Vsebina I. zvezka
Stran
1.	Rafael Santi. Spisal dr. Frančišek Lampe...........1
2.	Venec. Posvečen blagi gospe Tereziji S a m c e v i. — Zl. A. Medved	10
3.	Iz nove dobe. Spisal Ivan Sovran.............12
4.	Kako se je ženil Kobaležev Matija? Vesela povest. — Spisal Podgoričan	18
5.	Voditelja kmetov. Črtica iz časa kmetovskih uporov. — Spisal M. Š. .	22
6.	Ljubezen domovinska. Zlomil A. Medved...........26
7.	Umetnikoma bratoma Janezu in Juriju Šubicu. Zlo\il A. C. Slavin	27
8.	Saharski prvoborilci. Spisal dr. Ign. Kotnik..........27
9.	Imena rodbine in svaščine. Sestavil Fr. S. Lekše........32
10.	Iz Novega Mesta v Bosno. Piše dr. J. Marinko.........33
11.	Na jutrovem. Potopisne in narodopisne črtice. — Spisal dr. Fr. L. . .	38
12.	Slovstvo.......................43
A. Slovensko slovstvo. „Knjige družbe sv. Mohorja": Smarnice naše ljube Gospe presvetega Srca. Spisal Jane\ Volčič. — Slovenska čitanka. Sestavil in i\dal dr. Jakob Sket. — Pedagogiški letnik. Uredil Fran Gabršek. — Letno izvestje c. kr. obrtne strokovne šole za lesno industrijo. Na svetlo dal c. kr. direktor Ivan Subic. — Letno izvestje c. kr. obrtne strokovne šole za umetno vezenje čipek v Ljubljani. — Kateri bo ? Po Bogosl. Rogačkem predelal J. pl. K. — Iskrice. Spisal Janko Leban. — Drobtinice. Uredil dr. France Lampe. — Kopališče Kneippovo v Kamniku. — Zgodbe sv. pisma. Poslovenil Iv. Skuhala. — Matica Slovenska. — B. Srbsko slovstvo. Matica Srbska. — C. Rusko slovstvo. Prvi tatarsko-ruski list. — Knjigarstvo na Ruskem 1. 1891.
13.	Razne stvari.....................47
Naše slike. — Umetnost pri Slovencih leta i8g2: Glasbena Matica. Slovenska dramatika. Slovensko slikarstvo in kiparstvo. — I\ znanstvenega slovstva v Avstriji: „Argo." „Svetovna zgodovina" Weissova. — Družba sv. Cirila in Metoda: Vestnik. — Trije popravki.
Slike.
1.	Rafael slika Boga v „Prikazni Ecehijelovi"....................1
2.	Angelj z obrazom mladega Rafaela. (Slikal Jan. Santi)......3
3.	Podoba mladeniceva. (Mladostna slika Rafaelova)........9
4.	Božično kajenje pri Slovencih. (Narisal Jurij Šubic).......25
5.	Kardinal Lavigerie in „beli očetje" (Narisal Jos. Germ)......29
6.	Deželno gledišče v Ljubljani. (Po fotografiji)..........41
Današnja številka ima umetnostno prilogo: „Umirajoči Rafael". (Karton Jan. Šubica.)
Pri upravništvu se še dobe: Letnik II. za 2 gld., letnik IV. in V. po 3 gld., v Bonačeve izvirne platnice vez. II. letnik 3 gld. 20 kr., IV. in V. letnik po 4 gld. 20 kr.
Cena : Za celo leto 3 gld.; za pol leta 1 gld. 50 kr. Za dijake na leto 2 gld. 60 kr. Uredništvo in upravništvo je v Marijanišču. Za Ljubljanske naročnike posreduje iz prijaznosti „Katol. Bukvamaf
Rafael Santi.
(Spisal dr. Frančišek Lampe.)
K<
^dor ima um in srce, čudi se božji mogočnosti in lepoti, ki se razodeva v
v
veliki naravi. Se bolj se čudi, če spoznava človeka po duši in po telesu: kolika modrost stvarnikova se kaže v človekovi postavi in sestavi njegovih delov! Najbolj pa se čudimo onim ljudem, ki imajo velikanskega duha in narejajo velikanske stvari, kakor bi jim bil Stvarnik podelil posebno moč in
v
jim dal posebno naročilo. Ce dela takih mož tudi umevamo, ne občudujemo jih manj, ampak še bolj ja cenimo in se veselimo, da kaj takega zvršuje človek. Te vrste ljudi imenujemo vele ume ali žemje. Ko gledamo dela takih mož, zrcali se nam nekako popolnost božja, in mirno vzdihnemo, rekoč: Srečen človek, ki je prejel te darove od Boga! Tudi sami sebe smo veseli, ker odlika naših bratov je tudi naša odlika, naša čast, naša sreča.
Med največje veleume štejemo moža, katerega naznanja naslov tega spisa. Na-
„DOM IN SVET'i 1893, štev. 1.
vadno ga imenujemo samo Ralaela. Ko sliši zvedenec to ime, spominja se nenavadnih, čudovito veličastnih njegovih del. Ta dela niso slavne zmage nad sovražniki, niso nove strelne iznajdbe, veliki stroji, strašna orodja, ampak lepe slike, slike lepih človeških postav in plemenitih, blagih človeških značajev.
Odkar sem videl lepo število izvirnih *
njegovih del na Laškem, zanimal sem se za tega velikana tem bolj, čim bolj sem pozneje umeval slikarsko umetnost.
Kar je dovršil Rafael, to je zares velikansko. Zdi se, kakor bi bilo treba tisočletja, da rodi moža, Rafaelu jedna-kega. Mnogi so imeli vzvišene misli in lepe ideje, pa jih niso mogli prav pokazati : Rafaelu sta bila pokorna čopič in barva, njegov duh je vdihoval v tvarino življenje. Mnogi drugi so bili spretni v vseh slikarskih delih, — a v njih delih pogrešamo vzorov in tehtnih mislij: Rafael si je izbiral najvišje in
1
najčistejše vzore, te je spoznaval — gledal bistro in resnično; kakor bi klical svoje podobe iz neba ali onega sveta, tako jih je stavil pred oči strmečim ogledovalcem. In vendar so na vseh njegovih podobah tako istiniti, tako pristni ljudje, iz našega mesa in krvi, da jih takoj priznavamo za svoje. V Rafaelu se je vse vjemalo, vse strinjalo: spoznavanje, volja in moč, vse je hitelo do popolnosti. Ne smemo si misliti, cla mu je bilo delovanje le igrača in lahkota zato, ker je bil veleum: z nadčloveško silo je delal, rasle so mu moči, kakor mu je raslo število dovršenih del. Pa ne opažamo nikjer v teh delih nič prisiljenega, zakaj to je prava duševna moč, da se kar nič ne kaže na čudne, nenavadne načine, ampak hodi preprosto po trdnih in zanesljivih potih.
v
Zal! Ko je bila dušna krepkost na najvišji stopinji, omahnilo je slabo telo in veliki Rafael je umrl v najlepši dobi.
Domovina Rafaelova je v Umbriji na Laškem. Ta pokrajina sredi Italije, blizu Jadranskega morja, ni tako znana svetu, kakor lepa Toskana in druge pokrajine na zahodu laškega polotoka. Umbrija je dokaj samotna, hribovita, zato so ljudje tam preprosti ter žive po starih navadah. Vendar so krepke narave in močnega značaja. Več slavnih mož je bilo iz Umbrije. Tu je prišla v 15. veku rodbina Montefeltrov do najvišje oblasti. Vojvoda Federigo (1444—1482) se je odlikoval prav tako v vojski s hrabrostjo, kakor doma z umnostjo. Podpiral in gojil je vede in umetnosti; zlasti je dal svojo palačo v Urbinu okrasiti s slikami in je zbral v knjižnici mnoga slovstvena dela. Tako je ta knez vzbudil veselje za umetnost. Stari oče Rafaelov — Sante — si je pomagal iz uboštva toliko, da je imel pozneje svojo hišo. Njegov sin je bil Janez, bistra glava,
ki se je pečal z raznimi opravili. Lotil se je tudi slikarstva in si pridobil v njem mnogo spretnosti. Posnemal je več mojstrov svojega časa. Tudi s pesništvom se je pečal in opeval imenitne može svoje dobe. Vidi se torej, da je bil nekak samouk, ki je imel velike zmožnosti. Oženil se je v poznejši dobi življenja: žena mu je bila Magia. Dne 28. sušca leta 1483. na veliki petek sta dobila sina, ki sta ga imenovala Rafaela; bil je ta naš umetnik.
Iz otroške dobe Rafaelove ne vemo skoro ničesar. Le žalostno dogodbo pove zgodovina, da je namreč osem let star izgubil mater. Oče se je potem oženil drugič, in Rafael je imel mačeho, ne vemo, ali dobro ali hudo. Dve leti potem pa je umrl še oče, Rafael je bil sirota. A imel je variha duhovnika, ki se je zanj trudil in mu ohranil dedno imetje.
Rafael se je torej učil slikarstva najprej pri očetu, seveda ne dolgo — samo do 11. leta; mnogo se ni mogel naučiti. Po očetovi smrti je ostal še v domačem mestu do leta 1500. in se je učil slikarstva skoro gotovo pri kakem učencu očetovem.
A domači kraj mu ni ponujal dovolj prilike za umetniško izobraževanje. Poiskal si je učitelja, mojstra, ki bi ga nadalje učil in vodil. Sel je tedaj k slavnemu Petru Vannucciju, ki je dolgo živel (1446— 1524) in mnogo slikal. Imenuje se navadno Pietro Perugino, ker je slikal največ v Perugii (r. Pe-rudži). Tako je ostal mladi umetnik blizu domovja in na domačih tleh; učil se je torej naravno in hodil po pravih stopinjah. Perugino je jako cenil mladega umetnika. Mnogo ostankov kakor tudi poskusov kaže, da sta marsikaj skupaj izdelala — petdesetletni mojster in dvajsetletni učenec.
mojstra. Pa tudi zunanje razmere so ju ločile, če tudi se ni ocl njega popolnoma odtrgal. Perugino je šel namreč v Florencijo kake dve leti potem, ko je Rafael vstopil v njegovo delal-nico. V Umbrijo in posebej Perugio so se bili naselili boji in vznemirjali njegovo delo. Tudi je bil tedaj ugoden čas v Florenciji zanj, ker je imel že veliko slavo in ga je tam čakalo mnogo dela. Rafael ni šel takoj ž njim, ampak je ostal v Umbriji. Slikal je za cerkve v mestu Cittä di Castello. V teh njegovih delih se kaže, pri katerem mojstru se je učil, toda hkrati se vidi, kako se dviga mladi umetnik do višje popolnosti. Iz njegove mladosti, še predno je bil pri Peruginu, izvira slika, katero vidijo Slikarska umetnost je takrat cvetla čitatelji v posnetku natisnjeno na 9. str. po Laškem najlepše in se delila v razne Nekateri trde, da je Rafael naslikal sa-šole. Spomnimo se, da je bil takrat na mega sebe, drugi pa, da to ni prava vrhuncu slavni Leonardo da Vinci, njegova slika. Vendar jo smemo brez (rojen leta 1452., umrl 1519), in orjaški skrbi prisojati Rafaelu: je-li pa res Michelangelo je razprostrl peruti svo- Rafael sam ta lepi mladenič, ali ni, jega velikega duha. Bila je tedaj res tega nam ni treba preiskovati. Orne-doba umetnosti. Lahi so se sicer radi njati pa treba drugo slavno in znano bojevali, in skoro nikdar ni bilo miru po Rafaelovo delo iz prve dobe: Zaroka njih malih deželah in kneževinah, a prav Marijina, katero je dovršil 1. 1504, tako so ljubili umetnost in umetnike, torej v 21. letu, kakor pravi podpis, Učenje pri Peruginu je bilo za Ra- ne pa 1. 1516., kakor se čita tu pa tam. faela jako važno. Umbrijsko slikarstvo y Florenciji, glavnem toskanskem je izviralo iz dobrega duha Umbrijcev. mestu, je bilo od nekdaj živahno du-Zato je pa tudi ta umetnost navdih- ševno gibanje. Tukaj se je rodil in raz-njena s pravo in čisto pobožnostjo in vji Dante, največji laški pesnik, tukaj hkrati s preprostostjo. Narava se kaže je cvetla zgodaj tudi slikarska umet-v teh delih neskaljena in nepokvarjena. nost. Ko je bil Rafael v Umbriji, ob-Perugino je slikal Madonno (Mater Božjo čudovali so v Florenciji Leonardija in — Našo Gospo) ljubeznivo in na razne Michelangela, in bili ponosni na dela načine. Najrajši jo je slikal tako, da florenške šole od Massaccia dalje. Ni moli dete svoje in je skupaj z angelji. torej čuda, da je vleklo Rafaela v Flo-Rafael se je navzel tega duha in ostal renčijo, kjer je želel učiti se in delo-na tej poti.	vati. Prišel je tje proti koncu 1. 1504. in
Kajpada je Rafaelov sicer mirni, a je dobil tudi dosti dela. Tu si je ogledo-močni genij kmalu clošel in prehitel val mojsterske umotvore Leonardove,
1*
Angelj z obrazom mladega Rafaela.
od katerega se je naučil rabiti barve v mičnih razlikah in v čudovitem sijaju; opazoval je Michelangelove bojne kartone, zlasti pa je bil rad pri blagem Fra Bartolommeu, znanem angelj-skem slikarju v meniški obleki.
Fra Bartolommeo se je imenoval pred samostanskim življenjem Baccio della Porta. Bil je slikar že na glasu, ko ga nenavadni dogodki napotijo (1498) v samostan. Tu je hotel iz pobožnosti popolnoma opustiti slikarstvo, a njegovi predniki mu tega niso dovolili, ampak mu prigovarjali, naj nadaljuje svojo krasno umetnost. In zares je- ustvaril kot samostanski brat iz svetega navdušenja in resnične pobožnosti taka dela, katerim se čudimo še dandanes in katera se smejo staviti v prvo vrsto med najboljša dela vseh časov. Komu ni znana slika s križa snetega Zveličarja, ki ga ima njegova mati v naročju; pod pazduho ga podpira sv. Janez, pri nogah pa objema mrtvo truplo Magdalena ! To sliko posnemajo brezštevilno-krat. K temu slikarju je zahajal pogo-stoma Rafael, in lahko si mislimo, da sta bili v najtesnejšem prijateljstvu združeni dve jednaki duši. Fra Bartolommeo je bil v onem času slikar na vrhuncu slave in umetniške moči, Rafael pa se je učil, podoben vosku, ki se da spraviti v obliko, v katero hočeš. Od ponižnega meniha se je naučil Rafael poleg lepih barv zlasti načina, kako je treba posamezne dele, posamezne osebe sestavljati v lepo skupino in družbo, ki ugaja. Zakaj na tem je jako veliko, kakšna je celota; v sliki se mora kazati jednota, skupnost; pa tudi vsaka oseba mora imeti posebno mesto sama zase. Kakor je poslopje tedaj lepo, kadar se deli vjemajo med seboj, tako tudi slika. To se imenuje arhitektonika ali sestava slike.
Tako je Rafael v Florenciji napredoval vsestransko. Učil se je iz slovečih del vseh onih slikarjev, ki so pred njim tukaj delovali, in pri svojih vrstnikih je dobil marsikaj, kar je povzdignilo njegovega duha in njegovo spretnost.
Nikar pa ne misli, da je Rafael tukaj samo posnemal. Ni bil mož, ki bi stopical za svojim vodnikom, ki bi samo prekladal in prenašal na svojo stran, kar je dobival pri drugih, ampak bil je vedno samostojen in vsako stvar obdelal z umnostjo. Imel je mehak značaj, kakor ženska, da je hitro sprejel, kar je posebnega videl in našel; a imel je moško trdnost in krepkost, da je stal vedno na svojih nogah. Vse posebnosti raznih šol je znal porabiti in se tako povzdigniti do čudovite popolnosti.
Rafael je res kot nekak angelj čim dalje širje razpenjal peroti, razvijal vedno krepkeje duševne moči. Dasi je bil star šele 24 let, užival je veliko časti na vseh straneh in glas o njegovi umetnosti se je razširjal; skoro gotovo je došel tudi v Rim k papežu samemu.
Takrat je vladal sv. cerkev Julij II., vnet za vede in umetnosti, kakor tudi za umno in mogočno vlado. Bil je trdnega značaja, močne volje in se je trudil, da bi vsestransko povzdignil čast rimske stolice. Namerjal je prezidati cerkev sv. Petra ali vatikansko cerkev in imel pri sebi stavbarskega mojstra Bramanta; pa olepšati je hotel tudi vatikansko palačo ali svojo prestolnico in zato dal nekaterim slikarjem nalogo, naj poslikajo več dvoran in soban. Michelangelo n. pr. je leta 1508. začel slikati strop velike Sikstinske kapele in tam ustvaril ono vrsto slik, katere še dandanes občuduje ves omikani svet, a Rafael, katerega je menda Bramante še posebno priporočil papežu, dobil je
nalogo, da poslika tako imenovane vatikanske «stance» (le stanze), t. j. sobe. Dasitudi ni prav natančno znano, kako je prišel Rafael v Rim, vendar smemo reči, da so ga poklicali ali povabili, zakaj, ko bi se bil sam ponujal, težko bi mu bili izročili tako važno delo. Meseca septembra leta 1508. je bil že v Rimu in bil obložen z delom. Tako se je začela zanj najslavnejša doba, v kateri je dospel do vrhunca umetnosti.
Popotnik ali romar, ki ima priliko, da si ogleda zanimivosti v Vatikanu, pride v drugo nadstropje starejšega poslopja in vstopi zaporedoma v tri srednje-velike, obokane sobane; zraven teh je večja dvorana. Vse se imenujejo vatikanske »stance« in so dandanes preime-nitne zaradi Rafaelovih slik na presno, katere je tukaj naslikal. Tukaj je vpo-dobil svoje misli o najvišjih predmetih, povzete iz naše sv. vere, iz bogoslovja in modroslovja. Ti predmeti so tako veličastni, tako lepi in tako globoko-umni, da jih ne moremo opisovati tukaj med slikarjevim življenjepisom. Vidi se v teh delih, da je bil Rafael prekoračil mladeniško dobo in je deloval kot mož z dozorelimi nazori. Kdor je imel srečo in priliko, da si je ogledal te »Rafaelove stance«, temu ne gredo več iz spomina. Te postave, te osebe, ki se vidijo na teh slikah, narejene so — rekel bi — za večnost, ker to so resnični ljudje, a povzdignjeni iz navadnega življenja. Ker je bilo delo v posameznih sobah obširno, slikal jih je precej dolgo. Najprej (1508 — 1512) je poslikal srednjo sobo, kjer so papeži po navadi pod-pisavali odloke in ki se zato imenuje soba «della segnatura». Nato je slikal (1512 — 1514) drugo sobo, imenovano Helijodorovo, ker je tukaj glavna slika Helijodor iz druge knjige Makabejcev. Tretjo sobo, ki se po glavni sliki ime-
nuje «stanza dell' incendio», naslikal je v letih 1515 —1517. Požar v rimskem predmestju Borgonuovo je tukaj naslikan tako živo, resnično in lepo, da štejejo to sliko med najboljša Rafaelova dela.
A v tem času ni slikal samo na presno ali na stene, ampak tudi na platno nekatere podobe Matere Božje. Imenitne so: «Madonna di Loreto«, «Madonna Alba» (t. j. Madonna vojvoda Albe), «Madonna di Foligno«. Zlasti poslednja slika je mojsterska, da jo občudujejo vsi prijatelji umetnosti.
Papež Julij II. je bil sicer prijatelj umetnosti, toda ž njo je hotel najprej poslaviti papeško čast in veljavo. Bil je natančen in oster proti sebi in drugim. Tudi je bil varčen; življenje v Vatikanu je bilo skromno. Rafael je delal pridno, imel je pa za delo le majhno plačo. Leta 1513. je umrl Julij II. in njegov naslednik je bil Leon X. Ta papež je bil iz rodbine Medicejcev iz Florencije in jako velik prijatelj umetnostim. Me-dicejci so v Florenciji podpirali umetnike in jim pripravili nekako zlato dobo. Papež je ljubil in cenil umetnost že samo na sebi, in tako je postal Vatikan pravo središče učenjakov in umetnikov. Rafael je bil med njimi svetla zvezda, čislan in ljubljen; zlasti ga je cenil papež sam. Zato umevamo, da so našemu umetniku zasijali jasni dnevi sreče in zadovoljnosti. Iz nekega pisma z dne 1. julija leta 1514. povzemamo, kako je bil tedaj zadovoljen in vesel. Hvali se, da ima dobro letno plačo, vrh tega še posestva in svojo hišo, kar je vredno kakih 3000 zlatov; dalje pravi, da pričakuje še mnogo dela in zaslužka, zakaj papež sam mu je prijazen. Tako se pri Rafaelu ni uresničilo, da bi bil vsak umetnik nesrečen in ubog. Kako so ga tedaj čislali in občudovali, kažejo
tudi tedanja pisma raznih imenitnih mož iz Vatikana. Lahko umevamo tudi, kako je taka sreča navduševala in priganjala našega umetnika, da je delal še krep-keje, z večjo silo in marljivostjo.
V	tej dobi je ustvaril največja, najpopolnejša slikarska dela. Ko je dovršil slike v «stancah», dobil je naročilo, naj slika hodišče, ki vodi v drugem nadstropju Vatikana od stopnic do «dvorane Konstantinove». Hodišče ima 13 manjših oddelkov, podobnih kupolam; v vsakem so po štiri štirivoglate slike, skupaj 52. Te so preslavne slike v «Rafaelovih ložah» (loggie). Slike so povzete večinoma (48) iz starega, le štiri so iz novega zakona; delali so z Rafaelom tudi njegovi učenci. Že poprej mu je bil naročil Leon X., naj slika 10 kartonov (slik na papirju) z vodenimi barvami, da narede po njih na Nizozemskem krasne tapete ali preproge za Sikstin-sko kapelo. Izdelal jih je v letih 1513. in 1514. in naslikal na njih dogodke iz zgodovine apostolov. Doživel je še pred smrtjo veselje, da je videl krasne pre-
v
proge narejene. «Se nikoli ni noben mojster globlje prodrl v skrivnosti človeškega srca in življenja, nikdar ni pokazal večje nravne resnobe in živahnosti, kakor Rafael v teh delih. To je najvišja stopinja v čisto zgodovinskih slikah. Do poslednje malenkosti je vse dovršeno.» (Passavant.)
V	istem času je slikal tudi z oljnatimi barvami na platno več slik, največ Madön, katere se vidijo pogostoma v posnetkih, manjših in večjih. Posebej omenjamo samo «Sv. Cecilijo» iz leta 1516., «Zveličarja, ki nosi križ» iz leta 1517. (slika je sedaj v Madridu), «Madonna della sedia» (M. B., ki sedi), «Madonna della tenda» in pa najlepšo izmed slik M. B.: «Madonna di S. Sisto». Jednako je slikal večkrat sveto družino;
Jezušček je narejen tako ljubko in preprosto, da se takoj spozna Rafaelovo delo. Jako lepa slika, sv. družina — če tudi je ni slikal Rafael sam — je tista, ki je v Madridskem muzeju in se imenuje »biser«. Ko jo je namreč videl kralj Karol IV., zaklical je: «To je moj biser.»
Rafael ni slikal v onem času samo v Vatikanu, ampak tudi — kakor mislijo — v svoji hiši ali vili in pa v «villi Farnesini». Predmeti so iz grškegabaje-slovja. Pokazal je tukaj isto spretnost, kakor v drugih slikah; vse podobe so navdihnjene s čvrstim, cvetočim življenjem ; kajpada nimajo iste nravne cene, kakor verske slike. Njegova slika: «II trionfo della Galatea» se vidi mnogokrat v posnetkih.
Leta 1514. je umrl slavni stavbar Donato Bramante, kateremu je bil papež Julij II. izročil zidanje nove cerkve sv. Petra. Po njegovi smrti je vodil stavbo Rafael, kar mu je prizadevalo veliko truda in zahtevalo mnogo časa. Dela je bilo čimdalje več, umetnik je napenjal vse moči, da bi mu bil kos. A prav to mu je trlo duha, postal je otožen. Neko pismo iz leta 1519. pravi o njem: «Tako veliki možje, kakor je Rafael, so vedno otožni. In Rafael je prav sedaj tem otožnejši, ker so mu naložili po smrti Bramantovi vse zidanje na ramo.» Hotel je dovršiti nekaj slik na presno v Vatikanu. V veliki dvorani zraven prej omenjenih «stane» naj bi se bila naslikala zmaga krščanstva nad poganstvom pod cesarjem Konstantinom. Na platno je hotel naslikati Kristusovo vstajenje in njega izpremenje-nje na gori Taboru. Kdor je izkusil, ta ve, kako je mučno tako stanje. Mnogo dela, malo časa, zapreke, zamude, naglica, napake in zmote--vse to se
vrsti, razburja dušo, vznemirja živce, in
v
človek je skoro sit takega življenja. Zeli si miru, a ni ga. Tako je bilo pri Rafaelu. V njegovih poznejših delih se pozna — tako pravijo — neka razburjenost, če tudi le malo. Saj ni moglo biti drugače. Ne samo, da je skrbel za pretežavno stavbo cerkve sv. Petra, kjer je hotel vse sam videti in sam storiti, tudi vse slikanje, nabiranje starin, — s kratka: vse umetnostno delovanje v Rimu je nadziral on, vedno pripravljen za vsako delo. Tako in toliko delo je moralo končati moža, če bi bil tudi iz železa.
Kakor drugi umetniki, tako se je oziral tudi Rafael jako rad na umetnine iz starega veka. Predkrščanska doba ni poznala prave resnice, pa tudi ni imela tako veličastnih vzorov, kakor jih ima krščanski umetnik. Toda v obliki so se povspeli stari umetniki čudovito visoko. V stavbarstvu nismo starih stav-barjev niti dandanes prekosili. Tudi druge umetnosti, posebej še kiparstvo, so krasno cvetle pri starih Grkih in Rimljanih. Ker niso imeli vzvišenih mislij ali idej, zato so tembolj gledali na lepo obliko. Prav te oblike se uči od njih vsak izobražen umetnik. V Rafaelovih slikah se kaže tu pa tam, posebno v rimskih njegovih delih, da je poznal in v svoj prid obračal starodavne umotvore. Nikakor pa ni posnemal slepo, ampak je po svoje predeloval lepe oblike in jih prestavljal na krščanska tla.
Ker je tako cenil stare umotvore, zato se ne čudimo, da je imel posebno skrb za izkopavanje in ohranjanje starih spomenikov. Okrog Rima namreč in še bolj v Rimu samem je bilo ob njegovem času še jako mnogo spomenikov iz rimskih časov. V poprejšnjih dobah res niso vedno pazili, da bi se ti spomeniki ohranili. Med drugimi papeži
je pa zlasti Leon X. mnogo storil, da se je spravilo na dan in čisto ohranilo, kar se je našlo iz nekdanjega Rima. V posebnem pismu je izročil vneti papež vso skrb za starinarstvo Rafaelu. Ta se je poprijel dela jako goreče. Ne samo kipe, ampak tudi stare stavbe je odkrival , ogleda val, meril in sestavljal tako natančno, da so v obče rekli o njem: Rafael je odkril in zopet sestavil ves stari Rim. A prav to mu je dajalo v poslednji dobi življenja preveliko
v
opravila. Cesar se je namreč lotil, to je hotel dognati in zvršiti popolnoma. Kajpada ni popustil pri takem delu svojega najljubšega opravila — slikanja.
Delal je tako priljubljeno delo: Gospodovo izpremenjenje. Dovrše-val je je polagoma. Skoro gotovo mu je pomagal njegov učenec Giulio Romano. Njegov duh je bil upehan, rekli bi, potlačen. Tudi njegovo telo je omagalo. Pomladi leta 1520. ga je zgrabila huda mrzlica; osem dnij ga je mučila, kakor hoče močna sapa upihniti svečo. Dobil je menda bolezen, ko je izkopaval v nekih razvalinah stare spomenike. Dne 6. aprila, veliki petek, ga je mrzlica premogla, na spominski dan smrti Kristusove je izdihnil dušo, star še le 37 let. Poznejše poročilo pravi, da ni dovršil «izpremenjenja», smrt ga je odtrgala od njegovega poslednjega, pa tudi največjega, najveličastnejšega dela. Smrt ga je privedla do pravega «izpremenjenja».
Neizmerna žalost je legla na Rim ob tej novici. Tuga je zavladala povsodi, in zdelo se je, da ni mogoče prav umeti, tem manj prenašati grozno nesrečo. «Ko je umrl ta umetnik, tedaj je skoro umrlo tudi slikarstvo; ko je on zatisnil oči, tedaj je oslepelo tudi slikarstvo.» Tako je vzkliknil Vasari o njegovi smrti. Njegovo truplo počiva v Panteonu v
Rimu; na njegovem grobu stoji kip Madonne.
Hudo je žaloval za svojim ljubljencem sam sveti oče. Pač se je težko ločil od njega, ki se je bliščal blizu njega kot največji slikar ves čas njegovega papeževanja in je prav njegove načrte zvrševal z udanostjo, ljubeznijo, s požrtvovalnostjo do smrti. Poročilo pravi, da so se naredile na Vatikanu ob Rafaelovi smrti nekatere razpoke, kakor bi bilo velikansko poslopje občutilo hudo izgubo.
Katere prednosti ima Rafael, to smo že omenili. Sedaj, stoječi ob njegovem grobu in občudujoči njegovo neumrljivo slavo, ozrimo se na njegovo življenje in se vprašajmo: «Kaj je dalo Rafaelu tako nenavadno duševno moč, kaj ga je napolnilo s tako vzvišenimi vzori?» To je bila njegova živa katoliška vera. O Rafaelu lahko rečemo, da je — ako izvzamemo nekatere stvari — v najlepši čutni obliki pokazal katoliške vzore. In če jih je tako čudovito lepo pokazal in izrazil, kako krepko so pač ti vzori živeli v umetniku samem! «On ima navdušenost in svoje čudovite misli kot darove od zgoraj. V ljubezni in pobož-nosti se je tako tesno sklenil s podobami svojega notranjega sveta, v teh podobah je tako živela njegova duša, da je slikal nekako samega sebe, ko je kazal na vidni način svoje vzore. V njegovih delih je izražen umetnik sam; zato so Rafaelova dela tako mila, polna življenja, veličastna, poveličana; srce je zlivalo vanja vso svojo ljubezen. Rafael je čista, popolna lepota, dovršena jed-nota vseh namenov urnbrijske in floren-ške šole. S tem je pa povedano vse.» (Dr. Sorg.)
Kako jasno nam kaže Rafaelovo življenje in delovanje, od kodi zajema umet-
nik, od kodi zajema človek pravega navdušenja, prave sreče in neumrljivega življenja! Jedino le iz prave vere. Neki protestantovski pisatelj primerja Rafaela z Lutrom, ker sta bila oba rojena istega leta. Dasta se primerjati, toda ne po jednakostih, ampak nejednakostih. Luter, duhovnik in menih, padal je iz duševne višine in iz katoliške vere v napuh, čutnost, mesenost in krivovero: Rafael, ne-duhovnik, dvigal se je z vero, ljubeznijo in ponižnostjo iz nizkega stanu vedno više, da je tako s čudovito duševno močjo gledal najboljše vzore in jih predočil človeštvu. Zato je Rafael velik mož v zgodovini človeštva. Kar je v človeštvu pristnega, pravega in večnega, namreč resnica in lepota, to je pokazal vsemu človeštvu s svojim čopičem.
v
Cas bode polagoma oglodal in za-temnil izvirne slike Rafaelove. Toda, dokler bode živelo človeštvo, živele bodo njegove slike, saj se zdi, da osebe, ki jih je on postavil na platno in na steno, ne morejo umreti. Dandanes se je jako razvila pomnoževalna umetnost. Z raznimi pomočki znamo slike in risbe natančno posnemati v raznih oblikah. Tako potujejo dandanes Rafaelove slike, zlasti s fotografijo natančno posnete, po vsem svetu. Njegova Sikstinska Madonna z angeljčkoma je najbolj znana slika.
Tudi mi bodemo objavili polagoma to in ono Rafaelovo sliko in ob tisti priliki tudi o njej izpregovorili. V tem življenjepisu smo omenili samo nekatera dela; upamo, da bodemo polagoma dopolnili z besedo in sliko ta življenjepis. Bog daj, da bi te iskrice iz krepkega ognja padle pri mnogih Slovencih na dobra tla in bi mnoge vnele za ne-utešno hrepenenje po večnih vzorih naše nebeške vere.
Podoba mladeniceva. (Mladostna slika Rafaelova.)
VENEC.
Posvečen blagi gospe Tereziji Samčevi.
Spomin mi drag je dobe zlate, Ko med otroki sam otrok Pod vrbe hodil sem košate Ob svetlo-srebrni potok. Mladi smo sredi mladoletja Dehteeega nabrali cvetja, Pojoč in venčanih smo las Vrnili se v domačo vas. Ta čas blaženstva ob studencu Na travnikih in v senci vrb, Ko bila mi je tuja skrb, Ko cveli so mi doli, griči, Sijalo solnce, peli ptiči, « Ta čas v življenja trpkem vencu Ostane mi najlepši cvet, Le žal, da cvel je malo let.
Begoči čas me je dozoril, Detinske vence mi zamoril.
V	življenja stopil sem vihar,
V	veselje videl sem in togo Spletenih v svetu vencev mnogo, Srečnejših, lepših le nikdar.
Vojnikov vrsto bojni grom Izročil je sovražnim tlom, Da tam bi častno spanje spali, Kjer hrabrost s smrtjo so plačali. Junaki le so boja žrtve. Mračno strmi na sine mrtve Vodnik junakom, sam junak, Poji ga tudi čut sladak, Saj prosto domovino gleda, Živi in zmage se zaveda. Iz prsij kliki vrč» takrat Po širni domovini: zmaga! S solzami mu čestita brat, Da srečno zmogel je sovraga. Slovesno krog zaslužnih senec Ovije rod zmagalni venec. Spomin mu večen naj živi, Kot lovor vedno zeleni.
Iz vrste stopi mlad vojak; K mladenki nese ga korak. Radosti solza lice moči. ,Bog sprimi te, nevesta moja. Povrnil sem se zdrav iz boja, Zdaj smrt jedina naju loči.'
Visoko z line zvon odmeva, Znaneč vaščanom radost dneva. S poročnim vencem sredi las Nevesta stopa skozi vas. Pogledi nje so v njega vprti, S katerim združi se do smrti. Kaj pač pod vencem duh ji sluti? Kaj pač srce pod vencem čuti? Da ljubi ga, to čuti, ve, Naj tudi v hipih teh srce Drhti od tajnega strahu In blaženega nemiru. Ko venec zopet z glave sname, Soproga svojega objame, Da posveti se mu na vek, Krvi se jej poleže tek.
Nje roka pridna, duh je trezen, Ljubezen vedno še gori, Kjer v hiši vlada pa ljubezen, Na dela blagoslov rosi. Vesela trudov zre sadove: Cvetoč mladenič nje je sin. Ni duše varal svet njegove, Srce mu dviga blagi čin. Korak ne vodi ga nikoder, Kjer srcu nudi se le slast; Vesel in resen, zdrav in moder Rojakom, starišem je v čast. Sveta omamam mlad uide, Med ozke se zaklene zide, Kjer duši veje blažen mir. Uči se, moli, misli mnogo, Spozna življenja tam nalogo In v duhu si začrta tir. Iz mesta vrne sin se miljen, Solzän pod rodni stopi krov. Kot svečenik deli maziljen Družini svoji blagoslov. Zapoje v jutru zvon slovesno, Odičen v cerkvi je oltar. Duhovnik mladi pride resno Obhajat prvi sveti dar. Mladenke-opletenke venec Iz lepih spiele so cvetic, Visi nad glavo, kot lestenec, Kažoč mu vzvišeni poklic. Radosti mnogo njega čaka. Tolažbo nosil bo okrog,
Kjer mre bolnik, sirota plaka, Kjer v srcih je pozabljen Bog. Plačilo bode mu zavest, Da lajšal bratom je bolest. A trnja ga spominja tudi Ta venec, ki nad njim visi, Noči brezspalne, pota, trudi Odpirajo se pred očmi. Besed njegovih mnogih zrnje Na skale pade in med trnje. Pri zlobnih bode žel ljudeh Za vse dobrote črt, posmeh. Zato plačilo za napore Jedino Bog mu dati more.
Govornik je, sodnik, učitelj; Z besedo živo hrani rod, A pesnik tudi, src voditelj; Ta glas njegov zveni povsod. Teme življenja ne razgrinja, On čara nas na boljši svet, Kjer sreča vlada in blaginja, Kjer duh je vsak ljubezni vnet. Zemljan težav in tog pozabi, Ki tlačijo telo, duha, Zamaknjen zre, ko pesnik vabi Do svetlih vzorov ga neba. Naj svet po temnih potih blodi, V nenravnosti zakopan grez Zemljane blage dviga, vodi Srca in vzorov lepa vez. Prikrivaj večna nam zavesa, Kar skruni, žali srčni hram! Dasi ne zre oko telesa, Kar pevec v slikah kaže nam, Iz prsij vendar vre mu vneto Vsekdär resnice čiste jek, Saj kar je dobro, lepo, sveto, Resnično tudi je na vek. Neba poslanec, on zasluži, Da se vesoljni narod združi In v znamenje najlepše dike Da venec mu iz lovorike.
A venca mu ne more zviti, Dokler njegovih del ne zre. Nekoga vendar venec kiti, Ko delati še le začne. Tak venec kiti kralju glavo. Najvišji rodu je gospod. Da branil bi mu sveto pravo, Na prgstol ga je volil rod. Visoka spremlja venec čast, Visoko čast pa odgovornost. Cim višjo kdo ima oblast,
Tem preje žali ga upornost. Ne diči mu ta venec čela, Da bil bi srečen sam vladar, Od njega upa vsa dežela, Da jej zašije sreče žar. Roje mu v glavi težke misli, Objemajo iztök, zapäd, Vsak rod jednako mu je v čisli, Osrečil vsakega bi rad. Gorje pa, če se moč mu laska, Rodi mu ljuto samo vis st, Za narod vlada je brez haska, Zatira le kraljestvu rast. Gorje, če kralj lovi se v zanjke Možem sebičnega srca, Jasne svetovne mu uganjke Z razumom svojim — brez Boga. Kraljestva mora dom razpasti, Kjer v srcih nima glas močij: Pokori svetni se oblasti, Boga se boj bolj, ko ljudij! Le venec kraljem spl&te rod, Oblast jim da nebes Gospod. Nestalna srčna so čutila, Duha nevaren cesto vzlet, Zato najbolj sta kralju mila Rodu zvestoba — moder svet. Življenja doba hitro mine; Vladar, ki dela ga slave, Ustvari v knjigi zgodovine V tej dobi večno si ime.
Življenja našega so leta Podobna vencu, ki ga spleta Usoda trda iz cvetic, Še bolj iz trnjevih bodic. Iz cveta pije človek duh Ob času solnca, hladne rose. Izgine vonj, ko cvet je suh, Zatrt od zime ali kose. Kadar se zbode zemski sin, Na trnje rana je spomin, In ko bolest že mine rane, Obrastek kot spomin ostane. A kaj ostane od vonjave, Ko zvene lepi cvet narave? Tako minljiva je radost, Tekočemu podobna valu. Bridkost pa je bodeča ost, Ki je srce ne zabi kmalu.
Nekoč spoji se venec let, Viharni zapustimo svet, Da lepša zarja nam zašije, Telo od trudov odpočije.
Na črnem odru spi mladenka, Na zemlji sanja zadnji sen; Ni zgodnja smrt dekletu grenka, Nje duh je čist in prerojen. Igra krog usten blažen smeh, Počiva venec na laseh. Iz venca klije rožmarin, Devištva nje predrag spomin.
Vrste se deklice k pogrebu, Razpetih las in belih kril. ,Na srečno svidenje na nebu!' Odmeva glas jim tožno-mil. Vsem solza trepeta na lici, Ko venec grobu izroce, Na traku črke se blišče: Nezabni, miljeni družici! Naj bode tudi cvet zvenljiv, Spomin na te ostane živ. Ta venec danes sam dehti, A skoro pride žalna doba, Ko nad rumeno travo groba Življenje šumno se vzbudi. V zvoniku tožno zvon zapoje, Ljudem znanec mrličev dan. Vsakdo obišče grobe svoje, Za rajnike moleč solzän. Ta zvonov glas odmev je zvezen: Zemljane zbira na grobeh, Rodi hvaležnost in ljubezen, Nešteto bridkih solz v očeh.
Stoji pred grobom dete nežno, Kjer medlo borna luč gori, Da mrtvi materi hvaležno Ob luči venec položi. Z otroki žena v solzah plava, Kaj čuti v srcu, ve le Bog, Pod velo rušnjo davno spava Otrokom oče, nji soprog. Na vencu kaplje se blišče, A z neba niso porošene, Te svetle kaplje so solze, Prellte od otrok in žene. Kar cas jesenski vencev da, Vsi danes tu so položeni, In kar spominov kdo ima, Mrličem vsi so posvečeni. Leže po travi križev sence, Ko širni plašč razgrne noč. Prešteva luna rosne vence, Visoko z neba nanje zroč. Ni vencev na grobišču malo; Iz vseh ji veje žalost tiha, Saj toliko je src jokalo, Kar vencev po grobeh usiha. Polagal jih zemljan je vsak Pokojnikom v različen znak. Različen vencem je pomen, Ki dičijo v življenju glave, Vse vence združi venec en, Ta venec je nebeške slave.
Anton Medved.
Iz nov
(Spisal Iv;
T red nekaj leti sem bival stalno v cesarskem mestu ob Dunavu. Ondi sem se bil seznanil z domačim duhovnikom Ruclolfove bolnišnice. Nekega dne mi ta pove, da je med bolniki tudi neki moj rojak - Slovenec; pohvali mi njegovo udanost v božjo voljo, njegovo izobraženost; s kratka opiše mi ga tako, da sem želel poznati tega bolnega rojaka. Ta želja se mi je tudi izpolnila.
dobe.
Sovran.)
Bolnik me je bil sila vesel; dejal je, da se mu zdi, kakor bi bil doma sredi svojih dragih, ko sliši ljubi domači jezik, in da sedaj mnogo lože pričakuje smrti. Do dobra sva se sprijaznila. Bolezen njegova — želodčni rak — je bila sicer neozdravljiva, vendar se je vlekla skoraj dva meseca dnij, predno ga je spravila v grob. Med tem časom sem često prihajal k njemu tolažit ga
in pogovarjat se ž njim. Iz njegovih pogovorov, iz nekaterih pisem, belež-kov in raznih pozvedovanj sem povzel to-le povest, katero tukaj, seveda v primerni obliki, podajem slovenskim
bralcem.	^
* *
v
Ce prideš na Dunaj ali v kakoršno koli drugo veliko mesto, zdi se ti iz-prva veličastno in očarljivo. Ko po širokih ulicah stopajoč med krasnimi palačami pogledaš v velikega življenja šum in hrum, med to nepregledno, dejal bi, brezkončno množico, ki drvi sem in tje, nehote se ti prikupi mesto; in ko se ti izmed streh zablešče kupole božjih hramov, ko uzreš skoraj za vsako stopinjo znanstvu in umetnosti namenjene stavbe, brez dvojbe se ti vzrodi
v
misel: tukaj je pač prijetno. — Šele, ko se ti poležejo prvi vtiski, ko si si raznovrstne pojave nekoliko uredil in se jih navadil, šele tedaj začneš premišljati, je-li je to lice velikega mesta popolno? In staviš si vprašanje: kje pa prebivajo reveži; kje je prostor za ubožca med tem živim, glasnim vretjem in gibanjem? Ali ni tukaj žalostnih in zapuščenih ljudij ? — Za malo časa ti izkušnja donese svoj resni odgovor. Prvi pogled te je varal, do cela varal. Sijajno lice, katero ti je kazalo mesto prvi hip, zameni se s tožnimi, odurnimi, groznimi slikami, katerih vidiš po skritih, mračnih ulicah nebroj, posebno če te poklic ali slučaj pripelje tudi v stanovanja bornega ljudstva. Po več družin prebiva v jedni kleti brez zdravega zraka, brez svetlobe, brez gorkote po zimi; v tleh ali pa visoko gori pod streho, tam prepuščajo bohotna mesta revežu prostor, menda zato, da ne moti gospode in ne kali veličastva, katero se zanje razvija; v ozkih, neprijaznih ulicah, zamazanih hišah se tudi skriva
preprosta sprijenost in hudobija, katera sme po glavnih trgih in pozlačenih palačah nastopati le v krasni in ogla-jeni obliki.
Tudi Dunaj ima svoje oddelke za revno ljudstvo. V jednem teh oddelkov — v Ottakringu — se pričenja naša povest. Bilo je lepega poletnega dne v nedeljo popoldne. Solnce je sijalo tako prijazno skozi okna in vabilo pod milo nebo, da se je bilo težko ustavljati njegovi moči.
«Pusti, Kosem, tiste neumne časopise in tisto branje, ki nikamor ne vede!» opominjal je v ozki podstrešni sobi mlad delavec svojega tovariša, sedečega pri oknu in zamišljenega v kup časopisov. «Dej, pripravi se še ti, pojdeva v Prater!»
Kosem mu ni odgovarjal; bral je dalje. Vocel, tovariš njegov, seje pa lepo mirno umival in likal, da bi se spodobno pripravil za veselje pratersko. Treba je bilo popolnem sleči delavnega človeka in se nakititi, kar se da; vestno je opravljal to nalogo, begal sem ter tje po sobici, sedaj iščoč kakega gumba, sedaj ščeti, sedaj glavnika, in za vsakim važnejšim dejanjem se je nekaj trenutkov ogledoval v malem zrcalu. Vse to je delal z nekim notranjim veseljem, z neko navdušenostjo, ki se nahaja le pri preprostih, krotkih ljudeh. Uprav te lastnosti je kazalo tudi Vocelovo
V r
pristno češko lice. Široki obraz, precej velika usta in drobne, prijazne oči so razodevale, kakšen da je mož. Ko se je ves napravljen še zravnal po koncu in si pogladil brčice, priznal bi mu, da je dober za vsako pratersko plesišče. Menda je to tudi sam čutil, ko je nekako samozavestno položil roko na Kosmovo ramo in mu dejal:
«Z menoj pojdi, če hočeš imeti kaj veselja; jaz pregovorim zate, in plesalk
boš imel na izbiro. Tako ni nikamor s teboj. Ne piješ, ne plešeš, dekleta nimaš, samo tisto prazno slamo mlatiš z branjem.»
Kosem mu pogleda v obraz in se mu zasmeje, rekoč:
«Počakajva do jutri, da se pomeniva. Brke ti ne bodo več tako vkusno gledale v svet; lasje tudi ne bodo več tako zravnani; o očeh še govoriti ne maram; težka glava pa lahni žep — to bo pa najhujše.»
«Ti si ves zmešan; saj veš, da vsaka stvar stane; meniš-li, da veselje bodi zastonj ? Kaj bi pa imel na svetu, če bi ne bilo Liduške moje in pa nedelje popoldne! Pa saj je brezuspešno tebi govoriti o tem. Zdrav!»
v
Žvižgajoč odide nato Vocel; urnih korakov stopa, da bi tem hitreje dospel v svoj zaželeni Prater, po svojih mislih — v življenje.
Sam je ostal Kosem, mrmljajoč pol-
v
glasno: «Cemu so taki ljudje na svetu? Kakor živina tavajo okrog; ne mislijo ne nase ne na druge; zadovoljni so, če si včasih v šumu omotijo glavo.» Tudi on je bil še mlad, več nego 30 let bi mu težko prisodili. Lep človek je bil: črnih očij, črnih las, visoke, krepke postave. Dobrih deset let je bilo, kar je prišel iz svoje domovine, s Kranjskega, na Dunaj. Mati mu je umrla še otroku, očeta ni poznal; vzra-stel je pri teti, dokler mu ni preskrbela mesta pri nekem Loškem mizarju. V Loki se je izučil, delal nekoliko tudi
v
v Ljubljani, a ni ga trpelo doma. Želel je videti svet, naučiti se še novih stvarij, izuriti se še bolje v svoji stroki; to ga je gnalo na Dunaj. Dobra sreča mu je pokazala katoliško družbo rokodelskih pomočnikov. Vstopil je vanjo. Izobrazil si je um in si pridobil moško zna-čajnost; družba ga je varovala nered-
nega in nenravnega življenja. Večkrat je pozneje sam poudarjal, da je društvu najbolj hvaležen za to, kar zna. Bral je že od nekdaj rad, in dober spomin mu je pri tem izredno pomagal. Veljal je zaradi tega med tovariši kot resen, izobražen mož, in vsi so ga spoštovali. — To mu je vzbujalo ponos, ki je morda že posezal v ošabnost. Zadnji čas je jel tudi prebirati s slastjo delavske časopise, ki pa niso bili dobrega duha. To ga je tudi odvračevalo, da ni več tako pogosto zahajal v društvo; zakaj dobival je tovarišije drugodi.
Po odhodu Vocelovem posedi Peter še nekaj časa pri oknu, potem pa spravi razmetane liste, katere je poprej bral, in jih dene v skrinjo. Skrinjo mu je bila dala teta, predno je odšel; ona mu je tudi vse uredila vanjo; ta skrinja ga je spominjala doma. V predalčku je bil molitvenik in rožni venec, brez katerega ne pusti slovenska žena svojca iz doma. Precej poezije se drži naših preprostih skrinj; mnogih želja in skrbnih svetov skromni so spomin. O dragi trenotki, ko je ljuba roka za na pot pripravljala skrinjo, in ko so trpke solze bližnje ločitve in gorke solze ne-
v
znanega strahu kapale vanjo! Čutečemu srcu govore tudi taki neznatni spomini; naš Peter Kosem je umeval ta glas in kadarkoli je odpiral starodavno stvar, pohitel mu je duh vsaj za trenutje tje doli proti jugu, kjer je preživel mlade dni. —
Tudi danes se ni mogel otresti takih mislij. Teta njegova ga sicer ni dolgo vzdrževala, saj sama ni imela denarja; vendar pa mu je ljubeče srce njeno namestovalo materino srce. Ljubila ga je, učila ga je in molila je brez dvojbe zanj, pač še bolj goreče sedaj, ko je bil na tujem. Pisal jej ni že dolgo časa, a tudi pozabil je ni in često se je v
samotnih urah v domišljiji pogovarjal s staro ženico, ki mu je bila prva učiteljica.
«Blažena doba, ko si me ti, draga teta, imela v svojem varstvu, blažen jaz tedaj», dejal je sam pri sebi, ko je zapiral skrinjo in se napravljal za ven.
Pred nekoliko časom ga je vsako nedeljo popoldne vedla pot vedno le v društvo; nekaj nedelj sem pa je imel drugo smer; tudi danes jo je krenil drugam.
V zakajenih prostorih Svarceve kavarne je bilo precej gostov, katerim krasni dan ni mogel streti stare navade. Velika mesta imajo mnogo takih prebivalcev, ki bi za vse na svetu ne izpustili nekaj časa v dnevu, da ne bi šli v kavarno. To nagnjenje postane strast in skoraj lože izpreobrneš pijanca, nego-li starega obiskovalca kavaren. Kaj je tako vabljivega v kavarnah, bilo bi težko reči; gotovo je, da ne samo časopisi, vsaj v prvi vrsti ne. Družba in igra sta skoraj gotovo glavna vzroka, in morebiti tudi to, da se pri kozarcu vode lahko presedi celo popoldne. V
v
Svarcevo kavarno je vodila Petrova pot. Premerivši prvo sobo — motreč gosta za gostom, šel je v drugo. Bila je malone prazna. K mizi v kotu pri vratih se je obrnil Peter in vesel podal roko ondu sedečemu možu.
«Da si mi zdrav, Julče!» pozdravi ga.
«Menil senfže, da so te zopet popje zadrgnili in ti povezali duha. V imenu slobode te pozdravljam.»
Julij Pinkeles je govoril te besede hitro in z neprikritim židovskim naglasom. Suha postava, rdečkasta brada, kriv nos, zapognjeno čelo in velike kosti nad licem so kazale pravega Žida; obleka ni bila sicer vsa v redu, a iz tega se
v
pri Židu ne da še ničesar sklepati. Zid se nosi, kakor mu nese; obleče se ti
tudi milijonar v beraške cunje, če mu dovolj koristi. Julij Pinkeles je bil nekaj tednov sem znanec našemu Petru. Seznanila sta se bila v tvornici, kjer
v
sta oba imela delo. Ze to je bilo čudno, da je žid vstopil v delavnico; ko ga je Kosem spoznal, zanimal se je takoj zanj. Se bolj pa ga je vleklo k Židu, ko je videl, kako se briga Pinkeles za svoje tovariše, kako jih poučuje, kako obiskuje bolnike ali ponesrečence in jim daje često znatne podpore. Iz zanimanja se je izcimilo neko prijateljstvo: večkrat sta presedela popoldne skupaj v kavarni.
Poznalo se jima je takoj, da sta že stara znanca; videlo se je tudi, da ima Pinkeles že precej moči do Kosma.
«Izstopi, pravim! Onim ljudem hrbet, to je pravo», reče odločno Pinkeles.
«Hvaležnost mi ne pripušča», odgovori Kosem.
«E, kaj hvaležnost? Kaj so ti storili dobrega? In če so ti storili, ali niso delali zato, da so te vklenili v svoje mrzle verige in tvojemu duhu obrezali peruti, da še sedaj tava po tleh, kakor slepo pišče? Ali ne zato, da so ti vzeli čut stanovske časti? Glej, ti še ne veš, ali nečeš vedeti, da si zastopnik najimenitnejšega stanu na svetu — stanu delavskega ?»
«Vezij, o katerih govoriš, pač nisem čutil; ti ne poznaš razmer.»
«Jaz — ne poznam razmer? Celo svoje življenje samo to preiskujem, kje je vzrok delavčevi neznosni bedi, — in jaz ne bi poznal "razmer? Kaj je krivo toliko solza in vzdihljejev, kaj je krivo, da od gladu umira človeškemu rodu cvet njegov? Kaj ovira srečo zatiranemu delavcu? To je duhovstvo, ali — rečem rajši — popovstvo. To sem izkusil, in ti praviš, da ne poznam razmer?»
«Julče, ti sodiš vendar-le prenaglo; menda poznaš samo svoje rabince, ali k večjemu kakega protestantovskega pastorja: naših duhovnikov pa ne poznaš. Jaz bi dejal narobe: jedino dober duhovnik se najrajši usmili ubožca in se potegne za stiskanega reveža. Dokazov za to imam iz svojega življenja toliko, da jih do večera ne končam.»
«Sedaj, moj ljubi Kosem, sedaj si se pa urezal. Mene je sram, da ti, ki si toliko bral, ki veljaš med nami za izobraženega moža, ne misliš globlje. Tako plitvih stavkov si še malo izrekel, kar te poznam; no, upam, da si tudi tega izustil nepremišljeno.»
Kosem osupne in zardi, potem pa odvrne:
«Sedaj bi pa že prosil dokazov, gospod Pinkeles, in zdi se mi, da ta odgovor vaše učenosti ni bil niti preveč vljuden, niti preveč bistroumen.»
«Ali ga vidiš, kako je vzrastel! No, gospod Kosem, le nikar se preveč ne razgrejte; utegnilo bi vam škodovati, in če se vam vnamejo možgani, bode z vašo glavo brez dvoibe še slabše, nego je sedaj. Toda s šalo na stran! Dokazov hočeš zato, da si neumno govoril ? Le poslušaj jih! Kdo zatira delavca in kdo mu ne dopušča, da bi dosegel svoje pravice, kdo je vzrok, da živi slabše nego konji topih plemičev, nego psi tolstih bogatinov? — Hej, odgovori! — Ali ne vsi tisti, ki nečejo pripoznati delavcu pravice? Koliko jih je, ki zahtevajo v imenu nekake gnile in usmra-jene zgodovinske pravice ali brezumnega nravoslovja, naj se varujejo ukradeni zakladi tatu, roparju njegov plen? Povej, ali ni ravno to, kar imenujejo last in lastninsko pravico, krivo vsega zla, vse nesreče in reve delavčeve? Ti se rodiš kot gostač v slamnati koči, in drugi se rodi kot grofič v marmorni
palači. Ti rasteš v revščini, z gladom se boriš, zaničevanje hodi za teboj in ti je spremstvo; delaš kot črna živina, v bodočnosti pa se ti kaže kot plačilo — palica beraška. Grofič se kmalu zave, kaj je, in z odurno ošabnostjo kaže na grajščino, češ, to je moje, in na nepregledno posestvo, rekoč: To je moje, in na tisoč zabav in tisoč slastij: To je moje. Neumni svet pa mu zatrjuje: To je tvoje. In potem si še beli glavo, od kodi ta razlika med ljudmi. Ali nimaš ti ravno toliko, ali še več pravic do vsega, kar imenuje zabiti plemič svoje? Priroda je last vseh ljudij; kar priroda sama daje, tudi nima nobene cene; to
v
je vsem zastonj. Sele delo človekovo daje stvarem iz prirode ceno. Toliko in samo toliko je vredna vsaka stvar, kolikor je dela v njej.»
»Julče, nekam na stran jo vozjš. Temu se da prav mnogo ugovarjati. Toda o tem se nisva menila. Rad bi, da mi dokažeš, kaj ima s tem opraviti duhovščina.»
«Oprosti, Peter, danes nisi prinesel obilo duhovitosti s seboj. Torej poslušaj dalje! Tako zvana lastninska pravica je največja krivica, zakaj kriva je, da se delo ne ceni toliko, kolikor bi se imelo. Lastninsko pravico pa zagovarjajo — popje; če bi teh ne bilo, takoj bi vzešla delavcem zlata zarija, takoj bi odpadle verige in zatiralcem bi se ponižale ohole glave. Pa popje ne spletajo samo lastninske pravice kot najostrejši bič revnemu ljudstvu, marveč tudi v vseh drugih rečeh mu jemljö prostost, pamet njegovo pa mu medejo in varajo. Tako n. pr. trdijo: Zakon bodi nerazrušljiv. Brezumje! Kako se more vezati človek za celo življenje z drugim človekom? Ali ni to nasilstvo? Kadar hočeta dva, naj se vzameta; kadar nočeta biti več skupaj, ali ne mara drug
za drugega, gresta naj narazen. Bodi pokoren oblasti! pravijo. Ali ni to načelo naj debelejša veriga, ki uničuje vse vzvišene, vse blage misli in želje? Oblasti — drugemu človeku — bodi kralj stvarstva pokoren? Ali se ne ponižuje s tem človeški duh, če ne more delati in gibati se po svoje, kakor sam hoče? Glej, takih primerov je na stotine. Vse to pa uče in usiljujejo drugim popje v tistem svojem nepojmljivem sestavu, ki ga imenujejo verstvo. In sedaj čuj, kar je najhujše in najžalostneje» — Žid je govoril s povzdignjenim glasom — «popa posluša le še zatiranec, le še tlačeni revež. Gospoda, za katero se poteguje, pokazala mu je že izdavna hrbet; le sužno ljudstvo je tako nespametno, da mu hodi na limanice. Temu neumnemu ljudstvu pa dopoveduje pop, naj trpi, naj čaka, naj upa. S tem mu ubija ves pogum, tlači mu srčnost in tako mu kuje verige, kakor bi ne bilo dovolj telesnih.»
«Vera mora biti, in vero nam ozna-
v
njajo duhovniki. Ce bi ne bilo vere, svet ne bi mogel obstati, in le želeti je, da bi se tudi v višje vrste povrnil verski duh, da bi tudi oni spoznali, kakšne dolžnosti imajo.» Počasi in z nekako negotovostjo je izgovarjal Peter te besede.
«Vidi se ti, da si še vedno hlapec onih ljudij. Ostani, kar ti je drago, le to mi dovoli, da se čudim, kako se moreš brez sramu pokazati na ulico. Kdo mara sedaj za popa? Vsak učenec ima toliko poguma, da mu na cesti katero gorko pove; če se prikaže v družbo, vsi se spogledajo in z lepa ali pa tudi z grda ga spravijo ven; če
pride v kavarno ali gostilno, vse ga za-ničljivo pogleduje in se obrača od prostora, kjer sedi. Take gospodarje imaš tedaj ti. Dobro srečo! Izvrsten vkus kažeš pri izberi.»
Popisovanje židovo je bilo po večjem resnično. Pred kakimi dvajsetimi leti, ko se vrši naša povest, bil je duhovnik v resnici javni družbi le prečesto v zasmeh. Zato je nekako potrt odgovoril Kosem: «Suženj nečem biti nikomur, niti duhovnikom, niti komu drugemu. Svoji pameti in svoji moči zaupam; jaz sem sam svoj gospod. Jaz, Peter Kosem, si ukazujem, in česar nečem, tega ne storim; da si razumel!»
Posmešljivo zategnivši ustne dene Žid na to: «In vendar si še vpisan v tisto družbo in si onim ljudem hlapec, celo zagovarjaš jih!»
Odkar sta se seznanila, ponavljal je žid vedno ta poziv, naj namreč izstopi iz kat. društva rokodelskih pomočnikov. Začetkom se mu je Peter dobro ustavljal, a polagoma je opešal in večkrat je že omahoval, ali naj naznani svoj izstop, ali naj še ostane.
Molčala sta nekaj časa, potem pa povzame Pinkeles:
v
«Ce hočeš, da ti pokažem, katera je prava vera za nas in kako se živi brez popov, pojdi z menoj k naši božji službi. Tam je vse pristno človeško in primer-jeno vsem potrebam, prava, čista umska vera svetega in vse stvarjajočega človekoljubja.»
«Kam?»
«Bodeš že sam videl. Pojdi!»
Malo se je še obotavljal Peter; potem pa je odšel s svojim zgovornim tovarišem.	(Dalje.)
»DOM IN SVET'i 1893, štev. 1.
Kako se je ženil
(Vesela povest. —
Zagorica je dolga vas v Suhi Krajini. Dobre četrt ure se hodi od kraja do kraja, in hiše se vrste druga za drugo ob obeh straneh pota. Nekatere so čedne, zidane in lepo pobeljene, nekatere že odrte ali še nič ometane, veliko jih je pa tudi lesenih, zlasti tam okoli tiste imenitne počene luže in v spodnjem koncu pod goro. Seve, te so že stare. Drevja in vode nimajo odveč, preostaja jim pa trnja in kamenja. V tej vasi živi okoli pet sto Zagoričanov in Zagoričank, ki so moji najbližji sosedje.
Zagoričani so pošteni ljudje, dobrega srca in bistre glave. Kar svet pomni, ni bil še nobeden tam obešen, nobeden ni še umrl od lakote, in zadnji čas je že izšlo nekaj učenih glav izmed Zagoričanov , ki bodo še bolj povzdignili sloves svojih ljubih rojakov. Grešijo včasih res kaj malega, a v resnici jih diči mnogo lepih lastnostij. Smejajo se radi, pojö in pijö radi. Saj pravi o njih pesem:
Veselejših ni ljudij,
Kot so Zagoričani.
Molijo radi, klepetajo tudi radi, pa
--pa--pa ženijo se radi. Saj
se vsak oženi, da le more hoditi ali če ni še posebno kaj kaznovan, in iz Za-gorice je na leto več porok, kakor iz petih drugih vasij na okoli. Ako bi hotel opisati življenje vsake zakonske dvojice pred in po poroki, imel bi pisati do svoje smrti dovolj, in napisala bi se debela, debela knjiga. Pa tudi zanimiva, saj pravijo, daje čas ženitve najprijetnejši
v
v življenju. Se marsikaj pride na vrsto: v sledečih vrsticah vam opišem, kako sta se dva Zagoričana jemala in napo-
Kobaležev Matija?
Spisal Podgoričan.)
sled zares vzela. Pazno čitajte in vse verjemite, ker godilo se je vse v resnici tako-le.
I.
Sredi vasi, sredi vasi Lesena bajtica stoji. Neznan pesnik.
Torej v Zagorici, nad tisto lužo, stoji nizka, lesena koča. Na Kobaleževini se pravi, in prebivalci njeni se pišejo za Kobaleže in se bodo še tako pisali, ako Bog da. Ime prihaja najbrž od tega, ker stoji koča nekoliko na višku, ker tako nekam kobali skalnat greben. Gospodarskega poslopja ni, hlev in koča sta pod jedno streho, in majhen svi-njaček je na koncu hleva, kateri glasno priča, da je v boljših in cenejših časih krulil ščetinar na Kobaleževini. Dobrih pet korakov pred vežo rase hruška drobnica, katero je vsadil kak ded, da se še dandanes valjajo trudni Kobaleži v njeni senci. Nekaj zanikarnih, trnastih in trdih češpelj rase za kočo, katere pa samo cveto, a nikdar nič ne obrode.
V tistem času je gospodaril in gospodinjil na Kobaleževini Matija Kobalež v 53. letu svojega življenja. Izmed peterih bratov je bil on najstarejši sin svojih starišev in je zato podedoval za njimi vse malo imetje. Bil je dolge rasti, suhoten, zagorelega in upadlega obraza, kljukastega nosu in rtaste brade, katero je vsake kvatre dvakrat z jäko topo britvijo ostrgal in pogladil. Hodil je včasih bos ali pa v velikih, težkih škornjih, v oguljenih jirhastih hlačah, v hodnični srajci; po zimi in ob nedeljah je oblačil telovnik, narejen iz domačega kozjega blaga. Pozimi se je pokrival s polhovko, poleti pa s
klobukom širokih okrajcev. Služil je od mladih nog. Izprva je bil za kozjega pastirja, potem je bil vedno večji hlapec, in naposled — čujte! — ko je služil pri Vidovih na Lopati, takrat je celo oral. Umeva se, da ni služil vedno pri jedni in isti hiši, ampak je često menjaval službe, toda ne ve se prav natančno, ali zgolj iz svoje volje, ali po neizprosni volji gospodarjev. Samo to se natančno ve, da ni pri nobenem gospodarju služil dvakrat, za kar so morali biti posebni vzroki. Ko je imel petdeset let za seboj in mu je umrla ravno takrat mati, pustil je službo, češ, star sem že in slab. Prišel je domov na Kobaleževino, ki je bila prazna.
Matija je dobro vedel, da brez dela ni jela ; zato je tudi vedel, da ne sme samo doma pod hruško ležati in pasti dveh cib, kateri je bila pustila rajna mati. Tista njiva tam v kamenju za vasjo ga ni mogla rediti, ker je premajhna in tako malo rodovitna, da si ni upal ž njenim pridelkom preži viti se niti do pusta. Premišlja in premišlja, kako bi se živil. Kravo bi kupil, a denarja ni dosti, niti klaje za zimo, in še poleti bi se ji dobro ne godilo, ker v rebri je kaj slaba paša. Nekaj goldinarčkov je še imel in zato je sklenil kupiti kozo na prihodnjem semnju pri Svetem Antonu. Med tem časom je bila pa koklja izvalila in izgodila piščeta, in ko so bila osem tednov stara, prodal jih je Zlato-repki, ki je tako živad vozila v Trst. Štirinajst dnij po tem je bil semenj pri Svetem Antonu na Rebri, gori nad Zden-sko vasjo. Matevž obuje zjutraj škornje, umije se, obleče telovnik, prešteje svoj denar, vzame palico in jo prasne v semenj.
«Kam pa ti, Matija?»
«V semenj, po koze», odgovarja radovednežem.
«Tudi ti, Matija, tudi?» ogovarjali so ga znanci.
«Tudi; kdo bo tičal vedno doma!»
V semenj prišedši je šel najprej v cerkev k sveti maši in tam je molil za dobro kupčijo. Ko je prišel nadležni cerkovnik s tisto pušico do njega, spustil je celö krajcar vanjo za boljši uspeh.
Po maši se je prerfl iz cerkve in niti ozrši se na trgovske šotore in mize, kjer se prodaja tista potrebna in nepotrebna drobnjav, krene tje na kozji semenj, ki je bil že takrat poleg živinskega v tistem kamenju in brinju, samo da so bili takrat kozji semnji veliko večji, kakor so dandanes, saj pri nas kmalu koze več poznali ne bodo. Kožarje je Matija poznal dobro, saj je poznal vso Krajino. Pri tistem imenitnem kožarju Andražu s Korinja " se ustavi.
«Matija, kupuješ ali kali?» vpraša ga Andraž, udari s palico po kozah, da se mu umaknejo, in stopi k njemu.
«Kupujem še ne, pa kupim, ako kaj prodaš.»
«Vse, če hočeš. Za koga pa nabiraš ?»
«Lej ga, kako si čuden! Zase kupujem, pa ne vseh, samo dve, ali razumeš, Andraž?»
«Razumem. Kje si pa sedaj?»
«Kaj še ne veš? Doma, na Kobale-ževini, v Zagorici.»
«A, a, a!» začudi se kožar.
«Kaj zijaš? Prodaš ali ne prodaš? Ako ne, grem naprej.»
«Ne bodi tako nagel! Na! Izberi! Kozačka, su, su, su», vpil je dedec, in koze so se gnetle okoli njega.
«Na! pa izberi!»
Matija gleda nekaj časa z zvedenim očesom živo kozjo čredo, potem pa pravi:
«Tisto le rogato, ki ima belo liso na hrbtu, in pa ono-le rjavo muzo mi prodaj!»
20	Podg
Kožar z vajeno roko zagrabi rogačko za roge, muzo pa za ušesa; druge koze preplašene odskočijo in zamekečejo.
«Na, drži!»
In Matija zagrabi rogato za roge.
Gledal jima je na zobe, da se je kožar poredno smejal, tipal vimeni, ali sta dovolj mlečni, in rebra jima preštel, da bi doznal, ali sta dovolj debeli.
Ugajali sta mu.
Ker je Andraž rad prodal, skleneta s pomočjo drugih kožarjev in mešetarja Kravajca kupčijo za osem goldinarjev, sedemnajst grošev in dva krajcarja brez pijače. Matija odšteje previdno denar, Andraž mu da kozi.
Vesel je bil Matija in zadovoljen, Za-goričani pa so se čudili in smejali, ko je gnal koze po vasi.
II.
Sam je bil, sam Leto in dan.
Zabavljica.
Na Kobaleževini je bilo odslej živah-neje, zakaj v hlevu sta meketali kozi, okoli koče so brskale tri stare kokoši in tri jarčice, pa še kaka druga golazen se je našla; vse to je bilo Matijevo, kateri je imel sedaj mnogo dela. Za-rana je vstajal in pozno legal, kar je v kmečkem stanu pač navadno. Ker je bil podedoval za materjo tudi tisto posodo, lončeno in leseno, kupil ni nič takega. Zjutraj je najprej pomolzel, skuhal si in zajutrkoval, izpustil z grede kokoši, vzel palico, zatvoril kočo, izpustil kozački iz hleva ter ji gnal na pašo v reber. Ob jednajstih ji je prignal domov in skuhal južino, za tem je šel na njivo gledat, kako rase, populit slak in plevel, in kar je bilo drugega potrebnega. Predno je šel popoldne past, pobral je jajca iz gnezda in shranil, da ja proda Zlatorepki. Pred Marijinim zvo-
njenjem je prignal s popoldanske paše in potem je pomolzel kozi, skuhal večerjo, povečerjal in legel spat. Tako je živel dan za dnevom prav jednolično in preprosto. No, včasih se je vendar zgodila kaka izprememba, saj itak ni skoraj nobene reči pod milim Bogom brez izjeme. In kake izjeme so bile to ?
Včasih je prišel domov na Kobaleže-vino kateri služečih bratov, ker je bil zbolel, ali pa šel pred časom iz službe. Matija ga je prav po bratovsko vsprejel, to se pravi, oštel ga je prav pošteno, zakaj pohajkuje in potem — seve — ga je redil najbolje, kolikor je mogel. Ko pa je odhajal, okregal ga je še jedenkrat, češ, naj ne pride več lenarit domov. Tudi oni se je poslovil po bratovsko, tako namreč, da je domačina za plačilo prav lepo ozmerjal. Potem je bila izjema, kadar sta kozi storili; takrat je imel pač dela čez glavo, da se je kar potil in po noči niti spati ni mogel, niti smel. Največja in najsitnejša izjema v njegovem življenju pa je bila takrat, kadar je obolel, kar se je zgodilo večkrat. Takrat je bilo na Kobaleževini strašno puščobno in žalostno. Kozi sta v hlevu meketali in se zaletavali v vrata, kokoši so kokodakale okoli hiše; v koči, na tisti starodavni postelji, na kateri sta umrla oče in mati, ležal je in ječal bolni Matija brez postrežbe. Niti požirka hladne vode mu ni imel kdo ponuditi ali pa skuhati gorke jedi, katera se bolnemu telesu tako dobro prileže. Vselej je dokaj časa minulo, predno je prišel kak vaščan mimo in videl, da je treba pomoči, ali se je pa oglasila Zlatorepka, pobirajoč jajca. Hudobni jeziki trdijo, da je zvita in za kupčijo vneta Zlatorepka ne baš bistroumnega Matijo ob takih prilikah strahovito opeharila. A Matija se zaradi tega ni jezil nikdar.
V bolezni je Kobaležev Matija bridko pogrešal blagodejne ženske roke, katera bi mu bila stregla in pomagala nositi bridkosti in težave, ki navdajajo bolnega človeka. In ravno v bolezni je često vzdihoval:
«Oh, zakaj mi je umrla rajna mati? Zakaj mi ni dal ljubi Bog nobene sestre?»
v
Čudno je odmevalo vzdihovanje od črvivih sten. In zamislil se je, kako krasno bi mu bilo potem biti bolnemu, ako bi imel še mater ali pa sestro za postrežbo. Kake druge ženske si ni želel nikdar v kočo, na ženitev pa celo mislil ni.
Naposled vendar-le.
Bilo je na Vidovo nedeljo, ne vemo več, katerega leta, ko je bil v Kom-poljah pri Svetem Vidu shod. Ker takrat ni doma pri fari opravila, prižene Matija koze — imel je z mladiči že štiri — malo prej domov in se odpravi k maši v Kompolje. Prej tisti dan je bil prodal nekaj jajec, zato je tudi tisli drobiž poiskal in ga vzel seboj, ker nihče ne ve, kaj se pripeti.
«Sveti Vid je črešenj sit,» pravi star krajinski pregovor. O resničnosti tega pregovora se je tisto Vidovo nedeljo prepričal tudi Kobaležev Matija.
Okoli prijazne Kompoljske cerkvice je bilo vse polno rdečih črešenj; jerbas je stal poleg jerbasa, in tisti rjavi Kra-jinčanje in Krajinčanke tam od gora so vpili na vsa usta:
v
« Caj šnj e, čaj šnj e !»
In ljudje so kupovali in zobali črešnje.
Ko je prišel Kobaležev Matija pred cerkev, ni se mogel ustavljati prepri-jaznemu vabilu prodajalcev in pa čreš-njam; stopi k nekemu krajinskemu znancu in vpraša:
«Po čem daješ?»
»Mero po dva krajcarja. Koliko namerim ?»
»Daš tri mere za jeden groš?»
«Nä, pa naj bode, zato ker si ti!»
Matija sname klobuk in nastavi, Kra-jinčan mu pa vsuje vanj tri zvrhane mere rdečih črešenj in spravi groš.
«Bode kaj kmalu pozvonilo?»
»Ne še tako hitro, lahko še sneš«, odgovori Krajinčan.
Matija sede.na oklepni zid, dene klobuk s črešnjami pred-se na kolena in pozoblje vse črešnje s koščicami vred. Pravijo, da ni vedel, ali imajo črešnje kosti. Prilegle so se mu. Med tem se je bilo nateklo ljuclij iz dveh fara, ki so napolnili ves prostor okoli cerkve. Nato je zazvonilo k maši. Matija vstane in se prerije v cerkev, ker se je ravnal po dobrem nauku, da ni pri maši, kdor ni v cerkvi. Gneča je bila strašanska, da se skoro ni mogel ganiti. Molil je, toda nič kaj zbrano. Krajinčanove črešnje so mu vedno rojile po glavi.
Po maši stopi Matija pred cerkev in potrpežljivo gleda črešnje, katere so ljudje kupovali.
»E, pa še jaz kupim, bodo pa za ju-žino odlegle, da kuhati ne bode treba», reče sam v sebi, izvleče iz žepa nekaj drobiža in stopi h Krajinčanu.
«Nameri, nameri še štirikrat ali petkrat, da vzamem seboj», reče Krajinčanu, potegne iz žepa nekak robec in ga razprostre, Krajinčan mu pa nasuje črešenj.
Zadovoljen je korakal za ljudmi, ki so bili že po večjem odšli, ali pa ostali v Kompoljah pri sorodnikih. V robec je segal in grede zobal črešnje; skozi log gredoč je sedel v senco in se gostil s črešnjami. Niti polovico kupljenih ni prinesel domov.
Doma izpije posodo kozjega mleka zaradi vročine in poje še one ostale
črešnje; potem se pa vleže pod hruško. Toda nič mu ni bilo kaj dobro. Prihajale so mu čudne slabosti in težilo ga je v želodcu, kakor da bi bil s svincem napolnjen. Pa trpel je, češ, bode že prešlo. Ležal je in čakal, da bi mu bilo bolje. Pa vrag si ga vedi, bolezen ni kar nič ponehala, ampak vsak hip se hujšala; ko je bilo čas gnati koze, videl je, da jih ne more.
«Bodem pa jutri dalje pasel«, potolaži svojo pastirsko vest in se vleže v kočo na posteljo.
Nečem na drobno popisovati, kako mu je bilo. Samo to povem, hudo mu je bilo, da se je zvijal na postelji ocl bolečin in žejalo ga je, a niti kaplje vode ni imel, da bi nekoliko potolažil silno žejo. Mislil je, da je pred zadnjo uro, in pri tej grozni misli mu je utripalo srce in vznemirjala se je kri, da je bil radi smrtnega strahu ves moker.
«Oh, da bi imel vsaj jednega človeka pri hiši, da bi ne bil tako sam, da bi
mi kaj postregel, in bi se pomenil ž njim», vzdihoval je in mislil, koga bi imel pri sebi.
In kar hipoma, kakor bi se bila utrnila zvezda na jasnem nebu in se spustila na zemljo, zasveti se mu nekaj v glavi, neka čudna, nova, nenavadna misel, katere se je skoro ustrašil. Ta misel je bila — čujte! — ženitev. In iz te nove misli so se porodile v njegovih možganih še druge, vabljive misli. Mislil je, da bi mu potem nikdar več ne bilo tako dolgčas, kakor nocoj, in še druge ugodnosti in olajšave so mu prihajale na um. Kuhati bi ne bilo treba, prati tudi ne, in še marsikaj drugega ne, in sam bi se takrat oddahnil in odpočil. Tako je mislil in mislil.
Drugega dne ga je pustila tista strašna, smrtna bolezen, toda pustila ga ni misel na ženitev.
Sklene ženiti se, čim najprej se bode mogel.
(Dalje prih.)
Voditelja
(Črtica iz časa kmetovskih
Začetkom 16. stoletja so bili za našo domovino žalostni časi. Mogočna gospoda, ki je imela takrat vso oblast čez podložnike, mučila je uboge tlačane dostikrat le preveč. Ni se čuditi, da je zbok tega sicer mirni kmet popustil oralo ter zagrabil za vile, motiko in drugo tako orodje, da je rabi zoper gospodo. Najbolj se je širil upor 1. 1516.
v
po Dolenjskem in sosednem Štajerskem ter tam popustil marsikak spomin na
kmetov.
uporov, -t- Spisal M. Š.)
opustošenem polju in propalih kmetijah. Konec vsem takim uporom je bil običajno za kmete jarem, še hujši od prejšnjega, jarem, ki je upornike globoko ponižal in pokazal, da si sami ne smejo delati pravice.
V teh burnih in negotovih časih je stalo za Savo, ne daleč od tam, kjer priteka vanjo zelena Mirna, veliko kmetijsko poslopje Vrtnikovo. Njega gospodar Matevž je bil po vsej soseski znan za
naj bolj ega gospodarja in vzornega kmeta. A kar je posebno važno: Vrtnik je bil v vsej okolici jedini samostojni kmet. Oženil se je in s hlapci obdeloval zemljo, katera je bila prav blizu doma. Imel je sina-jedinca, ki pa je bil še mlad.
v
Živeli so mirno in zadovoljno. Ko se je pa tedaj začelo gibanje zatiranih kmetov na sosednem Štajerskem, bil je tudi Vrtnik kmalu na strani upornikov, če tudi mu gospoda ni delala krivice. V tistih časih je veljal značaj pravega moža dosti več nego - li dandanes. Ni se čuditi, da je bil naš Vrtnik kmalu v zvezi z onimi, ki so se na tihem okoli Brežic posvetovali in zbirali, da udarijo na gospodo. Videl je, kako neusmiljeno je dostikrat gospoda ravnala s tlačani, in hotel se je za nje postavili v bran. Ko je bil čul, da se ima pri Brežicah vršiti kmetovsko posvetovanje, hitel je tje, da vse natanko pozve. K takemu koraku pa Vrtnika vendar ni vodila le zgolj ljubezen do bližnjega, ampak tudi ponos ; nezavisni kmetje so bili imoviti pa ponosni, ker so bili redki.
Bilo je mrzlo jesensko jutro. Gosta megla je ležala nad Savo, da bi jo človek skoro rezal. Od Vrtnikovega doma zdrdra voz, v kateri sta bila vprežena dva lepa konja. Na vozu sedi Vrtnik sam. Hotel je, da bi nihče ne zvedel, kam ga danes vodi pot in s čim se peča, dokler se ne dokonča delo. Med potjo je mnogo premišljal, in konja sla zložno korakala, dokler ju ni vspodbo-del z bičem.
Ni še bilo dosti dneva, ko seje ustavil Vrtnik v Krškem. Kmalu se dobita s starim znancem Ilovarjem, Krškim meščanom stare korenine. Pogovarjala sta se nekaj na tihem, kakor bi se bila že davno preje o stvari menila.
«Torej ti greš naravnost v Brežice?»
«Da.»
«In jaz grem s teboj. Samo počakaj me toliko, da se napravim in da kaj použijem. Predno bode pol ure, pa sva že onkraj Save.»
«Dobro», pravi Vrtnik, «samo glej, da se ne zamudiš preveč; stvar je nujna, in oprezna morava biti.»
Kmalu potem sta zopet stekla konja po beli cesti iz Krškega proti Brežicam, kamor se je danes mudilo našima popotnikoma.
Na mestu, katero je bilo že preje dogovorjeno, našla sta isti dan mnogo kmetov- velikašev iz vseh bližnjih kra-
v
jev Dolenjske in Štajerske. Vse je navdajala jedna misel: «Rajši umremo, nego delamo tlako gospodi!» Pozdravljali so se tu iz raznih krajev kmetje, posestniki in tlačani, in sklenili udariti jo na gospode ter poiskati si pravic. «Kdor ne dela, naj ne je», tako so se oglašali nekateri; «gospoda ne dela nič, vendar živi, in kako živi! Vsak dan dobiva vsega v obilici; karkoli si izmisli, to ima. Mi pa, ki delamo, nimamo dostikrat niti ob praznikih zabele. Stvar se mora predrugačiti, in če pademo mi, bode se pa boljše godilo vsaj našim otrokom», govorili so zopet drugi. Slednjič pridejo do sklepa. V Konjice, kjer se je vršilo jednako posvetovanje, odpošlje se takoj poslanec z glasom, da je vse pripravljeno. Med tem časom naj se preskrbi orožje in naznani oddaljenim ljudem, da se gotovo udeleže velikega naskoka na Brežice, glavni tabor gospode.
Vrtnik je obljubil, da vse preskrbi po svoji okolici; tako so obljubili tudi drugi. Ko se še dogovore, da nihče ne izda gospodi teh nakan, razgubili so se kmetje na vse strani. Le nekaj se jih je še dalje posvetovalo, in med temi sta bila Vrtnik in Ilovar. Dogovorili so se, da se popelje Vrtnik takoj v
Konjice naznanit ondi izid zborovanja pri Brežicah, in da med potjo pozve, kako je z gospodo, osobito v Celju. Vrtnik obljubi, da nalogo dobro zvrši. Naposled še Ilovarju narode, da po Krškem mestu in okolici vspodbuja ljudi za upor in čez tri dni sporoči Vrtniku, od njega pa zve poročila iz Konjic in Celja.
Zvečer se je peljal Vrtnik zopet sam za Savo proti domu, ter premišljal dogodke tistega dne. Vse je bilo tiho, le šumenje savskih valov mu je prihajalo na uho.
II.
Odprto srce in odprte roke
Imej za trpečega brata.
Gregorčič.
Po cesti ocl Krškega proti severu jezdi samoten potnik. Osedlal je konja, ko se je jelo mračiti in je nad reko legla megla, zajahal in urno ostavil starodavno Krško mesto. Ko pride nekoliko iz mesta, pusti konju vajeti in mirno na njem sedeč jaše v temno noč naprej. Duša pa mu je bila napolnjena s srdom in sovraštvom do gospode. Kadar zagleda na levi ali desni strani savskega brega grajščino in v njej svetlo luč, zbode ga pogled v srce, pa jame govoriti: «Pač ne bodete dolgo več živeli mirno, kakor ste doslej. Nevihta se vam zbira nad glavami, in treski bodo švigali v kratkem iz nje. One žuljave roke, ki ste jih sklepali v sužnost, oprostile se bodo v kratkem, tedaj pa gorje ti, gospoda! Saj usmiljenja nisi poznala z nami, povsodi je veljala le kruta oblast: ali tvoja oblast se ti bode odvzela za vselej in dala nam, meščanom in kmetom; od nas pa ne pričakuj milosti! Dedje naši so orali zemljo, preobračali so rjavo prst na vse strani, da so dobili obilnega pridelka: ali komu ? Jedini gospodi, katera pa jim ni privoščila ni-kakega poboljška. Sedaj leže naši dedje
v zemlji, katero jedino jim je privoščila gospoda. Grob, jedini grob ostaja tla-čanu po trudapolnem delu. Ha, gospoda, stvar se skoro predrugači!»
Vspodbode konja. Naš jezdec je Ilo-var, Krški meščan, ki gre k Vrtniku, da pozve, kako je opravil v Konjicah in kaj je čul v Celju.
Ko pride do Vrtnikovega doma, zavije naravnost na dvorišče, odda ondi konja hlapcu, potem odide v hišo. Ko je bil domači hlapec čul, da je nekdo prijezdil, skoči urno na dvorišče in pozdravi prišleca, gospodarjevega znanca.
«Ta je pa pozno prišel», misli si hlapec sam pri sebi. «Pač ima tehtne opravke; sicer pa je tudi naš gospodar postal nekako sam zase. Gre, pa ne pove nikomur, kam, niti kdaj se vrne. Jaz ne vem, kako se more človek tako hitro izpremeniti.»
Tako je modroval hlapec; prišlec Ilo-var pa je bil med tem že v hiši pri prijatelju, ter se ž njim pogovarjal o znanih nam rečeh.
«Torej si vse dobro opravil?» vpraša Ilovar prijatelja.
«Dobro», odgovori Vrtnik, «a sitnostij bode obilo. Zdi se mi, da se gospodi nekaj domneva, vsaj od daleč.»
«Kako misliš?»
«Zvedeli so že od nekodi naše nakane in oborožujejo se proti nam.»
«Ne verujem, saj gospoda vendar ne ve prav za prav, kaj namerjamo. Tudi smo se zadnjič posvetovali dovolj na skrivnem.»
«Res je», veli Vrtnik, «in jaz ne strašim rad, a rečem ti, da nam je treba obilo opreznosti, ker sicer je vsa stvar brez uspeha. Takih mislij so tudi v Konjicah in rekli so, da moramo paziti na vsako najmanjše gibanje gospode, in ako bi kaj opazili, nemudoma naznaniti tjekaj.»
«Gotovo je, velim ti, oprezni moramo dragi Vrtnik, zakaj, ako se količkaj zbo-biti, pa tudi bati se ne smemo ničesar, jimo, po nas je, in vse naše delo se
poruši na nas. Gospoda se bode sicer misli, da se nam ne posreči naš poskus! branila na vse moči, ej, pa nikar ne Jaz pa somišljeniki moji v Krškem smo
vsi za geslo: Rajši umremo, nego delamo tlako gospodi! Dovolj so nam že škodili, sedaj naj se pokore pod trdimi našimi pestmi. Ako sedaj ne dosežemo svoje stvari, izgubljeni smo za vselej. A ne bodi nam žal, saj delamo za dobro stvar, za pravico.»
Tako sta se pogovarjala Vrtnik in Ilovar pozno v noč. Svetilka, ki jima je razsvetljevala temoto, jela je že skoro pojemati, kar opomni Ilovarja, da mu treba zopet oditi.
Hlapec pa je med tem večkrat prišel na dvorišče pogledat, ali še gori luč v sobi ali ne, in ugibal je, kaj bi pač mogla ta dva skupaj imeti, da se pogovarjata tako dolgo v noč. Ravno je stal sredi dvorišča, ko se luč v sobi premakne, in zdi se mu, da odhaja tujec. Urno skoči v hlev ter se vleže naravnost v posteljo in se dela, kakor bi spal. Prijatelja prideta v hlev in se pogovarjata o svoji stvari.
«Pst, molči», pravi sedaj Vrtnik polglasno prijatelju, «hlapec utegne čuti, in veš, grajščinski hlapec je bil nekdaj.»
Vrtnik dregne hlapca, in ta se oglasi, kakor da bi se bil ravnokar vzbudil, skoči pokoncu ter hiti odvezat konja.
«Torej zdrav!» veli Vrtnik, «do Krškega ni ravno prav daleč, kmalu bo-
deš doma; stori vse, kar sva se dogovorila.»
Zadnje besede je izgovoril Vrtnik bolj tiho, ali vendar jih je čul hlapec, ki pa se je delal še bolj zaspanega ter šel v hlev nazaj.
Ilovar je jezdil zopet proti Krškemu v gosti megli, ki se je prostirala nad Savo. Premišljal je vso stvar in bil precej navdušen, ker sta bila z Vrtnikom večkrat pogledala v kupico in pila na zdravje kmetov in njihovega upora proti gospodi. Sam ni vedel, zakaj je tako hitro prišel v mesto. Njegov konj je pri prvi hiši vzbudil petelina, da je za-mahal s perutnicami in zapel svojo navadno pesem, oznanjujoč novo jutro.
Vrtnik je po odhodu prijateljevem odšel v sobo in kmalu zaspal. Njegov
V	"
hlapec pa ne tako. Cul je besede gospodarjeve: «Grajščinski hlapec je bil nekdaj», in te mu niso šle iz glave.
«Kaj vraga pomeni to», dejal je sam pri sebi, «nisem-li bil vedno zvest? Sem-li zato kaj slabši, ako sem pošteno služil v grajščini? Ej, Vrtnik, morda se še kdaj pokesaš, da si izustil take besede in nisi zaupal poštenemu hlapcu. Morda bi ti bil kdaj še dober tvoj hlapec, ki je nekdaj služil v grajščini.»	(Konec prih.)

Ljubezen domovinska.
■otuje v daljno naj tujino, Pred sabo zre naj rostni kraj, Ljubiti svojo domovino Vsakdo dolžan je vekomaj.
Zlato naj devlje, svilo nase, Obleke prosi naj solzän, Ljubiti pesmij rodnih glase Vsakdo je vekomaj dolžan.
Lase mu venec slave kiti, Živi naj zäbljen od sveta, Svoj jezik je dolžan ljubiti, Kdor ni brez srca, brez duha.
Saj čut ljubezni domovinske Prinesel sabo je vsakdo, Ko prve glase materinske V zibelki čulo je uho.

A. M.
A. C. Slavin: Umetnikoma.
27
UMETNIKOMA
bratoma Janezu in Juriju Šubicu.
I.
Se z rebrij sorskih jarne slavske glase Raznašajo po dolu zračni piši, Razmevajo se v daljo vedno tiši, Razmevajo v gore se temnopase.
A vaju ni. Se oleander rase In vije trta se o vaši hiši, Zvonjenje tiho iz vasi se sliši — Vse kot kedaj, sprelepe prešle case.
II.
Sveto umetniku je njega zvanje, Sveto bilo je vama, brata mila, Kar njega v duši moč se je vzbudila, Srce in duh gorela sta le zanje!
Živeti — niso bile vama sanje, Ni lažno1) vama doba mlada bila: Umetnosti nebeške tvorna sila Podžigala je vaju na dejanje.
A vaju ni. Domača tu je soba, Se sten podobe gledajo prijazne Nanj, ki prihaja in slovo ki jemlje —
A vaju ni. Zastira jih žaloba: Suhi so čopiči, palete prazne — Nikoli vaju ni iz tuje zemlje!
III.
V	temi, ko daleč še je dnevna zarja, Oveself se trudni potnik luči,
V	dolino z rebri priti k njej se muci — Zablodi siromak v mužavo barja.
V	lue takšno sreča zla se nam pretvarja — Izkušnja bridka dolgih let nas uči! —
Da čut izgube srcu je tem kruči, Kot vešča omamljiva nam zažarja.
Nebroj izvabi nädej nje svetloba, Da more v prvem jih zatreti maju,
V	mrakove hladne pokopati groba. ---
Oj mnogo smo še upali od vaju, Najlepša sinila je vama doba — Zla sreča vaju vzame v tujem kraju . . .
x) Lažno = Müsse. (Janežič.)
Ostavila domače sta poljane,
K bregovom Dunava nje moč je čista In gnala vaju je na južne strane:
V	kraljestvo Ticijanovega kista In tja, kjer Rafael opisal stane Presvetlemu namestniku je Krista.
IV.
Pljuskaje morje o pečevje bije, Vihar po morju ladjo premetava, Krog nje peni brezmerna se puščava, Pred njo za breznom brezno mračno zije.
V	dežele zlatopeske Hesperije
Iz luke gnala bajna jo je slava — Ostavi zgodaj sreča jo majava, In žar ji Dioskurov več ne sije.
To m na burnem morju temna ladja, To naša je umetnost zapuščena, Ki v mrak nje tek božanski se izgublja.
Kje duša naj pomoči nam se nädja? Vidva sta bila svetla naša zublja — A vaju nam ne vrne moč nobena!
A. C. Slavin.
Saharski prvoborilci.
(Spisal dr. Ign. Kotnik.)
Zanimanje za afriške razmere je dandanes splošno. Tudi Slovencem je znana črna ali zamorska dežela že ocl tistih časov, ko je slavni naš rojak dr. Ignacij Knoblehar užigal ogenj svete vere na bregovih zgornjega Nila in prodiral z nekaterimi slovenskimi misijonarji v
kraje, kamor pred njim še niso stopile noge Evropcev.
Velikodušno delo — žal — se ni posrečilo največ zaradi neugodnih zdravstvenih razmer. Ko je načelnik, apostolski vikar dr. Ignacij Knoblehar, dne 13. aprila 1. 1858. v Neapolju prezgodaj
izdihnil svojo blago dušo, bilo je ž njim skoro pokopano tudi prizadevanje njegovo za dolgo vrsto let.
Toda junaška smrt ni bila brezuspešna. Nesebično prizadevanje blage duše je obrodilo sad, vzgled je mikal in vlekel nove može, da so žrtvovali sebe in imetje za vzvišeni zmoter. Naš junaški rojak je dobil naslednikov zlasti v novejšem času, in med njimi se je z obširnimi nameni, velikimi načrti, s pogumom in stanovitnostjo najbolj odlikoval sedaj v Gospodu počivajoči kardinal Lavigerie.
Kdo ne pozna moža, ki je z gorečo svojo zgovornostjo obračal oči Evrope, da, celega omikanega sveta na ubogi sužni črni rod? Bilje kardinal Lavigerie, nadškof kartagenski, primas Afrike, naslednik svetega Avguština, kateremu je bil podoben po gorečnosti in zgovornosti. Ni dolgo, odkar ni več med živimi, umrl je dne 26. novembra preteklega leta.
Slavni kardinal se je prizadeval za isti namen, kakor naš slavni rojak, da reši ubogi Kamov rod nesrečnega stanja in ga pridobi za sv. vero. Toda različni sta bili njiju poti.—Knobleharje ozna-njeval naravnost med divjaki sveto vero, kardinal Lavigerie pa se je prizadeval, da pripelje, rekli bi, bolj po ovinkih črni rod k naši krščanski omiki in slobodi.
Bodočnost bode pokazala, ali je ta pot, kakor daljša, tako tudi varnejša in zanesljivejša. Bog daj, da bi bili uspehi trajnejši, kakor samo zunanje prejemanje krščanske vere.
Slavni kardinal je deloval v severo-zapadni strani Afrike, v Algiru. Kot goreč francoski domoljub se je tu ob jednem trudil za sveto vero in cerkev in je razširjal kulturni krog svojega naroda v proslavo svoje francoske domovine.
v
Cujmo, kaj je pisal neki sodelavec in spremljevalec kardinalov, ki je bil ž njim na vseh njegovih potih in zato pač zmožen, da nam je popisal velikega moža po resnici.
«Ni si mogoče misliti lepšega sprehoda, nego je pot v Tjugurt (Tuggourt) pri izhodu iz mesta Biskre. — Ta veličastna solnčna pot reže zelenico po dolgem, po njej se premikajo neprestano cele vrste karavan, noseč z juga tovore dateljev na sejem v Biskro, po njej se pode cele tolpe majhnih poni-glavcev, oblečenih v najbolj šaraste cape, ki pojoč, igrajoč in tekoč žive skoro samo ob miloščini mnogoštevilnih popotnikov. Posebno pa jih je lepo videti, kadar pride mgr. Lavigerie.
Vsak dan hodi kardinal v samostan, ki se dozidava, da bode vase sprejel ,saharske prvoborilce, pijonirje'. Tedaj se prične splošno suvanje med temi majhnimi zamorčki.
Kakor hitro se prikaže voz Nj. Emi-nencije, nastane veselo kričanje in prične se tekmovanje med majhnimi potepini, da bi ujeli v teku kak belič, ki jim ga meče ,monsignorel. — ,Sourdi, sourdi barca monsieur le marabout1-: ,Samo jeden belič — sous, jeden belič glasi se okoli voza. Ubogi majhni zamorci! ali si mislijo, kaj dela v tem trenotku za nje in za njihovo pleme ,marabut ke-bir, veliki marabut', kakor ga zovejo.»
Kaj je namerjal za zamorce slavni kardinal, to povzemamo najbolje iz pisma, ki ga je pisal meseca sušca 1888. leta svetemu očetu Leonu XIII., in ki se glasi:
«M'sallah (hiša molitve), to je napis na pročelju poslopja, zidanega nekoliko v florenškem zlogu, ki se s svojo be-loto tako mično dviga iz ozadja palmovega drevja ob robu ceste. Komaj leto je tega, kar se je povzdignilo iz tal, in
vse prebivalstvo, nam tako sovražno, sedaj že ve, da se bode tukaj skrbelo za najrevnejše, najskromnejše, najbolj zanemarjene ljudi. Treba je videti, kako so iznenajeni ti siromaki, ki v obče ne pričakujejo drugega od naše omike, kakor — palico. — Kaj še le bode, ako se prav kmalo dvignejo podobna pribežališča tu doli, daleč na jug v ,el Golea1 potem v Amgvidu in še dalje, povsodi, kjer se nahajajo nesrečneži, mučeniki!
Pred kratkim še smo mislili, da sta sužnost in trgovina z robovi odprav-
v
ljeni že dolgo vrsto let. Zal, da ni tako; misijonarji potrjujejo, da še vladajo te grozne šege.
Divji klateži obkolijo hipoma po noči mirne vasi zamorcev. — Skoraj nikdar se ti ne postavijo v bran; tiste pa, ki se ustavijo, pomore na mah močno oboroženi možje. Nesrečneži pobegnejo v temno noč, a vse, kar ujemo, ženske in moške, denejo v okove in odpeljejo
Kardinal Lavigerie in „beli očetje
(Narisal Jos. Germ.)
na daljne sejme (trge). Tje jih gonijo iz krajev, ležečih 60 in tudi 80 dnij hoda od trgov. Na to se začne za uboge jetnike dolga vrsta groznih muk. Vsi sužnji hodijo peš, najmočnejšim moškim, ki bi se utegnili upreti, z vežejo roke in včasih tudi noge na tak način, da jim je hoja prava muka, na zatilnike jim polože drog na več razpredelov, da jih zvežejo po več sku-paj.
Hoja traja celi dan po pesku ali pekoči zemlji. Samo kruti sprevodniki so na konjih ali pa velblodih. — Zvečer, ko se ubogi jetniki ustavijo, da se od-počijejo, razdele med nje par pestij surovega sorgha (neka vrsta prosa), ki je vsa njihova hrana. Drugo jutro treba zopet naprej.
Toda od prvih dnij oslabi od muk, bolečin in pičle hrane veliko število
v
jetnikov. Ženske in starčki se ustavljajo
prvi. Na to se približajo sprevodniki, da bi pripravili v strah nesrečno krdelo; udrihajo po njih z lesenim drogom, da si prihranijo smodnik. Uboge žrtve se zaradi groznih udarcev na zatilnik z glasnim krikom zgrudijo na tla in vi-joč se končajo svoje nesrečno življenje.
Prestrašeno krdelo gre z nova na pot. Strah je podelil moči tudi najsla-bejšim. Kadar se kdo ustavi, ponovi se isti grozovitni prizor.
Na tak način hodijo siromaki včasih po cele mesece. Karavana se manjša vsak dan. Zaradi skrajnih muk, katere morajo pretrpeti, poskušajo nekateri upreti se ali pa uiti. Toda njihovi grozni preganjalci jim prerežejo za maščevanje s sabljo ali nožem kite na nogah in rokah ter jih puste tako ob cestah, zvezane na drogu, da umrö od obup-nosti in gladu. Zato se sme resnično trditi: Ko bi kdo zgrešil pot, ki vodi iz južne Afrike proti mestom, kjer se prodajajo sužnji, lahko bi jo našel po kosteh zamorcev, ki blede ob cestah.
Računa se, da je vsako leto kakih 400.000 zamorcev žrtva te nadloge.
Naposled pride karavana na trg. Izmed zamorcev dospe tretjina, četrtina, ali še toliko ne, od vseh, kar jih je bilo ujetih pred odhodom.»
Tako se glasi poročilo slavnega kardi-
v
nala. Človeku se ježe lasje in usiljuje se misel, kako se more goditi kaj takega v našem veku pros vetij enosti in omike.
Trebalo je neutrudljive gorečnosti in udanosti kardinala Lavigerieja, da se je dobilo sredstvo proti tem zločinom. Trebalo je njegovega mogočnega glasu, da je vzdramil vesoljni svet in mu povedal, kaj se godi v Afriki.
Za to sredstvo si kardinal ni izbral misijonarjev, ampak oborožene vojake, katere on sam odgaja in odpošilja v najplemenitejšo vojsko. Iz te misli je
nastal nov red, verska družba, ki nas spominja Maltezov.
Zadruga oboroženih bratov prvobo-rilcev ali pijonirjev Saharskih, «1' association des freres armes ou pionniers du Sahara» — tako jih je imenoval sam kardinal — sestavljena je iz prostovoljcev z najboljšim novim orožjem oboroženih. Namenjeni so, da bodo sredi divjih saharskih ljudstev ustanavljali selišča, trebili zemljo, kopali vodnjake in uporabljali vse moči v tolažbo in pomoč zamorcem.
Pa ne samo človekoljubno je to delo, temveč tudi jako koristno za Evropo. Kupčija se bode dvignila, naselbine se bodo utrdile, nečloveškega ravnanja z zamorci bode konec.
Zakaj se ni oprl kardinal najprej na misijonarje, to je povedal sam v nekem pismu: «. . . Splošna izkušnja misijo-nov kaže, da s krščansko vero nič ne opraviš med mohameclanci, oznanjuj evangelij, kakor koli hočeš. Mogoče je preobrniti ga le po dolgi poti. Za to je treba dobrih del, miloščine in skrbi za bolnike. Privrženci islama pridejo tako polagoma, ne da bi sami čutili, v tok krščanskega sveta.
Tako smo začeli mi, naročajoč svojim misijonarjem, da pomagajo siromakom, skrbe za bolnike in da razširjajo krog sebe dobra dela miru in reda: poljedelstvo, obrt in sploh vse, kar ponuja dobrega krščanska omika.
S takimi nameni so odpotovali prvi misijonarji. A hitro smo videli, da ni zadosti, opravljati dobra dela, zdraviti bolnike in žrtvovati celo svoje življenje; spoznali smo, da nespravljivo sovraštvo divjakov ni bilo premagano po takih junaških delih. Treba jih je bilo najprej — kakor delajo pri blaznih ljudeh — obvarovati, da se ne poškodujejo in pogube sami sebe.»
Da se pa taka vojna pripravi za svoj poklic, treba jo je prav urediti in uriti.
Vsaka četa (kompanija) , Saharskih pijonirjev' šteje 50 mož in je razdeljena v štiri ali pet skupin nejednakega števila. Te skupine so: 1. skupina stre-žajev, kateri skrbe za bolnike in snaž-nost; 2. skupina rokodelcev, ki stavijo in ohranjajo poslopja in zavetišča; 3. skupina poljedelcev, ki se pečajo s poljedelstvom, skrbe za vodo in navadno hrano; 4. skupina pekov, kuharjev in različnih strežajev; naposled 5. skupina lovcev, ki skrbe v Sahari za lov divjačine, in tako tudi za živež.
Te različne skupine so pod poveljstvom jednega poveljnika in dveh namestnikov ; seržanti in korporal so na čelu manjšim oddelkom. Izbira in imenuje jih apostolski vikar Saharski, pod katerega oblast je postavljen ves red.
Različne skupine imajo voditelje ali načelnike, ki so sposobni za posamezna opravila.
Noben prostovoljec ne sme imeti nad 35 let. — Da se privadijo težavnemu življenju, prebijejo jedno leto v novici-jatu. Tedaj se uče tudi arabskega jezika, utrjujejo telo in žive ob pičli Saharski hrani. Po novicijatu se zavežejo z obljubo za pet let, ako so bili sprejeti po večini glasov v tajnem glasovanju vseh členov zadruge. Vsakih pet let se ponavlja obljuba.
Saharski bratje imajo trojno obleko (uniformo). Slavnostna in vojna obleka je čisto bela; ta je iz dolge bele suknje, ki je ob ledjih prepasana ter ima na prsih rdeč križ, dalje iz hlač, iz širokega belega burnusa (arabskega plašča) in iz pokrivala — bele čelade, z belim perjem in križem.
Druga obleka je narejena po noši Arabcev: dolga, lahka halja z rdečim križem na prsih, pa burnus sta nje
glavna dela. Za pokrivalo je visok slam nik s širokimi okraji čez pleča. To je klobuk Tuaregov, kakor ga nosijo v puščavi. Bratje se bodo tako nosili samo na potovanju, jahajoč na kamelah.
Tretja obleka je najbolj prosta ter je za delo. Sestavljena je samo iz srajce, opasane čez ledja, in iz bele čepice za pokrivalo.
Tak je novi red, ki je tako zanimiv, tako nenavaden, pa vendar vreden, da jih mnogo privabi v sveto vojsko.
Premišljevanje se zdi mnogim te-
v
žavno. Človek našega veka se hoče gibati in delati zunaj med svetom, mikajo ga veliki nameni.
Namen Saharskih bratov je lep, veličasten, plemenit; ta red je kakor nalašč za sedanji vek.
Morebiti se bode zanimal tudi kak Slovenec za ta red, morebiti ga bode mikalo iti v vojsko za slobodo in re-šenje Kamovih potomcev.
Najkrajša pot od nas je po južni železnici čez Gorico, Padovo, Verono v Milan, kamor se dospe v 16 urah. Iz Milana se prepelje v treh urah čez Apenin v Genovo in od todi se dospe po neprestani krasni vožnji na obrežju Sredozemnega morja čez Nizzo in Toulon v 14 urah v Marseille, glavno pristanišče sredozemnega morja in prvo trgovinsko mesto francoske dežele. Iz Marseilla vozijo štiri pomorske družbe skoro vsak dan do pristanišč v Algiru, kamor se prijadra v kakih 36 urah. Iz Algirskega mesta Philippeville vozi 300 km dolga železna cesta čez Constan-tine proti jugu naravnost v Biskro na meji Sahare, kjer se nahaja glavni stan kardinal Lavigerie - jeve armade «Saharskih pijonirjev».1)
1) Nedavno smo čitali, da se menda mora ta armada raziti. Ne vemo še, ali je to trdno in resnično, ali ne.	Uredn.
Imena rodbine in svaščine.
(Sestavil Fr. S. Lekše.)
Velike preglavice delajo mnogim na-	Dalmatinovega sv. pisma; česar nisem tu
šim pisateljem in dopisnikom nazivi za	dobil, izposodil sem si od bratov, kar
razna kolena sorodstva in svaštva. To	vselej tudi povem. Nadejam se, da se
umevamo prav lahko. Zakaj neka imena	bode vse to še popolnilo in dovršilo,
rodbine in svaštva so v nekaterih kra-	tudi marsikateremu čitalcu pero v roko
jih deloma ali skoro popolnoma že iz-	potisnilo, da zapiše in pripošlje slav-
ginila, v drugih krajih pa se različno	nemu uredništvu, ako najde v svojem
rabijo, kar ne odgovarja vselej resnici,	kraju kako boljše ime za sorodstvo in
To ni čudno. Kmalu potem, ko smo	svaštvo. Ob jednem pa bi — mislimo —
stopili na zgodovinsko pozorišče, izgu-	tudi dobro bilo, da bi se jezičarji o tem
bili smo Slovenci svojo samostalnost	pogovorili ter ustanovili stalen imenik
in potemtakem ostali ločeni od drugih	členov ali udov rodbine in svaščine ter
Slovanov. Sicer je bilo družinsko živ-	ga pridejali z rodovinskim drevesom
ljenje, kolikor nam je znano, pri Slo-	novemu besednjaku, kateri se sedaj
vanih najbolje razvito, in obto je tudi	tiska. Mnogim bi s tem prihranili dela
največ nazivov za razne ude ali člene	in časa, gotovo pa slednjemu ustregli, rodbine in svaščine najti ravno pri tem
plemenu ljudskega roda. Sosebno se še	I. Rodbina.
v tem, s katerim koli narodom, kosa	_ , „ „ .
dandanes srbsko - hrvaški narod, kateri	Da se u,merno! Rodbina1) mi je vez
je imel svoje zadruge do najnovejšega	posameznikov iste krvi, kateri imajo
časa. Slovenci smo o tem doslej le pa-	PT°.k™ ,lst^a zač?tmka ali začetnico,
berkovali pri drugih, pa nismo vselej	Najprej bodem začel 1. od zgoraj doli
najboljšega zadeli. Kajpada imamo tudi	^enovati imena rodbine, primerjajoč
Slovenci za ude rodbine in svaštva na-	oceta1 s smom m vnukom itd. (linea de-
zive, toda raztresene po besednjakih, po	scendens) in nato 2. od sina itd. do
katerih pa človek ne more vselej seči,	očeta (linea ascendens) oziraje se tudi
kadar bi kaj potreboval. Tudi pisalo	napobočne (linea lateralisj. Takisto tudi
se je že o tem.1) To in ono, posebno	P" svasčmL ) Pac najbolje pojasni
pa čitanje naših knjig in časopisov, v	tukaj sem postavljeno rodovinsko drevo:
katerih se ne prav, da ne rečem na-	I. Ni z dol.
pačno, rabijo razni nazivi, kakor tudi	i. n. m. iv.
to, da sem semtertje med ljudstvom	a ^ sin vnuk pravnuk pmpravnuk
naletel še na marsikatero ime, napotilo	hči vnuka pravnuka prapravnuka
me je, da to tukaj priobčujem. Za ne-	n Navzgor
katere ne bode to nič novega, vendar	jy 0 m jj j
oblika, v kateri podajem imena, bode	", , , 7' 7 7 7 7'7
. ii- i	prapradedek pradedek dedek oce \ a
jim nova in menim, slednjemu ugodna,	^prababica prababica babica mati > A Pri tem pa nikakor nečem stvari trdno
določiti, marveč naj vsakdo to dobro	I.
prečita in kar misli, da ni prav, po-	Nizdolna rodbinska vrsta ravna, pravi. Le tako pridemo do pravega rodovnika, ki nam ga je treba kakor ribi	Roditelja, vode. Zajemal sem pa vse to iz besed-	a) Oče;3) očim,4) očuh (poslednje njakov, narodove (ljudske) govorice in	bi se lahko tudi rabilo za grozovitega
*) Glej: «Vodnikov spomenik» na svitlo dal	«Rodbina», to ime sem vzel za latinsko
Etbin Henrik Costa. V Ljubljani. MDCCCLIX	«eonsanguinitas», ker je v narodu tudi v navadi.
(1859). Str. 254: Janez Zalokar: Slovenski Ro-	2) Svaščina, svaštvo pa je «affinitas».
dovnik. Str. 258: Rodovnik po Isterski gospoda	3) Vater.
Jakopa Volčiča. 1855.	4) Stiefvater.
pravega očeta) t. j. mož vdove njenim otrokom, ki so od prvega moža; po-očim1), t. j. on, kateri posini ali «za hčer vzame» otroke: tem otrokom je poočim.
b) Mati;2) mačeha,3) tudi «pisana mati» imenovana, t. j. žena vdovca njegovim otrokom, kateri so ocl prve žene; p o mat i4) je po ženski strani to, kar je po moški strani poočim.
2. Otroci.
a)	Sin;5) pastorek, pasterek6) je sin možev od prve žene drugi ženi, ali pa sin ženin od prvega moža drugemu možu; posinjenec, p o sin7) je tisti mladenič, ki ga mož «vzame za svojega».
b)	Hči, hčer;8) pastorka, past er k a,9) t. j. hčer moževa od prve žene drugi ženi, ali pa ženina hčer drugemu možu; pohčerjenica, pohčer, pohčerka10) je deklica, katero sta sprejela zakonska človeka za svojo.
3. Otrok otroci.
a) Vrluk,11) sinov ali pa hčerin sin svojemu dedcu in babici.
*) Wahlvater, quem patrem appello. Glej: Vuk S. Karadžic, besednjak, str. 540. -— 2) Mutter. — 3) Stiefmutter. — 4) Die Wahlmutter, quae matris loco habetur. Vidi Vuk St. Karadžic besednjak, str. 536. — 5) Der Sohn. — 6j Der Stiefsohn. — 7) Der Adoptivsohn. — 8) Die Tochter. — 9) Die Stieftochter. — 10) Die Adoptivtochter. — ") Der Enkel.
b) Vnuka,1) vnuke (ne «vnukinja», kakor nekateri pišejo; Dalmatin pozna le «vnuko»), sinova ali hčerina hči, kakor pri «vnuku».
4. Vnuka in vnuke otroci.
a) P r a v n u k,2) p r a v n u k a 3) sin in hči vnuka in vnuke pradedcu in prababici. Po tej vrsti nadalje bi bili: «pra-pravnuki» in «prapravnuke», t. j. sini in hčere «pravnuka» in «pravnuke», abnepos in abneptis, t. j. tretji «vnuk» in tretja «vnuka».
II.
Ravna navzgorna rodbinska vrsta.
1.	Dedec, dedek, stari oče;4) babica, stara mati5) svojim vnukom in vnukam.
2.	Pradedek,6) prababica,7) t. j. dedkov in babičin oče, dedkova in ba bičina mati svojima pravnuku in pra-vnuki. Hrvati razvijajo to še nadalje: «prapradedek» bi bil v hrvaški rodbini: «šukundjed», t j. dedkov dedec; «pra-prababica», t. j. dedkova babica je pri Hrvatih «šukunbaba». Nadalje še imajo: «prašukundjed», t. j. «pradedkov dedec» in «praprašukundjed», t. j. »šukundje-dov djed».8)	(Konec.)
l) Die Enkelin. — 2) Der Urenkel. — 3) Die
Urenkelin. — 4) Der Grossvater. — B) Die Gross-
mutter. — 6) Urgrossvater. — 7) Urgrossmutter.
— 8) Kakor želi gospod pisatelj, tako prosi tudi
uredništvo, da bi mu zvedenci poslali pojasnila
ali pa svoje misli o tukajšnjih in naslednjih bese-
dah. Tako pridemo do stalnih izrazov. — Uredn.
Iz Novega Mesta v Bosno.
(Piše dr. Jos. Marinko.)
Letos pa mora biti, naj velja, kar hoče!» govoril sem začetkom meseca julija lanskega leta. «Pogledat grem slovanske brate v novi Avstriji, naj si bodo zapreke kakoršne koli.» Dve leti namreč sem že namerjal porabiti počitnice v to, da se ozrem v slovansko «Švico», a obakrat so prišle take zapreke, da sklepa nisem zvršil. Radi tega
„DOM IN SVET", 1893, štev. 1.
je bila moja volja sedaj tako odločna, — in šel sem.
Najkrasnejše jutro naju je pozdravljalo, mojega tovariša gosp. J. in mene, ko sva se 16. julija vsedala v voz na Novomeškem velikem trgu. Gospod tovariš je hitel v svoj rojstveni kraj, lepo Savinjsko dolino, jaz pa proti hrvaški prestolnici; zaradi tega sva potovala
3
skupaj do mičnih Brežic. A bil sem prav malobeseden. Navadno sem potoval ob takem času tudi jaz v svoj roj-stveni kraj, torej je umevno, da so misli silile domov. Morda sem verjel svare-čim glasovom, naj ne hodim tako brezskrbno v Bosno. Neki dobrohotni gospod mi je bil celo revolver vtaknil v potno torbico, češ, doli je še vedno jako nevarno. Poživil sem se stoprv potem, ko sem bil med krmljenjem najinih konj opravil sveto daritev v Kostanjevici. Kako ljuba mi je Kostanjevica še vedno! Tukaj sem najprej služboval, tukaj preživel veliko prijetnih dnij. Zato mi je tako dobro v spominu in rad se pomudim v njej. Sedaj sem prosil v cerkvi blagoslova za srečno pot.
Hitela sva skozi rodovitne Cerklje in lepo Krško Vas. Jasno nebo se je smejalo nad nama, priroda na okrog je razkrivala svojo lepoto, od Leskovca sem pa so naju pozdravljali topničarji z močnimi streli iz Uhacijevih topov. Imeli so vojaške vaje. Potniku je tukaj zares lep prizor: Na desni mu je počasna Krka, za njo zadnje panoge zaraslih Gorjancev ; pred njim se bleste Brežice; na levi je širno polje do Leskovških in Krških goric. Da, lepa je tudi naša dolenjska stran! — Ce tudi so streljali samo za vajo, vendar mi je prihajalo nekako tesno v srcu. Vrivala se mi je misel: Prej ali slej — morda prav kmalu — se bode ta grozovita godba glasila kot zadnji pozdrav tisočem junaških sinov avstrijskih, ki bodo v cvetoči dobi prelili kri za čast in srečo domovine. Celo tako streljanje ni čisto nenevarno. Mala napaka pri velikanskem morilnem stroju — bil je top slabo nabit — je vzela nekaj dnij poprej vojaku mlado življenje.
Pri Savi sva. Reka je narasla, radi tega je prevoz počasen. Vendar je dr-dral za pol ure voz po velikem Brežiškem trgu. Lepo mestece -so Brežice; ponosno se dvigajo na savskem bregu, žal, da se še premalo zavedajo slovenskega svojega rodu!
Gospodu tovarišu se mudi na železnico, da se odpelje proti Zidanemu Mostu. A glej, kako daleč je iz mesta do železnice! Dobro, da imava čila ko-
njiča, sicer bi morala iti blizu pol ure. Pol ure — to je posledica stare modrosti Brežiških očetov! S tako modrostjo so se poslavili tudi zastopniki nekaterih notranjskih krajev. Ponujali so jim železnico in železniško postajo, a niso je marali. Železnica ni silila k premetenim očetom, marveč se je ognila njihovih posestev. Sinovi pa delajo pokoro za nepremišljenost svojih prednikov. Koliko bi dali Brežičani, da se jim približa kolodvor! A neče se približati.
Odšel je moj tovariš. Meni je bilo čakati še pet ur vlaka, ki me potegne proti jugu; ure so mi minule hitro. Obiskal sem znane mi očete frančiškane v mestu, prijateljsko družino, ki mi je draga že iz veselih dijaških let, ljubeznivega nekdanjega součenca, načelnika tamošnje železniške postaje. Njegova soproga ni hotela drugače, kakor da sem obedoval v njiju prijazni družbi — pod košatim kostanjem ob železniški progi. Ni mi bilo žal, da sem se udal; prijateljski pogovor me je obodril in poživil.
Zares lepa je okolica pod Brežicami. Na desno in levo vidiš rodovitno polje in lepe vasi. In tu prebivajo mili rojaki, vrli katoliški Slovenci. O tem pričajo bele cerkvice po vaseh, na planjavi in po gričih; to kažejo križi in druga znamenja ob potih. Da, tukaj prebiva slovenski trpin, udan Bogu, zvest cesarju, vedno stanoviten, dasi je zaničevan. Tolaži ga njegova nebeška vera.
Zdrčali smo mimo Dobove, katero krasi velika nova cerkev; vlak drsne po mostu čez umazano Sotlo, pa smo na Hrvaškem. Ne bodem popisaval kraja, ki je sicer jako mičen zlasti proti zahodu, kjer se ti nasproti blišče Jesenice, Mokrice, Dolina, na jugu pa lepa Sa-moborska okolica. Zdi se ti, da pokaže kraj drugačno lice takoj, ko prekoračiš Sotlo ; skoro bi rekel, da je polje manj skrbno obdelano, nego na sosednem Štajerskem.	•; p
Bližamo se kraljevemu Zagrebu.
Kaj je ono veliko poslopjč tam, nova krasna stavba v prijaznem zakotju? Cesta do nje vodi po rodovitnem polju, okrog poslopja so najlepši nasadi, vinske
gorice se vrste v polkrogu, nad lepimi stavbami se prostira teman gozd. Jako prijazen je ta kraj. Tukaj je bivališče umobolnim Hrvatom, deželna blaznica Stenjevac. Prav primeren kraj je izbran za nesrečneže, da jih vsaj priroda poživi in jim povrne zdravje telesno, ki je potrebno za ozdravljenje na umu.
Zagreb, kako se leskečeš iz daljave, kako raseš po strašnem udarcu 9. novembra leta 1880., ko te je grozna pri-rodna sila skoro porušila, kako se dvigaš iz prahu, kako se lepotičiš! Malo let te nisem videl, pa se danes čudim premembam tvojim. Da, ponosen si slovanski, hrvaški Zagreb! Pa si li istinito tak, kakoršnega se kažeš? Trpiš pač mnogo bolečin. Hrvaško središče si, to kažeš, to trdiš; vendar se ptujec oblastno košati v tebi, tvoji sinovi pa so neje-dini. — Ptujstva je v Zagrebu mnogo, to opaziš brž; ko stopiš na predvežje1) velikega kolodvora, začuješ nemške glasove.
V mesto ne pojdeva, prijazni čitatelj, preveč bi se zamudila; najin namen je, da prideva čim najpreje v Bosno. Ozriva se le mimogrede na njegovo zunanje lice.
Diven je pogled na «jugoslovanske Atene» z južne strani. Ozadje mestu je veličastni čez 1000«« visoki Slemen; pred njim so po nižjih gričih dražestna letovišča, žal, večinoma židovska; cerkve z visokimi zvoniki, zlasti orjaška prvostolnica, palače bogato okrašene in nepregledna planjava pred mestom, raztezajoča se proti jugu in zahodu — to so krasila Zagrebškega mesta. Ne goljufaj nas, sladko upanje, da bode Zagreb kdaj še večji in lepši, ne samo po zunanjem licu, ampak po katoliškem in narodnem duhu! ...Od Zagreba naprej sem se vozil z nekim višjim uradnikom pri Zagrebški vladi. Jela sva govoriti slovanski, a nadaljevala sva kmalu nemški. Mož je bil ljubezniv, častitljiv; resni obraz je ka-
*) To skovanko lahko rabimo za francosko «perron», ker je v istini pred pravo vežo. «Perron» imenujejo namreč Francozi oni nekoliko vzvišeni prostor, ki je pred hišnim pragom ali vežo. Imenuje se tako, ker je iz kamenov (pierre) ali kamenitih ploč.	Uredn. "
zal, da je prebil že marsikako težavo. Dasi je bil rojen Hrvat, vendar je bil vzgojen nemški, in tako tudi uradoval dolgo vrsto let; radi tega sem mu rad odpustil, ko mi je zatrjeval, da bi mnogo rajši tudi sedaj videl v uradu nemški nego hrvaški jezik. Bil je mož stare šole. Bil mi je do Siska prav ljub in zanimiv sopotovalec; gotovo bi mi ne mogel kdo drugi tako opisati hrvaških razmer, kakor mi jih je opisaval on.
Malo pod Zagrebom nas postavi vlak čez Savo, katera je tu že dokaj široka. Nov most za vozove se ravnokar do-vršuje blizu železničnega; lepa, trdna železna stavba je.
Nekaj minut potem je dospel vlak do Velike Gorice. Njeno ime ni prav primerno; dviga se le malo nad veliko planjavo, ki je okrog in okrog. Plodo-vit je ta svet; vrste se polje, gozdi in travniki. Ljudem todi še ni hudo, naj reče kdo kar koli. Po delu tako sodim. Naj bi bili tu naši Gorenjci, drugačno lice bi imela lepa ravan. Na njivi ne najdeš nič druzega, kakor koruzo in zopet koruzo, a še ta je jako slabo oskrbljena. Kjer je bila sejana pšenica, tam ti stoji prazno; goveda in svinje se preganjajo po takih njivah. Koliko bi tu vzraslo ajde! — mislil sem si. Njive počivajo, kar je sicer zanje dobro, a pri nas ne bi smele; ravno to pa je dokaz, da posestnikom ne gre slabo. Tudi delavci tu niso posebno pridni. Sila uči moliti, a tudi delati.
Pred Gorico in daleč za njo proti Sisku je tako zvano Turopolje, kjer so vsi prebivalci kmetje-plemenitaši. Koncem 17. stoletja so se skazali v bojih zoper Turka, tako mi je pravil moj sopotnik; za plačo jih je povzdignil cesar Leopold I. v plemeniti stan. Do L 1848. so bili zares gospodje: sodili so, zapirali so, v klado so de vali. Znan je Turo-poljski ponos, sloveča je Turopoljska ošabnost. Zgorej imenovanega leta pa so se jim vzele pravice. Umeva se, da Turopoljcem to ni hotelo v. glavo, a ban je poslal doli polk vojakov. To je pomagalo, pa bilo je tudi vzrok, da so Turopoljci od takrat vedno madjaroni.; Volijo vsikdar, kakor želi Pešta, zakaj od tam pričakujejo baje še vedno pomoči
3*
in starih pravic. Minister Josipovic je brat župana Turopoljskega v Gorici.
Ponosen je pa Turopoljec še vedno, a tudi petičen. Zarasli hrastovi gozdi dado obilo novcev, ker se les dobro prodaje. Ob železnični progi so nepregledni kupi hrastovih dog, pragovi itd.; v gozdovih se debele prasci, govedo pa dobiva bogate krme na polju: povsodi so viri bogastva in sreče.
Moj popotni tovariš mi je pravil, da je poslovanje med Turopoljci jako težavno. Poskusil je sam. Strezi županu, bogatašem — je dejal — potem gre; ako tega ne storiš, gorje ti: najmanje, kar te zadene, je tožba pri banu; izgovarjati, opravičevati se pa tudi takrat ni prijetno, ko je človek nedolžen. Turopoljec zahteva, da se ravna ž njim kot z gospodom - plemenitašem. — V uradu se je vsela plemenita Turopoljka. «Stojte!» pravi neprevidni uradnik. «Jaz sem plemenita», je odgovor. Gospod se za to ne briga; a v malo dneh dobi od vlade oster poziv, naj se opraviči radi svojega ravnanja. Da, ponosen je Turopoljec!
Od postaje Lekenik, prve za Gorico, je svet mokroten, slab in jako leno obdelan. Pa ni čuda, zakaj tudi na Hrvaškem se poslednji čas delavci težko dobivajo. Knez Thum-Taxis ima tu velikanska posestva; od daleč, tam od gorate Hrvaške okoli Karlovca in še iz bolj oddaljenih krajev dobiva delavcev, vendar se vrši delo le počasi, trava stoji suha, kakor daleč sega oko, nihče je ne kosi. Moj tovariš iz Zagreba je dejal, da se košnja več ne izplačuje. DomaČi imajo sami dovolj in ni jim sile, da bi delali drugim za denar; drugi Hrvatje pa prihajajo redkeje kakor nekdaj, ker županstva zlasti ženskam za-branjujejo hoditi od doma.
«Sisak!» je zaklical sprevodnik. Vesel sem skočil iz voza, poslovivši se od prijaznega gospoda in peš korakal v mesto, ki mi je bilo že od prej dobro znano.
Sisek je malo mesto s 6500 prebivalci; posebnosti nima. Ločijo pa ga v dva dela: «civilni» (stari) in «militarski» Sisek. Zvezana sta po lepem lesenem mostu čez Kolpo.
Sisek je zgodovinsko slavno mesto, posebno slavno pa še iz turških bojev. L. 1593. je branil mesto junaški Zrinski. Nekoliko tožni spomini se ti bude v srcu, ko se sprehajaš po tem kraju, zlasti še, ako se potrudiš pogledat nekoliko od sedanjega mesta oddaljeno «sisačko» trdnjavo ob izlivu Kolpe v Savo. Kako je divjal tu krvavi ples! Koliko slovenske krvi je popila tu črna zemlja! — Tudi v trgovini je bil Sisek do sedanjega časa jako znamenit, imel je važno zvezo po železnici in po rekah Kolpi in Savi. Žita, lesa in jezic se je tu prodalo mnogo. Marsikak Slovenec si je prislužil v Sisku lep kos kruha. Poslednji čas pa je parobrodna vožnja kar ponehala večinoma zaradi železnice, ki veže ob savskem bregu Sisek z Brodom; trgovina zato hira, kakor so mi pravili domačini. Bratje Madjari obračajo železnice, kolikor se da, proti središču — Budapešti — in Sisek propada. Čakajte Siščani, ko se potegne naša dolenjska železnica preko Karlovca do vas, tu vam pride zopet zlata doba!
Sedanji Sisek je bila nekdanja rimska naselbina «Siscia»; mnogo se zasleduje starin, ki to spričujejo, a jaz nisem imel časa, da bi jih ogledoval.
Siščani dobro skrbe za vnanjo ugodnost in lepoto svojega mesta. V novejšem času so zasadili blizu župnijske cerkve jako lep in prostoren park; ulice so čedne, in kar je novih, so tudi široke. Župnijsko jako staro cerkev je dal sedanji mnogozaslužni župnik, hrvaški narodnjak K., po potresu leta 1880. vkusno prenoviti; žal, da so ostali še stari oltarji, prave pokveke v nerodnem zlogu. Jako dobro je preskrbljeno v mestu za šolstvo; tu imaš krasne nove stavbe za ljudsko šolo, deško, dekliško pa meščansko šolo. Okolica je lepa, na zahodnji strani proti Petrinji krasna.
Naj li povem še kaj o sebi?
Poiskal sem brž hotel «Zum Gross-capitel» (tudi v južni Hrvaški imajo hoteli nemška imena), ker je blizu župnijske cerkve. Spravil sem prah z obleke ter hitel k gosp. K., rojenemu Zagrebčanu, da se mu oglasim zaradi svete maše, ker drugi dan je bila nedelja.
Seznanil sem se bil z gospodom že pred več nego dvanajstimi leti, ko sem imel doli neko sitno reč uravnati. Sprejel me je gostoljubni gospod preljubez-nivo ter hotel, da prenočim pri njem Odklonil sem povabilo, ker sem že imel sobo v gostilni, vendar sem moral na večer ostati pri njegovi mizi. Vlegel sem se zgodaj, ker pot v hudi vročini me je bila močno utrudila, a spanec ni hotel priti, kakor sem želel. Pernica pod glavo je delala preveč vročine — kmečki sinovi, kar sem jaz, nismo vajeni pernicam — razven tega pa je bila v spodnjih prostorih pevska poskušnja do 11. ure, potem pa še dolgo živahna zabava. Spal sem malo, vstal ves utrujen. Tako se godi na potovanju.
Po sv. maši sem hitel poiskat svojo teto, ki biva v Sisku čez 30 let. Bilo je veliko veselja, ko sem našel njo, njenega moža in omoženo hčerko, svojo sestričino. A z dotičnim popisovanjem ne smem dolgočasiti čitatelja.
Neka stvar pa mi je v Sisku težila srce. Nedelja je bila. Kako je tak clan pri nas na Slovenskem vse slovesno, kako ti hiti verni naš narod v cerkev! A tukaj na Hrvaškem se večina ne briga ne za svetek, ne za Boga, marveč dere le za pridobivanjem in uživanjem. Posebno pa se odlikujejo v tej malomarnosti Siščani. Videl sem pri prvi službi božji pač precej kmetov in kmetic v lepih narodnih nošah, a meščanov jako malo. Slovenec je še poštenjak, veren kristijan.
Ogledavši si mesto in meščane, pospešil sem korake proti kolodvoru, da se popeljem naprej proti jugu. Vozili smo se po široki planjavi; na severozahodu se vidi nekoliko gorovja, a na vshodu zagledaš le nekatere višine. Cez Kolpo dirjamo v dolino savsko; na levi vidimo staro trdnjavo Sisek. Polje je rodovitno, a malo obdelano; koruza se vrsti z gozdovi. Ono mnogoličnost na polju, ki na Kranjskem tako prijetno dene očesu, pogrešaš todi popolnoma.
S sopotniki nisem imel sreče; prišel sem v voz, v katerem so bili čisto malo-brižni ljudje. Poskušal sem ž njimi govoriti, a dalo se je le malo besedij izsiliti iz teh seljakov. Izjema je bil pač neki madjarski agent, ki je govoril za devet drugih. A duhovitosti ni bilo v tem govorjenju.
Vesel sem bil, ko smo dospeli do postaje Sunje, kjer se deli železnica v clve progi: proti Brodu ob Savi in ob rečici Sunji čez sedlo Majur v dolino reke Une. Moji sedanji sopotniki so namreč krenili vsi proti Brodu, jaz pa sem se preselil na drug vlak ter dobil jako ljubeznivo družbo, trgovca I. iz Siska, ki je bil že čestokrat tudi na Kranjskem, in nekega finančnega uradnika, oba prav prijazna moža.
Vlak nas pelje bolj proti zahodu; za-pustivši dolino savsko, drvi naprej po Sunjski dolini, ki se zožuje proti planini Majurju. Kraji so zanimivi in rodovitni, a vse kaže, da ni pridnih rok. Od sela Majurja naprej je proga čim dalje bolj strma; vozimo se skozi dva predora in — pred nami je dolina ter reka Una, ki deli Hrvaško od Bosne.
Lepa je Unska dolina, zlasti pa je mičen pogled na levo proti vshodu, kjer je pod Majurjem prijazni trg avstrijska Kostanjica, zvezana po mostu z nasprotno turško Kostanjico. V avstrijski te pozdravljajo vitki zvoniki katoliške in raz-kolne cerkve in poleg drugih poslopij veliki novi frančiškanski samostan; v turški je bila zame največja imenitnost munara ali minaret pri džamiji, zakaj ta je bil prvi, katerega sem videl «in natura». Druga poslopja so jako preprosta. Most med Kostanjicama je bil baje narejen za časa Napoleona I. Tako mi je zatrjeval finančni uradnik.
Prelep je pogled na nasprotno stran. Gora, precej visoka, je zavita v mlado lesovje, ki tako dobro dene očesu; vmes so posajene posamezne bosanske koče, preprostejše, nego si moreš misliti; samo jedna je nekoliko večja in lepša.
(Dalje.)
Na jutrovem.
(Potopisne in narodopisne črtice. — Spisal dr. Fr. L.)
VII. Zabave v Kajiri.
ajira*) je sicer daleč od nas, vendar je vredno truda in de: narja, da si ogledaš to glavno egiptovsko mesto. Vsak popotnik najde tukaj kako stvar, ki mu ugaja ali ga zanima. Kdor vidi rad veliko ljudij, najde jih tukaj obilo in od vseh krajev sveta; kdor gleda rad velike hiše ali stavbe, dobi jih tukaj vsake vrste; kdor se rad veseli v prijetnih vrtovih, temu je všeč v javnem vrtu Ezbekije; kdor želi preiskovati starine, clobi jih blizu mesta toliko, kolikor nikjer drugodi.
kaj greh je notranji smrtni črv ali pogubni ogenj v srcu, ki ne razveseljuje, ampak trpinči. Kar pa ni grešno ali nespodobno, to naj si človek prosto izbira za zabavo; ta prostost je najprej potrebna za veselje. Zato gremo tako radi iz mesta v prosto prirodo. Ne bi rad, da bi me kdo napačno umeval. Vsakdo je dolžan živeti po svoji veri in po svojem stanu. Zraven teh dolž-nostij je pa še sto drugih navad, šeg, običajev, ozirov, razmer, okoliščin, ki te doma vežejo, kakor pajčevina veže ubogo muho. Recimo, da bi hotel jaz kdaj po Ljubljani jahati na konju: ljudje bi postajali, stikali bi glave in govorili drugi dan samo o najnovejšem ja-halcu. Kaj pa, če bi jahal na oslu! To vam bi bil dogodek, kakoršnega ni v petdesetih letih v Ljubljani. Ali pa, če bi se vsedel na dvokoleselj in zdrčal po Ljubljanskih ulicah: to bi bilo grozovito ! In vendar ni ne prvo, ne drugo,
*) Naglaša se to ime: Käjira.
Za marsikaterega potovalca je pa glavna stvar, da se v ptujini zabava. Tudi tisti, ki si želi zabave, ne pogreša v Kajiri ničesar, če ima le dovolj zla-tov v žepu. Nikakor nisem šel zaradi zabave v Kajiro, vendar sem se zaba-
v
val tu pa tam in ob raznih prilikah. Se sedaj mi delajo prijetno zabavo ti spomini, zato mislim, da se bode zabaval tudi dragi bralec, ako mu povem kaj iz Kaj irskega življenja.
Da se dobro zabavaš, treba ti je najprej prostosti; treba, da ti oclleže vsakdanje breme in se razklenejo vsakdanje vezi. Kadar čutiš, kako te veže in stiska veriga raznih skrbij, opravil, težav, ozirov, pomislekov, tedaj nisi za zabavo. Ta prostost pa ne sme biti razbrz-danost, v kateri bi se nič ne zmenil za božje in človeške postave. Grešna zabava ni nikakor prava zabava, za-
niti mal, niti velik greh, niti tolik, kakor je najmanjša laž.
To sem povedal, da sem pojasnil ono prostost. Zares to ima človek v svetovnem mestu, kakoršno je Kajira. Tukaj se ljudje ne čudijo takoj, če se zgodi kaka reč proti vsakdanji navadi, ali če ni vse tako, kakor se zdi njim lepo. Posebno prijetno pa je potniku, ako more živeti nekoliko po ptujih šegah. Tedaj mu je tako nekako, kakor bi bil na drugem svetu; taka izprememba ga do cela poživi.
Ker sem imel s seboj nekaj denarja za apostolskega vikarja in škofa Sogara, želel sem najprej najti njegovo stanovanje, da bi se iznebil denarja, ob jed-nem pa dobil kakega znanega, krščanskega človeka. Bilo mi je namreč to najsitneje, da sem bil popolnoma sam v tako ptujem mestu. Usilil se mi je bil sicer neki spremljevalec, ki se me je držal kakor klop pasje kože, a zdel se mi je neznansko oduren. Dajal mi je razne naslove: bil sem mu župnik, profesor, gospod, največkrat pa «pastor»; imel me je za protestantovskega duhovnika, kdo ve, zakaj. Vendar boljši je bil tak spremljevalec kakor nobeden; zato se zmeniva, da najmeva osla in poiščeva omenjenega misijonskega škofa.
Davno že nisem bil tako radoveden, kakor takrat, češ: kako bode vendar šlo na dolgouhovem hrbtu po ulicah — meni, ki sem najbolj vajen sedeti za učiteljsko mizo. Ali se ne bode vse smejalo, kakor bi se v naši beli Ljubljani ? — Kako je človek čuden in neumen, če tudi je dovolj star!
Napravim se v svoji sobici v gostilni, kjer sem se bil nastanil, vzamem s sabo pismo in denar in grem po stopnicah. Da-te vendar, evo dva korenjaka! Sprem-nik je bil najel lepi živali. Polno ljudij je okrog, joj - meni, kaj bode! In če
me še vrže, ta bode lepa! Po pravici povem, tega se nisem bal, saj take vrste strahopetec nisem. Hej, stopi, pa je, rečem si in tudi storim. Dečko, ki je varoval osliča, nasmeje se, da mi uzdo, žival pa veselo zacepeta za spremljevalcem, ki je bil odjahal pred menoj. To je bilo vse; nihče se ni zmenil za ta tako važni dogodek mojega življenja, kakor se tudi takrat ni, ko sem dečko poganjal vipavskega osla po domači trati. Prepričal sem se kmalu, da se na ta način najhitreje, najceneje in naj-lože pride iz kraja v kraj, da je to gibanje mnogo prijetneje za zdrave kosti, kakor pa valjati se po mehkih blazinah naših mehkužnih vozov. Kako drobno in lahno stopa ta žival, ki pomenja — ne brez vzroka — mir! Kako peketa naravnost naprej, ne meneč se za gnečo, ali vozove, ali druge živali! In kako modro rabi svoji ušesi, kakor kralj svoje žezlo: sedaj ji nastavi po koncu v znamenje, da je vse v redu; potem ji naperi naprej, kakor vojak bodalo, češ, naj si le upa kdo! A tudi oslu upade pogum; tedaj povesi ušesi ter ji položi prav pohlevno nazaj proti jezdecu, kakor bi hotel reči: sedaj pa ti zadej glej, da si pomoreš! — Tako umno zna osel že s samimi ušesi svoja čustva naznanjati naprej in nazaj: potem pa naj kdo reče, da ni pameten! Seveda pridejo trenutki, ko se mu zmede račun in ga zapusti
v
modrost. Ce pride namreč dolgouh tik za drugim dolgouhom, potem se ga lotijo muhe in treba je nategniti brzdo. Obračanje po raznih razpotjih, ko je treba zaviti iz ulice v ulico, tucli ni našemu znancu po volji. Najmanj pa mu je všeč, če ga zasede kak debel Anglež. Takrat stisne rep med noge, povesi uha, ne reče pa nič.
Kdor je v Kajiri ali drugodi jahal osla, ta res spoštuje to dragoceno, vrlo
žival. Res, da njegova uha nam niso povsem po godu, toda z drugimi lastnostmi, z mirnostjo in krotkostjo, potrpežljivostjo in vstrajnostjo, urnostjo in pokornostjo sprijaznimo se kmalu. Zato je prav oslič — rekel bi — nekaka poezija Kajirskega življenja. In tam vse jaha, staro in mlado, bogato in ubogo, moški in ženske. Zato je pa tam po ulicah toliko mlacleničev, dečkov in možakov, ki ponujajo osla za jahanje. Ne samo, da dobiš osle za prav malo denarja na posodo, tudi varih-oslar gre s teboj ter navadno poganja žival. Tu pa kaže oslov gospodar večinoma svojo slabo in grdo stran. Tudi osel obnemore in se postara, a teče naj še vedno, kakor bi bil mlad, tako veleva gospodar. Ce ne gre z lepa, mora z grda, zato ima poganjač palico ali neko bodalo — nisem prav dobro videl —, in s tistim udriha neusmiljeno po živali, ali jo drega in poriva. Skoro vselej, kadar sem se gibal na oslovskem hrbtu, treba je bilo oslarja zavračati ali mu pretiti s palico, naj pusti žival. Večinoma sem videl, da so Evropci branili žival -in se upirali pretepanju, a Arabec-mohame-dan nima do živali prav nobenega usmiljenja. Res te zaboli v srce, ko vidiš, da je osel ali konj v pravem pomenu do mesa odrt, ker mu je gospodar raz-tolkel kožo. Pa kako udrihajo! In če mu zapretiš s pestjo ali palico, pokaže ti Arabec vrsto belih zob in se ti smeje, kakor bi hotel reči: «To si neumen, da se poteguješ za osla!»
V Kajiri je neki do 20.000 oslov, katere ponujajo za jahanje. Lahko si misliš, kakšno je to ponujanje, kadar si na kaki živahni ulici. Ti se ozreš, da bi ujel pravega, močnega in mladega, a oslarji so se ozrli po tebi in v hipu so te obkolili. «Hamar, hamär», t. j. ,osell ti doni na ušesa, ali pa po laško: «Burfko,
bon buriko», osel, dober osel, — ali francosko: «burik», tudi to znajo in še kaj več, celo nemško: Ezel, gut Ezel, Bismark-Ezel — kakor je nekdo pripovedoval — kličejo. Težko ti je izbirati. A ko si izbral, hvali ti oslar še vedno svojo žival, in se že naprej priporoča za bakšiš — neizogibno jutrov-sko darilo. Zanimivo je, kadar je poganjač sredi gneče, kadar je cela ulica polna ljudij in živalij, ki rinejo sem in tje. «Rigläk» (tvoja noga), «jeminäk» (tvoja desnica), «daheräk» (tvoj hrbet) — taki so opomini, s katerimi te opozarja, da pazi na nogo, roko in hrbet. Ako je nevarnost, da bi trčila, že velika, zavpije: «Ja valed» (o dečko!), «ja šeh» (o starec!), «ja si'di» (o gospod!). Če si pa koga z oslom ali z nogo zadel, tedaj te ozmerja n. pr.: «Ibn el kelb» (sin psa) ali kako drugače. Posebno neki čudni «ä!» «o-ä!» odmeva tako močno od poganjača do poganjača, da bi si človek najrajši zamašil ušesa.
Na tak način sem tudi jaz prvič jahal po Kajiri in hotel priti do namena; a ni šlo tako hitro. Moj spremljevalec ni vedel, kam bi šel, ker se je samo delal, da ve za stanovanje Sogarovo, v resnici pa ni vedel. Kolikokrat je bilo treba iti zopet nazaj, kadar sva kam prišla, in iskati vnovič! Naposled ob-stojiva pred trdnim obzidjem, za katerim se je videla lična cerkev in na obeh straneh stanovanje. Tu se oglasiva, tu je bil škof Sogaro.
Izvrstna zabava je popotniku, ko gleda po živahnih ulicah gibanje ljudij. Najimenitnejši del mesta, kjer je največ vrenja in gibanja, imenuje se Mu ski. Ulica Muski in trg Muski sta na severno - vshodni strani mesta. Blizu tam je frančiškanska (katoliška) cerkev, ma-ronitovska, sirska cerkev, pa tudi židovska shodnica. Blizu tam je operno
gledišče, francosko gledišče, pošta, več dov). Zato je pa tudi na ulicah res velikih trgov in velikih ulic (boulevar- mnogo življenja, in oči se lahko pasejo
ob raznih prizorih. Ako je tudi po teh njajo evropskih mest, vendar je zunanje ulicah mnogo stvarij, ki nas sporni- lice v naj živahnejšem delu Kajire prav
jutrovsko. Večina ljudij, katere srečavaš, ima dolgo in široko obleko, pa arabski ali semitski obraz. Ponosno stopajo moški, lahno se giblje njih noga z mehkim obuvalom po mehkih tleh. Različnih barv je njih pokrivalo, turban. In ženske, večinoma zagrnjene, hite tiho in boječe mimo gneče, vsakdo se jim umakne in jim pusti prosto pot. Kolikokrat sem gledal to gibanje in hitenje in si mislil, kaj goni te ljudi, po čem hrepene, a nisem našel pravega odgovora. Radi govore, glasni so, tudi smejejo se in šalijo: a kaj žije tej ogromni množici v srcih?
Tam-le drdra lepa kočija. Vprežena sta iskra konja, kočijaš je črn, pravi zamorec in se ponosno vspenja na visokem sedežu. Spredaj pa teka klicar ali tekun, lahno in vkusno napravljen služabnik. To je čudna navada, ki iz-nenadi Evropca, dasi ni brez pomena. Ker ni kamenitega tlaka, po katerem bi drdral voz, zato teče voz skoro tiho. Tekun dela pot med gnečo, ko naznanja, da pride za njim imeniten voz. Pa tudi veličastno se vidi, ko hiti v pisani ali beli obleki pred vozom neko bitje in kliče, naj narede pot njegovemu gospodu. Da bi le to bitje ne bilo človek! In to je grda stran te navade. V istini je tak klicar nekak tretji ali peti konj, ki mora ravno tako teči, kakor teko za njim konji. Ko bi bil on na konju in jahal pred vozom, to bi bilo dostojno, toda jutrovec hoče, da se človek poniža do živalske nizkosti. Do sedanjega časa je bila v obče navada, da je pred vsakim imenitnim vozom tekal klicar. V knjigi, ki je bila tiskana za ptujce pred desetimi leti, čitam: «K vsakemu boljšemu vozu treba tekuna (säis), ki je ponajveč bos, v lahni beli obleki s širokimi rokavi; na glavi ima tuniški fes, z dolgim modrim šopom, v roki pa
palico. Säis je posebno v ozkih in živahnih ulicah koristen, ker ljudem glasno kliče, da prihaja voz; on dela pot med gnečo. Nadeja se posebnega darila.» Omenjam še to, da se je takemu te-kunu treba res čuditi, da more tako dolgo neprestano teči. Zdi se res, da imajo Egipčani boljša pluča kakor mi Evropci. Dasi nisem počasnih nog, a za tekuna bi vendar ne bil, in menda nihče izmed dragih bralcev. V čast ju-trovske omike pa povem, da se je ta navada že precej odpravila. Dandanes ima tekuna le še kak velikaš, posebej še redoma osebe iz podkralj eve rodbine. — Ker je gibanje v Kajiri živahno, nahaja se mnogo voznikov z lepimi vozovi, kakor pri nas. Zamorec-voznik je zavit okrog in okrog glave, kakor bi ga zeblo; le belkaste oči, potlačeni nos in debele ustne štrle v beli dan. A tudi drugih voznikov, menda evropskih, je na preostajanje.
Za naše oči je mično, kadar stopa vrsta kamel po takih ulicah. Tedaj se je treba skrbno umikati, da te njih tovor ne počeše po glavi. Kadar so kamele lepo ozaljšane, — kar je pa malokdaj, — zdi se ti, kakor bi videl Modre iz jutro ve dežele. Glej, tu-le je skrbno zaprta kočija, težko se vidi kaj skozi okna, le dolga zagrinjala, temne paj-čolane in žensko obleko ugledaš. Marsikdo postoji in se ozira v voz: tu so žene kakega mohamedanskega bogatina, ali kakor pravimo, haremske žene, katere prevažajo z največjo skrbjo, katerih prav za prav ne bi smelo videti nobeno oko. Ako so pa bolj uboge, jahajo debelo zagrnjene na oslih v celi vrsti.
Kraj ulice vidiš razne osebe in stvari, ob katerih postojiš. Prodajalnice so deloma po evropskem kopitu, deloma pa po jutrovskem. Sadje, sladke pijače,
tobak . . . vse se ponuja. Po ulicah si si umazal čevlje. To je zapazil snažnik čevljev, ki ima tam na robu svoj stan z malo klopico in krtačami. Lahko si daš osnažiti čevlje, nikomur se ne zdi čudno. Tam blizu ropota nekdo z denarjem : menjalec je, ki bi ti rad zme-njal tvoj denar, zraven te pa morda še ogoljufal. Spreten je pač, zakaj jako
urno viška in meče iz roke v roko svoj cvenk. Hočeš-li vode, «Mojje, mojje» (vode) vpije nekdo, ki gre mimo tebe. Vodo nosi v kozjem mehu, kakor bi imel vrečo moke. A od njega kaplje in z jedno roko maši odprtino, katero odpre, ako hoče kdo njegove izvrstne pijače.
(Dalje.)
Slovstvo.
^Slovensko slovstvo.
Knjige družbe sv. Mohorja.
Šmamice naše ljube Gospe presve-tega Srca. (Druga knjiga.) Spisal Janez Volčič, duhovnik Ljubljanske škofije. 16°. Str. 348. — «Ta-le knjiga je zadnja, ki jo udje Mohorjeve družbe prejmö iz plodnega peresa rajnega pisatelja Janeza Volčiča. Imenoval jo je ,Šmarnice', in mi smo ji pustili ta naslov, dasi bi se mogel zameniti s primernejšim, ker ga je ravno naš pisatelj uvedel v jezik slovenski in je postal med nami že nekako domač . . . Premišljevanja so povzeta iz slavnoznane knjige jezuvita o. J. Arnolda: ,Kako posnemati presv. Srce Jezusovo', in sicer sta prestavljena prva dva oddelka.» (Predg.) Knjiga ima dva dela: I. Premišljevanja (31). II. Pobožna opravila. Ni nam treba govoriti o vsebini, ki se sama priporoča, pa tudi o obliki ne govorimo radi, ker je pisatelj že v večnosti. V Mohorjevih knjigah se pač ne bodo ponavljale stvari, kakor n. pr.: «. . . pohujšuje, namesto da bi se boljšal», ali: «kar prenare-diti ne moreš» (str. 145), ali raba dovršnika za nedovršeno. dejanje. Blagi pisatelj, ki je toliko pisal na čast Mariji, veseli se pač sedaj v njeni družbi in je še vedno prijatelj Mohorjevi družbi, kakor ji je bil v življenju podpornik. _ l.
Slovenslca čitanka za tretji razred srednjih sol. Sestavil in izdal dr. Jakob Sket, c. kr. profesor. III. Cena 80 nove. V Celovcu, 1892. Tiskala in založila tiskarna Družbe sv. Mohorja. — Leta 1854. in 1855. je izdal rajni dr. Janez Bleiweis «Slovensko berilo» za tretji in četrti gimnazijski razred. Nekaj let pozneje je sestavil in izdal pokojni A. Janežič tudi za prvi in drugi razred srednjih šol «Cvetnika» I. in II. del. Ker je uvidel, da vedno bolj napredujoči in razvijajoči se slovenščini ne zadošča več «Slovensko berilo» Bleiweis-ovo, poprijel se je blage misli, da bi sestavil «Cvetnik» tudi za tretji in četrti razred. Prezgodnja smrt
pisateljeva je preprečila, da se ni zvršil ta sklep. Nato sta jela nabirati gradivo za slovenske čitanke za nižjo gimnazijo med drugimi posebno gg. prof. M. Pleteršnik in Fr. Hubad, katerih nabrano gradivo je deloma porabil za sestavo svoje čitanke gosp. dr. J. Sket; bil je v to svrho že poprej zabeležil vse rabljivo gradivo iz novejšega in najnovejšega slovstva od različnih več ali manj znamenitih pisateljev. Pri izberi pesmij in prozajičnih sestavkov se je oziral gospod sestavljalec posebno na zgodovino slovensko, srednjega in sedanjega veka, pa na pokrajine slovenske in slovanske. V pesmih in drugih sestavkih se opisujejo šege in razmere verske, družbinske, državne in vojaške, sploh delovanje Slovencev in Slovanov. A knjiga se ne ozira samo na navedene stvari, v njej se slika tudi prirodna krasota dotičnih pokrajin, kar naj vnema in polni mladeniška srca z navdušenjem in ljubeznijo do ožje in širše domovine — naše Avstrije. Poleg zanimive vsebine omenjamo po pravici tudi lepo vnanjščino knjige.
Dasi ima nova čitanka mnogo vrlin, omenjamo vendar nekaj stvarij, ki nam niso tako všeč, kakor poprej omenjene. Sicer trdi gospod pisatelj v predgovoru: «Berilo za predstoječo čitanko je povzeto večinoma iz najnovejšega slovstva in je tako izbrano in razvrščeno, da stoji v vidni zvezi in vzporedno z drugimi predmeti, kakor se poučujejo v tretjem razredu.» Ali zdi se nam, da se povsodi vendar ni tako godilo. Želeli bi, da bi bil gospod sestavljalec razvrstil berila preglednejše, da bi bil pregledal semtertje tudi nemška berila, popravil nekaj beril, nekaj neumestnih pa izpustil. Predgovor sam omenja take sestavke: «Zraven težjih in daljših sestavkov nahajaš v knjigi mnogo kratkih in lahkih, tako, da bodo čitanko mogli uspešno rabiti tudi na takih šolah, kjer so učenci manj vešči svojega materinega jezika.» — Toliko v obče. Posebej omenjamo, da nam nekaj pesmij ne ugaja glede na ritmiko. Pesem (str. 1) «Cista vest» se ne čita ritmično gladko in pravilno. Pričakovali bi, da se čita prva in tretja vrstica prve kitice v jambskem ali z nastopom
v trohajskem merilu, kakor v 1. in 3. vrstici 2. in 3. kitice. Ritmične pege se nahajajo tudi še v drugih pesmih. Sestavljalcu sicer ne smemo takih peg šteti v zlo, zakaj pesmi v čitanki niso njegovo delo, a utegnil bi bil popraviti te napake, kakor se tudi drugače ni bal popravljati, kar je zapazil napačnega, bodisi v jeziku, bodisi v vsebini. Nekaj sestavkov je povzetih iz Jane-žičevega Cvetnika I. in II. dela, popravljene so nekatere jezikovne in stvarne napake, a ne povsodi. N. pr. (str. 7): «V Atilovi vojski so služili Slovenci . . . Kedar so kralja pokopavali, imeli so velike krmine . . . Latinski pisatelji pravijo, da se je ta sedmina velela ,strava', kar je slovenska beseda ter priča, da so že tedaj stanovali Slovenci v Panoniji.« Ko bi bil rajni Trstenjak videl karto, katera slovi kot «tabula Peutingeriana», bil bi gotovo zadnji odstavek nekoliko premenil in pisal o bivališčih nekdanjih Slovencev za časa Atilovega natančneje in verjetneje. Huni so prodrli v Evropo leta 375. po Kr.; med potjo so trčili na Slovence, ki so v četrtem stoletju bivali — kakor nam kaže omenjena tabula Peutingeriana — v sedanji Ru-muniji nad Dunavom, med Črnim morjem in Karpatskimi gorami. Nekaj so jih Huni prisilili, da so šli ž njimi kot sobojevniki čez Karpate v veliko nižino Ogrsko, večina Slovencev pa je ostala še nekoliko desetletij v Rumuniji ter šla šele v drugi polovici šestega stoletja iz svojih bivališč, prekoračila Karpate in se naselila v Panoniji, kakor tudi po deželah planinskih. Ce latinski pisatelji rabijo slovanski izraz «strava», to še nikakor ni dosti verjeten dokaz, da so Huni navedeno besedo slišali le od Slovencev v Panoniji naseljenih. — Drugo zgodovinsko nedo-statnost čitamo v št. 38. («usmiljena Slovenka»): «Leta 563. po Kr. so privihrali na Donavo divji Obri (Avari).» Dokler so gospodovali po Ogrskem Gepidi in Langobardi, bila je Obrom pot na Ogrsko zaprta; odprla se jim je šele po popolnem porazu Gepidov in po odhodu Lango-bardov v Italijo leta 568. po Kr. Te in druge nedostatke bi bilo gosp. pisatelju lahko odstraniti, da je dotičnim številkam dodal daljše ali krajše opombe, ki bi bile izvestno v korist učencem in učiteljem. Št. 6. čitamo:
Pod Krasom, kjer stena skalna zijd,
Kjer širi se Landrijska jama.
Kje je Landrijska jama? vprašali bodo radovedni učenci, belil si bode učitelj, nevešč kraje-pisja, glavo, zakaj Kras je obširen.
Jezik je gladek in opiljen. Poprava izraza «primanjkuje» (Jan. Cv., I. del, št. 6) v «nedo-staje» (št. 3) ni bila neogibno potrebna. Gospod pisatelj je izpremenil «nižje» (Jan. Cv., I. del, št. 15) v «niže» (št. 9), vendar piše tudi «večji-del» (št. 24). V št. 17 čitamo: «hribi . . . gozdje» namesto Janežičevih oblik (Cv. I., št. 8): «hribje . . . gozdi». Manj navaden je izraz «ni se mu hotelo» (št. 20); manj navadna je tudi zveza: «in to še le v veži, nikar v hiši» (št. 20). Št. 35 čitamo: «... da je kar oglu šal.» Oblika oglu šal se sklada glede na glasnik e (staro-slov. jat) z glagoli slišal, tičal in dr. A vendar se — če sodimo po ljudski govorici in po slov-
nici — staroslovenski e (jat) za omehčanimi soglasniki ne izpremeni vselej v novoslovenski a. Sliši se namreč med ljudstvom češče oblika o gl ušel. Morebiti bi bilo bolje pisati «naj-krajše» namestu «naj krač je» (št. 53). Št. 74 čitamo: «. . . ki se čemerno nareži nad njim»; rajši bi rekli: «... zareži nad njim».
Jos. Jenko.
Pedagogiški letnik. V. leto. 1891 —1892. Uredil Fran Gabršek. Izdalo in založilo „Pe-dagogiško društvo" v Krškem. V Celji. Natisnil Dragotin Hribar. 8°. Str. 236. Cena 1 gld. 40 kr. — Vsebina tega letnika je ta-le: Jana Amosa Komenskega: I. Šola v igri (IV. del). II. Kako pregnati lenobo iz šol. Prevel in uvod dodal Fr. Gabršek. — Simon Rudmaš, koroški šolnik in domoljub. Spisal Iv.Lapajne. — Jedno-stavni predmeti iz stavbarstva in strojstva. Za deške meščanske, obrtne nadaljevalne in rokodelske šole. Spisal Karel Hesky. Poslovenil Josip Bezlaj, učitelj meščanske šole v Krškem. — Kotomerstvo. Izvirna razprava s 6 podobami. Spisal J. B. — Iz norimberške risarske izložbe leta 1890. II. —z — . — Pogled na pedagogiško polje 1. 1891. J. L. — Statistiški pregled ljudskega šolstva v Avstriji 1. 1890. Sestavila Marija Michel. — Poročilo o «Prvi slovenski stalni učil-ski razstavi» pedagogiškega društva v Krškem. — Ocene. — Vabilo. — Poročilo o delovanji «Pedagogiškega društva» 1. 1891. Fr. Gabršek.
Iz tega pregleda se vidi, da je vsebina ne samo mnogovrstna, ampak tudi bogato strokov-njaška. In taka naj se pridno podaje šolnikom, da morejo uspešno napredovati. Poleg vrlega spisa o Rudmašu omenjamo zlasti hvalevredni sestav slovenskih tehniških izrazov, ki dopolnjuje in razširja naše znanstveno in umetalnostno besedišče. Že zaradi teh dveh člankov je knjiga zanimiva za vsakega slovenskega omikanca. Dasi nismo z vsemi posameznostmi (nekaterimi nem-čiznami) v pisavi zadovoljni, priznamo splošno, da je pisava čista in lepa. častitamo.
Letno izvestje c. kr. obrtne strokovne šole za lesno industrijo v Ljubljani o šolskem letu 1891192. Na svetlo dal c. kr. direktor Ivan Subic. V Ljubljani 1892. Založila c. kr. obrtna strokovna šola za lesno industrijo. Natisnila Ig. pi. Kleinmayr & Fed. Bamberg. Vel. 8°. Str. 27. — Tukaj nahajamo najprej kratko zgodovino te šole v preteklih dveh letih, potem pa razna poročila. Iz teh razvidimo. kako se razvija ta najmlajši naš učni zavod. Ker je obrtna šola za naš narod jako važna, vredno je to poročilo občnega zanimanja. Ce nam bode kaj prilike, povemo več o tem zavodu.
Letno izvestje c. kr. obrtne strokovne šole za umetno vezenje in šivanje čipek v Ljubljani o šolskem letu 1891\92. V Ljubljani 1892. Založila c. k. strokovna šola -za umetno vezenje in šivanje čipek. Natisnila Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg. Vel. 8°. Str. 17. — Kar smo rekli o prejšnjem poročilu, to velja tudi o tem.
Kateri bo? Prizor iz domačega življenja. Po Bogosl. Bogačkem predelal J. pl. K. V Celji, 1892. Tiskal in založil Drag. Hribar. 12°. Str. 29. Cena 15 kr., po pošti 17 kr. —
Ta igra nima posebnega jedra, tudi je dejanje nekoliko nenavadno, vendar je dokaj šaljivosti v posameznih prizorih, zato bode igra ugajala na odru. Nekateri stavki se ne vjemajo s slovenskim jezikom, n. pr.: «Je-li to vaša resnica?» t. j.: Ist das Ihr Ernst? «Natvezati jih je hotela vse prav mastno«, menda v pomenu: «Debelo jih je hotela nalagati, za nos zvoditi.» Mnogo je pa dobro zadetih izrekov.
Iskrice. Zbirka pesmij in povestij. Spisal in slovenske j mladini poklonil Janko Le-ban, nadučitelj. III. zvezek. Cena 25 kr., po pošti 28 kr. V Gorici. Založil in tiskal Anton M^ Obizzi. 1892. 12°. Str. 76. — V tej knjižici je nekaj izvirnih, nekaj že prej natisnjenih spiskov, povestic in pesmic. Kakor je vsebina večinoma primerna otroškemu duhu, tako je tudi pisava dokaj lahka in gladka, pa tudi pravilna.
Drobtinice. XXVI. letnik. Uredil dr. France Lampe, profesor bogoslovja. Založila Katol. družba za Kranjsko. V Ljubljani. Natisnila «Katol. Tiskarna.» 1892. 8°. Str. 196. Gena 80 kr. Prodaje «Katoliška družba» v Ljubljani, Stari trg, 13, in «Katol. Bukvama». — Knjigo posvečuje urednik svojim prijateljem in sotrudnikom pri «Dom in Svet»-u. V treh delih je ta-le vsebina: A. Nabožni del: Duh sv. Frančiška Šaleškega (11.—14. del). B. Življenjepis: Franc Ksav. Kramer, poslednjič ko-rar v Ljubljani. (Nadaljevanje in konec lani začetega spisa, pogl. XIX.—LXXVII.) C. Raznoterosti: Beseda o I. slovenskem katol shodu. Sv. suknja Jezusova v Treviru na Nemškem. Pesmi (9). Imenik udov Katoliške družbe za Kranjsko leta 1892. Knjiga ima pet slik.
Kopališče Kneippovo v Kamniku na Kranjskem. Z ilustracijami kopališča in okolice Kamniške. V Ljubljani. Ig. pl. Klein-mayr & Fed. Bamberg. 1893. 18°. Str. 34. Cena 30 kr. — Ta knjiga je prevod (kar pa ni povedano) ali slovenska izdaja nemške knjižice «Wasser-Heilanstalt und Bad Stein in Krain«, ki je izšla v Wörl-ovi zbirki. Le na dveh mestih smo našli v slovenski knjižici mal dosta-vek. Škoda, da nima tudi slovenska knjiga načrta Kamniškega mesta. Lahko pa rečemo, da je slovenska knjižica sama na sebi lepa in dobra; prevod je gladek. Za ptujko «abonnement» rabimo besedo «naročnino» lahko tudi tedaj, kadar govorimo o jedilih.
Zgodbe svetega pisma za nižje razrede ljudskih šol. S 47 podobami. Nemški spisal dr. Friderik J. Knecht. Poslovenil Iv. Skuhala, dekan v Ljutomeru. Z dovoljenjem knezoškofij-stva Lavantinskega, Ljubljanskega in Krškega ordinarijata. Tretji natis. Freiburg v Breisgavi. 1892. Herderjeva založnica. 8°. Str. 95. Cena 26 kr. — Ta knjižica, za šole jako rabna, znana je že našim čitateljem iz prejšnjih izdaj.
Matica Slovenska je izdala ravnokar za leto 1892. tri knjige: 1. Letopis za leto 1892. — 2. Poknežena grofija Goriška in Gra-diščanska. — 3. Z ognjem in mečem, roman, iz poljščine poslovenjen.
Časopisov in perijodičnih književnih stvarij smo imeli Slovenci v preteki, letu 35. — l.
Srbsko slovstvo.
'	(Piše J. Barlš.)
Matica Srbska. Pred štirimi leti sem menda pisal že nekaj o tem najstarejšem slovstvenem društvu na slovanskem jugu. Vendar mislim, ne bode škodilo, če zopet malo izpre-govorim o Matici Srbski; saj je potrebno, da se slovanski rodovi vedno bolj med sabo poznamo.
«Matica Srbska» je bila utemeljena 1. 1826. Že leto preje je začel izdajati profesor Jurij Ma-garaševic v Novem Sadu (Neusatz) književni zbornik: «Letopisi serbske». To je bil začetek, a lepo misel o književnem društvu je oživljal posebno mladi Jovan Hadžič; nagovoril je nekoliko imovitih peštanskih trgovcev, da so utemeljili «Matico». Lepe denarne podpore plemenitih ustanovnikov so postavile društvu čvrst temelj,^ zato ga tudi niso mogli uničiti mnogi viharji. Še danes stoji čvrsto, a upamo, da bode bratom Srbom rodilo še obilo sadü.
Dve stvari sta pri «Matici Srbski», s katerimi se druge Matice ne morejo tako ponašati: njena starost, in njen imetek. Uprav čudimo se, kako so že v časih, ko je ilirstvo spalo še trdo spanje, kako so že ondaj, dasi niso bile razmere nič ugodne, mogli utemeljiti na slovanskem jugu književno društvo. Še bolj se čudimo, da ima ta Matica prav ogromen imetek; v letu 1891. je imela 754.598 gld. in 78 novč. Oj srečni Srbi, vsklikne marsikateri od vas, ker imajo tako bogato Matico, koliko predragocenih knjig lahko izdadö vsako leto! Počakajte malo, da povem vse! Od devetnajsterih precej obilnih ustanov so ustanovljene le štiri v pravem pomenu za književnost; zato se more v književne namene izdati le 3760 gld., kar je dokaj malo v primeri z onimi sedemsto tisoč goldinarji. Deset ustanov je za podporo dijakov in za dobrodelne namene; zato šola Matica vsako leto šestnajst dijakov na raznih učiliščih, katerim razdeli na leto do 5600 gld. Preostalih pet ustanov pa še ni začelo delovati.
Kakor vsaka Matica, tako ima tudi srbska ude. Vem, da vas mika zvedeti, koliko udov ima «Matica Srbska». Ne mnogo. «Matica Hrvatska» jo mnogo presega, (ima 981 utemeljiteljev in 8100 letnih udov), a tudi naša slovenska je srbsko že dosegla. Seveda treba pomisliti, da «Matica Srbska» ni imela do sedaj letnih členov, ampak le ustanovitelje, (kateri plačajo 50 gld.), in teh je bilo do sedaj z onimi, kateri še niso plačali vse ustanovnine, od leta 1826. pa do leta 1891. vseh skupaj 1562 členov, od katerih je že jedna petina pomrla. Ker ni vsakomu lahko položiti v sedanjih ubogih časih 50 gold, na žrtvenik domovinski, zato je bil že skrajni čas, da Matica ustanovi tudi podporne letne člene, kar je tudi sklenila v lanski glavni seji. Podpornik plača letne tri gold., in dobi vse knjige, katere izda Matica. To je izvestno važen in potreben korak, saj se tako odpre Matica širjemu občinstvu; lepi uspehi «Matice Hrvatske» kažejo najbolje, da to Matici ne bode v škodo.
«Matica Srbska» izda vsakega leta po več knjig: «Letopis», (knjiga šteje od 150—180 str.), katerega urejuje že dolgo A. Hadžič, a poleg
Letopisa 5—6 poljudnih knjig za narod ; tiskajo se v 4000 iztiskih, a izšlo jih je že 36. Mnoge nasvete dajajo «Matici Srbski» in ne brez potrebe. Srbi imajo razven Matice še dve književni društvi, kateri se bavita posebno z znanstvom: «Srbska kr. akademija» in pa «Srbsko učeno društvo», obe v Belem Gradu. Tu je torej znanstvenega polja dovolj in dovolj prilike in prostora za razprave in znanstvena preiskovanja. Po mojem mnenju naj bi se «Matica Srbska» ozrla v hrvaško, naj bi delala za srednje naobražene ljudi in pa prosti narod s knjigami za narod, ker Srbi nimajo Mohorjevega ali Jeronimskega društva. Bolj, nego drugemu narodu je treba baš Srbom dobro izbranih in vestno pregledanih knjig, ker so srbski knjigarji večkrat jako brezvestni in podajajo občinstvu stvari, katere so bolj v sramoto, kakor v čast srbskemu narodu. Posebno nenravni prevodi, knjižice po pet kraje, rastö tam kakor gobe. Srednje naobraženi narod naj bi čital primerne leposlovne knjižice, katere bi mu podajala Matica. Doslej tega ni bilo. V Letopisu njenem najdeš vse, kar hočeš, tu jezikoslovno razpravo, ondi pesmi, tu zgodovinski spis, ondi povest, tu kak košček slovstvene zgodovine, ondi igro,
ta je izvirnik, ta prevod,--vse vprek. Taka
zmes ne ugaja srednje naobraženemu občinstvu. Cemu narod pitati z učenimi, večkrat suhoparnimi razpravami, če je za nje dovolj prostora v omenjenih znanstvenih društvih? Pri nas je drugače, kakor se je že večkrat pisalo in govorilo. Naša Matica nam je vse, in če nje ne bi bilo, kje naj zagleda beli dan učena razprava?
Iz zaklade P. Konjeviča (46.809 gld. 24 novč.) so začeli pred sedmimi leti izdajati: «Knjige za narod». To je zlata misel, katera bode s časoma rodila stoteren sad. Prosti srbski narod je žal jako zapuščen, ker nima pravih pastirjev, a tudi razne druge neprilike (Turki, vojske itd.) so mu ovirale napredovanje. Treba previdno ravnati, da se mu priljubi knjiga. Matica izdaje sedaj lepe knjižice, dela pa naj še, da pridejo res med prosti narod, da jih bode narod čital in se ž njimi izobraževal. Pisali naj bi te knjige najboljši pisci, saj je. zanje ta naloga najlepša. Cena knjigam bodi nizka; narod je siromašen, pa se mu mora knjižica posebno izprva dati skoro brezplačno — saj je denarja dovolj. Rodoljubi pa naj nagovarjajo ljudstvo, da čita.
Želimo slavni «Matici srbski» takega prepo roda; njeni uspehi se bodo kmalu videli med tako nadarjenim srbskim narodom.
Rusko slovstvo.
; (Piše V. Bučar.)
JPrvi tatarsko-ruski list. Leta 1882. je začel izhajati v Bahčisaraju kot tednik rusko-tatarski list «Perevodčik». To je bil prvi list v tatarski Rusiji. Ako pomislimo, koliko ima vsak list ob svojem začetku težav in sitnostij od vseh stranij, potem umevamo, da je ta imel še stokrat več težav od drugih. Urednik se je moral bojevati s tiskarskimi težavami, n. pr. pri stavcih in popravljalcih, tudi si je moral še-le izbrati jedno izmed tatarskih narečij, katero bi
umevali vsi Tatarji. Kavkaški Tatar namreč ne razumeva popolnoma Krimskega, a ta zopet ne Kazanskega ali PovolŠkega Tatarja, — da ne govorim o stanovalcih srednje Azije. Ne glede na vse te težave je vstrajal Izmail-Aga-Hasprin-ski pri začetem delu, in tako je obhajal «Perevodčik» lani desetletnico. Začel je le s posameznimi naročniki, kateri so se branja šele učili; sedaj pa jih ima dosti tudi izven meje ogromnega ruskega cesarstva. Med temi je mnogo Tatarov; med turškimi naročniki je tudi ime sultana Stambulskega. Namen tega lista je, da razširja med Tatarji ruski jezik. «Učiš, Tatarin, po russki» — to je geslo. Perevodčikovo.
Knjigarstvo na Ruskem l. 1891. — Nekoliko podatkov o tem zajemamo iz brošure L. N. Pavlenkova: «Knižnoe delo i periodiče-skija izdanija v Rossiji v 1891. godu.» — Pred-^ lanskim je bilo tiskanih (brez Finske) v Rusiji 9.053 del v 29. milj. izvodih. Največji del napisan je v ruščini, 6.588 knj. v 23 milj. izvodih, v drugih jezikih samo 2.465 knj. v 5 milj. izvodih. Od leta 1890. se je pomnožilo knjigarstvo za 415 knjig v 4 milj. izvodih. Izmed neruskih jezikov je na prvem mestu poljski (840), potem nemški (393), hebrejski (380), litavski (219). — Po vsebini se zvrščujejo knjige po tej-le vrsti: duhovsko-bogoslovske knjige ("789 v 3-9 milj. izvodih), od katerih je velika tretjina samo na novo pretiskana. Na drugem mestu so repertorji ali knjige za iskanje (624 del v 4 milj. izvodih). V tem deluje največ koledarjev (okoli 3 milj.), od katerih se posamezni tiskajo v 500 — 800 tisoč izvodih. — Leposlovnih knjig je izdanih 590 (v več ko 2 in pol milj. izvodih). Leta 1891. je prenehala pisateljska pravica za dela Lermontova; odtodi se razlaga, da se je istega leta izdalo Lermontovih del v 92 izda-njih v 1,180.300 izvodih (1887 ob petdesetletnici smrti Puškina je izšlo njegovih del 163 izdaj v 1,481.375 izvodih). Razven tega je izšla 8. izdaja L. N. Tolstega in 13. zvezek njegovih del, v katerem sta tudi «Kreutzerjeva sonata» in «Plody prosveščenija»; 3. izdaja Turgenjeva (12 tisoč izvodov) itd. — Na četrtem mestu so šolske knjige (574 v 4 milj. izvodih), dalje zdravniške (476 del v 520.000 izvodih); računi in poročila raznih društev (291 spisov v 111.000 izvodih), dramatična dela (272 del v 118.000 izvodih), zgodovinske knjige (254 del v 187.000 izvodih), pravdoznanska dela (224 v 290.000 izvodih). Jako dobro se obdeluje slovstvo za ljudstvo (221 knjig v 1*7 milj. izvodih). Prirodoznanstvo ima 194 knjig, matematika 45, statistika 176, jezikoslovje 94, zgodovina slovstvena 71, zve-zdoznanstvo in vremenoslovje 59, financija 79, gospodarsko slovstvo 188, vojaštvo 139, tehnika 157, slovstvo za deco 181 novih knjig, natisnje-r nih v 1-3 milj. izvodih.
Vse knjige so tiskali v 154 ruskih mestih. Obseg se je sicer od leta 1890. razširil, a vse to je še malo, če pomislimo, da ima Rusija (brez Finske) 1.281 mest. Največ se tiska v Pe-trogradu (3.193), v Moskvi (1.848), v Varšavi (1.091 knjig). V Varšavi izide največ neruskih knjig. Dosti se tiska tudi v Kijevu (328), Ka-zanu (302), Rigi (297), Odesi (265), Tiflisu (255).
Razne
Naše slike.
V slikah današnje številke pač vidijo naročniki nekoliko napredka. Razlagati jih obširno ne moremo zaradi pičlega prostora. Prvo omenjamo posebej natisnjeno sliko z naslovom: «Umirajoči Rafael» (Rafaelova smrt). Rafael gleda umirajoč v svoje največje delo «Izpremenjenje». O tej sliki omenjamo, da smo želeli podati naročnikom vsestransko umetno delo. Fotografični posnetek izvirnika narn je blagovoljno posodil gospod podobar Val. Šubic v Poljanah. Vendar nas je sama plošča za tisek stala 49 gld. Iz tega lahko naročniki presodijo, kolike stroške nam prizadevajo slike. — Drobna in preprosta slika na str. 3 kaže delo Rafaelovega očeta, Janeza Santija, ko je v angelju vpodobil obraz svojega sinčka. — O sliki na str. 9, ki je iz mladostne döbe Rafaelove, mislili so nekateri, da je naslikal Rafael samega sebe. A drugi trde, da ni on. Rafaelovo podobo — njegov portret
—	podamo pozneje. — O lepi slovenski navadi, katero nam predočuje Jurija Šubica slika na str. 25, dal bi se napisati lep sestavek. Ako bode možno, priobčimo pozneje opis te navade, kakoršna je na Notranjskem. Jurij Šubic je naredil risbo za delo: «Oesterr.-ungar. Monarchie in Wort und Bild.» — Slika na 29. strani nam predstavlja kardinala Lavigerieja blizu njegove naprave v Biskri. Poleg njega sta dva bela očeta, njegova misijonarja, na desni in levi se vrši delo. Vse drugo pojasnjuje dotični spis.
—	Deželno gledišče v Ljubljani so zidali predlanskim in lani, letos pa so je dovršili. Sedaj je velika stavba, katere zunanjo obliko od severovshodne strani nam kaže naša slika. Fotograf je imel s sliko težavo, ker ni možno tako daleč od stavbe, da bi se naredila velika pa čisto pravilna slika. Upamo, da objavimo tudi o tej zgradbi še kakšno poročilo. Sedaj omenjamo le, da so se deli nad pročelje stavbe neki kiparski izdelki, o katerih trde po pravici, da umetniško niso lepi, nravno pa nikakor ne za javnost primerni. To nam jako greni veselje nad sicer tako znamenito stavbo, ki bi lahko bila v čast deželi in njenemu stolnemu mestu.
Umetnost pri Slovencih 1. 1892.
Glasbena Matica. Naš vrli glasbeni zavod je v preteklem letu napredoval prav znatno in dospel do umetniške višine. To dokazujejo njegovi koncerti in proizvodi. Prvi lanski koncert, dne 12. marca, je iznenadil vse poslušalce. Nič manjšega uspeha niso imeli sledeči koncerti. Pred vsemi omenjamo koncert v proslavo tristoletnice Gallusove smrti. Pele so se tu skoro same skladbe Jakoba Gallusa (Petelina), našega doslej skoro neznanega glasbenega velikana. Zadnji koncert «Glasbene Matice» se je vršil v novem gledišču dne 15. decembra in ponavljal dne 17. decembra v redutni dvorani. Velike nade, katere je gojilo občinstvo, izpol-
s t v a ri.
nile so se popolnoma. Kako umeva zavod svojo nalogo, da vnema za slovansko glasbo, kaže nam vspored. Divna Smetanova uvertura k «Prodani nevesti» je bila uvod, za katerim so se vrstili različni zbori zlasti slovanskih skladateljev: Försterjev «Samo», Dvorakovi dueti, Nedvedov «Nazaj v planinski raj», Fibichova «Pomladna romanca». Najsijajnejša točka pa je bil Weissov «Triumfator». Zmagoviti vojščaki pojejo svoj gromoviti «Evoe, io triumphe», njim odgovarja ukanje ljudstva in žalujoča tožba ujetih sovražnikov z nesrečnim kraljem Perzejem. Središče vse slavnosti pa je zmagoviti L. Emilij Pavel. Zbor je pokazal, da umeva umetniško zvršiti najtežavnejše naloge. Pevski zbor, ki šteje poln do 150 glasov, pokazal je pod vodstvom gosp. Hubada, kaj se lahko z vstrajnostjo doseže na glasbenem polju.
Zanimanje za društvo vedno rase, v odboru je mnogo slovenskih rodoljubov. Med učitelji omenjamo pevskega vodjo gosp. Hubada, kateri je v kratkem času, a z neumornim trudom mnogo pomogel v povzdigo društva, znanega glasbenika gosp. Gerbiča in njegovo gospo, gg. Hoffmeister-a, B a u d i s a in Razi n g e r j a.
Skladbe, ki jih je izdala lani «Glasbena Matica», so: 1. «Zagorska», koncertna fantazija, zložil Ant. Foerster. 2. «Kje so moje rožice?» fantazija, zložil P. Hugolin Sattner. 3. «Rapsodija na slovenske narodne pesmi», zložil K. Hoffmeister. Vse tri skladbe nam kažejo preproste narodne napeve slovenske v dovršeni umetniški obliki, in bodo iz-vestno mnogo koristile ugledu lepih naših narodnih pesmij. Ponosno sme vsak igralec v salonu svirati te pesmi, in dosegli so gospodje zlagatelji svoj namen, da se sme to, kar čuti in misli preprosto ljudstvo, glasiti v najbolj izbrani druščini. — Zato smemo imenovati »Glasbeno Matico» velevažno in koristno družbo, ča-stitati ji za lepe uspehe in ji želeti obilne podpore od slovenskega razumništva.
Slovenska dramatika. V novem gledišču je sedaj prilika, da se razvija slovenska dramatika. Tu omenjamo samo slovensko opero: «Teharski plemiči/-, ki se je predstavljala prvič dne 10. decembra. Besede ie zložil gosp. A. Funtek, uglasbil jih je znani skladatelj gosp. dr. B. Ipavec. Občinstvo je poklonilo gosp. skladatelju lovorov venec. Posebno se hvali duh narodnih pesmij, ki veje iz te skladbe.
Dramatično društvo v Ljubljani ima namen, da goji slovensko dramatiko. Kakor ču-jemo, bori se to društvo s takimi težavami, ki bi se dale odpraviti. Dne 17. grudna pr. 1. je imelo društvo svoj občni zbor, v katerem se je sklenilo, da razpiše odbor nagradi za 200 in 100 gld. za dobro izvirno dramo ali pa veseloigro. Želimo, da bi dramatično društvo — steber naše dramatike — povzdignilo slovensko dramatiko do častnega stanja in ugleda med domačini in ptujci. Bog mu daj uspeha!
Slovensko slikarstvo in kiparstvo. Tudi slovensko slikarstvo in kiparstvo je doseglo leta 1892. nekaj lepih uspehov. Omenjamo tukaj le mimogrede, da je naslikal gosp. Ogrin z Vrhnike veliko sliko: «Sv. Anton» za Ljubljansko frančiškansko cerkev. Slika je posneta v Drobtinicah, morebiti jo objavimo tudi v listu ali na platnicah. — Gosp. Lud. Grilc, slikar v Ljubljani, je dobil srebrno svetinjo na lanski razstavi v Plov-divu na Bolgarskem. — Kipar Vek. Progar iz Celovca je izklesal za Kamniško župno cerkev lepo skupino Matere Božje. V Celovškem muzeju je pred kratkim razstavil petero manjših kiparskih del. Nekaterih slikarjev dela smo videli tu pa tam razstavljena, n. pr. gosp. Grilca portret Ant. Knez-a. gosp. Iv. Franketa portret bivšega dež. predsednika Winklerja i. dr. Umetniško se je prenovila lepa župna cerkev v Kranju po trudu gosp. dekana Ant. Mežnarca. O tem bodemo poročali več, kadar bodemo mogli. Tudi mlade naše moči, sedaj na akademiji Dunajski, obetajo sadü. — Vse prijatelje naše umetnosti prosimo, da bi nam točno poročali o novih proizvodih, ali nam poslali risane ali fotografovane posnetke znamenitejših del.
Iz znanstvenega slovstva v Avstriji.
,,Argo" Zeitschrift für krainische Landeskunde. Izdaje Alfons Müllner, muzealni kustos v Ljubljani. Stane na leto 4 gld. in izhaja na mesec na 1 — 1 1ji pole. — V rokah imamo 5. štev. I. leta tega lista z zanimivo vsebino, n. pr. o kranjskih gradiščih (gradišče pri Svetem Mihaelu pri Hrenovicah), piše g. Müllner; Metternich und Gentz auf dem Laibacher Con-gresse, piše pl. Radics; sežiganje mrličev pri starih narodih in razna poročila, zlasti iz muzeja. Vsekako je list zanimiv.
V Gradcu v založbi «Styria» izhaja velika „svetovna zgodovina" profesorja in dvornega svetnika dr. Jan. K. pl. Wei s s-a v nemškem jeziku. Onim naročnikom, ki segajo iz znanstvenih namenov po velikih zgodovinskih delih, lahko priporočamo to delo bolj, nego druga nemška dela iste vrste. Weiss je nam Slovanom pravičnejši nego drugi nemški pisatelji; posebno se odlikuje z nenavadno obširnim znanjem, v obliki pa z lepo pisavo. O njegovem katoliškem stališču nam niti ni treba govoriti. VIII. zvezek, ki nam je pred očmi (obstoječ iz osmih snopi-čev po 50 kr.), obdeluje versko preosnovo na Angleškem, verske prepire na Nemškem, opisuje Karola V., Filipa I. in njegove vojske. Zlasti zanimiv je zadnji oddelek o umetnosti in slovstvu v 16. in 17. stoletju. O smrti Rafaelovi n. pr. piše: «Rafael je umrl zaradi mrzlice, katero so mu zdravniki slabo zdravili, 37 let star, na veliki petek, svoj rojstveni dan, 6. malega travna leta 1520. Žalost nad njegovo smrtjo je bila v Rimu in po Laškem velika. Papež je točil bridke solze. Njegovo truplo je ležalo pod sliko ,Izpremenjenje'. Bembo mu je postavil na grob ta nadpis:
lile hie est Raphael, timuit quo sospite vinci Herum magna parens et moriente mori.-»
Družba sv. Cirila in Metoda.
Izšel je «Vestnik» VI., ki poroča o sedmi veliki skupščini dne 28. julija v Postojni. Dohodkov je bilo lani 9.905 gld., stroškov 8.556 gld. 77 kr. Podružnic je na Kranjskem 45, na Štajerskem 28, na Koroškem 14, na Primorskem 18. Udov je 9.007. Družba napreduje; sedaj vzdržuje pet svojih zavodov, pet drugih podpira. O slovstvenem delovanju te družbe poročamo sproti v «Slovstvu».	_ L.
Trije popravki.
Gospod urednik! Menim in se nadejam, da mi ne bodeta zamerila dva čislana sotrudnika Vašega lista, ako naznanim o sledečih treh stvareh svojo misel. V 12. številki leta 1892. «Dom in Svet»-a se čita pri opisu Kamnika na str. 554: «Stari grad ali Karnik». Po krivici so začeli pisatelji Kamniški stari grad (Oberstein) imenovati Karnek (prim. «Kranjska mesta» str. 29) ali pa Karnik. Ljudstvo gradu tako ne imenuje. Ta spaka prihaja v knjige iz tiskovne pomote, katero je napravil Valvasor (XI, 427), a jo tudi sam popravil, ko je zapisal na koncu četrtega zvezka med tiskovne pogreške «Karnek 1. Kam-nek». Grad se je torej imenoval Kamnik, po nemško pa Stein in pozneje Oberstein.
V istem sestavku stoji ime mekinske opatinje Goljanec zapisano «Klara Poljančeva». A pravo je Goljanec, ker ima Valvasor (XI, 373) «Clara Galianitzinn von Görz»; Milkowiez, Klöster in Krain, str. 174 jo imenuje «Gallianič (Gallienig)», in jaz sem v Vidmu v dveh izvirnih pismih našel zapisano: «Gollianiz». Bolj pravo bode torej Goljanec.
Filologov se sicer bojim, vendar očitno povem, da mi razlaga Vavte Vasi na str. 563. ni všeč. Ime spada med srednjevisokonemške paperke. Nekoliko prisiljeno je pa razlagati ime iz besede «bautara», kar je nemško «Fallthür». Zdi se mi ta-le razlaga verjetnejša. Grajski oskrbniki so bili v srednjem veku našim kmetom dobro znani. Nemci so zvali takega moža «Walter» ali «Waltbote»,*) Slovenci so pa iz poslednje besede napravili «vavpet». Vem za nekega Nemca, ki se piše «Walther», in njegov gospod je slučajno «Verwalter» (oskrbnik). Poznam pa tudi hišo, kateri se reče «pri Vavptu«. Mogoče je potemtakem, daje kak grajski oskrbnik sezidal hišo ali gradič (od katerega so baje še ostanki v zemlji) ondi, kjer stoji Vavta Vas. Ko so hiše narasle, imenovali so vas po «vavptu» (kateri je morebiti imel tudi ondotni brod v najemu) Vavptova Vas, «p» je izpadel, in odtodi je sedaj med ljudstvom znana Vavtova (ne Bau-tova) Vas. Nemško ime je vas dobila od oblike Walter. Zato je po nemško, kakor priča neka izvirna listina, že leta 1501. bilo zapisano: Val-tersdorf, danes pa pišejo Waltendorf. a. k.
*) Prim. Lexer, Mittelhochdeutsches Wörterbuch.
Slovstveno božično darilo je 1. snopič Slovensko - nemškega besednjaka Wolfovega, ki je izšel te dni in se sedaj razpošilja.
Izdaje in urejuje dr. Fr. Lampe.
Tiska „Katoliška Tiskarna1'.
VABILO NA NAROCBO
„DOM IN SVET"-
A
za leto mm
e vabimo radi na naročbo s po- dobno je tako ravnanje prodajanju blaga, sebnim vabilom, s posebnimi A žal, Slovenci nismo tako srečni, da obljubami in s samohvalo. Po- bi se pri naročbah listov oglašali tisoči

ismMmmmBBS&l
.
■■
j®mmrn ,. ............
'i.
v« iy,
■*>m>
w_________^^^^
as
- - HM . . H^^SÖ^Cft^Ä^J, ' =*'„. ,
ffiliSI^^
, ...	■MMiaMi "^^^»gi^^i^as i
KK2Ks5S!s.

Pogled na trg v Betiehemu izpred cerkve Zvelicarjevega rojstva.
(Po fotografiji urednikovi narisal P. S. F.)
prijateljev, kakor se oglašajo pri večjih narodih. Zato je treba vabiti in prositi. Ko bi se ne zavedali, da delamo z dobro in pošteno voljo za dobro in potrebno stvar, takoj bi list ponehal izhajati, urednik bi pa odložil breme, katero nosi mnogokrat prav težko, za katero so odločene mnogoštevilne dnevne in nočne ure.
Dragi Slovenci, zavedajmo se, da smo narod, da imamo neki namen in imamo nalogo! Stvarnik nam je določil namen ta, da se ohranimo, izpopolnimo na svetu med drugimi narodi in zveličamo. Zato imamo nalogo in dolžnost, da se izobrazimo v vedi in umetnosti in ž njima Boga poveličujemo. Slovenci nimamo lista, ki bi na tako preprost
in zanesljiv način razširjal vedo in umetnost, kakor je «Dom in Svet». Posebno poudarjamo še tako zvane ,lepe umetnosti', katerim posvečuje mnogo prostora. Ali ni torej vreden podpore?
V tem letu bode objavljal list povesti za zabavo, ki bodo pa hkrati imele tudi dobro jedro, pesmi, potopise, življenjepise, opise naše domovine, znanstvene spise in, kolikor bodemo mogli, tudi narodno blago. Prinašali bodemo podobe, kakor v preteklem letu. Skrbeli smo, da bodo mnoge podobe res umetne, saj le iz takih se böde učil narod spoznavati in ceniti pravo umetnost.
Mnoge naše prijatelje plaši «velika cena», kakor pravijo. Izdajatelj reče lahko, ozirajoč se na druge liste, da «Dom in Svet» ni drag. O domačih listih niti ne govorimo. Res ponujajo ilustrovani listi drugih narodov več tvarine, a so tudi dražji. Popustite, Slovenci, nemške liste, podpirajte bolj naš list, da se poveča: potem ne bodete pogrešali v njem nobene stvari, ki vam sedaj ugaja v ptujih listih.
Drage sotrudnike svoje prosimo, naj skrbe za lepo obliko spisov, za mično pripovedovanje in čist jezik. Na vsaki strani naj puščajo širok prazen rob.
Več naročnikov nam je povedalo svoje želje zastran platnic in zunanje oblike
lista. Odgovorimo vsaj nekoliko ! Se posebna glava na prvi strani se nam zdi nepotrebna, nekako otroška. Platnice puščati prazne — zdi se nam škoda. Dvostolpni tisek se lože čita, kakor v dolgih vrstah. Uredništvu je na tem, da ima list tako obliko, s kakoršno sme stopiti tudi med liste drugih slovanskih narodov. Nečemo se hvaliti, a prijateljem svojim povemo v veselje, da nam dohaja priznanje in pohvala od čeških, poljskih in hrvaških listov, oziroma urednikov. Prav v tem. da porabljamo vsak kotiček za slovstvene namene, da nimamo niti na platnicah naznanil ali in-seratov, niti v listu mašil, dela list izjemo med drugimi listi. Poudarjamo: Ni nam namen, dobrikati se občinstvu, tudi ne delati dobička, ne sebi, ne sotrudnikom, ampak dvigati narod do prave prosvete.
Cena listu je na leto 3 gld., za pol leta I gld. 50 kr.; za neavstrijske dežele 3 gld. 60 kr., za dijake 2 gld. 60 kr. Odprte reklamacije (brezplačno), naročila in druga pisma naj se pošiljajo naravnost „Dom in Svet"-a v Ljubljano. Naročila po posrednikih pridejo navadno pozno do namena. — Dobiva se še «Dom in Svet»-a letnik II. za 2 gld., letnik IV. in V. po 3 gld.
Uredništvo in upravništvo.
o it i i c :
V prošlih treh vekih rodilo se je narodu našemu lepo število znamenitih mož, ki so vsestransko delovali na širnem polju kulturnem, toda žal, pozabljeni so danes skoro do cela. Večina teh slovenskih velikanov, tako duhovnikov, kakor posvetnjakov, ki imajo za splošno omiko ogromnih zaslug, ne poznamo dandanes niti po imenu, kaj še po njih delovanju ! Da se imena vsaj nekaterih teh veljakov otmo popol-nej pozabljivosti, namerjata podpisana izdati ži-votopise sto, ali celo več, znamenitih tacih rojakov, ter imata v to svrho nabranega precej in obširnega gradiva. Delo, ki bi izhajalo v nedoločenih rokih, v zvezkih, 4 tiskane pole ob-sezajočih, — prvi nekako o velikej noči, — di-čile bi tudi pojedine slike. Cena zvezku, ki bi bila plačati precej po vsprejemu prvega in vsa-cega sledečega snopiča, bila bi s poštnino vred: 35 kr. Delo izide le, ako se javi vsaj toliko naročnikov, da se pokrijejo tiskovni stroški. Za-
torej najvljudneje poživljava razumništvo slovensko i knjižnice župnijske, šolske in učiteljske, da se izvole v obilnem številu naročiti na to delo, ter javiti se v to z dopisnico pod naslovom: Fran Podkrajšek, pošta Sava (Dolenjsko-)	Fridolin Kavčič. Fran Podkrajšek.
Ime za novi denar.
Na platnicah št. 12.1. 1. smo prosili naročnike svetov, kako bi se imenoval «Heller» po slovensko. Dobili smo skoro jednako glasov za b e-lič, kakor za vinar. Med tem je izšel državni zakonik, ki objavlja zakon o novi veljavi (novem denarju). Ta ima besedo vinar in v oklepu belič. Potemtakem je stvar skoro določena, oblasti bodo rabile vinar. Torej mislimo tako: Vinar nam bode «oficijelni» izraz za novi de-narčič, a beliča nikar ne pozabimo in ga rabimo v pomenu najmanjšega dela bodisi v domači ali ptuji veljavi.	Uredn.