkom in počutil bi se popolnoma dobro, če se ostra bolečina ne bi ponovila ob vsakem najmanjšem premiku.

Izbrala si prav enega izmed tistih bolečih trenutkov in me pogledala z očmi, iz katerih je sevala žalost: »Moram ti povedati nekaj zelo pomembnega.«

»Povej.«

»Slaba novica je.«

»Kaj?«

»Noseča sem.«

»Kaaaj?«

Moj vzklik presenečenja se je zlil s krikom bolečine, ki mi je prebodla hrbet, ko sem skušal vstati. V hipu sem v mislih izračunal. Ni mogoče, ker se poznava šele dva tedna!

Kot da si prebrala moje misli, si v solzah, ki so se ti usule po obrazu, dodala: »Da, noseča sem, vendar otrok ni tvoj.«

Zdelo se mi je, da se je naenkrat name sesulo nebo. Za trenutek sem v sebi začutil popolno praznino, potem pa se je v meni dvignil vihar nasprotujočih si čustev: mešanica egoističnega olajšanja, rastočega ljubosumja in začetne jeze.

Prav zadnja me je popolnoma prevzela, nespametna jeza ob misli, da sem bil izdan in izigran. Namenil sem ti trd, hladen pogled in napadalno rekel: »Ne razumem!«

»Pusti, da ti pojasnim ...«

»Sama ušesa so me!«

»Ne govori tako, ker mi je samo še težje ...«

»Kar pozabi!«

Povzdignila si glas in z grenkobo v njem zakričala: »Veliki mož, ki je prišel iz Evrope, ki o vsem odloča, ki vse zahteva, ki vse sodi. Kaj veš ti o meni? S svojimi pozlačenimi sanjami se nenadoma, brez povabila, pojaviš v mojem življenju in me ne želiš niti poslušati. Ali nisi bil ti tisti, ki ga moja preteklost ni zanimala? Rekla sem ti, kaj sem počela, preden sem te spoznala ...«

»Morala bi mi povedati, da si noseča!«

»Zakaj? Misliš, da bi začela hoditi s tabo, če bi prej vedela? Ne veš, kako mučno sem preživela ta teden, ko sem opazila, da mi zamuja mesečno perilo. Niti v sanjah si ne moreš predstavljati. Vsak dan, vsako uro, vsako minuto sem nestrpno čakala na vsaj kakšen znak. Nič, v trebuhu niti najmanjše bolečine. Popolnoma nič! Mislila sem, da je zaostanek posledica čustvenega stresa in tega, da sem se spustila v odnos s tabo. Samo ob misli, da sem mogoče noseča, sem se zgrozila. Vse sem poskusila, od steklenic z vročo vodo do vroče kopeli. Nič! Niti enega madeža!«

»Si popolnoma prepričana?« sem se brezupno oklepal še zadnjega kančka upanja.

»Da. Menstruacija mi nikoli doslej ni zamujala tako dolgo in ponoči, ko si spal, me je prvič obšla slabost. Ženska preprosto ve nekatere stvari, preden jih začuti. Zaman sem na vse načine skušala zatajiti znake, se delati, da ne obstajajo. Zdaj vem, da sem noseča. Vem, da me ne moreš razumeti, vendar tako je. Noseča sem. In to prav zdaj, ko sem srečala tebe ...«

»Ampak, zakaj mi nisi nič rekla?«

»Povedala sem ti, da še nisem bila prepričana in ti tako in tako ne bi mogel storiti ničesar.« Nato je s tihim glasom dodala: »Strah me je bilo, da te bom izgubila, prav zdaj, ko sem te končno našla.«

Pretresen nad novico sem obmolknil. Nisem več vedel, ali se vse skupaj resnično dogaja, ali me samo tlači mora. Zdelo se mi je, da se bom zdaj zdaj prebudil in mi boš rekla, da je bilo vse skupaj samo šala. Bil sem v šoku, možgani so otrpnili, nisem mogel več razmišljati in spet se je pojavil glavobol. Nisem vedel, kaj naj si mislim, kaj naj rečem. Z glasom, ki naj bi zvenel ravnodušno, sem te vprašal:

»Vsaj veš, kdo je oče?«

»Vem. Ampak ali je to sploh pomembno? In kot prvo je to 'moj' otrok.«

Želel sem te vprašati, ali ga boš obdržala, vendar sem obmolknil. Spomnil sem se tvoje zadnje izkušnje s Claudom in želje, da bi imela veliko otrok, ki si jo v najinih pogovorih mnogokrat omenila. Tudi jaz sem si želel otroke, vendar moje, najine in ne od nekoga, čigar imena niti ne poznam. Dobro vem, da za pravega starša velja tisti, ki otroke vzgoji in jih izobrazi, pa tudi kdor si jih resnično želi, ne pa da jih dobi kar tako, po naključju.

»Kaj nisi nič zaščitena?«

Odgovorila si, da je tipično moško, da vso odgovornost prenesemo na žensko. Užaljena si mi očitala, da me doslej ni niti najmanj skrbelo, ker sem bil prepričan, da boš sama poskrbela za to, saj na koncu vedno ženska tvega več.

Vedel sem, da imaš prav, vendar takrat tega nisem bil sposoben priznati, še manj sprejeti.

»Ne skrbi, ni se ti treba poročiti z mano. Ni tvoj otrok in nisem te hotela ujeti ...«

Nenadoma si bruhnila v neustavljiv jok, kot takrat, ko sva bila na plaži. Moje srce je obupano razbijalo in z roko sem segel čez mizo, da bi vanjo stisnil tvojo dlan. Skušal sem te pomiriti, rekel sem, da potrebujem čas, da sprejmem nove okoliščine ... a si me prekinila. Medtem ko so ti med ihtenjem iz oči vrele solze, polne bolečine, si skozi stisnjene ustnice dejala: »Nič ne reci! Ne obljubljaj ničesar, še posebej ne tistega, česar ne moreš izpolniti. V življenju sem slišala preveč obljub. Ne morem pomagati, če je taka moja usoda. Očitno je nekje zapisano, da mora biti Neylino življenje vedno v strmini, brez počitka, niti toliko, da bi lahko dobro zadihala. Vedela sem, da je to moja usoda, še posebej po izkušnji s Claudom in izgubi otroka. Takrat sem mislila, da bom umrla, ker sem izgubila toliko krvi, da so me zdravniki že odpisali. Potem me je prevzelo ravnodušje in prepustila sem se toku življenja. Brez čustev in zanimanja za karkoli sem živela iz dneva v dan. Delala sem na tem, da so se turisti zaljubljali vame in zdelo se mi je, da se tako maščujem, v resnici pa so oni izrabljali in zlorabljali mene. Seveda, v zameno sem služila denar, ki pa je bil s potom prigaran in umazan. Sramoten denar, ki sem ga tako zlahka zapravila, kot sem ga zaslužila, samo da bi se ga čim prej znebila.

Tako sem vrgla stran tri leta življenja, se prodajala in poniževala, ne da bi mi bilo mar. Iskala sem celo načine, kako bi lahko s svojimi dejanji komu pomagala, da bi sebi opravičila, kar počnem, a nisem nikoli sprejela, da mora biti to moja usoda.

Potem si se pojavil ti, kot princ iz pravljice, o katerem mi je pripovedoval Claude. Bil si tako ranljiv in krhek, tako ...

Veš, ko sem te srečala, me je zadelo naravnost v srce. Ti ne veš, da sem te takoj prepoznala, a ne kot Béjevega brata, čeprav je ves čas govoril o tebi. Prepoznala sem te kot moškega, ki sem ga čakala, svojega velikega malega moža ...

S tabo sem spala že prvo noč, ker sem vedela, da si tisti pravi, ki sem ga iskala, ni moglo biti drugače. Ne misli si, da to vedno počnem! Ne! Ne sramujem se in ni mi žal, da ti je, ne vem, kako, uspelo ponovno prebuditi utrip mojega srca. To je bilo najmanj, kar sem ti lahko dala, moja popolna ljubezenska predaja. Zaradi tebe sem začela spet sanjati, doživela sem čudovite trenutke in nikoli se nisem počutila tako ljubljene kot te dni. Vendar, usoda hoče Neylo drugje. Po izkušnji s tabo se ne bi mogla nikoli več vrniti k prejšnjemu življenju. Dal si mi potrebno moč, da se ponovno postavim na noge in borim za tega otroka ...«

Roko si položila na svoj trebuh. Po teh besedah sem ostal popolnoma zmeden, zdelo se mi je, kot bi se v meni nekaj raztrgalo na koščke. Gledal sem te z vso nežnostjo, ki sem jo premogel, želel sem vstati, da bi te objel. Zadržala me je nenadna ostra bolečina, ki se je ponovno pojavila od hrbtenice do noge. Nisem se mogel premakniti. Vstala si, da bi me podprla, in rekla:

»Cheri, bolje bo, da se vrneš domov in greš v posteljo, preden se ti spet pojavi vročina. Jutri, ko končam delo, pridem pogledat, kako si.«

Vročičen in šepajoč zaradi krčev v nogi sem prišel domov. Mati me je zaskrbljeno vprašala, kako je bilo na potovanju in pri stricu v vasi. Potolažil sem jo, da se je vse dobro izteklo, razen tega, da sem na poti nazaj dobil napad malarije. Takoj je poslala po 'doktorja', ki je bil v bistvu pomožni zdravstveni delavec, po izobrazbi nekje med medicinsko sestro in zdravnikom. Dobil sem bolečo injekcijo in zdravila, nato pa me je spravil v posteljo. Ponovno sem preživel noč, ko sta me zdelovali vročina in mrzlica, ki sta ju spremljala znojenje in utrujenost. Popolnoma izčrpan sem ves čas lebdel v nekakšnem polsnu.

Tisto noč, Neyla, sem sanjal, da si rodila deklico z belo brado. Skupaj sta tekli proti reki, želel sem vaju dohiteti, teči za vama, a se nisem mogel premakniti. Trudil sem se, se potil, moje noge pa so ostale vkopane v tla. Odprl sem usta, da bi vaju poklical, vendar iz grla ni bilo glasu. V mori sta me dva vojaka z mitraljezom porivala proti taksiju, polnem ljudi. Videl sem, da so premikali ustnice, a nisem slišal niti glasu, smejali so se, a nisem slišal smeha. Začel sem jokati kot zapuščen otrok, nato sem se zbudil v morju potu, ki je oblivalo moje telo. Zagledal sem ubogo mater, dremala je na stolu ob moji postelji. Nisem vedel, da je ostala in pazila name vso noč. Zbudila se je takoj, ko sem se premaknil, da bi zgrabil kozarec z vodo in se odžejal.

Dvignila mi je vzglavje, tako da sem lažje pil, se nežno dotaknila mojega čela in rekla: »Zdaj pa zapri oči in zaspi, mali moj. Videl boš, da se boš jutri bolje počutil.«

Z glavo sem ji prikimal in zaspal, tokrat brez morečih sanj.

Ko sem se zbudil, je bila ura že poldne. Mati mi je prinesla hrano: polento z omako iz sesekljanih svežih paradižnikov in feferonov ter na žerjavici pečene ribice. Spomnil sem se, da je bil to materin priljubljeni jedilnik za bolnike, poleg makaronov v pekoči omaki. Prepričana je bila, da feferoni pospešujejo potenje in tako pomagajo telesu skozi kožo izločiti strupene snovi, ki povzročajo bolezen. Nasmehnil sem tem njenim prepričanjem, ki so me vedno zabavala. Vedel sem, da mi bo kmalu prišla povedat, da je pripravila kopel, in moral se bom umiti z vročo vodo, v kateri je namočila zelišča po receptu, ki ga pozna samo ona.

Nisem še nehal razmišljati o tem, ko je vstopila in dejala: »Sin moj ...«

»... kopel je pripravljena!« sem dopolnil njen stavek, kar jo je spravilo v smeh.

Po kopeli sem se počutil bolje, vendar sem ostal v postelji in čakal nate. Nisem želel misliti na novico, ki si mi jo povedala prejšnje jutro. Skušal sem jo zakopati globoko vase, a kot jezik ne more mirovati, če se med zobe zatakne koščica, tako so se misli vztrajno vračale k tvojim besedam. Končno sem se osredotočil na razumno presojanje, s katerim sem doslej pristopal k problemom, in si priznal, da se bom moral soočiti z novo resničnostjo in sprejeti odločitve od tod naprej.

Prvič: brez vsakega dvoma sem bil zaljubljen vate in nisem te želel izgubiti. Drugič: tudi ti si me ljubila. Tretjič: bila si noseča, a ne z mano in tu je tičala težava. Kaj je bil pravi problem? Vprašal sem se, kaj bodo rekli moji starši. Lahko bi jima zamolčala resnico o pravem očetu. Nihče ne bi posumil ali preverjal in problem bi bil rešen. Ko bi se otrok rodil, bi tako ali tako vsi pozabili na vse in jaz bi se ga naučil ljubiti, kot da bi bil moj.

»Kaj pa tvoj študij?« se je oglasil moj notranji glas. »Ju boš peljal s sabo v Evropo? Kako boste živeli? Misliš, da bo tvoja štipendija zadostovala za preživetje vseh treh?« To pomeni, da si bom moral poiskati dodatno delo. Dalj časa bo trajalo, da zaključim študij, a brez dvoma bomo našli rešitev. Vse ob svojem času!

»Kaj pa, če otrok ne bo popolnoma črn?« je spet rekel glas. Kaj misliš s tem, da ne bo čisto črn? »Kaj pa, če je pravi oče neki beli turist?« je neusmiljeno nadaljeval glas. O, bog! Na to nisem pomislil. »Raje priznaj, da nisi hotel pomisliti,« je bil glas neizprosen. Je že dobro, saj bom izvedel, takoj ko se rodi.

Nestrpno sem te čakal, a čas je tekel neverjetno počasi, zato sem se v postelji začel nemirno preobračati sem in tja. Okrog štirih popoldne se je oglasil 'doktor', da preveri moje zdravstveno stanje. Olajšan se je kmalu spet poslovil, ko je ugotovil, da se mi je počutje izboljšalo. Zdravstveni delavci njegovega tipa so bili amaterji in so si znanje nabirali le iz praktičnih primerov. Mislim, da je največkrat samo posnemal to, kar je videl početi pravega zdravnika, čeprav ni razumel vzroka za določeno zdravljenje. Za revne ljudi, ki si niso mogli privoščiti, da bi poklicali zdravnika, pa je bil rešitelj. Z njim so vsaj lahko barantali za ceno storitev, se dogovorili za plačilo na obroke ali ga odložili na konec meseca oziroma do ozdravitve bolnika.

Ob petih sem zaslišal tuljenje sirene, ki je naznanjala konec delovnika. V mislih sem ti sledil: zdaj si zapustila pisarno in kot vedno pomahala varnostniku, nato si vstopila v taksi, v četrt ure boš pri meni. Ko je minilo četrt ure, sem začel slediti vsakemu šumu zunaj, da bi slišal, kdaj boš zaloputnila vrata taksija, ki te bo pripeljal.

Čakal sem. Do pol šestih sem čakal in zadrževal dih. Ni te bilo. Zastrmel sem se v uro na roki, zdelo se mi je, da so kazalci obstali. Ob šestih sem zunaj zaslišal bratov motor. Povedali so mu za mojo bolezen in takoj je prišel preverit, kako se počutim. Vstopil je v sobo in se pošalil: »Hej, beli mož, ti biti bolan?«

»Je Neyla s tabo?« sem odgovoril z vprašanjem.

»Ne, Neyla danes ni prišla na delo. Sta se sprla?«

Za trenutek sem tehtal svoje besede, nato sem rekel:»Ja, malo. Si prepričan, da ni prišla delat?«

»Seveda!«

Ko je videl moj zaskrbljen obraz, je Bé dejal: »Ah! L'amour, toujours l'amour! (Ah, ljubezen, vedno ljubezen!)«

Razmišljal sem, zakaj nisi prišla delat? Mogoče si bila tudi ti izčrpana, ker si premalo spala. Da! Zagotovo si bila preveč utrujena in si zaspala na delo. Zagotovo se je zgodilo tako. Vendar, zakaj me nisi prišla obiskat? Obljubila si in ni bilo v tvoji navadi, da ne bi držala obljube.

»Mogoče se ji je kaj zgodilo!«

»Kako to misliš, kaj zgodilo?«

»Ker mi je obljubila, da danes pride.«

»Zdi se mi, da se nista samo malo sprla!«

»Poslušaj Bé ... želim te prositi za uslugo.«

»Reci.«

»Greš lahko preverit, ali je doma?«

»Si tako ljubosumen?«

»A lahko greš, da ali ne?«

»Da, 'veliki šef'. Grem in se takoj vrnem.«

Medtem ko sem čakal na brata, mi je skozi misli šinilo tisoč prizorov in razlogov, ki bi lahko pojasnili tvojo odsotnost z dela. Mogoče so na vrat na nos prišli na obisk sorodniki, mogoče te je v postelji zadržala vročina, ali pa si na poti naletela na prometno nesrečo. Nisem si upal pomisliti, da si se zaradi nosečnosti odločila prekiniti najin odnos.

Ney, mala Ney, v meni je začela vrtati bolečina in za njo se je priplazil dvom. Najina zgodba se ne sme končati na tak način, ker sem bil ustvarjen zate, za najino ljubezen, ki skeli kot prižgana cigareta na koži, obenem pa naju, kot dve senci v noči, združuje v eno, v en sam dih. Ali je sploh pomembno, da ima moja vrtnica bodeče trne? Na dnu morja nežnosti naju je pričakalo obličje trpljenja, a midva sva kot dvoje oči, ki se spogledujeta na valu ljubkovanja, dvoje teles, ki se združita v pisano mavrico, v himno ljubezni. Sva kot dva heroja, ki se po dolgem, samotnem potovanju izčrpana vrneta domov in ko na belem pesku izzveni zadnji galebji krik, ležeta k počitku, se ponovno spojita z nočjo, z ljubeznijo.

»Čakam te, Neyla,« sem si govoril, »pridi, mala sirena, pusti, da te primem za roko, da skupaj stečeva proti soncu in se povzpneva na najino barko življenja. Glej, ptice, ki molijo z zaprtimi očmi in utišanimi krili, ne vedo, da v najinih srcih divja vihar.

Vem, da bo za miloščino vedno dovolj čiste vode, ki bo ohladila rdeče sonce, in bodečih rož, ki cvetijo na površini morja iluzij. Vendar, če mi podaš roko, bova skupaj zmogla. Pridi, mala sirena, pridi, čakam te.«

Bé je zadihan, skoraj brez zraka in s potnim obrazom pritekel v mojo sobo.

»Kaj se dogaja? Si jo videl?«

»Počakaj ... ni je doma!«

»Kako to misliš?«

»V bolnišnici je.«

V hipu sem pozabil na svoje počutje. Dvignil sem se s postelje in med oblačenjem prosil Béja, naj me odpelje v bolnišnico. Po poti mi je povedal o sosedi, ki mu je razložila, da si se sredi noči zatekla k njim po pomoč, ker si imela bolečine v trebuhu, oni pa so te odpeljali naravnost na urgenco. Zadaj na motorju sem se z vso silo oklepal brata, da ne bi padel, ko je vozil po luknjasti cesti, še bolj pa zato, da bi iz njega načrpal moč zase. Prišla sva do glavnega bolnišničnega vhoda, a varnostnik naju z motorjem ni spustil naprej. Brat se je začel z njim prerekati, vedel sem, da lahko dolgo traja, zato sem se sam peš napotil proti urgenci. Skoraj tekel sem, da bi čim prej izvedel, kaj se dogaja s tabo. Vstopil sem v čakalnico, prostor, ki je spominjal na prizor iz srednjega veka: po tleh ležeči ljudje, neki moški z umazano obvezo čez odprto gnojno rano, jokajoči otrok v naročju svoje matere ... Noseča ženska z izbuljenimi očmi in z roko na velikem trebuhu je med pridušenim stokanjem in jamranjem kot obsedena hodila sem in tja. Bilo je še več drugih ljudi. V sprejemni pisarni zraven pa so dve medicinski sestri in njun pomočnik, zleknjeni v sedeže, mirno zobali arašide, žvečili vsak svoj koruzni storž in klepetali.

Na vratih je z rdečo barvo pisalo »Popolna prepoved vstopa«. Postavil sem se pred pisarno in skušal pritegniti pozornost osebja, a zaman. Potrkal sem na steklo. Ena medicinska sestra je za trenutek dvignila glavo, nato pa nadaljevala pogovor, kot da me ni opazila. Ta ravnodušnost me je ogorčila in razbesnela. Ljudje so me s široko razprtimi očmi zmedeno opazovali in čakali, kako sem bom spoprijel z izzivom. Nisem mogel verjeti, da se osebe, ki so plačane za to delo, tako poniževalno in brezbrižno obnašajo do bolnikov in njihovega trpljenja in da se obenem raje med sabo pogovarjajo o neumnostih.

Potrkal sem močneje, moški je vstal, se počasi privlekel do okenca in se z vzvišenim glasom zadrl: »Kaj je? Ne vidiš, da ljudje v vrsti čakajo pred tabo?«

»Točno tako. Vi pa klepetate tam notri, namesto da bi opravljali svoje delo!«

»Od kod se je vzel ta?« je vprašala ena izmed medicinskih sester.

»Kdo misli, da je?« je dodala druga.

Ostro sem hotel odgovoriti, ko sem začutil, da me je nekdo povlekel za ramo. Jezno sem se obrnil in pred sabo zagledal brata, ki mi je rekel:

»Fofogan, pri teh ne boš ničesar dosegel!«

Nato se je obrnil k bolnikom v čakalnici in jih nagovoril: »Iščeva dekle, ki so ga ponoči zaradi bolečin v trebuhu pripeljali sem.«

»Ah, ja!« je odgovoril moški z umazano obvezo, ki je ležal na tleh: »Tista, ki je tako hudo krvavela!«

Čutil sem, kako me je streslo po celem telesu, noge so mi začele klecati, moški pa je nadaljeval:

»Ponoči so naju istočasno pripeljali sem. Jaz nisem imel denarja, da bi plačal, zato sem še vedno tukaj ...«

»In ona, kje je?« sem vprašal z rastočo tesnobo in s srcem, ki mi je razbijalo v grlu.

»Odpeljali so jo, se mi zdi, na … gineko ... skratka, tja, kamor hodijo ženske ... in ...«

Odbrzel sem ven, brat pa se je zahvalil moškemu in mu dal nekaj denarja. Iskal sem znak, ki bi me usmeril na ginekologijo.

»V to smer,« je rekel Bé.

Pritekla sva tja. Velike sobe z desetimi, petnajstimi posteljami, tudi tukaj so ženske ležale po umazanih in hladnih tleh, zleknjene na tankih predpražnikih ali na zapacanih rjuhah. Ubogi trpeči ljudje, ki morajo vnaprej plačati najmanjšo zdravniško storitev, od odvzema krvi, do šivanja, intravenozne infuzije in celo carskega reza. Kdor nima dovolj sredstev, se zateče k šarlatanom ali se prepusti usodi, medtem ko v Evropi velika količina zdravil konča v omarah, kjer jim poteče rok uporabe.

Vstopil sem v sobo na levi strani hodnika, brat je zavil v desno. Povsod sem te iskal, a nisem te našel.

Z odkimavajočo glavo se mi je kmalu spet pridružil Bé. Na hodniku sva naletela na medicinsko sestro, ki je hodila s skoraj preračunano počasnostjo. Vprašala sva jo po tebi. Odgovorila je, da nima pojma, ker je ravnokar prišla v službo, a da naj poskusiva pogledati v paviljonu splošne kirurgije. Spet sva stekla skozi labirint bolnišničnih hodnikov. Za sabo sem vlekel razbolelo nogo, tesnobe polno srce pa mi je razbijalo kot noro.

»Oprostite!« sem nagovoril mladega zdravnika, ki mu je viseči stetoskop okrog vratu dajal vtis pomembnosti. »Iščeva mlado žensko, ki so jo sinoči mogoče pripeljali sem zaradi hudih trebušnih krvavitev.«

»Tam je!« S prstom je pokazal na zložljivo posteljo na hodniku, blizu vreče, polne okrvavljenih zelenih kosov blaga.

»Neyla!« sem zakričal in stekel proti postelji, a za sabo sem zaslišal mladega zdravnika, ko je vzkliknil: »Mrtva je!«

»Neyla!« sem tulil na ves glas, vendar so moja usta ostala nema. V zamračenem umu so mi kot svetlobni blisk odmevale besede, ki jih je izrekel duh: »Povej mu, da včasih strela zadene hišo, ne pa življenja v njej. Povej mu, da včasih življenje lahko rodi smrt. Povej mu, naj ga ne bo strah, naj bo potrpežljiv, kajti usoda se lahko prikaže z belo brado in mlečnimi zobmi. Povej mu, da ženska, ki mu stoji ob strani, ne bo ...«

»Ne bo nikoli moja ženska!« sem zaključil v silovitem joku. »Bé, Bé, mrtva je! Moja Neyla je to noč umrla. Videl sem jo na cesti ob reki, klical sem jo, a me ni slišala. Rotil sem jo, naj me počaka, ona pa je odšla. Zakaj? Bé, povej mi, zakaj?«

Brat me je pogledal z obrazom, razmočenim od solz. Ni mogel razumeti mojih besed in tako hudega čustvenega odziva. V njegovih očeh je odsevala skrb za moje mentalno zdravje in skušal me je odpeljati proč, a sem se uprl: »Ne skrbi! Ne postajam nor! Prosim te, pojdi jim povedat domov ... Pusti me samega z njo.«

K meni je pristopil mladi zdravnik in pojasnil, da »so bolnico pripeljali v stanju metroragije, ki jo je povzročil spontani abortus, ki ga je sprožila nepopolna izločitev zarodka, in po abraziji se krvavitev ni ustavila. Zaradi prevelike izgube krvi, mi pa je nimamo na zalogi, se je začel ireverzibilni proces razpršene intravenozne koagulacije, ki se je razvil v akutno hipovolemijo, posledično je to sprožilo stanje šoka in nato smrt.« Potem je odšel.

Nič nisem razumel od njegovega strokovnega besedoslovja. Videti je bilo, kot da je govoril sam sebi, da se je želel slišati. Vedel sem le eno stvar: niso ti rešili življenja. Zapustila si me, ne da bi mi dala dovolj časa, da bi ti lahko povedal, kako močno te ljubim, kako pomembno je zame, da sem te končno srečal.

In potem sem se tam, z raztrganim srcem in izpraznjeno dušo, pogovarjal s tabo, medtem ko si spala, pogreznjena v večni sen. Bil sem tam, Neyla, in se spominjal najinih skupnih trenutkov. »Neyla, kjerkoli si zdaj, upam, da me vidiš in slišiš. Moja bolečina je tako huda, da je skoraj ne čutim več ...«

V bolnišnici je tvoj obraz odseval sproščenost in mir, videti je bil kot živ, zdelo se mi je, da se boš zdaj zdaj zbudila in rekla: »Mali veliki mož, ti si nor! Ne joči, ne joči več, vse skupaj je le šala, saj veš, da te tvoja Neyla ne bo nikoli zapustila.«

A ni bilo tako. Namesto tega si odšla: po tiho, na skrivaj, po prstih nog. Zapustila si mi bogastvo spominov nate in bolečo praznino v duši.

Neyla, kako naj živim naprej?



Epilog

Poznati bolečino prevelike nežnosti ...

zbuditi se ob zori s krilatim srcem in

se zahvaliti za nov dan ljubezni

Khalil Gibran (Prerok)



Neyla, mala Ney, pokopali smo te tukaj. Želel sem si, da bi tvoje telo upepelili in pepel raztresli v morje, da bi se lahko na dnu oceana razcvetelo mnogo zvezd. Rekli so mi, da to ni običaj in da se tvoja družina ne bi strinjala.

Zdaj si pod tem kupom zemlje, v tej mrzli zemlji.

Jutri odpotujem, zato sem se prišel poslovit. Vračam se k svojemu študiju, ker vem, da bi tudi ti to želela. Po drugi strani tukaj nimam več obstanka, ker za vsakim vogalom vidim tebe ...

Neyla, želim ti še enkrat reči hvala za vse lepe spomine. Upam, da bodo pomagali utišati krike bolečine, ki globoko v meni potuhnjeno odmevajo in tržejo, uničujejo mojo notranjost.

Prisežem ti, da se bom odslej izogibal grenki trgatvi obljub in žetvi razočaranj vzhičenega srca.

Da, Ney, vem, da življenje izčrpa ljubezen, a vseeno bi bilo čudovito, če bi lahko zavrtel čas nazaj in še enkrat podoživel vsa čustva, ki si mi jih podarila.

Tako pa so danes moje misli polne nejasnih glasov, ki jih nihče ne more razumeti. Sedanjost se pritožuje nad ugrabljenimi, zavrženimi sanjami in zadušeno strastjo, nad izbruhanimi čustvi, ki se počasi po koščkih raztapljajo nazaj v povprečnost vsakdana, v banalno realnost.

V mislih ljubkujem tvoje kot zora nežne roke in v sebi nosim oči tvoje duše. Skušam loviti iluzije, ki začenjajo izginjati, do večera pa bodo dokončno zamrle.

Spominjam se tvojega telesa, ki je s smehom in kretnjami zgladilo vsako ostro čer, medtem ko je moja kri vrela in na meni puščala odtise in brazgotine. Sončna limfa je odsevala v tvojih razgaljenih očeh.

Ob tebi so se mi v igri ustnic prebujale neizražene želje, užival sem v odkrivanju skrivnosti mesenosti, ki se je spremenila v reko, v katero sem se lahko potapljal. S tabo je bila vsaka izkušnja vedno popolnoma nova.

V sebi nosim oči tvoje duše. Zbogom, Neyla. Kjerkoli si zdaj, upam, da si srečna.

Hvala, Neyla, hvala za vse: da si mi pomagala sprejeti samega sebe, barvo moje kože, moje ljudi.

Hvala za tvojo nežnost, za kristalni smeh, ki je vsakič kot nenaden slap privrel iz tebe in mi osvežil srce, zagorelo od sonca mojega obstoja. Življenje mi vsakič odščipne malo večji delček duše, a redko izroči kaj v zameno.

Hvala za tvojo gladko kožo, ki spominja na avokado, za sladek in žalosten nasmeh, za tvoj prožni nos, ki ga tako zelo ljubim.

Hvala za tvoje oči tisočerih izrazov, zapeljive, včasih skrivnostne in nagajive.

Hvala za tvoje smejoče oči, pogosto zastrte z žalostjo, s sadežem trpljenja, ki si ga pogumno prenašala in pogoltnila kapljo za kapljo v temnih, tesnih kotičkih labirinta življenja; življenja, ki je svoje roke, polne prave ljubezni, vedno stegovalo v smer pogube.

Videl sem te, kako si sramežljivo zakopala jutranjo zoro, ob kateri bi lahko spet razprla svoja krila v popolno predajo, ki si jo ljubosumno skrivala v svojih globinah. Zora bi se spremenila v sladko sonce, ki bi razprlo tvoj kokon, prešit z nitkami grenkobe, in iz njega bi poletela kot metulj z mavričnimi krili.

Neyla, želim si, da bi bil zora, ki z mehkimi koraki in rožnatimi prsti osvetli noč in prežene tesnobo, ko oblije dan z reko nežnosti, ljubkovanj in gotovosti.

Sonce bi z nežno toploto v tvojem srcu, ki ga je ožgala viharna in boleča preteklost, vzdramilo cvetove, da bi ponovno vzbrsteli.

Hvala za tvojo tišino, da me je poslušala in razumela onkraj praznih besed, ki sem jih nizal kot rožni venec, brez konca in kraja. Tišino, ki je povedala vse, kar si ali nisi želela izreči, ko so bile besede preprosto premalo. Tvoja tišina je bila tako pomirjujoča!

Želel sem ti ponuditi trdno, a obenem mehko ramo, da bi nežno zazibala in odpočila glavo, da bi iz nje prepodila vse misli, ki so ti uničevale življenje, skrbi, ki so razjedale tvojo dušo, jo prekrivale s skorjo nezaupanja in ravnodušnosti.

Žal mi je, da imam to okorno in neodločno srce, ta usta, ki trosijo samo negotovost, to kožo, ki je vajena ljubkovanja in te oči, otekle od obljub, ki sem jih dal samo tebi.

Hvala, bolhica, da si odprla moje srce neizčrpnemu vodnjaku ljubezni, sladkemu, svežemu potoku, ki odžeja. V meni tli nenehna želja, da bi te pil z očmi, da bi si lahko za prihodnje dni osamljenosti v vsak kotiček uma naslikal tvoj lepi obraz, tvoje kretnje in nasmehe.

Osamljenost pride, ko ni tebe. Osamljenost je danes, ko te že pogrešam, in je jutri, na katerega si ne upam pomisliti, da te ne bi še bolj pogrešal.

Jutri bom odpotoval. Ponovno se bom predal študiju, mrazu, ravnodušnosti, radovednosti in predvsem osamljenosti.





Slovar

Agoo! Agoo!: Z dovoljenjem! Z dovoljenjem!

Agouti: divji glodavec

Akpan: fermentirana koruzna polenta

Ašanti: etnična skupina v Gani

Boubou (Bubu): široka in dolga vezena tunika

Boy: gospodinjski pomočnik, služabnik

Dada: mama (v jeziku Ewe, ki ga govorijo v Togu in Gani)

Dreva-boy: izpeljanka iz driver-boy, pomočnik šoferja

Fetiš: predmet, ki naj bi imel za verske kulte v zahodni Afriki nadnaravne moči

Fo: brat ali mož (jezik Ewe)

Fofogan: starejši brat (jezik Ewe)

Foufou: pire iz gomoljev igname ali manioke

Gris-gris: talisman

Hebiesso: bog strele in groma, imenovan tudi Heviesso

Igname: gomolj, ki ima podoben okus kot krompir

Kauri: školjke kauri, ki so jih preteklosti uporabljali kot kovance

Kente: kratka tunika brez rokavov

postaja Lorry: postajališče kolektivnih taksijev

Mawuli: bog obstaja (jezik Ewe)

Na: mati (jezik Ewe)

Sakpetè: bog zemlje

Sè: usoda (jezik Ewe)

Sodabi: žganje iz palmovega vina

Taxi-brousse: kolektivni taksiji; plačljiv skupinski prevoz brez taksimetra, ki ustavlja na zahtevo potnikov

Vodussi: duhovnice v religiji vudù

Yoruba: etnična skupina, ki živi v Nigeriji

Yovo: belec, belci, Evropejec

Zèmidjan?: »Gremo?« (jezik Fon, ki ga govorijo v Beninu)





SPREMNA BESEDA

Na temo »Neyla«

Komla-Ebri Kossi

Pričujoča novela želi bralcu približati nekatere tematike afriške celine: eksistenčne težave, ljubezen, sanje in vsakdanje življenje skozi notranje-osebno izkustvo, ki povezuje vsa človeška bitja. Zgodba pri tem namenoma ne vpleta antropološke, zgodovinske ali sociološke perspektive.

Preprosto všeč mi je pripovedovati, izzivati čustva in spodbujati k sanjarjenju. Kljub temu se v pripovedi skriva veliko prikritih pomenov in simbolike.

Tematika se vedno vrti okrog Afrike, kajti menim, da naj pisec piše o tem, kar pozna, čuti, kar mu je pri srcu: »Jezik tipa tam, kjer boli zob.« (italijanski pregovor op. prev.)

Zame osebno roman Neyla, poleg tega, da je ljubezenska zgodba, predstavlja ponovno oživitev neke ljubezni, predvsem pa natančen prikaz mojega ljubezenskega odnosa z Afriko in videnja današnje Afrike.

Afrika je Neyla in Neyla je Afrika. Prav to je tista privlačna, nesrečna, trpeča in obenem 'lepa' ljubezen. Tako kot umre Neyla, umira Afrika, potem ko se je kot prostitutka neuspešno skušala prodati zahodnemu svetu. Po 'usodni privlačnosti' in neizpolnjenih sanjah skuša zdaj ponovno najti svojo identiteto v 'afriški' ljubezni, vendar neuspešno. Namesto tega spočne 'otroka' negotovega izvora (črnega ali belega?), ki smo ga (mi, Afričani) pripravljeni sprejeti za svojega. Afrika kljub temu ne zmore starševstva in proti svoji volji, v velikem trpljenju in mukah 'splavi' demokracijo, nedonošenega otroka dveh svetov. Ali se Afrika res lahko sama svobodno odloča?

Afrika je razpeta med sistemi prisile, ki jo vsak po svoje omejujejo. Živi v prikriti tesnobi pred preteklostjo in sedanjostjo, potopljena v dualizem znanstvenega determinizma in vraževerja, na razpotju med modernostjo in tradicijo prednikov, vedno prevzeta nad Evropo, kar dokazuje fenomen 'imigracij'.

Je to še prava Afrika? Ne, kljub temu se jo moramo naučiti ljubiti tako, kot je.

Neyla umre, vendar 'oči njene duše' živijo naprej. Neyla-Afrika umre, vendar se ob tem rodi ščepec njenega samozavedanja, ki naznanja ponovno rojstvo, je kot ljubezen, ki jo je treba 'prečistiti', da se lahko ponovno razplamti.

Velik korak naprej je že, če se Afrika nauči »ubežati trgatvi grozdov, polnih praznih obljub«, da se bo lahko spet našla v izgubljeni 'duši' in v 'smrti' prepoznala ponovno rojstvo, ki vodi v 'srečo', ta pa omogoča popolno predajo vesoljnemu.





Vsebina

Predgovor

Neyla

Slovar

Avtorjeva spremna beseda





Kossi Komla-Ebri

Neyla



Prevod

Ingrid Vidmar

Predgovor

Žiga Valetič

Grafično oblikovanje

Grafični atelje Zenit

Ilustracija na ovitku

maxtor7777, DepositPhotos

Elektronska izdaja

Dostopno na: www.biblos.si

Izdala založba Iskanja d.o.o., 2022, Ljubljana

Copyright © za slovenski jezik Iskanja d.o.o. 2022

ISKANJA d.o.o.

Merčnikova 9

1000 Ljubljana

tel: 041 574 066

e-mail: iskanja@siol.net

www.iskanja.si



Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID 101045251

ISBN 978-961-6058-69-8 (ePUB)