¦ ¦ ¦ ¦ Italijanska nasilja. i '..........................................................¦! Po splitskem dogodku, ko je italijanski j vojak na Petro vdan ugrabil in onečastil hr- j vaško zastavo pa bil za to primerno kazno- j van, je po več mestih zasedenega ozemlja j izbruhnila laška zbesnelost in zdivjanost ter se znosila nad mirnim slovenskim prebivalstvom. Začelo se je to divjanje v Trstu, nadaljevalo v Pulju, na Reki in v Gorici. Nedolžne Slovence so pobijali, ropali in plenili njihovo imetje in česar niso mogli odnesti, so razbili in uničili z orožjem, bombami kamenjem, nazadje pa Še zažgali naše Narodne dome. Redki so taki izbruhi človeške posurove- ___________________________________________*¦ losti. O Turkih smo bili vajeni slišati take i grozovitosti nad kristjani, med svetovno voj-| no pa o Madžarih in Nemcih nad slovanskim ! prebivalstvom. Vemo, da so Lahi vroče krvi, ki hitro vzkipe in večkrat kaj store, česar ne premislijo. Ali divjanje zadnjih dni je preseglo vse meje, ni moglo priti samo od hipnega razburjenja. Odkod torej ? Odkar je razpadla 1. 1918 fronta ob Pi-avi, ni v Italiji več miru. Dokler je bila še t vojna, so italijanske oblasti lahko krotile j uporneže, ker so jih pošiljale na fronto ali pa v ječo. Tudi pred zavezniki in njihovim discipliniranim vojaštvom so imeli Lahi precejšen strah. Razen tega pa je bilo takrat v Italiji še dovolj živeža, ki so ga pošiljali Italiji njeni zavezniki. Po končani vojski pa so zavezniki, zlasti še Amerika, nehali pošiljati Italijanom živež in premog. Ko se je vrnil velik del ljudskih mas iz vojske, je našel doma radi tega okrajno bedo in pomanjkanje vsega. Industrijsko delo je obstalo, j ker ni bilo več premoga iz Amerike. Pojavila se je zato velika brezposelnost, skrajno pomanjkanje živeža, neznosna draginja in k vsemu temu še polom italijanske zunanje politike. Splošna nezadovoljnost je rodila stavke, izgrede in upore, ki so po vsej Italiji na dnevnem redu. Socialno gibanje je naraščalo in posta-| jalo vedno hujše. Vodstvo socijalne revolucije i so prevzeli takozvani maksimalisti, ki so isto, j kar na Ruskem boljševiki in pri nas kornu-I nisti. Zahtevajo odstop italijanskega kralja in senata ter obsežno socialno izpremembo. Da bi mogli to doseči, so morali ljudske mase zrevolucionirati, uničiti pri njih spoštovanje do oblasti, zamoriti čut do vsakega reda. Na mnogih krajih se je anarhističnim voditeljem že posrečilo to delo. Ljudske mase so že tako podivjane, da plenijo, more in uničujejo vse, kar jim pride pod roko. Povdivjanost je ponekod že tako narasla, da je ne morejo krotiti ne država pa že tudi ne so- cialistični voditelji sami. Revolucionarno gi banje je v Italiji v polnem teku. Karabinje ri, ki so bili v prejšnih časih strah vseh banditov in upornikov, so danes brez moči. Vojaštvo se upira in odreka pokorščino, naveličalo se je vojaške discipline in bi se rado vrnilo na svoje domove. Sedanja Giolitijeva vlada si ne more in ne ve pomagati. Na eni strani neizogibna revolucija, na drugi strani ostri spori z Ju-gosloveni. Meščanstvo napenja zadnje sile in uporablja vsa sredstva, da se obdrži na vladi. Udušiti hočejo revolucionarne sile in jih pretvoriti v korist gospodujočih razredov. Ali jim bo to mogoče, ko so vsa sredstva uniče-čena, je drugo vprašanje. Take so danes razmere v Italiji. Mnogo slabše pa so v „odrešenem ozemlju." Slovanska večina, ktero Italijani na vse načine stiskajo in preganjajo, se naravno ne navdušuje za Italijane, nego jih mora črteti iz vse duše. Pa tudi italijansko prebivalstvo ni vse preveč naklonjeno Italiji, ker vidi, da nima od Italije pričakovati pomoči, nego pogina. Odpor proti Rimu je pri treznem prebivalstvu vsak dan večji, položaj vedno nevarnejši. Da premoti lačno in uporno ljudstvo in ga pridobi kolikor toliko za Italijo, je segla italijanska vlada in nacionalna italijanska politika po nacionalistični gonji. Razvnela je pri stradajoči masi nacionalne strasti, naščuvala jih proti Slovanom, ktere je izročila na milost in nemilost tej ljudski povdijanosti. Storili so to italijanski nacionalistični krogi prav sedaj, ko so Hrvati in Slovenci ob regentovem posetu sijajno pokazali svoje navdušenje za naše novo kraljestvo, ko so jasno pokazali v Zagrebu in Ljubljani, da ne pozabijo svojih zasužnjenih in teptanih bratov pod italijanskim nasiljem. Storili so to sedaj, ko je naše ljudstvo tudi v zasedenem ozemlju pokazalo, da se ne da kratkomalo raznaroditi in usužnjiti laškemu barbarstvu. In mi in naša vlada ? Vsakemu še tako mirnemu človeku pri nas je pač morala vzkipeti kri, ko jo čul in čital o nezaslišanih italijanskih grozodejstvih nad nedolžnimi našimi sorojaki. Taka grozodejstva ne smejo in ne movejo ostati nemaš-čevana, je bila druga naša misel. Kako pa to storiti ? Italijani so hoteli s svojim organiziranim divjanjem zvabiti nas, da storimo kak nepremišljen korak, kako nepremišljeno dejanje, katero bi sami potem izrabili zase proti nam. Ali prepričali se bodo, da je naša vlada, da so naši politični prijatelji toliko trezni in razsodni, da se ne bodo dali izzvati k nepremišljenim, prenagljenim dejanjem, ki bi imela lahko za nas zle posledice. Trezno bo presodila naša vlada težavni položaj in ukrenila, kar je za nas najboljše. Iz izjave ministerskega predsednika dr. Vesniča to lahko vidimo. Ali pri tem, ko moramo trezno presojati ves položaj, moramo pa tudi duška dati naši ogorčenosti nad italijanskimi grozodejstvi. Z glasnim protestom moramo pred svetom pokazati, dŠ ne moremo mirno prenašati italijanskega divjanja. Dostojno pokažimo, da smo mi civiliziran narod, vreden samostojne države, narod, pri kterem je red in mir doma. In če smo mi kulturna država, moramo zahtevati,