Naj živi 1. maj, mednarodni delavski praznik!
DELO
glasilo KRI za slovensko narodno manjšino
Komunistična partija priredi naslednja prvomajske prireditve :
29. aprila ob 20.30 v Trebčah 1. maja ob 16. uri v Križu in v Griži pri Miljah, zvečer pa v Podlo-njerju.
Manifestirajmo za mir, demokracijo in svobodo! Izkažimo svojo solidarnost z vietnamskim ljudstvom ! Protestirajmo proti fašizmu v Grčiji in Španiji!
Obnovljena izdaja - Leto XIX. - Štev. 8 (696)
NAŠ PRVI MAJ
Ob prvem maju se spominjamo slavnih tradicij delavskega razreda. Obujamo spomine na nekdanje proslavljanje mednarodnega praznika dela in bojev. Razmišljamo o pomenu, ki ga ima ta dan v vseh etapah napredovanja delovnega sveta, socializma in osvobodilnega boja narodov; razmišljamo tudi o nalogah in ciljih, ki stoje pred nami.
V	Trstu in tudi v drugih večjih središčih naše dežele je organizirano delavsko gibanje že zarana znalo dati mednarodnemu delavskemu prazniku pravi značaj in izrazito internaciona-listično vsebino. Prav zato je bil prvi maj v vseh časih odkar se proslavlja, in v vseh okoliščinah, pri srcu delavcem, Slovencem, Italijanom in Hrvatom.
V	preteklosti so se prvomajske proslave, često spremenile v hude spopade. Šovinisti, klerikalni mračnjaki, provokatorji, najemniki buržoazije in policija so često iskali pretveze za to, da skalijo borbeno razpoloženje, da pokvarijo praznično srečanje delavcev, kmetov, žensk in mladine. Izgredi, pretepi, aretacije in sodni postopki niso bili nobena izjema.
Fašizem je uničil vse demokratično tkivo, ustvarjeno z velikimi žrtvami v desetletja trajajočih bojih. Zbrisal je slavne tradicije, ni pa mogel odpraviti proslavljanja prvega maja. Leto za letom so delovni ljudje v naj večji nevarnosti na najrazličnejše načine proslavljali svoj veliki dan. Tu in tam so se v noči pred prvim majem pojavili napisi, ki so pozivali k enotnosti, bratstvu in internaciona-lizmu. Na mnogih tovarnah, na starih zidovih in na drevesih je tudi v dobi najhujšega fašističnega terorja zaplapolala rdeča delavska zastava ter izpričevala zavest, ki je fašizem, kljub vsej svoji brezobzirnosti in krutosti ni mogel zadušiti. Delavska zastava je izpričevala dejstvo, da se boj nadaljuje ter oznanjala začetek odločnejšega organiziranega odpora ; oznanjala, prihod velike osvete.
Medtem pa so v fašističnih ječah, na otokih, v konfinaciji dozorevala nova pokolenja, ki [ so se vzgajala pri tistih, ki jih je obsodilo posebno fašistično sodišče.
Prav letos poteka štirideset let od tedaj, ko je to zgloglasno fašistično sodišče izreklo prve obsodbe. Med prvimi obsojenci so bili tudi Slovenci, Italijani in Hrvati iz naše dežele- Med njimi so bile tudi žrtve, a bili so tudi poznejši voditelji in borci narodno osvobodilnega boia.
Prvi maj soupada z obletnico osvoboditve izpod nacifaši-zma, z obletnico ponovne pridobitve svobode, izgona nacistov iz naše dežele ter zruše-nja fašističnega režima. Za osvoboditev Trsta in dežele so padli premnogi najboljši sinovi naših narodov, borci slavne partizanske vojske, jugoslovanski I in tudi sovjetski borci, ki so '
se v Trstu, skupaj z delavci, junaško borili ter zaključili veliko bitko proti nacistični zveri.
Prvomajske tradicije se nadaljujejo. Zopet so prvomajske manifestacije najlepši praznik delovnih ljudi. Temelji boja pa še vedno obstajajo. Cilji se u-resničujejo na osnovi najširše revendikativne lestvice delavskega razreda, ki združen v svojih sindikalnih organizacijah izpričuje svojo voljo ter zahteva demokratični preporod PAOLO SEMA
(Nadaljevanje na 4. stralli)
Ves demokratični svet protestira proti tiraniji, ki so jo hoteli imperialisti
Zborovanja Nove delavske zbornice - CGIL
V TRSTU
Trg. sv. Antona ob 11. uri Govorijo :
RENATO DEGLI ESPOSITI
glavni tajnik sindikata železničarjev
MILENA SILA
članica izvršnega odbora NZDZ
ALBINO GERLI
namestnik glavnega tajnika NZDZ
Delavska povorka bo krenila ob 10. uri iz s Trga Pestaiozzi
V	KRIŽU
ob 11. uri govorita :
PINO BURLO
tajnik NZDZ in
RUDI WILHELM
V	NABREŽINI
ob 11. uri govorita:
LIVIO SARANZ
in
RUDI GRGIČ
V	MILJAH
00 H. uri govorijo:
ARTURO CALABRIA
g'avni tajnik NZDZ
kilijan ferluga
in
SERGIO TREMUL
V Grčiji so monarhofašisti izvedli državni udar. Oblast na vsem državnem ozemlju, je prevzela vojska. Aretirani so bili vsi vidnejši voditelji demokratičnih strank. Na tisoče komunistov so odvedli v koncentracijska taborišča. Razveljavljena so bila še tista maloštevilna ustavna določila, ki so jamčila nekatere demokratične svoboščine. U-vedena je bila policijska ura, uvedeno tudi vojaško sodstvo. Stroga cenzura nadzoruje tudi vesti, ki jih pošiljajo v tujino razne tuje tiskovne agencije.
Vse to se je zgodilo na predvečer začetka kampanje za parlamentarne volitve. Volitev seveda ne bo. Novi predsednik vlade, znani mo-narhofašist Kolias je v svojem prvem govoru, ki ga je imel po radiu med drugim dejal, da od prihodnjih volitev «ni bilo moč pričakovati nobenih koristi in da bi prinesle samo anarhijo v Grčijo».
Monarhofašistični vojaški udar v Grčiji pravzaprav ni popolno presenečenje. Znana stvar je, da ima ameriška tajna služba že dalj časa mnogo svojih «izvedencev» v Grčiji. Ni povsem slučajno prav sedaj v pirejskem zalivu /šesta ameriška flota.
Jasno je, da ne gre za zadevo, ki je izključno grška. Grčija je namreč ena od držav atlantskega pakta, je privesek ameriškega imperializma. Zato temu imperializmu
ni vseeno, kako se stvari razvijajo na tem strateško važnem koščku zemlje,
Vest o tragičnih dogodkih v Grčiji je močno vznemirila ves demokratični svet. V številnih mestih, tako v Evropi kot na drugih celinah je prišlo do protestnih manifestacij in najrazličnejših izrazov solidarnosti z grškim ljudstvom. V nekaterih italijanskih mestih je prišlo do spopadov s policijo, ki je nastopila proti demonstrantom. Proti demonstrantom je nastopila z običajnim izgovorom, da «demonstracije niso bile dovoljene».
Vodstvo KPI je v zvezi z državnim udarom v Grčiji objavilo posebno sporočilo, v katerem obsoja ta udar, ki ga je izvedla monarhija ob sodelovanju visokih vojaških poveljnikov. «Razglasitev obsednega stanja, uvedba vojaškega sodstva, aretacija političnih osebnosti kažejo, da so se grške reakcionarne sile, ki ne morejo z zarotami poraziti ljudske in parlamentarne večine sredine in levice, zatekle k vojaški diktaturi».
KPI poziva organizacije in člane partije, naj podpirajo ljudske pobude, ki bi kakor koli izražale solidarnost s silami, ki so v Grčiji izpostavljene hudi preizkušnji za obrambo in ohranitev svobode.
V sporočilu KPI je dalje rečeno: «Grčija pripada atlantskemu paktu in je včlanjena v evropsko skup-
ooooooooooooooooooooooooooooooo oooooooooooooooooooooooooooo
Tragična smrt
kozmonavta Komarova
Sovjetski kozmonavt Vladimir Komarov je 23. aprila odprl novo poglavje v zgodovini raziskavanja vesolja. V vesoljsko ladjo «Zveza 1» je srečno poletel v vesolje. Ko je svoje poslanstvo skoraj v celoti srečno izpeljal pa se je zgodilo nekaj povsem nepričakovanega. Med pristajanjem je izgubil življenje, vesoljska ladja pa se je razbila.
Sovjetska tiskovna agencija TASS
V ponedeljek, 24. aprila je bila v Trstu veličastna manifestacija za mir v Vietnamu. V sprevodu po mestnih ulicah je šla velika množica iz mesta in podeželja. Trst je še enkrat izpričal svojo solidarnost z vietnamskim ljudstvom
je sporočila naslednje podrobnosti: «Sovjetski kozmonavt Vladimir Komarov je umrl med pristajanjem vesoljske ladje. Ko je bil zaključen program preizkusnega poleta so mu z zemlje sporočili, naj prekine svoj polet in naj pristane. Za začetek pristajanja je vesoljska ladja «Zveza 1» izvršila najbolj kočljivi del povratka in pretela goste plasti atmosfere, toda ko se je v višini 7000 metrov glavno padalo odprlo, se je raztegnilo, a ne razširilo, vrvi pa so se zapletle. Zaradi tega je vesoljska ladja priletela na zemljo z veliko hitrostjo. To je povzročilo smrt Komarova.» Kozmonavta Komarova so pokopali v grobnici junakov v Moskvi. Pokojnika so odlikovali z kolajno drugo rdeže zastave. Postavili mu bodo spomenik na enem izmed glavnih moskovskih trgov.
Sovjetsko zvezo, ki je imeia t0 čast, da je prva poslala človeka v vesolje, je doletelo tudi to, da je morala prva sporočiti svetu’ da se je eden njenih najslavnejših vesoljskih pilotov smrtno ponesrečil. Vladimir Komarov je padel kot veteran vesolja, izgubil je življenje v trenutku, ko je dovrševai svoje drugo vesoljsko poslanstvo. To je tragičen epilog ! Toda ta hud udarec ne bo ustavil nadaljnjih drznih korakov in vzponov sovjetske znanosti in tehnike tudi na področju miroljubnega osvajanja vesolja.
nost. Italijanska vlada ima dolžnost in tudi možnost, da tolmači obsodbo monarhofašističnega udara in se uvrsti na stran demokratičnih sil. V teh dneh, ko Italija proslavlja obletnico vstaje proti fašizmu, naj se dvigne glas ljudstva v podporo borbi za demokracijo v Grčiji. To je borba, ki se posredno tiče stvari miru in bodočnosti Evrope».
Tudi partizansko združene ANPI je objavilo posebno izjavo v zvezi z grškimi dogodki. V tej izjavi je med drugim poudarjeno :
«V Grčiji se začenja bitka za republiko, zato ANPI poziva vse borce za svobodo, antifašiste in vso demokratično mladino na solidarnost z grškim ljudstvom, da bo v težavnih trenutkih, ki jih preživlja, in ki bi se mogli še zaostriti, čutilo podporo vseh, ki ljubijo svobodo, napredek in demokracijo ter se zanje borijo».
O monarhofašističnem udaru v Grčiji so razpravljali tudi na sestanku komunističnih partij, ki je bil te dni v Karlovih Varih na Češkoslovaškem. V posebnem dokumentu, ki so ga objavili še pred zaključkom sestanka, je med drugim rečeno:
«Državni udar v Grčiji je sad reakcionarnega rovarjenja proti mednarodni pomiritvi, evropski varnosti in miru. Namen tega udara je utrditi v tem delu Evrope pozicije ameriškega imperializma in njegovega napadalnega instrumenta, t. j. NATO. Ko izražamo solidarnost z grškimi demokrati, poudarja dalje omenjeni dokument, in ko jim zagotavljamo vso odporo, zahtevamo, naj se preneha s fašističnim terorjem, zahtevamo osvoboditev vseh aretiranih ter vrnitev demokratičnih, svoboščin grškemu ljudstvu».
Obletnica osvcboditve
Praznik 25. aprila — obletnico osvoboditve izpod nacifašizma — so po vsej deželi slovesno proslavili. Na Tržaškem je bila osrednja spominska svečanost, ki jo je organiziralo Združenje partizanov — ANPI, v Miljah, kjer je bilo tudi zborovanje. Govorili so tovariši: Giacomo Pellegrini, podpredsednik deželnega sveta, Jelka Gerbec, občinska setovalka v Trstu in Vladimir Kenda, predstavnik pokrajinskega odbora ANPI. Vsi trije govorniki so poudarjali pomen, ki ga ima obletnica osvoboditve ter potrebo, da se vse napredne sile borijo na ravni raznih političnih in upravnih ustanov za uresničitev temeljnih načel republiške ustave.
Na sedežu ANPI v Trstu je bila 25. aprila slovesna seja odbora te organizacije. Na tej seji so med drugim sklenili, da bodo podkrepili zahtevo, naj pristojne oblasti čimprej poskrbijo za rešitev vprašanja kvalifikacij partizanskih borcev. Na seji so odobrili tudi protestni resoluciji v zvezi z dogodki v Vietnamu in v Grčiji ter resolucijo, ki zahteva izročitev nacističnega zločinca Stangla, ki se nahaja v Braziliji. Kot je znano je ta zločinec za časa vojne poveljeval v tržaški Rižarni, kjer so umorili toliko antifašistov.
2* DELO
28.4.1967
Enotnost je privedla
do važne zmage za Slovence
GOVORI • RAZGOVORI • RAZGOVORI • RAZGOVORI • RAZGO
Mane so, pa M uspehi
Ooberdobski župan pripoveduje
V deželnem svetu
Deželni svet je razpravljal o ustanovi za razvoj kmetijstva. O tej razpravi, ki je trajala cele tri tedne, smo poročali tudi v prejšnji številki «Dela». Vendar pa tedaj razprava še ni bila zaključena. Zato se k vprašanju vračamo tudi danes.
Skoraj cela dva dni je trajala razprava o nekaterih popravkih k členu 11 zakona, nanašajočih se na izobraževanje slovenskih kmetov. Člen 11 zakona o ustanovi za razvoj kmetijstva predvideva, namreč, naloge ustanove v zvezi s strokovnim izobraževan jem kmetijskih tehnikov, posestnikov in delavcev. Poleg tega pa v nekem o-stavku obvezuje ustanovo, da podpira kmetijske strokovne šole. Jasno je, da ni bilo mogoče preko dejstva, da v vseh treh pokrajinah dežele živijo in delajo tudi kmetje slovenske narodnosti, ki do sedaj niso bili deležni skrbi s strani državnih in krajevnih kmetijskih organov v zvezi z izobraževanjem v svojem lastnem jeziku. Stanje pa se je še poslabšalo, odkar je bila ustanovljena enotna srednja šola, ki ne predvideva nobene posebne strokovne usposobitve.
Vprašanje kmetijske šole
To dejstvo je poudaril v svojem govoru na splošni razpravi o zakonu tov. dr. šiškovič, ki je dejal, da razvoj kmetijstva, zlasti še na področjih, kjer živijo slovenski kmetje, ni odvisen, le od, sredstev, ki bi jih dežela ali ustanova vlagala v neposredne proizvodnjo, pač jra tudi in v isti meri od specializacije kmetijstva. Specializacija kmetijstva je nemogoča brez posebnih kadrov in brez strokovne usposobitve kmetov samih. Zato slovenski kmetje, prav tako kot italijanski, potrebujejo kmetijskih šol prve in druge stopnje, večletnih in priložnostnih tečajev, predavanj in nasvetov. Do sedaj se je dogajalo, da so kmetijski inšpektorati, zlasti v tržaški pokrajini, prirejali nekatere priložnostne večerne tečaje in predavanja. Kmetje pa so jih posečali le redko, ker so bili ti tečaji v italijanskem jeziku.
Prav zato je komunistična skupina v deželnem svetu predložda na koncu prvega ostavka člena 11 zakona o ustanovi za razvoj kmetijstva popravek, ki je predvideval, da se bo vse prosvetno delovanje ustanove vršilo v «jeziku, ki ga uporabljajo prizadeti». Takšen popravek je predložil (formalno in vsebinsko je bil isti) tudi predstavnik Slovenske skupnosti.
Na koncu seje deželnega sveta v sredo 12. aprila je popravek komunistične skupine obrazložil dr. šiškovič, ki je poudaril potrebo po tem popravku, ki naj vnese jasno določilo v tej zvezi, saj živijo slovenski kmetje na. Tržaškem, Goriškem in v videmski pokrajini. Dejal je, kar je posebej poudaril, da bi bilo lahlko utemeljevati ta popravek predvsem na podlagi načelnih stališč. A do sedaj je bilo slišati glede takih in podobnih vprašanji toliko načelnih stališč, da bi bilo lahko ponovno sprožiti načelno debato in nato ostati na istem, t.j. na popolnem pomanjkanju konkretnih določil. Zato je svoj obrazložitveni govor utemeljil s ikonkretnimi potrebami slovenskih kmetov, poudaril važnost, da se strokovna izobrazba razširi na slovenski del kmetov v deželi, kar bo odločilno pripomoglo k naprednejšemu razvoju kmetijstva tudi na t^ko deprimiranih področjih, kot so Nadiške 'doline. Ovrgel je že vnaprej «pravne» pomislike, češ, da pri
takih vprašanjih neizogibno trčimo ob zid znane razsodbe ustavnega sodišča, ki je določilo, da se ne sme dežela baviti z vprašanji narodnostne manjšine z izgovorom, da spadajo ta vprašanja v pristojnost države, ne pa dežele. Dr. šiškovič je dejal, da ob tem primeru delujemo po analogiji, saj že obstajajo slovenske šole, ki so priznane po mednarodnem dokumentu in z državnim zakonom. Tu gre samo za to, da se področje slovenskega šolstva razširi na izobraževanje v slovenskem jeziku tudi na kmetijskem področju, kar je primerna kompetenca dežele na podlagi člena 4 posebnega statuta dežele.
V svoji obrazložitvi je tudi nakazal deželni vladi problem, ki ga je rešiti čimprej. Gre namreč zato, da se dežela pri kompetentnih državnih organih pobriga za ustanovitev slovenske kmetijske šole, katere sedež bi bil lahko, kjer koli živijo slovenski kmetje, bi pa služila vsem učencem slovenske narodnosti treh pokrajin. Posebej je poudaril, da mora dežela skrbeti za kmetijsko izobraževanje tudi v slovenskih delih videmske pokrajine, kar bi bilo ! možno čelo na podlagi zakona o «zelenem načrtu», ki določa, da se mora izobraževanje prilagoditi potrebam posameznih krajev.
Razprava o popravku je bila precej široka. Socialistična skupina se je strinjala s predlogom komunistične skupine, a je zaradi domnevnega iskanja večje možnosti pristopa drugih skupin predlagala preko svojega večinskega poročevalca dr. Angelija popravek, ki je predlagal, da bodo upoštevali «posebne jezikovne potrebe in potrebe okolja prizadetih». V imenu deželne vlade pa je odbornik Comelli predlagal popravek, ki se je glasil: «... upoštevajoč posebne značilnosti in potrebe prizadetega prebivalstva».
V tem trenutku je prišla do izraza volja vlade in večine krščansko demokratske stranke, da se vsa zadeva spravi na mrtvi tir, saj je bil popravek odv. Comellija v odkritem nasprotju z ostalima dvema popravkoma in je postavljal na kocko celo strnjenost vladne večine. Komunistična skupina in dr. Skeik nista umaknila svojih predlogov, ki sta bila preglasovana ob vzdržanju večine socialistične skupine. Ko pa bi bil moral priti na glasovanje predlog dr. Angelija, ki ga je podprl v imenu komunistične Skupine dr. šiškovič, je predsednik skušal onemogočiti razkol večine s tem, da je hotel staviti na glasovanje vladni predlog. V tistem trenutku je komunistična skupina iz protesta zapustila sejno dvorano. Zaradi razburjenja, ki je sledil, so poklicali na sejo 'predsednika deželne vlade dr. Berzantija, ki je skušal rešiti nastali položaj in strnjenost večine, saj sta bila za Angelijev predlog tudi tržaška demokristjana Coloni in Ramani. V tem času je komunistična skupina začela masovno posegati v diskusijo, da bi preprečila s svojimi govori glasovanje o vladnem predlogu. Zato pa se je v razgovoru, katerega so se udeležili tudi komunistični predstavniki, dosegel kompromisni popravek, ki ga je formalno predlagal dr. Angeli, medtem ko je vlada umaknila svoj predlog. Ta predlog, ki so ga izglasovali svetovalci KPI, PSI, SS in večine KD pravi, da bodo: «... upoštevali posebne etnične potrebe prizadetih, kakor tudi potrebe njihovega okolja».
Bitka, ki se je vnela okrog člena (Nadaljevanje na 4. strani)
Glas iz Bazovice
Kmetje v Bazovici se pritožujejo, da jim vojska povzroča veliko škodo na poljih, travnikih in na gmajni ter da težka vojaška vozila uničujejo poljske poti, in podirajo zidove ob njih.
Pritožbe so toliko bolj utemeljene, ker je postopek za morebitno odškodnino precej zapleten. Prizadeti morajo v prošnji za odškodnino — in prošnja mora biti napisana na kol kovanem papirju — navesti datum in uro, ko je bila škoda povzročena. Navedena mora biti tudi edinica, ki je škodo povzročila. Seveda pa je odškodnina tako nizka, da je bolj podobna miloščini kot pa dejanski odškodnini.
«Ali naj kmet čepi v grmu in čaka na vojaška vozila da bo vse to lahko zapisal?» Tako pripominjajo prizadeti.
Nekatere poljske poti so de jansko že neprevozne in se jih kmetje ne morejo več posluževati. Na nekaterih poteh so tanki zorali do 60 cm. globoke jarke.
Kdo naj te poti popravlja? Vaščani, občina ali vojaštvo?
Ko so se kmetje pritožili, jim je pristojni občinski urad odgovoril, da nima delavcev na razpolago. Ta izgovor pa ne more veljati. Ce občinska uprava meni, da ne more poskrbeti za popravilo poti, ki so jih razorala vojaška vozila, naj se obrne na vojaška oblastva.
Vojska poti uničuje, zato je v prvi vrsti prav ona dolžna poskrbeti za njih popravilo!
Pretekli mesec je dober dobski občinski svet odobril proračun za leto 1967. Za proračun so glasovali vsi svetovalci (tudi opozicije). Samo svetovalka Marija Ferfetič je glasovala proti.
Srečali smo se z županom tovarišem Andrejem Jarcem ter ga naprosili, naj nam kaj več pove o vprašanjih doberdobske občinske uprave, o težavah, s katerimi se srečava, pa tudi o doseženih uspehih ter o načrtih. Tov. Jarc nam je povedal naslednje:
«Finančno stanje doberdobske občine, ni rožnato, ker so dohodki občine zelo pičli.
Nimamo namreč nobenega industrijskega objekta in se moramo v glavnem nanašati na trošarinski in družinski davek. Ti dohodki znašajo samo 19 milijonov medtem, ko presegajo stroški 29 milijonov lir. Iz tega sledi, da bi naša občina brez posojil ne mogla kriti niti navadnih upravnih stroškov, kaj šele, da bi finansirala kako javno delo. Kljub temu pa je naša občinska uprava v preteklosti izvršila vrsto javnih del, kot so : napeljava elektrike in zgraditev novega pokopališča v Dolu, zgraditev šole v Jamljah in novega vodovodnega omrežja v celi občini, asfaltiranje nekaterih ulic
in popravilo osnovne šole v Doberdobu. Pri tem, smo se morali, seveda, posluževati raznih posojil z državnim prispevkom. V zadnjem času pa je ta posojila zelo težko dobiti.»
Na vprašanje, ali se je stanje občine kaj spremenilo z ustanovitvijo avtonomne dežele Furlanife-Julij-ske krajine? — je župan odgovoril naslednje:
«V glavnem se stanje ni dosti izboljšalo, čeprav je dežela izglasovala nekatere zakone, zlasti glede javnih del, ki predvidevajo gotove prispevke. Male občine, med katere moramo prištevati tudi Doberdob, se le redkokdaj lahko posluži-jo teh zakonov, ker ne razpolagajo, z zadostnimi finančnimi sredstvi, da bi lahko krile ostali odstotek stroškov. Po drugi strani pa je sedaj zelo težko dobiti posojila z državnim prispevkom. Še toliko teže pa je dobiti dolgoročna posojila od kreditnih zavodov. Zaradi tega so koristi deželnih zakonov neznatne posebno za manjše občine.»
O javnih delih, ki jih predvideva letošnji občinski proračun, je tovariš Jarc povedal naslednje :
Opozorilna znamenja na cesti v Gročano
Pokrajinska uprava v Trstu bo poskrbela za postavitev prometnih znakov na cesti pri Gročani. Zahtevo prebivalcev iz Gročane je pristojnemu pokrajinskemu odborniku predočil pokrajinski svetovalec Kapelj. Na seji pokrajinskega sveta, ki je bila prejšnji teden, je odbornik za javna dela zagotovil, da je že dal navodila za postavitev omenjenih mako/. Upajmo, da jih bodo postavili že letošnjo spomlad.
Uspeh naj bo v pouk
ooooooooooooooooooooooooooooooo oooooooooooooooooooooooooooo
Kam gre denar
iz ..skrivnostnega sklada"?
«Izvedel sem, da občinska uprava zahteva od gradbenih podjetnikov, | ki ne spoštujejo določil regulacij- i skega načrta, naj prispevajo v j sklad «Fondo Iniziative Interesse I Civico», ki ga vodi tržaški župan. To me zelo začuduje, saj v občinskih obračunih ni niti omenjen o-menjen zadevni sklad.»
Tako poudarja načelnik svetovalske skupine KPI inž. Cuffaro v vprašanju, ki ga je pred kratkim poslal tržaškemu županu.
Tovariš Cuffaro zahteva od župa- ! na, naj pojasni, na kakšni osnovi i je bil ustanovljen zgoraj omenjeni sklad in po katerem zakonu ima župan pravico, da ga tajno upravlja. Dalje tovariš Cuffaro zahteva objavo seznama podjetnikov, ki so že prispevali v omenjeni sklad in Ì v kakšne namene je bil uporabljen ' denar.	'
KULTURMR KRONIKA
Občni zbor prosvetnega društva v Boljuncu
Preteklo soboto zvečer je bil v Boljuncu občni zbor prosvetnega društva «Prešeren». Občni zbor sta pozdravila tudi župan dolinske občine Dušan Lovriha in tajnik Slovenske prosvetne zveze Edvin Švab. V novi odbor so bili izvoljeni: Rudi Žerjal, predsednik; Vojko Slavec, podpredsednik ; Dušan Maver, tajnik; Marina Gržančič, blagajničarka; Aldo Zobec, gospodar; Stanko Žerjal, Aldo Štefančič, Boris Zobec, Gabrijela Žerjal, Silvij Starc, Adelka Zobec, Valter Mokor, Boris Mihalič, Sergij Mahnič, Rino Kuret, Enio Cah, Pavel Pouh, Josip Bolčič in Branko Žerjal, odborniki.
«Na prvo mesto pride asfaltiranje cestnega omrežja občine. Za to smo zaprosili 15 milijonov lir državnega posojila, ter 18 milijonov deželnega prispevka. Glede teh posojil pa nismo od pristojnih oblasti dobili še nobenega odgovora. Ta znesek bi porabili za asfaltiranje ceste Poljane - Palkišče, vseh ulic v Doberdobu in zaselkih. Poleg tega pa so nam oblasti že odobrile 5 milijonov lir za asfaltiranje ceste Doberdob-Boneti. Predstavniki go-rišlke pokrajinske uprave so se ob-.vezali, da nam bodo v kratkem •asfaltirali pločnike v Doberdobu in uredili kanalizacijo. V kratkem bomo začeli s popravilom sedanje občinske hiše. Za to delo smo dobili
4	milijone lir državnega prispevka. V bodoče pa bomo občinske urade, pošto in občinsko ambulanto preselili v obnovljeni bivši otroški vrtec, ker je sedanja občinska stavba premajhna in ne ustreza več svojim namenom. V popravljeni stavbi pa bi ostala občinska knjižnica, čipkarska šola in arhivi. Za to delo predvideva letošnji proračun 28 milijonov lir, za otroško igrišče, ki bo zgrajeno pri osnovni Šoli v Doberdobu, 1,9 milijona,
5	milijonov lir pa za ureditev občinske dvorane in telovadnice v Doberdobu, ki bo služila tudi za kulturne prireditve, tečaje itd..
Poleg tega je občinska uprava nakazala dodatna finančna sredstva tudi za dela, ki so bila že na seznamu proračunov prejšnjih let, kot so javna razsvetljava, pokopališče in športno igrišče. Za to zadnje delo je ustanova CONI nakazala 5,5 milijona, pet milijonov naj bi prispevala deželna uprava, 5 milijonov lir pa bo dodala naša občina.»
Prejšnjo nedeljo so tržaški antifašisti počastili spomin talcev, ki so jih nacisti ustrelili na openskem strelišču. Kljub neugodnemu vremenu je komemoracija lepo uspela. Na obletnico usmrtitve talcev v Ul. Ghega je tržaška federacija KPI položila venec pred spominsko ploščo
28.4.1967
DELO • 3
«Populorum progressio»
Enciklika papeža Pavla VI.
II.
Kapitalizem je dovršil svojo «industrijsko revolucijo» že pred približno sto leti. Do tega spoznanja prihaja tudi cerkev, kar potrjuje tudi pastoralna konstitucija vatikanskega koncila «Gàudiurn et spes». Ta konstitucija opušča staro pojmovanje cerkve o ustroju ■družbe.
Središče socialne misli cerkve je bila nekoč tako imenovana «cari-tas», t. j. idobrodeinost. «Lastnina proizvodnih sredstev in kapitala je od Boga dana nekaterim ljudem, zato da jo delijo kot miloščino revnim.» Nekoč cerkev ni proučevala vzrokov revščine in ne dejstva, da revščina deli svet na dva razreda, na bogatine in siromake. Enciklika «Rerum novarum» pravi: «delavec se mora zadovoljiti s tem, da zasluži toliko, da si z enodnevno mezdo lahko kupi dva kilograma kruha».
«Gaudium et spes», ki jo je odobril drugi vatikanski koncil, zavrača, čeprav ne popolnoma jasno' in odločno nauk o karitativnosti ter izraža upanje, da bo reforma družbene ureditve pravično porazdelila dohodke. Država mora posegati v go- j spodarstvo in omejevati samovoljo j zasebnih veljakov ali družb. Last- I nina proizvodnih sredstev ni sveta. V industrijsko razviti družbi je ta lastnina sad protislovij. V dilemi med kapitalom in delom pa mora prevladovati važnost dela.
«Gaudium et spes» prvič v zgodovini cerkve priznava, da sme imeti lastnina, bistvo vseh socialnih sporov, različne oblike, skladno z raznolikostjo, a da se mora vsakdo, ki z njo razpolaga, zavedati, da prevladujejo pred njegovimi lastnimi, skupni cilji gospodarjenja.
Koncilska pastoralna konstitucija je v svojem bistvu, tako ugotavlja pater T. Mulder v reviji «Civiltà cattolica», mnenje cerkve, oziroma njenega koncila, noče pa biti dogma.
Koncilska zasedanja so se proslavila po svoji elastičnosti, drznih posegih in sili polemik. Razprave .in polemike se še danes nadalju-ju. Zmaga nad konservativnimi silami je omogočila poglobitev razprave, ta pa se je razširila tudi na laike.
Voditelji 'krščanskih sindikalnih in strokovnih organizacij na Zahodu so postavili svoje zahteve. V Italiji je AGLI prevzela prednjo stražo na poti, ki naj bi premostila ozke meje mita neokapitalistič-nih naukov zahodnoevropskih, tako imenovanih krščanskih strank.
Koncil pa je treba ceniti tudi zaradi tega, ker je cerkev otresel zgolj zahodnoevropskega vpliva. O-glasila se je Latinska Amerika, s svojimi perečimi razmerami, oglasili so se afriški škofje. Nadškof brazilske province Nord Este, Ca-mara, je seznanil svet z bojem kmetov, ki so še pred nekaj leti prosili latifundiste, naj jim odstopijo vsaj toliko zemlje, da na njej uredijo grob svojim dragim.
A če veljajo besede Camare za nerazvita področja Latinske Amerik:!, veljajo razvitemu kapitalb stičnemu svetu trezne besede francoskih škofov. Ti so 10. marca p.l. objavili v nekem listu svoje teze o gospodarskem razvoju in položaju delavstva. V tezah se jasno ■vidi vpliv prof. Markama, ki ga je Pij XII. proglasil :za heretičnega sociologa. Prof. Maritaina danes drugače vrednotijo, saj je sodeloval pri sestavljanju enciklike «Populorum progressio».
Teze farncoskih škofov pravijo ttted drugim:
«Mimo krajevnih pretresov se družba, spreminja ter vstopa v nov
vek. Vse prejšnje nas nujno vodi k obsodbi pojma dobička, ki ga mnogi vidijo kot edino merilo gospodarske rasti. Gospodarski razvoj mora nadzirati človek in ga ni mo goče prepustiti samovolji nekaterim ljudem ali Skupinam, ki imajo v svojih rokah gospodarsko oblast, ne političnim skupnostim samim in ne nekaterim najbogateljšim narodom».
Potreba po uravnovešenju mnenj, ustvaritvi nove enotnosti cerkve v socialni tematiki je papeža Pavla VI. prepričala, da je posegel v razpravo z novimi besedami, hkrati pa mu je tematiko svetoval niz vprašanj svetovnega merila: Vietnam, lakota v Indiji, gverile v Latinski Ameriki, afriški državni udari pod pokroviteljstvom novega vala imperializma, ki teži po novi razdelitvi tržišč itd.
Skupina skoraj 90 strokovnjakov se je lotila proučevanja vseh teh vprašanj. Tudi takrat so bile razprave dolge. Besedilo so večkrat spremenili, končno je izšla enciklika «Populorum progressio.
(Konec prihodnjič)
voditelj
m mi iiainism (Mena liudsma
Ob 30-letnici smrti ustanovitelja KPI
21. aprila je minilo 30 let od dneva, ko je umrl veliki italijanski revolucionar, ustanovitelj KPI, tovariš Antonio Gramsci. V teh dneh so bile po vsej državi spominske svečanosti, na katerih se je govorilo o njegovih delih ter o vlogi, ki jo je imel v skrajno težki dobi. Tudi v Trstu je bila preteklo nedeljo spominska svečanost, na kateri so govorili tov. Paolo Sema, Marija Bernetič (ki je govorila v slovenščini) in Ricardo Ravagnan, nekdanji urednik lista «Il Lavoratore».
Antonio Gramsci, sin ubogih kmečkih staršev s Sardinije, je že mlad imel priliko opazovati straš-
no uboštvo tamošnjih malih kmetov, pastirjev in delavcev. Postal je in bil v najplemenitejšem pomenu besede voditelj in učitelj italijanskega delovnega ljudstva. Njegova osebnost in njegovo delo pa sta velikega pomena za vso italijansko zgodovina. O Gramsaiju se lahko reče, da je bil prvi marksist v Italiji, ki je znal povezati teorijo v revolucionarno prakso proletariata.
Svojo pot v delavskem gibanju je začel Gramsci nekaj let pred prvo svetovno vojno. Delavskemu gibanju se je pridružil v trenutku,
ooooooooooooooooooooooooooooooo oooooooooooooooooooooooooooo
Cilj ameriških agresorjev v Vietnamu je ubijanje
ko je dozorevala v Italiji resna kriza, ko so številne in že dokaj močne organizacije nečloveško izkoriščanega industrijskega in kmetskega proletariata temeljito zrahljale tradicionalne družbene in politične odnose v Italiji.
Takoj oh svojem vstopu v socialistično stranko se je začel tesno povezovati z delavskimi množicami v Turinu, kamor je prišel leta 1911. V socialistični stranki se je pridružil levemu revolucionarnemu krilu in je še kot študent turinske univerze sanjal o potrebi nove Strankine organizacije, ki naj bi
Odločitev, ki so jo sprejeli Ame-ričani, namreč, da bodo nenehno bombardirali južni del Severnega Vietnama s kopnega in iz zraka ter polagali mine v rekah, zahtevajo nekaj komentarjev:
1.	Do tega je prišlo po nekaterih izjavah, ki priznavajo, da bombardiranje ni prineslo uspehov. Me Namara je konec januarja povedal, da zračni napadi vsekakor podražijo pomoč Severa Južnem Vietnamu, da pa je do kraja niso preprečili in da niso spremenili stališča Hanoia. Priznal je, da vlada Severnega Vietnama, ko je napravila svojo mirovno demaršo, ni tega storila pod pritiskom bomb.
Ker je M.c Namara priznal neuspeh te politike, je težko oceniti — razen če ne bodo objavili izkrcanja pehote — v čem je ta komunike pomenil spremembo položaja. Že več mesecev namreč topovi v Južnem Vietnamu ali z ladij bombardirajo Severni Vietnam. V nekem smislu je Washington, ko je priznal, da polaganje min v rekah poslabšuje položaj, upravičeno negiral «eskalacijo». To je bilo samo priznanje. General Westmoreland zdaj lahko čisto preprosto, ne da bi vprašal Washington za dovoljenje, bombardira kateri koli cilj severno od 17. vzporednika.
2.	Razločevanje med vojaškimi in civilnimi cilji postaja nemogoče. Težko je v resnici dognati, kako se bodo topovi sedmega ameriškega ladjevja, ko bodo obstreljevali protiletalsko obrambo okoli mest, majhna letališča in «vse druge vojaške naprave», izognili dokončnemu razdejanju naselij, ki so že zdaj večidel v ruševinah.
Ob napadih na ozemlje Severnega Vietnama, ki jih ameriška propaganda tako poudarja, ne smemo po- ! zabiti, da bo na Jugu rojena vojna izgubljena ali dobljena na Jugu. Washington je to doumel januarja, ko je prvič izkrcal svojo pehoto v delti Mekonga, v rezervoarju ljudi, riža in finančnih sredstev osvobodilne fronte. Toda ta uvod v vojno v prenaseljeni delti se je doslej pokazal kot vojaški neuspeh. Nato je prišlo do velike operacije v «železnem trikotniku», severno od Saigona. Tokrat je Washington mo-
ral priznati, da veliko naselje in vasi sistematično zravnavajo z zemljo in da je na tisoče ljudi prisilno zapustilo svoj rodni kraj. Je bila to «zmaga»? Dva dni po tej operaciji je osvobodilna fronta, ki je bila uradno na tem sektorju «uničena», prizadejala hude izgube ameriški četi, neko drugo četo pa je ista usoda doletela nekaj dni kasneje.
Američani nameravajo zmagati; prepričani pa so, da so že zmagali. Njihove lenote le redko kdaj nalete na velike sovražnikove formacije, toda ameriške izgube naraščajo. Je morda saigonsko poveljstvo pozabilo na dnevni ukaz, ki so ga minulo jesen naslovili na svojo armado voditelji osvobodilne fronte? «Povsod je treba okrepiti gverilsko vojno», je rečeno v tek ukazu. Rezultate se že da videti v tedenskih poročilih o izgubah. Zdi se tudi, da so izgube čet južnovietnamske vlade zdaj pogosto manjše od ameriških. Mc Namara je januarja ponovil, da je namen letalskih napadov na Severni Vietnam zboljšati moralo divizij generala Kyja. Če bi se te enote borile — njihovo točno število ni znano, ker je veliko dezer-terjiev — bi bil o tem govor v komunikejih. In naposled žele Američani najprej razbiti velike enote osvobodilne frante, zatem pa uni-
imela
sko podlago v podjetju. Nekaj mesecev po vstopu Italije v vojno (1915) je postal Gramsci glavni u-redhik glasila turinske sekcije socialistične stranke. Togliatti je zapisal, da si je Gramsci v tistem času s svojim delom pridobil posebno mesto v revolucionarnem gibanju. Postal je svetovalec turinskib delavcev. Množice so v njem videle voditelja novega tipa.
Med vojno pa so se zgodile stvari, ki so temeljito z revolucionirale proletariat in tudi napredne intelektualce. Skoraj v vseh vojskujočih se deželah so socialdemokrati glasovali za vojne kredite. V mnogih državah so socialdemokratski prvaki postali ministri buržoaznih
j pisal: «Sedanja faza razrednega boja v Italiji je faza, kateri more slediti: ali da zavzame revolucionarni proletariat politično oblast, zato da bi prešel k novim oblikam proizvodnje in delitve, ki bi omogočile obnovitev produkcije; ali pa strašna reakcija posestniškega razreda in vladne kaste. Nobeno nasilje ne bo prizaneseno, da bi podjarmili industrijski in agrarni proletariat hlapčevskemu delu. Skušali bodo neusmiljeno zlomiti organizme političnega boja delavskega razreda in narediti iz sindikatov in zadrug del kolesja buržoazne države». Zgodovina fašizma v Italiji je pokazala, da je imel Gramsci prav.
Leta 1919 je začel Gramsci s sa delovanjem Togliattija, Terracinija in drugih praktično uresničevati svojo politično zamisel. Ustanovil je komunistično skupino, ki je za-
svojo temeljno organizacij- čela izdajati svoj tednik «Ordine
Nuovo», hkrat pa je ta skupina začela ustanavljati tovarniške svete. Zamisel o ustanovitvi teh svetov si je pridobila takoj simpatije med najnaprednejšim delavstvom.
Kaj naj bi bil tovarniški svet po Gramscijevi zamisli, je povedal Gramsci sam: «Organizacija tovarniških svetov temelji na naslednjih načelih: v vsaki tovarni, v vsaki delavnici se ustanovi organizem na podlagi predstavništva (ne na stari podlagi birokratskega sistema), ki uresničuje moč proletariata, se bori proti kapitalističnemu redu in s svojim nadzorstvom nad proizvodnjo vzgaja vso delavsko množico za revolucionarni boj in za ustanovitev delavske države. To-
vlad. Medtem ko so delavci in kmet- i varniški svet se mora ustanoviti po
je umirali na frontah za interese imperialistov, je civilno prebivalstvo v mestih in vaseh gladovalo. Italijo je zajel val stavk. V Rusiji je prišlo februarja 1917 do buržoazne revolucije, v oktobru pa do zmagovite socialistične revolucije. Stara Avstrija je izginila in nastala je vrsta novih držav.
Zgodovina je pokazala, da je Gramsci imel prav
Zmaga socialistične revolucije v Rusiji je močno razgibala tudi italijanski proletariat, ki si je zaželel, da bi na ruski .način rešil vprašanje svoje oblasti. Delavske množice so bile revolucionarne, ni pa bilo revolucionarne stranke, ki bi bila znala in mogla voditi revolucionarne množice. To je prišlo še bolj do izraza po končani vojni.
Italijanska socialistična stranka je bila razdeljena na reformiste in maksiimaliste (centriste). Najmočnejša osebnost med maksimalisti je bil Serrati, ki se je bil odločno
citi 'gverilce. Uničiti 280.000 pripad- j postavil proti vojni. Serrati, ki je
nikov Vietkonga pa pomeni, če upoštevamo tiste, ki bodo stopili na mesto ubitih, teh pa je vedno da volj, kakor tudi pri bombardiranjih ubite civiliste, da je treba ubiti najmanj milijon Južnih Vietnam-cev. Pri tem ne omenjamo osiro-ma-šenja drugih, brezdomcev, pregnancev: ta «politika» se je že razmahnila in z vojno v delti bo dobila še večjo širino. Temu je ime teror, teror, katerega edini cilj je ubijanje.
Udeleženci vietnamskega, odporniškega gibanja na vse to odgovarjajo s samozavestjo. «Naj se zgodi kakorkoli, zmagali bomo,» sta tik pred smrtjo rekla dva intelektualca, pri-prd.nika fronte, ujeta v bojih blizu r azvalin Ben Sika.
bil odločen internacionalist in je bil med vojno v zaporu, se ni hotel zameriti reformistom, ker ni maral razbiti stranke. Gramsci je še med vojno, še bolj po končani vojni skušal dopovedati Serratiju, da mora spremeniti svolo politiko. Dokazoval mu je škodljivost politike socialistične stranke za delavstvo, kajti zaradi neodločnosti ni "netta vodstva so postajali industrijski buržuji in agrarni magnati vedno bolj pogumni in so se pri-pravljali, da bi prisilili proletariat na kolena.
Nevarnost, da bi industrijski in agrarni magnati mogli uresničiti svoje priprave proti proletariatu, je kmalu po končani vojni če-
še
, dalie bolj večala. Gramsci se je te Tako piše francoski časnikar j nevarnosti 'jasno zavedal in je nri-. Jacques Decornoy v listu «Le pravlj.al proletariat na odpor. V s de».	1 zvezi z nevarnostjo
na
je 1.
1920
za-
načelu industrijske organizacije in mora biti za delavski razred vzorec ali primer komunistične družbe, do katere moremo priti le preko diktature proletariata.»
Gramsci je torej začel navajati delavce, naj ustanavljajo tovarniške svete, ki naj postanejo vzorci komunistične družbe. Boj za tovarniške svete, s tem za politično a blast delavskega razreda, je bila temeljna točka v programu lista «Ordine Nuovo». Po mnenju Gram-šcija odnosi stranke in sindikatov do tovarniških svetov ne bi smeli biti skrbniški ali odnosi že zgrajenih nadstavb teh novih inštitucij, v katerih naj bi se organsko in a tipljivo izoblikoval zgodovinski razvoj revolucije. To bi morali biti odnosi zavednih graditeljev osvoba jenja. Stranka in sindikati bi si morali prizadevati, da bi organizirali splošne zunanje (politične) razmere, v katerih naj bi se reva lucionarni proces najhitreje razvijal, v katerih hi se mogle osvoba jene produktivne sile najbolj razmahniti. Stranke in sindikati bi se morali boriti, da bi si priborili ta varniške svete od znotraj.
Gramsci je začel takoj po Oktobrski revoluciji 1. 1917 širiti med italijanske delavce nauk Marxa-Leni-na in izkušnje zmage oktobrske revolucije. Toda doba, v kateri se v najvišji meri pokaže življenjska originalna politična osebnost Gram-scija, je doba po letu 1919. V tej dobi je Gramsci s svojim delom nedvomno silovito učinkoval na zgodovinsko konkretni položaj delovnega ljudstva Italije. Natanko se je zavedal, da socialistična stranka ne more voditi proletariata v reva luci io, da ni za to nalogo niti organizirana niti pripravljena, da je treba zato ustanoviti posebno Organizirano m disciplinirano komunistično stranko, sestavljeno iz tea retično pripravljenih, umnih, dT (Nadaljevanje na 4. strani)
4 • DELO
28. 4.1967
Iz goriške pokrajine
Po dolgoletnih zahtevah komunistov
Mestni avtobusi poobčinjeni
Goriški občinski svet je sklenil, da poobeini mestno avtobusno službo. Kot je znano, so komunisti že dolgo časa vztrajali v zahtevi, naj se ta služba poobčini. Za zadevni sklep, ki je bil sprejet pretekli teden, so glasovali svetovalci vseh skupin razen liberalcev in fašistov.
Komunisti so v svoji glasovalni izjavi poudarili, da je treba izboljšati to službo in je vsestransko vzkladiti s potrebami ljudstva. Izboljšati je treba povezavo predmestnih krajev s središčem mesta, izboljšati tudi zveze z O slavjem in Pevmo, kalkor tudi zveze z mejnim prehodom pri Rdeči hiši. Upoštevati je treba tudi potrebe po ugodnejših zvezah mestnega središča z bolnišnicami in s tovarnami. Zato so komunisti predložilil posebno resolucijo, ki obvezuje občinsko u-pravo, da bo poskrbela za čimprejšnje uresničenje teh zahtev. Resolucija je bila sprejeta, ni bil pa sprejet predlog komunistov, naj se ustanovi stalni posvetovalni odbor, ki naj med drugim prouči tudi vprašanje urnikov. Proti temu predlogu so se izrekle svetovalske skupine levega centra.
Vprašanje bloka v Ul. Sv. Gabrijela
Deželni odbornik Giacometti je odgovoril na vprašanje, ki sta ga predložila deželna svetovalca Jarc in Gergomas glede mejnega prehoda v Ulici Sv. Gabrijela, ki bi, kot je znano, znatno pripomogel k izboljšanju zvez med Gorico in Novo Gorico. V odgovoru je rečeno, da se novi mejni prehod ne more odpreti dokler ne bo državna meja dokončno urejena. Iz tega se da sklepati, da so začasni tudi obstoječi mejni prehodi. Znana stvar pa je, da se novemu mejnemu prehodu protivijo določene kategorije goriških trgovcev in tudi goriška trgovinska zbornica. Za njimi stoje, desničarske stranke, ki nasprotujejo izboljšanju odnosov med Italijo in Jugoslavijo. Tudi demokrist-janska stranka ima svoj delež pri temu, saj vodi združenje trgovcev in tudi trgovinsko zbornico. Povsem nerazumljivo pa je, da se socialisti podrejajo volji demokristjanov in desničarjev tudi v Lem vprašanju.
Strumentalizem !
Pretekli teden je goriška Kmečka zveza slicala v Števerjanu sestanek kmetov. Na njem so razpravljali o vprašanjih kmetijstva v naši deželi. Nedvomno je koristno, da se 'kmete seznani tudi z deželnimi zakoni, z ugodnostmi in pomanjkljivostmi.
Nekaj besed pa bi radi spregovorili glede druge plati tega sestanka. Razen domačinov in tajnika Kmečke zveze dr. Mirka Primožiča, sta ta večer bila v Števerjanu prisotna tudi «strokovnjaka za kmetijstvo» podpredsednik deželnega sveta odv. Cesare Devetag in pokrajinski odbornik Marko Wal-tritsch, oba pripadnika združene socialistične stranke. Razen tega, da diši vsa ta zadeva malo preveč po strumentalizmu pa moramo pripomniti, da je Kmečka zveza predvsem množična sindikalna organizacija ne pa politični privesek PSU.
Pričakovali smo, da se bo odv. Devetag opravičeval števerjanskdm kmetom zaradi svojega protislovenskega obnašanja v deželnem svetu ob priliki nedavne razprave o ustanovi za razvoj kmetijstva, ko je on osebno vodil deželni svet. (Zaradi jasnosti moramo na kratko prikazati potek seje deželnega sveta. Spreminjevalni predlog komunistov
m odv. Škerka, po katerem naj bi uporabljali pri tečajih in strokovnem izobraževanju kmetov «jezik, ki ga uporabljajo prizadeti», je večina, ob vzdržanju socialistov, zavrnila. Nato je poročevalec Angeli predložil popravek, po katerem naj bi na tečajih «upoštevali posebne jezikovne potrebe in potrebe okolja prizadetih. Odv. Devetag, ki je tedaj vodil sejo, se je na vse načine trudil, da bi preprečil glasovanje o tem predlogu. Seveda so ga pri tem podpirali demokristjanski desničarji liberalci in fašisti. Iz tega sledi, da se odv. Devetag nikakor ni otresel miselnosti komandanta tako imenovane «Divisione Gorizia», ki je po drugi svetovni vojni nastopala proti Slovencem in slovenskim ustanovam.)
Na sestanku v Števerjanu sta oba «strokovnjaka» obljubljala kmetom, da 'si bosta prizadevala, da bodo rned tehniki urada za razvoj kmetijstva tudi taki, ki «dobro obvladajo slovenski jezik.» Čudno, prečudno! Niti 24 ur prej je bil odv. Devetag v deželnem svetu celo proti temu, da se od časa od časa prireja za kmete tečaje v slovenskem jeziku. To bi bil moral števerjan-cem obrazložiti !
To nas spominja na podoben dogodek, ki se je odigral na go riški prefekturi, ko je državni podtajnik Ceccherini sprejel predstavnike do-berdobske občinske uprave. Spet sta se tu pojavila socialistična prvaka odbornik Waltritsch in «veliki prijatelj Slovencev» poslanec Zucalli. Ni znano, kdo ju povabil na sestanek. Jasno pa je kam PSU taco moli. Na omenjeni sestandk pa niso — čudno ! — povabili deželnega svetovalca Jarca, ki je prav iz Doberdoba in ne poslanca tov. Raffaela Franca.
JOOOOOOOOtOOOuOOOOOOOOOOOOOoO
S tržaškega _______ozemlja_______________
OPČINE
Nevi sedež posojilnice
Preteklo nedeljo so na Opčinah odprli nov sedež krajevne hranilnice in posojilnice. Ob tej priliki je bila priložnostna svečanost. O-penska hranilnica in posojilnica je bila ustanovljena leta 1908. Kljub temu, da se je tako med prvo svetovno vojno kot za časa fašizma m med zadnjo vojno nahajala v hudih težavah, je danes pomembna ustanova in ima nad 700 članov.
Kulturna prireditev
Skupni odbor za upravo Prosvetnega doma na Opčinah priredi v nedeljo, 30. aprila ob 20. uri v Prosvetnem domu na Opčinah koncert harmonikarskega amaterskega ansambla iz Karlovca.
Vstop z vabilom, ki ga dobite v pekarni pri Draščkovih in v gostilni pri Vetotu.
PROSEK
Koncert zbor “Vasilij Mirk“
Pevski zbor s Proseka-Kontovela se od preteklega tedna imenuje pevski zbor Vasilij Mirk. Novo ime je zbor sprejel na prireditvi, ki je bila na Proseku dne 21. aprila zvečer. Na prireditev je, kljub temu, da je bila med tednom, prihitelo mnogo ljubiteljev slovenske pesmi. Zbor je pod vodstvom Ignacija Ote izvajal izredno dovršen koncert. Po prireditvi je bila v vaškem Kulturnem domu družabna prireditev, ki je potekala v zelo prijetnem ozračju.
Jože Cesar 60-letnik
Tržaški slikar Jože Cesar je 22. aprila slavil svoj šestdeseti rojstni dan. V počastitev tega jubileja je kulturna komisija SKGZ pripravila retrospektivno razstavo njegovih del v tržaškem Kulturnem domu. Razstava bo odprta do 14. maja.
Jože Cesar izhaja iz zavedne slovenske delavske družine.' Svojo mladost je prežival šentjakobskem predmestju, kjer je obiskoval tudi slovensko Cirilmetodovo šolo. Že v mladih letih je kazal nadarjenost za slikarstvo, zato mu je bila ponujena štipendija, katere pa ni sprejel, ker se je držal očetovih naukov in «ni hotel nikomur reči hvala». Zaposlil se je v pristanišču in istočasno izpopolnjeval svojo slikarsko umetnost. Svoja dela je razstavljal v mnogih krajih, v Trstu, Benetkah, Milanu, pa tudi v raznih mestih v Jugoslaviji in Avstriji. Po ustanovitvi Slovenskega gledališča v Trstu je poslal njegov scenarist. V njegovem umetniškem ustvarjanju prihajata v ospredje predvsem človekovo delo in lepota narave.
Pisati o tovarišu Jožetu samo kot o slikarju pa bi bilo premalo, saj je poznan kot požrtvovalni javni delavec in kot neuklonljivi borec proti fašizmu. Še mlad se je pridružil skupini, ki jo je vodil Finko Tomažič. Zaradi svoje protifašistične dejavnosti je bil osemkrat aretiran. Mnogo svojih energij je posvetil tudi ljudski kulturi, petju in glasbi, športu in planinstvu.
Tov. Cesar je aktivno sodeloval v osvobodilnem boju. Njegov dom v Rocolu je bit zbirališče in zatočišče številnih borcev. Tudi danes živo spremlja vse dogajanje na področju delavskega razreda, predvsem pa dogajanje na slovenskem področju.
SLOVENSKA PROSVETNA ZVEZA
vabi na
II. BRATSKO SREČANJE KOROŠKIH IN PRIMORSKIH SLOVENCEV ki bo v Kulturnem domu v Trstu, v nedeljo, 30. aprila ob 17. uri
Nastopili bodo pevci s Koroške, s Tržaškega in Goriškega.
Vstopnina 500 lir. (V prodaji bodo vstopnice samo za parter, ker je balkon rezerviran za pevce. Rezervacija vstopnic na sedežu SPZ ter v soboto in nedeljo pri blagajni Kulturnega doma.
Po kulturnem sporedu bo v zgornjih prostorih Kulturnega doma družabnost s plesom do 24. ure. Vstop prost.
SLOVENSKO GLEDALIŠČE V TRSTU
Kulturni dom
V soboto, 29. aprila, ob 21. uri
Izredni nastop slovitega plesnega ansambla
M O R E Š K A
s Korčule
Dalmatinske pesmi izvaja oktet
V sredo, 3. maja ob 21. uri, v četrtek, 4. maja ob 16. uri in v nedeljo, 7. maja ob 16. uri Alfred Néocles Hennequin MOJE DETE Komedija v treh dejanjih Režija: Adrijan Rustja
SPOROČILO UREDNIŠTVA
V četrtek je tov. Vidah v senatu govoril o vprašanju televizijskih oddaj tudi v slovenščini. O tem važnem vprašanju bomo pisali prihodnjič.
NADALJEVANJE
Prvi maj
(S prve strani)
v deželi in državi, avtonomno udeležbo pri izdelavi in uresničevanju demokratičnega programiranja, večjo varnost pri delu in večje dostojanstvo na deloviščih.
Na prvomajskih manifestacijah ima še poseben pomen množična navzočnost mladine, delavcev in študentov, ki izpričujejo, da so sestavni in soodlo-čujoči del družbe že v sedanji fazi njihovega življenja.
Letošnji prvi maj v Trstu ima še poseben pomen. Spomin na velike delavske boje, ki so bili v Trstu 8. oktobra lani, je še vedno živ in na prvomajskih manifetsacijah bodo tržaški delavci še bolj učvrstili svojo borbenost, okrepili svoja sile ter, se pripravili na bodoče boje za uresničenje svojega programa.
Tržaški delavci bodo še enkrat protestirali proti vladi levega centra, ki hoče likvidirati ladjedelnico Sv. Mar* k a ter zmanjšati pomen tržaškega go- j spodarstva. Kovinarji in prista-niščniki, delavci gradbene in kemične strdke, železničarji in druge kategorije delavcev bodo skupaj s študenti, z množicami žena in z upokojenci manifestirali za svoje pravice. Z njimi bodo sindijkalni voditelji pod zastavo slavne CGIL in voditelji delavskih strank.
Prvomajske manifestacije i-majo pri. nas še drug pomen. To so obenem tudi manifestacije za pravice Slovencev ; manifestacije za tiste pravice, kj jih prej ali slej morajo dobiti vsi pripadniki slovenske narodnostne skupnosti na Tržaškem, Goriškem in v videmski pokrajini, saj so nedeljiva celota; bo to manifestacija tudi za to, da bodo Slovenci nemoteno razvijali svojo dejavnost tako na kulturnem kot Ina gospodarskem področju.
Toda prvomajska manifestacija bo tudi manifestacija proti vojni in za mir med narodi, bo še en odločen protest proti a-meriškj agresiji v Vietnamu, proti porajajočemu se revanši-zmu, proti fašističnemu terorju, ki je prav te dni zajel nesrečno Grčijo ; bo manifestacija s španskim ljudstvom. S prvomajskih manifestacij bo izšla odločna zahteva, naj italijanska vlada prisili svojo ameriško zaveznico, da preneha svojo pustolovščino v Vietnamu ter pusti vietnamskemu ljudstvu, da samo j odloča o svoji usodi, i Zato bo prav letošnji prvi ! maj, morda še bolj kot v preteklosti dan bratstva med Slovenci in Italijani naše dežele, dan solidarnosti z vsemi narodi, ki se borijo za svojo svobodo in neodvisnost, dan borbe za mir in srečnejšo bodočnost.
Enotnost
(Z druge strani)
11 zakona o ustanovi za kmetijski razvoj, je bila res zelo važnega značaja. Neglede na to, kako bo na ta zakon reagirala vladna večina v Rimu, ne glede na nadaljnjo usodo tega popravka spričo dosedanje trmoglavosti vlade levega centra v Rimu v zvezi s slovensko manjšino, je bila v deželnem svetu izvojeva-na zmaga, ki gre preko dosedanjih trenutkih okvirov. Predvsem je bilo še enkrat dokazano, da glede bistvenih vprašanj, demokracije ni korakov naprej brez komunistov ; da pri vprašanjih slovenske narodne manjšine v naši deželi ni napredka brez konstruktivnega, vztrajnega in odločnega napora komunistov; da se v deželnem okviru dà marsikaj doseči, če se predvsem združijo vse ' levičarske 'sile, med temi pa v prvi
vrsti socialisti in komunisti; da se med silami, ki delujejo na slovenskem področju, dà vedno doseči enotnost in da je antikomunistična diskriminacija le v škodo Slovencev; in da se dà doseči tudi marsikakšen korak naprej za vse Slovence v deželi, če obstaja dobra in odločna volja. Dejstvo je namreč, da bo zakon o ustanovi za razvoj kmetijstva veljal za vso deželo. Znano je, da je slovenski del videmske pokrajine skoraj izključno kmetijski. To pa pomeni, da bodo tamkajšnji kmetje, če ne bo vlada levega centra v Rimu zaradi vnesenega popravka zavrnila ves zakon, lahko zahtevali kmetijsko izobraževanje v slovenskem jeziku. Na ta način je bil prvič predrt zid nerazumevanja, anahronističnega pojmovanja in nacionalistične miselnosti, da tamkajšnji 'kmetje govorijo le nek «dialekt», ki nima «nobenega opravka s slovenščino». To je daljnosežna zmaga. Ne pozabimo, da je bila ta zmaga dosežena zaradi enotnosti levičarskih sil, socialistov in komunistov, zaradi e-notnosti KPI, združenih socialistov in Slovenske skupnosti v deželnem svetu. Naj nam bo to v pouk za nadaljnje delovanje.
Gramsci
(S tretje strani)
sciplmiranih, zvestih in pogumnih revolucionarjev, da je komunistična revolucija pravzaprav prvenstveno problem organizacije in discipline. Zato je v ta namen v svojih člankih skušal temeljito rešiti med drugim tudi ta vprašanja: «Kako obvladati velike družbene, po vojni sproščene sile? Kako disciplinirati in jih urediti v politično organizacijsko obliko, v kateri bi se te sile mogle razvijati, se izpopolnjevati, dokler ne bi postale ogrodje socialistične države? Kako naj bi neločljivo združili sedanjost z bodočnostjo, če bi zadovoljevali nujne potrebe proletarske sedanjosti in hkrati koristno delali za skorajšnje uresničenje bodočnosti?» O teh vprašanjih je Gramsci razpravljal, ker se je zavedal, kako težavna in zapletena je rešitev tega vprašanja, kako težko bo to delo, a zaradi vsega tega tudi zato, ker je hotel delavce učiti misliti. Želel si je, da bi najboljši in najzavednejši delavci o vseh teh in podobnih vprašanjih razmišljali in da bi vsak v okviru svoje dolžnosti, svoje sposobnosti, svojega znanja in svojega dela sodeloval pri reševanju kakega problema. Bil je namerč prepričan, da konkretna konstruktivna akcija in njen uspeh moreta biti le rezultat skupnega dela in temeljitega skupnega razpravljanja. Gramsci je bil sovražnik učenja in znanja na pamet določenih formul, ki pre-mnogokrat ne pomenijo nič. Delal je na to, da bi se delavci učili razmišljati o vseh vprašanjih, ki čakajo na rešitev.
V oktobru 1926 je fašistična vlada razpustila komunistično partijo. Partija je postala popolnoma i-legalna in se kot taka organizirala. Toda že 8. novembra istega leta so Gramscija aretirali. Iz zapora so ga izpustili težko bolnega šele aprila 1937. Umrl pa je v neki bolnišnici 27. aprila 1937. Njegova smrt je bila nad vse zagonetna.
(Konec prihodnjič)
DELO
glasilo KPI za slovensko narodno manjšino List izhaja dvakrat na mesec Celoletna naročnina 1000 lir Direktor Marija Bemetič Odgovorni urednik Anton Mirko Kapelj Uredništvo in uprava: Trst - Ul. Capitolina 3 • Telef. 44-046; 44-047
Tisk: Tip. Riva - Trst - Ul. Torrebianca 12